Vrača se po tolikokrat prehojeni poti, da jo vidi z zaprtimi očmi. Zadiši ji pokošena trava. Na kolesu bi jo po nogah, obrazu in rokah božal zrak, vožnja z avtom pa je drugačna. Zaprta v kovinsko školjko gleda veliko sliko in je povsem varna pred vonji in dotikom. Ne sme zapreti oči, da bi videla grmovje in drevesa, ki jih ni več. Utrujena je, ker se ji pogled ne zaustavlja na živih mejah. Vse je bolj ravno in zelo smotrno.
Če noče zleteti s ceste, ne sme preveč fantazirati, saj ni mogoče voziti z zaprtimi očmi. Tolikokrat je prevozila to pot, da ji ni treba ves čas paziti na smer. Dobro jo vidi, ko pogleda vase.
Kakšna pokrajina se razgrne pred njo?
Rahlo je vzvalovana. Brez velikih nasprotij in ostrih robov. Dolina se malo dvigne in kmalu spusti. Na vzhodu in severu jo varujejo hribi, po katerih se pozimi spuščajo vanjo hudourniki zračnih vrtincev. Zato se raje obrne na jug ali zahod, kjer je bolj prijazno. Vzpetine na zahodni in južni strani niso ničemur podobne. Premalo so visoke, da bi se smele imenovati hribi, in preveč ostre in napete navzgor, da bi bile griči.
»Zdi se mi, da ljudska domišljija šele tedaj da gori ime, ko je po stoletnem opazovanju popolnoma in resnično spoznala njeno osebnost in značaj. Zato naj vsakdo spoštljivo in z ljubeznijo uporablja domača imena, ki jih je goram dalo ljudstvo.«
Tako je o imenih pisal vnuk Jovana Vesela Koseskega, velik gospod in znan alpinist, doma iz Trsta.
In kaj pravi ljudska domišljija? Pravega imena domačini še niso našli ali pa se je že izgubilo. Imenujejo jih Vrhovi. Zanimivi so trije, ki imajo v vznožjih in po pobočjih vsak svoje telo, pod vrhom pa se povežejo in mehko prehajajo drug v drugega. Na njihovih hrbtih, ki niso ne planota ne ravnina ne greben, leži vas. Svet je ravno dovolj velik, da so hiše na ravnem; z vseh strani pa se v dolino spuščajo bregovi in se komaj zaustavljajo na terasah in brežinah.
Je zgrešila svoj pravi poklic? Bi morala postati kmetica? Bi obdelovala zemljo in računala, kaj je rentabilno in kaj ne? Bi sejala, pobirala in prodajala? Kadar pravi, da bi brez zemlje težko živela, navadno misli na celo dolino, pa še na nebo nad njo. Vse to potrebuje, da se napije moči.
Pri Belem križu se začneš vzpenjati proti vasi, skriti za Strmcem z njegovimi vinogradi in visokimi cipresami znotraj pokopališkega zidu. Na Vrhu jelš se zaustaviš, ko se naenkrat cela vas razgrne pred teboj. Ob cesti počiva velik kamen, ves gladek in okrogel od drgnjenja otroških ritk in ženskih zadnjic. Zaoblile so ga in spremenile v počivalnik. Pri njem se ustaviš. Ko se nadihaš, odvržeš leta ter se raztegneš do trav in neba.
Srečanje s stricem Lojzetom je praznik. Nekoč si vse moške na vasi imenovala stric, zdaj pa se temu izogibaš, ker niso ne strici ne gospodje. Od vseh je le on ostal stric, ker jo je naučil grabiti na obe strani. Niti vsi kmečki otroci ne znajo, ona pa, ki je navsezadnje iz mesta, se je naučila.
»Glej! Vedno moraš najprej pograbiti pred seboj, da hodiš po čistem. Pomikaj se naprej vedno samo naprej – za grabljami, nikoli ritensko. Preprijemaj ročaj! Kadar grabiš na levo stran, je leva roka zgoraj, ko se obrneš v desno, je ravno obratno. Daj, premakni rokico! Vidiš, saj gre!«
Spomin na skupno delo ji jezik zmehča v narečje. Ne, ne bo mogla ostati, ker se ji mudi. In že se pozdravita, ker tudi on nekam hiti.
Prišla je pospravljat. Po tetini smrti ji je sestrična dala ključ, tako da lahko pride, kadar hoče. Pred zadnjo selitvijo je sem pripeljala pohištvo, ki ga je zamenjala z novim, in stare obleke – vse, česar ni več rabila, zavreči pa tudi ni mogla.
Bolj redko se odloči za obisk. Ne, v tej hiši že ne bi mogla stanovati. Če bi morala kdaj sama prespati v njej, bi jo bilo konec od strahu. No, poglejmo resnici v oči! Je odrasla ženska, ki se boji teme in mrtvih, normalna? Če bi morala kdaj sama bedeti ob mrliču, bi se ji omračil um ali pa bi umrla od strahu. Seveda ve, da ni še nobeden prišel nazaj in še nikoli ni srečala nobenega duha. Vsak strah je okrogel in na sredi ni nič. Zakaj se zdaj boji vstopiti?
Ko v mislih pregleduje hišo, na mostovžu zagleda krsto. Pogrebci si jo naložijo na rame, na stopnicah pa jih zaustavi pes – renči in se ne premakne. Slika je tako živa, da bi izginila samo, če bi odprla vrata in se prepričala, da ni resnična. Srce ji podivja, še preden vstopi. Nič ne pomaga – morala se bo spopasti s fobijo. Obrača ključ, ko olajšanjem ugotovi, da so vežna vrata že odklenjena. Čudi se, kdo je v hiši.
Ni imela časa za razmišljanje. Nekdo ji je skočil za hrbet in se prilepil nanjo. Ko je zaslišala sopenje, je takoj vedela, da ni noben duh. Na njen hrbet se je prilepil moški. Vedela je, kako je treba z njim. Z vso močjo se je pognala naprej, da si je osvobodila roke, potem pa se je hitro zasukala proti njemu. Morala ga je zgrabiti za lase, dokler je bil še trd od presenečenja. Lase mu je vlekla zdaj na levo, zdaj na desno stran in se žogala z njegovo glavo. Potem je pod roko začutila bolj redke lase in zasmilil se ji je. Najbrž je mislil, da popušča, zato je okoli nje spet sklenil roke, tokrat s prednje strani. Čeprav že dolgo moški, je v pretepu spet dobil fantovsko telo, kot da ima trde vse velike površine kože – dolge mišice na stegnih in velike na prsih in trebuhu. V starih časih bi se boj nadaljeval, zdaj pa sta oba kmalu izpustila plen.
Tiho sta, ko v veži sedeta na stopnice. Le malo bi se nagnila nazaj, pa bi se mu s hrbtom dotaknila nog, a oba vesta, da se ne bo. Pretepi so bili njuna edina nežnost. Še naprej molčita in gledata proti vratcem krušne peči, kot da čakata, da se bo spekel kruh in bo teta vsakemu dala svoj hlebček.
Na istih stopnicah je zaspal Rajko, prvi tetin rejenec. Štiri ali pet let je moral imeti, ko sta z materjo peš prišla v vas. Na nedeljo popoldan, moralo je biti pozno jeseni, sta se znašla v veži. Stara mati je spraševala, če je prav prišla. Je tu številka 15? Bala se je, da Rajko ne bo zmogel dolge poti, pa je bil tako priden, da je celo pot sam hodil.
Teta je prihitela iz kuhinje:
»Gotovo je truden in lačen. Kaj vendar govorim! Gotovo sta oba hudo lačna. Koliko ur sta hodila?«
Stara mati ne ve, koliko je ura, ko pa ji povejo, se ji ne zdi res, da je že toliko. Vsi se čudijo, kako je fantek priden. Teta prinese še dva kozarca, potem pa se vrne v kuhinjo in se ne zmeni več zanju.
Veža je polna ljudi. Menijo se o delu. Trije dninarji sedijo na klopi za mentrgo in kričijo, da bi jih teta slišala. Iz kuhinje ob palici prišepa stric in sede zraven njih na rob klopi. Palico drži v razkoraku in se opira nanjo, kot da bo zdaj zdaj vstal. Malobeseden je, a se vseeno takoj vidi, da je on gospodar. Dninarji pogledujejo k njemu in če nič ne reče, pomeni, da je vse v redu. Stara mati sede na stol. Na stolih sedita tudi domača hči in zet. Rajko čične na stopnice k njunima otrokoma. Čeprav je veža polna ljudi, se nič ne boji in je takoj čisto domač. Vsi trije fantki – oba vnuka in smešni tuji malček z velikimi usti gonijo psa sem in tja po veži, ko pa se žival utrudi in leže na stopnico, sede Rajko k njemu, ga objame in takoj zaspi.
»Nesite ga gor! Enkrat lahko spi kar oblečen. Ga bomo že jutri preoblekli,« pravi teta.
Ko omeni obleko, se vsi zavejo, da nima fantek ničesar s seboj. Hči hitro vstane in reče Rajkovi stari materi, naj ne skrbi za obleko. Gotovo je po predalih zgoraj po sobah ostalo kaj Benjaminovega. Pa še iz Trsta bo takoj jutri kaj poslala. Lahko bi mu tudi kaj sešili.
Punčka, ki je tiho kot miška sedela visoko zgoraj na stopnicah že skoraj v temi, je takoj, ko so začeli govoriti o šivanju, napela ušesa, da bi slišala, če bodo kaj omenili njeno mamo, a nič takega se ni zgodilo. Le Vila Plavolaska iz Trsta se je smehljajoča in dišeča nagnila nad spečega fantka in ga vzela v naročje.
»Pustite ga, mati. Ga bom kar jaz nesla gor. Ne bodite žalostni! Vidite, obe bova danes tu pustili otroke. Ne bo mu dolgčas.« Potem se je obrnila k teti: »Mama, kam naj ga dam spat?«
»Naj spi s tvojima v moji postelji.«
Punčki visoko zgoraj na stopnicah so veke lezle skupaj in se lepile, spanec pa je še odganjala. Ne bi bila rada sama. Tisti večer je prišla v posteljo, da sama ni vedela kako.
