Rodil sem se iz hrapavega poka zasteklenjenega
zraka: sam zase sem bil le šepet
zelene vlage. Rodila si se v deževni dobi, ko
je nad Varšavo divjala Skandinavija, in so hodnike
Univerze rasvetljevale prve neonske luči.
Svet se je širil z novimi predmeti: z rjavino Tvojih
las, z rdečino kavarne Le Melange. Rodila sva
sama sebe sred vijoličastih megel in hodnikov, ki
jih je pometal veter. Dihajoč z neonkami, sva prste spletala
v vrbove košarice. Nekje visoko, v golih vejah
so plaho vzcvetala poletja, pomladi in zime.
BOVA
Sva, Maga. Navkljub. Zanalašč.
Med mrakom in svetlobo. Preproga naju nosi,
stkana iz vrtov in vonja vina. Prinaša nama
spomin in prostor. Šiniti navzgor. Spregovoriti.
In razumeti, da se ni nikdar preblizu.
Med svetlobo in svetlobo. Zrcaliva se
v sebi. Kot dve idealni površini v galeriji ogledal.
Dva sadeža. Dve besedi. Dva odmeva. In celo
dve istoimeni obdobji. Glej: zgodovina
se ironično ovija okrog kazalca.
Dva odmeva. Med svetlobo in mrakom. Dve
živali. Dva gobčka in preplašena očesca. Udomačujeva,
kar se lahko udomači iz sveta. Vsak dan. Na napakah
se učiva umirat. Nerodno stresava lase
z glavnikov. Luno zaokrožava v nočeh brez spanca.
FRAKTALI
Dovolj je eno samo ime. Psiček ali žolca. Poglej
pod površino. Dan versus Noč. Veter trga okna
in tuli med prsti tvojih nog. Večer je ples
steklenice vina okoli vonja ognja. Kaplja se podaljšuje
v Tvoje mehke lase. Oranžne sence namesto
plamena sveče. Pesek se razsipuje v veje Oriona.
SPOMIN
Spomin na sneg je sneg. Tišina, v kateri
vztrajno blodita škrbljanje in modrina. Tokrat
se popeljeva s sanmi. Spredaj bo veselo
prhal in pozvanjal konj. Pocukam ga za rep.
Ti tudi. Obljubiš? Glej, pisani kraguljčki,
plapolajo! Še neimenovani
spomin na sneg je sneg.
ŠŠŠ
Lubiatowo. Pesek izpareva. Leživa obrnjena
proč od sveta. Z gobčki navzgor. Grejeva si
trebuščka in tace. Dve školjki, ki ju pene Baltika
nežno rezbarijo. Ogenj ima okus soli in morje
je začetek in konec vsakršnih obzorij.
Pesek: trilijoni drobcev, v vsaki stotinki sekunde
nova konfiguracija. Pripoveduješ mi o Levinasu
in Bubru. Izkaže se, da imata dosti skupnega
s poznim Derridajem. Na licu čutim nežni
vetrič, ki mu v mislih dam ime sirota.
DOM
Starši so svet stvari vedno znali zaustaviti
pred propadom. Mama je zavzeto brisala prah
z omar, tato pa je popravljal pohištvo, menjaval
lesene opaže. Jaz tega najbrže ne znam. Mojo pisalno mizo
je porasel mah in postelja je že popolnoma sprhnela.
Spomnim se, da sem nekdaj verjel v obširnost
tega tunela, ki združuje kamen in svetlobo. Danes
že vem, da se ničesar ne sme prenagljeno
poimenovati. Leseni opaži. Mah. Kamen. Baje beseda
diskurs izvira iz latinskega discurrere,
kar pomeni: teči v različne smeri.
Jezik bo ostal moj dom. Torej se vračam
k smehljaju svojih staršev kot na vrt.
NOVEMBER – LISTOPARD
Sonce zvija kazalce ur. Izginjava
v kupih knjig in medmrežju. Iz varne oddaljenosti
si ogledujeva ljudi. Čeprav sva sama že zdavnaj
prešla na živalsko govorico. Včasih
hukava, mrmrava in vzdihujeva. In med nama
diši po zimi, zato, ko se mrači,
hodiva nabirat sočne kostanje.
DALJNOGLEDI
Petek. Eden prvih večerov zamujajoče pomladi.
