Papir: A4 A5 Nazaj na številko 94 V oknu za tiskanje izberite tiskalnik ali »Shrani kot PDF«. Vsak prispevek se začne na novi strani.
LOCUTIO
Prva slovenska literarna on-line revija
941. november 2016 · Letnik XIX

Johann Knorr von Rosenroth: Črkovni labirint s središčem

Johann Knorr von Rosenroth: Črkovni labirint s središčem

Johann Knorr von Rosenroth Kabbalae Denudatae ... Liber Sohar (2. v., Frankfrut, D. Zunner, typis B. C. Wustii (1684), po Piotr Rypson: The Labyrinth Poem, Akademia Ruchu Theater Publications, Varšava, Poljska.

Kazalo

  1. Georg ŠengeliBil sem lovec ognjev
  2. Dušan DjurišićU zlatnom trenu
  3. Jožef KoprivnikarOdsev sveče v noči
  4. Ruža RosiKorzet iz pene
  5. Alenka ZormanPozno, jesensko
  6. Veso Pirnat – BrolskiSlabi dnevi
  7. Gašper TrčekSonce zdrsne za obzorje
  8. dr. David BedračElektrične lučke
  9. Santiago Martín SánchezTone Partljič: Moj ata socialistični kulak
  10. Božidar Brezinščak Bagola»Saluton!« u Nitri
  11. Maja DolinarPozno maščevanje
  12. Anonimus Anonimus AŠepetaje po nemško
  13. Veronika HaringBoj proti izbrisu:
  14. dr. Božidar DebenjakBiti napačne narodnosti
  15. Marjan PungartnikDrugi obraz Maribora
  16. dr. Anja Urekar OsvaldKulturelle Selbst- und
  17. Urška Potočnik ČerneZakaj tukaj danes govorimo o sodobnih in polpreteklih pretokih?
  18. mag. Jože ProtnerNemški pisci s področja
  19. Tone PartljičHerta Haas – literarna junakinja
  20. Peter JirakMein persönlicher Stil
  21. Ladislav CvetkovskiQuo vadis, brat Ikar
  22. Mario BerdičZmago Kovač: ValovanjeKriptografija očitnega
  23. Razpisi -• 2. nagradni natečaj V. festivala erotične poezije »Muze,• Natečaj revije Mentor za mlade literarne talente

BIL SEM LOVEC OGNJEV

Georg Šengeli1894–1956

OGENJ IN GLINA

Mračen obraz v obžgani glini
in rjav zven skovanih opek
drag kot lahkoten presvit luči,
s katerimi so zvezdili turmalini.
Bil sem draguljar, lovec ognja,
katerega hladni plamen so izbrali pavlini,
a zatulil je pelinov veter kakor v bilini
in glej, v vrče zvonko udarja potok.
Kjer je nebo sivo nad brezvodnim logom,
kjer znoj lega z bronenimi ožigom
na telesa, ki jih je izsušil pesek, –
opekasti vodni zajemi vstanejo,
in sveži valovi, svetlejši od stekla,
radostno v čaše glinene bobnijo.

NENASELJENO PRAZNO STANOVANJE

Nenaseljeno prazno stanovanje;
v sobah samo mize in postelje;
ometa se dotakneš – vlažno;
zebe te še pod debelo odejo.
Svečka na svečniku se velo solzi,
Oknice so zaprte, tudi dež pod okencem;
veke priprte; strašno se zdi,
nekogaršnje prestopanje se sliši po tekačih.
A zakaj pes ne zavija
in po steklu ne škrablja noht.
Polnoč je zamrla v prozoren koloid, –
raje ne videti in raje se ne ganiti.

ANNI AHMATOVI

Hrumel je december šestnajstega leta;
Ubili so Griška; s hreščanjem se je zlomil
Imperij.
A v Teniševski dvorani
je sedel v koletu žametnem mladec,
že je izkusil aplavze,
že se je občudoval
v državnih listih, v orisih, v karikaturah,
v biserovinast lornet je gledal
na nizko estrado.
Na estradi
ste stali Vi – v tistem znamenitem šalu,
ki ga je sklesal z vrstico Mandelštam.
Profil z medalje, pridušen glas,
nekako rjav, natančno terakota, –
in čudna bolečina o tem, da bo nekdo
vsem meril beli čeveljček.
In mladenič je, mladeniško predrzen
odločil, da tukaj »enotnosti stila ni«,
da se čeveljček ne sklada s koturnom …
Prešlo je sedem let …
Zvežček s stihi
ste potegnili Vi izpod žimnice v spalnici
in jih prinesli na čajno mizo, – in Muza
je spregovorila z vrstico dnevnika.
In poslušalec, že v salonski plašč oblečen,
v profesorskem strogem oklepu,
je zavistno o Vašem prijateljstvu z Muzo,
o vašem krvnem sestrinstvu pomislil:
Njega Muza ni odkrila.
Ne koturne, ampak ženo Lota,
biblijsko brezdomno ubežnico,
je gledala v daljavo objokana Muza,
in osoljeno s soljo ženskih solz
prepojeno njeno polt in kožo.
Gledala je nazaj … Na obledelo zastavo carinsko?
Ali peto, prazno, ložo?
Ali na osemindvajset bajonetov,
pet samokresov? Ali? … ali? … ali? …
In poslušalec, spet razvojen v domnevah,
je presipal z dlani na dlan
bodljikave samocvete, -
a Vi, z običajno žensko roko,
ste mu ljubeznivo torto pridvigovali …
In dvajset let je še minilo. V izgnanstvu
ste Vi, in on. Pri snežnih grebenih
Nebesnih gor v peskih Maverannahra
ste našli zavetje in drobtine hrane bratske.
V ušesih še grmijo eksplozije bomb,
vzdolž hrbtenice še struji hlad,
in pravijo, da nikoli za vekomaj
ne moremo zbrati cunj samih sebe
iz krvavih drobtinic, kar napravil
iz življenja našega sovrag …
A že očala
z raztreseno roko jemljete,
zvežčiče vzamete iz ovoja
pomečkanega, v nastavkih in pripisih,
in umirjeno, pridušeno skoraj, pojete
o mesecu srebrnim nad Vekom
srebrnim, o polomljeni krizantemi,
ki je ostala od pogreba, – in Čas
spoštljivo odhaja v vogal,
v bakrenem tembru kraljevskih stihov
bronasti šal poravnava Večnost.

DEŽ JE ZAVEL S HLADNIM KRILOM

Dež je zavel s hladnim krilom
po grbatih uličicah,
in v belih kadicah oleandre
osvežujoč v letu,
in že je za Južnim zalivom
nad predmestjem Korabeljno
kakor lenta ordena
na nebu mavrica legla.
In že tečejo na bulvarje
častniki in podčastniki
v snežnobelih nedotrogah
v neomadeževanih suknjičih;
midva pa, človeka priletna, –
jaz in admiral Unikovskij, –
modro kadiva na balkonu
in dolivala v kavo rum.

CVETI AKACIJA. MOLK SOZVEZDIJ …

Cveti akacija. Molk sozvezdij,
Molk lune nad svetom sinjim.
Fantič in deklica se poljubljata v podhodu, –
in tako jima je dobro, tako brezumno jima je.

ANNI AHMATOVI

Sanjali ste o Bloku, in mladosti in morju,
o jahti lahki z lahkimi krili,
vi ste ji sunek dali – in v prostoru
je brez povratka odplavala …
In žalost videl sem v vašem sivem pogledu,
ko sem vas poslušal ob čajni mizi.
Tudi jaz poznam dvomerni, silhuetni
svet sanjskih zrenj, kjer se za pot ne ve,
kjer že mrtvih so glasi pozdravni,
in se čudesom niti ne čudimo …
Resnično, škoda je v mračni uri svitanja
s pleč to ujetništvo, kot peno, otresti.

30. december 1949

KOT VLADIMIRSKA VIŠNJA

J. I. S.

Kot vladimirska višnja
s sladkim sokom brizgnejo ustne,
če jih s svojim tedanjim
poljubom razmaknem;
in v trepalnicah moka črnih
se razlije pogled nespečni,
če jih moje trepalnice
s prejšnjim drgetom odpahljajo …
Odnesite ta posnetek! ...
Brez njega je težav nemalo …
Saj nam sploh ni žal Preteklosti,
ampak vsega, kar se ni zgodilo.

PUŠČAVNIK

V plamenečem poldnevu, sredi kamnitih dolin,
kjer se tenko vije nit brezvodnega Cedrona,
s palico obrača vroči gramoz klanca,
in koraka tiho, brezizhodno sam.

Sede v pusto senco izsušenih oljk,
izmučeno gleda v prostore obzorja
in v pepel starih oči, v njihovo brezdanje naročje
se izgublja jabolka neviden rajski cvet.

In v glino trdo vtika težko palico
in spet gre po poti, ki škriplje v strminah,
in pustinjo večno zapisuje v pogledu.

In z rumenim zlatom pod tem bledim nebom
drsi velblodova srst na upognjenih plečih,
tam, kjer je Favor legel kot okamneli hleb.

RAZDEJANJE

Kri se je strdila od žeje vnetljive.
Izsušeno grlo ni prepuščalo kruha.
In mesto carsko se je vso spremenilo v grobnico.
In v soparnih ulicah se je valila megla smrdljiva.

In glej – zadavljeni. Razkosane stebri
in pokorjeni cesar pod iglami oslepel,
in zmagovalci kot po pšenici s cepcem
so šli po vsej deželi z grozo besno.

Iz čaše žrtvene so pojili živino,
raztrgali mantije za sedla in vajeti
in Letopis Cesarjev za vedno zaznamovali.

Minila, izginila je sveta preteklost.
A v Rami požgani se je zjokala Rahela
in ta ihtenja so skozi čas preletela.

SEMITI

Razklenjen horizont, in na prostost iz ujetništva
z butanjem besnim hitijo sinovi zemlje.
V prelomih bregov trdnjave postavljene,
pristanišča Sidona in moli, kjer je Kartagina.

A na pusti vzhod, kjer kamnita pena
Libanonskih gora gori, vsa v prodnatem prahu,
so v goreči pripeki vignja trdno polegli, -
v dvanajstih deželah, – ljubosumni rodovi.

Njih črne oči v globino obrnjene,
štejejo viharje sil v prepadih globine,
kjer v temnem zrcalu migota podoba Jehove.

Kjer z nakovalom in s kladivom duša
sama v sebi oblikuje večne okove,
daleč od svobodnih voda brezizhodno greši …

ZAHARIJEVA KRI

Ubili so Zaharija. In njegova kri je sedem let
stala v luži, dimila se je z vročo paro,
in o zločinu govorila v gnevu svetlem
in prosila Gospoda za nebeško gorje.

In je s svojo toplo krvjo poškropila sled,
Nabuhodonosor je padel pod železnim udarcem;
Jeruzalem ovit v vreli požar,
a kri Zaharijeva – kot nezbrisljiv privid.

Od kod ta kri? Cesar je poprosil Hebrejce
in sežgali sto bikov so in s pepelom kri posuli
znova so lužo svežo uzrli na mestu tem.

Sto fantov je sežgal in še je kri plamenela.
– Takrat bom vse ljudstvo pobil z mečem! –
in sedemletno bolečino je prst popila.

SPINOZA

Oni so razpršeni. Tudi tihi Amsterdam
jim je zaščitniško dodelil dva kvarta,
in žolta voda odtočnega kanala
je pripeljala v njihov ubožni hram.

Ko je rasel prezir do nevernih plemen
in ko je v srce drezalo neizvlečeno želo,
jim je njihova bol prastara roke vezala
in jim je biti edini velevala tam.

A njihov nežni modrec ne spoštuje Tore,
z epikurejci se predaja v spore
in v času, ko gorijo svečniki sobot,

on, sklonjen nad mizo, brusi leče
ali misli o usodi in naprej pelje
traktata grešnega brezumne strani.

HRAM

Zmagovalnega Izraela branik
in B-ga Višnjega zavetišče neuničljivo!
Kje je slava ponosna? Izginila je, kako dim,
in v razvalinah sten ubožni mah raste,

da spretna čebela, ki zbira divji med,
žužnja in obletavase tam, kjer so peli serafini,
in večno s premočno bolečino izčrpano,
pri vratih svetišča ihtenje lije ljudstvo.

A hram razrušeni je vendar bil na straži B-ga:
Ko je odpadnika vlekla njegova cesta,
in je J-hvejeve oltarje dal bogovom zemnim, -

okrog idolov ogenj se je razplamtel škrlatno.
Izrael, raduj se razvalinam svojim:
V njih je grob poganstva in tnalo Julijana.

JUDOVSTVO

Ljudstvo, katerega ime proslavljeno – Judje,
ki vleče na sebe svojo usodo, -
o, niso v tvojem zaklenjenem grobu
dozorele plameneče rude?

Mar ni tam B-g skril svojo trobento,
katere krik pomete zadnje jezove,
ko na sodbo privrejo mrličev tropi
in se ponosni kralj prikloni sužnju?

Ljudstvo! Vleče žvenkljajoče okove:
Ti si izbrano po ukazu Jehova
razširjati posvečenost svetlobe.

V miru oznanjaj odrešitev,
pojdi! Pojdi z daritvijo odpuščenja,
in o svojem trpljenju – molči.

U ZLATNOM TRENU

Dušan Djurišić

ZA DAN, ZA SAN, ZA VIJEK

Teški dani, duga ljeta.
Kad li prije sve procvjeta?

Svjetlost li – u nepovrat?
Ne! Bljesnu, u pozni sat,

njene oči, tek za tren,
i osmijeh-zora njen.

I dosta je. Tek lijek
za dan, za san, za vijek.

SNATRIM, USAMLJEN

Snatrim, usamljen, o prolaznosti
što je nalegla, ko ploča teška,
i pritiska mi utihle kosti.

Snovi nemili, utrn smiješka.
Bez nje večeras prazna je duša,
ko polje koje pohara suša.

Sumor, bezglasje. Al tihovanja
nestaje. Stiže! Zdravo, zvijezde!
Sad može da se nada i sanja.

Opet će sa njom da mi dojezde
trenuci vjere, sati krilati,
ko razuzdani, slobodni ati!

ZASADIH MASLINU

Zasadih maslinu.
Svečan je čas.
Hiljadugodišnji spomen – za nas.

Zasadih maslinu.
U ovaj dan
ime ti postade – davnašnji san.

Sa tvojih trideset pet –
ko sunca kap,
osamdeset mojih – presahli slap.

Zasadih maslinu –
uzdaha dva
za dolazeća vremena sva.

STIŽE NAJZAD

U čekanju prođe cio vijek.
Stiže najzad na kraju mog puta.
No, radosti ne bi ni za lijek:
ko grana sam stablu otkinuta.

Suva grana ... Svuda naokolo
tmurni vidik; predzimsko je doba.
Iznad mene gavranova kolo
kao iznad usamljenog groba.

U bespuću, iz magline sinje,
pojavi se, ukrućena, studna,
kao čežnja davna, uzaludna.

Stiže najzad, ko što stiže inje –
skamenjene nekadašnje suze
od stravičnog pogleda Meduze.

DRUGI JA

U Skopju, Zadru, na Marin-Dvoru,
u Banjaluci, Derventi, Strugi,
u Titogradu, u Mariboru –
to ja ne bijah, no neko drugi!

U Nišu, Velesu, Beogradu,
u Jerivanu, Moskvi, Varšavi,
u Podgorici, u Novom Sadu –
to neko drugi bijaše pravi!

U ushićenju, sumnji, u jadu,
očekivanju da sunce sja,
u svakom selu, predgrađu, gradu –
ne, niko drugi – to bijah ja!

DO KADA

Do kada
vjera odbljeske šalje?
Dok može da se nada.
I dalje ...

DRUGO LICE

Zamukle su jutros ptice:
druge oči Anja ima,
drugo lice.

Srce studen obuzima:
drugu kosu, druge ruke
Anja ima.

Vežem muke u jagluke:
stvorena je Anja nova.
Kraj je snova!

ŠTO TE POSLA

Što te posla u dan
zimski, kakvo divno čudo,
da mi vratiš davni san?
Nijesu protekle uludo

godine, ko vjetra huj.
Smiješi se opet meni,
ko nekad, zore ruj.
U cijeloj vaseljeni

tuge više nema. Ti
otopi led – sunce sinu,
i odjednom ode sve,
kao radost – u visinu.

KAO NEKAD

Kao nekad biti. Želja
još izvire: bujno vrelo
iz brijega. Kao duga,
što je nebo vascijelo
ukrasila.

Kao nekad ... Priśećanja
još nadiru: bujica su
niz dolinu. Kao čežnja,
davna śeta što se rasu
sred plavila.

Nazirem te ... Kao nekad,
prvi cvijet što se javi
u livadi. Kao vjetar,
kome niko ne ustavi
moćna krila.

O, GODINE, PROVALIJE

O, godine – provalije! A sni
izbrisati žele sve što nas
razdvaja u zimski suton kasni,
u kome čekamo nadu i spas.

U kome čekamo nadu i spas
od teškog doba i mutnih śena,
predośećanja što plaše nas,
od davnih, usahlih uspomena.

Od davnih, usahlih uspomena
koje se jave, dok tek za tren
nazirem ljepotu njenih zjena,
i uskrsnuli osmijeh njen.

O, uskrsnuli osmijeh njen
što me samotnog u noći prati
kroz pozne dane i drhtaj snen
ko zvijezda će još dugo sjati.

Ko zvijezda će još dugo sjati
u svakom mome zaludnom snu,
i samo nebo tajnu će znati
da sam zanosno ljubio nju.

STIŠAJ OVAJ

Stišaj ovaj, ovaj mek
drhtaj ili slutnja tek
što se javlja je li tren,
žudnja neka ili snen
privid njen?

Čežnja ova, ova nâd,
tajanstveni predznak rad
kojega se jave sni
je li vjera što se zbi –
reci mi?

Smiraj ovaj, ovaj mûk,
što se pruža kao lûk,
je l u pozni noćni čas
nagovještaj, čekan spas
za sve nas? .

U NEPOVRAT

Sve je otišlo u nepovrat,
sve što smo voljeli davno,
uvele strasti, stao sat,
śećanja na doba slavno.
Sve je otišlo u nepovrat!

Sve je otišlo u nepovrat:
nevini snovi i nade
koje se nikad neće znat,
svele kao trave mlade.
Sve je otišlo u nepovrat.

U nepovrat ode nam sve,
sve što je vrijedno bilo,
i što je naše štitilo sne,
sve što se od srca krilo.
U nepovrat ode nam sve!

U nepovrat ode nam sve:
i gorki i vedri dani,
i čedna vjera, i zbog nje
nemiri neobuzdani.
U nepovrat ode nam sve! .

U LAVIRINTU

U lavirintu sam. Spasi!
Čuješ li zov noći ove?
... Dozivi moji, ko talasi,
obijaju se o zidove.

Kako mi možeš pomoći? Muk
odasvud. Al kreni, o, kreni!
Neusahle nade sjajni luk
u ovoj tami podari meni,

i vrati mi vjeru u čuda. Jer,
ovako usamljen, neću dugo:
kada je izgubljen svaki smjer,
nišči skončaju s pustom tugom.

U lavirintu sam. Samo ti
imaš moći ... A drugi neće.
Čekam, mila: dobaci mi
klupko ljubavi svedržeće!

POJAVI SE

Pojavi se. Kao nada.
Kao svjetlost izdaleka
cio vijek što se čeka.

Pojavi se ... I sve tada,
ko oči i lice njeno,
posta čedno, ozareno.

Pojavi se. Kao sreća.
Ko talasi nesputani,
bijeli ati razigrani.

Pojavi se. Da me śeća
na ljepotu koja traje,
iza tmice što ostaje.

ONDA PRAZNINA

Osamljenog me obvija tama.
Na mrazu drhti pozna ciklama.

Taj kasni cvijet bio je naš ...
Za moju tugu ne moraš da znaš!

Nek je odnese vjetar, uz huk.
Onda praznina, i dugi mûk.

U KRUG

Zanos – jutro od zlata.
Vjera – Sunce treperi.
Sumnja - suton se hvata.
Razlaz – noć sklapa dveri.

Opet zanos – opet nada.
Opet vjera – dan pun sjaja.
Opet sumnja – suton pada.
Opet razlaz – noć osvaja.

I opet zanos - i nada.
Dokle?

SAMI U SVEMIRU

Mirisi polja – kao talasi.
Za moju davnu slutnju znala si.

Srca nam od čežnje premiru.
Čini se: sami smo u svemiru.

Nebo u skut zvijezde prikuplja.
Noć je ova – vijeka skuplja

U ZLATNOM TRENU

Jedino je važan ovaj tren.
Prošlo i buduće – što to bi?
Sreća ili kratak odsjaj njen
nenadno se u nama zbi.
Jedino je važan ovaj tren.

I u tom trenutku samo mi.
I niko više, i ništa više!
Godine sive i dani svi
u jedan čudesni hip se sliše.
I u tom trenutku samo mi.

Ostvarili se davnašnji sni.
Tiho, o, tiho neka je sad:
vječnost je ovo, i u njoj ti -
u zlatnom trenu rodi se nâd:
ostvarili se davnašnji sni.

U KAFEU

U kafeu. Kroz prozor, rano
zimsko sunce kosu ti zlati.
Zamišljen dugo ćutim, a ti
osmjehuješ se neprestano.

Neka čežnjiva blagost sija
iz širom otvorenih zjena.
– Pogledaj vani – kažeš. – Prija
ova svjetlost veličanstvena!

U kafeu žagor. I dalje
u daljinu si zagledana.
Neko nam divno čudo šalje
svjetlost ranoga zimskog dana.

MIMO NAS

Prolaze strasti, ljubavi, nade.
Prolaze mržnje, sve mimo nas.
Ova noć što se umorno krade
je li neočekivani spas

od svega? Od davnog i dalekog.
Ova nemušta i spora noć
hoće li zateći bliskog nekog
da mu podari krilatu moć

da izdrži? Il će svojim tamnim
velom da namah prekrili sne?
Sne što će proći ko oluj plamni,
ko što mimo nas prolazi sve.

DVA PISMA I-MEILOM

I-mejlom večeras pismo mi stiže:
– Poeto mili, moj ljepotane –
Ana laskanja izdašno niže –
čitam ti verse odabrane
koje si posvetio meni.
Oduševljena sam, dušo mila!
Jesam li, pitam se, zaslužila
sve to – takav ushit božanstveni? ...
Hvala ti, mili!

Odgovor i-mejlom – da primi Ana:
– Ne, nemoj meni. Zahvalnost – tebi!
Da tebe nije, ovih se dana,
te moje pjesme rodile ne bi.
Ti si im dala zanos i sklad,
iz njih govori tvoja dobrota,
i sav smisao moga života
u kome opet postajem mlad –
živi mi bili!

ODSEV SVEČE V NOČI

Jožef Koprivnikar

BOLEČINA

En sam pogled v tvoje oči.
Ko iščem sledove minulih dni,
zdaj se zdi, kakor da jih več ni.

A tvoj korak je upočasnjen.
Izginil je nasmeh iz lic,
utrujene so tvoje roke.

Bolečina te je izdala,
v njej si spoznala vso nemoč,
prišla je kot blisk, odhaja kot polž.

