Haitlerjeve zastave in Marburg
Na visoki stavbi mestnega kolodvora je visela velika rdeča zastava s črnim kljukastim križem.
Deklica je bila stara šest let, ko je prvič videla Maribor. Vožnja z vlakom je trajala tako dolgo, da je vmes celo zaspala, napol zleknjena v maminem naročju.
Okrog njiju so se drenjali sami tuji ljudje, ženske s košarami, moški s kovčki ali napetimi aktovkami, na ves glas so se pogovarjali in se smejali. V kupe so prihajali tudi železniški uslužbenci s svetlimi našitki in kar naprej loputali z vrati, ki se niso hotela dokončno zapreti. Vmes so z majhnimi kleščami ščipali vozne karte in pozdravljali »Haitler.«
Na velikem sivem kolodvoru so se domačini s košarami, pletenkami in kurami izgubili v množici vojakov, otovorjenih s težkimi nahrbtniki. Moški v uniformi, ki ni bila vojaška, je zavpil: »Aussteigen« in mama s pletenim kovčkom v eni roki je punčko z drugo vlekla skozi množico. Med sivino prog in stavb so na železnih štangah povsod visele velike rdeče zastave s kljukastimi križi. Prestopili sta na drug vlak, ki je bil mnogo tišji, skoraj prazen, da je dobila prostor ob oknu. Ko so se začeli premikati, so sprva počasi odhajale visoke hiše, vse so bile zraščene druga v drugo.
»Mama, glej, Mura,« je vzkliknila, ona pa ji je razložila, da je to reka Drava, ki ji pravijo tudi Drau in teče skozi Maribor ali Marburg. To ime je že poznala, saj so doma govorili, da je ta ali oni šel v Marprug in »Mati so mi nabasali kruha no klobas, oča so me zapelali v Marprug v štrti klas.«
Vlak je zapiskal in se vlekel po ozkem tiru pod visokim bregom, ki se je širil na levi strani proge –to je planina Pohorje, ji je razložila mama.
Do cilja so se ustavili samo na dveh majhnih postajah, izstopili sta na tretji in se napotili na levo, zdelo se je, da gresta prav na planino. V hrib se je zajedla velika hiša, podobna gradu, s stolpiči in zastavicami, ki so žvenketale v vetru. Nasproti jima je prihajal suh gospod v visokih škornjih, oblečen v strogo, nekam oglato obleko, imel je kratko pristrižene brke in zelenkast klobuk z velikim čopom. Mama ga je pozdravila in vprašala, če pozna gospodično Berto, ki služi »bei Herschaften.« – Ja, freilich, – je odgovoril in z enim prstom pokazal proti vhodu, sam pa odšel naprej. Ta gospod je bil lastnik dvorca in posestva, kot sta izvedeli kasneje, za deklico je ostal gospod FREILICH. Drugi član te gosposke družine je bil visok črn pes z lesketajočo se dlako. Gospodar ga je poklical: »Komm, Emir!« in pes mu je dostojanstveno sledil. Ko je šel mimo punčke, je pomahal z repom in ni zalajal. Bil je prijaznejši od gospodarja.
Teta Berta je bila obiska vesela, med tem ko sta z mamo klepetali, je deklica na dvorišču spoznala služkinjo Faniko in oskrbnika Davorina. Zdel se je nekoliko podoben gospodarju Freilichu, tudi on je nosil visoke škornje in čop za klobukom, vendar je bil prijazen, oba s svetlolaso skuštrano Faniko pa sta govorila slovensko in se zelo zabavala nad punčkino prleščino.
V hiši je bilo vse polno sob, jedilnica z velikansko rjavo mizo, lovska soba, polna rogov in drugih kosov pobitih živali na steni, na palicah so bili razpostavljeni veliki sivi ptiči z razprostrtimi perutmi, kot da bodo vsak trenutek zleteli, vendar so bili mrtvi; družinska soba z velikansko mizo in klopmi, ki so dišale po gozdu, soba za kuharico in služkinjo, modra in rdeča soba( brez posebnega namena), delovna soba in gospodova spalnica. Emir ni imel svoje sobe, spal je na preprogi pred gospodovo posteljo. Emir se je pustil božati in se je spoprijateljil z njo, čeprav je veljal za hudega lovskega psa, ki so se ga vsi bali.
A teta tu ni bila srečna, tožila je, da mora posebej kuhati za gospoda, za družino in delavce in še za psa, gospodar pa je natančen in zelo sekant, karkoli naj bi že to pomenilo. Deklica pa je že naslednje jutro z oskrbnikom odkrivala travnik, kjer so kosili, kasneje pa še gozd, ki se je strmo zajedal v senožet. Vznemirile so jo smreke, pri njih doma jih skoraj ni bilo, videla jih je samo o božiču, tu pa so segale do neba in kamor je pogledala, so rasle, mogočne, in šumele kot zbor čarovnikov. Njihovo šumenje je čutila v sebi. Nikoli jih ni pozabila, kar zašumele so, tudi kasneje, vsak večer, preden je zaspala. To je Pohorje, si je ponavljala, in tam je mesto, kjer bom nekoč doma …
Teta je kmalu zapustila službo pri Freiljchu. Ko pa se je vrnila domov, je iskala zaposlitev, nekaj časa je kuhala pri doktorjevih, vendar je dobila poziv od oblasti, in odpeljali so jo v delovno taborišče Luckenwalde bei Berlin. Od tam so potem prihajala lačna in žalostna pisma, ki so jih na glas prebirali.
PRVI LABODI IN MESTO BREZ KLAVIRJA
Sedem let zatem, ko je deklica prvič videla Pohorje, se je spet odpeljala z vlakom proti Mariboru. Vozili so se štiri ure, nikjer več ni bilo Heitlerjevih zastav, vrata v kupejih se še vedno niso zapirala, a sprevodnik je pozdravljal – Zdravo, vozne karte, prosim!
Češnje so začele zoreti, vendar jih ni hotela počakati. Zdelo se ji je, da je še včeraj je sedela v natrpanem razredu nižje gimnazije v malem mestu, v zadnji klopi je bilo tako malo prostora, da sta z Jožkom, ki je sedel na drugi strani ozkega prehoda med vrstami miz, zlahka gledala drug drugemu v zvezek. Vsem se je tako zelo mudilo, da so opravljali malo maturo, eni po tretjem, drugi po četrtem razredu, za njimi so čakali na vrsto že novi zamudniki, ki jim je vojna, ki se je sicer končala že pred tremi leti, odvzela kar štiri leta za izobraževanje. Tudi njej se je mudilo, čeprav je imela za sabo tri razrede nižje gimnazije in odlično spričevalo. Med ropotom vlaka so se ji po glavi motale sklanjatve latinskih samostalnikov rosa, res in fructus ter spregatve ambulo, laboro in revni verzi:
TERRA NOSTRA PULCHRA EST, PLENA CLARA LUNA,
UBI AMBULAMUS, UMBRAS NON AMAMUS …
(Naša zemlja je lepa, svetla je polna luna, kjer se sprehajamo, ne ljubimo senc.)
Vsak popoldan je za dve uri hodila v župnišče, kjer ji je učeni salezijanec, novi kaplan Štefan, vtepal v glavo osnove latinščine. Bil je nestrpen, nezadovoljen in verjetno nesrečen, ob večerih je pri oknu svoje sobe igral na harmoniko same žalostne pesmi, najraje »Tam gori za našo vasjo« o ptički, ki laže: »A ljubica tvoja, ti, fantič, ne ljubi, ne ljubi te več« Zaradi igranja ob večerih je strogemu učitelju, ki ni bil z njo prav nič prijazen, pač pa vsak dan bolj nezadovoljen z njenim znanjem, nekako odpuščala vso jezljivost, čeprav je jokala nad svojimi domačimi nalogami, v katerih je mrgolelo rdeče označenih napak.
Vlak je bil poln kot vsak dan, vsi so potovali v mesto, se obešali za vrata, se prerekali, zmerjali in se grobo šalili. Stala je na hodniku, čisto sama, brez očeka ali mame, naslonjena na straniščna vrata, včasih jo je kdo odrinil, nekdo je bziknil:
»Kak je, srček, si kaj moja?«
V Ormožu so na vlak skušale vstopiti kmetice s širokimi nabranimi jankami, vse so imele velike košare, polne masti, masla, smetane in sira, kakšna je pod pazduho stiskala prevezano purico ali gosko, vse za Maribor; mesto je bilo lačno, trgovine prazne, ženske s Hrvaškega so hodile »hamstrat«, svoje dobrote so zamenjavale za obleko, kakšne čevlje in če je naneslo, so dobile celo denar. O tem je pripovedovala teta za veliko noč, ko je prišla z malim Vladekom domov na obisk.
