V ULICI ZADRSKEGA MIRU SE JE POJAVIL TIGER

Na začetku Ulice Zadrskega miru
se je pojavil tiger
bil je najvztrajnejši tiger vseh časov
Tako redek stvor dandanes
Tako redek da je težko v to verjeti
Nihče ne verjame v njegovo pojavo
čeprav mu otroci nosijo male darove
in deklice iz predmestja ga prihajajo gledat
vzburjajo se s tistim kar je najboljše
Vsi ga gledajo s primerne daljave
i ne verujoč obračajo pogled k nebu
ki lebdi nad njim svileno kakor on sam
V velikih skokih tiger preskakuje zgradbe
boji se da ga bodo na ulici ubili
tisti ki se delajo da ga nimajo radi
a vpijejo za njem kako je lep
kakor visoki beli valovi juga
ki že dneve preznojujejo celo mesto
Tiger niti ne sluti da je padel v zanko
u jamo, ki mu jo kopljejo leta
tisti, ki se blago nasmihajo njegovi nenadni pojavi

PLIŠASTI TIGER

Niso mi dali niti ene igračke
Niso mislili, da to potrebujem
Nikogar ni bilo, da bi jih opozoril na to
Svoja leta sem preživljal v prahu zime
na ledu, ki je zlahka pokal pod burjo
Mislil sem, da ne bom preživel otroštva
niti drugi se niso preveč zanašali name
In potem sem končno odrasel
misleč da imam več tisoče let
Noben osupljiv čudež se ni zgodil
v tem času na katero ne obstaja niti spomin
vse dokler v trgovini ko so mi kupovali pijačo
nisem naletel na plišastega tigra
On me je vrnil v počivališče otroštva
pozabljeno sonce se je oglasilo iz njegovih prog
Takoj sem vedel, da bom še enkrat
vse ponovno preživel v ljubezni
Tiger mi je prinesel uteho in vrnil optimizem
Končno sem lahko tulil in pel
krenil za svojim krdelom
in hranil s krvjo svojo dušo in svoje telo

TIGER JE PRVA BESEDA

Tiger je ena od prvih besed
Prišel je ko sem bil osamljen otrok
Ko je oče odšel na sprehod
Ko je mama dala preveč popra v juho
Vem samo da on še vedno obstaja
da se pojavlja v sanjskih knjigah
oznanja se o njem kot o umetnosti
Bolj ko se oddaljujem od otroštva
njegovo življenje postaja vse bolj skrivnostno
Tiger je končno stopil tudi v lirsko poezijo
ko se je to najmanj pričakovalo
Te pesmi kako tudi tiger izruvane
iz mojega molka ki se je obesil
čez decembrski mesec
Nikogar posamič ne ogovarjajo
Tiger je pripravljen končno oditi iz otroštva
oditi iz poezije
i se spet vrniti v prvo besedo

MOJ TIGER JE POVEZAN Z MOJO HIŠO

Svetil je
Dišal je
Režal je
Prihajal je pogosto na vodo
in zadnji odhajal
Vedno je spoštoval čas
vedno je dobival moč
ni prenašal dotikov
obračal se je okrog mene
delal vse kakor poprej
Moj tiger je povezan z mojo hišo
ne izpusti niti eno mesto
ki mu je obljubljeno

KO ME JE ČAKAL, TIGER NI JEDEL

Tiger se sprehaja po livadah
vse dela da bi me našel
Čeprav je zvit in zahrbten vendar
me ne skrbi
Poskušal me je dočakati tudi na vhodu v gozd
a njegovo modrost sem spredvidel
Ko me je čakal, tiger ni jedel
Ves dan je lovil lačen

TIGER JE ŠEL VEN S SONČNIM VZHODOM

Odšel je iz moje hiše
ko sem shodil
Preselil se je v skrivnostno soseščino
Še ne verjamem da me je zapustil
da se ne bo vrnil
in puščam odprta vrata
odprta okna
Tudi streho sem razprl
vse ograde ostranil
Na mestih na katerih ga pričakujem
pustil sem obilne dragocenosti
Tiger je odšel s sočnim vzhodom
zlezel je skozi tenko stebelce bambusa
kakor da je šel skozi kredo
tako je zbledel
Zapustil je vse kar je bilo moje
kakor užaljeni ljubimec

TIGER JE NA POTI

Mislim, da moj tiger odhaja
da ga izgubljam
Več naju ne povezuje džungla
nisem ga slišal dneve
več ne slišim režanja
boječ se da me hoče ubiti
Opazil sem njegovo sled k vodi
končno sem tudi to izgubil
Je šel na drugo stran reke
odšel za vedno za svojim telesom
spremljajoč svoj dih
sledeč svojim zobem
ki so me tolikokrat oropali
pobili vse živo kar se je gibalo k meni
Zdaj ko sem ostal sam
je pretrgal našo zvezo
krenil na dolgo pot
Nebo ve da ga čakam
da sem brez vsake pomoči
sam brez tigra

TIGER ME BO PRENESEL V PROSTOR VONJEV

Nekega dne se bo vrnil
stvari bodo popolnoma drugačne
Dotlej na njihovem mestu
stanujejo samo male senc
Kmalu se predajo
ogrete od sprememb
Ko se tigru stopala utrudijo
bo planil
in me tešil
in zavijal v nočno cvetje
Sešel bo naravnost do mojega obraza
do mojih oči
polnih vročice
da bi bil gotov
da se je vrnil pome
da me bo na svojih napetih tetivah
preko vseh grehov
prenesel v prostor vonjav
v nebo po katerem oblaki prhutajo
kjer se ljubezen nahaja
v posodi za sadje

TIGER VEČNEGA VESELJA

Tiger se je vrnil, ljubezen moja se je vrnila
Tiger je lačen, žejen in ranjen
Tiger je hladen kot deževni oblak
Tiger je moja brezkončna žalost
Tiger je moje veselje
Tiger je zmagovalec nad veseljem in žalostjo
Tiger je v mojem srcu
zvest in muhast
kakor tudi ves svet
Vrnil se je tiger, ljubezen moja se je vrnila
vrnile se je spanec v sanje
vrnil se je smeh vrnile so se solze
Tiger je vsako moje čutenje
vsaka pozaba
življenje in smrt
osvetljena in zatemnjena pot
zaklad mojega srca
moje srce prazno
vrnil se je tiger večnega veselja

TIGROVA SLAVA

Slava tigra je ogenj zraka
Velika tigrova zvezda pada z dreves
Tigrova slava se množi kot gosenica
Vsaka steza nosi tigrovo sled
Za tigra nikogaršnja slava ni skrivnost
izpolnjen je s sliko vsakogar od nas
Tiger je naš telefonski imenik
Tiger ne pozna anonimnosti
Vsak njegov odtis je spomenik
seme, katerega klica se dviguje k mesecu
z vonjem belega kruha
Povsod na svetu tiger je prava lakota
iztegnjena roka pred mojimi očmi

MOJE TIGROVSKO IME

Ljudje so bratje tigrom
povezani so s tigrom
z njim so doživeli sanje
za katere ne vedo niti v sanjah
Skrit pred svojimi najdražjimi
grem po svoje tigrovsko ime
Šel sem na izpit svojega poguma
globoko skrivam svoje sledi
Mojo odločitev čaka družina
tisti ki me imajo radi čakajo na znamenje
na velikem nebu svetlobe
Konec moje skušnjave
povezanost je s stvarnikom vsega živega
Zdaj sem tisti ki rešuje
ki ga nihče ne bo ulovil
Novi bojevnik sem
novi človek tiger
Prastaro bratstvo je še enkrat obnovljeno
in do mene sega pesem džungle
Moja je preobrazba dokončana
moje potovanje je končano
in nihče razen mene ne ve kaj se je zgodilo

POLDNE

Tiger in jaz
Jaz in tiger
Tiger in tiger
Resnično
Nisem tega pričakoval
doživeti
Videti
A lepo je
In to je pesem
samo poldne
Globoke oči
Skrivnost s skrivnostjo
Moje telo
njegovo telo
Prečiščen zrak
s katerim se igrava
kako otroci

TIGER GOVORI SKOZI MOJA USTA

Nek tiger z rumenim smrčkom
liže moj obraz
On govori skozi moja usta
To kar pravi je zavito v moje srce
Njegov jezik kot kaplje smole
se lepi na mreno mojih oči
Iz noči v noč prihaja prižgat svečo
in poganja mojo kri

NIKOLI NE BOM VIDEL BORNEA

Nikoli ne bom videl Bornea
morski veter me ne nosi tja
Vedno bom vedel
da je tam on
svoboden kralj
Nikoli ne bom videl Bornea
niti ne bom kdajkoli srečal njega
a vedno bom vedel
da lahko računam nanj
Nikoli ne bom videl Bornea
in še vedno ne vem
zakaj vidim njegov obraz
v svojem ogledalu

MOJA DUŠA PRIPADA TIGRU

Moja duša pripada tigru
Tiger je zaprl vse izhode
iz katerega bi se lahko izmuznila
Pričakujem da se pravočasno pojavi
da se oglasi vsa v belem
kakor na medenem mesecu
On z njo niti ne govori
samo jemlje jo
sili jo da tava za njim
po pustem svetu
brez počitka
Ko boste našli moje truplo
se bo moja duša
že bojevala v tigru
Ne bo izgubljala niti trenutka časa
takoj bo krenila na lov

NIHČE NIMA RAD TIGRA

Nihče okrog mene nima rad tigra
Vsi se čudijo da to sploh govorim
kakor da gre za mračna preroštva
Oni pri omembi tigra vidijo kri
vidijo nože ki se svetlikajo kakor očniki
Vidijo reke krvi
in v njih zlomljene kosti
Glede tigra so vsi ozdravljeni
toliko da niti njegovega glasu ne slišijo v noči
Na samem robu živcev sem
ne morem jim pojasniti niti toliko
da je moj tiger samo romantična pripoved
Ne vedo v čem je problem
in ne zanima jih
Že sem star in žalosten
a nočejo sprejeti tigra s katerim se igram
čeprav me ne puščajo zunaj nadzora
Nimajo radi tigra ker želijo biti na varnem
a trdnih tal pod nogami vseeno nimajo
s tigrom je za vedno
izgubljena njihova gotovost

TIGER V ZOOLOŠKEM VRTU

Nikoli nisem bil v Indiji
Tigra sem videl v zoološkem vrtu
Bil je tako ravnodušen
da sem se razočaral s srečanjem
bal sem se tudi pomisliti na to
Po malem je imel svinjske parklje
hodil je kakor da naokrog išče drogo
V kletki se mi je zdel podoben gobavcu
Skoraj bi odšel v Idnijo
videt tigra za nekaj rupij
Videt ga kako srečno živi v džungli
sredi gozda čez ulico
Indija se mi je zdela daleč
dlje od tigra v kletki
Presenečen sem bil nad tem dejstvom
da sem moral ostati v živalskem vrtu
ostati v svoji pisarni s tv
gledati svetlikanje tigra na ekranu
sedeč v naslonjaču preoblečenem z njegovo kožo
Tiger je v veliko daljavo
premaknil Indijo

TIGER JE OČE MOJIH SANJ

Tiger je oče mojih sanj
ki bi me težko priznal
on je velmož
on je vodja
in mu ni do nikogar
Niti želi ne da o njem govorim
bojevit je in resen
Tudi se ga ne spominjam
ne prepozna me
vedno me pušča zunaj hiše
daleč od poti
kjer hodi
Naporen sem zanj
in nepomemben
Nikoli se ni navadil na pogovore
s komerkoli
Na tisto kar je njegovo
niti pomisliti ne smem
Ne da mi tega niti pogledati
kakor da me sploh one obkroža

TIGROVA KRI

Tiste ki jih iščem
vidim samo kot tigra
Tiste ki me imajo radi
so daleč kot tiger
Ko on izgine
za njim sonce zahaja
ko se v skrivnost spremeni
mesec vzhaja
Ko se pojavi poraz
izginja kot mladost
Tiger se spušča s temo
ki dozoreva kot grozdje
Kar pride na moja usta
tigra izziva
Tisto kar nosim v srcu
je njegova kri
petelinji greben z njegovih usten

TIGROVE OČI

Nebo neprestano okrašujejo kristali
to so tigrove oči
in plima njihova
in one zore nad ponižnimi romarji
ki zbirajo oblačilo okrog telesa
da jih tigrove oči ne sežgejo
ali da jih ne spremene v led
Gospod ko tako sanjam
tigrove oči postajajo zvezde
ki potujejo na drugo stran sveta
A mar ni lahko tako najti tigra v noči
ko so njegove oči
svetle kot srce azijske puščave
kako oblaki
kako kontinenti
skrivnostni predeli
v katerih se svetlika duša
vsakega živega stvora
Nebo je polno svetlih lobanj
tigrovih oči
bitij ki se gibljejo v nočeh

MISEL O POREKLU TIGRA

Ležim v postelji
Moje temne oči plezajo
po zidu sobe
Mislim na poreklo tigra
Sprašujem se
Ali poznam njegov stil
Kdo je on
Njegova slika
je edina ki se mi smehlja
Ko je stopil
v prazen prostor
ko so mu zvezde
sprožile gene
Vsakega dne ga omenjam
in moji predniki
ga kličejo
Moji brki
sprožajo vprašanja na ustnicah
odkod je oče tigra
njegova mati
ki ga nikoli ne omenja

TIGER TAM, KJER JE SRCE

Rožnat s črnimi lisami
kakor da je del mojega srca
ki se ponovno razdvaja
Zasvetlika
dokler ga ne sproži
Tiger je zavzel prostor
moje duše
Ki se nad njim nagiba
preiskuje niti svetlobe
v katere se je zapletel
na katerih stoji
Skoraj prede
Vsakega dne ga zamenjuje tema
mračna od pogoste uporabe
polna patine
Kot bakreni lonec
Na mestu srca
ostajajo plamenčki odseva
podobni očesnim duplinam
iz njih zletava tiger
proti oddaljenemu srcu
med zvezdami

TIGER S TELESOM MESECA

Ta tiger s telesom meseca
vzglavnika na katerem spi moja draga
z glavo orla s krilom lastovke
ni tisto kar vidimo
ni tisto kar mislimo
ni prizor ampak sanje
in vsaki dotik z njim je nemogoč
drugi mu absolutno nič ne pomenijo
Tudi strahovi bežijo od njega
od tigra, ki smo ga odkrili sami
od oči zelenih kakor leda drevja
Obstaja samo en neviden ključ
on istočasno odpira zemljo in nebo
roka tigra skriva ga v reki
glava orla ga skriva na nebu
krilo lastovke skriva ga v ogledalu oblakov
v blisku ki zaustavlja dih

SHERE KAHN

Sin moj spremeni se v divjega tigra
in krčevito se drži roba puščave
Prišel bo dan ko bodo tudi lovci
ulovljeni
ko bodo imeli svobodo po kateri so hrepeneli
ko jih bodo lahko jedli
Sin moj v enem skoku ulovi plen
sijajen kakor ob zori
ne odhajaj na nočni pohod za hrano
potrpi dokler tvoja radost kipi
podoben si deklici ki jo je tiger odnesel
in zdaj je tvoj ugriz prepoln nežnosti
Shere kahnova progasta koža
so njegovi dolgi lasje
in bele sledi na vratu in nogah
naj bodo tvoja večna volja
Sin moj z rokami iz mesečine
vzemi bambusovo palico
napoti se za tigrom in se v njega pretvarjaj
dokler te spremlja ljudstvo džungle
moja ljubezen s katero se boš poročil

TIGER MED TRDIMI PLATNICAMI KNJIGE

V mojo knjižnico se je vtihotapil tiger
Tiger je stopil v moje knjige
Tiger se je nastanil med trdimi platnicami
On ne more trpeti nikogaršnje besede
On ne more prenesti niti lastnega uma
Tiger je začel vojno z pisci
on jim ne pusti pisati pesem
trdi da niti ena beseda ni dobra
njemu je vsaka beseda trn v telesu
Moja knjižnica je polna groze
Tigru je slabo od zahtev piscev
stopil je v knjigo kakor v samopostrežno
pojedel je vse, kar se je pojavilo
Zdaj je samo ena knjiga popolna
zdaj je samo ena knjiga dovršena
tista s trdimi platnicami
v kateri tiger spi in sanja Indijo

SLIKA TIGRA NA ZIDU MOJE SOBE

On je edini od te vrste
ki se ne premika
spremljajoč me z očmi
Ne hranim ga
on pa je moje telo
vsake noči
zaustavil se je v gibu
kakor da me želi uvesti
v skrivnosti
ki jih ne razumem
Slišim ga kako diha
kako tre travo
po kateti hodi
medtem ko pazi name
uokvirjen v sliko
na zidu moje sobe

SANJAL SEM, KAKO USTVARJAM TIGRA

Sanjal sem kako ustvarjam tigra
kakor počnem to tudi zdaj
kakor se mi pogosto dogaja
da mi je samo do tega
da to edino razumem
da to ustreza mojemu umu
da to ustreza moji duši
Mislil sem o tem napisati pesem
o tem, kar vidim
kar vem
imel sem enake možnosti
kakor da sem pisal o čemerkoli
Ali jaz vztrajam pri tigru
toliko da stalno držim roko dvignjenoko
in to obljubljam

POZABLJENI JEZIK

Žal mi je gledati njegov konec
na način prezgodnje smrti
Sebični so vsi, ki odhajajo
Obrnejo se s hrbti
dvigajo se v zrak
pozabljajo jezik
Nisem pričakoval da bo tiger
odšel tako hitro
in pustil za sabo žveplo
odpiral vene
se sebično premikal iz središča
Ko gledam za njim
jezik mi pada ven
Niti srca več nimam
ono je rumen i list v snegu
Po naključju sem se znašel
potisnjen v ta tunel
v noč
prekrit z drobnimi ščetkami sanj
skozi katero je šel tiger
kot otrok ki kriči
po bujenju

OBČUTEK TIGRA

Tiger je izvir po sebi
Tiger je cilj po sebi
Tiger dela samega sebe
Tiger je svoj plod
Tiger je ureditev življenja
njegova mistika
Tiger je moč
ko je on je
ko se pojavi se pojavi
ko obstaja obstaja
ko izgine izgine
Tiger je vsak občutek
Tiger je vsako čutilo
Tiger je vsaka vrednost
on je moj jaz

Prevod: Marjan Pungartnik

STRAST

Med sovraštvom in ljubeznijo,
na meji,
ki je tanjša od niti,
ta kraljuje,
močnejša od skal.
Če usahne
njena moč
v labirintu
človeških hotenj,
patina bo
prekrila sovraštvo,
zasenčila ljubezen,
zavladala bo
ravnodušnost
in od življenja,
polnega različnosti,
bo naredila
sivo
nebo brezosebnosti.

SPLETIČNA

Mojemu (s)lepemu prijatelju

Noč,
   izbrala si
   temo za bivališče.
         Hvala ti,
   da si stopila
   na mojo stran.

IZID

Ekscenter
življenjske galaksije
nas odnaša
daleč
od izhodišča,
da bi se
po izrisani logiki,
podobni ekliptiki,
s hitrostjo misli,
po silnem iskanju,
ponovno
znašli na mestu,
kjer vse asociira
na mladost,
stare prijatelje,
in kot da nam
nikamor
ni bilo treba iti.

JUGO

Južni
veter v mestu,
december,
toplo je,
kiklice
se vihajo,
lica rdijo.
Nasmeh
se mi obraza drži,
rad imam tega
prismuknjenca,
virtuoz,
orkester
suhih vej
širi glasbo.
Zdaj
pišeš pesem,
vedre
tone,
daj, ljubica,
prosim,
nič žalosti,
če sem
v njej jaz.

IZ RECYCLE BIN
(iz koša za izbrisano)

Moram se spomniti, kaj sem ti že hotel povedati?
Kako pridobiti čas, da jezik popusti zavore?
Da skorja velikih možganov dovoli organu za izdelavo
tonov – nadaljevanje proizvodnje.
Smisel?
To pa je stopnica višje.
Neverjetna je lahkotnost oblikovanja značilnih grimas.
Prepričevanje poslušalca, da sem ravno to hotel povedati, ampak
on tega ni prepoznal.
Samo meni znano dvoglasje mimike in tona ni
uspelo.
Spremljam naval misli, pokorno verjamem, da imajo
smisla.
Ravnokar dosegam stopnjo korektnega pojmovanja stvarnosti
in globine resnice.
Pijan?!
Koliko je to daleč od zvoka budilke ob pol petih?
Ali prazna denarnica razume utrujenega delavca,
moje polnočno spravljanje iz sebe vsega,
kar se je nabralo v življenju?
Globoko spoštovanje roke, ki je tudi mene gor spravila –
trezni.
Zaradi strahospoštovanja izgubljam kapital, dosežen
z enormno količino alkohola. Mešam substanco
z realnostjo, dostopno vsem mediokritetom,
vpetim
v sistem države, in sužnjem, lojalnim življenjski
šabloni.
Ah, ne!
Ne pride v poštev iskanje inspiracije v novem
dotakanju pijače.
Ta dva svetova je treba pomiriti.
Treba je narediti prebavljive, z alkoholnim pogumom
vzpostavljene predpostavke.
Teorije?                 Trditve?
Kaprica z metodologijo prebujene emocije.
Pozabiti?                 Prespati?
Saj je šele to poraz!
Kruta stvarnost bo vsak hip kapitulirala,
jaz pa naj bi odnehal?
Pritisni delete!
Poln mehur mi prekinja misel.
Ki je tako močna!                 Globoka!
Brez nje ta zgodba izgublja smisel!
Pritisni delete!
Najmočnejša misel mi uhaja! Rešitev problema!
Enostaven ključ do uspeha.
Čaka me slava!
Priložnost, da pokažem brezmejno skromnost.
Tega ne smem spustiti iz rok!
Ampak!
Jutro je pametnejše od večera! Ali pa je tudi, po malem,
pod njegovim vplivom.
Ah! Delete.

UMSKA PODOBA

Ali si res lepa
Ali pa si meni taka potrebna
Te drugi tako vidijo
Ali si le moja osebna

Umska podoba moja
Samo gledanje je premalo
Da bi tako
Razkošje nastalo

Ali si res tako lepa
Ali te le jaz tako občudujem
Umska podoba
Ki te brezmejno potrebujem

Spredena iz misli
Si del mojih sanj postala
Življenje je hotelo
Da boš v meni za zmeraj ostala

1. 6. 2011

V slovenščino prevedel Željko Perović

     In tisti, ki ga glasba imenujemo,
ker nimamo boljšega poimenovanja,
bo rešil nas?

     In v svetu ni manj ljudi brez solza,
nadutejših in preprostejših kot pri nas.

     Ko bi vi vedeli, iz kakšnih smeti
rastejo verzi, in ne vedo za sram …
Kakor regrat ob plotu,
kot lapuh ob labodu.

     Ljubezen od vsega prej postane smrtni prah,
umiri ponos se in obmolkne laskanje.
Obup, ki ga strah pripravi,
je skoraj nemogoče prenesti.

     Ljubezen podjarmlja sleparsko
z napevom preprostim, neizkušenim.

     Bi mogla Beatrice, kakor Dante, ustvarjati,
ali Laura žar ljubezni slaviti?
Naučila sem se ženskam govoriti …
Ali Bog, kako jih k molku zaustaviti!

     Naša posvečena obrt
obstaja tisoče let …
Z njo tudi brez luči je svetu svetlo.
A še noben ni rekel poet,
da modrosti ni, in starosti ni,
in morda – tudi smrti ni.

     … ne skušaj za sebe hraniti,
kar so ti darovala nebesa:
Obsojeni smo – tudi vemo sami –
razsipati, ne kopičiti.

     O, so neponovljive besede,
Kdor jih je rekel – porabil je tega preveč.

     Rjavi zlato in trohni jeklo,
kruši se marmor. Ob smrti je vse končano.
Od vsega je najtrajnejša na Zemlji – žalost,
in dolgoživa – mogočna beseda.

     Smrti ni – to je čisto gotovo,
to ponavljati je postalo zoprno,
a kaj je – naj mi to povedo.

     Srečen je, kdor je šel skoz mučenja,
sredi težav in strasti življenja šumnega,
podoben vrtnici, ki cveti brezmiselno,
in laže od po vodah bežeči senci.

Prevod: Marjan Pungartnik

GARDEROBA

V polmraku
se ljubeče dotikajo
z mehkimi voljnimi hrbti
se božajo
vpijajo
stare neznane vonje
Zanihajo
se nagnejo
in nežno podrgnejo
med sabo
s svilenimi dlakami
na temnih kožuhih
se ljubkujejo
pozibavajo
na železnih okvirih
v operni garderobi
ko poslušajo
vsak večer druge
pridušene arije z odra
še vedno
v smrtnih krikih
vzdihujejo.

KLJUČ

Odpiram in zapiram vrata,
vstopam v hišo
brez vonjev, slutenj, pričakovanj,
odhajam brez tegobe
in brez pozdrava.
Kadar se vračam,
sprejemam brezbrižne poglede,
poslušam ledene besede
neobčutljiv,
če me vržejo na stopnišče.

Samo globoko
v srebrni zarezi
je kovina vedno tanjša.

MASKE

Zaman skušam razpoznati
resnične obraze pod grozljivimi maskami
smrti, bolezni, grabežljivega prisvajanja,
škodoželjne oči, polne očitkov, in velikanska ušesa,
ki prestrezajo sleherno misel.
Zaman jim dopovedujem, da so se lepo našemili
in da vem, kako nikomur ne žele nič hudega,
saj so moji nocojšnji gostje
z množico nepovabljenih.

Poslušam zamaskirano glasbo –
Arthurja Rubinsteina,
Chopinov Nocturno Opus 9,
konzerviran na You Tubu.

Pogovarjam se s stenami,
a stene so obložene s knjigami
In ne morejo govoriti.

INTERIERE

Nesmiselni smeh
razpara belo tkanino popoldneva
otopelo lušči zelene stroke
poigravanja svetlobe
NA STENI
PRAZNE LUŠČINE SONCA
se razsipajo po parketu
Igriva mehkoba mačjih šapic
prestrašeno bega
po svilenem lesku pregrinjala
Nesmiselni smeh
se zadira vame
z ostrimi kremplji kaktusov
v peščenem času
IZ KRAJEV
ki so odšli.

PROTESTI

Koledar presiha
v december.
Temni se ob štirih.

Zunanji in notranji svet
delijo svetlobne menjave,
umetna toplota in
neutrudno poskakovanje
dolgolasih deklet
na ekranu.

Brezpravne množice se vračajo
v svojih zastonjskih avtobusih
s popitim pivom,
site in potešene,
ker so si upale
vpiti napisane parole
svojih preplačanih
sindikalnih liderjev
v glavnem mestu.

Hripavi govorniki
na ves glas
ponavljajo preperele fraze
nekdanjih delavskih voditeljev
In ljudskih tribunov –
Z odmevi množic Tako je,
nadvse zadovoljni
sami s seboj.

V smetnjakih glavnega mesta
so se poskrile
rdeče in modre
norčevske
plastične pelerine
protestov proti državi.

DECEMBRSKA VSTAJA

Sedaj pa brez sindikalne malice,
Slovenci kremeniti,
le stopimo v korak,
saj so predolgo stopali po naših žuljih!
Počakajte, da bo tema!
Prižgite svoje
božične iskrice,
petarde in rakete!

Na obnovljeni palači
žvenketajo razbite šipe.
Zažgite bale sena,
cunje, namočene v bencinu!
Zažgimo smetnjake!
Zažgimo obraze s prvih strani
državnega časopisa!
Mladi že pobirajo granitne kocke,
kot na majskem izletu,
ko so demonstrirali za neko svobodo
In razbijali parlament.

Udari, navali
Usekaj, izpali!

Pustite naše otroke,
vpijejo razjarjene matere,
a otrokom niso povedale.
da se ne smejo igrati z ognjem
In z granitnimi kockami
pobijati policistov.
Gotov je, gotov je!
Vsi ste gotovi!
Vsi ste lopovi!
Vsi smo gotovi!
Ukradli ste nam državo!

Nostalgija negotovosti,
usodni enaindvajseti december
po majevskem koledarju

Izropane tovarne
sramežljivo stiskajo stroje
v naročja zasneženih dvorišč.

V lesenih pravljičnih hišicah
ob reki
prezebajo
prestrašene punčke z lectom in božično kramo,
svetlobni venci utripajo srebrno, rdeče, zlato
kosmati obrazi se razblinjajo v sopari kuhanega vina –

Jingle Bells, jingle Bells        že se ljudstvo je zbralo
spet so prazniki, v             v zadnjo borbo že hiti
v srcih mir, na licih smeh
za dobre vse ljudi ...

Na božični večer
se kot vsako leto
zopet rodi božje dete.

POZABLJENE ZASTAVE

Tretji dan praznika
so pozabljene zastave žalostne,
skušajo se skriti
zvite in stisnjene same vase.
Noben pogled več ne razbira
njihovih nekdanjih barv
in slavnostnih pomenov.

V delavniškem brezdelju
postopajo po ulicah
nakupovalne torbe
vedno bolj prazne.

VEČERNA SVETLOBA

zakleni vrata
kot si zaklenila
svoje srce
s črnimi zapahi noči
se zaščiti
pred vdorom sovražnikov

odloži krono ponosa
naj se tvoje večerno bivanje
napoji z njenim usihajočim lesketom
vešče že trepetajo
skozi žametno svetlobo

POD SLAPOM

Iz skalne maternice
se poraja mavrični slap
Bobnenje padajoče vode
svatovska koračnica
brez prič in slovesnih zaobljub

Med kamenjem
in praprotjo se iščeta
a se ne moreta najti
Pod zelenimi vijugami macesnov
Ob umirjeni reki
se pasejo beli konji
ko odtujena
vsak zase
odhajata

MLAKA

Mrežaste ure
v soparici popoldneva
utripajo sinji kačji pastirji
nad motno zeleno vodo
zastraženo s suličastim ločjem
zasoplo dihanje
stoječe gladine.

Prodiram
skozi popadljivo robido
vzpenjam se
v osatov breg
okušat
po mravljah dišeči med
hruškove sence.
Usahle bilke
vzdihujejo
neslišno vigilijo
za metulja.

OB REKI

Iz vrbove naplavine
izdolben napev
odnašajo valovi
nad zglajenimi kamni
drsijo škarjasti preleti čapelj
med desnim in levim bregom reke
razkazujejo drevesa
sveže zasekane rane
Nenehno plivkanje vode
odnaša veje vonje glasove
a pod gladino ljubkuje
negibno belo telo skale

JUNIJ – EMONA

Zvonik stolne cerkve
zadovoljno gnezdi
v košari goriških češenj
Grad se je po zeleni strmini
napotil navzdol proti mestu
po steklenem mostu
s tisoč ključavnicami
– ki mislijo, da se ljubezen lahko zaklene –
varno prečkava
udomačeno reko
z odsevi
bleščeče oprave
rimskih legionarjev.
Na dnu se pobliskavajo drobci
njihovih skrhanih mečev.

DEŽELA KAPLJIC

Po bratsko
sva si razdelila
svet in vesolje:
ti s podobo,
jaz z besedo.

Potem sva nekega dne,
molče sedela na klopi
v bolnišniškem parku
in strmela v grm
forsitije, ki je pred nama
rumenela v vsej svoji
sončni rumenosti.

Tvoja roka tedaj
že ni več obvladala čopiča,
težko si sestavljal besede
in s težavo si izustil:
Kako rad bi to naslikal ...

Bilo je to zadnje,
kar si mi povedal.
Kmalu potem si
odšel iz zamolkle
modrine tega sveta
v sončno rumeno
Deželo kapljic
tvojih sanjskih svetov.

PALČEK IZPOD BOČA

Odkod si se vzel,
ko sem te srečal
na lapornati poti
ob vinogradu
na pobočju Boča?

Bil si manjši od mene,
nedoraslega otroka,
imel si starikav obraz,
pošvedran klobuček na glavi
in nekaj si mi hotel povedati
z brezzobimi usti.
Jaz pa sem v strahu
pred tabo zbežal.

Globoko vklesan si
v mojem spominu,
globlje, kot vse druge
otroške zaznave.

Vem, da nisi bil privid
in se še danes vprašujem,
kaj si mi hotel povedati,
palček izpod Boča?

STRMIM VATE

Mama, na starost
sem odkril tvojo
mladostno fotografijo,
porumenelo od časa
in tako majhno,
da sem šele z lupo
natanko uzrl tvoj obraz.

Strmim vate presenečen,
saj te imam v spominu
sivolaso in od krutosti
življenja zgubanega lica.

Zagledan v tvojo
mladostno podobo
šele zdaj spoznavam,
da si najlepša ženska,
kar sem jih videl na svetu
in sem te najbrž iskal
v vseh ljubljenih ljubih
mojega življenja.

Kako mi je žal,
da ti tega še živi
nisem povedal.

DEKLE Z MORSKIMI OČMI

Odkrila si mi morje,
ki sem ga z dedinskim spominom
svojega tržaškega očeta,
doživel kot nekaj
že davno znanega.
In zdelo se mi je,
da kot morje poznam,
tudi tvoje modre oči.

Ob slovesu
si mi rekla, naj tedaj,
kadar mi bo hudo
in ne bo nikogar,
komur bi to zaupal,
vzamem papir in ti pišem.
Pisal sem ti nešteto pisem
in ti si jih pisala meni;
dopisovala sva si leta in leta
in tkala neko nežno
pisemsko ljubezen.

Še danes, vsakokrat
kadar morje uzrem,
morje, ki je v meni
kot pračutenje
maternice človeštva,
vidim tvoje morske oči
in pogrešam davni čas,
ko sem s teboj prvič
zaplaval v morjevino
Kvarnerskega zaliva.

VERA

Prinesla si mi, vojaku,
granatno jabolko
iz tvojega vrta.
Na ograji mostu
čez Neretvo sva slonela,
tvoje oči so imele
zeleno modri lesk reke,
tvoji poljubi
so bili topli kot veter,
ki je pihal z morja.
Ne vem, čemu sem te vprašal,
kje so vsi moški,
ki jih tedaj ni bilo videti
v tvojem kraju.
Tam zgoraj, v breznih, s
i odgovorila
in pokazala na krševita pobočja
nad mestom, ki so jih,
vsaka na svojem griču,
kronale: džamija,
pa pravoslavna
in katoliška cerkev.
Pobili so se zaradi vere,
si še rekla,
in da si zaradi tega
postala brezverka,
čeprav ti je ime Vera.

Vera, dala si mi
granatno jabolko,
prve poljube
in vero v ljubezen.

BLIŽAVA

Na spominskem vlaku,
ki se je vračal
iz kraja najinega
nekdanjega izgnanstva
med drugo vojno sveta,
sva gledala zvezde
in se šepetaje vpraševala,
ali so še vedno iste,
kot sva jih
kot otroka videvala
v tistih hudih vojskinih časih.

Vlak je sopihal v noč
čez slavonske ravnice,
najin šepet je zamrl
in se nenadoma prelil
v poljube in mrzlične dotike,
ki si jih ljudje izmenjujemo
samo v najgloblji ljubezni ...
Tako sva si bila blizu,
da naju je razklenil
šele vrisk vlaka,
ki je ob prvem svitu
prihajal na mariborsko postajo.