ODSEV SVEČE V NOČI

Ob soju sveč zrem v noč.
vsak plamen dobi svojo moč.
Opominja – življenje se izteka,
kakor se v morje izlije reka.

Nekaterim vse to ni mar,
častijo zavist, grabežljivost, denar.
A kaj bi komu nauke delil.
Nagrabljenega v grobu ne bo užil.

Raje naj za življenja izginejo okovi,
da bi nam ne bi vladali volkovi
z napuhom, brez duše, brez srca.
Ob tej misli plamen sveče trepeta.

KORZET IZ PENE

Ruža Rosi

POEZIJA

Tisti skriti svet, v katerem spustiš vse svoje emocije na svobodo
Krik.
Lek.
Poezija.
Ves moj jaz. Radost in strah.
Strast.
Slast.
Duhovni mir, ega muha.
Poezija – njeno veličanstvo duše na piedestalu.
Glasba duše, črke, besede, note.
Festival lepote.
Beseda kot oda, ko se glasba doda. Ljubezen se slavi, kakor ko se sanje oglase.
Ko pisana beseda zapleše z noto, uroči te z vso človeško prelestjo.

KOVČEK LJUBEZNI

Razpravila bom kovček,
ki potuje često.
Pospraviti stvari
vsako na svoje mesto.
Pospraviti misli
v fine omare.
Zakleniti sanje
v pregrade stare.
Pomislila je želja.
Hoče svoj mir.
pred samoto nadležno,
da duša se reši.
A – o čem piše
moja desna roka.
Za sanjača prazen kovček
najtežja je stvar.
A –. o čem govorim.
To bi ne bila jaz.
Kovček prepoln je
potujočih sanj.
Večno ljubezen išče
in dobroto sveta.
Zato pogosto putuje
Tava po svetu.
Sanjaška misel
pot svobode slavi.
Nočem razpraviti
svojega kovčka ljubezni.

OBRAZ LJUBEZNI

Meglene sanje
so postale stvarnost.
Sanje, v katerih domišljija ne spi.
Stekleni stih
s korzetom iz pene
v stvarnost spreminja sanje njene.
Peneči biser,
ki boža steno,
z nasmehom briše
senco megleno.
Pogleda hrepenenja
več ne skriva.
Človek iz megle
z ljubeznijo diha.
Na zvezdni sledi
se vrtinčijo biserne sanje.
Megleni pajčolan odkriva
obraz ljubezni.

POZNO, JESENSKO

Alenka Zormanr. 1947

SLABI DNEVI

Veso Pirnat – Brolski

Slab dan ima po navadi mlade. Nezgode že na začetku dneva capljajo za človekom. Zbudiš se in ugotoviš, kako neznansko te boli glava. Pogoltnež tabletko in seveda še ni konec. Stisne in črviči te po vampu. Odideš proti toaletnemu prostoru in stopiš na nekaj mehkega, kar obupno smrdi. Človek nebi verjel, da pasji drek tako zelo zaudarja, da te še tisti hip po že tako razbolenem vampu še bolj stisne. Drek! Merda! Pohojen drek! To je sreča, si rečeš, to bo cekina. Morda ne prav v tem dnevu, bo pa v naslednjih. Zato bom najprej šel kupiti Lotto, katerega listič občasno izpolnim in si domišljam, kako se bom vozil v odprti kočiji s kozarcem šampanjca v eni roki, v drugi pa z debelo cigaro. Govorili bodo:

»Poglejte fantini se je zmešalo«.

Hja, prav res. Vedno pričakujem in vsakokrat se mi pojavi prav ta slika. In tako že celo življenje izpolnjujem listke, dobijo pa vedno drugi. Ampak ta isti drek je le neko znamenje. Pa ni tako. In tako naprej in tako nazaj. Bolje da preveč ne nakladam. Drek ostane drek.

Pred dnevi smo tam z nekimi smučarji iz Skandinavije izgubili fusbal. Rečeno je bilo, da je to sramota, ker smo , le fusbalska nacija vsaj kar se starih časov tiče. In tisti ki so nas nažogali, obvladajo samo tisto kar je z dilcami po snegu. Seveda smo imeli slab dan. In zaradi tega se ga je tam v Micini špelunki, naš znanec Jože pošteno nacedil. Ko je precej majav šel proti svojemu domu, mu je tam na nekih stopnicah zdrsnilo in je kar obležal ter verjetno nekoliko zasmrčal. Seveda pa ne morem povedati pri katerih stopnicah se je to zgodilo. Kajti proti obali gre več stopnic. Zato naj bo dovolj, da rečem kako je bilo to pri »nekih stopnicah«. Videlo ga ni kaj dosti ljudi, ker je bila tudi ura že precej pozna. Opazil ga je edino sosed Luigi, ki je šel kakor po navadi zaradi razbolelega mehurja na pišancijo. Sicer ni natančno vedel za koga gre, pa je bil vseeno tako vesten, da je poklical zdravstveni dom.

Neka mlada doktorica in medicinska sestra s kisikovim aparatom, sta nekajkrat tekli mimo, pa ga nista našli. Verjetno jima ni prišel v vidno polje, ali pa sta imeli slabo informacijo za katere stopnice gre. Morda je tam okoli Jožeta močno dišalo po tropinovcu in to nekatere ženske zelo moti. Brzina je pač brzina. Prekleta brzina je rekel polž, ko je nekajkrat hotel preplezati plot, pa je vsakokrat padel nazaj dol. Tudi on je imel slab dan. Ta isti Luigi je čez nekaj dni, šel ponovno nekje sredi noči na lulalijo in me izdajalsko ugledal, pa čeprav sem se plazil kakor indijanski bojevnik sredi indijanskega poletja.

»Čuj?« je rekel prav tistega jutra po ugašanju noči. »Bom bil človk in ne bom to govoru na ukuli, kaku si se vu samih mudantah plazu k uni naši Luči. Ma sej znaš, da nism adn od čakul fritul. Ampak se kapiši, da te bu kuštalu. Ala komo k Mariji.«

»Luigi ne stoj bit šturlo,« sem nekoliko prestrašeno pogledal naokoli. Dio bono, če bi to slišala moja Laura me nebi rešla niti argo župa.« V najboljšem primeru bi jo odnesel s črnim očesom.

»Moniga Luigi to je bou kakšen drug. Si jemu una toja očala?«

»Eh ja, more bet, da je bil kekšen drug. Siguro, pred tabo en pole anka za tabo.«

Tisti dan se je še dokaj srečno končal za mene, le Laura me je malce čudno ogledovala, rekla pa tudi ni nič. Luigi pa je zmazal dve porciji kalamarov. Kar naprej je govoril, da ima kosmato grlo in da se čuje močno žejen. No, če gremo lepo po vrsti kot so hiše v Trsti, se je meni to zgodilo po tistem vmesnem času, ko se je Jože prekucnil tam na tistih stopnicah.

Jožetov dan ni bil tako slab ampak v prihajajočem jutru ga je pričelo zebsti, zato se je kar sam kakor še vedno nekoliko majal odpravil v zdravstveni dom. Prišel na vsezgodaj nazaj v Micino špelunko z mogočnim obližem na nosu in povitimi rokami. In kakor gredo čakule fritule mi je to prvo informacijo podal Luigi, ki je ravnokar odhajal iz omenjne špelunke, tako da sva skupaj odšla nazaj, ker sem si zaželel močne kave in še nekaj malega notri, čemur rečemo »koreta«. Isto je pred seboj imel Jože, ki pa je mimo zapacanega nosu čudno gledal kakor da nas ne pozna. Z Luigijem sva šla k njemu, ker je Jože na vse zadnje le naš prijatelj. Nisva ga spreševala, ker bi se tak slab dan lahko zgodil vsakomur od nas. Luigi , ki smo ga imeli za poeta brez šol, je naslednji hip napravil nekakšno odo na račun Jožeta.

Sprva v šepetu, nato pa precej na glas, da so slišali tudi drugi v lokalu.

»Pepi popival je z nosom po zemlji porival.«

Zabučalo je glasno krohotanje, bilo jih je nekaj ki so Luigija potrapljali po hrbtu za njegov pesniški umotvor. V glavnem pa so Jožeta imeli vsi radi, ker je bil zelo dober pevec in dal je tudi za pijačo.

Tokrat pa je gledal besen kakor ris, nato pa tudi on z nekoliko prehlajenim glasom, debelo skozi svoj poviti nos zamomlja.

»Na banin olupek sem stopil, ti mona.«

Ala Pepi, saj se poznamo. Une skalete so ti že anbot dale popra.

»Luigi, ti si ana mona kvadrata. Sama kativerija je v tebi. Tom pri Porto isolani sem stopil na olupek od bananov, eko, ti mona.«

Pogleda naokoli, da bi videl kako so drugi sprejeli to njegovo resnico«. Seveda temu ni nihče verjel in so se samo muzali.

Vsi ti slabi dnevi imajo seveda mlade. Lepijo se drug na drugega. Taisti sosed Luigi je povsej sili hotel odkupiti od mene moped, ki sem ga pogosto shranjeval v njegovem portonu. Bil je toleranten, vseeno pa je večkrat omenil kako smrdi po bencinu. Po ovinkih sem mu zagotavljal , da moj mopet ne bo za njegovo obilno telo. In čez nekaj dni se mi je zgodil slab dan in sem bil popolnoma brez vsakega ficka. Poklical sem ga in mu povedal da je mopet na razpolago. Posel sva kmalu sklenila in ga zalila v Micini špelunki. Ponovno me je koštala dvojna porcija kalamarov. Ulival pa je tako, da mi je nekaj šepetalo, da se v tem rosnem jutru lahko zgodi še marsikaj.

In prvo poglavje se je že začelo. Brez preizkusa ni šlo. Ni mi verjel, da je vse v najboljšem redu in da omenjena zadeva rabi samo bencin in nič drugega. Na klopi pred hišo sem ga gledal kako svoje obilno telo baše na sedež mopeda in se z nasmeškom požene okoli našega parka, ter ga nekajkrat obkroži. Videti je tako, kakor da slon jaha na Krpanovi kobilici. Pomaham mu naj pride bliže, ker bo mogoče vsak hip zmanjkalo goriva. Zdelo se mi je da bo vse skupaj še hec in namesto slabega dne prava tragikomedija, kajti moja čelada ni šla na njegovo debelo butico. Vidim ga kako se mi bliža in v zadnjem hipu izmaknem noge, ko pripelje izza ovinka. Z ne zmanjšano hitrostjo odpelje naprej in veselica je tu. Slišati je lomlenje vej v grmovju. Drugo poglavje se je pravkar pričelo. In ko pogledam, mi prihaja naproti s strgano hlačnico na kolenu, na čelu je lepa cvetoča krvava buška in ko hoče nekaj izreči, izpljune enega svojih zadnjih zob. Prisede k meni in prve besede ki jih slišim so:

»Prekleta brzina!«

Ni kaj, Luigi je imel slab dan.

SONCE ZDRSNE ZA OBZORJE

Gašper Trček1999–2018

GRMENJE

Toplina ptičjih klicev sredi dneva
se staplja s šumi hladnega skalovja
in moj korak ga urno dohiteva,
ko vštric z menoj drobi čez plast mahovja.

Tipalke v sunkih vetra trepetajo,
ko noč med stebli suhih bilk proseva,
nožice koprneče migetajo,
na lovu za zdihljaji popoldneva.

Kopneče sonce zdrsne za obzorje.
Za njim odjadra nemost tega stiha,
medtem ko prvo pot neskončne volje
osvinči grom večernega prepiha.

BRAZDE VEČERA

Pred steklom zadimljena sapa večera
podpira peruti premraženih vran,
ki s svojimi krhkimi krili zaman
obujajo kar jim prihodnost zastira.

Iz stekla pa bleda podoba zre vame;
izmenično škili naprej in nazaj,
ter z votlim pogledom sprašuje zakaj
ni nje jasnovidnost nič boljša od vranje.

Na strešnikih skrivoma sneg se nabira
in v dežju v ledene zobe zacveti
ter šavsa in grize, da perje frči,
dokler noč brezzvočna ne skrije večera

in črnih sledi do naslednjega dne.

BRAZDE OB ZORI

Pred jutrom brezsrčno iz sna spet in spet te
v noč zbuja žvenket na ravninah polic,
kjer kosi kristalov iz okenskih lic
izkljuvajo roke v oblake odete.

In čakaš; da zora se s stenami zlije
in sence prežene iz kotov soban
ter s čopičem nežno čez dih tvojih sanj
ti barve začetkov povratka prelije.

Spet vzklije nov dan iznad sivih sledi.

SLEDI

Gladina mirno v dan se pozibava
in moj izdih v spokoju izzveni,
ko v morju sveže jutro odslikava
paleto suhih barv iz starih dni.

Se v vodi spleta rdečkasto oblačje
in boža zoro nežen čričkov glas,
brnenje še odzvanja iz daljave,
kot včeraj, ki zarašča se med čas.

Kjer sreča se iskreče migetanje
z odmevom šuma zlomljenih valov,
ob prodnih tleh drsi podoba bleda
med tih izdih svetlikastih pasov.

Le če zazibljem se v globoke sanje
in če si zemlja prodnike odstre,
podoba spet pred mano se seseda,
dokler se jutro znova ne začne.

ŠUMENJE

Se v dihu jeseni vrti in obrača
suh list, v svojem plesu oranžno-rdeč,
njegova je pesem, že čisto pri tleh,
ob vsakem obratu bolj polna, bogata.

A nikdar v celoti na tleh ne pristane;
ga veter nemira odpihne naprej,
se znova in znova usodi izmakne,
potuje nad mesti, gorami brez mej -
jesen je še dolga, predolga za spanje!

In tamkaj v daljavi, kjer niti svilene
se spletajo v misli ter tiho drhté,
odel se bo v sanje, pomislil na tebe,
predal se puščavi in nežno zbledel.

ELEKTRIČNE LUČKE

dr. David Bedračr. 1978

Pred nekaj leti …

»Kdo je?« je vprašal Štefan, Darka je naredila luč v kopalnici. Pred hišo je ropotalo. Nekdo je nekaj momljal. Po stopnicah v hiši sta pritekla Uta in Dani.

»Nekdo je zunaj …« je zašepetal Štefan, ki je medtem pograbil sekiro, ki jo je hranil v kotu.

Vsi so se spogledali. Uta je zacvilila, ko je nekdo od zunaj razbil šipo.

Darka je tekla k telefonu in hitela klicati policijo.

»Kdo je?!« je zavpil Dani in pogledal očeta Štefana. Uta se je skrila v polmrak dnevne sobe in od tam opazovala babico, ki je odložila telefonsko slušalko.

»Pridejo …« je zašepetala.

»Upam, da čim prej!« je odvrnil Dani in se približal Štefanu, ki je z varne razdalje gledal skozi kuhinjsko okence, če bi kaj videl. Sredi dvorišča je stala senca in zdelo se je, da zre proti električnim božičnim lučkam, ki so utripale v več barvah.

Štefan je počasi odprl okence. Darka se je zdrznila, Uta je do konca potonila v mrak dnevne sobe, da se je slišalo le še njeno prestrašeno dihanje.

Dani je zašepetal Štefanu:

»Verjetno je kak vaški pijanec … Greva ven … Pogledat!«

»In če jih je več? Če se še kdo skriva za vogalom?« je vprašal Štefan.

»Počakajmo na policijo!« je prirezal Darkin glas nekje iz teme.

V tistem se je z dvorišča zaslišalo glasno petje in zatem še glasnejše vriskanje. Moški, ki je prej stal kot vkopan sredi dvorišča, je zdaj poplesaval sem in tja, vmes pa kričal: »Doma sem! Doma! Končno sem … doma?!«

Štefan se je v tistem opogumil in stopil do okenca. Sekira, ki jo je še vedno čvrsto držal v rokah, se je zableščala v siju zunanje svetlobe, ki so jo oddajale električne lučke.

»Gospod, kdo ste?! Gospod … povejte, kdo ste!?« je zaklical skozi okence.

Moška senca se je približala. Štefan je stopil korak nazaj.

»Ne delaj se norega! Kot da me ne poznaš! Doma sem! Prispel sem domov! Končno!!« je kričal moški iz teme.

»Kako vam je ime?« je vprašal Dani, ki se je zdaj tudi približal okencu.

»Tone sem. Hja, pa menda ja veste, kdo sem!« je zabrusil oni nazaj.

»Ste sami?« je vprašal Štefan.

»Kaj?!« je zakričal. »Sam?! To pa ne. To bi bilo grozno, biti sam … Ne, ne …«

Štefan je vzel baterijo in posvetil v smeri moške sence, ki je zdaj stala ob odprtem okencu in zrla v hišo. Darka si je pokrila usta in se zdrznila od strahu, ko je videla, da je mož na dvorišču ves krvav po obrazu.

»Kaj pa ste počeli? Saj ste krvavi po obrazu ...« je rekel Dani, ki se je sedaj do konca približal okencu, ob katerem je stal tudi Štefan.

V tistem je moški pričel gledati v eno smer in ni rekel niti besede več. Pričel se je tresti.

»Gospod,« je dejal Štefan, »ali vas je kdo napadel? Ste imeli nesrečo?«

V tistem je iz daljave pritulil policijski avto. Dani in Štefan sta stopila iz hiše, Darka je vse opazovala s hodnika, Utinega obraza ni bilo več na svetlo. Slišalo pa se je dihanje, ki se je tu in tam ustavilo, da bi bolje slišala, kaj se dogaja zunaj pred hišo.

Policista sta naveličano izstopila iz avta in pričela spraševati, kaj se dogaja. Moški je zdaj ponovno zrl v električne lučke in se tresel.

»Gospod, vaše dokumente, prosim,« je rekel policist.

Možakar ga je pogledal. V njegovih očeh so utripale električne lučke, ki so se razprostirale po dvorišču. Pogledal ga je z grozo v očeh:

»Hm, to bi bilo pa res strašno, da ne bi vedel, kje sem, kajne?«

Drug policist je medtem nekaj govoril po telefonu. Potem se je približal in rekel: »Gospod se je zaletel, z avtomobilom, ki so ga našli v gozdu ... Potem pa je očitno po temi taval do sem. Pri tem se je poškodoval. Reševalec je že tudi na poti.«

Tone je ponovno, kot kakšen radosten otrok, pogledal v električne lučke in vzkliknil:

»Kako lepo svetijo!«

»Gospod, ponesrečili ste se,« mu je pojasnil drug policist, »zdaj greste z nami.«

»Kam?« je vprašal, kot bi odprl pokrov skrivnostne škatle.

»V zdravstveni dom, da vam uredijo obraz!« je odvrnil prvi policist.

»Saj pa sem doma, me bodo tu oskrbeli, bom tu dobil pomoč!«

»Gospod, vi ste doma v Škofja Loki, pripeljali ste se do sem ... zatavali po temnih cestah Vasi in se izgubili. Potem ste se zaleteli z avtom in krvavite ...«

»Moje lučke ...« je rekel in se pričel tresti.

»Kakšne lučke?« je vprašal Dani in se mu približal.

»Te ...« je pokazal s prstom na električne lučke, ki so ves čas utripale v različnih barvah – zdelo se je, da vse bolj in bolj hitro.

Dani je šel do stikala in jih izklopil. V tistem je moški zakričal s krikom, ki je preparal dvorišče, potem pa omahnil po tleh. Odpeljali so ga …

Medtem ko je Darka drugi dan svoji sestri po telefonu pretreseno govorila o tem, kaj se jim je ponoči pripetilo, je Uta to isto pisala po Facebooku, Štefan pa je ob kozarcu domačega vina to razlagal sosedu.

Dani je medtem stal v kleti, kjer je imel prazno škatlo od tistih električnih lučk, ki so tako privlačile zmedenega starca. Šele sedaj je opazil, da je nenavadne barve. Ni vedel, kako naj jo poimenuje; tudi pisava, s katero je nekaj pisalo, je bila neobičajna.

»Uta!? Si ti prinesla te lučke?!« je zakričal gor, v njeno sobo.

»Ne!« je zabrusila in dalje poslušala glasbo.

Dani je vsako leto kupil kakšne nove električne lučke, včasih so kake tudi dobili od koga, predlani je nove prinesla znanka, teh pa se sploh ni spomnil, kdaj jih je obesil na stebre pred hišo. Ko se jim je približal pri belem dnevu, so ga nenavadno privlačile. Nagovarjale so ga z drobnimi prozornimi telesci iz stekla, kot bi mu nekaj šepetale. Šepet je bil vse močnejši. V glavi se mu je pričelo vrtinčiti.

Na današnji dan …

Iz službe se je Dani vračal pozno, krepko čez polnoč je bilo. Zunaj je močno snežilo.

»Jebenti!« je preklinjal, ko je še komaj brisal sneg s šipe med vožnjo. Že ko se je približeval Vasi, je videl trume ljudi, ki so se v temi nekam valili. Bolj ko se je približeval domačemu hribu, na katerem je stala njegova hiša, več je bilo čudnih senc, ki so se premikale v isti smeri. Ko je prišel do vznožja gozda, po katerem je vodila potka do njihove hiše, je moral trobiti, toliko senc je šlo tja gor. Zdaj je spoznal, da so namenjeni k njim. Z grozo je pričel iskati telefon.

Ampak saj vsi spijo, je pomislil. Telefon je zvonil, a se ni noben javil. Poklical je policijo.

Odprl je okno in ven pomolil glavo. Ni mogel povsem razločiti, kdo so ljudje–sence, ki so težko dihali in korakali v isti smeri.

»Na zasebnem ozemlju ste!« je kričal.

Pohodil je plin, da se je sneg kar skadil po temi. Ko je prišel do dvorišča, je zagledal postave, ki so nepremično stale in zrle proti električnim lučkam. Te so žarele v nenavadni barvi – Dani se je spomnil na škatlo – in utripale vse bolj hitro.

Dani je še enkrat poklical policijo.

»Na pomoč! Prijavil bi vdor na zasebno zemljo ... in prijavil bi ...« je sopel. Besed sploh ni mogel več izreči.

»Gospod, pomirite se!« je bilo slišati na drugi strani.

»Policisti so na poti.«

V tistem je škrtnila kljuka na vratih. Sence so se pričele razlivati v hišo. Nekdo je zlomil okno in kričal, da hoče lučke.

»Te lučke so moje!« je kričal Dani in pograbil sekiro.

»Te … lučke … so … samo … moje!"

S sekiro je mahal po zraku, večkrat je njeno rezilo švignilo med postavami, ki so se razlivale po kuhinji in potem počasi vstopale v dnevno sobo, spalnico, se motale po stopnicah navzgor, izginjale v stene ...

»Gospod Dani, z nami boste morali ...« je rekla mlada zdravnica in prijela Danija za roko.

Naložili so ga v reševalni avto.

»Spet je imel napad. Gospod je hudo bolan. Na domačiji je ostal sam. Starši so umrli, hči pa je odšla v tujino. Že pred leti. Ima spet privide. Potrebno ga bo hospitalizirati ...«

»Tone mi bo ukradel lučke!« je še zavpil. Ostali so se samo nasmehnili.

V tistem so se vrata reševalnega vozila zaprla. V vzvratnem ogledalu pa je Dani videl, kako mu nekdo maha, videl pa je tudi, da je ta nekdo hitro snel lučke, jih pospravil v škatlo nedefinirane barve in izginil v globoki sneg.