Na Teznem je izstopilo kar nekaj ljudi, delavcev in fantov s šildkapami. Tudi ona je prišla na cilj. Nihče je ni čakal, vendar si je oddahnila, ko ji je prišel naproti tetin mož, striček, med vojno sta se v domačem sadovnjaku igrala Indijance, poznal je vse romane Karla Maya.
Rad ji je pripovedoval o plavajočem mlinu na Muri, kjer je delal pred vojno, o svojih vlogah pri igrah, ki so jih uprizarjali v prosvetnem domu, kako je igral sla, ko bi moral izročiti pomembno pismo, pa je ugotovil, da ga nima, vendar se je izmazal: Oprostite, pozabil sem, takoj ga prinesem! Igrali so Finžgarjevo Našo kri, francoski vojaki so korakali po vasi, ker pa jih je bilo samo šest, so na oder prikorakali večkrat, da bi bilo videti, kot da jih je cela četa. Smola je bila v tem, ker je eden šepal, in ko so prikorakali tretjič, je gledalec z dvorane zaklical:
»Hanzek, ne mantraj se več!«
Po kulturnem programu so imeli veselico, jedlo in pilo se je, muzika je igrala. Do plesišča je pritekla stroga učiteljica, ki je vodila marijino družbo in odločno ukazala:
»Marijine družbenice ne bodo plesale!«
»Seveda ne bodo,« se je oglasil eden od plesalcev, »saj že vse plešejo!«
Striček je veliko bral, tudi Ano Karenino in Stendhala, čeprav ni bil šolan, z njim se je bilo zanimivo pogovarjati o knjigah. Pri Tolstoju mu ni bilo všeč, da Ano Karenino oblači na treh straneh, pri Vojni in miru pa ga je motila francoščina, ker je bilo tako branje zamudno. Svojo knjižnico je hranil v velikem kovčku pod posteljo, teta pa je godrnjala, ker je zapravljal denar za knjige.
Šla sta mimo velike tovarne, športnega igrišča, na pol podrtega borovega gozda, otroci so na steptani potki igrali nogomet ali kar tako bincali žogo. Hiša je bila podobna veliki sivi kocki. Stala je bolj na samem, okrog so se razprostirale njive, v bližini se je za ograjo iz pohabljenih borov stiskala gmota opuščenega pokopališča z velikim kamnitim križem. Med travo so se belile grobnice z vdolbenimi nemškimi napisi v gotici, nekatere so bile že udrte, ponoči so menda neznanci med okostnjaki in ostanki krst iskali in kradli zlate prstane. Povsod okrog so ležale nekakšne ruševine, kjer so gradili bloke, vse to ji je razložil striček med potjo.
Vedela je, da to ni tisto, kar si je želela, tu ni bilo nobenega sijajnega mesta z lepimi hišami, klavirji, knjižnicami, žametnimi stoli, z resnobnimi kipi, vrtnicami in vodometi. Sploh ničesar ni bilo, samo življenje, ki se je vrnilo iz delovnih taborišč, se naselilo s podeželja, se nakopičilo kot kup pograbljenega listja od vsepovsod: Čehinja Fani, Johann, Helmut ali Jakob, vsi že malce načeti, željni, lačni. Na dvorišču so pod brajdami za veliko mizo sedele ženske, trebile solato, lupile krompir, ena je pestovala okroglega dojenčka, nekaj povojnih otrok pa se je podilo, teplo, cvililo in jokalo, mame pa so izmenično vpile nanje in jih tolažile.
»A to je ta vaša nečakinja, gospod Kosec? Ti boš v mesto hodila v šolo? Koliko si pa stara? Štirinajst? Imaš fanta? Pri vas bo stanovala?«
Plaz vprašanj ju je zasledoval, ko sta se vzpenjala po širokih lesenih stopnicah čisto do vrha. Kuhinja je dišala po domačem, po prežganju in praženem krompirju s čebulo, po nekdanji prijazni, zdaj z dvema otrokoma preveč zaposleni teti. Pravkar je iz vodnjaka na dvorišču po stopnicah nesla v prvo nadstropje dve vedri vode. S kuhinjskega okna se je videlo Pohorje, z druge strani, iz edine sobe, pa Meljski hrib. Stanovalci hiše so se imenovali stranke, vsaka družina je imela po eno sobo, nekateri še majhno kuhinjo in med sabo so se klicali gospod in gospa In se vikali. Eno sobo je imel tudi nekdanji lastnik, gospod Rot, ki pa ga skoraj nikoli ni bilo doma, saj je bil jezen na vse in ni z nikomer govoril.
Dvorišče je bilo zamreženo z vrvmi za perilo, polno opranih ali samo mokrih plenic s temnejšimi četverokotniki v sredini. Za drvarnicami je na pol metra ozkem prostoru, ki ga je od sosednje hiše z drvarnicami ločevala žičnata mreža, striček redil štiri kokoši, da so nesle jajca v pripravljenem zaboju. Bile so krotke in so vedno počepale, kadar jih je poklical: Ču-ču-ču!
»Jutri bomo šli v mesto, najprej si boš ogledala šolo, potem pa park in Tri ribnike.«
Šola je bila velikanska, s črno železno ograjo obdana stavba, siva gmota z mnogimi okni, sivimi zidovi in temnimi visokimi hodniki, tudi stopnice so bile široke, strme. Skoraj strah je občutila, ko je odrinila težka vrata, kaj sploh delam tu, zakaj sem hotela priti v šolo, kjer nikogar ne poznam. Zakaj sem prišla sem? Nasproti ji je prihajal starejši plešasti moški v modrem delovnem plašču, gotovo hišnik.
»Prosim, kje je ravnateljstvo?«
»Kaj pa bi rada zdaj, ko so še počitnice?«
»Vpisala bi se v četrti razred …«
»Pridi z mano!«
Peljal jo je v pisarno in hišnik se je spremenil v ravnatelja.
»Imaš dokumente?«
»Spričevalo o mali maturi.«
»Vpišeš se lahko samo pogojno, opraviti moraš sprejemni izpit iz latinščine, misliš, da bo šlo? Saj se učim besede in slovnico … pa sintakso …«
Park ni bil tako lep kot domači gozd, ki se je vlekel od domače vasi do Radenec. Mimo gredic s cvetjem je vodila betonska pot do Prvega od Treh ribnikov. Najbolj so ji ugajali velikanski labodi, saj jih razen na voščilnicah še nikoli ni videla. Doma so po cesti križarile samo jate gosi, sošolka je na poti v šolo eno povozila s kolesom in padla.
Kmalu so se morali vrniti, dan je bil soparen, mali Vladek je tožil, da ga bolijo noge, teta pa je dete že težko nosila do avtobusa.
Dvorišče se ji je zdelo kot velik oder, obdan z zelenimi kulisami trte, noge so se ji začele čudno zapletati, hodila je z občutkom, da ima luknjo na peti. Samo da bi bila že doma! A dom se je vedno bolj oddaljeval. čeprav se je tja še vračala, vendar samo začasno.
Še štirinajst dni počitnic, ko ni vedela, kje je, v mariborskem predmestju ali v razpotegnjeni vasi s prašno cesto in sivim zaprašenim slivjem ob cesti. Z reginami, ki so se razcvetale, in neprestano latinsko slovnico. Spremljale so jo posmehljive stiske, vsak vaški pogled je spraševal, zakaj gimnazija v bližnjem mestu ni dovolj dobra zanjo, ki hoče biti gosposka, čeprav doma nič nimajo razen kur in živijo v cerkveni hiši.
MESTO JE OTOK. – C’EST SI BON
Prespala je v kuhinji, kamor so postavili ob zid posteljo, ki jo je podedovala po ateku, ki se ni vrnil iz Dachaua. Stara mati Margita je kdo ve kako tiste deske poslala iz Prekmurja v Maribor. Nekje se je našlo tudi ličkanje, ki je zašumelo, kadar se je le zganila in obračala se je vso noč, tako se je bala svoje nove tuje šole, ki ni obljubljala nobene prijaznosti. Mogoče se bo čez mesec dni znašla spet doma, saj v njena latinščina ni bila kaj prida. Lahko me izvržejo. In kaj naj naredim potem? Z nižjo gimnazijo bi mogoče lahko dobila službo na pošti, a šele čez nekaj let, s štirinajstimi leti nikogar ne zaposlijo.
