PRADAVNA ZGODBA

S pesmijo na ustih so prispele stare žene,

z daritvijo vode in ognja
na pernatih prstih; hodile so z jeklenimi stopali.

Ah, ve žene preteklosti, težkih prsi,
limonovci v cvetju, iz katerih teče reka,
       izvirajoča na začetku
       Svetih dni
       tistega jutra, ko stoletja zaplešejo!
Povejte mi pradavno zgodbo o cvetočem drevesu
in o Hiši svetlobe, ki premaga noč.

LEOPARD Z ZVEZDNATO KOŽO

V hiši prve matere
joče zapuščeni leopard z zvezdnato kožo
prva hči je prišla
v hišo prve matere

stanovitna voda vsevednih oči
je zdaj zrcalo, v katerem prva hči
opazuje svojo svilnato kožo
bleščečo, plamenečo, strastno
vsa zamaknjena

z božanjem odkriva
sladko drgetanje
vrtinčastih globin, raziskujočih, veščih.

Ko z lunami se dvigne ura plimovanja,
dekle odide v gozd, ki zadiha z njo v poželenju,
in posveti izbranca v dotike, ki se jih je naučila.

SLUTNJA TVOJE NAVZOČNOSTI

Iznenada
ptičja perut
ali prhutanje lesketavih tamarind
na koži, naježeni,
kot da odpira usta,
ali z dihom širne zore,
ki še zmeraj pluje čez Karibe,
oplazi
       bleščeče bela
moje meso iz vode
in me pije, podnevi in ponoči,
pleše s cvetnim vetrom
in me žene na obzorja
z drgetanjem,
ki se ugnezdi v tvojem glasu,
ko me pokličeš po imenu.

SLAVJE

Tiho si prišel,
z okusom po lončenih skodelah,
polnih soka škrlatnih sadežev
       pasijonke.
Prišel si, da premagaš noči,
ki so se vzpele kvišku in razprostrle
svoje črno ogrinjalo, da zakrije
mi telo,
kot da golota je zločin.

V vrtoglavo modrih ognjih si častil
stare obrede
poljubljanja in petja.

Popotnik čez poljane in doline
zdaj počiva na prsih noči.

SVETLOBA, KI NAJU ZDRZNE

Še enkrat mi prinesi,
na ustnicah, kjer počiva popoldan,
tisto svetlobo zlatega mesta,
tisto svetlobo, ki naju zdrzne.

Odmevi pozabljenih korakov,
razkrivajoči iste kamne,
naju posnemajo, ljubeče,
v svetlobi, ki oživlja.

Še enkrat mi prinesi
svojo navzočnost,
ki si jo pustil tam – ki si jo pustil,
da prižge popoldan v zlatem mestu.

Izbor pesmi je iz dvojezične zbirke Aquella luz, la que estremece/The Light That Makes Us Tremble (2008), ki je izšla pri založbi Broken Jaw Press Inc (www.brokenjaw.com). Pesmi so objavljene z dovoljenjem avtorice in založnika.

Po angleškem prevodu Hugha Hazeltona prevedla Ana Jasmina Oseban.

SAVA

Sava (latinsko Savus) je 940 km dolga reka v jugozahodni Evropi. V Sloveniji ima reka Sava dva izvira:

Sava Dolinka izvira kot Nadiža v Tamarju, ponikne in ponovno pride na dan v Zelencih pri Ratečah in teče proti jugozahodu.

Sava Bohinjka nastane združitvijo Mostnice in Jezernice, ki izvira iz Bohinjskega jezera. Sava Bohinjka teče proti severozahodu.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Sava

SAVA

Sava je jedna od tri najdulje rijeke u Hrvatskoj (duljine 940 km) – druge dvije su Dunav i Drava. Površina slijeva Save je 95. 720 km. Sava nastaje spajanjem Save Dolinke (koja izvire u dolini između Triglava i slovensko–austrijske granice kod Kranjske Gore) i Save Bohinjke (nastaje izljevanjem iz Bohinjskog jezera kod mjesta Ribičev Laz) u blizini Lancova u Sloveniji, a utječe u Dunav u Beogradu.

http://hr.wikipedia.org/wiki/Sava

SAVA

Sava je rijeka u sjevernoj Bosni i Hercegovini i najveća rijeka u našoj zemlji. Nastaje spajanjem rijeka Save Dolinke i Save Bohinjke u blizini Lancova u Sloveniji. Iz Slovenije prelazi u Hrvatsku, teče kroz Zagreb i Sisak, a nakon toga čini granicu između Bosne i Hercegovine i Hrvatske, zatim malim dijelom ulazi u Bosnu i Hercegovinu, pa onda čini jednim dijelom granicu između BiH i Srbije, da bi na kraju ušla u Srbiju, gdje se u Beogradu ulijeva u Dunav.

U stara vremena naša rijeka Sava zvala se Savus, prema grčkom Saovios, a danas se jednostavno zove Sava.

http://bs.wikipedia.org/wiki/Sava

САВА (река)

Река Сава је 940 километара дуга река у југоисточној Еуропи. Настаје спајањем река Сава Долинка (извире на Крањској гори и спушта се Караванкама и Јулијским Алпама на југоисток) и Сава Бохињка (извире јужно од Триглава) код Радовљице и тече на југоисток поред Кранја, након 300 километара кроз Загреб, главни град Хрватске. Великим својим делом је погранична река између Хрватске и Босне и Херцеговине. У Дунав се улива у Београду, главном граду Србије. За речне бродове, Сава је пловна од Сиска до Београда.

http://sr.wikipedia.org/sr-el

VODA KOT PROLOG

Sprožile so se govorice, da od Slovenije prihajajo velike vode, previdnejši so skrbneje poslušali starejše, kako opozarjajo, da je Sava že enkrat skoraj odnesla pol Zagreba, bili so tudi takšni, ki so odhajali na obalo in se vračali, vznemirjeni od prizorov hlodov, ki so na grozeči vodi bliskovito izginjali pod mostom, a kako tistih, ki preverjajo reke, nihče ne jemlje resno, vse se je zvedlo na to, da so stanovalci po južnih delih mesta štiri tedne brodili po blatu po neasfaltiranih uličicah, tisti v centru pa nervozno odpirali dežnike in se bali za svoje balonarje.

V zgodnjih šestdesetih so novice v glavnem pomirjale ljudi takrat, ko jih je bilo potrebno klicati k previdnosti, in jih begale, ko jim je moralo biti vseeno, in tako se je vse vedelo o Lumumbu in usodi kongoških otrok, jokalo se je za Kennedyjem, žalostni konec nesrečne Lajke je vznemirjal sanje Zagrebčanov, toda vse do večernih ur 25. oktobra 1964. leta se na radiu ni dalo slišati niti besede o tem, da je velika voda resnično blizu Zagreba. A tudi takrat, ko so končno objavili, da obstaja možnost vdora podzemnih vod v kleteh robnih delov mesta, je ljudi bolj skrbelo to, da občasno zmanjkuje elektrike in zaradi česa je bilo več kot gotovo, da se v družabnih prostorih in po redkih gospodinjstvih, v katerih so bili že televizorji, ne bodo mogli gledati epizode serije Bonanza.

Te noči Trešnjevka ni utonila v mrak enostavno zato, ker od samega začetka rasti tega kvarta nikoli ni stopila iz mraka. Ugašene ulične svetilke in svetlikanje nikoli zavrženih petrolejk samo so prispevale k občutku vlažnega hlada in se je naselje z odejami in kovtri pokrilo do zob.

Do polnoči se niso slišali nikogaršnji koraki. Blato je jedlo tako zvok kot odtis.

Ob dveh po polnoči so privezani psi že besno trgali verige, tisti prosti pa so naskakovali ograde, nekdo je stopil na dež in zavpil v noč, nekdo je potrkal na sosedova vrata, nekdo je poklical mamo, nekdo je preklel tako Trešnjevko kakor mrak. Z avtoceste proti Ljubljani je modra miličniška svetilka zasekala mrak in zaslišal se je nerazumljiv glas iz megafona. Če bi bil glas razločnejši, bi ljudje zvedeli, kako se zaradi previdnosti pozivajo stanovalci, da odidejo iz kletnih in pritličnih prostorov, tako pa so samo zmedeno registrirali daljno sireno, ki je pozivala k alarmu in komaj kdo od starejših se je za trenutek zamislil nad dejstvom, da človek z začudujočo in z ničemer opravičeno hitrostjo pozablja tako namen kot smoter tega nenaravnega zvoka.

Edino se niso slišali cerkveni zvonovi, ki so, odkar je obstajal Zagreb, ob vsaki poplavi zvonili za alarm. Nekogaršnja roka se je morda zganila potegniti vrv, a je zastala zaradi strahu pred strogim predpisom o oglašanju cerkvenih zvonov, ali pa ni verjela sama sebi, da bo velika povodenj doletela Zagreb in ogrozila življenje in imetje vseh vernikov.

Ana Firman se je dvignila na postelji, spustila noge in na slepo poskušala najti copate. Četudi bi bila luč, od trebuha ne bi mogla videti svojih stopal. Sicer pa že več kot mesec dni tega ni niti poskušala. Mož se ni prebudil in žena ga je, napol obrnjena, potresla, grabeč za rame. Skočil je.

- Se je začelo?

- Prosim? Ni. Nekaj se dogaja zunaj. Pojdi pogledat, kaj je.

Zdravko Firman je oblekel hlače čez pižamo in v hodniku vrgel plašč preko ramen. Ni se zmenil na ženin:

- Dežnik!

Ana je slišala moža, kako izmenjuje kratke, pospešene stavke s sosedi, slišala je tudi kletvico, ki ni bila namenjena nikomur in klic, ki se je, čeprav brezimen, nanašal samo nanjo.

- Vstani, vstani!

Ni takoj reagirala s svojim zunanjim telesom, a je po intonaciji njegovega glasu z tistim drugim, notranjim, natančno izmerila količino nevarnosti.

A Katarina, to njeno notranje telo, se je pritajila v trebuhu.

Mož je od vrat vpil na ženo:

- Ana, daj, obleci se, gremo! Sava je prebila nasip! Na nas gre! Hitreje ..

Ženska je spustila roke in sede začela obračati spalno srajco, da bi jo laže potegnila čez glavo.

- Ana, preko spalne srajce obleci vse, kar lahko, nimam časa. Držal ti bom baterijo, da boljše vidiš.

Zaslepljena od snopa svetlobe iz baterije je spustila glavo in držala z rokami konce spalne srajce. Noge so ji komaj dosegale tla, trebuh se ji je naslanjal na kolena, glava, ki kakor da ni imela vratu, je ležala na tem trebuhu in njenemu možu se je zdelo, da je pokaral sramežljivega, predebelega otroka. Preplavil ga je neznan občutek sočutja, stopil je k njej in jo pobožal po glavi. Spustil je svetlobo baterije.

- Ne boj se. Samo plašč …

- Ne bojim se.

Dvignila je glavo.

- Posveti mi na torbo za porodnišnico, raven nočne omarice je.

Vstala je dokaj gotovo in z levo roko prijela torbo. Za kratko se je vznemirila zaradi nervoznega beganja svetlobe baterije in s priprtimi vekami šla s pogledom po prostori. Vse, absolutno vse v tej sobi je bilo nujno za življenje stanovalcev, posebej otroka, ki bi se moralo vsak trenutek roditi, in nič, prav nič se ni smelo zmočiti in je, čuteč, da je čisto vseeno, čemu bo dala prednost pri reševanju stvari, Ana Firman z nočne omarice dvignila figurico harmonikarja, s katero bo odšla iz svojega doma.

Mož je že stal na pragu, nekdo je vpil na njega levo, Zdravko, jebemu, levo mi posveti in snop svetlobe baterije je v histeričnih trzljajih zapustil hodnik. Mešali so se besni glasovi; slišalo se je klicanje Viiilim, Viiilim, otroški jok, ki ni izzival sočutja, ampak je vnašal paniko, ženski glas, ki je opominjal dragega boga, da končno pomaga, in kletvica moškega, ki je s pestmi udarjal po hišnih vratih in klical naglušna, zlobna Zgorelca, s katerima celo desetletje nihče v soseščini ni spregovoril niti besede. Prav zaradi klicanja tega priimka je Ano končno prijela panika, a ne toliko, da bi izpustila stekleno figurico. Predala jo je v levo roko, s katero je držala torbo, desno je dvignila proti obešalniku in v mraku natipala obešeno obleko; vzdrhtela roka več ni imela časa preveriti, kaj je prijela. Ni si upala spustiti torbe na pod, samo to, kar je najprej otipala, je vrgla čez eno rame, ne da bi dosegla drugo. Skrbno je vrnila stekleno figurico v desno roko.

Do praga je bil potreben samo dobesedno korak. S stegnjeno roko se ji je posrečilo dotakniti moža. Stopila je k njemu in spustila levo rame, da vrže čezenj krilo površnika. Kakor da se je prestrašil, da je do konca ne preplaši, je ni objel, samo čvrsto je prijel njen mehki ovratnik.

- Vse sem se dogovoril. Greš z Ožbolti, jaz bom samo vrgel nekatere stvari na podstrešje in pridem za vami.

- Kam pa grem?

- Najprej na suho, potem te bojo odpeljali v Petrovo, v porodnišnico, tam si najbolj na varnem. Pridem za teboj.

- Ne mudi se predolgo.

Mož je že klical k Ožboltu:

- Slavek, pusti Zgorelce, bom jaz pozneje s sekiro po vratih, daj, vzemi Ano!

Ženska je previdno stopila iz hiše in zagazila v plitvo vodo. Če bi lahko videla svoje stopalo, obuto v šlape, bi zagledala vodo v gibanju, ki je, kot živ stvor, obkrožala, vohala nogo in jo začela izpirati, prede jo bo požrla.

Spustila se je s stopnice, s te edine trešnevške štenge, ki pravzaprav nikoli ni bila postavljena za pomoč za izhod in vhod v pritličnico, ampak kot znak, da si, ko si dvignil nogo, zapustil zunanji svet in stopil v zaščito hiše, ali kot znak, da si, ko si se spustil za to eno stopnico, stopil v milost in nemilost ulice. Stopnica se ji je zdela višja, kakor si jo je zapomnila njena noga, širša, kakor je bila, in Ana Firman je verjela tudi tej štengi, da je ne bo izdala. Zadržala bo vodo.

Ni vedela, kaj ima na sebi, in ni odšla iz svoje hiše v površniku temveč v delovni obleki, vrženi preko spalne srajce, s stekleno figurico harmonikarja v desni roki, v lepi pa z novo karirasto torbo, kupljeno v trešnjevski Nami, v katero je, ko se je pripravljala za porodnišnico, dala dve novi spalni srajci, rožnati štepani najlonski šlafrok, prišvercan iz Italije in kupljen pod roko, milo v svetlomodri plastični škatlici, ščetko za zobe z rdečim prozornim držajem v enaki škatlici, kalodont z okusom jagode, zelen glavnik, malo Soleo, dve novi brisači in nujno pravo za otroka.

Vse druge stvari, ki so ostale v njeni sobi in v njeni hiši, se niso zmočile, ampak so brez sledu izginili v savski vodi, ki je v noči od 25. na 26. oktober 1964. leta poplavila južne dela Zagreba, v katerih je živelo 180.000 prebivalcev in ki je zrušila ali poškodovala 8676 hiš in odnesla življenja 17 naših meščanov.

Med drugi tudi očeta Katerine Firman, pozneje poročene Horak.

Ani se nikoli več ni posrečilo spomniti, ali se je sploh ozrla k hiši in pogledala svojega moža ali se je samo vključila v kolono Trešnjevčanov, ki so po temnem mraku peš, pod dežniki ali brez njih, potiskali ob sebi pretovorjene bicikle in nosili kartonske kovčke in cekre z na slepo nametanimi stvarmi ali s popolnoma praznimi rokami zapustili hiše, ulice in rodno naselje. Lastniki tistih redkih avtomobilov, ki so obstajali na Trešnjevki, so bili modri in previdni in so naselje zapustili nekaj ur prej in se ni razen klicev in dotlej neznanega, ravnodušnega in zahrbtnega glasu vode, ki se je zlivala od vseh strani, slišalo nič: kakor da je zver razklenila žrelo in rjula, rjula brez konca in kraja.

Ana se je spomnila, kako se je prepustila dvema sosedoma,da sta jo pospremila ob ograjah hiš po poznanih ulicah, po katerih so se vse življenje gibali po mraku, in jim ni bilo težko niti skozi vodo, ki je najprej pokrivala samo gležnje in potem meča in ponekod že nevarno rasla proti bokom. Vedela je, da se je gibala za glasovi, ne glej, ko so šli mimo jam v Gvozdanski, kjer se je v strašni temi slišalo kroženje vode. Te jame so tako dobro poznali, da so jih tako, v mraku, bedno osvetljene z baterijo, spretno obhajali. Vedela je, da je slišala obupan glas, ki je prihajal iz Hreljinske in prosil nekega Joža, da se povzpne na streho in prime babico, da je po prestrašenem stisku Ožboltove roke občutila, da je tudi on doumel, da se ta babica ne bo izvlekla. Spominjala se je, da je na Končarjevi, ki je od Nehajske vendarle malo dvignjena, voda bila znova samo do gležnja, da so se dvignili na kamion poln starcev, žensk in otrok, da je na kamionu bilo živahno, da se je slišal celo smeh, da jo je prav ta smeh osvestil in da je hotela poklicati, a ni, ime Katarininega očeta. Kakor da je odprla usta in zastala, ko se je kamion premaknil.

Katarina je mirno sesala toploto iz telesa, ki jo je ščitilo; bilo ji je čisto vseeno, da njeni porodnici od tega do bolečine zmrzujejo noge in roke, da drhti in šklepeta, bilo ji je čisto vseeno, kje bo lege ta trebuh, njen dom, in da ona da jasen znak, da želi prostor, mesto, kjer se bo nekaj ur posvetila sama sebi. Ana, Katarinina mama, je zastokala, ženske na kamionu so se vznemirile, začele s pestmi tolči po kabini in vpiti, voda, odteka voda, voznik je postal paničen od same besede, ki je bila povezana z vodo, in je v strahu, da ne bo prišel do porodnišnice v Petrovi, zavil k bližnji Vinogradski bolnišnici. Komaj je čakal, da se reši ženske s trebuhom. In ženske na kamionu so ga razumele.

Užaljena od tega, da je zadnji dan niso pustili mirovati in prisluškovati delu svojega in porodničinega srca, je Katarina izključila vse zunanje impulze; zanemarila je krike in koncentrirano uporabila hitri priliv dodatne krvi, ki so ji ga poslale porodničine vene, dragoceni kisik in krčenje Aninega telesa, da se je centimeter za centimetrom pomikala proti zunanjem svetu. Opravila je dober, težak in relativno hiter posel. Na kratko je zajokala in hitro zaspala. Bilo ji je vsega zadosti.

Ko je Katarina zapustila mamino telo, se je že zdanilo in so tisti, ki smo imeli možnost povzpeti se na katero od redkih petnadstropnic ali na nedokončano Vjesnikovo zgradbo, lahko s pogledom zaobseči Trešnjevko in Trnje in biti priča brezimnega jezera, iz katerega so štrlele mokre strehe. Zdelo se je, da je vodno prostranstvo tukaj od vekomaj. Radio, ki ga niti na Trešnjevki in niti na Trnju niso mogli slišati, je poročal, da je katastrofalna poplava zajela glavno mesto Hrvaške, da vojska, milica, gasilske enote in prostovoljci vlagajo nadčloveške napore pri reševanju ljudi in imetja, da so predstavniki mesta in Republiki prišli na mesto stihije, da se materialna škoda komaj ocenjuje, da so se za pomoč Zagrebu prva oglasila njegova pobratena mesta iz vseh socialističnih republik, da je Rdeči križ že poslal prvo pomoč, da so za nastanitev meščanov odprte obstoječe hotelske kapacitete, vse šole in telovadnice, da so bolnišnice v polni pripravljenosti pričakale in oskrbele poškodovane, da je cepiva vseh vrsto dovolj, da se pričakuje izredna seja Vlade in pomoč iz tujine in, na koncu, da je v Vinogradski bolnišnici kot znak obnove in neuničljivosti življenja rojena prva Trešnjevčaka in da sta mati in otrok dobro. Prav tako so sporočili, da telegrami sožalja in podpore prihajajo od vse strani in da je nogometna reprezentanca Jugoslavije v prijateljski tekmi z Madžarski na Nep stadionu v Budimpešti izgubila z 2 proti 1.

Ana je videla svojo deklico in se začudila, kako sploh lahko želela, da bi se ji rodil sin.

Vrnili so je iz porodne sobe v sobo in jo dali na pomožno ležišče.

Čakala je.

Spanec jo je poskušal premagati, ni mu pustila.

Čakala je.

Na koncu se je opogumila in poskušala dežurni sestri pojasniti, da so jo zaradi hitrih popadkov pripeljali v Vinogradsko, da bi jo morali odpeljati v Petrovo, da jo zdaj mož zagotovo išče in če sestra ve, ali se je oglasil.

Sestra ne ve.

Ni se mogla pogovarjati z ženskami v sobi.

Še nekajkrat je vprašala sestre, ki so šle mimo, ali je kdorkoli vprašal za njo, ker jo gotovo iščejo … Potem je nehala spraševati.

Pripeljali so zajtrk. Ni mogla jesti.

Čakala je.

Zvoki v bolnišnici so postali dnevni, redni. Ženske v sobi so bile že matere in so se pogovarjale običajno o porodu. Ogovarjale so tudi dežurno sestro. Nobena ni bila niti s Trnja niti s Trešnjevke, in sta bili njihova radovednost in zanimanje za poplave kratkotrajne.

Okrog enajste ure so Ano s pomožne postelje premestili v pravo bolniško posteljo. Pomirila se je.

Čakala je.

Nekaj pred poldnevom je prišel zdravnik, stopil k njeni postelji in vprašal, kako se počuti. Izmeril ji je pritisk. Ženske so obmolknile.

Ko je mimo zdravnika k njej edini s pomarančo na krožničku stopila dežurna sestra, je Katarinina mama doumela, da ji več ni treba čakati. Ni se zjokala, samo je nagnila glavo nazaj in zastokala, kakor ni nikoli v času poroda, z glasom, ki je tudi ženskam v sobi zazvenel drugače od njihovih, porodnih. Vse so kriknile in zajokale.

V tistem trenutku:

Helikopter je preletel križišče avtoceste in Savske; s strehe Študenskega doma v Cvetnem naselju in z nedokončane Vjesnikove zgradbe so mu veselo mahali.

Naglušna Zgorelca sta previdno privezana, da ne padeta, sedela na podstrešni gredi svoje hiše ih s sekirami v rokah čakala potencialnega roparja, da obranita svojo imetje.

V Modruški je neka rdeča, lakirana salonka plavala in na rahlo tolkla s svojim popolnim vrhom ob zeleno kuhinjsko kredenco. Leže na slamnjači v telovadnici gornjegrajske gimnazije je za njo jokala evakuirana trešnjevska maturantka.

V pevski sobi Trešnjevške gimnazije v Dobojski se je skozi motno vodo nejasno videlo črno, bleščeče telo klavirja.

V Drežnički je na plotu, ki se je uprl nalivu, urejeno razvrščena mokra družina kokošk potrto opazovala vodo, ki je tekla skozi njihov uničeni kokošnjak.

V petnadstropnici na Savski od številke 95 do 101a se je med učenci Osnovne šole Kate Dumbović raznesla vest, da so potopljeni razredni dnevnik in dvoje sedmošolcev je zapelo Juu aar maaj deeestenii …

V zavetišču Rdečega križa je nek starec jokal za svojim izginulim psom.

Na enem od streh pritličnic, med ljudmi, ki so še čakali na evakuacijo, je drhtela štirinajstletna deklica in gledala, kako se jim približujejo plavajoča vrata, na katerih so podgane nervozno menjavale mesta. Njene pomodrele ustnice več niso imele moči, da se zaprejo in deklica ni niti klicala niti vpila niti kričala, spuščala je samo nekakšen grlen glas. Človek, ki je čepel ob njej, se je pridvignil in s palico odrinil podganji splav. Ljudi so kasneje pobrali s strehe in jih namestili v hodnike Vinogradske bolnišnice.

Po Savski cesti je plul čoln. V njem je sedel resen moški in veslal.

Pri Študentskem centru je povodenj izgubila moč, a voda je oblizovala plen in lizala tramvajske tračnice vse do knjigarne Mladosti na Trgu maršala Tita. Zajčjemu nasipu za podvozom na Crtatkovi, blizu Vodnikove, se je posrečilo zaustaviti glavnino vode. Na tej tanki liniji, ki so jo tvorile vreče peska, kjer se je končeval svet tamkajšnjega predmestja in revščine, in se je začenjalo mesto, so stali ljudje in opazovali vodo. Smehljali so se, nekdo jih je fotografiral.

Nedaleč od njih je stal grbav sedemletni deček z žepi, polnimi kamenja, i v enakomernih razmikih enega za drugim metal v vodo. Kjer je voda že mirovala, je lahko opazoval, kako nastajajo krogi, kolobarji in valčki, ki se širijo in širijo …

Prevod: Marjan Pungartnik

NEDOLŽNOST

Dolgo je tega,
kar sem bil nedolžen,
brez želja.
v maminem trebuhu.
Topel, varen in ljubljen,
v utrdbi,
v svojem zatočišču.

Pričakovanj nimam več.

Moja mama me ljubi,
zato me lahko tepe.
Čisto malo.
Vem, nisem dober,
zato si zaslužim,
da trpim.

Zaklenjen v omari
sem se bal teme
in bil sem osamljen.
Sedaj pa
je tema moja prijateljica,
v kateri sem varen,
In na toplem.
In sam.

IZVIR DUŠ

Brez zadane naloge,
brez namena
ali celo brez razloga za obstoj.
Samo svobodno mišljenje.
Smeh.
Naelektrenost. Pozitivna energija,
ki me objema.
Kot bi bila v vodi.zmeraj.
In za vedno.
Zov, ki ga ne morem prezreti.
Kaj je to. Ali morda –
kdo je to?
Hitim.
Drvim s hitrostjo misli.
Kliče me.
Nemočna, da bi ga preslišala,
divjam nekam,
V neznano.
Neznano čustvo,
tako novo, toplo in varno.
Ljubezen?
Ljubezen? Kaj je ljubezen?
Povsem nov svet.
Sama v udobnem mehurčku.

Ne! Ne! Nočem iti.
Nisem pripravljena.
Od kod ta svetloba? Ugasnite luč.
Rada bi se vrnila.
Na pomoč!
A mehurček je že počil.

IZGUBLJENI ČAS

Ostre čeljusti sovraštva, gnusa
vdirajo v moje čute in čeprav
sem slišal, da smo vsi enaki,
si tega ne bi mislil.
Ko te pogledam –
tvoji lasje, tvoja koža,
oblačila, ki jih nosiš,
kako govoriš,
se smejiš.
V tvojih mislih
prevladujeta zloba in strah.
V tvojih očeh se skriva prevara.

Zdi se mi, da so se ob rojstvu
zamotale tvoje niti,
saj si z odraščanjem postajal vse manj popoln.
Tvoje preference so
tako šokantne, tako čudaške.
Svoje zaupanje sem položil v boga,
čigar poti določajo moje misli
in moje vedenje.
Resnično si želim,
da bi mi bili vsi podobni

Mar ne vidite, da vas čaka poguba?

Posvečeno očetu

POGLED SKOZI OKNO

Lepota,
miline,
gledam skozi okno,
kako sneg pada.
Okus v mojih ustih
čuti vonj krvi.
Sprašujem se,
Zakaj na ulici ni sprehajalcev?
Lepota.
Mirna.
Siva
in meglena.

MARI SE PREBUJA

Jaz sem dober otrok
Jaz sem bolan otrok
Jaz sem duševno bolan otrok.
Jaz sem dober otrok
Ki se nikoli ne preda.

TVOJE BESEDE

Tvoje besede so slane
razjedajo moje rane
Tvoje oči so barve teme
tvoje ustnice modre in neme.

TEMA

TEMA
POHOJENI PAPIRJI
VČERAJŠNJI
POD MRTVO ZEMLJO ZAKOPANI
TAM NI SMRTI
TAM NI ŽIVLJENJA
TAM KRALJUJE TEMA

SLEDI

MOJ SVET JE KLETKA
JEKLENA VRATA
JEKLENA PEST
UDAREC SOVRAŠTVA
TVOJ IN MOJ
IZGUBLJENI PODGANI
V KANALIZACIJI
TVOJ VONJ
KADILO

TEBI

Ti si veter,
ki se igra z mojimi lasmi.
Ti si ogenj.
Ti si žar.
Ti si moj sen.
ti si dišeče polje,
ki mi sanje spreminjaš v resničnost.
Zapelji me.
Odpelji me.
Dotakni se me,
vedno ti.

Prevod: Franjo Frančič

UMETNOST PESNENJA

umetnost pesnenja je pesnenje sveta

pesnenje je u)met v pesem
umetnost pesnenja je metanje besed

in to žongliranje je vsa igra
vsa igra je resnost

resnotst je vsa neresna
neresnost je resnica

resnica je res-nitev
res-nitev je res-ničenje

res-ničenje je ničenje resnice
ničenje resnice je stvarjenje neresnice

stvarjenje neresnice je ta pesem
ta pesem je izmeček tega trenutka

ta trenutek j e izmeček duha časa
duh časa diha z mojimi p1juči

zrak je čist - večer ali jutro
presojno želja in žeja prazna

izmislek ničen - ničnost svéta
sveto sveti svet

tema ugaša - pesem je gotova
gotovost je smrt

umetnost pesnenja je pesnenje smrti
smrt je veselje vesolja

vsa volja je vsa zavest vesti
zavest vesti je svest sveta

svest sveta je izvest pesmi
izvest pesmi je pasja radost

umetnost pesnenja je umetnost radosti
umetnost življenja je življenje umetnosti

o umetnosti kamna
: kamen je kamen ni

O umetnosti ljubezni
: ljubi brezni
: ljubi brez nič
: ljudje brezna
: lubje brez
: lupine besed

besede brez sebe
ta prostor je prostor(-)ni
nič brez sveta

čas in geslo

vse

RETROSPEKTRUM

delo - naša kri

danes bo jutri včeraj
čez leto bo lansko leto
čez dve leti predlanskim
in tako na-prej na-zaj

na zdaj daj
raz-daj
raz-nič

raz-te raste rast tebe
vdaja krvi
voda ki se vda
ljubezen - naša krivda
krivi da zastrupitve
kalni tek vsečasja
kar naj bi bilo ki ni sava
vmrtveni tok

marljivost vničevanja sveta

kupite danes
jutri jutra ne bo

pogrošniki krvi zraka
zelene krvi narave
razkrinkane mesečevine

desne palice prstov
leve prsti sredincev
desnega kulija kazalcev
lenih zaslug pritlikavcev

vse to sodi zraven
v(si-to brez mreže

da nič ne ostane
da ostane nič

in ne je oporna rešitev
ki je ne(-)bo

upor je opora na oporo

zidovi so nasprotni veter
in spet polegli veter
brez vetra in zidov ni opore

pesem je zakonita po(-)vsem
svet pesmi je pesem sveta

DRUGI ČUT

kakršen je začetek
rojstva ure tega prostora
kakšen

v avli sluha
skrbljivem redju stoternih izvirov
besede so v polno-prazno

smešna je beseda mir
stonogemu nemiru
kri hoče sebe vtopiti v sebe

kakšno sonce prenekateri krik
kateri zid katerih utripov

a vse-eno je vse-isto
strmo ravno dušje
pušča odprto puščavo raznovrstja

blišč pre(d)mikov
nasičenje in otopitev v led
men/javo meni budnost

sporočilo spor
nesklad tega trenutka
iz-polnost

skozme gre pot na sever
ki nisem predmestje
vse slišno je končno uspavanka

ostalo je šepetanje
zajeda se z zobmi nezaupanja
povej govori svoj molk

od-govori svoj govor
da ne bi slišali besede svojega jezika d
rugačnih sredstev

nebrižnosti
ki je breg vse prav

vse ravno

zakon tukaj in tam
ne da bi ploskal z besedami
da bi smilil

je nekaj časa za ljubezen
nekaj za prezir
po zori

v kaj ugaša upanje
u-pri-zoritve
kar se kaže z neogibnostjo

da gre napor naprej
v panje
žetev k žrtvi

že davno vpreženemu vbitemu
ki ga ni zunaj tega kar je
– prehod med posameznostmi

čas samo to
v-z-traj anj e
moje ime (imam)

DE REBUS MEIS

I.

Del
ki prede opuščene peščine
     utrip zdavnin
     zadanih
     in zavdanih
     jutranjih bleščic
     jutrišnjega nejutra
     v zarotenem angelstvu
je čas miru
po zatiranju strupov
                 da ostanejo
                 v nezmotljivem stanju
                 časnega kotla
                 osti žilnih kazavcev
                 kamor
                 in odkoder
                 se vklepa
                 brezumna vedrost
                 neštetih tujih utripov
                 ki končujejo v istem
v tem
je tema in svetloba

II.

Besede so opoteče
     zamolkli pogovori
     opijanjajo
     namesto vina
     in krušnih resnic
     sni se umikajo
     narkotikom piščali
     in drugih siren
nad to ni in to bo
nad ne bo neba
           korakajo naviti mrtveci
           in sejejo smrdljivo seme
           oprtih misli
           pohabnih nasmehov
           v naročja nehvaležne prsti
čas je prijazen
           in pravičen
           brez boja zatre
           vojščake teme
           in predolgih dni
z mehaniko brez ur in zvona

III.

Z danico
     če že ostane sama
     četudi
     prezrta spregledana nevažna
     in zato neukalkulirana
     v predpisani potek
     odpisovanja
     odštevanja
     pogovorov o tekmovanju
     in tekmovanja
     lojnic znojnic in izločil
     pisanih raket
s planetom soncem v naročju
bordojskordečem ločju
           takšna pot
           in en sam konj
           med mescem
           in zadanimi tujimi mesti
z danico v žepu
           če že ni pozabljena
           kakor ribe crknjenih rek
           ceste vkovane v rdeče zlato
           rjo opuščenih utripov

IV.

Z danico in vsem drugim
neogibnim
                 kar malo je imenovati
                 z besede
                 ne z malo in ne z veliko
                 četudi rastejo svetišča
                 in so mogočnim na svetu
                 doprinešeni darovi
                 kot je treba izbrani
srce bije k smrti
kot nezgrešljiva ura
na oltarjih sveta
gorje je
                 kadar je smrt poveličevana
                 ker je zlorabljena
                 v slavje novih koristi
preteklosti ni
           in je ne bo
edini dolg je
           resničen
           in trajen
           toda nespoznan

V.

Pripeljite mi otročičke
                 pravijo hudiči
                                   začeti je treba pri nj ih
                                                     ne zamudite nikogar
vsi se na napakah učimo
                 reče ljubi bog
                                   ne more rešiti človeštva
                                                     in mu je vseeno
                                                                       in dolgčas
                                                     in kriči nad služabniki:
pripeljite mi otročičke
na duše ne čakajo posiljevavci
                 da pridejo same
                                   dajte jim balončke
                                   in druge zastavice
                                   naj z njimi mahajo
                                   in skandirajo
                 nagnusne zloge
da bojo srečni
ne vedoč kaj delajo
                 kam plovejo
                                   skoz lastne glasove
                                                     korakajo
                                                                       skoz lastna telesa
                                   s podtaknjenmi jekli
zapleteni v tuje igrice

VI.

Kot da je vse to potrebno
reče pek grobar
in pesnik
a najmanj morejo sami služabniki spomina
kajti resnica ni v tem
reka je takšna resnica
ob nedeljah in praznikih
je spet ogledalo neba
po njenih žilah se ne zganejo ribe
premalo je časa za to stvar
kar je od začetka sveta
je takšna nepotrebna stvar
kot je prav takšna resnica
njeni služabniki so nepotrebni
tako kot njeni ječarji
v isti službi so
gojitelji in porabniki
v tem času pa časa ni
lažni čas bijejo besede
crknjene narave
konje zamenja kaj boljšega
travo zamenja kaj boljšega
prihodnost zamenja ...

THE LITTLE MAN

The little man in mottled socks
walked the avenue and stepped on coffee.
Coffee is expensive here, blockhead!
Why don't you step a bit further.

ROBI

Sometimes, in the night, when everybody is
asleep, I cry. I know I'll go to hell.
Aunt Lisa won't go, and she's fatter than me.
Pillows prickle me.
I cannot sleep because I think too much.
When I'm not crying, I turn on the bulb.
Only if I make a rabbit with my hand
so that he goes on the wall, I get calm.
I have no friends as I fell from the steps
when I was three years old.
They say I was so scared that
I'm falling apart even now.
They call me Trashcan.
My dad works all day long.
My mom works at the Price Shopper.
Lisa cooks and beats me because she doesn't find a husband.
In school everybody is thin.
We have a school with a crumbling wall.
The fence is all rusty and if you
grab it you get brown hands.
I always wipe up my brown hands in the grass
so that the brown color doesn't get on my pants.
No one picks me up at school anymore.
When I grow up I'll be all alone.
Aunt Lisa is stingy like a skunk, she saves for her dowry,
she never gives on my plate enough food that I need.
I don't eat anything.
Stars must be very light.
Sparrows are not as light as I thought,
I weighed them.
For their size they're as heavy as me.
If I could fly I'd lose weight.
I know how the air rubs on your cheeks if the window
in the car is open.
Only my legs are normal.
Now I speak what I think.
Who does not speak what he thinks, falls apart.
Huge animals grow inside him and press
his belly with their backs.
Sometimes I think I'm a box where
there is
another Robi.
And that in that Robi there is a third Robi.
That each of us goes in all directions all alone.
Once I'll release both of them.
I'll buy a very thin rope and tie both of them on their
legs, so they'll pasture their way on their own.
I'll be without them all day, all night and if
my belly gets smaller, I will cut the rope
and they'll get lost in the space where they'll pasture.
They say: if someone truly wants to lose his weight
he should not eat for a week.
But if I'd leave them outside for a week, they
might freeze.
They might get lost.
It's not for sure I'd get thinner if they didn't exist.
Not for sure.
And it would look like I even don't have arms.
It's true.
They're both my arms and my brother, I have one
on both of my shoulders and it's 'cause that they're
inside my body is like having wings
of the butterfly in the chrysalis.
One day they'll go out.
That day my arms will dry up.
I'll throw my old two arms in hell,
I'll walk the steps and singe them.
I don't have other brothers, Aldo is blond.
It cannot be: one brother blond the other black.
I'd like to go to the mass alone by myself, not together.
Aldo should hit into the church door and
remain mashed there like a lump of snow.
They should all remain mashed there.
There shouldn't be any squeezing in the church,
you should be able to stare into God's eyes.
But now the people bring in the church the stench from
the kitchen.
It doesn't help if they dress well, it doesn't help,
I smell food.
I smell food at the elevation.
I smell food at the confession.
They don't allow me to touch Jesus.
Once they allowed people to kiss his
legs, but now they want to draw him as
a gym teacher and that's disgusting.
Aunt Lisa is the most disgusting, she's
the fattest, and that's why she doesn't find a husband.
I'll pull out the fence at the school.
And when my mom comes home she won't
have those dead eyes.
And my dad will read books to me.
The story about the grain.
Why am I the smallest and the most fat?
Why do also rabbits mate?
Couldn't God at least make that rabbits
were pure who are not guilty of anything?
Everything alive that grows up mates and the sinning
at the outskirts of deserts devours incessantly.
Bushes.
Grass.
It dries even those little pools known only to the
Arabs.
People mate and their eyes go out.
The soul flows away from a man already when young
like the wine from the bottle held by a drunkard
who cannot even find his mouth.
I'm fat because I'm withdrawing my soul.
I withdraw it for all three of us.
Robi, Robi, Robi, Trashcan, Lump.
It's better to go to hell with your soul than to go to
heaven if you have to get rid of everything.
I'll pull out that fence even if my pants
turn brown as shit.
Pillows prickle me.
They turned off my bulb.
They say I'm not sleeping if my bulb is turned on
but it's the other way around.
If the light is on I calm myself 'cause I can see my
rabbit.
If I see my rabbit I can pray for him.
I can pray for every part of his body,
for ears, for paws, for his grey belly, for his
eyes, for letting him have calm eyes.
If I pray like this for awhile and move my hand
very slowly, my hand becomes the rabbit.
Sometimes the rabbit is totally on the wall,
sometimes he's completely in my hand.
Pillows prickle me.
The window must be open but it should be
warm anyway.
They shouldn't close it, you could suffocate,
but the air should not go around too much either.
The air that goes around too much mates.
Everyone that mates loses his independence.
The air also dilutes like old sugar that
has lost its strength
The air should be always be fresh, but inside, in the soul,
the air should only go around in the soul.
I'll cut wounds into myself.
Let the rose grow from my wounds so my rabbit
has company.
And below the rose it should be such a carpet of clover,
like it is at the Bay of Ankaran.

QUERÉTARO

Who shrieks in the dew above the bank?
The red noche buena waits for a peacock.
Weary and sweet I tremble like a cypress.
It hurts.

Querétaro. Still the echoes from steps
among loud shrieks of birds at
sunset. White cloths on the tables and
vases of fruits. A biography of St. Paul,
dropped by us on the stony pavement.

THE BIRD DOVE

La syntaxe est une faculté de l'ame.
But as mine is a glutton, she carries her little
hands in the left palm and eats huns,
keefeellies and can with a combustible gas
bomb God, eats Vesna, stops above abysses, not
to mention the sprinkling knickers, on her head
she has her limb embittered, an annuity on
a couch and St. Francis’s heart, an amber on
all Christ’s ringlets, a cubical drudgery,
a forest, a grilled mosquito and Bach, a Venezuela
wreath, three fish on a heap, some of them
not, a cone for a czar’s attraction, a male screw
that sleep in Argentina or on the floor,
the eyes driven by oars, the silence breaking
a steam chests, with a murnygoonining
of dark powers and knees sprinkled with virgin
spirit’s shirts, a power by winch, stars above
horse radish, onion and garlic as Buddha’s
lumberjacks, a doe in a musket and Joe on a lake,
bang! silky Kornhauser, and a bystander inside
a Doric moo, one joyful bug, the yellow
spot of the capital on a drying hood and
a sea elephant, a body hair, absolutely adored
other natives don’t have it, an earthquake,
tear pearls that grew plant on all rock carpets
of all fourteen cathedrals, Ich — goes well
back or in the earth’s belly — a closet,
crock, crock on a bear and a lot of meat,
a yodel to kill the streetcar, a hard tiger like
tribe to soften and stop up the sore uncle,
a poor thing, a damask linen. Veni vidi vici,
spritzee please your coffee in my ear, the dance
danced by Atlas waiting for his satori in front
of the pub, a smell of stupids I like,
herds of deer, not an eyeball, gruelling
tunes, no naphthalene, in short, as I slap
God on his little peepers not ever noticing
the rolled up sleeves, my soul thrives, she is
a baroque compass that then collapses so you can
row in peace on the lake and say quietly:

I love you.

THE NAME OF THE WORLD

My name doesn't come as an angel,
but as a comet cutting the sky.
Flowers in the vase
in the night
are thrusted in
the middle of the day and
the udder becomes more
salty and more smarting to the calf.
Birds repeat their brainless behavior,
they frot the leaves of the tree and take
off in flocks in panic. Do they
fly toward heavens?
No.
Heaven is the cut at through stone.
Skin, the burning wood, it
has to burn till it's burned through,
the curtains hiding the nature of
God, are torn off. It
is possible to wipe the youngster's
nose if you stretch out and
want to. Why does this lady think
events pursue her and
becomes restless if the light starts
shining above time and space?
Breathe calmly.
Not a hair will be bent.
My name breathes,
as it rains,
as the rivers run,
like animals shifting from hip to hip
as people die or come to life.

Prevedeno iz slovenščine: < href="http://locutio.si/avtorji.php?ID=813">Michael Thomas Taren in avtor

INDUSI

Poznato je to, da su molekuli u kulama lekoviti
kao ivino međunožje.

Nudili su mi miris,
a ja njima dudlicu na dlanu,
unikat iz mašte Kineza.

Niko nije okidač da čuči u učionici i cvili
kao vilenjak.
Lenjivcima mišići ne smetaju dok tumaraju
u unutrašnjosti trunja.
Uranjam u auru Rumunke, umorne od rima i makaza.

Kamo sreće Amora da uramim i maršala sa ukosnicom.
U kostimu tmastom mastilo da pijem
i golicam logopeda pogurenog.

Kote se otežale retorte od terakote
a lelek kelnera lek je nerazumu.
Ruglo je to što po uglovima lovimo
volontere eterične.

Zar razdoblja obljubu mogu da obuju
kao aknu?
Ukazao sam na zakone koji spokoj okopne pokorno
pa sad kopno nosim u mislima i slinu Indusa u sazvežđu.

Zavet vetri kao ćevap,
a povremeno provri rovit kao varvarin.

Tkanine nakota su nakostrešene
u kanonadama nadobudnih Indusa od indiga.
Rime varim jer sam asketa taktični
i ništa me se drugo ne tiče.

Uranjam u mućak.
Ćumur da mućkam ućutkani.

DŽEZ

Elektrika je trik,
rika koplja iz poljupca ljudoždera
i daždevnjaka.
Devičanstvo čami
ako mu muzika uzme magiju.

Gamad u damarima imaš, šamanu
i štambilj koji biljkama muti misli
i slike kukaca.

Maši, maši šašava vaško,
to ne škodi i ne košta.

Carstvo je artimetika tikova.
Vokali kevću
jer ćutanje nema masu i sud o duhovima.

Hodaj u jodu,
dah da ti zabeleže belci.

Hleb je bes, sever je vesnik Kineza.
Zakon ima nokat kao takt ktitora i ratnika.
Nikad neću da kinjim miša
i šaljem poljubac ljubičici.
Eto to je džez džungle na glini.

UKIPIM SE

Ukipim se ponekad
opor kao ropac na parkingu
i gučem čudesno
na meče.

Snove razvejem zverima
i mazim milu ludicu
iza kioska.

Ako kažem „mir“ imaću mir
i mirtu u tunelu.

Ne luduj u dudinjama
dudlice licemerna
jer čemer remeti meru u redovima
kad ode despot sedokosi
da osinjak okadi.

BARMEN

I ratovi minu,
samo unikati kijaju iz gomile
na gospodu.

Da bar armija i ja barmenu ramena naoštrimo
i motrimo ga krišom iz šimšira
dok širi smrad i šmrče u zid.

Kredu sam uzeo zelenu
Vezuv da uzdignem uz direk riđ.

Izlaza nema, a zalisci se samo slažu
žalosno kao snošaji šnajderke.

Ogrešiću se,
znam,
ako šeretima problem ne rešim
i melem leleka ne kanem u neme imenice.

PESAK

Pesak sakuplja kupačica
i pačiće ćelave što laju junački
na Kineza unezverenog
koji čkilji kroz oroz
u roze bermudama iz Damaska.

Maska skakuće u ćeliju lakeja
i kaligrafa,
a fašisti stiskaju testo stopalima.

Lim mili i lomi milenijume u metrou
u kojem tron zvoni vojnički
sa vizijom mahnitosti stiliste.

Gde ste deco ljubavi,
aveti vetrova ovamo da skrenete?

Tepam ti peto,
Ahila svoga da oglasiš,
a ti mučeš u rano jutro
turobna na stranputici.

Citat taknem nemušti
pod štitom matadora
i tada dan naraste u dovratku,
a ja ćutim i milujem
seme Meseca u pepeljari.

DIZNILEND

Pravac vara,
a ravnica cakli i klizi iz žile.

Teške šnenokle nižem i žetone oklevetane
da ne uđem u kućicu
ćuka da ukorim
dok mir rida i dah hadski
skida diktatoru sa usne.

Urota apatiju oteklog tekstopisca otapa
a potkovane stopice patriote
kovitlaju se u vitrinama manastira
i nasrću na srču.

Čučavac u čudu dušu ima
i ušunja se u Šekspirov dušek
na kojem spiram pseće dlake sa dlana
lako okađen đakonovim uzvikom
milozvučnim.

Retki su to trenuci,
kad ren u nervima ima mladež da jalovo laje na lovor,
kad mokar karmin armije jedu u bunkerima Rima,
a mak zakone kazuje jezikom kozjim.
Tad ožive ive
u teror potisnute lepotice vesele .

Građani obigravaju rovove,
rađanje đaka da izbegnu
i šapuću
kako je gnusno nositi sito u ustima
i buntovnika mamiti rikanjem kandila
dok se kani da minu uzida u temelj Diznilenda.

IZVINITE

Izvinite!
Zvižde tetive i niti izjedene
koprive žderu,
veče i ćevapčiće
sa dekora ronioca.

Vape ptičje molitve iz paperja
dok papa tapka sobaricu po zadnjici.

Kapice kapaka su samo
gnjili ostaci snova.

Hirurgija nije nauka ukaljana ukazima
i jadanjem.
Guja je to što u jarku kruniše kumu
i unosi joj se u ždrelo
da draž aždaje snese u esenciji.

Kevću senke iz nesesera
senilno nesite sentimentalne mentorke.

Orkestar starletu kastrira.
Tragikomika je to.

RAGA

Ragu podojiti napućenu
u garaži
nije dovoljno
jer pakost ostaje na stepeništu.

Penušava i ušuškana kanarinka
nar ukalja pa ranu u nedrima četka
da joj tkanje razvuče po školicama.

Volim te tečnosti u zglobovima
jer imaš bol i maštu šamana.
Maši maši šampione
i baš te briga što beskućnici
ridaju u kolicima,
a jun unucima
topi šlag sa klikera
i psića sićušnog nagotom omami.

Malobrojni su rojevi labradora,
bradati radnici i cinkaroši
koji samo sede i posmatraju cink
kako kicošima cakli na kacigama.

Cigani maškama ktitorke ganu
krotke rotkvice otkrivene u vezu.

Nemam vene na venčanjima kao očaj,
ali te imam u šaci
goniču što ničeš na čineli.

Nečim sam te načeo
pa čeonu kost stiskaš pod kajsijom
dok ne zasijaš u javašluku
vašara i šargarepe.

KRTICE

Ni malo impresivno.
Na visoravni varka niče
iz potiljka letača nad lalama.

Škrto tihuju otkucaji
u karlicama kršnih krtica
a malac alavi visi li visi
i sija od oholosti
na simsu oblakodera.

TANE

Već je veče
i čekrk krči pod opankom apostola,
opasanog sapunicom psalama.

Na meni je da nemir rimujem
sa astmom astronauta
u momentu kad
citati truju jurišnike koji špartaju šinama

U tebi sam bio mestimično,
seme da ti sameljem sa amebama
i tad sam shvatio da
tane ne može da ožedni,
niti titraj Titana da napipa.

Ipak, kapak imam i mašnicu šampiona.
Našao sam šanac naciste tetoviranog ,
nogu ugursuza i suzu u zamci.

I ubice uveče večeraju,
jutra da im ne minu kroz slepoočnice stegnute,
a ja menuet hoću da ohladim u fioci.

LAME

Pet je petardi dosta,
sve ostalo je loše.

Arapi pišu i šunjaju se kroz Njujork
da vide orkan u kanti.
Antika tika-taka,
a kada dah kadulje u ulju ljubav ubije
jelen lenjo onjuši breskvu skuvanu.

Vani ništa nije u redu.
Beduini duvaju u trube,
ubeđeni da dolazi Lazar,
razroki zrikavac koji riče
i čeprka prstom nos u osinjaku.

Tajac se klati u zenitu
i tupi upitnik na tepihu.
Male lame ćute pored porodilišta.

MONITORI

Lako je kajati se jalovo,
teško je lovor varkom
kompromitovati.

Mitovi ne venu u nedrima
i vedro vade adrese
da demonima kese odreše.

Monitori mru u urmama,
mamac ambrozije i breze
rezom da zarežu.

U raju rumene
malene nekretnine.

Kreteni rezerve ostavljaju
vandalima jer
ustanak dah i njisak
skitačima kida.

Okidači očaj koče.
Čekati nije til
i lavina na avionima.

Ni mak ni mazga,
to zgarišta gardistima
u uši šumno dišu.

LILIHIP

Nije to ništa novo
da su tonovi himne,
mehuri u fišeku.

Imam sličice u glavi izgrižene zubićima bića.
Dete liže grb na zastavi.
Biće rata,
tako mi hleba,
kaže prosjak u senci.

Mamica kupuje tost,
peškir i pumpicu na naduvavanje.
Gubim se pred izlozima,
tragam za čelom povorke ogorčenih
i čembalom u balonu.

Labilan nisam,
samo masku nosim da simuliram ples.
Govorim dok varim manu
na gozbi varvara
pa smešak šakom zaklanjam
da klanje ne doživim kao bis.

Sele se ptice na Pirineje
jer ovde nema soli u tragovima.

Vižljasta ljubimica žvaće saće
i ćaska sa sakatim nastojnikom.
Stojim u senci i gledam Prag,
a na putu raga,
gatara i ratnik sa lilihipom u oku.

LJUTO

Ljuto sam seme
u zao čas posadio,
žuto seme nade
da niče u sutone,
mirisno da utone u moje vene
i boje mi života podstakne na blud.

Lud je ko ima akne,
ko svoje rošavo lice
ne makne iz vidokruga
ubice.

A seme mi se ruga
i breme tuge
vreme mi u gene utiskuje

Ujed je to
i jetka osveta tkača,
svetog vetronoše sa trozupcem
mesinganim.

Kanim se nimfama
familiju da spomenem
ali nem ostajem
jer sam vrač
kojem su religiju uskratili mudraci.

Vene bosiljak na oltarima
među šiljcima i kapima krvi
i ljiljak se crveni
igra rimama na bulevarima
pod kojima crvi piruju
u utrobama trubadura.

MAĐARI

Ne može se sve obesmisliti
jer je smisao nit inata koja zri u Irodu.
Rod odrema nekad
ali dekade u nedru kuju ukrase.

Ruksak kuriru skidam
da mu insekt snese senku.
Nestvarno je to,
znam,
kao što znam da sam mag.

Ponekad me ganu nenasilne demonstracije
u suton,
topot konjice i požar u ludnicama.

Tada samo sedim prekrštenih trepavica,
smišljam osvetu šljamu
i vezem dekret protiv kretena
i kćerke vernika u džamiji.

Mađari su riđi jer imaju sok.
Kosooki nisu,
mada su im očevi bili Huni.
To je pakost.

MRAK

Remetim melodiju
mrakom
i otkucaje srca u čaju
metrikom umnožavam.

OMORIKA

Ta je omorika morž.
Rže kad je žeđ dirne u nerv.
Rvači čičkom komadaju ujčevinu.
Nudim dim i dukat akupunkturi turiste.

Urin ide u Ind
da potopi obale.

Levak je velika greška kile.

Lik mu se umrlja muljem
i ribljom bljuvotinom.
Tinejdžerima je Džeronimo ronilac
koji jeca u carstvu Nila.

I laž žali za lavežom
kada ga vežu ga za gat
u tangama gumenim.

Memla mlati po latici cicanoj,
a noj osluškuje jave i nebo.
Betoven mu je u venama,
a mater svoju uljuljkuje u ulje po uglovima.

NASIPI

Tačno je samo da danas
nasipi sipe
i pevaju li pevaju
evnusima na misama
sa sovama.

Ovako mogu
u gomilu omamljen
ludilu u dudu
život da udahnem.

Sedokose dokoličare nem gledam,
očaran ranoraniocima
koji majkama čupkaju bradice stidnica
i obeležavaju nužnike ujutru
uz menuet u etapama
pa makar armijski kuvari
kijali u garderobi
robijaša.

PENISI

Penisi nisu Isusi od silikona
koji u kinu likuju,
oni su nakit kitolovca sa lotosom
u otpremnici.

Prema tome,
rame mami muziku u cik zore.
Režim jer želim milost da ostavim atavistima.
Isti smo mi, mili anarhisti sa narom u rožnjači.

Ožednim miniran kao narodni tribun u bunilu
i lupkam busolom po soliru.

Rilo i lopta opstaju,
a psi sišu uši šintera.
Na mešini šeni nešto teško i štetno.
Tetreb ili rebro rodoljuba u barici?

Rabin na bini brine
i ne brani se od ranice carske
a skepsa samo kaplje u šupljine
i ponekad pljune napamet metu
u testu, setno.

NACISTA

Venac naciste
erama cisternu sterilnu tera,
a gmaz iz Amazona
bizone onespokojava.

