Rad imam rojstvo. Rad imam rojstvo vsakega novega dne.
Tako je bilo tudi marca meseca 1999 leta. Zbudil sem se pred zoro, čeprav me niso več klicale službene dolžnosti. Toda moč navade je še ostala. Ob misli, da vstopam v drugačno življenje sem vstal in se namenil, da grem rojstvu novega dne naproti.
V garaži sem se toplo oblekel in obul, saj je bila slana kljub lepemu vremenu. V roke sem vzel popotno palico in s seboj povabil svojega zvestega prijatelja psa Borija. V veselem poskakovanju mi je mahal z repom in me hvaležno gledal z enim samim očesom. Drugo oko je siromak v mladosti zgubil pri igri. Zato se je med igro mnogokrat zaletel v kakšen predmet in presunljivo zajokal. Pot naju je vodila od naše hiše v Lahomnem v hrib in gozd in naprej proti Pulferturnu (Smodniškemu vrhu). V Lahomski dolini je nekoč stala tovarna cementa. En del te tovarne še dandanes stoji ob cesti Laško – Vrh nad Laškim. Pravijo, da so na tem griču za časa delovanja tovarne shranjevali smodnik. Ki so ga rabili pri pridobivanju laporja. Od tu tudi ime Pulferturn.
Nebo je bilo jasno in bistro, kot ribje oko. Bledi mesec je že zahajal tam za Šmihelom. Na nebu so še sijale redke zvezde. Obdajal me je čist in kot britev rezek zrak, ko sem stopal med debelimi bukvami po grebenu nad vasjo. Tam daleč nekje na vzhodu se je že rojeval nov dan. Severno od mene na Trojnem je že prvi jutranji svit preganjal nočni mrak, ki se je počasi pomikal v lahomsko dolino in naprej proti spečemu Laškemu. Bori je vneto raziskoval okolico se za par deset metrov oddaljil od mene in zopet z odprtim gobčkom in skoraj do tal iztegnjenim jezičkom prišel meni naproti se gredoč vzpel po meni in me iz hvaležnosti obliznil po roki.
Svit se je prebijal skozi košate krošnje bukev, ki so se že počasi pripravljale na brstenje. Hodil sem počasi po poti med debli, ki so jo izhodile srne. Ob poti me je iz grmovja z belimi cvetovi pozdravljal teloh. Zasopel sem prispel na vrh griča in se naslonil na bližnje drevo. V gozdu proti Tevčam je detelj dolbel novo duplo za svojo družino. V jutranji tišini je glasno odmevalo po gozdu drrrr drrr. Sinička, ki jo je zmotil moj prihod me je nezaupljivo gledala in od daleč okregala cicifuj cicifej cicifuj. Stal sem negibno. Zato je čez čas spremenila mišljenje se opogumila in priletela k meni skoraj na doseg roke se usedla na vejo in priklanjajoč se prijazno pela častiti častiti častiti. Mimo je priletel črn kos in me kar med letom začudeno pozdravil tok tok tok in že ga ni bilo več. Ščinkavec na vrhu bližnjega hrasta se ni zmenil za moj prihod in je vneto naprej pel svatovsko pesem svoji mladi nevesti ki je zadovoljno skakljala v njegovi bližini rrrrrč rrrrč cecececvetevč.
Misli sem imel bistre kot studenčnica in pogled oster kot sokol, ko sem skoraj v ekstazi opazoval čudovito rojstvo novega dne in rojstvo pomladi.
S pogledom sem počasi potoval po vrhovih bližnjih hribov in čakal kdaj bom uzrl prve sončne žarke. Najprej so obsijali vrh Trojno nato so počasi začeli božati Lahomsko goro zatem je bil obsijan Žvanov hrib. Neverjetno hitro se je svetlilo in že so sončni žarki obsvetili vrhove dreves nad menoj. Strme sem opazoval kako se božajoč drevesna debla spuščajo sončni žarki vedno nižje proti meni. In že so me s svojo svetlobo z svojo toploto božali po glavi. Počutil sem se tako kot, da mi je nekdo, neka nevidna roka dala na glavo veličastno zlato krono tega stvarstva. Od radosti sem se ozrl v nebo in opazil, da stojim pod mogočnim hrastom, ki je imel dva vrhova visoko proti nebu. Navdala me je močna in veličastna misel.
To je moj simbol. To je moj vzor. Ta hrast to sem jaz. Ta hrast ima dva mogočna vrhova rastoča v višave proti nebu. Tudi jaz imam dvoje življenj.
Prvo življenje sem izživel, ko me je moja mati rodila na ta svet in sem se prvič dotaknil materinega telesa in ko sem prvič okusil sladkost materinega mleka. Ko sem prvič v življenju zagledal te sončne žarke, ki dajejo življenje in ki me sedaj tako nebeško božajo. Ko sem naredil prvi korak po tej naši čudoviti zemlji, ki me sedaj hrani, ko sem se naučil govoriti, ko sem spoznal svojo družino svoje prijatelje, ko sem se naučil pisati. Ko sem pevajoč in vriskajoč si iskal svojo mlado nevesto. Ko sva si ustvarila dom, rojevala otroke in si ustvarila družino in ko sem moral delati tisto, kar je bilo potrebno za preživetje.
Sedaj me čaka še eno življenje še en vrh na tem hrastu. Sedaj bom pa lahko delal, to kar mi veli moja duša, moje srce. Posvetil se bom plesu, naravi, prideloval bom ekološko hrano, pisal bom prozo, skrbel bom za svoj etnološki muzej. Postal bom ljubiteljski ekolog, literat, etnolog. Jaz trdno verjamem, da bom učakal visoko starost. Sicer pa sploh ni važno, da dočakam visoko starost. Zelo pa je važno, da v to verjamem.