»Saj si še deca!«
Počutila se je odraslo in načitano, prebrala je vse, kar ji je prišlo v roke; na podstrešju – nemške revije, Zvonček, Vrtec, Angelček, Odmev iz Afrike, Trunkov potopis Na Jutrovem, Vigred, Ženski svet, Pekleno svobodo in Trebušnika, Bogoljub in Shakespeara, Župančičevo Dumo, Gorkega in Ostrovskega Kako se je kalilo jeklo, Mlado gardo in Maistrove pesmi, ki jih je imel oček spravljene med obleko v svojem predalu. Ko je prodala posušeno cvetje plavice, si je kupila prve prave sandale in Jurčičevega Desetega brata. Ob prebiranju ženske revije je dobila vedenje o ljubezni, prepričana, da pomeni prvi poljub zaroko. Seveda je lahko ljubezen tudi nesrečna, po navadi so nesrečni romantični mladeniči, kot v Gregorčičevih poezijah ali pesmi Dekle, daj mi rož rdečih in drugih, ki so jih prepevali ob večerih na vasi. V revijah je prebirala tudi Zaupne pomenke, v njih so ženske s čudnimi cvetličnimi imeni: Žalostna rožica, Uvela vrtnica, Otožna spominčica, Nesrečna lilija spraševale za nasvete, pogosto povezane s skrivnostno tegobo »beli cvet«. Zdravniki so odgovarjali, a ti odgovori niso bili prav nič cvetlični, še botanični ne. Šlo je za stvari, ki so bile doma prepovedane, kot je bilo prepovedano dotikanje lastnega ali tujega telesa in imenovanje določenih telesnih delov. Prvo krvavenje jo je našlo povsem nepripravljeno, čutila se je krivo, grešno. V obupu se je vrgla na gredo binkoštnih nagljev in jokala. Komu sploh lahko pove, kaj se ji dogaja? Ali bom tepena? Ko je vendarle nekaj izjecljala stari materi, je ta nejevoljno zavzdihnila:
»No, zdaj pa še to!« pa vendarle poskrbela zanjo. Zabičala ji je, da se o tem ne sme govoriti, dobila je pač svoje reči, tako kot vse ženske, in to se bo ponavljalo vsak mesec. Zdaj je pač odrasla. Pobožna učiteljica je iz prirodoslovne knjige dala iztrgati liste, na katerih so bile upodobitve spolnih organov. Mama pa je iz revije Der getreue Eckart prav tako iztrgala vse pregrešne slike golih kipov, pustila pa ji je zgodovinsko knjigo, v kateri so bili grški in rimski kipi opremljeni z nekakšnimi velikimi listi, kot da bi imeli med nogami hrastovo vejo. Najbrž so grški in rimski bogovi pač bili takšni.
O spolnosti se ni govorilo, noseče ženske so bile »v drugem stanju«, če je bil v hiši porod, so rekli, da se je peč podrla, otročnice so ležale v kimpeti in dolgo niso smele iz hiše, »ker so imele šest tednov krsto pod posteljo«. Če se je rodil nezakonski otrok, je bila to sramota. Zdelo se ji je, da gre pri tem za neko drugačno, najbrž grešno ljubezen, ki pa s pravim čustvovanjem nima nič skupnega.
Lani se je tudi ona zagledala v postavnega, skoraj odraslega sošolca, ki je igral violino ter nastopal na vseh proslavah. Pogosto je mislila nanj, zdel se ji je očarljiv z resnim, zamišljenim pogledom in rahlo vzvalovanimi svetlimi lasmi. Podoben je bil Ivanuški iz ruskega filma Kamniti cvet. Vanj so bile zaljubljene tudi druge punce, a se za to ni zmenil. Bala se je, da bi ugotovil, kaj čuti do njega, a vendar mu je podtaknila svojo spominsko knjigo, »ker lepo rišeš!« Res ji je s črnim tušem narisal šopek tulipanov.
Prvo šolsko jutro je bilo že hladno in megleno. Namesto avtobusa je v mesto vozil velik tovornjak, ki je imel na vsaki strani dve dolgi klopi. Komaj je dosegla visoko stopnico. Ljudje so se jezili:
»A smo živina ali kaj?«
»Bodite veseli, da vam ni treba peš!«
»In to moramo še plačati! Čuj, smo se te za to borili?«
Tovornjak je ustavil na Glavnem trgu, kjer so vsi izstopili. Največ šolarjev in dijakov, ki so se razkropili kot mravlje na vse strani, po dva ali trije skupaj. Ona je hodila sama, v skrbeh, da bo zamudila; vendar je bilo še zgodaj. Na trgu pred spomenikom je čakalo nekaj kočijažev, konji so bili čudno mirni, ko da še spijo.
Šola se je v redki megli zdela še večja s svojo sivino, umetelnimi železnimi ograjami in gručicami fantov in deklet, ki so se na ves glas pozdravljali in se smejali. Spet se je povzpela po kamnitih stopnicah do vrat v prvem nadstropju, na katerih je bila velika številka IV. Ob ograji sta stali vsaka zase dve dekleti, ena visoka, plavolasa, druga manjša, s temnimi nakodranimi lasmi. Kot da nikamor ne spadata. Tudi ona je obstala zunaj, malo vstran od njiju.
»A tudi ti čakaš? Si nova?« je vprašala velika.
»Ja, prišla sem iz Ljutomera, Ana Sever.«
»Tudi jaz sem prvič tu; sem Bianka Cavatini iz Slovenske Bistrice.«
»Jaz sem iz Murske Sobote, Lea Florijan,« se jima je pridružila temnolaska.
Šolski zvonec je naznanil začetek pouka. V naglici so stopile v razred.
Samo v zadnji vrsti je bil še prostor, posedle so.
»Halo, punce, ste se zgubile? Koga pa iščete?«
Za odgovor ni bilo več časa, prišel je profesor v črni halji, plešast, osivel na sencih.
»No, pa smo spet skupaj, nekaj nas je manj, ker so padli na popravnih izpitih, nekaj pa več. Tu so tri priseljenke, inozemke, ki so vpisane začasno, za en mesec, ker morajo opraviti izpit iz latinščine. Tačas vas ne bomo nič izpraševali, tudi šolskih nalog vam ni treba pisati, če nočete. Jaz sem vaš razrednik, poučujem matematiko. Zdaj pa kar sedite, bomo začeli! Ponovili bomo Pitagorov izrek – to je oslovski most, če ga ne razumete, ne boste nikoli znali matematike!«
Zvrstile so se ure: ma, ru, ke, sl-matematika, ruščina, kemija, slovenščina.Za razrednikom je vstopil profesor Kromovski, ki so ga klicali djadja. Brali so Slovo o polku Igorjevem, melodija stavkov jo je zazibala »do očetovega zlatega prestola«. Poseben vtis pa je naredil profesor doktor Dobnik, star, častitljiv gospod, ki je predaval s svečano povzdignjenim glasom o antični dramatiki. Njegove besede so obvisele nekje v zraku, kakor da ne bi bile namenjene tem otročjim dijakom, ki niso vredni njegovega znanja.
Med kratkimi odmori je razred vrvel, ves domačen, le one tri v zadnji klopi so obsedele skoraj molče, živahna Bianca se je silila k veselosti in se posmejala z visokim sopranskim glasom. V njem se je pritajila pevka. Lea je ostala ves čas resno sklonjena nad zvezki, ne da bi koga pogledala. Misli so se ji vračale domov, k veseli živahni mamici, sestricama Silvi in Suzani ter bratcu Samu. Ana je z očmi švigala po razredu, dekleta so bila videti kar odrasla, a samo na videz, fantje pa so razen štirih bili še pravi otroci. Nekateri so imeli čudna imena: Kiki, Cico, Maki, Buca, Daja, Koki … Tri sošolke so bile poudarjeno ljubeznive in pokroviteljske do novink. Prav vse so bile lepe, svetlolase, kodraste, nobena ni imela kit. Pogovarjale so se hrupno in poskočile ob vsaki novici. Do fantov so bile vzvišene kot starejše sestre, ki imajo svoje skrivnosti, posmehovale so se jim na račun imen, enega so klicale Kozel, drugega Jokica, ker je nekoč med poukom jokal, tretjega so zmerjale s Kokotom ali s Kikiriki, ker se je med počitnicami njegova mama, vdova, poročila z inženirjem, ki se je pisal Kokot. Samo ta, Boris, je bil olikan, meščansko vzgojen in ni govoril mariborsko, ampak knjižno. Med njegovimi stvarmi na mizi so bile note, popoldne je hodil h klavirju, kar je bilo vznemirljivo. Ko so pisali prvo šolsko nalogo pri slovenščini, sta oba, Ana in on, dobila odlično oceno. To je vzbudilo nekaj pozornosti, čudno se je zdelo, da punca z dežele, ki tako slabo govori, zna pisati.