Potem sva se razšla,
kot tujca odšla
vsak na svojo stran
in sploh več ne vem,
čemu ostala
si v mojih pogrešanjih.

SAMOTNI KURENT

Samotni ptujskopoljski kurent,
ki si priropotal z zvonci
iz gozda in v teku
trikrat obkrožil njivo,
ostal si mi v spominu
s svojim obrednim plesom
kot prabitni budilec pomladi
in plodnosti zemlje.

Začaral si me tako močno,
da sem naslednje leto o pustu
oblekel kurentsko opravo
in do onemoglosti tekal
po ptujskih ulicah v želji
do konca spoznati
skrivnostni čar kurentije.

Še nikoli nisem bil in ne bom
tako svoboden in tako ujet,
kot takrat v ovčjem kožuhu,
opasan z zaklenjeno zvončno verigo,
z ježevko v roki
in operjeno larfo na glavi.

Še dandanes, ko vidim,
folklorne kurentske jate,
pogrešam tvojo čarovnijo,
samotni ptujskopoljski kurent.

POD TVOJIM TIGROM SPIM

Prijatelj moj stari,
spim pod tvojim tigrom,
ki preseva skozi ogolelo
vejevje v izprano modri barvi.

Spim in sanjam danitve
na Cerkniškem jezeru,
ko je bilo vse tako tiho,
da nisva ne šepetala,
ne premaknila vesel,
samo nemo sva
čemela v čolnu,
čakajoč svit,
ščebet jezerskih ptic
in prvo ribo,
ki bo izpljusknila iz vode ...
Sanjam, kako sva
v kočevskem pragozdu
zvečer pekla polhe,
sanjam čudežna svitanja
v pokljuških gozdovih,
ko so se na jasi nenadoma
zabelikali klobuki gobanov ...

Sanjam o najini tovarišiji,
nastajanju tvojih slik
od kozmičnega jajca,
osredja kvarka,
do cvetličnih ljudi ...

Potem se zbudim in vprašujem,
kako je lahko vsakdanja ničevost
zastrla najino prijateljstvo?

TAKO KRHKA SI

Tako krhka si,
tako drobna in mila,
da strmim,
od kod jemlješ moč
in trmo, da hočeš
premakniti svet
in tvoja pesemska beseda
sega od angelske strune
do krutega zvena
demonskega dna.

In ne gre mi v glavo,
da iz tega
ponorelega časa,
najdevaš stik
z mojim
pogrešanim svetom
in pevsko samoto.

IKSIA

Dala si mi
gomolje iksie,
rože, o kateri
sem mislil,
da jo dobro poznam.

Pognala je v vrtu
suličaste liste,
podobne močvirski travi;
nič posebnega,
lahko bi bil tudi plevel.

Nekega sončnega jutra
pa se je odprl čudovit cvet,
nežno belikavo rumen,
z rahlim vonjem mane.
Sledili so cvetovi rožnati, modri,
pisani, iksia se je razcvetela
v mavrično socvetje,
odpirajoče se v sončevini
in zapirajoče ob mraku.

Kazalo je že, da ne bo
in ne bo konca cvetenja,
a je končno odcvetela iznenada,
tako kot včasih ovenijo čustva.

Mislil sem, da o iksii vse vem.
Zdaj vem, da ne vem ničesar.

POBRAL SEM TE

Močvirska sklednica,
pobral sem te
s ceste na barje
pred težkimi prekucniki,
naloženimi s smetmi,
pod katerih kolesih
ne bi preživela.
Odnesel sem te
v svoj ograjeni vrt,
te poimenoval Rea
in se počasi navezal nate –
in ti name.

Kadar sem v senci
cigarovca pisal,
si prikolovratila k meni,
me zvedavo gledala,
in imel sem občutek,
da prisluškuješ mojim mislim.
Sčasoma si nehala
skrivati glavo v oklep,
kadar sem te pobožal,
in jedla si mi iz roke,
tako sva se zbližala ...

Pred zimo sem ti v kleti,
v zaboju med mahom in slamo,
pripravil prezimovališče.
Kmalu potem se mi je
neke noči živó sanjalo,
da si prilezla do mene
in hitro odracala
do zaprtih vrtnih vrat,
kjer si zastala in me proseče
gledala s solznimi očmi ...

Zdrznil sem se iz sna
in v hipu pomislil,
da te moram odnesti
nazaj na barje,
kjer se boš po svoje zakopala
v glen in prezimila.

Toda zjutraj sem si premislil.
Preveč bi najbrž pogrešal
tvojo navzočnost.
Upal sem, da bova
ostala še dolgo skupaj,
kajti želve
živijo dlje kot ljudje.

Bila je dolga,
zelo dolga zima.
Osušila si se v kleti,
kot mumija
v svojem oklepu.

Oprosti mi, Rea,
da sem preslišal
tvojo pradavno
plazilsko govorico.

POGLED V VSEMIRJE

Si se tudi ti,
ki prvi krajec lune
opažaš sredi belega dne,
nocoj ozrla v nebo?

Krajec lune lebdi na zahodu.
Mirijade zvezd mežika na svodu
in če ne bi vmes pobliskovale
luči ponočnih potniških letal,
bi bilo vse spet kot takrat,
ko sem kot otrok
zrl v pajčolan Rimske ceste.

Presunjen strmim
v čudež nad sabo,
kajti v poplavi
umetnih luči,
ne vidimo več
tako jasnih zvezd.
Je ta nenadna jasnina
morda omen konca sveta
po majevskem oraklju,
ali me je pretresel
pogled v vsemirje,
kakršnega že dolgo,
dolgo pogrešam?

Si se tudi ti,
ki hočeš na nebu
vse zvezde prešteti,
čeprav znaš šteti
le do devet,
nocoj zazrla v nebo?

Pesmi so iz zbirke Pogrešanja, ki jo je avtor izdal v samozaložbi ob koncu leta 2012.

PICERIJA ŠEMPETER

Siva čaplja sem
Čepim na bregu reke
In čakam

V senci med nosilci v reko zabitih lesenih pilotov
Sivozelena svetloba afriške vročine
Oblaki alg v od suše upadli reki
Na terasi nad komaj tekočo vodo
Štiri gracije v predpasniku podrasti naročijo kosilo

Govejo juho štrukeljce solato iz rukole in kozarec sladkega muškata
Danes ne streže tisti važni polčrni reče ena

Siva čaplja sem
Najraje od vseh imam plantaže burbonske vanilije
Ki dišijo po otoku Reunion
Rečem
Muentras duermes muy bonito cielo

EN KORAK DO SMRTI

Saj ni čudno (takšno obnašanje) samo
en korak od smrti je rekla sestra
kaj to pomeni sem rekla
to pa že moraš vedeti je rekla Kaja

akcija adijo zima je pisalo na izložbi nasproti nebotičnika
po moji smrti boš šla v NY je rekel očka
in zdaj konec aprila sem vplačala Ars longi za dva
NY za dva

AKROPOLSKI CIPRESI

Juanu

Resnično cipresa, sestra lilij
Spominjaš me na človeka
Ki je ljubil in umrl
In ki je bil kot ti visok in teman
Poslan kot glasba godal
Tudi njegova duša je bila atenska kot tvoja
Se je dvignila v noč
Po skrivnih stopnicah same sebe
Iskala samo sebe
Iskala širjavo neba
Kot ti

SPITIJU

Že dolgo je tega ko so možje doživeli brodolom
Bratje po krvi so si delili vinograde
In voda jezika je žarela kot zvezda
Ko se je njen stolp dvignil k bogu
In takrat od takrat
Kot angeli kot zvonovi
So pluli …
Z vročimi bodali
So osvajali besede
Prestavljali so življenje z ene strani na drugo
Prevajali človeške glasove

Tako smo mi drugi
Vojščaki mornarji
Pisatelji prevajalci poeti
Kot angeli kot zvonovi
Pritrjeni na kožo neba
Podobni golobici ki leti k figovemu drevesu
Tu je bila naša hiša ki rožnato osvetljuje zvezde
Kot barka v noči
Kamnita jadrnica sestra starodavnih pinij
Tam so zvoki otočij in prispodob
Ki se odpirajo kot cvetni lističi ki se dvigujejo
Kot ciprese
Ki galopirajo
Kot konji med cipresami
In sijaj nenavadnih metafor in spevov
Ki žari v prehodih
Kot puščice svetega lokostrelca
zmagoslavno prečkajo visoke hodnike
Govoreč srečno! spoznaj besedo
Prav kot mi
Pristanejo v gnezdu luči

ATENSKIM PSOM

Vicentu Ferrerju

Hribe v svetlobi Atenske, hči primarne lepote
Odkril sem jih v svojih spominih čeprav nisem bil nikoli tam
Od daleč con amour de loin sem okušal njihova imena
Hči prvinske lepote ki drži žezlo pravice

Odkril sem kamnite konje in razrušene templje
Sem odkril zlato jamo na poti iz platine
Marmorne pse sem odkril ki so lajali z bližin
se združevali ponoči v zavetju
in kazali svoj sokratski trop ko so filozofirali po kotih na semaforjih

sem jih videl kako so se zbirali pred semaforji
in stati v vrstah na križiščih
izgledali so kulturni ljudje ki prisluhnejo prerokbi
in se držijo tega kar rečejo sodišča
kamorkoli grejo na štirih tacah

starodavna legenda pravi da so oni antični bogovi
ki niso hoteli oditi iz Grčije ko so bili lani premagani
presvetli Zeus na Olimpu in pravična krilata Atena
so imeli rajši te atenske pse
kot krvoločne barbarske bogove

ista starodavna legenda opojna od uza in mesečine pripoveduje
enako
ko sem se oddaljeval od Kirija Dimitrosa sem videl
med stezami Plake tiste zvezdne noči
tistega psa ki sem ga iskal
belega in vitkega kot gazelo
in veličastnega kot Akropola
prijelo me je da bi se dotaknil njegove glave
in zašepetal tako slučajno
pozdravljen gospod Pesništva ti ki si podoben noči
samo eno stvar te prosim
da bi bila moja pesem vzvišena in neminljiva

in

CAFFE DEGLI SPECCHI

Kristalna kavarna

Sedimo na največjem evropskem trgu odprtem proti morju
In pijemo latte macchiatto s pogledom na Piazza Unita
vodnjak štirih celin iz začetka dvajsetega stoletja
odbija sijoči pozdrav galebov s pomola audace
Morsko plava s tremi obIaki

Stari rimljani na svojih galejah so že odpluli
Iz zasutih zalivov proti zapadu
Mi pa sedimo pod tendo
Gosti z golobi v vsak dan odprti kavarni

okamenele čipke iz sanj nekega habsburžana na Piazza grande
palača bruni duchi d aosta tržaški Loyd Modello in Prefektura
vdihavajo zrak z lahkim vetričem nostalgije

skupine turistov družine z majhnimi otroki
Naključni mimoidoči zaljubljeni pari osamljeni starci
In majhni sladki psički

jekleni paž v zvoniku občinske palače udari dve
golobi nestrpno prestopijo proti ostankom čipsa oliv in amaretov
jaz grem na WC in v notranjost kavarne
stoletna ogledala opazujejo avstroogrske oficirje konjenike
stare veletrgovce in ameriške osvoboditelje
(Tistega ki ga je razbil partizanski komandir so že zamenjali)

baročni vodnjak pozdravlja
morsko plavo s tremi oblaki
in vse ki smo tam

Med pohajkujočimi na trgu
Iščem znane postave
in med njimi očeta in mamo

Želim si od vsega najbolj na svetu
Da bi vsi ti ljudje ki so vsaj enkrat sedeli
na teh obledelih režiserskih stolih pred kavarno
postali nesmrtni kot jaz

COSTA FAVOLOSA

Čudovita obala
v Kavarni loža

Proti severnemu vetru gledam
Vem da je vsak sedmi val lahko usoden

Jaz sem mačka
Sedim v kavarni na trgu pred pretorsko palačo
In čakam

Lepa mačka sem
Sedim in čakam
Sončna svetloba prihaja v trikotniku

Oni pijejo zdaj zmeraj malvazijo
Pravijo da je vročina avgusta tropska
Da potujejo zaradi doživetij

Ponavadi z morja vidiš zelene hribe in hiše
In če gledaš na odprto morje je dolgočasno

mačke smo pametne
Če sem sita in je toplo
In če mi je všeč kjer sem
Sedim in ga čakam

Moje lepe velike zelene oči
Vidijo trg pred pretorsko palačo
In golobe podobne turistom
ne vejo kam hočejo

Vem da se bo nasmehnil mojim očem
Ko pride pome

OKNO

Iz
dneva v dan
sivijo novice,

iz
dneva v dan
tišina gosti klice,

iz
dneva v dan
nad strehami krožijo ptice.

PRI PIKOVI DAMI

Ob desetih,

diši kavica po Otoku,
diši kavica po Gosposki,
diši kavica po Hali C,

ob desetih,
po stari navadi.

OBISK

Čakam,
dan se nagiba v noč,
kazalca nekaj šepetata,

sem trava,
sem kamen,
sem solza,

čakam,
noč se nagiba v dan,
kazalca nekaj šepetata,

sem solza,
sem kamen,
sem trava,

čakam,
kazalca nekaj šepetata.

PO NEBU TEČE REKA

Iz
beline kuka zvonček,
na mizi sanja prazen lonček,

po
cesti tava siromak,
kraj polja ga pozdravlja mak,

listi
v vetru frčijo,
gole veje nad nebom bedijo.

LOVEC ZVEZDOGLED

Kje,
kje je
zvezdica zaspanka,

kje,
kje se stepa tja v tri dni,
po ulicah izgubljenih dni,

kje
kje je
zvezdica zaspanka.

MOJE MESTO

Na
cestah mojega mesta
radarji merijo srčni utrip,

na
križiščih mojega mesta
trobente vabijo izgubljene komitente,

nad
mojim mesto ognjemet
prinaša na usta dežurni trepet.

POKRLI

BACA,
nam za mizo,
nabira pokrle
za mrzle zimske dni,

BACA,
nam za mizo,
lovi ribe in oblake,
ko zasliši otroške korake,

BACA,
nam za mizo,
šteje zvite prste,
ki ji kar naprej bežijo iz vrste.

PRAZNIK

Dvorane
so polne
zavrženih ljudi,

vonj
po obljubah
razkriva krila,

dvorane
so polne,
oči so prazne.

IKEBANA ZA SMETIŠČE

Vzkliki
parajo nebo
zarečenih rekel,

ogledala
premikajo figure
na šahovnici malih oglasov,

sanje
iščejo prostor
pod svobodnim soncem,

trgovci
z novci
vnovčujejo sposojene obljube.

SVATBA V KANI

Ah,
kaj sem že pozabil,
pred hišo se oglaša cucek,

ah,
kaj sem že pozabil,
na preprogi dremlje mucek,

ah,
kaj sem že pozabil,
nekje v luknji kuka miš,

ah,
kaj sem že pozabil.

KAJ NAJ VAM REČEM

Kaj naj vam rečem,

če se jutro med prsti počasi razpira,
če se noč pod odejo sanj vešče skriva,

kaj naj vam rečem,

če se strah iz nevidne zasede,
kar naprej štuli med prebujene besede.

DVOJINA

Kaj,
od roke do roke,
nosi veter ribjih ust,

kam
od silabe do pozabe,

kaj,
od noge do noge,
priklicuje pust ribjih ust,

kam
od sebe do tebe.

SREČANJE

Ah,
kako dolgo
se že nismo videli,

ah,
kako dolgo
se že nismo slišali,

ah,
kdo bi si mislil,
kako hitro teče čas.

SOL

Nekje
med tabo in mano
vrabci pobirajo izgubljene drobtine,

nekje
med tabo in mano
vzdihi gostujejo spomine,

nekje
med tabo in mano,
karte razkrivajo barvo tišine.

SRČECE

Srčece,
kdo si prezeblih rok,

srčece,
kdo si utrujenih nog,

srčece,
kdo si,
ko gledaš prazno skledo,

srčece,
kdo si,
ko ti vzamejo besedo.

Pesmi so iz zbirke Zabelene, ki bo izšla v kratkem.

Kadar padeš, padeš vedno na zemljo.
In jo poljubiš s celim telesom
in takrat se na nebu nekaj premakne.
Umakneš se iz podnebja
in ves si na tleh, nemočen, in ne veš,
od kod pride moč, da spet vstaneš…

Vse sile si napenjal,
boli te od vzponov,
trepetaš od strahu.
Dovoli si pasti.
Naj ti zemlja da toliko počitka,
da bo od nekod prišla moč.

Sile iz podnebja so te teple,
zla nevoščljivost ni imela miru.
Vse te je bolelo, ko si stal pokonci,
in si še vztrajal,
da bi izpolnil svoj smisel.
Trudil si se, hotel navzgor,
vedno navzgor…
A odpočiti si moraš, padi.

Vzroki so prinesli posledice
in te nove vzroke.
Čas je bil neusmiljen
in ura je bila njegov simbol.
Boleča vsakdanjost je bila pot in služenje,
smisel in darovanje. Hotel si.
Zrušila so se pričakovanja,
izdali so te ljudje.
Bolečine vedno večje.
Padi, da te pot ne preseneti.

Padi in počakaj, da se vse uredi
brez tvojega diha.
Zbiral si dolžnosti, delal, kar je prav,
vedno, kar je bilo prav.
Zdaj si utrujen,
a ljubezen ni zato, da utrudi.
Sprosti roke in noge, veseli se,
da zaupaš v trdoto boleče zemlje,
kjer boš predahnil brez misli in hotenja.

Nauči se padati.
Večna ljubezen uredi vse,
česar tebi še zdaleč ne bi uspelo.
Premalo si stavil nanjo, ki vse ve.
Nič se ne bo poznalo, če boš treščil ob tla.
Le na nebu se bo nekaj premaknilo,
morda bo to ključavnica,
ki ti bo odprla nova vrata.

Odnehaj,
zavij se v odejo, da ti bo toplo,
zakaj dolgo boš ležeč na tleh
poljubljal trdnost tal,
ki ji nikoli nisi verjel.
Sprostil boš glavo
in se bo lahka zahvaljevala
za bolečine telesa,
zakaj vedno boli, če padeš,
ustavi te ljubezen, in takrat ti pove,
da je ona edino pomembna.

Vse, kar si mislil o sebi, se bo zrušilo.
Telo bo nemočno ležalo na tleh,
a v srcu ti bo toplo, ko boš priznaval,
da si padel zaradi ljubezni, pod njo in zanjo.
Bolečine bodo, kot vedno, ponehale,
lahak boš vstal, ker to ne bo več tvoja moč,
ampak od zunaj, tista žlahtna moč ...

Vstal boš, a ne boš vedno lahak.
Nov padec pride.
Vstal si, angeli so te obkrožili,
a že nevoščljiva bolečina gloda tvoje kosti.
Nisi narejen, da bi bival v višavah.
Tu, na zemlji si in tu boš kopal in oral.
Tu si, človek si
in zemlja in nebo te že dolgo ljubita.
Človek si in moraš padati.

Zahvali se za vse, ki znajo padati.
Ki padejo že malo prej,
preden jih zruši narava.
Ki se znajo vdati, ker zaupajo.
Padel si in vstal v drugačen svet –
ne, svet je isti, le nebo se je premaknilo
in ti dalo lahkoto in sveže in svetle misli.

SPREJETO VABILO

Sanje spominov se predejo
kot pajkove mreže,
list radiča drhti
lahno v hladni sapi vetra.
Utaplja se, poglablja
vse globlje in globlje
in veter mrazi.
Svetla struna pajčevine
zapira pot do sonca,
senca se pomika vedno bliže,
treba bo od tod.

Pusti zdaj to!
Samo oddaljeni refren še zveni,
bila je samo prehodna pesem,
da si se mogla zazreti
v oči življenja.
Pusti zdaj svojo zemljo,
pojdi,
kamor te vodim JAZ!

Bolečina.

Kako lepa je tvoja ljubezen!

Diši po hladnih jesenskih sapah
in zamrzlem sadju.

Pusti, da te še zadnji
sončni žarek pozdravi
in potem
pojdi!

POPOLNOST TRENUTKA

Gregorčičeva ulica, Maribor

Sprehajal se je z roko na prsih,
sam, v zgodnjem nedeljskem jutru,
sredi ceste, z rahlo privzdignjeno glavo.

Ujela je z mestnega bloka
njegov trenutek popolne svobode v vesolju,
bratstvo je z vsem tedaj v zraku obstajalo.

Bala se je, da bo prekratko trajalo;
rahlo je požvižgaval k svetlemu nebu,
razmišljala je, da mora zadržati sapo.

Tega ne bi smela storiti! Ujeti bi
morala ritem obstoječega trenutka,
se prepustiti. Potem bi trajal, trajalo.

Tako pa je pripeljal avto,
zaslišali so se koraki pešca,
nekdo je zakašljal...

Odšel je.
Za vedno.
On in on.

JE.
Za vedno.

V VSAKEM TRENUTKU

V vsakem trenutku mojega
časa in bitja je večnost.

Kar je zdaj, bo,
in kar bo, je zdaj.
Vsa sem v vsem
in vse je v meni.
Cela sem in enovita,
od vseh sem in za vse.
Silna je sila napolnila me,
ki prestopa meje in čas,
daje svobodo in moč.
Tu sem in nisem več tu.

V vsakem trenutku mojega časa
je večnost.

tam si »nemoj«
tu sem »netvoja«
pa vse sva vendar midva
pa vsi so »sva«
pridi v »sem«
poišči kje sem:
najdeš me skrito
pred samo seboj
najdem te svojega
skupaj z menoj
ti sva midva
jaz sem oba.

ja pa vzemi še to nebo,
daj razgrni ga čez vse,
kot da naju ni.
lesketu zvezd in lunini pesmi
pa le potoži:
»sploh ljubila me ni.«

počasi,
izdihujem ljubezen do tebe,
vsak dan znova,
izdih za izdihom,
dokler te ne bom prazna.

zmajevka bruha ogenj strasti,
si pot vsakdana izžiga,
ob njej pogorišče ljudi:
zmajeve nozdrvi.

strasti …
… podivjajo, ponorijo,
razumu uzde popustijo,
dir konjev noči,
strastožeri ljubezni,
volkodlaki srca,
trop divjadi nori:
pod tvoje telo,
med prste,
pod tebe želi.

včasih sonce je mavrica,
včasih pa mavrica sonce je:
zamenjala sem te za sé,
sebe pa uzrla takrat, ko pozabila sem vse.

LEPOTA NEZNANEGA

Lepota ljubezen lahkotno lebdi.
Nežno nam nosi notranjost,
utrip upanja, utopičnega užitka,
pomen popolnosti, pričakovanj.

Nespečnost nečesa nepredvidenega,
zre, zahvaljujoč zakladu začasnega,
vzorcu vznemirjenosti vžiga vzdiha,
po poti prgišča pridiha prihodnost,

Laska laži, kruto kljubuje kolovozom,
išče izhod ironije iskrene izčrpanosti,
naslanja nasprotja nečemu novemu,
pomanjkljivo pomaga popolnosti poraza.

Zjutraj zamre zvezdava zavest zadrege,
okusne okretnosti, omedlevice oznanila,
polna pasivne plahosti pladnja,
demagogiji dejanskega delovanja dneva.

POLJUB ZA SILVESTER

V večer skrivnostno so prikradle se iz pod neba,
snežinke prelepe, najlepše kar jih svet pozna,
kot da bi želele nam izpolniti vse pričakovano,
saj podajamo se v Novo leto, nam pot neznano.

Silvester tu je, večer ki vsem ljudem veleva,
ne pustite, da sočlovek kjer koli zdaj sameva,
si bomo segli v roke, objeli se ob polnoči,
ob plesu, objeti, zažareli, si pogledali v oči

Morda so želje, pričakovanja res prevelika,
kjer mladenič z dekletom pleše, k sebi jo stiska,
oči žarijo njune, zapeljivo šepeta ji na ušesa,
zardela v lica, mogoče obljublja bi nebesa ...

Le zdravi naj bomo v letu, ki zdaj prihaja,
nihče ne pričakuje ne zakladov ne raja,
da ljudje bi razumeli, ljubili se in spoštovali
in prepir, neslogo, daleč stran bi pregnali.

LE ZAKAJ?

Zakaj meglijo spomini se na čas, ki je za nami,
ko človek ob človeku ni čutil se v osami,
živel v skromni kolibi, pokriti s slamo,
otrok šestero je imelo rado svojo mamo.

Na poljih takrat s traktorji niso orali, rohneli,
kljub vsemu polne kašče na jesen so imeli,
a ducat morda še več delavnih je otrok,
s starši dokazovalo, kaj je v slogi moč...

So tisti časi mimo, nam življenja nit je daljša,
ko nam televizor, včasih internet dan krajša,
a ljubezen, otroci statusni simbol so zdaj,
smo vsi se spremenili v ljubezni,
je kriv le čas zdaj in zakaj?

SPREHAJAM

Danes zvečer sprehajam svojega psa Flokija.
Nekoliko pred menoj fant sprehaja dekle.
Pred njima policisti sprehajajo voznika,
Ta večer sprehaja neprijetna megla
Maček je hotel sprehajati Flokija ...
Pa takšno že čudno sprehajanje ...
Zdaj sprehajam še neznance ...
Mogoče mi bo kdo sledil!
Pa takšna beseda.
Sprehajam ...

PRIDRUŽI SE MI ...

Čakam te, da se ponovno srečava,
da kaj poveš, napišeš, pa te ni,
kakor ni pomladi že februarja,
prezgodaj je, se ti ne zdi?

Mislim, da sva prijatelja, sogovornika,
res pa, da različno razmišljava.
Drugače vidiva in čutiva svet,
tak je od nekdaj bil poet.

Ne trdi, da sem morda boljši od tebe.
A na prvo mesto ne postavljaj sebe,
saj sta čas in ogledalo varljiva,
često v ljudeh spremenljiva.

Pa saj ti ne očitam, niti ne karam,
le s teboj se verjetno staram,
ko skrivnostna pesem tli,
že išče si svoje poti.

In potem jaz, ti, on in ona ugotovimo,
da se tu ob napisanem dobimo,
bo beseda sladka zapeljiva
spet postala vsem iskriva.

MAK VESELJAK

Dober dan, dober dan,
jaz sem mak,
potepuh, veseljak,
imam zeleni frak
in velik klobuk!
Rdeč in lep
pa ga zgubim,
ko grem na potep …

Veter na ples me povbi:
potem pa čez polja
in loke hitiva.
Vsa razigrana
sonca pijana –
srečna, da sploh živiva.

Moj sosed ječmen
pa ne mara z menoj,
samo doma ždi
in čaka in čaka,
da dozori.

Potem pa ga
zmlatijo,
zmeljejo,
spečejo
in mu niti
hvala ne rečejo.

JEZDECA

Očka ima konjiča dva,
da ju dvojčka jezdita:
Petrček in Pavelček,
Pavelček in Petrček,
hopla, hopla, hop,
le v galop, v galop!

Veselo malčka krilita,
konjiča pa le dirjata,
da giva v vetru plapola …
Ko pa bodo spet doma –
ne dobitra ovsa ne sena
in niti v hlev ne stopita …
Postavi očka dvojčka spet na tla,
kolena svoja potreplja,
konjiča urna – utrujena …

POMLADNI PLES

Trobentice so trobile,
zvončki so cingljali,
po travi in v zraku
parčki so plesali:

mravlje in pa murni,
metulji in čebele …
Vsi razigrani – sonca pijani
peli so, rajali – vse do noči.

Stonoga je ples zamudila,
v mestu je šolne kupila,
pretesne špičake,
inhte je štela kratke korake,
medtem pa na nogi predzadnji
hudo je bolelo – bolelo hudo,
nastalo veliko je – kurje oko.

URŠKA GOBARICA

Mama, očka in dedek,
sestra in bratec Edek
po gobe so šli …

Urška zvedava –
z noskom seže do mize –
gleda in gleda,
polna je skleda:
drobceni jurčki, veliki gobani,
v gozdu temačnem nabrani.

Zvečer pa Urška na mizo
list položi,
od sreče svetijo se ji oči:
»Glejte – ne samo vi …
tudi jaz … za hišo pod grmom
našla sem jurčke tri!«

Vsi se zasmejejo, hvalijo risbo,
mama pa Urško objame:
»Najlepši so tvoji gobani;
ne bomo jih skuhali niti prodali –
kar na razstavo jih bomo prodali!«

JURČKOVA POTOVANJA

Moj stric konja ima,
moj brat – kolo,
sestrica – romobil,
očka naš – avtomobil.
Vsi radi potujejo,
prijatelje obiskujejo,
drvijo sem in tja …

Jaz pa sem najraje
pri mami doma!
Ko udobno v njenem
naočju sedim,
včasi v svet si želim:
mama mi pravljice pripoveduje,
z menoj v razne kraje potuje.

PALČEK

To in ono,
sem in tja –
Matjaž ne sme!
Špela kamor hoče, gre.
Prvi moram v poseljo,
zakaj pa moja sestra ne?

Nič ne verjamem več,
dasem srček vaš
in ljubljenček Tjaž.

Nočem jesti, nočem rasti,
bom ostal kar malček
in odšel bom v gozd,
pa bom pri vilah palček.

SNEŽENI MOŽ – BOLNIK

Na nebu se sonce smeji,
sneženi mož pa stoka in ječi:
»Oh, kako me trga, zvija, zbada,
tresejo se mi roke, noge in brada,
vse telo me že boli,
ne dočakam več noči …«

Žalostno so ga otroci poslušali,
po rešilni avto so poslali:
»Nič hudega, to bo prehlad!
Kmalu zdrav boš – saj si mlad.
V bolnišnici zdravila boš popil,
injekcijo dobil
in dobro se spotil …«

Naposled je rešilec pripeljal,
a niso našli več bolnika.
Ob vogalu luža je velika,
v njej pa lonec star, držalo metle,
korenček dolg in oglja dva –
vse, kar je ostalo
od sneženega moža.

DRUŠČINA

Ko bili smo mahni, majhni,
s kamni, drevjem smo kramljali,
rajsko ptico smo iskali,
v sanjah pa na zvezdah spali.

Zdaj smo v šoli majhni učenjaki,
sicer navihanci in veseljaki,
črke vse poznamo in napisati že znamo
spis: Kaj bi rad postal …

Vid osvajal bo vesolje,
Rok odrinil bo na morje,
Aleš bo zdravnik:
že injekcijo nam daje
s slamico: pik-pik, pik-pik.

Jaz – četrti iz naše klape –
jaz sem Miha,
šale stresam iz rokava,
zato bom pač Pavliha,
super … tak, dače le zine,
prežene skrb in bolečine.

NA MORJE

Mihec pručko zajaha,
mamici pomaha
in vlak že odpelje – drvi ….
Vozi previdno: tu so ovinki,
tam so mostovi, nato še predori,
v kotih so kolodvori.
Kuhinja, sobe so naše dežele:
pozdravljena mesta, gozdovi, vasice,
potoki, livade, gorice!
To je veselje!
Mihec se skoraj vsako soboto
na morje odpelje.
V kopalnici, v kadi,
ga barčica čaka; morje bo mirno,
sa ni ne vetra ne oblaka.

ČRV

Mislim, da vedno sije sonce,
in lepota ni očem prikrita.
Zamegli jo črv v človeku,
ki je tu, da vrta, vrta
in žre, in sesa.
Kako tudi ne?
Hrani se z veseljem, z voljo,
z optimizmom.
To je zanj poslastica.
In, ko izsesa vse tisto,
kar je pomembno zanj
in za človeka,
ko ostane le še lupina,
takrat odide…
Takrat, ko nimaš več ničesar,
te zapusti še črv.
In takrat si zares sam.
In mrtev.

MINEVANJE

Mimo je Veliki šmaren.
V meglo odeva jutro dan,
ki vsak je krajši, bolj zaspan,
dokler jesen na vrata ne potrka.

Vetrovi listje nosijo s seboj,
na poti jih puste, kot kup smeti.
Klopotcev pesem – zdaj žalostinka mila,
od praznih trt kmalu se bo poslovila.

Le veter bo otožno tulil preko trav.
Čez gole veje bo mesec risal sence,
samo oblak bo tiho plaval čez nebo,
in vse bo spet mirno, tiho, žalostno.

Nazadnje še jesen dlani bo svoje skrila,
v prazne nedrje, darove je razdelila.
Za njo spokojno čaka hlad in sneg,
v belo spet odel bo, dol in breg.

OPILKI

Strahovi se kot železni opilki
lepijo na dušo,
jo s časoma delajo težko,
neelastično in togo.
Veter, ki tu in tam prevetri
zgoščeno vsebino ničevih misli
je blagodejen in svež.
Vendar ne deluje dolgo
saj so se strašni opilki
zarili v utrujeno srce,
ki zdaj krvavi,
kapljico za kapljico.
In enkrat bo zadnja…
in takrat ne bo več srca.
Samo strašni opilki,
brez duše,
brez strahu
in brez srca.
Samo opilki.

UBILA SEM TE

Še vedno vem, da me ljubiš.
Zaradi moje nečimrnosti
so umrle tvoje strasti.
Tvoje poželenje se je ohladilo.
Odziva ni bilo…
Čudno, a še vedno te nosim v srcu,
le ogenj v prsih je ugasnil.
Oh, saj res - saj tudi prsi nimam več.
A še vedno te nosim v srcu.

Ob pogledu nate, čutim strah
in skrb in krivdo.
Kaj sem ti storila?!
Zgorel si v svoji želji
po ljubezni, po dotikih, po telesu…
Vsa hotenja so sesula se v prah.
Zdaj me je strah!
Strah zate, kaj sem ti storila?!
Ugasnil ti je ogenj v prsih -
tako sem te ubila.

VEČER NA OBALI

Sedim na obali.
Koža in kamenje –
simfonija zlitja.

Prebujajo se drobci
davne ljubezni;
preživeli so plime in oseke,
da bi jih slednjič
naplavil poletni večer.

Vse mehko in nežno
je razžrla sol življenja.

…

V ocean potaplja dan svoj obraz.
V trenutkih tihote
nebo odseva svoj blišč
rdečih meglic,
ki ugašajo na odru večera.
Predstava je končana.

Drobce ljubezni pometem
nazaj pod preteklost.

Poet tvoj nov Slovencem
venec vije…

LJUBEZNI ROKAVICA

ponos tvoj bil izziv je rokavica
resnica dneva da ti hočeš njega
ime denar posest obilje vsega
med nama vzdiha trn besed bodica

in če takrat se bi z menoj možila
cvetove hrepenenja bi ukradel čas
o vinu ženskah vpil je božji glas
verjela drugim si me zavrnila

ime v vencu pesmi krik ljubezni
Jezero solzno zemlja bo popila
ujeta v stih oba sva kot v bolezni

lopata z zemljo trupli bo pokrila
je duhu dano v spevu zažareti
in pesem naju skupaj bo slavila

O, Vrba srečna …

DOMOTOŽJE

Domov bi šla, po tisti strmi poti,
ki leze v breg, ko zapusti dolino.
Tam z vrha gledala bi na ravnino,
užila mir bi, ki ga nič ne moti.