Ob kozarcu rdečega čilskega vina se z Mago posvetujeva
ob provizoričnem seznamu gostov. Datum poroke: september. Čas
magičnosti, listja in molitev. Idealno obdobje za obnovitev davnega
začetka.Ognjemeti bodo, muzika in stroboskopi. Dragi
gostje, plešite in pijte na naše zdravje. Na ta večer se Bog
rodi na novo. Ob zori bomo pobrali z miz ostanke
in jih razdali brezdomnim živalim. Naj se veselijo in praznujejo
pes, činčila in mravljinčar. Naj zlati grozdi odsevajo
v črnih očeh. Sama pa se naseliva v najvišjem duplu
v fantazijskem gozdu. Lubje bova pobarvala na vinsko rdeče,
oranžni krogi bodo otoplili pisani nebeški svod. Ob
vhodu bova namestila daljnogled z razgledom na noč.
Negovala bova vijoličasto daljnih galaktik in oblake nad najinim drevesom.
SERPENTINE
Zimo so napolnili podnebni tramvaji. Umirjena rdečina
odločitev in zadetkov. Drsela sva predse kot polža po številčnici
tiktajoče ure. Tik tak. Ostajale so noči. Zvezdne.
Polne avgustov in aprilov. Goste od mraza in potu, ki
se je vpijal v zmečkane rjuhe. Ob šestih zjutraj
naju je budilo brnenje rdečih neonk. Vztrajno
sva vadila zaspana pomrmravanja. Potem pa sva hodila
nakrmit zebro in nosorožca. Tišina, ki sva jo udomačevala,
je dobivala podobo vitraža na bleščečem ogledalu. Dišala
je po delcih srebra, daljnem vesolju. Postaje, tuneli
in ulični kioski so se počasi sestavili v jasen izračun
naših dolgoročnih strategij. Nadaljnje ulice
so tudi prispevale k celoti. Odkrivale so red v svetu
neobstojnih stvari. Risale so zemljevid neenakomernega ritma.
IZJEMČICA
Izjemčica stanuje na dnu omare. Zvija se vklobčič
v varni luknjici. Izven besed. Izven te ali one strani. Samo
gleda s svojimi velikimi očmi. Gleda. Trmasto gleda.
Zgodi se, da si migava. Zgodi se, da ni
treba drugače. Dovolj je iztegniti roko. Ne računati.
Ne ocenjevati. In tudi brez luči je vse jasno.
* * *
Pridi, pozdravil te bom z zlato sončnico
in bonbončki z okusom po toffi. Zasul te bom
z migetajočimi konfeti smeha. In kot majhen puhast kužek
bom skakal in skakal. Zato, ker si.
MUMU HUMU
Na obzorju, Maga, sem prižgal zvezdo.
Pred nami je toplo, dišeče polje resja,
polno dobrih želj in tišine. Že zdavnaj ne
zaupava več slovnici. In danes že brez strahu
izprožava dlani k divjim živalim.
Odpravila sva se, Maga, na slepo predse.
Glej, kako majhna in krhka je Zemlja.
Kako prazno vesolje. Prižgiva kadilo.
In prepustiva obraza vetru in morju.
Toliko sanj se razbija ob brezčutnem pesku.
Ne dovoliva, Maga, da bi zmagale algebre,
ne pripustiva praznine k milnim mehurčkom.
Igrajva se in plešiva. Do zadnjega robčka.
Močno se drživa na vsakem ovinku.
Najina ladja naj pluje k mavričnim čerem.
Marcin Orliński, poljski pesnik, prozaist in literarni kritik, rojen leta 1980. Sourednik pesniških revij. Njegov prvenec Mumu humu iz leta 2006 (iz katerega so prevedene pesmi) je vzbudil veliko pozornost zaradi svoje svežine, iskrivih jezikovnih domislic in povezav, ki se jih ne da natančno razložiti, pa vendar delujejo na nas. Tak je že naslov zbirke, pa recimo beseda listopard namesto listopada, tj. novembra, ki pa se veže z leopardom, tu je še izjemčica (mogoče nekakšna živalica?), pa mavrične čeri, ko skupaj z Mago (nek kritik jo je primerjal z Madeleine Apollinaira) krmita zebre in nosorožce in še in še. Prepustimo se čaru teh nenavadnih povezav in ne bo nam žal! Pozneje pa je pesnik izdal še 4 pesniške zbirke, eno knjigo kratkih proz in eno literarnih kritik.