Pokaj nagotu Davide,
ti koji kokodačeš
da čepići pipke pokreću.

Krelci krezubi u birtiji
biraju breme baruta u tabanu.
Baksuz luksuz u rizik uključuje
da ne ključa ljubav bacila
uzalud.

Celibat batom atoma
monolog testira.
Strogo rogove govedima dimim
memoriju merim
i mozgam
mozgam
gamad da nadmudrim i monotoniju.

A tonu nestali staleži
dok žeže žezlo zlotvora,
i otrov tvorca zavarava.

PRIZIVANJE

Osetio sam
Prolaznost momenta
U kom je
Nestala
Baba
Spakovana čeka
Prohladan
Prelep
Dan
Kada je
Osmehom
Zračila
Otišao sam
Pokraj reke
Osetio hladnoću
Osetio
Sanduk potkovan
Osmehom
Odgojila
Si
Dete
Osmehom
Ostao sam dužan
Za života život
Podari
Mu
Priču
Pred
Spavanje
To nedostaje
Tužan je
Sati detinjstva
Otkucavaju
Ubiću ga
Zatvoriti
U garsonjeru
Ili
U jednosoban stan
Ubiću se
Gde jedem
Ostatke hrane
Čuješ li
Dozivam te
Matora lešino
Zatvorena u prostoru
Veličine tela
Ispod zemlje
Nedostaješ
Sada
U ponoć
Pevušim
Pevušim
Dok igram
Oko novog
Doma
Nedostaješ
Bežim iz stvarnosti
Na betonima
Lica
Ulivaju
Sigurnost
Ta lica
Iznad kojih se
Bore šume
Borove
Kad padne noć
Izgledaju sjajno
Gledam
Slike
Iz mladosti
Nasmejana si
Ukočena
Kao i sada
Osećam
Da dolaziš
Noćima
Rodbino
Zaboravljena
Pevaću
Ti
Za svog života
Uspavanke
Gledam slike
Baš si lepa
U glavi
U telu
Osećam ritam
Greh je
Igrati
Na groblju
Ne ljuti se
Oboleo sam
Od predobre mladost
Od prelepe starost
Hajde ustani
Postani
Zla veštica
Tako bi to voleo
Prizivaću te

ALI TO NE ZNAČI DA NE MOGU

Otišao sam daleko
na jutarnju kafu,
predaleko.

Barmen u lokalu
je napravio
raznobojni koktel.

Nisam imao novac,
ali to ne znači
da ne mogu
da zamišljam,

kako umirem uz njega.

KATAKOMBA

Dim se spušta na nadvožnjak.
Ispod je hladnoća,
bandera
i umrlica.

Prodavnica ljubavi
je baš na tom mestu.

Blažen si gospode.

DOJČLAND

Voleo bih da postanemo Nemačka
Iz dvadeset prvog veka
Želim to jačinom zemljotresa
U bilo kojoj državi Azije
Plavetnilo raste
Nadolazi
A ja počinjem da volim
Prokletu Nemačku
Nadolaze turci na autoput
Kada se vraćaju iz Bavarske
Odlaze studenti sa diplomama
Pravac Nemačke
Nemačka Nemačka Nemačka Nemačka Nemačka
Zar nije predivno i
Ni malo nije opterćujuće
Mogu da ponavljam bezbroj puta neće smetati
Velike fabrike
Video sam kod Kajzerslauterna
Umesto polja pšenice
Polja prepuna solarnih ploča
Nemačka Nemačka Nemačka Nemačka Nemačka
Video sam kod Kajzerslauterna
Umesto otpada
I u tim otpadima milijarde opušaka
Marlbora
Vetrnjače
Velike Nemačke vetrenjače
Pružaju se
Ka suncu daleko daleko
Volim te Nemačko

PISMO LANI DEL REJ

Lana
Ogavno pevaš
Tvoj glas me loži
Lana
Oh Lana
Srećo i nesrećo
Grada Los Anđelesa
Doći ću u Kaloforniju
I ukrasti te od bludnika
Nemoj se drogirati
Ti prelepa devojko
Plastičnih usana
Nemoj uzimati
Lekove sa viskijem
Nemoj
Molim te
Ti tako ogavno pevaš
Ali
Kupio sam ti plave farmerke
U Novom Pazaru
Voziću te novim autoputem
Kroz moju malenu zemlju
Za koju najverovatnije nisi čula
Ukrašću te od droge i bluda
Odvešći te kod mojih babe i dede
U Kaznoviće
Ako voliš da popiješ Lana
Tu je šljivovica mog dede Branislava
Ali i suvo meso
Suvo meso će ti se svideti
Zasigurno
Molim te nemoj pevati pred njima
Neće te razumeti
Oni te ništa neće razumeti
Živećemo srećno
Do početka evropske budućnosti

UTKANO U DETINJSTVO

Molim te pusti me da idem u šumu
I nemoj me pratiti
Popeću se na Babin vrh iznad Kaznovića
Tamo gde je crvenom rusu spomenik
Tamo gde su deca urinirala po tom spomeniku
Jer je rus spasio vuka od metka
I jeo pečurke slobode iz tuđe šume

Tamo gore duva vetar
I oduvaće me dole do kolibe
Mog dede Branislava i njegovog oca Dušana zvanog zec
Koji su kosili u ponoć tog vrelog leta 1957

Da bi njihova deca dole u dolini sita spavala
Deca koja nisu gledala istražitelje u ponoć
I koja su se plašila jedino kuće na kraju sela
U čijem dvorištu je bunar sa zatrovanom vodom
I ognjišta sa kog je mlada pobegla

OBNEVIDELI OD OČIJU

Naišli smo na ostatke čoveka
Koji se raspadao
Ušli smo na središnji ulaz,
Jer nismo želeli da rizikujemo
Jer ne rizikujemo od rimskog doba i Atile,
Ali nema veze
I ušli smo unutar tog manastira
Koji je sada nešto drugo
Dugo godina nismo mislili na njega
I ništa nas nije zanimalo
Sada nas zanima,
Jer mi smo ljudi i imamo mozak
I mene zanima zbog čega gledam
Zabavno-kulturni program
I uživam u propaganda svakog dana
Valjda jer nemam preča posla,
Jer mrzi me da učim,
Mrzi me da ustanem
I uzmem pikslu
I da gledam građevinski objekat
U kom su smeštene
Ne kosti
Već uzvišene mošti
Shatam koliko je on zapravo ružan
I tek sada više ne kapiram
Šta tu ima lepo
I šta to mene zanima
Kada su to sagradili tadašnji bogataši
Koji su ga prodali za bagatelu
I prekrstili su se za ništa,
Ni za šta su se oni prekrstili
I sada smo
I oni i mi pustili brade
I skupa čitamo knjige
Bradatog četnika
Koji će mi reći
Kako je to biti to što sam
E pa nisi ni ti đenerale
(da bog da te izjeli vuci)
Kao ni ja
Velik
Ali opevaće te moj drugar
U njegovoj pesmi
Kao Filip Višnjić što je pevao,
Samo što je Filip bio slep od očiju,
A moj ortak je obnevideo od alkohola

PRAG BESA

Utoni u haos i protest
Protiv
Utoni u jedan plač mozga
Koji ne zna

Da li da umre ili
Da postane rob
Pokretne trake
U fabrici automobila

IN TI VEŠ, KDAJ TE KLIČEM

.

Včasih prislonim ustnice samo za tišino.
Z zaprtimi vekami ne moreš videti,
prek koliko slojev hrepenim po bližini.
A zdi se mi, da ti enostavno veš,
kdaj spravljam med svoje rjuhe
in kdaj naju prepuščam večerom.
Toda toliko ur dajem tišini.
Ker mi je lepo, ko se smejiš,
ko rečeš, da ljubiš,
ko mi govoriš v dvojini.
Tvoje dlani pomirijo valove
in najino letenje mi ustavi kazalce.
In tako čas stoji v jutrih in večerih,
tam kjer se stikata pomlad in jesen.
Nikoli soba ni tako prazna,
kakor ko zapustiš mojo posteljo.
Tu pa ostaja vse tvoje.
In stegujem roke tja, kjer me je tvoja koža
spominjala na toplo spomladansko sonce,
ki z luno na moji strani
riše dan.
Zjutraj me budiš z modrimi vzhodi
in zvečer te uspavam z rdečimi zahodi.
In ves vmesni čas je le tišina,
preglašena z mislimi.
Nikoli si nisva risali mej, ki bi jih prestopali,
nikoli ni obstajalo tisto, kar bi bilo predaleč.
In morda se ravno zato prelivam prek novih dni
tako brezbrižno in strastno,
morda zato tako tesno objemam vse tvoje besede.
Poljubi me tam, kjer si zapisala svoje ime,
poljubi me tako, da pretrgaš kožo in vliješ vame
vse barve, s katerimi si mi narisala pravljico.
Morda raje vidiš, da sem tiho,
da te ne shranjujem med črkami
ampak le prepustim toku časa.
Toda rada te vidim tu vmes, rada te povijam v liste
in zapisujem tam k sebi.

Pusti mi, da ti vzamem še nekaj besed.
Naj bo ta pesem najina.

In tvoje prste čutim na svojem vratu,
medtem ko se nesramno zapletaš ob vrsto kodrov,
ki se ti postavljajo na pot.
Že zdavnaj sem zaspala v tvojem naročju,
Ti si pa še vedno tam in občuduješ.
Sestavljaš. Ljubiš.

HOČEM

Zdolgočaseno gledam rdeče cvetove
in se pretvarjam, da mi ugajajo.
Vonj vrtnic mi je odveč ob tej melodiji
izbrala si pač napačno pesem
(izbrala si napačno žensko).
Zakaj ne vem več kdo sem
takrat ko ugasneš vse luči?
Se kdaj vprašaš, kdo sem postala?
Preziram tiste vrstice brez barv
preziram tiste nasmeške
(preziram svoj smeh).
Priznala si mi, da sem tvoja kraljica
(zakaj te gledam iz gradu?).
Pokazala si mi, da lahko hodiš po meni
(zakaj se te bojim?).
In ne boš razumela, ko boš brala
ker nikoli ne bereš.
In boš razumela, ko boš brala
ker vedno veš.
(Znova počnem to. Iščem.)

METAFORE

Prosto se sprehajaj po vseh mojih prostorih,
nasičenimi z tišino in samoto noči,
prosto se sprehajaj tam, kjer te vedno počakam,
pri vratih, na koncu hodnikov.
Ne ljubim več po poglavjih.
Ne hrepenim več po odmerkih.
Pa veš, da ne znam želeti tako,
da se telo nebi neprestano treslo?
Iz kože bi mi znala sprati vso sol,
sloj za slojem.
Jaz bi pa za trenutek preglasila šepetanje
in ti jasno povedla do kje segajo moje sanje,
kakšne barve so moje ptice
in o čemu vsako jutro prepevajo.
Bi.
Če bi si kdaj upala spregovoriti tako glasno,
kakor znam podajati tišino.
Ljubim to, kako mi prelomiš razmišljanje
in kako me zapolniš s poljubi.
Toda še vedno iščem metafore,
ki bi se skladale s hrepenenjem,
metafore,
ki jih nikoli ni potrebno pojasnjevati.
Tako popolno se prilegaš vsakemu stihu.
Jemlješ me,
kot jaz jemljem besedam njihov resnični pomen.
Nekje v teh urah se izgubijo minute.
In morda prvič tudi vse pomembnosti.
In jaz se znova sprašujem, kje se zares prične
ta pesem
in koliko vrstic govori o naju.
A ne bom jih štela. Ker niti sama ne vem
o čemu danes v resnici pišem.
Pravim, da o tebi.
Mislim, da o naju.
Morda o sebi. Ne vem.
Vem pa, da me v temu kupu besed prek vsake vrstice
nekaj veže nate.

OBZORJE

Hodim po galeriji
in si ogledujem razstavo.
Preden sem vstopila sploh nisem prebrala
kdo je ta
umetnik.
» Obzorje.«
Tako ji je dal ime.
V vsakem kotu je slika »Brezmejnost«.
Ena. Morje.
Brezmejnost dva.
Tri. Puščava.
Brezmejnost štiri.
Na sredini je vrtiljak. In ni mi jasno zakaj. Zakaj?
Ni pomembno.
Se usedem nanj. Utrujena sem pač. Od hoje.
Počasi se vrtim v krogu
in si ogledujem kote.
Ter pospešim.
Zdi se mi, kakor da vsakič padem
prek slike v pesek
in vodo.
Vrtim se tako hitro, da se slike prekrivajo.
Blato.
Slabo mi je.
Od teh krogov.
Spustim se, naj me odnese.
V katerokoli sliko, povsod bi bila.
Delček trenutka za polet.
In pristanem na tleh
ob steni, pod sliko.
Slika.
Še platna ne bom uspela pretrgati.
Kaj šele biti. Tam.
Je res za sliko zid? Nikoli nisem preverila.

POMARANČE

Nimam potrebne motivacije
da bi se naučila besed
potrebnih za lažje slovo
le ena sama točka sem
še obdobje ne morem biti
grem in ne povem kam
pridem in ne povem zakaj
ni telesa, da bi hrepenelo
ni potrebe po pogledu
le prazna in zapolnjena
le zapolnjena in negibna
le negibna in v teku
ne vem kdaj sem zaspala
v kopeli z vonjem pomaranč
in se zbudila v ledeni vodi
ki mi je razgalila telo
in omehčala kožo
ljudje kupujejo sanje
jaz jih preziram kot sovražnika
jaz jih režem na majhne koščke
in mečem vse na isti kup.

PRELOMLJENA PESEM

Zrak mi diši po nesramni popolnosti.
Vrata zapiram za seboj, da mi ne ubeži
drznost, ovita v odeje, razpotegnjena prek cest.
Od reke.
Vse do morja. In nazaj.
Ni več šumnikov med valovi, sedaj mi je jasno.
Vonj po soli ni več nasičen
temveč lahkoten. Breztežen. Slan.
Noč je le takrat, ko poljubljam robove skrajnosti,
tiho ljubim in gledam prek svojih vrstic.
In upam, da ne bom izvedela, kje so kupi praznega papirja.
Zdi se mi, da čutim srce,
da vnovič bije, da bije hitreje,
da preglasi tišino in pretrga premor.
Nočem vse. Nočem popolnosti.
Nočem biti edina na svetu. Nočem biti edina v vesolju.
Želim si, kar diši drugače, nepopolno.
Hotela bi biti nekje na poti. Nikjer. Povsod.
Prižgem cigareto in v dimu fascinacija nedvoumnosti.
Kot prelomljena pesem.

I played an equal opportunity role
In statistics
Stunt roles
In motherhood
Support role
Holding up your ego
A reluctant part in climbing
On foreign ladders of success
I had a minor part in persuasion
Among different races and creeds
With changing popularity
I have been carefully avoided singer
Background fashion model
A runaway crier
Always scared of madness
I played a key role in research
Of God’s intentions
About the future
And afterlife
Away from smallness
A distant star
In a very late night movie
A face of innocence
Your face and mine
As the wind in the grass played our tune

Nobody understood
Nobody knew
Nobody was as wise
As we at eighteen

Let us celebrate
The knowing
That we were
Once loved

Let us pretend to be
Lovers forever
And never afraid
Of going
Going
Away

You are back
Sunshine is reaching my dreams
My dreams are reaching the sun
You live on my road
You sleep in my heart
I am alive
And afraid of dying

I imagine
Ways of being with you
On my terms
Never afraid of
Not being loved
Of not loving
Never afraid of leaving
Or dying

Let’s not temper with fantasy
Let’s not change the scenery
Let us not promise anything to each other
Let us enjoy moments in time
Let us remain
Two strangers on the road

Ten years
Same dress
Same hands wanting to caress
Eyes as blue as when you left
You stepped into my day
Footprints visible in the dust
My dust
Buds of spring
Praying for rain
Nothing is dead
Nothing is missed
Or lost
In memory

No barriers for dreams
No distance for thoughts
No place but universe
No time but eternity
Just moments shared
When you step into the dust of my day

You are
Hiding in my dreams
I will not let you
Touch my day
I am old enough
Smart enough
I know what is good for me
I will keep my eyes open
Look the other way
When I find you on the street
Looking for me

I search for a hiding place
A timeless space
Where I love you
Sounds perfectly
Reasonably
Sane
Where
Our hearts could see
What they want to see
With eyes shut

I pull in my extended waist
Flick back unruly hair
Wet my lips
Hide the dirt
Measure the smile
To please your eyes
Before you walk away

What would you have me say
Or do
Where would you have me go
How long would you like to walk
With me

You would like to share
My umbrella
My spot in the sun
I would like to
Believe your promises
Wide awake
We keep the distance

I know you don’t love me
I am nothing to write home about
I passed my used by date
I can not understand
Why you look at me so intensely
Why I remember every word
I imagine you whisper to me

You are a seaman
I am homeward bound
I see no future
With you

You have nothing to lose
But pain
I have nothing to give
But pain
We want to feel good
We keep on walking

We are both at sea
We do not know what to do
With each other

I am homeward bound
I am not a seaman
I see no future
With you

I love the moments we share

It is only an autumn
Ray of sunshine
Caught in our eyes
Leaves on the footpath
Colourful
Dying
Surprised by the sunshine
We remember growing
And loving
And waiting
And hoping

The light in our eyes
As we meet
A spark added
To memory

We are not going anywhere
There is nowhere to go from where
Our eyes met

I only see
The blue of your eyes
As we meet on the street
The heat of the summer
Dusty sweat of rushing
Mixed with the splendour
Of our giving
To each other
The essence of our being

My hand on my chest
To hold back my heart
As we meet on the street
In the middle of our living

Oh how blue are your eyes
As we meet
On the one way road
For one

I am scratching footprints
On the road
To engrave the traces of our passing

Tko je mogao znati što te na putu čeka
Sve je počelo iznenada
Pojavile su se plučne metastaze bez najave i dijagnoze
Više su ti puta s velikom iglom punktirali vodu iz pluča
da te ne uguši
Voda se dalje skupljala
pa su ti s drenom probili kožu
i fiksirali ga izmedju rebara u desno plučno krilo
pa onda i s lijeve strane
jedan pedalj ispod pazuha
i položili nauznak
Tamnožuta tekučina otjecala je u vrečicu pod posteljom
To zovu zlatni standard
Obuze ih strah i drhat
Kyrie Eleison
Više se nisi mogla sama prati
niti bez aparata za kisik disati
Oči su ti i dalje bile sjajne
Znakovi umiranja
iz dana u dan
bivali su sve dramatičniji
Na sjednoj kosti pojavio se dekubitalni ulkus
Nedugo zatim otekla je desna noga
Sljedečeg dana oteklina se povukla
Bio je to zadnji dobar znak
jer je zatim lijeva noga još gore nabrekla
Sjaj u očima se gasio
Digla bi desnu ruku i spretnom kretnjom po zraku
narisala znak križa
Nekoliko dana nije bilo novih simptoma
a onda se počeo nadimati trbuh
Nekad sam na tom mjestu osluškivao
kako se glasa život i strast
Lice je unatoč svemu bivalo sve ljepše
U očima više nije bilo straha
Toga si se dana zakašljala
Kad si sa salvetom obrisala usne
vidjela si sluz svijetlo smedje boje
Povračanje je bivalo češče i obilnije
a bljuvotina sve tamnija
Obuze ih strah i drhat
Miserere nobis Domine
Prestala si jesti i piti
pa su te dali na infuziju
Kroz nos i usta provukli su sondu
sve do želudca i crijeva
da smanje muke i zaprepaštenje
Začudjeno smo se gledali
Te su te večeri oprali, presvukli, zagladili kosu
i povečali dozu sredstava protiv bolova
da mirno provedeš noč prije odlaska
Obuze ih strah i drhat
Smiluj nam se Gospodine
Drugo si jutro otišla
spokojna i sretna
Na postelji je ležalo
samo neko mrtvo tijelo
Kaži gdje si sada zaboga

19. studenog 2012

¹ Tovrstni opis ne sodi med siceršnje pesniške motive!
² Sam 17,11 »(…) so se prestrašili in se silno bali«.

VDIH

Veš za svoj prvi vdih.
Kraj, dan, ura, minuta.
Vse je zapisano.
Vse potŕjeno.
Kako da te ni zadušilo
melišče s kamenjem,
ki ga je sprožil tvoj krik?

VISOKA HIŠA

Rodila sem se v torek zvečer.
Takoj po prihodu pomladi.
Bilo je mrzlo in sem drhtela,
mi je pozneje pravila mama.
Iz mariborske bolnišnice
so me šesti dan odpeljali
z desnega brega Drave čez most,
na gosposko stran, proti parku.
Nališpanka z angelčki na strehi
se je nevoljna vznemirila,
ko so me, punčko, prinesli tja.
Štukature po stenah, stropih,
ornamenti na mlečnih steklih,
stopnice z železno ograjo
ne marajo otroškega joka.
Po visoki, temačni veži
se prerivajo dolge sence
vejevja in kovanih vitic
skoz šipo nad vhodnimi vrati.
Cikcakasto se vijugajo
stopnice s presledki, razpotji.
Vrata z zvonci, za njimi ljudje.
V mraku pritličja gospa Kraševec.
V želji po vnuku v daljnem mestu
sešije za punčko babico.
In punčka rožlja s ključavnico,
kjer se nadeja prijaznih ljudi.
Joka za Minko ubežnico.
A vabi jo tetika Luntika.
Samotna punčka z vrha stopnic.

SPREHOD

Bratu Matjažku – Matiji v spomin

V parku trepeta skoz zrak
poznopomladanski dan.
Strm vinograd, sončen breg,
se svetlika izza smrek.
Dalje gre le ena pot,
na Kalvarijo, na hrib.
A saj dva sva, brat in jaz,
brat je velik, ni me strah.
Me prijel je za rokó
in pogumno z njim grem gor.
Stèza, polna korenin,
pelje do kapelice,
stare slike spraskane
k nama so obrnjene.
Ne bojim se hudih mož,
bratec, ti me čuval boš.
Vedno više stopava,
se svetlobi bližava.
V hipu sonce, morje streh.
Vidiš streho z angelčki?
Mama, oče čakata
na otroka, ki sta šla.
Šla sva na Kalvarijo
in sva jo premagala,
se veselo vračava.
Punčka k bratu zrem navzgor,
glasno poje ptičkov zbor,
mi pri srcu je lepó.

---

Dolgo brat že v zemlji spi,
pesem ptic ga ne zbudi.

PARK

Za Majdo Grobelnik

Bredeva po parku.
Najlepšem v državi, pravijo.
Kostanjev drevored, platane.
Paviljon čaka na orkester,
klopi krog njega na poslušalce.
Z rožnega griča ob robu parka
zadiši. Čez ulico je tvoj dom.
Obstojiva pri ograji,
trinajstletnici.
V mraku rastejo besede:
gledališče – glas – glasba – ritem – ples –
Slutnje načrtov plešejo.
Obrnem se proti domu.
Ah, ne še. Spet se napótiva
skupaj skozi park. Visoka hiša
z angelčki na strehi je že tu.
A naju vnovič zvabi pot.
Paviljon, trate, rožni grič.
Žuborita potoka besed,
vzhajata kraljestvi iz pravljice.
Okrog naju se svetlikajo
skrivnostne slike prihodnjih dni.
Lahko noč, Majda.
Ne vem, kako sem prisánjala
do vhoda, veže, vrha stopnic.
Zvonec na vratih me prikliče
iz daljnih dežel prihodnosti.
Le kdaj te bom dočákala,
neustavljivo vabljiva,
nestrpno pričakovana?

MELJE

Karmen Jež v spomin

Torek, prvi april. Razrednik nam
je razdélil dijaške knjižice.
Do nadaljnjega ne bo pouka.
V letu enainštirideset
to pač ni prvoaprilska šala.
Vznemirjena grem popoldne h Karmen.
Šempeter pod Gôrco tiho vabi.
Meljski hrib kaže razbita rebra,
rjava Drava težka valoví.
Mestni čevlji zajemajo blato,
čmôkava kakor bosi po brozgi.
V zraku plava duh po crkotíni.
Petošolski zanos se potaplja
v strašljive podobe taborišč,
povorke izgnancev iz hudih sanj.
Katero zlo nam je namenjeno?
Grozeča groza neizbežnega
prhutá, se zapleta med lasé.
Blato se razliva čez rob ceste.
Dalje, do Šempetra, ni mogoče.
Vračava se skozi Melje v mesto.
Dnevi bodo zdrsnili kot v snu.
Četrtek: čez Slomškov trg grom štuke.
Blisk še nevidenega videnja.
Nedeljsko jutro: vzbuh fortissima
nepretrgane kanonade.
Čez tri mesce nas bo pripêljal
kamion do kasarne v Melju.
Od tod pot v izgnanstvo, v neznano.
Na koncu kolone naš štiristop.

IKONOSTAS

Spremljajo me
njihove
strme oči.
Brez besed
me gledajo.
Zaznamovanko,
ubežnico smrti.
Zrejo vame.
Nizi podob
na visoki steni.
Omamlja kadilo.
Brnijo basi.
Tenor
je zahlipal
v višino.
Trepetam.
Diham zanje,
namesto njih,
zadušenih.

DIH

Kakšen bo tvoj zadnji dih?
Bo vzdih?
Le izdih?

Cikel Vdih je nastajal v letih 2010 in 2011.

ISKALKA

Ko se mi ne spi,
iščem.
Po predalih stikam,
kotih,
kleteh,
podstrešjih.
Pod odejo skrijem
najdeno melodijo,
strgano nogavico,
risbo,
izštevanko,
frnikolo,
izgubljen gumbek.

Da ne pozabim,
kdo sem.

KRUH

Lačna sem kruha.
Brez masla.
Samo sipka moka,
voda,
sol,
kvas
in roke,
ki gnetejo
in ponujajo
kruh brez dodatkov.
Kruh,
ki nasiti.

BOSA

Spet bosa
po mulju
za vonjem
rib,
akacij,
zemlje,
trave.
Po pike obadov,
praske,
ranjene podplate.

Trava sem,
mulj,
akacija,
riba,
reka
in zemlja
z odtisi,
kdo ve,
čigavih nog
na zdavnaj prehojenih poteh

ŽIVIM VČERAJ

Zapahnem vrata.
V nabiralniku pustim danes.
S prašno cesto
in odtisi bosih nog
prekrijem asfaltno preprogo.
Sprehodim se do hišk,
vrtov,
konjskih vpreg,
vrčkov piva
na gostilniškem vrtu,
trgovine
s papirnatimi škrniclji,
do gozda
med liste čemaža.

Živim včeraj
za danes,
ki me čaka,
in za jutri.

DA NE POZABIM

Odvržem zdaj,
prej,
potem.
Obrnem stikalo.
Vklopim medčasje.
Poklepetam z mravljo,
objamem drevo,
metulju poravnam krilo,
zakrpam pajčevino,
se umijem z roso.
V vzglavnik skrijem
ptičje pero.
Da se spomnim,
ko bo spet zdaj.

LE STRAN OBRNEŠ …

Obrneš stran.
V predal spomina
pospraviš dneve in noči.
In vse postane zgodovina,
in v njej še čas vse bolj bledi ...

Obrneš stran.
Vsled nejevolje,
zabrišeš kar je kdaj bilo.
In se tolažiš...bo že bolje ...
čeprav se v dvom spoznanja tko ...

Obrneš stran.
Le hipec traja,
prek sivo tlakovanih cest.
A k vragu vse, ko pa ostaja,
v daljavi, upa prazna pest ...

TEBI, MOJEMU …

Če poženeš nad oblake,
do neba tople modrine,
prek katere ptica šine,
kadar k soncu krila steza,
vodi tja svoje korake,
kjer življenje zlahka mine
brez sejanja bolečine,
kjer sovraštvo ni zaveza …

Če te bo ponesla reka,
po kateri redek plove,
v svetove neke nove,
v katerih ni prikazni,
bodi senca vsaj človeka,
skozi trnje, čez ovire,
po poteh, kjer brez manire
mrgoli preveč golazni …

ŽIVLJENJE

Življenje je pesem, v trenutku izpeta,
od rojstva do smrti nenehno obeta,
obeta in vabi ter tu in tam daje,
začne in konča pa se rado jokaje...

To pesem je treba, pač, znati odpeti,
živeti tako, da v oči zmoreš zreti
in, če njen napev še po tebi zveni,
potem kdo poreče – tako se živi!

ROTIM VAS!

Rotim vas:
vse bo po vaše,
tako, kot vam paše,
le – dajte mi glas!

Da, bom priznal:
se nisem izkazal,
vse sem zamazal,
a tokrat bom znal!

Dajte, ljudje,
zaupajte vame,
saj ne gre zame,
za vas se gre!

Jaz le trpim!
Nič mi ni fino,
za Domovino
nenehno gorim!

Da bogatim?
Ste pa za šalo,
pomislite malo,
saj komaj živim!

IŠČOČ

Iščoč
vse življenje,
iščoč, dan za dnem,
in zroč
v razjasnjenje,
nevidno očem,
hodeč
neka pota,
hodeč kdaj nazaj,
trpeč,
kadar zmota
izniči sijaj…

Izbiraš korake,
zdaj sem, zdaj spet tja,
nabiraš napake,
in vsaka velja,
edino, kar šteje,
pogled, ki vzdrži,
če kdaj, vsaj kasneje,
dospeš med Ljudi…

Z MAJICE TITO …

Nekoč sem ... ah, tisti časi,
smo živeli bolj počasi,
bolj počasi in bolj fino ...
srečal luštno prav deklino,
jedra vsa in nasmejana,
prav mikavno razigrana,
ji na prsih, kot ulita,
je žarela slika Tita ...

Smo hodili v Trst po kavo,
in ljubili očetnjavo,
od Vardarja do Triglava
je mladost bila zabava,
od Đerdapa do Jadrana
pa v brezbrižnost naravnana,
dogodivščin nikdar sita,
pa čeprav pod vodstvom Tita ...

Časi in časti so čuda,
se spreminja rodna gruda,
so dvonogi mlačne biti,
včasih perle, večkrat riti,
nad preteklostjo bentijo,
nevretenčarje častijo,
zdaj se križu zopet svita
in vsi pljuvajo čez Tita ...

Tudi ona ... kaj bi pravil,
čeznjo sem že križ napravil,
se je dobro spremenila,
ko je modnemu sledila,
se ji je splačala tranša,
njen junak zdaj Janez Janša,
demokratično zabita
snela je z oprsja Tita ...

A nekoč je ... kaj se hoče,
se spominjati več noče,
ker spomin zna škodovati
pravovernim se ravnati,
ni več ljuba, ni več mila,
se v srce je ohladila,
firma je na njej ugledna,
a brez Tita je zgolj – bedna ...

POTOVANJA DUŠE

Istočasno sanjam v obe smeri.
Na okroglem papirju so
ostale sledi nekdanjih
postopanj.
Poleg iskrenosti iščem le
milino.
Ko sanjam, odgrinjam
resničnost in puščam
sledi na nepopisano
belino.

PTIČJA SLUTNJA

… obrnile so se njihove sence proti vzhodu…mislim, da sem jih našla pri izhodu, ob
petih uri popoldan, s ptiči, usmerjenimi na jug. Kmalu bodo šli, tudi njihove sence
bodo odletele, žarki so nemogoči, da bi jih premagala ena sama misel.
Mislim na jutro, ko se obrne proti vzhodu … na toplino, ki me objame …

Strop je prazen, če nima obraza, prave poteze se zrcalijo na dnu srca.
Srce je jasno, če nima jaza, če je prostorno in večje od neba.

Obračam se proti koščkom smisla, ki naj bi predstavljali pot okoli sveta.
Vsak ima svojo zgodbo, nanizano na en kos,
Kdaj jo bo razumel in razrešil, če nima potrpljenja,
Kdo bo našel svoja hotenja?

Lebdenje ni rešitev, lebdenje je obstanek
Za hip v večnosti prostora –
A v tistem ni življenja, ni poti
Ni iskanja svetlih dni

Resnica in svoboda domujeta le v večno pretočnem
Kadar se zagozdiš, se izgubiš v laži,
Potrebno je veliko vdihov in izdihov,
Da spet greš naprej.

Ti sam si tisti, ki voziš,
Nihče na tem svetu te ne bo peljal,
Če sam ne boš poznal smeri.

ONKRAJ SVETLOBE

Sčemiš pod globokim vdihom,
utekaš pod zatišje mediterana,
medtem ko so te
še maloprej oblegali
severni vetrovi.
Razodel si otroškost,
razumel si modrost.
Prehitro so šle
slutnje, kdorkoli je že
brskal po začetkih.
Jih ni bilo.
Onkraj svetlobe si odšel,
z vedenjem o resnici.
Trdiš, da je tako od zmeraj,
Pa vendar prekineš
na polovici.
Minljivost je ganljiva le
kadar mine, vmes
je brezčasje in nevednost.
Kroženje se te dotakne,
če znaš obsedeti.
Žal včasih ni obstanka.
Ljuba duša,
večna neznanka,
ki storiš ljudem onemeti.
O začetkih slutiš
le kadar nebo spušča vajeti.
Med severnim vetrom in soncem se pustiš ujeti.
Posrkaj zvok, ki ga slišiš,
Morebiti boš tako spet znal začeti.

SO REKLI

So rekli, bolje je tako.
Tvoja sled je sled za soncem.
Spravljaš v red vse te konce.
Ne poznaš začetka, pa
vendar vedno greš od znova.

Bolje zate, da se odkriješ,
so rekli in poslali veter
nad oblake,
da razpiha mračne misli.

Bolje je, če siješ,
so rekli spet,
bolje bo, so rekli,
prav tako so rekli,
saj tvoja sled
sploh nima sence.

POZNAM TE

Stopiš na vrat na nos
do sanj iz polmraka,
tvoj obraz je iskren
v poimenovanju sorodnih duš.
Poznam te iz drugega časa
in prostora,
bil si odet v barve neba.
Še danes ostaja vonj
isti.
Stopi brez misli do sanj
iz tvojega srca.
Poznam te in vem, da
ohranjaš svežino,
ki sem jo iskala že tolikokrat.

LOTOSOV CVET

Je bel in snežno ujet v
nežno mehkobo
vodne gladine.

Ko veter premakne
njegove prste,
pusti, da vse mine.
Da zaniha na delčku
njegovega prostora
mirna pesem

za ljubezen med časom,
ki nima spomina.

SREČANJE

Prideš me iskai
ob sončnem izlivu,
najdeva se v bližini.

POGLED

Žalostne
Velike solze
Ti drsijo izpod vek

In jezero v meni se širi.

BOLEČINA

Danes sem razbolela
Kot sveže zaorana
Bolečine brazda

In nihče
Nihče mi ne sme priti blizu.

BLIŽINA

Šelesteče
Si spolzel mimo
In morala sem se te dotakniti
(vedno bi se te hotela dotikati).

VZNEMIRJENJE

Vznemirjaš me
Do konca
Peščena nepoznanost.

TI SI TU

Ležim
Med tabo in listjem
Med poganjanjem zase
Ležim
In nebo je odprto
S šelestečim prihajanjem

Tukaj si!

POSRKAJ ME

Posrkaj me
S svojim kremenastim bitjam
Ranjiva
Spiralasta
Podrast

List in trepet

(I’m not perfect but I’m alive)

LJUBIM TE

Ljubim te
S soncem
Si iskra
In življenje
Moški in otrok
Ti
Si moje sanje
In cvet v mojem popku-
Danes.

NO NAME

Seciraš me
Nebo je plavo
In spet je o₂ v zraku.

NOROST

Nor si
Popolnoma
In leteče krožnike imaš v očeh.

PADLI ANGEL

Počutim se
Kot padli angel –
Strmoglavljen
Na konice živcev
Srca svojega.

Sredi samotne zime moje sobe,
z rdečimi, kockastimi zavesami
na oknu,
skozi katerega je mrzlo pihalo,
ob sveči,
ki je po stenah risala poskakujoče, rdečelične krice- krace,
so za mizo sedeli spomini.
Dva ali trije so vlekli pipo,
ostali so pihali
v otrple dlani
in šepetali opolzkosti o spečih cvetovih,
ki so se skrivali pod snegom.
Tisti, ki je nosil očala,
se je spomnil na travna pobočja,
posejana z rdečim makom,
med zlatom pšenice
in ječmena,
glasnih ptic,
ki so se spreletavale okoli
strašila
oblečenega v stare, preperele cunje!
Ležala sem na peči
in zadovoljno božala muco,
ki se mi je motovilila med nogami.
Bila je mehka, volna,
vroča pravzaprav.
Kdo ve, zakaj neki so
tisti, ki so se izgubljali
v davni preteklosti,
pozabili nanjo,
ne vedoč,
da jo še zmeraj izzivajo
blagi šepeti,
ki sprva milo in negotovo
pesnijo o drgetu vlažnih mandeljnovih listov,
ha, ha, ha, potem pa se spremenijo
v pihajoče bike,
ki,
pripravljeni na razplod,
vzneseno
in pohotno
mendrajo v vence spletene cvetoče marjetice.
Še dobro,
da so bila jabolka v košari,
ki je bila položena med spomine,
nemirna,
lahkotna,
zrela.
Niso spominjala na sedmino –
vabila so.
Pridi,
in si nalij čašo vina, letnik 1963!

KATARINI

Tvoje stopinje po oblakih
iz sladkorne pene.
Zadrževanje ritma
po skrivnostnih mislih,
ki jih ne poznam.
Poveš le, kar veš o sebi –
in če bo dež, boš odprla dežnik.
Dogaja se, a jaz sem daleč
in le slutim
isto čarobno moč,
ki nosi tebe in mene.

KO SI PRIŠLA

Kako si danes imela velike oči!
Ni bil strah,
lepota v tebi je hotela ven,
na prekopano zemljo mojih besed.
Kako si danes imela lep nasmeh!
Ni bilo veselje,
bil je mir,
ki je kakor cvetoča roža
našla oblake mojih misli
in se jim darovala.
Kako si danes naredila vse prav!
Ni bilo priučeno,
s svojimi kretnjami
si mi pripovedovala,
da sem lahko to, kar sem.

TANGO S KATARINO

Pojem si ritem tanga
in ti stopaš z neznancem po njem.
Ples je prva stopnica.
Predanost druga.
In potem ni več stopnic,
je le še nebo.
Tja boš prišla po tangu,
tam ti ga bom pel
z najbolj svojimi besedami,
saj mi ti odpiraš vrata k samemu sebi.
Plesala bova in pela,
z majhnimi nerodnostmi,
ki to ne bodo več …

IZGUBLJAM TE

Moj tango se izgublja
v prostrano noč.
Tvoje majhno telo ga nosi k zvezdam.
Saj ne veš.
Le nebo je polno.
Vsi ritmi postajajo en ton,
življenje pokoplje življenje,
nebo pa ostaja
v tistem majhnem kotičku očesa
in bo tam vedno ostalo,
v ritmu tanga,
ki se bo razlil
in poplavil šumenje sveta.

TI

Vračaš se kakor brez telesa.
Igra besed na tvojem lepem obrazu
in ples rok, ko hočeš kaj povedati.
V meni prijeten molk,
ko poslušam tvojo tišino.
V meni kipi, ko te gledam.
Čudim se, kako velike sanje
prihajajo med naju.
In ko se zagledam v tvoje telo,
nisi telo.
Ti si lepota.

TIHOTA

Rad imam tihe ljudi.
Prinesejo mi tišino
svojega bogastva.
Rad imam mirne ljudi.
Ob njih se moje bogastvo razcveti.
In čas potuje po oceanih,
rože cvetijo nebu,
zvezde ugašajo v luninem siju.
In pada dež, ki ga slišim,
če ni preveč besed in misli,
če so ob meni mirni in tihi ljudje.

MLADOST IN JAZ

Zdaj tu sam bedim.
Tebe moč mladosti
nosi po oblakih sanj.
Odpirajo se ti vrata,
ključe imajo mladi,
kot si ti.
Tebe široko sonce nosi,
med zadržane zvoke
tanga mladih dni.
A prineseš mi svoj smeh,
pod starimi oboki si kot sonce,
in se godi, godi, naprej,
kot da mlada nisi samo ti.

VESELJE

Kako sem vesel,
da tvoja glava,
ki, kakor moja,
ne ve ničesar,
in ve vse,
zdaj poje tango.
Tvoji koraki
dobijo krila lepote
iz neznane glasbe,
ki zanjo ne razumeva,
od kod prihaja,
a se razliva
v občutja
dolgo pričakovanega
dežja …

ČE BOŠ PRIŠLA

Priplesala boš v mojo sobo.
Z nasmehom bom umil
žalost s tvojega obraza.
Ti boš kaj rekla.
Česar ne veš,
tega ne bo v besedah.
Tvoje kretnje bodo
živele v lepoti,
tvoja iskrivost bo živa.
Nič trenutnega
ni pomembno.
Duši imata vse,
kar potrebujeta.
Če boš le priplesala
v mojo sobo.

TVOJ PLES

Naj te nosi tok.
Dovolj si kopala po resnicah,
temnih in zagonetnih,
svetlikanje je prineslo jutro
in zdaj je zate sončen dan.
Naj te nosi.
Roke dvigaš v ples
in ne pozabljaš na prijatelje.
Naj te nosi, da se naučiš
vdanosti in prepustitve,
da se ne boš upirala,
ker to boli …
Ker znaš dajati,
s skrivnim pogledom navzgor…

PREPUŠČAM SE TI

Oče, Ti si stvarnik mojega življenja.
Ti si hotel,
da sta me oče in mati spočela.
V Tvoji ljubezni je bil ta načrt
Lahko bi se izgubil v skrivnostni temi,
a Ti si hotel, da živim.
Posegel si:
tako veličastno, tako neizrekljivo.
Skozi moje spočetje
si vdahnil svojo skrivnost.
Prepuščam se Ti, Gospod.
Tvoji volji,
Tvojemu načrtu, Tvojemu smislu
in zaupam Tvoji ljubezni.
Četudi me ne vodiš mimo trpljenja,
me nosiš na svoji dlani.
Moje misli usmerjaš,
osvobajaš me osamljenosti
in me poslušaš, ko Ti govorim.
Pustiš me, da Te iščem.
In kadar sem daleč proč od Tebe,
v starhu, negotovosti,
takrat si najbližje moji notranjosti.
Za vedno sem Tvoj otrok
in Ti moj Gospod.

RAD BI ZAPEL PESEM

Rad bi zapel pesem življenja.
Pesem, ki si mi jo podaril,
pesem za vse ljudi,
ki z menoj nosijo svetlobo
Tvojega vstajenja.

Rad zapel bi pesem
za vso vesolje,
za vse zvezde,
ki me čuvajo ponoči,
za Tvoje sonce,
ki za mene nikoli ne zaspi,
za dež in veter,
ki ob večerih nežno me hladi.

Rad zapel bi pesem zanj, Gospod,
ki kot bežeči je trenutek
vstopil v moj svet.
Ki kot svetloba belega je dneva,
ki kot nežen in sijoč
je bil njegov dehteči cvet.
Rad zapel bi pesem za vsak trenutek,
ki je ožarjen bil z neskončnostjo,
ki harmonijo je življenja
spremenil v ljubeznijo.

Samo pesem bi rad zapel, Gospod.

TRENUTEK

Le trenutek me loči od Tvoje svetlobe, Gospod.
En sam, veličastni trenutek,
ko bo moje telo zaspalo v spokojnosti,
ko se bodo oči zaprle za ta svet
in uzrle Tvoj sijaj.
Le trenutek me loči,
ko se bom pogreznil v smehljaj,
v toplino Tvojega objema.
Trenutek, ko ne bom več čutil bolečine,
ne solza na svojih licih,
ne trepeta svojega srca.
Trenutek, ko bom varno počival pri Tebi,
zrl v Tvojo milino
in se še trdneje zavedal, da sem Tvoj.
Čakam ga.
Nestrpno ga čakam in čutim njegovo bližino.
Sprejmi me Gospod takrat,
ko pride čas,
ko pride trenutek za novo življenje.
In pomagaj njim, ki bodo ostali.
Njim, ki se bodo spraševali.
Njim, ki bodo jokali.
Pomagaj jim in jim povej, da jih čakam.
V Tvoji svetlobi, v Tvoji ljubezni,
v Tvojem življenju, Gospod.

MARIBORSKI MOSTOVI

Nad strehami starih hiš,
tam, kjer se boči spravljivo
nebo z milino ljubega Lenta,
v nedrih svežega jutra,
ko tako rade lebdijo misli,
ki jih povezujejo besede,
da so kot bregovi ob reki,
povezani z mostovi,
takrat na prste rok preštevam …
Železniški most.
Dravski »Stari« most.
Titov most.
Malečniški most.
Dvoetažni most.
Koroški most.
Studenška brv.
Slomškov most.
Most na Mariborski otok …
In zdi se, kakor da pajek tke
le na videz krhko pajčevino,
ki povezuje ljudi za trajne vezi.

MARBURGER BRÜCKEN

Über den Dächern der alten Häuser,
dort, wo sich versöhnlich der Himmel wölbt
mit dem Liebreiz des trauten Lent,
in der Brust des frischen Morgen,
wenn die Gedanken so leichthin schweben,
durch Worte verbunden,
dass sie wie zwei durch Brücken
verbundene Flussufer sind,
da zähl ich sie an den Fingern der Hände ab …
Eisenbahnbrücke.
Alte Brücke.
Tito – Brücke.
Malečnik – Brücke.
Zweistöckige Brücke.
Kärntner Brücke.
Studenci – Steg.
Slomšek – Brücke.
Brücke auf die Marburger Insel …
Da scheint eine Spinne ihr nur scheinbar
zartes Gespinst zu weben,
das die Menschen auf Dauer verknüpft.

Prevod: Klaus Detlef Olof, Vezi med ljudmi, Zwischenmenschliche Bindungen; 10. št. dvojezičnega zbornika literarne skupine Društva Mostovi; str. 189 – 190

JAGNJE

vsak travnik skriva osate
zelen prostran odtenek
vmes so drobne spominčice
kjer miluješ oko in duha
vsak človek skriva bistvo
rdečo strnjeno skulpturo
vmes so drobne izjeme
kjer čutiš da se dihat da
vsak travnik v človeku
vsak človek na travniku
vsaka spominčica v strdku
strdek na spominčici
nekoč izlevi najlepšo podobo
izlije najbolj smaragdno zeleno
ki se dvigne nad rdeč vsakdan
za sovisen ples in spravo

GARAVI SOKAK 2012, INĐIJA, SRBIJA. Pesem je prevedena v cirilico in objavljena v njihovem 23. mednarodnem zborniku

IZZA

Skozi naoljeno ključavnico
sveta in pogleda, so vedno
uhajali kriki za tiste, ki
so jim želeli prisluškovati.
Odmev jih je povezal v
trozvezdje, ločeno in
motreče, kot lina vseveda,
ki visi na tanki nitki sna.
Zavest pa se bori z nebom,
zemljo in ravnovesjem vmes.
Črpati iz zemlje ljudski jok,
vraščati v nebo in čim dlje,
še preko, je izgubljeni signal,
ker ravnovesje teče premočrtno.
Skozi krog se dvigne višje le
nedoločeni izbor senc od sonca.

Spletna verzijada 2012, Planet Siol.net, zmagovalna pesem občinstva)

ŠTUNF HAIKU

tatinsko seme
sraka se vrtorepi
neopažena

Kulturni festival Štunf; Maribor 2012; Štunf haiku – 2. nagrada strokovne žirije

KJE GALEBI SE VALIJO?

Bela skala, sprana, zažrta.
Val, ki zopet buta tja.
Čas, ki se ustavlja, boža.
Reže sol, za njim up hlasta.
Gladine lesket modrine, spenjen.
Šelest kril, riba kljuna se drži.
Trava plava, veter glasno,

zvok izvablja, morje šepeta.
Bele misli, čiste roke,
gnetejo, zamahnejo in onemijo.
Kaplje svetijo, v naročju
sanje večerne se lovijo.
Zaton zadnjega krajca se utaplja.
Le kje galebi se valijo?

Poezija na traku, MKC Slovenj Gradec in DEUS – Društvo eksperimentalne umetnosti Slovenija, sodelovanje dvanajstih koroških poetov – http://www.youtube.com/watch?v=faTSZzrrJdY

SPREJEMAM JESEN

Sprejemam jesen.
Vidim sadove
svojih poti
in srebrne lase,
v katerih se ujame
večerni mrak.
Sprejemam počasen
korak med listjem
šumečim, ki se
odpravlja spat.
V vseh barvah
sprejemam jesen.

NAJVEČJI ČAR

V najgloblji dolini
srčne struge se
pretaka vrelec.
V sebi čutim
šepet občutkov,
nasmeha in sanj.
Ljubim lepote
posutih bregov
s cvetjem topline.
V skrivnosti sveta
se skriva največji čar.

TOPA RADOST

V reko padajo
ukradeni trenutki.
Topa radost
bolečine vije
svoje roke
in se plazi
med curki.
Preko neba
se razlije v
mavrico
tiha melodija.

DUŠA ZAPOJE

Opojnost tišine
me vabi med
šumeče trave in
porumenele jase.
Tja med bukve
rdeče me vleče
omamna jesen.
Tvoj obraz se
zrcali v potoku
in med cvetjem se
izgublja pogled.
Tako malo je treba,
da duša zapoje.

VEČBARVNI ČAS

Pestujem sanje.
V večbarvni čas
se vračam vanje.
Na vejah trnje
se suši in skozi
praprot dež rosi.
Opoj večera
cvetove sanj
poljublja.

V ZRAČNI PRISOTNOSTI

Topla sapa
me privablja,
redči zrak in dih
osvetli razpršeni mrak.
Oklepa se drobnih
kapljic dežja,
ki so kot okraski
na rumenih listih.
Vdihavam opojnost
jesenskih poljubov
zavitih v prisotnost
blede noči.

SKOZI ZAVIHEK OBLAKA

Besede se drobijo
kot udarci v
zlomljen čas.
Na spomin
se useda
cvetni prah.
Zadehti po jeseni.
Skozi zavihek oblaka
posije sonce
drobnega upanja.

ZAIDEM V MOLK

Puhasti dež
ruši občutje,
ki pada med
nekaj bledega,
kot v odgrnjeno
meglico.
Zaidem v
svoj molk.
Poslušam
dihanje srca,
ki se zlije v
begajoči mrak.

STEBRIČASTI ZVOKI

Pogled odplava.
Mimo oči bežijo
v temo zaviti
cvetoči vrtovi.
Osat sega
proti meni z
bodičastimi prsti.
V daljavi se slišijo
topi udarci ure in
stebričasti zvoki
padajo na
večerne sence.
Leden obraz
me prebada s
svojimi očmi.

ZAJOKALI SO TOPOLI

V zlatih robovih
jesenske svetlobe
segajo topoli
visoko proti nebu.

Zajočejo z vetrom,
ki se jih dotakne
kot upognjena svetloba
razprtih kril.

Zajemam dih
trepetajočih listov,
božajočih bogov,
jesenske preobleke.

V mehki sredici
mogočnega velikana
spletam gnezdo
svojih sanj.

OD JUTRA DO JUTRA

Z radostjo jutra,
ki valovom na morju se utrne,
vsako jutro pojem nežno pesem.

Polglasno,
vesela, da uživam to lepoto.
Z vztrajnostjo sonca v ekvatorju
bi žgala s poljubi
molče valove morja.

DOPOLDAN

Sonce, sonce,
kakor razbeljena peč.

Skozi mene žari,
z menoj se napaja, raste
vse do globine morja.

Galebi posedajo na valovih,
zdaj svobodno letajo nad
čolni in ladjami,
a ko so utrujeni,
brez strahu izberejo
mesto za počitek.

VEČER

Vse poti me vodijo okrog morja,
začenjajo se in končajo.

Svet se je zožil
v ta mali krog svetlobe,
ki so ga ustvarile
prižgane svetilke na ladjah.

Soba je zadehtela z vonjem po morju,
ki se svetlika,
in po tihem mrmra.

POLNOČ

Razsvetljena ploščat in obala,
nebo svetlo, polna luna, mrežo plete,
zvezde svetijo kot še nikoli.

Glasba neumorno igra.
Nežni sopran se oglasi –
Lahko noč!

Pesem zveni preko valov.
Plesni pari se vrtijo, objeti za slovo,
zvok glasbe v zraku drhti, izgubi se v valovih.

Lahko noč!

Haiga

PASTIRIČKA

KRIL(C)A

BELA PISMENKA

haiku

z belo pismenko
se na safirno nebo
podpisuje Bog

pomrzla trava
v divji nasladi lega
s pohotnim vetrom

premrla luna
na robu stare strehe
meri moč burje

februarska noč
vtika ledene noge
v bele copate

nedeljsko jutro
burja med zvrtinčen dim
čečka svoj podpis

lupina lune
se lahno pozibava
na valu noči

zbujeno jutro
nemo škili na uro
noče še vstati

stasita breza
mrak ji pohotno polzi
čez bele boke

sončen popoldan
cedi toplo medico
brajdam prek neder

zavistna luna
z blodnim očesom strmi
v sončevo avro

ČEZ GRBO MOLKA

sedoka

Čez grbo molka
sramežljivo curljajo
prisiljeni nasmehi.
V temnih zenicah
skrivenčeni odsevi
jeklenijo od strahu.

BELA JABLANA

Tanka

bela jablana
trepetaje zajema
aprilsko ploho
mehak šepet zavijam
v malce skrivnosten nasmeh

Pomladni veter
oblači bister potok
v regratno seme.
Na prodišču svobode
puščam razbrazdan spomin.

Jutranja zarja
ob čaši rose medli
v naročju sonca.
Z nasmehom vsajam radost
med korenine ega.

Spreten ples prstov,
tipkovnica združuje
črke v splet besed.
Skozi misli pretakam
neizživete sanje.

ko smo bili predstavniki moškega človeškega spola v stanovanju največjega francoskega buldoga na svetu še mladi, smo nekaj, kar je najboljše ali vsaj dovolj visoke kvalitete, poimenovali kot dabest ali pa špica. k prvemu smo kombinirali besedo stari, k drugemu pa tstr, saj se je prva žal končala z isto in fonemično trdo črko kot sicer bolj priljubljen tstr, ki opisuje res dobrega prijatelja. danes nečemu, kar je najboljše ali vsaj dovolj visoke kvalitete, mladi pravijo top šit. meni, staremu prdcu iz stanovanja največjega francoskega buldoga na svetu se torej samodejno zastavlja vprašanje, kako je mogoče nekaj, kar je najboljše oziroma vsaj dovolj visoke kvalitete, imenovati za vodilni drek. sem res prestar, da bi razumel? morda bi vprašal največjega francoskega buldoga na svetu, ki ga imamo prebivalci stanovanja tudi za reinkarniranega pabla nerudo? ali pa gre raje odgovor poiskati v kakšnem popularnem reku, glasbi, filmu, športnem dosežku, torej kulturi, ki jo spremlja današnja adolescenčna mladina.

in ko smo že omenili šport v povezavi z rabo angleščine v slovenskem jeziku, ugibam, da se je top šit pri mladih morda prijel po zaslugi nogometa vsaj dovolj visoke kvalitete, saj so žaljivke za top šit nogometne ekipe na otoku - skupni zibeli nogometa in angleškega jezika - vse povezane z blatnim sekretom, ki pada iz naših debelih čreves. najbolj trofejni nogometni klub manchester united (krajše: man utd) nasprotniki radi kličejo manure (gnoj), kadrovsko najdražjega nogometnega kluba manchester city se je pri opozicijskih navijačih prijel vzdevek shity oziroma po naše šiti (drekec), nadalje se je ekipe arsenal, ki slovi z najlepšo igro na otoku, ta pa je imenu navkljub tudi zelo neučinkovita, prijel vzdevek arse (rit), ... tako se sprašujem, če morda top šit k nam prihaja prav iz nogometne anglije ...

razmišljanje o izvoru top šita pa bom vseeno prenesel na kak pasji sprehod. takšnih bo še kar nekaj. ko sem na primer včeraj zvečer sprehajal največjega francoskega buldoga na svetu, sem nenadzorovano momljal kombinacijo nekje slišanega nadgrajenega besednega zaporedja top šit, stari, top šit. saj veste, ko nezavedno, cel dan ali teden, požvižgavaš neko obupno melodijo, ki si jo slišal na vsiljenem mediju? top šit, stari, top šit. top šit, stari, top šit. top šit, stari, top šit. top šit, stari, top šit. top šit, stari, top šit. top šit, stari, top šit. momljanje se je toliko stopnjevalo, da sem se ob njem celo zabaval in pozabil na veliko potrebo svojega spremljevalca. tako je top šit, stari, top šit na koncu postal dog šit, stari, dog šit, in ker ne zavijam nečesa, kar zgnije v treh dneh, v nekaj, kar razpada tri stoletja, ter ga vedno stisneva nekam, kamor sonce ne posveti, otroška roka ne poseže in ekshibicija ne moti živalskih fašistov (morda pa so le tiho, ker je ob psu dvometrska omara), je bil tokrat, ko ga je spustil na nekoliko bolj vidno in dostopno zemljišče, izrek iz top šit, stari, top šit takoj nadgrajen v dog šit, stari, dog šit, ki smo ga in ga bomo ponavljali tudi na prihodnjih sprehodih nesposobnega pisatelja in v telo največjega francoskega buldoga na svetu reinkarniranega pabla nerude ...

dog šit, stari, dog šit ...

