Suličasti vrhovi smrek se v vetru uperjajo proti cesti, ropotu vozil in oblastnemu hehetu, z ostrimi konicami senc bodejo krike in vpitje prišlekov. Njihovi glasovi parajo pratišino, v kateri kraljujejo dogovorjeni zvoki : ruk jelena, cvilež podlasice in vekanje novorojene srne. Vsiljivo razsipajo nemir dvonožcev, drugačnosti in svoje tujstvo, ki ga za nekaj ur mečejo v pokrajino.
Ta jim vrača tuj odmev, na rahlo prevlečen z ozonsko patino. V ropotamici sluha vzgojenega na ulicah ga ne slišijo. Ozon zaman trka na njihov vonj. Velikanska, samotna kmetija je zgrajena na sečišču treh na.rodovitnejših dolin.
Prihajam z gumna, posut s semen trav, neslišen, ves odprt za zvoke, ki jih podarjajo vabljivo zleknjeni grički junijskih košenin, brez spremljajočih človeških glasov.
Zaslišim jo že zgoraj, na cesti, ob treh dvestoletnih lipah, mojo bistro vodo, kako žubori, klokota in poje s poodmevi te doline v objemu Male gore. Iz razpočene skale, njenih temnih, neznanih neder kipi in polni štiri pretočna betonska korita. Popotnik, logar, živina ali divjad si v njih gasijo žejo. Bos grem, kot sem bos metal seno visoko gor na svisli, kjer so ga ženske sprejemale s širokimi objemi. Tudi na vrhu las mi kraljuje krona iz semen poznih, zrelih trav, ki zdaj zbite leže pod streho na gumnu. Zapustil sem steklen klenket, zven polnih kozarcev, ki si jih po delu med šalami polnijo kosci in grabljice. Sam moram biti, sam, da začutim, kako mi z drobcenimi božljaji sega po licu hlad razrezgetane, vabljive dolinice. Oskrunil bom tolmun, v katerem si bom umival svoje bronasto, trudno, z zadovoljstvom in hrustljavim pričakovanjem nabito telo. Predahnem med opravljenim delom in se okrepim s svežino za jutrišnjo košnjo, na naslednjem hektarju zrelih, cvetnih trav. Saj vendar morajo, morajo polomljene, stare trave povabiti na košnjo sočne, mlade kali. Lanske, nepokošene. Kako nabrekli so grički, ki ponujajo sklonjene grive cvetnih trav!
Kako se prsti dotaknejo vročih, povešenih trav, in odskočijo! Kako se vsak prst na nogi zase zboji, da ga ne poljubi gad na svoj strupen način, ker vdiram, skrunilec, v njegovo Gadovino preveč po človeško-oblastno, tujec!
Kako, glej, glej, kako oprezno stegujem glavo daleč naprej, da pljusne hlad sveže vode najprej na nos in čelo. Hrzavo širim nozdrvi kot divji mustang, ki je po dolgem begu pred dvonožnimi lovci privihral naproti osvežilnemu požirku! Koliko neodkritih poti bom še predirjal v sedlu Neukročenega?
Koliko časa bo še lahko srkal pri bistrem izviru življenja, preden ga oskrunijo polaščevalska bitja, privežejo ob jasli in vprežejo v voz in plug?
Preskočim suhe, položgane bukove grče, sesuti, mastni raženj za pujska, plosko zmečkane tetrapake in pošvedran klobuk potepuha Naceta. Ves Gospodov, nedeljski dan je moral deliti indijansko veselje, odiranje in skalpiranje z vikendaši plemena Tulivolk. Komaj je napadalni meščanski vdovi, ki ga je nekoč kot otroka ui6kala, zdaj kot goznega klošarja pa obžalovala – ušel v gozd. V ponedeljek pa mi je pokazal svojo napol podrto brunarico, kraj pijanih ljubezenskih izpovedi, tlakovano s praznimi steklenicami.
Korita oklepajo verige vdrtin srnjih, jelenjih, košutinih parkljev. Včasih jih okrona medvedova šapa. Lisice na puščajo sledov. Gobčki kun, lisičji smrčki, gobci krav in usta ljudi se z nevidnimi bitjeci vred napajajo pri tem izviru.