MOJ ATA SOCIALISTIČNI KULAK

Santiago Martín Sánchezr. 1969

Putopis sa esperantskog kongresa

»SALUTON!« U NITRI

Božidar Brezinščak Bagola

Na jednom od zagorskih brežuljaka, u kuriji iz Stroßmayerova vremena, na imanju koje je slavni biskup nazvao Njeguš, dočekala me jednog ožujskog poslijepodneva ljupka domaćica. U palači obloženoj knjigama, starim slikama, skulpturama i ogledalima pogostila me toplim štruklima i čašom vina. Kad su štrukli maknuti sa stola na red je došao osebujan desert: domaćica je donijela na stol naramak knjiga i pokazala mi »Čudnovate zgode šegrta Hlapića« na bengalskom, perzijskom, vijetnamskom i kineskom jeziku, kojeg su s esperanta na svoje jezike preveli azijski esperantisti. S nevjericom sam prvi put u rukama držao perzijsku i japansku knjigu koje se čitaju »naopačke« – početna stranica nama je zadnja. Potom je s teškim starinskim ključem u desnoj ruci najavila otključavanje podruma i oslobađanje dvoje preljubnika za ljubav kakva se ne pamti. U podrumu preuređenom za kulturne priredbe ispričala je i uz pomoć video-projektora te popratnih dokumenata zorno dočarala najljepšu ljubavnu priču 19. stoljeća o belgijskoj princezi Lujzi i njenom odabraniku, zagorskom plemiću Gezi pl. Matačiću.

U ljubaznoj sugovornici imao sam čast upoznati Spomenku Štimec, uglednu spisateljicu koja svoje pripovijetke, putopise, predavanja i udžbenike piše i objavljuje prvenstveno na međunarodnom jeziku esperantu. Razgovor o tome kako esperanto nije samo jezik, već istovremeno i pokret koji u sebi sadrži humanu poruku mira i ravnopravnosti, pobudio je u meni želju za učenjem tog jezika i upoznavanjem esperantskog pokreta. Tako sam poslije marljivog učenja i dvogodišnjeg prijateljevanja odlučio potkraj srpnja 2016. sudjelovati na osmodnevnom Univerzalnom esperantskom kongresu koji se održavao u slovačkom gradu Nitri.

Na put smo krenuli rano ujutro. Moj mali auto bio je krcat. Nosio je veliku kutiju esperantskih knjiga i stripova zagrebačkih izdavača. Bio je natovaren esperantskim prospektima Zagrebačke turističke zajednice. Na zadnja sjedala jedva smo smjestili ogroman uokviren plakat za pekinšku predstavu glumice Vide Jerman »Žena koja je šaptala u uraganu«. Taj je plakat Nenada Dogana 1987. u Parizu uvršten u sto najljepših plakata svijeta, a u Nitri ga treba preuzeti predstavnik Muzeja planskih jezika, smještenog u renoviranoj palači Mollard u Beču.

Na schengenskoj granici Goričan-Letenye dočekalo nas je ljubazno osoblje. Mađarski policajac upozorio me na vinjetu i pokazao mi bijelu kućicu pedesetak metara dalje. Nastavili smo autocestom prema Nagykanizsi i Siofoku, gradu noćnih zabava na Balatonu. Nismo se zaustavljali, već smo nesmanjenom brzinom jurili dalje prema Szekesfehervaru, krunidbenom gradu mađarskih (dakle i naših) kraljeva. Tu smo skrenuli s autoceste i nastavili vožnju državnom cestom prema Moru, gradu u kojem se svake godine održava manifestacija »Dani vina i kulinarskih specijaliteta«. Ja o vinu i kuhinji, a moja suputnica spomenula je esperantski naslov knjige Knaboj de Mor. Dok se uzalud prisjećala autora, misao joj ode do mađarskog književnika Ferenca Molnara, slavnog po »Junacima iz Pavlove ulice«, ulice u kojoj je jednom i sama stanovala u Budimpešti. Ferenc je za vrijeme Prvog svjetskog rata djelovao kao ratni dopisnik i ostao zapamćen kao velik zagovornik tadašnje Austro-Ugarske. Zbog svog djelovanja dobio je priznanje od Habsburgovaca, ali i mnogo kritika od kolega koji su za razliku od njega bili pacifistički orijentirani.

Na putu prema drugoj državnoj granici suosjećali smo sa suncokretima pokunjenih glava. Očito su im otežale od dozrelih sjemenki. Usput smo spominjali velikog mađarskog i esperantskog pisca Istvána Nemerea, tako neumorna u pisanju da su se Mađari rado šalili na njegov račun, a jedna od tih šala glasi: »Jesi li čuo najnoviju vijest?« – »Prođe tjedan dana, a Nemere nije objavio knjigu!« Suputnica je nastavila pričati zanimljive anegdote o svom kolegi i prijatelju Nemereu, gostu na književnim susretima u Zagorju. Kad je buknuo Domovinski rat, Nemere nije od zagrebačkog izdavača dobio honorar. Uzalud je zvao i raspitivao se: Je li Mere ili Nemere. Ispalo je Nemere. Tako smo u šaljivom raspoloženju začas stigli do Dunava koji mostom povezuje mađarski Komarom i slovački grad Komarno. Oba imena upućuju na komarce koji nam srećom nisu dosađivali. Komarno je najveća slovačka luka na ušću rijeke Váh u Dunav. Tu smo na prvoj benzinskoj pumpi uzeli gorivo te odsjeli u Čardi Pri Važskem moste. Prizalogajili smo pečenu pastrvu s pikantnim punjenjem i pohanog soma ili sumeca, te slasne zalogaje zalili pivom Zlaty Bažant (Zlatni fazan) iz pivovare u susjednom gradiću Hurbanovo. Taj je gradić nekad nosio naziv po obitelji Gyallay, a današnje ime nosi po slovačkom piscu Jozefu Miloslavu Hurbanu. Obitelj Gyallay podsjeti nas na hrvatskog pisca i zagorskog plemenitaša Ksavera Šandora Gjalskog, na njegove pripovijetke u knjizi Iz varmeđinskih dana u kojima opisuje činovnike mađarskih županija.

Malo iza podneva evo nas pred kongresnim centrom u Nitri, na adresi: Slovenská poľnohospodárska univerzita (Slovačko poljoprivredno sveučilište). Moja suputnica morala je žurno na sjednicu Esperantskog sabora, a meni je valjalo pronaći hotel Zlatý Kľúčik u Svätourbanskoj ulici. Poslije nekoliko kružnih vožnji gradom naletio sam sasvim slučajno na putokaz koji me doveo do željenog cilja. Hotel se nalazi na obronku šumovita i vinorodna brda Zobor na čijem vrhu dominira tv-odašiljač, baš kao na zagrebačkom Sljemenu. S parkirališta ispred hotela pruža se prekrasan pogled na panoramu grada. Samim položajem i visokim standardom usluga te jedinstvenim interijerom ogromno prizemno zdanje pripada najpoznatijim turističko-ugostiteljskim objektima u gradu i okolici. Smjestivši kofere u sobu kakva se samo mogla poželjeti, priuštio sam sebi osvježavajuće tuširanje i odmaranje na prostranom krevetu. Imao sam dovoljno vremena da još jednom pročitam najznačajnije informacije o gradu kojemu smo došli u pohode.

Grad Nitra udaljen je devedeset kilometara od Bratislave, ima nešto više od osamdeset tisuća stanovnika, četvrti je grad po veličini u Slovačkoj, kulturno i poljoprivredno središte u kojem mnogo toga podsjeća na njegovu slavnu prošlost. Nitru se zbog njene starosti i značenja za slovačku povijest naziva majkom slovačkih gradova, kolijevkom slovačkog kršćanstva i pismenosti, a zbog bogatih arheoloških nalazišta i metropolom slovačke arheologije. U pisanoj povijesti taj je grad prvi put zabilježen davne 828. godine, kad je knez Pribina dao sagraditi prvu crkvu. Najslavnije razdoblje u povijesti tog grada vezano je uz Veliku Moravsku, kad je Nitra postala sjedištem najmoćnijeg vladara te države, kneza i kralja Svatopluka, a 880. godine i sjedište biskupije te jedno od središta misijske djelatnosti braće Ćirila i Metoda koji su u taj grad došli 863. iz Soluna u Grčkoj, pozvani da slavenskim žiteljima Moravskog kraljevstva propovijedaju kršćansku vjeru i običaje na pučkom slavenskom jeziku. U tu svrhu sastavili su prvo slavensko pismo, takozvanu glagoljicu.

I upravo na tu temu, sukladno središnjem motu kongresa »Socijalna pravednost – jezična pravednost«, pripremio sam poseban prilog javnoj raspravi. Htio sam na temelju glagoljice istaknuti veliko značenje solunske braće za hrvatski jezik, a istovremeno na neki način povezati značenje sveslavenskog jezika i međunarodnog jezika esperanta. Naime, Nitra je za Slavene isto što i Bjalistok za esperantiste. Glagoljica je vrlo brzo postala svojevrsnim univerzalnim pismom slavenskih naroda i stoljećima se njegovala u dva oblika, kao uglata i okrugla glagoljica. Uglata je u doba renesanse primjenjivana kao oblik hrvatskog nacionalnog pisma. Tim pismom napisana je i 1483. objavljena prva hrvatska knjiga pod naslovom Misal po zakonu rimskog dvora. To je pismo itekako značajno za hrvatski jezik. Ćiril i Metod imaju velike zasluge za Hrvatsku, zato u njihovu čast djeluju mnoga društva u Hrvatskoj, a posvećene su im i brojne crkve i ulice u hrvatskim gradovima.

Svečano otvaranje kongresa održano je u gradskoj sportskoj dvorani. Kongres su organizirali amateri esperantisti pod vodstvom Petra Balasza. Okupilo se preko 1300 učesnika iz šezdesetak zemalja, te neuobičajeno velik broj časnih uzvanika, veleposlanika, kulturnih atašea (iz Japana, Ukrajine, Kenije, Koreje, Rusije), zatim Jozef Dvonč, gradonačelnik Nitre, te Jan Figel, povjerenik Europske komisije za obrazovanje, stručno usavršavanje, kulturu i višejezičnost. Sve nazočne u dvorani pozdravio je Mark Fettes, sveučilišni profesor iz Kanade, predsjednik Svjetske esperantske organizacije, a svoje pozdrave izgovorili su u jednoj ili dvije rečenice predstavnici pojedinih zemalja, među kojima je bio i hrvatski predstavnik Filip Šeatović, srednjoškolac iz Zaprešića. Nakon pozdravnih riječi uslijedilo je nekoliko glazbenih točaka i slovačkih popijevki. Prvi put čuo sam slovačke nacionalne instrumente poput fujare, drvenog puhačkog glazbala jedinstvenog dizajna koje je upisano na UNESCO-v popis nematerijalne svjetske baštine. Predstavnik Slovačke pošte informirao nas je o prigodnoj esperantskoj poštanskoj marki koja se mogla kupiti u kongresnom centru.

Nedjeljno poslijepodne posvetili smo razgledavanju Gornjeg grada (Horne mesto). Radi se o slojevitom tisućljetnom zdanju unutar kojeg se danas nalazi poznata gotička katedrala sv. Emeramusa, malo sjemenište i bogoslovija, umjetnički muzej Nitrijanska galerija, nekoliko secesijskih zgrada za kanonike, ogroman kip kneza Pribina, franjevački samostan, kip legendarnog junaka Corgona, kipovi svete braće Ćirila i Metoda, te nedavno podignut kip Pape Ivana Pavla II. U Dijecezanskom muzeju zastali smo pred zelenom geografskom kartom iz 9. stoljeća na kojoj je pored Nitre i Ptuja naznačen jedino još Sisak. Umorni od višesatnog razgledavanja i bogatiji za čitav niz utisaka iz tisućljetne povijesti i raznih umjetničkih epoha predahnuli smo na terasi restorana Maretti. Navečer smo na glavnom gradskom trgu (Svätoplukovo námestie) uživali u pjesmama i plesovima najpoznatijeg i ponajboljeg slovačkog folklornog ansambla Lúčnica iz Bratislave, koji djeluje od 1948. godine, a sastoji se od pjevačkog kora i nekoliko plesačkih grupa. Njihovo lebdenje u zraku ostavilo nas je bez daha.

U donjem dijelu grada, kojeg smo imali priliku upoznati narednih dana, nalazi se impozantna kazališna zgrada (Divadlo Andrej Bagar), stara vijećnica (Mestský dom) podignuta 1882. u stilu neorenesanse, sinagoga iz 1911. u maursko-bizantinskom stilu, gradski park s kupalištem, te poljoprivredni muzej. Nitra je sjedište dvaju sveučilišta: Sveučilišta Konstantina Filozofa i Slovačkog poljoprivrednog sveučilišta, na kojima studira oko 25.000 studenata. U samom gradu smještena je prehrambena industrija, pivovara, industrija pokućstva te industrija ratarskih strojeva. Grad Nitra surađuje danas gospodarski i kulturno s brojnim gradovima, a od hrvatskih najintenzivnije s Osijekom koji je od 1997. grad prijatelj.

Tijekom osmodnevnog kongresa slušali smo zanimljiva predavanja. Humphrey Tonkin, profesor engleskog jezika i umirovljeni rektor Hardfordskog sveučilišta u Connecticutiju (SAD), upoznao nas je s unutarnjom strukturom Ujedinjenih naroda i svime što je važno znati o njima. Vera Barandovska Frank, češka esperantistica, doktor filoloških znanosti, koja se ponajviše bavi jezičnom pedagogijom i interlingvistikom, održala je predavanje o Velikoj Moravskoj na temelju latinskih povijesnih dokumenata »Annales Fuldenses«. Ján Vajs, slovački esperantist kojemu je hobi speleologija i planinarenje, upoznao nas je s prirodnim ljepotama Slovačke: visokim planinama, slapovima, špiljama i nacionalnim parkovima. Mlade slovačke esperantistice Žena Belková i Zuzana Kožuchová upoznale su nas pomoću kratkog kviza s najpoznatijim Slovacima. So Gilsu, korejski esperantist i profesor ekonomije na sveučilištu Sokyong u Seulu, održao je pomoću powerpointa zanimljivo predavanje o đavolima na Putu svile (jesu li bili pljačkaši ili spasitelji). Lydia Machova, mlada slovačka prevoditeljica i mentorica za jezike, održala je predavanje o što efikasnijem učenju stranih jezika, a Chuck Smith, američki esperantist govorio je o tome kako gotovo pola milijuna ljudi uči esperanto kao drugi jezik. Bilo je tu i drugih itekako zanimljiv predavanja, ali ja sam u četiri kongresna dana po dva školska sata pohađao tečaj esperanta za početnike i pokazao se dosta dobrim učenikom, tako da se s pravom mogu pohvaliti dobivenom diplomom. Naravno da učiteljici Katalin Kováts, mađarskoj esperantistici koja živi u Nizozemskoj, nisam priznao kako sam esperanto učio već nekoliko mjeseci ranije putem interneta i kako sam (pomoću rječnika, naravno!) čitao fragmente iz knjiga nekih poznatih esperantskih autora.

Svakog dana oko podneva mogli smo po vlastitom izboru slušati koncerte esperantskih sastava (No problem, E-Familio, Sepa kaj asorti, Aceraj violonoj, Jenja i Jela) te pjevača Ralpha Glompa, Malkašita Kašija, Mikaela Bronštejna, Georga Handzlika, Barbare Hazuchove, Martina Wiesea, Kima Henriksena i dr. Na svakom koncertu doživio sam neku posebnu prisnost i uvjerio se da je glazba vrsta univerzalnog jezika. U nezaboravnoj uspomeni ostat će mi slika kako je za vrijeme koncerta jedan sedamdesetogodišnjak veselo plesao sam na galeriji, kako je na drugom kraju dvorane mlada djevojka plesala sa slijepim mladićem. U istom redu, nekoliko sjedala dalje od mene, neki je muškarac četrdesetih godina vješto pleo iglama nekakav vez roza boje, vjerojatno za svog unuka ili unuku negdje u Australiji. Bilo mi je nadasve zanimljivo promatrati kako se ljudi umiju opustiti i razveseliti, a posebnu draž pričinjao mi je srdačan »Saluton!« na svakom koraku i susretu sa svakim sudionikom kongresa. Je li to bio na djelu toliko naglašavan homaranizam Ludviga Zamenhofa, etički projekt čovjekoljublja zasnovan na općeprihvatljivoj moralnoj poruci? Možda… U svakom slučaju Zamenhof je uz planski međunarodni jezik poklonio ljudima i toplo emocionalno ozračje, podsticajnu atmosferu u kojoj se može zdravo i veselo napredovati prema dobrim novim ciljevima. Navečer smo se našli u Buganki, najstarijem restoranu u Nitri. Tu sam nad tanjurom češnjakove juhe i valjuški s makom shvatio da sam od silnih programa propustio konferenciju »Perspektive jezičnog komuniciranja u EU« koja je održana na Sveučilištu Konstantina Filozofa i na kojoj je bila moja sugovornica. Na konferenciji je glavni govornik bio komesar za zdravlje i sigurnost hrane pri EU Litvanac dr. Vytenis Povilas Andriukaitis. Svojim savršenim esperantom i idejama o komuniciranju u EU razgalio je slušatelje. Za utjehu što ga nisam slušao – dobio sam za večerom crnu majicu s trojezičnim natpisom koja se dijelila na konferenciji.

U topla predvečerja mogli smo uživati u kazališnim priredbama Tomáša Plaszkog, najpoznatijeg slovačkog lutkara, klauna i mađioničara, u Čapekovoj drami »Život insekata« koju su odiglari članovi Docela malé divadlo iz češkog gradića Svitavy, u igrokazu »Kredit« esperantskog teatra Verda Banano (u kojemu je zapaženu ulogu imao srpski esperantist Saša Pilipović) ili u monodrami o Ludvigu Zamenhofu poljskog esperantista, scenarista, glumca, pjesnika i pjevača Jerzya Handzlika, koji je monodramu izvodio u prepunoj sinagogi i jako mi je žao što ga zbog lošeg razglasa nisam mogao pozorno pratiti. Zato sam propuštene rečenice nastojao za vrijeme večere nadoknaditi u razgovoru sa svojom suputnicom koja je pričala kako je Zamenhof vrlo brzo nakon objavljivanja udžbenika o esperantu 1887. počeo izdavati i adresar esperantista, kako je 1893. uspio osnovati Ligu esperantista, godinu dana kasnije izdati Univerzalni rječnik s prijevodima esperanta na francuski, engleski, njemački, ruski i poljski jezik, a 1903. objavio je Fundamentalnu hrestomatiju na esperantu koja se sastojala od predgovora, vježbi, bajki i legendi, anegdota, razgovora i članaka o općim generalnim temama. U Nitri me dodatno preplavio ugodan osjećaj pripadanja Slavenima.

Kongresna srijeda bila je predviđena za izlete. Brojni sudionici već su se unaprijed prijavili kamo će na izlet. Nas dvoje ostavili smo tu mogućnost otvorenom i tek smo se za vrijeme doručka počeli dogovarati hoćemo li u Bratislavu ili u Bansku Štijavnicu. Odlučili smo krenuti u Štiavnicu koja je 1993. upisana na popis svjetske baštine UNESCO-a. To je gradić u središnjem dijelu Slovačke, smješten u kotlini koja je nastala urušavanjem drevnog vulkana. Vozili smo se više od sat vremena. Prvo smo ugledali na brdu s lijeve strane monumentalnu kalvariju, perivoj s postajama križnog puta i svetištem na samom vrhu. Parkirali smo, izašli iz auta i odjednom nas prestravi silan pucanj. Bio je namijenjen zloslutnom sivom oblaku kojeg je trebalo razbiti u obrani od tuče. Dobrano uzdrmani obišli smo sve postaje, većina je obnovljenih, a neke se upravo obnavljaju. One pri vrhu služe ujedno kao vidikovci odakle seže pogled na središte grada. Iz turističkog prospekta saznajemo da je ta dolina u prošlosti obilovala rudnicima zlata i srebra, da se ovdje prvi put koristio barut kao eksploziv i parni stroj za ispumpavanje vode iz rudnika, da je sredinom 17. stoljeća ovdje osnovana rudarska škola i fakultet za mineralogiju. Oduševljeni tim podacima odvezli smo se s Kalvarije u samo središte grada, na povijesni Trg Svetog Trojstva gdje se nalazi gradska vijećnica i muzej rudarstva. Nad gradom se uzdižu dva dvorca (Starý zámok i Nový zámok). Oba su danas pretvorena u muzeje. Posjet dvorcu Sväty Anton, nekad u vlasništvu prinčeva Coburg, ostavili smo za drugi put. Ručali smo u restauraciji hotela Matej, juhu od vrganja i prženu pastrvu. Na povratku smo u dva navrata naletjeli na prolom oblaka, što je znatno usporavalo vožnju i pojačavalo zamor kod vozača, ali naposljetku smo ipak sretno stigli u suncem obasjanu Nitru i jedva dočekali počinak u Zlatnom klučiku.

Moja suputnica pravovremeno me upozorila da je kongres esperantista nezamisliv bez Kongresne knjižare (Libroservo). Knjižara pruža tijekom trajanja kongresa sudionicima priliku da u jednom od reprezentativnih salona mogu kupiti najnovija izdanja te uživati na prigodnom sajmu knjiga. Ne prodaju se tu samo knjige, već i razni drugi esperantski predmeti, kao što su zastave, CD-i, DVD-i, kalendari, rokovnici, etikete itd. Svakog dana održavaju se susreti s piscima, pa smo tako imali priliku slušati poznate esperantske autore Ulricha Linsa, njemačkog povjesničara koji je napisao knjigu o progonjenim esperantistima, Zlatka Tišljara, hrvatskog esperantista i generalnog sekretara Europske esperantske unije, Federica Gobba, talijanskog interlingvista i informatičara, Istvána Ertla, mađarsko-francuskog esperantskog književnika koji živi u Luxemburgu, Amri Wandela, izraelskog astrofizičara, Trevora Steela, australskog pripovjedača i mnoge druge. Meni je svakako bio najdraži nastup moje suputnice koja je ljubitelje knjige obradovala prisjećanjem na prvo čitanje pjesme »Milovanje prije sna« Lubomira Feldeka te čitanjem izabranih slovačkih i hrvatskih ljubavnih pjesama.

Navečer predzadnjeg dana u ruke mi je dopala knjižica La vojo al harmonio (Put do harmonije) Jaroslava Karhana, ekonomista i esperantista koji živi u češkom gradu Oloumoucu. Autor se ukratko osvrće na djelovanje Jana Amosa Komenskog, češkog pedagoga, znanstvenika i pisca, te Ludviga Lazara Zamenhofa, naglašavajući srodnost njihovih naprednih nastojanja glede što boljeg razumijevanja među ljudima i harmonije u suživotu jednih s drugima.

