Pojdiva zdaj skupaj jaz in ti,
spustiva v globine se gnilih tokov,
poiščiva trhlih, zmečkanih cvetov,
razbijva si spone pretesnih okov.
Pojdiva zdaj skupaj jaz in ti,
v črno luknjo brez otroških sledi,
v meglice iz posušenih kož,
prstenih udov, razpadajočih mož.
Pojdiva zdaj skupaj jaz in ti,
ob sramoti človeški si skrijva oči,
zazriva se gola v nebesne smeri,
zaspiva v objemu neskončnih noči.
ČRNEGA MLEKA NIKAR
Črnega mleka,
samo tega prosim nikar!
Ko skisano izteklo bo iz vek,
pokvečenih glasov slišati bo
težek, smolnati napev.
Spiti, razgrabiti, posrebati
do temnega ga dna -
ni večje groze od tega;
ni večjih jih strahot,
kot črnega je mleka
neizprosen misli tok;
skrivljeni glasovi
(igle zabadajoč v ušesa)
preživijo kot odmevi,
ki potlej ven in ven
jih človek v prekletstvu
mora vleči na ušesa,
zato črnega mleka,
samo tega prosim nikar!
USPAVANKA ZA ŽABICO
Zaspi mi žabica, zaspi,
sredi trulega močvirja sni,
sredi trhlega sveta pravičnosti,
ki dan in noč nad tabo bdi.
Zaspi mi žabica, zaspi,
sredi trulega močvirja sni,
sredi čiste radosti življenja,
ki nas vse tako boli.
TIK PO VOJNI
(Variacija na temo »Alfred J. Prufrock«)
Pojdiva zdaj skupaj jaz in ti,
spustiva v globine se gnilih tokov,
poiščiva trhlih, zmečkanih cvetov,
razbijva si spone pretesnih okov.
Pojdiva zdaj skupaj jaz in ti,
v črno luknjo brez otroških sledi,
v meglice iz posušenih kož,
prstenih udov, razpadajočih mož.
Pojdiva zdaj skupaj jaz in ti,
ob sramoti človeški si skrijva oči,
zazriva se gola v nebesne smeri,
zaspiva v objemu neskončnih noči.
ČRNEGA MLEKA NIKAR
Črnega mleka,
samo tega prosim nikar!
Ko skisano izteklo bo iz vek,
pokvečenih glasov slišati bo
težek, smolnati napev.
Spiti, razgrabiti, posrebati
do temnega ga dna -
ni večje groze od tega;
ni večjih jih strahot,
kot črnega je mleka
neizprosen misli tok;
skrivljeni glasovi
(igle zabadajoč v ušesa)
preživijo kot odmevi,
ki potlej ven in ven
jih človek v prekletstvu
mora vleči na ušesa,
zato črnega mleka,
samo tega prosim nikar!
USPAVANKA ZA ŽABICO
Zaspi mi žabica, zaspi,
sredi trulega močvirja sni,
sredi trhlega sveta pravičnosti,
ki dan in noč nad tabo bdi.
Zaspi mi žabica, zaspi,
sredi trulega močvirja sni,
sredi čiste radosti življenja,
ki nas vse tako boli.
