NEGDE IZMEĐU / NEKJE VMES

MLADIĆ I SUNCE

Mladić sa opekotinama na leđima
Čvrsto je odlučio da pobedi Sunce

Njegova nagorela koža
Ogrubela od patnji
Postaje gvozdeni oklop
Ukrašen šarenim pustinjskim prahom
Zalutalom u porama

Njegova stopala
Teško podnoseći teret
Ostavljaju crveni trag u
Zrnu koje je donelo vetar
Oku pomaže da shvati prevaru i
Prepozna krug koji Zemlju
Obmota dvostruko

Koji god put izabere
Njegov je

U pokušaju da zapreti
Svojoj senci
Zatvorio je oči
I započeo novi krug

POMAMA

Ispružene dlanove
Polaže
Na meki pesak
Zavodnički nežan
Mami ga
Poljubac

Visina maslačka je
Metrika
Između pomame i
Usana spremnih za greh

Miris
Istine
Razara zanos

USAMLJENOST

Strasno je želeo da oseti bol u očima
Ali je Sunce izlazilo tako
Da nikada nije mogao da vidi sjaj
Osećao je opaku vrelinu na golim leđima
Opekotine su postajale veće
Okretao se izbezumljeno
Drskost Sunca je dozvoljavala
Samo
Da pred sobom posmatra svoju senku
Koračao je oborenog pogleda
A onda je
Odvojio bradu od prsa
I uzdignute glave
Počeo da izgovara reči

Njihova jasnost je nadjačala
Sunčevu žestinu
Glasovi su progutali telo
Preobrazili u novi oblik

Ostale reči
Koje nastavljaju da koračaju
Tako je usamljenost postala Sunčeva zver

RAZGOVOR

U neprekidnoj težnji
Ne da izmeri svoju senku
Već da savlada Sunce
Govorio je Suncu
Ubeđivao da smanji
Toplotu

Sunce je ćutalo

DVE SENKE

Za jedno Sunce
Imao je dve senke
Svoju
I drugu
Lepog obličja
Ne toliko jasno tamnu
Koju tek treba da otkrije
Oblikuje i oboji

OKVIR SOBE

Hiljade oblika jednog lica
Menja boju
Haotičnim kretanjem
Ispunjava prazan prostor

Zgusnuti vazduh
Izaziva vrtoglavicu

ZA STOLOM

Mrzim kiselu vodu

Ali zato
Volim jabuku

Podelimo je na pola
Hajde uzmi griz

Ne
Nisam Eva

Samo želim
Da te zavedem

PREPOZNAVANJE

Pored tebe sam malo dete
Koje učiš da hoda
Da razaznaje ukus ponosa
Boje
Krik oluje
Različite glasove
I pokrete

Naučila sam da
Prepoznajem životinje
I najvažnije gde su
Četiri strane sveta

NEGDE IZMEĐU

To nije onaj trenutak izlaska
Odvajanja iz majčine utrobe
Kada se po prvi put udahne
I zaplače

Niti je To
Smrt

To je
Danas
Obezbojena toplota
Tišina koja ne miriše
Zaustavljena
Negde između
Početka i završetka

Jer u prazno
Najlakše ulazi
Ništa

SOBA

Na zidu ljubičasti sat
Zatvara krugove
Pored je palma u saksiji
Preko puta prozor

Svetlost iz okna
Ističe šare
Ručno tkanog ćilima
I predmete na stočiću
Bokal vina
Čaša do pola puna
Kikiriki u činiji
Knjige
Papir

Olovka u ruci
Ispisuje crveno
Oči prate linije

Urezana slova
Svedok su stanja
U jednoj sobi
Pred sumrak

U NASTAJANJU

Slovo
Crtica
I još ponešto

Slažem reč po reč
Stihove
Nenapisane zareze
I tačka

Iz zbirke pesama »Negde između«

ZIDANJE VREMENA

Gradili smo građevinu
Godinama slagali kamene blokove
Nadograđivali čvrste zidove
Sprat po sprat
U daleke visine

Unutrašnji radovi su prefinjeni
Pažljivo odabirani ornamenti
I raznobojni staklići
Za mozaike

Na prelazima nivoa
Širili smo
Stepenište od mermera
Spiralno ali usko

Postavljali
Vrata
Prozore
Otvorene
Kroz njih struji vazduh
Sa mirisima soli
Lavande i verbene

A kada se pogleda naviše
Na modrom nebu zvezde padalice
I Mlečni put
Jer ovo je
Kuća beznebeska

