PESMI

VRAČAMO SE

Vračamo se,
da bi končno odšli -

saj

poti se ne križajo s srcem
in srce ne s potmi.

Na veter časa pisani spomini,
pa pričevanja starih tercialk,
skrivnost, ki zakopana je v davnini -
je le zlovešči jok brezzobih stark.

Le kdo verjame, da se svet podira,
ko mu srce na upih zida novi svet?
Le kdo si takrat še želi prepira,
kadar pomlad poganja v polni cvet?

A kdo bi vedel, da se tam že zbira
nevihta temna, ki gre vsepovprek,
ki s strelami udarjala bo spet in spet

in za seboj izhode vse zapira,
ustavlja nam grobo življenja tek
in da od sanj ostane bel skelet.

Razbolen od neizsanjanih sanj,
od cveta, ki rase v oveno,
od nedokončanih popotovanj,
od niča, ki ima nič za zameno,

se je skril v pesem.

In tam so ga videli vsi.

Ko smeh zamre,
ujet za žalost starih brajd
in je obzorje le brezčutna modra plan,

srce se odpre,
nosnice so prepolne bajk,
iz sodov v kleti pa se vzpne na dan,

da pravi je spomin –
pogladiti ožuljeno si dlan,
pa v krčmi spiti polič z njim - in sam.

Utrne se zvezda -
v podzavesti,
na mrežnicah naših oči
še dolgo,
skoraj predolgo
žari ...

In ko odhajamo,
tihi in polno grenkobe,
za daljnimi daljami
seva njen svit -

že mrtva -
a še kako živa.

Trenutki so,
prekratki, a čarobni,
ko težka kri
se v žilah umiri,
ko nad obzorjem zopet
sonce sveti
in se nikomur več
nikamor ne mudi.

Takrat se znova
skloniš nad globino,
ki je hlastanje naše
skoraj ne pozna,
in v travnih bilkah
spet opaziš
sled neba.

A le za hip ...

Na naši poti
so le postajališča,
obrobno so samotna,
klopi razbite -
in gole stene
so brez blišča -
vsa temotna.

Obupano s tečajev
niha dver.

In vlaki vozijo
v nasprotno smer.