»Tu Klic v sili! Me slišite? Pravkar smo dobili signal, da je pri gospe Golob nekaj narobe. Naj pošljemo intervencijo?«

»Ne, hvala. Sama grem pogledat, kaj se je zgodilo,« odgovorim napol v spanju. Komaj sem dobro zatisnila oči, ko me je prebudil telefon. Stečem v kopalnico, v trenutku slečem pižamo, skočim v kavbojke, oblečem pulover. Nadenem si jakno, vzamem torbico in že tečem po stopnicah do parkirišča. Roka se mi trese, ko odklepam vrata avtomobila. Ves rosen je, obrisati moram stekla, če se hočem odpeljati. Motor zahrumi v rano jutro, ko pritisnem na plin in speljem po ulici proti mestu. V križišču na semaforju gori rdeča luč.

Daj, no, daj, ugasni že, jo priganjam, ona pa nič. Kar sveti rdeče in me jezi. Morda gre za sekunde, za življenje, ki ga lahko rešim, če bom pravi čas tam. Kaj pa če ne bom? Če bom za sekundo prepozna? Najraje bi prekršila prometna pravila in peljala skozi vse rdeče luči na semaforju, da bi bila takoj pri mami.

Kaj se je zgodilo? Je mama spet padla? Se je poškodovala? Nemirne misli divjajo po možganih, preskakujejo kot iskrice. Noga močno pritiska na plin, bolj in še bolj, zdaj vozim skozi rumeno luč na semaforju. Dobro, da je cesta prazna. Samo dva ovinka še in bom pri maminem bloku. Stečem iz avta, hitim po stopnicah, ki vodijo v prvo nadstropje. Ključ v desnici takoj najde ključavnico, odklenem vhodna vrata. Dih mi zastaja, polašča se me strah.

Bo treba poklicati reševalce? Kaj če jo najdem ležati na tleh v krvi?Ne bom se znašla! Joj, kaj naj naredim? Naredim globok vdih.

Vstopim v predsobo, tesnoba se napihuje kot ogromen balon. Še en korak in že jo zagledam. Sedi na tleh nebogljeno kot otroček, ki se komaj uči hoditi in mu je spodletelo.

»Mami, kaj se je zgodilo?« vprašam z olajšanjem, ko ugotovim, da ni nikjer nobene kapljice krvi, niti ne kaže, da bi jo kaj bolelo.

»Sedla sem mimo kavča,« nedolžno pojasni. »Ne morem se pobrati.«

»O, mami, sama te ne bom mogla dvigniti,« Po prvem neuspelem poskusu, da bi jo dvignila s tal razočarano priznam: »O, mami, sama te ne bom mogla dvigniti. Na pomoč bom poklicala Benča.

Telefon dolgo zvoni v prazno. Ja, saj res, kdo pa bi ob dveh zjutraj čakal na telefonski klic. Na koga naj se obrnem, če se ne javi? Ko že skoraj obupam, se sin oglasi. Neje voljen je, ker ga predramim iz spanja. Na hitro mu pojasnim, kaj se je zgodilo

»Takoj pridem,« mi zagotovi. Res ne mine niti pet minut, ko je že pri vratih.

»Omica, kaj se je zgodilo?« vpraša zaskrbljeno, a gleda nekam navihano, ta njen vnuk.

Še preden ji uspe odgovoriti, vešče prime svojo babico pod pazduhe in jo dvigne kot Martin Krpan kobilico. Posadi jo na kavč, vsi trije si oddahnemo.

»Te kaj boli?« sprašujem in jo tipam po rokah, glavi in nogah.

»Ne, nič me ne boli. Le prestrašila sem se, ko sem padla kot snop po tleh.«

»Bodi bolj previdna, ko sedeš na kavč,« ji dobrohotno svetujem kot že neštetokrat in zazeham. Spet bo kratka noč, pomislim.

Prinesem ji skodelico čaja, ki ga pije z velikimi požirki. Sinu skuham kavo, malo še posedimo v kuhinji in se pogovarjamo, kot da se ne bi nič zgodilo. Padec je pozabljen. Preden s sinom odideva, gre mama s hoduljo, ki je že nekaj let njena opora, sama na stranišče. S sinom se želiva prepričati, da lahko hodi. Pomirjena sva, se posloviva in odpeljeva vsak na svoj dom.

Na poti domov vozim počasi, nobenega prometa ni ob tej zgodnji uri. Luna me spremlja vso pot. Premišljujem o vseh maminih padcih v zadnjem času, ko jo s sinom pobirava s tal. Dobro je, da ima Rdeči gumb za klic v sili, dobro, da nismo daleč narazen in lahko hitro skočim k njej. Kaj pa potem? Kako bomo skrbeli zanjo? Doma pomirjena ležem v posteljo, a spanec ne pride. Po glavi se mi motajo razne misli:

Morda bi jo morala vzeti k sebi na stanovanje. Pa si tega ne želi. Rada je sama s svojim mirom in redom, v stanovanju, kjer je živela s svojim z možem. Skrbi me, kako dolgo bo sploh še lahko hodila?

Kmalu po tistem nočnem padcu neko dopoldne zazvoni telefon. Kar stresem se, saj ti zadnji telefonski klici vedno pomenijo nekaj slabega.

»Halo, Cita pri telefonu,« se oglasim.

»Prosim, pridite hitro k mami,« prepoznam glas patronažne sestre Klare. Že dalj časa hodit negovat mamo, posebej zadnje leto prihaja vsak drugi dan in ji previja bolne noge.

»Kaj se je zgodilo?« plane iz mojih ust.

»Vaša mama je padla in mi ne more odpreti vrat,« odgovori v eni sapi.

»Takoj pridem,« odgovorim in že pograbim avtomobilske ključe. Po poti do avtomobila si oblačim plašč. Tokrat imam srečo, da zapeljem v zeleni val in nikjer ne čakam na odprti semafor. Sestra Klara stoji pred vrati, kjer je na tablici vgravirano ime Julijana Golob. Patronažna sestra je nervozna, mudi se ji k drugim pacientom, izgublja dragoceni čas.

»Pridite,« na široko odprem duri, da lahko s Klaro vstopiva.

Mama sedi nemočno na tleh ob kavču. Kaže, da ni poškodovana. Pojasni nama, da sama ne ve, kako je pristala na tleh.

»Kar naenkrat sem se znašla ob kavču,« pove s tresočim glasom, ko zmajuje z glavo.

»Vas kaj boli?« sprašuje patronažna, ko obe iščeva znake poškodb.

»Palec na desni nogi,« pokaže mama na nogo.

Klara ji sname nogavico. Zagledava močno otečen palec, ki se barva v vijolično barvo.

»Prinesite led,« zaukaže patronažna. Stopim do hladilnika, vzamem večjo ledno kocko iz zamrzovalnega predala, jo zavijem v krpo in položim na vijoličasti prst.

»Nekaj časa vas bo bolelo,« pojasni Klara in mi naroči, da naj pogosto menjavam ledene obkladke.

Mama občasno zajavka, ko ji Klara previja noge. Na obeh golenih ima velike boleče rane iz katerih se cedi ogromno tekočine. Z njeno službeno kolegico Majo jih izmenično previjata vsak dan. Takoj, ko Klara odide, pokličem sestro Lizo:

»Liza, mama je padla. Ima poškodovan palec. Ne, ni zlomljen, le močno je udarjen,« pokomentiram.

Liza obljubi, da bo popoldne prišla negovat mamo. Sama moram po vnukinjo v vrtec. Komaj prispeva z Mino domov, že spet me preganja telefon.

Prepoznam Lizin glas, ki hlipa v slušalko:

»Mama je nezavestna. Poklicala sem njenega zdravnika. Lahko prideš sem še ti?« hlipa v slušalko.

»O, Liza, kdo bo pa čuval Mino? Bom prišla, takoj ko bo mogoče,« ji odgovorim.

Mina me vprašujoče gleda, ko mi solze počasi drsijo po licih.

»Babi, kaj je narobe,« želi izvedeti vnukinja.

»Moja mamica je zbolela,« ji pojasnim na kratko in obrišem mokroto z obraza.

Nemirna sem. Ne morem do mame, ta trenutek res ne morem. Črne misli se plazijo po moji glavi, jaz pa bi morala biti vedra ob moji mali punčki, ki še ne ve, kaj pomeni smrt. Beseda smrt je tako kruta, nihče je ne mara in vsi se bojimo tega končnega dejanja nekega življenja. Vsako življenje se začne z rojstvom in konča s smrtjo. Zdi se tako samoumevno. Tudi cvetica zraste iz semena, se razvija, nas razveseljuje s svojo lepoto in prijetim vonjem. Potem pa oveni. Ne morem se zbrati, moje misli so pri mami, ki morda zdaj umira. Spomnim se, da sem še nedavno pomislila, da bi bila smrt zanjo odrešitev. Njene bolne noge so bile močno otečene in iz njih je odtekala limfna tekočina. Nekajkrat na dan smo ji Klara, Maja, Liza in jaz menjavale povoje in jih mazale z mazili, ki niso nič ublažila njenih bolečin. Rani na obeh nogah sta se iz dneva v dan večali. Bilo je brezupno. Le kako je morala mama trpeti! Vsak njen korak ob hodulji je zanjo pomenil velik napor.

Hčerka je prišla predčasno po vnukinjo, sama pa sem odhitela k mami. Sestra Liza je sedala na stolu ob kavču, kjer je še vedno brez zavesti ležala mama. Nikoli je še nisem videla brez zavesti. Pogled nanjo je bil zastrašujoč. Ali se zaveda, morda umira?

»Dr. Kolar je bil pri njej in pravi, da gre za rahlo možgansko kap,« pojasni Liza.

»Zakaj je ni napotil v bolnišnico?« me zanima.

»Pravi, da si bo morda sama opomogla. Do naslednjega dne bomo počakali.«

»A tako?« ne morem verjeti. Kolikor se spomnim iz raznih napotkov, ki krožijo po internetu, je najpomembneje bolnika s kapjo čim hitreje spraviti v bolnišnico. Prvi dve uri naj bi odigrali pomembno vlogo pri tem, če bo s pacientom potem spet v redu. Lahko nastopijo nepopravljive poškodbe možganov. In prav tega sem se bala.

»Saj veš, da naša mama ne bi preživela v tistem okolju.« Sestra to pove zelo odločno. Samo prikimam, saj ne morem ugovarjati zdravnikovi in Lizini odločitvi.

»Nobenih zdravil ji ne smemo dati, samo čaj ali vodo,« še pojasni Liza.

S sestro sediva brez besed, vsaka s svojimi mislimi. Obema je težko. Za nama je že mnogo dni intenzivne skrbi za mamo, ko se dnevno menjavava pri njej. Podajava si kljuko, da ni mama niti za trenutek sama. Vsaka od naju ima svoje življenje, svoj dom in otroke in svoje obveznosti. Imam dve vnukinji, hčerkama pomagam pri varstvu deklic, ko sta v službi. Malo časa mi preostane zase, pa tako rada bi počela to in ono, kar me veseli. Pa ne morem. Skrb za mamo je na prvem mestu.

»Nocoj bom prespala pri mami,« se ponudi Liza. Nežno boža mamo po laseh, ona pa ne daje nobenih znakov zavedanja. Občudujem Lizo, kako zna pokazati svojo naklonjenost mami. Sama tega ne zmorem. V grlu imam cmok, težko mi je, a mame ne morem pobožati. Liza vedno poljubi mamo, ko pride k njej na obisk. Sama jo poljubim le, kadar grem za dalj časa zdoma. Nekaj globoko v meni preprečuje to čustveno bližino, tak neposreden stik z osebo, ki je v življenju veliko naredila zame. Lahko bi rekla, da je nama s sestro posvetila svoje življenje. Ni mi težko narediti karkoli zanjo, a pobožati in poljubiti je ne morem. Sprašujem se, kje tiči vzrok za tako moj odnos do mame. Potem odženem te neprijetne misli, globoko zajamem sapo, pogledam Lizo in rečem: »Jaz pa jutri.«

Naslednji dan dežuram pri mami. Njeno stanje se ne spremeni kaj dosti. Usta ji nežno navlažim z limono stisnjeno na gazo, vsake toliko ji dam nekaj kapljic vode v izsušena usta. Jezik ji nekoliko gleda iz desnega ustnega kotička. Komaj slišno diham ob njej, hodim po prstih kot da bi se bala, da jo bom prebudila. Zdravnik pride pogledat, kako je z njo. Omeni, da ni slabše. A tudi tega ne reče, da je kaj bolje. Negotovost ostaja. Se bo zbudila ali bo zaspala za vedno? Bolečina v prsih pritiska na vse strani. Hromi me. Tudi občutek, da moj odnos do mame ni dovolj iskren in ji nisem dovolj hvaležna za vse, kar je storila zame, me boli. Tolažim se z mislijo, da je ona sama želela varovati svoje vnuke, ko sem bila v službi in je zame žrtvovala svoj prosti čas. Po drugi strani pa je bila morda preveč vpletena v mojo družino, kar je z leti postalo moteče. Premalo zasebnosti je bilo. Saj je vse izpadlo dobronamerno, pa vendar. Oddahnem si, ko me Liza zamenja za nočno dežurstvo. Misli lahko preusmerim drugam.

Tretji dan sem spet pri njej. Preseneti me, ko odpre oči in hoče nekaj povedati. Pa ne more. Nasmeh preleti moj obraz. Živa je! Ne bo umrla! K ustom ji prislonim lonček s čajem in slamico. Srka čaj in kar ne neha piti. Ne morem se načuditi, koliko čaja popije. Vprašujoče me gleda, jaz pa ji pojasnim, da je dva dni skupaj spala. Potem spet zadrema in tako se ponavlja ves dan – se prebudi, pije čaj, nekaj nerazumljivega zamomlja in spet zadrema. V meni raste upanje, da ne bo umrla. In da ne bo posebnih posledic zaradi rahle kapi.

»Liza, mama se je prebudila,« navdušeno govorim v slušalko.

Na drugi strani žice zaslutim ihtenje.

»O, hvala bogu! Bala sem se, da bo umrla,« tiho prizna Liza.

»Tudi jaz. Pa saj veš, da je naša mati korenina,« se pošalim.

»Prišla bom s prvim vlakom,« še doda preden odloži slušalko.

Utrujena sem in vesela, da pride Liza. Zadnje dni je doma vse narobe. Toliko stvari je treba postoriti za mojo družino. Trpim, ko se vračam od mame. Na glas ihtim, jočem med vožnjo, ko pomislim, da bo mama morda umrla. Obenem pa se bojim, kako bom zmogla še skrb zanjo, ko že sedaj nimam časa na pretek. Skrbi me tudi za Lizo. Obe jih štejeva že krepko čez šestdeset in nobena ni posebno zdrava. Posvetujeva se, kako naprej. Zdaj mama nikakor ne more ostati sama niti za trenutek. Pomislim na dom za starejše, kjer bi strokovno poskrbeli zanjo. Liza pa vztraja, da mora mama ostati v svojem stanovanju, v okolju, ki ga je navajena in se v njem dobro počuti. Bova že nekako, pravi.

Dan za dnem je mama manj spala podnevi in počasi so njeni neartikulirani glasovi postali razumljive besede. Razen čaja je pila tudi mleko in vodo, kuhali smo ji kompote in kmalu je pojedla prve žlice dobre domače kokošje juhe, ki daje moč.

»Vas pa ne poznam,« me nekega dne preseneti mama.

»Mama, jaz sem, Cita,« ji rečem.

»To pa ne bo res. Cita ima dolge svetle lase, vaši so pa kratki in temni,« pove odločno.

»Mama, postrižene lase imam,« vztrajam .

»Ne, ne govorite. Vem, da vi niste Cita.«

Potem nadaljuje:

»S Cito sva se dobro razumeli, ko sem hodila k njej varovat njene otroke. Veliko sva se pogovarjali. Vse mi je zaupala. Potem pa me je kar na lepem prepričala, da me ne potrebujejo več. Da so otroci že dovolj stari in so lahko sami doma. Vem, da je zelo trpela, ker jih je njen Slavko zapustil.«

Te besede me zadenejo v živo. Zaceljena rana se odpira. Bolečina je neznosna. Ne vem, kaj bi rekla. Oči me skelijo, a se premagam, da ne pričnem jokati. Ne, pred mamo ne bom jokala. Tudi takrat nisem, ko me je mož zapustil. In nikoli, kadar je mama načela temo o njem in mi vedno znova odpirala stare rane.Ničesar ne morem reči. Le tiho požiram sline.

Mama nadaljuje:

»Tudi jaz sem trpela, ko sem tako iznenada ostala doma. Rekla je, da so otroci dovolj stari, da ne potrebujejo več varstva, ko je ona v službi. Pogrešala sem svoje vnuke. O, zelo sem jih pogrešala.«

O meni še naprej govori kot o tretji osebi. Odpira mi stare rane in začutim, da je med nama veliko neizrečenega, da nisem iskrena do nje v najinem odnosu. Vedno znova mi prihajajo v misel podobe, kako je lepo skrbela za moje otroke in mi je bila vedno na razpolago za varstvo. Ne želim se vračati v tiste čase, ko sem z njo prekinila pristne stike. Tudi z Lizo. Ko sem se ločevala od moža, mi nista stali ob strani kot bi pričakovala od matere in sestre. Več podpore sem bila deležna od tašče in svakinje. Kot da bi dala prav mojemu možu, da nas je zapustil. In prav to me je bolelo

Ne, mama moja draga, sem se odločila tedaj, ne bom se tako navezala nate, da bi trpela, ko boš umrla. Vse bom naredila zate, ko boš stara in bolna, a mojih čustev ljubezni ti ne bom nikoli več dala. Nisem jih več sposobna pokazati, ker ste me vsi razočarali. Postala sem čustveni invalid.

V grlu imam cmok, nič ne morem odgovoriti na mamine besede. Obe boli praznina, ki je z leti nastala med nama. Velika je in gosta, da ne more nekdanja ljubezen do mame ali sestre skoznjo. Grem v kuhinjo, se vrnem k njej v sobo in ji ponudim juho v emajlirani skledici. Hvaležno me pogleda in pravi:

»To skledico sem kupila za Aliso, ko je večkrat spala pri meni.«

»Zdaj pa ti najraje ješ iz nje,« dodam spravljivo. Pri srcu pa me zbode. Kako lepo je skrbela za mojo najstarejšo hčerko, da sem lahko brez skrbi hodila v službo. Zdaj je moja hči že sama mama in jaz čuvam njeno hčerkico. Ali se res zgodovina ponavlja, me prešine.

Redno hodim k mami že dobro leto. V tem času se je njen razum zbistril, ne zamenja me več z neko tujo žensko. Ve, da sem njena mlajša hči Cita. Ob skrbni negi si je opomogla. Žal ne povsem. Njene že prej nezanesljive noge so povsem odpovedale. Sedaj preživlja svoje dneve v bolniški postelji. Negujeta jo skrbni negovalki, ki poskrbita zanjo zjutraj in zvečer. S sestro skrbiva za vse potrebno in mama ne trpi nobenega pomanjkanja. Stalni stiki z mamo in pogovori z Lizo počasi rahljajo vozle zamere. Svojim čustvom puščam prosto pot. Zavedam se, da bom nekega dne ponovno zelo trpela.

Počasi se je sonce kazalo izza gora, ko se je Kurent vračal z gostije. A ne bi bil Kurent, če ne bi prepeval kake hudomušne, če ne bi godel kake poskočne. In kaj se je slišalo?

»Le tri dni sem služil,
tri račke prislužil
in cvenka poln meh
za šale in smeh …«

Res je na hrbtu nosil čudno bogastvo: gosli in malho s tremi pečenimi račkami in vrečico s cekini, ki so zapeljivo cingljali. In ker je kar naprej veselo prepeval in igral na gosli, je priklical iz hiš vso vas, skozi katero je hodil. Ker je bil Kurent dobrega srca in je znal brati iz oči, je začel svoje bogastvo razdajati – eno račka fantičku, drugo stari mamki in tretjo bolehnemu dedku. Tudi cekine je v treh zamahih stresel med reveže. Je že tako zagnal, da se kakemu bogatinu ne bi prikotalili pred noge. Potem je veselo pomahal ljudem in odšel. Na poti je pel in godel:

»Tri račke dobil,
tri račke zgubil,
cekine razdal,
brez cvenka ostal …«

Ampak melodija je bila vseeno poskočna, Kurentov obraz srečen.

Kaj kmalu pa so se prav grdi oblaki prikradli izza hribov. Tudi prve kaplje so padle. Kurent je skril svoje gosli pod suknjo in potlačil svoj širokokrajni klobuk globoko na oči. A blizu gozda se je nenadoma pojavil pred njim star mož in poprosil Kurenta za njegov klobuk.

»Veš, ti si še mlad, meni bi pa ta tvoj dežnik rešil življenje,« je razložil.

Kurent ni dolgo pomišljal. Ko pa ga je mož vprašal, kako mu naj poplača to dobro delo, se je Kurent nasmehnil in rekel:

»Kar dam, dam iz srca!«

In sta šla vsak svojo pot. Seveda Kurent niti malo ni slutil, da je ta ubogi, zgarani možic nekdo … Pst! … Komaj je spet zasijalo sonce, si je posušil obleko in lase, privlekel na suho gosli, zaigral in zapel:

»Tri račke dobil,
tri račke zgubil,
cekine razdal,
brez strehe ostal …«

In je hodil in hodil, kar se je oglasil njegov želodec.

Pa se je naš veseljak glasno pogovarjal sam s seboj:

»Lačen sem, lačen. Račka bi mi teknila. – Eh, Kurent, saj veš, da si vse premoženje razdelil! – Ampak zdaj bi bil s koščkom kruha zadovoljen. Hej, hej, morda pa moj žep premore še kakšno skorjico …«

Hitro je sedel pod košato drevo, segel v žep in privlekel iz njega – klobasico. Uh, kako se mu zasvetijo oči! A to še ni vse. Te klobasice se drži še druga in tretja in – jojmene, cela veriga jih je! Kako mu je bil hvaležen želodec, ko se je lotil prve in druge. Tedaj pa se je ena od njih oglasila s človeškim glasom:

»Kurent, dober tek! Ampak vedi, da smo me čudežne klobasice. Nekaj nas le spravi v svojo torbo in prihrani za čas, ko bi nas potreboval. Če si ti zaželiš, se lahko spremenimo v trdno, jekleno verigo. Zapomni si to!«

Kurent je od začudenja kar zavijal oči, se zamislil in dejal:

»Hm, to si pa res velja zapomniti! Ampak, ljube klobasice, spravile ste me tudi v hudo zadrego. Veste, da sem tako žejen, da bi izpil celo jezero. Nimam pa niti pol cekinčka več!«

»Saj ga ne potrebuješ. Pomoč je že tu!« je nekdo spregovoril z globokim glasom. Kurent je pomislil, da se mu morda blede, in je pogledal naokrog. A na mahu pred njim je stala steklenica in rekla:

»Le srkni požirek! Zdaj sem vinček, a če bi me praznil hudoben človek – pekoče žganje. Na tvojo željo sem pa – lepilo. Da, lepilo! Saj si dovolj prebrisan, da bi znal to izkoristiti!«

Ali verjamete, da Kurent dolgo ni mogel priti k sebi? Spravil je klobasice in steklenico v torbo, kimal z glavo in spet glasno modroval sam s seboj. Ker se je medtem zvečerilo, je odkolovratil do bližnjega gozda. Tu bo lahko razmišljal in nato prespal noč. Našel je primerno ležišče na zelenem mahu. Pod glavo je hotel dati le svoj klobuk, ker se ni takoj spomnil, da ga je bil podaril starcu. Toda saj mu ni bil potreben! Že je imel namreč pod utrujeno glavo blazino, ta pa se je razrastla v udobno spalno vrečo, ki je spregovorila s piskajočim glasom:

»Kurent, kar dobro se naspi, da boš lahko spet razveseljeval ljudi! Toda ne pozabi, da je na zadrgi ključavnica, ključek pa v tvojem žepu. Lahko noč!«

Kurent ni utegnil izreči ničesar podobnega zahvali, ker je v tistem trenutku že zadremal.

Drugo jutro se je Kurent prebudil ves svež, zadovoljno in skrbno je pregledal spalno vrečo, jo zvil in stlačil v malho poleg klobasic in steklenice. In potem je spet veselo hodil po svetu, igral na gosli in prepeval, le da o svojih čudežnih predmetih ni zakrožil nobene pesmice. Spet je spravljal ljudi v dobro voljo, prislužene dobrote pa je delil z revnimi.

Ker pa na svetu živijo tudi hudobni ljudje, je nekoč Kurenta doletelo nekaj hudo neprijetnega. V temnem gozdu ga je napadel razbojnik. Hotel je vrečko s cekini, ki je Kurent seveda ni imel več.

»Ne laži, sicer boš visel …!« je grozil tolovaj.

Kurentu je tedaj nekaj šinilo v glavo in je milo, zelo milo zaprosil:

»Pa pojejva najprej dve klobasici, da me mine strah in bom potem bolj junaško stopil pod vejo, kjer bom na njej pozneje bingljal …«

Razbojnika je zabavalo Kurentovo prestrašeno prosjačenje, ker ni vedel, da je igra. Ko je privolil, so klobasice švrknile iz malhe, se spremenile v verigo in presenečenega širokoustneža priklenile k drevesu. Šele čez tri dni je smel oditi iz gozda.

Kurenta pa niso preveč spoštovali peklenščki, ker si jih je v svojih šalah mnogokrat privoščil. Eden od njih se je neke noči pred polnočjo odločil in – tudi v gozdu – počakal na Kurenta. Temu je sicer močno bilo srce, ko je zagledal rogateža, a strahu ni pokazal. Celo smejal se mu je, saj se je spomnil na steklenico in mu predrzno predlagal, da oba srkneta nekaj požirkov, potem pa se spoprimeta, kot se spodobi. Hudobec je nasedel. Žganje mu je malce zaprlo sapo, Kurent pa je medtem zlil nekaj kapljic na tla, kjer je poskakoval peklenšček. Nenadoma je ta začel vpiti in prositi, kajti žganje se je spremenilo v lepilo in siromak je bil prilepljen na tla, kot da je padel v past za lisice. Kurent je trikrat tri dni imel ujetnika prikleščenega, ker mu je šele zadnji dan zatrdno obljubil, da ga bodo on in vsi njegovi pajdaši za vedno pustili pri miru.

Kurent pa je ukanil tudi samo gospo Smrt. Ko se je prikazala in škodoželjno dejala, da se ga je odločila spraviti s sveta, se je prebrisani Kurent naredil, kot da ga je zadela kap. Telebnil je na tla. Smrt se je nasmehnila, se veselo zavrtela naokrog in rekla:

»Bratec, zdaj te pa imam!«

Ker pa jo je zasrbel nos, je segla po torbico in iskala robček. V tistem pa je naš prebrisanec skočil pokonci, jo zgrabil, stlačil v spalno vrečo in skrbno zaklenil, saj ključka še ni bil izgubil. Joj, kako je Smrt vreščala in prosila milosti! Kurent ni hotel nič slišati. Tri tedne jo je imel v vreči, ker mu je šele takrat obljubila, da se naj za čas svojega odhoda na oni svet sam odloči. In obljubo je držala.

In Kurent je spet hodil in hodil po naši zemljici in razveseljeval in osrečeval ljudi in so minevali dnevi, tedni, pomladi … Nekoč – ležal je pod košato jablano daleč za vasjo in se pogovarjal z zvezdicami, ki so se prižigale na nočnem nebu – pa se je nenadoma odločil, da se preseli v nebesa. Samo kako priti skozi nebeška vrata mimo strogega vratarja svetega Petra, ga je skrbelo. A je tvegal. Toda prvi dan ga je sveti Peter grobo zaničljivo odpravil, rekoč:

»Hm, Kurent! Saj nisi opravil nobenega dobrega dela. Za lenuhe pri nas ni prostora!«

In je zaloputnil vrata, da je Kurent kar odskočil. Drugi dan je prinesel s seboj mastnega petelinčka za darilo in prepričeval vratarja, da je razveseljevanje ljudi vendarle tudi dobro delo. A sveti Peter je spet posmehljivo dejal:

»Nič ne bo s tvojim petelinčkom in sladkim besedičenjem!«

Še bolj je zaloputnil vrata. Kurent je bil ogorčen:

»Taka nevljudnost! Če sem opravil z razbojnikom, peklenščkom in …,« je razmišljal in se nasmehnil, ko je odhajal skozi vrt pred nebeško palačo.

Tretji dan se je skril za staro drevo ob vhodnih vratih in pričel igrati milo, v srce segajočo melodijo, ki je prebudila tudi svetega Petra. Radoveden je bil, kdo igra tako lepo, in odprl vrata. Ker pa je bil že malo naglušen, je odšel dalje po stezici do senčnice, da bi našel umetnika. Takrat pa Kurent – hop! – skozi vrata. Uspelo mu je! A kako je bil presenečen, ko je na obešalniku zagledal svoj širokokrajni klobuk. Navdušen je kričal:

»Moje dobro delo je tu! Moje dobro delo…«

S svetim Petrom, ki se je razočaran vrnil, sta se potem dolgo časa prepirala, a vse se je na mah uredilo, ko je pristopil sam Bog in dobrodušno povedal:

»Res je to Kurentovo dobro delo. Klobuk je bil nekoč podaril – meni.«

Zdaj je vratar zmajal z glavo, Kurent pa je ves srečen zavriskal, pograbil svoje gosli in začel igrati. Sedaj je seveda odzvanjala naokrog razigrana, poskočna melodija.

Veseli Kurent in njegove čudežne gosli so odslej pričarale marsikatero prijetno urico sicer resnim nebeščanom.

Ne vem več, zakaj smo se odločili za tisti kraj. Grad je od zunaj dajal zapuščen, toda mogočen videz, ko se je tako čvrsto držal v tisti strmini nad reko. Vendar so nam že velikanska lesena vrata pri vhodu govorila, da je znotraj nekaj posebnega. In res! Kaj je lahko za praznovanje rojstnega dne bolj primerno kot prostor, ki se nam je prikazal tedaj ?

Pet velikanskih sodov, polnih žlahtne kapljice, velika miza za izbrano družbo in mogočne pajčevine pod stropom za dekoracijo. In mehak, skrivnosten hlad. Še zdaj ga čutim. Še danes ne vem, ali je bil samo zaradi temperature, ki prija vinu, ali pa je bilo v njem še nekaj drugega, nerazložljivega. Koliko desetletij je prebival ta prostor v tišini in miru, sem razmišljal, medtem ko smo vanj nosili komponente glasbenega stolpa. Te nekako niso sodile sem. Violina mogoče, ali star klavir, z baročnim zvokom. Toda časi so drugačni, brez glasbe na praznovanju ne gre. Prvi zvoki iz zvočnikov, ki so se ostro odbijali od obokanih stropov, so zveneli malo predrzno, toda ko se jim je pridružilo prijetno petje vesele druščine ob veliki starodavni mizi, polni dobrot in dobre kapljice, se je občutek neprijetnosti hitro izgubil, prostor pa je postajal vse bolj domač. V zraku je ostalo nekaj nedoločljivega. Kot obljuba. Obljuba da se bo zgodilo nekaj posebnega.

Trk kozarcev, nazdravljanje in požirek vina so prekinili tok mojih misli. Vino je bilo zares čudovito, čutiti je bilo, da ga je naredil nekdo, ki to dela z ljubeznijo, s prefinjenim občutkom.

Ja! Menihi to znajo! Požirki so postajali vse daljši, po telesih se nam je razlezla prijetna toplota, družba je postajala vse bolj razigrana.

Nekaj pa mi ves čas ni dalo miru.

»Poglej me v oči, ko nazdravljaš!« mi je rekla in mi podala roko z besedami: Alenka sem! In držal sem to roko, mehko in voljno, dosti dlje, kot se spodobi za predstavitev.

To sem v njenih čudovitih očeh takoj opazil. V njih je bil poseben izraz. Veselje in kanček otožnosti hkrati.

Pozneje, na razgreti zabavi, so se najini pogledi vse pogosteje srečevali in trajali vedno dlje.

Kaj vse je bilo v teh očeh! Nekaj neevropskega, azijskega, morda japonskega.

V petju sva se takoj ujela. Igrivo je bežala z glasom v višave in nižine, jaz sem ji sledil, dokler ni šla tako visoko, da je nisem mogel več ujeti. Kot kakšen pevski – ti loviš. Odlična je bila v tej igri, slutil sem, da njen glas veliko obeta.

Lep julijski popoldan se je sanjavo in skoraj neopazno prevesil v večer, na prej jasno nebo je priplavalo nekaj kopastih oblakov. Obljubljali so kratko osvežitev. Skozi zamreženo okno velike grajske kleti smo lahko kdaj pa kdaj videli blisk, ki mu je po kratkem premoru sledilo zelo oddaljeno grmenje. Občutek je bil res mističen. Še in še bi se mu predajal, če ne bi Alenka poskrbela za spremembo.

Naenkrat sem na konici nosu začutil nekaj hladnega, lepljivega, sladkega, na njenem obrazu pa igriv nasmeh, poln žlahtne porednosti. S torto me je namazala, sem pomislil, potisnil prst v velik kos sladkosti na krožniku, potem pa ji to namazal po licu. »Happy birthday to you!« in spet je bila na potezi ona. Nisem se skušal umakniti. Igra je postala zanimiva in sladka, dvakrat sladka. Nenadoma je Alenka vstala, mi podarila vabljiv nasmeh in zbežala proti vratom. Jaz pa za njo.

Stekel sem mimo težkih lesenih vrat, ven, v čudovito svetlobo večernega neba, med drobne kapljice pojenjajoče nevihte.

Vso zadihano sem ujel nekje sredi sadovnjaka, takšno, z mokrimi lasmi, napol odpeto bluzo in s pričakovanjem v čudovitih očeh. Dvignil sem roko, ji namazal sladko torto po vratu, dokler mi niso prsti zdrseli nižje, nekam pod mokro bluzo … Čutil sem njen dih, bitje srca, dokler nisva polna strasti utonila v visoki travi … Ljubila sva se, odtavala v svoj svet, nekje daleč pod nama pa je tiho tekla Drava.

Njeno povabilo, da jo v kratkem obiščem, sem rad sprejel. Pričakal me je vonj indijskih kadil, rafija ob postelji, majhna rdeča mizica. Nato si je gugajoč se na velikem gugalnem stolu spretno zvila cigareto, jo pokadila in sedla k meni, in me odpeljala v svet šepetanj in skrivnostnih zvokov njene kitare. Vedel sem, da zna uživati v majhnih stvareh. Znala je več dati kot vzeti. Še sem jo gledal v te poševne oči, srečevala sva se kot Azija in Evropa, mistika in realizem.

Adijo Alenka! Hvala za spoznanja, hvala za vstopnico v drugačen, skrivnostni svet.

Pot me včasih še vodi mimo tistega gradu. Narava tam je še vedno čudovita, spomini tudi živijo. Grad sameva, težka lesena vrata pa kot da čakajo, da bi jih kdo spet odprl. Sicer pa, Alenka, ti loviš!

PROMOCIJA

»Živjo, Stana! Kod hodiš? Nisem te videla sedem laških let. Kako si kaj?«

»Bog daj … Čakaj, ne mi reči! … Rozika, kajne?

»Rezika. Pravzaprav so me v službi vsi klicali Rezi.«

»Joj, oprosti! Toliko časa je že preteklo. Seveda, Rezi … Iz komerciale. Kaj si ti že tudi v penziji?«

»Seveda, že dve leti. Ja leta tečejo… Ti si pa že precej dlje? Ti si šla še po starem?

»Ja, sem imela srečo. Nego … si sama prišla na otvoritev?«

»Ah, Polda si je malo ogledal orodja, potem pa je rekel, da me bo počakal kar pri šanku. Nima živcev za ogled vseh oddelkov. Saj veš, me ženske moramo vse videti, pa cene primerjati. Saj ne, da bi nameravala kaj kupiti…, morda kakšno malenkost … Pa tvoj Tone, je s tabo?«

»Niti od doma ga nisem spravila. Je rekel, če nima denarja, se tudi gustiral ne bo.«

»Čuj, lahko bi se kdaj dobili – vsi štirje. Saj se Polda in Tone tudi poznata, s šaha. Bomo kakšno rekli ob kavici. Zdaj sem se spomnila, imaš čas v četrtek?«

»Po četrtkih gre Tone navadno na šah, pa se včasih kar pozno zvečer vrne.«

»Ne mislim zvečer. Dopoldne ob desetih v gostilni Pri treh kostanjih.«

»Kaj pa vem,« zamečka Stana. »Ta mesec sva imela zavarovanje za kliota…«

»Ne razumeš. Nič nas ne stane. Dobila sem vabilo za promocijo, pa lahko povabim še en par. Pijača zastonj, pa še darilo dobimo.«

»No, če je tako, pa bova prišla. Kaj pa promocira…, ali kako se že reče?«

»Saj ni važno. Razne stvari. Ampak saj ni treba nič kupiti.«

V četrtek sta se Stana in Tone pripeljala s cliom do gostilne Pri treh kostanjih. Prijazna natakarica ju je usmerila v sobo, kjer je bilo zbranih že nekaj ljudi, večinoma upokojencev. Rezi jima je pomahala, rokovali so se, nato pa sta prisedla. Polda je že pil svoje pivo, Rezi pa je čakala, če bodo skupaj kaj naročili. Pristopila je natakarica v predpasničku z dvema velikima žepoma in majici, premajhni za dve številki in vprašala, kaj sme prinesti. Stani je bilo nerodno, Tone pa se je izgubil v perspektivi izreza na majici, ko se je natakarica nagnila nad mizo, da je umaknila cenik. Zadrego je rešila Rezi, ki je vprašala:

»Kaj ko bi kar pol litra rdečega?« in ko sta onadva kar pokimala, nadaljevala: »Pol litra merlota in tri kozarce, prosim.«

Natakarica je šla še do drugih gostov, ki so medtem polnili gostinsko sobo, pobrala naročila in goste postregla.

Četrt ure po napovedanem času je v sobo vstopil moški nekje zgodnjih tridesetih let, srednje postave, z začetkom bodoče pleše, oblečen v kavbojke in polo majico. V rokah je nosil dva kovčka in jih postavil na tla zraven prazne mize na dnu sobe. Za njim je prišla njegova pomočnica s tretjim kovčkom, oblečena kot stevardesa. Po dolgih nogah sodeč bi bila lahko sestra Blanke Vlašić.

»Pozdravljeni vsi skupaj!« je začel možakar s prijetnim glasom. »Ste vsi dobili, kar ste naročili?« in ko so gostje pokimali, nadaljeval: »Moje ime je Daniel Pletič, star sem enaintrideset let, še samski…« Tu je malo zastal in s pogledom zaokrožil po prostoru, da je dočakal pritajeni hehet, in nadaljeval: »Po horoskopu sem devica, visok sem 176 centimetrov, številko čevljev pa imam 43. Tako, sedaj veste vse o meni. Moji asistentki je ime Lidija, ampak njenih let ne bom obelodanil. Saj veste, da se o ženskih letih ne govori. Midva sva predstavnika svetovno znane renomirane firme Aneks Maneks International, za katero ste sigurno že vsi slišali, vendar so njihovi izdelki sedaj prvič predstavljeni tudi v naši državi. Prosim, dvignite roke tisti, ki ste za izdelke te firme že slišali!«

Nekaj rok se je dvignilo. Stani je bilo nerodno, ker še ni slišala za to firmo, še bolj pa jo je bilo sram to priznati, zato je obotavljaje še ona dvignila roko, vendar ne prav visoko, ampak takole, na pol. ‘Upam, da me ne bo kaj vprašal,’ je pomislila.

Daniel pa je nadaljeval:

»Zdaj pa, prosim, dvignite roke tisti, ki ste se prvič udeležili kakšne predstavitve!«

Zdaj je Stana že bolj pogumno dvignila roko. Bila je edina. Z očitkom je pogledala svojega Toneta, ki ni dvignil roke, čeprav tudi on še ni bil na nobeni predstavitvi. Spomnila se je črtice iz osnovne šole, ko so brali tisto Cankarjevo ‘Mater je zatajil’.

Tone je spoznal, da je Stani bilo nerodno, ker je bilo videti, da je edina brez topoglednih izkušenj, zato je opravičujoče zamrmral:

»Ko ga jebe!«

»Torej,« je povzel Daniel, »bom čisto na kratko povedal, kako bo potekalo naše današnje druženje. Predstavil vam bom paleto naših proizvodov – pri tem mi bo pomagala gospodična Lidija – nato se bom posvetil vsakemu posameznemu paru, ki bo želel imeti kaj iz naše kolekcije. V tem času vam bo naša gostiteljica postregla s kavico. Na koncu pa vam bo Lidija podelila še vaše obljubljeno darilce.«

»Če bi že zdaj podelili darilca, bi večina že zbrisala«, je poznavalsko navrgel Polda.

»Torej«, je še enkrat ponovil Daniel, »sedaj ste vsi že nestrpni, da boste med prvimi v tem delu Evrope seznanjeni z najnovejšimi, revolucionarnimi izdelki na področju bivanjske kulture. Če boste pogledali proti gospodični Lidiji…«, tu je malo zastal, kot da bi se zavedal, da moški del publike tako ali tako gleda le gospodično Lidijo …«, potem boste videli, da le s prstom ene roke drži odejo za kompletno francosko posteljo. To pa zato, ker je izjemno lahka, greje pa bolj kot najdebelejša pernica, kakršno so poznale naše babice. Pa da ne boste mislili, da je ta odeja le za najbolj mrzlo zimo. Ne, v najbolj vročih mesecih vas bo ta odeja hladila, saj do vas ne bo mogla prodreti vročina..«

Spet je napravil kratko pavzo, zaokrožil z očmi po prisotnih, da vidi učinek svojih besed, pa nadaljeval:

»In sedaj boste mislili, da je to izdelek nekakšnih polimernih vlaken, ki bodo dražila kožo in povzročala alergijo,« je z gnusom na obrazu nadaljeval. »Ne! To je čistega organskega izvora. Pa to ni groba ovčja volna, niti kozja s Himalaje. To je trikrat bolj fina dlaka kot je kamelja, kar je bil doslej višek v tej branži.«

Spet je napravil pavzo, da bi udaril s pripravljeno bombo:

»To je dlaka kitajskega golega psa!«

Zaslišalo se je mrmranje začudenja v publiki, potem pa je Daniel z občutkom superiornosti v glasu nekoga, ki ve nekaj, kar drugi ne vedo, nadaljeval:

»Sliši se neverjetno, da bi goli pes imel dlako. Ampak jo ima, samo da je tako fina, da je s prostim očesom težko vidna. Šele najnovejša tehnologija v tekstilni industriji je omogočila, da se iz tako fine volne da stkati tkanina. In firma Aneks Maneks International je edina, ki je pridobila licenco, da proizvaja izdelke za široko potrošnjo iz tega materiala. Doslej so se iz tega materiala izdelovale samo obleke v Nasinem programu za vesoljske raziskave. Le recesija, ki je v zadnjem času omejila Nasine programe, je to omogočila.«

»Koliko pa potem to stane?« se je zaslišal medklic.

»O tem bomo spregovorili pozneje,« se ni dal zmesti Daniel, ter nadaljeval: »Naj omenim še eno stvar, ki zanima predvsem društva za zaščiti živali. Psi na za to pripravljenih farmah živijo v ugodnih razmerah, kar je bistveno za kvaliteto surovine, brijejo pa jih vsak teden izučeni brivci, ki so vsi polnoletni. To je bila zahteva društev za preprečevanje izkoriščanja otroškega dela. Zdaj bo gospodična Lidija šla okrog, da boste lahko potipali to čudovito tkanino.«

»Pa res mi je bolj toplo,« se je nagnil Polda šepetaje k Tonetu, ko se je Lidija približala s tisto odejico, ki je najbolj spominjala na pajčolan. Potem je od strani poškilil proti Lidijinem stegnu in bolj slutil, kot videl nežni poprh dlačic, pri tem pa pomislil, kakšna bi bila odeja iz tistih dlačic. ‘Ta bi šele grela,’ je skoraj na glas pomislil.

Rezi in Stana pa se nista zavedali, kaj bolj zanima njuna moška, saj sta previdno in z navdušenjem otipavali mehko tkanino, preden jo je Lidija ponesla dalje. Medtem je Daniel nadaljeval:

»V Združenih državah je bila izvedena anketa med tistimi, ki so že preizkusili to čudežno odejo. Vsi so povedali, da so spali kot dojenčki.«

»Moj Polda že brez te odeje spi kot dojenček,« se je Rezi šepetaje namuznila proti Stani. »Takoj ko se zbudi, že išče flaško«.

»Če mi je ti ne bi skrivala, je jaz ne bi moral iskati,« se je branil Polda. Ko so si vsi ogledali odejo in Lidijo, je Daniel zopet povzel besedo:

»Naj vam povem, da boste tisti, ki boste danes kupili odejo, dobili zraven čisto brezplačno še komplet posod iz nerjavečega jekla z dvojnim dnom. V tej posodi, ki je narejena po posebnem postopku, se hrana ne more zažgati. Gospodinja lahko da peči piščanca, pa gre mirno k sosedi sposodit si, recimo, lovorjev list, in ko pride po štirih urah nazaj, bo piščanec lepo zarumenel. Samo še obrniti ga je še treba.«

Ko je Daniel idoč od mize do mize prišel do mize naših junakov, ki so pili postreženo kavico, je bila Stana zelo nervozna. Sram jo je bilo, da ne bo mogla nič kupiti, ko pa so bili vsi tako prijazni. Rezi je bila bolj hladnokrvna, saj je imela že nekaj podobnih promocij za sabo. Mirno je pojasnila, da je nekaj mesecev pred tem že kupila podobno odejo nekega konkurenčnega podjetja. Seveda ne take vrhunske kvalitete, in če bi lahko tisto vrnila, bi takoj kupila tole. Stana je zajecljala nam že poznano opravičilo o zavarovalnini za clia, in ko je Daniel razumevajoče zamrmral »Pa drugič,« mu je bila iz srca hvaležna.

Ko se je Daniel vrnil z obhoda z napisanima dvema zaključnicama, je odprl enega od kovčkov in najavil tisti težko pričakovani zaključek:

»Sedaj smo prišli tudi do nam najljubšega dejanja, to je obdarovanja naših gostov. Vsak par bo dobil čudežno krpo, ki vpije neverjetno količino tekočine. Če bi kdo hotel imeti še eno čudežno krpo, morda za poklon prijateljem, jo samo danes lahko kupi pri meni z neverjetnim 20 odstotnim popustom. Če imate to krpo, se vam ni treba bati, če bi vam počila cev v stanovanju. Krpa bo to v hipu popila. Treba jo je potem samo ožeti nekje na prostem. Nek človek, ki živi na poplavnem področju, kjer mu vsako jesen voda zalije kletne prostore, se je čudil, ko je to leto našel suho klet, čeprav je vsem sosedom voda zalila spodnje prostore. Ko je bolje pogledal, je našel v kleti čudežno krpo, ki jo je kupil pri nas le teden dni pred tem. Odnesel jo je ven in ožel, potem pa takoj vrnil nazaj v klet. Potem je kupil še eno za rabo v kuhinji. Nek drugi človek je imel srečo v nesreči, ko mu je veter zanesel čudežno krpo v bazen, ki ga ima pred hišo. Ker tega ni vedel, se je pognal na glavo s terase v bazen, ki pa je bil prazen. To bi lahko imelo tragične posledice, če ne bi priletel z glavo točno na krpo, tako da si je izpahnil samo ramo… Tako, mi smo zaključili. Želim vam mnogo užitkov z našimi izdelki in na svidenje!«

»No, kako se vama je zdelo?« je Rezi vprašala prijateljico ob izhodu.

»Lepo je bilo. Že dolgo se s Tonetom nisva tako lepo imela. Zadnjič, ko sva šla skupaj ven, je bilo, ko je moja mama praznovala zlato poroko.«

In ko sta se s Tonetom peljala proti domu, ga je vprašala:

»Kaj misliš, ali ni malo pretiraval glede bazena?«

A Tone ni nič odgovoril, saj je bil z mislimi nekje drugje.

KRAJ, KI SE IMENUJE PO MENI

Znana je davna človekova želja, da bi nekaj zapustil zanamcem, oziroma, da bi se ga po nečem spominjali. Če se ne morejo domisliti ničesar drugega, nekateri celo umorijo svojega predsednika, da bi se o njem pisalo.

Da pomirim svojega predsednika, če to posluša, naj povem, da imam drugačne ideje o tem, kako bi ovekovečil svoje ime.

Zadnjič sem zagledal plakat, ki vabi na razstavo o Valentinu Vodniku. Pha, Vodnik, ki je napisal par pesmi za pokušino! Jaz sem kapetan prve klase in imam poln predal pesmi. In po njem se imenuje celo Vodnikov dom!

Moral sem torej nekaj ukreniti. Spomnil sem se na prijatelja, ki dela na geodetski upravi in mu jaz pomagam pri kegljaškem sojenju. Vprašal sem ga, če mi on lahko najde kakšno mesto, ki ni zadovoljno s svojim imenom, pa bi se lahko imenovalo po meni.

Povedal mi je, da je to kar razširjen pojav, ampak da o tem odločajo krajani, in je odvisno od tega, čigav župan je trenutno na oblasti. Pa še to mi je pojasnil, da bi tega bilo bistveno več, če to ne bi bilo povezano z velikimi stroški: zamenjati je treba vse hišne tablice, krajevne table, vse dokumente krajanov, vse štampiljke po uradih…

To sem razumel, zato sem malo popustil. Kaj pa kakšno majhno vas, kak zaselek, ki nima dosti hiš, nekje v hribih, kjer so vsi že stari in nihče več ne rabi potnega lista, še osebne izkaznice ne?

Obljubil je, da se bo pozanimal in ko sem ga drugič šel gnjavit, mi je rekel, da je našel nekaj primernega blizu Žalca, nek zaselek, ki bi bil pripravljen spremeniti naziv, oziroma mu dodati novo ime. Če je prav prebral, se imenuje Godec.

Na glas sem preizkušal, kako zveni novo ime kraja: Jaušovčev Godec… Ni lepo zvenelo. S tem svojim priimkom imam že celo življenje probleme. Eni napišejo Jauševec, drugi Javševec, pa Javšovec, v vojski sem bil Jauševac ali Jaušević… Še v našem Štajerskem tedniku je v istem članku napisan moj priimek dvakrat – obakrat drugače. Prav pa je Jaušovec. Najlaže si zapomnijo, če rečem: kot Mima.

Poskusil sem obrniti imeni. Godec Mirka Jaušovca je že malo bolje. Godec Jaušovec Mirka zveni najlepše, toda ali je to po pravopisu?

V tej dilemi sem šel še iskat po karti, kje je ta moja vasica. S povečevalnim steklom mi jo je uspelo najti in prebrati. Ni bil Godec, ampak Gobec. Spomnil sem se tistih stihov Novih fosilov »… sve je moje u vodu palo …«

Vseeno bom še razmislil o predsedniku.

PES JASNOVIDEC

Začelo se je čisto slučajno. Do tačas je ta pes bil čisto navaden mešanček z navadnim imenom Floki. Njegova gospodarica Fani, ločenka srednjih let, ga je našla vsega premraženega v veži njihovega bloka in si ga prisvojila.

Sprememba se je pričela, ko je Fani postala tehnološki višek, in začela živeti od podpore Zavoda za zaposlovanje. Podpora ni bila dosti manjša, kot njena plača v službi, zato ni bil novi finančni položaj tisti, ki bi povzročil tako korenite spremembe v pasjem življenju Flokija in Fani. Spremembe so se pričele zaradi tega, ker je Fani naenkrat imela mnogo preveč prostega časa, ki ga je poskušala ubiti z gledanjem televizije in branjem ženskih revij. Naenkrat so se ji odprla nova obzorja. Spoznavati je pričela okultne vede od horoskopa do astroloških kart. Posebno jo je fascinirala numerologija, ki ji je razložila, zakaj je ostala brez službe, njena nekaj let mlajša kolegica Zinka pa ne. Eno samo črko imena je treba spremeniti, pa se ti življenje lahko obrne za 360 stopinj, je prebrala.

Svoje ime je torej spremenila v Mani, poiskala pa je tudi novo ime za svojega kužka. Začela ga je klicati Nostradamus. Ko ga je prvič poklicala z novim imenom in mu hkrati molela obrano svinjsko kost, je takoj stekel k njej in mahal z repom.

Sedaj je začela z drugačnimi očmi gledati na svojega Nostradamusa, saj je s svojim tretjim očesom zaznala, da ima tudi on svoje tretje oko: tista črna lisa na čelu je to jasno poudarjala. Ni takoj slepo verjela v njegove nadnaravne sposobnosti, ampak ga je temeljito preizkušala. Gledala ga je v oči, pravzaprav v tisto črno liso nad očmi – v njegovo tretje oko in ga vprašala, ali bo v njeno življenje spet stopil kak moški. Nostradamus je pomahal z repom in ji s tem priklical rahlo rdečico na lica. Na vsa njena pričakovanja se je pozitivno odzval – z zanj značilnim mahanjem z repom.

Mani je vsa vznemirjena šla še naprej. Poklicala je svoje najboljše prijateljice in jim poročala o svojem odkritju. Prijateljice so postavljale vprašanja, Nostradamus je mahal z repom, Mani pa je tolmačila njegove odgovore, saj je le ona bila z njim povezana na astralni ravni. Bile so vzhičene in glas o psu jasnovidcu se je širil bliskovito, kot dobro strokovno podtaknjen požar.

Mani ni postala prevzetna. Prijateljicam je ponujala še naprej Nostradamusove usluge brezplačno. Sprejela je od njih samo drobna darila: kavo in pasjo hrano. Ker pa se je naval na njeno domovanje povečeval, je bila primorana nalepiti na vrata listek z uradnimi urami, v veži pa nevsiljiv cenik Nostradamusovih uslug. Skromnost in poštenost ji nista dovoljevali, da bi sama računala še svoj izgubljeni čas.

Prenehala je spraševati Nostradamusa, ali bo še kdaj našla službo. S svojim statusom je bila nadvse zadovoljna. Zahvaljevala se je numerologiji, da ji je odprla oči in ji pomagala najti svoje novo ime – Mani.

UVOD

GOLOBČEK Z OLJČNO VEJICO V KLJUNČKU NAD DVEMA TRDNJAVSKIMA STOLPOMA (Grb mesta Maribor)

Nekako do srede devetnajstega stoletja Nemci v Marburgu (kasneje preimenovan v Maribor) niso nikoli opazili, da je s Slovenci kaj narobe. Kadar so Slovenci govorili z Nemci, so vedno govorili samo po nemško. (Spomini Josipa Vošnjaka).