Ob lipi, tam na klopi bi sedela.
Oči v daljavi bi raziskovale,
kje gozd je še, so vse še jase male.
V ušesa ptičja pesem bi zavela.

Resnica je, da se je spremenilo.
Zdaj ni stezic, so le široke ceste.
Ljudem, nekoč, težko se je godilo.

Sneg, mokri čevlji, vojna in košara,
pretežko breme, ki me tlom tišči.
Občutim ga. Spomin me ne prevara.

… Uršika zala, zdaj tebi gorje.

NA STAREM TRGU

Bil Stari trg je prizorišče,
kjer Urška danes je bila.
Ni lip, ni cimbal, ne plesišča
tam tudi ni Povodnega moža.

Le v krinolini stara dama,
vzdihuje, tarna, ker je sama.
Zavrnila sem ples s teboj.
V Ljubljan’ci našla bom pokoj.

Povodni mož

URŠKAM

Brez lip je
Stari trg,
plesišča ni.
Je Urška kje?
Morda si ti.
Všeč si mi, punca.
Rad te imam.
Nos vihaš?
Pojdi stran!

Naj čas bo tvoj
Povodni mož!

Lepota je
minljiva last,
ošabnost tvoja,
sreče past.
Zakleta si,
ker čas beži.
Ti … Urška,
Urša si!

Bilo je strahovito vroče poletje. Vročinski val je zajel pokrajino in barometri so kar naprej vztrajali pri visokem pritisku. Vremenarji so sicer sleherni večer napovedoval vdor hladne fronte in nevihte; iz tega kot običajno ni bilo nič in ljudje so razočarano preklinjali.

Na dan 14. avgusta 1990 je bilo prav tako vroče kot vse ostale dneve. Mogoče še za spoznanje bolj. Mesto se je zbudilo pod orjaško kupolo sopare, v katero so se mešali izpusti kemičnih tovarn in dim iz bližnjih jeklarn. Okrog devete ure se je že pričel mehčati gornji sloj asfalta na pločnikih. Ljudje so se umaknili pred vročino v klimatizirane prostore, reveži v predmestjih pa so obesili na okna mokre cunje.

Profesor je zložno pešačil in ni opazil, da je eden redkih pešcev, ki so bo tej uri stopali po aveniji. Nostalgično je razmišljal o časih, ko so še rasle tukaj ob robu pločnika košate platane in je bilo ob vročih poletjih tako prijetno postopati v njihovi senci. Nekega jesenskega dne, obdržal ga je v spominu do danes, so pričeli delavci z motornimi žagami žagati drevesa eno za drugim. Platane so padale kot pošastnem filmskem posnetku. Veje so tresnile ob pločnik, se s suhim pokom zlomile, okrški pa so leteli na vse strani. Debla so podrhtevala še dolgo zatem, ko so udarila ob tla. Nemočno je stal ob leseni pregradi, postavljeni čez pločnik in opazoval razdejanje. Vprašal je delavce, čemu sekajo lepa in zdrava drevesa, pa so skomigali z rameni, češ to ni naš problem. Slednjih je eden od njih pljunil, se zarežal in široko razširil roke:

»Ne vemo, gospod. Menda bodo montirali plastična drevesa, kaj vem. Tista so bolj trajna, veste gospod, lepša in ostanejo vedno enaka, poleti in pozimi. Nimajo prekletih korenin, ki uničujejo asfalt.«

Čez nekaj dni je poslal v časopis oster protest, pa ni nič zaleglo. Projektanti so se sicer opravičili, delavci pa so drevesa kljub vsemu do kraja posekali. Kmalu so tam postavili kovinske, modro prepleskane drogove s parkirnimi urami in z belo barvo označili parkirne prostore. Vmes je tu in tam samevalo zaprašeno plastično drevo, slab in komičen ponaredek nekdanjih dreves. Profesor je zdaj mimogrede s skritim srdom opazoval njihove obledele, od vročine zgubane liste, ki so žalostno viseli navzdol. Pod temi drevesi ni bilo nobene sence.

Bodril se je z mislijo, da je do cilja samo še borih sto metrov. Širokokrajni klobuk mu je sicer metal senco čez obraz, toda kar čutil je, kako mu pleša žari v vlažni sopari in v sencih mu je močno kljuvala žila utripalnica.

V preddverju Instituta se je oddahnil; tu ga je dočakala temačna veža in odrešilni hlad. Vratar ga je ošinil s preiskujočim pogledom in pokimal, takoj za tem je njegova glava znova poniknila za razgrnjenim časopisom. Iz številnih hodnikov so se slišali pritajeni glasovi, ki so pojemali in naraščali v enakomernih presledkih, vendar ni nikjer opazil nikogar. Ko je stopil proti dvigalu, so glasovi, kot bi odrezal, utihnili. Opazil je še, kako je vratar odmaknil roko z gumba zvočne aparature. Profesor se je nasmehnil. Iluzija obljudenega Instituta je bila za trenutek tako močna, da je pozabil na staro vratarjevo razvado. Večkrat je napreč poslušal radijska poročila in v isti sapi prebiral časopisne novice ter pomotoma vključil prenos na vse zvočnike v stavbi. Potem je moral vselej nekdo dol, ker je bil starec naglušen in ni slišal telefona. Tisti je moral krepko udariti po steklu kabine, počakati, da se je starec obrnil, napraviti jezen obraz in s prstom pokazati na najbližji zvočnik. Samo to zapovrstje je zaleglo.

Skoraj polovica ljudi z Instituta je bila ta mesec na dopustih. Navadno so potovali z letali daleč gor na sever, do prvih stotine kilometrov oddaljenih jezer in rek, ki se jih še ni dotaknilo onesnaženje. Bili so srečni, ker so lahko ves dan tičali v grmovju in namakali trnke v vodo. Pri tem so otroško uživali, saj jim ni bilo treba razmišljati o ekoloških problemih, odstotku monoksida v ozračju in Vaxmanovem zakonu o nenadomestljivosti kisika. Druga polovica zaposlenih pa ob tej uri še ni prihajala na Institut. Kadar je bilo tako vroče kot danes, so enostavno prišli uro prepozno in tvegali odbitek od mesečne plače, kajti časovna kontrola je bila neizprosna.

Profesor je običajno prihajal vsaj pol ure pred vsemi ostalimi. Zavoljo njegove natančnosti so ga sodelavci sovražili in veljal za težavnega človeka, brez iskrenih prijateljstev. In bil je Žid. To sicer ni bilo nikjer omenjeno, a so vsi vedeli. Namesto na sever je profesor vsako leto potoval v Izrael, kjer je bila vročina še hujša kot tu. V nekem zanikrnem kibucu za samce v bližini Jeruzalema, je potem preživel poletje. Načrtno je izključil botaniko iz polja svoje zavesti in se dneve in dneve zavzeto predajal proučevanju parapsiholoških pojavov. Vsako jutro je vadil jogo in dokopal se je do nekaterih presenetljivih spoznanj, o katerih ni nikomur črhnil niti besedice.

Stopal je po preprogi v barvi morskih alg in razmišljal o dokaj težavnem problemu, ki si ga je bil prihranil za današnjo raziskavo. Pritisnil je na skriti gumb in vstopil skozi vrata laboratorija. Njegov laboratorij je bil urejen zelo skromno v primerjavi z drugimi na institutu. Medtem ko so se ostali valjali po počivalnikih ob zalogi osvežilnih pijač v hladilniku in so jim hladile zrak najmodernejše klimatske naprave, je sam vztrajal v cistercijanski preproščini, ki je iz dneva v dan postajala predmet vse številnejših šal in zbadljiv, Na profesorjevo posebno željo so izključili srebrno siv Hitachi v kotu laboratorija in namestili na strop točno nad delovno mizo ogromen starinski ventilator. Njegovi kraki so bolj spominjali na rotor helikopterja kot na učinkovito prezračevalno napravo. Sedeži so bili vsi po vrsti leseni, brez vsake izdajalske prevleke, ki bi ga utegnila premamiti v trenutkih utrujenosti. Edino razkošje so pravzaprav uživale njegove rastline in stavek, ki je krožil po Institutu: »Zadovoljen sem s skromnim prenočiščem, za moje rastline pa bo Hilton komajda dovolj dober«, ni bil docela iz trte izvit. Profesorjeve rastline so bile zaprte v velikih steklenjakih s strogo nadzorovano temperaturo, svetlobo in vlažnostjo zraka. Vsak dan sproti je preverjal kemično sestavo prsti in odstotke dodanih hranilnih snovi, čeravno bi si lahko to delo pri stoodstotno zanesljivih avtomatskih napravah prihrani. Ničesar, kar se je dogajalo v njegovem laboratoriju, ni hotel prepustiti slučaju.

Zdaj ko je stal sredi laboratorija, je s pogledom kot kak vojskovodja ugotavljal stvari okoli sebe: kontrolni instrumenti-preizkusna vitrina-plinske jeklenke-plastni mikroskop-ultravijolične žarnico-okno. Okno laboratorija je bilo na stežaj odprto in noter je na široko vdiral razžarjen, po žveplu smrdeč zrak. Zamrmral je kletvico na račun površnosti čistilk, zaprl okno in hitro spustil plastični zastor, pri tem pa je ujel številke na zunanjem termometru – 38 stopinj Celzija. Laboratorij se je potopil v polmrak. Odložil je klobuk na polico, segel po osvežilnem papirnatem robčku, si otrl potno čelo in obstal pred delovno mizo. Za trenutek je nepremično zrl v svoje rastline, ki so mirno počivale v ohlajenih rastlinjakih; v njegovem obrazu in negibnosti je bilo nekaj asketskega. Bil je pripravljen.

Poveljnik vesoljske ladje je že v sektorju 7/521 opazil nenavadno obnašanje kontrolnih instrumentov. Selektor gravitacijskih polj je očitno nagajal. Medtem ko so tehniki mrzlično iskali napako, je obsedel v poveljniški kabini in srepo motril enakomerno vrtenje svetlobnih signalov ter spremljal ples zelenih znamenj na merilcu hitrosti. Hitrost je počasi padala. Njegov obraz z bežečimi odsevi je bilna zunaj brezhibno gladek, kakor da bi bila koža napeta čez kovinsko ogrodje. Prišli so predaleč, da bi lahko računali na pomoč od doma. Od centra galaksije, od koder so prišli, jih je ločilo brezupno globoko brezno časa in prostora. Klicati na pomoč ne bi imelo pomena, v tem sektorju niso imeli nobene baze in nobenih prijateljskih stikov s sosednjimi civilizacijami. Bela lisa na raziskovalnih načrtih. Nikoli se niso zanimali za ta del galaksije in če se je le dalo, so se ga v velikem loku izognili. Prejšnje maloštevilne odprave, ki so po nalogi Velikega spomina raziskovale ta konec vesolja, so sicer poročale o nekakšnih pritlikavih, ne prevročih soncih, s katerimi niso vedeli kaj početi, razen da so jih skrbno vrisali v centralne mape in napolnili računalnike s skopimi podatki o pripadajočih planetnih sistemih. Na dveh ali treh so celo odkrili primitivne oblike življenja na najnižji stopnji razuma. Kljub temu se nekako niso mogli ogreti za temeljito raziskavo, tisto, kar so našli, je bilo vse preveč skromno in ni moglo zbuditi njihovega zanimanja. In prav tu, v tem pozabljenem, puščobnem kotu vesolja, ga je morala zadeti okvara! Misija je imela točno določen cilj: raziskati jedro bližnje galaksije Andromeda, vzpostaviti stik s tamkajšnjimi civilizacijami, izmenjati informacije in se vrniti. Spominjal se je, s kakšnim mističnim navdušenjem je izdelal graviplan tega potovanja. Potekal je v ogromni, elegantni vibi, spretno izrabljajoč seštevke gravitacijskih polj črni jam in supersonc. Načrt je bil v resnici nekoliko drzen, a kljub vsemu mojstrovina astronavigacije. Če bi poveljnik poznal čustvo ponosa, bi lahko bil zdaj upravičeno ponosen nase. Njegova misija nikakor ni bila zgolj rutinsko potovanje, tega se je zavedal. Bil je prvi, ki je poizkušal doseči Andromedo. Med tisoči mož je Veliki spomin izbral prav njega na poveljniško mesto. Doslej je polet potekal popolnoma v redu. Na sektorju, kjer po izračunih ne bi smelo biti nobenih težav, pa so se pojavile rahle gravitacijske oscilacije in upadanje hitrosti, za katero množica tehnikov še vedno ni našla pravega razloga. Razmišljal je o tem, ali je okvara nastala v ustroju ladje ali pa je vzrok skrit nekje zunaj, v tem zanikrnem vesoljskem sektorju s suhoparno oznako 7/522. Že v naslednjem sektorju bi morala ladja po graviplanu preiti iz zavojnice v blago krivuljo in s polno hitrostjo zapustiti galaksijo. Namesto tega so zdaj s prav sramotno hitrostjo lezli naprej. Pred njimi je medlo sijalo neznano sonce in že so drveli mimo njegovih prvih planetov. Poveljnik se ni predal nobenemu čustvenemu vzgibu, ko je preko ekrana zdrsnil planet z rdečo pego, pa planet s svetlim kolobarjem in nazadnje planet izrazito rdeče barve. Pričeli so se bližati naslednjemu planetu, obdanem z razkošno modrino. Poveljnik je ravnokar pozorno prebiral podatke analize, ko so vstopili tehniki. Napake niso odkrili, zato so v en glas predlagali transformacijo vesoljske ladje. Vedel je, da nima nobene izbire, transformacijo bo treba izvesti prav na tem modrikastem planetu in nikjer drugje.

Nekoč so ga na tiskovni konferenci vprašali, ali ima rad rastline. Odgovoril je:

»Potrebujem rastline tako, kot vi potrebujete svoj nos.«

Odgovor je bil dovolj značilen zanj; vse stvari je zgolj s pridom uporabljal, da si bi lahko tu in tam priznal tudi navdušenje nad njimi. V odnosu do rastlin je vzpostavi stroko in trezno ravnovesje, temelječe na medsebojnem razumevanju. Rastline so bile del njegovega življenja, to je priznaval, a hkrati v tem priznanju ni bilo prav nič evforičnega. Bil je znanstvenik, stoik v življenjskih navadah in prepričan individualist. Zavedal se je, da je njegov osebni uspeh ali neuspeh popolnoma odvisen od rastlin, ki jih je uporabljal pri svojih raziskavah. V letih trdega dela je do potankosti proučil rastlinsko psihologijo, vedel je za še tako skrito membrano, zamotani kemizem celic in obnašanje klorofila mu ni delalo nobenih težav. Na izraelskih počitnicah se mu je celo posrečilo sestaviti dva na videz čisto nezdružljiva konca: hladno znanost in nedoločljivo bivanje onstran raziskanega. Medtem ko so se drugi znanstveniki na Institutu z večjim ali manjšim uspehom ubadali z rastlinskim besednjakom in načini sporazumevanja, se je sam že dolgo imenitno pogovarjal s svojimi rastlinami. Kaj kmalu je ugotovil v osnovi zgrešeno tehniko drugih raziskovalcev, ki so brez izjeme s težavami prilagajali rastlinski jezik človekovemu pojmovnemu svetu. Obratna pot je bila veliko lažja. Rešitev rastlinskih sporočil ni ležala v dešifriranju, temveč v prefinjeni dresuri. Rastlini j bilo treba sila previdno in počasi vcepiti človeški način sklepanja in logike, pred tem pa je bilo nuno, da je raziskovalec vsaj za silo znal misliti po rastlinsko. Poudariti velja, da je profesor oboje imenitno obvlada. V steklenem kubusu, ki je segal do stropa, so poganjale štiri rastline. Vse so bile na prvi pogled enake in nestrokovnjak bi šele z največjo težavo opazil neznatne razlike med njimi. Profesor jih je poznal z druge plati, na katero zunanja podoba sploh ni vplivala. Zanj so bile te rastline živa bitja, štiri popolnoma različne osebnosti, ki so se ločila druga od druge ne samo po načinu obnašanja in inteligenci, temveč tudi po hitrosti reakcij, intenzivnosti čustev in zmožnosti prilagajanja zunanjim vplivom. Skrajno leva rastlina, ki je med poskusi večkrat izgubljala voljo do sodelovanja in je kazala izrazite znake čustvene nestabilnosti in depresije, je bila Marija. Peter in Petra sta bila skoraj dvojčka, tako malo razlik je bilo med njima. Na desni strani je počivala Lukrecija, rahlo ošabno bitje, izrazit egocentrik z dobršno mero trmoglavosti. Bila je sila romantična rastlina. Kadar je sanjarila, je bila dobesedno neuporabna navkljub profesorjevim prefinjenim metodam. V kartoteki so bile vse štiri rastline označene s suhoparno skupno oznako Maranta Leuconeura Kerchoveana, posamično pa so nosile oznake Beta 3 (Marija), Beta 4 in 5 (peter in Petra) in Beta 6 (Lukrecija). Še danes si ni znal zadovoljivo pojasniti, čemu je pred dvema letoma iz centralnega rastlinjaka na Institutu med tisoči za njegov poskus enako pripravnih rastlin izbral prav te štiri. Bile so krmežljave rastlinice, ki so ravnokar prilezle iz prsti, na njihovih drobnih listkih pa je komaj našel tistih deset značilnih temno rjavih lis. Odnesel jih je gor v laboratorij in jim v prvih mesecih pomagal prebroditi težave in bolezni otroške dobe. Nekajkrat se je zgodilo, da ni upošteval njihove tropske pradomovine in je nastavil prenizko temperaturo. Seveda so takoj užaljeno povesile liste in trajalo je ves teden, predno je z njimi obnovil prejšnje prijateljske odnose. Ob večerih je prebiral izsledke, do katerih se je dokopal »oče« te rastline, sloviti Kerch, v štiridesetih letih. Kerch je sicer intuitivno odkril marsikaj zanimivega o rastlini, kar je bilo ob starinskem instrumentariju, ki ga je uporabljal, presenetljivo. Končna rešitev pa mu je ostala seveda skrita in nikoli je ni odkril, čeravno so rastlino kasneje v strokovni literaturi poimenovali po njem. Kako zlahka je bilo takrat moč doseči slavo in priznanje! Odkar je profesor delal na Institutu, se kljub pomembnim odkritjem še ni zgodilo, da bi neka rastlina ali mutant dobila ime po kakšnem znanstveniku. Priti skupaj s kakšno zanimivo rastlino v zgodovino botanike je bila pobožna želja in obsedenost vseh, ki so delali tukaj. Tudi profesor se je svojemu špartanstvu navkljub večkrat zalotil pri takih mislih. Obenem pa se je prav dobro zavedal, da je doba velikih odkritij na področju botanike za vselej mimo. Z najmodernejšo opremo so prekrižarili planet od Spitzbergov do Antarktike, skrbno vpisali vse oddelke, razrede in družine, začenši od bakterij in modrozelenih alg, gliv kvasovk, gob in lišajev, praproti in semenovk, do vrb, kopriv, javorjev, lip, oljčnic, lilij in narcis. Občutek praznine po opravljenem delu je bil porazen. Da bi bila mera polna, je stopnja onesnaženosti vsako leto odnesla nekaj najbolj občutljivih rastlinskih vrst na račun pošastne ekspanzije alg v rekah in oceanih. Nekaj možnosti so poslej imeli samo še astrobotaniki, toda to žal ni bilo njegovo področje.

Kraki ventilatorja so mogočno mešali vroče plasti zraka v laboratoriju. Profesor je preudarno očistil stekla kovinskih naočnikov, prižgal luči nad kontrolnimi instrumenti v rastlinjaku in pripravil beležko. Poizkus je trajal že tri mesece in zdaj tik pred koncem je trepetal pred možnostjo, da bi mu kakšna nepredvidena okoliščina utegnila skaziti rezultat. Sicer pa je poizkus doslej lepo napredoval in vlada je zadnje tedne pokazala naravnost pretirano zanimanje zanj in za njegove štiri orjaške marante. Slutil je, da je na pragu velikega odkritja: po dolgotrajnih in utrudljivih križanjih in spreminjanjem genetske kode mutantov, ko je vztrajno večal proizvodnjo klorofila, je nekega dne ugotovil, da so njegove marante pričele oddajati naravnost ogromne količine kisika. V dnevnem poročilu Institutu je opozorila na da nenavadni pojav, nakar se je vmešala vlada, zahtevala dodatna pojasnila o poizkusu in slednjič odobrila neomejen kredit in oznako najvišje prednosti.

Kisik je še leta 1960 veljal za praktično neizčrpno naravno dobrino, svet ga je trošil čez vsako razumno mero. Z začetkom znanstveno tehnične revolucije po letu 1970 pa so ugotovili, da kisik počasi izginja iz ozračja. Zračni velikani so pobrali iz zgornjih plasti atmosfere skoraj ves ozon, milijarde strojev z notranjim izgorevanjem pa so do izuma elektromobila povzročile tak primanjkljaj kisika, da je države zajela prava panika. Tudi zdaj s kisikom ni kazalo nič bolje. Kisik se ni več zadovoljivo obnavljal in primanjkljaj je ostal ob močno skrčenih gozdovih in usmrajenih oceanih. Vlade so mrzlično pričele iskati izhod iz krize s strogimi omejitvami in ostrimi kaznimi. V takšne položaju bi kakršnokoli odkritje v zvezi z regeneracijo kisika prineslo svetu veliko olajšanje, izumitelju pa denar, slavo in nesmrtnost genijev. Profesor se je tega zavedal, zato je pretirano skrbno skrival rezultate svojih opazovanj v posebnem skrivališču pod okensko polico. Ponoči je včasih sanjal o Nobelovi nagradi.

Lučke nad kontrolnimi instrumenti so ga priganjale k delu. Najprej je pričel vpisovati podatke v razpredelnice, rutinski opravek, ki ni terjal nobenega miselnega napora. RAZDELEK BETA 3 … V REDU. RAZDELEK BETA 4 … V REDU. RAZDELEK BETA 5 … V REDU. RAZDELEK BETA 6 … Kaj se je zgodilo z Lukrecijo? Profesor je začutil rahel drget v zapestju. Nobene panike, prosim, si je zabičal. Približal se je stekleni steni rastlinjaka in še enkrat preveril instrumente. Vsi instrumenti, priključeni na rastlino, so padli na ničlo, krivulje grafov so bile na določenih mestih enostavno prekinjene. Rastlina je bila praktično mrtva. Ni bilo časa niti za kletvice niti za obotavljanje. Sprožil je elevator in Lukrecija je tiho zdrsnila iz rastlinjaka v preizkusno komoro, obstala, njeni listi pa so še nekaj časa rahlo nihali sem in tja. Vključil je močne zunanje žaromete in jih usmeril na rastlino. Tam notri se je bleščala kot dragocen kronski dragulj v muzejski vitrini in nič ni kazalo, da je z njo kaj narobe. Šele čez čas, ko so se mu oči privadile na močno svetlobo, je opazil na tleh, tik ob lončku odpadli list, iz zemlje pa je štrlelo v zrak prazno stebelce. Že drugič ga je spreletel rahel drget. Izključil je vse testne instrumente, razen tistega za sporazumevanje. Nobelova nagrada je bila spet neskončno daleč.

»Lukrecija!« je poklical rastlino. Rastlina je ostala nema, kontrolni kazalec, ki je prejšnje dneve vselej živahno poskočil, je ostal negiben.

»Lukrecija!« je poizkusil vnovič, odgovora pa ni dočakal. Nenadoma mu je postalo silno vroče. Zazdelo se mu je, da ogromni ventilator nič več ne meša zraka, marveč tekoči svinec. Zrahljal je kravato in se skušal za silo zbrati. Rastlini se je zgodilo nekaj sila nenavadnega – to mu je že bilo jasno. Obdržala je izzivalno svežino in barvo listov, stebla so bila videti sočno zdrava in neprizadeta. Edino odpadli list je bil nekoliko skrknjen, zdelo se je, kakor da bi ga kdo z ostrim predmetom z enim samim zamahom odrezal od debla. Rastlinjaki so bili vso noč zaklenjeni, zunanji poseg je bil torej izključen. Tu so bile še alarmne naprave, ki so jih namestili na zahtevo vlade. Instrumenti so neizpodbitno potrjevali prekinitev vseh bioloških procesov v rastlini. Profesorja se je lotila rahla utrujenost. Po mnogih letih garanja, neprespanih noči in velikega upanja se je znašel čisto na tleh. Poražen! Mati moja! je pomislil in toliko, da ni zajokal. Odločil se je, segel po stikalih, da bi ugasnil žaromete in v tem se mu je pogled za hip pomudil na pohabljenem stebelcu. Sklonil se je bliže in dolgo pozorno in čisto od blizu motril drobno svetlikajočo se ovalno liso na koncu zadebelitve. Rez je bil gladek in se je kovinsko bleščal. Nobenega soka, nobene tipične rjavine na mestu preloma. Včasih, zelo poredko, se je zgodilo, da se je marantam kdaj prelomilo stebelce zavoljo prevelike teže lista. Tak nalomljen list se je pod ostrim kotom prevesil dol in ga j moral kasneje previdno s stebelcem vred odstraniti. Toda nikoli se ni zgodilo, da bi list marante kar tako docela odpadel. Pojav je bil tako neverjeten, da ga je sklenil podrobneje proučiti. Do kraja je razvezal kravato, slekel delovni plašč in zavihal rokave. Vključil je premično povečevalno lupo, jo nastavil pred stebelce in uravnal osvetlitev. Začuden je ugotovil, da bleščeča ovalna lisa sploh ni gladka, kot se mu je sprva zdelo. Zdaj je bila s svojo žametno površino bolj podobna rahlo mrežasti vboklini, spominjajoči na oči nekaterih redkih insektov. Drugih podrobnosti ni mogel več zaznati, lupa je bila prešibka. Odločil se je priti stvari do dna. Odrinil je lupo, pogasil žaromete in vključil plastni povečevalnik. Premično glavo je nastavil tik pred stebelce in dolgo uravnaval prilagoditveni mehanizem in stopnjo osvetlitve, od tega je bilo marsikaj odvisno. Zatem je primaknil okrogli ekran, ga vključil in počakal, da je na motni površini zatrepetala povečava tiste vdolbine. Ko se je slika zbistrila, je začutil, kako mu hladen pot polzi za srajco. Namesto prejšnje vdolbine je opazil tokrat nekakšen čuden jašek z močno razcefranimi in bleščečimi robovi. Stene jaška so strmo padale nekam dol, kjer je bolj slutil kot videl temne sklade v obliki tetraedrov. Prisegel bi lahko, da je za trenutek zaznal sledove neke aktivnosti, kajti skladi so venomer valovali in spreminjali položaj, čeprav so bili vsak zase čisto pri miru. Začel je nervozno spreminjati lego instrumenta in jakost osvetlitve, pa ni nič zaleglo, ničesar novega ni več videl. Usmeril je napravo na zunanji rob jaška, tam je bilo tkivo rastline grdo raztrgano in posamezna vlakna so visela dol po steblu. Nekoliko zapoznelo ga je prešinilo, da običajna maranta sploh nima takih vlaken, kot jih je sedaj opazoval. Vsaj za najbližje vlakno je bil prepričan, da se komaj opazno premika; neka nevidna sila ga je vztrajno vlekla noter, kakor vlečejo elektrikarji kabel visoke napetosti v podzemeljsko cev. Ostala vlakna so bila črne barve, nihala so sem in tja in vsa počasi lezla noter v tisti krater, ki ga je navdajal z nerazumljivim gnusom. Spretno je premaknil okular v višino jaška in ravno še ujel trenutek, so se skladi tetraedrov dokončno poravnali v brezhibno površino kovinsko sive barve. O jašku pa ni bilo več sledu. Profesor je zamišljeno stisnil pest, jo zopet razprl in si pomel oči kar pod očali. Pomislil je, kako je menda presneto utrujen ali pa mu njegova Lukrecija nagaja na prav čuden in zvit način. Vendar ga je stvar že preveč pritegnila, da bi lahko vse skupaj preložil na jutrišnji dan. Kar naenkrat mu je postalo čisto vseeno, ali bo vlada dobila njegovo poročilo o regeneraciji kisika s pomočjo listov brazilskih marant. Segel je po ključ, hitro odklenil varnostni mehanizem in odsunil steno kletke. Val osvežujočega zraka mu je butnil naproti. Požvižgal se je na stalno temperaturo in vlago, pa na sterilnost, ki jo je vzdrževal več mesecev. Pograbil je odpadli list marante ter ga nastavil z odlomljenim pecljem pred okular povečevalnika. Pogledal je na enkrat in presenečenje ga je udarilo kot boksarska rokavica v sredo obraza. Konec odlomljenega stebelca se je vlažno svetlikal, rastlinsko tkivo pa je že nekoliko potemnelo, kar je pomenilo zanesljiv znak odmiranja.

V profesorjevi glavi je besnel pravi vihar zmedenih misli. Ponujala se mu je neka nova, docela neznana oblika rastlinskega življenja, ki je bila lahko posledica mutacije, posebnih pogojev v rastlinjaku, ali kozmičnega žarčenja, kdo bi vedel! Pomembno je bilo to, da je zadeva bila pred njim, tukaj na dosegu roke. V mislih mu je dozorela odločitev, s hlastno kretnjo je izpulil rastlino iz lončka, pregrnil delovno mizo s plastično ponjavo, pripravil transformator in pritrdil eno elektrodo na korenine, drugo pa na konec največjega lista. Obrnil je stikalo in tok visoke napetosti je šinil v maranto. Listi so ostro zabrenčali, preskočila je iskra, za njo še ena in slednjič se je vsul pravi ognjemet, maranta pa je odbijala miniaturne strele z lista na list in žarela kot božično drevesce. Profesor je nemo opazoval ta čudežni ping-pong in prisluškoval suhemu hrestljanju električnih isker.

»Prevodna!« je zašepetal kot v transu in izklopil tok. Očala so se mu rosila in obsedel je kot začaran. Maranta, ki prevaja električni tok! Saj bom še znorel! je pomisli. Previdno se je dotaknil enega izmed listov in ko se ni nič zgodilo, ga je trdno zgrabil in stisnil v pest. Skoraj bi zakričal od razburjenja. zaslišal je zvok, na las podoben šumenju, ki nastane pri mečkanju tanke kovinske folije. Hitro je spet razprl dlan in umaknil roko, list marante pa je ostal pomečkan in je nihal na peclju sem in tja.

Profesor je zmajeval z glavo in na ustnicah se mu je pojavil skrivenčen nasmeh, počutil se je kot nekakšen zarotniški Martin Luther botanike. Njegovo ogromno znanje o marantah, kaj marantah, o celotni botaniki se je pravkar veličastno rušilo v prah in pepel, sam pa še vedno ni vedel, ali ga to navdušuje ali spravlja v obup. Vendar je sklenil nadaljevati s preizkusom.

»Oprosti, Lukrecija,« je dejal, segel po rezilu in ga z vso močjo zarezal v eno izmed stebelc. Ostro je zaškrtalo, kar čutil je, kako je ostrina nemočno zdrsnila in odskočila. Ni mu vzelo poguma. Stekel je na oni konec laboratorija, poiskal v omari vibracijsko žago , stopil nazaj k mizi in s spretnostjo kirurgov nastavil rezilo na steblo ter pritisnil na rdeči gumb. Žaga je živo poskočila, motor je zapiskal in list se je v slapu belih isker z deset tisoč obrati na minuto zažrl noter v steblo. Daleč ni prišel. Z diamanti posut list je pričel oranžno žareti, zasmrdelo je po smodu in varnostna varovalka je samodejno izključila električni tok. Na mestu reza je bilo s prostimi očmi opaziti samo tanko silno bleščečo sled. Zatem je profesor v čedalje silnejšem navalu raziskovalne strasti odnesel maranto nazaj pod plastni povečevalnik. Odpornost njegove marante je presegla vsa pričakovanja. Usmeril je napravo točno v svetlečo zarezo in naravnal tisočkratno povečavo. Na ekranu je zagomazelo mravljišče. Zapazil je del okrogle cevi zelene barve, posuto z drobnimi dlačicami. Čez celo širino cevi se je vlekla globoka zareza. Znotraj je odkril snop tanjših prozornih cevi, po katerih so se hitro premikali drobni predmeti brez jasnih oblik, še najbolj podobni ladijskim kontejnerjem. Nekaj prozornih cevi je bilo odtrganih in so štrlele na vse strani, v njih so negibno tičali nekakšni snežnobeli kokoni, ki bi jih lahko zamenjal za delo sviloprejk. Vtis so povečale neznansko drobne nitke, podobne pajčevini, ki so polzele iz njih, se vzpenjale po cevkah in veselo plavale po zraku. Vse skupaj je bilo podobno prazničnemu vrvežu in profesor je celo slišal pritajene odmeve pihalne godbe. Ni mogel ugotoviti, kje se skrivajo godbeniki, ali v eni izmed cevi, ki so vodil še dalje nekam pod zeleno plast stebla, ali celo v samih kokonih. Vse je bilo mogoče. Pri njegovi maranti je bilo vse mogoče. Sveta nebesa! je pomisli.

Pred očmi mu je lebdel samo en cilj: zmagati! Zmagati za vsako ceno. Zlomiti odpor rastline. Odkriti ranljivo točko. Potem bo rešitev celotne uganke zgolj vprašanje časa. Vendar ga je nekaj razjedalo. Ni si bil na jasnem, kako naj zleze maranti pod kožo. Uporabiti bo moral velik bolj učinkovito orožje od vseh prejšnjih. Toda kakšno?

– Mogoče … je pomislil. – Mogoče laserski žarek. Bila je sicer nora ideja, bolj zmedena od ostalih, pa kaj zato! Ali se niso danes dogajale v njegovem laboratoriju same nore reči? Nore ideje so včasih botrovale zelo pametnim odkritjem, je pomislil profesor, medtem ko je pripravljal aparat. Osem metrov, trideset. Nastavil je vizi laserja točno v sredino listov in nataknil zaščitna očala. Z rahlim pritiskom na tipko je sprožil orkan visokoenergetskih delcev. Snop je stopil v kristal in izstopil v obliki neskončno ozkega pramena neslutene moči. Videl je, kako je curek kot za šalo prebil list marante in se komaj slišno raztreščil ob debeli šamotni steni v ozadju. Vse skupaj je trajalo poldrugo sekundo.