Bistremu curku prepustim vse telo, Adam. Voda hladeče spolzi po žlebu hrbta navzdol, da jo povabim na darilni obisk vsega telesa. Curek izvira mi oveša ude s srebrikanjem njegovih najmanjših sestric - kapljic, da jih prezlatijo pozni žarki zahajajočega sonca. Zaželim si nežne roke, ki bi mi s toplo kretnjo pljusknila neoskrunjeno vodo v obraz. In me krstila z imenom Izvirnik. S kapljami bi z mene zdrseli kriki in dotiki ljudi, zagladila bi odrgnine in zdrsela v mehkobo moškosti z nežnimi, ženskimi tipalkami, in mi sporočila, da prinaša ugodje.Vrhovi gora na obzorju z nazobčanimi zobmi počasi požirajo zlatooranžnega darovalca toplote.
Voda, iiijuuuh!, prodorno, božajoče teče. Prva med prvimi se me danes dotika. Tolažeča in hladna mi prišepeta čez brado, prek popka, navzdol, v odrevenelo, od dela otrplo, v tej uri še prav nič samozavestno moškost. Nadaljuje raziskovalni pohod do peta. Ko pljusne iz zadnjega korita čez rob, se spoji z umazano sestro na dlani zemlje, ki se je že pred njo srečala z blatom - vodica predhodnica. Prva čez rob zadnjega korita.
Prva iz bistrosti v skrunitev.
Tista, ki je odtekla iz nenehno bogatenega izobilja vode v koritih. Ko je postala Odvečnica in so jo srebrni zobje prihajajočih kapelj spodjedli, da je omahnila čez rob.
Bister dotok poljubi moje potne srage, posute s semen in prahom, da se voda - svežilka sreča s slanostjo, slutnjo morja in zlitja vanj. Nikoli ne bo reka! Ko se bo razlila čez rob, bo izgubila ime Studenčnica in bo prekrščena v Kalužo. To bo čas, ko se bo izgubila v majhnem močvirju, razprostrtem okoli napajalnih korit in se pripravila na močvirno poslanstvo
Napajala bo rože kalužnice.
Voda, vodica studena, nekoč prosta, si samo še jetnica Male gore! Danes si studenec, ki ga je človek ujel in uporabil za napajanje živine. Prek jeklene vodovodne cevi te je zapeljal v - betonska korita. Mrzla si, prozorna, z neštetimi površinskimi prividi v mreži, ki spačeni poplesujejo po tvoji gladini. Koliko vode premorejo nedra Zemlje za to vodno predivo, ki pada čezme in me zapreda v svoj svet? Čezme - polslepo človeško ribico, prhajočo, zadovoljno brundajočo, očiščeno semen trav.
Pustim izviru, prvi izvirnež med kosci in grabljicami, da klokota čezme. Ta hip sem neka druga snov, presnovljena, premražena, prelevljena v nekaj več, kot je samo hipno bitje, posajeno na ta svet na dveh nogah. A misel ne more vzleteti z mokrimi perutmi! Torej bom ostal le snov, voljna, gnetljiva, čistejša, bolj na stežaj odprta, bolj sveto-voljna, manj sveto-bolna. Govorljiva, od bistrosti vode bistrejša, sposobnejša sprejemati drugačnosti z umitimi očmi.
Sedem na razprostrte kose obleke više na breg, med razsmoljene mlade smreke tako, da me od korit navzgor gledajoči, pod curkom prhajoči ne bodo videli. Ves se razstrem na soncu, kot orel z razperutenimi rokami. Prej le še kot vrabček, ki je čivkal ob gromu ogromnih kapelj, ki so mu topotale po glavici. Glej - intermezzo: lastovka je v letu s škarjastim repom zrazala gladino v koritu. Razo je voda v trenutku zalizala. Mreža gladine je že spet vsa umirjena, podobe pravilnejše; bistra je in čisto nič več razpenjena, mladeniška. Brez pen in prehitevanj različno močnih tokovčičev, ujetih v betonsko olio. Vse hiti z izlivanju od izvira k izlivu, od preobilja, ki tolče in bobni kot slap iz cevi. Ali bistrina nekoga čaka?