Potem ko je Karl Marx napisal Komunistični manifest in trditev: »Sveta ni dovolj razlagati, potrebno ga je spremeniti,« je prišlo do marčne revolucije na Dunaju marca tisoč osem sto oseminštirideset in so hrvaški vojaki pod vodstvom generala in bodočega bana zatrli upor in pobili dvajset tisoč socialdemokratov. Spiritualni vodja semenišča v Celovcu, Anton Martin Slomšek, nekdanji sošolec pesnika in advokata dr.Franceta Prešerna, je napisal knjigo o devištvu. V tistih časih (1848) je devetdeset odstotkov žensk lahko tržilo samo in izključno samo sebe: Slomšek pa jim je svetoval, naj svoje orodje, svoje »proizvajalno sredstvo« prihranijo za kasneje, za urejena zakonska razmerja! Slomšek je bil pravi ludist (razbijalec strojev)! Knjiga o devištvu je doživela enajst ponatisov in Prešeren je napisal epigram: »Ker stara para zlomek devištva preveč vzel, ga njega mlajši Zlomšek prodajat je začel!« Strah pred komunizmom in da bi si delovni ljudje med seboj razdelili vse ženske, je pripravil cesarske oblasti do imenovanja Slomška za škofa, dovolili so mu, da je preselil nepomembno lavantinsko škofijo v Maribor, da bi vsaj slovenski prebivalci Štajerske ostali bogaboječi in cesarju vdani. Slomšek, izredno uspešen pisatelj, je zaman poizkušal ustanoviti založbo, da bi razširjal slovenske knjige in utrjeval slovenski jezik. Ko pa se je izkazalo, da društva po ustavi lahko izdajajo knjige, so Slovenci pritožili do vrhovnega sodišča in po desetletju in več so smeli ustanoviti Mohorjevo založbo. Pri mariborskem advokatu, ki je bil Nemec in dovolj bogat, da si je lahko privoščil nekaj politike, so našli domoljubi mladega pripravnika, to je bil moj praded, dr. Janko Sernec, dobil je nalogo, da napiše nekaj statutov in ustanovi nekaj društev. Tako so nastale: Slovenska čitalnica, ustanovljena 1861, kjer so prepevali pevski zbori in kjer so elitnejši meščani in meščanke lahko plesali, pa tudi dve društvi, eno, Slovenska matica, je izdajalo knjige, drugo je izdajalo prvi slovenski časopis, Slovenski narod, urejala sta ga Josip Jurčič in Anton Tomšič, ko je prišlo do spora med liberalci in klerikalci in klerikalci niso več naročali časopisa, je Anton Tomšič končal življenje v skrivnostnih okoliščinah, Josip Jurčič pa odšel urejat nemški časopis v Varaždin. Slovenska matica in Slovenski narod (z Jurčičem) sta se preselila v Ljubljano. Našel sem zapiske, iz katerih je mogoče razbrati, da se je praded Janko Sernec z nekaj kolegi iz svoje stroke nekoč v mariborski gostilni pogovarjal z dvema češkima inženirjema, ki sta gradila železnico proti Ljubljani in Trstu, ta dva sta prišepnila, kako so se Čehi pritoževali do vrhovnega sodišča, ki je na koncu moralo popustiti pred pravilno vloženimi pritožbami in dovoliti, da ustanavljajo pevska društva. Narod, ki sme ustanavljati društva, ima povsem dovolj orožja, da izpelje revolucijo, razbije kakšno državo, spremeni svet. Škof Slomšek se je bolj kot hudiča bal komunizma in pisal je ganljive pesmi proti temu, da bi otroci delali v tovarnah, vendar ob misli, da bo lahko njegov narod sam sebi podarjal nove in nove izdaje knjig »O devištvu«, se je pustil prepričati. Pozabil je, da če žensk dovolj ne zatiraš, vsaj ne tako ostro, kot so to počeli vrli Štajerci v devetnajstem stoletju, potem ti lahko tudi zatirani in zatrti narodi zbezljajo. Vrhovno sodišče in cesar sta bila neprevidna: poleg cerkve in sodišča in vojske so se v Mariboru dogodila društva in dogodil se je narod.

Ta narod se je dogodil še večkrat.

Ta narod se je skupaj z nekaj drugimi narodi do onemoglosti boril v prvi svetovni vojni, potem pa je razbil lastno državo, veliko in razvito srednjeevropsko cesarstvo Avstro Ogrsko. Ta narod se je združil z več balkanskimi narodi v Kraljevino Srbov, Hrvatov, Slovencev, vendar to mu ni bilo dovolj. Ves čas si je želel bistvenih sprememb in njegovi najboljši posamezniki so pripravili revolucijo. Priložnost se je ponudila, ko sta se Stalin in Hitler naveličala pakta o nenapadanju in sta se napadla. Nekje sredi druge svetovne vojne se je dogodila revolucija. Ta revolucija se je neenakomerno razvijala dalje skozi petinštirideset let in Jugoslavija, kjer se je stiskalo nekaj narodov in narodnosti, je začela pokati po šivih.

Ta roman govori o razpadu Jugoslavije in o osamosvojitvi države Slovenije.

Zgodovina je polna revolucij. Revolucije so polne nasilja. Ni revolucij brez revolucionarjev. Pripovedujem, kako sem se v mladih letih navadil na revolucionarne ideale in kako sem si izbral poklic, namreč, da postanem voditelj revolucije in kako mi je to le deloma uspelo. Evropa je razcepljena in politično in kulturno neuspešna. Čakajo me še velike naloge. Revolucionarnost navadno ni niti kaj prida opazna. Od časa do časa se prikaže in nam osvetljuje pot v prihodnost!

Roman je sestavljen iz različnih zgodb, člankov in citatov, osnovna tema je revolucija. Ker se najvažnejše spremembe v Evropi še niso dogodile, ga berite kot osebno in zelo svobodno prirejeni portret mladega in prizadevnega revolucionarja.

PRVO POGLAVJE

ZAČETEK DVAJSETEGA STOLETJA SO IMENOVALI »KONEC STOLETJA«

Moj ata se je rodil štirideset let pred mano, davnega leta 1904. Dali so mu ime Johann, po nadvojvodi Johannu, tistemu, ki je v vinogradu pri Mariboru vzgajal redke sorte vinske trte. Dali so mu še eno ime, Franc, po Francu, cesarju, ki je bil cesar pred Francem Jožefom in je tudi sam Franc Jožef dobil eno izmed svojih imen po njem. Tako je bil moj ata Johann Franc in sem lahko štirideset let kasneje dobil tudi jaz ime Franc enostavno po očetu. Potem se je družina spomnila, da bi kazalo otroku dati še tretje ime, nekaj južno slovanskega.

Dojenček bi skoraj dobil ime »Vuk« po Vuku Brankoviću. Eden izmed prisotnih otrok se je spomnil, da se Vuk po nemško izgovori »Fuk« in drugi se je spomnil, da je Vuk Branković izdal carja Lazarja na Kosovem polju. Ampak oče od tega Vuka je pa morda vseeno bil čisto v redu. Tako je moj ata na koncu dobil ime Johann Franc Branko.

Johann Franc Branko se je leta 1910 vpisal v prvi razred osnovne šole v lepo urejenem trgu imenovanem Konjice, šest let je bil star, mama mu je kupila mornariško oblekico. Tako belo s širokimi črnimi robovi. Na čelu mornariške kape s črnimi trakci je bilo napisano: BOKA. Deček je povprašal: »Kaj pomeni beseda »BOKA«?

Oče in mati sta pobrskala pop leksikonu, našla zemljevid in odgovorila: »Sinek, Johann Franc Branko, naša država se razteza od Temišvara do Bolzana in Monfalconeja, pa od Krakova do Salzburga, pa od Novega Sada do Dubrovnika! Da pa na tvoji kapi ne piše Dunaj ali Praga ali Zagreb je razlog preprost, našteta mesta niso obmorska mesta! Pač pa je Boka Kotorska najjužnejše pristanišče naše domovine, leži že tako rekoč v nekdanjem turškem cesarstvu, tik ob Črni gori!«

Ko je Johann Franc Branko prišel prvi dan v šolo, so ga sošolci zaradi napisana na kapi grdo zbadali. »Ti Črnogorec!« so šepetali. Kje so sploh slišali za to strašno besedo? J.F. Branko se je tekel pritožit svojemu očetu Ivanu. Ivan, moj dedek, je bil advokat v Slovenskih Konjicah, (po nemško Gonobitz), odgovoril je takole: »Vseeno je ali je kdo Črnogorec, Romun, Madžar, Čeh, Poljak, Slovak, Slovenec, Bosanec, Hrvat ali Italijan! Naša domovina Avstro Ogrska je multinacionalna in multikulturna država! Vsi imamo istega cesarja, Franca Jožefa Drugega. Upamo samo, da bo naš cesar kmalu pod svojim žezlom združil še naše brate Srbe in Bolgare in Albance in tako bomo Južni Slovani živeli združeni v pravni državi, v miru in v parlamentarni demokraciji!«

Kaj je leta tisoč devet sto deset obiskovalcu prvega razreda osnovne šole preostalo drugega, kot da se je zanesel na starše?

Tega leta tisoč devet sto deset si je bogat konjiški trgovec kupil avto. Avto je vozil s hitrostjo dvajset kilometrov na uro. Samo včasih je potegnil na petindvajset!

Vseeno pa je skoraj vsak dan prišlo do prometne nesreče! Ni bilo kaj presunljivega, kaj takega, kar vidimo dandanes na slovenskih prometnicah, ampak če pomislimo, kako so takrat naravnavali zlome, tudi ni bilo vse kar tako nedolžno. Nesreče so se končale – kje drugje kot pri advokatu!

Johann Franc Branko, bistri prvček, je takoj ugotovil, kaj je vzrok številnim nesrečam. Hotel je pomagati očetu Ivanu: »Če je v našem kraju en avto, bodo ljudje morali pogledati na levo in desno, preden prečkajo cesto!«

Oče Ivan je kar zapihal od jeze: »Pošten Avstrijec gleda pri hoji naravnost predse. Samo tatovi se ozirajo na levo in desno! Pošten in pokončen Avstrijec se ne boji nikogar in ničesar! Kaj pa je to en avto? Modni izum. Muha enodnevnica! Še takrat, ko ne bo nobenega avtomobila več, da bi kot blisk drvel skozi naš lepi trg, bodo občani lahko v miru hodili na sprehod, ne da bi obračali glavo ali se celo nespodobno ozirali!«

(Slovenske Konjice so trg s sijajnim pokopališčem na vzpetini nad mestom, premorejo svež zrak in izjemno zdravo vodo. Ljudje lahko dočakajo sto let, ne da bi morali kdajkoli k zobozdravniku).

Že naslednji dan je advokata Ivana zbil avto na glavni cesti, ko se je odpravljal na popoldanski sprehod. Avto in advokat sta imela srečo. Razen prask ni bilo kaj posebnega. Ampak od tistega dne je moral Johann Franc Branko, takrat še prvček v mornariški oblekici, vsak dan spremljati očeta na sprehod: da je namesto njega gledal na levo in desno. »Zate ni tako hudo, če se oziraš na levo in desno,« ga je tolažila vsa številna družina: »Saj si vendar pomorščak!«

»Če sem pomorščak, potem hočem iti na morje!« je zahteval Johann Franc Branko.

Starši in štirje starejši bratje in sestra so nekaj dni premišljevali, potem je mama odločila. »Zakaj ne? Otrok mora spoznavati lepote naše domovine!«

Peljali so se v Trst z železnico in potem iz Trsta z ladjo na Brione. Johann Franc Branko je ostal ves mesec s teto Boženo med tropskim rastlinjem in srnicami, ki so se svobodno pasle po največjem otoku.

Njegov oče, moj ded Ivan, pa se nikakor ni ustavil pri tem koraku. V Društvu advokatov in notarjev se je zavzel za pospeševanje obiskovanja obmorskih krajev! »Tam,« tako je pisal v razne biltene, »ob našem morju najdemo še mirne ceste, brez nadležnih avtomobilov, lahko se sprehajamo, tako, kot so se stoletja ljudje sprehajali – lepo po sredi ceste, ne da bi se ozirali na levo in desno ali se celo obračali.« Številne kolege je navdušil za Grado in za otok Krk s Punatom in Baško in ravno, ko je delal reklamo za pozabljeno mestece Split, zgrajeno na ruševinah Dioklecijanove palače, je izbruhnila druga balkanska vojna. Srbi in Bolgari so se počili.

Ded je bil zelo žalosten, ker je ravno snoval članek s predlogom, da bi lahko evropske turiste domače avstrijske agencije vozile istočasno tako na srbsko, kot na bolgarsko obalo, v istem paketu, na istem križarjenju najprej v Dubrovnik, in Boko Kotorsko, potem pa še na Sljančev brjag in Zlate peske.

Medtem ko je divjala druga balkanska vojna, sta moj ded in babica odpotovala na križarjenje v Egipt, Alžir, Maroko. Johann Franc Branko pa je moral ostati doma, rekli so mu, da v naštetih treh državah ni avtomobilov, pa mu ne bo treba gledati na levo in desno, da bi starši lahko spodobno prečkali cesto!

Spomladi 1914 se je Johann Franc Branko vpisal v prvi razred Klasične gimnazije v Mariboru. Vedel je, da živi v eni največjih držav v Evropi, v mogočni velesili, ki obvladuje srednjo Evropo in se naglo industrijsko razvija in povezuje Evropo posebej še z Bližnjim in Daljnim vzhodom in Afriko. Prebiral je že nemške knjige. Da bi se še izpopolnil, je kdaj pa kdaj vzel v roke časopise, tako slovenske kot nemške.

Tako je bral o pripravah na manevre v Bosni, manevre, ki se jih bo udeležil tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand s soprogo in spremstvom.

Gavrilo Princip, gimnazijec iz Sarajeva, je bil devet let starejši od mojega ata. Josip Vidmar, gimnazijec iz Ljubljane, kasnejši ustanovitelj Osvobodilne fronte Slovenije, je bil dve leti mlajši od Gavrila Principa. Josip Broz je bil tri leta starejši od Gavrila Principa. Adolf Hitler šest let.

Vsi našteti so bili Evropejci in vsi našteti so živeli v isti državi.

Če ne bi bilo avtomobilov, se ne bi nikoli ozirali na levo in desno in sukali glave nazaj in pustili bi politiko pri miru in vsakdan bi hodili na sprehod lepo naravnost in pokončno.

DRUGO POGLAVJE

PRVIH DVAJSET LET SOCIALIZMA: SPOMINI NA RASIZEM IN NACIZEM

VORANC, 1950. Leta tisoč devetsto petdeset sem bil tudi jaz star nekaj manj kot šest let in mama me je držala za roko, ko sva nekega jutra šla na živilski trg v Mariboru. Na vrtu pred eno izmed vil se je znamenit čokat moški s plešo praskal po pleši, drl na ves glas in se do onemoglosti razburjal. Kasneje sem to postavo leta in leta srečeval v bronu ob klopci pred najimenitnejšo osnovno šolo. Tistega dne ga je neka ženska previdno skušala pomiriti. Mama pa mi je razložila: »To je Prežihov Voranc, pisatelj«. Kasneje sem res bral veliko njegovih knjig. Takrat pa še nisem hodil v šolo. »Zakaj se dere?« sem vprašal. Mama je razložila: »Trpi. Nekaj se je skregal s Titom. Rekel mu je, da ni treba kmetov naganjati v zadruge, pravi, da to ni za Slovence. Tito pa hoče nemudoma zgraditi socializem«.

To, da se je nekdo skregal s Titom, mi je bilo maksimalno zanimivo. Zadnji dve leti sem doma in pri sorodnikih in na dvorišču nenehno poslušal, kako se je Tito skregal s Stalinom in je zdaj ves svet proti Jugoslaviji. In sosednje streljajo naše graničarje. Tudi sem slišal, da prej ni bilo potrebno nemudoma zgraditi socializma in vse kmete spraviti v zadruge, zdaj pa se je čez noč politika spremenila. Misel, da se je Tito skregal zdaj še z največjim pisateljem, me je globoko pretresla. Posebno še, ker je še isto leto znameniti pisatelj umrl. Kaj bom torej živel v svetu, kjer se odrasli kar naprej prepirajo med sabo?

PTUJ 1954. Frančiška, moja nona, je bila učiteljica četrtega razreda. V Ptujski osnovni šoli je pričakala vse desetletnike, ki se do četrtega razreda niso naučili pisati in potem so ponavljali četrti razred, dokler se niso naučili. Nona je bila pred tem pet let nekje na Primorskem, potem pa enaindvajset let v Lipovcih v Prekmurju učiteljica prvega razreda. Pravzaprav vse življenje je poučevala prve razrede in bila neustavljiva, kadar je bilo potrebno kakšno premočno osebnost opismeniti. Hodil sem že v drugi razred in znal sem že pisati z velikimi, pa tudi s pisanimi črkami. Bral pa nisem preveč rad.

Bala se je klerikalcev. Zjutraj, ko sem jo zagledal, da mi pogreva mleko za zajtrk, je že ugibala, kaj ji klerikalci nameravajo danes zakuhati. »V šoli je polno klerikalcev, vse mora biti po njihovem, nič si ne dajo dopovedati. Že trideset let se borim z njimi, pa še ni konca.«

»Kaj so to klerikalci?«

»Govorijo lepo, pa nič ni res. Delujejo dostojno in resno, so pa sluzasti: vedno se izmuznejo.«

Razmišljal sem o tem, kako so klerikalci sluzasti in kako se izmuznejo. »Radi bi videl kakšnega klerikalca,« sem rekel noni.

»Ne želi si česa takšnega!«

Branil sem se: »Samo radoveden sem!«

»Ne bodi radoveden. Gotovo si jih srečal že na stotine, pa jih nisi prepoznal! Vse življenje se bodem z njimi. Vse življenje se še bom!«

»Pa zakaj so takšni, kot so?«

Glas se ji je dvignil: »Sami ne vejo. Satan jih vodi, bolj kot jih vodi na vrvici za sabo, bolj se delajo fine in pobožne! Bolj pridigajo o morali!«

Vsak dan z nova sva z nono premlevala problematiko klerikalcev. Nekoč pa me je vzela na trg, počasi sva se sprehodila preko starega mosta čez Dravo in se napotila navkreber skozi stari del Ptuja, potem pa se počasi spuščala proti trgu. Tu sva srečala klerikalca. Nona je rekla: »Vidiš ga, klerikalca, kako da ga ni sram, da se kar prikaže pri belem dnevu!«

»Kaj ne sme hoditi po cesti?« sem se čudil.

»Lahko že, lepo pa ni. Takšnim bi jaz že pokazala!«

»Zakaj?«

»Eni se moramo boriti za zmago liberalnih pogledov, drugi nas pa teptajo v sončni prah!« mi je zašepetala, ker možakar z debelo glavo se je približal.

Pozdravil je nono in po nekaj stavkih sem opazil, da je to njen kolega s šole, torej učitelj. Precej obilen, rahlo zgrbljen, s prhljajem na pomečkanem črnem suknjiču. Niti trenutek ni okleval. Pri priči je začel reševati mojo nono pred neznano nevarnostjo. Njegov repertoar misli je skušal ločiti med dobrim in zlim. Nekaj, za kar so do nedavnega mislili, da je dobro, je odslej naprej zlo. To pa še ni vse: kdor se bo vdajal zlu, ga čakajo nenavadne nevarnosti. Nisem mogel razbrati, za kaj gre: mogoče za način, kako vpisovati izostanke učencev v dnevnik. Vsekakor pa je šlo za usodno vprašanje. Možakar v pomečkanem suknjiču s prhljajem je napovedal, kaj vse se lahko v najslabšem primeru dogodi.

Frančiška, moja nona, je pogumno povedala svoje mnenje: »Kriva je občina. Kriva je država. Kriv je minister za šolstvo. Kriv je sistem. Krivi so ljudje. Neprevidni in neizobraženi posameznik. In kriv je kolektiv. Vsi skupaj smo nezreli!«

Sladkoben smehljaj je spreletel mastno obličje možakarja, ki si je nenehno drgnil dlani in se vedno bolj prestopal, kot da mora lulati. »Če boš tako govorila, se ti bo zgodilo kaj hudega! Še več, ne smem te niti poslušati, ker me zaradi tvojih besed ščipa pri srcu!«

Frančiška, moja nona, mu ni ostala dolžna. »Umazana klerikalna vest te peče! Zavedaš se, da ne boš nikoli več na oblasti, tako kot si bil pred vojno. Kaj bi tebi revolucija? Nikoli te ni zanimala! Kdo bi tebi zdaj verjel, da hočeš šolo iztrgati iz krempljev birokracije! Še sam si vesel, da se je vse lepo in liberalno in napredno končalo v močvirju izrojene birokracije!«

»Če ne bi bilo nas,« je poudaril, »pa ravno nas! Potem bi že še videli, v kaj bi se razvili vaši ideali!«

Po kakšni uri zapletenih razgovorov sva z nono prišla do tržnice in kupila sva špinačo in zelje in jagode. Komaj sem še stal na nogah.

Nad trgom pa se razprostira mogočna gotska cerkev. V betonski ograji so odprtine v obliki križev. Križi, narejeni iz praznine v betonu, se ponavljajo okoli cerkve.

Nona me je odpeljala v cerkev. Pokazala mi je, kje naj sedem in pazim na cekar s špinačo.

Nona je z bogom govorila vedno samo italijansko. Vedno je bila pripravljena ponoviti mnenje, da bog ne more razumeti slovensko. Ko je bila še otrok, je živela v Trstu in tam se je naučila te izjemno pomembne resnice: »Če bi bog hotel razumeti slovensko, potem sploh ne bi bil bog! Ampak lokalna posebnost!«

Nona je v klopi pokleknila in prostora ji je skoraj zmanjkalo, klopi niso srednjeveške, so pa ozke. Obraz si je zakrila z obema rokama in potem se je razgovorila. Postajala je vedno glasnejša. Ni se poznalo, če je kakšna stara ženica drsala po cerkveni ladji proti nama ali proti izhodu, ker pač v tej cerkvi nadvse odmeva. Kadar pa sva ostala sama, je nona Frančiška postajala vedno bolj slišna. Nekako sem razumel, da se ji je zgodila krivica in da hoče plačilo za vse, kar je v življenju storila dobrega. Potem je začela odkrito groziti. Ni bilo jasno, komu razlaga, naj se zresni in končno začne hoditi po poteh dobrega! Sam pri sebi sem pomislil, da nona Frančiška skuša ozmerjati satana. Ne bo zaleglo, ampak tako ji bo morda lažje. Nenadoma sem opazil, da nona Frančiška na vsak način hoče, naj bog uniči klerikalce! Ne služijo ti tako kot je treba! Samo škodo ti delajo in še več ti je bodo naredili! Ni že dovolj komunizma, še kar naprej ti bodo klerikalci delali sramoto! Pa še trdijo, da so to tvoji lastni! Samo za politiko jim je in za oblast!

V prazni, neverjetno visoki in špičasti gotski cerkvi, polni neznosnega smradu po starih mokrih čevljih in kadilu, po razpadajočih starkah in dogorevajočih svečah, je moja nona Frančiška govorila z bogom. Ni jasno, kje bi naj bil ta bog. V neštetih pobarvanih steklenih krožcih, zlepljenih s svincem v ogromno rozeto. Po tem, kako zelo se je nona razburila, je bilo jasno, da bog je in ne samo, da posluša. Brani se, kolikor se more. Zavzema se za svoje klerikalce, nikakor noče popustiti, noče jih uničiti z ognjem in mečem, s strelo in požarom. Res mu morajo biti precej pri srcu, da si upa toliko časa kljubovati moji noni!«

Pri sladoledarju mi je nona kupila sladoled. Vedno je hotela, da dobim vsaj pet kepic in sem se trudil, da se mi sladoledna grmada ne bi razsula. Nona me je nenehno opazovala: ne zato, ker jaz nisem mogel gledati, kam hodim, ampak zato, ker je bila prepričana, da sem še tako majhen, da lahko skozi precej redko leseno ograjo na starem mostu padem v Dravo, ki je drla pod mostom nekam proti Donavi in Črnemu morju in je prav pri mostu bila sestavljena iz samih vrtincev.

Nona Frančiška je zdaj govorila o politiki: povedala mi je, kaj so na občini naredili s proračunom za prihodnje leto in opisala, kako zadruga, ki je pletla košara za ameriško tržišče, zdaj nenadoma propada. »Vse gre k hudiču. Krivi so komunisti in klerikalci.«

»Bog bo pomagal? Bo vse rešil?«

»Bog razume ali pa ne razume, včasih sliši, včasih pa je gluh na obe ušesi!«

»Ni čudno, če vsi kričijo tako kot ti!« »Moral sem mu povedati, kar mu gre! Ne more biti nenehno na strani enih in istih!«

Tuhtal sem: »Bi moral biti skoz na tvoji strani?«

»Nikoli ni bil na moji strani, to je tisto!«

»Ni čudno, ko razume samo italijansko, za Italijane pa vemo, kakšni so! Vzeti nam hočejo Trst in še cono B!«

»Trst so nam že vzeli. Pa k vragu Trst! Naj ga imajo, če se jim to zdi zabavno. Samo klerikalci na šoli, tega nisem mogla prenašati že takrat, ko sem bila še na učiteljišču! Kako se lahko zaredijo v tako neverjetnem številu? Kot ščurki lezejo iz vseh lukenj, na koncu bodo uvedli še verouk v šole! Obljubi, Franček, da nikoli ne boš klerikalec!«

Pomislil sem na možakarja v pomečkanem črnem suknjiču s prhljajem po ramenih, pomislil, kako je pri redkih laseh na rumeni pleši sploh prišel do toliko prhljaja, pa sem pogumno pribil: »Ne bom klerikalec. Odločil sem se, da bom duhovnik. Če imam nono, ki kar tako sredi predpoldneva govori z bogom, potem bom menda tudi jaz znal navezati primerne stike. Italijansko se bom že naučil.«

»Latinsko, ne italijansko. Latinsko bo treba znati. Italijansko govorim pač za to, ker tako bog vseeno vsaj malo bolj dojema vse skupaj!« Potem se je spomnila, kaj sem rekel in je vprašala. »Res hočeš biti župnik? Te veseli nenehno govoriti s povzdignjenim glasom? Zategovati besede? Pridigati? Aha, vem, veseli te. Ti pridigaš že od takrat, ko sploh še nisi znal govoriti!«

Povedal sem po pravici o svojih bridkih izkušnjah z izbiro poklica. »Ata in mama hočeta, da postanem zdravnik. Tako kot stric Ivo. Na vsak način hočeta, da zdravim bolne otroke. Meni pa gredo bolni otroci na živce. Samo slinijo se in nenehno kozlajo!«

»Mislila sem, da boš železničar? Da boš premikal kretnice? Ali pa, celo, da boš vozil lokomotivo?«

»Dim mi gre v oči. Ne maram prahu in isker v očeh!«

»Ti si pameten,« je rekla nona Frančiška. »Najboljše fare so v Prekmurju. Ravnina, mastna zemlja. Pet tisoč duš. Dela ne zmanjka. Nenehno imaš koga, da mu lahko očitaš smrtne grehe. Lahko zmerjaš ženske.«

»Majhna težava je. Na vsak način se hočem poročiti!«

»Kaj ti bo žena? V Prekmurju žensk na zmanjka, najmanj, če si uspešen župnik! Nona se je razgovorila. Izmed štirih največjih prekmurskih far mi je skušala kar pri priči izbrati najboljšo. Opisoval je prebivalce štirih različnih vasi in tehtala njihove dobre in slabe lastnosti. Upoštevala je kvaliteto vinogradov v okolici.

Moral sem jo razočarati: »Pravzaprav ne vem, kaj bi. V šoli smo pisali življenjepis. Kdaj sem se rodil in kje, mesto stalnega prebivališča in koliko let že hodim v šolo, vprašali so tudi, katere vere sem: katoliške, pravoslavne, protestantske.«

»Franček, to je posledica novih časov. To, katere vere si, to bi že moral vedeti. Pač ne moreš, nihče te ni učil!«

Nadaljeval sem. »Ni bilo kaj razmišljati. Moj vzor je tovariš Stalin. Tudi on je najprej študiral v semenišču. Stalin je pravoslavne vere, takšne vere bom pa tudi jaz!«

Nona Frančiška se je razjezila: »Ne moreš sam izbirati vere! Krstili smo te v cerkvi v Beltincih, katoličan si, ne moreš postati Žid ali musliman, če ti tako pade na pamet! Odločati se pa sploh nimaš kaj!«

Podrobnosti me niso zanimale: »Ne rečem, da je nujno, da si je Stalin izbral močnega boga.« Tu sem odločno polizal sladoled do konca, požrl še tulec in se nevarno naslonil na ograjo mostu nad deročo Dravo: »Ampak bog, ki je Stalin na njegovi strani, je mogočen bog!«

»Bog je samo eden, vidiš, ko nisi bral svetega pisma!«

»Ne!« sem pribil. »Ne verjamem! Nona, vse ti verjamem, ker si moja nona. Ampak da bi Stalinovega boga lahko celo uro zmerjala v ptujski cerkvi in bog bi te zbrano poslušal in ne bi uničil ne Ptujske katedrale, ne tebe, ne Ptuja, ne Slovenije… Kdo ti bo to verjel?«

»Pazi, da ne padeš v Dravo!«

Njena nenehna skrb me je pošteno razjezila. »Jezus je hodil po vodi! Ker je bil bog na njegovi strani, je delal čudeže. Ti pa ne verjameš, da bom tudi jaz nekoč delal čudeže? Hodil bom po vodi, izpeljal bom revolucijo, iz Jugoslavije bom naredil najrazvitejšo industrijsko velesilo! Ti pa ne verjameš vame, ti kar tako na suho predvidevaš, da bom padel v Dravo in izginil v vrtincih!« Pri tem sem se nagnil nad ograjo in strmel v vrtince. Bili so pravi vrtinci, kar izžarevali so globino. Vodili so globoko do rečnega dna in nenehno premetavali debele okrogle kamne na dnu. Vrtinci so vodili naravnost k ribam. Vsak teden se je utopil kak Ptujčan. Pa ne zgolj otroci! Odrasli možje so se lotevali reke, prepričani v premoč nad vrtinci. Pa se jim ni vedno izšlo.

Rekel sem ji: »Če bi ti, nona, verjela, da se skriva bog v vrtincih reke Drave, potem bi ti še verjel. Težje bi verjel, da te vrtinci poslušajo in ti kaj verjamejo! Ampak če verjameš v boga, ki se spušča noter in ven skozi barvasta stekelca in jih pri tem niti ne polomi?«

»Bog je duh!« je rekla nona Frančiška. »Kdaj boš, ti hudičev materialist, razumel, da je nekaj, kar je več kot zgolj materija in razredni boj?«

»Ne bom revolucionar,« sem jo skušal potolažiti. »Ne bi rad žrtvoval življenja za svetle ideale!«

Tako sva začela dolgo in plodno debato o veri in ideologiji in o izbiri poklica. Posebno še o izbiri poklica.

Nekega dne je nona Frančiška prebirala slovenski poročevalec in zvedela, da so še nekaj njenih znancev odlikovali za narodne heroje. Josip Broz Tito je bil že predsednik Jugoslavije. Nazadnje je prišla na vrsto še Slava Klavora. »To je zato, ker je ženska, » je rekla nona. »Prišla je k nam v Lipovce v času španske vojne in s skupino študentov je poučevala kmečke ženske kontracepcijo in marksizem. Bila je najbolj pogumna, zaradi nje so me za eno leto premestili v Varaždin in sem se vsak dan vozila z vlakom iz Lipovec v Varaždin!« Nadaljevanje sem poznal. Nemci so Slavo ustrelili kot talca skupaj s Slavkom Šlandrom, ki jo je poizkusil rešiti. Eden izmed nemških vojakov ni hotel streljati ženske, pa so ustrelili še njega.

Potem je nona naštevala narodne heroje, poznala jih je še kakšnih pet, kakšni tri je pa poznal celo moj ata, potem ko se je nehal navduševati za budizem in se je ogrel za revolucijo.

Nona Frančiška je morala popiti dober liter haloškega vina, da se ji je razvezal jezik: po napadu Nemčije na Poljsko, potem, ko so si Nemci in Poljaki razdelili Poljsko in je izbruhnila vojna, so dolgi dve leti hodili k njej na sestanke njeni nekdanji učenci, niso bili čisto istih ideoloških prepričanj, zato so se do onemoglosti prepirali. Kasneje so se tudi vojskovali med sabo, pobijali se pa med sabo niso, ker so prej Nemci pobili njih. Najprej so nekateri bili sploh proti temu, da bi izvedli v Jugoslaviji komunistično revolucijo po vzoru oktobrske. Drugi so menili, da bo revolucija v Nemčiji odnesla Hitlerja, prav mu je, kaj pa se pajdaši s Stalinom, in da bo zato tudi v Ljubljani in Mariboru najbrž zmagal komunizem, zato so predlagali, da bi se naj Prekmurje z udarom priključili spet Madžarski. Ker na Madžarskem ne bo komunizma, tam so že leta tisoč devet sto dvajset videli, kako je to grozno in nevarno in brez pomena. Pa tudi Prekmurje so takrat Madžari izgubili samo zato, ker so se šli revolucijo!

Nazadnje so se mladeniči dogovorili, da bodo začeli z revolucijo šele po koncu vojne v Evropi. Ni važno, kdo bo zmagal! Tu so se začele težave. Eni so predvidevali, da bo vojne konec decembra enainštirideset in da ni prijetno začenjati revolucijo okoli božiča, drugi so menili, da bo svetovna vojna trajala vsaj do marca dvainštirideset in tudi ti so menili, da je velika noč neprimeren čas za revolucijo! Frančiška, moja nona, je končno bila učiteljica in se je spoznala na zemljepis, zgodovino in je bila tudi v času soške fronte učiteljica, dokler granata ni zadela njene šole, po tistem jo je pa občina najela, da je raznašala po tolminskih hribih pokojnine družinam padlih vojakov in tudi, da je na železniški postaji Tolmin pomagala pri pisarniški opravilih. Zaradi ofenziv je bilo veliko prometa. Ko je zdaj po dvajsetih letih mladim revolucionarjem razložila, da bo Japonski zmanjkalo fosilnih goriv šele avgusta tisoč devet sto petinštirideset in da bo vojna trajala do takrat, potem pa se bodo morale umakniti tolpe Japoncev, Indijcev, Angležev, Brazilcev, Bolgarov, Hrvatov in Rusov z našega ozemlja, šele potem si bodo cenjeni revolucionarji lahko privoščili kakšno revolucijo in kakšno obsežnejše pobijanje!

Mladeniči so ponoreli. Nekdo je celo predlagal, da naj defetistko kar ustrelijo. Vendar za organizatorje odpora ni primerno, da streljajo vaške učiteljice. Zato so jo samo izključili.

Nekoč še istega leta sredi vojne je Frančiška, ugledna učiteljica prvega razreda, tekla za znamenitim revolucionarjem, bodočim narodnim herojem, seveda padlim za svobodo, in ga je rotila, naj jo spet on in njegovi prijatelji vključijo v revolucijo! Bodoči padli heroj je bil oblečen v romskega prekupčevalca z živino, v modrem predpasniku in s klobukom na oči je mahal je z verigo za vole in momljal, da ga je z nekom zamenjala. Potem pa jo je še grobo nadrl, iz česar je nona kasneje vedno sklepala, da je morda še dobro, da ni preživel in postal minister.

Obema revolucionarjema, ki sta vojno prebrodila in preživela in postala slaven pisatelj in uspešen politik, pa je nona Frančiška pomagala pravočasno pobegniti, tako da nista niti sodelovala pri najzgodnejšem zarotniškem pripravljanju vstaje v njeni kuhinji na vaški osnovni šoli v Lipovcih!

»Kje je zdaj moja spomenica enainštirideset? Kje so moja dvojna leta?« je tarnala nona in nismo je mogli pomiriti. »Zakaj nisem držala jezika za zobmi? Zakaj sem izzivala nesrečne mladeniče, pa še razdvojeni so bili, niso vedeli, naj bodo za osvobodilno vojno ali za revolucijo!«

»Morali bi ti dati spomenico devetintrideset. Ali pa spomenico štirideset!« sem jo dražil in jo posvaril: »Da nisi morda ustanovila kakšne proti imperialistične fronte, pa tega danes niti sama ne veš? Josip Vidmar bo jezen, če bo slišal, da si ustanovila kakšno fronto, ki bi lahko konkurirala njegovi Osvobodilni fronti!«

Nona je zapihala od jeze: »Bili smo realni! Ustanovili smo revolucionarni sovjet Prekmurja! Zakaj bi nas zanimala svoboda, kaj pa je svoboda? Pravica, da ti sodijo in te zaprejo po zakonih in ob sodelovanju advokata! Ne, mi smo se borili, da bi najprej v Prekmurju, potem pa naj vsej zemeljski obli zmagal komunizem!«

Tolažil sem nono in jo skušal čimbolj posnemati, da bi mi nekoč uspelo tisto, kar se njej ni posrečilo. Ker tako je naneslo, da so vsi njeni mladeniči padli v glavnem na Štajerskem še pred koncem leta enainštirideset in večinoma nikakor niso postali heroji. Ni jasno, kaj moraš ukreniti, da te bodoči podeljevalci odličij opazijo, preden te kruti sovražnik ujame. Prav srečo moraš imeti, da prideš vsaj na kakšno ploščo! Kaj šele, da te opazi kakšen zgodovinar in napiše članek o tebi!

Ker so ravno dozorele češnje zadaj za Ptujskim gradom, ki je spadal k muzeju, kjer je bil dedek direktor, je nona plačala izvrstno obiralko češenj, da je v nekaj urah nabrala z dvajset metrov visoke muzejske češnje na strmem pobočju nekaj deset kilogramov prezrelih sadežev in to tiste črne češnje z najvišjih vej!

Marko in Ivo, moja brata, in jaz smo jih nenehno zobali. Še preden je nova začela vkuhavati kompote in marmelado, nam je že bilo slabo! Nismo se mogli ustaviti, naprej in naprej smo hodili k mizi po češnje! Zboleli smo in srali in kozlali kot vidre še potem, ko smo se vrnili domov v Maribor, prišla sta zdravnika, Črnivec in Belec, ko smo bili že povsem zeleni. Tisto poletje je moj ata Branko imel napad higiene. Skušal je mene in moja dva brata naučiti, da ne bi scali mimo školjke. Stranišče na koncu hodnika je bilo tako daleč, da smo do tja vedno pritekli v zadnjem hipu. Vedno smo imeli komaj toliko časa, da smo spravili tiče iz hlač. »Dovolj ste veliki, da prevzamete odgovornost za svoje početje! Ne smete delati kar koli!« je vpil ata Branko in ni trpel ugovorov. Nekega dne je najmlajšemu bratu pokazal, kako je treba lulati naravnost v školjko. Ivo se je vrnil v kuhinji ves besen: »Lahko zadene luknjo, ko imaš tiča ošpičenega. Ti lulaj s takšnim tičem, kot ga imam jaz! Kožica ne gre nazaj in dela vrtince!«

Ata Branko je priznal, da so mu kožico, ko je bil še prav majhen, odrezali iz higienskih razlogov.

Z bratom sva pogledala v Mayers Leksikon. Razkošna izdaja naše tete je bila v gotici, vendar gotico sem se že naučil brati.

Stvari so se začele zapletati.

Marko, srednji brat, je očeta previdno povprašal: »Se kaj spomniš, kdaj se je to zgodilo?«

»Kaj zgodilo?«

»Kdaj so ti tiča ošpičili?«

Končno se je ata nejasno spomnil. »Bil sem na obisku pri babici in dedku v Mariboru na glavnem trgu.«

»In si jima lulal mimo školjke?«

»Nisem!« je zakričal ata. »Sploh nista imela školjke, imela sta stranišče na štrbunk!«

Marko je vprašal drugače: »Ko so ti iz higienskih razlogov odstranili kožico, je bil zraven kakšen dolgolasi in sivolasi tip z belo brisačo okoli vratu?«

Ata je stokal in mrščil čelo in brskal po spominu petdeset lete nazaj. »Ne vem, preveč je bolelo. Ni mi ostalo v dobrem spominu!«

»Je medtem kdo kaj pel? Če si se ti drl, menda veš, kdo ti je delal konkurenco?« sva ga spraševala.

Zdaj se je izkazalo. »Da. Nekdo je nekaj pel,« je ata Branko skrušen priznal.

»Ker je tvoj dedek umrl, ko si bil star šest let in si bil na njegovem pogrebu, babica pa takoj za njim, domnevamo, da je to bilo to prej, recimo okoli leta 1910, preden si šel v prvi razred osnovne šole?«

»Kaj hočete s tem povedati?« je zakričal oče. »Danes vera nikakor ni več važna! Vsi smo ateisti, vera sodi v ropotarnico zgodovine. Ni v skladu Darwinom.«

Ker sva z Markom prebrala nekaj gesel v Mayers Lexikonu, sva lahko podala mnenje: »Krščen si bil takoj po rojstvu na ime dveh svetnikov Johanna in Franca in še po nekem Branku, ki najbrž ni bil svetnik. Ampak, kdor žrtvuje kožico na tiču Jahvetu, ni s tem sprejet v partijo, pač pa sklene trajno zavezo s prej omenjenim Jahvetom in kakorkoli stvar obračaš, od tega trenutka naprej je Žid!«

Ko je ata slišal, da je Žid, ga je minilo veselje do proučevanja, zakaj njegovi sinovi ščijejo mimo školjke.

Pošteno se je zdrznil. »Ni človeka moje generacije, ki ga ne bi spraševali, če morda ni Žid ali vsaj ni človeka, ki se ne bi sam spraševal ali ni morda Žid. To je postalo posebno vznemirljivo tik pred drugo svetovno vojno in postalo še bolj zanimivo med samo vojno…vendar v moji družini ni bilo nikoli nobenega Žida, ne, samo trije Hrvati in osem Nemcev!«

Marko in jaz sva se zamislila.

Potem sva spet brala Lexikon. Pisalo je zelo nazorno: »Kdor malega kristjana obreže in ga naredi za Žida, je naredil najhujši možni nravstveni zločin. V srednjem veku je bilo tako dejanje obvezno kaznovano s smrtjo na grmadi!«

Vprašala sva očeta: »Zakaj bi tvoja babica tvegala tako neverjeten prekršek, če ni imela nekaj pri stvari? Na stara leta jo je začelo zvijati, zakaj redi zalego osmih hčera in sinov, samih oči zavijajočih katoličanov, in si je zaželela vsaj kakšnega pravovernega vnuka?«

Ata je spet pobesnel, skakal po kuhinji in ponavljal: »V dvajsetem stoletju vera ni bila problem! Vseeno je ali si bil Žid ali katoličan! Vseeno ali si bil Slovenec ali Nemec! To v zelo starih časih ni bilo vseeno! Razlika je bila usodna! Ampak v dvajsetem stoletju? Kaj si mislite, stara Avstrija je bila v dvajsetem stoletju pravna država, ni bila pretirano demokratična, ampak vsi ljudje smo imeli svoje pravice!«

Marko je kar skakal od veselja. »Ti si bil star šest let in so ti jih že kršili! Z nožem po lulčku!«

»Če je vera popolnoma nepomembna, zakaj te niso naredili za muslimana? Bi bil zdaj Turek in bi…«

Tri dni kasneje sva z Markom prevrnila škatlo z dokumenti in našla potrdilo iz leta 1942. Mariborske oblasti so potrjevale, da je Johann Franc Branko Rudolf dvainpetdesetodstotno Nemec, oseminštiridesetodstotno pa pripadnik »avtohtonih pohorskih ras«, ki so zanesljivo arijskega izvora, ni pa danes seveda mogoče povedati ali gre za Japoda ali Norijca.

Ata je moral hoditi v službo, midva z Markom sva imela počitnice: zbrala sva rojstne liste dedkov in babic in pradedkov in prababic. Predvsem ni bilo mogoče z gotovostjo reči, da je kdo od naštetih bil Slovenec. Z drugimi besedami, da bi kdo bil Slovenec, je bilo močno pretiravanje. »Najin očka je eden redko čistokrvnih Nemcev,« sva ugotovila. Potem sva se lotila raziskave o avtohtonih pohorskih rasah Japodov in Norijcev. Nenavadnosti so se kopičile. Mesto Maribor je proizvajalo nenavadne matične dokumente, iz njih je kar sevala verodostojnost.

Ata Branko je pobesnel. Trocki in Einstein mu nista pomenila prav nič. Če bi mu kdo vsiljeval mnenje, da je Anglež, bi se morda strinjal. Ko je Marko nedolžno vprašal, kolikšen odstotek posameznika mora biti židovskega izvora, da ga uradnik na šalterju v pristanišču v Haifi pri vselitvi ne zavrne, je še nekako šlo. Ko sva na koncu ugibala o pravnem postopku: če se je advokat po nalogu očetove mame pritožil, ko mu v Mariboru niso izdali potrdila, da je Japod in Norijec, ali bi se lahko pritožil tudi v Izraelu, če mu ne bi hoteli dati potrdila, da je pol Nemc, pol Žid?

Ata je predaval dolgo in prepričljivo o svojem dedku Janku Sernecu, ki je ustanovil čitalnico v Mariboru in bil prvoborec za pravice Slovencev. Bil je poslanec in politik, ki se je v dunajskem parlamentu zavzela za zakon, ki je spravil duhovnike iz šolskih svetov… Zaradi tega v Ormožu ni bil ponovno izvoljen, precej jasno je, kdo mu je uničil politično kariero.

Ker moj ata J. F. Barnko nikakor ni uspeval v politiki, nikoli ni postal ne poslanec, ne veleposlanik, niti ne sekretar na mestni ravni, pa sem previdno predlagal, naj ata vendar poizkusi s kariero v Izraelu, lahko bi postal, na primer, minister za marksizem… Kje na svetu ne potrebujejo marksizma?

JEZUS. Če je katerikoli prebivalec Maribora, tega srednjeveškega mesta, iz katerega so Žide izgnali davnega leta 1470, slučajno še naprej hotel biti Žid, je lahko kot Žid ostal v mestu ostal samo, če se je pritajil in pretvarjal, da pripada večinski veri. Tako se je kakšen Žid skozi nekaj stoletij morda celo lahko pregoljufal.. No, če je poljuben Mariborčan lahko Žid ali to pomeni, da je kateri koli Slovenec lahko Žid? In ali to pomeni, da Jezus, ki je bil baje nedvomno Žid, utegne biti kar enostavno Slovenec ali nekaj takšnega kot Slovenec, v kaj naj potem človek še verjame? Če je bog Slovenec, potem je stvar izgubljena! Ostane nam samo še tovariš Stalin.

Ta vprašanja so me mučila, ko so me spet poslali za kakšen teden k noni Frančiški. Dobila je zahtevno nalogo. Odvaditi bi me morala revolucionarnosti in marksizma in navaditi na krščanstvo. Nisem razumel, zakaj ne smem biti preveč navdušen nad revolucijo in svojim vzornikom Stalinom. Tudi, ko mi je naravnost povedala, da je vse to posledica nesrečnega naključja, da sta se tovariš Tito in tovariš Stalin nekaj sprla.

Menim sem, da je prišlo do nesporazumov zgolj zaradi Trsta ali Gorice ali Beneške Slovenije.

Spremembe na osnovni šoli, kjer je moja nona Frančiška poučevala, so se spremenile. Komunisti so imeli nekaj več posluha za klerikalce, še več, mnogi znani klerikalci so hiteli vstopati v partijo. Kar je noni Frančiški partijo še bolj zagabilo in ker je vedno zagovarjala resnico in pravico in popoln liberalizem, je to tudi naglas povedala. Dedek Feri se je kislo držal in vsak dan znova ji je ponavljal, da človek ne sme govoriti tega, kar misli. Niti v socializmu ne. Ali še bolje: še najmanj v socializmu.

Pouk v osnovni šoli se sorazmerno hitro konča, Frančiška je hitro stekla domov pripravljat kosilo. K njej so vsak dan prihajale prijazne ženske. Ustavile so se na dolgi in težki poti, ko so po predmestju razdeljevale literaturo, vedno novo številko časopisa in nekaj brošur. Gospe so bile odločno proti klerikalcem. Niso sicer povsem natančno dojemale, kdo so pravzaprav ti klerikalci, ampak so govorile o papistih. Papiste so mrzile do dna duše in komaj so stopile v kuhinjo, kjer je nona tako pogosto vrtela kuhalnico, ko je cvrla ogromne dunajske zrezke, že so jih začele zmerjati.

Nekega dne je ena izmed raznašalk svetega čtiva strogo zaupno omenila, da so njihovega škofa zaprli. Ni hotel na orožne vaje ali nekaj takšnega. Izvolili so novega škofa, ta pa je zaposlen na občini in glej ga zlomka, tu ima satan prste vmes, škof si ne upa več biti škof, ker mu grozijo, da bo ob službo!

Nona Frančiška se je vedno živo zanimala za organizacijske težave kakršnekoli organizacije, najraje za tiste, ki z njimi res ni imela nobene zveze. Skupaj z dvema ženskama je tuhtala, kaj storiti. Potem se je ena od žensk spomnila: »Frančiška, tvoj mož Feri je vedno elegantno oblečen, tudi zna pravilno držati klobuk, z notranjo stranjo proti sebi, tudi lepo in umirjeno govori…«

»Mora, saj je bil nekoč ravnatelj osnovne šole, zdaj pa je direktor muzeja!« se je pohvalila Frančiška.

Ženski sta prišli z besedo na dan: »On, prav on, tvoj mož Feri, bi lahko bil škof našega tisočletnega in svetega mesta! Nič mu ne bi bilo potrebno delati, namesto njega dela svet starešin, mi smo demokratična cerkev, škofa pravzaprav ne rabimo, potrebujemo ga samo zato, da tem satanskim papistom damo vedeti, kako smo boljši od njih!«

Frančiška si je že dolgo želela, da bi njen mož končno postal ne samo ugleden, ampak zelo ugleden. Ampak imela je pomisleke. »Feri je zakrknjen ateist. V cerkvi je bil zadnjič pred tridesetimi leti!«

»To!« sta poudarili ženski. »Sovražnik papistov! Takšnih potrebujemo!« Potem sta se pa sprli. Ena je predlagala, da nihče sploh ne bi vedel, da je Feri postal škof, tako ga ne bi nihče metal iz službe, noben član skupnosti pa ga seveda ne bi izdal. Druga je bila bolj realistična: skriti agenti so povsod, je menila. Predlagala je samo, da bi Feri, ki vendar pozna vodilne v občini in na gimnaziji in v Zvezi muzealcev, počasi potipal, če mu bodo novo funkcijo kaj zamerili. Če ne, če razumejo, če jim je malo mar, kaj počne ravnatelj muzeja v prostem času, potem bi se lahko dogovorili.

Dedek Feri je pobesnel. Kadar je pobesnel, se mu je glas tresel. Ker bil je blag mož. Bil je pa tudi neomajen: »Sem ogrski oficir! Sem oficir cesarja Franca Jožefa! Preživel sem dve vojni, pa ujetništvo v Sibiriji, pa še nisem postal škof. Zakaj bi torej postal škof zdaj, na stara leta?«

Nona Frančiška dedku ni odgovarjala. Ni bila taka. Strinjala se pa ni. Sklenila je narediti po svoje, prepričana je bila, da se na koncu vsakdo da prepričati. Zato sta ženski s cekarji polnimi literature prihajali kar naprej in naprej.

Takrat smo bili na obisku mi trije, moja brata Marko in Ivo in jaz. Med čakanjem na kosilo smo skakali po zakonski postelje. Nad posteljo je visel rahlo zelenkast možakar v spalni srajci. Dolgi kodri so mu padali na ramena, z nežnim, zamaknjenim pogledom je gledal temno zelena drevesa na modrem ozadju. Slika se je imenovala Jezus na Oljki gori.

No, ko smo skakali z zakonske postelje na kavč in s kavča na zakonsko posteljo, se je slika snela in je padla na posteljo, celo tik mimo glave našega najmlajšega brata. Medtem ko je Marko držal platno z okvirjem vred, da se ne bi kaj poškodovalo, sem jaz tekel v kuhinjo in povedal noni: »Jezus na Oljki gori se je snel z žeblja!«

Ženski sta planili pokonci, kot da bi ju pičila kača. Nič ju ni ustavilo. Vdrli sta v spalnico in zagledali mojega srednjega brata, kako podpira Jezusa na Oljki gori. Ženski sta se obrnili, stekli v kuhinjo, pograbili vsaka svoja dva cekarja z literaturo in začeli brbljati druga čez drugo: »Frančiška, nismo se tako zmenili. Tega palestinskega mizarskega pomočnika imaš obešenega na steni!«

Druga je drdrala: »Ta palestinski prodajalec megle visi nad tvojo spalnico, ti pa se iz tedna v teden pogovarjaš, kako bi tvoj Feri bil eleganten škof! Naš škof!«

Noni Frančiški se je bridko storilo. »Sliko mi je zapustila mama, ko sem bila stara pet let, je umirala za vodenico v tržaški bolnišnici, to je edino, kar mi je ostalo po nje. In dva mlajša brata, za njiju sem morala potem deset let skrbeti. Dokler niso Italijani zadeli moje dvorazredne šole in sem potem morala na soško fronto pomagat na železniško postajo.«

»Frančiška,« je rekla prva: »Najvažnejša je ljubezen.«

Druga pa je dodala. »Ljubezen pa pomeni iskrenost: kdor ljubi, mu srce ne da, da bi lagal!«

»Saj vama ne lažem, prisežem pri bogu!«

»Ne prisegaj!« je rekla ženska s cekarjem. »»Tvoj Jezus je rekel: Ne prisegaj!«

In druga je rekla: »Ti pa vseeno prisegaš! Fej!«

Potem sta ženski začeli tožiti, ne samo, da sta se kuhali v besu, tudi na jok jima je šlo: »Lahko je naslikati kodrolasca v spalni srajci s srcem, ki ga je videti skozi prsni koš! Lahko je naslikati Oljko goro in temno modre oblake!« Ženska je zajela sapo. »Da ga ni sram, kakšno cerkev ima! Zlizala se je s komunisti! Klerikalci vstopajo v partijo, gorijo v ognju dialektičnega materializma, daj bog, da bi jih doletela pravična kazen, ko nastopi ura resnice in bodo goreli še v kakšnem drugačnem in večnem ognju!«

»Ne pridigajta,« je rekla nona Frančiška. »Slika je pač samo slika. Selim se z njo že od petega leta. Vlačila sem jo v Gorico, Celovec, Kranj, Ljubljano in Lipovce, v Veliko in Malo Polano, V Turnišče, v Varaždin in na Hajdino, zdaj, v Ptuju, bi jo pa naj vrgla v smeti? Zakaj? Če bi bil na sliki jelenček, ki pije vodo iz gorskega jezera, bi pa bilo vse v redu? Kaj?« Dodala je še: »Če hočeta najti primerno elegantnega škofa svojemu občestvu, potem ne pretiravajta!«

Ženski pa sta se prijeli za glavo. Potem sta sedli. Odprle so steklenico vina in ga v hipu pospravile. Potem je ena od obeh žensk počasi povedala: »Francka, ne bo šlo. Vsak dan moramo misliti in ravnati, kot da bo jutri sodni dan! Pomisli, jutri nas bo Jahve sodil, no, morda nas ne bo, ampak lahko se zgodi, in moramo biti pripravljeni, in zagledal naju bo in bo rekel: Vajina prijateljica ima palestinskega prodajalca megle obešenega nad zakonsko posteljo!«

»Ne, to ne bo šlo!« je rekla druga.

Nona je bila iskreno žalostna, ko sta odhajali, vendar si je tudi oddahnila. »Po svoje sta bili težavni,« je rekla. »Neprestano sta ponavljali samo bog in bog, ko pa je popustil žebelj in je umetnina z Jezusom padla s stene, pa sta izgubili glavo! Kaj jima bo bog, ko ju že naslikani Jezus vrže iz tira!«

Nona Frančiška je zabila nov žebelj, potem je sliko obesila nazaj nanj, nam trem pa je prepovedala skakati po postelji.

Dedek Feri ni nikoli postal škof, nona Frančiška se je zaman veselila.

Razočaranje jo je prizadelo. Ker ni nikjer našla svetega pisma, samo nekakšen močno zdelan katekizem, pa še tega je pol manjkalo, je morala pošteno misliti, ko nas je skušala navdušiti za krščanstvo: »Jezus je rekel: Lažje pride kamela skozi šivankino uho, kot bogatin v nebesa!«

Zelo sem se začudil. »Bogatinom bomo v socializmu vse vzeli, potem bodo zlahka prišli v nebesa!« sem rekel.

Nona je nadaljevala s priliko o Lazarju in kako je Jezus obujal mrtve. Pošteno sem se razjezil: »Enega je morda že obudil, ampak predstavljal si, nona, koliko dela bi imel tale Jezus po drugi svetovni vojni? Kaj so se Nemci in Rusi in Amerikanci vojskovali zaman? Kaj je Stalin zaman dal postreliti milijone razrednih sovražnikov?«

Marko pa je dodal: »Zakaj bi kdo obujal mrtve. Kaj ni že živih povsem preveč?«

Nona je prebrala o Petru, kako je Jezusa zatajil. Vsi trije smo se strinjali, da je ravnal pravilno in konspirativno in je pravočasno zbrisal kot znameniti kurirček Binček v stripu v Slovenskem poročevalcu. »Sovražniku nikoli ne govori resnice!« je poudaril Marko.