Svojega prihoda k teti se kasneje ni mogla spomniti. Kar naenkrat je prvi dan šole. Otroci iz vseh osmih razredov in obe tovarišici okopljejo vrt, oplevejo rože in pograbijo dvorišče. Punčka stoji pred kamnitim pilom nepremična kakor lipov bog. Tovarišica pride k njej in jo nekaj sprašuje, ona pa gleda v tla in molči, da ne bi zajokala. Tovarišica ji takoj zaupa. Pošlje jo gor v prvo nadstropje, naj prinese vrček iz njene sobe.
Koliko otrok je na podoben način padlo v tetino hišo? Peter je že služil, ko je prišla. Vpraša ga, če se spominja Rajka. Slišal je zanj? Kaj ga ni poznal? Pove ji, da nista služila istočasno. Rajko je prišel po tistem, ko je Peter odšel v šole. Kot bi mu bil pogo–vor odveč, vstane, vzame orodje in začne delati, ona pa gre gor proti sobam. Ni je več strah, ker jo živi varuje mrtvih. Vseeno pohiti mimo nevarnega mostovža, pred tetino sobo pa se ustavi kakor pred vrati trdnjave. Samo med boleznijo je smela spati pri njej.
Kmalu po maminem odhodu v bolnišnico je punčka prenehala jesti. Dolgo ni nobeden opazil, da daje vse meso psu. Kruh je skrivala po žepih in ga metala prašičem.
Čez čas so v vas poklicali zdravnika. »To pa mora biti nekaj drugega,« je rekel teti. »Morali ji boste skuhati, kar si bo zaželela. Karkoli,« je poudaril.
Takrat jo je teta preselila v svojo sobo. Čemela jev tam v hladu in senci, mižala in mislila na mamo. Čakala je, da jo bo kdo obiskal ali da bodo k njej spustili vsaj psa. Samo teta je prihajala in jo neprestano spraševala, kaj bi rada jedla. Punčka ni v hiši še nikoli videla rdeče pese, zato je prosila teto, naj ji jo pripravi.
Peso so našli pri sosedu. Teta jo je skuhala in ji jo prinesla.
Namrdnila se je nad krožnikom: »Prekislo je. Z mesom bi bilo boljše.«
Teta se je razveselila, ker se ji je vrnil apetit:
»Takoj bo. Samo iz masti ga vzamem in ti ga po grejem.«
»Ne morem jesti svinjskega. Rada bi goveje zrezke.«
Najbližja mesnica je bila v mestu, šest kilometrov daleč, in ker je edini avtobus že odpeljal, je teta tja poslala Petra. Pognal se je na kolo.
Ko se je vrnil, je morala povedati po pravici:
»Meso se mi gnusi.«
Teta se je od jeze tako napihnila, ko da bo zdaj zdaj skočila iz kože. Tepla jo je, koder je priletelo, največ po glavi in golih rokah. Jezna žena in žalostna punčka sta se pogledali tako od blizu kot še nikoli. Mali se je v grlu razvezal vozel, požrla je debeli cmok in za njim še kosilo.
Ob naslednjem obisku je zdravnik kimal ves zadovoljen: »Vidite, da sem imel prav. Kadar otrok izgubi apetit, mu je treba dati vsako jed, ki si jo zaželi. Koristi mu samo tisto, kar ima rad. Prav tisto najbolj potrebuje.«
Teta mu je povedala, da so ji pomagale klofute. »Šele potem, ko sem jo pretepla, je začela jesti.«
»S tem je tako, da če ne škodi, včasih tudi koristi. Gotovo pa je ne bo več treba tepsti. Saj je pametna.«
Pametna in že zdavnaj odrasla ženska pred vrati tetine sobe spet začuti, da ji nekaj manjka. Nekaj bi morala narediti, a ne ve kaj! Vrne se na začetek hodnika, mirno stoji in čaka, dokler se ji pogled ne ustavi pri vratih stričeve omare, kamor je spravljal čebelarsko orodje in satnike. Ko je iztočil med, je z njim napolnil vse vaze in velike kromirane posode. Čeprav je omara že dolgo prazna, ženska vanjo vtakne glavo, potem pa hitro pripre vrata, da se ne bi izgubilo nič dragocenega duha. Cel svet ji zadiši po medu.
Vsako popoldne, preden je gnala na pašo, ji je teta odrezala kruh čez sredino hlebca, kjer je najširši, in nanj namazala maslo in med. Krave so se zaustavljale in mulile travo ob poti, prav tako lačne kakor ona. Punčka je počasi jedla in brcala kamenčke. Do Vrha jelš je pojedla zadnji grižljaj in se ozrla. Z doma grede niso sedali na počivalnik, vseeno pa je vsak otrok zaustavljal korak, ker se je takoj zatem, ko se je spustil po klancu navzdol, vas skrila in je na poti ostal sam z živino in svojimi skrbmi. Na poti domov je sedel na počivalnik ves vesel, da je pot ravna in se krave ne bodo več izgubile – tudi one so hitele v hlev.
Je bil v tetini hiši dom zanjo in za vse tetine otroke? Sedemnajst jih je bilo, če šteje zraven še sebe in oba vnuka Tržačana. Temne slike iz svojega otroštva gleda kot na ekranu. Žive so in resnične, a nič več je ne bolijo. Zboji se, da je z bolečino odšlo tudi otroštvo.
Dokler tišči glavo v omaro in pije vonj že zdavnaj iztočenega medu ter se pretepa s Petrom, njen otročji jaz še živi, razpršen v njenih celicah – dragocena snov, ki ji vsako pomlad, ko se začnejo daljšati dnevi, razširi žile, da jo zabolijo roke in noge, kot da še vedno raste. Potem shujša, ker se ji menjava kri – vsaj tata je tako pravil.
Stanuje tako blizu morja, da v pomladnem času začuti njegov južni dih. Visoko na nebu se spreletavajo jate velikih ptic in se v počasnem letu bližajo rečnemu izlivu. Začudi se jim, čemu se vračajo na jugozahod. Jih še vedno vleče k sebi toplo morje? Kot bi se nenadoma premislile, se dvignejo, obrnejo proti severu in letijo vse hitreje. Tudi sama se v otroštvo vrača lahka kakor ptica. Vsi tetini otroci so v njeni jati. Mehke peruti so ročice tujih otrok. Otroški strahovi so se spremenili v ptičjo pesem.
Ko je punčka prišla k teti, je takoj videla, da se ne sme glasno govoriti. Zapečatili so radijski sprejemnik in nihče več se ni ne smejal ne pel. Vse to bi teto spominjalo na sina, ki je bil veseljak in dober pevec. V cerkvi pa ga je punčka še vedno slišala, kako poje.
»Cela cerkev je jokala, kadar je pel Avemarijo,« ji je povedala mama. »Cel zbor je peljal za sabo – tak krasen, močan, zlat bariton je imel. Pa se je izgubil, ker je bila kmetija zmeraj bolj pomembna kot vse drugo. Vsaj po vojni, ko je pel v Invalidskem pevskem zboru, bi ga bili morali pustiti. Sicer pa so prišle vmes druge, še hujše reči.«
Mama ni povedala kakšne, punčka pa se je bala, da se bodo izgubili še vsi drugi glasovi – najprej mamin, ker je bila zelo bolna. Zato je pela na ves glas, kjer je le mogla: na paši in v pevskem zboru v šoli, najviše pa se ji je glas dvignil v cerkvi. Med oblaki in svetniki na stropu, kjer ga je komaj še slišala, se je združil z nevidnimi glasovi bratrančevega zbora.
Ko so se vrnili domov, ji je teta rekla: »Kaj ti je vendar bilo? Celo mašo si se drla kakor sraka!«
V tetini hiši so jo na cerkev spominjale slike: Žalostna Mati božja in Kristus s trnjevo krono v tetini spalnici, Kristusovo goreče srce v mamini dekliški sobi, bratranec v srebrnem okviru na stričevi nočni omarici in Maršal spodaj v kuhinji.
Žalostne slike so le kratek, negiben izsek iz časa. Nobeden na kmetiji ni počival, ker se delo ni nikoli ustavilo. Nihče ni vedel, zakaj je kriv, vendar so delali pod tetinim kričanjem, kot da se izvršuje obsodba, vse, kar je dala zemlja, pa je služilo življenju. Hiša se ni nikamor premaknila. Postavili so jo po straneh neba – ne žalost ne jeza nista mogli uničiti njenega reda. Ob opoldanskem zvonjenju je gospodinja prinesla na mizo, k jaslim in koritom so pritekle živali. Uživanje hrane je bilo obred, njegovega obilja in miru so bili vsi deležni. Ko je teta zamesila kruh, so otroci sedli na stopnice in čakali vsak svoj hlebček.
Red je v hiši bil, mir pa so otroci zaman iskali. Če ne drugo, je moral otrok kaj prinesti. Komaj je prišel k hiši, je že vedel, kam se spravljajo otrobi, pšenična ali koruzna moka. Skočil je v hlev in prinesel pozabljeni lonček ali živini vrgel sena in otave, prašičem pa v korito nalil pomije. Znal je pobirati smetano z mleka in dobiti zelje iz globokega soda. Na vrt je tekel po zelenjavo za ljudi in na njivo po peso za prašiče. Bili so zraven, ko so se s senenim ali gnojnim vozom odpeljali v grunt. Vračali so se tako obloženi, da so voli komaj vlekli in so tudi najmanjši otroci morali hoditi peš. Teti ni bilo nikoli dovolj. »Zakaj niste naložili še rožje in fraščje! Gotovo niste obrali vseh sliv. Ne verjamem, da jih je bilo samo toliko!«
Otroci niso bili nič krivi. Punčka se je čudila, zakaj se je dninarji ne bojijo. Že med potjo so napovedovali, kaj bo tokrat rekla in kaj bi še rada. Če so uganili, so si veselo pomežikovali.