Da! Na svečeniške trenutke, ko napolni dolinico jedra ženskost.
* * *
Prismejejo se grabljice s spodvihanimi kiklami. Skoraj že povsem razpete, se vrešče, škropeč in rezgetajoč, po žensko-dekliško razigrajo. Stopajo v tolmune in zagrabljajo, grabljice, z grabljami svojih žuljavih rok, po živi vodi. Po tej zmuzljivi, hladni, voljni, vsem dani sestri. Vsaka opravlja ta obred na svoj način:
Majda, še mladoomožena lepotica jedrega života, si spne dolge, pšenične, naravno, po ovčje nakodrane lase v valovit čop nad zatiljem. Dolgi, labodji vrat nastavi milejšemu delu curka in pusti, da ji napolni nedrček. Omoči ji ječi, v katerih spijo žrebičke - bradavičke, da vzdramljene hrzavo nabreknejo. Saj ni, nak - ni prostora niti zanje, kaj šele za mrzlotno, bežno gostujočo mokroto!
Anica nastavi dlani kot dve školjki. Glavo dvigne navzgor, in si zlije nekaj prgišč srebrikavih hladil na čelo, da kapljice brlizgnejo na vse strani. Krilo dvigne, zasuče rob za pas, zleze v tretje korito in čofotaje brodi po njem. Zravna se, odvrže lupine, oblačila. Prhutari po račje, sem in tja; brunda si neko pesem. Besed ne morem razločiti, prepesnila je znano melodijo s svojimi notami.
* * *
Tilka se sleče do pasu. Drznejša je, malce starejša od obeh. Scela se prepušča izviru, z več vzdihi, užitki, z več slastnimi ohi! kot onidve. S sebe nestrpno strga tisto malo, kar je še ostalo, da dvoje snežnobelih zvončnic zazvoni Ave-Marijo, meni, tam gori na bregu, da me skoraj izda hrepeneč vzdih. Vse te pojoče strune kipeče ženskosti prebujajo v men polnokrvnega moškega. Usedem se, skrčim kolena in moškost k sebi. Stisnem zobe in si nadenem uzdo protinaturnega samopremagovanja. Žrebca v sebi nagovarjam, da igra krotko kljuse... Da naj ne zdirja in ne pokvari Izvirne simfonije v dosegu rok.
Med tremi grabljicami trepeta sklenjena, vroče kaljena veriga iz not istega napeva, pripadanja istemu delu, svetlobam in razpoloženjem. Verižica zlatih, vedrih hipov. Kako so vse tri bistritve v tolmunu samosvoje, sredi rezgetavega nikomur-pripadanja. Tri lastovke, ki se dotikajo iste gladine v svobodnem letu.
»Iz kapelj so, iz kapelj, ki jih srebrijo!« si rečem.
* * *
Nenadoma hrstnejo po grušču trde moške stopinje. Kako hitro izginjajo brezje krhkosti! Dozorele ženske kretnje omahnejo in se sunkovito potuhnejo, oblačijo, umirjajo v nenadni samoobrambi nečesa, kar je bilo samo njihovo. Kar je zakristija duš, kamor ne smejo vstopiti nepovabljeni v svetih trenutkih svojosti.
Prešernost zamre, zavleče se v polžjo opreznost, prelevi in razosebi se v poplavi posameznih polaščanj drugega spola, moških lastnikov, prišlekov.
In svetle, svobodne kretnje izgubijo tisto luč, curkom predano, voljno silo, ki jih je prežarjala nekaj trenutkov poprej.
Zdaj vsak moški zarevska na svoj plen, in karajoč stopajo, vsak k svoji ženski: Naj si vendar nekaj nadene... Kako pa vse to golo, razgaljeno izgleda? Kaj bodo rekli ljudje? Candra, ki se ponuja in razgalja! Se to mar spodobi za poročene žene...?