CELINA

Izdeljena na delove
Između kreacije i kreiranog
Između emocije i postojanog

Raspolućene četvrtine
Iz centralne tačke
Rastaju se u pravcu strana sveta

Kruže oko Zemlje

Ako se sretnu
Načiniće celinu

GRADSKA TREPERENjA

I ovim gradom hodaju duše
Zalutale
Nečije

Ispod lampiona
Kiša boji njihove tragove
U tačkastu svetlost
Koja
Nestaje
U pukotinama kaldrme

Širim ruke
Visoko

U prazno
Grlim sve zvezde
Sve ljude duše
Ničija

RASTANAK

Sve tuge Sveta sakrila sam
U sebi

Plač moj je nedovoljan
Da pomiri
Nepodnošljivi teret

Tišina je savršena
Grom nad jezerom
U stvari je leptirov treptaj
Suština koja objašnjava
Nastajanje noći i dana
U kojima su nebo i kiše
Manji od moje tuge

KAO ŽIVOT

Kad se spusti tama
Zvezde siđu u krošnje olistalih lipa
Ukrase proziran vazduh
I proleće

Vidi
Padalice se zakačile na vrhove grana
Pomisli putnik
Pijan od romantične ljubavi

Odsjaj uličnih svetiljki
U prozoru noćnog tramvaja
Dolaze i prolaze
Kao njegov život

OKEAN

Tvoj dah je tiši od kiše
Sakrili smo naša tela
U kapi
A uzdahe u zvuk talasa

NOĆNI PRIZOR

Linija asfalta ove ulice kojom hodam vodi u ponor

Neonke razotkrivaju
Lažni sjaj osmougaonih kristala
U mimoilaženju sa gladnim psima

Zagledaju me i iz uglova kapaka
Kradu (mi) tugu

Hodam po asfaltu

KIŠA U PUSTINJI

Sklona sam greškama
U vreme dok kiša pada na pesak

Na kratko pustinja procveta

Nepredvidljiva i divlja
Uspevam da uđem u svoju senku

KUTIJA TAJNI

Otvaraš svoju tajnu kutiju

Otključavaš me

Tinjaju mrve
Hrane klice
Nedovoljno posoljene za rast
Uzimaš sekiru
Sečeš zelene listove
Koji su se pokrenuli na vetru

U njihovom nežnom šuškanju
Pogrešno si prepoznao
Kretanje zmije

Stavljaš ih u herbarijum
Stavljaš i srce zmije
Jednog dana uvidećeš razliku

Zaključaj me sada iznova
Ključić baci
Da ga nikada više na nađeš

MLADENIČ IN SONCE

Mladenič z opeklinami na hrbtu
se je trdno odločil premagati Sonce.

Njegova osmojena koža,
ogrobela od trpljenj
postaja jekleni oklep
okrašen s pisanim puščavskim prahom
zatavalim v porah

Njegova stopala
ki težko prenašajo breme
puščajo rdeče sledi v
zrnu, ki ga je prinesel veter
očesu pomaga da doume prevaro in
prepozna krog, ki Zemljo
ovija dvakratno

Katero koli pot izbere
je njegova

V poskusu da zagrozi
svoji senci
zaprl je oči
in začel novi krog

OBNORELOST

Iztegnjene dlani
polaga
na mehki pesek
zvodniško nežen
mami ga
poljub

Višina regrata je
metrika
med obnorelostjo in
ustnami pripravljenih za greh

Vonj
resnice
uničuje zanos.

OSAMLJENOST

Strastno je želel občutiti bolečino v očeh
a je Sonce vzhajalo tako
da nikakor ni mogel videti sijaja
občutil je hudobno vročino na golem hrbtu
opekline so se večale
obračal se kakor brez pameti
predrznost Sonca dovoljevala je
samo
da pred seboj opazuje vsako senco
hodil je s povešenim pogledom
a potem je
dvignil glavo od prsi
in dvignjene glave
začel izgovarjati besede

Njihova jasnost je premagala
Sončevo ostrino
glasovi so požrli telo
preobrazili v novo obliko

Ostale so besede
ki še naprej korakajo
tako je osamljenost postala Sončeva zver

POGOVOR

V neprekinjeni težnji
ne da izmeri svojo senco
ampak da premaga Sonce
govoril je Soncu
ga prepričeval da zmanjša
toploto

Sonce je molčalo

SENCI

Za eno Sonce
je imel dve senci
svojo
in drugo
lepega obličja
ne toliko jasno temno
ki jo mora komaj odkriti
oblikovati in obarvati

OKVIR SOBE

Tisoči oblik nekega obraza
spreminja barvo
s kaotičnim gibanje
izpolnjuje prazen prostor

Zgoščeni zrak
povzroča vrtoglavico

ZA MIZO

Sovražim kislo vodo

zato pa
imam rada jabolko

Razdeliva jo na pol
daj, vzemi grižljaj

Ne
nisem eva

Želim te
samo zavesti

PREPOZNAVANJE

Ob tebi sem majhen otrok
ki ga učiš hoditi
da razpozna okus ponosa
barve
krik nevihte
različne glasove
in gibe

Naučila sem se
prepoznavati živali
in najpomembneje kje so
štiri strani sveta

NEKJE VMES

To ni tisti trenutek izhoda
ločevanja iz materine maternice
ko se prvikrat vdihne
in zajoče.