Punčka se je preveč bala, da bi se ji teta zdela smešna. Le včasih se ji je posrečilo, pozabiti nanjo. Če voz ni bil preveč naložen, so se otroci smeli peljati. Legla je na seno ali vrečo moke, tako da je nad seboj imela samo krošnje dreves in nebo. Nad vse je legel prijazni mrak in vas za Strmcem je bila samo še senca.
Ob nedeljah, ko je delo počivalo, so se po cesti sprehajali razpeljavčki. Resni pari so popoldne zavijali proti cerkvici Device Marije. Samo tam so rasli modri encijani in resna ljubezen je bila zato modra kot cvetoči travniki in plašč Device Marije.
Ljubezen pa je bila tudi rdeča od ljubosumja – tako rdeča kot kri, ko je na stezi mamo pričakal njen nekdanji fant in dvignil puško.
»Misliš, da se te kaj bojim,« mu je rekla. »Tvoja ne bom nikoli, pa naredi, kar hočeš,« mu je rekla mama, ki takrat še ni bila njena mama. Če bi jo bil takrat ubil... Kako bi bilo, če me ne bi bilo, je premišljevala punčka in gledala ciprese nad Strmcem.
Zakaj se je tete tako bala? O Mirji je teta smeje pripovedovala, kako ji prav nič ne more. Če ji kaj očita, se Mirja zavrti na peti in odide stran. Tudi Rajko in vnuk Benjamin sta bila varna pred njo. Ali je obupala nad njima ali pa ni več vedela, kakšno delo bi jima dala. Otrok pa brez dela ne more živeti, zato si ga prej ali slej sam poišče. Iz dolgega časa sta Rajko in Benjamin kurila travo in grmovje ter metala kamenje z groblje nazaj na njivo. Tako hude reči je teta prepustila stricu, naj jih kar on presodi in kaznuje. Ob palici je prišepal do otroka, potem pa jo je dvignil visoko v zrak, da se mu je strahovito podaljšal žugajoči prst:
»Grd si, grd,« je rekel. Res jih je bilo zelo sram in nobeden mu ni nikoli ugovarjal.
Hiša je bila polna ljudi. Polne so bile shrambe, a punčki se je zdelo, da ji vse manjka. Rekli so ji, da se bo mama kmalu vrnila. Kdaj? – Ko bo konec meseca... Med zimskimi počitnicami... Za veliko noč...
Poleti. Prišla je na obisk za nekaj dni. Punčki so rekli, da jo čaka v hiši. Zletela je k njej in se ji obesila okrog vratu. Mama jo je stisnila k sebi in ljubeče pogledala, potem pa je zakričala in se onesvestila. V iznakaženem obrazku, oteklem od čebeljih pikov, ni prepoznala potez svojega otroka.
Naslednji dan je šla punčka h kovaču vprašat, kdaj bo podkoval vola in posrečilo se ji je, da je bosa stopila na razbeljeno železo. »Kje si imela oči,« je nanjo kričala teta, mama je jokala, punčka pa je stiskala zobe in molčala. Spet je vse pokvarila.
Slišala je strica, kako je rekel mami: »S to punco bodo še hude težave.« Prizadelo jo je huje kot tetino kričanje, ker so vsi vedeli, da je on pravičen.
Zdaj ji je ostala samo šola. Cerkev je bila dom veselja, šola pa hiša miru. Učiteljica je učila dva razreda naenkrat. Na konicah prstov, da še deska v podu ni zaškripala, se je približala otroku, se sklonila in mu čez ramico pogledala v zvezek. Skozi okno je prišla pomlad in tovarica jo je tako lepo narisala na tablo, da je punčka mami takoj pisala o tem:
Draga Mama
nabiramo zdravilna zelišča trobentice. Tovarišica je na tablo narisala pomlad. Ob sobotah beremo Ostržka. Psa sem peljala k fotografu. Poslala ti bom sliko. Komaj čakam, da prideš domov.
Mama se je vrnila ob koncu pouka. Ni in ni mogla pozabiti na stričevo svarilo. Kakšne težave je imel v mislih njen svak? On vendar dobro pozna ljudi – ni tak kot njena sestra. Potem sta mama in punčka skupaj čakali, kaj bo prišlo. Morda kasneje. Poleti je bilo vse v redu.
Odpravili sta se v Trst. Stanovali so na Furlanski cesti visoko gori nad morjem. Trije mulčki so se vsak dan kopali v Topolinu. Benjamin, bimbo bimbast, je bil samo za zgago: premajhen, da bi se naučil plavati, pa še cel dan ga je bilo treba priganjati. Naj hitreje hodi, naj se zmoči, naj pride iz vode, naj je, naj že enkrat neha jesti! Moral bi ostati doma pri mami in jo držati za krilo. Ona pa ni hotela niti slišati Tudi ona bi se ga rada znebila. S sabo ga morata vzeti in plavati naj ga naučita. In se jima je bimbo bimbast že spet obesil za vrat, mami pa sta doma kuhali in klepetali.
Ko sta se vrnili domov k očetu, je punčko zaskrbelo, da bo mama morala nazaj v bolnišnico. In če umre? Rekla ji je, da bi po njeni smrti raje živela pri sestrični kot pri teti. V Trstu je lepše. Mamo je strašno prizadelo:
»Kaj vendar govoriš! Zdaj sem zdrava.«
»Tatu si rekla, naj se poroči, ko bo vdovec.«
»Govorila sva na splošno: da je bolje, če se vdovci poročijo, ne pa, da ostanejo sami. Zakaj bi umrla, saj sem zdrava.«
Punčka si jo je upala pustiti samo. Šla je malo pogledat po hiši. Takoj se je vrnila.
»Mama, nikogar ni.«
»Skoraj vsi so se že izselili.«
»Zakaj se selijo?«
»Prodali so nas. Prodali so nas s hišo vred.«
Punčka je vedela, da ljudi ne prodajajo, in pomislila je, da je spet nekaj splošnega kot tatovo vdovstvo, zato je nehala spraševati in se odpravila na dvorišče. Tam je našla same nove, majhne otroke. Z njimi se ne bo igrala. Vseeno jih je povabila, naj gredo z njo v klet.
Ne bodo šli? Gotovo se bojijo teme! Da ne? Kaj pa?
Začudila se je, ker so bila vrata večjega prostora na stežaj odprta, ledu in žagovine pa ni bilo nikjer. Prej so komaj kdaj ukradli kakšen kos ledu, si ga razdelili in za hišo na skrivaj polizali, zdaj pa klet ni bila niti zaklenjena. Ko se je razgledala, ni videla drugega kot drva, na kraju, kjer bi moral biti spravljen krompir, pa se je zaletela v kravo.
Stekla je k mami: »Mama, kaj dela v naši kleti krava?«
»Saj sem ti rekla, da je hiša prodana. Kravo so s sabo pripeljali novi gospodarji.«
Zunaj pred vrati se je oglasil Vlado in pohitela je, da bi ga prestregla: »Pridi, greva na podstrešje!«
»Ne smeva. Zaklenjeno je.«
Ni mu verjela. Sama je šla gor. Na vrhu so se odprla vrata na koncu hodnika in majhna ženska jo je vprašala, kam gre.
»Kaj iščeš?«
»Nič ne iščem.«
»Potem pojdi dol, slišiš!«
Slišala je in se vrnila k mami. »Kdo je tista mala ženska na vrhu? Zakaj mi ne pusti na podstrešje?«
»Saj sem ti povedala, da so nas prodali.«
»Zakaj so prodali našo hišo?«
»Saj ni bila naša. Državna je bila.«
»Zdaj vsaj veš, zakaj si se borila. Zdaj imaš svojo državo,« je rekel oče, ki se je pravkar vrnil iz službe domov.
»Kot da se ti nisi.«
»Tako nor kot ti že nisem bil. Si lahko misliš,« se je zasukal proti punčki, »da je od mene zahtevala, naj pojem Za vasjo je čredo pasla. Bil sem tako zaljubljen, da sem pel, kot je ona hotela, pa še čisto brez posluha.«
»Ja, res smo bili nori,« so mami zažarele oči. »Nemci na koncu vasi, mi pa smo sedeli na ognjišču in na ves glas peli partizanske pesmi.«
»Kaj je to takega,« se je čudila punčka. »Saj Nemci ne razumejo slovensko.«
»Ti nič ne razumeš,« je bila mama užaljena.
»Vse bolezni si imela že prej,« je pripomnil oče. »Samo krogla ti je še manjkala. In si se toliko časa nastavljala, da si jo dobila.«
»Kako moreš biti tako prostaški! Čeprav sem bolehna, ne moreš reči, da me rediš. Zase zaslužim s šivanjem, otrok pa je tudi tvoj. Ali ni?«
»Upam. Ne preobračaj mojih besed. Nič ti ne očitam, samo jeza me prime, ko pomislim, koliko jih je neslo svojo zdravo rit na varno, ti pa si mislila, da brez tebe ne bo zmage. No, in zdaj jo imaš, svojo državo!«
»Saj je tudi tvoja. Naj bo taka ali drugačna, v lastno skledo ne bom pljuvala.«
Nadaljevala sta, punčke pa država ni zanimala. Hotela je videti podstrešje. Čakala je gospodinjo. Ko je odklenila, je smuknila noter in se skrila. Začudila se je, ker je bilo tako prazno, potem pa se je spomnila, kdaj so počistili.
Vse, kar so našli, so morali odpeljati na Odpad, mami pa se je zasmilila stara, pokvarjena budilka. Odnesla jo je k urarju. Kmalu zatem jih je obiskal mož v civilu. Mama mu je morala pokazati popravljeno uro.
»Zakaj bi jo zavrgli, če še lahko teče?«
»Ne morete sami odločati o narodni imovini, tovarišica,« ji je rekel.
»Nisem vedela, da je tudi stara in zavržena budilka narodna imovina! Če je tako, jo vzemite. Zdaj je popravljena.«
»Ne bodite predrzni, tovarišica! Pazite, kaj govorite!«
Na koncu jim je uro pustil. Kasneje se je pokazalo, da je znanilka nesreče. Preden je kdo umrl, se je vselej pokvarila. Kar naprej so jo nosili k urarju.