Moške lovke prilaščanja spreminjajo ženska bitja v spačke. V nekaj povsem drugega, zunaj-sebe izgnanega, neizvirnega. V nekoga, ki je razosebljen v nekaj, kar se ne sklada z izvirnim, ki nenehno vre iz skale. Ženske so zdaj ribe v mreži. Ponovno ujete se umirjajo s ponarejenim, izumetničeim srebrikanjem.
Tudi tiste med curki vriskajoče, polne samozavednosti, ki je za pol ure ušla iz kletke pripadanja - ni več.
Prišli so lastniki prej rezgetave, ponokrvne ženskosti, ki se zdaj mlačno, ponižno pogreza vase.
Dva moška posadita svoje lastništvo na breg in sama skrunita tolmune. Tretji si malce poprha prsa, sede ob svojo žensko in jo močno, režeč se, stisne k sebi, do pasu poloblečeno.
Drugi moški vrže oči na ženo tretjega moškega, sleče srajco in pokaže atletske prsi. Gleda tuja jedra bedra, ki jih zdaj opljuskava z vodo njegov prijatelj, njen gospodar. Bedra, ki so darovana samo njemu. In njune oči se začnejo renčeč sabljati z ostrino vse bolj sovražnih pogledov. Vsak hoe svojo samico samo zase! Ribič, ki je vrgel ribo na suho, je ne pita več, rad jo gleda, ko se premetava.
Poloblečena ženska tretjega moškega še bolj zleze vase, v polžjo lupino strahu. Nehote povzroča poskusno polaščanje drugega moškega, medtem ko le-ta že objema ženo, večnosvoj plen. Tretji moški gleda ženo prvega moškega, ki z nedrčkom izzivajoče pokriva dve beli žrebici...
Po dolini se razleže na križišču poželenj premoščajoč smeh, ki jih vseh šest znova povezuje s tenko nitko skupaj-smo-klapa pripadanja. Zagrnejo svoja telesa, položijo in po kačje si ovijejo roke okoli vratov in se poenijo v skupno gmoto, ki odštorklja navzgor. Proč od Izvira.
Majda, Anica in Tilka so spet izgubile svoja, za pol ure najdena izvirna imena.
Vse tišji glasovi odhajajočih odmevajo kot olajšujoč vzdih.
* * *
Zlagam svoje posušene roke - orlovske peruti. Ničesar se ne morem polastiti, ničesar oskruniti z mrežo večnega pripadanja. Sence vrhov so se razpotegnile prek doline. Močvirje okoli korit je prepolno odtekle, umazane vode. Mad se tihotapi vame, v žile in skaljen utrip. Suličasti vrhovi smrek se me bodeče dotikajo z neko nasršeno, napadalno bojevitostjo. Izganjajo me! »Tujek si v Smolnem kraljestvu!« pošumevajo v majavem ritmu.
Tolmun, ki so ga človeška bitja oskrunila v dveh urah, se bo pet, šest ur bistril.
Zvoki doline se vračajo k sebi. Neizčrpen dotok izvira pljuska prek robov korit bolj vladarsko, z vračajočim se ritmom, dokler žuborenje ne prevzame vodilne vloge med drugimi, motečimi zvoki. Tišino skrunijo besede - od domačije gori, nad mano se še slišijo polvesele besede teh predrugačenih žensk in samozadovoljen, brundajoč moški smeh gospodarjev. Do sem dol, do izvira. Nato le potihnejo tuji ropoti. Božajoči šumi se naselijo v vršičke smrek.
Pljusnem si Svežka po vročem čelu. Vzvalovim vodo in izbrišem akvarel mojega nespoznavnega obraza, ki se je narisal na gladini.
Zaprem oči in odtisnem v dušo prvo polovico akvarela, neoskrunjene ženske, pri izviru.Vsako s svojim izvirnim imenom, v njeni polnosti. Pred prihodom mož.
* * *
Tiho, tihceno odidem od izvira, bos, kot sem bos prišel. Trave so v rosi mehkejše, osat manj bode. V zadnjih žarkih sonca mi še srebrikneta stopali.
Svečano nesem gor, med kričave, v sebi skrito novo kapelico, sezidano iz prešernih vriskov in svobodnih kretenj, pobeljeno s smehom treh grabljic, ki so pogostovale po opravljenem delu v bistrini izvira.