Pri latinščini je prišel v razred star gospod, bil je naglušen in je namesto črke R izgovarjal nekakšen H, doma bi temu rekli, da hresta. Novinke so bile začudene, ker ni bilo več sklanjatev in spregatev, ampak skladnja. »Galia divida in partes tres …« (Galija je razdeljena na tri dele) Brali so Cezarja in besedilo je dobro zvenelo. Med dijaki se je De bello Gallica spremenil v Debelo Galiko, De bello civili pa v Debelo cvili. Za inozemke, kot so jih imenovali, je bilo vse tuje, tudi dijaške šale, vsaj za Ano in Leo, Bianca pa se je nekoliko bolj udomačila med drugimi vozači, veliko se je smejala in vsaj zdelo se je, da se zabava.
Fiziko je poučeval visok, že malo skrivljen, nadvse suh profesor, ki so mu dijaki vzdeli ime Pipek. Ukvarjal se je s starinskimi poskusi na zaprašenih predvojnih aparaturah, vedno, ko je govoril o Nikoli Tesli, ki ga je nekoč poznal, so se mu v očeh nabrale solze in je nekaj časa govoril s tresočim glasom,
Pred vrati so bile še druge preizkušnje, najhujša med vsemi je bil obisk gledališča. Pričela se je sezona in skoraj vsi v razredu so imeli dijaški abonma ali pa so na začetku postavljali na galeriji, potem pa so se posedli na najboljše prazne sedeže v parterju. Milena je pripovedovala zabavno zgodbo o njihovi služkinji Mimiki, ki so jo vzeli s seboj v opero, ona pa ni sploh nič razumela in se je obnašala kot prava »landpomaranča«. Ana in Lea sta se delali, ko da sta že izkušeni gledalki, pri ploskanju sta bili zelo previdni, a opera La Boheme ju je pritegnila in kmalu sta si na skrivaj prevzeti in ganjeni nad usodo Mimi otirali solze.
Mesec je bil naokoli. V ponedeljek po pouku je vse tri začasne dijakinje zadržal resni profesor latinščine in jim razdelil vprašanja-lekcije, sklanjatve zaimkov in spregatev. Med besedili je bil tudi stavek: »Partisani nostri fortiter pugnabant pro libertatem patriae nostrae.« (Naši partizani so se hrabro borili za svobodo naše domovine.) Profesor je kasneje, ko je popravil naloge, tudi on je v njih pustil kar nekaj rdečih znakov, vsako kandidatko poklical k tabli in zastavil še nekaj slovničnih vprašanj.
»Ti pa že nekaj hazumeš,« je bil z znanjem zadovoljen in tako so vse tri postale enakopravne drugim sošolcem. Trije težki kamni so se odvalili, tesnoba je popustila, stekle so v pionirsko restavracijo v bližnjem parku, čeprav so bile zanjo že prevelike, a dobrodušna kuharica jim ni odrekla skodelice mleka in zapečenega rogljiča.
»Ampak samo danes, punce, to je za otroke! Če me vidi upravnica, lahko izgubim službo!«
Vetrovna jesen, ki je že po mestu raznašala odpadlo listje in smeti, se je zazdela prijazna in sprejemljiva.
Vračala se je med rdečimi tovarniškimi poslopji, mimo nogometnega igrišča, obkroženega s topoli, mimo manjših vil, ki so se znašle nekako odvržene in stisnjene med novimi bloki, nezasutimi jamami, ki so ostale od bombardiranja, in čisto vaškimi kočami. V borovem gozdu, ki so mu rekli goša, so vznikale barake s pločevinastimi strehami in z nekaj pednji zelenjavnega vrta na zasilnih dvoriščih. Skušala se je otresti morastega ponavljanja latinskih lekcij, povsem brezskrbna za prihodnost.
Na mostu jo je prestregla težko obložena ženska s sivimi lasmi, postriženimi ravno nad čelom.
»Bi mi malo pomagala nesti ta cekar?«
»Seveda, kam pa greste?«
»Tu, desno od mosta, na Studencih. Le puj z meno, nebo ti žal! Kje pa si ti doma?«
»No, pri teti, tam blizu tovarne.«
»A mame pa nimaš?«
»Ne tu.«
Ana je pogledala gubasti obraz, ki se je sklanjal nadnjo. Ženska je imela močne sive brke in čeprav je skušala biti prijazna, je bila še vedno malo čudna, kot coprnica iz Janka in Metke.
»Tam pod mostom imam krasno stanovanje, Spekla ti bom prave kremšnite pa kekse. Vidiš tisto rumeno hišo? Pridi, lahko bi tudi stanovala pri meni, če se ti bo dopadlo!«
Prijela jo je pod roko in jo vlekla na svojo stran«
»Pustite me, moram domov, mudi se mi!«
Otepala se je trdega prijema, izpustila cekar, se iztrgala in stekla čez cesto, med parizarjem in kolesarjem. To je tista ženska, ki stanuje pod mostom in lovi otroke, da iz njih kuha milo! O tem so se pogovarjale ženske v hiši, in menda so jo že pregledovali miličniki, vendar ji niso mogli nič dokazati, čeprav je brbotalo v velikanskem loncu na štedilniku.
»Ti trola nora!« je še slišala glasno zmerjanje ženske, ki je pobirala svoje cekarje.
Bežala je vso pot, odleglo ji je šele, ko je zagledala tovarno, iz katere so prav takrat odhajali delavci, saj se je šiht končal.
»Kam pa se ti tako mudi?« se je pred njo znašel sedemnajstletni sosed Pepi.
»No, malo sem pozna, teta je gotovo že nevoljna, ker me čaka s kosilom.«
Ostanek poti sta šla skupaj.
»Greva kdaj v kino, da ne boš samo doma pri svojih knjigah! Mogoče v soboto? V Udarniku igra barvni film, menda je krasen.«
»Veš, zvečer ne smem, ker imamo horo legalis, lahko bi me videl kak profesor – in potem bi dobila ukor.«
»Kakšno goro imaš, kako si rekla?«
»Zvečer pač dijaki ne smemo hoditi po mestu, to je tako kot policijska ura med vojno.«
Pravzaprav je temnolasi Pepi, ki je že izučen livar, kar čeden fant, mama in oče sta zelo ponosna nanj, saj že nekaj mesecev dela v tovarni. Rad se lepo oblači, lase pa ima nad čelom stopničasto počesane v kodrasti čop. Seveda sošolkam ne sme omenjati, da bo šla v kino s Pepijem, saj imajo druge svoje simpatije pri višješolcih ali študentih, mlajši fantje na šoli ali tisti z industrijskih žišev ali ikaešev pa sploh ne pridejo v poštev. Pravzaprav so vsi meščanski sošolci nekako revni, saj morajo njihove mame cele ure čakati na premog ali krompir, tako kot njena mama na deželi, krompir mora odslužiti s tabrhom pri kmetih prav tako vsako foringo s konji. A meščani imajo v stanovanjih parket, svetlo pohištvo in čipkaste prtičke. Nekateri celo klavir. Tudi oni jejo koruzni kruh, vendar se štejejo za nekaj več – za boljše od vseh tistih novih naseljencev po blokih in po barakah, ki so ostale od vojne, nekatere pa so si v goši kar sami postavili.
Mesto je otok, obdan s podeželsko in delavsko okolico ter s kmečkim vinogradniškim obrobjem, ki pa vanj ne more prodreti. Kateri del je moj, se je spraševala. Topla kuhinja, zvečer, z vonjem po mleku, ko vsi ležejo spat in ostane sama: takrat pritegne k sebi skrivnostno škatlo s kristalom-detektor, ki ga je prinesel striček iz tovarne – natakne si slušalke in posluša radio, najraje JAZZ nekje od daleč s tujega sveta, ki ga ne bo nikoli videla. Včasih ujame celo popevko C est si bon, ki jo poje skrivnostna Angele Durand. Še postelja postane mehkejša.