Potem je nona razložila, kako je Jezus hodil po vodi in kako neverni Tomaž ni verjel, da Jezus zares hodi po vodi, zato je sam padel v vodo. Parabolo sem takoj razumel: »Če verjameš, da si revolucionar, potem si lahko revolucionar. Vendar če nisi kritičen do revolucije in do svojih tovarišev revolucionarjev, potem te lahko doleti kakšna nesreča in potem sploh ne boš več revolucionar, ker te sploh ne bo več! Torej,« sem rekel, »ni vprašanje, da bo hodil po vodi samo tisti, ki bo veroval, hodil bo tisti, ki se bo uspešno delal, da veruje in bo še povrhu tega hodil po vodi. Kar je pa objektivno – po merilih fizike za drugi razred osnovne šole – nemogoče!«

Ko je nona Frančiška z visoko dvignjenim prstom, bila je pač učiteljica, razložila, kako je Jezus z tremi ribicami nasitil tisoč in tisoč ljudi, smo pa imeli vsega zadosti. »S hrano se ne smemo igrati!« smo ugotovili. Marko pa je dodal: »Ne moreš imet kodrolasca v spalni srajci na steni v spalnici, kako kleči na Oljki gori in menda premišljuje, kako bi iz kilograma ocvirkov naredil tri kilograme ocvirkov!«

»Vi ste hujši kot onidve ženski!« je zastokala nona. »Kaj naj torej naredim z edinim predmetom, ki mi je ostal po mami? Naj ga postavil za omaro in obrnem k zidu? Kaj me bo potem omara spominjala na mojo ljubo mamo?«

Jezus na Oljki gori je ostal na zidu in nono Frančiško še naprej spominjal na njeno mamo.

Jezus je hodil po vodi, gotovo je kdaj prišel tudi v kakšen veslaški klub. V Mariboru, na trgu pred muzejem v starodavnem poslopju mestnega gradu, pogreznjen med dele nekdanje utrdbe, je bil v tesnem prostorčku, kjer je zdaj že desetletja čisto navadna trafika, nekoč sedež veslaškega kluba. Ata se je vsakokrat, ko je šel mimo, spomnil, kako je nekoč v mladih letih veslal in tako je sedež mariborskega veslaškega kluba kakšnih pet let opazoval, potem pa je stopil v pisarno in povedal, koliko let je on sam nekoč davno na začetku svoje pedagoške poti, ki ga je vodila naokrog po takratni dravski banovini, veslal po Krki, Savinji in Dravi in to v najrazličnejših čolnih. Naletel je na določeno razumevanje, ki ga je morda nekoliko neskromno dojel kot zmerno občudovanje. Pri priči se je odločil. Vpisal me je v veslaški klub. »Boš videl, hrbtenica se ti bo zravnala in dobil boš širok prsni koš!« Gledal sem očeta, veslal je vsaj dvajset let v nenavadnih okoliščinah v različnih mestih ob različnih rekah, hrbtenica se mu ni zravnala in ni dobil širokega prsnega koša, še več, zdelo se je, da je pravi prototip človeka, ki nikoli ne vesla!

Ata me je odpeljal na Mariborsko jezero in predal predsedniku kluba. Predsednik kluba me je odpeljal k trenerju. Trener me je seznanil s posadkama četverca s krmarjem in četverca brez krmarja. Ves predpoldne smo se pogovarjali o čolnih in veslanju in kazalo je, da bomo enega od dragocenih čolnov morda potisnili v vodo. Beseda je dala besedo in novim znancem sem povedal o najnovejših političnih dogodkih. »Vojna na Koreji je pravzaprav revolucija. Tovariš Kim Il Sung skuša premagati MacArthurja, Eisenhowerja in ameriške imperialiste. Kitajski prostovoljci mu pomagajo. Ne smemo dopusti, da bi Koreja razpadla na Severno in Južno!«

Posadka četverca brez krmarja je zatrdila, da je njen cilj državno prvenstvo in da jih revolucije ne zanimajo.

Posadka četverca s krmarjem pa je izrazila nekaj dvomov v takšno stališče. »Drugje so dogajajo velike stvari, morda bo zmagal imperializem, morda celo komunizem, Koreja bo na nenaraven način razdeljena, mi pa veslamo in veslamo!«

»Veslamo in veslamo, tako se bomo kvalificirali za državno prvenstvo!«

»Eni hočejo priveslati državno prvenstvo, morda celo na olimpiado, drugi pa morajo braniti svet pred imperializmom? Je to prav?«

Trener je sedel na bregu jezera in od obupa grizel veslo. Predsednik kluba je skočil na kolo in se zapodil za mojim atom. Dohitel ga je tik pred Mariborom v Kamniškem drevoredu in ga prepričal, naj pride pome. Ata se je uprl. Pod težo argumentov pa je popustil. Še mnogo krat sem videl tekmovalne čolne ob blizu: nikoli pa nisem mogel zlesti v prav nobenega!

Odslej so nama z atom vedno posodili zgolj čisto navadne čolne. To ga je malo jezilo. Menil je, da če bi jaz bil pravi pravcati tekmovalec, da bi si potem lahko kdaj pa kdaj izposodila kar tekmovalne. Še vedno sva se z atom vsako poletje večkrat odpravila veslat v razne čolnarne ob Mariborskem jezeru: »Nikoli ne smeš jeziti drugih ljudi! Nikoli ne smeš vznemirjati ljudskih množic, Franček! Če boš počel kaj takšnega, ne boš nikoli dober revolucionar!«

Moj pomislek, da ni nujno, da so revolucionarji dobri, saj imajo preprosto nalogo: pobiti morajo vse, ki so proti njihovim idealom, se je ata pošteno razjezil: »Nikoli več ne omeni kaj takšnega! Revolucionarji so največji junaki zgodovine! Brez revolucionarjev, teh nerazumljenih junakov, ki se žrtvujejo, ker so pred svojim časom, bi sploh ne vedel, kaj je slabo in kaj je dobro, kaj je prav in kaj ni prav!«

Nekoliko sem se upiral. »Nočem biti pred svojim časom! Nočem se žrtvovati! Nikoli nočem ločiti med dobrim in slabim!«

»Vsakdo ima svoje drobne napake!« je ata nekoliko obupan zamahnil z veslom.

»Predvsem pa nikoli nočem veslati na nobeni tekmi!« sem poudaril.

»Se strinjam. Ni nobene možnosti, da bi te kdo kdaj uvrstil v kakšno ekipo!« Ata je pošteno razočaran molče veslal po umetnem jezeru, nad drevesi, ki so ostala pod gladino, da utrjujejo dno.

Ko sem leta 1951 obiskoval prvi razred osnovne šole, je v Mariboru nekje na Lentu ob Dravi neka ženska k sebi domov zvabila dva otroka in iz njiju skuhala milo. Ker je bilo povpraševanje po njenem odličnem milu preveliko, so jo odkrili, obsodili na smrt in ustrelili. Ves Maribor je živahno razpravljal o tej temi. Sosede so prihajale druga za drugo, potrkale, takoj vstopile v našo kuhinjo in stale ob vratih, ker ni bilo mogoče nikamor več sesti. Ko sem mami nas skrivaj potihoma omenil, da je ženska ravnala kar gospodarno, otrok je namreč povsod naokoli vse polno, »žajfe«pa ni niti slučajno nikjer, sem zvedel, da je brezsrčno, nehumano in nečloveško otroke prekuhavati v »žajfo«.

Takrat je minevalo komaj sedem let od konca druge svetovne vojne. Ne samo v odmorih, še med poukom smo sošolci v prvem razredu klepetali o množičnih umorih. Prepričan sem bil, da država, ki ne pobije milijonov in milijonov tujih, pa tudi svojih državljanov, ne more biti kaj prida. Ko me je zvečer mama dajala spat in me skrbno pokrila, sem jo vprašal: »So vsaj žensko, potem ko so jo ustrelili, prekuhali v milo?« Odgovorila je po daljšem premisleku, da bi to morda bilo koristno, vendar bi bilo tudi nevarno: pravico bi utegnilo zanesti, sodišča bi začela kar povprek obsojati na smrt ljudi samo zato, da bi bilo potem nekoliko več mila. Zvedel sem tudi, da ni mila, ker ni kosti in loja. Popolnoma pretresen sem spoznal, da je milo sestavljeno iz istih sestavin kot tista snov, ki jo daleč najbolj pogrešamo. V tistem času ni manjkalo samo »žajfe«, tudi mesa ni bilo nikjer. Misel, da ni mesa, me je zbudila zjutraj in spremljala ves dan. Zvečer sem zaspal sredi morja žalostnih misli, kako mesa tudi naslednji dan ne bo. Mama nam je ob večerih ure in ure govorila o prašičih, kako jih je čohala, jim kuhala, jih zredila na sto kilogramov in kakšen praznik je bil takrat, ko so jih predelali v klobase. Mama je menila, da nas takšni spomini tolažijo in nam vzbujajo upanje, da bo nekoč v prihodnosti vse drugače, vse tako, kot je nekoč bilo. Dokler se prihodnost ni izpolnila, je poizkušala s premostitvenimi poizkusi. Nekega dne je mami uspelo kupiti svinjska jetrca. Bila so črna in trda. Ata se je spomnil, da je takšna nekoč že videl, ko jih je njihova pomožna služkinja kupila za mačka in bila za to grdo ozmerjana. Vendar se je to zgodilo dvajset let prej, še krepko pred vojno, v nekih meščanskih časih.

Mama je začela jetrca peči. Vendar ni šlo. Bolj ko jih pekla na čebuli, bolj so smrdela in postajala trda. »Svinja je bila prastara,« je ugotovila mama. Potem pa se je spomnila, kako je skupaj z otroki iz domače vasi včasih zavila k Romom in z malimi Romi sodelovala pri odkrivanju nenadnih živalskih poginov in je tako marsikaj zvedela o obdelavi odpadkov. Tako je poznala rešilne postopke: nacepila je drva, nataknila jetrca in odstranila prve tri kovinske obroče na štedilniku. Na živem ognju smo pekli svinjska jetrca, mast se je cedila, vendar so bila nadvse okusna. Ata je rekel, da se zdaj spomni, zakaj je bila pred dvajsetimi leti ozmerjana njihova pomožna služkinja: mačka, ljuba mucica, je zaradi tistih jetrc pokozlala stopnice. Njegove besede so imele preroški pomen. Tudi mi smo kozlali ves večer, vendar nas to ni vrglo iz tira. Leta enainpetdeset je bilo kozlanje sestavni del življenja.

Ko nam je kmalu za tem tovarišica v šoli skušala razložiti, kako bo, ko bo napočil socializem, je poudarila, da bo to čas, nekoč v daljni prihodnosti, ko bo mama vsako nedeljo vrgla v lonec kokoš. Sošolci so se blazno razburili. Prva deklica je izjavila, da najbrž tovarišica narobe razume vso stvar: ni norca pod soncem, ki bi vrgel kokoš v lonec, v lonec sodijo kvečjemu kremplji in petelinja glava, kokoš je potrebno speči v pečici. Najpametnejši deček je hotel vedeti ali bodo v socializmu naenkrat spekli vse štiri kurje noge ali bodo spekli samo dve. Ko je tovarišica poskušala razložiti, da imajo kure samo po dve nogi, je zvedela, da temu pač ni tako: kurjo nogo je vsekakor vedno mogoče razdeliti na spodnji in zgornji del, vendar se je večini razreda tudi to zdelo nerazumno in je vedela povedati, da lahko kurjo nogo razdeliš na štiri dele in ima tako vsaka stara kura teoretično kar osem nog. Čeprav nas biologija uči, da je kokoš dvonožec, tako kot človek.

Nekoč je ata iz Ljubljane prinesel nekaj, čemur je ponosno rekel šunka.

Ko sem dogodek omenil sošolcem, so pobesneli: kar med poukom so klepetali o šunki in trdili, da šunke že leta in leta nihče ni videl. In ker smo bili vsi skupaj stari okoli sedem let, se nihče od nas česa takšnega ni spominjal. Tovarišica je naročila, naj si doma predmet, ki bi naj bil šunka, temeljiteje ogledam, in bomo o zadevi razpravljali naslednjič. Naslednji dan smo že pred poukom organizirali okroglo mizo. Izkazalo se je, da je šlo za kračo, pravzaprav za pol krače. Ker je najpametnejši učenec trdil, da krače jejo zgolj člani partije, za šunko pa moraš biti vsaj udbovc ali minister, je vprašanje dobilo politične razsežnosti. Pojasnil sem, da je ata sicer bil v partiji leta dvaintrideset, vendar so ga črtali, ker ni plačeval članarine, zdaj, leta enainpetdeset, pa so mu sicer natisnili eno lutkovno igrico, nazaj v partijo pa ga pa še niso sprejeli, čeprav se izjemno trudi in mu bo zagotovo uspelo. Od sošolcev sem zvedel, da je usoda sveta takšna, da komunistom pač tiskajo knjige, udbovci pa žrejo krače.

Toda ker je šlo očitno za četrt prekajene krače, so bili zelo zaskrbljeni. Ugotovili smo takole: svinjsko nogo je mogoče razdeliti na veliko več delov kot kurjo. Vendar nikoli, tudi v najsijajnejšem socializmu, ki bo mejil na popoln komunizem, ne bo mogoče, da bi za vse ljudi na svetu bili na razpolago prekajeni svinjski parklji.

Tako sem zvedel, da so prašiči osnova politike. Zvedel sem tudi, da se vsako ukvarjanje s prašiči giblje na robu zakona, prašič prej ko slej pomeni kršenje zakonov, zato politike zmerjamo s prasci in tudi gospodarstvo je ena sama svinjarija.

Takrat se je pa primerilo, da je moja nona Frančiška, učiteljica četrtega razreda v sosednjem mestu Ptuj, dobila prašička. V cekarju ga ji je prinesel oče njenega učenca. Njegov sin je bil sicer odličnjak, toda njegov najboljši prijatelj se tudi v četrtem razredu še ni znal podpisati in zato je bil potreben prašiček. Moja nona je bila že trideset let učiteljica in je prašička odločno odklonila. Doumela je, da jo lahko prašiček spravi ob službo in v zapor in tako naprej. Kadar je bila načelna, se je znala pošteno razburiti. Mahala je z rokami in kričala. Možakar je nemudoma odnehal.

Ko pa je Frančiška nekoč v naslednjih dneh prišla domov iz šole, je v dnevni sobi pod klavirjem zagledala prašička.

Besnela je, da jo hočejo neznanci podkupiti, vendar prašiček jo je sčasoma prepričal. Mogoče z rožnatim noskom. Ali zavitim repkom. Ker je stanovala nad gostilno, kjer so vse dneve krulili pijanci, je imela lepe možnosti, da bi prašička ohranila v varnem zavetju. Vendar njeno stanovanje ni imelo kopalnice. Če bi stanovala v novem bloku, bi lahko imela prašička v kopalnici, »Tako pa se ga moram znebiti!« je stokala. Dala je prašička v cekar, na kolo in se odpeljala k nam v Maribor. Vmes so jo med vožnjo ujeli policaji, zahtevali so, da pove, kdo ji je dal prašička in ko ni vedela, so jo s prašičkom vred odpeljali na policijsko postajo. Tam je našla miličnika, ki je bil nekoč njen učenec, in šefa postaje, ki je imel nečaka v njenem razredu. Potem je dobila še potrdilo svojih nekdanjih učencev in njihovih staršev iz zadruge, da prašička ne potrebujejo, in šele potem je prašička lahko pripeljala v Maribor.

Stanovali smo v stari vili na robu mesta in na dvorišču smo imeli vrtno uto, kjer so nekoč ugledni gostje naše tete pili čaj. V uti sem nekoč prej imel že zajčka, takrat pa smo imeli prašiča. Mama je po neverjetnih poteh dobila nekakšno rumeno reč, rekla je: »To je ameriška kostna moka!«

Iz moke, bila je shranjena v ogromnem papirnatem kovčku, so leteli metulji, prašič jo je žrl in je rasel. Krompir in koruza in repa so bili redkost in namenjeni zgolj ljudem. Ljudje so živeli zdravo, ničesar niso puščali na krožniku, najmanj pa koščkov kruha. Možnost, da bi sredi mesta vzredil prašiča, je bila skromna. Vendar, ko je bil prašič že blizu stotim kilogramom, in je ril po ostankih zelenjave, posajene okoli hiše, so nas sosedje začeli opozarjati: hudobni stanovalci sosednjega bloka, ki imajo vsak svojega majhnega prašička v kopalnici, so nam nevoščljivi. Zdaj, zdaj nas bodo prijavili.

2. del>>>

<<<1. del

Mesarja je bilo težko dobiti. Mladenič, ki je tvegal, ni bil ravno velemojster. Ko so štirje močni sosedje zgrabili dragega repatega prijatelja, ki se je še včeraj z nami igral in smo ga prijazno čohali za ušesi, sem zaslišal njegove klice na pomoč. Srce mi je zastalo v strašni bolečini. Ob misli, da mora neko živo bitje umreti nasilne smrti, mi je bilo vsega dosti. Potem ko sem leta in leta potrpežljivo prenašal vse zgodbe o svetovni vojni, o taboriščih, streljanjih talcev, obleganju Stalingrada, me je smrt priljubljene domače živali povsem potrla. Prisegel sem, da ne bom poizkusil nobene zarebrnice in nobenih jetrc!

Ko smo prašiča v pralnici spravili v vročo vodo in potem na pult za ožemanje perila, sem počasi začel spreminjati prvotno mnenje. Velikansko bitje je bilo sestavljeno iz izjemno svežih notranjih organov, bolj ko smo prašiča razkosavali, več ga je bilo. Na koncu sem zagledal mamo z velikimi lonci kosov podkožne maščobe in kože. Na štedilniku je začela cvreti ocvirke. Najprej sem menil, da se ji je zmešalo. Kako naj meša prašiča v loncu in ga pri tem stopi? Ko pa sem dojel najpomembnejši postopek mesno predelovalne industrije, sem se zatopil v žrtje. Kruha je kmalu zmanjkalo.

Ocvirke smo torej žrli kar brez kruha in smrt dragega prašičjega prijatelja nam je postajala bolj in bolj razumljiva. »Včasih smo to v naši vasi počeli vsako leto«, je pripovedovala mama. »Vendar so v mestu prašiči prepovedani. Spodkopavajo socialistični sistem! Rušijo državo! Nikoli ne moremo reči, da bomo takšen dogodek doživeli še kdaj. Da bi se vse prehitro ne končalo, in da mi ne umrete, ko sploh ne veste, kaj je vpliv sveže maščobe, raje nehajte, bomo naredili klobase in prekmursko specialiteto - meso iz tunke!«

Medtem ko sem se basal z ocvirki in dojel, da je življenje vredno svojega slovesa, medtem, ko sem spoznaval, da je povsem možno, da se človek nažre in tako doseže srečo in to neizmerno srečo, so se mi neizmerni užitki in popolna radost mešali z doživljanjem zakonov, policije, sodstva, države, politike, svetovne zgodovine. Prašiči in ubijanje prašičev so temelj civilizacije, avtoritete, represije, prav tako pa temelj svinjske pečenke in družinske sreče.

V drugem razredu smo dobili nove sošolce, oblečeni so bili v nekakšne jopiče iz blaga, z vojaškimi žepi. V težkih čevljih so štorkljali po razredu, čeprav je bila jesen topla. Če pa se je bilo potrebno tepsti, so bili vztrajni. Če so koga brcnili, so ga pač brcnili. Niso gledali, kam bo priletelo. Skupaj smo jedli rumen sir, ki so nam ga Amerikanci pošiljali za malico in pili sladko kavo z okusom po mleku v prahu.

Razred je bil nabit z otroci in če nismo odpirali okna, je bilo težko dihati. Če smo odprli okno, je vedno kakšna punčka kričala, da jo zebe. Vsako uro sem se po malem dušil, sošolci so me pa spraševali, zakaj sem tako bled. Droben fantič me je nekega dne vprašal. »Imaš mamo?« Mislil sem, da se šali. Znano je, da vsi ljudje na svetu imajo mamo. »V šoli je že nimam, » sem rekel. »Menda ne misliš, da jo bom jemal s sabo v šolo?«

Dečku je bilo ime Guenther. Ni mi bilo jasno, zakaj ima takšno ime. Ko me je ponovno vprašal: »Pa ko prideš iz šole, doma, tam, kjer si doma, imaš mamo?«

Priznal sem, da jo imam. »Kdo bi sicer kuhal in pral perilo in pospravljal postelje?«

Guenther se je zelo začudil. »Ne lažeš?« me je vprašal in me pogledal v oči.

»Ne, ne lažem!«

»Ne pretiravaš? Si ne izmišljuješ?«

»Kaj naj rečem, da imam pol mame?«

»Lahko bi imel nepravo mamo. Lahko bi imel samo začasno mamo,«je pojasnil Guenther. Zdaj je verjel. Postavil pa je novo vprašanje: »Pa imaš tudi očeta?«

»Nikoli ga ni doma.«

»Tako je z očeti. Nikoli jih ni doma. Ampak ne izmotavaj, ga imaš ali nimaš?«

»Kadar se pripelje z vlakom iz Ljubljane, ga imam!«

»O. to je nadvse sumljivo! Pa se kdaj pripelje z vlakom iz Ljubljane? Ali pa se samo bo pripeljal čez leta in leta nekoč?«

»Moral bi se vsak teden. Pa se dostikrat šele vsak drugi teden. Grem ga čakat na postajo. Seveda, če je pisal, da pride!«

Zdaj je Guenther verjel. Drugim sošolcem je pojasnil: »Očeta ima. Pripelje se z vlakom. Gre ga čakat na postajo!« Zbralo se jih je kakšnih deset. Čudili so se. Guenther je spet vprašal: »Ti kdaj kupi kakšno igračo?«

Spomnil sem se na konja iz lepljenega papirja, pred nekaj meseci ga je prinesel mojemu mlajšemu bratu. Lahko bi se zlagal, da ga je meni. »Ne,« sem rekel. »Ata hoče, da zbiram znamke. Včasih mi kakšno prinese, da jo dam v album. Včasih mi prinese celo pet ali več podobnih znamk, reče se jim: serija!«

Eden od dečkov je rekel. »Ne razumem. Kaj ti bodo znamke? Če imaš očeta, ki se kdaj pa kdaj vrne domov, mu ni treba pisati!«

»Vseeno mu pišem,« sem rekel. »Teden je dolg in on piše nam, mi pišemo njemu!«

Ko so sošolci zvedeli, da imam še dva brata, so me začeli prav hudo mrko gledati. »Kaj ti bosta dva brata? Ali ni to preveč?« je rekla neka deklica.

Ostali so se strinjali.

V naslednjem odmoru sva ugotovila, da ima trinajst otrok v razredu oba starša. To je Guentherja zelo potrlo. Raziskavo sva nadaljevala skozi ves teden. Podatki o starših so bili precej težko dostopni. Nihče ni rad govoril starših, če pa je že, zgodbe niso zvenele preveč prepričljivo. Še več, nekatere so mejili na najbolj nore pravljice! Devet otrok je bilo brez obeh staršev. Dvanajst pa jih je živelo ali z očetom ali z mamo. Pet jih je imelo starše, niso pa vsi vedeli, če so pravi. Nekateri so vedeli, da je prava mama, drugi, da je pravi oče, tretji so menili, da ni mogoče vedeti ali sta oče in mama prava. Starejši so pač takšni. Lahko se tudi pretvarjajo. Vedno je možno, da se samo delajo.

Guenther je pojasnil: »Če imaš mamo, bo vedno rekla, da je prava mama, tudi, če bo to najbolj črna laž. Eni ne sprašujejo veliko, drugi pa ne morejo nehati: resnica je lahko grozna, ampak človek ne more živeti brez resnice!«

»Nikoli ne bi lagal svojemu otroku,« sem rekel. »Čeprav vem, da odrasli radi lažejo!«

»Svojemu otroku že ne bi lagal, to ti verjamem! Svojemu!« je rekel Guenther. »Za kakšnega tujega pa ne veš, ker tudi ne moreš vedeti!«

Tako sem ugotovil, da ne morem vedeti.

Guenther je postal moj prijatelj in povedal mi je mnogo reči: »V Kočevskih gozdovih imajo partizani globoko pod zemljo izkopano celo mesto, z elektrarno, bolnišnico in skladišči orožja.«

»Zakaj bi imeli bolnišnico in elektrarno in orožje pod zemljo? Saj so zmagali in imajo povsod dovolj prostora!«

Guenther mi je pojasnil: »Zmaga je začasna. Mi, Nemci, smo izgubili, vendar ne za dolgo. Naš ljubi Fuehrer bo vstal od mrtvih, kar nenadoma se bo prikazal na belem konju z rdečo zastavo s črnim kljukastim križem in potem bomo premagali sovražnike, Ruse, komuniste, Angleže, Američane.«

»Če jih do leta petinštirideset niste, zakaj bi jih potem zdaj po toliki letih? »

»Moramo,« je rekel Guenther in zasmrkal.

Rekel sem: »Jezus, na primer, je obudil od mrtvih samo nekega posameznika. Čudeže, veš, je težko delati nenehoma in kar naprej!«

»Moramo,«je rekel Guenther: »Samo narod, ki zmaga vojni in uniči sovražnike, lahko obudi od mrtvih mame in očete! Nemški narod je tak, prvi v znanosti in tehniki! Ti nimaš pojma, kakšne avtomobile delamo! Mi, Nemci!«

Prišlo mi je na misel: »Ko bodo vaši mrtvi vstali od mrtvih, kaj bodo potem nadaljevali s pobijanjem Mariborčanov tam, kjer so nehali?«

Guenther me je nekaj časa gledal, potem pa je dodal: »Ne, nikakor ne. Ne bomo se ustavljali, ne bomo nadaljevali tam, kjer smo nehali. Pobili bomo vse brez izjeme, nihče nam ne sme stati na poti v nove čase!«

Kljub temu, da je imel Guenther skozi vse leto težave pri urah zgodovine, sva ostala prijatelja. V razredu so ga sovražili. Pač zato, ker je bil vedno drugačnega mnenja kot učiteljica. »Učiteljici se mirno zlaži. Kaj jo briga, kaj ti misliš, kdo da je zmagal v drugi svetovni vojni. Ona samo vprašuje tisto, kar piše v učbeniku. Guenther pa se ni dal: »Lažni učitelji so vir narodove izrojenosti! Nikoli ne smemo zatajiti samega sebe, nikoli!«

Aprila so mi doma dali trdo kuhano jajce, lepo smo jih pobarvali in porisali, nisem sicer vedel, zakaj, menda zato, da bi jih nekakšen zajec lahko prinesel, čeprav zajca ni bilo videti. Mama je rekla, naj eno od pisanih jajc odnesem najboljšemu prijatelju. Guenther je jajce pogledal, opazoval umetelne vzorce na njem potem ga je olupil in počasi pojedel. »Ti, Franček si dober človek. Dvomil sem vate. Zdaj vem, da nisi brez vrlin. Ne moremo drugače, Slovane bomo morali iztrebiti, preveč manjvredni so, dam ti pa besedo, ko bomo v Mariboru začeli urejati svet, bomo tebe prihranili čisto do konca!«

Mesec dni kasneje je po Guentherja prišla teta z Dolenjske, povedala mu je, da ga išče že osem let, od kar je prišla iz taborišča. Ko je zvedel, da je bila njegova mama hrabra partizanka in so jo Nemci, ko so jo ujeli, živo razrezali na kose, pred tem so ji pa v čelo vrezali petokrako zvezdo, se je Guntherju zmračilo. Mrščil je obrvi in v odmoru me je vprašal: »Ima lahko človek teto, ki tako svinjsko laže?»

»Zakaj ne? Če nimaš nikogar drugega. Mogoče dobro kuha!«

»Ne morem se prodati za skledo žgancev!« je zavzdihnil. »Imam ideale! Brez idealov ne moremo zavladati vsemu svetu! Življenje bi tvegal za svojega Fuehrerja, zdaj pa naj se prodam nekakšni lažni teti? Pa še v taborišču je bila? Gotovo prav zasluženo!«

Teden dni kasneje sem bil z atom in mamo na otvoritvi Muzeja narodno osvobodilnega boja. Govorniki so se vrstili. Na stenah so visele fotografije. Na listih pod steklom je bilo izčrpno popisano, kdo je kaj naredil in kaj so z njim naredili. Mislil sem, da bom Guentherja razveselil, ko sem mu naslednji dan povedal: »Teta ni bila nič kriva. V taborišče so jo poslali samo zato, ker so ji že prej ustrelili očeta. Pač pa je tvoja mama ušla in ko so ji prišli na sled, se ni hotela predati. Tri je zadela, preden ji je zmanjkalo municije. Hotela ti je zapustiti svet brez Nemcev!« Povedal sem samo, kar sem prebral: »Svobodno in neodvisno Slovenijo, kjer bo dovolj kruha in pravice za vse! To so bile njene zadnje besede!«

Guenther se je zastrmel v prazno in potem me je pogledal s svetlimi očmi in rekel: »Ti moraš biti en Žid!«

Razložil sem mu lepo po pravici, zakaj bi mu lagal, bil je moj prijatelj: »Zbiram dokumente, nekaj jih imamo v lepo plastificiranih kartonskih škatlah, nekaj pa kar v pletenem kovčku na podstrešju. Brat mi pomaga. Zaenkrat ne morem dokazati, da sem Žid. Morda celo nisem. Vsekakor pa med mojimi predniki prevladujejo Nemci. Skoraj vsi pradedki so bili Nemci, za prababice pa ni čisto jasno. To po očetovi strani, po mamini je spet drugače!«

»Kdaj bomo prišli na oblast in bomo naredili red?« je zavzdihnil. »Čim ima kdo očeta in mamo, ima tudi dedke in babice in nikoli ne moreš dognati, kaj je pravzaprav. Je v tem izprijenem mestu sploh kdo čistokrven arijec?« Guenther je bil razdvojen, nazadnje je zajokal: »Zakaj sovražite Hitlerja? Gradil je široke štiripasovne ceste, kakršne v Sloveniji nikoli ne bo nobene! Imel je najboljša letala in izdeloval in izstreljeval je prve rakete!«

»Iztrebil je Žide in Cigane, za Slovence pa je trdil, da pridejo na vrsto!«

»Kaj vam je, ljudje? Pa ne morete se razburjati zaradi takšnih malenkosti? Človek, kaj ti pa je? Zakaj bi se ti, pa še Nemec si, baje! razburjal zaradi Slovencev?« Pokazal je po razredu. »Poglej, kakšni so. Mar kaj znajo?«

Molčal sem. V osnovni šoli ne znaš ničesar. Če kaj znaš, je zato tam učiteljica, da te prepriča, kako nimaš pojma.

Teta Guentherja ni mogla vzeti k sebi, dosegla pa je, da so ga premestili v drug prehodni dom, bližje njenemu stalnemu prebivališču.

Ko je moj ata v maju leta 1954 postal direktor Umetnostne galerije, so ga večkrat obiskovali slikarji. Avgust Černigoj bil znamenit modernist iz Trsta, usodno je vplival na Srečka Kosovela. Bil je pa rahlo nemiren tip. Pri nas doma je v kuhinji nad vrati je visela slika, vrček za čaj in skodelica. Ko jo je Černigoj zagledal, je vzkliknil: »Ta me posnema! Končno! Tudi ta trenutek je napočil! Posnema me, tudi to se je moralo dogoditi!« In hotel je takoj sneti sliko in jo odnesti s sabo. Mama mu ni dovolila. Ker je bil še nekaj dni v Mariboru, je pisal domov, da so mu poslali njegovo sliko: bil je na njej vrček za kavo in skodelica za kavo. Mama je rekla, da je prva slika lepša. »Ne,« je rekel Černigoj. »Tu Debenjak posnema mene, na tej moji sliki pa je kubizem realiziran v čisti obliki, v originalu!« Mama je povedala, da je kubizem ne zanima. Samo na sliko z vrčkom in skodelico se je že navadila. Potem so vseeno izvedli zamenjavo. Nad vrati v kuhinji je visela druga slika. To je pa bilo vse.

Koncept borbe za nove smeri v umetnosti se je ustavil nad vrati naše kuhinje.

Pred skoraj petdeset leti se je na kopališču Mariborski otok prikazal zamorec. Bil je precej svetlo rjav, po postavi čokat in bolj podoben Mariborčanom kot zamorcem iz filmov, govoril je srbohrvaško in na vprašanje ali je res zamorec, ni hotel povsem nedvomno odgovoriti. Vsakogar pa je nadvse zanimalo, kako je s to stvarjo: ker pač večina še nikoli v življenju ni videla prav nobenega pravega zamorca.

Ko je nekomu bilo vsega skupaj dovolj, se je prikazal z detergentom in krpo in skušal očistiti rjavo barvo z zamorca. Zamorec je pobesnel. V tistih časih pa tudi veliko kasneje ni za nikogar bilo razumno, da pobesni, če ima opravka s Štajerci, pa četudi zgolj na kopališču v poletni vročini. Izmenjava mnenj je pripeljala do nekaj uspelih in nekaj manj uspelih udarcev po raznih zobovjih,vendar zamorec je z ne-zbrisano barvo vred pobrisal s prizorišča.

Ostala nam je zapletena debata ali si lahko kdo privošči, da je drugačen kot vsi ostali. Začelo se je z ugotovitvijo, da je prav dobro biti zamorec, saj se zamorcem pač ni treba sončiti. Nadaljevalo se je s vprašanjem ali je zamorec dolžan sam povedati, da je pravi zamorec in tako pomiriti vse tiste, ki jih bega njegova barva, ali pa je to, da je nekdo zamorec, privatna stvar vsakega zamorca. Končno smo sprejeli sklep, da je vznemirjanje zamorcev rasizem in da se je zato pač potrebno navaditi, da vsakogar pustimo pri miru, ne glede na barvo kože.

To zadnje je bilo težko uresničljivo: še naslednjih nekaj let so na kopališču radovedneži vsakogar malo temnejšega spraševali, če je on morda zamorec in sicer pravi zamorec. Ker pravih zamorcev potem vsaj še deset let ni bilo videti! Sistem, ki smo v njem živeli, je bil enobarven.

Ko se obritoglavci leta dva tisoč sredi Ljubljane blizu Prešernovega spomenika spravijo na Inacia Bitchendeja, poslovneža iz Gane, znamenitega Janeza Belino iz televizijske oddaje TV Poper, se nam prikaže več pod-vprašanj: Janez Belina nastopa v gorenjski narodni noši, torej je brez dvoma Slovenec. Ni kaj, Slovence je potrebno tepsti že zato, ker so Slovenci. Inacio govori slovensko, česar praviloma ne zmore nihče, ki ni prav zares Slovenec. Še dokaz več, da ne more biti kakšna izjema. Je pa sam Janez Belina zabaven, vsi pa vemo, da je težko reči, da bi Slovenci bili zabavni. Zabavnost je Slovencem precej tuj pojav. Spet pa je težko reči, da bi ga kdo hotel tepsti zgolj zaradi tega, ker je lik iz TV Popra. Pač pa bi morda verjel, da obritoglavci morda kar tako na splošno sovražijo televizijski program in televizijske junake.Vse po vrsti.

Če je nekdo v Sloveniji zabaven, potem si ni več potrebno beliti glave ali je pravi Slovenec ali ne. Najbrž ni pravi. Ker resnost in celo skrajna resnost je temeljna lastnost Slovencev kot takih. Če pa nekdo sploh ni pravi Slovenec, potem si ni treba beliti glavo ali je dovolj ali premalo črn za Slovenca. Rasizem je primeren samo, če gre za razlikovanje med pravimi in manj pravimi Slovenci. Rasizem je sovražno sortiranje tujcev. Prej bi rekel, da so obritoglavci zelo povprečni Slovenci. Da jih globalizacija sploh ne tare. Da jih pa izjemno skrbi, če smo Slovenci pravi Evropejci. Tako kot zanesljivo vse ostale Slovence. Bele tangice in črni zamorci - vse vznemirja državljane države, ki niso čisto dobro naučeni, kakšnim vrednotam morajo slediti, da bodo veliki bratje v Evropi zadovoljni z njimi. Prihodnost tiči v tangicah in belih hlačah. Bodočnost prihaja mimo z razumevanjem do beguncev in drugačnih. Pa četudi so zgolj lokalci.

Kako se prikaže rasizem in kolonializem? Čisto mimogrede. Na primer, leta 1956 se je vse skupaj začelo z zajčkom.

Sosed je nekajkrat na leto kupil zajčka. Spustil ga je na travo pred hišo in zajček se je pasel. Potem je sosed rekel: »Rus, pridi sem!«

Zajček ni razumel, čez čas pa se je vseeno odločil in priskakljal. Sosed je napel dlan desne roke, z levico nežno prijel zajčka za ušesa in ga z napeto dlanjo desnice treščil v tilnik. Sosed pa je dvakrat na leto kupil tudi kozlička. Privezal ga je ob količek in kozliček se je pasel. Potem je sosed poklical: »Žid, pridi sem!«

Kozliček seveda ni prišel, prišel pa je sosed in nenadoma se mu je v roki zabliskal dolg nož ...

Nekega lepega jesenskega dne, ko sem opazoval, kako odira kozlička, sem ga povprašal, zakaj zajčke in kozličke vedno pokliče v tujih jezikih. Rekel je: »To je zgodba o Nemcih. Nemci, je rekel, ljubijo čistočo. Ne marajo, da ima kdo uši. Bil sem v taborišču in vem, kako so dosledni. Ni jih mogoče prepričati. Ampak Rusi so si sami krivi. Zakaj pa imajo uši. Mogoče bi jih lahko imeli tam nekje doma, ampak zakaj so se pa pustili ujeti in pripeljati v taborišče? Kako sploh komu pride na misel, da se bôde z Nemci, ko pa je jasno, kako kvalitetne avtomobile izdelujejo?«

Potem je povedal še o Židih.

»Kdo bi si mislil, živeli so sredi Nemčije, v Evropi, bogati so bili. Pa se niso mogli navaditi, da ne bi imeli vsaj kakšne uši. Zato pa sem jih moral jaz, nič kriv, neveden človek, metati drugega za drugim v peč, pa še mrtvi niso bili vedno, samo omotični.«

»Kako ste pa vedeli, da imajo uši? Ste uši iskali in našli?«

»Ej, moj dečko, to je videti po očeh. Nemec prodorno pogleda Rusa ali Žida v oči in že ve: ta ima nekje skrito uš! Tudi če sam ne ve, da jih ima! Pri tem je imel vsak posameznik povsem dovolj priložnosti, da je sam pravočasno polovil svoje uši in mu ni bilo potrebno v peč! Ampak kaj pomaga, vse kar rečeš Rusu ali Židu, je bob ob steno! V tolikih letih bi se lahko naučili, kako higieničen narod so Nemci!«

»Kako pa je to s Cigani?« sem postavil pod-vprašanje.

»Prosim te, Cigani in komunisti, kako nemirno jim švigajo zenice! Oboji imajo uši že v očesih! Zaradi njih si nisem delal skrbi. Žal mi je samo za Bosance. Ti veš, da sem Srb, ampak iz Bosne, in dobro vem, da ni Bosanca, ki bi kdaj koli imel kakšno uš! Mi smo pač takšni, ne maramo uši! In uši to vejo in se nas ne primejo! Ampak Nemci niso verjeli. So rekli, imate pa garje, garje pa rijejo nekje globoko pod kožo. Bilo mi je prav težko, bilo mi je težko, da ni za povedat. V domačem jeziku povedati nekomu, da naj pride bliže, da ga boš mahnil z lopato! Vendar: vedel sem, da se ne bom rešil, če ne bom tih in ubogljiv.«

Ko sem bil star šest let in sem bil na obisku v svojem rojstnem kraju, v Lipovcih, v Prekmurju, mogoče je to bilo nekje leta petdeset, je k hiši počasi prišla ogromna ženska v širokem krilu, gospodinji je prerokovala, da bo živela dolgo in imela še več otrok, (imela jih je že enajst), potem je zamenjala obleke za jajca in potem ko je hotela ves dan prekupčevati, so mi pojasnili, da je to pripadnica znamenitega in nevarnega naroda, ki ga danes kličemo Romi in da zna veliko jezikov. Ženska je v pogajanja vključila tudi nastop

in se potem lotila govorjenja v več jezikih. Mariborščino je govorila bistveno bolje kot jaz, kar me je užalostilo. Nemške in slovenske izraze je zadela v najgrših možnih verzijah in jih povezovala v šokantno celoto, kakršne ne bi zmogel noben mulec iz naše ulice. Potem ko je zaigrala nekaj nemških dialektov in dodala nekaj romskih, hrvaških in madžarskih ekshibicij, je nenadoma spregovorila v kristalno čistem ljubljanskem dialektu. Do takrat seveda še nikoli nisem slišal izvirne ljubljanščine v živo. Na radiu sem poslušal Franeta Milčinskega Ježka, ampak on se je spakoval, saj je bil humorist.

Romska prerokinja pa je govorila v živo in to kar je povedala, je bilo tako naporno za ušesa, ne-zvočno in sicer sploh nekaj tako grdega, da so mi lasje stali pokonci. Napovedala mi je tudi, da se bom preselil v Ljubljano in živel v močvirju, kjer ni mogoče dihati, ker prebivalci požirajo še besede, ne samo drug drugega! Ker ji niso dali dovolj velikega honorarja za izvajanje, je mimogrede še vse preklela, nam hotela pokazati rit in šele ko so je lotila še opisovanja, kaj bo počela na naših grobovih in nato še preklinjala živino, so ji hitro ustregli, da je končno odnehala in jo je bilo mogoče prepoditi. Ljudje, ki zmorejo govoriti številne jezike, posebno še dialekte različnih pokrajin, so skrajno naporni.

Krave so mi, kadar sem prihajal na obisk v svojo rodno vas, vedno predstavili z imenom: Šeka, Liska, Belka, Liza in podobno.

»Imamo deset otrok in dve kravi, pridite pogledat obe kravi!« nas je pozdravila gospodinja pred vrati na dvorišče kmetije v zelenju. Tisti čas je bilo bolj malo mleka, kino pa je deloval. Vrteli so kavbojske filme. Kavboji so se nenehno streljali.

Kadar koli sem preživljal počitnice v domači vasi, mi je postalo jasno, zakaj so krave vir medčloveških odnosov. Krave je treba pasti. To, da krave pasejo otroci, je povsem nerazumno in nenaravno. Je pa del zahrbtne vaške politike. Krava se nikoli ne pase tam, kjer bi se morala. Krava - če le more - steče na kakšno njivo delat škodo. Nikakor ne gre, da bi bil kakšen odrasel odgovoren za kakšno škodo. Potem bi ga moral natepsti. Veliko pametneje je, da so za škodo, ki jo povzročijo krave, odgovorni nedolžni in nevedni otročiči. Otrok že po definiciji ne bi smel misliti nič slabega, kaj šele, da bi gojil čisto hudobijo in počel zlo kot tako. Kadar koli sem gledal kavbojske filme, sem se spraševal, zakaj so kavboji stari kaj več kot dvanajst let. Kadar pa sem kavboje primerjal z dečki iz Prekmurja, me je vedno skrbelo za verodostojnost Hollywooda, ki je vedno namigoval, da so kavboji preprosti in pošteni.

KRASNA SI, BISTRA HČI PLANIN. Na zlatih, trdo vezanih knjigah devetnajstega stoletja, polnih vinjet, so se poznale sledi uporabe. Knjige so bile tako lepe, da se je pač poznalo, če jih je kdo pogosto jemal v roke, odpiral, jim razrahljal hrbte, upogibal liste, jih zlagal drugo na drugo. Posebej se je v vsaki omari poznalo, katerih knjig se nikoli nihče ni dotaknil. Zbrana dela Goetheja in Schillerja so ostajala nedotaknjena skozi desetletja. Knjiga Goethejevih ljubezenskih pesmi pa je imela do belega izrabljene platnice. Med štirimi knjigami Ibsenovih dram je bil obrabljen samo en zvezek. Zakaj ravno tisti zvezek, tega se ni dalo kar tako zlahka ugotoviti. Najbrž se je teti zdela kakšna drama posebno pomembna za intelektualke njenega časa. Če je bila to »Nora« ali pa »Divja račka«, tega pa ne vem.

Teta Božena, hči mojega pradeda in sestra moje babice, se je rodila šest let prej kot Vladimir Iljič Lenin in Ivan Cankar. Dvaindvajset let je bila stara, ko je na obisku v Ljubljani v imenitni knjigarni zagledala Poezije Simona Gregorčiča. Bila je to druga izdaja, prva je, kot vemo, bila takoj razprodana, izvod tele druge izdaje pa je še po šestih letih od izida čakal v knjigarni. Teta Božena je kupila knjigo svoji mlajši sestri, v naslednjem stoletju, potem ko sta minili dve svetovni vojni, skratka sedemdeset let kasneje sem prekladal knjige po veliki stekleni omari v vili, ki smo jo podedovali po teti, našel sem Gregorčičeve poezije in presenetil me je bleščeči videz knjige. Kot vse kaže knjige sedemdeset let ni prav nihče odprl.

Listi niso bili zlepljeni, so se pa trdo držali skupaj. Pri posvetilu na prvi strani se je ustavila ljubezen do slovenske poezije. Ali vsaj do goriškega slavčka. Zlati hrbet rdeče knjige pa je opravljal svoje poslanstvo desetletje za desetletjem. Ko sem prebiral pesmi in si ogledoval razkošne vinjete, sem se spomnil, da je moja nona Primorka in da jo pač neprestano zaposlujejo takšni kraški pojavi kot so to burja, bori, Srečko Kosovel, Soča, Ciril Zlobec, Boris Kobal, teran in najbrž tudi poezija. Nona, mama moje mame, je bila za celo generacijo, za dvajset let, mlajša od očetove tete Božene. Ko sem ji prinesel knjigo, jo je vzela v roke z vidnim začudenjem.

»Gregorčiča znam seveda na pamet«, je rekla. »Te knjige pa nisem nikoli videla. Tudi imela je seveda nisem nikoli. Sošolka na učiteljišču v Gorici je imela Gregorčiča prepisanega v zvezku. Najprej sem mislila, da si bom tako ali tako vse zapomnila, potem sem se pa tudi jaz lotila prepisovanja. Ni ravno veliko pesmi. Samo zvezkov nismo imele veliko, takrat se je začenjala prva svetovna vojna in zato sem pesmi prepisovala bolj na tesno«.

Nataknila si je očala in začela prebirati: »To ni mogoče,« je rekla.« O tej pesmi sem dvainštirideset let učila v šoli, pa vem, da Gregorčič ni tako napisal. Ne tako na dolgo in razvlečeno! Pa kakšne neumnosti klati, kako mu je prišlo to na misel?« Potem je nona našla nove in nove podrobnosti in vedno bolj se je jezila na sošolko, ki je spuščala kitice, jih krojila po svoje ali pa je preprosto zamešala kitice iz raznih pesmi. Šele zdaj je noni prišlo na misel, da tudi sošolka nikoli ni videla Gregorčičeve knjige, ampak je poezije prepisala od kakšne druge bodoče učiteljice, iz sosednjega ali pa iz kakšnega višjega razreda.

Samo »Krasna si bistra hči planin« je noni ostala urejena do poslednjega verza, ker je pač vedno bila v šolskih čitankah.Vendar najhujše je še prišlo. Proti koncu knjige je nona našla dve pesmi, ob katerih ji je zaprlo sapo. Rekla je: »V življenju sem napisala samo dve pesmi, objavila sem jih v Trstu in sicer eno v reviji »Angelček« in drugo v reviji »Vrtec« in ta Simon Gregorčič se je lotil teh dveh mojih pesmi in jih predelal čisto po svoje! Zakaj se mu je potrebno norčevati? Pa tako globoko sem občutila domotožje in ga tako lepo izrazila!« Po krajšem, vendar zelo napornem računanju, sem noni povedal, da je knjiga izšla že v tej drugi izdaji vsaj pet let pred njenim rojstvom. In da so Slovenci, poezije, Kras in Soča pač že stoletja rekviziti slovenstva. Tudi sem jo potolažil, da sta njeni dve pesmi tako skrajšani različici, da jih tudi v Zbirki Slovenskih ljudskih pesmi ne bi tlačili pod isto številko.

Vseeno jo je pretreslo. »Človek nekaj občuti in napiše, izlije srce na papir, objavi, potem pa vidi, da je vse zastonj: drugi so čutili prav isto že mnogo pred njim in še preden bo minilo sto let, bodo spet novi in novi pesniki pisali podobne pesmi«. No,te zadnje napovedi se moji noni niso povsem uresničile, nekaj let po tistem, ko sva razpravljala o Gregorčiču, se je na slovenskem literarnem nebu pojavil Šalamun, nikakor pa ne kakšen novi Gregorčič.

Potem je beseda nanesla spet na teto Boženo. Nona jo je dobro poznala in že med drugo svetovno vojno je bila mnogokrat pri njej na obisku. Spomnila se je knjižne omare in knjig. Moja nona je nenehno brala nemške ljubezenske romane v broširanih zveščičih in prav nič je ni ustavilo na poti do njenega čtiva. Z velikim obžalovanjem je povedala, da si s teto Boženo ni mogla preveč pomagati. Pa tudi z njeno omaro prelepih knjig v trdi platnicah. »To zato, ker je teta Božena zašla predaleč v Evropo! Študirala je namreč na Sorboni in bila profesorica francoščine in nemščine, ker je bilo v njenih najboljših časih, to je, na začetku dvajsetega stoletja, v naših krajih za žensko precejšnja redkost.« Nona je nadaljevala: »Čisto zares je prebirala poezijo v različnih jezikih. Zbirala je knjige o muzejih in zgodovinske knjige. Skrbelo jo je za usodo Slovencev in če bodo ostali v Evropi! Vendar imela je tudi manjšo napako. Sploh ni brala šund romanov!«

Potem sem noni povedal o svojih odkritjih v zvezi s platnicami knjig in njihovo obrabljenostjo. In nona mi je razložila: »Nekateri ljudje imajo takšne poklice, da pač morajo brati resno literaturo. Tudi jaz zelo cenim resno literaturo. Pravo književnost. Končno sem bila dvainštirideset let učiteljica. Zato se že spodobi in je prav lepo kulturno, da ima kdo bogato knjižnico in prelepe knjige v stekleni knjižni omari. Ampak če hočeš prebirati, kako je mlado dekle našlo bogatega princa ali vsaj bogatega mladega doktorja, potem si z resno književnostjo ne moreš kaj dosti pomagati. S slovensko pa še manj. Kje si videl v slovenskem romanu, da se na koncu po težkih preizkušnjah on in ona najdeta in srečno poročita, tako kot je potrebno in se spodobi? Še več, v slovenski književnosti so vsi nesrečni. Pri Prešernu, Gregorčiču, Kosovelu in še nekaterih lahko to prenesemo, ampak pri teh mladih nepreizkušenih piscih mi pa gre pošteno na živce: nobenega odnosa do ljubezni, zvestobe in do sklepanja zakonskih zvez! In kaj šele do srečnih koncev! Slovenski pisatelj vedno hoče povedati nekaj pomembnega in najhujše je, da takoj uganeš, kaj je tisto pomembno in se tebi tisto pomembno sploh ne zdi pomembno!«

Socializem je imel nekaj težav s knjigami. Kakšno desetletje po drugi svetovni vojni so Slovenci izdajali knjige v velikih nakladah. Da bi približali kulturo ljudskim množicam. Vendar bolj ko približuješ kulturo ljudskim množicam, manj možnosti imaš, da bi ljudske množice zasipal s knjigami v trdih platnicah in z zlato obrezo. In posebej še s knjigami, ki bodo desetletja stale po knjižnih omarah in pričevale o pripadnosti evropski kulturi in slovenstvu, oboje obenem.

Različni ljudje berejo popolnoma različne knjige. Tisti hip, ko Slovenci povezujejo sami sebe z žlahtno književnostjo, s poezijo, s samo čisto poezijo, ne morejo pristajati na najrazličnejše kriminalke, ljubezenske romane v zveščičih, na romantične zgodovinske drame in na vse tiste koristne teme, ki tako zelo pomagajo mladim, da se pravočasno poročijo.

Kadar polniš knjižno omaro z evropsko književnostjo, se ti domača poezija nujno izgubi nekje med prelepimi platnicami. Potem moraš znati pesnike na pamet, ravno tako, kot če si se srečaval samo s prepisi njihovih pesmi na zadnjih straneh šolskih zvezkov. V kulturi kateregakoli časa se je težko znajti. Knjige hranijo poezijo skozi stoletja, ampak knjige je mnogo lažje spraviti v knjižne omare, kot pa jih potem jemati iz njih in odpirati in listati prebirati.

Lahko deset let po koncu socializma Slovenci razmišljajo, katera mladenka se bo poročila s katerim doktorjem? Deset let po koncu socializma je jasno, kaj si želijo Slovenci, ti najresnejši kandidati za članstvo v evropski uniji. Želijo si dragih in izjemnih in dragocenih in nepozabnih knjig. Želijo si knjig, ki si v njih pozna tisoče in tisoče ur trdega dela, visokih stremljenj, znanstvenih prizadevanj in kjer nikoli ne usahnejo vrelci žive poezije! Slovenci preprosto nočejo zabavnih zgodb o ljubezenskih težavah! Slovenci se sprehajajo po robu zgodovine, uveljaviti morajo državo in njene prebivalce in dokazati njeno evropskost in posebnost in kulturnost in prvih deset let svoje zgodovine Slovenci ne morejo potrošiti za šund literaturo! In za razmišljanje, katera mladenka se bo poročila s katerim doktorjem! Ko ni časa za zabavo, se moramo tudi resno spraševati, imamo kaj več časa za poezijo?

Poezija je lahko polna slutenj o nevarni in uničujoči prihodnosti. Vendar poezija ne more rasti v časih, ko si kakšen manjši narod ne upa vzeti časa za preverjanje lastnih občutkov in za pesnjenje o lastnih čustvih.

Vse na okrog po Sloveniji se v številnih prelepih hrastovih omarah z razkošnimi steklenimi vratci in okenci se v dolgih vrstah nabirajo knjige v trdih platnicah. Redke in izbrane knjige. O njih se širijo govorice, o njih slišimo od prijateljev in staršev, vendar navadno jih ne vidimo kar tako vsakdan. Samo včasih jih odkrijemo po dolgih desetletjih in potem nas presenetijo. V času, ko sporočila nenehno krožijo, so knjige dokaz o pristnosti pesmi iz davne preteklosti, dokaz o pravih oblikah pesmi, ki smo jih že davno pozabili, ali pa jih sploh nikoli nismo poznali v čisto pravilni obliki.

Ni jasno, katere knjige s trdimi platnicami bodo v omarah pričakale naše vnuke in pravnuke.

TRETJE POGLAVJE

IZBIRA POKLICA: DOKTOR NAJ BO!

Leta tisoč devet sto šestinpetdeset so me starši poslali z vlakom k stricu zdravniku v Slovenske Konjice, da bi me prepričal o pomembnosti svojega poklica.

Potoček, ki teče skozi Slovenske Konjice v štirioglati betonski strugi, komaj pokriva dno. Vode je za prst ali dva. Mestece deluje umetno razklano na dva dela, voda pa mu daje videz umetelnosti, glavna ulica je spremenjena v vodomet. Seveda pravega vodometa ni nikjer. Hiša na obeh straneh so dvonadstropne. Konjice so bile vedno ponosne, da so trg in nič več. Pred znamenjem je potrebno zaviti v ozko vežo, izredno temna veža se končuje z obokanimi vrati, odprtimi, zazrtimi v bujno zelenje urejenega vrta. Vendar iz veže je treba zaviti po stopnicah. Stopnice so lesene, škripajo. Ogromni napisi opozarjajo, da greš k zdravniku. Najprej pomisliš, da je ob stopnicah prostor za dvigalo. Pa ni. Ob stopnicah je v velikem steklenem jašku mogoče zagledati postavo s tkanino okoli bokov. Postava je se v mraku zvija od bolečine in šele ko približaš nos nekoliko umazani šipi, vidiš, da je pribita na velik križ. Možakar je mehek in rožnat in deluje živo, nehote pomisliš, da so se pravkar znebili enega izmed bolnikov. Napis nad glavo je ogromen, črn in umetelno izbočen na valoviti deščici.