»Konec je s teboj, ljubica Lukrecija,« je dejal hladnokrvno kot človek, ki se ima docela v oblasti in znova pripravil laser. Tokrat je meril natanko v eno izmed desetih rjavih lis na istem listu in vse je bilo kot prvič, s to razliko, da je zdaj žarek odskočil od marantinega lista, šinil pod topim kotom v nepredvideno smer, oplazil nekaj instrumentov na omari in izginil v betonski steni. Tam je bila zdaj okrogla ožgana luknja, na tleh so se belili drobci ometa. Profesorjevo srce je divje utripalo, primanjkovalo mu je sape. Tega niti v sanjah ni pričakoval, laser je bil njegovo zadnje orožje. Približal je plastni povečevalnik in na slepo nastavil povečavo na mesto udarca. Ko je rahlo sključen in napet od neznosnega pričakovanja od zgoraj strmel v ekran, je imel občutek, da gleda z velike višine na zaokroženo letališko ploščad ali južnoameriški altiplan. Ploščad je izmenično spreminjala barve od svetlomodre k oranžni in spet nazaj. Na sredi, točno na sredi ekrana, je bila majhna kotanja z gladkimi robovi in notri v njeni senci je utripala živa gmota višnjeve barve in na trenutke dobivala nejasne oblike starinskega letala v pozlačenem baročnem okviru. Na robu jame so se gnetle majhne točke, preneznatne, da bi lahko na njih opazil kakšno podrobnost. Bil je manjši podeželski pogreb. Tu in tam so se k zbrani množici hitro pomikale posamezne točke, prihajajoče iz področja zunaj dosega profesorjevega pogleda, vendar se niso izgubile v množici, temveč so se ustavile v določeni nevidni meji. – Zamudniki, seveda, je jezno pomislil profesor. – Zdaj pasejo radovednost in se skrivajo pred očitavajočimi župnikovimi pogledi. Če je res natanko prisluhnil, je lahko ujel v uho cingljanje zvončkov in odlomke župnikovega govora. Župnika pa ni odkril, naj je še tako oprezal na vse strani. Nato se je podoba spremenila, letališka steza je izginila in tudi jame z letalom, ali karkoli je že bilo, ni bilo več tam. Barve so obledele in do koder mu je segel pogled, je v vetru valovala visoka, zelena trava.

Transformacija je bila strahovito zapletena in nevarna zadeva. Teoretično jo je bilo moč izvesti na kateri koli točki univerzuma in znanstveniki so zagotavljali, da se ob doslednem upoštevanju vseh pravil in pogojev ne more pripetiti nobena nezgoda. Veliki spomin je izračunal vse potrebne postavke ter jih prenesel na mikrotrans. Velika vesoljska ladja je imela v poveljniški kabini majhen predalček brez oznake ali napisa. Zgoraj je bil plombiran gumb z rdečo piko na vrhu. Vsi poveljniki so dobro vedeli, kaj se skriva notri v predalu. Poveljnik je brez besed sedel in gledal v predalček. Bil je temeljit človek, zato je še pred poletom izbrskal iz Velikega spomina zbrane podatke o vseh dosedanjih transformacijah – bilo jih je vsega skupaj deset, od tega so tri uspele. Vsa umetnost transformacije je tičala v preprosti, a skoraj nedosegljivi formuli: v nepojmljivo kratkem časovnem intervalu je morala ladja spremeniti maso in hitrost ter preiti skozi subatomsko strukturo v novo tanje. V bistvu je transformacija pomenila zadnji izhod v skrajni sili ali nevarnosti, pri tem so bile možnosti preživetja tako majhne, da so poveljniki v primeru resnih okvar raje z zmanjšano hitrostjo tvegali povratek do najbližjih baz in ničkolikrat je potovanje trajalo leta in leta, posadka pa je pomrla do zadnjega moža. Vse to je imel razmišljujoči poveljnik pred očmi. Poleg tega je vedel, da se vstop v transformacijo včasih brezhibno posreči, pri izstopu pa natopijo težave, ker je bilo porabljene preveč energije. V takem primeru bi ostala ladja za večno ujetnik v drugi materiji, prostoru in času. Posebno dobro si je zapomnil naslednji podatek iz Velikega spomina: Pri uspešni transformaciji izgubi vesoljska ladja vsaj tretjino moštva in skoraj polovico svoje prvotne mas. Obvezno je takoj sestaviti nov grafiplan, prilagojen novi situaciji.

Tehniki so že molče čakali za njegovim hrbtom, čutil je njihove težke, pričakujoče poglede. Za odločitev mu je ostalo še borih trideset sekund, po tem času bi zamudil najugodnejši položaj za vstop v transformacijo. Poveljnik je stisnil zobe. Negove oči so ostale nespremenjene in koža na obrazu je bila še kar naprej brezhibno napeta. Mislil je na Andromedo, ko je, ne da bi se obrnil k tehnikom, dejal glasno:

»Dobro. Pričenjamo s transformacijo.«

Tehniki so odobravajoče prikimali, zaslišalo se je polglasno mrmranje, zatem so se zopet umirili in zvedavo opazovali poveljnika, kako je odpečatil tisti predalček, vzel ven svetleči kovinski bobenček, premaknil na njem komaj vidno ročico in ga hitro pogreznil v vdolbino na komandni pološči. Nato so vsi umolknili in otrpnili v pričakovanju.

Vhod končan! se je zasvetilo na zaslonu.

»Vhod končan!« so zavalovali tehniki in njihovi glasovi so prihajali kot iz groba. V kabini ni bilo občutiti nobene spremembe, transformacija je potekla hitro in uspešno. Kazalci na kontrolnih instrumentih so še vedno rahlo drgetali. Ladja je lebdela kot muha v nekakšni lepljivi gmoti materije. Stroji so mirovali in njena prostornina, tako so pokazali merilci, se je močno skrčila. Pomožne luči so medlo svetile, vključene so bile samo najnujnejše kontrole in agregati za ohranitev življenja. Za časa transformacije je vesoljska ladja praviloma izgubila vsak stik z okoljem, zveza z Velikim spominom se je prekinila. Poveljnik ni imel nobene prave predstave, kaj se dogaja na oni strani močne ladijske lupine, niti ga ni zanimalo. Bolj ga je mučilo vprašanje v zvezi z izhodom in nadaljevanjem potovanja. Pozabil je celo na tehnike, ki so prav ta trenutek na različnih koncih ladje sistematično iskali napako. Zdaj se jim nikamor ni mudilo, bili so v drugem času.

Poveljnik je odprl mapo s prvotnim graviplanom in se pripravil na zamudno ter izredno težavno izračunavanje novega potovalnega načrta. Pravkar je vključil Mali spomin, ko se mirujoča gmota ladje narahlo premaknila, kakor da bi obnjo butnil en sam dolgi vodni val. Poveljnik je dvignil glavo in odložil Mali spomin na kontrolno mizo. V njegovih strogo odmerjenih kretnjah ni bilo nobene sledi presenečenja. Vse, kar se je imelo zgoditi, je bilo že odmerjeno v njegovih možganih. Drugi udarec je bil silovitejši, ladja je omahnila na levo in ko se je vračala nazaj v prvotni položaj, je pričela drobno podrhtevati.

»Okolje se oglaša,« je pomislil poveljnik. Še vedno ni imel prav nobene želje pobliže spoznati neznano okolje tam zunaj, bilo mu je vseeno ali ima prijateljske ali sovražne namene. Tisti hip, ko je ponovno pomislil na Andromedo, je ladja strahovito poskočila, nekje spodaj na hodniku se je zaslišalo škripanje in pokanje predelnih sten in ta grozljivi zvok ga je spremljal še potem, ko je padal čez mizo in grabil za kakšno oporo. Sektor B1 poškodovan, se je oglasil tehnik po zvočniku. Med neenakomernim zibanjem tal je poveljnik vstal in hitro pritisnil na gumb in s tem sprožil avtomatsko obnovo.

»Okolje se že vedno oglaša,« je pomislil zbrano, medtem ko so se tla končno umirila. Nato se je razpočil v ladji pravi uragan energetskih delcev. Kontrolni instrumenti so podivjali, stene so zažarele, po hodnikih je brizgal bengalični ogenj. Žareče krogle so sikale vsepovsod po poveljniški kabini in se razletavale z oglušujočimi poko. Tečka jeklena vrata je vrglo s tečajev, da so treščila v nasprotno steno in za las zgrešila poveljnikovo glavo. Luči so divje utripale. Od daleč je med mogočnim prasketanjem slišal odrezane krite svojega moštva. Droben kovinski opilek mu je prerezal čelo in kri mu je toplo zalila pogled. Električni preboj visoke napetosti prihaja od zunaj. Poškodbe na sektorju R8 in D10, se je oglasil mikrofon. Poveljnik je pritisnil na gum Energetska zaščita, ognjeni dež je čez čas usahnil in slišati je bilo samo še škrebljanje oddaljenih eksplozij. Slišati je bilo, kakor da velikanska mačka brusi kremplje ob ladijsko oplato. Nato je vse skupaj potihnilo. Poveljnik si je brisal kri z obraza in njegove oči so bile za kanček temnejše kot prej.

»Okolje s nevarno oglaša,« je še pomislil in v tem je celotno ladjo pretresel kratek, strahovito močan krč, poveljnika je treščilo ob steno, kjer mu je oster rob globoko oprasnil golenico. Nekje čisto blizu je zaslišal grom podirajočih se pregrad, mogočno eksplozijo, sikanje uhajajočih plinov in divje krike posadke. Skozi vrata je omahnila okrvavljena postava, zavita v dim, ki je nemočno zakrilila, padla in se zakotalila po vsej dolžini kabine ter pristala ob steni v kotu. Z njo je ostala razpotegnjena krvava sled kakor za velikansko pohojeno gosenico. Sektor E15 v celoti uničen! je poročal tehnikov glas. Poveljnik je začutil, kako mu kri mezi v čevelj i se tam ohlaja. Z nekakšno neskončno vdanostjo je segel z rokami dol in si privihal hlačnico. Bila je grda rana. Odšepal je med razdejanjem do moža v kotu , ga obrnil proti sebi in se zazrl v njegove bele zenice, ki so pomenile smrt. Mož je še vedno nemo kričal z odprtimi usti. Poveljnik je omahnil v sedež pri kontrolni mizi. Noga ga je skelela, na čelu mu je utripala bolečina in kri mu je kar naprej lepila veke. Napeto je razmišljal, ko je ladja ponovno vzdrhtela, po hodnikih je slišal bežeče korake in nerazumljive klice. Nekje iz nedoločene smeri je zaslišal brenčeč, enakomeren zvok, potem se je neka ogromna sila dotaknila ladje, da se je kovina upognila in zaječala. Slišalo se je parajoče škrtanje, kot bi se drgnila kovina ob kovino, vse nepritrjene predmete je razmetalo okoli po kabini, mrvi mož ob zidu se je enakomerno obračal kot na velikem ražnju in z belino zenic vprašujoče pogledoval k poveljniku. Razločno je bilo slišati rušenje pregradnih sten in zaščitne zunanje obloge. Težke kovinske plošče so zveneče treskale po tleh, ogromni razžarjeni kosi odkrhnjene kovine so kakor projektili podirali vse pred seboj. Po nekakšnem skritem ukazu je smrtonosna stružnica nehala delovati, neprizadet glas je javljal: Uničen transportni sektor A. Obloga ladje prebita. Stik z okoljem. Poveljnik je pritisnil na štiri gumbe, nekje v spodnjih nadstropjih pa so istočasno padle štiri pregrade in osamile prebito območje. Otrl si je kapljice znoja s čela in kri je pričela znova curljati. Občutil je nevarnost. Nek zunanji razum je načrtno uničeval njegovo ladjo. K sreči je bila čvrsto zgrajena, z ogromnimi regeneracijskimi sposobnosti in do končnega uničenja je bilo še daleč. Bolj ga je begal tisti nevidni razum, skrit na oni strani oplate. Torej so vendarle nekoliko podcenjevali sektor 7/522, ki so se ga doslej načrtno izogibali. Kakor v potrditev poveljnikovim razglabljanjem je zadelo ladjo nekaj nepojmljivo močnega in odprla se je apokalipsa. Ob udarcu ga je prikleščilo ob kontrolno mizo, gornji del telesa mu je zvilo čez rob, da je z glavo silovito udaril ob instrumente. Notranjost ladje je oblila modrikasta svetloba, kovine so z rezkim vonjem izparela, trije sektorji so kar izginili v nič kot jajce v roki cirkuškega rokohitrca. Nobenega zvoka ni bilo slišati, zgolj suha vročina je scvrla na desetine mož in vdrla celo sem v poveljniško kabino ter oplazila sključenega poveljnika po obrazu. Sektor B2, B3, B4 uničeni. Prosimo navodila, je poročal glas. Omamljeni poveljnik je dal navodila, izoliral uničeno področje in vključil zadnji obrambni zid, ogromno energetsko zalogo celotne ladje. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Drugi, enako močan udarec je priletel v bližino uničenih sektorjev, orjaški nevidni zid pa ga je zadržal in vrgel nazaj.

»To se ne sme več ponoviti,« si je dejal poveljnik. »Drugače nikoli ne pridemo iz transformacije.«

Odkrili napako, se je v tem oglasil ravnodušni glas iz mikrofona. Popravljamo. Zdaj je poveljnik vedel, da se v naslednjem ulomku časa ne sme zgoditi nič več, nobenih nepredvidenih eksplozij, nič udarcev, nič ognjenih strel. Drugače ne bodo nikoli dosegli Andromede.

Že je stala v kabini molčeča gručica tehnikov, bili so ožgani, stali so na majavih nogah in smrdeli po dimu. Poveljnik je dobro vedel, kaj hočejo, še preden so odprli usta. Misija je bila ogrožena in tega kot poveljnik ladje za nobeno ceno ni smel dovoliti. Predpisi so bili jasni.

»Pripravite izstrelke!« je ukazal in prvič je njegov glas zazvenel utrujeno.

»Za danes bo dovolj!« si je dejal profesor z občutkom popolnega zmagoslavja. Na oni strani spuščenih zaves je dan že zdavnaj izginil. Bil je pasje utrujen, toda srce mu je živahno utripalo. Znašel se je na pragu najrazburljivejšega odkritja v zgodovini človeštva. Njegovo odkritje bo spremenilo svet, odpravilo krivice in zločin, ukinilo vojne in nasilje ter vrnilo ljudem blagostanje in srečo. Vrnil se bo v svoj Izrael, na obale Genezareškega jezera, kjer bo zasadil nepregledno polje marant in sprejemal modrece tega sveta v goste. Postal bo človek številka 1 in vsi bodo govorili o njem kot o velikem rešitelju sveta. Tako bo in nič drugače. Odločno je vstal, stopil k maranti, ki se je spet kopala v polni svetlobi žarometov in jo pobožal po gladkih, povoščenih listih.

»Lukrecija, ljubica moja! Ne pravijo ti zaman rastlina desetih zapovedi. Hvala!« In že se je veselo žvižgaje napotil k umivalniku, do konca odprl curek hladne vode, vtaknil razgrete dlani podenj in srečno opazoval cel roj svetlečih vodnih kapljic, kako so odskakovale in se stekale po keramičnih ploščicah. Prvič mu je bilo žal, da v hladilniku nima steklenice šampanjca.

V tem, ko mu je hladen curek vode razkošno tekel čez prste, mu je šinila v glavo misel, da bo treba novi rastlini dati ustrezno ime. Tista rastlina tam na mizi ni bila več Kerchova maranta, bila je nepreklicno njegova. medtem ko mu je hlad tekoče vode odnašal vročilo s prstov, je obrnil glavo in jo zaljubljeno ogledoval. Če bi bil nekoliko bliže, bi opazil na rastlini nenadno in osupljivo spremembo. Pognala je nekaj drobcenih svežnobelih cvetov, ki so se zdaj vidno razpirali in obračali proti njemu.

… Reichenbergia? Ni slabo.

>» »Reichenbergia!« je zakričal na ves glas. »Mogoče …« Misli ni dokončal. Izstrelek v velikosti enega mikrona ga je zadel od zadaj v tilnik, prebil lobanjsko dno in brezglasno eksplodiral globoko v možganih. Profesor se je neskončno presenečen zasukal na peti kot otroška vrtala in težko telebnil vznak. Zadnje, kar je še utegnil uzreti pred dokončno temo, je bila njegova reichenbergia v morju luči.

Poveljnik vesoljske ladje Orion sporoča. Napaka popravljena. Transformacija uspela. Zapuščamo sektor 7/522. Smer Andromeda.

Naslednji dan so časniki na vidnem mestu sporočili vest o nenadni smrti zaslužnega profesorja Instituta in znanega raziskovalca L. P Reichenberga. Sodelavci so šušljali, da ga je kap od pretirane častihlepnosti, kar ob tej vročini sploh ni čudno in tako naprej. V osmrtnicah je pisalo: Nenadomestljiv. Boleča izguba za znanost. Večno bo živel med nami.

In potem so ga vsi po vrsti pozabili. Razen njegovih marant, seveda.

1.

Tu zavij desno na most, naprej bom povedala potlej, sprejemam Ankin prijeten, božajoč glas, ko se izpred fakultete Eötvös Loránd odločiva za drugo stran Donave, ki se v nedeljskem dopoldnevu blešči v sončni svetlobi, tako, da je prikrita umazanost v mogočni reki, ki mesto razdeljuje na dva dela. Promet je ob zgodnji uri še redek, pravo nasprotje včerajšnjemu ali jutrišnjemu ob tem času. Nedelje so ali za počitek ali za množičen beg iz mesta, najpogosteje do Blatnega jezera in tudi v druge kraje, vse tja do Debrecena in hortobaške puste.

Z Anko sva se iz mojega stalnega hotela v ulici Benzur, kjer sem najpogosteje stanoval, če me ni sprejela pod svojo streho skromne, a zato toliko prijetneje in dekliško opremljene garsonjere, odpeljala do fakultete, kjer predava hrvaški jezik in književnost, se po slavni Váci ulici sprehodila do še slavnješe slaščičarne Gerbeaud na trgu Vörösmartyija, popila obvezno jutranjo kavo in dogovorila, da se pridruživa vernikom v Matjaževi cerkvi. Anka zaradi pridige in orgelske glasbe, jaz zaradi glasbe, kajti velike piščali so iz instrumenta izvabljale čudovite, nepozabne melodije. V orgelsko glasbo sem zaljubljen, odkar pomnim. Do izraza je v polnem prišla v cerkvah, kot je Matjaževa v Budimpešti, Štefanova na Dunaju in podobnih, celo v mnogo manjši baročni cerkvi v porabskem Monoštru. Za pozneje nisva delala načrtov, ker sva bila dogovorjena, da se odpeljeva k Ankinim staršem.

Verižni most-Láncz híd, ki ga je projektiral Szécsennyi v času Sándorja Petöfija in revolucionarnih dogodkov leta 1848 in 1849, ki se jih Madžari spominjajo z velikim ponosom povsod v svetu, kjer živijo, tudi v Sloveniji, ta most me je zmeraj navdušil s podobo in umestitvijo v prostor. Na prvi pogled ni tako eleganten kot pozneje zgrajeni Eržikin most–Erzsébet híd , vendar je vožnja ali hoja po Verižnem vedno pogled nazaj, v zgodovino in v popolnoma drugačen svet od današnjega, v mnogo čem, po moji presoji, bolj sprijenega in ljudem nenaklonjenega. Podobni občutki so se me dotikali vedno, ko sem obiskal Eger z znano trdnjavo, in še bolj, ko sem stopil pod košato lipo, pod katero je grobnica znanega pisatelja Géze Gardonyija, avtorja priljubljenega romana Zvezde nad Egrom. Malo svetovne klasike sem bral s tolikšnim užitkom. Tudi v tistem času so se rojevale, živele in umirale lepe, nepozabne ljubezni ...

2.

Tudi z Anko, s katero se zdaj po serpentinasti cesti vzpenjava na prostor ob Ribiški trdnjavi in Matjaževi cerkvi, živiva lepo ljubezen, ki se počasi pretaplja v iskreno prijateljstvo, čeprav sva še mlada, s premalo življenjskih izkušenj in čeravno je za nama le nekaj let akademske kariere, njene v Budimpešti, moje v Ljubljani. In kar tudi ni nepomembno, o poroki se resneje pogovarjava šele zadnji mesec, dva, kajti prej sva morala razplesti nekatere, skoraj nerešljive dileme. Diplomati bi rekli, da se je bilo potrebno sporazumeti med Ljubljano in Budimpešto. In vmesno postajo Pecs.

Na pravo presenečenje ob Hiltonu zelo hitro najdeva prostor za avto in stopiva proti cerkvi v neposredni bližini. Zven mogočnih zvonov je napolnil in zapolnil prostor med večino lepo obnovljenih poslopij in vabi v božji hram, ki je najpogosteje manj časa v znamenju vere in Boga, kot radovednih turistov iz vseh kontinentov. Nek časnik se je pošalil, da so med obiskovalci zagotovo tudi nezemljani, kajti toliko različnih jezikov je mogoče slišati in toliko barv kože na sorazmerno majhnem prostoru na zunaj mogočne cerkve.

Anka me prime pod roko in pogleda z zasanjanimi očmi in pogledom, s katerim me redko osreči, za kar se ji zahvalim s poljubom na eleganten, po mladosti in svežem, rahlem parfumu dehteči vrat. Zdi se mi ali si domišljam, da je Ankin pogled daljši, še bolj namenjen meni, kakor da mi hoče nekaj povedati, vendar za rojstvo teh besed še ni črk ne v njeni ne v moji abecedi, čeprav je v igri najin zelo podoben, če ne enak poklic. Vendar so okoliščine táke, da se ne morem do kraja izprašati, kaj mi želi povedati Anka, kajti vstopila sva v v čudovit prostor Matjaževe cerkve.

Če se bom kdaj poročil, se v tej cerkvi želim preplesti v povesmo življenja s tabo, Anka, ji zašepetam skoraj na glas v uho, ko stopiva mimo kropilnika, v katerega namoči dva ali tri prste in se prekriža, medtem ko moja vera tega obreda ne pozna.

Čeprav nisem pričakoval kakšnega daljšega odgovora, kajti med množico obiskovalcev sva se želela pridrenjati vsaj v sredino cerkvene ladje, me je Ankin odgovor zgolj s pogledom, če uporabim najbolj blag izraz, prestrašil. Bil je popolno nasprotje zasanjanosti v njenih očeh, tiste mirne topline, ki mi jo je pogosto dajala, tudi pred dobro minuto.

Zaradi Ankinega odgovora s pogledom na željo, da bi se poročila v Matjaževi cerkvi, je bil zven orgel manj veličasten, bolj kot igra piščali so se me dotaknili žarki iz oči osebe, ki mi že dolgo pomeni domala vse, čeprav živiva več sto kilometrov narazen, zato so najina, vedno pogostejša srečanja toliko bolj prežeta z iskreno ljubeznijo, v katero verjameva, ki se ji predajava do skrajne točke združevanja dekleta in fanta, ženske in moškega.

Ne vem, kaj bi dal ta hip, da bi vsaj zaslutil skrivnostno enačbo v Ankinih očeh; da bi zaznal, kaj pomeni spremenjena barva pogleda, a nič od tega mi ni dano. Ali sem si domišljal ali je bilo res, da se mi je s telesom še bolj približala, ko sva po nekem naključju zagledala dva prosta sedeža v klopi pred nama in sedla tesno drug ob drugem. Kot ob vznemirljivi glasbi so moje telo spreleteli mravljinci, kar mi je govorilo, da njen pogled ne sporoča o spremenjenem odnosu med nama, marveč nakazuje skrivnostno, nemara celo neprijazno slutnjo. Občutke so prekinile orgle, ki so se izza hrbta oglasile s polnimi toni, da je melodija zapolnila sleherni kotiček velike, čudovite cerkve, ki se mi je ta hip zdela zavoljo Ankinega pogleda manj prijazna. Dotaknil se me je čuden občutek, kakor da v prostoru ni svetlobe, vse je ovito v nek vatast mrak, skozi katerega pronika zgolj delček svetlobe; mrak, na katerega se oči ne morejo in ne morejo privaditi.

Med vožnjo proti Ankinemu rojstnemu mestu Pecsu pogovor ni stekel tako navdušujoče kot običajno, ko sva si imela toliko reči, da so besede pogosto prehitevale druga drugo. Za kratek čas sva se ustavila v lokalu, na vzpetini, s prijetnim pogledom na valovito pokrajino, drugačno kakor misli večina obiskovalcev, ki je prepričana, da je Madžarska ena sama ravnica, ki premore Blatno jezero in Budimpešto. Kar pa še zdaleč ni res, kajti država se razprostira tudi proti nadvse zanimivemu Miskolcu in privlačnim krajem proti Ukrajini in Romuniji. Ko so me kolegice in kolegi na fakulteti spraševali, kam naj gredo na Madžarskem, je večina pričakovala odgovor, da sta to Blatno jezero in Budimpešta, ali bližnji Szombathely ter Györ in Sopron proti severu ob avstrijski meji. Vsakemu, prav vsakemu sem svetoval, naj najprej obvozi Budimpešto, zavije na avtocesto proti Miškolcu, obišče to lepo mesto, potuje proti Egru, Debrecenu in do Hortobáške puste, se vrne do glavnega mesta in šele ob povratku zaustavi ob Balatonu. Čeprav se bil deležen različnih pogledov, so mi nekateri na začetku študijskega leta pripovedovali, da so ravnali po mojem nasvetu in bili posebej navdušeni nad vsem, kar so doživeli od Budimpešte do Debrecena in Hortobágya.

3.

Ko sva se za kratek predah ustavila v kraju Manfa, je Anka naredi nekaj, česar nisem pričakoval in drugače kot zmeraj doslej: namesto da sede nasproti, se odloči za prostor ob meni, kar je neko posebno, pomenljivo sporočilo. Tu je lepši pogled na razkošje naše pokrajine, pa še ob tebi sem, pojasni, kakor da bere moje presenečenje. Če ti je tu bolj všeč, zakaj bi sedela tako, da gledaš samo mene, tu sva v dotiku, jo ohrabrim, naj ostane pri meni, in res, zdaj čutim enako kot med množico v cerkvi: tisti poseben neopisljiv in neopredeljiv drget, ki ga doslej pri Anki nisem zaznaval, tudi ko sva se ljubila v njeni, za eno osebo preveliki, snežno beli in zmeraj diskretno dišeči postelji. Že dolgo nisva poznala skrivnosti ljubljenja, zato sva se predajala drug drugemu brez predsodkov, sproščeno in v užitku ljubezni, ki sodi v zvezo dveh, ki se spoštujeta in pripravljata na zakon, le odločiti se morava, kdaj se bo to zgodilo. Kar nekaj časa je trajalo, da je Anka pristala, ne na poroko, ampak kje bova živela, ali na Madžarskem ali v Sloveniji. Da bo delala na ljubljanski Filozofski fakulteti, je bila njena najpomembnejša življenjska odločitev, kajti ne bo preprosto zapustiti uveljavljenega delovnega področja na fakulteti ELTE, življenjskega in kulturnega utripa v evropskem velemestu in staršev, na katere je bila močno navezana, vendar se je tu naslanjala na bratovo pomoč, ki se je preselil iz Budimpešte v rojstno mesto, kamor sva zdaj na poti.

4.

Še nekaj minut in pozvonila bova pri tvojih, pri najinih, rečem nekam mimogrede, ko peljem mino nekdanje džamije, ki so ji odstranili minaret in je zdaj kulturni spomenik, razpoznavno znamenje mesta, enega prijetnejših na Madžarskem. Ankina starša živita v strnjenem naselju prej v majhni kot veliki ali razkošni družinski hiši, nekaj deset metrov stran od blokovskega naselja, ki kot del polkroga ždi na rahli vzpetini nad starim mestnim jedrom. Naselje in hiše loči park, v katerem je vrtec, večje otroško igrišče za malčke iz blokovskega dela. Brez vodometa tudi ta prostor ni, kakor večina madžarskih mest. Malo je mest, ki nimajo vodometa. Spomnim se čudovitega parka pred fakulteto Kossúth Lajos Tudományegyetem v Debrecenu, kjer je okoli večjega bazena nekaj mogočnih kipov, sredi kipijo visoki curki vode, ki so zvečer osvetljeni z mavričnim spektrom različnih barv. Vodomet prši neprenehoma, luči pa okoli polnoči ugasnejo.

Večerni pogled s strani Akademije za glasbo proti fakulteti je enkraten, zlasti v poletnih večerih, in eden tákih je zbližal naju z Anko, ki se je s skupino prijateljic v prijetnem julijskem večeru, že bolj noči kot večeru, sprehajala mimo naše skupine, ki je zavzeto razpravljala ali bi kazalo na dirko formule 1, ki bo čez dva tedna na Hungaroringu. Večja turistična agencija je ponujala izjemno ugoden dvodnevni izlet, za katerega smo se navduševali vsi, jaz Slovenec, dva Hrvata iz okolice Osijeka in najbolj glasen Novosadčan. Slednjemu gre zahvala, da sem vzljubil Anko, ker je poznal dve njeni kolegici in dekleta povabil v našo družbo, češ da za vogalom, ob novi, kvadratasto nemogoči cerkvi straši in celo ugrabljajo dekleta, če nimajo spremljevalcev. Potem smo res šli skupaj, a ne proti cerkvi ampak mimo vodometa po parku proti Akademiji za glasbo, kjer so imeli najboljši sladoled v mestu, na katerega nas je vse povabil Josip iz Novega Sada oziroma Futoga, kjer je stanoval pri starših, čeprav jih je že štel blizu štirideset. Ni bil učitelj, kot večina nas, ampak svobodni novinar, s pogodbo z vojvodinsko televizijo, za katero je pripravljal potopisne reportaže in dokumentarne oddaje. Ker je madžarsko govoril bolje kot srbsko, smo vedeli, da se ni prišel izobraževat ampak sproščat odvečno energijo in pripravljat na snemanje kar nekaj oddaj o hortobáški pusti. Josip je bil tisti, ki je nekoliko zadržanega Slovenca, torej mene, predstavil kar razposajeni Anki, tudi priljubljeni pevki v znanem, vrhunskem hrvaškem narodnostnem ansamblu. Sprva mi je bila blizu neka Vojvodinka, ki je pokazala zanimanje tudi zame, vendar je ostala v Debrecen le za dva tedna in že nekaj dni pred koncem se je po fakultetni avli sprehajala s fantom, ki je prišel, da jo odpelje domov. Kaj bi se zgodilo, če bi jo takoj po spoznavnem večeru in kar tesnem plesu kljub vročini, ki se je prihulila tudi v stoletno fakultetno poslopje, povabil na hladno pijačo v mestni park, je ostalo neodgovorjeno vprašanje, ki se je razsulo v pozabo, kajti Anka se mi je zdela mnogo mnogo bližja po prvih besedah, ki sva jih povedala drug drugemu. Zlasti me je pritegnil njen rahlo pojoč, baržunast glas, s katerim me je pozneje osrečevala še in še, ko je pela na različnih koncertih doma, na Hrvaškem in enkrat celo v Mariboru na Lentu.

II.

Šele ko zapustiva mestni vrvež in mimo blokovskega naselja in ob robu parka zavijeva proti hiši, se na Ankin obraz počasi vrača tista vedrina, s katero mi je zmeraj uspela pregnati slabe misli, prekiniti še tako hud konflikt, ki je divjal v meni. Res je, da sem poizkušal svoje probleme pustiti v Ljubljani ali odložiti vsaj tisti hip, ko sem pri Tornyiszentmiklósu zapuščal Slovenijo, vendar se mi zmeraj ni posrečilo. Anka je v hipu začutila, da je nekaj narobe in imela pripravljeno tisoč in eno varianto, s katero me je najpogosteje uspela spraviti v dobro voljo, najprej tako na videz, potlej pa zares.

Ankina starša sta naju sprejela sproščeno in z veseljem in rahlim presenečenjem, čeprav sta vedela skoraj do minute natančno, kdaj prideva, kajti sodobna komunikacije omogočajo preprosto prenašanje novic. Nekoliko me je zaskrbelo, kako dolgo se je Anka objemala z mamo. Njuna snidenja so bila zmeraj prisrčna, toda to pot vsaj dvakrat daljša kot običajno. Pravega odgovora nisem imel, vzrok sem le povezal z Ankinim pogledom v Matjaževi cerkvi, ko sem ji omenil poroko. Oče Đuro ni gledal, kako se pozdravljata hči in mama, ampak se je bolj posvečal meni rekoč, kako nepredvidljive so madžarske ceste, zato kaže biti previden. In kako je pri vas v Sloveniji? ga je zanimalo. Ne morem iz svoje kože. Če ti povem po pravici le nekoliko boljše kot tu, če sploh, kajti po cestah divja preveč nerazsodnih voznikov in moda je, da v križišču ali krožišču kljub grožnji s kaznijo telefoniraš s prenosnim telefonom in enako kot vožnji se posvečaš najpogosteje neobveznemu pogovoru, ki bi ga lahko preložil za nekaj minut ali se ustavil na avtobusni postaji. Če klicatelj res ne more počakati nekaj minut.

Pusti zdaj promet, drage goste imava, prišla je najina Anka, prišel je naš Erik, hoče spremeniti tok pogovora Anka starejša, Ankina mama. Toda oče se ne dá: Kaj ti veš, ko samo sediš ob meni in poleti godrnjaš zaradi klime, pozimi zaradi mraza, ampak tokrat imaš res prav, kaj bi o cestah, mlada sta gotovo lačna, če lačna nista, žejna sta zagotovo, medtem ko se je naš Erik gotovo zaradi kave ustavil kje ob poti.

Anka starejša je pripravila kosilo bolj po mojem okusu kakor hčerinem: odličen naravni zrezek v gobovi omaki, še prej je postregla z govejo juho in za sladico mojo najljubšo jed, češnjeve, slivove in jabolčne zavitke. Zdaj me je mnogo bolj zanimalo, kaj se gnete v Ankini glavi, kot slastni češnjevi retaši? Pri starših se je razpoloženje sicer spremenilo, v barvo njenega glasu se je vrnilo nekaj vedrine, toda tiste kristalne čistosti še zmeraj ni bilo. Zanimalo me je, kako bi pela, če bi imela nastop pred dvorano s tisoč obiskovalci. Moja Anka je ob karieri fakultetne docentke, pri čemer imajo Madžari nekoliko drugačne akademske stopnje kot v Sloveniji, še pogosto prepevala ljudske pesmi, ko je nastopala njena, hrvaška folklorna skupina iz Versende, kraja, iz katerega sta se starša pred njenim rojstvom preselila v Pecs, kjer je oče predaval starejšo madžarsko zgodovino na tamkajšnji, tedaj visoki šoli, zdaj samostojni fakulteti, mama je poučevala v dvojezični gimnaziji. Anka je bila vseskozi aktivna v narodnostni kulturi, najprej kot plesalka v folklorni skupini, ko ji je nekoliko začelo nagajati mlado srce, se je poizkusila v petju in zaslovela kot odlična pevka ljudskih pesmi. Kmalu je izšla njena prva zgoščenka s trinajstimi pesmimi ob spremljavi glasbene skupine, ki igra folkloristom ob nastopih doma in na gostovanjih v sosednjih državah.