Punčka na temnem podstrešju se je mrtvih bala, ker pa je gospodinja tačas zaklenila vrata in ni mogla dol, je skozi lino splezala na streho in sedla na sleme. Hiša je bila visoka. Bila je veliko višja kot bloki, ki so jih tačas sezidali. Pred njimi je bilo dosti otrok. Lahko bi šli poklicat mamo, vendar je vedela, da jo bo šla o mraku iskat.
Ko jo je mama zagledala na strehi, kako ji maha in se bliža robu, se je takoj videlo, da je doma s kmetov. Vsaka druga bi kričala, naredila bi cel cirkus in kraval, mama pa je šla molče h gospodinji po ključ in jo odklenila. Mirno ji je rekla:
»Glej, samo tebe imava. Umrla bi, če bi se ti kaj zgodilo.«
In punčka je sklenila, da bo pridna.
Pouk se je začel, preden si je utegnila ogledati nove bloke. Tri punčke, ki so tam stanovale, so bile njene sošolke. »Tista trojka je zares nekaj posebnega,« jih je pohvalila tovarišica.
Punčka jih je ves čas opazovala, da bi videla zakaj. Najbrž je bilo zaradi ušes. Čez nekaj dni, ko je tovarišica vsem pregledovala ušesa, roke in vrat, je eni od »trojke« pohvalila ušesa:
»Kakšna krasna, kako čista ušesca imaš.«
»Mamica mi jih očisti z vato. Vato ovije okoli zobotrebca, jo oslini in mi jih umije.«
Meni jih ne bo nikoli, si misli punčka. Belo vato si daje v opornico, kadar jo boli roka, z bolj grobo sivo pa ženskam podklada ramena. Pri nas si že ne bomo nikoli čistili ušes s slino, si pravi, medtem ko si jih drgne z milnico, da bodo najbolj čista v razredu.
Naslednjič jih pregleduje bolničarka. Najprej napiše, kako pogosto se umivajo. Punčka pove, da so pri njih zelo čisti in je celo stanovanje vsako soboto poribano. Tudi tata pomaga.
Bolničarke to ne zanima. »Kako pogosto se umivaš?«
»Vsak dan roke, vrat, obraz in ušesa.«
»Kaj pa ritko?«
»Nikoli.«
»Se nikoli ne kopaš?«
»Samo poleti.«
»Ne boš rekla, da se nikoli ne skopaš?«
»Mama me ob sobotah celo umije v škafu. Spodaj se zmeraj umijem sama. Tudi pri teti smo se umivali ob sobotah, samo glave mi dve leti niso oprali. Zdaj mi jo je mama. Kako bo za naprej, pa še ne vem.«
»Lahko bi se ti zaredile uši.«
»Pri nas doma še nikoli nismo imeli ne bolh ne uši ne stenic. Samo enkrat je tata iz kina prinesel eno bolho. Celo noč sta jo potem lovila po postelji. Mama se je jezila nanj, zakaj hodi v kino.«
Bolničarka je postala radovedna:
»Kje spiš? Nimaš svoje sobe?«
»Ne, spim v vznožju.«
»Niti svoje postelje nimaš?«
»Imam, samo zdaj spi v njej Bernarda.«
»Tvoja sestra?«
»Ne, ni naša. Pri nas spi, ker jo je strah. Tata ji bo umrl. Vso malto z zidu nam je ostrgala in pojedla.«
Bolničarka steče po zdravnika. Smeje se in je zelo prijazen, čeprav je nič ne vpraša. Punčka pozna njegovo mamo. Učiteljica je in morala bi jo učiti v prvem razredu.
Spoznali sta se šele pred nekaj dnevi. Prišla je med poukom in spraševala otroke, kdo se bo naročil na Cicibana in Čebelico. Punčka je takoj dvignila roko, ker so se doma že vse zmenili. Povedala je, kako se piše in tovarišica se je začudila:
»Imela sem te na seznamu. Morala bi biti moja učenka v prvem razredu. Klicala sem te in klicala, tebe pa ni bilo od nikoder.«
»Spomnite se me,« se je čudila punčka.
S tovarišicami je res imela srečo. Šola je bila nova in vsa v marmorju. Lahko bi ostala kar na stranišču in brala, če ne bi bilo škoda pouka. Priskrbela si je veliko papirja. Takoj so jo poklicali k ravnatelju: »Zakaj si odnesla domov ves toaletni papir?«
»Letala delam.«
»Pusti ga pri miru. Če ga ti vzameš, se drugi ne morejo obrisati po veliki potrebi.«
»Na moji prejšnji šoli smo imeli časopisnega in fantje si po potrebi niso umivali rok. Ni bilo vode.«
»Vidiš! Na naši šoli pa imamo toaletni papir in vsi si umivate roke. V redu?«
»V redu. Ne bom več delala letal. Najbrž bom hodila k dramskemu krožku.«
Mami niso nič povedali. Hvalila jo je, kako je pridna. Ves čas je samo doma, bere, se uči...
Pred vrati se je začel tuji svet. Še jezik je bil drugačen. Večkrat se je zgodilo, da je otroci iz blokov niso razumeli. Kadar se je kdo šopiril, je rekla, da je pravi pav, samo repno perje mu manjka. – Saj noben človek nima repa! In zaspanec ne gleda kakor miš iz moke! Se nikoli niso videli nobene živali in komaj so ločili travo od dreves in grmovja. Vsi so hodili na počitnice na kmete, delal pa ni nobeden. Če bi v vinogradu ruvali plevel, bi dobro vedeli, kaj je muhvič in kaj koračnik. Prvi se skoraj sam izruva, drugi pa se tako razkorači, da mu ne prideš do živega. Se slutili niso, kakšna sreča je, če na njivi naletiš na vrstico z muhvičem, kurjimi črevi ali petrovimi ključi. Niso vedeli, da je oreh pred hišo mehčak in ne kostenec. Pa saj se tudi za rabutanje niso pustili prepričati.
Od nevidne stene, ki je zrasla med otroki in njo, sta se odbijali dve govorici: jezik sošolcev, ki so se pogovarjali le o mrtvih stvareh, kot da ni ne rož ne živali, in njen šolski jezik, lep in negiben kot bambole v tržaških trgovinah.
Potem pa ni bilo nobenih težav več. Punčka se ni z nikomer sporekla. Nobena tovarišica ni več rekla, da ima predolg jezik. Poležavala je in požirala knjige. Ljubice francoskih kraljev je bolje poznala kot otroke na dvorišču. Ko ji je bilo dolgčas, je tata vodila na sprehod in ga spraševala: »Katera je tista roža? Poznaš tisto travo?«
Njemu se ni niti sanjalo. Se nikoli ni slišal za imena, ki se jih je naučila v šoli. Po njegovem so na travniku rasle samo rože in trave, kvečjemu še osat in gladež, ne pa ripeče zlatice in travniške kadulje. Ni imel njenih zeliščarskih izkušenj z verbeno, slezenovcem in glogom, zato pa je veliko vedel o drevju in grmovju.
»Veš, pravi kmet celo pozimi, ko je vse golo, loči ne samo jablano od hruške, ampak tudi različne sorte. Enako velja za grozdje. No, saj tebi ni treba vedeti. Ti ne boš nikoli kmetica.«
Tudi oče ni bil več. Kaj je postal? Je imel več poklicev tako kot punčka več jezikov? Iz vasi so se preselili v mesto, besede pa so bile okorne. Vedela je, katerih ni mogoče prenašati in zamenjati. Taka sta bila žegen in tovalič.
»S kakšnim obrazom, s kakšnim izrazom na obrazu nam je prinesel žegen,« se je še dolgo po stričevi smrti spominjala mama. Žegen je bil koš z velikonočnimi dobrotami, tovalič pa prtiček na njem.
Žegen je prišel v mesto le redko, lahko pa si rekel marsikaj, česar na vasi nisi smel. Tam sta bili prepovedani besedi hlapec in dekla. Vsi, ki so pri teti služili ali bili v reji, so bili naš Rajko, naš Peter ali naša Mirja, nič drugače kot naš Ivan, gospodar.
»Grda si, grda,« je kričal nanjo in dvigoval v zrak svojo dolgo palico, potem ko jo je Mirja zatožila, da jo je ozmerjala z deklo.
V mestu ni nikoli prav presodila, kdo je kaj, kdo je gospod in kdo tovariš. Strica ni bilo nobenega. Mamine stranke so bile gospe, v šoli so učile tovarišice. Punčka se je čudila, zakaj je mož v civilu mamo imenoval tovarišico. Marsikatero besedo pa si smel izgovoriti samo doma. Take so bile prsi, ritka spredaj in zadaj, pipica in ono onegasto. Ono onegasto je bilo veliko in je na avtobusu stalo, če je bil moški neroden.
Kmečke besede se v mestu niso prijele, mestne pa so se med počitnicami selile nazaj na kmete. Na Brežinah se je zbral kupček deklic in punčka jih je spraševala kot v šoli:
»Kaj se lepše sliši: mama ali mamica?«
»Mamica je lepše, svoji mami pa ne moreš reči mamica.«
»Je boljše tata, papa ali očka?«
»Najlepše je tata.«
Mestne besede so se spreminjale tako hitro kot stanovalci v bloku ali njihovo pohištvo. Selili so se, na svojem pa vseeno niso bili nikoli. Pohištvo bi mirne duše zavrgli, če bi imeli denar za novo. V tetini hiši pa je vsak prostor nekomu pripadal. Ženska je zaprla vrata stričeve omare in zaporedoma odpirala tetino, bratrančevo in mamino sobo. Povsod so bili duhovi in nad stopnicami so plavale prikazni. Ustavila se je in sedla na skrinjo pred vrati tetine sobe. Tu je bila kot doma in čeprav v hiši ne bi mogla prespati niti eno noč, jo je imenovala naša. V njej je bila bolj na svojem kot v kateremkoli dosedanjem stanovanju.
Bližali so se koraki. Danes je Peter njen strah.
