TA OTROK SE BO IMENOVAL BALTAZAR

TIK PREDEN SEM UGLEDAL LUČ SVETA

po dvorišču se plazi lapuh in
se bohoti do odmiranja
v vodnjakovo korito se pritihotapi črna krastača
v deželi je nemir
znova in še vedno

babica je oblečena v črno
za zapahnjenimi vrati visi
nova obleka za mrtvega v omari

pes si bo izlajal pljuča zaradi
potujočih ciganov na ulici
v ciganski četrti

dedek kadi maraščo preklinja
strašljivo komuniste
že od predvčerajšnjega večera

pri sosedu je
tiho kot na pokopališču
nihče od mladih od starih
še ni prišel domov
iz svetovne vojne iz taborišča

oče preklinja po nemško romunsko še eno romunsko besedo
o nočni izmeni
šestdeset kilometrov južneje na primestnem vlaku
ki ga vsi ljubkovalno kličejo marinica

mati leži na železni postelji
iz zalog ruske vojske
v beli hiši dispenzarija
divja kot lisica
je uperjena vame
naj bo fantek ali deklica
ta otrok se bo imenoval Baltazar

LAHKO BI BIL TVOJA CERKEV

sam sem tako kot kdorkoli drug
človek
lahko bi bil tvoja cerkev
če verjameš vame

tukaj imaš za poskus
ključ moje hiše
ne zavijaj z očmi
da je streha polna lukenj
čisto lepo lahko vidiš skoznjo
luno in zvezde
tramovi škripajo
pazite na sveče
vroče kapljice voska bolijo
ne trkaj, ne delaj križa
ni ti treba biti svetnica
bolje da ne

samo vstopi in
si doma
domnevam, da imaš rada zapletene zgodbe

STARE ŽENSKE PRIPOVEDUJEJO

stare ženske pripovedujejo
kosom na pokopališču
o ljudeh
veliko od njih mrtvih
vzdih za roko pred usti
za še živeče ubožčke
križi za tiste večkrat umrle
lahen smrk v predpasnik
skoraj nič od tistih, ki so se izselili
o priseljenih drugovercih
samo zgodbe, ki dvigujejo lase
niti besedice o tujcih
iz sosednje vasi

stare ženske pripovedujejo kosom in
prašni veter se vali nad bledimi strnišči
proti nam,
ne zanimajo ga takšne vaške zadeve, ki
jih kot ptičje petje nosi v vrtove

vendar je dobro vedeti, kje
imajo vsi naši ljudje svoje mesto
v tem ogromnem svetu
tako v nebesih kot na zemlji
v Nemčiji v Rusiji
v globokem snegu
dva koraka za kapelo
z zabitimi vrati v nebesa
ob grobu naših prečastitih ali
blizu trnove žive meje
kjer jarek izgubljenih duš
tiho zapušča našo ubogo vas

MOJE UBOGO SRCE

kako dobro oče, da si se izselil
z žalostnim srcem si šel s tistimi
ki so odšli polni upanja
kako dobro, da ste zapustili domove mojega otroštva
ta kraj za vedno
ne dolgo nisem vedel
da je to veljalo zame
ampak razdalja do vas ki
je ozdravila otopelo hrepenenje po domu v mojih prsih
je odnesla moja lepa grenka čustva
in neumno hrepenenje, ki
mi je postalo tako lahko

ko zdaj obiščem svojo domačo vas
lipe dišijo brez diha
kot mlade ženske iz mojih sanj
a z brazgotinastih akacij tiho pada
kot sneg na božič
kot da je to bilo zadnjič
sicer je to zame postal čisti turizem
kot eden od tistih poceni izletov
s kruhom iz nahrbtnika in plastenko vode
komaj prideš, že ti gori za petami
slovo ki sploh ni slovo
brez objema brez vzdiha
noben pes v vasi ne laja za teboj nihče
ne maha s kapo
v tolažbo je samo drobiž
za medkrajevni avtobus

moje srce bije
med osatom in kamilico v cestnem jarku
hoče
ostati tam do pozneje
ah, moje ubogo srce
nikoli nisem prišel daleč s teboj pod roko
ampak grem, to dobro dene
da mi vsaj ni treba koga ljubljenega
pustiti za seboj
nikoli več