LABODA IZ ŽELEZA

Priteci mi v naročje,
položi mi orglice v usta
in me pobarvaj.

Tuji lasje na majici
kot odpadlo listje,
kot ostanek ljubljenja s tujcem.

Dva laboda iz železa,
s prepletenima vratovoma,

povezana v večnost,

skupaj,

kamor ju postaviš.

Ribe bi bile lepe,
če bi imele črne obrvi.

Čeprav imam zašivano uro,
je moj čas cel.

V nekaj potezah
te narišem celega,
tako si ubog.

IZ PREPOVEDANEGA

praviloma je treba najprej
poskrbeti za snobe
posebnega kova.

V njih se vidi slepo jezero
in iz prepovedanega zraste
kostanj.

Divjad mora jesti.

meja je zabrisana,
molčečnost je prerasla
v kruljenje volkov.
Dolgodlaki žro skrivnosti
in črne škatlice
so pometane v morje.

Ne premičen pogled pa izda
drobec minulega.

A meja ni!

zarečeni sloni
so s koruzo in rogljički
odšli po polnozrnat kruh.

Omastili so si kremplje,
stopala, pedale in jezik.
Pohlastali so ga z rilci
s pomočjo rok.

Pedantno so se združili
v četo
in dogovarjajo se
za demonstracije obvestil. –