»Kaj bi spet rad!«
HIŠA
Vrača se po tolikokrat prehojeni poti, da jo vidi z zaprtimi očmi. Zadiši ji pokošena trava. Na kolesu bi jo po nogah, obrazu in rokah božal zrak, vožnja z avtom pa je drugačna. Zaprta v kovinsko školjko gleda veliko sliko in je povsem varna pred vonji in dotikom. Ne sme zapreti oči, da bi videla grmovje in drevesa, ki jih ni več. Utrujena je, ker se ji pogled ne zaustavlja na živih mejah. Vse je bolj ravno in zelo smotrno.
Če noče zleteti s ceste, ne sme preveč fantazirati, saj ni mogoče voziti z zaprtimi očmi. Tolikokrat je prevozila to pot, da ji ni treba ves čas paziti na smer. Dobro jo vidi, ko pogleda vase.
Kakšna pokrajina se razgrne pred njo?
Rahlo je vzvalovana. Brez velikih nasprotij in ostrih robov. Dolina se malo dvigne in kmalu spusti. Na vzhodu in severu jo varujejo hribi, po katerih se pozimi spuščajo vanjo hudourniki zračnih vrtincev. Zato se raje obrne na jug ali zahod, kjer je bolj prijazno. Vzpetine na zahodni in južni strani niso ničemur podobne. Premalo so visoke, da bi se smele imenovati hribi, in preveč ostre in napete navzgor, da bi bile griči.
»Zdi se mi, da ljudska domišljija šele tedaj da gori ime, ko je po stoletnem opazovanju popolnoma in resnično spoznala njeno osebnost in značaj. Zato naj vsakdo spoštljivo in z ljubeznijo uporablja domača imena, ki jih je goram dalo ljudstvo.«
Tako je o imenih pisal vnuk Jovana Vesela Koseskega, velik gospod in znan alpinist, doma iz Trsta.
In kaj pravi ljudska domišljija? Pravega imena domačini še niso našli ali pa se je že izgubilo. Imenujejo jih Vrhovi. Zanimivi so trije, ki imajo v vznožjih in po pobočjih vsak svoje telo, pod vrhom pa se povežejo in mehko prehajajo drug v drugega. Na njihovih hrbtih, ki niso ne planota ne ravnina ne greben, leži vas. Svet je ravno dovolj velik, da so hiše na ravnem; z vseh strani pa se v dolino spuščajo bregovi in se komaj zaustavljajo na terasah in brežinah.
Je zgrešila svoj pravi poklic? Bi morala postati kmetica? Bi obdelovala zemljo in računala, kaj je rentabilno in kaj ne? Bi sejala, pobirala in prodajala? Kadar pravi, da bi brez zemlje težko živela, navadno misli na celo dolino, pa še na nebo nad njo. Vse to potrebuje, da se napije moči.
Pri Belem križu se začneš vzpenjati proti vasi, skriti za Strmcem z njegovimi vinogradi in visokimi cipresami znotraj pokopališkega zidu. Na Vrhu jelš se zaustaviš, ko se naenkrat cela vas razgrne pred teboj. Ob cesti počiva velik kamen, ves gladek in okrogel od drgnjenja otroških ritk in ženskih zadnjic. Zaoblile so ga in spremenile v počivalnik. Pri njem se ustaviš. Ko se nadihaš, odvržeš leta ter se raztegneš do trav in neba.
Srečanje s stricem Lojzetom je praznik. Nekoč si vse moške na vasi imenovala stric, zdaj pa se temu izogibaš, ker niso ne strici ne gospodje. Od vseh je le on ostal stric, ker jo je naučil grabiti na obe strani. Niti vsi kmečki otroci ne znajo, ona pa, ki je navsezadnje iz mesta, se je naučila.
»Glej! Vedno moraš najprej pograbiti pred seboj, da hodiš po čistem. Pomikaj se naprej vedno samo naprej – za grabljami, nikoli ritensko. Preprijemaj ročaj! Kadar grabiš na levo stran, je leva roka zgoraj, ko se obrneš v desno, je ravno obratno. Daj, premakni rokico! Vidiš, saj gre!«
Spomin na skupno delo ji jezik zmehča v narečje. Ne, ne bo mogla ostati, ker se ji mudi. In že se pozdravita, ker tudi on nekam hiti.
Prišla je pospravljat. Po tetini smrti ji je sestrična dala ključ, tako da lahko pride, kadar hoče. Pred zadnjo selitvijo je sem pripeljala pohištvo, ki ga je zamenjala z novim, in stare obleke – vse, česar ni več rabila, zavreči pa tudi ni mogla.
Bolj redko se odloči za obisk. Ne, v tej hiši že ne bi mogla stanovati. Če bi morala kdaj sama prespati v njej, bi jo bilo konec od strahu. No, poglejmo resnici v oči! Je odrasla ženska, ki se boji teme in mrtvih, normalna? Če bi morala kdaj sama bedeti ob mrliču, bi se ji omračil um ali pa bi umrla od strahu. Seveda ve, da ni še nobeden prišel nazaj in še nikoli ni srečala nobenega duha. Vsak strah je okrogel in na sredi ni nič. Zakaj se zdaj boji vstopiti?
Ko v mislih pregleduje hišo, na mostovžu zagleda krsto. Pogrebci si jo naložijo na rame, na stopnicah pa jih zaustavi pes – renči in se ne premakne. Slika je tako živa, da bi izginila samo, če bi odprla vrata in se prepričala, da ni resnična. Srce ji podivja, še preden vstopi. Nič ne pomaga – morala se bo spopasti s fobijo. Obrača ključ, ko olajšanjem ugotovi, da so vežna vrata že odklenjena. Čudi se, kdo je v hiši.
Ni imela časa za razmišljanje. Nekdo ji je skočil za hrbet in se prilepil nanjo. Ko je zaslišala sopenje, je takoj vedela, da ni noben duh. Na njen hrbet se je prilepil moški. Vedela je, kako je treba z njim. Z vso močjo se je pognala naprej, da si je osvobodila roke, potem pa se je hitro zasukala proti njemu. Morala ga je zgrabiti za lase, dokler je bil še trd od presenečenja. Lase mu je vlekla zdaj na levo, zdaj na desno stran in se žogala z njegovo glavo. Potem je pod roko začutila bolj redke lase in zasmilil se ji je. Najbrž je mislil, da popušča, zato je okoli nje spet sklenil roke, tokrat s prednje strani. Čeprav že dolgo moški, je v pretepu spet dobil fantovsko telo, kot da ima trde vse velike površine kože – dolge mišice na stegnih in velike na prsih in trebuhu. V starih časih bi se boj nadaljeval, zdaj pa sta oba kmalu izpustila plen.
Tiho sta, ko v veži sedeta na stopnice. Le malo bi se nagnila nazaj, pa bi se mu s hrbtom dotaknila nog, a oba vesta, da se ne bo. Pretepi so bili njuna edina nežnost. Še naprej molčita in gledata proti vratcem krušne peči, kot da čakata, da se bo spekel kruh in bo teta vsakemu dala svoj hlebček.
Na istih stopnicah je zaspal Rajko, prvi tetin rejenec. Štiri ali pet let je moral imeti, ko sta z materjo peš prišla v vas. Na nedeljo popoldan, moralo je biti pozno jeseni, sta se znašla v veži. Stara mati je spraševala, če je prav prišla. Je tu številka 15? Bala se je, da Rajko ne bo zmogel dolge poti, pa je bil tako priden, da je celo pot sam hodil.
Teta je prihitela iz kuhinje:
»Gotovo je truden in lačen. Kaj vendar govorim! Gotovo sta oba hudo lačna. Koliko ur sta hodila?«
Stara mati ne ve, koliko je ura, ko pa ji povejo, se ji ne zdi res, da je že toliko. Vsi se čudijo, kako je fantek priden. Teta prinese še dva kozarca, potem pa se vrne v kuhinjo in se ne zmeni več zanju.
Veža je polna ljudi. Menijo se o delu. Trije dninarji sedijo na klopi za mentrgo in kričijo, da bi jih teta slišala. Iz kuhinje ob palici prišepa stric in sede zraven njih na rob klopi. Palico drži v razkoraku in se opira nanjo, kot da bo zdaj zdaj vstal. Malobeseden je, a se vseeno takoj vidi, da je on gospodar. Dninarji pogledujejo k njemu in če nič ne reče, pomeni, da je vse v redu. Stara mati sede na stol. Na stolih sedita tudi domača hči in zet. Rajko čične na stopnice k njunima otrokoma. Čeprav je veža polna ljudi, se nič ne boji in je takoj čisto domač. Vsi trije fantki – oba vnuka in smešni tuji malček z velikimi usti gonijo psa sem in tja po veži, ko pa se žival utrudi in leže na stopnico, sede Rajko k njemu, ga objame in takoj zaspi.
»Nesite ga gor! Enkrat lahko spi kar oblečen. Ga bomo že jutri preoblekli,« pravi teta.
Ko omeni obleko, se vsi zavejo, da nima fantek ničesar s seboj. Hči hitro vstane in reče Rajkovi stari materi, naj ne skrbi za obleko. Gotovo je po predalih zgoraj po sobah ostalo kaj Benjaminovega. Pa še iz Trsta bo takoj jutri kaj poslala. Lahko bi mu tudi kaj sešili.
Punčka, ki je tiho kot miška sedela visoko zgoraj na stopnicah že skoraj v temi, je takoj, ko so začeli govoriti o šivanju, napela ušesa, da bi slišala, če bodo kaj omenili njeno mamo, a nič takega se ni zgodilo. Le Vila Plavolaska iz Trsta se je smehljajoča in dišeča nagnila nad spečega fantka in ga vzela v naročje.
»Pustite ga, mati. Ga bom kar jaz nesla gor. Ne bodite žalostni! Vidite, obe bova danes tu pustili otroke. Ne bo mu dolgčas.« Potem se je obrnila k teti: »Mama, kam naj ga dam spat?«
»Naj spi s tvojima v moji postelji.«
Punčki visoko zgoraj na stopnicah so veke lezle skupaj in se lepile, spanec pa je še odganjala. Ne bi bila rada sama. Tisti večer je prišla v posteljo, da sama ni vedela kako.