Na povratku iz Nitre imali smo zaista o čemu razgovarati. Dragoj suputnici pokušavao sam najiskrenije priznati osjećaje koji su me ispunjavali ljudskom toplinom i misli koje su me pomalo razdirale, zato što su bile na strani Zamenhofova oca Marka, srednjoškolskog profesora geografije i modernih jezika. Naime, kad mu je 19-godišnji sin povjerio svoj rukopis o novom jeziku kojeg je nazvao univerzalnim, otac se posavjetovao sa svojim kolegama koji mu rekoše da je to za čim teži njegov sin puka utopija, mladenački zanos, uzaludno trošenje energije. I otac je, iz straha za zdravlje svog sina, spalio sve njegove rukopise na kojima je godinama mukotrpno radio. Ali sin nije odustao od »univerzalnog jezika«. Rukopis mu je ostao u glavi, nastavio je naporno raditi na njemu i uspio ga je objaviti pod pseudonimom Doktoro Esperanto (»doktor koji se nada«). Dvadesetak godina kasnije, kad je njegov jezik postao svjetskim, Zamenhof je počeo razvijati i koncept nadnacionalnog čovjekoljublja, takozvani homaranizam (esperantski homaranismo, prema homarano »pripadnik čovječanstva«). Ali koje li povijesne ironije!? Prije nego što će taj koncept objaviti svijetu na kongresu u Parizu 1914. dogodila se pucnjava u Sarajevu koja je urodila neobuzdanom nacionalnom mržnjom i užasnim krvoprolićem. Nažalost, povijesna zbivanja nisu išla i ne idu u prilog Zamenhofovim idealima. Njegova veličina sastoji se u tome što u svoje ideale nikad nije posumnjao. Kongres u Nitri uvjerio me da esperanto nije samo jezik, već istovremeno i pokret koji u sebi sadrži humanu poruku mira i ravnopravnosti. Divim se brojnim esperantistima koji svojom jedinstvenošću, jakom osobnošću i stvaralačkom dosljednošću odskaču od prosječnosti, a svojom jednostavnošću oplemenjuju ljude oko sebe.

POZNO MAŠČEVANJE

Maja Dolinar1931–2019

Leta 1959, na koncu septembra, sem stopila v pisarno za dekanatske zadeve na filozofski fakulteti v Ljubljani. Bila sem prva in edina stranka in dekanatska tajnica me je takoj ogovorila:

»Ste se prišli vpisat? Zadnjič ste mi pravili, da bi šli na umetnostno zgodovino.«

Bila sem tiho. Tajnica me je začudeno pogledala:

»Se je kaj zgodilo?«

»Gospa tajnica, povedala vam bom, kaj se mi je pripetilo. Mamči, jaz in papači smo bili pred nekaj dnevi na obisku pri Žumrovih, to je pri moji teti. Gotovo poznate ime profesorja Žumra, ki ni samo ustanovil montanistiko in zgradil prelepo stavbo predavalnice za montanistiko, temveč je dobesedno slovel kot odličen predavatelj in je bil tudi silno pozoren do svojih študentov. Družba profesorjev se je rada zbirala pri njem na domu. Žal je stric prekmalu umrl. Ta navada druženja profesorjev v njegovem stanovanju pa se nadaljuje do današnjega dne. Tudi tokrat, ko smo prišli na obisk papači, mamči in jaz, se je živahno pogovarjala zbrana družba univerzitetnikov, med drugimi je bil tudi dekan Grošelj. Stopila sem k njemu in mu z nasmehom rekla;

‘Pri vas se bom vpisala na umetnostno zgodovino, letos sem diplomirala na germanistiki.’

Skoraj sovražno me je ošinil in ostro pristavil:

‘Nič ne bo iz tega vpisal. Vpisa ne bom dovolil, zagotovo ne!’

Kako me je osramotil pred to družbo desetletja starih znancev! Veselila sem se tega študija.Škoda! Pa nasvidenje, gospa!«

Hotela sem zapustiti dekanatsko pisarno, ko me je tajnica poklicala:

»Počakajte! Pridite k meni, gospodična Lozej!«

Ko sva stali druga ob drugi, mi je rekla s pridušenim glasom:

»Ker ste že enkrat diplomirali na filozofski fakulteti, imate pravico do vpisa v drugi letnik. Torej se vam prvi letnik prizna za že opravljenega. Drugo pa je z izpiti. Za prvi in drugi semester že priznanega prvega letnika jih boste morali napraviti skupaj z izpiti za vaš drugi letnik.« Dolgo sem se ji zahvaljevala za to možnost vpisa. Preden sva se razšli, me je potegnila k sebi in me potiho vprašala:

»Ali veste, zakaj vam je dekan odklonil vpis … tega ni storil še nikoli, vsaj kolikor mi je znano.«

Za trenutek sem pomislila – naj povem ali zamolčim. A zakaj ji ne bi povedala. Saj sva se dolgo poznali in vedno sva se dobro razumeli.

»To je zadevščina, ki sega daleč v preteklost. Leta 1924 ali 1925 je papači prišel iz Trsta v Maribor in nekoliko preveč dvoril neki gospodični, preveč vneto, po tržaško, za tedanje mariborske pojme o vedenju. A ko je papači zvedel, da je gospodična bolna na pljučih, je opustil dvorjenje. Pljučna tuberkuloza je zelo nalezljiva in je bila v tistih časih neozdravljiva. Papači je kasneje zvedel, da je to gospodično poročil gospod Grošelj. Iz kakšnih razlogov jo je poročil, ne vem. Ko je umrla, se je poročil z neko profesorico angleščine, ki sem jo imela na Poljanski gimnaziji. To je zgodovina. Zdaj pa drugo … očitno je gospod Grošelj zameril že samo dvorjenje, morda je ljubosumnost prispevala svoj delež. Opustitev dvorjenja je morda občutil kot ponižanje svoje izvoljenke. Zamera se je prelevila v maščevanje, ko se mu je ponudila priložnost.«

Končala sem tudi umetnostno zgodovino. Moj kolega na študiju je bil tudi kasneje znan pesnik Tomaž Šalamun, ki me je na neki ekskurziji v Beli Krajini celo na rokah prenesel čez Kolpo.

In še post festum. Gospod Grošelj se je po smrti druge soproge poročil v tretje z neko študentko in je imel z njo še otroka. S prejšnjima ženama ni imel otrok. Moja teta Žumrova se je vedno znova zgražala nad takimi starimi dedci, najraje s prav posebnimi pripombami, ki seveda niso primerne za ta papir.

Ob 80-letnici rojstva Doris Debenjak

ŠEPETAJE PO NEMŠKO

Anonimus Anonimus A

OKROGLA MIZA OB 80-LETNICI ROJSTVA DORIS DEBENJAK

Kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi« Maribor / Kulturverein deutschsprachiger Frauen »Brucken« Maribor je pripravilo 20. oktobra 2016 v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor okroglo mizo »Nemški književniki, doma iz Maribora« v počastitev 80. obletnice rojstva Doris Debenjak (1936 – 2013) v sodelovanju Avstrijske čitalnice – Univerzitetna knjižnica Maribor, Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva Maribor, Zveze kulturnih društev Maribor – Spominjanja in kulturnega društva Mariborska literarna družba.

Prireditev je pozdravila vodja Avstrijske čitalnice Mateja Škofljanec, o Doris Debenjak so govorili Veronika Haring, predsednica Društva nemško govorečih žena Mostovi, prof. Dr. Karmen Kopecky, zasl. prof. dr. Božidar Debenjak, soprog, sin Primož Debenjak, o nemških avtorjih, ki so se rodili ali živeli v Mariboru, je govoril Marjan Pungartnik, Anja Urekar Osvald o medijskih odmevih mariborske kulture h koncu 19. stoletja, Urška P. Černe o pretoku in mariborski prevajalcih iz nemščine, Tone Partljič o Herti Haas in mnogočem drugem, mag. Jože Protner o enološki in vinogradniški literaturi v 19. stoletju na Štajerskem in širše. Dr. Polona Pivec je povedala nekaj o filmu o Ani Wambrechtsamer in povabila k ogledu na internetu. Prireditev je vodil mag. Franci Pivec.

DORIS DEBENJAK

Doris Krisch Debenjak (1936 – 2013), leksikografinja, jezikoslovka, prevajalka in pisateljica, izhaja iz kočevarske družine. Diplomirala je leta 1959. iz nemščine in angleščine, krajši čas učila na novomeškem učiteljišču, od leta 1960. do 1982. pa je bila asistentka in lektorica za nemščino na germanistiki Filozofske fakultete v Ljubljani. Nato je delala v svobodnem poklicu kot prevajalka. Med njenimi deli izstopata najpopolnejši slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar ter integralni prevod Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, monumentalni projekt družine Debenjakovih. Doris Debenjak si je prizadevala za pravično obravnavo nemške manjšine v Sloveniji, ki trpi kolektivno stigmatizacijo zaradi dogajanj v Drugi svetovni vojni, za katera so odgovorni posamezniki. V stoletjih sobivanja so nemško govoreči prebivalci na Slovenskem prispevali pomembne kulturne vrednosti in ni prav, da jih pozabljamo ali celo zanikamo. Po osamosvojitvi Slovenije je bila med ustanovitelji nemških kulturnih društev in njihove zveze ter je bistveno prispevala k javni prepoznavnosti nemške manjšine, še posebej »Kočevarjev«.

NEMŠKI KNJIŽEVNIKI, DOMA IZ MARIBORA

Lotevamo se očitno zapostavljene problematike, ki bo morala v prihodnosti doživeti bistvene razširitve in poglobitve. Razlog njene odrinjenosti je burno in tragično dogajanje v novejši zgodovini mesta, ki je še vedno v senci hudih ideoloških nasprotij, stigmatizacij, zamer, izključevanja itd.. V vsem tem se je izgubilo potrebno razlikovanje in so vsi nemško pišoči literati padli v isti koš. Po letnicah rojstva so si v zadnjih dveh stoletjih sledili: Eduard von Lannoy, Rudolf Gustav Puff, Bartholomäus Carneri, Ottokar Kernstock, Anna Wittula, Karl Jäger, Rudolf Hans Bartsch, Ludwig Mahnert, Margarette Weinhandl, Alfred Maderno, Hilda Knobloch, Max Mell, Rudolf Bernreiter, Ana Wambrechtsamer, Paul Blacha, Lev Detela, Barbara Taufar. Ob teh bolj izrazitih literatih, pa je še mnogo avtorjev, ki so pisali iz uporabniških namenov, npr. o gospodarjenju, vinogradništvu, kulturnih znamenitostih ipd.. To gotovo ni končni spisek in tudi okrogla miza ga ne bo mogla dokončati, pač pa želi biti spodbuda za nadaljnja raziskovanja tudi tega področja literarne tvornosti v Mariboru.

Nagovor ob 80. obletnici rojstva Doris Debenjak

BOJ PROTI IZBRISU

Veronika Haringr. 1948

Spoštovani!

Tri leta je minilo, kar nas je na pragu jeseni pretresla novica, da se je poslovila naša prijateljica in pomembna slovenska jezikoslovka Doris Debenjak. Letos bi proslavljali njeno 80-letnico, zato smo se v Kulturnem društvu nemško govorečih žena v Mariboru odločili, da ji posvetimo posebno srečanje, ki bo govorilo o njej in o eni od tem, s katerimi se je aktivno ukvarjala. Izbrali smo tematiko večinoma izbrisanih nemško govorečih literarnih ustvarjalcev, ki so po rojstvu, po prebivanju ali kako drugače tesno povezani z Mariborom.

Doris je bila kot kočevarska Nemka ena prvih, ki je stopila v bran nemške manjšine na Slovenskem in si prizadevala za pošteno ovrednotenje njenega ustvarjalnega prispevka h kulturni podobi našega prostora. Spodbudila nas je, da smo stopili iz anonimnosti, ustanovili naša kulturna društva in brez strahu spregovorili o naši zgodovinski usodi. Za to svojo pogumno delovanje seveda ni dobila pohval, nasprotno je bila deležna sumničenj z uradnih mest in grobega sramotenja s strani pristranskih razlagalcev preteklosti. S svojim izrednim poznavanjem in neizčrpno energijo ter duhovitim nastopom nam je utirala pot k javnemu priznanju našega obstoja kot kulturne entitete, ki bo slej kot prej pripeljala tudi do državno-pravnega priznanja, da nemško govoreči prebivalci spadamo med staroselce v slovenskih deželah, kot je to priznano Italijanom, Madžarom in drugim. Ko bomo dosegli to raven pravičnosti in demokracije, ne bomo pozabili zaslug, ki pripadajo Doris Kosec Debenjakovi.

Danes bomo govorili o temi, ki je že celo stoletje odrinjena, ker je nad njo viselo prekletstvo vojn in se še danes mnogim zdi skrajno nevarna. O njej ni celovitejših raziskav in zelo malo je napisanega in objavljenega. Nikogar ne mislimo obsojati in nikogar rehabilitirati, ampak želimo vsaj začeti z mirnim pogovorom o zgodovinskih dejstvih in o razumnem razlikovanju med dobrim in zlim, ki je nujno v vsaki človeški skupnosti in v vseh časih. V našem društvu si glede tega prizadevamo že od ustanovitve in smo javnosti – ob njenem očitnem presenečenju – predstavili že plejado nemško govorečih ustvarjalcev , na katere je lahko naše mesto ponosno. Naj jih nekaj naštejem:

Valentin Lechner, velko ime evropske glasbene klasike,

Eduard von Lannoy, viltuški baron in poliglot, ki je Maribor pripeljal na evropsko kulturno sceno

Nadvojvoda Janez Habsburški, pobudnik modernizacije Maribora

Amalija Schneeweis Joachim, primadona evropskih koncertnih odrov

Bartholomäus Carneri, najznamenitejši filozof našega mesta

Hugo Wolf, katerega zborovsko glasbo danes zastopa naš večkrat nagrajeni komorni zbor njegovega imena

Robert Stolz, ki je začel svojo kariero v Mariboru in mu je Josip Broz, po Herti Hass mariborski zet, podelil najvišje kulturno priznanje nekdanje Jugoslavije

Rudolf Wagner, skladatelj in dirigent Marburger Männer Gesangverein, katerega 170-letnico ustanovitve bomo praznovali decembra v dvorani Union, ki jo je pivovarnar Gőtz postavil prav za ta zbor in je danes eno od središč svetovnega zborovskega petja

Anna Wambrechtsamer, poštarka na Studencih, ki jo po romanu Heute Grafen von Cilly und nimmermehr v prevodu Nika Kureta pozna večina Slovencev

Glasbena družina Schőnherr – ded Franz je ustanovil prvo pihalno godbo, sin Max je ustanovil Mariborsko filharmonijo, vnuk Wilhelm je bil profesor glasbe in drugi vnuk Max ustanovitelj simfoničnega orkestra avstrijskega radia ter avtor danes veljavne priredbe avstrijske himne

Emil Hochreiter, po rojstvu Novomeščan, viden skladatelj evropske moderne

Isolde Klietmann, ena od pionirk sodobnega plesa v Evropi in Južni Ameriki

Pripravljamo predstavitev dveh izjemnih opernih pevk, doma iz Maribora – Cäcilie Mohor Ravenstein, ki jo je odkril Anton Brückner in Elfie Mayerhofer, po mnenju Maria del Monaka nenadkriljive izvajalke del Johanna Straussa.

Z našimi prizadevanji smo prispevali tudi k uspehu prelomne razstave Nemci in Maribor v okviru EPK 2012.

Želimo si, da bi z današnjo okroglo mizo razširili naše vedenje o kulturni zgodovini Maribora, saj se tisti, ki ga imajo za zanikrno sivo industrijsko puščavo ne zavedajo, da ga vidijo takega zato, ker ga sploh ne poznajo.

Zahvaljujem se vsem, ki ste pokazali zanimanje za naš projekt in še posebej aktivnim udeležencem okrogle mize.

Doris Debenjak

BITI NAPAČNE NARODNOSTI Doris Debenjak

dr. Božidar Debenjak

Doris Debenjak roj. Kosec (* 5. avgust 1936, Ljubljana — † 21. september 2013, Ljubljana) je bila hči kočevarske matere Erne roj. Krisch, a tudi njen oče Ladko Kosec je imel v svojem rodovniku tirolske in švicarske prednike. Doma so govorili nemško, slovenščine se je naučila kot osnovnošolka, ko je leta 1942 ponovno prišla v Ljubljano. Po diplomi iz germanistike je eno leto poučevala na srednji šoli v Novem mestu, potem je bila asistentka na Filozofski fakulteti. Njeno veliko zanimanje je veljalo nemški književnosti, bila je že dogovorjena za doktorat iz motivacije pri E.T.A. Hoffmannu. Obenem se je začela njena prevajalska dejavnost s prevodi povzetkov in študij zlasti iz zgodovine in jezikoslovja. V tem času se je rodila ljubezen med njo in podpisanim, poročila sta se sredi junijskega izpitnega roka 1963 in preživela skupaj petdeset let in dobre tri mesece. Še pod dekliškim priimkom je objavila dva zahtevna literarna prevoda: Brechtovo »Sojenje Lukulu« in pa Grassovo vzporedno zgodbo k »Pločevinastemu bobnu« pod naslovom »Nekoč je živel Führer in Reichskanzler«, oboje v reviji Problemi, letnik 1962/63. Na prevajanje in lingvistiko se je preusmerila, ko jo je ginekolog opozoril, da kmalu ne bo več mogla imeti otrok. Odločila se je za materinstvo, oba otroka pa sta potem zrasla dvojezično, nemško ob omici in njeni sestri, le-ta ju je poučevala ob nemških šolskih knjigah. Vrnimo se k Doris: Iz asistentke za literaturo je postala lektorica in je vrsto let delala s študenti, poleg germanistov zlasti z zgodovinarji. Zaradi sistemske bolezni se je nato odločila za samostojen poklic kulturne delavke. Na podlagi obilnih prevajalskih izkušenj se je lotila tudi slovaropisja in pripravila za Cankarjevo založbo nemško-slovenski in slovensko-nemški slovar, ki je doživel mnogo ponatisov. Ta slovar je nastal še na listkih, zanj je ekscerpirala ne le terminologijo raznih strok, temveč tudi vezno besedilo strok. V osemdesetih letih, v kameni dobi računalništva, smo tihotapili iz Avstrije vitalne dele računalnika, ki ga je bilo tedaj prepovedano izvažati v Jugoslavijo. Z njegovo pomočjo je potem nastal Veliki nemško-slovenski slovar, z bistveno tehnično pomočjo sina Primoža, ki je medtem diplomiral iz matematike. Sledile so izboljšave računalnika, nastal je Veliki slovensko-nemški slovar, oba slovarja sta doživela predelavo z upoštevanjem spremenjenega nemškega pravopisa. Že mali slovar, tembolj pa veliki, sta veliko pomenila tudi Slovencem na avstrijskem Koroškem: bila sta dokaz, da je komplicirane vsebine mogoče povedati tudi v slovenščini. Tostran Karavank tega ob nacionalnih univerzah ni bilo več treba dokazovati, in upati je, da tudi malikovanje angleščine ne bo podrlo te jezikovne samozavesti. Doris pripada tudi zasluga, da smo se lotili velikega projekta: prevoda Valvasorjeve »Slave vojvodine Kranjske«. Še kot lektorica na fakulteti je s študenti zgodovine delala na odlomkih iz Valvasorja in je zato vedela, da je tekst v načelu prevedljiv, čeprav delata jezik in pravopis 17. stoletja seveda težave. Z intenzivnim delom smo bili v troje nalogi kos. Hči Mojca je od strani pomagala pri korekturi in lektoriranju, prevajalska trojka pa se je usklajevala tudi v klepetu pri kosilu. Pri naslednjem Valvasorjevem besedilu - »Topografiji Koroške« - pa so se precej na začetku zlomile njene moči, in kmalu smo jo pokopali. Vendar pa prevod kot njeno zadnje prevajalsko prizadevanje nosi tudi njeno ime.

Kot rečeno, doma pri starših je govorila nemško. Prva leta po vojni seveda šepetaje. Redno je obiskovala tudi staro nemško gospo Hanno (1875-1970). Časi so se bili umirili, ni bilo več tiste surove diskriminacije prvih povojnih let. Ko pa so ob osamosvajanju Slovenije nekateri pisatelji zanosno govorili o »sinovih slovenske matere« in ko je tedanji predsednik vlade poudaril za pobite domobrance: »Tudi oni so bili Slovenci«, pa so se odprle stare rane: spomnila se je noči, ko so ji odpeljali mater in zapečatili pol stanovanja, da bi ga po izgonu matere nacionalizirali, ona pa je šla v šolo neurejena in stala zato v kotu; mati se je čez nekaj tednov vrnila, ker so zahodni zavezniki sprejemali samo cele družine ali pa samske osebe. Spomnila se je, kako so ji stranke v hiši pljuvale pred noge, ker je imela neslovensko mater; vprašala se je, ali so bila življenja Kočevarjev, tudi otrok, zaradi napačne narodnosti manj vredna od domobranskih. Reakcija na to je bila, da je bila med ustanovitelji društva Peter Kosler in si začela prizadevati za priznanje nemške manjšine v samostojni Sloveniji. Pozneje se je pridružila še Društvu Kočevarjev Staroselcev - Gottscheer-Altsiedler-Verein, ki je bilo starejše in večje, zato tudi aktivnejše, in v njem delovala do zadnjega trenutka. Po svojih močeh se je zavzemala za uveljavitev nemške manjšine in podpirala prizadevanja za povezavo nemških društev v zvezo. Priznanje manjšine, njena velika želja, je še vedno bolj skupna želja kot pa politična realnost. Nadaljujmo torej do cilja, tudi v njen spomin.

Članek je soavtorstvo s Primožem Debenjakom.

DRUGI OBRAZ MARIBORA

Marjan Pungartnikr. 1948

Do končne dodelave besedila ne objavljamo. Work in progress.

Govorimo in gledamo pretežno drug mimo drugega

Avtorji, razporejeni po letnici rojstva

Andreas Perlach (Andrej Perlah) (* 17. november 1490, Svečina – † 11. junij 1551, Dunaj), astronom, matematik, zdravnik.

Andreas Knechtl (* 1628, Maribor – † 1690, Passau, Nemčija), pesnik in jezuit.

Ignaz Kollmann (* 16. januar 1775, Gradec – † 16. marec 1837, Gradec), pisatelj, dramatik, slikar.

Heinrich Eduard Josef von Lannoy (* 3. december 1787, Brusel – † 28. marec 1853, Dunaj), glasbenik in glasbeni pedagog, organizator.

Anselm Hüttenbrunner (13.oktober 1794, Gradec, † 5. junij 1868, Ober-Andritz, Gradec), skladatelj, pianist, glasbeni kritik.

Jakob Lorber (22. julij 1800, Kaniža – † 24. avgusta 1864, Gradec), glasbenik, pisatelj, mistik.

Ferdinand Gregor Frh. von Rast (* 12. 8. 1808 Dunaj – † 20. 3. 1889, Maribor) s psevdonimom (Ferdinand) Hilarius, pisatelj.

Anton Aleksander Graf Auersperg (11. april 1806, Ljubljana – 12. september 1876, Gradec), pesnik, prevajalec, politik.

Rudolf Gustav Puff (*10. julij 1808, Holbaueregg, Avstrija – † 20. junij 1895, Maribor), publicist.

Franz Xaver Freiheim (* 3. december 1811 in Maribor – † 23. december 1899 in Gradec), pisatelj.

Johan Vinzenz Sonntag (* 1811, Weinburg, Štajerska – 1870, Seckau, Avstrija), pisatelj.

