Čigava pesem je to? No, naša, šopska, to vemo.
Ampak ali bi lahko to bila, recimo, šipska pesem?
O, to pa ne. Šipci nimajo nobene kulture.
Kaj pa šapska? Šepska? Ni govora.
To pesem so si izmislili Šopci, to je najlepša pesem.
Kaj pa, če bi rekla, da sem slišala Šipce, Šepce in Šapce,
kako prepevajo to isto melodijo? Ukradli so jo nam, Šopcem, seveda,
seme tatinsko. Kaj pa, če bi rekla, da profesor muzikologije
sodi, da je to škotska koračnica, ki se je med krimsko vojno
preko Turčije pritepla v vse te lepe krajine?
Ti se pa pazi, veš? Vsem Turkom bi bilo treba prerezati grla.
Tako kot Šipcem, Šepcem, Šapcem in Šopcem. A, ne, Šopci smo mi.
Itak.
PORUMBESCU* PO SLEDOVIH HERODOTA**
Šipci bodo torej zmeraj hoteli
pesmi o Šipcih. V to sem prepričan.
Šopci bodo hoteli brati o Šopcih.
Pesmi Etiopcev so, kot vemo, temnopolte in širokonose.
Tračanov – pegaste in rdečelase. Ko bi krave in konji
pisali pesmi, bi njihove pesmi imele vsaka štiri noge.
Šepci in Šapci so odkrili v sebi haploskupine.
Nekaj kot zgrbančenja na kromosomih.
Izhajajo iz starodavnih bojevitih ljudstev.
Saj vendar ne iz nekakšnih kmetavzov. Punce,
podobno kot lulčkov, verjetno nimajo haploskupin.
Po tolikih stoletjih, ko je hrumel, kdor je le hotel,
po teh ravninah in z dolin navzgor, tu res vsaka
ima lahko na kromosomih karkoli. Prikazujejo se
v vseh mogočih velikostih, oblikah in odtenkih
in mi mešajo glavo, oj, Miloš. Če premislim,
je to skoraj boljše. Zato, ker so vse podobno lepe
(so lepe!), si morajo kaj izmisliti, da bi se razlikovale.
Recimo: ah, te Šipke imajo lepe čipke.
Šopke – so zapeljivke. Šepke – prefinjene. In tako
naprej. Rade pravijo: me
smo takšne in takšne. Ti človek pa si beli glavo in piši pesmi
za Šipce.
ŠOPSKI DEMOGRAFSKI ČUDEŽ
Šopski demografski čudež,
pravi Porumbescu sarkastično.
Pred tristo leti je bilo pri nas
mogoče kakšnih šest odstotkov bojarjev.
Danes vsi izviramo iz bojarjev,
sto posto, sută la sută.
Nesrečni tlačani
so očitno vsi izumrli.
Porumbescu, kaj ti bo ta publicistika?
Zakaj se ne osredotočiš na
sledenje drobnih premikov
v subtilnem tkivu jezika?
Daj no, Miloš, ne delaj se,
da nisi bral Ryszarda Krynickega.
Kadar so bolj potrebni letaki,
pišemo letake.
Potrebni tebi in komu, Porumbescu?
Ne pišeš o večvrednosti šopske haploskupine
nad drugimi haploskupinami.
To, kar pišeš, se niti ne rima.
Za oknom vozi vlakec
med porumbom in florii soarelui.
Zanima me, kam pelje.
Zakaj naj bi opeval prah na šipi.
Ampak, odebelitve v steklu, Porumbescu.
Lahko bi opeval vsaj odebelitve.
PORUMBESCU RAZGLABLJA O SVOJEM POREKLU
Mislim, Miloš, da vseeno iz tiste manjšine,
ki je v šumeči travi slišala samo šumečo travo.
Zato manjšine, ker ti, ki so v šumenju trave
vedno slišali sabljezobega tigra in takoj odskočili
(pa tudi, ko bi bil tiger samo v enem šopu trave od desetih, razumeš)
so nazadnje pustili za sabo več potomcev.
Ko je zmanjkalo sabljezobih, so v travi zaslišali – Stvarnika.
Zašumi porumb in vzprhuta iz njega majcen porumbel.
Nepredvidljivo za večino, manjšino.
*Porumb je romunska beseda, s katero – in drugimi - se je srečeval na delu v Romuniji. Od tam izvira tudi persona – pesnik Porumbescu. Tu prevedeni verzi so prav iz te knjige.
** Pesem je objavila že revija Poiesis, a smo jo zaradi celovitosti cikla objavili tudi pri nas. Peter, oprosti!
ČIGAVA PESEM JE TO
Čigava pesem je to? No, naša, šopska, to vemo.