Svojega prihoda k teti se kasneje ni mogla spomniti. Kar naenkrat je prvi dan šole. Otroci iz vseh osmih razredov in obe tovarišici okopljejo vrt, oplevejo rože in pograbijo dvorišče. Punčka stoji pred kamnitim pilom nepremična kakor lipov bog. Tovarišica pride k njej in jo nekaj sprašuje, ona pa gleda v tla in molči, da ne bi zajokala. Tovarišica ji takoj zaupa. Pošlje jo gor v prvo nadstropje, naj prinese vrček iz njene sobe.
Koliko otrok je na podoben način padlo v tetino hišo? Peter je že služil, ko je prišla. Vpraša ga, če se spominja Rajka. Slišal je zanj? Kaj ga ni poznal? Pove ji, da nista služila istočasno. Rajko je prišel po tistem, ko je Peter odšel v šole. Kot bi mu bil pogo–vor odveč, vstane, vzame orodje in začne delati, ona pa gre gor proti sobam. Ni je več strah, ker jo živi varuje mrtvih. Vseeno pohiti mimo nevarnega mostovža, pred tetino sobo pa se ustavi kakor pred vrati trdnjave. Samo med boleznijo je smela spati pri njej.
Kmalu po maminem odhodu v bolnišnico je punčka prenehala jesti. Dolgo ni nobeden opazil, da daje vse meso psu. Kruh je skrivala po žepih in ga metala prašičem.
Čez čas so v vas poklicali zdravnika. »To pa mora biti nekaj drugega,« je rekel teti. »Morali ji boste skuhati, kar si bo zaželela. Karkoli,« je poudaril.
Takrat jo je teta preselila v svojo sobo. Čemela jev tam v hladu in senci, mižala in mislila na mamo. Čakala je, da jo bo kdo obiskal ali da bodo k njej spustili vsaj psa. Samo teta je prihajala in jo neprestano spraševala, kaj bi rada jedla. Punčka ni v hiši še nikoli videla rdeče pese, zato je prosila teto, naj ji jo pripravi.
Peso so našli pri sosedu. Teta jo je skuhala in ji jo prinesla.
Namrdnila se je nad krožnikom: »Prekislo je. Z mesom bi bilo boljše.«
Teta se je razveselila, ker se ji je vrnil apetit:
»Takoj bo. Samo iz masti ga vzamem in ti ga po grejem.«
»Ne morem jesti svinjskega. Rada bi goveje zrezke.«
Najbližja mesnica je bila v mestu, šest kilometrov daleč, in ker je edini avtobus že odpeljal, je teta tja poslala Petra. Pognal se je na kolo.
Ko se je vrnil, je morala povedati po pravici:
»Meso se mi gnusi.«
Teta se je od jeze tako napihnila, ko da bo zdaj zdaj skočila iz kože. Tepla jo je, koder je priletelo, največ po glavi in golih rokah. Jezna žena in žalostna punčka sta se pogledali tako od blizu kot še nikoli. Mali se je v grlu razvezal vozel, požrla je debeli cmok in za njim še kosilo.
Ob naslednjem obisku je zdravnik kimal ves zadovoljen: »Vidite, da sem imel prav. Kadar otrok izgubi apetit, mu je treba dati vsako jed, ki si jo zaželi. Koristi mu samo tisto, kar ima rad. Prav tisto najbolj potrebuje.«
Teta mu je povedala, da so ji pomagale klofute. »Šele potem, ko sem jo pretepla, je začela jesti.«
»S tem je tako, da če ne škodi, včasih tudi koristi. Gotovo pa je ne bo več treba tepsti. Saj je pametna.«
Pametna in že zdavnaj odrasla ženska pred vrati tetine sobe spet začuti, da ji nekaj manjka. Nekaj bi morala narediti, a ne ve kaj! Vrne se na začetek hodnika, mirno stoji in čaka, dokler se ji pogled ne ustavi pri vratih stričeve omare, kamor je spravljal čebelarsko orodje in satnike. Ko je iztočil med, je z njim napolnil vse vaze in velike kromirane posode. Čeprav je omara že dolgo prazna, ženska vanjo vtakne glavo, potem pa hitro pripre vrata, da se ne bi izgubilo nič dragocenega duha. Cel svet ji zadiši po medu.
Vsako popoldne, preden je gnala na pašo, ji je teta odrezala kruh čez sredino hlebca, kjer je najširši, in nanj namazala maslo in med. Krave so se zaustavljale in mulile travo ob poti, prav tako lačne kakor ona. Punčka je počasi jedla in brcala kamenčke. Do Vrha jelš je pojedla zadnji grižljaj in se ozrla. Z doma grede niso sedali na počivalnik, vseeno pa je vsak otrok zaustavljal korak, ker se je takoj zatem, ko se je spustil po klancu navzdol, vas skrila in je na poti ostal sam z živino in svojimi skrbmi. Na poti domov je sedel na počivalnik ves vesel, da je pot ravna in se krave ne bodo več izgubile – tudi one so hitele v hlev.
Je bil v tetini hiši dom zanjo in za vse tetine otroke? Sedemnajst jih je bilo, če šteje zraven še sebe in oba vnuka Tržačana. Temne slike iz svojega otroštva gleda kot na ekranu. Žive so in resnične, a nič več je ne bolijo. Zboji se, da je z bolečino odšlo tudi otroštvo.
Dokler tišči glavo v omaro in pije vonj že zdavnaj iztočenega medu ter se pretepa s Petrom, njen otročji jaz še živi, razpršen v njenih celicah – dragocena snov, ki ji vsako pomlad, ko se začnejo daljšati dnevi, razširi žile, da jo zabolijo roke in noge, kot da še vedno raste. Potem shujša, ker se ji menjava kri – vsaj tata je tako pravil.
Stanuje tako blizu morja, da v pomladnem času začuti njegov južni dih. Visoko na nebu se spreletavajo jate velikih ptic in se v počasnem letu bližajo rečnemu izlivu. Začudi se jim, čemu se vračajo na jugozahod. Jih še vedno vleče k sebi toplo morje? Kot bi se nenadoma premislile, se dvignejo, obrnejo proti severu in letijo vse hitreje. Tudi sama se v otroštvo vrača lahka kakor ptica. Vsi tetini otroci so v njeni jati. Mehke peruti so ročice tujih otrok. Otroški strahovi so se spremenili v ptičjo pesem.
Ko je punčka prišla k teti, je takoj videla, da se ne sme glasno govoriti. Zapečatili so radijski sprejemnik in nihče več se ni ne smejal ne pel. Vse to bi teto spominjalo na sina, ki je bil veseljak in dober pevec. V cerkvi pa ga je punčka še vedno slišala, kako poje.
»Cela cerkev je jokala, kadar je pel Avemarijo,« ji je povedala mama. »Cel zbor je peljal za sabo – tak krasen, močan, zlat bariton je imel. Pa se je izgubil, ker je bila kmetija zmeraj bolj pomembna kot vse drugo. Vsaj po vojni, ko je pel v Invalidskem pevskem zboru, bi ga bili morali pustiti. Sicer pa so prišle vmes druge, še hujše reči.«
Mama ni povedala kakšne, punčka pa se je bala, da se bodo izgubili še vsi drugi glasovi – najprej mamin, ker je bila zelo bolna. Zato je pela na ves glas, kjer je le mogla: na paši in v pevskem zboru v šoli, najviše pa se ji je glas dvignil v cerkvi. Med oblaki in svetniki na stropu, kjer ga je komaj še slišala, se je združil z nevidnimi glasovi bratrančevega zbora.
Ko so se vrnili domov, ji je teta rekla: »Kaj ti je vendar bilo? Celo mašo si se drla kakor sraka!«
V tetini hiši so jo na cerkev spominjale slike: Žalostna Mati božja in Kristus s trnjevo krono v tetini spalnici, Kristusovo goreče srce v mamini dekliški sobi, bratranec v srebrnem okviru na stričevi nočni omarici in Maršal spodaj v kuhinji.
Žalostne slike so le kratek, negiben izsek iz časa. Nobeden na kmetiji ni počival, ker se delo ni nikoli ustavilo. Nihče ni vedel, zakaj je kriv, vendar so delali pod tetinim kričanjem, kot da se izvršuje obsodba, vse, kar je dala zemlja, pa je služilo življenju. Hiša se ni nikamor premaknila. Postavili so jo po straneh neba – ne žalost ne jeza nista mogli uničiti njenega reda. Ob opoldanskem zvonjenju je gospodinja prinesla na mizo, k jaslim in koritom so pritekle živali. Uživanje hrane je bilo obred, njegovega obilja in miru so bili vsi deležni. Ko je teta zamesila kruh, so otroci sedli na stopnice in čakali vsak svoj hlebček.
Red je v hiši bil, mir pa so otroci zaman iskali. Če ne drugo, je moral otrok kaj prinesti. Komaj je prišel k hiši, je že vedel, kam se spravljajo otrobi, pšenična ali koruzna moka. Skočil je v hlev in prinesel pozabljeni lonček ali živini vrgel sena in otave, prašičem pa v korito nalil pomije. Znal je pobirati smetano z mleka in dobiti zelje iz globokega soda. Na vrt je tekel po zelenjavo za ljudi in na njivo po peso za prašiče. Bili so zraven, ko so se s senenim ali gnojnim vozom odpeljali v grunt. Vračali so se tako obloženi, da so voli komaj vlekli in so tudi najmanjši otroci morali hoditi peš. Teti ni bilo nikoli dovolj. »Zakaj niste naložili še rožje in fraščje! Gotovo niste obrali vseh sliv. Ne verjamem, da jih je bilo samo toliko!«
Otroci niso bili nič krivi. Punčka se je čudila, zakaj se je dninarji ne bojijo. Že med potjo so napovedovali, kaj bo tokrat rekla in kaj bi še rada. Če so uganili, so si veselo pomežikovali.
