Da, ledene rože. Preproste ledene rože. Nekateri se bodo vprašali, kaj sploh je z njimi, preprostimi ledenimi rožami. In vendar, kakšno skrivnost skrivajo! Ni jih posadil noben vrtnar, noben slikar jih ni narisal. Narisal jih je mraz. Ne z barvami, z ledom. Tako čudovite so, da jih ne bi naredil noben umetnik. Okrasijo okna, ko pride mraz. To je delo narave.
Ljudem zbudijo različne občutke. Nekateri se žalostijo, drugi veselijo. Spominjajo se svoje tragične življenjske usode, svoje ljubezni ali že česa. Jaz se ob pogledu nanje zamislim in si rečem:
»Da, tudi to je življenje.«
Osamljenemu so ledene rože prijateljice in sonce. Da, sonce. Ledene rože se začno topiti. Izginejo z okna, zapuščajo jih, in puščajo ljudi same. Umrejo. Nikoli se ne vrnejo takšne, kot so bile. Naredijo se spet druge.
To vse lahko primerjamo s človeškim življenjem.
Gledam, premišljujem, obujam spomine, ko vas opazujem, skrivnostne rože. Izginile boste, kot izginja naše življenje dan za dnem. Kot ledene rože vsak dan umiramo in skrivnost našega življenja mine za vselej v večnosti kot skrivnost ledenih rož.
Spomin na ledene rože je lahko spomin na človeka. In morda je včasih pa bolje, da zdrsne v pozabo.
Da, ledene rože. Preproste ledene rože. Nekateri se bodo vprašali, kaj sploh je z njimi, preprostimi ledenimi rožami. In vendar, kakšno skrivnost skrivajo! Ni jih posadil noben vrtnar, noben slikar jih ni narisal. Narisal jih je mraz. Ne z barvami, z ledom. Tako čudovite so, da jih ne bi naredil noben umetnik. Okrasijo okna, ko pride mraz. To je delo narave.
Ljudem zbudijo različne občutke. Nekateri se žalostijo, drugi veselijo. Spominjajo se svoje tragične življenjske usode, svoje ljubezni ali že česa. Jaz se ob pogledu nanje zamislim in si rečem:
»Da, tudi to je življenje.«
Osamljenemu so ledene rože prijateljice in sonce. Da, sonce. Ledene rože se začno topiti. Izginejo z okna, zapuščajo jih, in puščajo ljudi same. Umrejo. Nikoli se ne vrnejo takšne, kot so bile. Naredijo se spet druge.
To vse lahko primerjamo s človeškim življenjem.
Gledam, premišljujem, obujam spomine, ko vas opazujem, skrivnostne rože. Izginile boste, kot izginja naše življenje dan za dnem. Kot ledene rože vsak dan umiramo in skrivnost našega življenja mine za vselej v večnosti kot skrivnost ledenih rož.
Spomin na ledene rože je lahko spomin na človeka. In morda je včasih pa bolje, da zdrsne v pozabo.