Proti večeru se odpeljemo v mesto. Vozi bodoči tast, ženski sta na zadnjih sedežih, čeprav bi Anka bila raje spredaj, ker pozibavanje avtomobila težje prenaša njen želodec. Oče jo potolaži, da se bomo peljali največ deset kilometrov v obe smeri, kar ti ne more škodovati, če nisi noseča. Spustim senčnik in v ogledalu opazujem odziv na očetovo pripombo in vidim enako spremembo v njenih očeh, kot ob moji misli, da se hočem poročiti v Matjaževi cerkvi. Oči so zgubile lesk, kot če bi med petjem postal njen, sicer kristalno čist glas, nekoliko hripav, zgolj toliko, da bi spremembo zaznali instrumenti, medtem ko poslušalci za pevkine težave sploh vedeli ne bi. Zdaj sem prepričan, da se v Anki nekaj dogaja, ne zavoljo nosečnosti ali pač, kar je bolj za šalo omenil oče, marveč nekaj hujšega, morda prvi znaki bolezni, česar mi noče ali ne upa povedati. Da bi lahko bilo kaj drugega, ne pomislim, kajti koliko vem, je na fakulteti zelo priljubljena učiteljica med študenti, odlično se razume z dekanjo, zelo simpatično gospo srednjih let, ne verjamem, da bi bil drugi moški, kajti s koliko iskrenega žara se ljubiva in ob tem ostaneva budna čez polnoč, kaj takega ne bi bilo mogoče. Kmalu bo deset let kar se poznava in v tem času sva, kljub razdaljam, toliko spoznala drug drugega, da bi Ankino naklonjenost, tudi drobno, nemara nepremišljeno dejanje trenutne spozabe, takoj zaznal, začutil enako, kot je ona z mojega lica natančno prebrala skrbi, ki so me tisti hip preganjale zaradi nevoščljivosti.

V čudovitem lokalu sredi mesta, kjer ni prometa, ampak široka ploščad s številnim rastlinjem v posodah, namenjena sprehajalcem, naročimo pijačo, jaz seveda obvezno kavo, pridruži se mi Đuro, ženski ostaneta zvesti naravnemu pomarančnemu soku, ki so ga ravnokar oželi iz znotraj rdečih, sočnih sadežev. Pogovarjamo se, a zdi se, da je mama Anka zaslutila hčerino negotovost, spremenjeno ravnanje, manj sproščenosti, ki je pogosto mejila na otroško radoživost, kar mi je bilo izjemno všeč in v čem se je razlikovala od deklet, ki sem jih poznal prej. Tega Anka tokrat ne pokaže, ampak pripoveduje o študentih, ki so se odločili za učenje slovenščine tudi po zaslugi prijaznega učitelja Gorazda iz Ljubljane; govori o svojih študentkah, ki prevladujejo nad fanti, in pove, da se ne bo pridružila folklorni skupini, ki se bo čez dva tedna udeležila velikega, srednjeevropskega srečanja v Zagrebu. Toda Anka, tudi mene si povabila zraven, kaj te je prijelo? me zanima, a pravega odgovora, kakor da nima. Toliko vsega se je nabralo na šoli, da preprosto, čeravno vem, da mi ne boste verjeli, ne zmorem postoriti, če me en teden ne bo. Oče je nekoliko neizprosen, bolj v mojem imenu: Prav imaš, Erik ne bo verjel, kajti včasih ste se potepali dva in če se prav spomnim ste bili v Grčiji celo tri tedne, bila si začetnica, komaj asistentka na fakulteti in kljub temu zmogla vse. Ozračje poizkuša umiriti mama: Prav si storila in se odpovedala napornemu sodelovanju v Zagrebu. Zdiš se rahlo negotova v obnašanju, zato je bolje, da vzameš nekaj prosti dni in odpotuješ z Erikom v Ljubljano. Namig mi je všeč, zato se takoj pridružim: Anka, kaj praviš na mamimo idejo in greš za nekaj dni z mano? Sledilo je presenečenje, tokrat prijetno: Res grem raje v Slovenijo, ki bo moja druga domovina, kot na srečanje, na kakršnih sem bila že neštetokrat. Boš imel čas, rada bi obiskala nekaj krajev; boš peljal čez Vršič, morda Bled, Bohinj, sem prezahtevna?

Verjemi, presenetila si me, in to zelo zelo prijetno, zato vračam: vzamem si časa, kot boš želela, delo prepustim preambiciozni asistentki, ki komaj čaka, da odnesem pete, da ima prvo besedo v predavalnici.

5.

Čeprav je ura blizu dvanajsti, je na Vršiču malo obiskovalcev. Parkirni prostor, običajno natrpan, je skoraj prazen. Začetek tedna je umirjen tudi na prelazu, čez katerega se v petkih, sobotah in nedeljah pelje na tisoče avtomobilov. Ne nameravava se zadrževati predolgo, a se vseeno odpraviva na osvežitev v nekoliko odmaknjeno kočo, do katere je morda četrt ure navkreber. Vidno uživa tudi Anka, čeprav bolj vajena ravnice, saj je najvišji madžarski vrh nižji od Vršiča. Ozračje je prijetno sveže, vzpodbudno. Nič od tiste zatohle vročine kot v Ljubljani, čeprav sonce sije z enako močjo in še bližje je, če se pošalim sam v svojih mislih. Ankino razpoloženje se je začelo spreminjati že med vožnjo proti Ljubljani. V lokalu sredi Kranjske gore poizkušam iz njenih oči prebrati, zvedeti za resničnost, morda posebno zaskrbljenost, pa mi ne uspeva. Je res ali se mi zgolj zdi, da oči zmeraj umakne prej, preden preberem ves stavek, cel odgovor. Z moje strani vzroka za zaskrbljenost nima: enako jo imam rad, enako kot tedaj, ko sem ob njenem prvem obisku Porabja, v Črnih mlakah, rekel, da jo ljubim. Nič ni rekla, ni odgovorila, le tako zvedavo me je pogledala, da sem zgolj, se mi zdi, da mehanično ponovil: Dobro, zelo dobro si slišala, res je, ljubim te ...

Spuščava se na drugo stran. Opazi spomenik čez cesto: Ustavi za nekaj minut, stopiva do kipa in kmalu naprej do krasne, bistre Soče ali kakor poje najina pesem ... Vem, zakaj hoče h Kugyiju. V tem posebnem, zame izjemno romantičnem in pozitivnem okolju, sem jo kar tako, mimogrede, pred dvema letoma, v sproščenem klepetu, vprašal ali razmišlja o najinem skupnem življenju.

Si me morda zaprosil?

No, ne čisto tako, ampak nekaj podobnega, česar ne znam izjecljati ... izdaviti ... so bile moje besede, pozneje sem se zavedal, da kar bedaste besede v odgovor, ki sem ga poizkušal dopolniti s poljubom, vendar se je odmaknila: Tvoj odgovor mi ni najbolj všeč, je bila otroško iskrena, da sem potlej v dolini, malo pred Bovcem, v prijetnem okolju kar ob Soči, uspel popraviti ne ravno inteligentno obnašanje. Se spomniš? ob levem ušesu bolj čutim kot slišim besede, ko greva tesno drug ob drugem čez ozko, leseno brv proti spomeniku. Ko sva na drugi strani, odgovorim s poljubom in objemom, in tako združena stopiva do Kugyja, se usedeva na podstavek in zazreva v očake, v veličasten, od sonca obsijan Mangart, vsak s svojo ali nemara skupno mislijo ...

6.

Avto tiho, skoraj neslišno drsi proti ovinku v levo, pod katerim se že vidi Soča, ki izvira desno izpod skal. Do izvira sva se potrudila ob prvem obisku Vršiča in Kobarida. Promet je redek, celo več preznojenih kolesarjev kot avtomobilov zato bolj rutinsko pogledam v vzvratno ogledalo: Se mu je zmešalo, Anka, ljubim te... izdavim, preden se velika gmota nenavadnega tovornjaka dotakne zadnjega dela avtomobila ...

7.

Delo: Kranjska gora, julija. Tik pred ostrim ovinkom in odcepom k izviru Soče, se je včeraj malo po opoldnevu zgodila huda prometna nesreča, v kateri sta življenje izgubila univerzitetna učiteljica Anka B. iz Budimpešte in njen prijatelj z ljubljanske Filozofske fakultete Erik R. Od zadaj se je v avtomobil ljubljanske registracije zaletel starodobni velik tovornjak znamke Dodge, ki bi mu naj, po prvih in še neuradnih podatkih tukajšnje policije, zaradi pregretosti odpovedale zavore. Kamion je zbil osebni avtomobil terenec s profesorjema v prepad in se tudi sam skotalil v globel, kjer je obvisel na štrleči skali.Voznik v tovornjaku ni resneje poškodovan. Ob prihodu reševalcev ponesrečenca nista kazala znakov življenja. To je po naši statistiki prva tovrstna nesreča na cesti čez Vršič, med Kranjsko goro in Bovcem. Še manj preverjena in toliko bolj kruta je vest, da je bila mlada profesorica na začetku prve nosečnosti. O podrobnostih bomo še poročali. (STA)

BOŽIČNA NOČ

Jezilo ga je, da se mora v visokem snegu potiti v strmino do zidanice in nikogar od tako imenovanih prijateljev ni, ki bi se mu bil voljan pri podvigu pridružiti. Pred tem ga je nakurila Nada, ki je meni nič tebi nič spremenila svoje načrte in predlagala, da bi božično večerjo pripravili kar doma, saj je najpreprosteje. Ni treba posebej kuriti, ne pospravljati, ne skrbeti za prevoz povabljenih. Seveda so se vsi strinjali. Kako tudi ne bi: z lahkoto bodo peš prišli na večerjo, nobenega stresa zaradi nevarne ceste ne bo in nikomur se ne bo treba truditi z odmetavanjem snega okoli zidanice. Pa so se vso jesen pogovarjali, da bi po dolgem času božičevali v prijazni vinski kleti sredi narave, snežnih zametov, skorajda v divjini.

Kako se je trudil z okraševanjem dnevne sobe v zidanici! Iz gozda je prinesel bršljan, smrečje, vse lepo razporedil po okenskih policah, sredi dolge hrastove mize, dodal še domača rdeča jabolka … Popolno! Vse, da bi presenetil in razveselil Nado, ji olajšal priprave na praznovanje in izvabil smehljaj na njena tako pogosto namrgodena lica. Samo hrana, krožniki in gostje so še manjkali za romantično večerjo. No, potem je pa nasulo toliko snega, da je postala cesta do kleti neprevozna in Nada je spremenila načrt …

Kakšni mehkužci! se je jezil, medtem ko je grizel kolena na strmini in se potil v oklepu debele bunde, ki je bila očitno pretopla za ta pohod. Počasi je legal mrak in moral je pohiteti. Pričakovali so, da se bo vrnil vsaj tja do 18. ure skupaj z žganjem za aperitiv in vinom za svečano božično večerjo. Zdaj je bila ura pol štirih, a se je že mračilo, saj so nad pokrajino viseli težki sivi, skoraj črni oblaki, očitno prepolni snega, ki se bo še pred nočjo usul iz njihovega naročja.

Čutil je, kako mu polzijo potne srage po hrbtu, a je še pospešil korak. Nikjer žive duše. Še pasjega laježa ni slišal. Samo tišina, požvižgavanje vetra in komaj slišno pršenje snežink, ki so postajale vse večje in vse več jih je plesalo skozi zimski zrak.

Končno zidanica!

Komaj se je pretolkel skozi visok snežni zamet do vhoda v spodnjo klet s sodi. Pihal je in puhal kot star, odslužen traktor, a bil vendar zadovoljen, da mu je uspelo premagati strmino v dobrih tridesetih minutah. Ni slabo za petinšestdesetletnika …

Nalil si je šilce domače slivovke in si vzel deset minut za oddih.

Nato se je lotil polnjenja plastenk. Doma je sicer bilo nekaj buteljk, a vsi so raje segali po kozarcih s svežo kapljico ‘iz soda’. Napolnil je pet plastenk po liter in pol, nato še plastenko slivovke in se namenil zakleniti kletna vrata, ko je zaslišal klic na pomoč. Najprej je pomislil, da ima prisluhe, potem je spet prišel do njega obupan klic na pomoč. Cekar in nahrbtnik s plastenkami je pustil kar sredi gazi in se z žepno svetilko v roki odpravil pogledat, kaj se dogaja. Na cesti, po kateri je bil prišel, ni bilo videti ničesar, krenil je torej v nasprotno smer po gazi, ki je vodila navzgor do tako imenovane Sončne vinske ceste, ki povezuje Lendavske gorice z Dolgovaškimi. Nekaj je bilo tam … nepremično je ležalo sredi beline, ki je že sivela in se polagoma utapljala v zimsko noč.

»Halo! Halo! Prihajam na pomoč,« je vpil, kolikor je mogel glasno.

Tisto sredi gazi se je premaknilo, kot da mu je temna gmota pomahala z roko. Pohitel je naprej in kakšen meter pred ciljem zagledal v snegu ležečo žensko. Noge je imela čudno spodvite pod trup, roke razširjene, glavo nagnjeno daleč nazaj. Ni imela pokrivala, to je videl najprej. Dolgi lasje so se ji ovili okoli obraza, ga delno zastrli, tako da ni mogel ugotoviti, ali gre za znano osebo, za koga iz naselja ‘vikendašev’, kot so rekli domačini priseljencem iz vseh koncev Slovenije, ali za tujko.

»Kaj se je zgodilo, gospa?« je vznemirjen spraševal, večkrat ponovil vprašanje, a odgovora ni bilo. Kazalo je, da je omedlela. Kaj naj stori? Rešilca bi zaman klical, do zidanice se ne bi mogel prebiti, ni šanse! Če bi vedel, kdo je ženska, bi poklical svojce, znance, sorodnike …

Možgani so delali s polno paro. Najprej mora žensko spraviti do zidanice, na suho in toplo. Potem bo ukrepal dalje.

Šel je okoli nepremičnega telesa, jo prijel pod pazduhami in jo zvlekel do vinske kleti. Zlahka jo je privlekel do vhodnih vrat bivalnega dela zidanice. Kakšnih šestdeset kilogramov, je pomislil. Vedel je, da so gornji prostori ledenica, a ni imel izbire. Ovil jo bo v odeje, zakuril v litoželezni peči in kmalu bo toplo … in potem bo prišla k sebi in se je bo kar najhitreje znebil, kajti doma ga čakajo z večerjo in darili pod božičnim drevesom. In Nada mu ne bo zavila vratu! Vse to se mu je motalo po glavi, medtem ko je končno spravil žensko v klet, jo polegel na kavč, pokril z odejami, pohitel zakurit, da ne bi na koncu še zmrznila. Še vodo je zavrel in med ostalimi opravili skuhal čaj iz doma pridelanih Nadinih zelišč. Vedno pomaga, je pomislil.

Potem je sedel na rob kavča in opazoval ženskin bledi obraz. Popolna neznanka. Kaj neki jo je prineslo v ta odročni božji kot, v snežne zamete … in to na božični večer!?

Jezus, Nado moram poklicati! ga je prešinilo.

Pobrskal je po vseh žepih bunde, a mobilnika ni bilo. Ga je mar pustil v avtomobilu pod strmino? Ni se kaj dosti menil za svoj mobilnik in včasih ga je imel po teden dni odloženega na katerem od sodov v kleti. Ni bilo potrebe, da bi se javljal in navezoval stike. Zdaj, ko bi ga pa res nujno potreboval, pa ni imel pojma, kje ga sploh ima. Krasno!

Kaj hudiča naj storim? je momljal jezen nase in na ves svet.

Ženska je prišla k sebi. Zmedeno je begala s pogledom po prostoru, po njegovem obrazu in se končno negotovo nasmehnila. Kako mlada je, je pomislil. V roke ji je potisnil skodelico čaja.

»Kaj se je zgodilo, da ste klicali na pomoč?« je potipal.

Srebnila je čaj, potem pa zjecljala: »Psi … mislim, da so bili štirje!«

»Kakšni psi? V okolici ni psov!«

»Pa so, dobro sem jih videla. Takrat je bilo še svetlo.«

»Trdite, da so vas napadli psi?« se je čudil.

»Zagnali so se vame in sem vpila, kolikor so mi dale glasilke. Eden me je ugriznil v nogo, ker sem ga brcnila …«

»Poglejva, če res.« Privzdignil je odejo in pretipal ženski noge. Res je bila hlačnica na desni nogi raztrgana in skozi je videl krvavo rano. Ni dobro, je pomislil.

»Nujno bi rabili injekcijo proti tetanusu ali steklini … mislim.«

»Dajte mi kakšen nož, da se znebim blaga okoli rane,« je odločno dejala, »pa mokro brisačo in žganje za dezinfekcijo, gotovo ga imate.«

Pohitel je in ji prinesel želeno. Z nekaj hitrimi potegi je odrezala hlačnico, umila rano in jo natrla z žganjem. Kot prava medicinska sestra. Ravno je hotel pohvaliti njeno spretnost, ko je krepko potrkalo na vhodna vrata. Tako, kot če kdo trka s celo pestjo.

»Sosed Dušan, sredi ceste si pustil nahrbtnik, poln plastenk z vinom,« je slišal gromki glas in potem že zagledal Frenkijevo od mraza zardelo lice. Sosed Frenki je bil edini, ki je vso zimo prebil gori v svoji napol zgrajeni zidanici – saj drugega bivališča ni imel. Živel je skromno, samotno, sanjaril o ženski in otrocih in bil vsem na razpolago, ko so potrebovali pomoč. Vinogradniška opravila je prevzemal za plačilo, marsikaj pa je postoril tudi iz gole človeške dobrosrčnosti.

»Stopi naprej in zapri vrata,« je naročil Dušan. Frenkiju ni bilo treba dvakrat reči. V sekundi je bil že čisto domač, že si je nalil šilce žganja in odložil plašč, kot da namerava ostati vso noč. Stopil je po okrašenem dnevnem prostoru, pokukal v kuhinjo, vihal nos, kot da raziskuje.

»Kaj imaš tujo žensko tu gori?« je šepetaje, sumničavo vprašal. »Voham dober parfum. Nada te ubije, če izve …«

Ni bilo rešitve, Dušan mu je moral povedati zgodbo o mladenki, ki so jo napadli psi. Frenkijev obraz je bil vse bolj rdeč in sijoč. Šla sta v spalni prostor, kjer je mirno ležalo dekle in se brez zadrege zastrmelo vanju. Frenki je tiho zažvižgal, kar naj bi pomenilo, da mu je zelo všeč, kar vidi.

»Pa kaj vas je prineslo sem v tem vremenu in še na božični večer?« jo je pobaral.

Pojasnila je, da je gostja v kmečkem turizmu ‘Vinski hram’ kakšen kilometer od tukaj, da je šla na sprehod, hotela je iti dol po klancu, da bi prišla do mesta, pa so jo prestrašili psi in je najbrž od groze in bolečin omedlela. Zvenelo je logično in prepričljivo. Frenki je menil, da bi bilo najbolje poklicati lastnika Vinskega hrama, ki bo gotovo poskrbel, da pridejo ponjo.

»Nimam mobilnika, tudi telefonske številke nisem prosila,« je skrušena priznala.

»Ne vem, kje je moj,« je čemerno priznal Dušan.

»Skočim domov po mojega,« se je brž ponudil Frenki in odhitel v temo. Ura je kazala deset minut do petih. Morda mu bo celo uspelo priti pravočasno domov, je pomislil Dušan. Nada mu bo odgriznila glavo, če ne prinese pijače … mislila bo, da se je v goricah zapil s katerim od znancev. To bi bila katastrofa, navsezadnje je božični večer!

Frenki se je vrnil z mobilnikom.

»Poklical bom policijo, pa naj posredujejo,« je sklenil, a ga je ženska ustavila.

»Poslušajta, gospoda, saj sem že kar pri sebi,« je bila odločna. »Če bi me vi, Frenki, pospremili gor do vinske ceste, bi bilo v redu, od tam bom zmogla sama. Saj ni taka rana! Kakšne stare hlače bi mi tudi prav prišle …«

Moška sta se spogledala in Frenki je bil brž za to, da pospremi dekle vse do kmečkega turizma, ne samo do splužene ceste vrh griča. Pospremil bi jo še veliko dlje, če bi bilo treba, je namignil. Počakala sta, da si je nataknila kavbojke s celimi hlačnicami, potem pa sta dekle in Frenki krenila v snežni metež.

Zdaj je bila zunaj že trda tema, nikjer žive duše in nikjer svetlobe. Kot da bi bili na robu sveta, čeprav je bilo mesto le dva kilometra niže v dolini.

»Kaj pa psi?« je zaskrbelo žensko.

»Najbolje bi bilo, da gremo vsi trije. Če se pojavijo, jih bova dva laže ugnala,« je menil Frenki. S kupa suhih polen jih je vzel nekaj in si jih zatlačil za pas.

Dušanu je bilo nerodno povedati, da ga bo žena zadavila, če ne pride pravočasno domov, torej je le stisnil zobe, zaklenil vhodna vrata in si tudi sam zatlačil nekaj polen v žepe in za pas. Luči je pustil prižgane, da se bosta s Frenkijem laže prebila nazaj do zidanice.

V gosjem redu so se napotili po strmini proti vinski cesti. Vsenaokoli se je vrtinčil čudno leden sneg, da je šumelo in pokljalo, kot bi hodil po gozdnih tleh po suhih vejicah. Sodra? Slab znak, še gazi bodo ledene in neprehodne. Se bosta s Frenkijem sploh lahko vrnila do zidanice?

»Zelo mi je žal, da sem vama v breme,« je tiho dejala ženska. Težko je hodila, zato jo je Frenki objel okoli pasu in bolj vlekel kot usmerjal v pravo smer.

Potem so prišli! Psi!

»Tiho!« je šepnil Frenki. Obstali so kot vkopani in vlekli na ušesa. Najprej je bilo slišati le enakomerno škrebljanje mnogih nog, nato pa tudi že sopenje živali in končno pridušeno renčanje. Živali so zavohale trojico pred seboj. Tri žrtve v trdi temi.

»Kaj bomo? Strah me je,« je zaječala ženska. Frenki jo je močneje prižel k sebi in se oklenil polen za pasom.

»Trije smo, ne bodo si drznili,« jo je miril.

»Vraga ne … cel trop jih je,« je siknil Dušan in se tudi oklenil polena. Pogrelo ga je ob spominu na fotografije poklanih ovac, ki so jih nekje na Gorenjskem raztrgali potepuški psi. Pred dnevi je videl posnetke na televiziji. Ovce ali ljudje – je za pse tu kakšna razlika?

Da so živali prihajale bliže, se je slišalo in kmalu tudi videlo. V temi so se zableščali rumeni pari oči, švigali levo in desno kot kakšni mini reflektorji, gobci so ovohavali, prhali in renčali, sneg je frčal naokoli.

»Frenki, pokliči policijo. Če se zalomi, smo v riti!« mu je šepetaje naložil Dušan.

»Bom … takoj, če nas prej ne naskočijo …«

»Od kod hudiča so se vzele preklemane pošasti!« je sopel Dušan in trdno stisnil še drugo poleno. Živali so jih obkrožile, mirno obstale in gledale. Čakale. Kaj neki? Žensko sta imela tik ob sebi, kot v sendviču. Jokala je in drhtela, kot da so ji štete minute. Dušan se je zgrozil ob misli, da bi utegnila od šoka spet omedleti, zato ji je zabičal: »Držite to poleno v roki in če kateri napade, se nič ne pomišljajte … udrihajte, kolikor morete! Jasno?«

Poslušala ga je in zgrabila poleno z obema rokama.

»Upam, da so mi verjeli!« je mrmral Frenki po opravljenem telefonskem klicu. »Noro zveni, ne? Tolpa pobesnelih psov sredi Lendavskih goric.«

»Lahko so prišli iz Madžarske preko gozdov, kdo pa ve?«

Meja je bila oddaljena pičlih dvesto metrov od Dušanove zidanice.

»Kaj bomo zdaj?« je besnel Frenki.

Živali so bile tu, nepremične, kot okamnele. Renčanje se je polagoma stopnjevalo, a noben pes iz tropa si še ni drznil priti bliže. Frenki ni zdržal, nenadoma je divje zaklel, potem pa zabrisal poleno v najbližjo žival, da je glasno zacvilila, bolj zatulila, potem so pa začele cviliti in tuliti, renčati in skakati še druge.

»Udrihajta po njih, drugače se ne rešimo!« je vpil Frenki in mlatil, treskal, da je pokalo, kot bi mesar s sekiro lomil kosti. Kaos! Ženska je jokala, živali tulile, Frenki preklinjal, Dušan pa z obema rokama udrihal po vsem, kar mu je prišlo pod roke.

»Prekleto! Vam že pokažem, mrcine!« je tulil Frenki.

V zmešnjavo je nenadoma posvetil močan snop svetlobe. Oslepljujoč rumen žarek iz velike žepne svetilke. Kot pod čarobno palico je v nekaj delčkih sekunde vse potihnilo. Podivjane živali so se, obsijane z lučmi, prestrašene razkropile.

»Kaj hudiča se dogaja?« je zavpil krepak glas, Dušanu tako znan kot sleherna vinska trta v vinogradu. Potem še en domač glas: »Psi so pobesneli. Zgrabimo ljudi … trije ste, kajne?«

Zmede je bilo v nekaj trenutkih konec. Prišleki so obkrožili trojico in ji posvetili v obraz.

»Ej, dečki, Dušan je in Frenki … in neznana gospodična!« je tulil glas Dušanovega soseda iz bloka. Tu so bili vsi, ki jih je Nada povabila na svečano božično večerjo, vsi okrašeni z rdečimi božičnimi kapami na glavah.

»Mislila sem, da si se zapil pri katerem od sosedov,« je očitajoče dejala Nada v sijoči beli bundi z rdečo božično kapo na glavi. »Hvala bogu, da ti ni hudega.«

Ko bi vedela, da se je od groze skoraj podelal v hlače!

Hotela je vprašati še, če je trezen, a ji v tej čudni situaciji ni šlo z jezika.

»Vse nas je nagnala od mize in smo prišli gor. Bomo pač tukaj povečerjali,« je pojasnila soseda Eva. »Gremo na toplo v zidanico, ja?«

»Ste vsi trije celi? Je kdo ranjen?« se je slišalo z leve in desne.

Druščina se je obrnila in se po gazi, ki je v bistvu sploh ni bilo več, vrnila do zidanice, kjer je gorela luč, ki je vabila, tako kot prijeten vonj po gorečem lesu. Znotraj je bilo čudovito toplo, svečano okrašeno, da je Nada nejeverno strmela, saj ni imela pojma, da se je bil minule dni tako trudil …

»Smo vsi? Vsi celi? Je koga ugriznil pes?« Dušan je šel od enega do drugega, vsakemu posebej stisnil roko, od olajšanja objel Frenkija in objokano dekle in si končno oddahnil.

»Mislil sem, da bo po nas,« je odkrito izlil prestano tesnobo. »Najbrž bi je ne tako gladko odnesli, če bi se trop odločil napasti … in do tega je manjkalo le nekaj trenutkov.«

»Mater, sem udrihal! Zdelo se mi je, da sem od adrenalina desetkrat močnejši …« se je šopiril Frenki in mlada ženska ga je občudujoče opazovala. Nekaj se tke med njima, si je hudomušno dejal Dušan. Tudi Nada je videla, videla pa je tudi njega, svojega moža, ki kot da je v eni sami noči postal drug človek. Vsaj zdelo se je tako.

»Predlagam, da izpraznimo hladilnik, zložimo jedi na mizo in povečerjamo, preden pride policija!« je zavpil Dušan, ker je bila druščina tako hrupna, da so prevpili drug drugega.

»Policija? Zakaj neki?« je bila zaskrbljena Nada.

Pojasnil ji je, da je Frenki klical na pomoč. Če so ga resno vzeli, se bodo prej ali slej prikazali.

Pa so se res. Premražena policista sta potrkala na vrata tik pred polnočjo, ko je iz zidanice, ki je kot rešilna lučka sijala v bleščeči zimski noči, že odmevala božična pesem.

»Čarobno,« je dejal prvi.

»Prav res nenavadna, čarobna božična noč,» ga je dopolnil drugi.

RECESIJA

Njene priprave na božič so se začele, še preden so v izložbe trgovin zbasali svetlečo kramo za okraševanje in v pisan ovojni papir zavita darilca. Njegov cinizem, ko jo je ošteval, češ da spet nori in razmetava pokojnino v veter, ji ni prišel do živega. Vznesena je izdelovala voščilnice (in ga prisilila, da ji je pomagal), sestavljala kompliciran jedilnik za božično večerjo (on pa je brskal za recepti v kuharicah, ker se ni znašel na spletu), zbirala najugodnejše ponudbe prodajaln (on pa izrezoval iz reklamnih snopičev najboljše ponudbe) in tako sta se (kot vsako leto) ves december prerekala zaradi praznikov.

Recesija je, ženska, ti pa brezglavo trošiš, jo je ošteval.

Božič je najlepši praznik v letu in ne bom se mu odrekla, je vztrajala. Vajena je bila njegovega godrnjanja, ki ga je prenašala že štirideset let.

December je zasijal v milijonih lučk tudi v njunem majhnem kraju. Ko sta se pod večer sprehajala po bleščavem mestnem parku in opazovala otročaje, ki so se podili med pravljičnimi hišicami, se zaletavali v Sneguljčico, Pepelko, palčke in zmaje, ji je nič kolikokrat vrgel pod nos: »Kaj je tu božičnega? Nakupovanje, darila, razmetavanje s hrano in veliko hrupa – smisel in duh praznika sta že zdavnaj odplula v višave …«

Takrat se je stisnila k njemu in veselo rekla: »Všeč mi je, kako veseli so vsi okoli naju, vsi kaj pričakujejo, uživajo v druženju … še ti pozabi na tegobe, varčevanje in politiko.«

»To bi lahko tudi brez božiča!« je sklenil svoje jamranje.

Predpraznični stres jo je čisto spremenil. Postala je zoprno vztrajna, ko mu je obešala naloge, ki jih je sovražil in preziral bolj kot karkoli med letom. Treba je bilo temeljito zdrgniti posodo iz nerjavečega jekla, oprati vse lestence po stanovanju, zamenjati zavese na oknih, prinesti iz gozda svežih smrekovih vejic in splesti iz njih adventne venčke – za vsak prostor enega … A ni se preveč repenčil, ker se je zavedal, da bi ga tako ali drugače pripravila, da vse to opravi – in še pravočasno. Vsako leto je bilo tako.

Ko sta imela že skoraj vse ‘pod kapo’, je prišlo elektronsko sporočilo od otrok: Letos ne bomo prišli na božično večerjo. Uživajta sama ob svečah in čarobni glasbi. Darilo pošljemo po pošti. Velik poljub!

Skoraj bi jo kap!

»Nemogoče, tega mi ne morejo storiti,« je zahlipala.

»Končno, čas je bil, da prerežemo popkovino,« se je skušal pošaliti, čeprav je bil med branjem sporočila tudi sam čudno prizadet. Leta in leta so preživljali božični večer skupaj. Fanta sta živela v Murski Soboti, le dvajset minut vožnje od domačega kraja. Vsak december so praznovali skupaj kot srečna družina, kar so v resnici bili. Sinova, snahi in pet vnukov. Enajst ljubečih duš – po vsaki božični večerji pa so se razšli napol sprti bodisi zaradi nemogočega vedenja otrok (ki jih je imel za totalno nevzgojene) ali zaradi prerekanj okrog dediščine, ki bi jo sinova najraje dobila v roke kar takoj, najraje že včeraj. Do silvestrovega se je prepir zaradi praznične evforije običajno polegel, a grenak priokus je ostal. No, letos vse to odpade, je olajšan pomislil.

»Kaj pa vsa ta hrana v hladilniku?« je zastokala.

»Zbaši jo v zamrzovalnik in potem bova imela do prvega maja mir. Veš, koliko bova prihranila!?«

Ni je bilo mogoče potolažiti. Toliko truda za nič! Pa je že vsem ‘kavnim’ kolegicam povedala, kaj bo na božični mizi, kakšna darila ima skrita za najdražje v Božičkovi vreči … Nekaj dni se ji je zaradi ogorčenja in žalosti posmehoval, potem ga je pa minilo. Dva dni pred božičem je sklenil: »Lepo si bova pogrnila mizo s tistim rdečim, z zlatimi nitmi izvezenim prtom, spekel nama bom puranje prsi z gobovo omako, ti pa prekmursko gibanico …«

»Ne morem speči gibanice za dve osebi!« je jezljivo zagodrnjala. »To se pripravlja na veliko.«

»Pa naj bo na veliko! Bova razdelila sosedom, predvsem tistim, s katerimi si sprta,« je skušal biti pomirljiv, a je le stopnjeval njeno že tako krepko navito slabo voljo.

»JAZ sem sprta? Si pozabil, da si vzrok vseh prepirov ti? Zaradi tvojih butastih pripomb so vsi jezni na naju.«

»A ja? Spet jaz? Moje pripombe so vselej umestne: odmetavajo čike na stopnicah, pustijo pasje iztrebke na zelenici, ne ločujejo odpadkov in …«

»Vsaj za božič daj mir s tem!« ga je utišala in do večera ni spregovorila. Najbrž bi se mulila več dni, da ni naslednji dan našla v poštnem predalu pošiljke, naslovljene na oba. Rdeča pisemska ovojnica je vsebovala kičasto božično voščilnico s podpisi vseh Soboških in dve vstopnici za kinopredstavo na božični večer - v Murski Soboti seveda.

»Kaj naj bi pa to pomenilo?« se je čudil in predeval vstopnici iz roke v roko.

»To sta si izmislili najini pametni snahi, stavim glavo,« se je čudila še ona.

»Da bi šel človek na božični večer v kino? Česa takega pa še ne!«

Zaničljivo je prhnila: »Jaz že ne grem, na božični večer pa še sploh ne!«

Vstopnici je odložil na polico v dnevni sobi. Nista se pogovarjala več o tem. Spravila se je peč gibanico, on je pa ves popoldan reševal križanke. A mu ni dalo miru.

»Nič ne piše, za katero predstavo sta vstopnici?»

»Piše, da bo predstava ob 22. uri v zeleni dvorani,« ga je poučila. »Poglej na spletno stran in boš hitro ugotovil tudi naslov filma.«

Njeno pripombo bi si lahko zataknil za uho – ni imel pojma, kako bi si z računalnikom lahko pomagal. Edino, kar mu je dobro šlo, je bilo elektronsko kartanje s fiktivnim nasprotnikom.

»Boš ti? Res me zanima, kaj je takega, da so nama podarili vstopnici.«

To ji je bilo všeč. Potreboval je njeno pomoč, ker sam ni znal poiskati podatka. Sedla je k računalniku in hitro našla, kar ju je zanimalo: vstopnici sta bili za film Pisma svetemu Nikolaju.

»Slišala sem zanj, lani je bil uspešnica,« mu je povedala. »Božični film Mitje Okorna, posnet menda na Poljskem … a najbrž pač še en film …«

Nič navdušenja. Črv radovednosti pa ji ni dal miru. Pobrskala je še malo tu in malo tam in se končno začela navduševati.

»Navsezadnje … zakaj ne bi izkoristila darila?« ga je presenetila 24. decembra zjutraj. V roki je držala kot puh mehak živo rdeč pulover, ki je na kilometer dišal po novem. »Oblekla bi si ta čarobni pulover, ki sem ga kupila prav za božični večer. Kaj praviš?«

»Nov pulover za takle recesijski božični večer!« mu je ušlo, a ni skočila kot običajno.