Rad imam rojstvo. Rad imam rojstvo vsakega novega dne.
Tako je bilo tudi marca meseca 1999 leta. Zbudil sem se pred zoro, čeprav me niso več klicale službene dolžnosti. Toda moč navade je še ostala. Ob misli, da vstopam v drugačno življenje sem vstal in se namenil, da grem rojstvu novega dne naproti.
V garaži sem se toplo oblekel in obul, saj je bila slana kljub lepemu vremenu. V roke sem vzel popotno palico in s seboj povabil svojega zvestega prijatelja psa Borija. V veselem poskakovanju mi je mahal z repom in me hvaležno gledal z enim samim očesom. Drugo oko je siromak v mladosti zgubil pri igri. Zato se je med igro mnogokrat zaletel v kakšen predmet in presunljivo zajokal. Pot naju je vodila od naše hiše v Lahomnem v hrib in gozd in naprej proti Pulferturnu (Smodniškemu vrhu). V Lahomski dolini je nekoč stala tovarna cementa. En del te tovarne še dandanes stoji ob cesti Laško – Vrh nad Laškim. Pravijo, da so na tem griču za časa delovanja tovarne shranjevali smodnik. Ki so ga rabili pri pridobivanju laporja. Od tu tudi ime Pulferturn.
Nebo je bilo jasno in bistro, kot ribje oko. Bledi mesec je že zahajal tam za Šmihelom. Na nebu so še sijale redke zvezde. Obdajal me je čist in kot britev rezek zrak, ko sem stopal med debelimi bukvami po grebenu nad vasjo. Tam daleč nekje na vzhodu se je že rojeval nov dan. Severno od mene na Trojnem je že prvi jutranji svit preganjal nočni mrak, ki se je počasi pomikal v lahomsko dolino in naprej proti spečemu Laškemu. Bori je vneto raziskoval okolico se za par deset metrov oddaljil od mene in zopet z odprtim gobčkom in skoraj do tal iztegnjenim jezičkom prišel meni naproti se gredoč vzpel po meni in me iz hvaležnosti obliznil po roki.
Svit se je prebijal skozi košate krošnje bukev, ki so se že počasi pripravljale na brstenje. Hodil sem počasi po poti med debli, ki so jo izhodile srne. Ob poti me je iz grmovja z belimi cvetovi pozdravljal teloh. Zasopel sem prispel na vrh griča in se naslonil na bližnje drevo. V gozdu proti Tevčam je detelj dolbel novo duplo za svojo družino. V jutranji tišini je glasno odmevalo po gozdu drrrr drrr. Sinička, ki jo je zmotil moj prihod me je nezaupljivo gledala in od daleč okregala cicifuj cicifej cicifuj. Stal sem negibno. Zato je čez čas spremenila mišljenje se opogumila in priletela k meni skoraj na doseg roke se usedla na vejo in priklanjajoč se prijazno pela častiti častiti častiti. Mimo je priletel črn kos in me kar med letom začudeno pozdravil tok tok tok in že ga ni bilo več. Ščinkavec na vrhu bližnjega hrasta se ni zmenil za moj prihod in je vneto naprej pel svatovsko pesem svoji mladi nevesti ki je zadovoljno skakljala v njegovi bližini rrrrrč rrrrč cecececvetevč.
Misli sem imel bistre kot studenčnica in pogled oster kot sokol, ko sem skoraj v ekstazi opazoval čudovito rojstvo novega dne in rojstvo pomladi.
S pogledom sem počasi potoval po vrhovih bližnjih hribov in čakal kdaj bom uzrl prve sončne žarke. Najprej so obsijali vrh Trojno nato so počasi začeli božati Lahomsko goro zatem je bil obsijan Žvanov hrib. Neverjetno hitro se je svetlilo in že so sončni žarki obsvetili vrhove dreves nad menoj. Strme sem opazoval kako se božajoč drevesna debla spuščajo sončni žarki vedno nižje proti meni. In že so me s svojo svetlobo z svojo toploto božali po glavi. Počutil sem se tako kot, da mi je nekdo, neka nevidna roka dala na glavo veličastno zlato krono tega stvarstva. Od radosti sem se ozrl v nebo in opazil, da stojim pod mogočnim hrastom, ki je imel dva vrhova visoko proti nebu. Navdala me je močna in veličastna misel.
To je moj simbol. To je moj vzor. Ta hrast to sem jaz. Ta hrast ima dva mogočna vrhova rastoča v višave proti nebu. Tudi jaz imam dvoje življenj.
Prvo življenje sem izživel, ko me je moja mati rodila na ta svet in sem se prvič dotaknil materinega telesa in ko sem prvič okusil sladkost materinega mleka. Ko sem prvič v življenju zagledal te sončne žarke, ki dajejo življenje in ki me sedaj tako nebeško božajo. Ko sem naredil prvi korak po tej naši čudoviti zemlji, ki me sedaj hrani, ko sem se naučil govoriti, ko sem spoznal svojo družino svoje prijatelje, ko sem se naučil pisati. Ko sem pevajoč in vriskajoč si iskal svojo mlado nevesto. Ko sva si ustvarila dom, rojevala otroke in si ustvarila družino in ko sem moral delati tisto, kar je bilo potrebno za preživetje.
Sedaj me čaka še eno življenje še en vrh na tem hrastu. Sedaj bom pa lahko delal, to kar mi veli moja duša, moje srce. Posvetil se bom plesu, naravi, prideloval bom ekološko hrano, pisal bom prozo, skrbel bom za svoj etnološki muzej. Postal bom ljubiteljski ekolog, literat, etnolog. Jaz trdno verjamem, da bom učakal visoko starost. Sicer pa sploh ni važno, da dočakam visoko starost. Zelo pa je važno, da v to verjamem.