Franz Sales Gödel (Ledög), mariborski mestni blagajnik in računovodja pesnik, ki je objavil pesmi pod imenom Franz Sales Ledög.

Bartholomäus von Carneri (*3. november 1821 Trento, † 18. maj 1909 Maribor-Marburg/Drau), politik, pravnik, filozof in pesnik.

Herman Sallmeyer (* 29. marec 1823, Dunaj – † 3. maj 1886, Dunaj), gledališčnik, tudi Heinrich (Henrico) Starke.

Hans Necheim (* 19.3.1844 Wiener Neustadt, Avstrija – † 25.7.1930 Vrba/Koroška, Avstrija), učitelj, zbiralec ljudskih pesmi in izdajatelj.

Johann Krainz (* 6. september 1847, Celje – 24. april 1907, Gradec), učitelj, raziskovalec, pisatelj.

Hans von der Sann (6. september 1947, Celje – 24. april 1907, Gradec), učitelj, etnograf, pripovedovalec.

Otto Ottokar Kernstock (* 25. julij 1848, Maribor – † 5. november 1928, Schloss Festenburg, Avstrija), pesnik in duhovnik.

Alfred Amschl (5. junij 1852, Ptuj – 29. avgusta 1926, Gradec), pravnik, kriminalantropolog, politik, pesnik.

Armand Pohler (*1852 – †1903), režiser, igralec in pisatelj.

Karl Merwart (*10. april 1853, Gora-Komenka, Besarabija – † 20. junij 1922, Dunaj), filolog-romanist in pisatelj.

Ferdinand Wittenbauer (*18. februar 1858, Maribor – † 16. februar 1922, Gradec, Avstrija), tehnik, lirik in dramatik.

Franz Weidacher, Mariborčan, ki ga navaja Bruno Hartman v »Mariborski kulturi.

Hugo Wolf (*13. marec 1860; Slovenj Gradec – † 2. februar 1903, Dunaj-Wien), skladatelj.

Anna Wittula (* 22. april 1861, Maribor – † 3. marec 1918, Gradec), pisateljica.

Hans Klöpfer (* 18. 8. 1867, Ivnik-Eibiswald, Avstroogrska – † 27. 6. 1944, Köflach, Tretji rajh), zdravnik in pesnik.

Karl Bienenstein (1. november 1869, Wieselburg †1. 2. 1927, Bruck a. d. Mur), pisatelj, učitelj, šolskih svetnik.

Karl Jäger (* 13. oktober 1871, Maribor – † 22. november 1960, Dunaj

Rudolf Hans Bartsch (* 11. februar 1873, Gradec – † 7. 2. 1952 St. Peter pri Gradcu), oficir in pisatelj.

Ludwig Mahnert (* 1874, Hamm, Westfalija, Nemčija – † 1943, Innsbruck, Avstrija), pastor in pesnik.

Margarete Weinhandl (*5. junij 1880, Celje – † 28. september 1975, Gradec, Avstrija), nemška in avstrijska pisateljica.

Hilda Knobloch (* 21.december 1880, Maribor – † 5. februar 1960, Gradec), učiteljica in pisateljica, psevdonim tudi Hans Knobloh.

Robert Elisabeth Stolz (* 25. avgust 1880, Gradec; † 27. junij 1975, Berlin), glasbenik in velik človek

Hugo von Kleinmayr (*1882 Marburg a. d. Drau: † 1973, Graz), germanist, univerzitetni profesor v Gradcu in predavatelj na univerzi v Budimpešti.

Max Mell (* 10. november 1882, Maribor – † 12. december 1971, Dunaj), avstrijski pisatelj.

Alfred Schmidt (* 25. oktober 1886, Maribor – † 17. marec 1960, Berlin), avstrijsko-nemški pisatelj in novinar.

Robert Nästlberger (* 9. december 1886, Gradec – † 9. junij 1942, Hannover, pokopan v Gradcu), tenorist, libretist in režiser.

Ernst Goll (*14. marec 1887, Slovenj Gradec – † 13. julij 1912, Gradec), pesnik.

Paul Heigl (* 29. april 1887, Maribor – † 8. april 1945, Dunaj), avstrijski bibliotekar.

Arthur Rosenberg (* 6. julij 1887, Maribor – 1969), novinar.

Artur Steinwenter (* 17. maj 1888, Maribor – † 14. marec 1959, Gradec). pravni zgodovinar.

Julius Franz Schütz (* 10. november 1889, Mureck; † 20. Oktober 1961, Gradec), pisatelj, bibliotekar in kulturni zgodovinar.

Josef Friedrich Papesch (* 29. julij 1893, Maribor – † 8. december 1968, Gradec), avstrijski pisatelj in NSDAP kulturni politik in ljudski dramatik.

Rudolf Bernreiter (* 1895. Maribor – † 1917, soška fronta), avstroogrski oficir in pesnik.

Ana Wambrechtsamer (tudi Anna Wambrechtsamer ali Ana Wambrechtsammer), nemško-slovenska pisateljica, (* 4. julij 1897, Planina pri Sevnici – † 4. avgust 1933, Gradec).

Armin Dadieu (* 20. avgust 1901, Studenci, Maribor – † 6. april 1978, Gradec), avstrijski kemik, nacistični politik in visoki oficir SS, amaterski fotograf, član graške umetniškofotografske zveze.

Max Schönherr (23. november 1903, Maribor – 13. december 1984, Baden pri Dunaju), muzikolog, dirigent.

Alfred Emil Lattinger (* 9. avgust. 1904, Maribor, † 17. avgust 1973, Gradec), pesnik, učitelj, alkimist.

Heinz Brunner (* 4. 2. 1905, Maribor, - 23. 5. 1971, Gradec), romanopisec, založnik.

Rudolf Trofenik (* 15. april 1911, Maribor – † 7. december 1991, München), pravnik, založnik in pisatelj.

Walter Julius Maria Taufar (* 11. julij 2012, Maribor – † 8(?). julij 1984, Dunaj, Avstrija), inženir, pesnik, dramatik.

Horst von Engerth (* 13. junij 1914, Maribor – † 18. oktober 2003), nemško-avstrijski strojni inženir, znanstvenik za varjenje piva, univerzitetni profesor in politik.

Friedrich G. Kürbisch (26. januar 1915, Maribor – 4. marec 1985, Gradec), publicist, bibliotekar, zbiralec in izdajatelj.

Paul Blaha (* 17. april 1925, Maribor) – † 30. september 2002, Dunaj), novinar in gledališki direktor.

Peter Jirak (* 1939, Maribor – † 10. februar 2015, München) se je rodil kot sin slikarja Karla Jiraka (1897–1982), profesor, slikar, soustanovitelj Slow Food, pisatelj.

Barbara Taufar (* 1943, Maribor), novinarka, diplomatka, pisateljica, hčerka Walterja Juliusa Maria Taufarja.

Karin Solweig Leeb (* 5. december 1944, Maribor), germanistka in pisateljica.

Toni Götz (* 5. junij 1967, Altötting, Bavarska), pesnik in prevajalec.

Marburger Zeitung und im Grazer Tagblatt im Hinblick auf die Inszenierung der regionalen Kulturakteu

KULTURELLE SELBST- UND FREMDBILDER IN DER MARBURGER ZEITUNG UND IM GRAZER TAGBLATT IM HINBLICK AUF DIE INSZENIERUNG DER REGIONALEN KULTURAKTEURE

dr. Anja Urekar Osvald

Abstract

In der vorliegenden Untersuchung wird anhand der deutschen Regionalpresse aus der medialen Peripherie der Habsburger Monarchie die Medialisierung der deutschsprachigen und slowenischen sowie anderer in der Habsburgermonarchie vertretenen Kulturen und ihre unterschiedliche Funktion analysiert. Als Korpora dienen die Marburger Zeitung (Maribor) und das Grazer Tagblatt aus der ersten Dekade des 20. Jahrhunderts. Untersucht werden vorrangig literarische und literaturkritische Beiträge, teilweise auch relevante essayistische Beiträge mit aktuellen politischen und historischen Inhalten. Die medialisierten Kulturbilder werden auf ihre Identität und Alterität, ausgehend von den Modi der Fremdwahrnehmung von Ortfried Schäffter, der Fremdheitstypologie von Bernhard Waldenfels und des Konzeptes des Gedächtnisses von Pierre Nora untersucht.

1. Kulturhistorische Lage von Maribor im 19. und Anfang des 20. Jahrhunderts

Um die Inszenierung der Selbst- und Fremdbilder der deutschsprachigen Kultur in den untersuchten Periodika darzustellen, ist ein Exkurs über die nationale Zusammensetzung der Bevölkerung von Maribor und über die Institutionalisierung der Kultur erforderlich.

Im Jahr 1850 zählte Maribor 6.706 Einwohner, wobei die Innenstadt mit 3.677 Einwohnern fast ausschließlich deutsch war, die Vorstädte aber mehr oder weniger slowenisch.1 Durch die Industrialisierung und Verkehrsvernetzung wuchs Maribor bis zum Ersten Weltkrieg auf 27.994 Einwohner, davon waren 3.823 Einwohner als slowenischsprachige verzeichnet worden. Diese Resultate der Volkszählung müssen mit Bedacht interpretiert werden und außerdem muss dabei berücksichtigt werden, dass der Prozess der Assimilation auf die aus der ländlichen Umgebung stammenden Slowenen, die sich in der Stadt ihre Existenz sichern wollten, starken Einfluss hatte. 2 Dementsprechend herrschte die deutsche Kultur in allen gesellschaftlichen Feldern vor und war auf dem besten Weg, sich zu institutionalisieren, etwa mittels der ersten Marburger Druckerei (1795), des Männergesangvereins (1846), des deutschen Stadttheaters (1852), des Periodikums Marburger Zeitung3 (1862), der ersten öffentlichen Bibliothek (1902) usw.

Der Konstituierung des slowenischen Kulturfeldes und der Institutionalisierung (im Bereich des Theaters) standen im Gegensatz zum deutschen zahlreiche Hürden im Wege: die verspätete nationale Bewusstwerdung, die außer in der nationalen Struktur der Stadt auch in der politischen Situation des Habsburgerreichs zu suchen ist, und der Umstand, dass die Revolution 1848 und ihre Folgen für nationale Identitätsbewusstwerdung an Maribor im Vergleich mit Ljubljana so gut wie vorbeigingen4.

Der Institutionalisierung des slowenischen Theaterwesens z.B. standen auch innere weltanschauliche und soziale Zersplitterung und fehlendes finanzielles Kapital5 im Wege. Erst das 1898 erbaute Gebäude des Narodni dom (Volksheim), das in seiner Funktion der Bewahrung der Kultur dem deutschen Stadttheater und Kasino ähnelte, wurde zur Heimstätte slowenischer Vereine und des kulturellen Lebens, das sich bis dahin in Wirtshäusern abgespielt hatte.6

1. Selbstbilder deutscher Kultur in den steirischen Periodika

1.1. Kulturelle Institutionen als Festungen der kollektiven deutschen Eigenheit

Die Selbstrepräsentation der Marburger Zeitung war am Anfang die eines Verbindungsgliedes, bzw. einer Brücke in der Verständigung zwischen der slowenischen und deutschen Kultur. In Anlehnung an die Modi der Fremdwahrnehmung von Otfried Schäffter wurde das Fremde, also die slowenische Kultur als Resonanzboden des Eigenen medialisiert. Dieses Fremdbild modifiziert sich aber in 25 Jahren stufenweise zur völligen Negation des Fremden, also der slowenischer Kultur:

Insoferne es das bescheidene Feld unseres Blattes erlaubt, werden wir die Interessen der Deutschen und Slovenen nach dem Grundsatze der vollen Gleichberechtigung zu vertreten und so oft sich uns nur immer die Gelegenheit darbieten wird – den Geist der Versöhnung zwischen den Beiden Nationen zu wecken und zu beleben trachten.7 [...] wird [die Marburger Zeitung] den Einzigen Ehrgeiz darin suchen, ein entschieden deutschnationales Blatt zu sein. Sie wird für das deutsche Volksthum mit aller Kraft und Begeisterung eintreten und in der Stärkung und Erhöhung des deutschen Stammesbewusstseins ihre vornehmste Aufgabe erblicken. Sie wird daher alle Versuche, die deutschnationale Strömung zu stauen, rücksichtslos bekämpfen, mögen dieselben von slavischen Gegnern oder von scheinbar befreundeter Seite ausgehen.8

Die Inszenierungen der deutschen Superiorität und kollektiver Homogenität, die der Berichterstattung der Marburger Zeitung zu entnehmen sind, kann man außerdem nach dem Konzept des Fremden von Bernhard Waldenfels als Versuche der nationalistischen Aneignung des Fremden in Form der Zentrierung auf Eigenes deuten: »Im Ethnozentrismus erweitert sich das Ich, auf dem Weg über eine Identifizierung mit Anderen, zum kollektiven Wir einer Gruppe, eines Stammes, eines Volkes oder einer Kultur.« 9 Dies geschieht nach Waldenfels als Folge der Tendenz zur Selbsterhaltung und Selbsterweiterung.

Die allmähliche Konstituierung des slowenischen Kulturfeldes am Anfang des 20. Jahrhunderts löste in Maribor also die Zentrierung der deutschen Kultur auf sich selbst und deren Vorzugshaltung aus und obwohl es sich um wirtschaftlich und kulturell überlegene Kultur handelte, wurde die unterlegene slowenische Kultur als Bedrohung empfunden.10 Deswegen deklarierten kulturelle Institutionen (Theater, Casino-Verein, etc.) in der Tageszeitung ihre Funktion vorrangig als die der deutschen kollektiven Identitätserhaltung, wogegen die Funktionen der Bildung und Kunst zweitrangig wurden:

Marburg ist die einzige Stadt in ganz Deutschland und Österreich, die sich den Ruhm eines Stadttheaters gönnt, dabei aber die Erhaltung desselben einem Vereine überläßt. […] Das deutsche Theater ist eine Edelblüte am Baume deutscher Kultur und sie hegen und pflegen ist Sache unserer maßgebenden Körperschaften, denn zumal in Marburg, das im Sprachenkampfgebiete liegt und nicht nur den deutschen Charakter unserer Stadt, sondern ganz Untersteiermarks zu wahren hat, ist das Theater ein politischer Faktor geworden. 11

1.2 Inszenierung der regionalen Kulturakteure: Ottokar Kernstock und Peter Rosegger

Im Grazer Tagblatt findet man zahlreiche Verweise auf Vereinstätigkeit in Maribor, Maribor Feste, Feiern und Jubiläumsfeiern berühmter Persönlichkeiten, was auf eine rege kulturelle Vernetzung zwischen den Städten schließen lässt, die z.B. im Bereich des Theaters nicht zum Vorschein kommt.

Die Berichterstattung über die Kernstock-Feier, die damit verbundene Verleihung des Ehrenbürger-Titels an den genannten Dichter und die Eröffnung des »Kernstock-Stüberls«12 im Mariborer Gasthof Zum schwarzen Adler (das heutige Hotel Orel) erschien auf dem Titelblatt der Abendausgabe des Grazer Tagblattes. Unter Berücksichtigung der deutschnationalen Orientierung des Periodikums ist es nicht verwunderlich, dass die Berichterstattung über den österreichischen Dichter Ottokar Kernstock (1848-1928), den gebürtigen Marburger, als interessantes Thema für das Periodikum erschien, da es für die Mariborer sowie Grazer Rezipienten von relevanter Bedeutung sein musste. In einer mit Pathos versehenen Rede wird Kernstock als »Schmied des deutschen Charakters«13 inszeniert: Es ist kein Wunder, daß es uns so stürmisch bewegt, denn wir haben doch ihn unter uns, der unter den deutschen Poeten auf gefährdetem Posten eine Ausnahmsstellung einnimmt, ihn, dessen Poesien zum Besten gehören, was der deutsch-österreichische Stamm hervorgebracht hat, der die deutsche Vergangenheit auferstehen ließ, der ein Kronzeuge für uns in den schwersten Stunden unseres Stammes geworden ist. […] Er ist ein Romantiker unserer Deutschheit und Erzieher unserer deutschen Volksseele geworden. 14

Die Instrumentalisierung, ersichtlich anhand der Konnotate ‚Deutschheit’, ‚deutsche Volksseele’‚ ‚deutsche Vergangenheit’ usw. lässt eine Verflechtung von Konzepten der Identität und des Gedächtnisses beobachten, denn Berufung auf eine gemeinsame Vergangenheit und/oder auf gemeinsame Traditionen stellt den wichtigsten Kohäsiefaktor für die ‚imagined community’ der Nation dar. 15

Der Dichter wird in Anlehnung an das Konzept des Gedächtnisses von Pierre Nora somit zum Träger bzw. Medium des kollektiven Gedächtnisses16 und das Kernstock-Stüberl zum Erinnerungsort17 – beide füllen eine identitätsstiftende und –erhaltende Funktion für die deutsche Kultur an der Peripherie der habsburgischen Monarchie aus. 18

Dagegen nimmt die Berichterstattung über den Grazer Dichter Peter Rosegger kontroverse Züge an. Das Grazer Tagblatt bemüht sich Roseggers ‚unschickliche’ Äußerung über den Sprachenkampf als »von persönlichen Feindseligkeiten geleiteten Interessenskämpfen«19, als Roseggers Unwissen über das Sprachproblem zu interpretieren:

Rosegger hat sich unseres Wissens niemals längere Zeit in gemischtsprachigen Gebieten des Nordens oder Südens aufgehalten und daher auch gar keine Gelegenheit gehabt, aus eigener Anschauung zu erfahren, mit welcher Gehässigkeit, Roheit und Niedertracht der von ihm so gering eingeschätzte Vernichtungskampf gegen die deutsche Sprache und alles deutsche Wesen von den Slawen geführt wird. 20

Der von der Zeitung Arbeiterwille gestellte Vorurteil, Rosegger sei Volksverräter, wird seitens Grazer Tagblattes durch Diffamierung der Zeitung Arbeiterwille als das »perfideste Blatt von Graz«21 abgetan. Der Autor des Beitrags appelliert auf Roseggers Wissensaneignung und ist zuversichtlich, dass sich Roseggers Einstellung grundlegend ändern kann: »er [Rosegger] würde von heiligem Zorn übermannt […] und müsste sich in einen unserer eindringlichsten Rufer im Streite verwandeln […]«.22 Der Berichterstatter äußert auch Roseggers mögliche Rolle im Sprachenkampf: »Tausende erprobter deutscher Kämpfer würden ihm begeistert zujubeln und andere Tausende, die noch immer michelhaft dahinträumen, könnten durch sein Vorbild unseren Reihen zugeführt werden.« 23

Fast drei Monate danach trat Rosegger im Grazer Tagblatt als Aktivist für die Erhaltung deutscher Sprache und Kultur – als der »volkstreue Dichter«24 auf. Seiner Anregung aus dem Neuen Wiener Tagblatt, eine 2 Millionen Kronen hohe Spende seitens wohlhabender Deutschen, die in Österreich leben, zu sammeln, folgten überwiegend positive, 25 aber auch negative Reaktionen. Letztere beziehen sich auf die Spenderliste – wogegen es zahlreiche Meldungen gab, dass andere Vereine und Studenten den Beitrag von 2000 Kronen sammelten, macht Adolf Auderl im Grazer Tagblatt darauf aufmerksam, dass die wohlhabenden Deutschen für die »Unterstützung völkischer Zwecke« nicht so leicht zu gewinnen wären. Die Aufzählung derer, die zwar zu den Reichen gehören, aber für Spende nicht in Frage kommen, nimmt antisemitische Züge an – neben »geldgierigen«<26/sup> Juden, werden noch kirchlichen »Fonde der toten Hand«27, Aristokraten, materialistisch ausgerichtete und verwöhnte Reiche, usw. aufgezählt. Die Spender-Basis, die Rosegger ansprach, ist nach Auderl umstritten, vor allem vergisst man die bisherige Spenden-Bereitschaft des Mittelstandes und dessen Empathie für die deutsche Kultur im Sprachenkampf in den Grenzgebieten. Diese Kritik zeugt gleichzeitig von der intrakulturellen Differenzierung der deutschen Kultur, die gleichzeitig die Tendenz zur Inszenierung der deutschen Homogenität aufbricht.

Die Berichterstattung aus dem Grazer Tagblatt über die Kernstock-Feier in Maribor und die Berichte über die Aufforderung des Dichters Peter Roseggers zur Spende für Gründung deutscher Schulen an der Sprachgrenze haben eine identitätsstiftende Funktion. Beide Akteure werden als Vorbilder im Kampf gegenüber dem bedrohenden Fremden – dem Slawentum – inszeniert und dienen der Legitimierung der eigenen Kultur. Obwohl sich die deutschsprachige Presse im Hinblick auf das nationale Erwachen der vielen nichtdeutschsprachigen Völker der Monarchie zur Inszenierung von deutschsprachiger Homogenität und Superiorität bemüht, ist die Kritik an unterschiedlichen Ständen der deutschen Gesellschaft und ihrer Nicht-Teilnahme an dem sog. Sprachenkampf präsent.

2. Fremdbilder

2. 1. Kulturelle Transfers als geistiger Diebstahl – Diffamierung des Fremden

In beiden untersuchten Periodika ist eine Ausblendung der Berichterstattung über kulturelle Transfers zu beobachten. Dagegen werden realisierte kulturelle Transfers auf unterschiedliche Arten delegitimiert und diffamiert. Der Inszenierung Grazer Tagblattes vom »Tschechischen Diebstahl an deutschen Bühnendichtern«28 ähnelt den Tendenzen, die charakteristisch für die Berichterstattung der Marburger Zeitung gegenüber jedweder slowenischer kultureller Tätigkeit sind. Die Missachtung der Gesetze zu Urheberrechten für Bühnenwerke, die von den slowenischen und tschechischen Theatern nicht immer eingehalten wurden, wird in den Periodika als kriminell medialisiert. Die Selbstrepräsentation der eigenen Nation als einer Kulturnation steht in Opposition zum Fremden: Der geistige Diebstahl feiert in dem slowenischen Schrifttum wahre Orgien. […] Das Weiße Rößl, die bekannte Novität der Herren Blumenthal und Kadelburg ist mit einem kühnen Griff ins Neuslovenische übertragen worden. Die Handlung spielt nicht mehr in den deutschen Alpen, sondern in Veldes in Oberkrain und an Stelle von Kathi, Mirzl und Martin sind Jerica, Pepca und Miha getreten. Der Theaterzettel nennt weder die Namen der Autoren, noch die Tatsache der Uebersetzung aus dem Deutschen – man will sich also mit fremden Federn schmücken. Das passt ganz gut zu dem Gesamteindruck, den jedermann vom slovenischen Schrifttum hat. 29 »Die Verstoße gegen das Deutschtum, welche von dieser ‘Kulturnation’ [Slowenen] immer wieder versucht werden, haben auch einen räubermäßigen Charakter […]«30

Die Angriffe auf deutsche Schulkinder seitens der Tschechen werden als repräsentativ für den Charakter aller slawischen Völker inszeniert und dadurch Generalisierungen auf der Ebene der Nation, aber auch darüber hinaus inszeniert:

Welchen Abgrund von Roheit und Feigheit enthüllt hier die slavische Volksseele! Überfall wehrloser Kinder! Im Anfange hieß es mit scheinheiligem Augenaufschlage, nur das deutsche Band und die Kappe der »Burschaki« brächten die Taubennatur der gutmütigen Söhne Libussas zum Kochen; jetzt genügen schon die Laute von Kindern, um das tschechische »Nationalgefühl« zum Überschäumen und Dreinschlagen zu bringen. 31

Die tschechischen nationalen Bestrebungen werden als Bedrohung der Stabilität der eigenen Ordnungsstruktur mittels der Überfremdung inszeniert und werden in trivialen Hetzgedichten fiktionalisiert, in denen die politische Tätigkeit zwei tschechischer Abgeordneten, die zu den tschechischen Sozialisten gehörten und deren parlamentarische Tätigkeit als ′Theater′ diffamiert werden:

In Wien ein ceski Theater
Verlangt ihr im Augenblick,
Dramatische Künste zu pflegen
Und – strengnationale Musik.