Niti malo ga ni mikalo, da bi se v ledeni noči prevažal v Mursko Soboto gledat osladni božični film, kakršnih je videl že lepo število. A po sijaju njenih oči je sklepal, da ne bo popustila, če si je odločitev vtepla v glavo. In še nov pulover …

»Bom premislil. Če bi vozila ti …«

»Pa kaj še! Kako bi zgledalo, da na božični večer žena šofira moža v kino!«

Njena ugotovitev je sprožila val krohota, ki ju je mimogrede združil v skupni akciji ‘recesijski božični večer’. Res ji je pripravil odlično večerjo, iz velikega lončenega pekača sta si odrezala slastno, po domače dišečo gibanico, preostanek, ki bi nasitil še deset ljudi, pa shranila v zamrzovalnik. Nato sta se po kozarčku penine svečano oblekla in ob devetih sedla v avto.

»Zrihtana sva, kot da greva na petdeseto obletnico poroke,« se je hahljala in on z njo. Dobro razpoloženje se ju je držalo vso pot do Sobote. Cesta je bila mokra in pihalo je, naletaval je sneg, a pravega božičnega vzdušja le ni bilo. Če ni snega, pač ni pravi božič, je menila.

Razkošno ozaljšane ulice Murske Sobote so bile tihe, mirne, prazne. Božični večer pač. Ljudje sedijo ob obloženih mizah, družine skupaj v veselem pričakovanju.

Pred kinom peščica ljudi. Celo nekaj otrok! Seveda je pogodrnjal čez vzgojo in čudne navade modernih družin, v katerih ni več nobenega reda, nikakršne vzgoje …

»Najini so!« zavpije žena in veselo ploskne z dlanmi.

»Kako – najini?«

»Najini vendar: Jan, Marko, snahi, vnuki …«

»Ma ne, megli se ti, penina deluje,« se je ponorčeval.

Pa so bili res vsi ‘njuni’. Vnuki so se ju navdušeni oklenili, se ju razveselili, kot da bi se ne videli že celo večnost. In štirje odrasli, svečano oblečeni, so se nasmihali in se spogledovali, kot da bi bili presrečni, ker je načrt dobro uspel. Pa saj je res uspel.

V napol prazni dvorani sta uživala ob spremljanju zgodbe o čarobnem božiču, ki navadnim ljudem spremeni življenje za zmeraj. Prevzela ju je lepa in žalostna zgodba, ki še enkrat znova poudari spoznanje, da pred prazniki in ljubeznijo ni mogoče pobegniti …

Radovedna Tinka je živela v majhni hišici. Stokrat je v njej že prevrnila vse lončke, prebrskala vse predale, preštela vse gumbe.

Rada je tekala po travnikih, globačah, pretekla je vse bližnje in daljne stezice. Plezala je brezah, se ujčkala. Poznala je vsako drevo, vsak grm, kamenček, jame. Bezala je v luknjice na trati, kjer je pel čriček, in ga je s slamico vabila na svetlo. Vedno se je sama potepala naokrog in so jo klicali Radovedna Tinka.

Spomnila se je, da živi tam daleč nekje njena babica. Ni vedela, da je to njena prababica. Poklicala jo je.

»Babica, dolgčas mi je, lahko pridem na počitnice?«.

»Kaj? Ali dobro slišim? K meni bi rada na počitnice? Tinka, pridi! Dolgo te že nisem videla.«

»Deklica bo pri meni,« je razmišljala starka. »Nihče me ne pokliče, nihče ne potrebuje. Bo hotela z mano jesti? Bo želela, da se sprehajava? Gotovo je zrasla? Morda je že visoka kot moja breza na vrtu? Ali pa kot jablana.«

Skoraj je ni prepoznala, ko jo je zagledala. Ni bila več deklica, prava gospodična se ji je zdela z velikimi modrimi uhani, z modro torbico in z modrimi čevlji in z modro ogrlico. Le lička so ji bila še otroška in svetle radovedne oči, ki so videle daljave, da se ji prababica ni mogla načuditi.

Tinka je odprla potovalno torbo. V njej je bil majhen rožnat kovček. Babica takšnega kovčka še nikoli ni videla. Kar zableščalo se ji je pred očmi, ko ga je odprla. Ogledalca, dišeči razpršilci, kreme, laki, šminke, ogrlice vseh barv, uhani.

»Ja, Tinka, ali vse to prodajaš, kam boš to odnesla?« jo je vprašala.

Tinka pa se je smehljala: »Lepa hočem biti, babica!«

In že se je lepotičila. Vtaknila je svoj prstek in nosek: v kreme, dišeče pudre, vodice in se mazala, ogledovala v zrcalu.

Babica je odkimavala z glavo: »Kaj takega!«

Potem je kot miška tekala iz sobe v sobo, gledala skozi okna, se čudila višini, stolpnicam. Babica pa za njo, ker se je bala, da ne bi padla skozi okno.

V vsak predal je pokukala in prosila babico, da ji odklene shrambo, odpre hladilnik. Bila je lačna, žejna. Babica je ni mogla nasititi.

»Še eno klobaso, velik kos sira, še en sok, žemljico!«

Ko se je nasitila, je rekla:

»Rada bi šla na sprehod!«

Uredila se je kot prava dama, se nadišavila, si spela dolge lase s sponkami in želela biti opažena.

Hodili sta po ulicah.

»Čigava pa je ta lepa punčka?« jo je vprašala soseda.

Babica jo je vodila za roko, se smehljala in dejala:

»Moja je, moja!« Bila je ponosna na svojo pravnukinjo.

V parku sta se ustavili na igrišču. Začudena se je pognala na gugalnico, jezdila konjička, se spuščala po toboganu in vriskala.

»Babica, poglej, poglej me!« Babica se je ni mogla nagledati.

Kako spretna je, hitra, najhitrejša od vseh.

In že se je povzpela na vrh vrtiljaka, plezala po vseh lestvah kot veverička.

»Ja, saj je še otroček,« se je razveselila babica. Potem pa se je nenadoma ustrašila. Deklica je obvisela na vrhu, bingljala.

»Na pomoč, na pomoč!« je zavpila vsa zadihana.

»Tinka, dol, dol, padla boš!« Tinka pa se je igrala in z lahkoto spustila na tla.

Babica ni vedela, da je doma preplezala že vsa drevesa, preskočila vse potoke, visoke plotove, se kotalila po bregovih.

Potem sta se sprehajali po drevoredu. Pa se je zgodilo, česar se je babica bala. Tinka ji je ušla. Babica je hodila počasi, čisto počasi. Tinke pa nenadoma nikjer.

»Kje je Tinka, moja Tinka? Tinka…!« jo kliče. Sprašuje mimoidoče, če so jo videli.

»Ah, izgubila se bo« je žalostna. Tarna, joče.

Deklica se ji je izmuznila. Preveč je bila radovedna: Kaj je v levo, v desno, naprej, nazaj. Slišala je, kar babica ni slišala, videla je, kar babica ni več videla, škratek jo je vodil za roko in se ni bala. Samo gledala je z velikimi očmi, kot bi sanjala.

Na tisoče visokih hiš, avtomobili, ki jih še ni videla, izložbe so vabile, sladoled, tortice, čokolade, voda je brizgala iz fontane. Deček je igral na ulici in je obstala. Poslušala je. Pesem jo je spomnila na babico.

Tekla je, tekla tako hitro, kot je znala samo ona. Škratek jo je vodil za roko.

Pritekla je k visoki hiši. Močno je pritiskala na domofon in babica je dejala:

»Hvala bogu! Tinka zvoni.«

Vsa zasopla je stala pred vrati. Babica jo je objela. Takrat je obema odleglo. Obe sta bili srečni.

Radovedna Tinka se ni več sama potepala po mestu.

V mrzlem silvestrskem večeru sta se kazalca na uri počasi vzpenjala navzgor. Kljuka na vratih se je premaknila in rahlo zaškripala. Pomikala se je navzgor in navzdol. Postalo ji je nelagodno. Le kdo hoče na ta večer in ob tej uri, nenapovedano vstopiti v njeno hišo? Odložila je beležko v katero bo tudi nocoj zabeležila občutke tega mističnega večera, ki jih bo ob neki priliki vgradila v svoj pesniški izdelek. Če že toliko večerov preživlja sama, pa naj bi ji še nocoj dali mir!

Kaj pa če jo hoče kdo ubiti, oropati? Morda jo hoče zvabiti, da mu odpre vrata in potem… Lotila se jo je tesnoba. Kljuka pa se je še vedno premikala navzgor in navzdol. Slaboten glas jo je prosil, naj mu odpre.

»Kdo je ob tej uri?« je rekla nejevoljno v tonu, s katerim bi neznancu povedala, da ni dobrodošel.

»Jaz sem Helena, jaz!« je odgovoril glas na drugi strani vrat.

Znanec je, ko me kliče po imenu. Kaj pa če potrebuje pomoč? Pa, če mu ne odprem! Imela ga bom na vesti, če se mu zgodi kaj hudega, si je mislila.

»Povej kdo si! Ne bom odprla, če ne vem, komu naj odprem.«

»No, jaz, Tine,« je bil odgovor z druge strani.

Tine, Tine… Katerega Tineta pozna, se ji je podilo skozi možgane.

»Helena, dovoli mi vstopiti!« je moledoval glas pred vrati.

Možgani so pospešili odločanje ali naj odpre vrata ali ne. Odločili so, da naj jih ne odpre. Nikogar ne pozna s tem imenom.

»Ne! Ne poznam nobenega Tineta,« je bevsknila v zaprta vrata.

»Prosim te odpuščanja. Za vse, kar sem ti hudega storil,« je s hropečim glasom rekel obiskovalec na zunanji strani vrat.

Heleni se je ob tej besedi odvrtel spomin. To je on. Nikoli ni hotela izgovarjati tega imena. Zanjo je bil le kaplan. V trenutku si je pričarala takratno podobo rdečeličneža. Zdaj mora verjetno ta spomin zamenjati z upadlim koščenim obrazom, nasajenim na črno oblečeno telo z belim trdim ovratnikom. Tak je morda zdaj tisti, ki stoji pred njenimi vrati. Pa ime! Da, prav kaplanu je bilo ime Tine, gospod Tine. Dojela je kdo pritiska kljuko.

Spet so morali možgani odločati, če naj mu odpre. Ni se mogla izogniti spominu na dogodke v nekih davnih časih. Takrat jo je prav ta kaplan učil ljubezni do Boga. Njegova gorečnost je bila tolikšna, da je za dokazovanje ljubezni uporabil vsak čas in vsako priliko, ko sta bila brez prič. Z močnim stiskom jo je učil ne samo božje, tudi človeške ljubezni. Pa ji je to človeško ljubezen spremenil v sovraštvo do njega in do njemu enakih. Ni ji pomagalo izvijanje iz rok posvečenega moža. Njegov izraz na obrazu, ko je v grču dosegal vrhunec ugodja, ji je ostal globoko v spominu, in ni splahnel v tolikih desetletjih. Takrat ga ni ga ustavil niti jok, ko ga je rotila, naj jo izpusti iz objema. Dokler ni obnemogel, je njegovo telo živalsko tiščalo vanjo.

Ta človek zdaj stoji pred njenimi vrati.

»Helena, vse hujše mi je, odpusti mi!« je moledoval oni na drugi strani vrat.

Še vedno se bil boj v njej. Naj odpre ali ne? Ne, ne bo odprla! Vsaj zdaj lahko uveljavi svojo voljo; takrat je obveljala samo njegova.

»Tvoj Bog naj ti odpusti! Jaz ti ne morem,« je ledeno odvrnila njegovo prošnjo in še enkrat obrnila v vratih starinski ključ.

Zaslišala je, ko se je starec obrnil in kako so drsajoči koraki odmevali po peščenem dvorišču.

Na novoletni dan so v farni cerkvi zazvonili zvonovi in oznanili, da je zmrznil gospod, ki je v silvestrskem večeru, še zadnjikrat v letu, želel obiskati svoje ovčice.

Samo Helena je poznala pravo zgodbo tistega silvestrskega večera.

Prebudil jo je otroški smeh. Prihajal je z druge strani vrta od žive meje tik nad plitko strugo Soče, ki je lenobno tekla po ravnini.

– Punčki, igrata se s sosedovimi otroki.

Zadovoljno si je pomela oči in željno pogledala proti mizi. S koščenimi prsti je prijela lonček z limonado in ga s tresočo roko ponesla k ustom. Pila je počasi. Z majhnimi požirki si je vlažila izsušeno grlo.

– Kako lepo se je izteklo, veliko bolje, kot sem si upala misliti. Kako hudo mi je bilo, ko me je Antonela tožila. Sodišče je pošteno dosodilo, ni pa moglo izbrisati sovraštva. Že res, bolezen proti njej ne morem nič. Otroški smeh. Ne, nisem sama. Marija, kako je ta ženska dobra.

Narahlo je zaprla oči in se slabotno nasmehnila.

– Marija, vidim jo kot lep privid iz tiste junijske nedelje. Drobno, tako mlado na pogled. Oblečena v kavbojke in oprijeto majico je zdrsnila izza Giulievega hrbta in nasmejana stopila proti moji bolniški postelji. Takoj sem opazila, kako tople oči ima, polne radostne svetlobe, preplavil me je hipec sreče, na bolezen sem za nekaj trenutkov pozabila. Dekle mi je podalo desnico in dahnilo, da je Marija in je vesela, ker me je spoznala. Ob koncu obiska, ko smo se domenili kako in kaj, me je objela preko ramen in rekla, držite se teta, najini deklici bosta veseli še ene none.

Počasi je odložila posodico. Mimogrede ji je pogled ušel na voščene prste, prekrite s tanko skoraj prozorno kožo. Rahlo se je stresla in odkimala, kot bi hotela zanikati pravkar porojeno misel.

– Saj vem, ne bom več dolgo.

Od železnega portala je prihajal Giulio. Oblečen v svetle hlače in karirasto srajco. Z lahkotnimi koraki se je bližal hiši, svoje športno kolo je prislonil tik ob vhodu in se po ozki s peskom nasuti poti napotil proti otrokom. Hčerki sta mu pritekli naproti. Objel ju je in poljubil na čelo. Glasno sta mu ena čez drugo hiteli pripovedovati, kaj vse sta počeli. Smeje jima je pritrjeval. »Le pojdita se igrat,« je rekel in se napotil proti njej. Z vajeno kretnjo si je segel v še vedno goste lase in prijazno rekel:

»Kako si, teta? Danes dobro zgledaš. Za desetletje mlajša se mi zdiš.«

»Ne skrbi, Giulio, dobro mi je. Marija lepo poskrbi zame. Ali sem ti že povedala, kako dobra je tvoja žena?«

V tistem trenutku se je na vratih pojavila Marija, mladi mož jo je pozdravil in jo privil k sebi. Ana je segla po lončku in odpila nekaj požirkov. S komaj zaznavnim zamahom roke je skušala odgnati grenkobo, ki se ji je kot velik cmok kopičila v grlu.

– Ali je bilo že kdaj prej na tem vrtu tako veselo? Sem bila kot otrok tako razigrana? So se tako smejale sestrice, morda Paolo, najmlajši, Benjaminček? Seveda ne. Mala Antonela, bratova edinka, je bila zaradi neprestanih prepirov med staršema prav zagrenjena.

Z nemirnimi prsti si je popravila siv pramen, ki ji je silil na oči. Pogledala je v latnik, ob steni si je pajek pletel mrežo.

– Oh, kako je življenje zapleteno, veliko bolj kot ta mreža. Zame je bilo hudo tudi zato, ker sem bila najstarejša. Ob začetku velike vojne sem bila šolarka. Čas begunstva me je prisilil, da sem veliko prezgodaj odrasla. Postala sem mamina pomočnica. Daleč od doma na odročni dolenjski kmetiji sva prenašali ponižanja prevzetne gospodinje. Moledovali sva za vsako pest moke, da sva skuhali polento. Podnevi sva garali na kmetiji. V nočeh brez spanca sva ena drugo tolažili, da se bliža čas vrnitve.

Srečni sva bili, ko sva ob vrnitvi ugledali našo hišo, še je stala, niso je porušile granate. Žal samo to. Življenje je ostalo težko. Oče je vedno bolj pil, ni ga skrbelo, kako nahraniti onemogla starša in kopico otrok. Tako sem poprijela za delo ob mami na zelenjavnem placu. Nekatere nakupovalke so bile prijazne, druge sitne, te so se spakovale nad ponujeno robo in izbirčno zmigovale z glavami.

Potem so tistega jutra, spominjam se kot bi bilo včeraj, prinesli očeta. Ves je bil obtolčen in krvav. V obraz je vidno bledel, vedela sem, da umira. Sosedov Toni je odhitel po duhovnika. Nona je prižgala svečo. Kleče smo z od joka hripavimi glasovi molili za dušo, ki je odhajala. Oh, kako mi je bilo hudo. Res, veliko je pil, a po pijanstvu je znal biti ljubeč Rad nas je imel.

Globoko je vdihnila in z očmi poiskala pajka. Dodeloval je še zadnje zanke. Pogledala je proti otrokom in se otožno nasmehnila.

– Smeh je prišel z Albertom. Z njim je prišla ljubezen. Srečala sva se, ko sem prevrnila gajbico krompirja. Gomolji so se odkotalili na vse strani. Na pomoč mi je priskočil nasmejan mladenič. Od takrat je bil reden gost v naši hiši ob Soči. Zdelo se mi je čudno. Velikokrat sem se spraševala, kaj vidi na meni. Bila sem vedno otožno dekle, vodenih oči, visoka in preveč koščena.

Ob večerih, ko je družina legla k počitku, sva se predala drobnim nežnostim. S prepletenimi prsti sva se smejala, govorila o sreči, o ljubezni, o jutri, ki naju čaka na njegovi domačiji streljaj od mesta. Sanjala sva in skrivaj kradla strastne poljube.

Na cvetno nedeljo je prišel ves nasmejan. Prešerno me je objel in me, pred zgroženo družino, poljubil. Stresla sem se od gnusa. Iz ust mu je kislo zaudarjalo. Bil je pijan. Potem je vedno pogosteje prihajal tak. Nisem hotela biti kot mama. Odločno sem mu prepovedala, da še kdaj pride. Ljubila sem ga, zato sem trpela. Bolečini navkljub sem se odločila, da ostanem ledih. Na placu sem se silila v smeh, le rdeče obrobljene oči so pričale o viharju, ki je divjal globoko pod prsnico.

To so bili časi, ko nisi smel poslušati srca.

Če samo pomislim na Meri. Rada je videla Alda, pa se je kljub temu poročila s starim gospodom Vittellijem. Spomnim se kako mi je tisto nedeljo hitela pojasnjevat, moram, moram, to moram storiti, za mamo in za bolnega očeta. Poročila se bom z njim, saj je že star, ne bo več dolgo. Lepo bom poskrbela zanj, dobra bom z njim. Pozneje bom imela dovolj časa, da zaživim … bogata. Ni se ji izšlo. Sitni gospod je živel še zelo dolgo in nesrečna ženska je zamudila vlak. Njeno življenje je bilo ena sama bolečina. Mama tega ni razumela, velikokrat mi je oponesla, poglej Meri! Ona si je pametno postlala.

Sestre so se poročile mlade. Z mamo sva jim pripravili balo in primaknili nekaj lir za doto. Najtežje mi je bilo, ko je odšla najmlajša Dolores. Njen Carlo je bil karabinjer doma iz okolice Belluna. Tja sta se preselila takoj po poroki. Ob slovesu sva pretočili potoke solz. Vem, da tudi njej ni bilo lahko, a imela je njega. Najina edina vez so postala pisma. V njih sva si podrobno opisovali vsak dogodek, tudi najdrobnejšo spremembo sva zaupali papirju. Že čez tri mesece mi je napisala, da pričakuje. Naslednja njena pošta je bila enkrat polna veselja in drugič strahov. Rodila je zdravega dečka, krstili so ga po starem očetu za Marija. Z njim je imela veliko veselja. Naslednjič je zanosila tik pred vojno, ki je že nestrpno rožljala pred vrati. Njena pisma so postala ena sama skrb. Strah jo je bilo, kaj nas čaka, kako bo z njenima otrokoma. Tudi v drugo je imela s fanta. Dali so mu ime Giulio, najbrž zato, ker se je rodil nekega soparnega julijskega dne.

Paolo se je šolal. Bil je lep otrok. Podoben je bil očetu. Občutljivost je oba prehitro prignala do nesrečnega konca. Bil je nežen in tih deček. V šoli je blestel, vedno je bil za korak pred sošolci. Vsi smo ga imeli radi. Mama ga je prav oboževala. Kljub revščini je želela, da nadaljuje šolanje. Advokat je postal tik pred vojno. Takrat sem si oddahnila, a ne za dolgo.

Prišla je velika ljubezen. Paolo in Barbara. Zares sta se imela rada. Poročila sta se na hitro. Vojna ju je razdružila. Uničila njuna čustva. Oh, ta vojna. Koliko slabega je prinesla. Strah, pomanjkanje, smrt …

Že prvo zimo je umrla mama. Samo nekaj ur je rabila pljučnica, da je iz močne, garanja navajene ženske izsesala življenje. Zgodilo se je v začetku novembra, že na dan vseh svetih je kašljala, čez nekaj dni je obležala. Vročina ji je hitro naraščala, moči pa kopnele kot sneg spomladi. V redkih svetlih trenutkih med blodnjami me je prosila za vodo. Ni mogla piti, samo razpokane ustnice se ji vlažila. Umirala je, ugašala, odšla je ob prvi svetlobi. Za pogrebom nas je šla peščica. V močnem vetru z dežjem smo vsi premraženi trepetali ob odprtem grobu. Zavidala sem ji. Jezila sem se nanjo. Nisem se mogla sprijazniti, da je tako na hitro odšla.

V hiši sem ostala sama. Podnevi sem garala na placu. Vsak večer, ko je ulice je izpraznila policijska ura, sem prisluškovala tišini. Čas do jutra se je vlekel prav po polžje. Ob nedeljah je bilo lepše, na obisk so prihajale sestre s svojimi otroki.

Vojna mi je prinesla tudi nekaj lepega, nežnega, prinesla mi je srečanje s Franzem. Tistega dne si je kupil eno samo jabolko. Ne, ne, pri nama ni šlo za ljubezen. Bila je le želja po pripadnosti, ki mi je pomagala preživeti vse hudo. Prižgala mi je droben plamenček upanja na jutri brez neznosne more. Dobila sva se naskrivaj. Nisem si želela priti na slab glas, postati kurba, čeprav samo v očeh opravljivih sosed. Franz je prihajal iz Dresdena, bil je poročen, oče trem svetlolasim dečkom. Veliko mi je pripovedoval o domu, ženi, otrocih, o svojem hrepenenju biti z njimi.

Že čez mesec je moral naprej proti jugu.

Pozneje, ko sem zvedela vse tisto o Dresdenu, sem upala, da se mi oglasi ali celo pride. Seveda ga ni bilo. Zato verjamem, da so on in družina živi. Morda prav zdaj posluša smeh vnukov.

Z nasmehom pogleda proti razigranim otrokom. Potem seže po lončku z limonado in odpije nekaj majhnih požirkov.

– Paolo se je vrnil in Barbara, ki je ob njegovem vpoklicu odšla k očetu, prav tako. Le njune ljubezni ni bilo od nikoder. Tudi po Antonelinem rojstvu se ni vrnila.

On je bil boleče dovzeten za vsako tršo besedo, za vsako uro njenega molka. Do skrajnosti občutljiv ni zmogel zaobiti zbadanja in prepirov. Ona je bila vse bolj gospodovalna, želela je igrati veliko gospo. Zaposlila je deklo, ker da sam ne zmore vsega. Prirejala je večerje. Tudi sama je pogosto hodila na obiske, v kino in v gledališče. Potem si je v glavo vbila, da hoče hišo, veliko in moderno hišo.

Po licu ji je stekla solza, sramežljivo si jo je obrisala in dvignila pogled v latnik k svojemu pajku.

– Tudi sama sem se ujela v mrežo njunih prepirov. Nisem znala bratu odreči poroštva za posojilo. Onadva sta se razšla. Paolo je ostal sam, zagrnil se je v molk. Brezvoljno je hodil v službo in skušal odplačevati rate. Bolezni, ki je prišla zaradi vsega prestanega, se ni upiral. Ves obupan se ji je prepustil. Čisto na koncu me je vedno znova spraševal, ali sem sporočila Barbari. Čudil se je, kako da ne pride Antonela. Do kraja zlomljen mi je umrl v naročju. Njegove oči, polne neuslišanega hrepenenja, so zaman iskale otroka, ki mu ga je odtujila žena, za katero vem, da jo je ljubil do zadnje minute.

Jaz sem ostala sama, odplačevala sem njune dolgove. Čez nekaj let pa sem morala to dokazovati na sodišču.

Še vedno sem delala, ko so mi zdravniki pri sedemdesetih povedali za mojo bolezen. Takrat sem se zlomila. Pisala sem Dolores, najmlajši sestri. Takoj me je obiskala, prišla je z sinom in snaho. Mlada dva sta bila pripravljena pomagati.

Zagledala je Marijo, ki se ji je smehljala in jo spraševala ali želi v hišo.

ledih– samska, neporočena
plac, pokriti plac– tržnica
rata – obrok

ZAKAJ LJUDJE HODIJO V KINO

Čudno bi pogledali tistega, ki bi vprašal:

»Zakaj hodijo ljudje v kino?«

»Zaradi filma vendar,« porečete.

Res gredo nekateri tja zaradi filma.

Menda ne boste rekli, da ste hodili sedet v zadnjo vrsto mračne kino dvorane zaradi filma, ko ste bili stari toliko kot tisti, ki jo zasedajo zdaj. Mladi hodijo v kino zato, da bi bili v temi čim bliže drug drugemu, utrujenim zaljubljencem je kino dobrodošel, da si odpočijejo od prevelike bližine, varčni se vedno znova vračajo, ker v njem najceneje preživijo dve uri z zaročenko. Plašnim ljubimcem pa zbuja množica, ki jih obdaja, občutek popolne varnosti.

Poglejte, tamle prihaja družinski oče, sledijo mu žena čemernega videza in dvoje otrok, ki ne skrivata, da si bosta vsak hip skočila v lase. Moški, ki ga opazujete, je po kosilu legel na kavč, prelistal časopis in zaspal. Iz sladkega dremeža so ga zbudili ženini očitki in otroško vpitje. Takoj je vedel, kaj mora storiti. Družinico je pripeljal v kino, kjer lahko naprej dremlje, sedeži so kar udobni. Žena in otroci se bodo zamotili s filmom in spet bo vse lepo in prav.

Nervozno bitje, ki vam z debelo glavo zakriva pogled na platno, je kadilec, ki bi se rad odrekel cigaretam. Na močno voljo se ne more zanašati, toda nekje je bral, da v takem primeru pomaga, če se človek zadržuje povsod tam, kjer je kajenje prepovedano. Ubogal je nasvet in se z avtobusi na dolge proge vozil kamor je naneslo. Slabo je bilo le to, da ga je strast premagala. Ker opomini niso zalegli, so ga odložili na prvi postaji, za katero ni vedel niti tega, na katerem koncu dežele leži. Preudaril je, da je pametneje hoditi v kino. Če bi med predstavo kadil, bi ga vrgli na dobro znano ulico.

Vaš sosed na levi je popoln ignorant sedme umetnosti in zdajle ne bi sedel kjer sedi, če ne bi zamudil vlaka.

Kaj pa zlovoljni gospod, ki je petnajst minut po začetku predstave vrgel pokonci vso vrsto, pohodil vaše lakaste čevlje in se mu ni zdelo vredno reči »oprostite«? In ravno poleg vas je moral sesti. Film je napet, glavna igralka očarljiva, že dolgo niste tako uživali v kinu. Zlovoljni gospod pa se živčno premetava na sedežu kot riba na suhem in gleda na uro. Zlomka, kaj počne v kinu, naj gre drugam, če ga dogajanje na platnu ne zanima.

Gospod bi prav rad bi šel drugam vendar ne more, on je namreč filmski kritik.

OBISK

Nisem še zasledila prepričljive študije o družabnem življenju pračloveka. Zanima me, če je gon po vljudnostnih obiskih zapisan v genih ali gre za pridobljeno izkrivljenost. Sama se nagibam k drugi domnevi.

Mislite kar že hočete a priznajte, da že sama beseda OBISK, zveni strašljivo. O- bobni od mračnih sil. Sledi mu črka B. Beri-beri, bridkost, brca Bedanec ... I- je kot šivanka v fotelju, na katero sedete, je donebesni krik bolečine. S- spominja po obliki in intonaciji na kačo strupenjačo. O K-ju ne bomo govorili. Spomnite se na »konec«. Iz naštetega lahko zaključimo, da je beseda »obisk« labodji spev obupanca, ki so mu dan za dnem hodili v goste ljudje, za katere mu ni bilo dosti in ne malo mar.

Morebiti porečete, da sovražim ljudi. Nasprotno. Potrpežljivo prenašam vse, ki se spravijo nadme z življenjskimi krivicami ali z mladostnimi spomini. Le obiskov me je strah.

Obisk pride nepričakovano in silovito kot naravna katastrofa. Ob najbolj nenavadni uri se presunljivo oglasi hišni zvonec in že stoji pred vrati nasmejano krdelo sorodnikov in znancev. Še preden se zrinejo skozi vrata, so že sezuti kot bi stopali v mošejo. Polni narejene ponižnosti čakajo, da dobi vsak svoj par klobučevinastih natikačev. Sprevod se nato pomakne v dnevno sobo. Ko obisk sede, začne gledati v strop in vedno se najde kdo, ki ga pohvali. Baje takih enostavnih, belih stropov danes ne delajo več. Lestenec iz plastike zbuja tako zanimanje kot mojstrovina beneških steklarjev. Začne se z vprašanjem, kje sem ga kupila, čeprav do tistega trenutka nisem vedela, kaj visi s stropa. Da bi se izognila nadaljnjemu zasliševanju, jih skušam zamotiti s hrano in pijačo. A, glej čudo, obisk ni nikoli lačen in žejen. Vsi na vsa usta zatrjujejo, da so se pred prihodom tako najedli in napili, da bi takoj počili, če bi zaužili en sam grižljaj. Rotijo me, naj se jih usmilim, saj vendar niso prišli zato, da bi jedli in pili. Vseeno postavim na mizo štefan vina, obenj še goro obloženih kruhkov in tačas, ko stopim po kozarce in se vrnem, je steklenica izsušena do zadnje srage. Samo polit in z gorčico pomazan prt je priča, da sta bili hrana in pijača res tam.

Dotlej krotek obisk postaja vedno bolj domač in nevarno sproščen. S prstom briše prah s pohištva in pravi:

»Poleg službe res nimaš časa še za prah.«

Nekdo zahteva, naj spustim vse iz rok in prinesem vrtalni stroj, da bo napravil luknjo v zid in prestavil kavelj za sliko. Zatrjuje, da visi tako poševno, da je ni mogoče gledati niti minuto več.

Da bi se malce pomirila, zavrtim razpoloženjsko glasbo, toda obisk plane pokonci, izvleče zgoščenko, vstavi svojo in zvabi iz naprave tako obilje glasnosti, da bi se najhujši grom osramočeno potuhnil, če bi slišal, kaj zmore tehnika.

Otroci, brez katerih ni pravega obiska, so sumljivo tiho. Skozi priprta vrata vidim, da postavljajo šotor, v katerem zlahka prepoznam svojo večerno obleko. Malčki so zaposleni s striženjem ovratnika iz polarne lisice. Grlo imam suho, loteva se me omotica. Prosim za kozarec vode.

»Ne bi raje piva?«

»Lahko je pivo, nikar si ne delajte skrbi z menoj,« jim rečem s slabotnim glasom. Ko mi pokažejo, kje je kopalnica, se za silo uredim, obujem čevlje in se poslovim. Vabijo me, naj še ostanem a jaz kljub temu odidem. Ko se vrnem, kaže, da se obisk odpravlja. Zaradi mene bi lahko še ostal, saj ni ničesar več kar bi bilo mogoče še bolj opustošiti. Toda obisk se je odločil, da gre in gostova volja je sveta.

Gledam jih: spet stojijo vsi nasmejani pred vrati.

»Pa brez zamere,« mi pravijo.

GLASBENO ŽIVLJENJE V BLOKU

Naša družina se je vseskozi dobro razumela s stanovalci v bloku, dokler si nismo omislili pianina. Ko smo si turobne večere popestrili z lestvicami in s prstnimi vajami, so nam obrnili hrbet kot bi odrezal. To nas je prizadelo a smo se tolažili, da so bili umetniki od nekdaj tarče nerazumevanja. No, sosedje niso stali križem rok: levi je kupil psa, mačka in ragljo, desni stružnico, tretji ducat stovatnih zvočnikov – vsak po svojih močeh in nagnjenjih. Ravnotežje sil je bilo tako znova vzpostavljeno. Izjema je bil spodnji sosed, ki je ostal ukleščen med naš pianino in začetnika na tubi. Ta je kmalu podlegel. Ko je začutil, da se mu bliža zadnja ura, je napisal oporoko in zapustil stanovanje ljubiteljem muzike s pogojem, da morajo vsak dan od jutra do večera vaditi. Užaloščeni svojci niso mogli verjeti, saj je bilo znano, da ni maral glasbe.

In tako so se naselili pod nami: klavir z bogatim tonom, sopran izrazito svetle barve, otrok z violino in dojenček kot tak. Sopran se spopada s klaviaturo, mladi goslač udarja z lokom po dojenčku, ki se živahno odziva. Res, prijetni ljudje. Pokojni sosed, mir njegovi duši, je mislil, da se nam bo tako maščeval, a nas prav nič ne moti. Nasprotno. Če kako uro ne slišimo udarnega vrtalnika in divje muzike, nam nekaj manjka.

Poglavje zase je doktor filozofije, ki se tudi ni vživel v naše zvočno okolje. Res nas je držal neko noč pokonci, ko je navijal izmenično Mozartovo simfonijo in prvomajsko budnico. A to ni nič v primeri s tistim petkom, ko so mu dostavili ogromen kavč in ga pustili spodaj pred vhodom. V našem bloku ni dvigala in gospod filozof se je lotil težkega tovora s prijateljem slikarjem. Ker je bil njun pristop intelektualne narave, sta se na stopnišču takoj zagozdila. Filozof je modroval, pod kakim kotom bi morale delovati sile, ki bi spravile kavč v pravilno lego. Slikar je pljunil, prepričan, da bi storil Picasso na njegovem mestu enako. Ko so stanovalci naleteli na oviro, so se spogledali, odrinili filozofa in slikarja, prijeli kavč in ga »horuk«, odnesli v filozofovo stanovanje.

Znočilo se je, naselje je zaspalo in dogodek s kavčem je bil pozabljen. Tako smo mislili. Nihče ne ve, kaj se je dogajalo z doktorjem filozofije. Samo ugibamo, da ni prenesel poraza, ki ga je zadala materija duhu.

Ponoči ob treh so nas vrgle pokonci vibracije, ki so pretresle vse in vsakogar. V trenutku smo bili budni in na smrt prestrašeni. Povsod so se prižigale luči, hodniki so oživeli, otroci so jokali, ženske vpile, možje pa obljubljali povzročitelju nezaslišane grozote. Tisti, ki stanujejo zgoraj, so hiteli navzdol, oni spodaj gor. Sešli so se pred filozofovimi vrati, izza katerih je prihajalo rohnenje vrtalnega stroja. Grožnje razjarjenih stanovalcev so bile tako prepričljive, da se je sveder potuhnil. Procesija v spalnih srajcah se je slabe volje razšla.