KONJ SKAČE VEDNO V OBLIKI ČRKE L
Ob petih zjutraj pride v kuhinjo striček. Najprej si nalije vodo v lavor, malo prha in pljuska, na širokem jermenu si nabrusi britev, se namili in se brije pred majhnim ogledalom. Na razžarjenem kuhalniku se pogreva krompirjeva prežganka v emajlirani skledici: odreže si kos kruha in zajtrkuje. Oba se delata, da ona še spi, saj je striček ne bi hotel tako zgodaj buditi, ona pa se noče izdati, da je budna, zato se zjutraj nikoli ne pogovarjata. On odhaja vedno dvajset minut pred šesto; jeseni je to še noč in vsako jutro temneje. Ona vstaja kmalu za njim, saj mora priti na avtobus do sedmih. Ta jutra jo navdajajo z nelagodjem; v gozdičku vedno nekaj kaplja z borov, megla, dež, sneg, temno je. Na postaji se srečujejo punce z različnih šol, postale so skoraj prijateljice; Vladka, ki je bila doma v čedni leseni hiši, jo je povabila v nedeljo na kosilo. Njena mama je bila vedra okrogla ženska s kito, speto v obliki štručke, prijazno je prigovarjala, naj si vzame še pecivo. Po kosilu jo je Vladka učila šah. Prvič je videla od blizu šahovsko desko. »Konj skače vedno v obliki črke L.« Prva in zadnja lekcija iz šaha je ustvarila spomin na skoraj srečno družino s tatekom in maminko.
Megleni in oblačni dnevi so se prevalili do Mikavža, ko so gospe – mame nekaterih sošolk za razred priredile miklavževanje z obdarovanjem, piškoti in malinovcem. Šolske klopi so razpostavili v obliki črke U, jih pokrili z ovojnim papirjem, razvrstili kozarce, šibe z rdečimi trakovi iz krep papirja, piškote na rdečih izstriženih podstavkih, steklenice rdečega malinovca in potem je prišel Miklavž, slovesen, v beli čipkasti srajci, z brado iz vate, zlato škofovsko kapo s križem. Ob steni so stale gospe in se radovoljno smehljale, zraven je bil tudi razrednik, malo boljše volje kot navadno. Na tabli je bil velik bel napis: Danes sveti Miklavž goduje, prosimo, da se ne izprašuje!
Menda so taka miklavževanja v mestu prirejali tudi pred vojno, zdaj so samo hoteli življenje kot kak prenovljen vagon prestaviti na stare tirnice, in nihče ni govoril o komunizmu ali o informbiroju. Živeli so nekakšni Faradeyevi kletki (še) brez političnih pretresov in pritiskov. Miklavž ji je prinesel lepe močne nizke čevlje. Vedela je, da jih je podarila Milena, ker je bil njen oče čevljarski mojster. Namesto da bi se razveselila, jo je bilo sram. Vsi so videli njene shojene čevlje s podkvicami na petah, s počenimi podplati. Ona sama pa tega ni hotela videti, čeprav je imela vsak dan premočene noge.
V veliki hiši se je oglasila kmetica s Hrvaškega. Za škornje, jopico in stare hlače je teti pustila purico. Naselili so jo v košari in striček jo je vsak večer v kuhinji pital s koruzo. Ana se je tega pitanja najbolj bala, žival se je branila hrane, ki so jo nasilno dajali v kljun in ji jo potiskali navzdol po vratu. Vse to za božične praznike, ko je morala biti na mizi pečenka. Namesto božičnega drevesa so prodajali novoletne jelke, vendar je striček prinesel drevesce z bližnjega Stražunskega gozda, kjer je bilo zastonj.
Šola je bila pozimi še bolj stroga in mrzla. Za visoke peči ni bilo nikdar dovolj premoga in oba »slugeca« sta imela že tako preveč dela. Pohištvo je pomnilo predvojne čase, v mizah so bile luknje za črnilnike, čečkarije in rezbarije so nosile izročila generacij klasikov, na eni je bil napis:
»V tej klopi je sedel največji slovenski pesnik K. K.«(Ali se mu je vsaj zdelo, da je.)
Prvi semester s počitnicami je prinesel štirinajstdnevno odrešitev. Ocene niti približno niso bile podobne lanskim, razen pri slovenščini in ruščini. Z Leo sta odpotovali skupaj, postali sta najboljši prijateljici, obe sta imeli domotožje, Lea seveda še bolj, saj jo je čakala velika družina, njen oče je bil zobozdravnik, in kadar je prišel na obisk v Maribor, se je odigral poseben obred, vsakokrat je obe povabil v kavarno Astoria na kavo in kolaček. Nekega dne pa sta se kar sami odpravili v kavarno Jadran. Samo ob sebi umevno sta sedli za marmorno mizico in naročili kavo.
»Vidve sta še premladi za naš lokal, tu otrokom ne strežemo!« ju je zavrnil starejši natakar. »pojdita domov!«
Vstali sta in osramočeno odšli v spremstvu posmehljivih pogledov kavarniških gostov.
V Ljutomeru sta se poslovili, Lea je nadaljevala pot proti Murski Soboti, Ana pa je izstopila in se napotila po zasneženi cesti proti domu tako kot prejšnja leta iz šole, dobrih sedem kilometrov. Januar se je že prevešal, a znakov pomladi še ni bilo. Sever je pršil v obraz ostre snežinke, prepihal tanek plašč in rezal do kosti. Počitnic se ni veselila, saj bo morala prebiti vse dneve v kuhinji, z mamiko ob štedilniku, očekom, ki vedno kaj bere, včasih tudi na glas, in z mački, med tem, ko bo mama v službi pri neki zadrugi za obrtne storitve, ki so jo ustanovili ob razlastitvi.
Obrnilo pa se je drugače, kot je pričakovala. Naslednji dan pred kosilom, ko je mamika iz kuhinje v sobo nesla krožnike, so ji na lepem vsi padli iz rok, na črepinje v veži pa je padla tudi ona in obležala. Tu so se počitniški dnevi končali. Mamika je izgubila spomin in ni razpoznala nikogar več, tudi Ana je postala zanjo »neka ženska«.Skušala je prevzeti gospodinjske opravke, ki jih ni bila vajena, še v peči ni znala zakuriti, iz štedilnika se je kadilo, vodo je bilo treba nositi v vedrih iz studenca na vaškem trgu.
Tudi kuhanje ji ni šlo dobro od rok, jedi iz kuharskih knjig so bile utopične: »Vzemi pol funta masla …« Pri njih niso nikoli tako kuhali in maslo so kupovali samo o postu.
V Maribor se je vračala z nelagodjem, z občutkom, da dela nekaj prepovedanega, da se izmika, brezbrižno beži od težav, namesto da bi doma pomagala. A šola jo je kmalu streznila. Profesorji so se zarotili, da bodo vedno strožji, prišel je nov ravnatelj, ki ni trpel nobenega divjanja in vpitja med odmori, hodil je po razredih, se kregal in grozil z ukori.
»Greš danes popoldne z mano na pevske vaje?« jo je nagovorila Lenka.
»Kakšne vaje?«
»K profesorju Zafošniku, ki vodi zbor v škofijski cerkvi. Odličen zborovodja in glavni organist v stolnici je, pa tudi pesnik. Ne bo ti žal!«
»Mogoče kdaj kasneje, zvečer ne vozi avtobus, pa teto bi skrbelo, kje hodim.«
Tako je za eno leto preložila svojo povezavo z glasbo, prikrajšana za dragoceno druženje z najboljšimi mladimi pevci v mestu. Lenka se je učila solo petje, s kristalno čistim glasom je pela arijo iz Aškerčevega Zlatoroga: »Kopni, tali že sneg se po planinah in trate zelenijo po dolinah, le v mojem srcu je še led in mraz in solze lijejo mi čez obraz.« Na klavirju jo je spremljal brat Dani, prav tako dober pevec, rad je zapel arijo vojvode iz Rigolleta, objestno in samozavestno: »Ženska le vara nas, hlini se, laže—verna se kaže, sladka in draga …«
V veliki dnevni sobi so odmevali tudi zvoki Straussovih valčkov, ko se je pol razreda med epidemijo gripe dopoldne preselilo k Lenki.