Punčka se je preveč bala, da bi se ji teta zdela smešna. Le včasih se ji je posrečilo, pozabiti nanjo. Če voz ni bil preveč naložen, so se otroci smeli peljati. Legla je na seno ali vrečo moke, tako da je nad seboj imela samo krošnje dreves in nebo. Nad vse je legel prijazni mrak in vas za Strmcem je bila samo še senca.
Ob nedeljah, ko je delo počivalo, so se po cesti sprehajali razpeljavčki. Resni pari so popoldne zavijali proti cerkvici Device Marije. Samo tam so rasli modri encijani in resna ljubezen je bila zato modra kot cvetoči travniki in plašč Device Marije.
Ljubezen pa je bila tudi rdeča od ljubosumja – tako rdeča kot kri, ko je na stezi mamo pričakal njen nekdanji fant in dvignil puško.
»Misliš, da se te kaj bojim,« mu je rekla. »Tvoja ne bom nikoli, pa naredi, kar hočeš,« mu je rekla mama, ki takrat še ni bila njena mama. Če bi jo bil takrat ubil... Kako bi bilo, če me ne bi bilo, je premišljevala punčka in gledala ciprese nad Strmcem.
Zakaj se je tete tako bala? O Mirji je teta smeje pripovedovala, kako ji prav nič ne more. Če ji kaj očita, se Mirja zavrti na peti in odide stran. Tudi Rajko in vnuk Benjamin sta bila varna pred njo. Ali je obupala nad njima ali pa ni več vedela, kakšno delo bi jima dala. Otrok pa brez dela ne more živeti, zato si ga prej ali slej sam poišče. Iz dolgega časa sta Rajko in Benjamin kurila travo in grmovje ter metala kamenje z groblje nazaj na njivo. Tako hude reči je teta prepustila stricu, naj jih kar on presodi in kaznuje. Ob palici je prišepal do otroka, potem pa jo je dvignil visoko v zrak, da se mu je strahovito podaljšal žugajoči prst:
»Grd si, grd,« je rekel. Res jih je bilo zelo sram in nobeden mu ni nikoli ugovarjal.
Hiša je bila polna ljudi. Polne so bile shrambe, a punčki se je zdelo, da ji vse manjka. Rekli so ji, da se bo mama kmalu vrnila. Kdaj? – Ko bo konec meseca... Med zimskimi počitnicami... Za veliko noč...
Poleti. Prišla je na obisk za nekaj dni. Punčki so rekli, da jo čaka v hiši. Zletela je k njej in se ji obesila okrog vratu. Mama jo je stisnila k sebi in ljubeče pogledala, potem pa je zakričala in se onesvestila. V iznakaženem obrazku, oteklem od čebeljih pikov, ni prepoznala potez svojega otroka.
Naslednji dan je šla punčka h kovaču vprašat, kdaj bo podkoval vola in posrečilo se ji je, da je bosa stopila na razbeljeno železo. »Kje si imela oči,« je nanjo kričala teta, mama je jokala, punčka pa je stiskala zobe in molčala. Spet je vse pokvarila.
Slišala je strica, kako je rekel mami: »S to punco bodo še hude težave.« Prizadelo jo je huje kot tetino kričanje, ker so vsi vedeli, da je on pravičen.
Zdaj ji je ostala samo šola. Cerkev je bila dom veselja, šola pa hiša miru. Učiteljica je učila dva razreda naenkrat. Na konicah prstov, da še deska v podu ni zaškripala, se je približala otroku, se sklonila in mu čez ramico pogledala v zvezek. Skozi okno je prišla pomlad in tovarica jo je tako lepo narisala na tablo, da je punčka mami takoj pisala o tem:
Draga Mama
nabiramo zdravilna zelišča trobentice. Tovarišica je na tablo narisala pomlad. Ob sobotah beremo Ostržka. Psa sem peljala k fotografu. Poslala ti bom sliko. Komaj čakam, da prideš domov.
Mama se je vrnila ob koncu pouka. Ni in ni mogla pozabiti na stričevo svarilo. Kakšne težave je imel v mislih njen svak? On vendar dobro pozna ljudi – ni tak kot njena sestra. Potem sta mama in punčka skupaj čakali, kaj bo prišlo. Morda kasneje. Poleti je bilo vse v redu.
Odpravili sta se v Trst. Stanovali so na Furlanski cesti visoko gori nad morjem. Trije mulčki so se vsak dan kopali v Topolinu. Benjamin, bimbo bimbast, je bil samo za zgago: premajhen, da bi se naučil plavati, pa še cel dan ga je bilo treba priganjati. Naj hitreje hodi, naj se zmoči, naj pride iz vode, naj je, naj že enkrat neha jesti! Moral bi ostati doma pri mami in jo držati za krilo. Ona pa ni hotela niti slišati Tudi ona bi se ga rada znebila. S sabo ga morata vzeti in plavati naj ga naučita. In se jima je bimbo bimbast že spet obesil za vrat, mami pa sta doma kuhali in klepetali.
Ko sta se vrnili domov k očetu, je punčko zaskrbelo, da bo mama morala nazaj v bolnišnico. In če umre? Rekla ji je, da bi po njeni smrti raje živela pri sestrični kot pri teti. V Trstu je lepše. Mamo je strašno prizadelo:
»Kaj vendar govoriš! Zdaj sem zdrava.«
»Tatu si rekla, naj se poroči, ko bo vdovec.«
»Govorila sva na splošno: da je bolje, če se vdovci poročijo, ne pa, da ostanejo sami. Zakaj bi umrla, saj sem zdrava.«
Punčka si jo je upala pustiti samo. Šla je malo pogledat po hiši. Takoj se je vrnila.
»Mama, nikogar ni.«
»Skoraj vsi so se že izselili.«
»Zakaj se selijo?«
»Prodali so nas. Prodali so nas s hišo vred.«
Punčka je vedela, da ljudi ne prodajajo, in pomislila je, da je spet nekaj splošnega kot tatovo vdovstvo, zato je nehala spraševati in se odpravila na dvorišče. Tam je našla same nove, majhne otroke. Z njimi se ne bo igrala. Vseeno jih je povabila, naj gredo z njo v klet.
Ne bodo šli? Gotovo se bojijo teme! Da ne? Kaj pa?
Začudila se je, ker so bila vrata večjega prostora na stežaj odprta, ledu in žagovine pa ni bilo nikjer. Prej so komaj kdaj ukradli kakšen kos ledu, si ga razdelili in za hišo na skrivaj polizali, zdaj pa klet ni bila niti zaklenjena. Ko se je razgledala, ni videla drugega kot drva, na kraju, kjer bi moral biti spravljen krompir, pa se je zaletela v kravo.
Stekla je k mami: »Mama, kaj dela v naši kleti krava?«
»Saj sem ti rekla, da je hiša prodana. Kravo so s sabo pripeljali novi gospodarji.«
Zunaj pred vrati se je oglasil Vlado in pohitela je, da bi ga prestregla: »Pridi, greva na podstrešje!«
»Ne smeva. Zaklenjeno je.«
Ni mu verjela. Sama je šla gor. Na vrhu so se odprla vrata na koncu hodnika in majhna ženska jo je vprašala, kam gre.
»Kaj iščeš?«
»Nič ne iščem.«
»Potem pojdi dol, slišiš!«
Slišala je in se vrnila k mami. »Kdo je tista mala ženska na vrhu? Zakaj mi ne pusti na podstrešje?«
»Saj sem ti povedala, da so nas prodali.«
»Zakaj so prodali našo hišo?«
»Saj ni bila naša. Državna je bila.«
»Zdaj vsaj veš, zakaj si se borila. Zdaj imaš svojo državo,« je rekel oče, ki se je pravkar vrnil iz službe domov.
»Kot da se ti nisi.«
»Tako nor kot ti že nisem bil. Si lahko misliš,« se je zasukal proti punčki, »da je od mene zahtevala, naj pojem Za vasjo je čredo pasla. Bil sem tako zaljubljen, da sem pel, kot je ona hotela, pa še čisto brez posluha.«
»Ja, res smo bili nori,« so mami zažarele oči. »Nemci na koncu vasi, mi pa smo sedeli na ognjišču in na ves glas peli partizanske pesmi.«
»Kaj je to takega,« se je čudila punčka. »Saj Nemci ne razumejo slovensko.«
»Ti nič ne razumeš,« je bila mama užaljena.
»Vse bolezni si imela že prej,« je pripomnil oče. »Samo krogla ti je še manjkala. In si se toliko časa nastavljala, da si jo dobila.«
»Kako moreš biti tako prostaški! Čeprav sem bolehna, ne moreš reči, da me rediš. Zase zaslužim s šivanjem, otrok pa je tudi tvoj. Ali ni?«
»Upam. Ne preobračaj mojih besed. Nič ti ne očitam, samo jeza me prime, ko pomislim, koliko jih je neslo svojo zdravo rit na varno, ti pa si mislila, da brez tebe ne bo zmage. No, in zdaj jo imaš, svojo državo!«
»Saj je tudi tvoja. Naj bo taka ali drugačna, v lastno skledo ne bom pljuvala.«
Nadaljevala sta, punčke pa država ni zanimala. Hotela je videti podstrešje. Čakala je gospodinjo. Ko je odklenila, je smuknila noter in se skrila. Začudila se je, ker je bilo tako prazno, potem pa se je spomnila, kdaj so počistili.
Vse, kar so našli, so morali odpeljati na Odpad, mami pa se je zasmilila stara, pokvarjena budilka. Odnesla jo je k urarju. Kmalu zatem jih je obiskal mož v civilu. Mama mu je morala pokazati popravljeno uro.
»Zakaj bi jo zavrgli, če še lahko teče?«
»Ne morete sami odločati o narodni imovini, tovarišica,« ji je rekel.
»Nisem vedela, da je tudi stara in zavržena budilka narodna imovina! Če je tako, jo vzemite. Zdaj je popravljena.«
»Ne bodite predrzni, tovarišica! Pazite, kaj govorite!«
Na koncu jim je uro pustil. Kasneje se je pokazalo, da je znanilka nesreče. Preden je kdo umrl, se je vselej pokvarila. Kar naprej so jo nosili k urarju.