Suličasti vrhovi smrek se v vetru uperjajo proti cesti, ropotu vozil in oblastnemu hehetu, z ostrimi konicami senc bodejo krike in vpitje prišlekov. Njihovi glasovi parajo pratišino, v kateri kraljujejo dogovorjeni zvoki : ruk jelena, cvilež podlasice in vekanje novorojene srne. Vsiljivo razsipajo nemir dvonožcev, drugačnosti in svoje tujstvo, ki ga za nekaj ur mečejo v pokrajino.
Ta jim vrača tuj odmev, na rahlo prevlečen z ozonsko patino. V ropotamici sluha vzgojenega na ulicah ga ne slišijo. Ozon zaman trka na njihov vonj. Velikanska, samotna kmetija je zgrajena na sečišču treh na.rodovitnejših dolin.
Prihajam z gumna, posut s semen trav, neslišen, ves odprt za zvoke, ki jih podarjajo vabljivo zleknjeni grički junijskih košenin, brez spremljajočih človeških glasov.
Zaslišim jo že zgoraj, na cesti, ob treh dvestoletnih lipah, mojo bistro vodo, kako žubori, klokota in poje s poodmevi te doline v objemu Male gore. Iz razpočene skale, njenih temnih, neznanih neder kipi in polni štiri pretočna betonska korita. Popotnik, logar, živina ali divjad si v njih gasijo žejo. Bos grem, kot sem bos metal seno visoko gor na svisli, kjer so ga ženske sprejemale s širokimi objemi. Tudi na vrhu las mi kraljuje krona iz semen poznih, zrelih trav, ki zdaj zbite leže pod streho na gumnu. Zapustil sem steklen klenket, zven polnih kozarcev, ki si jih po delu med šalami polnijo kosci in grabljice. Sam moram biti, sam, da začutim, kako mi z drobcenimi božljaji sega po licu hlad razrezgetane, vabljive dolinice. Oskrunil bom tolmun, v katerem si bom umival svoje bronasto, trudno, z zadovoljstvom in hrustljavim pričakovanjem nabito telo. Predahnem med opravljenim delom in se okrepim s svežino za jutrišnjo košnjo, na naslednjem hektarju zrelih, cvetnih trav. Saj vendar morajo, morajo polomljene, stare trave povabiti na košnjo sočne, mlade kali. Lanske, nepokošene. Kako nabrekli so grički, ki ponujajo sklonjene grive cvetnih trav!
Kako se prsti dotaknejo vročih, povešenih trav, in odskočijo! Kako se vsak prst na nogi zase zboji, da ga ne poljubi gad na svoj strupen način, ker vdiram, skrunilec, v njegovo Gadovino preveč po človeško-oblastno, tujec!
Kako, glej, glej, kako oprezno stegujem glavo daleč naprej, da pljusne hlad sveže vode najprej na nos in čelo. Hrzavo širim nozdrvi kot divji mustang, ki je po dolgem begu pred dvonožnimi lovci privihral naproti osvežilnemu požirku! Koliko neodkritih poti bom še predirjal v sedlu Neukročenega?
Koliko časa bo še lahko srkal pri bistrem izviru življenja, preden ga oskrunijo polaščevalska bitja, privežejo ob jasli in vprežejo v voz in plug?
Preskočim suhe, položgane bukove grče, sesuti, mastni raženj za pujska, plosko zmečkane tetrapake in pošvedran klobuk potepuha Naceta. Ves Gospodov, nedeljski dan je moral deliti indijansko veselje, odiranje in skalpiranje z vikendaši plemena Tulivolk. Komaj je napadalni meščanski vdovi, ki ga je nekoč kot otroka ui6kala, zdaj kot goznega klošarja pa obžalovala – ušel v gozd. V ponedeljek pa mi je pokazal svojo napol podrto brunarico, kraj pijanih ljubezenskih izpovedi, tlakovano s praznimi steklenicami.
Korita oklepajo verige vdrtin srnjih, jelenjih, košutinih parkljev. Včasih jih okrona medvedova šapa. Lisice na puščajo sledov. Gobčki kun, lisičji smrčki, gobci krav in usta ljudi se z nevidnimi bitjeci vred napajajo pri tem izviru.