Ampak ali bi lahko to bila, recimo, šipska pesem?
O, to pa ne. Šipci nimajo nobene kulture.
Kaj pa šapska? Šepska? Ni govora.
To pesem so si izmislili Šopci, to je najlepša pesem.
Kaj pa, če bi rekla, da sem slišala Šipce, Šepce in Šapce,
kako prepevajo to isto melodijo? Ukradli so jo nam, Šopcem, seveda,
seme tatinsko. Kaj pa, če bi rekla, da profesor muzikologije
sodi, da je to škotska koračnica, ki se je med krimsko vojno
preko Turčije pritepla v vse te lepe krajine?
Ti se pa pazi, veš? Vsem Turkom bi bilo treba prerezati grla.
Tako kot Šipcem, Šepcem, Šapcem in Šopcem. A, ne, Šopci smo mi.
Itak.
PORUMBESCU* PO SLEDOVIH HERODOTA**
Šipci bodo torej zmeraj hoteli
pesmi o Šipcih. V to sem prepričan.
Šopci bodo hoteli brati o Šopcih.
Pesmi Etiopcev so, kot vemo, temnopolte in širokonose.
Tračanov – pegaste in rdečelase. Ko bi krave in konji
pisali pesmi, bi njihove pesmi imele vsaka štiri noge.
Šepci in Šapci so odkrili v sebi haploskupine.
Nekaj kot zgrbančenja na kromosomih.
Izhajajo iz starodavnih bojevitih ljudstev.
Saj vendar ne iz nekakšnih kmetavzov. Punce,
podobno kot lulčkov, verjetno nimajo haploskupin.
Po tolikih stoletjih, ko je hrumel, kdor je le hotel,
po teh ravninah in z dolin navzgor, tu res vsaka
ima lahko na kromosomih karkoli. Prikazujejo se
v vseh mogočih velikostih, oblikah in odtenkih
in mi mešajo glavo, oj, Miloš. Če premislim,
je to skoraj boljše. Zato, ker so vse podobno lepe
(so lepe!), si morajo kaj izmisliti, da bi se razlikovale.
Recimo: ah, te Šipke imajo lepe čipke.
Šopke – so zapeljivke. Šepke – prefinjene. In tako
naprej. Rade pravijo: me
smo takšne in takšne. Ti človek pa si beli glavo in piši pesmi
za Šipce.
ŠOPSKI DEMOGRAFSKI ČUDEŽ
Šopski demografski čudež,
pravi Porumbescu sarkastično.
Pred tristo leti je bilo pri nas
mogoče kakšnih šest odstotkov bojarjev.
Danes vsi izviramo iz bojarjev,
sto posto, sută la sută.
Nesrečni tlačani
so očitno vsi izumrli.
Porumbescu, kaj ti bo ta publicistika?
Zakaj se ne osredotočiš na
sledenje drobnih premikov
v subtilnem tkivu jezika?
Daj no, Miloš, ne delaj se,
da nisi bral Ryszarda Krynickega.
Kadar so bolj potrebni letaki,
pišemo letake.
Potrebni tebi in komu, Porumbescu?
Ne pišeš o večvrednosti šopske haploskupine
nad drugimi haploskupinami.
To, kar pišeš, se niti ne rima.
Za oknom vozi vlakec
med porumbom in florii soarelui.
Zanima me, kam pelje.
Zakaj naj bi opeval prah na šipi.
Ampak, odebelitve v steklu, Porumbescu.
Lahko bi opeval vsaj odebelitve.
PORUMBESCU RAZGLABLJA O SVOJEM POREKLU
Mislim, Miloš, da vseeno iz tiste manjšine,
ki je v šumeči travi slišala samo šumečo travo.
Zato manjšine, ker ti, ki so v šumenju trave
vedno slišali sabljezobega tigra in takoj odskočili
(pa tudi, ko bi bil tiger samo v enem šopu trave od desetih, razumeš)
so nazadnje pustili za sabo več potomcev.
Ko je zmanjkalo sabljezobih, so v travi zaslišali – Stvarnika.
Zašumi porumb in vzprhuta iz njega majcen porumbel.
Nepredvidljivo za večino, manjšino.
*Porumb je romunska beseda, s katero – in drugimi - se je srečeval na delu v Romuniji. Od tam izvira tudi persona – pesnik Porumbescu. Tu prevedeni verzi so prav iz te knjige.
** Pesem je objavila že revija Poiesis, a smo jo zaradi celovitosti cikla objavili tudi pri nas. Peter, oprosti!
