Vajeni ste bili čarovnikov,
ki so svojo moč
uporabljali v vašo zabavo.
Konec je s tem.
Kdor ima moč,
jo uporablja v svojo korist.
Začaram vas
v ptice brez kril –
da mi kričite pesmi trpljenja,
ki veličajo mojo moč.
Da mi ne pobegnete.
Začaram vas v ribe brez plavuti,
še brez trupa –
samo glave, obrnjene navzdol,
žejno hlastajo za vodo.
Voda je moja.
Začaram vas v kačo brez glave.
Začaram vas, v kar me je volja.
Brez moči ste!
Minil je čas človeških zabav.
KAKOR RŽ IN PŠENICA
Lice prislanjam h grudi,
ki grenko diši –
naj skoz moja pljuča zemlja zadiha!
Z dlanjo čutim seme, ki žene kali –
naj misel, ki niha med temo in soncem,
vzkali, zacveti!
Da bi priklanjala soncu se
kakor rž in pšenica,
da bi čutila se ljubo njegovo
kot v žitu plavica.
Da bi me veter kot vonj češmina
na krila vzel
in na okna boječa, prvič odprta
moj smeh kot bele cvete naspel.
PUSTITE ME
Pustite me iti samo čez polje –
ne kličite me in ne sprašujte.
Lahko da je polje veliko in brez vode.
Trgala bom bilke in pila iz njih.
Lahko da pride nevihta:
legla bom na zemljo in bom eno z njo.
Lahko se priplazi kača –
ah, saj je toliko hudega,
da me nihče ne reši, četudi me nese na ramah.
Vsak pojde sam –
tako je rečeno in zapisano.
Dobrih želja je toliko kot muk –
le da so muke skala, želje pa veter.
Ljubim njega in spet njega –
z žalostjo in hrepenenjem,
drhtečih rok in drhteče duše.
Težko je potiho oditi od ljubega –
a kaj naj mu rečem?
Da je v polju cvet, ki ga moram še danes
utrgati.
Da je v polju ranjena podlasica.
Smejal bi se mi.
In če bi rekla, da je sonce nad poljem
žalostno,
bi se smejal še bolj in me ne bi pustil.
Jaz pa moram iti sama čez polje.
Utelešeni smo v vsem in v vseh okrog nas.
Iz dneva v dan se zbiramo,
da sestavimo svojo podobo.
Zato me pustite iti samo čez polje,
ne kličite me in ne sprašujte.
MOJE JUTRO
Ne bom tajil.
Imam kletko,
nisem je zgradil
po svoji volji.
Ima tri stranice
in uro.
Glavnik,
svinčnik,
kravatna igla.
Ura je šest zjutraj.
Ni se še rodil
takšen modrec,
da bi mi dokazal
obup ujetega ptiča.
Njegove nočne more
za rešetkami.
Le to ti govorim,
ograjenost je vedno
sladkogrenka.
RAZGLED Z GORE OLJKE
Tam spodaj je –
nekje med pobočji –
zelena kotanja Draga.
Prva leta mojega življenja ...
Do tja pelje (čez gozd) steza –
vedno spet umita s solzami.
Moja steza.
In je prijateljica –
tako ljuba, tako vedra –
mrtva.
In je hiša – brez mene:
dom spominov.
Vse je kot lep, star film:
spominjam se posameznosti –
a celote ni več.
Le Draga je ostala, kot je bila:
Draga.
SVETLOBA BESEDE
Krik kot strela
razseka temo in bolečino.
Bleščanje solz in šepetov
zmiva temo in rane.
A kje je beseda?
Katera?
Tista edina, vsemogočna.
Luč.
ZA ZRNCE
Malo, čisto malo vdanosti –
za zrnce, za seme:
potaknem ga
v cvetlični lonček
zblojene lobanje.
Morda vzklije, se razraste,
ob belih potkah živcev
razprede korenine.
Morda bo laže ...
PIRAMIDE UPANJA
Rdeče bukve, bele skale,
zlati macesni
in zelena voda.
Vse to poznam,
vse to je moje.
In ti si moj,
– ker te poznam –
čeprav ne dojameš …
Vseeno je. Tudi skala
ne ve, ne zelena voda
ne rdeče bukve ne macesni.
Vse samo jè.
Potem je večer. Barve temnijo –
le zlatkasti macesni
še svetijo.
Piramide upanja.
ONA (SLAVOSPEV)
Stoji pred oknom
in mi barva dneve v zlato.
Z listki – molilnimi zastavicami –
prosi vesolje za mojo srečo.
Ob času lovi snežinke
in mi razkazuje njihov čar.
Uči me zdržati težo izgub
in težo bremen.
Z vetrom me učita,
kako se zravnaš po navalih
žalosti, zavisti, prezira.
ČAROVNIJA
Tiste hiše ni več
in tudi tistega človeka ni.
Pravijo, da si umišljam.
Ali še kaj hujšega.
Vsak človek dobro ve,
kdaj je kdo njegovih živ –
kdaj pa ga ni več.
Čuti, kdaj v zemljo – kot v morje
ponikajo domovi, drevesa,
ceste, mesta in gore.
Tudi ljudje.
In zemlja se zgrne nad njimi
kot voda.
ZNANO
Gozdna pot čez pobočje hriba;
skoraj ravna, posuta z igličjem,
sveža od visokih, košatih dreves.
Vabljiva z odbleski med debli:
zdaj žarek, pa zaplata neba,
sij snega na vrhovih, slutnja jezera.
Pričakovanje: zdaj zdaj
se bo rezklenil gozd, odprl razgled …
Pa se ne.
Steza je vsevdilj enako lepa, vabljiva.
Skrita med drevjem mami pogled.
In človek gre in gre.