Rodil sem se iz hrapavega poka zasteklenjenega
zraka: sam zase sem bil le šepet
zelene vlage. Rodila si se v deževni dobi, ko
je nad Varšavo divjala Skandinavija, in so hodnike
Univerze rasvetljevale prve neonske luči.
Svet se je širil z novimi predmeti: z rjavino Tvojih
las, z rdečino kavarne Le Melange. Rodila sva
sama sebe sred vijoličastih megel in hodnikov, ki
jih je pometal veter. Dihajoč z neonkami, sva prste spletala
v vrbove košarice. Nekje visoko, v golih vejah
so plaho vzcvetala poletja, pomladi in zime.
BOVA
Sva, Maga. Navkljub. Zanalašč.
Med mrakom in svetlobo. Preproga naju nosi,
stkana iz vrtov in vonja vina. Prinaša nama
spomin in prostor. Šiniti navzgor. Spregovoriti.
In razumeti, da se ni nikdar preblizu.
Med svetlobo in svetlobo. Zrcaliva se
v sebi. Kot dve idealni površini v galeriji ogledal.
Dva sadeža. Dve besedi. Dva odmeva. In celo
dve istoimeni obdobji. Glej: zgodovina
se ironično ovija okrog kazalca.
Dva odmeva. Med svetlobo in mrakom. Dve
živali. Dva gobčka in preplašena očesca. Udomačujeva,
kar se lahko udomači iz sveta. Vsak dan. Na napakah
se učiva umirat. Nerodno stresava lase
z glavnikov. Luno zaokrožava v nočeh brez spanca.
FRAKTALI
Dovolj je eno samo ime. Psiček ali žolca. Poglej
pod površino. Dan versus Noč. Veter trga okna
in tuli med prsti tvojih nog. Večer je ples
steklenice vina okoli vonja ognja. Kaplja se podaljšuje
v Tvoje mehke lase. Oranžne sence namesto
plamena sveče. Pesek se razsipuje v veje Oriona.
SPOMIN
Spomin na sneg je sneg. Tišina, v kateri
vztrajno blodita škrbljanje in modrina. Tokrat
se popeljeva s sanmi. Spredaj bo veselo
prhal in pozvanjal konj. Pocukam ga za rep.
Ti tudi. Obljubiš? Glej, pisani kraguljčki,
plapolajo! Še neimenovani
spomin na sneg je sneg.
ŠŠŠ
Lubiatowo. Pesek izpareva. Leživa obrnjena
proč od sveta. Z gobčki navzgor. Grejeva si
trebuščka in tace. Dve školjki, ki ju pene Baltika
nežno rezbarijo. Ogenj ima okus soli in morje
je začetek in konec vsakršnih obzorij.
Pesek: trilijoni drobcev, v vsaki stotinki sekunde
nova konfiguracija. Pripoveduješ mi o Levinasu
in Bubru. Izkaže se, da imata dosti skupnega
s poznim Derridajem. Na licu čutim nežni
vetrič, ki mu v mislih dam ime sirota.
DOM
Starši so svet stvari vedno znali zaustaviti
pred propadom. Mama je zavzeto brisala prah
z omar, tato pa je popravljal pohištvo, menjaval
lesene opaže. Jaz tega najbrže ne znam. Mojo pisalno mizo
je porasel mah in postelja je že popolnoma sprhnela.
Spomnim se, da sem nekdaj verjel v obširnost
tega tunela, ki združuje kamen in svetlobo. Danes
že vem, da se ničesar ne sme prenagljeno
poimenovati. Leseni opaži. Mah. Kamen. Baje beseda
diskurs izvira iz latinskega discurrere,
kar pomeni: teči v različne smeri.
Jezik bo ostal moj dom. Torej se vračam
k smehljaju svojih staršev kot na vrt.
NOVEMBER – LISTOPARD
Sonce zvija kazalce ur. Izginjava
v kupih knjig in medmrežju. Iz varne oddaljenosti
si ogledujeva ljudi. Čeprav sva sama že zdavnaj
prešla na živalsko govorico. Včasih
hukava, mrmrava in vzdihujeva. In med nama
diši po zimi, zato, ko se mrači,
hodiva nabirat sočne kostanje.
DALJNOGLEDI
Petek. Eden prvih večerov zamujajoče pomladi.