...

Und spielen der Fresl, der Klosac
Und Lisy nicht exzellent? -:
Ihr habt euer ceski Theater
Doch in Österreichs Parlament ... 32!

3. Fazit

Die beiden steirischen Periodika unterscheiden sich untereinander in der Intensivierung der einzelnen Modi der Fremdwahrnehmung. Die Marburger Zeitung, aber auch deutsche kulturelle Institutionen in Maribor, wie das Stadttheater, erklärten öffentlich ihre politische Funktion – die Bewahrung der deutschen Kultur in Maribor. Dem entsprechend verlief die Inszenierung der slowenischen Kultur als einer Fremden, oft mit der Unterbedeutung des ′Abartigen′ und ′Artfremden′, die in der Marburger Zeitung radikalere Züge annimmt und ist auch häufiger vorkommend im Vergleich zum Grazer Tagblatt, in dem ähnliche Tendenzen der Inszenierung gegenüber der tschechischen Kultur zu beobachten sind.

Die Untersuchung des Grazer Tagblattes (1907-1909) lässt eine rege Berichterstattung über die deutschsprachige Kulturlandschaft im slowenischen ethnischen Gebiet beobachten. Die Medialisierung von minoritären Kulturen und Literaturen im Vergleich zur deutschsprachigen Kultur und Literatur wurde im Sinne der Superiorität der Letzteren inszeniert. Die kulturellen Berichte erfüllten im Rahmen der Inszenierung der regionalen Kulturakteure, darunter der Schriftsteller Peter Rosegger und Ottokar Kernstock sowie der deutschkulturellen Homogenität, eine kollektive identitätsstiftende Funktion, was angesichts der Lage von Kulturzentren Maribor und Graz an der Peripherie sowie in der kulturellen Kontaktzone – in ständiger Berührung mit der sich damals zunehmend autonomisierenden slowenischen Kultur – klar in Erscheinung tritt. Die Elemente der minoritären Kulturen und Literaturen der Donaumonarchie wurden beim Transfer, meist in Form von Übersetzungen und Theateraufführungen, in den Periodika in unterschiedlicher Weise diffamiert.

Hinsichtlich der Fremdbilder der slowenischen aber auch anderer slawischen Kulturen ist eine Tendenz zur Inszenierung des Fremden als eine Negation von Eigenheit zu beobachten. Während die Laibacher Zeitung, wie die neuesten Untersuchungen zeigen,33 um die Jahrhundertwende noch ein prinzipielles Verstehen gegenüber der slowenischen kulturellen Tätigkeit entgegenbringt und auf die Inszenierung der nationalbedingten und stereotypisierten Fremdbilder verzichtet, sind gerade diese für die steirischen Periodika Grazer Tagblatt und Marburger Zeitung charakteristisch. Alle drei Modi der Fremdwahrnehmung nach O. Schäffter, die in den Inszenierungen zu beobachten sind, zeigen eine ambivalente Natur gegenüber dem Fremden, was auch auf die historischen Geschehnisse zurückzuführen ist. Ein polyvalentes, komplementäres Charakter in der Fremdwahrnehmung, das nicht auf der Unterscheidung zwischen dem Eigenen und Anderem bzw. Fremden beruht, tritt in den Periodika nicht zum Vorschein.


1Franjo Baš: Prispevek k zgodovini Severovzhodne Slovenije, Založba Obzorja Maribor, 1989, str. 139 und Bruno Hartman: Kultura v Mariboru. Gibanja, zvrsti, osebnosti. Maribor: Obzorja 2001, S. 14-15.

2Vgl. Bruno Hartman: Kultura v Mariboru. Gibanja, zvrsti, osebnosti. Maribor: Obzorja 2001, S. 14-16.

3Das Periodikum erschien erstmals 1862 unter dem Namen Correspondent für Untersteiermark, wechselte aber bis zu dessen Einstellung im Jahre 1945 oftmals den Namen. Vgl. Janko Glazer: Razprave – članki – ocene. Maribor: Obzorja 1993, S. 645-685.

4Vgl. M. Birk, Das deutsche Drama, S. 256.

5Folgende Daten geben Aufschluss über die wirtschaftliche Situation in Maribor vor dem Ersten Weltkrieg: Nur 10 Prozent der slowenischsprachigen Einwohner waren immobilien- und einkommenssteuerpflichtig, weiterhin gab es 160 slowenische von insgesamt 1.280 Hausbesitzern, und es waren 13 slowenische und 192 deutsche Unternehmen registriert. Vgl. Dragan Potočnik: Maribor med leti 1918-1941 (Die Stadt Maribor im Zeitraum 1918-1941). In: Studia Historica Slovenica. Jahrgang 6 [2006], Heft 2 und 3, S. 403-420, hier S. 403.

6Vgl. Anja Urekar, Matjaž Birk: Prozesse der Hybridisierung und Abgrenzung in der Mariborer Theaterlandschaft 1900-1919. In: Zwischenräume : kulturelle Transfers in deutschsprachigen Regionalperiodika des Habsburgerreichs (1850-1918). Hg. von Matjaž Birk. 2009, S. Wien, Berlin: LIT, S. 125-148.

7Correspondent für Untersteiermark, 28. September 1862, Nr. 53, S. 1.

8Marburger Zeitung, 28. Dezember 1887, Nr. 155, S. 1.

9Bernhard Waldenfels: Topographie des Fremden. Studien zur Phänomenologie des Fremden. Frankfurt/M.: Suhrkamp 1997, S. 150.

10Vgl. Urekar/Birk 2009, S. 126.

11N.N.: Das Marburger Theater. Seine finanzielle Lage. In: Marburger Zeitung, 31. 7. 1909, Nr. 91, S. 3.

12N.N.: Die Kernstock-Feier. In: Grazer Tagblatt, Jg. 19, Nr. 210, S. 1-2.

13N.N.: Die Kernstock-Feier. In: Grazer Tagblatt, Jg. 19, Nr. 209, S. 3-4.

14Ebd. Das Zitat stammt aus der im Grazer Tagblatt veröffentlichten Rede des Abgeordneten und Publizisten Heinrich Wastian (1873-1931) im Rahmen der Kernstock-Feier in Maribor. Neben den Redner traten das Marburger Männergesangsverein und andere Gesangsgruppen, in Anwesenheit von Vertretern der deutschen Vereine in Maribor, auf. Mehr über Wastian vgl. auch Janez Cvirn: Trdnjavski trikotnik. Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861-1914), Založba Obzorja, Maribor 1997, S. 372-373.

15Vgl. Das Konzept der immagined communities von Benedict Anderson. Benedict Anderson: Die Erfindung der Nation: Zur Karierre eines erfolgreichen Konzepts. Frankfurt/New York: Campus Verlag 2005.

16Zur Unterscheidung zwischen Medien und Topoi des kulturellen Gedächtnisses vgl. Patrick Schmidt: Zwischen Medien und Topoi: Die Lieux de mémoire und die Medialität des kulturellen Gedächtnisses. In: Medien des kollektiven Gedächtnisses. Konstruktivität – Historizität – Kulturspezifität. Hg. Von Astrid Erll und Ansgar Nünning. Berlin, New York: de Gruyter, 2004, S. 25-44, hier S. 36.

17Vgl. hierzu Pierre Nora: Zwischen Geschichte und Gedächtnis: Die Gedächtnisorte. In: Zwischen Geschichte und Gedächtnis, Berlin: Wagenbach, 1990, S. 17.

18Vgl. Anja Urekar: Das deutsche Stadttheater und die Kulturlandschaft von Maribor im Spiegel des Grazer Tagblattes (1907-1909). Selbstbilder deutscher Kultur. In: A svet je kroženje in povezava zagonetna --- : zbornik ob 80-letnici zaslužnega profesorja dr. Mirka Križmana. Hg. von Vida Jesenšek et al. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, 2012, S. 409-419.

19th.: Rosegger ein – »Volksverräter«? In: Grazer Tagblatt, 23. 1. 1909, Nr. 23, S. 3.

20Ebd.

21Ebd.

22Ebd.

23Ebd.

24N.N.: Eine begrüßenwerte Anregung Roseggers. In: Grazer Tagblatt, 27. 4. 1909, Nr. 116, S. 3.

25Ebd., siehe auch: N.N.: Roseggers nationale Anregung. In: Grazer Tagblatt, 2. 5. 1909, Nr. 121, S. 3.

26Adolf Auderl: Einiges zu Roseggers Anregung. In: Grazer Tagblatt, 16. 5. 1909, Nr. 135, S. 1-2, hier S. 1.

27Ebd.

28N.N.: Tschechischer Diebstahl an deutschen Bühnendichtern. In: Grazer Tagblatt, 20. 1. 1909, Nr. 20, S. 5.

29N.N.: Pri belem konjičku. In: Marburger Zeitung, 5. 2. 1903.

30N.N.: Marburger Spaziergänge. VI. In: Marburger Zeitung, 7. 5. 1904, Nr. 56, S. 4

31F.W.: Tschechische Roheit. In: Grazer Tagblatt, 14. 2. 1909, Nr. 45, S. 5.

32Josef Rich. Sparowitz: Den Tschechen in Wien. In: Grazer Tagblatt, 14. 2. 1909, Nr. 45, S. 5.

33Anja Urekar Osvald: Literarische Fremd- und Selbstinszenierung in der deutschen regionalen Presse aus der Steiermark und Krain (1900-1914) und ihre gesellschaftliche Funktion: doktorska disertacija. Maribor, 2015.

ZAKAJ TUKAJ DANES GOVORIMO O SODOBNIH IN POLPRETEKLIH PRETOKIH?

Urška Potočnik Černer. 1971

Dober dan in pozdravljeni, gospa direktorica, dr. Zdenka Petermanec,
gospa vodja Avstrijske Čitalnice, gospa Mateja Pongrac,
pozdravljeni organizatorji in cenjeni soreferentje in moderator mag. Franci Pivec, gospe Veronika Haring, dr. Karmen Kopecky, Anja Urekar, gospodje Pungartnik, Partljič in Protner, cenjena gospoda Primož in dr. Božidar Debenjak, gospa dr. Polona Pivec,

dovolite mi, naj se najprej spominsko zahvalim za znanstvo gospe Doris Debenjak, zaradi katere smo se danes tukaj zbrali. Kot mladostno, nasmejano, energično osebo sem jo smela spoznati leta 2003, ko sem za Društvo slovenskih pisateljev in Goethe Institut pripravljala program za otvoritveni teden v Sloveniji – in smo gospo Doris vključili s povabilom. Izbrane nemške pisatelje in urednike ter direktorja Goethe Instituta, gospoda Abeda Naumanna, smo peljali na Kočevsko in gospa Doris nas je peljala v muzej Krapflern / Občice ter na pokopališče. Spoznali smo tedaj še edinega živečega govorca kočevarskega idioma. Kočevarsko občinstvo nemških literatov jezikovno ni prav dobro razumelo, kar nas je vse presenetilo. Asimilacija v slovenščino je v stoletju uspela. A nove generacije so se izginjajoča jezik in kulturo odločile iztrgati iz pozabe – otroci in odrasli so se hodili učit nemščine, prihajal je učitelj iz Novega mesta. Ne še dovolj za razumevanje literature v nemščini, pa vendarle.

Sedeti v avtu z Doris in poslušati žuboreče navdušeno pripovedovanje je bilo za nas vse doživetje. Pozneje sva se še srečevali v Ljubljani, tudi polihistorja profesorja Božidarja – obe sva poročili filozofa. Obe sva bili zaradi spoštovanja kočevarske kulture tudi deležni medijskih ošvrkov. Jaz sicer enkrat samkrat in še to v prikupno neznatni meri v meni dotlej še kar ljubi Mladini – samo zato, ker sem kot selektorica programa Republike Slovenije na Mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu v program vključila mednarodni disput zgodovinarjev o Kočevarjih. Mladina je bila namreč mnenja, da so bili vsi Kočevarji nacisti, skratka, nekaj ostudnega.

Več o semenih ideologije nekoliko pozneje.

Doris Debenjak je seveda kot kolegica germanistka in vodilna avtorica nemško-slovenskega in slovensko-nemškega slovarja v mojem prevajalskem življenju in delu prisotna vsak dan.

Zelo mi je žal, da gospe Doris ni več med nami.


Zakaj tukaj danes govorimo o sodobnih in polpreteklih pretokih? Pričujoče kratko predavanje je načrtovano kot kontrapunkt ostalim po opisovanju tekočih pretokov. Struge pretokov v nasprotno smer (da namreč le malo vemo o nemških literatih Maribora/Marburga?) so še precej suhe, ta simpozij jih skuša oživiti. Jaz torej ne bom govorila o nemški literaturi Marburga/Maribora, temveč sem bila kot medkulturna posrednica in slovensko-nemška dvoživka naprošena, da spregovorim o tem, kako si v stvarnosti samostojnih kultur in držav zadnjih desetletij izmenjavamo izkušnje ter vplivamo drug na drugega. Sodobni pretoki med slovensko in nemško (avstrijsko, švicarsko) književnostjo so namreč bogati, plodni, živi stoletja v preteklost – že od prvih ohranjenih dokumentov slovenščine, ki so jih našli v Freisingu na Bavarskem nedaleč od letališča München! Res je, imamo slovensko ime za ta kraj – Brižine. Pozneje bomo videli, da imamo tudi tujejezična imena za praktično vsak slovenski kraj. O plodnem sovplivanju kultur na primeru začetka slovenske pisane besede v protestantizmu pa je bilo povedanega že veliko.

Za pretoke danes ob posameznikih skrbijo predvsem avstrijski državni urad KulturKontakt, švicarska Pro Helvetia, Goethe Institut Ljubljana, oddelka za germanistiko in prevodoslovna oddelka na Filozofskih fakultetah, mariborska Avstrijska čitalnica, Österreichischer Lesesaal in nenazadnje avstrijski in nemški lektorji in lektorice. Poleg teh pa tudi veleposlaništva s kulturnimi atašeji Avstrije, Nemčije in Švice v Sloveniji ter slovenska v teh državah (do nedavnega večinoma brez kulturnih atašejev, ker to očitno ni ena od naših zunanjepolitičnih prioritet. Pred kratkim pa smo dobili dva slovenska kulturna informacijska centra v tujini, in sicer junija 2011 na Dunaju in od letos junija tudi v Berlinu, poimenovana SKICA, vendar z nič več kot dvema zaposlenima uradnikoma v pisarni veleposlaništva, brez javnih prostorov. Država Avstrija je po nekaj letih delovanja ustanove Avstrijski inštitut v Ljubljani pri Križankah in na Cankarjevem nabrežju, kjer smo našli dom za marsikatero prireditev ali srečanje, center iz varčevalnih razlogov žal zaprla. Enako velja za Zvezno republiko Nemčijo in Nemško čitalnico oziroma knjižnico. Slovenija je zaprla Slovensko čitalnico v Regensburgu, nove, morda v Berlinu, še ni odprla.

Avstrijska čitalnica v Mariboru pa je bila ena prvih prog teh pretokov, v moderni knjižnici, ki smo jo meščani v živi verigi nekega veselega gimnazijskega dne selili skozi staro mestno jedro, podajajoč si knjige. Meni je zelo pomagala pri intelektualnem in estetskem zorenju.


Podobno kot sta se Anton Tomaž Linhart alias Anton Thomas Lienhardt ter Anna Wambrechtsamer trudila za svojo slovensko omiko ter začela pisati v slovenščini svoja poznejša dela, in kot je Doris Debenjak ohranjala spomin na izumirajoči jezik Gottschee, je kar nekaj naših živih ali žal že pokojnih sodobnikov posvetilo življenja pretokom med nemško – avstrijsko, zvezno nemško in švicarsko – ter slovensko kulturo. In vsi mi smo le drobni pritoki reke, ki bo še močneje povezala z lastnimi zgodovinskimi napakami razdružene bregove.

Rekli smo, da pretoka v poznavanju nemško pišočih avtorjev Maribora ni dovolj. Sicer pa tudi o slovenskih mariborskih piscih iz davne preteklosti vemo le malo.

A vrnimo se k sodobnim izmenjavam med kulturama. Le-te lahko vsebujejo tragikomične prvine.

Mene so, porojeno v nemško-slovensko družino, v jugoslovanskem vrtcu sedemdesetih let naučili, kaj je prav, in tako sem ubogo omo Paulo Has, nemško babico, včasih gledala postrani, ker ni znala slovensko in sem z njo, ob njej pa tudi z mamo Herto, morala govoriti njen jezik. In ko so me pred šolo dali k pouku nemščine, sem se z vsemi štirimi upirala, češ da je to jezik umazanih nacistov, torej nekaj ostudnega.

Da mama kot otrok po vojni na ulici ni smela govoriti svojega maternega (nemškega) jezika, se mi takrat ni niti sanjalo.

Omi sem se veliko pozneje postumno opravičila z diplomo iz germanistike in nanjo ter na mamo mislim vsak dan pri delu prevajalke iz dveh krasnih, ljubih mi jezikov – slovenščine in nemščine. Posvečam jima tudi prizadevanje za doktorat.

Po dvajsetih letih Ljubljane, Bleda in Berlina spet selitev v Maribor. Mesto, kjer so bili nekdaj vsi prebivalci dvojezični, multikulturni, in je bila to najnaravnejša stvar na svetu. Da je kmalu po avstroogrskem zatajevanju v Sloveniji (SHS) slovenščina postala uradni jezik univerz, uradov, sodišč, bolnišnic, gledališč in akademije znanosti in umetnosti, si pred tem verjetno nihče ni upal sanjati. Kot ne nekdaj dvojezični Maribor/Marburg, ki v 50. letih 20. stoletja še ni imel svoje univerze, danes pa nas tukaj kopica s ponosom predava.

Ideološko povojno pustošenje je po svoji podobi brisalo tudi tista imena, ki so bila izrazito zavezana slovanskemu duhu mesta v bojevitem nasprotovanju nemški kulturi – takšen primer je obsežno preimenovanje mariborskih ulic leta 1947, ki je, denimo, z imenom tridesetletnega tržaškega heroja jelo nadomestiti celo ime panslovanskega buditelja Stanka Vraza oziroma po nemško Jakoba Frassa, kakor se je imenoval, preden se je pri svojih 26. letih preimenoval v ilirsko različico. Istega leta pa je izumil tudi slovansko ime za mesto Marburg, kjer je končal gimnazijo - Marbor. No, Vraza so iz centra ob parku, kjer je v njegovi ulici v beli hiši na številki 11 pred drugo vojno živela Herta Haas, o kateri bo poročal gospod Partljič, prestavili na rob mesta na Pobrežju ter mu tam namenili novo Vrazovo ulico, kjer je pozneje odraščal eden največjih romanopiscev Evrope, Drago Jančar. Heroj pa ima v neposredni bližini še eno ulico, poimenovano po svojem priimku. Ulica heroja Tomšiča in Tomšičeva ulica, drevored. – Ime Tomšič me od mladih nog spremlja tudi v Ljubljani, kjer je naš dom literatov in prevajalcev, Mikija in Pena nastanjen na številki 12 in kjer se je v mojem življenju zgodilo ducat pomembnih reči pretoka – od sreče na plesišču literarnih zabav pozno ponoči, stanovskih moderacij, prijateljskih in intelektualnih globokih pogovorov v različnih jezikih, novinarskih konferenc našega Festivala Pranger, dolgih prevodnih analiz z umetniškim mentorjem Hartingerjem v rani dobi, odličnih kosil in večerij v prvem nadstropju pri Mikiju, do podelitve državne nagrade v dvoranici v pritličju, …


Diskurz zmerjanja z nacisti je izbruh čustev, ne razuma. Ne posluša in ne vidi ničesar, s čimer bi mu hotel dokazati zmoto. V Mariboru in Sloveniji so tovrstni resentimenti še zelo živi. Nedavno tega, ko smo pokopavali mamo Herto, jo je v grob pospremila protestantska pastorka. Obred je bil v slovenščini in v nemščini, na starem pobreškem pokopališču. Naslednji dan so se oglasili glasovi sorodstva, z maternim ali družinskim jezikom nemščino, ki so ga v rajnki Jugoslaviji pod negativnim vplivom okolja pregnali iz sebe do te mere, da se jim je božja beseda v nemščini zazdela »nemškutarska«. (!) –

In enako se dogaja Koroškim Slovencem v Avstriji in vsem drugim pripadnikom manjšin na svetu. Nekateri Koroški Slovenci so jezik potlačili in pregnali iz sebe, ga poimenovali »vindiš« … A prihajajo nove generacije, dvojezični vrtci gostijo tudi enojezične avstrijske napredne družine z otroki, ki odraščajo tudi s slovenščino … Koliko časa bo moralo preteči v Mariboru za kaj takega? Marburg an der Drau je naša korenina, dolga in razvejana stoletja dlje kot Vrazovo slovensko ime. Mar ni to velika dragocenost? Česa točno se bojimo – in ali je strah počelo teh dejanj ali pa morda vendarle slovenski homo homini lupus? Nasilje do sebe kot govorca nekega jezika prevzameš v (morda animalični) želji po miru in sprejetosti. Saj bom priden, nič hudega nočem, nisem drugačen, govorim vaš jezik, ne bom vztrajal/a pri kulturi prednikov …

To je tako vkoreninjeno, da je treba danes v Sloveniji za vsak javni govor, namenjen komu z nemškim pedigrejem iz naše nekdanje države – tudi na primer za Anno Wambrechtsamer – poudarjati, da je imel do slovenščine in Slovencev dober odnos. Ali pa, da je bil skromen, reven in ponižen, kot viceadmiral Wilhelm von Tegetthoff. In se meni večkrat zdi, da moram ob nemški omi omeniti tudi slovensko, Ano Černe, ki je bila kot imetnica ciklostilne tiskarne Slovenskega poročevalca v Ljubljani poslana v Ravensbrück, in omeniti njenega brata Alojza Cimpermana, ki so ga Nemci ustrelili v Ulici talcev v Mariboru, njegovo ime pa je napisano tudi na legendarnem Tihčevem Kojaku. (Se je babičina rodbina s Polzele v Savinjski dolini – Heilenstein im Sanntal – nekdaj imenovala Zimmermann? Tako kot Bob Dylan? So bili torej v srednjem veku tesarji? So bili Judje? Ali pa je bil priimek Zimpermann – preobčutljivček? Slovenski priimek je vsekakor znak asimilacije.) Zato ob nemških koreninah omeniti zavednega očeta, ki je bil kurirček v okupirani Ljubljani in klene pradede in prastare mame Černe z blejskega kota, imetnike in imetnice avstrijske pošte Ober-Göriach bei Veldes. Pa smo spet pri dvojezičnih izvorih … Mar nimamo mi vsi dvo- ali večjezičnih korenin? Mar nismo brali Jančarjevega Severnega sija (mračno, res, ampak koliko pestrih prebivalcev različnih nacij je imelo mesto), bili kdaj v Murski Soboti, v Piranu. Živé naj vsi naródi …


Naj končam z nečim na pogled povsem drugim – z opozorilom na pretekle generacije, da ne gredo v pozabo. Med izrazitejšimi graditelji mostov med kulturama so prevajalci. Zanesenjaki, ki skušajo družiti duhove, navdušeni so nad izhodiščno kulturo in navdušeni so nad ciljno, svojo materno. Mariborčan in Bežigrajčan Kajetan Kovič je takole ubesedil odnos med kulturama ter med prevajalcem in avtorjem:

DVOGOVOR
I (prevajalec pesniku)

Ti si kot vrt s tisoč in eno rožo.
Usojam si postati tvoj vrtnar.
Posojam ti srce, razum in kožo.
Služabnik sem in ti si gospodar.
Tam, kjer stoji pri tebi zadnja pika,
se moj spopad z oblikami začne.
Nesem te v zibel drugega jezika,
kjer nisi, dokler jaz ne rečem: je.
Kdo torej ukazuje, kdo uboga?
Kdo iz oblike sklepne govori?
Mogoče sva med pikami na i
le dve neznatni na obodu kroga,
ki v njem drugačen jezik žubori
nekoga, ki se z nama samo žoga.