Punčka na temnem podstrešju se je mrtvih bala, ker pa je gospodinja tačas zaklenila vrata in ni mogla dol, je skozi lino splezala na streho in sedla na sleme. Hiša je bila visoka. Bila je veliko višja kot bloki, ki so jih tačas sezidali. Pred njimi je bilo dosti otrok. Lahko bi šli poklicat mamo, vendar je vedela, da jo bo šla o mraku iskat.
Ko jo je mama zagledala na strehi, kako ji maha in se bliža robu, se je takoj videlo, da je doma s kmetov. Vsaka druga bi kričala, naredila bi cel cirkus in kraval, mama pa je šla molče h gospodinji po ključ in jo odklenila. Mirno ji je rekla:
»Glej, samo tebe imava. Umrla bi, če bi se ti kaj zgodilo.«
In punčka je sklenila, da bo pridna.
Pouk se je začel, preden si je utegnila ogledati nove bloke. Tri punčke, ki so tam stanovale, so bile njene sošolke. »Tista trojka je zares nekaj posebnega,« jih je pohvalila tovarišica.
Punčka jih je ves čas opazovala, da bi videla zakaj. Najbrž je bilo zaradi ušes. Čez nekaj dni, ko je tovarišica vsem pregledovala ušesa, roke in vrat, je eni od »trojke« pohvalila ušesa:
»Kakšna krasna, kako čista ušesca imaš.«
»Mamica mi jih očisti z vato. Vato ovije okoli zobotrebca, jo oslini in mi jih umije.«
Meni jih ne bo nikoli, si misli punčka. Belo vato si daje v opornico, kadar jo boli roka, z bolj grobo sivo pa ženskam podklada ramena. Pri nas si že ne bomo nikoli čistili ušes s slino, si pravi, medtem ko si jih drgne z milnico, da bodo najbolj čista v razredu.
Naslednjič jih pregleduje bolničarka. Najprej napiše, kako pogosto se umivajo. Punčka pove, da so pri njih zelo čisti in je celo stanovanje vsako soboto poribano. Tudi tata pomaga.
Bolničarke to ne zanima. »Kako pogosto se umivaš?«
»Vsak dan roke, vrat, obraz in ušesa.«
»Kaj pa ritko?«
»Nikoli.«
»Se nikoli ne kopaš?«
»Samo poleti.«
»Ne boš rekla, da se nikoli ne skopaš?«
»Mama me ob sobotah celo umije v škafu. Spodaj se zmeraj umijem sama. Tudi pri teti smo se umivali ob sobotah, samo glave mi dve leti niso oprali. Zdaj mi jo je mama. Kako bo za naprej, pa še ne vem.«
»Lahko bi se ti zaredile uši.«
»Pri nas doma še nikoli nismo imeli ne bolh ne uši ne stenic. Samo enkrat je tata iz kina prinesel eno bolho. Celo noč sta jo potem lovila po postelji. Mama se je jezila nanj, zakaj hodi v kino.«
Bolničarka je postala radovedna:
»Kje spiš? Nimaš svoje sobe?«
»Ne, spim v vznožju.«
»Niti svoje postelje nimaš?«
»Imam, samo zdaj spi v njej Bernarda.«
»Tvoja sestra?«
»Ne, ni naša. Pri nas spi, ker jo je strah. Tata ji bo umrl. Vso malto z zidu nam je ostrgala in pojedla.«
Bolničarka steče po zdravnika. Smeje se in je zelo prijazen, čeprav je nič ne vpraša. Punčka pozna njegovo mamo. Učiteljica je in morala bi jo učiti v prvem razredu.
Spoznali sta se šele pred nekaj dnevi. Prišla je med poukom in spraševala otroke, kdo se bo naročil na Cicibana in Čebelico. Punčka je takoj dvignila roko, ker so se doma že vse zmenili. Povedala je, kako se piše in tovarišica se je začudila:
»Imela sem te na seznamu. Morala bi biti moja učenka v prvem razredu. Klicala sem te in klicala, tebe pa ni bilo od nikoder.«
»Spomnite se me,« se je čudila punčka.
S tovarišicami je res imela srečo. Šola je bila nova in vsa v marmorju. Lahko bi ostala kar na stranišču in brala, če ne bi bilo škoda pouka. Priskrbela si je veliko papirja. Takoj so jo poklicali k ravnatelju: »Zakaj si odnesla domov ves toaletni papir?«
»Letala delam.«
»Pusti ga pri miru. Če ga ti vzameš, se drugi ne morejo obrisati po veliki potrebi.«
»Na moji prejšnji šoli smo imeli časopisnega in fantje si po potrebi niso umivali rok. Ni bilo vode.«
»Vidiš! Na naši šoli pa imamo toaletni papir in vsi si umivate roke. V redu?«
»V redu. Ne bom več delala letal. Najbrž bom hodila k dramskemu krožku.«
Mami niso nič povedali. Hvalila jo je, kako je pridna. Ves čas je samo doma, bere, se uči...
Pred vrati se je začel tuji svet. Še jezik je bil drugačen. Večkrat se je zgodilo, da je otroci iz blokov niso razumeli. Kadar se je kdo šopiril, je rekla, da je pravi pav, samo repno perje mu manjka. – Saj noben človek nima repa! In zaspanec ne gleda kakor miš iz moke! Se nikoli niso videli nobene živali in komaj so ločili travo od dreves in grmovja. Vsi so hodili na počitnice na kmete, delal pa ni nobeden. Če bi v vinogradu ruvali plevel, bi dobro vedeli, kaj je muhvič in kaj koračnik. Prvi se skoraj sam izruva, drugi pa se tako razkorači, da mu ne prideš do živega. Se slutili niso, kakšna sreča je, če na njivi naletiš na vrstico z muhvičem, kurjimi črevi ali petrovimi ključi. Niso vedeli, da je oreh pred hišo mehčak in ne kostenec. Pa saj se tudi za rabutanje niso pustili prepričati.
Od nevidne stene, ki je zrasla med otroki in njo, sta se odbijali dve govorici: jezik sošolcev, ki so se pogovarjali le o mrtvih stvareh, kot da ni ne rož ne živali, in njen šolski jezik, lep in negiben kot bambole v tržaških trgovinah.
Potem pa ni bilo nobenih težav več. Punčka se ni z nikomer sporekla. Nobena tovarišica ni več rekla, da ima predolg jezik. Poležavala je in požirala knjige. Ljubice francoskih kraljev je bolje poznala kot otroke na dvorišču. Ko ji je bilo dolgčas, je tata vodila na sprehod in ga spraševala: »Katera je tista roža? Poznaš tisto travo?«
Njemu se ni niti sanjalo. Se nikoli ni slišal za imena, ki se jih je naučila v šoli. Po njegovem so na travniku rasle samo rože in trave, kvečjemu še osat in gladež, ne pa ripeče zlatice in travniške kadulje. Ni imel njenih zeliščarskih izkušenj z verbeno, slezenovcem in glogom, zato pa je veliko vedel o drevju in grmovju.
»Veš, pravi kmet celo pozimi, ko je vse golo, loči ne samo jablano od hruške, ampak tudi različne sorte. Enako velja za grozdje. No, saj tebi ni treba vedeti. Ti ne boš nikoli kmetica.«
Tudi oče ni bil več. Kaj je postal? Je imel več poklicev tako kot punčka več jezikov? Iz vasi so se preselili v mesto, besede pa so bile okorne. Vedela je, katerih ni mogoče prenašati in zamenjati. Taka sta bila žegen in tovalič.
»S kakšnim obrazom, s kakšnim izrazom na obrazu nam je prinesel žegen,« se je še dolgo po stričevi smrti spominjala mama. Žegen je bil koš z velikonočnimi dobrotami, tovalič pa prtiček na njem.
Žegen je prišel v mesto le redko, lahko pa si rekel marsikaj, česar na vasi nisi smel. Tam sta bili prepovedani besedi hlapec in dekla. Vsi, ki so pri teti služili ali bili v reji, so bili naš Rajko, naš Peter ali naša Mirja, nič drugače kot naš Ivan, gospodar.
»Grda si, grda,« je kričal nanjo in dvigoval v zrak svojo dolgo palico, potem ko jo je Mirja zatožila, da jo je ozmerjala z deklo.
V mestu ni nikoli prav presodila, kdo je kaj, kdo je gospod in kdo tovariš. Strica ni bilo nobenega. Mamine stranke so bile gospe, v šoli so učile tovarišice. Punčka se je čudila, zakaj je mož v civilu mamo imenoval tovarišico. Marsikatero besedo pa si smel izgovoriti samo doma. Take so bile prsi, ritka spredaj in zadaj, pipica in ono onegasto. Ono onegasto je bilo veliko in je na avtobusu stalo, če je bil moški neroden.
Kmečke besede se v mestu niso prijele, mestne pa so se med počitnicami selile nazaj na kmete. Na Brežinah se je zbral kupček deklic in punčka jih je spraševala kot v šoli:
»Kaj se lepše sliši: mama ali mamica?«
»Mamica je lepše, svoji mami pa ne moreš reči mamica.«
»Je boljše tata, papa ali očka?«
»Najlepše je tata.«
Mestne besede so se spreminjale tako hitro kot stanovalci v bloku ali njihovo pohištvo. Selili so se, na svojem pa vseeno niso bili nikoli. Pohištvo bi mirne duše zavrgli, če bi imeli denar za novo. V tetini hiši pa je vsak prostor nekomu pripadal. Ženska je zaprla vrata stričeve omare in zaporedoma odpirala tetino, bratrančevo in mamino sobo. Povsod so bili duhovi in nad stopnicami so plavale prikazni. Ustavila se je in sedla na skrinjo pred vrati tetine sobe. Tu je bila kot doma in čeprav v hiši ne bi mogla prespati niti eno noč, jo je imenovala naša. V njej je bila bolj na svojem kot v kateremkoli dosedanjem stanovanju.