»Kaj pomeni I.N.R.I?« sem vprašal strica.

»Jesus Kristus Rex Judeorom!« je odgovoril meter petdeset visoki, okroglo glavi in belolasi mož z debelimi očali, v mehki elegantni obleki z vzorcem se je udobno namestil v črnem oglatem usnjenem naslanjaču. »Jezus Kristus kralj Židov!«

Zamislil sem si in si poizkusil napis prevesti še sam pri sebi. »Kaj je to?« sem vprašal. »Po načelih revolucije je kralje potrebno obglaviti, no, da, vsaj odstaviti, ampak zakaj pa pribijati na križ?«

»Ne ukvarjam se s politiko,« je rekel stric Ivo.

Nadaljeval sem: »Zakaj se norčevati iz Židov? Vsi vemo, kaj je rekel Hitler, da jih je potrebno skuriti in jih tudi je skuril. Zakaj pa mora tale viseti v steklenem jašku in se rožnato svetlikati v temi? Pa še nag je povrhu?«

Stric je postal živčen: »Kratkoviden si, a ne? Potrebuješ očala?«

»Profesorica kemije mi je že večkrat omenila. Ne vidim na tablo. Sedim v prvi klopi na sredi.«

»V moji stari ordinaciji imam tablo s črkami, lahko preveriva. Počakaj, da popijemo kavo,« se je ozrl proti kuhinji, kjer je teta pristavila džezvo in na ognju v štedilniku pripravljala pravo turško kavo. »Kaj bi rad bil v življenju? Imaš kakšne načrte?« je vprašal stric. Seveda je vedel zakaj so me poslali k njemu! Pripotoval sem z vlakom do Poljčan in potem prestopil na ozkotirno železnico in se spet celo večnost peljal do trga, odmaknjenega med hribi, kraja s čudovito zdravo vodo in odličnim zrakom, vendar precej neobljudenega, nekako praznega. Okolico je napolnilo samo zvonjenje zvonov visoke cerkve ob gradu na vrhu glavne prometne žile, razdeljene z nevarnim betonskim koritom plitvega potočka. Tudi klopotce je bilo nenehno slišati z okoliških hribov. Preganjali so škorce. Ampak ker so bili vinogradih okrog in okrog in ker so okrog in okrog peli klopotci, sem se nehote spraševal, kam vendar hoče napoditi uboge ptiče? Mar v Afriko? Kaj je že čas?

»Zavedam se,« sem začel prav skromno, »da, če hočem postati oče naroda, državnik, ugleden svetovni politik, potem moram izpeljati revolucijo. Revolucija je nasilje. Neko verstvo odklanja uporabo orožja in grobe sile. Menim, da žal ne gre drugače. Vse slabe in hudobne bo potrebno postreliti, drugače ne bo nikoli zavladalo absolutno dobro. Pravična in demokratična država pa se nam bo izmuznila! Nikoli ne bomo živeli lepšega in boljšega življenja!«

Teta Milica je prinesla kavo in rekla: »Meni je bilo vedno fino. Končno sem zdravnikova žena in zdravnik v malem kraju ni kar tako nekaj neopaznega! Vsako leto, zadnjih trideset let odkar sem v Sloveniji, poslušam, kako je potrebno izpeljati revolucijo. Krščansko, nacistično, komunistično. Vsi ste si enotni samo v načinu: nasilno, samo nasilno naj bo vse skupaj, pa bo dobro!«

Počutil sem se počaščenega. Teta Milica me je dobrohotno povezala s vsemi vodilnimi miselnimi tokovi dvajsetega stoletja. Stoletja, ki sem ga vedno nadvse občudoval. Da ne rečem: naravnost ljubil!

»Odločil sem se, da bom revolucionar!«

Ugovarjala je: »Zakaj bi spreminjali karkoli? Še vedno se je pokazalo, da se ničesar ne da spremeniti! Je pa mogoče marsikaj izboljšati!«

Stric je že dolgo delal v novem Zdravstvenem domu. Svojo staro ordinacijo, polno steklenih vitrin, nabitih z skalpeli in kleščami in pincetami, je odprl samo toliko, da sva preverila, kaj vidim. »Očala potrebuješ in to zelo hitro!« je ugotovil. Visoko na steni je ogromna oljna slika prikazovala črnolaso golo dekle, kako se zvija v objemu belega okostnjaka. V ordinaciji je prav vsaka malenkost izžarevala popoln slavospev medicini!

Nekoliko me je pretreslo, ko sem opazil, da je stric nekoliko manjši od mene. Ko sva prehodila nekaj ulic do Zdravstvenega doma, sva srečala komaj kakšnih deset ljudi, vsak ga je pozdravil, stric je vsakokrat dvignil klobuk z okrogle glave in se na široko nasmejal, ker je škilil, ni nikoli pogledal v pravo smer proti človeku, ampak v pravokotno nasprotno smer. To je delovalo nadvse elegantno.

V Zdravstvenem domu je čakala množica bolnikov. Stric je pozorno ocenil njihovo količino. Danes niso čakali njega. Pred Zdravstveni doma je pripeljal koleselj, brkat kočijaž z dolgim bičem je pomahal, zlezla sva na koleselj in stric Ivo se je odpeljal na teren. Bilo je neverjetno. Konjska kopita so tolkla po makadamu in koleselj se je prebijal od vasice do vasice, prehiteval je vozove s senom, njega pa je kdaj pa kdaj prehitel kakšen kamion ali avtobus. Pozornost so mi vzbudili ljudje. Kot da od nekdaj čakajo na svojega zdravnika. Pozdravljali so ga in mu mahali. Mogoče je to prišlo od tega, ker kraj ni imel prave železnice, samo ozkotirno. Ko so v sredi devetnajstega stoletja gradili progo Dunaj Trst so tržani Konjic s težavo dosegli, da se je železnica v loku izognila njihovemu kraju. Menili so, da bodo na ta način ohranili kakovosten svež pohorski zrak. Z zrakom je nekako uspelo. Kraj, ki je enakomerno oddaljen sto kilometrov od Graza, sto kilometrov od Zagreba in sto kilometrov od Ljubljane, pa ni nikoli postal središče tega dela sveta, pač pa je utonil med temnimi gorami.

Stric doktor ni izgubljal časa. Vsakih nekaj minut se je koleselj ustavil ob drugi hiši in nekateri bolniki so pritekli kar k ograji. Stric je mahal z zdravniškim kufrčkom in se ni ustrašil nobenega psa, čeprav so vsi bili črni, ogromni in na dolgih verigah. Pes menda ve, da doktor prinaša zdravje njegovemu gospodarju in njegovi družini! Smilila sta se mi konja. Počasi ju je začela kuzla lizati. Potila sta se in stokala, kot da bi se pritoževala drug drugemu, kolena so se jima kdaj pa kdaj tresla in razkošna košata repa sta se jima že dolgo povesila.

Na ogromni dvonadstropni, nekaj sto let stari stavbi je cela vrsta spominskih plošč opozarjala, da so bili tu rojeni trije pomožno škofi, šest kanonikov, dva znamenita pravnika. Mladi gospodar nas je sprejel izredno zaskrbljen. Njegova mati je že osem let ležala v postelji, danes je zahtevala duhovnika, vendar duhovnik jo je že petkrat dal v poslednje olje in zdaj je menil, da kaj posebno veliko novih grehov takole nepremična ni mogla narediti. Stric Ivo ga je pohvalil, da je ravnal pravilno, ko se je spomnil nanj.

Iz sobe so me takoj vrgli, res ni kazalo dobro. Jokajoča družina je že davno vedela, da ni več nobenega upanja.

Z mladim gospodarjem sva postopala po prostranem dvorišču pod orehom na eni in lipo na drugi strani hiše. Nenehno je ponavljal: »O bog, o bog, saj nisem hudoben! O bog, razumi me vendar!«

Spomnil sem se na Frančiško, mojo nono. Zanimivo. Mladi gospodar je domneval, da bog razume slovensko. Jaz bi dvomil. Če mora bog biti tudi Stalin in Titov prijatelj, kar je seveda neizogibno, ni jasno, zakaj se naj potem posveča še redkim jezikom?

Čez štiri ure je stric Ivo z orošenimi očali in ves poln zanosa priskakljal iz hiše: »Živi! Pravkar ji dajejo kurjo juho! Sreba, diha, srce dela!«

Mladi gospodar je poskočil, kot da ga je pičila kača! »Že osem let nepremično leži v naši dnevni sobi!« je povedal, zdelo se je, da njegove besede zvenijo pohvalno! »Vi doktor, jo vedno znova rešite, vsa čast!«

Stric se ni ustavljal, konji so se medtem odpočili.

Ko sva se v trdi temi vračala proti idiličnemu trgu, je stric zakinkal na sedežu. Vse kosti so me bolele, on pa je spal kot dojenček. Koleselj se je ustavil tik pred napisom Specialist splošne medicine. Ko sva se vzpenjala po stopnicah mimo jaška z židovskim kraljem, sem omenil: »Stric, dovoli, da vprašam, kaj si nisi malo pomagal s kakšnim povštrom, pa bi še mladega kmeta in njegovo družino rešil pogina?«

Stric ni rekel ničesar, še vedno je izžareval navdušenje in skakal je čez dve stopnici hkrati! Pomislil sem, da je samo dve leti mlajši od maršala Josipa Broza Tita, generalnega sekretarja Komunistične partije Jugoslavije in predsednika Jugoslavije.

Spal sem pri babici Josipini nekaj hiš naprej proti parku pred gradom in naproti cerkve, tam kjer se glavna prometna žila končuje, potoček pa se v parku izgubi. Babica mi je povedala, da se je vedno trudila, da se njeni številni otroci ne bi ukvarjali s pravom. »Pravo je tako suhoparno in nezanesljivo. Nesramni ljudi zakone tako neverjetno po svoje raztegujejo!« Babica Josipina je bila čisto tenka in rahla kot dih, neslišno se je premikala, zdelo se je, da bi jo prepih lahko odnesel. Nenehno se je bala nesreče. Ko sem bil otrok, je bila prepričana, da bom padel v betonsko korito potoka, ko sem ji pokazal, da lahko v to korito kadarkoli zlezem in potem spet zlezem iz njega, je morala vzeti kapljice. »Tvoj dedek je imel nenehno šest pripravnikov. Stanovali so tam, kjer ima stric danes staro ordinacijo s čakalnico in operacijsko dvorano. Tista hiša je bila pisarna, delovala je od jutra do večera, kmetje se nikoli niso nehali pravdati. To so bili zlati časi! Ampak, ko moraš organizirati brisanje prahu s fasciklov in pri tem ne smeš izgubiti nobenega spisa, te mine veselje do pravosodja. Povem odkrito, hotela sem, da bi vsi moji sinovi bili zdravniki, najstarejši je izbral to dolgo in težko pot!«

Vedel sem, da so vsaj sto let bili v družini sami pravniki, vedno sem se počutil, kot da se mi je prapradedek tožaril s Francetom Prešernom.

»Da, sem rekel. Medicina je edini pravi poklic. Moram reči, dela je veliko. Kaj je tem ljudem? Koga sva srečala, je bil bolan, nekaj jih je kar umiralo. Se vsi bolniki zatečejo na deželo ali pa je življenje izven mesta tako nezdravo?«

Nikoli še nisem bil sam pri babici, sam brez staršev in bratov, in ogromna hiša, polna sob, natrpanih z lakiranim pohištvom in pletenimi stoli iz dunajskih tovarn pletenih stolov, je delovala eksotično. V vitrinah so se kopičili drobceni slonokoščeni kipi in porcelanaste skodelice z zlatimi poslikavami. Babica je bila po igri naključij skoraj osemdeset let starejša od mene. Ni prav vedela, kako naj z mano govori. Mogoče, da me je celo s kom zamenjala. Govorila je kot dež in ni je bilo mogoče prekinjati: »Ostali tvoji strici so si pri večerji pripovedovali matematične enačbe in se smejali drug drugemu, ko so jih reševali. Po vrsti so študirali rudarstvo, kemijo in elektriko, kako sem bila srečna, ko se je naš najmlajši, Johann Franc Branko, zdaj samo še Branko, odločil, da bo zdravnik tudi on. Bila so strašna leta, prva svetovna se je komaj končala in če ga ne bi njegov najstarejši brat Ivo spravil v Zagreb, bi imela še več skrbi, kot sem jih.«

»Moj ata ni zdravnik,« sem rekel. »Nenehno pa postavlja diagnoze, da morata potem priteči doktor Črnivec ali doktor Belec in zagotavljati, da nimam otroške paralize, meningitisa in davice!«

Babico je preplavil oblak grenkih spominov: »Dolgo je študiral, štiri leta, koliko sem prejokala, ko so videla, kako ga bolniki vedno manj zanimajo in ga vedno bolj zanima človeštvo kot tako. Kaj boš s človeštvom? Sem mu govorila. Na koncu se je lotil biologije, samo še amebe, kvečjemu človeške ribice!« Bila je resnično žalostna, žalost drobne devetdesetletnice mi je zvenela kot nekakšen znan koncept, skoraj kot prepričanje.

Kmalu sem zvedel, zakaj. Babica je imela na zalogi dolgo in zapleteno zgodbo: »Moj oče, narodni buditelj Janko Sernec, je vedel, da bo Slovenci močni, če bomo mnogoštevilni. Imel je po vrsti trinajst otrok, kupil nam je hišo v Kamnici pri Mariboru, Mici je bila najstarejša, jaz sem bila druga po vrsti, več ali manj sva morala poskrbeti za otroke, nenehno rojstva, nenehno pogrebi. Ostalo nas je osem. Oče je cele dneve preživel v Mariboru v pisarni in na sodišču. Doživela sem, kako otrok potrebuje zdravnika, dobrega zdravnika in dobra zdravila! Kako težko je najti oboje hkrati, posebno še v idiličnih majhnih krajih, tako primernih za otroke!«

Babici sem zagotovil: »Nikoli ne bom živel v majhnem kraju, nobena vas, noben trg!«

Babica Josipina mi je imela na zalogi še drugo zgodbo, povest o svojem bratu Janku. »Upiral se je očetu. Ko je oče zahteval, da uči mlajše brate plavanja, se je izgovoril, da je bilo oblačno in da je Drava tisti dan narasla, z očetom sta se sprla, Janko, ime je imel po očetu, je odšel od doma, oče ga ni več hotel podpirati, Janko je tožil očeta, mariborski advokati so bili navdušeni, da lahko stisnejo svojega kolega. Sodišče je razsodilo, da ima Janko pravico do podpore, dokler študira, iz ihte je šel na medicino, ni pa mogel na Dunaj, študiral je v Grazu in potem je našel službo v Celju, kjer je bilo že preveč zdravnikov, ni bil dovolj dela za vse, Janko je moral vrtati zobe, bil je pa slab zobozdravnik, zato se je na koncu spravil po očetovih stopinjah na gospodarsko področje, prišel je v nadzorni odbor slovenske hranilnice, bil je uspešen v bančništvu, precej bolj kot v medicini, oblastem, izrazito nemško usmerjenim, je to šlo v nos, in ko je izbruhnila prva svetovna, so ga vpoklicali, čeprav je imel že triinštirideset let. Po padcu Beograda je nekje v Srbiji skrbel za ranjence, njegovi kolegi so se umaknili, dokler se je še dalo, Janko je padel v ujetništvo in je v daljnem Čačku umrl, počil mu je čir, ker ni bil poročen, ni nikoli imel prav redne prehrane, veš, Franček, kakšne so bile gostilne v Celju pred letom štirinajst še v času rajnke Avstrije?«

»Ne vem!«

»Srečo imaš!«

»Mislim, da še nikoli nisem jedel v gostilni!«

»Gnusno: samo golaž, vampi, pečenke, svinjske, telečje, vse mastno! Zapečene gosi in piščanci! Juhe, polne cinkov! Brez domače hrane je človek izgubljen!« Potem je babica nadaljevala o Janku: »Nikoli ni našel razumevajočega ženska srca. Kakšna škoda! Imel je izjemen smisel za otroke! Kolikokrat je rešil tvoje strice in tvojega očeta! Seveda, ko so bili še prav majhni! Kadarkoli je pridrvel iz Celja in jim zbijal vročino! Ko pa so imeli krive noge zaradi rahitisa, jim je svetoval ribje olje, to sem ga ubogala, zahteval je tudi, da bi naj hodili po soncu po travnikih na svežem zraku, tega pa nisem mogla dovoliti, otrok ne sme na sonce, lahko dobi opekline, po travnikih pa ne sme zaradi senenega nahoda, veš, kaj je to astma?«

»Ne.«

»Pa te zanima?«

»Ne.«

Babica Josipina se je zelo začudila: »Tvoj ata Branko je pisal, da bi rad bil zdravnik?«

Lepo počasi sem ji razložil: »Bi bil, bom, seveda bom zdravnik, če hočem postati oče naroda in svetovni voditelj, moram biti ugleden. Odločil sem se, zdravnik bom, nihče ni tako ugleden kot zdravnik splošne prakse, to sem danes videl, samo koleselj ima nekoliko pretrdo vzmetenje!«

Babica se je potopila v globoke misli. Potem je povedala še tretjo zgodbo. »V času, ko sem leta sedemnajst organizirala prevoz posmrtnih ostankov svojega brata Janka iz Čačka v Maribor, v Srbiji so bili Avstrijci, to je olajšalo prevoz, ampak bila je še vojna, to nikakor ni šala, prevažati posmrtne ostanke iz sovražne države, no, takrat je Ivo skoraj že končal študij v Zagrebu. Upala sem, da bomo kmalu imeli novega zdravnika, na primer, če bodo moji otroci imeli otroke. Dva manjša izpita je odložil, naredil se je, kot da jih je pozabil. Raje je delal v mestni porodnišnici, pomagal je pač, ker zdravniki so bili na fronti. Nekega dne pa je zjutraj prišel ponj vojni policist: »Na univerzo moraš, ker si diplomiral.« Ivo se je oblekel v najlepšo obleko, ko pa mu je dekan hotel izročiti diplomo, je Ivo povedal, da gre za pomoto, dveh izpitov še ni naredil in seminarske naloge še ni oddal! Takoj so prinesli njegovo mapo, v njej so bili listki o obeh izpitih, ne samo oceni, tudi to je pisalo, kaj je bil vprašan! Po izročitvi diplome ga je vojni policaj spremil do stanovanja, da je vzel svoj medicinski kufrček, povedali so mu, da ga pošiljajo na pomoč prebivalstvu na Moravsko, samo do konca vojne, so rekli. Ko je vlak pripeljal do Zidanega mosta, se je Ivo vprašal, kam bo neki zavil? Ali proti Ljubljani in soški fronti? Ali proti Mariboru in na Moravsko?«

»Videl sem razglednico, babica. Oddal jo je na ljubljanskem kolodvoru. Niso ga pustili z vlaka, samo sprevodnika je poprosil, da je razglednico vrgel v nabiralnik!«

Babica je dvignil prst, češ, kakšna izjemna usoda: »Naslednji dan je že operiral. Tistikrat je na soški fronti operiralo vsaj sto profesorjev z najboljših evropskih univerz! Nikoli ne prej, ne kasneje ni bilo pod Alpami zbranega toliko medicinskega znanja! Mislila sem, da se bo Ivo kaj naučil. Res se je! Pravi kirurgi so pod šotori operirali vse tiste lažje ranjence, tiste, ki so bili za vojsko še koristni, takšni, da je kazalo, kako se bodo čez kakšen mesec lahko vrnili v rove in jarke! Ivo, ni imel niti dneva prakse, niti dneva obveznega staža, pa je operiral vse one druge. Italijana z železno traverzo v možganih, je rešil. Izpulil mu je traverzo in Italijan je še ves dan hodil naokoli med šotori, šele potem je umrl!«

»Potem ga ni rešil!«

»Počel je nemogoče. Odrezal je sedem sto nog samo Avstrijcem, kje pa so še Dalmatinci, Ogri, Čehi, Italijani in Nemci! Dobil je najvišja odlikovanja, ne samo od svojega cesarstva. Tudi od zaveznikov Nemcev in celo od Italijanov! Ko se je vojna končala in je cesarstvo razpadlo, je bil major. Še zdaj je podpolkovnik v rezervi!«.

Vprašal sem: »Nikoli ga niso ujeli? Nikoli ni bil deset let v ujetništvu?«

»Nikoli!«

Moje revolucionarne ambicije so me silile, da sem zgodbo takoj poizkusil uvrstiti v širše zgodovinske okvirje: »To je vse res, babica, stric je dve leti mlajši od Josipa Broza Tita, sedem let od Hitlerja, nikoli, prav nikoli pa ni kazalo, da bo postal pomemben politik, domnevam, samo domnevam, babica, da zato, ker je bil sicer pogumen zdravnik, nikakor pa ni bil revolucionar! Je sploh komunist?«

»Ne,« je rekla babica Josipina. »Tvoj stric Ivo ni bil nikoli za revolucijo, največ, kar si je privoščil, je bilo, da je bil za Angleže in Francoze! Zato so ga med drugo svetovno izselili v Srbijo, v rojstni kraj njegove žene Milice, do tam pa je res prišel na Moravsko, tam je v neki vasi zdravil do konca vojne!«

»Kako mu je uspelo?«

»Če si izseljenec, begunec, pregnanec, se moraš znajti!« je rekla babica. »Na Moravskem je manjkalo zdravnikov, eni so bili domoljubi in so preveč upirali, drugi so bili Židje in so jih uničili. Oblast se nikoli ne more znebiti čisto vseh zdravnikov, pa naj so ji še tako malo všeč. V kolikor se jih znebi, mora takoj najti kakšen druge. Mogoče še bolj sumljive! Zato, Franček, če hočeš bit revolucionar, ni boljšega, kot najprej študirati medicino!«

Pošteno sem bil zaspan, ko mi je babica Josipina opisala hišo v Zagrebu, kjer so leta tisoč devetsto triindvajset oddali dnevno sobo štirim študentom. »Dva sta bila iz Maribora, Črnivec in Belec, dva pa iz nekoliko širše Štajerske, Slavko Zrno iz vasice na Kozjanskem, moj sin Johann Franc Branko pa iz Slovenskih Konjic.«

»Zakaj so ljudje oddali dnevno sobo?«

»Bili so ugledni meščani. Železarna jim je bankrotirala, nič jim ni več ostalo, peč v dnevni sobi je zahtevala največ kurjave!«

»Kako so živeli brez dnevne sobe?«

»Ni jasno, kako so sploh živeli, hočem reči, živeli na primerni meščanski ravni. Velika družina, tri odrasle hčere, nekaj tet, nekaj sestričen? Najemnine so jim nekaj prinesle!« Ko sem se začudil, se je babica popravila: »Imeli so še dva stanovanjska bloka, polna preprostih ljudi, z njimi so se nenehno prepirali okoli vode in kanalizacije, študenti medicine v dnevni sobi pa bi jim naj bili zgolj za priboljšek, pač na Štajerskem je takrat še marsikaj zraslo! Čisto spodoben krompir, na primer! Krompir pa, kot vemo, jedo tudi nekatere domače živali, ki jih je potem mogoče celo prekaditi!«

Ko sva z babico Josipino zajtrkovala, je prišla teta Milica, povedala je, da stric Ivo operira, prevrnil se je tovornjak z rekruti. Danes ne bo imel časa, jutri tudi ne… Z babico sta se dogovorili, da me bosta po kosilu spremili na vlak, sprevodniku pa povedali, da me naj v Poljčanah z ozkotirne železnice spravi na široko tirno in naprej v Maribor! Kje je Maribor, bom že vedel, saj so že začeli graditi novo železniško postajo, ki bo druga največja in najlepša v Evropi, saj je Maribor pomembno železniško križišče.

Med potjo na vlak mi je babica povedala, kako je ob osvoboditvi prijezdila v Konjice četa partizanov, mladenič na belem konju je imel obešena brzostrelko okoli vratu, sprožila se je in ga prerešetala. Tvoj stric doktor Ivo, mu je zakrpal sto osemdeset lukenj v črevesju! Vse opral in zložil nazaj! Mladenič je preživel, nenehno pa ga je bolela glava. Čez nekaj let je ponorel, prišel v Zdravstveni dom in ustrelil dve medicinski sestri in enega zdravnika, ker Ivo tisti hip ni bil tam, potem si je poslal kroglo v glavo. Stric Ivo je pritekel in osem ur vlekel mladeniču kroglo iz glave! Uspelo mu je! Preživel je. Dobil je samo petnajst let zapora, kot olajševalno okoliščino so mu šteli, da je imel v času, ko je ubijal, silne glavobole!

Babica mi je hotela še zadnjič pričarati veličino mojega strica in njegovega vzvišenega poklica! Ni me navdušila. Zgodba je delovala resnično, kot tista slavna legenda o pijancih na Štajerskem, ki so leta štirideset čez noč nehali piti, ker so nacisti sklenili, da bodo odpeljali v taborišča in pokurili vse kronične alkoholike. Zmanjkalo je komunistov, Ciganov in Židov in celo shizofrenikov, pa so se lotili alkoholikov. Ampak tudi Štajerci so ljudje: »Kdor ni bil komunist, je vsaj pazil, da ne bi postal, kdor ni bil Žid ali Cigan, je vsaj vedel, da ima nekaj možnosti, da ga ne bodo deklarirali za kaj tako zelo groznega! Nobeden Štajerc pa zaradi geografske lege rodne dežele na noben način ne more vedeti, če ni alkoholik. Pa tudi ne, če ne bo to čez noč postal on sam ali njegovi otroci. Okupatorji so se znašli pred nevarnostjo totalnega upora. Bilo je prepozno. Tisoči alkoholikov so od strahu nehali popivati! Oblasti so pozabile nanje. Kdo bi se kar naprej ubadal s pijanci? Ampak množica alkoholikov je začela piti tisti hip, ko je napočila svoboda! Še isto leto je ciroza jeter čisto vse pobrala!

Babica Josipina in teta Milica sta me izročili sprevodniku ozkotirnega vlaka. Vlak ni bil čisto pravi, sprevodnik pa je bil. Zaklical sem jima, zelo navdušeno: »Prepričali ste me, študiral bom medicino!«

Bili sta zelo razočarani, rekli pa nista nič, da mi ne bi vzeli veselja. Teta Milica je sumničavo vprašala: »Zakaj ne boš študiral prava? Ni pravo lažje in prej prideš do oblasti, čeprav je samo sodna?«

Pa sem že vedel, kako in kaj! »Kaj mi bo pravo? Pravo nima smisla v državi, kjer ima partija vedno prav! Če hočem biti politik, moram biti zdravnik!«

Babica Josipina je razložila teti Milici: »Tak je bil Branko. Ko bi se ukvarjal z obolelimi posamezniki in ne zgolj s človeštvom kot celoto, kako boljše bi bilo!«

»Jabolko ne pade daleč od drevesa,« je nekoliko cinično pristavila teta Milica.

Potem je zavriskala ozkotirna lokomotiva in naznanila, da misli odpeljati. Bila je tako majhna, da je prvi hip nihče ni vzel resno.

Šef postaje je vzel prav počasi lopar izpod pazduhe in si popravil kapo.

KROGI IN ŠTUKELJ. Nekega dne mi je ata prinesel iz Ljubljane starinske kroge, čisto jasno je bilo, da so bili izdelani v nekih pradavnih popolnoma drugačnih časih. Zraven so bili priloženi ustrezni vijaki. Vendar nihče pri nas doma ni vedel, kaj naj naredimo s krogi in kaj z vijaki.

Čez nekaj mesecev pa je ata pritekel iz službe s pomembno novico: srečal sem Leona Štuklja, je rekel, to je Mariborčan, nekoč, leta 1924, je na olimpiadi dobil zlato medaljo, pet let je starejši od mene, vendar vsak dan postavi stojo na mizi in kar je najvažnejše, točno ve povedati, kam je potrebno obesiti kroge, obesiti jih potrebno v podboj med vrati. Ker tudi sam ima kroge obešene med vrati in na njih vsak dan postavi stojo in to večkrat zapored.

Leto ali dve sem se gugal na krogih. Znal sem narediti stoji in lastovico. Potem smo v šoli končno dobili telovadnico in tisti hip sem zvedel, da se je na krogih potrebno dvigniti in potem roke zravnati, da gredo krogi narazen. Ko sem to povedal doma, je ata takoj stekel vprašat Leona Štuklja, kaj zdaj, Štukelj pa je povedal: »Če so vrata preozka, se opreš z vsako roko v podboj in jih pač z rokami tiščiš narazen, ni tako kot v telovadnici, je pa vseeno odlično. Če pa se hočeš dvigovati, potem vzameš dva stola, ampak enega od njih moraš prisloniti ob zid, drugače se lahko ubiješ!«

Previdno sem omenil, če niso morda nekateri ljudje pretežki za kroge, učitelj telovadbe je odgovoril, da je to nemogoče. Težji kot si, bolj močan moraš biti. Moj ata pa je spet nekoč srečal Leona Štuklja in Štukelj je problem pojasnil nekako takole: »Človek se navadi na kroge, krogi se navadijo na človeka, človek se navadi na težo, teža se navadi na človeka. Ko se človek ujema s svojo težo in s svojimi krogi, potem se njegovi krogi ujemajo z njim in z njegovo težo. Važno je, da vsak dan nekajkrat poskusiš in potem se mora posrečiti!«

V tistem času je divjalo na zemlji nekaj vojn, če jih grem naštevat, bo predolgo trajalo, mene osebno niso zanimali niti stari Grki, niti kakršnakoli olimpiada. Predvideval sem, da bo vsak čas izbruhnila svetovna revolucija in bo človeštvo krenilo v poslednji napad pred popolno zmago delovnega ljudstva na vsem planetu. Doma so me opozarjali, da nobena vojna in nobena revolucija ne bo povzročila takšnih sprememb, da ne bi bilo potrebno napolniti spričevala vsaj z dvojkami. Nekako sem se sprijaznil, da je potrebno kdaj pa kdaj napolniti spričevalo vsaj z dvojkami: odločno sem pa odklonil možnost, da bi si kdajkoli prizadeval za kakršenkoli uspeh na kakršnikoli olimpiadi. Mir je vendar tako nepotreben!

Štirideset let je minilo od takrat. Vojne se vrstijo in nikoli nihče ne zmaga. Tudi olimpiade se vrstijo in vsakokrat dobimo na stotine zmagovalcev: vsaj v vseh disciplinah, ki so na sporedu. Nobena olimpiada niti ne prekine, kaj šele zaustavi običajnih sovražnosti na planetu. Edino kar bi lahko rekel po preteku druge polovice tega stoletja je: olimpiade so še edino, kar ljudje izpeljejo ob sodelovanju vseh držav tega sveta. In olimpijske medalje so edino, kar navdušuje ves svet.

Mir je pa na svetu še vedno tako zelo nepotreben!

SONČNA NEDELJA. Lepega nedeljskega popoldneva se je naš ata odločil, da sinovom, meni, Marku in Ivu, pokaže, kje je stanoval, ko je hodil v mariborsko klasično gimnazijo. Peljal nas je na dolg sprehod nekam po stranskih poteh pod hribom Kalvarija, potem pa, ko smo se za hip ustavili pred starinski vilo, prav podobno naši in si ogledali leseno verando, kjer se je naš oče učil v času prve svetovne vojne, smo se povzpeli še na drug, še višji hrib Piramido, si ogledali panoramo Maribora. Ko smo se vračali, nam je skozi okno svoje vile pomahal Ciril Črnivec, zdravnik, in nas povabil na limonado. Ko sta z očetom razpravljala o nekem otoku, otok bi naj ležal nekje ob morju, vendar niti ne predaleč, niti ne preblizu obale, da ne bi bil dosegljiv iz mednarodnih voda, vsekakor bi naj bil oddaljen od Črne gore, na njem bi naj prebivali tisti, ki so zadnja leta izginili. Izkazalo se je, da sta Črnivec in pred več kot četrt stoletja v Zagrebu študirala medicino, skupaj z njima pa veliko Nemcev, Židov, Hrvatov, Srbov, Hercegovcev. Razen Hercegovcev in Štajercev so bili vsi Zagrebčani. Razen štirih Štajercev, pa nikogar ni prav posebno osrečujoče zanimala medicina, Nemce je zanimal prodor na Bližnji vzhod, Žide nova židovska država, Hrvate neodvisnost in kaj narediti z gorskimi Hrvati, to je, prebivalci Štajerske in Kranjske. Najhujši so bili Hercegovci, bogati Hercegovci, seveda, advokati in trgovci so pošiljal sinove, da bi dobili nazaj zdravnike, sinovi pa so se pridno kvarili in našli druge življenjske cilje! Kot na tekočem traku so postajali revolucionarji, revolucionarje pa je zadnjih petindvajset do trideset let pošteno zredčilo! »Naj bolj me bega,« je pripovedoval Črnivec, »da so na tem otoku, tako predvidevajo moji znanci, bolj tisti, ki so bili za komunizem. Ne manjka pa seveda tudi tistih, ki so hoteli dvigniti šahovnico na zastavi nad vse druge!«

Marko se je nenehno cmeril. Pri petih letih je bil droben in nenehno je počepal, da bi sral, vendar zaprtost mu tega ni dovoljevala. Ker tudi ničesar ni jedel, so se družinski obroki spreminjali bitke. Največkrat je Marko polil mleko po steni, »Smetana, videl sem jo!« je kričal.

Ata Branko je prijel nemirnega sinka in ga s prstom potipal po nosku. Marko pa je zajokal.

Črnivec je vprašal: »Ali vedno tako joka, če ga potipaš po nosu?«

»Vedno!« je rekel ata. »Vedno. Ne vem, kaj me sovraži?«

Čez deset minut je doktor Črnivec potegnil Marku tri centimetrsko trščico iz nosu. Gnoj se je bližal možganom. Medtem, ko je Marko rjovel, je Črnivec razložil: »Takšni so otroci. Tlačijo si v nos karkoli. Vnetje je napredovalo, ocenjujem, da bi v mesecu dni prišlo do krize!«

»Bi umrl?«

»Najprej bi padel v komo. Potem bi seveda poizkusili ukrepati, morebiti…« Tu se je doktor za hip ustavil. »Vnetje možganov je resna zadeva!«

Naš ata Branko je včasih kakšno stvar povezal s kakšno drugo stvarjo. Revolucijo z otokom na Jadranu, oboje pa z meningitisom. Od takrat naprej smo vsi trije nenehno imeli meningitis. Mesarja na dom v tistih časih zlepa nisi dobil, z zdravniki pa je bilo lažje, seveda, če so bili nekoč tvoji kolegi. Vendar oba nekdanja sošolca doktor Ciril Črnivec in doktor Bogdan Belec nista imela niti najmanj časa! Navadno se je šele pozno ponoči oglasil eden ali drugi in počasi izvajal prijeme, ki zdravnikom povedo ali ima kdo vnetje možganske mrene. »Ne postavljaj diagnoz, Branko. Če hočeš vedeti ali ima kdo vročino, uporabi termometer!«

»Otroci ga vedno razbijejo! Ali ga pa žena ne najde!«

Ko si je najmlajši brat Ivo vsul pralni prašek v oči, je Črnivec preprosto dal otroka v pomivalno korito. »Ni potrebno mižati, potrebno je razredčiti!« je rekel in spral oči.

3. del>>>

<<<2. del

Po dogodku s pralnim praškom, se je utrgalo še mami. Listale je družinske albume, kjer so ohranjene čudovite slike dojenčkov v belem, to so bili bratje in sestre babice Josipine. Čudovite fotografije iz sedemdesetih let devetnajstega stoletja. Ena od deklic je umrla in bila pokopana medtem, ko je šla petnajstletna Josipina z nunami na izlet v Alpe. Davica je delovala bliskovito. Hitreje kot vlak.

Trska v nosu. Pralni prašek. Visoka vročina.

Potem smo tudi mi dobili še enega brata in tudi ta je umrl, v porodnišnici so ravno pleskali stene in so mu okužili popek.

Potem je umrla teta Božena. Umrla je približno istega dne kot tovariš Stalin. Ko je ata najel črno kočijo, da bi se vsa družina peljala na pogreb po drevoredu v nekaj kilometrov oddaljeno Kamnico, je nekdo opomnil prevoznika, da bi morda nekaj dni počakal. Teta je medtem morala počakati v zavarjeni pocinkani krsti, ki je stala premoženje. Rekli so, da so takšni predpisi. Ata ni vedel, kaj ga naj bolj pretrese: nenadno slovo drage tete, stanovali smo v njeni hiši, ki nam jo je zdaj tudi zapustila, ali slovo od tovariša Stalina.

To je bil šele začetek.

Nekega dne je pritekla soseda, soseda je imela telefon in če je kdo klical očeta ali mamo, sta morala k sosedi, jasno je, da so bili klici redki. Očeta je klical tovariš Gonzales, tako ime je imel, ker je bil nekoč v Španiji, povedal mu je, da je Roza prišla od nekod, baje z nekega otoka. Tej Rozi je potrebno najti službo.

Mama je ponorela. Z očetom sta sedela pri mizi v kuhinji in ena sama luč je metala senco na steno, po robu plehnatega krožnika, ki je ščitil žarnico, pa se je sprehajala muha… Mama je rekla: »Vedno si telefoniral Gozalesu, kadarkoli je kdo iz moje vasi iskal službo.«

»Res je,« se je spomnil oče. »Mara, popolnoma prav imaš!«

Mama je nadaljevala: »V zadnjih treh letih je Gonzales zaposlil petdeset mojih nekdanjih sošolcev iz osnovne šole in njihovih sorodnikov. Petdesetih in več jih bilo, pa nobeden ni imel ustrezne izobrazbe!«

»Res je, »se je spomnil oče.« Spet je priznal: »Mara, prav imaš!«

Pa je ni prepričal: »Kako potem Gonzales, Branko, saj te je klical sam tovariš Gonzales? Ta Gonzales ne more zaposliti Roze, ki je končala dve fakulteti?«

Ata je priznal, da ne ve. Noben marksizem mu ni pomagal, nobena dialektika.

»Zakaj te ni Gonzales poklical kar v službo? » je vprašala mama.

Tudi to je bilo nenavadno.

Ata pa je razpredal zgodbo, pravzaprav otožne spomine, ko je po študiju medicine in biologije, po kratki in precej neuspešni revolucionarni dejavnosti, prišel leta devetintrideset poučevat v Maribor. Tu se mu je primerilo nekaj nenavadnega, celo izjemnega. Na Prvi mariborski gimnaziji je poučeval razred samih deklet in ta razred je bil naravnost fantastičen, skoraj nepojmljiv. Vsako jutro ob šestih so se deklice zbrale pri maši v mariborski stolnici, nekaj minut so molile za odličen uspeh, potem so tekle v šolo in druga drugi pomagale pri pisanju domačih nalog. Nikoli niso naredile nobene napake in nobena od tridesetih ni dobila nikoli nobene ocene manj kot odlično! No, skoraj nikoli. Takrat je prišel mladi profesor biologije, predaval je o učitelju iz Sečuana. Kako učitelj visoko v gorah v nekakšni votlini načrtuje borbo za osvoboditev svojega naroda!

»Vidiš, Branko, » je rekla mama. »Če bi bil zdravnik, tako kot si najprej nameraval, ne bi imel učencev in učenk, zdaj pa ne bi imel problemov!«

Iz tistega razreda je prišlo nekaj doktoric znanosti, nekaj gospodinj, pet se jih je odločilo za samostan in so zdaj lepo nune, sedem jih je izginilo v revoluciji, nekatere so se znašle na fotografijah v muzeju NOB, druge pa so nekje v mrzli tujini. Zanimivo pa je, da jih je nekaj, ne vemo točno, pet ali sedem, izginilo tudi v letih po revoluciji, vsi vedo, da so nekje, nihče pa ne ve kje. Tudi za Rozo do današnjega dne nihče ni vedel. Zdaj pa je prišla v Maribor in potrebuje službo.Baje se preživlja tako, da piše poljudnoznanstvene članke pod psevdonimom, honorarje pa dobiva na naslov svoje nekdanje sošolke. Kakorkoli, Roza je zdaj tu! »Mogoče Gonzales misli, da se naj z njo sestanem in jo vprašam, kaj hoče?«

»Da, »je rekla mama. »Zakaj se on sam ne sestane z njo in jo vpraša, kaj hoče?«

»Ne vem, mogoče ima preveč dela.«

»Mogoče sploh ne ve več, kaj bi počel?« je rekla mama.

»Kako to misliš?«

»Mogoče se je iztekel čas, ko je lahko počel, kar je hotel? Zdaj samo vije roke v obupu in kliče na vse strani!«

»Ni tako!« je pribil oče. Vedno je rekel »ni tako«, kadar je skušal mami dopovedati, da tudi če revolucija požre vse svoje otroke, čisto vseh ne more požreti. Jih je preprosto preveč.

»Ne bi se zanašala, »je rekla mama.

Čez nekaj dni je telefoniral Gonzales, mama je tekla k sosedi, slušalka jo je čakala. Gonzales jo je lepo poprosil, naj pozabi vse skupaj.

»Oh, da,« je rekla mama. »Tudi pred petimi leti smo jo vsi skupaj pozabili. Pa kaj? Zdaj jo bomo pa spet?«

»Sploh ne gre za Rozo. Sploh ni Roza problem,« je priznal tovariš Gonzales. »Jugoslavija se ne more odločiti, komu bo verjela in po kakšni poti bo šla! Mi vsi smo se znašli v precepu!«

»Kadarkoli začnejo skrbeti za celotno državo, ti je lahko jasno, da bodo jutri skrbeli za celotno človeštvo!« mi je povedala mama, ker sem bil pač slučajno pri roki. »Kadar skrbijo za celotno človeštvo, Franček, takrat nobena medicina ne pomaga! Zgradili so že toliko socializma, da ga bo dovolj za nekaj tisoč let!« To je bil očiten cinizem. Moja lastna mama je dvomila v moja revolucionarna prizadevanja, to me ni zgolj razočaralo, to me je dotolklo!

Popoldne sem dobil visoko vročino, mama me je zavila v tri odeje hkrati in zakurila je sobo. V Prekmurju pravijo, da moraš z vročino nad vročino. Tri dni kasneje sem bledel. Šele ko sem mamo poprosil, naj mi prinese krtačo, da si bom očistil čevlje, je zajokal. »Nikoli v življenju si ni še očistil, namazal in zgladil čevljev, kar je živ mi prinaša tone blata v kuhinjo, zdaj pa takole! Katastrofa!«

Pritekel je doktor Črnivec in spet mi je pregibal tilnik. Tokrat je bil v resnih dvomih. Nekaj čas je tekal po kuhinji, dal mi je konjsko injekcijo, potem je ugotovil: »Heksenšus, čarovničin strel!«

»Pa od česa?« je tulila mama.

»Bog je stegnil roko in mu drobi vretenca. Hočem reči, boji se tako, da je povsem trd.« Obmolknil je in se zamislil. »Divja jaga mu je zapičila sekiro med ramena!«

»Ne šalite se!«

»Vi se šalite, » je rekel doktor. »Mali bi rad bil zdravnik, ampak revolucija mu buri domišljijo!«

»Priznam,« je rekla mama. »Prebira Karl Marx, Friedrich Engels: Izbrana dela, Karla Maya pa noče prebirati. Briga ga Winnetou, samo da ima Lenina!«

Zdravnik je dolgo razmišljal, kakšen recept naj napiše. »Če njegovega očeta ni doma, v Pariz je odpotoval, pravite? Mesec dni ga ne bo? Pa ravno v Pariz je moral? Danes nihče ne more v Pariz, kako to?«

»Ne vem. Dobil je štipendijo. Čez noč. Kar šel je.«

Černivec je svetoval takole: »Ko mu vročina popusti, naj odide k doktorju Bogdanu Belcu.«

»Kaj doktor Belec uporablja zdravila, ki jih vi ne?«

»Jaz sem specialist za oči in ušesa, Belec pa je specialist za fobije!«

»Moj sin ni nor!«

»Seveda je nor, popolnoma: če pri desetih letih razmišlja, kako bo študiral medicino, da bo lažje postal diktator in postrelil vse, ki niso za demokracijo, potem je pač nor! Kaj morem?«

»Moj sin ni nor, gospod doktor. Nikoli ne bom priznala, da je nor. »

»Potem me ne kličite vsak teden, da ima meningitis, lepo vas prosim!«

Mama je zapihala od ogorčenosti: »Če bi vas poklicala nekaj dni prej, bi moj najmlajši ne umrl, sem verjela mladi zdravnici, da ima trebušne kolike in se mu kuhala čaj. Vi ste človek s tridesetletnimi izkušnjami in na vas se lahko zanesem!«

»Trideset let izkušenj z medicino, to ni nič. Resnih zapletov še vedno ne zmorem. Ampak trideset let izkušenj z revolucijami – tu sem profesor, gospa,« se je doktor Černivec potrkal po prsih in se sredi širokega zamaha z rokami tudi poslovil.

HELMUT. V tistem času je umrl moj sošolec Helmut. Pravili so, da se mu je v glavi razvil nekakšen tumor.

Bil je visok in plavolas, lep in prijazen fant, rad je imel deklice in si je od njih sposojal barvice, da jih je potem lahko prinesel nazaj in se vljudno zahvalil. Helmut je rad kdaj pa kdaj koga s pestjo v želodec. V takih primerih je gledal naboksanega strmo v oči in mu govoril: »Ti si Žid!«

Kljub komunizmu v Mariboru tistega časa še nismo bili tako daleč, da bi se takšno izjavo, še tako polglasno izrečeno, lahko kdo v miru požrl. Če ti je kdo povedal, da si Žid, ni bilo dovolj zacviliti, da pač nisi. Pač pa si moral ukrepati na ustaljen način. Zmerjavca si moral prijeti za levi in za desni uhelj in ga z nosom naprej treščiti ob zid. Menda ja ne bi niti v sanjah mogel dopustiti, da bi na koncu še kdo verjel kaj tako neznanskega o tebi?

Helmut je zelo sovražil Žide, včasih ves teden ni našel nobenega, včasih pa tudi po dva v enem samem odmoru! Bil je velik in močan in potem, ko si ga prijel za levi in desni uhelj, če ti je sploh uspelo, si ga moral res nemudoma treščiti z nosom ob zid in zbežati. Če ne, te je rad vrgel na tla in potem skakal po tebi!

Ni mi bilo prijetno. Kakih desetkrat me je pretepel. Kakšnih petkrat pa sem ga res uspel treščiti z nosom naravnost v zid! Enkrat je tekla kri do obešalnikov s plašči na koncu razreda!

No, zdaj ga ni bilo več. Pravega olajšanja pa nisem začutil. V razredu pa je bilo hrupno kot vedno. No, opazil sem Jožeta, drugega sošolca, zamorjen je in nejevoljen. Po nekaj dneh ga vprašam, kaj mu je. Reče: »Helmut je bil dober učenec. Kaj mu morem. Ne vem, zakaj se je vedno spomnil, pa rekel, da sem Žid. Tega nisem mogel prenašati. Treščil sem ga, takole, prijel sem ga za levi in desni uhelj in ga treščil z glavo ob zid! Ne morem vendar dovoliti, da me kdo kar tako ožigosa!«

Takoj mi je odleglo. Takoj mi je bilo nekam lažje pri srcu. Ne vem, od kod je Helmut zvedel, kdo je arijec in kdo ni, ne vem, na podlagi kakšnih zunanjih znakov ali znanstvenih raziskav si je ustvaril mnenje, vendar zdaj, ko sem vedel, da v razredu nisem bil jaz edini njegova žrtev, se mi je posvetilo, da morda le nisem jaz vsega kriv.

Po nekaj dneh se je vrnil v šolo tudi Tonček. Bil je mehak, okrogel, sovražnik košarke in smučanja, kar je bilo na naši šoli povsem nenavadno. Nesprejemljivo. Tončka je nekaj žrlo. Tri odmore zapored je ždel v klopi in zdelo sej, da se bo zdaj, zdaj začel cmeriti.

Ni bil ravno moj prijatelj, ampak vseeno sem ga povprašal. »Kaj ti je? Si bolan'»

Odgovoril je, kot da mu je v olajšanje. »Tale Helmut, velik, lep, močan. Vedno mi je govoril, da sem peder. Peder sem, peder tja! Nisem peder. Ne morem pa prenesti, da me kdo tako kliče!«

Spomnil sem se, kako rad ima Tonček Mihca, kako se pogosto držita za roko, objemata preko ramen in vedno sedita skupaj, če seveda profesorji ne opazijo toplega odnosa in ju vsaj za svojo uro ne presedejo. Raje nisem ničesar rekel. Pač pa je kar Tonček sam povedal. »Zadnjič, pred mesecem dni, ko mi je Helmut rekel »peder!« in me gledal naravnost v oči, sem ga z drsalko po glavi!«

»Kje si dobil drsalko?«

»Mama me sili drsati. Da bom postal športnik in ne bom manjvreden! Preklete drsalke! Zdaj si bom vedno očital!«

»Ne sekiraj se! Nisi bil ti kriv!«

»Kako ne? Kdo drugi bi ga tako treščil? Zakaj? Je mogoče kom ureči še kaj hujšega kot »peder«?«

Nisem vedel, kako mu naj razložim, brez razlage pa ga nisem mogel potolažiti, žal mi je, oddahnil sem si pa vseeno. Je mogoče, da nočem biti morilec? Sem morda preobčutljiv?

Potem sem se še bolj pridno sproti seznanjal z aktualnimi političnimi vprašanji.

ČETRTO POGLAVJE

TENIS, BELI MEHANIZEM

Podnaslov: DVA KITAJCA

Mama je skoraj vsak dan hodila na trg. Na trgu je srečala rojake iz Prekmurja. Kadarkoli je potem doma povedala, kaj prekmurski prodajalci jajc mislijo o zadrugah, Kidričevi težki industriji, ladji Galebu in Kardelju, je ata dobil vročino. Včasih eden dni ni mogel v službo! Nekoč, ko sem atu povedal, da sta bila Mussolini in Lenin ministrska predsednika dveh velik držav približno v istem času, okoli leta štiriindvajset in da sta si torej morala biti precej podobna, je ata ostal doma celih štirinajst dni.

Ata je pisal za »Večer« članke o kulturi. Nekega dne je gledal skozi okno in zazdelo se mu je, da bi naša cesta lahko bila asfaltirana. To bi bilo zagotovo lepo. Naša cesta se je imenovala Vrbanska in je še danes najdaljša ali skoraj najdaljša cesta v Mariboru, saj se vije v ohlapnem loku vse do hriba sveti Urban. Ata je napisal razmišljanje in objavili so ga. Na kulturni strani, tako kot vedno vsa njegova razmišljanja.

Naslednje dni ga je pred hišo čakala množica ljudi. Drug za drugim so vstopali, vsakdo ga je milo prosil, naj napiše še za njihovo cesto ali ulico, nekatere so bile prav kratke, da jo je potrebno takoj asfaltirati.

Ata ni razumel. »Zakaj vas skrbi, ljudje? Jaz pišem za kulturno stran, kulturna stran ne more pisati o asfaltiranju cest! Na razpolago so še druge strani!«

Ljudje so mu povedali, da so že sto in stokrat napisali pismo časopisu, da bi njihovo cesto asfaltirali. Klical so na pomoč novinarje! Ampak mesto Maribor je kot zakleto! V časopisu Večer ni mogoče pozivati oblasti, naj kakšno ulico asfaltira!

Ata je verjel v svobodo tiska. Naslednji dan je objavil zavit kulturni preblisk in v njej omenil, neko drugo mariborsko cesto, tudi zelo močno potrebno aslfalta. Kulturni urednik ni vedno natančno pogledal vseh prispevkov. Posebno na starega znanca Branka se je zanesel.

Ljudje so drug za drugim prihajali na Večer in težili, zakaj nekdo na kulturni strani lahko piše o ulicah, ki jih je potrebno asfaltirati, drugi pa tega ne smejo! Kje je tu pravica?

Župan je v gledališču srečal mojega ata in mu obljubil, da bo v treh letih asfaltiral cesto, ki pelje mimo njegove hiše. Samo, če ata neha pisati članke!

Ko so po petih letih potem zares asfaltirali Vrbansko, so se odločili, da nam bodo podrli hišo in sezidali nove bloke. Tako so tudi naredili. V zameno smo dobili drugo hišo, vendar stala je na drugem koncu mesta, cesta mimo nje pa ni bila asfaltirana. Ata je hitro napisal članek, na »Večeru« pa so vedeli, da ne smejo podleči skušnjavi. Tudi oni so morali obljubiti, da ata Branko nikoli več ne bo pisal člankov o tem, katere ceste je zaradi kulturnega izgleda mesta potrebno asfaltirati.

Cesto mimo nove hiše so asfaltirali petnajst let kasneje.

Vsaka stvar pa ima posledice. Mama je takrat v tistem trenutku pred tolikimi leti zahtevala, da mi ata kupi kolo. Do takrat je imel kolo samo on, da se je s kolesom vozil v službo. Zdaj sem imel kolo tudi jaz, vozil sem se v krogih po mariborskih drevoredih, to pa ni bilo vse! Lahko sem odnašal članek na pošto in še več, vozil sem urednike spraševat, kaj naj ata napiše. Jasno kot beli dan, da smo poklepetali o aktualnih političnih problemih, o stanju avantgarde in razvoju revolucije, pa kdaj bo ves svet socialističen, kakor je seveda nujno potrebno! Mama je hotela samo to, da ata ne hodi kar sam od sebe po mestu in se z novinarji in uredniki pogovarja o člankih. Kar sem slišal, mi ni izboljšalo razpoloženja: začel sem risati bele konje, vse zvezke sem porisal z belimi konji, kak ose vzpenjajo na zadnje noge, stresajo grivo in hrzajo!

Vse to je bila že bližnja preteklost, ko je napočil čas, da se popoldne odpeljem k Bogdanu Belcu. Imel je ordinacijo v velikem meščanskem stanovanju nekje ob Dravi. Zmeril mi je pritisk, poslušal srce in postavljal skrajno neprijetna vprašanja. Potem mi ni predpisal nobenih tablet. Dal mi je velik paket in rekel, da ga naj odnesem njegovi ženi. Skuhala bo čaj, naj pijeva čaj in ga počakava, čez tri ure pride. Vprašal sem ga, zakaj naj tri ure pijem čas, je morda zdravilen?

»Ne,« je rekel. »Povedala ti bo zgodbo o dveh Kitajcih.«

»Rad imam zgodbo. Ampak meni se tresejo roke in ponoči ne morem spati, hrbtenica se mi krivi. Škripam z zobmi, da sem si jih že rahlo polomil!«

»Nič ne de,« je rekel doktor Bogdan Belec. »Zgodba o dveh Kitajcih je močno zdravilna!«

Doktorjevo stanovanje je bil naravnost čez cesto. Ajda Belec je bila drobna, vendar lepo oblikovana in sploh postavna, kot da bi dalj časa dvigovala uteži in še včeraj je morala biti neznanska lepotica. Njene kretnje so bile mogočne, njen glas pa izjemno prijeten. Ves dan je polagala pasjanso, tudi tokrat. Pasjanso je baje polagala prav vse dni. »Tebe pa poznam,« je rekla. Nisem se mogel spomniti, da bi se že kdaj srečala.

Natočila mi je čaj in naprej polagala karto na karto. »Izrezan oče si. Na jok mi gre, tak je bil on leta triindvajset, štiriindvajset!«

»Takrat, ko je v Zagrebu študiral medicino?«

»Stanoval je pri nas, no, se pravi pri mojih sorodnikih, v tistih časih smo ljudje občutili družine malo bolj na široko. Leta in leta so oddajali dnevno sobo študentom. Imeli so ti moji sorodniki tri hčerke. Zaljubljen je bil v najstarejšo sestro, ni ga marala, zdel se ji je premlad, res je bil premlad. Zanjo vsekakor.«

Tolikokrat sem poslušal zgodbe o študentskem življenju pred nekaj desetletji. Posebno, ker so mi nenehno dajali za vzgled mladeniče, ki so vendar postali znani zdravniki! Vse sem vedel: »Z njim sta stanovala še vaš mož doktor Bogdan Belec in še doktor Ciril Črnivec in še…še eden, še neki Slavko Zrno, babica Josipina mi je povedala.«

Počasi mi je natočila čaj. »Poznam tvojo babico. Zelo dobro sem jo spoznala, odlična gospa, če bi bila ona advokat, bi bilo marsikaj drugače, vojne dobivajo pravniki, zapomni si.«

»Ne verjamem,« sem rekel.