Ana je pisala svoj dnevnik, vmes pa tudi pesmi, o naravi, osamljenosti. Sošolka Klara ji je izmaknila zvezek pesmi in jih pokazala priznanemu pesniku iz osmega razreda, ki je imel že nekaj pesmi objavljenih. Spotaknil se je ob verzih: Ko sem hodila sama po ogradi, za hip sem začutila dih pomladi; trenutek le – in spet brezkončen mir. Rekel je, da so preveč individualistične in da se danes piše drugače. Odzvala se je s kitico: Prej sem ljubila samotna drevesa, danes objemam gore in ravni, samotna iskala prej sem človeka, danes pa iščem in ljubim ljudi. in poet je bil zadovoljen. Kasneje je obveljal za utemeljitelja intimizma v povojni literaturi.
V šoli ni bilo ne smeha ne šale, nobene dobrohotnosti, profesorji so bili vzvišeni in neskončno daleč od dijakov. Razživel se je edino profesor književnosti, ko je bral ljudske pesmi: Le vstani, vstani Jelvica, ti hči bogatga ceharja! Nekaj kot ostanek mladostnega ognja se je zabliskalo v njegovih temnih očeh pod sršečimi obrvmi. Vsi profesorji so bili že stari, težko preizkušeni med vojno, vrnili so se iz pregnanstva, revni, še razrednik je omenil, da naloge popravlja na koščeni mizi. Na kolenih. Vsi pa so vestno in dosledno opravljali svoje delo. V profesorskem zboru za višjo gimnazijo ni bilo nobene ženske.
Šolsko leto se je končno po pomladi brez praznikov skozi razcvetene bezgove in akacijeve veje privleklo do prvega maja. V tem času je raziskala okolico mesta. Leitersperg, bližnjo božjepotno cerkev na vrhu, Kalvarijo in Piramido. Proti Mariborskemu Otoku so hodili dijaki nekajkrat na udarniško delo, gradili naj bi pionirsko železnico tako kot v Ljubljani, vendar se ni točno vedelo, kako in kaj naj bi delali, Presipavali so pesek, vozili samokolnice s kamenjem in spodsekavali hrib nad reko, na katerim je bil sadovnjak, dokler niso na stezo v plazu padle prve jablane.
Železnice razen nasipa niso zgradili in pionirski vlak ni nikoli vozil proti Otoku.
KAR NAPREJ SE VRAČAŠ V STARO HIŠO SREDI MESTA
Teta in striček sta spomladi mimogrede večkrat omenila, da ji bo mama morala najti drugo stanovanje, saj otroci rastejo in enosobno stanovanje je premajhno za pet ljudi. Pa tudi hrana je draga. Bo pa lahko ob nedeljah vedno prihajala k njim, kot domov. Striček je zbolel za jetiko in dobil napotnico za Topolšico, kjer je bila bolnica za tuberkulozo.
Začeli so poizvedovati in na misel jim je prišla stara gospodična, ki je včasih prihajala v njihovo vas k pokojnemu kanoniku na obiske in je bila znana kot študentovska gospodinja, pri kateri so stanovale cele generacije prihodnjih duhovnikov. Bila naj bi stroga, zahtevna in pobožna.
Z mamo sta poiskali naslov sredi mesta z obetavnim imenom Vrtna ulica, vendar v bližini ni bilo ničesar podobnega vrtu, ne trave, drevesa, še grmovja ne. Le kartonaste gledališke kulise pred skladiščem na dvorišču. Dvonadstropna hiša je bila s konca 19. stoletja, že precej oluščena, z nedoumljivimi obrazi na vrhu, okrašenimi z rastlinskimi vijugami. Neki slikar ji je kasneje razložil, da je to značilni Jugendstil. Po dolgem obračanju ključka – na vratih – izkazalo se je, da je to zvonec, so se previdno odprla vrata pritličnega stanovanja, Na pragu je stala lastnica, majhna, že zgrbljena starka, z izrazito golšo, oblečena v starinsko nošo z jopicami in pletom v sivkasti in rjavi barvi. Nekoliko nezaupljivo je poslušala mamino prošnjo, dejala je, da ima že štiri podnajemnike, Omehčalo jo je šele, ko se je mama sklicevala na pokojnega gospoda kanonika, ki je bil daljni sorodnik njene pokojne mame. Končno so se dogovorili, da Ana jeseni lahko pride, v sobi, kjer spita dve dekleti, je prosto še eno ležišče – ozka zofa, ki pa jo bo treba pospraviti vsako jutro. Hrane seveda ne bo, tudi kuhati se ne sme, in pozimi se v sobah ne kuri. Pranje in sušenje perila ni dovoljeno. Obiski so seveda prepovedani, zvečer ob osmih je treba biti doma, ker se stanovanje zaklene. Tak je bil pač utečeni režim že več desetletij še iz časov pokojne mamam, ki je bila prav tako učiteljica ročnih del in modistka.
Ana je bila zadovoljna, ker je postala »meščanka«, tako je imela blizu do šole, še bliže do gledališča, odpadlo je zgodnje vstajanje in čakanje na avtobus, drenjanje in prepiri vozačev. Ko sta prišli dekleti iz službe, delali sta na pošti, sta jo sprejeli prijazno, Obe, osemnajstletna Eli s Koroškega, in dvajsetletna Marica iz Zrenjanina sta spali skupaj na isti postelji, Ana pa na grbasti zofi, kjer je pred njo spalo vsaj petdeset fantov. Pohištvo je bilo starinsko in zelo staro, v prostorni kuhinji, kjer je bilo vsak dan zakurjeno, je na železni postelji prenočeval petnajstletni dijak strojne šole, Vlado, v drugi sobi pa mala Alenka, gospodičnina nečakinja, stara komaj dvanajst let, ki je hodila v prvi razred gimnazije. Nenavadna družina se je kmalu spoprijateljila, najzanimivejše so bile večerne zgodbe, dogodivščine s pošte, ki sta jih pripovedovali obe poštarici. Ob sobotah so se vsi zbrali v gospodičnini sobi, se pogovarjali in poslušali radio. Eli je imela fanta pri vojakih, vedno ji je očital, da mu premalo piše, ona pa ni vedela, kaj naj bi mu pisala. Ana ji je za šalo sestavila ljubezensko pismo, Eli ga je prepisala in fant je bil srečen, Ana pa si je morala z njim namesto Eli redno dopisovati.
Začela se je gledališka sezona, dekleta so bila zgodaj v postelji. Gospodična je okrog sedmih šla spat skozi njihovo prehodno sobo.
»Lahko noč, dekleta, sladko spite!«
One pa so v zboru zapele:
»Lahko noč, gospodična!«
Ana je bila že pripravljena na odhod, oblečena je ležala je v postelji, pokrita do vratu, Marica je odprla veliko okno, ona pa je skočila na pločnik in stekla v gledališče. Ko se je vrnila, je v okno vrgla kamenček, Marica pa ji je pomagala splezati v sobo. To se je ponavljalo vsaj dvakrat na teden, med njimi je vladala zarota molka in gospodična ni o prekrških nikoli izvedela. »Nocoj pride nekdo na obisk, glejte, da bo soba pospravljena!« je oznanila gospodinja neko soboto popoldne, ko so bili vsi doma. Ni hotela povedati, kdo bo obiskovalec, a proti večeru je pozvonilo, sledilo je burno pozdravljanje:
»Fricika, Fricika! Mutika, mutika!«
Vstopila je visoka, krepka ženska v rdečem plašču in velikem rdečem klobuku. Z njenim glasnim vstopom »mutika, mutika« se je napolnilo stanovanje. Učiteljica Fricika je prihajala h gospodični vsak mesec, med njima se je prepredalo dolgoletno prijateljstvo iz nekih starih zgodb.
»Si uredila? Je obljubil, da pride?«
»Rekel je, da bo zagotovo prišel!«
»Gospodična, kdo pride na obisk?« je vprašala Marica za vse radovedne stanovalce.
»Psst!. Tega ne sme nihče izvedeti! Obljubite, da ne boste o tem govorile, to je skrivnost! Nocoj bo prišel k nam sam Svengali!« jim je zaupala Fricika.