Ob kozarcu rdečega čilskega vina se z Mago posvetujeva
ob provizoričnem seznamu gostov. Datum poroke: september. Čas
magičnosti, listja in molitev. Idealno obdobje za obnovitev davnega
začetka.Ognjemeti bodo, muzika in stroboskopi. Dragi
gostje, plešite in pijte na naše zdravje. Na ta večer se Bog
rodi na novo. Ob zori bomo pobrali z miz ostanke
in jih razdali brezdomnim živalim. Naj se veselijo in praznujejo
pes, činčila in mravljinčar. Naj zlati grozdi odsevajo
v črnih očeh. Sama pa se naseliva v najvišjem duplu
v fantazijskem gozdu. Lubje bova pobarvala na vinsko rdeče,
oranžni krogi bodo otoplili pisani nebeški svod. Ob
vhodu bova namestila daljnogled z razgledom na noč.
Negovala bova vijoličasto daljnih galaktik in oblake nad najinim drevesom.
SERPENTINE
Zimo so napolnili podnebni tramvaji. Umirjena rdečina
odločitev in zadetkov. Drsela sva predse kot polža po številčnici
tiktajoče ure. Tik tak. Ostajale so noči. Zvezdne.
Polne avgustov in aprilov. Goste od mraza in potu, ki
se je vpijal v zmečkane rjuhe. Ob šestih zjutraj
naju je budilo brnenje rdečih neonk. Vztrajno
sva vadila zaspana pomrmravanja. Potem pa sva hodila
nakrmit zebro in nosorožca. Tišina, ki sva jo udomačevala,
je dobivala podobo vitraža na bleščečem ogledalu. Dišala
je po delcih srebra, daljnem vesolju. Postaje, tuneli
in ulični kioski so se počasi sestavili v jasen izračun
naših dolgoročnih strategij. Nadaljnje ulice
so tudi prispevale k celoti. Odkrivale so red v svetu
neobstojnih stvari. Risale so zemljevid neenakomernega ritma.
IZJEMČICA
Izjemčica stanuje na dnu omare. Zvija se vklobčič
v varni luknjici. Izven besed. Izven te ali one strani. Samo
gleda s svojimi velikimi očmi. Gleda. Trmasto gleda.
Zgodi se, da si migava. Zgodi se, da ni
treba drugače. Dovolj je iztegniti roko. Ne računati.
Ne ocenjevati. In tudi brez luči je vse jasno.
* * *
Pridi, pozdravil te bom z zlato sončnico
in bonbončki z okusom po toffi. Zasul te bom
z migetajočimi konfeti smeha. In kot majhen puhast kužek
bom skakal in skakal. Zato, ker si.
MUMU HUMU
Na obzorju, Maga, sem prižgal zvezdo.
Pred nami je toplo, dišeče polje resja,
polno dobrih želj in tišine. Že zdavnaj ne
zaupava več slovnici. In danes že brez strahu
izprožava dlani k divjim živalim.
Odpravila sva se, Maga, na slepo predse.
Glej, kako majhna in krhka je Zemlja.
Kako prazno vesolje. Prižgiva kadilo.
In prepustiva obraza vetru in morju.
Toliko sanj se razbija ob brezčutnem pesku.
Ne dovoliva, Maga, da bi zmagale algebre,
ne pripustiva praznine k milnim mehurčkom.
Igrajva se in plešiva. Do zadnjega robčka.
Močno se drživa na vsakem ovinku.
Najina ladja naj pluje k mavričnim čerem.
Marcin Orliński, poljski pesnik, prozaist in literarni kritik, rojen leta 1980. Sourednik pesniških revij. Njegov prvenec Mumu humu iz leta 2006 (iz katerega so prevedene pesmi) je vzbudil veliko pozornost zaradi svoje svežine, iskrivih jezikovnih domislic in povezav, ki se jih ne da natančno razložiti, pa vendar delujejo na nas. Tak je že naslov zbirke, pa recimo beseda listopard namesto listopada, tj. novembra, ki pa se veže z leopardom, tu je še izjemčica (mogoče nekakšna živalica?), pa mavrične čeri, ko skupaj z Mago (nek kritik jo je primerjal z Madeleine Apollinaira) krmita zebre in nosorožce in še in še. Prepustimo se čaru teh nenavadnih povezav in ne bo nam žal! Pozneje pa je pesnik izdal še 4 pesniške zbirke, eno knjigo kratkih proz in eno literarnih kritik.
