Končno sem se nasmehnil svojemu strahu. <* * *>
Gledam sliko. V meni bo, ko bo moja. <* * *>
Prekipel sem v lastni nemir. <* * *>
Tvoja svetloba mi je prinesla nasmeh lahkote. <* * *>
Drevesa nočejo učiti skozi okno. <* * *>
Tišina povezuje nepovezano. <* * *>
Zapremo vrata. Potem lahko spet gremo. <* * *>
Veselje je navdih za nova tveganja. <* * *>
Čas valuje s čolnom na reki. <* * *>
Roža kipi v nebo. <* * *>
Tako veliki smo, da ne vemo ničesar o sebi. <* * *>
Čisto počasi počivati. In vse bo narejeno. <* * *>
Glasba razteguje trenutke v nedoumljivo neskončnost. <* * *>
V zvokih trobente sem začutil toplino človeka. <* * *>
Življenje je mimohod. Čakam nase. <* * *>
Sončen dan. Temine so se skrile na ono stran sveta. <* * *>
Zagate, kot da si jih nisem naredil sam. <* * *>
Nestrpno čakam. Nasmehnem se. Še bolje bo tako. <* * *>
Senca stola. Kdo sedi na njem? <* * *>
Čas valovi med čermi in prostranostjo. <* * *>
Usode se odločajo v majhnih, nehotenih mislih. <* * *>
Roža v soncu. Počiva in dela. <* * *>
Če trpim ali se veselim, je v moji duši vedno enako. <* * *>
Vračanja k sebi počasi uravnavajo ritme. <* * *>
Zjutraj se napijem sončnih žarkov za lep dan. <* * *>
Vse delam do popolnosti. A le do pol. <* * *>
Pričakujem klic in sanjam naprej. <* * *>
Za srečo je dovolj, da jo prepoznamo. <* * *>
Že ves dan v meni vse dela samo od sebe. <* * *>
V roži razločim čudež sveta.