DVOGOVOR
II (pesnik prevajalcu)

Kdo si, ki trkaš na odprta vrata?
Naključni potnik? Radovedni gost?
Te mikata drugačnost in novost?
Ali je v tebi tudi nekaj brata?
Ta hiša ti je dana v uporabo.
Tu južna luč, tam severna temà.
Nastani se, kjer boš najbolj doma.
Jaz bom kot hišni duh bedel nad tabo.
Naj prva najdba te ne preslepi.
Nikoli ni storjena zadnja pika
v podzemeljskih delavnicah jezika.
Zaupam ti. To je tvoj del poti.
Od tu, kjer se je zdelo vse končano,
odhajam s tabo spet na pot v neznano.

Za konec torej obujam spomin na akterje literarnih pretokov, in ker smo v tem mestu, naj kratko zadnjo minuto namenim ustvarjalcem v njem. Vsi štirje so žal pokojni.

Prvi je Stanko Jarc.

Bil je nestor prevajanja za televizijo, prevedel je več kot 150 filmov in nadaljevank. Osebno ga žal nikoli nisem utegnila spoznati, oče pa me je opozoril na njegovo avtobiografijo Človek obrača, bog obrne, spomini na otroštvo. Poklonil mu jo je nečak Stanka Jarca, ki ima trgovino z avtomobili, Avto Jarc – nečak je namreč financiral izid knjige pri Književni zadrugi leta 2000.

Ob branju Jarčevih spominov in njegovi razlagi obsesije z vojnimi romani, ki jih je izbiral ter kar po vrsti ponujal založbam in prevajal, se mi je utrnil davni spomin na lastno otroštvo ter obsesivno obiskovanje Pionirske knjižnice. Vsake toliko mi je starejši brat poveril tudi nalogo, da mu prinesem »kakšnega Kirsta«. In tako sem dekletce brskala tudi po policah za starejše bralce, knjige so bile debele in imele so temačne ovitke. Bili so vojni romani. Knjige za fante, sem si mislila. Knjige, ki sem jih brala jaz, na primer hlastno in zapovrstjo Ericha Kästnerja, so bile oblikovane v meni ljubi oranžni barvi, prevajali pa so jih starejši gospodje znamenitih imen, Fran Bradač, Mile Klopčič, Vital Klabus, Rudolf Kresal, Jože Šmit, pa tudi dve dami, Ivanka Mohor in Vera Detela. A ta imena sem spoznala šele pozneje.

Drugi velik mariborski prevajalec je dr. Bruno Hartman – ustvarjal je predvsem za gledališče, bil pa pomemben tudi kot ravnatelj institucije, ki nas gosti.

Tretji je bil Franc Šrimpf – med drugim je prevajal Hesseja, bil pa je tudi publicist – Jarc v spominih piše o fantovskem burkaštvu v času, ko je bil Šrimpf direktor mariborskega radia.

Četrti prevajalec, ki skoraj povsem potonil v pozabo, je dr. Anton Jehart (1881-1948) – znameniti teolog, ki je poleg tega, da je bil profesor za Staro zavezo na mariborskem bogoslovju, prevedel kar nekaj literarnih del v slovenščino, in sicer iz nemščine, francoščine, angleščine in španščine. Jehart je bil edini prevajalec Karla Maya v slovenščino, ki se je dokaj zvesto držal nemškega besedila, kot je pokazala študija dr. Nike Kocijančič Pokorn. Njegov prevod je nastal pred drugo svetovno vojno leta 1931. Objavljen je bil v dvajsetih delih pri tiskarni Sv. Cirila v Mariboru.

Žal med gospodi ni bilo nobene dame, a sčasoma se je spremenilo.

Naj tukajle sklenem pripoved o tokih mehko ali valovito tekočih rek, z brzicami, ribami ali brez, v obe smeri, močneje sicer v eno, pa vendarle.

Hvala za pozornost in posluh, tudi v prenesenem pomenu.

vinarstva, doma iz Maribora

NEMŠKI PISCI S PODROČJA VINARSTVA, DOMA IZ MARIBORA

mag. Jože Protner

Zgodovinski viri pričajo o bogati vsebini in tradiciji Maribora z okolico s področja vinogradništva in vinarstva. Ne navsezadnje je občinski praznik 20. Oktober vezan na najstarejšo doslej znano omembo mariborske trdnjave in vinograda na Meljskem hribu. Preberemo lahko tudi, da je gospodarski razvoj Maribora, ki je pripeljal do pridobitve statusa mesta vezan na trgovino z lesom in vinom. Les je priplul iz bogatega zaledja gozdov Pohorja in Kozjaka, vino pa je zraslo na prvovrstnih vinorodnih legah okoliških vinogradov. Ob Dravi je nastal pristan za splave z lesom, ki se mu je do sedaj ohranilo ime Lent. Maribor pa je tudi prepleten z vinskimi kletmi, od koder je potekala vinska trgovina. Vino mariborskega okoliša, ki so ga zaradi nesporne visoke kakovosti vinski trgovci uspešno tržili predvsem širom monarhije, je pritegnilo pozornost takratne vinarske stroke in Maribor je postajal pomemben vinarski center v Evropi. V Pekrah pri Mariboru je bila leta 1832 ustanovljena ena prvih strokovnih šol s področja vinarstva in sadjarstva v monarhiji.

Pri obravnavi nemških strokovnih piscev, ki so bivali v Mariboru in okolici bomo zgodovinsko obdobje razmejili najprej na čas pred in po pojavu trtne uši, ki se je v naših krajih pojavila proti koncu sedemdesetih let devetnajstega stoletja. Obdobje pred pojavom trtne uši, ki je praktično uničila vse vinograde pa bomo dalje razdelili na obdobje pred prihodom Nadvojvode Janeza (Erzherzog Johann) v naše kraje (na Meranovo nad Limbušem) in obdobje po njegovem prihodu.

Nadvojvoda Janez je kupil vinogradniško posestvo na Meranovem leta 1822, leta 1823 je dal zasaditi v svoje vinograde prvovrstne vinske sorte iz Porenja. Leta 1826 pa je imel iz teh vinogradov že prvi pridelek. Vinogradi so bili za te čase sodobno zasnovani in urejeni za razliko od okoliških, kjer je prevladovalo veliko sort, vinograde pa niso obnavljali, ampak so prazna mesta izpolnjevali z vlačenicami in grobanicami. Nadvojvoda Janez pa ni skrbel samo za lastne vinograde, ampak je deloval za širše dobro na veliko različnih področjih. Tako so pod njegovim vodstvom v letih med 1820 in 1830 delovali na Štajerskem pomembni vinarski strokovnjaki, tudi pisci strokovnih člankov in publikacij. Navajam le nekaj pomembnejših : Trummer, Foregger, vitez pl. Vest, Mayer in Hlubek. V letu 1835 sta bila s strani Deželne kmetijske družbe za Štajersko napotena v naše vinorodno obmačje slikarja brata Winzez in Conrad Kreuzer, ki sta v nekaj letih ustvarila v tehniki gvaša podobe 132 vinskih sort (po Ivu Zupaniču), ki sta jih našla v tukajšnjih vinogradih. Te slike so sestavni del kasnejše Trummer-jeve Ampelografije, ki je izšla leta 1844 v Grazu.

Leta 1872 je bila v Mariboru ustanovljena sadjarsko- vinarska šola, ki se je v relativno kratkem času razvila v eno od najuglednejših vinarskih šol v monarhiji. Prvi ravnatelj šole je bil Hermann Goethe. Šola je bila skupaj z nekaj let kasneje ustanovljenim vinarskim inštitutom zelo pomembno vinarsko strokovno središče Avstro- Ogrske monarhije.

V to obdobje sodita tudi dva pomembna strokovna dogodka, ki sta pomembno določila nadalnji razvoj vinogradništva in vinarstva na štajerskem. Leta 1876 je potekal v Mariboru vse avstrijski vinogradniško – vinarski kongres, leta 1904 pa v Grazu Konferenca z naslovom ˝Vrste ameriških in domačih trt za vinograde Štajerske˝. Strokovno in raziskovalno delo je bilo v tem času predvsem usmerjeno v borbo za odpravo posledic trtne uši, ki je praktično uničila večino vinogradov v Evropi. V tem času je za Štajersko bila sprejeta rajonizacija in kategorizacija vinorodnih leg, sortni izbor in priporočene sorte za bodoče vinograde in navodila za obnovo vinogradov. Vinarska stroka je zajemala celotno stroko vinarstva od raziskovalne dejavnosti da zasaditve in kasnejše oskrbe vinogradov. Tiskani pisni viri iz tistega časa obsegajo predstavitve dosežkov raziskovalne dejavnosti, strokovna priporočila ( neke vrste učbeniki) in navodila za takrat sodobno tehnologijo obnove in obdelovanje vinogradov in nego mošta in vina. Veliko objavljenih del štajerskih nemških in tudi slovenskih avtorjev je izšlo v dvojezični obliki. V tem prispevku bom pozornost namenil le tistim nemškim piscem, ki so s svojim delom pomembno sooblikovali takratni širši evropski prostor.

Hermann Goethe (1837 - 1911) – Rojen je bil v Naumburgu pri Leipzig-u in umrl v Badnu pri Dunaju. Po izobraževanju na najelitnejših vinarskih šolah tistega časa je opravljal službe učitelja in ravnatelja na uglednih vinarskih inštitucijah. Na položaj ravnatelja na novoustanovljeni SADJARSKO, VINARSKI ŠOLI V Mariboru leta 1872 je prišel iz Geisenheima, mesta v Porenju, kjer je bil ravnatelj te ene od najelitnejših vinarskih šol v Evropi. V obdobju njegovega delovanja in bivanja v Mariboru je bil strokovno zelo aktiven. Leta 1876 je bil soorganizator vse avstrijskega vinogradniško vinarskega kongresa v Mariboru. bil je redni dopisnik najuglednejših strokovnih časopisov Mitteilungen (Dunaj) in Der Deutsche Weinbau (Geisenheim), kjer je bil tudi nekaj let strokovni urednik. Bil je avtor knjižice s prilogo barvnih podob na Štajerskem rastočih sort z natančnimi opisi teh sort Atlas der Traubensorten (1874 – 1876). Leta 1881 je izšla njegova STROKOVNA RAZDELITEV VINORODNIH PREDELOV ŠTAJERSKE (vinogradniška rajonizacija), ki so jo kasneje nespremenjeno potrdili na Konfernci o vrstah ameriških in domačih sort l. 1904 v Grazu. H. Goethe je tudi vzgojil lastno, kasneje dobro uveljavljeno ameriško podlago vinske trte imenovano Rupestris H. Goethe št. 9.

Franz Zweifler (1859 - !939) – Rojen je bil v kraju Windisch Goritz pri avstrijski Radgoni. V Mariboru je leta 1879 končal Vinarsko, sadjarsko šolo. Šolanje je nadaljeval v Geisenheimu in na fakulteti na Dunaju. Po nekaj uglednih službah je bil imenovan za ravnatelja Vinarsko, sadjarske šole v Mariboru, kjer je deloval od 1899 do 1919. V tem času je bil strokovno zelo aktiven. Od leta 1889 do 1899 je bil urednik strokovnega časopisa Geisenheimer Mitteilungen für Weinbau und Kellerwirtschaft. Med svojim službovanjem v Mariboru je izdal učbenik i priročnik Weinbau in Kellerwirtschaft, leta 1924 pa je v Berlinu izšel njegov učbenik inpriročnik Weinbau und Weinbehandlung. Bil je soorganizator konference o vrstah ameriških in domačih sort leta 1904 v Grazu. Usmeritve, zaključki in priporočila s strokovnimi predlogi iz te konference je Zweifler izdal leta 1905. Posebnost te publikacije je to, da je izšla kot dvojezična knjižica. Za slovenski prevod je poskrbel Ivan Belle.

Dr. Oskar Foltyn je bil rojen v Mariboru leta 1915. Po končanem izobraževanju je opravljal različne ugledne službe. Bil je tudi direktor Nemškega vinarskega muzeja v Oppenheimu. Njegova bogata bibliografija beleži številne članke in razprave v periodičnem strokovnem tisku.

Viktor Vogt (1924 – 1984) je v letih 1942 in 1943 poučeval v Mriboru na Vinarsko, sadjarski šoli in je pisal predvsem v strokovne časopise. Po vojni je iz tujine vspostavil z našimi vinarskimi strokovnjaki dobre strokovne povezave.

V svojem prispevku na okrogli mizi sem ob predstavljenih nemških avtorjih poskusil opisati stanje in razvoj vinogradniško, vinarske panoge na Štajerskem. Iz opisanega lahko sklepamo, da je vinorodna Štajerska visoko kotirala po visoko kakovostnih vinih, ki so bili in so rezultat naravnih danosti in strokovnosti vinogradniških in vinarskih kadrov, ki so znali in hoteli nesebično sodelovati ne glede na jezik v katerem so se sporazumevali.

Vodole, 13. november 2016

HERTA HAAS – LITERARNA JUNAKINJA

Tone Partljič

1.

Zamisel in organizacijo te okrogle mize gre seveda pohvaliti, saj je od časov, ko so bili Nemci v Mariboru gospodar in neke vrste »vladarji« že skoraj sto let za nami. Predolgo se je tudi vlekla tudi na področju kulturnega diskurza neka nacionalistična dimenzija, ki je bila po obeh svetovnih vojnah, ki so ju začeli prav Nemci, še razumljiva, toda zadnjih trideset let se je zgodilo toliko sprememb v Sloveniji, Avstriji in Evropi, da je zadnji čas, da se začenjamo pogovarjati drugače. Zaskrbljene slovenske pisatelje in slaviste, ki so še naprej gledali na književnost kot na zgodovinsko obrambno poslanstvo, ki dokazuje, identificira in ohranja nacionalno bit in so svojo prepričanje dokazovali s kazanjem recimo na Haiderjeve nacionalno nestrpne svobodnjake, bi že kdaj morali zamenjati diskurzi in zgodovini, ki je ni mogoče spreminjati, normalnem sosedstvu, evropski odprtosti ... Saj, zadnji čas se je tudi v Mariboru kar nekaj premikalo in se ni začelo samo s kvalitetno razstavo Nemci v Mariboru v času EPK, torej v Ietu 2012. Prav o nemških pisateljih v Mariboru je recimo brez poudarjene nacionalne dimenzije pisala dr. Breda Požar, o nemškem gledališču dr. Bruno Hartman, o glasbenem in opernem dogajanju v 19. stoletju Manica Špendal, če naštejem le to, kar ima kot laik v glavi. Svoj pozitiven vpliv je gotovo imela ustanovitev Kulturno društvo nemško govorečih žena Mostovi, kakor knjižnična povezava univerzitetnih knjižnic Maribora in Gradca itd. Zato so nekateri recidivni pojavi tako imenovanih raziskovalnih novinarjev, ki so pred leti v Večeru zagnali krik in vik, ker je Ottokar Kernstock, ki je napisal ljubše črne ruševine kot slovenski Maribor in ki je napisal odo kljukastemu križu, umrl pa že 1928 v Avstriji, baje še zmerom častni občan Maribora...

Sam bi bil morda sposoben, sledeč zapisani in raziskani zgodovini, saj sam nisem raziskovalec, povedati kaj več o nemškem gledališču v Mariboru, ki je s prekinitvami delovala od 1768 do 1919 in seveda znova od 1941 do 1945. To je najbolje raziskal že omenjeni Bruno Hartman, sam naj samo dodam, da bi lahko enajstim nemškim avtorjem in petim avtoricam v Mariboru, ki ste jih našteli, lahko dodali še enega najbolj znanih avstrijskih dramatikov Ludwiga Anzengruberja, ki smo ga na veliko igrali še po prvi vojni (Četrta božja zapoved, Dolski župnik, Samski dvor, Slaba vest itd. ...).

Ampak v Mariboru je krstno uprizoril svojo prvo igro Der Versuhter (Preizkušanec) spomladi leta 1864. S tem, da naj omenim, da je v Mariboru nastopal tudi Jozef Kainz (1875) in dr. Max Pohl ...

2.

Vendar ne bom govoril o gledališču, dramatiku in igralcu, ampak o družini in o Herti Haas, ki je zelo zaznamovala mariborsko življenje in zavest. In sam sem se v nekakšnem zanosu skoraj ponudil Franciju Pivcu, ki mi je rekel, da pripravlja pogovor o mariborskih nemških pisateljih, oziroma o literarni beri o mariborskih Nemcih. Sem se torej skoraj ponudil, da bi kaj rekel o Herti Haas, četudi nisem ne zgodovinar ne raziskovalec, ampak pisatelj. A kot pisatelj sem še zmerom v dvomu, ali se bom upal lotiti sicer le v noveli delčka usode Herte Haas, Njena usoda, revolucija in ljubezenska zveza s Titom, a tudi radikalni umik iz javnega življenja, so seveda privlačni motivi. Nekateri so jo videli že kar v filmu, seveda zaradi njene zveze s predsednikom Titom, Majda Širca je del njene možne zgodbe pogojno že primerjala recimo s filmom o Eviti Peron in argentinskim predsednikom, Jože Pirjevec je na primer poudarjal, da je imela v mladosti filmski obraz, oziroma predvsem oči kakor igralka Bette Davis; res pa je leta 2010 intenzivno vstopila v našo zavest prav v filmu, in sicer v Zafranovićevem dokumentarcu o Titu, z naslovom »Tito — zadnje priče testamenta«, kjer je prvi za javnost spregovorila o svoji usodi in zvezi s Titom. Tudi v knjigi M. Simčiča Ženske v Titovi senci ji je posvečenih 24 strani. glavi iz časov njene mladosti bi Svoj spis o pogovoru z njo je Majda Širca na primer poimenovala Gospa iz jekla in porcelana. Seveda pa je zgodba Herte Haas vse prej kot hollywoodska limonada, če že ni tragična, je pa vsekakor dramatska.

V biografijah sta zapisana dva podatka, da je izhajala iz nemško-židovske in spet iz nemško-slovenske družine Rojena je bila v Slovenski Bistrici leta 1914. Njen oće je bil Henrich Haas, rojen 1864, odvetnik, ki se je v Maribor priselil iz Gradca 1906, njena mama Priska Schindler Haas je dokončala nemško učiteljišče v Mariboru, tudi nekaj časa poučevala v okolici Maribora, leta 1914 pa je v mesecu marcu v Slovenski Bistrici rodila Herto. lmela sta še sina Silvia, ki je umrl mlad leta 1936. Oče, ki mu je bilo v času rojstva hčere že 50 let, je bil socialist, sovražnik nemškega nacionalizma in v Maribor je prinesel zanimanje za esperanto, vodil esperantske tečaje in napisal vadnico. Ženo Prisco je prav tako vključil v esperantsko društvo. Umrl je leta 1925 v Gradcu, mama pa je dočakala še konec druge svetovne vojne v Mariboru. Znan je bil tudi po tem, da je 1916 zastopal slovenske duhovnike, ki so tožili državo, ker so jih po začetku prve svetovne vojne v nekakšni protislovanski histeriji zaprli v Gradcu. Herta je v Zagrebu študirala na Visoki ekonomski šoli v Zagrebu, že leto kasneje je postala članica SKOJ-a 1936 komunistične partije. Študirala je dobro, od doma je poznala nemščino in slovenščino, živela je delno v Parizu in je znala francosko in kajpada esperanto in druge jezike, tako da je veljala za poliglotko. Vsi jo opisujejo kot izjemno inteligentno... V okviru Ženskega društva Maribor je vodila organizacijo »Za Mir«, kjer je združevala mladino in jo usmerjala v levičarsko organizacijo ... Delovala je zlasti na Teznem. Povezana je bila z Antejem in Leonom Novakom. Leta 1937 je šla s študentsko ekskurzijo v Pariz, kjer je prišlo do usodnega srečanja z dvaindvajset let starejšim Brozom. Bila je neke vrste ljubezen na prvi pogled. Znano je, da je Voranc obsodil njegovo zvezo s Herto. »Pusti to nemško babo pri miru!« V času španske državljanske vojne je prenašala ponarejene potne liste z legendarno torbo z dvojnim dnom. Znani so »ljubezenski izleti« v Celju, Lisci, počitnice na Krku, v garsonjeri v Zagrebu, kjer je imela ilegalno ime Marija Šarić ... V oktobru 1938 je dobil Tito poziv v Moskvo ... Leta 1941, ko se je začela vojna, je rodila sina, Tito je odšel tako rekoč sredi popadkov in Zagreba v Beograd ... Vojna leta so znana, Mišo najprej v »reji«, potem pri babici v Mariboru, ona v ustaških zaporih s poskusom samomora, po izmenjavi ujetnikov in odhod v Bosno in potem v Jajce, potem legendarni in razvpiti Titov ljubezenski trikotnik s Herto in Davorjanko in dokončen Hertin odhod z slovensko delegacijo AVNOJ-a iz Jajca. To, da ji je po vojni pisal in ponovno zasnubil, je res, sama pa je označila legendarni stavek »Ženska kleči pred moškim le enkrat!« za izmišljijo. Baje ga je v letu 1946 zadnjič osebno srečala.., Po vojni jo je blatil zlasti Stevo Krajačič ...

Seveda je zanimiva tudi epizoda z mariborskim oznovcem Zdenkom Zavadlavom, ki je hotel s transportom Nemcev leta 1946 v Avstrijo spraviti v transport tudi njeno mamo, ki ga je presenetila v Hutterjevem bloku z izjavo »Ich bin Tito Shwiggermutter«. Potem se je poročila z zdravnikom Krstevom makedonske narodnosti, ki je umrl pet let pred njo, rodila dve hčeri, starejši je ime Srmena, in leta v mesecu marcu 2012 šestindevetdesetletna umrla v Beogradu v Takovski ulici, pokopana pa je po lastni želji v družinskem krogu v Mariboru. Tudi z njenim sinom torej tudi Titovim, sem se pogovarjal in rokoval v Gorici ...