Bistremu curku prepustim vse telo, Adam. Voda hladeče spolzi po žlebu hrbta navzdol, da jo povabim na darilni obisk vsega telesa. Curek izvira mi oveša ude s srebrikanjem njegovih najmanjših sestric - kapljic, da jih prezlatijo pozni žarki zahajajočega sonca. Zaželim si nežne roke, ki bi mi s toplo kretnjo pljusknila neoskrunjeno vodo v obraz. In me krstila z imenom Izvirnik. S kapljami bi z mene zdrseli kriki in dotiki ljudi, zagladila bi odrgnine in zdrsela v mehkobo moškosti z nežnimi, ženskimi tipalkami, in mi sporočila, da prinaša ugodje.Vrhovi gora na obzorju z nazobčanimi zobmi počasi požirajo zlatooranžnega darovalca toplote.
Voda, iiijuuuh!, prodorno, božajoče teče. Prva med prvimi se me danes dotika. Tolažeča in hladna mi prišepeta čez brado, prek popka, navzdol, v odrevenelo, od dela otrplo, v tej uri še prav nič samozavestno moškost. Nadaljuje raziskovalni pohod do peta. Ko pljusne iz zadnjega korita čez rob, se spoji z umazano sestro na dlani zemlje, ki se je že pred njo srečala z blatom - vodica predhodnica. Prva čez rob zadnjega korita.
Prva iz bistrosti v skrunitev.
Tista, ki je odtekla iz nenehno bogatenega izobilja vode v koritih. Ko je postala Odvečnica in so jo srebrni zobje prihajajočih kapelj spodjedli, da je omahnila čez rob.
Bister dotok poljubi moje potne srage, posute s semen in prahom, da se voda - svežilka sreča s slanostjo, slutnjo morja in zlitja vanj. Nikoli ne bo reka! Ko se bo razlila čez rob, bo izgubila ime Studenčnica in bo prekrščena v Kalužo. To bo čas, ko se bo izgubila v majhnem močvirju, razprostrtem okoli napajalnih korit in se pripravila na močvirno poslanstvo
Napajala bo rože kalužnice.
Voda, vodica studena, nekoč prosta, si samo še jetnica Male gore! Danes si studenec, ki ga je človek ujel in uporabil za napajanje živine. Prek jeklene vodovodne cevi te je zapeljal v - betonska korita. Mrzla si, prozorna, z neštetimi površinskimi prividi v mreži, ki spačeni poplesujejo po tvoji gladini. Koliko vode premorejo nedra Zemlje za to vodno predivo, ki pada čezme in me zapreda v svoj svet? Čezme - polslepo človeško ribico, prhajočo, zadovoljno brundajočo, očiščeno semen trav.
Pustim izviru, prvi izvirnež med kosci in grabljicami, da klokota čezme. Ta hip sem neka druga snov, presnovljena, premražena, prelevljena v nekaj več, kot je samo hipno bitje, posajeno na ta svet na dveh nogah. A misel ne more vzleteti z mokrimi perutmi! Torej bom ostal le snov, voljna, gnetljiva, čistejša, bolj na stežaj odprta, bolj sveto-voljna, manj sveto-bolna. Govorljiva, od bistrosti vode bistrejša, sposobnejša sprejemati drugačnosti z umitimi očmi.
Sedem na razprostrte kose obleke više na breg, med razsmoljene mlade smreke tako, da me od korit navzgor gledajoči, pod curkom prhajoči ne bodo videli. Ves se razstrem na soncu, kot orel z razperutenimi rokami. Prej le še kot vrabček, ki je čivkal ob gromu ogromnih kapelj, ki so mu topotale po glavici. Glej - intermezzo: lastovka je v letu s škarjastim repom zrazala gladino v koritu. Razo je voda v trenutku zalizala. Mreža gladine je že spet vsa umirjena, podobe pravilnejše; bistra je in čisto nič več razpenjena, mladeniška. Brez pen in prehitevanj različno močnih tokovčičev, ujetih v betonsko olio. Vse hiti z izlivanju od izvira k izlivu, od preobilja, ki tolče in bobni kot slap iz cevi. Ali bistrina nekoga čaka?