Za Svengalija so vedele, saj so po mestu plakati oznanjali njegove nastope v Unionski dvorani: Svetovno znani hipnotizer in iluzionist Svengali s partnerico Elis …
Kmalu je spet pozvonilo. Punce so ležale negibno, pokrite do vratu, prižgana je bila mala lučka nad umivalnikom. Ko je šel skozi njihovo sobo v gospodičnino spalnico, so si ga dobro ogledale, čeprav so na videz že spale. Visok moški, z daljšimi, nazaj počesanimi lasmi in visokim čelom, najbrž predirljivim pogledom, a tega niso mogle videti, vse to se jim je vtisnilo v spomin tistih nekaj korakov, ko so se za njim zaprla pa tudi zaklenila vrata. Tudi prisluškovanje jim ni pomagalo da bi izvedele, kaj se dogaja za vrati. Najbrž jima Svengali prerokuje, so ugibale, čeprav prihodnost dveh starih žensk ne more biti posebno zanimiva. Mogoče ju je hipnotiziral ali pa kličejo duhove … To skrivnostno dogajanje je trajalo dve uri. Njegova visoka senca je tiho hušknila skozi sobo, ko je odhajal, dekleta pa so zadrževala dih.
Decembra je že hudo pritisnil mraz. Bližal se je božič. Soba je bila ledena, čeprav sta dekleti v službi dobili bone za kurjavo, je bilo to všteto v najemnino, kurilo se je pač v kuhinji, kjer so se lahko vsi pogreli, večkrat pa tudi v gospodičnini sobi, kamor pa ni smel nihče, razen v soboto popoldne.
Prišlo je pismo s povabilom. Gospodična se je odločila, da bo odpotovala daleč, v neko vas blizu Celja, kjer je živela njena prav tako stara prijateljica. Vsa zaskrbljena se je pripravljala na odhod in naročala Marici, kako naj skrbi, da bo doma vse v redu. Zaupala ji je tudi dragoceni ključ od vežnih vrat.
Dan po njenem odhodu je Marica dobila paket od doma, izpod Fruške gore. Popoldne je sklicala vso družino in odpirala veliko škatlo. V njej so bili pravi zakladi: kolač belega kruha, velik kos prekajene slanine, šunka. piškoti, doma narejeni čokoladni bomboni. Kaj takega v Mariboru še niso videli, hrana v internatu in v poštni menzi je bila omledna in pičla – tu pa je Marica priredila za vse pravo pojedino. Iz drvarnice na dvorišču so prinesli drva in premog in bela lončena peč v kotu ni mogla verjeti, da je v njej po dolgih letih spet zagorel ogenj. Nevsakdanja družina prestradanih in premraženih podnajemnikov je prvič skupaj praznovala. Nekdo si je drznil odpreti velikansko črno omaro na hodniku. V njej so se drenjala starinska ženska oblačila, dišeča po naftalinu, s čipkami in žametom, klobuki s pomečkanim makovim cvetjem in perjem, visoki črni čeveljci z vezalkami, okrašeni sončniki in ogrinjala, obrobljena s krznom. Kmalu so se v ogreti sobi vrtele starinske gospe in gospodične v prašnih rožnatih in svetlo modrih dolgih oblekah s klobuki, okrašenimi s cvetjem in pajčolani. Zavladalo je nekakšno čarobno razpoloženje, kot da je vsak med njimi nekdo drug, ko da so jim starinska oblačila pričarala ljudi iz davno minulih časov, ko je bila gospodičnina mamam še mlado dekle. Računali so, da je bilo to že pred sto leti. Smejali so se, plesali, se priklanjali drug drugemu in se pogovarjali tako kot gospoda na gradu v Desetem bratu. Tudi Vlado je oblekel dolgo toaleto z velikim slamnikom, saj moških oblek v tej ženski omari ni bilo.
Praznovanje so ponovili tudi naslednji popoldan, spet so zakurili, soba se je že prijetno ogrela, do sitega so se najedli, le preoblačili se niso več, izprašene obleke so stežka strpali nazaj v črno omaro, kjer je bilo mnogo manj prostora kot prej. Tretji dan naj bi se gospodična vrnila. Že zjutraj pred odhodom v službo so odprle okna, da je v sobo vdrl ledeni mestni zrak Odprto je bilo ves dopoldan, da se je tudi peč shladila. Skrbno so pometle vse ostanke kurjave in pepel. Proti večeru je pozvonilo. Vsi so bili zbrani v kuhinji.
»Ste bili pridni? Marica, je bilo vse v redu? So otroci nagajali?«
»Vse je v redu, gospodična! Boste popili čaj, da se ogrejete?«
Nalila ji je lipov čaj in ponudila preostale piškote. Gospodična je bila zadovoljna, le ko je šla skozi dekliško sobo, je vzkliknila:
»Tu pa smrdi po dimu! Je kdo kaj zažgal?«
»Ne, seveda ne, okno je bilo odprto, zunaj pa smrdi po premogu!«
In tako se je vse umirilo, soba pa je bila spet mrzla kot po navadi.
BRSTJE, MAJ, VRTILJAK IN RAZNE SELITVE
Na šoli so ustanovili MKUD, Mladinsko kulturno umetniško društvo s tremi sekcijami, literarno, dramsko in glasbeno.Za nastope na proslavah je sicer skrbel šolski pevski zbor – vstani, mladina, in stoj kakor hrast – in priložnostni recitatorji – Veš, mama, rad bi ti napisal pismo, Takrat, ko je prvič ročice razprl, Sini moji, moji fantje zlati, ki borite se v gorah, O, hoste, nekoč bo spet vse tiho po vas, vse mirno, Samo milijon nas je … vendar je bilo to nekako pisilno, obvezno. Te pesmi so se ponavljale leto za letom na vseh proslavah, postale so obrabljene, da se nihče več ni zavedal pesniškega doživetja, ki je izzvalo te verze. Pravi glasbeni del je predstavljal simfonični orkester z instrumentalisti iz vseh razredov. Vodil ga je že izkušen glasbenik – Šijek. V literarno skupino so se povezali višješolski pesniki in –manj pisatelji. V dramskem krožku so se prepirali zagovorniki sodobne dramatike (Ingoliča) in klasične (Sofokleja.) Namesto Antigone, ki je prevladovala, so uprizorili Plautova Dvojčka.
Literarna skupina, v kateri ni bilo več priznanega pesnika, ki je odšel študirat v Ljubljano, se je sestajala enkrat tedensko proti večeru. Vsak je prinesel s seboj novo ali že malce preležano pesniško žetev, po vsakem branju se je razplamtela kritika, ostra, včasih cinična, vsekakor pa boljša od prebranih besedil. Profesorjev niso prosili za mentorsko pomoč, Ana je sicer dala svoje pesmi v oceno doktorju Dobniku, vendar je bil njegov odgovor omalovažujoč – V pesništvu je oblika najvažnejša, a vi boste seveda naredili po svoje! – In to je bilo vse.
Gradivo, ki se je nabralo, ni imelo prav nobene zveze s »pesniškim trenutkom«, pesmi so govorile o brstih in cvetenju, o ljubezni in razočaranju, o osamljenosti in minljivosti, veliko o sanjah in željah, prav nič o vojni, svobodi, o obnovi porušene domovine. Nekdo je staknil ciklostil, drugi matrice iz mamine službe, dva ali trije so znali za silo tipkati – in vzklilo je Brstje. Po prvem navdušenju so avtorji dobili ostro kritiko, ki je bila objavljena celo v pravem mestnem časopisu; kritik je »klasikom« očital malomeščanstvo, malodušje in individualizem – skratka, pomanjkanje stika z resničnostjo in sodobnimi literarnimi tokovi. A Brstje ni presahnilo, kmalu mu je sledila revija Svit, ki je združevala mariborske srednješolske književnike. A tudi Svit je naletel na neprijazen sprejem ideološke kritike. Ana se je na sestankih Brstja počutila nekako ogroženo, vsakič je doživljala ostre napade, celo žalitve, večkrat ji je šlo na jok, nikoli pa ni pomislila, da je v literarnem krožku med fanti edino dekle. Svoje domotožje in samotnost je izlila v pesmi Znamenje:
Znamenje trhlo
v zasneženem polju
trudno klonilo
je v noč,
v težkem brezupu
srce je prosilo
pomoč.
Veter še moli
nad znamenjem padlim,
polje prostrano
molči
Bedno srce,
boš še kljubovalo,
strto in brez
pomoči?
Pomlad je celo med Koroško cesto in Vrtno ulico prinesla nekaj zelenila, šope regrata v razpokah med asfaltom, divje bezgove poganjke in okrogle zelene pričeske medlih mestnih dreves, vse to jo je spominjalo na domačo pokrajino ob Muri, ki se je kar naprej vrivala v njene verze. Takrat je v neki stari knjigi odkrila Machov Maj v Lahovem prevodu. Pesnitev jo je zagrabila, vendar ne zaradi zgodbe o razbojniku in njegovi Jarmili, prevzela jo je z čustveno močjo:
»Mar vidiš potnika,
ki čez daljavo gre,
nikoli več pogled
ga ne doseže tvoj,
to čas bodočnosti je moj.