To niti ni
smrt

To je
danes
razbarvana toplota
tišina ki nima vonja
zaustavljena
nekje vmes med
začetkom in koncem

Ker v prazno
najlaže vstopa
nič.

SOBA

Na zidu vijolična ura
zapira kroge
Zraven je palma v loncu
na drugi strani okno

Svetloba iz okna
poudarja lise
ročno tkane preproge
in predmete na mizici
Bokal vina
kozarec do polovice poln
kikiriki v posodici
knjige
papir

Svinčnik v roki
izpisuje rdeče
oči sledijo črtam

Vrezane črke
so priča stanja
v neki sobi
pred mrakom.

V NASTAJANJU

Črka
črtica
in še nekaj

Zlagam besedo za besedo
stihe
nenapisane vejice
in pika

Iz pesniške zbirke »Nekje vmes«

ZIDANJE ČASA

Gradili smo zgradbo
Leta smo sestavljali kamnite bloke
Nadgrajevali čvrste zidove
nadstropje za nadstropjem
v daljne višine

Notranja dela so prefinjena
pazljivo izbirani ornamenti
in raznobarvni kamenčki
za mozaike

Na prehodih ravni
širili smo
stopnišča iz marmorja
spiralno a ozko

Postavljali smo
vrata
okna
odprta
skoznje struji zrak
z vonjavami soli
sivke in sporiša

A ko se pogleda navzgor
so na modrem nebu zvezdni utrinki
in Rimska cesta
ker tukaj je
hiša breznebesna

CELOTA

Razdeljena na dele
med ustvarjanjem in ustvarjenim
med emocijami in stalnega

Razpolovljene četrtine
iz osrednje točke
se ločujejo v smeri strani sveta

Krožijo okrog Zemlje

Če se bodo srečali
bodo ustvarili celoto

MESTNA TREPETANJA

Tudi po tem mestu hodijo duše
zatavale
nekogaršnje

Pod lampijoni
barva dež njihove sledi
v točkasto svetlobo
ki
izginja
v razpokah tlaka

Širim roke
visoko

V prazno
objemam vse zvezde
vse ljudi duše
nikogaršnja

SLOVO

Vse žalosti sveta skrila sem
v sebi

Jok moj ne zadostuje
da bi pomiril
neznosno breme

Tišina je popolna
grom nad jezerom
je pravzaprav metuljev trepet
bistvo ki pojasnjuje
nastajanje noči in dnevov
v katerih so nebo in dežji
manjši od moje žalosti

KOT ŽIVLJENJE

Ko se spusti tema
zvezde stopijo dol v krošnje olistalih lip
okrasijo prozoren zrak
in pomlad

Glej,
utrinki so se zataknili na vrhove veja
pomisli potnik
pijan od romantične ljubezni

Odsev uličnih svetilk
v oknu nočnega tramvaja
prihajajo in odhajajo
kot njegovo življenje

OCEAN

Tvoj dih je tišji od dežja
skrila sva svoji telesi
v kaplji
in vzdihe v zvok valov

NOČNI PRIZOR

Linija asfalta te ulice po kateri hodim pelje v prepad

Neonke razkrivajo
lažni sij osmerokotih kristalov
ko gredo mimo lačnih psov

Zagledajo me in iz vogalov vek
kradejo (mi) žalost

Hodim po asfaltu

DEŽ V PUŠČAVI

Nagnjena sem k napakam
v času ko dež pada na pesek

Na kratko se puščava razcveti

Nepredvidljivi in divji
se mi posreči vstopiti v svojo senco

ŠKATLA SKRIVNOSTI

Odpiraš svojo skrivno škatlo

Oklepaš me

Brlijo drobtine
hrane klice
nezadostno posoljene za rast
jemlješ sekiro
sekaš zelene liste
ki so se premaknili na vetru

V njihovem nežnem šuštenju
si napak prepoznal
gibanje kače

Vstavljaš jih v herbarij
Vstavljaš tudi srce kače
Nekega dne boš videl razliko

Zakleni me zdaj znova
ključek vrzi
da ga nikoli več ne najdeš.

Prevod: Marjan Pungartnik