Da! Na svečeniške trenutke, ko napolni dolinico jedra ženskost.
* * *
Prismejejo se grabljice s spodvihanimi kiklami. Skoraj že povsem razpete, se vrešče, škropeč in rezgetajoč, po žensko-dekliško razigrajo. Stopajo v tolmune in zagrabljajo, grabljice, z grabljami svojih žuljavih rok, po živi vodi. Po tej zmuzljivi, hladni, voljni, vsem dani sestri. Vsaka opravlja ta obred na svoj način:
Majda, še mladoomožena lepotica jedrega života, si spne dolge, pšenične, naravno, po ovčje nakodrane lase v valovit čop nad zatiljem. Dolgi, labodji vrat nastavi milejšemu delu curka in pusti, da ji napolni nedrček. Omoči ji ječi, v katerih spijo žrebičke - bradavičke, da vzdramljene hrzavo nabreknejo. Saj ni, nak - ni prostora niti zanje, kaj šele za mrzlotno, bežno gostujočo mokroto!
Anica nastavi dlani kot dve školjki. Glavo dvigne navzgor, in si zlije nekaj prgišč srebrikavih hladil na čelo, da kapljice brlizgnejo na vse strani. Krilo dvigne, zasuče rob za pas, zleze v tretje korito in čofotaje brodi po njem. Zravna se, odvrže lupine, oblačila. Prhutari po račje, sem in tja; brunda si neko pesem. Besed ne morem razločiti, prepesnila je znano melodijo s svojimi notami.
* * *
Tilka se sleče do pasu. Drznejša je, malce starejša od obeh. Scela se prepušča izviru, z več vzdihi, užitki, z več slastnimi ohi! kot onidve. S sebe nestrpno strga tisto malo, kar je še ostalo, da dvoje snežnobelih zvončnic zazvoni Ave-Marijo, meni, tam gori na bregu, da me skoraj izda hrepeneč vzdih. Vse te pojoče strune kipeče ženskosti prebujajo v men polnokrvnega moškega. Usedem se, skrčim kolena in moškost k sebi. Stisnem zobe in si nadenem uzdo protinaturnega samopremagovanja. Žrebca v sebi nagovarjam, da igra krotko kljuse... Da naj ne zdirja in ne pokvari Izvirne simfonije v dosegu rok.
Med tremi grabljicami trepeta sklenjena, vroče kaljena veriga iz not istega napeva, pripadanja istemu delu, svetlobam in razpoloženjem. Verižica zlatih, vedrih hipov. Kako so vse tri bistritve v tolmunu samosvoje, sredi rezgetavega nikomur-pripadanja. Tri lastovke, ki se dotikajo iste gladine v svobodnem letu.
»Iz kapelj so, iz kapelj, ki jih srebrijo!« si rečem.
* * *
Nenadoma hrstnejo po grušču trde moške stopinje. Kako hitro izginjajo brezje krhkosti! Dozorele ženske kretnje omahnejo in se sunkovito potuhnejo, oblačijo, umirjajo v nenadni samoobrambi nečesa, kar je bilo samo njihovo. Kar je zakristija duš, kamor ne smejo vstopiti nepovabljeni v svetih trenutkih svojosti.
Prešernost zamre, zavleče se v polžjo opreznost, prelevi in razosebi se v poplavi posameznih polaščanj drugega spola, moških lastnikov, prišlekov.
In svetle, svobodne kretnje izgubijo tisto luč, curkom predano, voljno silo, ki jih je prežarjala nekaj trenutkov poprej.
Zdaj vsak moški zarevska na svoj plen, in karajoč stopajo, vsak k svoji ženski: Naj si vendar nekaj nadene... Kako pa vse to golo, razgaljeno izgleda? Kaj bodo rekli ljudje? Candra, ki se ponuja in razgalja! Se to mar spodobi za poročene žene...?