ČAROVNIK
Vajeni ste bili čarovnikov,
ki so svojo moč
uporabljali v vašo zabavo.
Konec je s tem.
Kdor ima moč,
jo uporablja v svojo korist.
Začaram vas
v ptice brez kril –
da mi kričite pesmi trpljenja,
ki veličajo mojo moč.
Da mi ne pobegnete.
Začaram vas v ribe brez plavuti,
še brez trupa –
samo glave, obrnjene navzdol,
žejno hlastajo za vodo.
Voda je moja.
Začaram vas v kačo brez glave.
Začaram vas, v kar me je volja.
Brez moči ste!
Minil je čas človeških zabav.
KAKOR RŽ IN PŠENICA
Lice prislanjam h grudi,
ki grenko diši –
naj skoz moja pljuča zemlja zadiha!
Z dlanjo čutim seme, ki žene kali –
naj misel, ki niha med temo in soncem,
vzkali, zacveti!
Da bi priklanjala soncu se
kakor rž in pšenica,
da bi čutila se ljubo njegovo
kot v žitu plavica.
Da bi me veter kot vonj češmina
na krila vzel
in na okna boječa, prvič odprta
moj smeh kot bele cvete naspel.
PUSTITE ME
Pustite me iti samo čez polje –
ne kličite me in ne sprašujte.
Lahko da je polje veliko in brez vode.
Trgala bom bilke in pila iz njih.
Lahko da pride nevihta:
legla bom na zemljo in bom eno z njo.
Lahko se priplazi kača –
ah, saj je toliko hudega,
da me nihče ne reši, četudi me nese na ramah.
Vsak pojde sam –
tako je rečeno in zapisano.
Dobrih želja je toliko kot muk –
le da so muke skala, želje pa veter.
Ljubim njega in spet njega –
z žalostjo in hrepenenjem,
drhtečih rok in drhteče duše.
Težko je potiho oditi od ljubega –
a kaj naj mu rečem?
Da je v polju cvet, ki ga moram še danes
utrgati.
Da je v polju ranjena podlasica.
Smejal bi se mi.
In če bi rekla, da je sonce nad poljem
žalostno,
bi se smejal še bolj in me ne bi pustil.
Jaz pa moram iti sama čez polje.
Utelešeni smo v vsem in v vseh okrog nas.
Iz dneva v dan se zbiramo,
da sestavimo svojo podobo.
Zato me pustite iti samo čez polje,
ne kličite me in ne sprašujte.
MOJE JUTRO
Ne bom tajil.
Imam kletko,
nisem je zgradil
po svoji volji.
Ima tri stranice
in uro.
Glavnik,
svinčnik,
kravatna igla.
Ura je šest zjutraj.
Ni se še rodil
takšen modrec,
da bi mi dokazal
obup ujetega ptiča.
Njegove nočne more
za rešetkami.
Le to ti govorim,
ograjenost je vedno
sladkogrenka.
RAZGLED Z GORE OLJKE
Tam spodaj je –
nekje med pobočji –
zelena kotanja Draga.
Prva leta mojega življenja ...
Do tja pelje (čez gozd) steza –
vedno spet umita s solzami.
Moja steza.
In je prijateljica –
tako ljuba, tako vedra –
mrtva.
In je hiša – brez mene:
dom spominov.
Vse je kot lep, star film:
spominjam se posameznosti –
a celote ni več.
Le Draga je ostala, kot je bila:
Draga.
SVETLOBA BESEDE
Krik kot strela
razseka temo in bolečino.
Bleščanje solz in šepetov
zmiva temo in rane.
A kje je beseda?
Katera?
Tista edina, vsemogočna.
Luč.
ZA ZRNCE
Malo, čisto malo vdanosti –
za zrnce, za seme:
potaknem ga
v cvetlični lonček
zblojene lobanje.
Morda vzklije, se razraste,
ob belih potkah živcev
razprede korenine.
Morda bo laže ...
PIRAMIDE UPANJA
Rdeče bukve, bele skale,
zlati macesni
in zelena voda.
Vse to poznam,
vse to je moje.
In ti si moj,
– ker te poznam –
čeprav ne dojameš …
Vseeno je. Tudi skala
ne ve, ne zelena voda
ne rdeče bukve ne macesni.
Vse samo jè.
Potem je večer. Barve temnijo –
le zlatkasti macesni
še svetijo.
Piramide upanja.
ONA (SLAVOSPEV)
Stoji pred oknom
in mi barva dneve v zlato.
Z listki – molilnimi zastavicami –
prosi vesolje za mojo srečo.
Ob času lovi snežinke
in mi razkazuje njihov čar.
Uči me zdržati težo izgub
in težo bremen.
Z vetrom me učita,
kako se zravnaš po navalih
žalosti, zavisti, prezira.
ČAROVNIJA
Tiste hiše ni več
in tudi tistega človeka ni.
Pravijo, da si umišljam.
Ali še kaj hujšega.
Vsak človek dobro ve,
kdaj je kdo njegovih živ –
kdaj pa ga ni več.
Čuti, kdaj v zemljo – kot v morje
ponikajo domovi, drevesa,
ceste, mesta in gore.
Tudi ljudje.
In zemlja se zgrne nad njimi
kot voda.
ZNANO
Gozdna pot čez pobočje hriba;
skoraj ravna, posuta z igličjem,
sveža od visokih, košatih dreves.
Vabljiva z odbleski med debli:
zdaj žarek, pa zaplata neba,
sij snega na vrhovih, slutnja jezera.
Pričakovanje: zdaj zdaj
se bo rezklenil gozd, odprl razgled …
Pa se ne.
Steza je vsevdilj enako lepa, vabljiva.
Skrita med drevjem mami pogled.