»To je prvo, kar si moraš zapomniti,« je rekla gospa Ajda. »Drugo, kar si moraš zapomniti je, da kdaj lahko komu tudi kaj verjameš.«

»Vsi lažejo,« sem rekel.

»To je res, ampak tako je, da ne morejo prav vsi ves čas lagati!«

Zdaj sem si še sam natočil sem si čaja in prigriznil piškote. Drugega za drugim. Skozi okno je bilo videti Dravo, leno je tekla mimo. Gospa Ajda je začela: »Oče mi je dal slovensko ime, ker je hodil smučat v Bohinj in ker je preprosto bil snob. Njegov vzor so bili Gorski Hrvati, trdil je, da so bolj delovni. Zato je tudi mene poslal v odaljeni Maribor, da sem tu hodila v gimnazijo in stanovala pri nunah. Bil je človek načel, moj oče, ko je propadla železarna, tudi njegov delež v tej železarni je izginil, je nehal biti vertikalna avtoriteta in je samo še pil do smrti. Medtem ko je taval po mestu in iskal gostilne, kjer bi lahko spil kakšen brizganec, so se v dnevni v Zagrebu sobi noč in dan učili štirje mladeniči. Takoj s predavanj so pritekli h knjigam. Komaj so se zbudili, so odprli knjige in zaprli so jih samo, če so tekli na vaje in nova predavanja. Ti je oče kdaj govoril o seksu?«

»Govoril je o Ilonki. Kako je bila potrpežljiva.«

»Potrpežljiva? No, da, to zveni kot slaba šala. Tvoj oče je našel hrupne prijatelje in začel z njimi popivati. Bili so njegovi kolegi z medicine, bodoča elita. Izgorevali so za svoj narod, za njegovo čast in prihodnost. Niso jih zanimala čustva nekega mladeniča«.

Moram sem vprašati: »Kakšen narod?«

»Hrvaški. Se razume, hrvaški. Ker jih je bilo veliko, so si v javni hiši izgovorili skupinski popust, tarifo za upokojence. Vsak teden v ponedeljek so imeli rezervirano Ilonko, od sedmih do osmih zjutraj, potem so tekli na predavanja.

»Kaj so pa počeli z njo? Jim je pela in plesala?« sem vprašal.

»Vsak je imel pet minut časa, da jo pofuka. Se pravi, da ona pofuka njega. Ilonka je bila silno mlada, vendar izjemen strokovnjak na svoje področju: vešča svojega posla. Medtem ko si je prvi pred vrati zapenjal hlače, si je tretji v pred prostoru umival tiča, drugi je pa zlezel nanjo. Najbrž ne boš nikoli videl, kakšen je bordel, socializem je sam lep kupleraj in ne potrebuje takšnih hiš, včasih pa je bil tudi seks lepo razumno organiziran, toliko sem poslušala o tem, da se mi včasih sanja o tej čudoviti metodi. Ker so mladeniči veliko pili, je včasih kdo manjkal. Takrat se je tvoj ata Branko, ki ni toliko pil, z Ilonko pogovarjal. Omenil je izkoriščanje žensk in razredni boj in pravico za tlačene narode in podobno. Ni mu ostala dolžna. Vprašala ga je: »Zakaj hodiš s temi tipi? Vidiš, da imajo jasen politični program, še med fukom razpravljajo, koga bodo iztrebili.«

»Kako iztrebili?« sem vprašal.

»Zanimivo, nisi prvi, ki je to vprašal. Tudi tvoj ata Branko je takrat takoj vprašal nekaj takšnega in dobil odgovor: »Sprejeli bodo zakone o čisti rasi.« Ilonka je bila Madžarka in njen poklic ni bil ugleden, pri delu pa je srečaval veliko uglednih ljudi. Je že vedela!«

Začudil sem se: »Kako bi študenti sprejemali zakone? Pa saj niso bili pravniki!«

»Ne, tako hudo ni bilo. Bili so bodoči zdravniki. To je bilo še bolj žalostno!«

»Kaj zdravniki sprejemajo zakone?«

»Zdravniki so najuglednejši. Slovijo kot znanstveniki. Njihov vpliv je v vsakem mestu velikanski!«

»Vedno?«

»Vedno!«

Razveselil sem se: »Zato pa hočem bit zdravnik.«

Ajda se je popraskala po glavi: »Tudi to ti moram razložiti. Počakaj, pride na vrsto!«

»Kaj pa zgodba o dveh Kitajcih?«

»To je zgodba o dveh Kitajcih, začenja se v Zagrebu okoli leta štiriindvajset do sedemindvajset, na Lenina naredijo atentat, neka ženska ga obstreli, Mussolini maršira na Rim, Annunzio zasede Reko, Ilonka pa pove Johannu Francu Branku, študentu medicine, da njegovi prijatelji prezirajo gorske Hrvate in se prepirajo ali jih je potrebno previdno integrirati ali odločno eliminirati. Branko se je zdelo vse skupaj smešno. Medicinci gojijo slab in vulgaren humor. Potem mu je Ilonka namignila, da njegovi prijatelji še najbolj sovražijo Žide. »Pa kaj potem?« jo je vprašal. »Tudi ti si Žid,« je rekla. »V Zagrebu vas je dovolj, Žida takoj prepoznam, samo da ga vtaknem vase!« J.F. Branko je bil ogorčen. »Misliš, moj penis? Bilo je naključje. To so mi naredili iz higienskih razlogov! Ker sem lulal vrtince!« Ilonka je bila neizprosna. »Higienski razlogi gor ali dol. Si upaš to povedati svojim prijateljem?« V naslednji fazi si je Banko rezerviral Ilonko za celo uro in to v petkih ob šestih zjutraj. Popust je bil znaten, ampak kupleraj ne more biti poceni. Branko si je od doma z vlakom vozil jabolka in orehe, ves teden je jedel jabolka in orehe, hranil se ni. V soboto zvečer pa se je odpeljal domov k mami in se prenažiral.«

»Kot kaže, se je zaljubil?« sem vprašal.

»Zaljubil se je. Da.« Natočila je čaj in ponovila: »Čustva so ga preplavila in vpisal se je v budistični krožek, da bi ga duhovno življenje prerodilo in mu povečalo spolno moč. Hotel se je izkazati!«

»A je ljubezen takšna?«

»Običajno. Ni pa to vsa zgodba. Vedeti moraš, da sta se takrat njegova sostanovalca imenoval drugače, kot se danes. Ciril Črnivec se je imenoval Rudolf Schwarz. Moj zdajšnji plešasti doktor Bogdan Belec pa se je pisal Teodor Weiss«.

Zdelo se mi je neverjetno in nesmiselno. »Človek lahko kdaj spremeni ime in celo priimek? Zakaj pa ne?« sem pripomnil.

»Da, zakaj pa ne? Je pa dobro,« je skromno pripomnila gospa Ajda, »da oboje spremeniš pravočasno!«

»Ciril Črnivec in Bogdan Belec sta pohitela?«

»Čez poletje po drugem letniku sta se vrnila in se vpisal pod novim imenom, vere jima ni bilo potrebno zamenjati, tako ali tako nista imela nobene. Potem ju je zaskrbelo, da bosta izgubila sostanovalca: Branko je bil tako bled in zdelan. Naplahtala sta ga, da sta mu našla delo pobiralca žog na teniškem igrišču. Ko pa se je tam prikazal v puloverju z v izrezom in roževinastimi očali in v belih hlačah in belih copatih, je naredil vtis. Od takrat je igral tenis, spoznal je mnogo gospodičen, trudil se je, ampak gospodične so bile dobro zastražena dobrina. Tenis so igrale tudi mlade gospe. Poročene kdaj pa kdaj tudi iz preračunljivosti. Tu je bilo lažje. Branko je pozabil Ilonko, tudi z gospodičnami si ni belil glave, tenis je igral povprečno, tako posamično kot v paru, zato pa so njegovi razgovori o duhovnosti za moške in duhovnosti za ženske, pa o Konfuciju in Lao Tseju, obrodili številne sadove!«

»Preusmeril se je na poročene ženske? Ker drugih možnosti pač ni bilo?« sem se spomnil. »S tem se včasih hvali, kadar sam popije celo steklenico in ni mame zraven!«

»Predvsem je pustil medicino. Njegova mama je jokala. Njegov brat Ivo je takrat še veliko hodil po Zagrebu, hotel je postati specialist kirurgije, pa so mu dovolili doktorirati zgolj iz splošne medicine. Zaman je govoril o stotinah odrezanih udov. Pa s kakšnimi najboljšimi mednarodnimi avtoritetami je operiral na soški fronti. Ko je poizkusil še v Berlinu, jih je na univerzi zmotilo, da je podpolkovnik v rezervi. Vrnil se je v Slovenske Konjice in tam mu je s vsakim dnevom naraščal ugled visoko nad oblake!«

»Sem opazil, » sem povedal. »Na mlajšega brata pa ni mogel paziti?«

»Nanj sta pazila Črnivec in Belec. Nanj sem kdaj pa kdaj pazila tudi jaz, nanj so pazile moje tete in moje sestrične in njihove prijateljice! Nismo hotele, da se mu zmeša. Ampak mlade ženske se takrat nismo smele mešati ne v politiko, ne v seks. To se je spremenilo šele z vojno in kasneje z revolucijo. Branko se je utapljal med svojimi novimi prijatelji in njihovimi navadami! Njegovi prijatelji Hercegovci so umirali drug za drugim, pijača in kurbe te ničijo v nekaj letih. Vsaj takrat je bilo tako.« Zajela je sapo in priznala: »Še vseeno pa jih je preveč preživelo! Kolikor se grdo sliši, če rečem »preveč, precej preveč« povsem zares tako mislim!«

»Kaj so bili tako hudobni?«

»Da. Bili so hudobni. Bili so zelo hudobni. Poslali so pravo zlatolasko, ki naj njihovega prijatelja Branka spravi na pravo stran, nazaj k stari klapi. Lotila se ga je z izjemno navdušenostjo, pogumno in uničujoče! Ker pa je imel že veliko znanstev med Zagrebčankami in nekateri njihovi možje niso bili ravno male ribe, bili so bankirji, tovarnarji, advokati, politiki, so se spomnili tudi komunisti, da bi morda kdaj utegnil biti koristen, poslali so svojo lepotico, imenovala se je Roza. Kako primerno ime za rdečo bojevnico! Bila je drobna in odločna, narodnjaška zlatolaska je izgubila bitko, ni pa se ozrla daleč na okoli, ker se je že navadila hoditi v starinsko vilo in motiti medicince v dnevni sobi, se je zlatolaska preprosto vrgla na Slavka Zrno! Je bil pač pri roki, noč in dan zaprt v isti dnevni sobi! Kako sem ga svarila! In moje tete in sestrične tudi! Nič. Takrat je Slavko Zrno študiral vestno in vztrajno, podobno kot Črnivec in Belec!«

»To je zapleteno!«

»Kadar so ženske v igri, je vse enostavno!«

»Je Zrno pustil medicino?«

»Ne, medicina je pustila njega. Zlatolaska ga je odpeljal med klene Hercegovce, klapa je vedno pristneje spoznavala lokale in kovala načrte za prihodnost Hrvatov, Slavko Zrno je ostal v klapi še dolgo potem, ko zlatolaske nikjer več ni bilo, prišla je vojna, postal je vojak, domobranec, vadil je z rekruti in hodil po zagrebških gostilnah, njegovi prijatelji so nenehno razglabljali o Ciganih, kako, koliko in kdaj jih eliminirati, razgrinjali načrte o uničevanju svetovnega židovstva, razkrinkavali bankirje, advokate, ženske, otroke. Potem je srečal one druge, komuniste, bili so v globoki ilegali, razpravljali so o revoluciji samo na meglen način, kot da bi šlo z šalo, zavzemali so se za zmanjšanje socialnih krivic, za enakost med posestniki in delavci, za odpravo lastnine, za prijateljstvo med narodi… kako bodo zgradili brezrazredno družbo, kjer bo kruha za vse. In predvsem, da nikoli nikogar ne bodo ubili!«

To z ubijanjem mi je zvenelo smešno. Sem se pa spomnil zgodb, bila je pač ena izmed zgodb iz večernih pogovorov med starejšimi družinskimi člani: »Vem, kdo je bil Slavko Zrno. Od kar pomnim, poslušam o njem. Včasih so ga navajali kot razlog za to in ono, včasih, da je s svojim primerom nekaj razjasnil in razrešil, včasih pa obratno. Zdi se, da je bil pomemben. Naredil je nepopravljivo luknjo v zgodovini!«

Ajda Belec se ni strinjala. »Ne, ni prišel v zgodovino. V nobeno knjigo. Bil je postaven kmečki fant, lahko bi bil dober zdravnik. Ni premislil, s kakšnimi tipi skupaj stanuje v naši dnevni sobi! Tudi kasneje ni prav ocenil, s kom vse se pogovarja po gostilnah! Ko je postal domobranski oficir, je vadil s svojo četo, ko so ga poslali na teren, pa je lepega dne svojo četo odpeljal skozi gozd k partizanom, predali so se, partizani so jim pobrali orožje in vezalke na čevljih, ko pa je Slavko Zrno izrazil gorečo željo, da bi ostal pri njih, se skupaj z njimi boril za svobodo, so se zamislili. Vztrajal je, da pozna polno gorskih Hrvatov, predvsem levičarjev in da je navdušen nad njimi. Ko se je natančneje, poimensko pohvalil s svojim prijatelji komunisti, posebej še z Brankom in črnolasko Rozo, so ga ustrelili«.

»Vem!« sem jo prekinil. »Moj ata je med vojno po zapletenih poteh zvedel, da so partizani ustrelili njegovega prijatelja, ker se je skliceval nanj, na J. F. Branka, na njegovo prijateljico Rozo in seveda na nekatere druge skupne prijatelje. Na ljubitelje Kitajske, že, že, vendar nikakor ne na budiste!«

»Kaj vse se zgodi. Kdo bi si mislil!«

»Zato je moj ata vso vojno preždel pri tašči v Prekmurju, kadarkoli so prišli partizani po njega, se je izgovarjal, da bi rad vzel dojenčka s sabo in ali imajo na osvobojenem ozemlju mleko. Na koncu je prišla svoboda in ni mogel prijahati na belem konju, zdaj pa ima namesto politike razstave abstraktnega slikarstva v Umetnosti galeriji! Namesto,da bi bil minister, se ukvarja z razstavljanjem Jacksona Pollocka!«

Gospa Ajda se je zasmejala: »Vse veš. Ni čudno, da rišeš bele konje, ki kakajo konjske fige, velike kot luna in Mars!«

»Rišem bele konje. Stojijo na dveh nogah. Na konjske fige se pa še nisem spomnil!«

Zasmejala sva se. Kot kaže, sva se čisto dobro razumela. Zdaj je prišla na vrsto zgodba o dveh Kitajcih.

Ajda Belec jo je pripovedovala nekako takole: »Leta dvainštirideset sta se v tej isti ordinaciji, kjer še zdaj moj mož pregleduje in zdravi Mariborčane, oglasila Robert Dol Ling Schengg in Daniel Dol Ling Schengg. Povedala sta, midva sva Kitajca, doma iz Sanghaja. Ni se jima preveč poznalo, gledala sta nekam bolj rumeno, skuhala sem jima čaj, prav tu in jedla sta kekse prav iz te posodice. Čaj jima ni ugajal. Čudila sta se, kako mora kaj takšnega biti kitajski čas? Z ladjo sta pripotovala do Trsta in se s precejšno težavo prebila do Maribora. »Se pozna, da je vojna,« sta rekla. »Vlaki imajo zamude!«

Robert je povedal: »V težkih trenutkih sva se odločila pomagati svojemu narodu. Nemci ne smemo propasti! Midva veva, kaj so to komunisti!«

Daniel je pojasnil: »Danes sva se prijavila v nemško vojsko, upam, da naju nemudoma pošljejo v Stalingrad! Oba dva sva inženirja, lahko veliko pomagava!«

»Vem, kako je to bilo,« sem nadaljeval. »Njun oče je bil pripravnik pri mojem dedu v Slovenskih Konjicah, moji teti Zori je pomagal, ko je nadzorovala mlin, kjer so med prvo vojno mleli moko, da so nekako preživeli. Bila je stara dvanajst let, zelo ji je ugajal postavni pripravnik, ona pa njemu še bolj. Vendar ko hodijo ženske v mlin, se je malo pogovoril z njimi, veliko mož je bilo na fronti in dogajalo se je to in ono, nekega dne se je zapletlo, prišel je nekoč ljubosumen mož in vihtel sekiro v roki. Dolinšek je zagrešil umor v samoobrambi. Moj ded Ivan mu je svetoval naj pobegne v Ameriko in mu posodil denar za pot. Dolinšek je v Ameriki študiral medicino, pravnikov iz Avstrije niso potrebovali, potem pa se je preselil vedno bolj proti zahodu, in na koncu je pristal v Šanghaju, se tam poročil in dobil dva sinova. Dve desetletji je pošiljal znamke in slike na svili, gejše ali pa pokrajine in drobne slonokoščene kipce in redno je pisal teti Zori.«

»Nekaj pred zgodbe poznaš, ampak takrat je bila vojna in oba Kitajca sta spravila v resno nevarnost celo vrsto ljudi. Izzvala kaos v industrijskem mestecu, ki je pokalo od nasprotij med Nemci in Slovenci!« Ajda Belec je nadaljevala: »Vojaške uradnike je zmotil dekliški priimek Dolinškove prve žene, pisala se je Rosenstein, pa čeprav je umrla že v Teksasu in si je njen mož moral kasneje v Šanghaju poiskati novo ženo, seveda Kitajko. Moj mož doktor Belec, takrat še ni bil moj mož sva se pa poznala, pomagala sem mu pri administrativnih opravilih, no Belec je takoj stekel k doktorju Črnivcu, ta je bil ravno takrat obtožen tihotapljenja zdravil partizanom, grozilo mu je obglavljanje zaradi veleizdaje, vendar šef kriminalne policije je bil njegov prijatelj in to je ostal, čeprav so iz Berlina od njega nenehno zahtevali, da najde čim več Židov, tako da bi mu, če bi ujel še dva Žida s Kitajske, gotovo koristilo. Svetovali smo onima dvema navdušenim prostovoljcema, naj gresta raje k partizanom, osupnila sta: bila sta pripravljena dati življenje za Nemce, nikakor pa ne za kakšen drug narod, posebno takšne, ki govori podoben jezik kot Rusi! Bila pa sta tudi odločno proti komunistom, nista se dala prepričati. Na koncu smo ju poslali pobirat žogice na tenis. Stanovala sta v hotelu, se hodila pritoževat na vojaški urad, ves ostali čas sta pobirala žogice. Posebno, kadar sta igrala oba zdravnika Belec in Črnivec! Kadar je igral šef policije, sta morala na sprehod! Mariborčanke so bile navdušene. Igrale so v parih z obema Kitajcema, čuvale so mladenke pred morebitno napačno izbiro, nekatere gospe pa so imele može na daljnih frontah, druge pa može nenehno zaposlene z industrijo, ki je delovala kot namazana! Robert si je našel prijazno gospo Novak, okultistko, ki kliče mrtve in iz steklene krogle številnim strankam prerokuje prihodnost. Njene krivoverske vizije Evrope, v kateri se bodo končno spoprijateljili Francozi, Nemci in Poljaki, so vzbujale srh in občudovanje! Danijel si je našel gospo Berger, navdušeno budistko, pridno je sodelovala z budističnimi krožki na Dunaju, pač pa je kdo ve zakaj sovražila Dalaj lamo. Danijel ji je zaman razlaga, da je pravi Nemec in dober katoličan. Iskala je vendar nekaj eksotičnega in vsa iz sebe je bila, ko je nekaj eksotičnega našla na teniških terenih pri pobiranju žogic!«

RJAVOOKA ČRNOLASKA. »Potem je srečal Kitajec Daniel rjavooko črnolaso deklico s kitami. Gospodični je bilo ime Roza in Daniel je začel razmišljati o poroki, ideali so ga minili, umirati se mu ni prav nič več mudilo, najraje bi se odjavil kot prostovoljec za reševanje armad izpred Stalingrada! Samo nekaj sprehodov in potem nekaj malega intimnejših srečanj je bilo potrebno in Daniel se je počasi omehčal, navdušil se je za boj za zmago delavskega razreda, pa seveda za permanentno komunistično revolucijo, njegov novi načrt je bil, da se bo vrnil na Kitajsko in zamenjal tako Čangkajška kot Mao ze donga in uvedel komunizem s človeškim obrazom, tako na Kitajskem, kot potem še v Nemčiji, seveda, ko bo slednja premagala Sovjetsko zvezo. Roza mu je položila na srce, da se mora zavzemati tudi za Neodvisno Hrvaško in Neodvisno Slovenijo, ker imajo vsi narodi, tudi če niso ravno Nemci, pravico do samostojnih držav in lastne kulture!

Robert in Daniel sta se zaradi političnih nazorov gospodične Roze divje sprla in se potem sta se pritoževala obema zdravnikoma in nazadnje celo šefu policije. Različne Mariborčanke so se pritožile svojim možem. Tudi okultistka in budistka.

Tako je končno zmagala pravilna pravna razlaga: »Oba Kitajca sta vendar prava in čistokrvna Nemca! Roberta in Daniela so nemudoma vpoklicali v vojsko in ju poslali v Rusijo!«

Ko se je šef mariborske kriminalne policije nekoč ob dveh ponoči v Celovcu sprehajal po nezavarovanih železniških tirih, je spregledal prihajajoči vlak. Kdo bi si mislil, takšna nesreča! Oba doktorja, Belec in Černivec sta na sprehodu v parku ob ribniku srečala gospodično Rozo. Šele zdaj sta jo prepoznala! Nista je pa prav nič spraševala! Kar mimo nje sta šla, tako sta se je prestrašila! Takšen vtis je naredila nanju, da sta kar stekla mimo ribnika z labodi in se potem poizkušala izgubiti med ulicami! Tekla sta proč! Pomisli, moj prihodnji mož je kot norec tekel pred mano in se skušal skriti!«

Zdaj sem moral vprašati. »V čem je pomen te zgodbe? Je kaj v zvezi s študijem medicine?«

Gospa Ajda je razložila: »Nič takšnega. Mogoče zgolj majhen nauk: Vedno premisli, za kaj se boriš in premisli, če ti katere ženske niso podtaknili!«

Dovolj mi je bilo. Takoj se mi je posvetilo: »Vi ste Roza ali ne?« Kar naravnost sem vprašal. »Ostali ste v Mariboru?«

Zavzdihnila je in nekaj časa ji je bilo nerodno. »Branko mi zameri še danes. Kako šele mi je zameril! Njegov ponos, da se spozna na ženske in ga ne morejo prevarati! Ves čas je mislil, da sem nekje v Zagrebu globoko v ilegali in potem najbrž kje v divjih gorah Balkana in je sicer malo možnosti, da se kdaj še srečava, ampak da nekaj upanja vseeno je, ga bom pričakala! On pa se je medtem poročil, dobil otroka, najbrž tebe, po tem še tvoje brate! Ni razumel, da so me zgolj v organizaciji potrebovali, da sem ga preusmerila na našo stran! No, potem so me pa potrebovali, da sem preusmerila še koga drugega!«

»Tudi Bogdana Belca ste preusmerili?«

»Zapleteno je bilo. Gnusno, nevarno, zadušljivo. Da, kazalo je, da bodo Černivca obglavili. To so Nemci navadno izvedli v Grazu, v zaporih. Črnivčevega lekarnarja so tudi zares obglavili! Tako je to. Nismo mogli ostati brez zdravnika. Brez kakršnegakoli zdravnika. Tako sem se morala lotiti Bogdana Belca. Medtem je Černivec že pisal nemškim oficirjem lažna zdravstvena spričevala. Da imajo čire na dvanajsterniku, novotvorbe na jetrih in podobno. Naenkrat so se stvari spremenile. Preveč koristen se jim je zdel. Mesto ne more brez doktorjev in receptov! Tako sta lahko Belec in Černivec v miru zdravila vse tiste, ki bodo in vse, ki vojne ne bodo preživeli in igrala tenis! Še dane, toliko let po vojni, sta v dobri kondiciji!«

»Kako naj vem, da si ne izmišljujete?«

»Tega seveda ne moreš vedeti!«

Vedel sem.

Nekega dne mi je ata naročil, naj vzamem kolo, oba sva se odpeljala nekam po dolini Drave do nekega gradu. V napol zapuščeni stavbi je v ogromni kuhinji, veliki za dva šolska razreda, gorela ena sama žarnica, tako kot pri nas doma. Ženska je imela štiri otroke, dva sta bila starejša, dva mlajša od mene. Kadila je cigareto za cigareto in po njeni odrezavosti je bilo videti, da je pomembna in nadvse ugledna. Ženska je pripovedovala, kako so sovražniki ujeli njenega moža in ga živega odrli. Tako zelo se jim je bil zameril. Ata nikakor ni mogel razumeti, »Zakaj ga niso naši malo bolje varovali? Kako se je lahko med maršem izgubil in zataval v roke sovražnikov? To ni bilo naključje?«

»To pravijo vsi, razen mame,« je rekel najstarejši deček.

Najmlajša deklica je prišla in me pogledala prav od blizu: »A prijatelje tvojega očeta pogosto razsekajo na kose?« je vprašala najmlajša deklica.

»Zdaj ne več,« sem rekel. »Neprestano pa poslušam, kako so jih!«

»Tudi mi,« je rekla srednja deklica. »Revolucija je strašna reč!«

Takrat je ata žensko povprašal, kje je Roza.

Ženska je postala nemirna: »Vedeli smo, kako jo imaš rad. Bilo nam je hudo. Tudi ona te je imela. Verjemi mi. Bila je človek iz mesa in krvi, čeprav je požrtvovalno sprejemala najtežje naloge!«

»Ne to,« je rekel ata. »Eno so moja čustva, eno so njena. Ampak zakaj ste ji ukazali, da me zapusti? Me je…« tu se je ta zdrznil: »…partija nehala šteti za svojega, me niste več imeli za vojaka revolucije, vi, ste me vi nehali ljubiti? Nismo več tovariši?«

Ženska se je zakrohotala, pljunila je in izrekla nekaj izjemnih srbskih folklornih izrazov. »Ti si nor kot Kocbek, ti si pravi krščanski socialist, no, da, budistični socialist! Rozo smo potrebovali za drugega, tisti hip pomembnejšega tovariša. Zakaj bi ti naj lagala in te spravljala v blaznost z ljubosumjem? Je pač odšla!«

»Ampak bila je noseča! Poročiti bi se morala z mano!«

Ženska se je zdrznila. Potem je prižgala novo cigareto. »Revolucija se ne ukvarja z otroci. Naj so mali ali veliki.«

»Včasih pa ji tudi požre!« je rekel ata. »Revolucija žre svoje otroke, kaj ne?«

»Dosti je bilo,« je rekel najstarejši deček in se sprehodil po kuhinji, do tal zakajeni, kuhinji veliki za dva šolska razreda, pod oboki na pol zapuščenega gradu.

Ko sva se z atom pripeljala domov, je čutil olajšanje. Deset pred vojno, štiri leta med vojno in deset let po vojni si je žrl jetra, ker je mislil, da ga partija ne ljubi več! Zdaj je končno doživel tisti trenutek, ko je zvedel, da se partija požvižga nanj. Važen ji je toliko kot toaletni papir! Po uporabi zavrzi.«

Ata se je oddahnil in brundal je od sreče.

Ta brundanje mi je omogočilo, da sem pri pitju čaja lažje aktivno sodeloval s poglobljenimi pripombami! Gospa Ajda pa je povedala: »Do letos sem bila v Beogradu, v prestolnici. Na pomembnih dolžnostih. Zdaj pa sem spet tu, v Mariboru. Tvojega očeta Branka sem že petkrat srečala, na kolesu se pelje kot popoln blaznež. Krili z rokami in govori sam s sabo! Še srečo ima, da ga tovornjakarji opazijo! No. Ni me spoznal.«

Razmišljal sem, če ji naj povem, potem sem se odločil: »Pred nekaj meseci je telefoniral tovariš Gonzales. Trdil je, da ste vi, tovarišica Roza, prišli z nekega otoka. Ne vem, kakšnega, nekje z jadranske obale, da pišete poljudnoznanstvene članke pod psevdonimom in da potrebujete službo in naj vam, jo moj ata in to ravno on! najde!«

Zasmejala se je: »Nekateri ljudje so neverjetno hudobni. Močno pretiravajo. Kar ne morejo nehati s pretiravanjem! Odslužila sem svoje. Hej, slišiš, spreobrnila sem se! Zamenjala sem vero! Nič več ne verjamem v Stalina kot nekoč! No, Kitajcema to ne pomaga, Kitajca sta pred Stalingradom padla že prvi mesec! Kaj morem, če sem verjela v tisto, kar nam je tvoj ata predaval na gimnaziji v Mariboru, leta tisoč devet sto štirideset? O učitelju iz Sečuana? Kako ga kmetje zamaknjeno poslušajo! Kako iz gorske votline vodi delavski boj za svobodo in kruh? Kaj morem! Ugajalo mi je!« Za hip je pomolčala: »Kaj človek res nikoli ne sme ničesar verjeti?«

Potem mi je povedala, da sem idealist in bi se najbrž zlahka dal križati za katerokoli idejo. Celo preveč kar tako mimogrede. »To pa ne pomeni, da nisi iz testa, ki iz njega mesijo psihopate! Postani politik, naj ti bodo zvezde naklonjene! Ampak tvoja babica Josipina, tvoj stric doktor Ivo, oba nekdanja kolega tvojega očeta doktorja Črnivec in Belec, zdravnika z dolgo prakso v razumevanju revolucij in jaz, jaz samo poznam vse naštete, pa sem povzela njihova razmišljanja, dve stvari te prosimo: nikoli ne poizkušaj postati zdravnik in nikoli ne poizkušaj nikogar zdraviti! Nikoli!«

Streslo me je. Pošteno me je razočarala. »Hočem postati samo oče naroda? Kaj to ni dovoljeno? Če hočem biti dober oče naroda, moram biti revolucionar in revolucionar bom lažje, če bom zdravnik, tak povprečen, podeželski? Mogoče najprej zgolj minister za zdravje? Kaj to ni dovoljeno?«

Roza je odkimala. »Dovoljeno je. Samo ti nisi najboljši zato. Psihopat si. Preveč si sposoben! Zdi se, da si se izobrazil v tisti vojni, proti koncu katere si se rodil. Zdaj boš samo napredoval iz vojne v vojno!«

»Premislil bom,« sem vljudno pristavil in ji stisnil roko. »Kar se medicine tiče – mogoče imaš prav, ne zanimajo me posamezniki. Samo človeštvo. Še države komaj, kvečjemu celine!«

»Kako lepo,« si je vidno oddahnila.

Zaupal sem ji: »Vseeno bi rad bil takole en majhen, skromen, zmerno demokratičen diktator! Kako bi naj drugače razvil socializem s človeškim obrazom? Ki mora poleg tega še zmagati na vsem planetu?«

PETO POGLAVJE

PARIZ, SKOPJE, MONTREAUX, LJUBLJANA

Podnaslov: TURISTI, ZDOMCI, BEGUNCI

Minilo je leto. Ata je spet odpotoval v Pariz. Tokrat za tri mesece. Tiste čase je bilo takšno potovanje za prebivalce Jugoslavije ne samo nenavadno, bilo je redkost. Ko se je ata vrnil iz Pariza, je resno zbolel. Bolehal je tedne in tedne, vsak teden sta prihajal tako Črnivec kot Belec. Očetu so razpokale dlani po življenjskih črtah. Vse sosede so trdile, da je zastrupljen. Zastrupljen ali ne, bilo je jasno, da bo umrl. Iz Pariza je prišel brez očal, pravzaprav tam so mu naredili zasilna. Imel je dioptrijo minus sedem. Spoznam se na očala. Ko sem stara polomljena našel na dnu kovčka, sem takoj, da si jih ni razbil, ko se je zaletel v steklena vrata, ampak mu jih je nekdo snel z nosa in jih vrgel pravokotno na beton. Stric Ivo, zdravnik iz slovenskih Konjic, se je pripeljal pogledat, na prvi pogled mu je bilo vse jasno: zastrupitev s kovinami. Najprej je ukazal očetu, da nažene Črnivca in Belca. Težko je bilo. Bila sta njegova najboljša prijatelja, edina, ki jima je zaupal! Nagnal ju je. Kasneje smo stvar razvozlali, ne brez pomoči skrivnostnih govoric še bolj skrivnostnih tipov. Oba sta bila zadolžena, da ga zavajata toliko časa, da ga bo pobralo. Zagrozili so jima, če ne uspeta, bomo enemu ubili ženo, drugemu ljubico. Tako je Belec ostal brez Ajde, ki se je nekoč imenovala Roza, Črnivec pa je imel mlado medicinsko sestro, ko jo je nenadoma pobralo. Pa si je takoj spretno poiskal novo in jo celo pripeljal na obisk k nam domov. Moja mama se je zelo grdo držala, nikoli v življenju pa ni na glas ozmerjala nobenega zdravnika, vsaj v njegovi prisotnosti ne. Ata je pil mleko in dva meseca poležaval, počasi mu je krenilo na bolje.

Potem smo šli letovat na Bled, stanovali smo v gradu Grimšče pri Bledu, občina ga je dala v uporabo muzealcem, grad se je podiral, posebej eno krilo, mi smo dobili nekaj prostorov v temačnem, razpadajočem nadstropju, na tem gradu je prebival baron Schlegel, nekoč je bil avstro ogrski diplomat, veleposlanik v eksotičnih državah, za časa stare Jugoslavije je bil prav tako diplomat v Združenih državah. Poznal je Eisenhowerja. Takrat, v njegovih časih, je bil Eisenhower baje še major in baje ni veliko obetal. Na Grimšče sta nenadoma prišla letovat dedek Feri in nona Frančiška. Končno je bil dedek Feri direktor muzeja. Dedek Feri pa je bil nekoč ogrski oficir, baron Schlegel se je takoj razumel z njim. Ure in ure sta se sprehajala, baron je imel ogromen trebuh in kakih devetdeset let. Nekega dne je prišel jugoslovanski veleposlanik iz Indije, menil se je z Brankom, zamišljeno sta se sprehajala po travnikih, moj ata je mahal z obema rokama, veleposlanik pa samo z eno, ker imel je samo eno, druga je bila proteza. Ata Branko pa se je menil s svojim tastom dedkom Ferijem. Tako so po ovinku skušali nekaj izpeljati. Kaj? Trst je bil izgubljen. Rusi so imeli atomsko bombo. Veleposlanik iz Indije je hotel na vsak način za veleposlanika v Anglijo, to mu v Beogradu niso dovolili. Poslali so ga v Združene države. Neprestano so nekaj govorili o predsedniku Titu.

Moj ata je trdil, da gremo v Kalifornijo, kjer bo na inštitutu raziskoval črto pobočnico pri ribah. Črta pobočnica pri ribah je bila v tridesetih letih, potem ko je ata končal biologijo, tema njegovega doktorata. Medtem je pa proučevanje te črte postalo pomembno za ravnotežje podmornic. Ata znanstvene naloge ni zaključil, baje ga je pičila kost človeške ribice, preparirane v formalinu in potem je nekaj let bolehal za zastrupitvami. Človeška ribica sicer ima nekakšno okostje, rad bi pa videl, kako se lahko njeno okostje komu po nerodnosti kamorkoli zapiči!

Ata ni šel v Kalifornijo. Zdi se mi, da se je nečesa bal. Preprosto ni verjel, da tudi v strašnih Združenih državah ni nikogar, ki bi ga hotel uničiti.

Ta je v naslednjih letih odpotoval na Švedsko in se seznanil z Astrid Lindgren, avtorico Pike Nogavičke. Iskal je v gledališču tudi Ingmarja Bergmana, pa je ta imel vajo, Bergman ga je poslal v slaščičarno s svojo najljubšo igralko, ki je bila baje tudi njegova četrta žena. Ata Branko se je še leta jezil: »Fotoreporterji so se metali po tleh? Pa koga so slikali? Punco s prifrknjenim nosom, ne pa mene, gosta iz Jugoslavije!«

Peter Zobec pravi, da je četrta žena Ingmarja Bergmana bila Bibi Anderson, igralka s prifrknjenim nosom, ampak kdo bi se zanesel na Petra Zobca?

Ata je v kasnih petdesetih letih v Mariboru priredil razstavo Norvežana Edvarda Muncha, neznosno je hvalil njegovo sliko »Krik«, potem razstavo japonskih grafik in razstavo ameriške »action painting«, kar vpil je, ko je vodil nezaupljive Mariborčane mimo platen Jacksona Pollocka, tudi neki mu je s slikami, polnimi razmetanih barv omogočil, da je iz dneva v dan med vodstvi po Umetnostni galeriji dražil Mariborčane.

Pred kratkim mi je učenec višjega razreda osemletke napisal pismo in me vprašuje, kaj je za mene najpomembnejše v življenju in obljublja, da bo moj odgovor objavil v šolskem glasilu in ga tako posredoval sošolcem in sploh vrstnikom.

Saj res, kaj je najpomembnejše? Najbrž zame osebno je najpomembnejše, da ne pozabim dihati. Ker pa človek diha samodejno, dokler pač diha in samodejno tudi nekoč preneha z dihanjem, je najvažnejše vprašanje uredila že mati narava. Je že vedela zakaj. Ljudje smo neresni. Včasih se nam zdi pomembno nekaj, včasih spet nekaj drugega, včasih spet nekaj tretjega. Ko sem hodil v šolo, sem bil prepričan, da je najvažnejše, da izdelam in pridem v naslednji razred. Vse drugo se mi je zdelo nepomembno. Razen, seveda, dokončne zmage socializma na našem planetu!

Poleti leta tisoč devetsto dvainšestdeset sem končal tretji razred gimnazije s popravnim iz fizike in zame je bilo najpomembnejše, da se naučim nekaj fizike. Moj ata pa je predlagal, da odpotujem z njim skupaj v Benetke na ogled kulturno zgodovinskih spomenikov, ker je trdil, da je poznavanje slikarstva za človeka zanesljivo najpomembnejše. V vlaku po Sloveniji od Maribora do Trsta sva se že pošteno utrudila, vožnja je trajala do zgodnjih jutranjih ur, zjutraj v Trstu pa je v kupe prisedla kopica delavcev in pripovedovali so mastne šale in se nenehno razburjali, da gospodarstvo nazaduje. Ko sem gledal skozi okno ceste, bile so širše kot v Sloveniji in avtomobile, bilo jih znatno več kot v Sloveniji, pa tudi hiše, bile so večje in nekako lepše urejene kot takrat v Sloveniji, sem omenil misel: »Ata, menim, da socializem v Italiji še ne bo zmagal tako kmalu«. Pod vplivom zgodnjih jutranjih ur je ata pogledal v jasno jutro in rekel: »Ti Italijani samo brbljajo. Že vso jutro sva morala v vlaku poslušati, kako hočejo večje plače in še več stavk! Pri tem pa se sploh niso znali vojskovati, niti Slovencev niso uspeli premagati, pa še Mussoliniju se niso znali upreti. Veš kaj, Franček, zdi se mi, da ti Italijani sploh ne zaslužijo, da bi kdaj živeli v socializmu!«

Verjamem, da je to zadnjo misel ata izrekel pač kot cinično domislico v zgodnjih jutranjih urah na vlaku za Benetke, saj veste, tista pokrajina iz filma »Smrt v Benetkah«, vse prazno, vlak med nebom in morjem, plaže, galebi in parniki v daljavi.

Meni pa se stvar ni zdela smešna.

»Kaj je potem sploh pomembno?« sem se zgrozil sam pri sebi. »Ni najpomembnejše na svetu, da končno zmaga socializem na vsej zemeljski obli, prevzamejo delavci tovarni v last in upravljanje in diktatura delavskega razreda zagotovi pravično razdeljevanje dobrin po vsem svetu? Kolonializem in nerazvitost je potrebno odpraviti, tega pa ob blokovski razdelitvi sveta pač ne bo mogoče, Kitajska in Rusija morate končno premagati Združene države in njihove zaslepljene zaveznike v Zahodni Evropi. Kaj misliš, ata, da je morda pomembnejše, da si znamo tudi v socializmu zavezati kravate in zloščiti čevlje? In to, da so kravate uporabne tudi v socializmu? Kaj je morda dovolj, da se z vlakom odpeljemo v Benetke na ogled baročnega slikarstva?«

Ata je odgovoril, da je morda ni najpomembnejše, ampak da je vsekakor zelo pomembno, da včasih upoštevamo okoliščine, ne prehitevamo toka zgodovine in da je seveda jasno, da ima Marx prav in da socializem mora zmagati na vsej zemeljski obli, ampak da pač mu naj dovolim, da je pač samo omenil, potem ko je dve uri prenašal poln vlak italijanskih delavcev, ki so kadili in se neprestano razburjali zaradi prenizkih plač in stavk, da pač ne verjame, da si Italijani zaslužijo socializem, ko so pa tako živčni in sitni. In to že na vse zgodaj. »Mogoče bodo minila še stoletja, potrebno bo požrtvovalno delo z množicami, človeštvo pa še ne bo doseglo najpomembnejših ciljev!« je še dodal.

Takoj mi je bilo jasno, da je zanj najpomembnejše, da malo zadrema, preden ob desetih odprejo »Galerijo lepih umetnosti« in bo navdušeno tekel od slike do slike.

Dvajset let kasneje, leta 1984, sem potoval na festival revolucionarne poezije v Djakovico, na Kosovo. Avion je letel do Skopja.

V Skopju sem se napotil na avtobusno postajo, da ulovim kakšen avtobus za Prištino. Najdem postajo in se postavim v vrsto pred okencem. Pred mano kupuje karto visok suh Albanec z ne preveč belo kapico na glavi. »Dajte mi karto do Prištine«, reče, prodajalka kart pa mu umirjeno pojasni, da so vse avtobusne karte za Prištino že razprodane in da danes ne more na nobenega od avtobusov. Albanec sprašuje posebej za vsakega od desetih ali petnajstih avtobusov, označenih na tabli, za vsakega prodajalka odgovori, da nima karte. Potem pridem na vrsto jaz: »Samo vprašal bi, če so vsi avtobusi za Prištino zasedeni, kako naj potem danes pridem tja? Je kakšna druga možnost?«

Ženska za okencem začne kričati: »Kaj pa vam je, človek? Kaj ne vidite, koliko avtobusov pelje? Zaseden je samo tisti ekspresni, pa še ta ne povsem, v drugih pa je prostora kolikor hočete!«

Ko me je mož z belo kapico zagledal, kako v roki držim pravkar kupljeno karto z rezervacijo, se je zagnal nazaj k okencu. »No, zdaj pa dajte še meni karto za Prištino!«

Zdaj je prodajalka pobesnela: »Sem ti rekla, da so vsi avtobusi zasedeni? Da ali ne? Da ni več kart in ni več rezervacij? Kaj si gluh? Kaj ne razumeš po človeško?« Mož z belo kapico je razumel po človeško. Začel je preklinjati. Najprej se je lotil prodajalke osebno, potem je obdelal njeno mamo, očeta, vse do prababice, potem se je vrnil in se lotil otrok, dojenčkov, vnukov in pravnukov. Ženska se ni dala, poklicala je šefico in ta je zatulil »Kako se obnašate, da vas ni sram, bom poklicala policijo!«

Mož z belo čepico je nadaljeval. Ozmerjal je prodajalko, njeno šefico, varnostnika, ki je pritekel na pomoč, potem še nekega občana, ki je hotel samo kupiti karto, za vse štiri je nekajkrat povedal, da jih bo ubil, njih in njihove družine, izrazil je obžalovanje, da nima noža s sabo, da bi lahko kar začel. Začela me je dajati radovednost: kaj bo, ko bodo prišli miličniki? Toda niso prišli.

Suhi mož z belo čepico je moral kričati dobre pol ure, prekleti in verbalno poseksati nekaj sto pripadnikov nekaj deset generacij in štirim popolnoma razpenjenim ljudem groziti, da jih bo ubil, samo zato, da je na koncu dobil karto za avtobus in rezervacijo. Ko je plačal, je lepo odšel na avtobus.

»Takšno je življenje pripadnikov manjšine«, sem pomislil. Sam sem počakal na ekspresni avtobus. Sedel sem s prijaznim Srbom, ki mi je razložil, kakšno je življenje v Prištini. Povedal sem, da me zanimajo manjšine in da sem že videl enega Albanca; da pa me zdaj zanima, če je Albancev v Prištini toliko, da bom še kakšnega srečal. »Govori tiše,« je rekel sopotnik, »vsi okoli naju so Albanci. Samo še bele čepice jim manjkajo!« Potem sem na svoje neizmerno začudenje izvedel, da je na Kosovu albanske manjšine sedemdeset ali osemdeset odstotkov prebivalstva, manjšina pa so pravzaprav Srbi. Ta podatek pa je bil povsem drugačen od tistega, ki sem se ga dvajset let učil v šoli. Hočem reči, šola me je vseh osemnajst let učila, da so Albanci manjšina in da Jugoslavija zgledno skrbi zanje in imajo vse pravice.

Leta dvainšestdeset, ko mi je na vlaku proti Benetkam, ata priznal, kako meni, da si Italijani, pa naj gre za italijanski delavski razred ali Italijane kot celoto, sploh ne zaslužijo socializma! mi je s tem priznal, da se sploh ne zavzema za takojšnjo zmago socializma na vsem planetu, takoj sem postal razočaran in ciničen. Takrat sem bil že tri leta član Zveze komunistov Jugoslavije, sprejeli so me pri šestnajstih letih, tako kot Kučana in Miloševića, ki sta sicer malenkost starejša, sta pa moja generacija tako kot tudi Dimitrij Rupel.

No, pa so se časi začeli spreminjati. Človeštvo je s vsakim letom pripravljeno pokazati več altruizma, več skrbi za druge. Slovenija se je leta tisoč devet sto enaindevetdeset odločila za samostojnost, da je pač omogočila ne samo sebi, ampak tudi drugim balkanskim narodom skladen razvoj v demokracijo. Z leti nihče več ne sanja o brezrazredni socialistični družbi, dovolj nam je že nekaj parlamentarnih volitev in nekaj demokracije in svobode tiska. Pravzaprav so Srbi in Milošević še prav sitni in napihnjeni, ko hočejo poleg tega še etnično čisto državo. No, saj tudi to jim bo vsak čas uspelo, ne rečem pa, da jih izgon milijona beguncev v sosednje države ne bo drago stal. Znašli so se brez toplarn in naftnih rafinerij in razne industrije in na koncu jim bo ostal samo še socializem.

Kadar je govora o socializmu ali komunizmu, sem previden. Nekaterim se zdita socializem in komunizem najpomembnejša, morda celo Kitajcem. Drugim se zdi pač pomembnejša demokracija, ampak nikoli ne vemo povsem natančno, kakšen je kolektiven okus kakšnega naroda v kakšnem zgodovinskem obdobju. Nekaterim prebivalcem sveta se zdi najpomembnejše da so živi, rekli bi lahko, da dihajo.

Srbom pač takšne stvari niso najpomembnejše. Albancem tudi ne. »Življenje damo, Kosova ne damo!« je nekoč pred leti zapisala Mladina v srbščini in albanščini in nas s tem samo spomnila, da nekateri na našem planetu ne pestujejo zgolj lahkomiselnega cinizma. Nič se ni spremenilo. Danes tudi Kitajci, posebno še študentje, demonstrirajo in vpijejo, da raje umrejo, kot da bi dovolili, da Clinton bombardira njihovo veleposlaništvo v Beogradu. Amerikanci sicer niso pripravljeni umreti na Kosovu samo zato, da bi Srbe naučili demokracije. Ampak njihov predsednik je vsaj bombe pripravljen odmetati in izstreljevati rakete.

V časih socializma se mi je zdelo pomembno, da imam lepo kravato in tudi lepo zavezano kravato in lepo očiščene čevlje, vse te tri reči je bilo v socializmu težko doseči, brez njih si pa naredil slab vtis na študentskih plesih.

Danes pa res ne vem več, kaj je pomembno.

Priznam pa, da je od tega, kaj se zdi pomembno različnim narodom in njihovim politikom marsikaj odvisno. Tudi to, kateri milijon prebivalcev katere države bo prenočil v šotorih po šestdeset ali sto oseb na šotor.

Včasih pomislim, kakšno srečo imamo Slovenci. Ob Klopinskem jezeru na Koroškem je v idiličnem turističnem okolju gozdov in travnikov primeren prostor za postavitev šotorov in poljskih kuhinj za vsaj dva milijona Slovencev, če nas slučajno kdaj kdo v imenu kakšne velike ideje nažene iz Slovenije. Pomislite, kako bi ob takšnem dogodku bili veseli človekoljubi z vse Evrope, pomislite, koliko smisla in potrditve bi našli v svojih človekoljubnih prizadevanjih, ko bi nam kuhali fižol in zelje in zeliščne čaje. Bi se prestrašili kot talibani v Afganistanu, ki so zaprli več evropskih predstavnikov humanitarnih organizacij. Predstavniki humanitarnih organizacij so pekli kruh za Afganistance. Vendar Talibani si niso znali predstavljati, da bi lahko Evropejci našli smisel svojega delovanja v peki kruha za Afganistance. Tako so pač odkrili, da predstavniki humanitarnih organizacij preobračajo afganistanske otroke v krščanstvo. Zaprli so jih in tudi starše otrok. Zdaj zaprtim po šerijatskem pravu grozijo stroge kazni, morda celo smrtna kazen. Znajdemo se pred vprašanjem, kdo ima prav Evropejci ali Talibani? Iz tega, kdo ima prav, sledi, da je tistega,ki nima čisto prav, mogoče prepričati, da popusti.

Talibani so mlado in zmagovito gibanje. Povsem jasno se jim zdi, da jih ves svet želi napasti. Po nekaterih malenkostih lahko celo sklepajo, da je takšna bojazen povsem na mestu. Smiselna torej. Če jih kdo hoče zares prizadeti, potem bo seveda udaril po ključnem: njihovi veri. Talibanom se zdi edino smiselno, da bi Evropejci, če že res kaj hočejo, hoteli Afganistance preobrniti v krščanstvo. Talibanom se nikakor ne zdi smiselno, da bi predstavniki humanitarnih organizacij hoteli zgolj peči kruh za otroke. Razen, in tu je past, če je kruh zgolj izgovor za pouk o krščanstvu. Vsakomur, ki se spomni na Jezusove čudeže, se lahko takoj posveti, kako lahko nalogo bo imel talibanski tožilec. Kaj bi otroku kruh, ko je vera zanje tisočkrat pomembnejša? Kdo bi jih skušal preslepiti s kruhom, če ne bi šlo zgolj za simbolni naskok na vero?

Namesto, da bi Evropejci lepo iskreno priznali, da hočejo Afganistance nekontrolirano zasuti s krščanstvom, marksizmom, nacizmom, demokracijo, pornografijo, potrošništvom in globalizacijo in bi Talibanom lepo ponudili naj sami izberejo, česa si želijo in v kakšnih količinah? se, kot že tolikokrat, delajo nedolžne. Kakšen smisel ima to? V najslabšem primeru bo prišlo do nekaj nesmiselnih žrtev, za katere bodo kasneje mediji trdili, da niso bile zaman. Da so imele svoj smisel. Sicer pa nikoli ne ve zanesljivo, čemu vse utegne politika dati globlji smisel.

Leta štiriinosemdeset sem potoval na srečanje filmskih pedagogov v Ludvigshafen pri Manheimu. Prvo, kar mora svobodna in samostojna država urediti je, da prepriča svoje državljane, kako ni bilo na njenih tleh nikoli nobene vojne. Kako nikoli ni prišlo do nobenega vojskovanja in pobijanja.

Seveda. Ker spomini na vojne so vedno enostranski. Spomenikov za vse različne žrtve pa nikoli ne bo dovolj.

Medtem ko se kranjski župan ukvarja s kostmi osem sto dvajsetih nemških vojakov, proslavljamo četrto obletnico neke druge vojne, ki bo počasi nadomestila obletnice in proslave neke prejšnje vojne.

Ob tem se spomnim nekega dogodka. V vlaku sem poiskal prazen kupe.V njem sta sedela dva krepka sedemdesetletnika. Bilo je to pred kakimi desetimi leti, sredi Nemčije. Oba sta imela vsak svojo luknjo v grlu, skozi te luknji je piskalo, rekla sta, da je to bil rak na grlu, zdaj pa hodita vsako leto v zdravilišče. Piti morata šest litrov mleka na dan in hčerka enega od njiju (vsak čas se bo vrnila) pazi, da ne pijeta kaj drugega in ali je tisto, kar imam v steklenici šnops?

Priznal sem, da je tisto v steklenici res šnops in začeli smo popivati. (Steklenico šnopsa sta imela tudi sama, mene sta potrebovala samo za izgovor). Bila sta pa rahlo ogorčena, ker nisem hotel spiti vsaj treh litrov mleka.

Potem sta vprašala ali zanesljivo nisem Italijan. Sam sicer nisem čisto prepričan, vendar sem vseeno zagotovil, da najbrž ne, ker da sem pač iz Maribora. Razmišljala sta, kje je to.

Potem je prvi zaupno povedal, da je bil na nemški podmornici in da je potopil trinajst tisoč brutto registrskih ton trgovskega ladjevja.

Izjava me ni pretirano ganila. Zato je dodal, da je pri tem utonilo kakih tri sto sedemdeset mornarjev in vsaj nekaj sto vojakov in tudi ob neki priložnosti tisoč nekakšnih beguncev. Ker potapljal je samo italijanske ladje, tako je naneslo. (Zato ga je prej zanimalo, če sem Italijan).

4. del>>>

<<<3. del

Potem se je vrnila hčerka enega do njiju s kamiličnim čajem in oba veterana sta bila kruto ozmerjana. Ko je odšla (in odpeljala podmorničarja), me je oni drugi povprašal ali sem s Primorskega. Razni predniki moje none so bili doma lepo iz raznih krajev na levem in desnem bregu Soče, v prejšnjem stoletju so na vsak način poskušali priti do Trsta, kar jim je nekje pred prvo svetovno vojno uspelo. Zanikal sem kakršnokoli zvezo s Primorci.

Veteran pa je povedal, da je imel hude izkušnje s Primorci. Svojeglavi so, pokvarjeni so in nagnjeni k zločinskosti. Velikokrat ga je zaradi njih bolela glava. No, pa je malo povedal, kako je deloval v gozdovih po Krasu in neki ustanovi v Trstu, ki se je imenovala po rižu ali nekako tako. Na koncu se je pohvalil, da zna celo več besed domorodcev. Naštel je sledeče besedne sklope: »mamma mia«, »majčice mila«, »mamica moja«.

Ko se je vrnil njegov kolega, je kar takoj vedel, da je ta že klepetal o svojih medvojnih uspehih. »Kar žariš! Si mu povedal, packa, da si bil pri Gestapu in da si samo nohte pulil štiri leta? Medtem, ko sem se jaz skrival pred globinskimi bombami...? v nenehni smrtni nevarnosti?«

Oni drugi se je branil, da je pač vsaka vojna svinjarija in da danes pač pri ljudeh prevladuje mnenje, da je res svinjarija, da pa včasih ni bilo tako.

Oba skupaj sta me vprašala ali res vsi ljudje na zemeljski obli sovražimo Nemce, ker so bili taki kot so pač bili?

Vprašal sem ju, zakaj hudiča ju to skrbi?

Pa sta rekla, da zato, ker sta dobra kristjana in se bojita, da jima je bog poslal za kazen raka na grlu in potem lahko pričakujeta še kaj hujšega, recimo, da se bosta cvrla v peklu.

Hčerka (enega do njiju) je poudarila, da vsi upokojenci pridejo v pekel, končno, pravica mora biti, in potem me je vprašala, če menim, da maše pomagajo dušam v vicah.

Odločno sem zatrdil, da vic sploh ni. (Vsaj tako je v pravoslavju). Da vsi vojaki obvezno pridejo v pekel. (Tako pravijo jehovci). In vsi, ki so padli za pravično stvar, v nebesa. (To pravi koran). Vendar, ker oba prisotna nista padla, ju kaj drugega kot pekel zanesljivo ne čaka.

»In so tudi maše metanje denarja skozi okno? Ni nobene možnosti za odrešitev?«

»Vsekakor,« sem zagotovil.

Veterana sta se začela cmeriti. Kaj potapljanje ladjic, kaj puljenje nohtev, pekel, pekel!