Moške lovke prilaščanja spreminjajo ženska bitja v spačke. V nekaj povsem drugega, zunaj-sebe izgnanega, neizvirnega. V nekoga, ki je razosebljen v nekaj, kar se ne sklada z izvirnim, ki nenehno vre iz skale. Ženske so zdaj ribe v mreži. Ponovno ujete se umirjajo s ponarejenim, izumetničeim srebrikanjem.
Tudi tiste med curki vriskajoče, polne samozavednosti, ki je za pol ure ušla iz kletke pripadanja - ni več.
Prišli so lastniki prej rezgetave, ponokrvne ženskosti, ki se zdaj mlačno, ponižno pogreza vase.
Dva moška posadita svoje lastništvo na breg in sama skrunita tolmune. Tretji si malce poprha prsa, sede ob svojo žensko in jo močno, režeč se, stisne k sebi, do pasu poloblečeno.
Drugi moški vrže oči na ženo tretjega moškega, sleče srajco in pokaže atletske prsi. Gleda tuja jedra bedra, ki jih zdaj opljuskava z vodo njegov prijatelj, njen gospodar. Bedra, ki so darovana samo njemu. In njune oči se začnejo renčeč sabljati z ostrino vse bolj sovražnih pogledov. Vsak hoe svojo samico samo zase! Ribič, ki je vrgel ribo na suho, je ne pita več, rad jo gleda, ko se premetava.
Poloblečena ženska tretjega moškega še bolj zleze vase, v polžjo lupino strahu. Nehote povzroča poskusno polaščanje drugega moškega, medtem ko le-ta že objema ženo, večnosvoj plen. Tretji moški gleda ženo prvega moškega, ki z nedrčkom izzivajoče pokriva dve beli žrebici...
Po dolini se razleže na križišču poželenj premoščajoč smeh, ki jih vseh šest znova povezuje s tenko nitko skupaj-smo-klapa pripadanja. Zagrnejo svoja telesa, položijo in po kačje si ovijejo roke okoli vratov in se poenijo v skupno gmoto, ki odštorklja navzgor. Proč od Izvira.
Majda, Anica in Tilka so spet izgubile svoja, za pol ure najdena izvirna imena.
Vse tišji glasovi odhajajočih odmevajo kot olajšujoč vzdih.
* * *
Zlagam svoje posušene roke - orlovske peruti. Ničesar se ne morem polastiti, ničesar oskruniti z mrežo večnega pripadanja. Sence vrhov so se razpotegnile prek doline. Močvirje okoli korit je prepolno odtekle, umazane vode. Mad se tihotapi vame, v žile in skaljen utrip. Suličasti vrhovi smrek se me bodeče dotikajo z neko nasršeno, napadalno bojevitostjo. Izganjajo me! »Tujek si v Smolnem kraljestvu!« pošumevajo v majavem ritmu.
Tolmun, ki so ga človeška bitja oskrunila v dveh urah, se bo pet, šest ur bistril.
Zvoki doline se vračajo k sebi. Neizčrpen dotok izvira pljuska prek robov korit bolj vladarsko, z vračajočim se ritmom, dokler žuborenje ne prevzame vodilne vloge med drugimi, motečimi zvoki. Tišino skrunijo besede - od domačije gori, nad mano se še slišijo polvesele besede teh predrugačenih žensk in samozadovoljen, brundajoč moški smeh gospodarjev. Do sem dol, do izvira. Nato le potihnejo tuji ropoti. Božajoči šumi se naselijo v vršičke smrek.
Pljusnem si Svežka po vročem čelu. Vzvalovim vodo in izbrišem akvarel mojega nespoznavnega obraza, ki se je narisal na gladini.
Zaprem oči in odtisnem v dušo prvo polovico akvarela, neoskrunjene ženske, pri izviru.Vsako s svojim izvirnim imenom, v njeni polnosti. Pred prihodom mož.
* * *
Tiho, tihceno odidem od izvira, bos, kot sem bos prišel. Trave so v rosi mehkejše, osat manj bode. V zadnjih žarkih sonca mi še srebrikneta stopali.
Svečano nesem gor, med kričave, v sebi skrito novo kapelico, sezidano iz prešernih vriskov in svobodnih kretenj, pobeljeno s smehom treh grabljic, ki so pogostovale po opravljenem delu v bistrini izvira.