To doživetje je morala z nekom deliti, prav nič ni dvomila, da bi poetično moč lahko občutili tudi drugi. Sploh ni pomislila, kako čudni skupini ljudi je bil namenjen večer v starinski meščanski kuhinji – stara gospodična, mladi poštarici, petnajstletni dijak in najmlajša Alenka.
»Bil pozen mrak je, prvi maj –
večerni maj – ljubezni čas,
k ljubezni zval je grlic glas …«
Brala je tako, kot da bi vse te podobe ustvarila sama, ona je bila Hynek, Viljem, Jarmila. Čarovnija je delovala, obrazi so odsevali nevsakdanjo prevzetost, svetlobo v očeh, vzdihe in solze, vsi so bili kot zamaknjeni, čeprav niso ničesar pričakovali in na to sploh niso bili pripravljeni.
»To je krasno,« je vzdihnila gospodična. »Ali nam boš jutri spet čitala?«
In tako so se vrstili majski večeri ob prebiranju Machove pesnitve.
»Družina« se je prijateljsko zbližala, obljubili so si, da se bodo prvega maja čez deset let srečali na Rozenhuglu v parku, a brez gospodične. Ana je dopolnila šestnajst let, bila je nesrečno zaljubljena v sošolca Borisa, z njim sta razvila napol prijateljske odnose, zlasti zaradi Machovega Maja. Dogovarjala sta se, da bo ona napisala libreto za opero, ki jo bo on komponiral. Vendar se je Maj tem poskusom uspešno upiral, pomagala ni niti bližina Negovskega jezera, kjer je kasneje v mlinu pri sorodnikih preživljala brezskrbne počitnice ob sprehodih in nočnem sanjarjenju v mesečini, tako daleč od stvarnosti, nacionalizacij in prisilnih oddaj na kmetih..Želela si je nekaj več samote in svobode, saj je postajalo večerno tihotapljenje skozi okno že prenaporno. Sklenila je, da si bo poiskala drugo stanovanje, čeprav se je navezala na obe dekleti, zlasti še na Marico, ki je izžarevala resnobno milino in zrelost.
Svoje slovo od otroštva in svoj rojstni dan je praznovala, ko so na opuščenem pokopališču postavili vrtiljak. Grobovi so bili izseljeni in poravnani, ves prostor je prerasla gosta nizka trava, oblasti so sprejele gradbeni načrt in začeli so graditi Ljudski vrt, veliko nogometno igrišče. Ko se je vračala iz šole, jo je ustavila vesela, razglašena cirkuška muzika, okrog »ringlšpila« so se zbirali šolarji, pobrskala je za kovancem, sedla na oluščenega belega konjiča in že so leteli nad vrhovi mladih topolov, občutila je pritajeno radost in zaslepljenost od sončne svetlobe, vse okrog nje se je razblinjalo kot v sanjah o letenju nad strehami.
Vrtiljak je kmalu odšel dalje po svetu, topoli divje rasli iz prekopanih grobov, na robu je ostala še stara kapela, v kateri je bil pokopan prvi mariborski škof, ki je veliko naredil za »mili materni jezik« in napisal pesmi, ki so jih včasih doma radi prepevali, stara mati zlasti Preljubo veselje, oj kje si doma in Le predi, dekle, predi, jeseni pa je z vseh goric odmevalo. »En hribček bom kupil, bom trte sadil.« Tudi Slomška so preselili, bližnjice do šole pa je presekala bela betonska ograja.Za učenje je ostajalo vedno manj časa, kar se je poznalo tudi pri ocenah, cvek pri matematični šolski nalogi ji je podpisala kar Marica, seveda z imenom gospodične, ki seveda o tem ni imela pojma, pa tudi zanimalo je ni, saj je bila Ana le podnajemnica.
Junij je prinesel malo slovo od hiše v Vrtni ulici, od nove družine, ki je ni nikoli več videla, in tudi na Rozenhuglu se prvega maja čez deset let niso srečali, saj jih je življenje spretno razmetalo in so pozabili na zaobljube.
Ana je odšla s svojim malim kartonskim kovčkom in z aktovko, v kateri so bile šolske knjige, pesmi in spričevalo petega razreda.
Vrnila se je domov in globoko zajela vonje po zorečih žitih in košnjah na negibni, nespremenljivi Panonski pokrajini. Vendar je bil to že čas njenega bega. Umaknila se je najprej k sorodnikom k negovskemu ribniku, kjer je živela pokrajina navdiha. Vsak dan znova so jo očarali gozdovi, stari škripajoči mlin, vonji po pšenici in moki, tetine zgodbe in razpravljanje o politiki na sprehodih s starim stricem, ki jo je vodil na sestanke nekakšnega odbora v velikem na pol razpadlem gradu.
Preslišati in spregledati je hotela resničnost. Vse zgodbe niso bile vesele, ljudje, ki so jih pripovedovali, pa so doživljali vsak svojo žalost, nesrečno ljubezen, odtujenost, neozdravljivo bolezen. Samo ona s svojimi šestnajstimi leti je ostala nedotakljiva, zamaknjena v svoj sanjski ali izsanjani svet, v beli obleki, s temnimi dolgimi lasmi, na dolgih sprehodih s knjigo v roki, bolj začudena kot sočutna zaradi tujih usod.
Ljubila je preproge cvetočega lokvanja v mesečini, in zgodbe o umorih in samomorih je sprejemala le od daleč. Domačija je bila samotna, vendar razgibana, spremenljiva. Izpod jeza je uhajal potoček in obrobljal osojno stran kamnite hiše, curljanje se je slišalo tudi ponoči. Po ozki cesti so kmetje z goric, ki so na svojih krpah zemlje pridelovali pšenico, prihajali v mlin z vrečo zrnja na starem kolesu, le redko še kdo z vozom. To je bil čas obveznih oddaj, vendar tem nekdanjim viničarjem ni imel kaj vzeti. Teta Gerika je dan za dnem pekla pogače ali kruh iz najlepše bele moke, v katero je primešala tudi po pet jajc, saj se je za kokoši vedno našlo nekaj razsipanega zrnja. Mož mlade tete je včasih že zjutraj nalovil ribe, da so jih spekli za zajtrk. Po mariborski dijaški menzi z oškrbljenimi skodelicami in vodeno belo Projo, po kosilih s polento in rdečimi omakami, po večerih brez večerje je bila tetina kuhinja imenitna. Čeprav je Ana živela v svojem sanjskem svetu in pisala verze za libreto, je rada jedla, prebolela je okužbo na pljučih, ni več pokašljevala in se okrepila, dobila je sončno barvo, da je bila pred ogledalom prvič zadovoljna s svojo zunanjostjo. Nos in visoko čelo sta izgubila koščenost, oči so dobile toplejši sijaj.
Vrnila se je domov, kjer je čakal zoreči sadovnjak in poplava aster, cinij in dalij, razcvetale so se modre nočne deklice in norčavi zajčki, pred hišo pa so v zabojih, ki se jih je spominjala še z otroštva, cveteli košati oleandri. Rože je v mestu najbolj pogrešala, zato se je rada zatekala na vrt, čeprav ji za zelenjavo ni bilo mar. Čakalo pa jo je tudi soočenje z mamikino čudno boleznijo brez spomina, kuhanje, kup posode po kosilu in pranje perila, ki ga je po namakanju prekuhala v velikem bakrenem kotlu, na koncu pa ji je preostala odločitev, ali bo z vaškega trga v težkih vedrih nanosila vode ali pa bo izpirala perilo kar tam, ob vodnjaku, kjer jo bodo vsi videli. Veselila se je naliva, ker je s strehe po žlebovih priteklo dovolj vode.
Zvečer je pisala dolga pisma Lei, Lenki in Borisu ter težko čakala odgovore.. Pisma so ji prinašala vonje mestnega poletja, plavanja in škropljenja na Mariborskem Otoku, dnevnike z Leinih družinskih počitnic, Borisovih razmišljanj o umetnosti in jedkih sodb o glasbenih prireditvah in o knjigah, ki jih je prebiral. V pismih sta si bila mnogo bližja kot v resničnem življenju.