Zdaj hodi gospod doktor mimo nas, zavit v oblak filozofskega miru. Slutimo, da je to zatišje pred nevihto. Nič dobrega se ne obeta pianinom, turški čineli in razposajenim harmonikam in psom, ki so se zaredili v našem bloku.

Nedvomno je na nastajajočo kulturno avtonomijo Slovencev po prvi svetovni vojni vplivalo tudi dogajanje v Pragi. S češko kulturo smo bili tradicionalno tesno povezani. Vrsta kulturnikov, umetnikov, znanstvenikov je študirala tam. Tudi vi.

Kolbič: V Prago sem prišel v tridesetih letih. Življenje v zlati Pragi je bilo veselo, v razcvetu svobode, češkoslovaške samostojnosti. Veliki češki kiparji dunajske secesijske šole — Myslbek, Šaloun, Sucharda in socialni realist Jan Štursa so bili že mrtvi, živ pa je še bil Jozef Maratka, imenovan za profesorja na akademiji, a je to mesto zasedel Bohumil Kafka in profesor Otokar Španiel. Praga je bila takrat polna gledališč (znamenitih: Narodnega, Burianovega, Voskovca in Wericha, Lucerno itd.), imela je svoje galerije, spomenike Palackemu, Janu Husu, Hlavaku, Svetemu Vaclavu in drugo. Maratka je prav tedaj dokončaval spomenik Legionarjem na Emavsu, ki so ga ob okupaciji razbili nacisti. Praga je bila polna Smetanove in Dvorakove glasbe, polna švejkovega duha, pivovarn, letnih plesišč, kamor sem tudi jaz hodil lovit dekleta. Zaradi pomanjkanja denarja sem se po napotku Draga Šijanca, študenta glasbenega konservatorija, zatekel prosit za obede v samostane in v Češko srce, kjer je gospodovala Renata Tyrševa, vdova po ustanovitelju Sokola, Miroslavu Tyršu. Vključil sem se v sokolsko enoto Praha VII — Bubeneč in nastopil na strahovskem stadionu. Bil sem publika v »Tyrševem snu«, množični igri telovadcev na sokolskem zletu, ki ga je gledal tudi takratni predsednik republike T. G. Masaryk. Nastopili so tudi Jugoslovani z Leonom Štukljem in Tošom Primožičem. Drugič in zadnjič smo nastopili s Sokoli štiri leta pozneje, ne-dolgo zatem pa so Prago zavzeli nacisti.

In kaj je gnalo Jugoslovane študirat v Prago?

Kolbič: Zadnja leta pred vojno je bivalo v Pragi mnogo revnih jugoslovanskih študentov, ki so se družili s češkimi komunisti. Nekateri so se odšli borit v Španijo. V tem času je študiral v pragi tudi Fran Žižek. Vsako prvo sredo v mesecu smo Slovenci zahajali k univerzitetnemu profesorju doktorju Matiji Murku na čaj v okviru Slovenske matice. V Pragi je bil takrat tudi slikar Polak, Ante Trstenjak, doktor Oton Berkopec in drugi Slovenci — odvetniki, bančni uradniki in tako naprej. Kako sem živel? Ob nedeljah sem redno .obiskoval muzeje, razstavišča, živahne trge. Dodobra sem si ogledal Hradčane s katedralo svetega Vida, s Plečnikovimi obnovami in izkopaninami. Gledal sem na mesto, ki se je izgubljalo na obzorju v smeri Višehrada. Spoznaval sem češkoslovaško umetnost po galerijah. V šoli .sem bil vedno uspešen »Jugoslovan«, pravili so mi »Meštrovič«, ker so tega kiparja dobro poznali, še zlasti po njegovi veliki razstavi na hradčanskem Belvederju. Čehi so me imeli radi, razumeli so moje denarne stiske, gledali so name kot na uspešnega revnega Jugoslovana. Takrat je Karel Putrih odšel od Španiela h Kafku zaradi njunega spora glede primata kiparja — medaljerja. Stane Kregar se je oprijel nadrealizma, ki je takrat postal moderen. Študentje smo se zelo zanimali za Picassa, Rodina, Maiallota, Bourdella, Cezanna, Dégasa, Renoirja in druge francoske umetnike, ki so prihajali v Prago posamič ali skupinsko. Dobro se še spominjam Monetovih slik. Tudi preglednim razstavam čeških umetnikov smo vneto sledili.

Nekaj let pred okupacijo so dobili jugoslovanski študenti svoj dom — Aleksandrov kolegij, v katerem je bila polovica Jugoslovanov in polovica Čehov. Prej smo bivali bo disi v barakah na Letni, kjer pa so imeli študentje samoupravo, bodisi po privatnih stanovanjih. Mnogi premožni študentje so študirali večno, drugi spet resnično uspešno. Za politiko se sprva sploh nisem zanimal in je nisem razumel. Ob neki komunistični prireditvi mi je neznanec zbil klobuk z glave, ker se nisem odkril pri Internacionali. Raje nisem šel več blizu takim shodom. Zanimal me je študij, knjige, ne pa stranke. Ampak učil sem se tudi modernih plesov. S svojimi sošolci sem navezal dobre prijateljske stike in si z njimi dopisujem še danes, obiskujem jih, nekatere pa sprejmem tudi k sebi v Piran.

Kako ste kot reven slovenjegoriški otrok prišli do študija umetnosti?

Kolbič: Moj zadnji vaški nadučitelj Franjo Bratoš je zvedel za moje nagnjenje do oblikovanja gline, rezanja podob iz laporja in za poslikavanje domače veže. Prišel je na naš viničarski dom, da bi se o tem prepričal na lastne oči in si me izprosil pri starših za nadaljnje šolanje na mariborski meščanski, ki sem jo končal kar uspešno. Z devetnajstimi leti sem šel z banovinsko podporo in drugimi prispevki študirat v Prago na Umetno-obrtno šolo, ki je imela rang srednje in višje šole. Po strogem sprejemnem izpitu pri kiparju, nekdanjem Rodinovem učencu, tu pri profesorju Jozefu Maratki sem bil sprejet za rednega slušatelja kiparstva. Po njegovi smrti sem višji oddelek končal z odličnim uspehom pri znanem češkem kiparju Karlu Dvoraku. S takim končnim spričevalom sem se še podal na umetnostno akademijo. In sem bil po sprejemnem izpitu sprejet v tretji letnik kiparske šole Otakarja Španiela, kiparja in odličnega učitelja medaljerstva, pri katerem je približno desetletje predtem študiral naš medaljer Vladimir Štoviček. Z menoj sta praško akademijo obiskovala tudi Karel Putrih in Stane Kregar. Tudi tu sem bil kar uspešen, saj sem dobil prvo leto častno priznanje, naslednje leto po drugo nagrado. Pred mano so na praški akademiji študirali Miha Maleš, Božidar Jakac, Ante Trstenjak, Ivan Kos, en semester pa jo je obiskoval celo Rihard Jakopič. Zaradi okupacije sem moral končati enajsti in dvanajsti semester na akademiji v Zagrebu. Prvi semester sem se vpisal v šolo Ivana Meštroviča, ker pa mojstra zaradi nastajajočih političnih razmer ni bilo več na akademijo, sem študij končal pri profesorju Franju Kršiniču; ker sem izpite iz vseh teoretičnih predmetov opravil v Pragi, sem prejel diplomo praške umetnostne akademije. Jeseni leta 1940 sem moral v vojaško šolo za rezervnega oficirja v Sarajevu, kjer so me aprila 41. leta zajeli in skupaj z vojaškimi tovariši odpeljali v ujetništvo v Luckenwald, Grooss Behren in Teltov pri Berlinu. Vojna mi je onemogočila umetniško delo za več let. Po prebegu iz nemške vojske k Rusom so me dali med bolnike, kjer sem poskušal nekaj modelirati. Dali so mi tudi okrasiti steno doma za prireditve, toda baraka se je potem porušila. V porušen Maribor sem se vrnil leta 1946.

Kakšno je bilo kulturno življenje v Mariboru takoj po vojni?

Kolbič: Leta 1946 sem pomagal odstranjevati ruševine in graditi nasipe za nogometni stadion. Leta 1947 sem zaprosil za prosvetno službo in so me namestili na Prvi gimnaziji za profesorja risanja in umetnostne zgodovine. Ustanovil sem svoj mladinski kiparski krožek za nadarjene učence. V desetih letih obstoja krožka sem napotil nekaj nadarjenih slušateljev na umetnostno akademijo v Ljubljano in na Dunaj: Slavka Tihca, Ivana Čo-bala, Vlasto Zorkovo-Tihčevo, Dragico Čadeževo, Riharda Lakaja, Marjana Teržana, pa tudi Zdenko Golobovo-Borčičevo in še dve, ki sta študij kiparstva končali v Ameriki.

Bil sem prvi »akademski kipar« Maribora, saj so se pred tem kiparsko-slikarski talenti posvečali predvsem cerkvenemu rezbarstvu, pozlatarstvu in slikanju svetniških podob. Po osvoboditvi sem se vključil v krog in društvo mariborskih likovnih umetnikov, a so bile razmere hudo žalostne. Ni bilo naročil, ateljejev in stanovanj, umetniki so delali v gledališču scene, učili so in restavrirali. Ob zahtevnem pedagoškem delu v šoli in krožku ter tajnikovanju v društvu umetnikov je bilo komaj kaj časa za delo.

Prvi prostor za modeliranje mi je ponudila v hutterjevem bloku hči pesnika Ivana Al-brechta, veliko sobo, da bi ji ne bilo treba vzeti kakšnega neznanega podnajemnika. Takrat so mariborski umetniki organizirali likovni tečaj v Unionu, v prostorih današnje ZKO. Risanja portretov in akta so učili Kavčič, Pandur, Trstenjak, Primožič in jaz. Tečaj je obiskovala tudi uradnica iz MTT — Zdenka Golob, ki jo je Primožič priporočil meni, da bi jo učil modelirati. Postala je moja zasebna slušateljica in po dveh letih je bila sprejeta na ljubljansko akademijo, kjer je kasneje prešla na slikarski oddelek.

Takrat še v Mariboru ni bilo likovne galerije. Ob svojem delu s kiparskim krožkom za mladince, dijake raznih šol, sem oblikoval svoj prvi spomenik v Mariboru — pedagoga profesorja Schreinerja v Mladinski ulici. Odkritje je gledal tudi moj nekdanji nadučitelj, dobri Franjo Bratoš. Kmalu zatem sem dobil naročilo za spomenik NOB v Rušah. Na svečani otvoritvi sem pri kosilu sedel skupaj z Leonom Zalaznikom, odkritje pa si je ogledal tudi moj ostareli oče. Zatem so začeli obnavljati Slomškov trg. Karel Reberšek je prišel v moj atelje zaradi kipa ob vodometu. Po lastni zasnovi sem izdelal fantka z vrčem, ki še danes zliva vodo v bazen in je pri Mariborčanih priljubljen, pravijo mu Karlek. Pozneje sem dobil še eno podobno naročilo, za bazen v parku pri Treh ribnikih. Izdelal sem kompozicijo Deklice in dečka, ki se pripravljata na skok v vodo. Bronasti kip je pred nekaj leti neki brezposelnež z Rošpoha ukradel, razbil na kose in prodal na odpad za alkohol. Za to je dobil mož štiri leta zapora. Ohranila se je le lepa glavica smejočega se fantka, ki jo bom razstavil jeseni. Zatem sem napravil glavo heroja Lacka za po njem imenovano ptujsko šolo, v dogovoru z Janom Oeltjenom sem izdelal njegovo poprsje, za katerega naj bi mi dal nekaj akvarelov, a je prej umrl. Odlil sem njegovo posmrtno masko in še posmrtne maske dirigenta Heriberta Svetela, igralca Arnolda Tovornika, pa še spominski plošči profesorju Priolu za Sadjarski institut in Gustavu Šilihu na njegovi hiši v Cankarjevi ulici.

Po vojni sem dobil naročilo za sgraffito na palači DOZ pred kolodvorom, pozneje pa že barvni sgraffito v notranjosti Uprave cest v Sokolski ulici na Studencih.

Doslej sem izdelal čez 130 portretov v žgani glini, v mavcu, bronu, v kamnu— marmorju pa le portret doktorja Kristana in maršala Tita za banko v Ptuju. Na zelenici v Kersnikovi ulici sem izdelal bronasto Razmišljajočo, pa še bronasto glavo Ivana Cankarja za istoimensko šolo, bronasti poprsji staršev za nagrobnik v Velki, moji liki Tita so v SNG, v muzeju NOB, na sodišču, na II. gimnaziji, na krajevnem uradu v Velki. Napravil sem portret Anteja Trstenjaka za Ljutomer, poprsje doktorja Kovačiča za spomenik v Veržeju, režiserja Fr. Sovnika za narodni dom Ruše, za Hoče borca Lešnika, profesorja Šiliha za Titovo Velenje. Opus mojih drobnih plastik je obsežen in zanj nimam pregleda. Za savno mariborskega Pristana sem izdelal štiri reliefe Poživitve. Odmevi na moje delo so razvidni iz časopisnih kritik, ta arhiv pa sem iz-rodil tovarišici Gordani Spremo v Umetnostni galeriji.

Doslej sem imel tri pregledne razstave v mariborski umetnostni galeriji, razstavljal sem v Rotovžu, v Rušah, Titovem Velenju, Ljubljani, v Rogaški Slatini, v Murski Soboti, v Slovenjem Gradcu, Krškem, Piranu, v Radljah, Šoštanju, na Reki, v Celju, na vseh razstavah našega pododbora, po Jugoslaviji in tujini.

Nekateri, tudi vaši učenci so med njimi, vam očitajo, da preveč vztrajate pri svojih »tradicionalnih« pogledih in realizmu. Kaj pa vi menite o modernizmu?

Kolbič: Spremembe v umetnosti so s prihodi novih generacij, novih religioznih, filozofskih, političnih in družbenih naziranj ciklične, so normalen pojav. Tudi sami umetniki se združujejo pod streho podobnih naziranj in slogov, pa tudi popolnoma nasprotnih. Nekateri slogi zakrnijo in se ponavljajo v nedogled: egipčanski, asirsko-babilonski, grški, rimski, gotski, renesančni, baročni, rokoko, klasicistični. Z industrijsko revolucijo se krajšajo obdobja umetniških slogov, slogi se hitro spreminjajo tja do čisto individualnih. Nervoza moderne dobe odseva še v nestalnosti, morda pogojujejo to družbene spremembe oziroma vodilne osebnosti v umetnosti. Rodili so se in se bodo še rodili vodilni — odločujoči inovatorji. Snobizem jim bo šel na roko v kritikah in naročilih. Vse resnično dobro pa bo našlo s časom svoje privržence in se ustalilo kot pojem v zgodovini umetnosti ali pri posamičnih umetnikih. Različne bienalne prireditve so pregledi mednarodnih dosežkov, na njih je nekaj dobrega, nekaj eksperimentalnega in nekaj, kar se ne bo uveljavilo. Mladi umetniki hodijo na take prireditve po informacijo in navdih. Obenem pa moramo računati, da je naša republika mala, da imamo mnogo nadarjenih ljudi, stiska pa je z naročili in priznanji, nekaj je nevoščljivosti, vsak se hoče videti v polni luči. V umetnosti pride tudi do naveličanosti in ker je to vse pogostejši pojav, se nekateri umetniki rešujejo z vsebino, drugi s senzacionalnostjo, tretji z umirjeno tradicionalno-stjo, četrti z zaslugami NOB. Mladi prišleki z akademij imajo za sabo drugačno likovno teorijo, tudi likovni kritiki jih skušajo razumeti z novimi izrazi, ki so za publiko dostikrat nerazumljivi. Jaz sem za več ljudskosti, ne za družbeno kulturniško elito. Moje plastike, akvareli in otroške pesmi so za vsakogar, ki zna imeti rad lepo in tudi starinsko. Moje delo je vsebinsko ne pa abstraktno dekorativno simbolično. Delam po navodilih svojih učiteljev, vsebina pa je drugačna, moja, podeželska. Vsebino mnogi zanemarjajo, ker vidijo le oblike, naučene spretnosti. Ni vse dobro, kar je moderno in ne vse slabo, kar ni moderno.

Rekli ste, da naročil ni zadosti?

Kolbič: Za svoje umetniške sposobnosti sem dobil veliko premalo naročil — zaradi gospodarskih kriz, nerazumevanja, nepotrebne kampanje Forma viva, zavoljo nenaklonjenosti odločujočih, snobističnih simpatij in priporočil drugih, zaradi preobilice kiparjev v Mariboru, novodobnega utilitarizma pri stanovanjih in gradnjah nasploh, zaradi osebnih znanstev in še zaradi česa.

Veliko ste delali z mladimi. Kakšna so vaša pedagoška načela?

Kolbič: Bil sem vzgojitelj mladih talentov deset let. Moja vzgojna načela so bila: Najprej preizkusiti nadarjenost, potem navdušiti za umetnost in prikazati osnovne principe oblikovanja; naučiti geometrijo, plastiko, risbo, harmonijo, samostojno snovanje, veselje nad dosežki in veselje nad umetnostjo nasploh.

Kaj menite o amaterizmu, ki se je dokaj uveljavil ob šolanih umetnikih?

Kolbič: O amaterizmu sem pisal junija v »Večeru« in še vedno razmišljam o tem. Moti me morda kampanjsko forsiranje amaterstva v nekih dotiranih organizacijah. Amaterstvo ni kičarstvo, je pa lahko vmes tudi kič. Vem, da so bili med amaterji tudi genialni umetniki, ki so se z lastno pronicljivostjo izmotali iz popolnega amaterizma: Michelangelo, Rodin, Cézanne, Van Gogh, Gaugin itd. Napredovali so ob delu in ob stikih z drugimi umetniki, še zlasti pa z naročili. Vaja dela mojstra! Verjamem v dobro strokovno mentorstvo, v vztrajno delo, v odgovor na naročilo, v razlikovanja umetnosti od kiča — vsebinskega in oblikovnega. Umišljenosti in domišljavosti ne maram.

Amaterji so grozno vedoželjni, a premalo sistematski. Perspektiva, anatomija, konstrukcija sence, pojmi kompozicije in harmonije so jim ponavadi tuji. Delajo zgolj po občutku brez prave metode, brez dosledne strokovnosti. Radi bi vse videli pri izkušenih mojstrih in že vse znali. Toda med njimi so tudi izjeme, čeprav so mnogi neskromni, domišljavi, sebe precenjujejo, tudi pri prodajanju del, ki so rada pomanjkljiva.

Kakšna je družbena vloga umetnosti, kakšen njen položaj?

Kolbič: V svoji majhnosti smo Slovenci ozkosrčni do prizadevnih in velikih ljudi, po smrti pa skušamo loviti honorarje in jim delati spomenike. Mnogi so šli skozi hude čase avstrijske monarhije, prva leta Jugoslavije, skozi NOB in povojno obnovo, mnogo je bilo hotenj, dosti časa je minilo, mi pa sposobnost še kar naprej oviramo.

To bi potrdili tudi umetniki prve generacije: Kavčič, Pandur, Bratoša, Trstenjak in Kos — nismo jim dali dovolj priznanja (Prešernove nagrade), čeprav predstavljajo umetniški vrh naših krajev. Drobimo se, samota-. rimo vsak zase, površni smo, celo krivični. Premalo smo tovariški, prisrčni, družabni; ni kavarn — shajališč umetnikov, ni velikih naročil, ni odkupov. Smo monopolistični. Delaj, česar si se naučil! Če nimaš naročil, pojdi v službo! Vsega si kriv sam zaradi nerodnosti! Smo birokratski, često nevedni in primitivni. Snobi. Elitistični. Aristokratski. Enostranski. V gmotne koristi zaverovani. Vedno nam nečesa zmanjkuje: zdaj papirja, zdaj kupcev, zdaj naročnikov. Smo kot številna nadarjena družina v preorani hišici. Za nami se vlečejo nekatere večne tipičnosti: prepirljivost, resnobnost, malenkostnost, pristran-skost.

Z umetniki mlajših generacij se ne shajamo, ne debatiramo, ne razmišljamo, se ne razveseljujemo. Egoistični smo in se skoraj ne poznamo. Časniki so polni športa. Umetniki nismo zanimivi za redakcije. Ne znamo si narediti vesele reklame z razstavami. Novinarji in kustosi nas premalo poznajo. Ne živijo za nas, ne vedo, kako živimo, kaj mislimo, kaj nas tare.

Razgovor pripravil: Marjan Pungartnik

¹ Marca 2013 mineva 100 let od rojstva Gabrijela Kolbiča. V spomin nanj objavljamo intervju z njim, ki ga je leta 1983 v 8. številki objavila revija Dialogi.

PISMO DRAGIM PRIJATELJIMA

Evo sjedim kraj moga komina
Iz bukare pijem crnog vina
Pa ću pjesmu jednu napisati
Prijatelju mome uputiti
Slušaj Drago mili prijatelju
Ti si moju ispunio želju
To ti nikad zaboravit neću
Dok mi smrtnu ne zapale svijeću
Pozdravio si svu rodbinu svoju
A najviše nesuđenu moju
Slušaj Grozdo što ću tebi reći
Od istine ne smijem pobjeći
Mnogi momci o tebi su znali
I ovakvu pjesmu ti pjevali
Dobropoljci gdje su vaše cure
Eno cure u Dobrića Đure
I sada si kao gorska vila
Pozdravljam te ljepotice mila
Tvoje lice bijelo i rumeno
Ali nije bilo meni suđeno
Nego tvome Boži iz Brguda
To se čulo po selima svuda
Poljubi ga s koje hoćeš strane
Njegovom licu nećeš naći mane
A za mene pošalji mi sliku
Nek mi bude na ponos i diku
Da te vidim da me želja mine
Da mi moje srce odumine
Kad se sjetim tvojega pogleda
Pa se meni mirovati neda
Zato pišem ovo sitno pismo
Godinama vidili se nismo
Moje srce boluje i vene
Ljepotice što nisi kod mene
Grozda vam je dika Batajnice
Crne oči a rumena lica
Grozda vam je dika vašeg roda
Gdje se cjeni pravda i sloboda
Ljepotice o tebi toliko
Pozdravlja te nesuđeni Živko
A sada ću nastaviti dalje

Svi znadete tko vam pjesmu šalje
Zato Drago ti poslušaj mene
Neka znadu i ljudi i žene
Poslušaj me što ću reći sada
Nek se čuje sve do Beograda
Nek se znade i neka se čuje
Što vam pjesnik sada poručuje
Vratite se svi naši seljani
Nitko vam se vratiti ne brani
Vratite se svome rodnom kraju
Živjet će te bolje neg u raju
Nigdje ljepše i milije nije
Od svog kraja i od Dalmacije
Kuće su vaše sve obnovljene
I po planu one namještene
Sad imate i struju i vodu
I u kući svaku ljepšu zgodu
Asfalt vam je doša ispred kuće
Vjerovati to je nemoguće
Vjeruj meni to možete znati
Ko god dođe više se ne vrati
To vam kažem i ozbiljno velim
Od mog srca ja vam dobro želim
A za sve nas da vam kažem pravo
Hvala bogu dobro smo i zdravo
Naročito ništa novo nema
Samo narod za posa se sprema
Prošla zima došlo je proljeće
Trava raste i miriše cvijeće
Slušaj Drago možda niste znali
Da smo ovce sve rasprodali
Pa živimo kao i lordovski
Pravo reći kao i gospodski
Puna kuća pršuta i vina
Kad pogledaš gledat je milina
Nema srpa nema ni motike
Pa živimo tako bez po muke
A u braku dobro se slažemo
Mirovinu zasluženu imamo
Lijepo nam je baš u ovom stanju
Da spomenem našu kćerku Tanju
Naša Tanja kad je cura bila
Ekonomsku školu završila
Takve majka više ne rađa
U Benkovcu je glavni knjigovođa
Sve što pišem kriti se ne smije
Više Tanja Ivkovića nije
Ode naša golubica bijela
Ode ona do Pristega sela
Udade se posluži je sreća
Udade za dobroga mladića
U Batajnici neka i vi znate
Po imenu to je Kuman Ante
Pohvaljen je nekoliku puta
Nadzornik je od auto puta
Divan čovjek gledat ga milina
I on ima dva junačka sina
Vjerujte mi istina je prava
Ima Šimu i još Tomislava
U školi su pravi odlikaši
Ponosni smo to su unuci naši
To su dečki divni a i svjetski
I perfektno govore engleski
Tomislava treba pohvaliti
U nogometu on će prvak biti
On golove daje ko od šale
Tri puta je dobio pohvale
To se vidi po njegovoj struci
U Zagrebu i Virovitici
I u Zadru dobi utakmicu
Za pohvalu dobio peticu
Divan dečko gledat ga milina
Još mu nema ni deset godina
Još ga takvog ne rodi ni nana
Vidio se već preko ekrana
Divan dečko svakomu je mio
Za nagradu pehar je dobio
Za njegovo to veliko znanje
Dobio je visoko priznanje
Za njegovog divnog nogometa
Kad odraste bit će prvak svijeta
Sve je dobro fala dragom Bogu
Potužit se nikako ne mogu
Eto tako prijatelji mili
Da ste zdravi i veseli bili
Ova moja pjesma je pri kraju
Što pišem sve o mom zavičaju
Zavičaju moj premili rode
U Batajnicu ova pjesma ode
Ova pjesma sada završava
Pa milijardu primite pozdrava
Popela se subota na petak
Ove pjesme sad je završetak
Nek se čuje do sinjega mora
Hitno želim vašeg odgovora
S puno mira sreće a i zdravlja
Sve vas Živko Ivković pozdravlja.

VJEROVALI ILI NE UMIRANJA VIŠE NEMA

Da od smrti može se izbjeći
Jer su došla današnja vremena
Da vam bude vječna uspomena
Al to neće biti svakom jasno
Zato pišem od srca i glasno
Sve ću svoje uložiti snage
Uvjeriti te narode drage
Cijelom svijetu dat ću do znanja
Neće biti više umiranja
Pero piše u ruci desnici
Selo moje to su Dobropoljci
Ova pjesma daleko će stići
Zaselak je varoš Ivkovići
Nek se čuje i neka se znade
Tu nas nekolko imade
Svaki doša do stotinu ljeta
Al ta starost ništa im ne smeta
Izmisliše da neće umrijeti
Nego da će vječno živjeti
Svaki sebi on sudbinu kroji
I smrti niko se ne boji
Pomlađuju i oči i zube
Za vjekove da im isto bude
Te namjere odavno su bile
Pomladiše još i krvne žile
Dostignuše i ta dostignuća
Pomlađuju i srce i pluća
Sve to rade tako bez po muke
Pomladiše i noge i ruke
Zadobiše tu veliku slavu
Pomladiše na ramenu glavu
Pomladiše i kosu i uši
Za vjekove da im bude duši
Za njihovo to veliko djelo
Pomladiše cjelokupno tijelo
Junaci su treba im priznati
I nagrade velike im dati
Svjetske sile prave satelite
Ivkovići vječite živote
Američka jaka je tehnika
Ivkovića jača je taktika
Ako želiš rješit svoju brigu
Nek upiše se u Ivkovića knjigu
Dok se kugla oko sunca kreće
Nitko od vas umrijeti neće
Garancija to je za svakoga

Vjerujte mi imena mi moga
Zamislite što se tu dešava
Nek promisli svaka pamet zdrava
Sve do danas nitko nije znao
Nit je itko ovo dočekao
Ovu pjesmu poklanjam vam svima
Neka živi vjeke vjekovima
Eto braćo o smrti toliko
Što napisa Ivković Živko

TREĆE PISMO MOJIM PRIJATELJIMA

Evo sad sam uhvatio zgodu
Da pozdravim i i Božu i Grozdu
Pozdravljam ih milijardu puta
Na njih mislim svakoga minuta
I još imam moju želju žarku
Da sretno žive u svome braku
To im želim imena mi moga
Molim zdravlje i dragoga Boga
A i tebi Drago mili pobro
Svima skupa želim svako dobro
Pozdravljam cijelu okolicu
A najviše divnu Batajnicu
Batajnico srce od Srbije
Sve što pišem ništa lažno nije
Veliš Drago da ne držite niš živoga
Da živite ko gospoda prava
Sa fotelje da primate novce
Slušaj Drago, ja bi nešto reka
U Njemačkoj ti si pare steka
Da ti nije Genšera i Kola
Tebe bi zgrabila teška bola
Da nisi u Njemačkoj radio
Ko i drugi ti bi prosjak bio
A Srbija vaša majka mila
Da vam je ona vrata otvorila
Ona vaša nikad nije bila
Ona vam je oči zatvorila
Industrija vama slabo radi
Sve je više potrebe i gladi
Svi ste pošli sa kućnoga praga
Pa idete od nemila do nedraga
Nema više Prokljana ni mora
Nit vam sviće sa Promine zora
Vjeruj meni jedine mi duše
Nit vam bura sa Velebita puše
Vami sviće vaša nova zora
Sa Avale i sa Zlatibora
Vaš vas Tadić kao oči čuva
Košavom sa Avale duva
Suze roni a i gorko plače
Tko li traži kruha kraj pogače
Vami pogača više ni ne treba
Mjesto kruha dobivate leba
Ostaviste domovinu svoju
Gdje živješe ko bubreg u loju
Svi trebate i možete znati
Da vam duša za Hrvatskom pati
Slušaj Drago to vam kažem svima

Hrvatska je vaša domovina
U Hrvatskoj majka te rodila
I hrvatskim mlijekom zadojila
Ti se sjećaš Kose i Jaruva
Onih staza kud si ovce čuva
Ti se sjećaš i Markove grede
Tvoje oči više je ne glede
Ti se sjećaš fešte i Đurđića
Lipih cura i mladića
Ti se sjećaš tvoga rodnog polja
A u majčici tuga, nevolja
Hrvatska je liepa i bogata
Od ciloga svita je priznata
S Promine sviću zlatne zore
Imamo i naše divno more
Imamo restorane, hotele
Duž Jadranske obale cile
Milijune imamo turista
Što dolaze iz ciloga svita
Da se divnog nagledaju mjesta
Od Zagreba preko grada Splita
Moderna je i autocesta
Cili svit u nju je ulaga
Zato nam je i mila i draga
Naši stari za nju se borili
A sada je nama ostavili
To je naša stara tekovina
Da uživa naša omladina
Koju je gledati milina
Što kažeš da nam je selo pusto
Da ja nemam pravit s kime društvo
Tu ljuto si se Drago prevario
Jer odavno amo nisi bio
Nije prije kao što je sada
Mi živimo ko gospoda mlada
Ti poznaješ Punoša Damira
Divan mladić koji nema mira
I on ima aut-mercedesa
Koji stiže skoro do nebesa
Vjeruj meni ništa nije šala
On me vozi kao generala
On je isto i ponos i dika
On me vozi kao predsjednika
Stiže Božić i Nova Godina
Čestitke mi stižu sa svih strana
Vjeruj meni istina je prava
Čestitaju iz drugih država
Sve od Krke do rike Zrmanje
Dobio sam visoko priznanje
Iz Srbije kad mi netko dođe
Dočekan je i počašćen pođe
Oni dođu kod Boje i Živka
Što je nama i ponos i dika
Aparatom oni nas snimaju
Sve što Boja i Živko imaju
Kod nas dođu više kod nikoga
Za zdravlje nam mole dragog Boga
Eto Drago sada meni zbori
I na ovo pismo odgovori
Sve što pišem ništa nema laži
Već postoje i točni dokazi
Sad na kraju bila bi mi želja
Da ja dođem kod svog prijatelja
Uskoro ću biti po prilici
Popijti vino u Batajnici
Putuj, putuj moje pismo malo
Pa da nebi u zaborav palo
Neka ide do tvojega dvora
Hitno želim tvoga odgovora
Sve je prošlo sve se sad mijenja
A sad Drago, zbogom, doviđenja

PJESMA O STARIM KUĆAMA

Ovce čuvam pa se mislim što ću
Jednu pjesmu napisati hoću
O drugim sam dosta napisao
Pa nikome nije bilo žao
Sad ću nešto napisat o sebi
Imam želju a zašto i nebi
Ostao sam na starom ognjištu
Biloj dosta i traže truda i muke
Od pokojnog mog dida Luke
Sve kuće pod ploču su stale
Pod njima su grede popucale
Nije lako ovo obnoviti
A još teže u njima živiti
Stara kuća više nije nova
Pomoć dala nešto i obnova
Kad sam kuću malo popravio
Tad sam ipak zadovoljan bio
Al’ s radovima gotovo još nije
Ostalo je ono najvažnije
To je WC a i kupatilo
Što je teško napraviti bilo
Mali prostor a litica tvrda
Kao da je iz Jaruva brda
Stalno mislim i danju i noću
Tko će meni ovdje to pomoći
Bog mi dade ljude odabrane
I u svijetu mnogo poštovane
Dao mi je Nevena i Željka
Pamtiti ću ih stalno dovijeka
Dva čovjeka napraviše čuda
Jer su mnogo uložili truda
Zaslužuju svako poštovanje
To im želim staviti na znanje
Oni rade kao sokolovi
Svatko pita odakle mi ovi
Reći ću vam imena mi moga
Iz Rodaljica sela pitomoga
Još ih pita za njihova imena
Kamberova roda i plemena
Instrumente oni sve imaju
Kao da se na svemir spremaju
Tu imaju svakoga alata
Svaki spreman svojega zanata
Bur mašina i još brusilica
Pa svrdlove model bušilica
Oni buše sudbina ih prati
Al’ od posla neće odustati

Kao da su negdje u rudniku
Kada buše crni dim se mota
To je bilo gledati strahota
Ljutac kamen tvrđi od željeza
Njih dvojica od njega ne preza
Stalno buše strašni znoj ih lije
Ja ih gledam njima lako nije
Molim Boga a i Gospu dragu
Daj im Bože još i bolju snagu
Imali su snage a i volje
Da naprave kako je najbolje
Kad ovo sve redom izbušiše
I podlogu tvrdu postaviše
Govore mi obadva u lice
Sada moraš postavit pločice
Tko će meni tu pružiti ruku
Ja pozivam moga zeta Luku
On je majstor od keramike
Ima jednog svoga pomoćnika
Neka znade ta njegova žena
Ima čaglja svojega Mladena
Vjerujte mi živa je istina
Ljuta guja prava Hrvatina
Njih dvojica ovaj posa rade
To se rukom opisat ne dade
Luka stavlja ploče po propisu
Što tu nikad postojale nisu
Ploču crta okom odmjerava
Ploču reže ta njegova sprava
Postaviše špine i pločice
Sad je WC izmj’enio lice
Zlatne špine na zidu blistaju
Kao da u sebi dragulje imaju
Elemente na njih postaviše
To ne može pero da opiše
Redom ću ih sada nabrojiti
A tko želi može poslušati
U kantunu tu je i tuš kada
Postojala nije tu nikada
Na zidu se sjaji ogledalo
Što tu nikad nije postojalo
A do njega držač za peškire
Ko se umije nek se i obriše
Tu imade i još zgoda fina
Tu je bojler i još veš mašina
Na plafonu divna sijalica
Veše vrata tu je grijalica
Vjerujte mi kod nje nema šale
Kada gore sve tri spirale
Tu je bilo djedovo stubište
A kasnije očevo ognjište
A sad to je pogledati dično
Ko u raju to je nešto slično
Divota je pogledati ovo
Od staroga napraviše novo
Kad pogledaš tu je svaka zgoda
Tu je hladna i još topla voda
Kad se okupaš u toploj vodi
Ponovno se čovjek preporodi
A sada ću govoriti njemu
Neka iskopa septičku jamu
Tu ću pozvat Bačić Danijela
Koga pozna Dalmacija cijela
Pohvalit ću hrabroga mladića
Rodom je iz sela Lisičića
I on hoće kune da ubere
Od oca je poštenoga Jere
Ja bih ovu pjesmu završio
Sve radnike svoje pohvalio
Svima hvala što su napravili
Mi smo sa svim zadovoljni bili
Ja im želim uspjeha i sreće
Vaš vas pjesnik zaboravit neće
Da budete srca razigrana
I živite sto godina dana
Da se mome ocu sad dignuti
I očima svojim sve vidjeti
A i mojoj dragoj Iki majci
Koja leži u crnoj zemljici
Da je ona ovo sve vidila
Crna zemlja lakša bi joj bila
Pero moje neće nikad stati
I još ću ovo malo dodati
Nekada su nama rekli
Do starosti sve smo ipak stekli
Molili se i noću i danju
Bog nam dade našu kćerku Tanju
Našu Tanju gledat je milina
Koja rodi dva junačka sina
Vjerujte mi istina je prava
Rodi Šimu i još Tomislava
Ovo pišem tako bez po muke
Ponosni smo na naše unuke
Bog im dao zdravlje i veselje
To su sada naše žarke želje
Ovo pišem, plačem od radosti
Kada nisam moga u mladosti
Vjerujte mi živa je istina
Moje pjesme čitat je milina
Tko ne znade neka je pročita
Nek se čuje preko cilog svita
Nek je čita malo i veliko
Što to napisa Ivković Živko
Pozdravljamo naše prijatelje
Mi smo naše ostvarili želje
Kad smo počeli normalno živit
Stare kuće moramo napustit
Jer drugoga neće biti ljeka
Priroda je jača od čovjeka
Kraj je pjesmi i više je nema
Prijatelji moji, doviđenja.