Do konca je ostala lepo urejena in dostojanstvena in z izjavami v Zafranovićevem televizijskem filmu vzbudila izjemno pozornost. Vsi so govorili, da je bila izjemno dostojanstvena. Morda se vseeno velja spomniti, da je Titu v Zagrebu zatrjevala, da bo po študiju živela v Mariboru in da si je izbrala Maribor za svoj grob. Tudi Tito je bil povezan z našim mestom, od karantene 1919, do zapora pred drugo vojno... Ne le zaradi zveze s Titom je Slovencem naklonjena nemška družina Haas zapustila globoko sled v Mariboru in si zasluži naš spomin.

Literarni dokument

MEIN PERSÖNLICHER STIL

Peter Jirak

Vom Zeichen zum Symbol

Im Laufe der Zeit entwickelte ich meine eigene Handschrift, zumal ich noch immer mit der Hand schreibe und die Kalligraphie liebe. Wie die Hand mit dem Pinsel oder der Feder über das Weiß des Papiers huscht, so erinnert diese Tätigkeit an den Tanz Salomons im Tempel oder sie erinnert an einen Herabgestiegenen (Krischna - Avatār) - an die unmittelbare religiöse wie poetische Beziehung des tanzenden Leibes zur Gottheit.

Wir tanzen nicht mehr oder eben nur noch im Rahmen der Vergnügungsindustrie und der Avatār ist ein Spiegelfechter im Cyberspace geworden. Macht nichts! Wir müssen alles subversiv unterlaufen, was uns unterjocht und entfremdet, und auch wirklich alles so lange wenden, bis jede Form von privateigentümlicher Dummheit überwunden worden ist.

Das Zeichen und das Zeichnen drückt sofort und direkt die Idee aus. Von der Idee zur Bildgestalt führt der direkte Weg des Künstlers in allen Formen, ob nun in der Architektur, Plastik, Malerei oder Musik. Entscheidend ist der Rhythmus, denn nur er allein verbindet das primäre Zeichen mit der symbolischen Form. Nun hat jeder Einzelne seinen ihm eigenen Rhythmus, seinen nur ihm eigenen Bewegungsimpuls, dem er Gestalt verleihen soll.

Der symbolische Tausch, der die Opferhandlung der Vergangenheit überantwortet, muss demokratischer Natur sein, das heißt, dass nicht der Warentausch auf dem Markte das Wesentliche ist, also die nekrophile Ökonomie, sondern der Austausch zwischen Geist und Materie. Der Geist hat über die Materie keine Suprematie. Geist und Materie sind gleichwertig.

Das Materiale, auch im Sinne einer cultura materiale, ist für jeden Künstler die prima philosophia. So entdeckt der Künstler im Vorbeigehen, wie zufällig, die schlummernde Gestalt in einem Stein, die Dramatik von Form und Farbe in einem Abendhimmel oder die Leichtigkeit des Seins in einem Morgenlicht.

In der asiatischen Kunstauffassung tritt das zu Gestaltende aus dem Dunklen ins Licht – wie ein Lotus im reinen Weiß über einem Morastgrund sich öffnet.

Das Zeichen ist schon das Besondere, wie eben jeder seinen Namen trägt – so ist er auch gezeichnet, er muss dies nur subversiv umkehren um gut zu zeichnen. Freilich ist es notwendig, sich den Gegenstand mit großer Kenntnis einzuverleiben. Was nicht integriert werden kann, gehört der Dunkelheit an.

Ich nenne diese Entwicklung meines Stils – vom Zeichen zum Symbol – Suprematismus. Das Supreme, also das Überragende, soll sich mit dem politisch Hegemonialen verbinden. Insofern ist alle Kunst immer politisch.

Das Supreme nennt Kant das Erhabene. Und nur dort, wo der Künstler die Erhebung (das Tektonische im Sinn von Semper) zu spüren vermag, kann die Bildung der Idee, die Gestaltwerdung, beginnen.

Das Materiale, dem schon Geist innewohnt, vermittelt sich über die Sinne. Vom sinnlichen Empfinden bis zum Begreifen und zur Anschauung eines Gegenstandes verläuft die Dialektik der Erkenntnis. Jenseits dieser Erfahrenheit kann es nichts geben: Es ist immer etwas und nie nichts. Das ist die taghelle Mystik des Materialismus.

Freilich gibt es auch das alles nichtende Nichts: da alles Seiende zusammengesetzt ist und keine Eigenexistenz hat, vergeht es – wie Schnee auf einem heißen Brotwecken. (H.C. Artmann)

Es ist dumm und engstirnig, dass man nicht polemisch sein soll und die Polemik nicht als eine Bereicherung der Diskussion begrüßt. Habe ich eine Polemik beendet und wende mich dann wesentlichen Fragen zu, sind die Leute oft beleidigt. Das verstehe ich nicht. Sie glauben, es gäbe eine Arbeitsteilung zwischen Polemik und anderem. Wie primitiv! Sie glauben, man habe kein Recht, positiv und negativ zugleich zu sein.

Ich indes glaube den Begeisterten nicht, die niemals böse werden. Wenn ein Pendel nicht zur einen Seite schwingt, kann es auch nicht zur anderen ausschlagen.

(Asger Jorn)

Immer in der Mitte zu sein, immer genau zwischen Subjekt und Objekt zu stehen, ist unmöglich: ständig schwank man zwischen den Polen hin und her. Die Mitte ist ein gedachtes oder ein vorgestelltes Ideal. Freilich soll man einen höheren Standpunkt einnehmen, von dem aus es möglich wird, nach und nach, alles Gegensätzliche zu integrieren.

Ich versuche, meinen Gestus, also die erste und ursprüngliche sowie spontane Ausdruckskraft ohne Korrektur aufs Papier und auf die Leinwand zu bringen, das erste Zeichen somit – und dieses dann allmählich zur symbolischen Form zu transformieren. Dabei ist gleichgültig, ob nun die resultierende Gestalt abstrakt oder konkret ist.

Die Gestalt der symbolischen Form ist nie eins zu eins realistisch, sondern eben immer meinem Innenleben verpflichtet – im kontrastierenden Verhältnis zur Außenwelt. So ist also immer der Kampf zwischen Innen- und Außenwelt auch mein Kampf.

Sehr viele, allzu viele, mythologisieren ihre eigene Vergangenheit. Das ist eine besondere Form der Lüge. Das Vergangene ist niemals ein Mythologem, im Gegenteilt! Das Vergangene ist nicht vergangen, sondern Geschichte. Und Geschichte soll erzählt werden. Alles Historische besteht aus Narrativen, aus Bild, Wort und Rhythmus.

Alles, was ist, verdankt sich der Gegensätzlichkeit, dem Dual, der Polarität. Wir sind indes verpflichtet, indem wir der Kraft des tertium non datur folgen (durch unsere Eingebung zum Beispiel), jede Dualität in eine Trinität zu verwandeln. Die Zwei ist eine hässliche Zahl, die Drei ist schön.

Der italienische Konditor – er ist Sizilianer und sehr glaubensbefliessen- schenkt mir tagtäglich zu meinem Espresso ein Drittes, denn ich habe schon wieder nur zwei fiorentini bestellt: Die Zwei, sagt Trovatello, bringt Unglück. Und Recht hat er! Ich jedenfalls bilde mir ein, mit drei Keksen im Bauch glücklicher zu sein.

Izbor plakatov

QUO VADIS, BRAT IKAR?

Ladislav Cvetkovski

V galeriji RRRudolf gostimo makedonskega slikarja in grafičnega oblikovalca Ladislava Cvetkovskega s serijo plakatov, katerih izbor predstavljamo tukaj. Razstavo z naslovom »Quo vadis, brat Ikar« smo odprli 7. decembra 2016

Quo vadis (brain)

Kam gre naša civilizacija.

Шарено / Pisano / Colourfull

Osebni komentar na idejo pisane revolucije. Sicer je bil ta plakat ves čas na pokrovu pick-up avtomobila, ki je prevažal razglas, in je bil vedno del protestniške skupine na ulicah Skopja.

Жабокречина / Žabja mlaka / Backwater

Plakat predstavlja komentar na aktualno situacijo v Makedoniji.

Смоквин лист / Figov list / Fig leaf

O korumpiranem makedonske umetniku, ki trdi, da je avantgarda on, a je le marioneta vladne administracije, ki na veliko omogoča oženje svobodnega ustvarjalnega prostora.

Кафански оратор / Kavarniški orator / Pubs big gob

Za vse macho-balkanske frajerje, ki so glasni samo v kavarnah, a ko stopijo iz kavarne, so ponižni in mlahavi poltroni, ki molčijo in nič ne storijo za svobodo in boljše zivljenje.

Морал / Morala / Moral

Reakcija na nemoralno obnašanje politične elite v Makedoniji, čeprav je plakat vezan na neustavno selektivno amnestijo obsojencev in tistih, ki so od predsednika države deležni preventivne, vnaprejšnje amnestije. Plakat je lahko tudi v funkciji hipokrizije politikov in oligarhov.

Нуркачи / Potapljači / Divers

Kaos, ki je nastal zaradi poplave v okolici Skopja, ko so se državne institucije žal izkazale popolnoma nedorasle situaciji in so bili ljudje prepuščeni pomoči samoorganizi­ranih skupin ljudi. Tudi se nanaša na kritiko dela občanov, ki so pasivni in ravnodušni do vsega, kar se v Makedoniji dogaja.

Зло / Zlo / Evil

Reakcija na nemoralno držo elite. Natančneje, nanaša se na trditve opozicije, da so medetnični spori pod kontrolo vladajoče garniture makedonske in albanske strani.

Gaudeamus што? / Gaudeamus kaj? / Gaudeamus what?

Ogrožanje neodvisnosti državne Univerze Sv. Cirila in Metoda. Nanaša se na izredne oz. neregularne volitve študentske skupnosti, v katere se je vmešala delujoča politična struktura in so uporabili celo specialno policijo.

Help Japan radioactivity

Radioaktivnost v naravi je na Japonskem posledica eksplozije atomskih bomb nad Hirošimo in Nagasakijem in tudi nedavnih nesreč v jedrskih elektrarnah.

За една буква проблем ли ќе правиме /Ne bomo delali težav zaradi ene črke / One letter? Is it really an issue

O kaosu pri gradnji zunaj vseh norm in pravil, povezani s korupcijo in kriminalom. Zato je uporabljena besedna igra med graditi in krasti.

Quo vadis, brat Ikar

Plakat za razstavo »Quo vadis, brat Ikar?«, ki smo jo odprli 7. decembra 2016 v galeriji RRRudolf v Mariboru.

in transcendenca Poročilo

ZMAGO KOVAČ: VALOVANJE IN TRANSCENDENCA

Mario Berdič

Slikar Zmago Kovač brez dvoma sodi med umetnike z visoko ekološko zavestjo, kar se hkrati neposredno odraža tudi v njegovem motivskem in tematskem svetu, saj najde navdih za svoja umetniška dela izključno v nedotaknjeni naravi, s katero je zmeraj v neposrednem stiku.

Abstraktno asociativni gozdovi Zmaga Kovača se zdijo kot neskončno tkanje med seboj prepletajočih se in vibrirajočih risarskih omrežij vejevja z neprestano izmenjujočimi se potezami, lisami in večjimi barvnimi ploskvami žareče rdečih, oranžnih in rumenih odtenkov v modulacijskem kontrastu s hladno modrimi in zelenimi partijami, povzročajoč izrazito globinsko prostorsko iluzijo. Nekoč skoraj izključno enakomerno ritmizirano, razsrediščeno, po vertikalni in horizontalni osi adicijsko kompozicijo, je umetnik dopolnil s centralno komponiranimi, proti periferiji temeljnika izžarevajočimi aluzivnimi drevesi s podrastjem, kot da bi šlo za erupcijo energijskih silnic. S skrivnostno, nadnaravno energijo nabiti gozdovi koloristično nihajo med poletno in jesensko atmosfero, kot da ni zime in pomladi, ker ni rojstva in umiranja, marveč je vse eno samo prekipevajoče življenje, z močno aluzijo na duhovno, transcendentno stvarnost. Ne nazadnje pa lahko zaznamo tudi sinestetično učinkovanje likovne celote v smislu Klangfarbenmelodie ali melodije zvočnih barv na prehodu iz pozne romantike v zgodnjo atonalnost, saj gre tudi pri likovni zasnovi za nizanje barvnih linij in tonov po vertikali (harmonija) in horizontali (melodija).

V novejšem času sega umetnikov motivski svet tudi na področje vode, točneje do valov reke Drave, kamor se odpira čudovit pogled iz njegove domače hiše pri Kamnici, vendar v presenetljivi, zahtevni tehniki lesenega reliefa (cedra idr.), s stiliziranimi valovi in občasnimi vrtinci, kamor lahko vlaga tudi zaobljene rečne kamne.

Ob tokratni razstavi v galeriji RRRudolf je umetnik prvič združil obe zvrsti svoje likovne ustvarjalnosti, tako da imamo na ogled jukstaponirane, kontrastno učinkujoče slike na eni in reliefe na drugi strani, pri čemer jih lahko skupno ikonografsko opredelimo glede na štiri filozofske praelemente, kjer predstavljajo leseni objekti vodo in zemljo, akrili na platnu pa ogenj in zrak. Zmago Kovač tako dokazuje neprestano inventivnost in bogato domišljijo na področju likovnih zvrsti in tehnik, ohranjajoč hkrati zvestobo svojemu neizčrpnemu navdihu, naravi.

Poročilo

KRIPTOGRAFIJA OČITNEGA

Mario Berdič

Biografija Ladislava Cvetkovskega se bere kot zgodba o uspehu »u nastavcima«, saj se je kot diplomirani grafik in grafični oblikovalec postopoma povzpel v sam vrh Makedonske likovnoumetnostne scene, ne le kot umetniški ustvarjalec, marveč tudi kot predavatelj in umetniški direktor, pri čemer pa morda najbolj preseneča dejstvo, da je bil ves čas dizident in kritik obstoječega sistema, kot glas vpijočega v puščavi, a si je očitno pridobil neke vrste statusa nedotakljivosti.

Na pričujoči razstavi v galeriji RRRudolf predstavlja Ladislav Cvetkovski izbor plakatov, ki sodijo v poglavje Temine iz šir­šega cikla Moji komentarji, posvečeni pa niso propagandi ali oglaševanju dogodkov, kot je to običajno za takšno likov­no zvrst, marveč so namenjeni izključno javnemu opozarja­nju na napake domačega državnega vodstva, četudi gre za univerzalne idiotizme, v obliki součinkovanja likovno – lite­rarnih celot, vendar v zelo reducirani, skrajno asketski obli­ki. Če velja za aforizme, da so učinkoviti, če so kratki, velja enako tudi za plakate Cvetkovskega, katerih špartansko lapi­darna, simbolna sporočila mejijo že na kriptografijo, zaradi česar potrebujejo širšo avtorjevo razlago na legendah.

Vsak plakat je tako posvečen kakšnemu spodrsljaju vladajočega režima, pri čemer se napis na plakatu in njegov naslov pogosto razlikujeta, poseben čar pa ima za Slovence brez dvoma Makedonščina, ki je našemu jeziku tako podobna, pa vendar tako različna, vzbujajoč nostalgičen spomin na nekdanjo skupno domovino, z vprašanjem, kako je sploh lahko tedaj vse funkcioniralo.

Gre torej za raritetno razstavo, ki je aktualna ne le za Makedonijo, marveč žal vse bolj tudi za našo domovino, ki se nezadržno potaplja v anarhijo birokratizma, nepotizma in realkapitalizma.

pri muzah, z muzami«

2. NAGRADNI NATEČAJ V. FESTIVALA EROTIČNE POEZIJE »MUZE, PRI MUZAH, Z MUZAMI«

Razpisi -

Založba MAUS razpisuje natečaj za najboljšo izvirno neobjavljeno EROTIČNO pesem, na njem lahko s po eno pesmijo, ki ne sme biti daljša od 60-ih verzov, sodelujejo avtorji s erotičnimi pesmimi v slovenskem jeziku stari nad 18 let. Šestčlanska žirija, poznavalcev erotične poezije, bo izmed sodelujočih izbrala triintrideset najbolj prepričljivih avtorjev, ki bodo uvrščeni v program Festivala erotičn...e poezije, kjer bomo nagradili tudi najboljšo interpretacijo. Priložnostno bo izšel zbornik udeležencev, v katerem bomo objavili 99 najbolj izvirnih erotičnih muz oziroma apolonov. Strokovna komisija bo izbrala MUZO/APOLONA V. Erotičnega festivala 2016, ki bo prejel(a) praktično darilo, knjigo in denarno nagrado. V. OBLETNICO BOMO MEDNARODNO OBARVALI, TAKO VABIMO TUDI PESNIKE IZ TUJINE.

Avtorji naj svojo erotično pesem pošljejo na naslov

Založba MAUS
Kacova ul. 1
2000 Maribor

s pripisom »MUZE, PRI MUZAH, Z MUZAMI«, najkasneje do 8. decembra 2016.

Pesmi naj bodo podpisane le s šifro, v posebni kuverti, označeni s šifro, pa naj bodo avtorjevo ime, priimek, naslov, elektronski naslov in telefonska številka. Strokovna komisija bo do 16. decembra 2016 objavila imena triintridesetih izbranih avtorjev. Dodatna pojasnila dobite na natasa.svikart@gmail.com, ali tel. 070635955,

NATEČAJ REVIJE MENTOR ZA MLADE LITERARNE TALENTE

Razpisi -

Festival mlade literature URŠKA 2017

Festival Urška združuje mlade avtorje in avtorice, ki pišejo v slovenskem jeziku. Skozi strokovno selekcijo šestih regijskih srečanj JSKD s selektorji izbere pet finalistov in najboljšemu v naslednjem letu izda knjižni prvenec.

»Roje je sovražila. Saj je res, to je bila njena prva izkušnja z njimi, in nikjer se ni mogla niti za kanec podučiti o razplodnih sposobnostih gozdnih mravelj – ker se, hvala bogu, nihče, ki je bil pri zdravi pameti, s tem ni ukvarjal – a popolnoma živa izkušnja, ki jo je pridobila včeraj, jo je odvrnila od tega, da bi na ta naravni epifenomen sploh lahko gledala z vsaj medlim zanimanje.« (Rojenje, Eva Markun, zmagovalka Urške 2016)

RAZPISNI POGOJI

Sodelujejo lahko avtorji in avtorice, stari od 15 do 30 let (V 30. letu svojega življenja je France Prešeren napisal Slovo od mladosti, to je - poleg mladosti, zrelosti in priložnosti za objavo prvega literarnega dela v knjigi - razlog, da smo zgornjo starostno mejo sodelujočih omejili), ki svojega literarnega dela še niso izdali v knjižni obliki (razen v samozaložbi). Mladi literati lahko pošljejo na natečaj svoja še neobjavljena literarna besedila - prozo oz. prozni odlomek s kratko obnovo celotne vsebine (do 10 strani), poezijo (do 10 pesmi) in dramska besedila (odlomek z obnovo, prizor – do 10 strani).

Prispevki morajo biti napisani na računalnik in poslani po elektronski pošti, in sicer na e-naslov: mentor@jskd.si, zadeva: Urška 2017 – kraj regijskega srečanja.

Vsak prispevek mora biti jezikovno urejen in označen samo s šifro; podatke o avtorju pa je treba vpisati v spletno prijavnico, ki je dodana razpisu. Besedila naj bodo zapisana v wordu, klasična pisava (npr. times new roman), velikost 12, enojen razmik, leva poravnava (poezija; razen če gre za vizualno poezijo), brez posebnih grafičnih in drugih oblikovanj, dodatkov in fotografij.

Strokovni selektorji dobijo v branje samo šifrirana besedila, avtorji se razkrijejo na šestih regijskih srečanjih.

Podatke o avtorju in besedilu vpišite v spletno prijavnico, objavljeno na spletni strani JSKD (šele s tem je prijava veljavna):

e-prijava

OBJAVE

Vse poslane prispevke odstopijo avtorji za morebitno objavo v reviji Mentor brezplačno. Dela izbranih avtorjev bodo objavljena na način in v obsegu, ki ga določi JSKD. Avtorje bomo o objavi obvestili.

POTEK NATEČAJA

Vse sodelujoče avtorje bodo prireditelji povabili na eno od šestih regijskih srečanj, ki jih bodo izvedle območne izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Srečanja v obliki literarnih delavnic in javnih branj bodo potekala od februarja do aprila 2017:

petek, 10. februarja 2017, Novo mesto, JSKD OI Novo mesto (za Dolenjsko, Belo krajina in Posavje)

petek, 17. februarja 2017, Dvorec Bukovje, JSKD OI Dravograd (za Celjsko in Koroško)

sobota, 18. februarja 2017, Logatec, JSKD OI Logatec (za Osrednjo Slovenijo)

sobota, 18. marca 2017, Koper, JSKD OI Koper (za Primorsko)

torek, 11. aprila 2017, Ptuj, JSKD OI Ptuj (za SV Slovenijo)

četrtek, 20. aprila 2017, Škofja Loka, JSKD OI Škofja Loka (za Gorenjsko)

Na regijska srečanja so vabljeni vsi prijavljeni avtorji, ki po ustvarjalnih literarnih delavnicah (namenjenih samo njim) in pogovoru s strokovnimi spremljevalci, javno preberejo izbrane odlomke svojih prijavljenih besedil, strokovni spremljevalci pa nominirajo najboljše literate za državni, finalni del festivala. Državna selektorica za Urško 2017 bo pesnica, urednica in mentorica, mag. Ana Porenta.

Finalni del festivala mlade literature Urška 2017 bo potekal 13. in 14. oktobra 2017 v Slovenj Gradcu, z nastopom petih finalistov (literarne matineje, sobotna delavnica) in s predstavitvijo prvenca Eve Markun, uršljanke 2016. Z nami bo tudi literarni gost iz tujine.

NAGRADA

Najboljšemu avtorju bo revija Mentor natisnila knjižni prvenec, ki bo objavljen v zbirki Prvenke,predstavljen pa na finalnem delu festivala Urška oktobra 2018 v Slovenj Gradcu. Avtorji bodo kot honorar poleg mentorske in uredniške pomoči pri nastajanju prvenca dobili tudi sto izvodov svoje knjige.

Uredništvo si pridržuje pravico, da prvenca ne natisne, če bo menilo, da delo še ne zadošča kriterijem za objavo. V tem primeru bo izbor najboljših besedil objavljen v reviji Mentor.

ROK ZA PRIJAVO

Šifrirana besedila in e-prijavo je potrebno oddati do petka, 20. januarja 2017. Prejem besedila in e-prijavo vam bomo potrdili na vaš e-naslov najkasneje v enem tednu.

Uredništvo revije Mentor

Dodatne informacije

mag. Barbara RIGLER samostojna strokovna svetovalka za literarno dejavnost

T: (01) 2410 516
F: (01) 2410 510
E:barbara.rigler@jskd.si

Locutio 94 · 1. november 2016 · Letnik XIX · www.locutio.si · ISSN 1580-4151