TELEFON ZVONI NA KAVO

mehkoba jutra
se skrivnostno priplazi
izza obzorja

žareča krogla
se potaplja v poljubu
z modrino morja

rahle meglice
zasanjana otožnost
zaspana reka

padajoči cekini
ogoljene veje
polna zakladnica

sladke vonjave
grmov španskega bezga
priklic mladosti

jutranji kristali
na koncu golih vej
novoletni okraski

nasekano dračje
zasuto s snegom
mrzel kamin

škrebljanje dežja
dviganje sivih meglic
vreščeča vrana

odpadla veja
zaznamovano deblo
lepljive solze

telefon zvoni
povabilo na kavo
srečna odjadram

prijateljice
strastno klepetamo
kava se hladi

nenadni zvoki
srce razbija
prva misel – beg

v vročih ustih
zamrznjene besede
zgovorna tišina

odhod v tujino
ljubezen na daljavo
izdano srce

brezmejni pogum
neskončna vztrajnost
vera v tujino

ptice v jatah
dolga pot čez morje
pobeg pred zimo

večerna zvezda
prinašalka svetlobe
budi upanje

umazano okno
v kotu črni premog
zadušljivi vonj

nešteto kapelj
zbranih v skalnih votlinah
se plemeniti

zaspano jutro
budi ščebetanje ptic
klepet ob zori

HAIGA