PJESMA KOJA SE NE ZABORAVLJA

Pišem pjesmu sada najmiliju
Pa je pišem dragom prijatelju
Ova pjesma sada je na snagi
Pa je šaljem iz Dobrića Dragi
Slušaj Drago stari prijatelju
Ispuni mi sada moju želju
Ispuni je molim te ko Boga
Ti poslušaj prijatelja svoga
Pozdravi mi Mišu svoga sina
Kojega je gledati milina
I njegovu ženu odabranu
Po imenu gospođu Snježanu
Pozdravi mi svoje kćeri mile
To su meni sada želje bile
To ti pišem sada bez po muke
Pozdravi mi i svoje unuke
Sada imam želju neviđenu
Nesuđena ja ti neću kriti
Od srca te želim pozdraviti
Bog ti dao zdravlje i veselje
To su sada moje tople želje
Nek si lijepa i to mi je želja
Doznao sam preko prijatelja
Dok se kugla zemaljska okreće
Nesuđeni zaboravit te neće
Pozdravi mi svoga divnog muža
Divnog muža ko pitoma ruža
Tebi šaljem milijardu pozdrava
I tvom Boži koji s tobom spava
Kad sam s tvojim bratom razgovara
Divan čovjek da mu nema para
Vjeruj meni istina je cijela
Nazvao me preko mobitela
I on kaže da ste sretni bili
Kad ste moje pozdrave primili
Primite pozdrav kao i do sada
Među nama prijateljstvo vlada
Sve što pišem kriti se ne smije
Pozdravi mi sestre obadvije
I njihove poštovane ljude
Nek im sretno i veselo bude
Poštovanje ne smije da fali
Milijardu ste pozdrava nam dali
A mi vama milijardu i više
To ne može pero da opiše
Eto tako dragi prijatelji

To vam pišem baš po mojoj želji
To vam želim svima dat na znanje
Kad ste stekli takvo poštovanje
Neka vam je i ponos i dika
Primite pozdrav od Živka pjesnika
To vam pišem baš u ime svoje
Primite pozdrav i od Boje moje
Ja bih sada najsretniji i bio
U mojoj kući kad bi vam nazdravio
Ima dobrog pršuta i vina
Pa bih lijepo nazdravio svima
Crnog vina i dobre žutice
Kad ga piješ rumeni se lice
Svatko od vas javite se meni
Prijatelji ne zaboravljeni
I u svom srcu nisam ima mira
Dok vam nisam pjesmu izdiktira
Neka vam bude ona uspomena
Da čitate za sva vremena
Pjesmu pišem prije rujne zore
Rado čekam vaše odgovore
Moje pjesme čitat je milota
Pjesme su mi pola mog života
Ja bih ovu pjesmu završio
I sve skupa milo pozdravio
Zdravo bili rujno vino pili
A i s nama skupa nazdravili
Kraj je pjesmi i više je nema
Prijatelji moji doviđenja
Sve vas Živko Ivković pozdravlja
Iz Dobropoljaca sa pjesmom se javlja
Eto Drago sada meni zbori
I na ovu pjesmu odgovori

Zeleni se zelen bor
Želim brzi odgovor

Doviđenja prijatelji

Asociacija Velenika
Ustanova Velenjska knjižna fundacija
Lirikonfest

Zbiranje predlogov za jubilejno 10. mednarodno Pretnarjevo nagrado ambasadorjem slovenske književnosti in jezika ter slovanskih kultur, ki bo podeljena na XII. mednarodnem Lirikonfestu Velenje (2013)

Rok za predloge: 23. april 2013

Mednarodni Lirikonfest Velenje v organizaciji Velenjske knjižne fundacije in književne asociacije Velenika vabi k predlaganju kandidatov za mednarodno Pretnarjevo nagrado 2013 ambasadorjem slovenske književnosti in jezika po svetu – za trajnejše, večletne ali enkratne pomembne prispevke pri mednarodnem književniškem povezovanju, posredovanju oz. uveljavljanju slovenske literature in jezika v tujini.

Mednarodna Pretnarjeva nagrada (MPN) ambasadorjem slovenske književnosti in jezika (ASKJ), podeljevana v Velenju od leta 2004 na tradicionalnem Herbersteinskem/mednarodnem književnem srečanju oz. od 2008 na mednarodnem Lirikonfestu (pomladnem festivalu liričnih umetnosti), je slovenska kulturna zahvala (za trajnejše, večletne ali enkratne pomembne prispevke pri mednarodnem književniškem povezovanju oz. uveljavljanju slovenske literature in jezika v tujini) tistim zaslužnim posameznikom (izjemoma dvema ali skupini), enakovredno tujim in slovenskim državljanom, ki si po svetu v duhu dr. Toneta Pretnarja (1945–1992) svetovljansko prizadevajo za seznanjanje s slovensko literaturo, slovenskim jezikom in slovenskimi književniki. Je mednarodno priznanje tistim kulturnim posrednikom, ki izven Republike Slovenije, med drugimi narodi po svetu, širijo živo zavedanje in védenje o slovenski literaturi in jeziku, oziroma z njima vzpostavljajo trajnejši mednarodni kulturni dialog, zanimanje in povezovanje (mdr. s spoznavanjem in prevajanjem novejše slovenske umetniške literature, spodbujanjem in organiziranjem učenja slovenščine ter prevajanja slovenske književnosti, uveljavljanjem sodobnih slovenskih književnikov med drugimi narodi ipd.). – MPN ASKJ ni namenjena mednarodno najbolj uveljavljenim slovenskim književnikom oz. avtorjem z največjim prevedenim knjižnim opusom; ni priznanje za mednarodne dosežke v literarni in jezikoslovni vedi, leksikografiji, založništvu, knjigotrštvu ipd.; prav tako ne pretežno za prevode klasičnih/temeljnih slovenskih književnih del oz. za življenjski prevajalski opus – čemur izkazujejo pozornost druge slovenske nagrade in priznanja (Pretnarjeva nagrada nekatere izmed njih dopolnjuje le izjemoma, a v glavnem je vzajemno osmišljena in zaslužnim dobitnikom načelno izkazana kot prva tovrstna kulturna zahvala v Republiki Sloveniji).

Pretnarjevo nagrado oz. častni naslov ambasador slovenske književnosti in jezika so doslej prejeli: 2004 – Ludwig Hartinger (Avstrija), 2005 – František Benhart (Češka), 2006 – Gančo Savov (Bolgarija), 2007 – Božena in Emil Tokarz (Poljska), 2008 – Kari Klemelä (Finska), 2009 – Matjaž Kmecl (SLO) in Andrej Rozman (SLO), 2010 – Nadežda Starikova (Rusija), 2011 – Peter Scherber (Nemčija, Avstrija), 2012 – Evgen Bavčar (Slovenija-Francija) in Orsolya Gállos (Madžarska).

Kandidate za nagrado v letu 2013 lahko predlagajo slovenska in tuja književniška, slavistična, književnoprevajalska združenja, kulturne, znanstvene, izobraževalne idr. ustanove oz. organizacije ter posamezniki (državljani RS in tuji državljani osebno). – Izborna merila vrednotijo vsa področja in zvrsti književnega delovanja in ustvarjanja, s katerim je izkazano pomembno mednarodno povezovanje in uveljavljanje slovenske literature in jezika. Predlagani kandidati so lahko osebe katerega koli državljanstva na svetu (tudi osebe brez državljanstva).

Zbiranje novih predlogov je odprto do 23. aprila 2013 (predlogi, prispeli po tem datumu, bodo prvič obravnavani v letu 2014). Mednarodni sosvet za podelitev nagrade v letu 2013 bo obravnaval vse kandidate, predlagane v zadnjih petih letih (2009–2013), in izbral (brez predhodnih javnih nominacij) nagrajenca/-ko za leto 2013. Predloge z utemeljitvami, ki naj zajemajo glavne biobibliografske podatke in 30- do največ 60-vrstično vrednotenjsko predstavitev kandidatovega pomembnega oz. zaslužnega dela pri mednarodnem uveljavljanju slovenske literature in jezika v daljšem obdobju (s poudarkom na zadnjih petih letih ali enkratnem izjemnem delu v zadnjih dveh letih), pošljite po e-pošti na naslov lirikonfest@gmail.com. Pripišite poštni in e-naslov ter telefonsko številko kandidata in predlagatelja.

Ambasadorski naslov bo podeljen na XII. mednarodnem književnem srečanju oz. Lirikonfestu 2013 v Velenju. Organizator bo MPN ASKJ-SK 2013 izkazal z listino in nagradno umetniško skulpturo ambasadorskega naslova. V primeru državne subvencije bo nagrada tudi denarna. – Partnerska organizatorja nagrade in slavnostne podelitve ambasadorskega naslova sta Ustanova Velenjska knjižna fundacija in književna asociacija Velenika. S sprejemom Pretnarjevih nagrajencev se od leta 2007 pridružuje Občina Tržič. Od leta 2012 so v pridruženem sodelovanju Foruma slovanskih kultur vsi Pretnarjevi nagrajenci tudi ambasadorji slovanskih kultur.

Organizatorja vabita k sopokroviteljstvu MPN ASKJ-SK 2013 mednarodno ugledno slovensko ali tujo organizacijo, ustanovo oz. podjetje ali kulturnega mecena.

* V besedilu vabila/poziva uporabljeni izrazi, napisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za ženske in moške.

Sosvet mednarodne Pretnarjeve nagrade ASKJ-SK
Ivo Stropnik, pobudnik in organizator nagrade

V Velenju, 21. marca 2013

Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF), Kopališka 3, 3320 Velenje, SLO / www.lirikonfest.si
Izpostava: Kabinet UVKF, Stari trg 26, 3323 Velenje / lirikonfest@gmail.com / Tel.: 00386 (0)3 5870 920
Faks: 0590 19560 / Vodja fundacije in festivala, odg. urednik: ivo.stropnik@velenje.si / M-tel.: 041 623 740

Asociacija Velenika
Ustanova Velenjska knjižna fundacija
Lirikonfest

Zbiranje predlogov za 8. slovensko literarno nagrado čaša nesmrtnosti-velenjica za vrhunski desetletni pesniški opus, ki bo podeljena na XII. mednarodnem Lirikonfestu Velenje (2013)

Rok za predloge: 23. april 2013

Akademija Poetična Slovenija (APS) v organizaciji Ustanove Velenjska knjižna fundacija in književne asociacije Velenika vabi k predlaganju kandidatov za literarno nagrado čaša nesmrtnosti-velenjica 2013 za vrhunski desetletni pesniški opus slovenskega književnika/književnice, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo XXI. st.

Nagrado APS (izhodiščno za sto vrhunskih slovenskih verzov ob svetovnem dnevu poezije in obenem vrhunski desetletni pesniški opus) so doslej prejeli: Andrej Medved (2006), Milan Vincetič (2007), Milan Dekleva (2008), Vinko Möderndorfer (2009), Boris A. Novak (2010), Milan Jesih (2011) in Peter Kolšek (2012).

Kandidate za nagrado v letu 2013 lahko predlagajo slovenska književniška združenja, kulturne in izobraževalne ustanove, založbe, knjižnice, občine ter posamezniki (državljani RS).

Izborna merila. Strokovno-umetniški sosvet za podelitev nagrade bo ovrednotil predlagane desetletne književne opuse slovenskih književnikov, ki so v zadnjih desetih letih prepoznavno in pomembno zaznamovali sodobno slovensko poezijo z najmanj dvema vrhunskima izvirnima pesniškima zbirkama za odrasle ali otroke/mladino, tj. prvič knjižno objavljenima v slovenskem jeziku med 2003–2013.

Zbiranje predlogov je odprto do 23. aprila 2013 (predlogi, prispeli po tem datumu, bodo prvič obravnavani v letu 2014).

Sosvet za podelitev nagrade v letu 2013 bo izmed prejetih predlogov kandidatov, ki ustrezajo kriterijem razpisa, izbral (brez predhodnih javnih nominacij) nagrajenca za leto 2013. Sosvet bo enakovredno z novimi predlogi obravnaval tudi kandidate, predlagane v preteklem letu (2012).

Predloge z utemeljitvami, ki naj zajemajo glavne biobibliografske podatke in 30- do največ 60-vrstično vrednotenjsko predstavitev kandidatovega književnoumetniškega dela oz. vrhunskega opusa v zadnjih desetih letih (s poudarkom na dveh delih/pesniških zbirkah), pošljite po e-pošti na naslov lirikonfest@gmail.com. Pripišite poštni in e-naslov ter telefonsko številko kandidata in predlagatelja.

Nagrada bo podeljena na VIII. akademiji Poetična Slovenija oz. mednarodnem Lirikonfestu 2013 v Velenju. Organizator bo nagrado APS/ČNV 2013 izkazal z listino in nagradno umetniško skulpturo. V primeru državne subvencije bo nagrada tudi denarna oz. opcijsko s knjižnim natisom zbirke nagrajenčevih 50 izbranih pesmi (2013/2014).

Partnerska organizatorja nagrade in slavnostne akademije sta Ustanova Velenjska knjižna fundacija in književna asociacija Velenika. Organizatorja vabita k sopokroviteljstvu akademije in nagrade ugledno slovensko organizacijo, ustanovo oz. podjetje ali kulturnega mecena.

* V besedilu vabila/poziva uporabljeni izrazi, napisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za ženske in moške.

Sosvet Akademije Poetična Slovenija
Ivo Stropnik, pobudnik in organizator
nagrade čaša nesmrtnosti-velenjica

V Velenju, 21. marca 2013

Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF), Kopališka 3, 3320 Velenje, SLO / www.lirikonfest.si
Izpostava: Kabinet UVKF, Stari trg 26, 3323 Velenje / lirikonfest@gmail.com / Tel.: 00386 (0)3 5870 920
Faks: 0590 19560 / Vodja fundacije in festivala, odg. urednik: ivo.stropnik@velenje.si / M-tel.: 041 623 740

Asociacija Velenika
Ustanova Velenjska knjižna fundacija
Lirikonfest

Razpis za 7. lirikonov zlát – rezidenčno priznanje za vrhunske revijalne prevode poezije XXI. st., objavljene v festivalni izdaji mednarodne Rp. Lirikon21, ki bo podeljeno na XII. mednarodnem Lirikonfestu Velenje (2013)

Razpisni rok: 23. april 2013

Mednarodni Lirikonfest (pomladni festival liričnih umetnosti) v organizaciji Velenjske knjižne fundacije razpisuje rezidenčno priznanje lirikonov zlát 2013 za vrhunske revijalne prevode poezije XXI. st., v letu 2013 iz evropskih jezikov v slovenščino ali iz slovenščine v druge evropske jezike.

Za revijalni izbor/objavo prevodov v festivalni izdaji mednarodne Rp. Lirikon21 ni prednosten noben jezik in enakovredno bodo upoštevani prevodi novejše slovenske poezije (XXI. st.) za odrasle in otroke/mladino.

Prevajalci lahko sodelujejo na razpisu za rezidenčno prevajalsko priznanje lirikonov zlát (LZ 2013) s prevodi poezije treh tujih ali treh slovenskih avtorjev, prevedenih v slovenski ali en/isti tuji jezik, prednostno iz srednjih ali mlajših generacij vrhunskih pesnikov/-ic, ki ustvarjajo v XXI. st.

Obseg prevedenih pesmi/verzov posameznega avtorja naj bo najmanj 70 in največ 120 verzov (v ciklu, pesnitvi ali največ sedmih pesmih). Prvi prevedeni pesmi posameznega avtorja oz. prvim 15–20 verzom v primeru daljše pesmi/pesnitve mora biti dodan izvirnik v računalniškem zapisu/prepisu, ostalim prevedenim pesmim pa priloženi čitljivo skenirani izvirniki. Pod vsako prevedeno pesmijo naj bodo v oklepaju navedeni naslovi pesmi v izvirniku, pri pesmih brez naslova pa navedba izvirnega naslova zbirke oz. drugega vira z letnico izdaje.

Prevode pesmi (s samoumevno izjavo prevajalca, da v njegovi vednosti še niso oz. do konca leta 2013 ne bodo prevodno objavljene ne revijalno ne knjižno ne kako drugače) izkažite z imenom in priimkom avtorja ter prevajalca (torej brez šifre) in jih do 23. april 2013 pošljite v standardnem wordovem računalniškem zapisu na e-naslov: lirikonfest@gmail.com. Pripišite naslednje podatke prevajalca: letnica rojstva, strokovna izobrazba in/ali ena pomembnejša prevajalska referenca, poštni in e-naslov ter telefon.

Organizator bo obvestil avtorje izbranih prevodov in jih povabil k predstavitvi na Lirikonfestu 2013.

Žirija bo za objavo v revijalni panorami novih prevodov poezije XXI. st., tj. festivalni izdaji mednarodne Rp. Lirikon21 (letnik IX/2013) predvidoma izbrala prevedene pesmi treh–petih prevajalcev oz. dvanajstih–petnajstih prevedenih avtorjev/-ic. Izbrani prevajalci bodo povabljeni na Lirikonfest 2013 k predstavitvi/branju za LZ 2013 nominiranih prevodov, tj. na Lirikon(fest)ovi degustaciji prevodne poezije XXI. st., oziroma ob slavnostni podelitvi mednarodne Pretnarjeve nagrade/zahvale 2013 ambasadorjem slovenske književnosti in jezika po svetu.

Izmed nominiranih prevajalcev (z revijalno objavljenimi in festivalno predstavljenimi prevodi) bo žirija izbrala dobitnika priznanja LZ 2013.

Prevajalci moralno, strokovno in pravno odgovarjajo za svoje prevode in njihovo prvo objavo v Rp. Lirikon21/2013. Izbrani/revijalno objavljeni/festivalno predstavljeni/za LZ 2013 nominirani prevodi bodo honorirani. Priznanje LZ 2013 bo slavnostno podeljeno na mednarodnem Lirikonfestu 2013 in izkazano s plaketo ter povabilom k nagradnemu 21-dnevnemu ustvarjalnemu bivanju na mednarodni književniško-prevajalski rezidenci v Velenju oz. s povabilom na Lirikonfestovo gostovanje v tujini (2013/2014). Prevajalsko priznanje LZ so doslej prejeli: 2007 – Andrej Medved (SLO), 2008 – Mateja Bizjak Petit (SLO/F), 2009 – Draga Rinkema (SLO/NL) in Urška Zupanec (SLO), 2010 – Peter Kuhar (SLO/CZ), 2011 – Tanja Petrič (SLO), 2012 – Andrej Pleterski (SLO).

Sodelovanje v žiriji, uredništvu Rp. Lirikon21 in pri organizaciji Lirikonfesta izključuje možnost sodelovanja na razpisu. Organizator rezidenčnega priznanja je Ustanova Velenjska knjižna fundacija. Organizator vabi k sopokroviteljstvu rezidenčnega priznanja ugledno slovensko organizacijo, ustanovo oz. podjetje ali kulturnega mecena.

* V besedilu vabila/poziva uporabljeni izrazi, napisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za ženske in moške.

Ustanova Velenjska knjižna fundacija
Uredništvo Rp. Lirikon21
Mednarodni Lirikonfest Velenje
Mednarodna književniško-prevajalska
rezidenca v Velenju

V Velenju, 21. marca 2013

Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF), Kopališka 3, 3320 Velenje, SLO / www.lirikonfest.si
Izpostava: Kabinet UVKF, Stari trg 26, 3323 Velenje / lirikonfest@gmail.com / Tel.: 00386 (0)3 5870 920
Faks: 0590 19560 / Vodja fundacije in festivala, odg. urednik: ivo.stropnik@velenje.si / M-tel.: 041 623 740

Asociacija Velenika
Ustanova Velenjska knjižna fundacija
Lirikonfest

Zbiranje predlogov za 21-dnevna ustvarjalna bivanja tujih književnih prevajalcev novejše slovenske umetniške literature na mednarodni književniško-prevajalski rezidenci v Velenju (2013)

Rok za priglasitev: 23. april 2013

Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF) vabi v letu 2013 k 21-dnevnemu ustvarjalnemu bivanju na mednarodni književniško-prevajalski rezidenci v Velenju tuje književne prevajalce novejše slovenske umetniške literature (zlasti slovenske poezije XXI. st.). Gostitelj bo izbranim kandidatom kril stroške 21-dnevnega bivanja (polpenzion ali najemnina rezidenčne sobe oz. garsonjere) ter jim povrnil potne stroške. Gostitelj bo k ustvarjalnemu bivanju v letu 2013 povabil najmanj dva kandidata, terminsko v mesecu juniju ali septembru/oktobru.

Mednarodna književniško-prevajalska rezidenca v Velenju (MKPRV) je kulturni program mednarodnega književnega sodelovanja v slovenskem prostoru. MKPRV je namenjena ustvarjalnemu bivanju tujih in slovenskih književnikov, prevajalcev in mednarodnih posrednikov novejše umetniške literature; prednostno književnim prevajalcem slovenske literature XXI. st. v druge jezike; tistim, ki ustvarjajo, prevajajo, spoznavajo, interpretirajo, posredujejo, popularizirajo in promovirajo novejšo umetniško literaturo ter s slovenskim prostorom vzpostavljajo in širijo trajnejše mednarodne književniške povezave, organizirajo mednarodne izmenjave/gostovanja z udeležbo slovenskih avtorjev ipd. – Gostje MKPRV bodo med ustvarjalnim bivanjem predstavljeni javnosti (s svojim književnim, prevajalskim idr. umetniškim ali strokovnim delom) na najmanj enem pogovoru/predstavitvi v mestu gostitelja (Velenje), predvidoma pa tudi drugod v Sloveniji.

Kriterija za gostovanje/ustvarjalno bivanje tujih književnih prevajalcev v MKR UVKF sta ocena izbora prevajalčevih prevodnih del ter kvaliteta/reference prevajalcev/njihovih prevodov. Kriterij za gostovanje/ustvarjalno bivanje tujih in slovenskih književnih ustvarjalcev je vrhunska kvaliteta njihovih literarnih del. Kriterij za gostovanje mednarodnih posrednikov slovenske literature so izkazane reference njihovega večletnega (so)delovanja na tem področju.

Splošni pogoji za priglasitev: neslovensko državljanstvo; izkazana predhodna objava najmanj enega knjižno objavljenega prevoda ali več književnorevijalnih prevodov novejše umetniške literature iz slovenščine; znanje slovenskega jezika in poznavanje slovenske književnosti XXI. st.; vloga (napisana v slovenskem jeziku, s predstavitvijo kandidata in načrta dela v času morebitnega gostovanja –ustvarjalnega bivanja na MKPRV), poslana do 23. april 2013 (za ustvarjalna bivanja junija ali septembra/oktobra 2013) na e-naslov lirikonfest@gmail.com. – Organizator vabi k sopokroviteljstvu ustvarjalnih bivanj na MKPRV 2013 mednarodno ugledno slovensko ali tujo organizacijo, ustanovo oz. podjetje ali kulturnega mecena.

* V besedilu vabila/poziva uporabljeni izrazi, napisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za ženske in moške.

Ustanova Velenjska knjižna fundacija
Ivo Stropnik, vodja UVKF in MKPRV

V Velenju, 21. marca 2013

Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF), Kopališka 3, 3320 Velenje, SLO / www.lirikonfest.si
Izpostava: Kabinet UVKF, Stari trg 26, 3323 Velenje / lirikonfest@gmail.com / Tel.: 00386 (0)3 5870 920
Faks: 0590 19560 / Vodja fundacije in festivala, odg. urednik: ivo.stropnik@velenje.si / M-tel.: 041 623 740

Asociacija Velenika
Ustanova Velenjska knjižna fundacija
Lirikonfest

Vabilo k objavi izvirne in prevodne poezije XXI. st. v 9. letniku medn. Rp. Lirikon21, izdane ob XII. mednarodnem Lirikonfestu Velenje (2013)

Rok za prispevke: 23. april 2013

Spoštovani pesniki/-ce, ustvarjalci/-ke vrhuncev pesniške umetnosti XXI. st., prisrčno vabljeni k objavi novih (še neobjavljenih) pesniških stvaritev v Rp. Lirikon21 – mednarodni revijalni panorami poezije XXI. st., ki jo izdaja Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF) in vsako leto pospremi osrednje prireditve mednarodnega Lirikonfesta Velenje: tradicionalno mednarodno književno srečanje, Akademijo Poetična Slovenija s podelitvijo slovenske literarne nagrade čaša nesmrtnosti-velenjica za vrhunski desetletni pesniški opus slovenskega književnika/-ce, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo XXI. st.; slavnostno podelitev mednarodne Pretnarjeve nagrade/zahvale ambasadorjem slovenske književnosti in jezika ter slovanskih kultur; podelitev festivalno-revijalnega priznanja lirikonov zlát za vrhunske revijalne prevode poezije XXI. st. v slovenščino oz. iz slovenščine v druge jezike (oboje z objavami v Rp. Lirikon21); podelitev festivalnega priznanja lirikonfestov zlát za najtehtnejši esej Lirikonfestovega književnega omizja na evropsko aktualno temo; Lirikon(fest)ove degustacije izbrane izvirne in prevodne poezije XXI. st. (pesniška branja po Sloveniji ter občasno v tujini); ustvarjalna bivanja na mednarodni književniško-prevajalski rezidenci v Velenju idr.

UVKF bo tudi v letu 2013 povabila k predstavitvi/avtorskemu branju izvirne in prevodne poezije na mednarodnem Lirikonfestu v Velenju enaindvajset tujih in enaindvajset slovenskih pesniških ustvarjalcev ter prevajalcev poezije XXI. st., izbranih z objavami v mednarodni Rp. Lirikon21, izdani ob XII. mednarodnem Lirikonfestu Velenje (2013).

Nove/še neobjavljene pesniške in pesniškoprevodne stvaritve za morebitno objavo v Rp. Lirikon21 (revijalnem letniku IX/2013) pošljite do 23. april 2013 na e-naslov lirikonfest@gmail.com.

Promocijske izvode Rp. Lirkon21 prejmejo udeleženci mednarodnega Lirikonfesta – pomladnega festivala liričnih umetnosti v Velenju, imetniki abonmaja Odpiram knjigo, slovenske splošnoizobraževalne knjižnice, ki so gostiteljice Lirikon(fest)ovih degustacij izbrane izvirne in prevodne poezije XXI. st., partnerji in pokrovitelji UVKF idr. – UVKF vabi k sopokroviteljstvu festivalne izdaje mednarodne Rp. Lirikon21 mednarodno ugledne slovenske ali tuje organizacije, ustanove oz. podjetja in kulturne mecene.

* V besedilu vabila/poziva uporabljeni izrazi, napisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za ženske in moške.

Ustanova Velenjska knjižna fundacija
Uredništvo Rp. Lirikon21
Ivo Stropnik, glavni in odg. urednik

V Velenju, 21. marca 2013

Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF), Kopališka 3, 3320 Velenje, SLO / www.lirikonfest.si
Izpostava: Kabinet UVKF, Stari trg 26, 3323 Velenje / lirikonfest@gmail.com / Tel.: 00386 (0)3 5870 920
Faks: 0590 19560 / Vodja fundacije in festivala, odg. urednik: ivo.stropnik@velenje.si / M-tel.: 041 623 740

Asociacija Velenika
Ustanova Velenjska knjižna fundacija
Lirikonfest

Razpis za 4. lirikonfestov zlát – festivalno priznanje za najtehtnejši esej
na temo Lirikonfestovega književnega omizja 2013, ki bo podeljeno
na XII. mednarodnem Lirikonfestu Velenje (2013) – (06 JR LFZ 2013)

Razpisni rok: 23. april 2013

Mednarodni Lirikonfest Velenje – pomladni festival liričnih umetnosti v organizaciji Ustanove Velenjska knjižna fundacija razpisuje festivalno priznanje lirikonfestov zlát 2013 za najtehtnejši esej na evropsko aktualno temo Lirikonfestovega književniškega omizja 2013.

Razpisana tema/naslov eseja: Nujnost ali sestop/razkroj liričnega v evropskem človeku?

Esejistična izhodišča: H genezi ločitve med fikcijo in resničnostjo: poezija – nazor ali predstava evropske zgodovine? Horizonti branja: poezija v primežu poetološkosti in/ali filozofije hermenevtičnosti? Besedilo preteklosti v dialogu s sodobnostjo: Je klasika spet moderna? Estetsko izkustvo kot pomladitev preteklega: poezija v diaspori preteklosti; Družbena funkcija prevedene evropske poezije: potvarjanje ali poustvarjanje? Dvojnost poezije v razmerju izvirnika in prevoda.

Eseji morajo biti tematsko vezani na aktualno dogajanje/spremljanje, izkušnje, videnje, premišljevanje) v sodobni evropski literaturi (ne samo poeziji; na avtorje, literarne ali metaliterarne pojave). Obseg eseja naj bo najmanj pol avtorske pole (15.000 znakov s presledki) in največ eno avtorsko polo (30.000 znakov). Eseji naj ne bodo strokovne študije/razprave z znanstvenim aparatom, ampak splošnoliterarni. Na natečaju je mogoče sodelovati samo z enim esejem. Sodelujejo lahko slovenski in tuji književniki. – Eseje, napisane v slovenskem jeziku ali prevedene v slovenščino, ki do konca leta 2013 ne smejo biti objavljeni ne knjižno ne revijalno ne kako drugače, izkažite z imenom in priimkom avtorja (torej brez šifre) in jih do 23. aprila 2013 pošljite v standardnem wordovem računalniškem zapisu na e-naslov: ivo.stropnik@velenje.si (z oznako zadeve LFZ 2013). Pripišite naslednje podatke avtorja: letnica rojstva ali emšo, poštni in e-naslov ter telefon/gsm.

Žirija bo za objavo v festivalni ali pofestivalni izdaji mednarodne Rp. Lirikon21 izbrala največ tri eseje, njihovi avtorji pa bodo povabljeni k predstavitvi in diskusiji na književniškem omizju mednarodnega Lirikonfesta 2013, ki bo sredi junija v Velenju. Izmed objavljenih oz. javno predstavljenih esejev bo s festivalnim priznanjem nagrajen najtehtnejši. Izbrani/revijalno objavljeni in festivalno predstavljeni/za LFZ 2013 nominirani eseji bodo honorirani. Organizator si pridružuje pravico, da za priznanje izbere dva eseja ali da ne izbere nobenega. Festivalno priznanje bo slavnostno podeljeno na mednarodnem Lirikonfestu 2013 v Velenju in izkazano s plaketo ter povabilom na Lirikonfestovo gostovanje v tujini (2013/2014). Nagrajeni esej ponavadi poobjavi revija Sodobnost. – Priznanje so doslej prejeli: 2008 – Mitja Čander (SLO) in Meta Kušar (SLO), 2012 – Manca Erzetič.

Sodelovanje v žiriji, uredništvu Rp. Lirikon21 ali pri organizaciji Lirikonfesta 2013 izključuje možnost sodelovanja na razpisu. Moralno in pravno so za izvirnost esejev odgovorni avtorji. – Organizator vabi k sopokroviteljstvu rezidenčnega priznanja ugledno slovensko organizacijo, ustanovo oz. podjetje ali kulturnega mecena.

* V besedilu vabila/poziva uporabljeni izrazi, napisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za ženske in moške.

Ustanova Velenjska knjižna fundacija
Mednarodni Lirikonfest Velenje
Ivo Stropnik, vodja UVKF in MLFV

V Velenju, 21. marca 2013

Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF), Kopališka 3, 3320 Velenje, SLO / www.lirikonfest.si
Izpostava: Kabinet UVKF, Stari trg 26, 3323 Velenje / lirikonfest@gmail.com / Tel.: 00386 (0)3 5870 920
Faks: 0590 19560 / Vodja fundacije in festivala, odg. urednik: ivo.stropnik@velenje.si / M-tel.: 041 623 740

CEZAM s koproducenti (Klub KU-KU, Klub Nomadi) v letu 2013 prireja že 11. festival kantavtorstva KANTFEST INTERNATIONAL.

Zato razpisujemo mednarodni natečaj za avtorsko glasbo in tekst, ki sodi v zvrst kantavtorstva in doslej še ni bila izdana na nosilcih zvoka. V poštev pridejo neizdana in neobjavljena dela izvedena s klasičnimi kantavtorskimi postopki, kakor tudi novi glasbeni pristopi (računalnik, posneta glasbena podlaga), ki jih izvedete solo ali največ v dvoje. Zgolj instrumentalna dela ne pridejo v poštev.

Zadnji rok za oddajo prijave je 18.5.2013

CEZAM, center za mlade Ruše
Trg vstaje 3
2342 Ruše peterandrej@gmail.com

Podrobnejše v priponki in informacije:
Peter Andrej
gsm: 00386 41 875 638) ali
Tel: 00386 2 66 88 446

www.cezam.org
www.myspace.com/kantfest
www.facebook.com/groups/120399781311897/