Ženska me je odločno nadrla, da sem preveč okruten s starima gospodoma. Da me je vprašala pač zato, da bi povedal kaj vzpodbudnega.

Naslednjih petnajst minut, preden je vlak pripeljal do postaje, na kateri so se vsi trije izkrcali, sem slišal o vsemogočnem in usmiljenem bogu, ki razume borce za domovino, odpušča in vodi k spravi. In da so vsega krivi komunisti in da bodo predvsem komunisti prišli v pekel.

Podmorničar se ni strinjal: »Pa še ti ne, če se bodo pravočasno pokesali in poboljšali!«

Tako sem se srečal s strašnima Nemcema. Nikakor jima nisem mogel razlagati, koliko literature sem bral o njiju in njunih soborcih in koliko partizanskih filmov, polnih Nemcev, sem gledal v preteklih letih.

Dogodilo se je leta enaindevetdeset, gospa s švicarskega radia nam je razkazala Montreux, znamenito turistično mestece, kjer smo se udeleževali kongres o digitalizaciji medijev. Pokazala nam je hišo, kjer se je rodila in kjer živijo njeni starši, vrtec, v katerega je hodila, osnovno šolo na hribu, potem pa tudi lično gimnazijo. Omenila je, da je fakulteto obiskovala v sosednji Ženevi, kjer je tudi zaposlena, vendar je mimogrede pokazala tudi hišo, kamor se bo preselila, ko bo čez nekaj let odšla v pokoj. Naneslo je, da je gost iz ene od evropskih držav dvignil roko in vprašal, kje je pokopališče? Gospa je pokazala in dodala, da imajo tam starši grobnico, vendar si je ona rezervirala že posebno mesto zase in si postavila spomenik. Na željo velike večine gostov se je avtobus ustavil na strmini, da smo si ogledali, kakšen je vrtec, kjer ljudi pripravijo na tako stabilno življenje. Hiša med debelimi zelenimi drevesi je bila res nekoliko starinska, vendar v pravem slogu. Goste je zanimalo, če je tu še dandanes po petdesetih letih otroški vrtec in zvedeli so, da še dandanes deluje tako kot včasih. Prav tisto leto je divjala vojna v Bosni in vsa Evropa se je spraševala ali je res mogoče sto tisoče beguncev raztresti po desetinah držav.

Mogoče je v Indoneziji ali na Novi Gvineji drugače, evropska civilizacija pa ne prenese eksperimentiranja. Življenje mora biti urejeno in postaje, ki jih človek prehodi, ga vrednostno določajo. Za Evropejca je povsem mogoče, da se bo kdaj kam preselil, povsem mogoče je celo, da bo v vrtec in potem v osnovno šolo hodil v dveh različnih krajih, vendar se to ne sme zgoditi po naključju, ali na silo, brez razumnega in koristnega razloga, brez zanesljivih dokazov, da je pustolovščina nekaj pozitivnega prispevala k razvoju osebnosti. Človek v Evropi ni igrača politike in zgodovine, vojn in revolucij, če pa je tako naneslo, potem je to dejstvo izvor trajnih psihičnih zapletov. Razpok v duševnosti, ki so skoraj nepopravljive!

Gospa, ki nam je pokazala stoletno urejenost svojega domačega turističnega kraja, je hotela samo poudariti, da se na domače mesto v resnici spozna. Povsem nehote in mimogrede pa je ponudila misel, da Evropa morda ni celina beguncev in zdomcev in narodov, ki so se mešali, medtem ko so preganjali drug drugega. Zakaj naj človek beži iz kraja v kraj, če ne samo zato, da najde kakšno manj zahtevno šolo in kakšno bolje plačano delo ali pa da si kupi cenejšo nepremičnino? Kdor se v kateri koli smeri oddaljuje od domačega vrtca, samo kaže, da se morda ni razvijal harmonično, zdravo, uspešno. Če z drugimi besedami hočem zapisati program bodoče razširjene in združene Evrope, pa naj bo federacija ali ne, potem lahko zapišem samo: to bo celina učinkovitih in prijaznih otroških vrtcev.

Kolikor so mi povedali in večkrat šli pokazat na kraj dogodkov, sem se v Lipovcih rodil v šoli, ki so jo nekaj mesecev pozneje spremenili v vojaško bolnico in ki je danes že desetletja kulturni dom, ker v vasi ni več šole. No, dve leti pozneje v tisti vasi nisem več živel, pač pa sem hodil v osnovno šolo v Mariboru, ta šola stoji naproti stavbe, kjer sem hodil v gimnazijo. Sam nisem nikoli hodil v vrtec. Ne bi rekel, da me kakšna moja nekdanja šola kaj pretirano gane. Zadnjič sem se mudil na gimnaziji, kjer sem maturiral in še danes ne razumem, kaj lahko mladi ljudje pričakujejo od vegetiranja v tako strogih in mračnih prostorih. Ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo z njenimi ozkimi hodniki in tesnimi predavalnicami in Filozofske fakultete, nabito polne učenih punc, pa se človek tudi zlahka naveliča.

Dvajset let sem obiskoval različne ljubljanske vrtce. Prvi sin tri leta ni prišel v vrtec, ker so takrat prenavljali ljubljanski grad in ni bilo dovolj denarja za vrtce in ni bilo dovolj prostora v vrtcih. Takrat so bile generacije otrok še številnejše. Ko sem malčka spravil v vrtec, me je že po nekaj mesecih začel učiti slovensko. Vztrajal je, da moram govoriti tako kot on in v enem letu mu je za silo uspelo, da sem besede prenehal izgovarjati po štajersko in sem se navadil vsaj osnov ljubljanščine, to je, osrednjega slovenskega dialekta. Nekaj, kar ni uspelo ne založbam, ne gledališčem, ne filmu in niti ne desetinam ljubljanskih lokalov.

Otrok hodi v vrtec vsak dan ob točno določeni uri. Ne sme zamujati. Otrok čaka na dvorišču, da prideš po njega in je vesel, da si prišel. Otrok meni, da si ti ves ta čas, ko je on v vrtcu, prebil v nekem drugem vrtcu in si se igral pod vodstvom vertikalne avtoritete, nekoga, ki je vedel povedati, kdaj se je potrebno pogovarjati, kdaj igrati, kdaj iti spat, kdaj vstati in kdaj počasi oditi domov. Otrok ni nikoli svobodni umetnik in ne razume življenja svobodnih umetnikov, otroci rišejo in pojejo, plešejo in igrajo, vendar nikoli ne pišejo knjig in scenarijev. Otroci nenehno poslušajo pravljice.

Nehal sem kaditi in piti in nekajkrat sem spremenil področje umetniškega delovanja, preživel sem ločitev in štiri selitve in komaj je prvi sin odšel v šolo, že sem imel drugega, ki je tudi kmalu moral v jasli in potem v vrtec. Marsikaj se je spremenilo, vendar je ura, ko je treba v vrtec, ostajala. Življenje v senci vrtca zahteva red in disciplino. Vsako jutro sem opazoval ženske v visokih petah in s sijajnimi frizurami, kako skušajo parkirati na pločniku, ne da bi butnile ob šipo otroke, privezane na zadnjih sedežih in jih potem pravočasno odvezale in spravile v vrtec, vmes pa jim dež ne bi pokvaril frizure ali z divjim premetavanjem zlomil pete.

Otrok je dogajanje spremljal zelo potrpežljivo. Hotel je samo, da obljubim da pridem pred spanjem po njega. V svetu umetnosti se dogaja vse mogoče in to po večini ni bilo možno. Kadar sem prišel pozno, ko so malčki poležavali na ležalnikih ob zagrnjenih oknih, sem opazil, da otrok ne spi: upal je, da vseeno kdo pride po njega in bo lahko popoldanski spanec opravil doma. Vendar je po nekaj letih postal manj tankočuten. Dostikrat so nama z ženo sporočili, da naj se vrneva pozneje:

»Preveč so divjali in ne bo se še tako hitro prebudil!« je bilo slišati. Vrtec pomeni kompleksen trening, tako kot košarka, če otroka, ki se je v vrtcu upehal, zbudiš prekmalu, potem ves popoldan ne najde pravega ritma. Pač ne more sredi sončnega dneva zaspati še enkrat.

Ko je drugi sin odšel v šolo, smo dobili tretjega, pokazalo se je, da me čaka dvajset let obiskovanja otroških vrtcev in če bo kdaj kaj vplivalo name, bodo to vsekakor otroški vrtci. V tem dejstvu vidim razlog, da sem tako zlahka pozabil na druge šole in mi moji drugače tako dragi študiji ne vzbujajo posebnega veselja po ponovnih srečanjih.

Da bi otrok lažje hodil v vrtec, smo si omislili še psa. Pes je zjutraj veselo čakal, da gre v vrtec. Jasno, ker ga nikoli nismo pustili tam. Pes je pameten, živahen, marsičesa se nauči, vendar ne postavlja sitnih vprašanj, lahko ga samega pustiš v stanovanju, mogoče bo zgrizel kakšen copat, vendar ne bo se igral z elektriko.

Otrok mora v vrtec, mlad pes pa lahko poležava doma v svojem kotu za termoakumulacijsko pečjo. Vendar otrok je v vrtcu našel prijatelje. Ne samo, da ni hotel domov, ko smo prišli ponj, prijatelje si je pripeljal še domov. Otrok je dojemal vrtec kot tisto pravo organizacijo, tajno združenje, politično stranko, versko skupnost, multinacionalno korporacijo, v svojih kolegih iz vrtca pa je doživljal soborce za popolno prevlado vrtcev in vrtčevskega stila življenja na vsem planetu!

Kadar koli sem doma samo pomislil, da bi popoldne lahko otroka navdušil za svetovno zgodovino, biologijo, zbiranje znamk, razgovore v tujih jezikih, osamosvajanje Slovenije ali kaj podobnega, sem vedno naletel na vertikalno avtoriteto mlajšega sredinčka, ki je vztrajal, da mora sebe in svoje vrstnike zaščititi pred vdorom v posvečene igre mlajših sredinčkov. Po skoraj dvajsetih letih proučevanja vrtcev sem naletel še na pokončne osebnosti, kakršne vzgaja vrtec.

Lahko jim vzameš nože, škarje, revolverje, viski in cigare, vendar reči jim ne smeš prav ničesar. Ljudje, ki nismo hodili v vrtce in ki nas niso vzgajale naše skupine tri ali štiri leta starih soborcev, smo morda intelektualno kos ne samo mlajšim ampak tudi starejšim sredinčkom, vendar tistega pravega srca otrok, ki so se nenehno igrali in izpopolnjevali v kopanju peska, risanju, petju, plesu in recitiranju, seveda nimamo.

Kultura vrtcev je kultura horizontalno povezanih generacij. Ne samo, da se ne ukvarjaš z nikomer, ki je deset let starejši ali mlajši, sploh ne poznaš nikogar, ki ni star prav toliko kot ti sam. No, kadar pride do izjem, so potrebna dodatna pogajanja, pojasnjevanja in dolgoletna uvajanja. Kdor je starejši, je najbrž šef in nekoliko oddaljen, kdor je mlajši, je pripravnik in spet nekoliko oddaljen.

Danes seveda vrtcev niti ne opazim. Pravzaprav, kadar od daleč zaslišim otroke, ki vihtijo lopatice in plezajo po igralnih napravah, hitro pohitim mimo, da jih ne bi motil.

Ko pa prebiram časopise in poslušam radio ali gledam televizijo, tri stvari, ki jih počnem od jutra do večera z izjemno kratkimi premori, lahko civilizacijo, ki se razgrinja pred mano opazujem samo s podmeno, da gre za civilizacijo otroških vrtcev. Otroci preživijo v vrtcih toliko časa, da se vse do trenutka, ko se lotijo politike, ne rešijo starih navad. V sedanjosti, ko tudi vojska ne vpliva več na ljudi, je tako rekoč nenehno zagotovljen vpliv vrtcev na gospodarstvo, bančništvo, promet, medije in politiko. Mogoče lahko še dodam: Preden sem šel v prvi razred osnovne šole, sem plezal po drevesih, stikal po omarah in se potepal po okolici, če sem srečal kakšnega brata ali soseda, otroka ali odraslega, sem vedno upošteval, da se mora človek nenehno ukvarjati sam s sabo, s svojimi mislimi in svojimi zgodbami.

Izjema je samo, kadar se je mogoče dogovoriti za partijo kart, šaha ali nogometno tekmo. Dokler se ne naučiš abecede, ni nobene organizacije, šele ko si pismen, postaneš vojak civilizacije.

ŠESTO POGLAVJE

POGOVORI Z MRTVIMI ali REVOLUCIJA JE PIKNIK

Podnaslov: MAO, KALIGULA, CEZAR, MILOŠEVIČ, ATILA

Ko je starogrško mesto zašlo v resne težave, je vprašalo preročišče v Delfih, kaj naj ukrene, in dobilo odgovor: »Posvetujte se prav z vsemi prebivalci vašega kraja!« Grkom je bilo takoj jasno, da se morajo posvetovati s svojimi predniki. Seveda so njihovi šamani takoj začeli klicati mrtve. Ampak - kot se v takšnih primerih dogaja - mrtvi niso bili pretirano zgovorni, pa tudi šamani živim niso vzbujali pretiranega zaupanja. Če so hoteli meščani uresničiti najvišjo stopnjo demokracije in skupaj s predniki sprejeti plebiscitarno odločitev, so si morali sami priklicati v spomin misli, želje in namige svojih prednikov, jih ustvarjalno formulirati in potem lepo urediti, in navsezadnje presoditi celoto. Danes nas kar strese in skoraj ne moremo verjeti, da so že stari Grki vedeli, kako je demokracija eno samo žoganje z mrtvimi dušami. Da nazadnje dobimo predsednike in župane živih!

Vendar pa je misel, da je urejeno vèdenje o preteklosti, se pravi, zgodovina skupaj s svetimi knjigami in primerno količino ideologije točno tisto, kar narodu omogoča odločanje z najvišjo stopnjo demokracije, zares boleča.

Kakor preberemo med vrsticami, se zadnjih deset let Slovenci nenehno posvetujemo s svojimi predniki. Naš dialog z mrtvimi je bistveno živahnejši kot dialog živih generacij. Do neke mere je razumljivo, da so politične stranke danes osladne, obotavljajoče in opravičujoče se, pripravljene na razne koalicije in predvsem izredno blede. In to v deželi, kjer so ideologije vedno šle na nož in večinoma tudi vihtele kruto jeklo!

Naši predniki so se borili proti Turkom, vendar islama niso sprejeli. Prepirali so se z avstrijskimi cesarji, vendar so jim bili do skrajnosti zvesti. Slovence so vedno navduševale mogočne tuje ideologije: katolištvo, protestantizem, nacizem, stalinizem, komunizem, socializem, samoupravljanje, neuvrščenost in na koncu še liberalizem. Čeprav so se jih vedno branili, so se jim predajali, kadar koli je vsaj malo kazalo, da jih bodo dovolj mučile. Ko pa prebiram porumenele časopise in brskam po razpadajočih knjigah, se mi vedno znova prikaže izjemna previdnost naših prednikov: Vedno so na debelo lagali o tem, kaj v resnici mislijo. Vedno so skušali z dvoumnimi formulacijami omiliti usodno surovost velikih ideologij, in jih sami sebi in sodobnikom prikazati kot prijetne in nenevarne.

Ko pa prebiram Edvarda Kardelja, njegove Smeri razvoja socialističnega samoupravljanja, občudujem domiselnost, s katero je Stalina in Kim Il Sunga preoblekel v nekakšno blagohotno krščansko uspavanko. In s samoupravljanjem navdušil Evropo, ki sicer še danes ni našla kakšne enotne ideologije, vendar je socializem že zanesljivo in vsekakor zavrgla.

Če je že jasno, da smo Slovenci kdaj kakšno ideologijo sprejeli, je tudi jasno, da je bila to vedno tuja ideologija in ideologija kakšne bistveno večje države in kakšnega bistveno večjega naroda. Zato jo je bilo vedno potrebno lepo omiliti in primerno zapakirati v okrasne papirčke.

Pravzaprav bi rekel, da smo Slovenci naravnost izdelani za Evropo! Nadvse smo vajeni tujih vplivom, vajeni smo jih sprejemati, sposobni smo jih prenašati, in vedno si jih zapomnimo, pa četudi v nekoliko razvodeneli obliki. Če je v Sloveniji že odločala zgodovina, je odločala posebno previdno razložena in pomanjkljivo naučena zgodovina, in seveda tudi vedno znova odrinjena zgodovina.

Narod, ki doživlja veliko burnih sprememb, veliko silnih metamorfoz, mora na vsak način nujno imeti tudi oslabljen spomin. Narod, ki se vedno združuje z mnogo večjimi od sebe, se lahko krčevito drži svojih stališč, ki pa morajo biti dovolj univerzalna, mehka in prilagodljiva. Omrtvičena, torej! Najvažnejše je seveda, skozi katera usta govorijo predniki. Mrtvi se radi naveličajo običajnih medijev in kdaj pa kdaj spregovorijo skozi čisto nove. Kadar govorijo glasno in nenehno, se jih prestrašimo. Kadar pa so preprosti in enostavni, radi nanje kar mimogrede pozabljamo.

Nagnjeni smo k temu, da nekoliko bolj zapletene posameznike raje pošljemo daleč v svet, kot pa da bi jih skušali udomačiti. Da, naši predniki, naši ljubi mrtvi, bi lahko bili zadovoljni: prav tako smo konzervativni, kot so bili oni. Na vsak način se skušamo ohraniti, pri tem pa ohranjamo svoje kulturne spomenike, svoje tradicije in svojo folkloro, svojo ljudsko pesem in svoje nadvse naporne umetnike. Samostojnosti in ekonomske neodvisnosti pa prav pogosto ne znamo ohraniti. Pri tem vedno znova pozabljamo velike ideologije, ki smo se jim tako zlahka predali, ideologije pa nam ostanejo nekje v podzavesti, morebiti zgolj v morečih sanjah. Vedno na novo in na novo izkazujemo in ponavljamo odpor do vseh velikih ideologij, ki so nas kdaj osvojile: vendar z izjemno težavo dokazujemo, da smo se jih osvobodili. Ker vse kaže, da se nikoli ne osvobodimo prav ničesar! Vsaka, še tako bizarna ideja nas samo impregnira. Utrdi za nove katastrofe!

Letos je dr.Tine Hribar na srečanju PEN na Bledu predaval o Antigoni. Povedal je, da kdor nima občutka za mrtve, ga nima niti za žive. Kdor ne pokopava mrtvih, ta bo surov tudi z živimi. Pri tem je poudaril, da so ravno revolucije brez občutka za sveto, torej za svetost mrtvih in za svetost živih.

»Revolucija ni piknik,« je rekel Mao ze dong. In dodal »ali pisanje eseja, slikanje slike ali vezenje prtička.« In še pojasnil: »Revolucija je akt nasilja, s katerim en razred prevlada nad drugim razredom!«

Vendar Sofoklej, njegova dramska junakinja Antigona, dr.Tine Hribar in Mao ze dong so si popolnoma enotni pri bistvenem: politika je tista, ki postavlja načela, uvaja in ukinja obrede, vodi gospodarstvo in seveda tudi življenje vsakega posameznika.

Spravljanje ljudi k večnemu počitku ni samo tehnični postopek: je obred, pri obredih pa so ljudje izrazito nagnjeni k formalnostim in pretiravanju. Šele pokopavanje mrtvih, pa naj bodo naši junaki ali gnusni sovražniki, prinaša spravo. Potrebne so parade, da začnemo z vojno in potrebne so parade ob koncu vojne. Ko pa izbruhne mir, pridejo pesniki in prevzamejo vojne, junake, načela, obrede v svoje roke. Točneje: v svoje verze in v svoje recitacije.

Vojna pomeni neprestano oviranje sovražnika pri njegovih najnujnejših in najelementarnejših pravilih: ko sovražnik ne more niti spati, niti jesti, počasi propade. Vojna prisili ljudi k organizaciji. Če ljudje želijo, da njihovi sovražniki propadejo prej kot oni sami, potem se morajo potruditi in sami sebe tako dobro varovati, da bodo preživeli več časa kot sovražnik. Antigona je rekla, »Ne da sovražim, le da ljubim sem na svetu!« Potem ko izreče takšen stavek, pa žrtvuje svoje življenje in življenje svojega zaročenca in svoje nesojene tašče, da bi njen nesojeni tast dal pokopati njenega brata. General Patton je narobe obrnjena Antigona, rekel je namreč: »Vojaki, ne zahtevam, da umrete za domovino, zahtevam pa, da prisilite nasprotnika, da bo on umrl za svojo!«

Skeptičen sem, kadarkoli prihaja kdo z velikimi idejami, pa naj bo dramski junak, politik ali pesnik. Kadar kdo izreče veliko idejo, to v glavnem pomeni samo to, da so ga pustili do besede. Dati človeku besedo je del modernega obredja, je nekaj, čemur pravimo demokracija. Besedo dajemo tistim, za katere vemo, da ne bodo povedali nič takega, kar bi povzročalo sitnosti. Če pa že kdo pove nekaj takega, s čimer se ne bo mogoče strinjati, potem naj to pove pravočasno, to pa je, preden bi se znaten del posameznikov utegnil strinjati z njimi in bi nastal klasičen problem demokracije, položaj, ko ne vemo, kdo je v večini.

Če bi Antigona živela v demokratičnih časih, bi pač mestni svet glasoval o obeh možnosti (pokopati - ne pokopati) in večina bi odločila. Človek lahko sledi lastnim načelom in se žrtvuje za načela, če upa, da bo še pravočasno prišel do večine. Splača se stavkati, če meniš, da si komu potreben. Antigona je pravzaprav predstavnica civilne družbe. Še več: ker terja pravico za vsakogar, čeprav samo pravico do spodobnega pogreba, kar niso ravno veličastne stavkovne zahteve, pravzaprav ni razloga, da se prebivalstvo Teb zanjo ne bi ogrelo! Res se tako dogodi, ampak šele, ko se je Antigona, živa zazidana, že obesila.

Dva tisoč osem sto let kasneje šestdeset pesnikov na Bledu razpravlja o Antigoni, eni pravijo, da je njen problem usoden problem, posebno v Bosni, drugi pravijo, da problema sploh ni.

Problem je tisto, kar smo določili, da je problem in dali na dnevni red. Če je na dnevnem redu Antigona, je pač problem. Če je na dnevnem redu vprašanje vojne, je pač vojna problem. Pesniki na Bledu so temo o Antigoni nadaljevali še s temo: »Si vis pacem, para bellum!« - »Če hočeš mir, pripravljaj vojno.«

»Enotna revolucionarna partija je pogoj za prevzem oblasti in za razvoj gospodarstva«, tako nekako je večkrat zatrdil Mao ze dong.

Slovenija je sestavljena iz kopice majhnih, med hribe stisnjenih krajev, ki se nimajo kam razvijati. Ukvarjajo se pa ti kraji s tem, kar mislijo v Ljubljani, v Ljubljani pa politiki vneto razmišljajo o marsičem, o promociji države, o Evropi, o tem, katera stranka naj s katero stranko deli oblast, o načelih, o pravu, o privatizaciji in denacionalizaciji, o prodaji zemljišč Evropejcem, vendar je veliko vprašanje, če se kdaj spomnijo na vse tiste smešne majhne kraje po Sloveniji, stisnjene med hribčke in tako zelo dolgočasne.

Pesniki so primerni, da opevajo vojne, pa tudi, da opevajo mir. Obojega se je lotil že Homer. Pesniki opevajo ljubezen, in potem ljudje mislijo, da so pesnitve reklama za seks. Pesniki opevajo naravo in potem ljudje mislijo, da morajo hoditi v hribe, plezati po skalah, padati v prepade. Kakršenkoli izdelek, kraj ali posameznik hoče postati znan in slaven, vedno je najprej nujno potreben obred reklamiranja.

Vendar država, ki se je odločila, da se vse začne s politiko, da politika določi načela, obrede, pravila in česa se bo kdo lotil in kaj bo imelo vrednosti in kaj ne bo imelo vrednosti in kaj se bo smelo razvijalo in s čim ne bomo izgubljali denarja, takšna država pač sledi načelom revolucije v najbolj žlahtnem Mao ze dongovem smislu, da se vse, prav vse mora začeti z »enotno revolucionarno stranko«. Pri tem je seveda nekoliko težko reči, kateri od slovenskih strank bo najprej uspelo dokazati, da je zares enotna in potem še uničiti vse druge kar bi seveda bilo revolucionarna.

Je še druga možnosti: da pobude začnejo prihajati od spodaj navzdol in da se najprej pesniki, potem pa še vsi ostali, začnemo pogovarjati o njih.

Če so stavke edina možnost, da se razgovori začenjajo, potem je morda že prepozno.

Avstrijska cesarica Marija Terezija je ustanovila Kikindo. Ta ista cesarica je pristala na to, da imajo otroci v osnovnih šolah na Kranjskem pouk v slovenščini. Zakaj je ustanovila Kikindo, je jasno: njen vojskovodja princ Eugen je zavzel Beograd, in ni bilo nobene druge možnosti, kot da v avstrijski Vojvodini zrasejo mogočna mesta. Kdo bi namreč vedel, ali bodo Srbi s svojimi prihodnjimi državnimi formacijami zadostovali za boj proti Turkom. Ker je bilo turško cesarstvo takrat še imperij, še ni bilo govora o nevarnosti arabskih teroristov, ampak zgolj o turški nevarnosti.

Tudi zgodba s šolami na Kranjskem je zgodovinskega pomena. Prebivalci Kranjske so bili preveč neizobraženi, zato obrt in trgovina nista uspevali, in ni bilo mogoče pobrati dovolj davščin, praktična cesarica pa se je vprašala, zakaj vendar? Ker se otroci v nemških šolah pač niso dovolj naučili! Zato so dobili slovenske. Od tistega trenutka naprej je potekala borba za slovenske šole še v raznih drugih avstrijskih vojvodinah, na Štajerskem, Koroškem, na Tržaškem in Goriškem. Za to, da je cesarstvo dobilo več davkov, so se morali Nemci organizirati v obrambna društva in se boriti za mrežo nemških šol in za nemške napise in nemške privilegije. Povsod niso uspeli.

Drobna vest v časopisu sporoča, da koroški deželni glavar Haider sicer ne bo kandidiral na zvezni ravni, da pa so vsaj Heimatdienst in druge brambovske organizacije prvič v zgodovini dobile državno pomoč. Veste, kako je s tem v pravno urejenih državah. Če država kaj podpira, potem seveda meni, da je tisto nadvse koristno in podpiranja vredno. In potem se bo tisto seveda razvijalo in bo cvetelo. Če že ne tako kot cerkev, pa vsaj podobno. Oktober je mesec, ko v sosednji Avstriji praznujejo zmago na plebiscitu, ki je Koroške Slovence rešil pred Slovenci in tudi Hrvati in Srbi, in sploh pred Balkanom kot kulturnim pojavom. Takšno rešitev je vsekakor potrebno proslavljati. Vprašanje pa je, zakaj naj Slovenci praznujejo priključitev tistim, ki se še vedno morajo braniti pred njimi. Jutri, čez leto ali dve ali več, bomo združeni z Evropsko unijo, in seveda tudi z Avstrijo. Pri tem se moramo vprašati, ali imajo Avstrijci društva, ki na primer Dunajčane ščitijo pred Srbi, ki jih je, na primer, na Dunaju več kot v Sarajevu? Tudi se moramo vprašati ali imajo Avstrijci dovolj društev, da jih ščitijo pred Turki, Kitajci, Hrvati in Palestinci. Pripadnikov teh narodov je na Dunaju znatno več kot Slovencev. Vemo, da Avstrijci dandanes nimajo več društev, ki bi jih ščitile pred Židi. V tem primeru nam je lahko zgolj v slabo tolažbo, da je Židov ostalo samo še zelo malo. Komaj kaj več kot Slovencev!

Ste kdaj bili v Čedadu? Čedad leži sredi ravnine. Vendar: vas kaj spominja na Kikindo? Se vam morda zdi, da so Udine, kamor hodite nakupovat, podobne Kikindi? Trst leži ob obali Jadranskega morja, tako kot Novi Bečej leži ob obalah Tise, in tako kot Novi Sad leži ob obalah Donave. Če primerjate vsa ta mesta, se vam takoj pokažejo razlike. Cesarica Marija Terezija je vladala pokrajinam, ki se razprostirajo tja do Benetk, in so danes seveda italijanske. Marija Terezija Furlanom ni dovolila šol v furlanskem jeziku. Zato so danes Furlani brez svojega jezika in brez svoje države, čeprav jih je bilo nekoč vsaj toliko kot Slovencev. Uradniki Marije Terezije in njenih naslednikov pač niso mislili, da Italijani predstavljajo nevarnost. Bali so se samo Turkov.

Državne administracije se pogosto kruto zmotijo. Ena takšnih zmot je Kikinda. Če primerjamo glavno alejo v Parizu, znamenite Elizejske poljane, z glavno cesto v Kikindi, lahko takoj opazimo, da sta cesti enako široki. Le da so Elizejske poljane vsaj za tretjino krajše. Potrebno jih je bilo sekati skozi labirint srednjeveškega Pariza. Kikinda pa je nastala v dobi absolutističnega razsvetljenstva in na velikanski ravnini. Marija Terezija je gledala daleč naprej v prihodnost Evrope, ki bo seveda Evropa brez Turkov in še kakšnih nepotrebnih manjšin. Tudi ko v Kikindi zavijemo z glavne prometne žile, se znajdemo na široko zasnovanih bulvarjih, ki vzdržijo zalet nekaj hišnih vogalov - potem pa se nikakor ne spremenijo v zvezdaste prometne povezave tako kot v nekaterih evropskih velemestih. Zasnova, arhitekturni idejni projekt, državniška volja - to je enako v Muenchenu in Parizu kot v Kikindi, samo izvedba je v Kikindi zaradi zgodovinskih nepravilnosti nekoliko opešala. Pravzaprav bi bilo v Kikindi potrebno zamenjati skoraj vse hiše in jih pri tem še dvigniti za nekaj nadstropij, da bi dobili tisto, kar je Marija Terezija zares hotela. Da ne omenjam trgovskih in gostinskih lokalov!

Kaj povezuje Čedad, Udine, Gorico, Trst, Gradec, Celovec, Reko, Ljubljano, Maribor in celo Zagreb? Prebivalci so se samo trudili po svojih plebejskih močeh in s svojo trgovsko pametjo, da bi naredili kaj veličastnega in močnega, odpornega na zgodovino. Pa ni bilo nič iz tega! Nobenih pravih bulvarjev. Nobenih pravih prometnih žil. Nobenih pravih promenad, vsaj takšnih ne, da bi po njih drvele četverovprege. Avstrijsko cesarstvo je pazilo, da so kraji na cesarskem obrobju, se pravi na obali in na sončni strani Alp težko prehodni, nekoliko premajhni, nekoliko zanikrni, taki, da ne privabljajo turških množic. In sploh ne vzbujajo neustavljive želje azijskih množic, da bi si tu postavile milijonska predmestja. Dandanes tudi avtoceste ne morejo več popraviti bednega vtisa!

Avstrijsko cesarstvo je stavilo na Kikindo. Beograd in Novi Sad naj bi bila obrambni trdnjavi. Do tja bi Turki kdaj pa kdaj še lahko prišli. Tam nekje prek Donave in za Petrovaradinsko trdnjavo pa naj bi se začenjala Evropa. Kakor koli obračamo Evropo - Evropa, to so bulvarji, to so tisoči srednješolcev, ki se učijo in učijo, da bi nekoč lahko postali študentje, in tisoči in tisoči študentov, ki se klatijo po bulvarjih, da bi nekoč dozoreli v prave, prosvetljene evropske uradnike. Samo na bulvarjih lahko cvetijo gostinstvo, turizem, demokracija in prostitucija!

Evropa bi se lahko obranila pred Turki in Rusi in sploh Aziati samo z desetinami novih Parizov in Muenchenov in Berlinov! Vendar nekdanjemu avstrijskemu cesarstvu ni uspelo, na koncu ni ostalo od vseh teh prizadevanj prav nič!

Slovencev je sicer zanemarljivo malo. V zadnjih dveh stoletjih so se nenehno selili v Ameriko, pa se Ameriki sploh ne pozna. Je pa res: če ne bi bilo Slovencev, bi Hrvati segali do Vrbskega jezera. Kdo ve, kje v Poertschachu ali Krumpendorfu bi potem imeli Piranski zaliv! In potem sledi še vse ostalo: če bi med Hrvati in Bosanci ne bilo razlike, je morda ne bi bilo niti med Srbi in Hrvati in Bosanci, in če vseh teh nesrečnih Balkancev ni mogoče razlikovati med sabo, potem bomo na koncu imeli Evropo, ki bo imela eno samo manjšino, balkansko-turško namreč. Tako kot imajo v Združenih državah Amerike Hispano-Američane. Če se braniš proti Slovencem, se nikakor še ne ubraniš Bolgarov, Makedoncev, Čečenov in Kazahstancev, Kurdov in Iračanov. Ne, Balkan mora biti kot Slovenija - sladek in neopazen. Samo v širitvi alpske idile leži prihodnost Slovenije in Evrope! Rimska država je sto let pred Julijem Cezarjem osvojila in priključila Makedonijo. To omenjam samo zato, ker nihče danes ne prišteva Makedonije k najbolj starodavni Evropi. Kaj šele, da bi Makedonce in Albance prištevali k Evropejcem. Vendar to se bo najbrž še kdaj spremenilo.

Že Julij Cezar se je ukvarjal s preseljevanjem narodov. Zelo odločno je ustavil Helvete, ko so skupaj še s šestimi narodi poizkušali prodreti na italski polotok. Dogodke je sam popisal v svoji knjigi »O galski vojni«, originalno »De bello Gallico«. Navaja, da je od tri sto šestdeset tisoč Helvetov bitko preživelo sto deset tisoč in ti so ga prosili, da bi se lahko vrnili, od koder so prišli. Dal jim je celo nekaj žita za na pot, ker lastne zaloge so pred odhodom sami uničili, da ne bi komu prišla na misel kakšna vrnitev. V naslednjih stoletjih Rim in Evropa s priseljenci nista imeli takšne sreče kot s Helveti, ki so se mirno vrnili k Ženevskemu jezeru.

Julij Cezar je Helvete ustavil s štirimi rimskimi in dvema galskima legijama, vse skupaj trideset tisoč mož. To mu verjamemo. Pri tem pa nas skuša prepričati, da je v nekaj dneh pobil dve sto tisoč Helvetov, toliko, kot jih je Slobodan Milošević v Bosni v desetih letih. Če pomislimo, da je na vsak legionar moral pobiti sedem posameznikov, med njimi pa so bili le nekateri bojevniki, ostalo pa ženske in otroci, se nam stvar zdi verjetna. Ko pa pomislimo, kako je vsaka stotnija - ki je štela dve sto mož - pred sabo nagrmadila tisoč štiri sto trupel, se stvar zaplete. Kako je izgledal bojni položaj legije, ki je štela od štiri do šest tisoč mož, recimo pet tisoč, ki je v gozdičku pred sabo nakopičila petintrideset tisoč trupel?

No in ko pomislimo na šest različnih legij, ki operirajo druga od drugi, se nam zdi dve sto tisoč trupel vseeno prevelik zalogaj. Tudi če je šlo za slavnega Julija Cezarja.

Ne mislite, da se tu sprašujem, kaj bo George Bush naredil z enaindvajset milijoni Iračanov. Ki se prav gotovo ne bodo mogli razbežati po gozdovih. Tako kot se je mogoče Cezarju razbežalo sto tisoč Helvetov.

Iz Cezarjeve knjige o galski vojni pač lahko sklepamo, da je kdaj pa kdaj nekoliko pretiraval. Razumemo ga lahko. Senat rimske republike mu je nenehno gledal pod prste. Da bi stroški bili v sorazmerju z izdatki. In tudi, da ne bi kakšne legije po nepotrebnem zapravil. Še dobro, da ameriški senat ni tako natančen, če gre za Georga W. Busha.

Odgovor, kaj vse se da vseeno narediti, pa nam spet ponuja sam Cezar na drugem mestu v isti knjigi. Tako Cezar poroča, da je, ko je premagal Venete, takoj dal pobiti njihov svet starešin, vendar samih Venetov ni uničil. Ker se je izkazalo, da so bili večinoma spretni obrtniki, jih je lepo prodal za sužnje po različnih provincah. Kasneje jih je celo zasledoval v močvirja, kamor so se zatekli, da bi jih spet nekaj nalovil za prodajo, seveda. Vendar izkazalo se je, da so nemudoma obnovili verske, sodne, vojaške in komunalne strukture, čeprav v močvirju niso imeli mest, so že ustanovili prihodnje mestne uprave. Zato jih je Cezar raje pustil pri miru.

Ko je Cezar, predhodnik vseh cesarjev na čelu vseh cesarstev v naslednjih dva tisoč letih, še kot vojskovodja osvajal Galijo, je torej moral imeti komisijo za ocenjevanje strokovne usposobljenosti ujetnikov, potem podjetnike za prevoz sužnjev in seveda trgovce, ki so te sužnje v daljnih in različnih provincah ugodno prodali. Če je že imel takšno strukturo, potem nas preseneča lahkota, s katero se je na raznih mestih v prej omenjeni knjigi znebil nekaj deset tisoč ujetnikov. In se o tem še hvalil lastnemu senatu in narodu, ki ga je ta senat predstavljal.

Ne omenjam Venetov, ker so menda naši davni predniki. Spomnil sem se na Afganistance in Pakistance, ujetnike, ki so doživeli žalostni konec zaprti v kontejnerjih. Pa tudi nanje sem se spomnil zaradi petih Kurdov, ki jih je pobralo, medtem ko so jih zaprte v kamionu tihotapili v Italijo.

Ne moremo izgubljati časa s Slovenci. Narod, ki se tako zelo otepa cesarjev in njihovih cesarstev, ne razume dediščine velikih svetovnih osvajalcev in policajev. Kako naj kakšen slovenski politik dojame, kaj je pravzaprav hotel Aleksander Makedonski, kaj sta hotela Julij Cezar in cesar Avgust in kaj pravzaprav hoče George W. Bush? Še več! Kako naj slovenski politiki sploh dojamejo, kaj hoče Sadam Husein, tisti, ki ga Bush proglaša za svojega nasprotnika in torej za absolutno zlo, ko niti Hrvatov ne razumemo in njihove potrebe po sovražnikih in hudobnih tujcih s severa!

Če bi Slovenci bili Veneti malo bolj, kot morda celo zares smo, bi razumeli, da samo narodi, ki razvijejo hierarhijo in elite in oblast, ki temelji na večnih vrednotah, dosežejo vključitev v velika svetovna cesarstva, ki pišejo zgodovine na novo in ki si sproti izmišljujejo pravo in ustave in moralo za čim večje število sosednih držav, ker si le tako lahko zagotavljajo večnost.

Človeštvo lahko poskuša še kakšni novi milijardi prebivalcev planeta zagotoviti čisto vodo. Vendar takšni poizkusi ne spremenijo dejstva, da svet temelji na nenehnem razglašanju in utrjevanju slovesa vsake velesile, ki hoče biti ali ostati ali postati svetovno cesarstvo pravice, resnice in miru. Za slavo pa so poleg vojakov in vojn potrebni tudi pesniki in novinarji in sodobni mediji. Narediti je potrebno dober vtis.

Tako je bilo že pred dva tisoč leti. Kot vse kaže, bo tako še naprej. Samo dandanes je potrebno tudi zmagati na volitvah. Kar velja tudi za tiste, ki se bodo (ali pa morda celo ne bodo) strinjali z Georgom W. Bushem in Amerikanci.

Avgustov vnuk , cesar Kaligula je vladal rimskemu imperiju tri leta in deset mesecev. Proglasil se je za boga. Vendar senat bi moral izdati nekaj podzakonskih aktov. Na primer, kakšne velikosti naj bo kip boga Kaligule, v katerih templjih vse mora stati, kdaj ima bog Kaligula svoj praznik, ali ima procesijo ali ne, mu je potrebno žrtvovati golobe ali celo gosi ali koze, skrbijo za njegov kult device ali profesionalni intelektualci. Ko se je senat obotavljal sprejeti podzakonske akte, je Kaligula iz besa imenoval svojega konja Ekscitatusa za senatorja. Konj se je baje v senatu nepravilno obnašal. Posebno moteče je bilo njegovo sodelovanje pri glasovanjih. Nič ni pomagalo. Vseeno se čaščenje boga Kaligule nikoli ni uveljavilo.

Namesto njega so v naslednjih dve sto letih zvijačno uveljavili nekoga drugega, ki sploh ni bil cesar, poleg tega je bil še usmrčen zaradi širjenja nepreverjenih naukov, si je pa prilastil praznik mladega Herakleja, tistega, ki je rojstni dan proti koncu decembra, takrat, ki imamo Slovenci praznik osamosvojitve.

Leta devetdeset sem mlajšemu sinu, takrat je imel pet let, pokazal puljsko areno. Bilo je predpoldne, bila je prazna in ko je veselo plezal med debelimi zidovi v dnu znamenite stavbe, se sploh ni zmenil za veličastne oboke in za veličastne kroge, namenjene posedanju gledalcev. Govoril sem o levih, kako so jih spuščali nad ujetnike ali nad gladiatorje, razlagal sem, kako je bila puljska arena znamenita po pomorskih bitkah: bilo jo je mogoče zaliti z vodo in potem so se spopadli gladiatorji na ladjah na vesla… Takrat je sin opazil filmsko platno in nenadoma je vzkliknil od veselja: »Kakšen krasen kino!«

Ko pa sem začel pripovedovati, da je tu bil včasih vsako leto festival jugoslovanskih filmov, da je trajal dober teden, da smo vsak večer v areni opazovali nebo in prisluškovali grmenju, vedno je grmelo…kadar pa je bil na vrsti film, pri katerem si sodeloval, je zanesljivo tudi bliskalo. Če se je usulo neurje, se je dvanajst tisoč glava množica razbežala in predstavitev filma je propadla. Tu me je sinček, drugače že od malega vnet obiskovalec kinematografov, prekinil in podučil: »V kinu ne dežuje!«

Puljska arena je starodaven kontejner: v njem so v polkrožnih vrstah zbrali dvanajst in več tisoč ljudi in jih z nekaj potezami spremenili v ne moremo reči urejeno, ampak v usmerjeno ali v usmerjano množico.

Dirigent dirigira orkestru, arena pa dirigira občinstvu.

Arena je določene vrste filmov tako rekoč v hipu naredila slavne. Arena je določene vrste filmov s s smehom in žvižgi preprosto priskutila kritikom in morda celo avtorjem samim. Predvajanje v enem izmed puljskih kinematografov je bila običajna festivalska kazen za tiste filme, ki se niso prebili v uradno selekcijo. Vendar ko so se pojavljali novi avtorji in ko so nastajali nekakšni eksperimentalni in celo disidentski filmi, se je pokazalo, da je marsikdaj za režiserje ugodneje predvajati film izbranemu občinstvu v kinematografu, pa še predpoldne, so pač odšli na kopališče vsi tisti, ki jih film ni zanimal, kot pa tvegati mrmranje in žvižganje množice in seveda dež.

Najhujši sovražnik jugoslovanskega filma je bil dež, znamenite poletne plohe, drugače tako simpatično sredstvo naravnega hlajenja, dež je spreminjal filmske usode!

Kar nekaj desetletij je trajalo, preden smo slovenski filmarji odkrili, da slovenski film v areni pravzaprav ne more uspeti. Tudi če ima srečo z vremenom. Vse samo zaradi jezika.

Zdaj pa k stvari: Slovenska država je nastala na dveh znamenitih ljubljanskih parkiriščih na Kongresnem trgu in Trgu republike. Eden od njiju se je pred tem imenoval Trg revolucije. Država je nastala na preprost način: odrček, mikrofon in različni govorniki. Tone Pavček je prebral v Majniško deklaracijo, ki je zahteval samostojnost Slovenije, France Tomšič, takrat voditelj socialdemokratov, pa je zelo ostro in odločno razstavil Jugoslavijo. Pomislil se kaj bi bilo, če bi padal dež? In kaj bi bilo, če bi delavci pospravili mikrofon, ali ga vsaj izključili, kot se je to v filmu dogodilo Forrestu Gumpu?

Ob drugi priložnosti je prišlo do spopada spektakla in vremenskih razmer: Deževalo je, celo sneg je padal, množica je odpirala dežnike. Množica je vztrajala, ker Igor Bavčar je reševal Janeza Janšo in njegove sotrpine iz zapora. Milo se mi je storilo: takšni so Slovenci, noben dež jih ne ustavi.

Še huje je bilo z nepopisnim doživetjem demokracije: to se pravi, nekdo govori, da je nekoga potrebno spraviti iz zapora, ljudje pa se identificirajo z njim, ne pa z državo, ki je vendar tista, ki zapira.

Pa pride peta obletnica osamosvojitve in državnosti in Matjaž Berger nam sporoči, da je gnoj zlato in da je zlato gnoj.

Padalci padajo na isti trg, kjer so se nekoč v sneženi plundri drenjale marele. Tudi tokrat dežuje in tudi tokrat je polno dežnikov. Ljudje z dežniki bežijo pred padalci. Še več: že pred tem je parkirišče omejeno z ograjami, ki so ostale od papeževega obiska. Tako sploh ni prostora za gledalce.

Po zvočniku slišimo nekaj o mimohodu kamel z zvončki in slonov z venci iz orhidej, potem zagledam od daleč predsednika države, stoji nekje visoko, vidim ga v hrbet, menda celo govori, pred petimi leti ga je bilo mogoče celo slišati, tokrat je dež preveč intenziven. Ali pa je množica prehrupna. Ali pa je preveč zvočnikov.

Moj mlajši sin razume, da če si sposodimo film v videoteki, to stane in ga zato mora pogledati vsa družina. Kadar pa gleda kakšno posebno risanko, vso družino napodi iz dnevne sobe, ker filmi so danes tisto, kar je bila nekoč knjiga; gledaš jih sam. Kako bi bilo, da bi ti nekdo če ramo gledal, kako bereš najljubšo knjigo poezije.

Obletnice države so seveda predstave: vemo, da pesnikov in pisateljev ne vznemirja obsežnost publike. Vendar če je že filmarjem vseeno ali kdo gleda filme ali ne, če je že gledališču vseeno ali kdo vidi predstavo ali ne, če je celo televiziji vseeno ali kdo gleda njene izdelke ali ne, država se mora pokazati.

Nič ni bolj narcisoidnega od povprečnega slovenskega poslanca. Tudi če jih kamere snemajo nepretrgoma skozi vse seje, pred dnevnikom pride na vrsto montaža. V montaži je vsak od politikov samo material.

Beseda »arena« pomeni pesek. Pesek kot komunikacijsko sredstvo. Pesek, ki ga mečeš nasprotnikom v oči. Ali ga sam poizkušaš izjokati iz lastnih. Če rečemo, da sta mobitel in internet pesek - ali mogoče ne pretiravamo?

Dež lahko izprazni vsako areno. K sreči je malo verjetno, da bi dež še tako nespretnih proslav uničil kakšno državo.

Pesek je tisto, kar otroci premetavajo z lopatkami in mečejo drug drugemu za vrat. Opozoriti pa moramo, kadar so otroci na peskovniku nenadoma tihi in nekam zbrani, potem so si morda začeli basati pesek v usta. Takrat je potrebno ukrepati.

Ljudje opazijo vsako drobceno napako velikega voditelja. To opazijo tembolj, čim večje načrte ima voditelj in čimbolj ustreza legendarni in starodavni vlogi cesarja. Rimski cesarji mi služijo zgolj kot model sodobnih politikov. Vsega, kar je napisal Salust o vsakem izmed njih, sploh ne verjamem. Ker se ponavlja. Vsi so bili grozni, krvoločni, neusmiljeni, prostaški. Ne zgolj perverzneži, pač pravi psihopati. Tu je tista druga možnost: ker je vsakemu cesarju mogoče pripisati krivdo za prav ve, je prav vsakega cesarja brez težav mogoče proglasiti za pošast in če je tako, je najbolj praktično in torej najboljše, da vedno pride na krmilo cesarstva posameznik, ki dejansko ustreza običajnim predstavam o psihopatih in pošastih. To je posebno vznemirljivo, če vemo, da je prav cesar najvišje merilo morale, pa tudi spodobnosti in lepega obnašanja. Kaj je ljudem ljubše? Prijeten ali neprijeten samodržec? Okruten zločinec na čelu države ali razsoden in ljudstvu prijazen zmagovalec na volitvah? Kakšne možnosti bi imela dandanes Kaligula ali Neron? Nobeden od njiju najbrž ne bi imel možnosti na volitvah, če bi ga tepel sloves enega od njiju že v času predvolilne kampanje. Vendar, ker se včasih ne da vsega niti vedeti niti slutiti, lahko ugibamo samo, kdaj se v današnjih časih, na začetku tretjega tisočletja, ljudje naveličajo kakšnega skrajneža.

Upam sicer, da so civilizirani Evropejci sposobni trezne in predvsem lastne presoje in bi se skrajneža znebili. Če je to res, pa ne vem.

Ko se je cesar Avgust nekoč vojskoval nekje v naših krajih, je opazoval debelo rit svojega posinovljenca in naslednika, bodočega cesarja Tiberija. Izjavil je: »In tak lenuh bo moj naslednik!« Vendar Tiberij je bil vojskovodja tako kot Avgust in pred njima veliki Julij Cezar in se je kot cesar še kar znašel. Ko pa je Tiberij že zelo star in nezaupljiv razmišljal o svojem nasledniku, je baje izjavil nekako takole: »Nasledil me bo Gaj Germanik Kaligula. Bodo Rimljani že videli, kaj so si nakopali na glavo. Se bodo vsaj mene, Tiberija, spominjali kot modrega in dobrega vladarja!«

Tiberijeva misel se je uresničila. Čeprav na čuden način. Tiberij je kot vojščak obvladal oskrbo in prehranjevanje svojih enot. Znal je gospodariti. Znal je izterjevati davke. Ko je umrl, je zapustil mlademu Gaju Germaniku Kaliguli izjemno velike prihranke. Lahko je biti cesar s prihranki!

Kaligula je preživel mladost v vojaških taborih, z očetom se je dolga leta mudil v današnji Nemčiji, pa tudi v današnji Siriji. Torej je bil pravi Evropejec! Vendar sam je postal cesar v mogočnem imperiju, ki so ga varovale legije, sestavljene tudi iz Galcev in Germanov. Če prav pomislimo, se niti ni imel priložnosti s kom vojskovati. No, ta Kaligula je v enem letu zapravil vse Tiberijev prihranke in zapadel je v težke dolgove. Tudi cesar ni najlažje biti, če imaš dolgove! Kaligula je kar na banketih rotil prijatelje, da so ga vnesli v testament in mu zapustili celotno premoženje, takoj ko so to naredili, ker so si pač obetali kakšno proti-uslugo ali pa ker so se ga bali, jim je takoj sporočil, naj naredijo samomor, da bo on, Kaligula, kaj podedoval. Če niso ubogali, jim je uslužno pomagal. Pri samomoru, seveda.

Kaligula si je izmislil turizem in davek na dodano vrednost. Nerodno je bilo samo, da v tistih davnih časih ni imel prave predstave o tem, kako prijeten mora biti turizem in še manj, kako spretno je potrebno izterjevati davek na dodano vrednost! Kaligula je poslal mobilne ekipe po vsem Rimu, te ekipe so kuhale juhico. Vsakdo, ki je prišel v Rim, je moral pojesti skledo Kaliguline juhe. Ta juha ni bila zastonj. Ta juha se je pojedla še bolj vroča, kot se je skuhala! Za vsak krožnik juhe je Kaligula zahteval stokratno plačilo! Obiskovalci Rima so pretepali prodajalce juhice. Pretepeni prodajalci Kaliguline juhice so postali še bolj napadalni in so skušali izterjati ne samo stokratno, ampak tisočkratno plačil za juhico! Vmešala se je takratna policija in seveda tudi sodni sistem. Ker je bil v ozadju kuhanja in prodajanja juhice skrit sam cesar, je bil omajan pravni sistem! Pravo, in to: rimsko pravo! je bilo ogroženo!

Če pomislimo, kako so kasneje nekateri rimski cesarji mirno preživeli čas svoje vladanja z obdavčevanjem prostitucije in javnih pisoarjev, se nam kar milo stori pri srcu: Kaligula je preveč vizionarsko gradil na obdavčevanju hitrih toplih obrokov!

Če bi Kaligula osvajal daljne kraje, bi bili morda vojaki manj zahtevni. Veste kako je, nekateri vseeno zbolijo ali celo padejo. Nekateri pa so v vojnah tako daleč od doma, da sploh ne opazijo, če kakšna plača ne pride pravočasno. Samo da si lahko sami postrežejo s kakšnim plenom! Kaligula je imel vse preveč vojakov v neposredni bližini in znašel se je pred istimi problemi, kot večina generalnih direktorjev slovenske Radiotelevizije. Masa, namenjena plačam, je ovirala vsakodnevno ustvarjanje!

Kaligula je poizkusil z raznimi zvijačami. Poslal je nekaj legij, da so na morski obali nabirale školjke. Poslal je nekaj legij, da preplavajo morje in mu prinesejo mesec in mesečino. Zelo se je jezil, ker se noben vojak ni vrnil! Potem je iznašel še sledečo zvijačo: Galce in Germanov, ki so tvorili nekatere njegove legije, je ukazal, naj odložijo oklepe in se namažejo z blatom in maskirajo z zelenjem. Ko so to naredili, je ukazal njihovim preostalim kolegom, naj jih napadejo! Ti so seveda napadli in naleteli na eksotične tujce! Prišlo je do pokola. Na koncu je Kaligula zahteval od senata, da mu odobri triumf! Vendar niso mu ga odobrili.

Pač pa se je Kaligula izjemno izkazal tudi v cirkuški areni: Timotej, kralj iz afriškega mesta Ceute, se je prikazal v Koloseju v čudoviti škrlatni togi. Rimljani so občudovali togo in Timoteju navdušeno ploskali. Kaligula je opazil, da njega, Kaligule, nihče ne opazi in je dal Timoteja pri priči umoriti. Kakršenkoli namen je Kaligula že imel, Rimljani so opazili, da je njihov cesar pripravljen moriti zaradi mode! To še ni bilo vse: ko sta se gladiatorja po spopadu obrnila na cesarja s vprašanjem ali jima podari življenje, je Kaligula podaril življenje poražencu, zmagovalcu pa ne!

Gladiatorji nenadoma niso vedeli ali se jim sploh še splača zmagovati in ali ni boljše biti poražen! Kaligula, ta vertikalna moška avtoriteta starih Rimljanov, se je obnašal kot nezanesljiv in muhast! Lastnosti, ki so, če gre za povprečne državljane, nesprejemljive, za cesarje pa utegnejo včasih biti koristne. Vendar ne, če so brez denarja.

Kaligula se je na različne načine trudil, da bi prišel do denarja. Zredčil je legije na obrambni črti in tako vedno bolj odpiral imperij raznim primitivnim narodom, željnim preseljevanja. Kljub temu, da je bilo dela vedno več, je zniževal plače policijskim silam. Ko je skušal večje število vojakov upokojiti, je legijam prekipelo. Kaligula ni preživel. Mirno lahko rečemo, da je Kaligula žrtev neprevidnega ravnanja z denarjem!

Tako smo prišli do epohalnega odkritja: cesar ne sme biti pretirano zapravljiv. Komur zmanjka denar za podkupnine, je prav hitro žrtev te ali one mafije! Kaj ti pomaga, če se prikupiš najširšim ljudskim množicam? Kaj ti pomaga, če si cesar, ki nenehno dela dober vtis, ko pa nezadovoljstvo med vojaki in administracijo povsem zadostuje, da izgubiš glavo! Temelj zadovoljstva je pa vedno povezan z višino osebnega dohodka!

Cesar Neron, tisti, ki so ga tolikokrat obtoževali, da je preganjal kristjane, je bil prepričan, da mora zmagovati na pevskih tekmovanjih, na festivalih popevk in še mu ni bilo zadosti, hotel je zmagovati tudi na olimpiadah! Književne kritike je bilo takrat - tako kot danes - mogoče prepričati. Neron je nabiral lovorov venec za lovorovim vencem. Na festivalih popevk je bilo že malo težje, posebno še, ker je publika ob Neronih nastopih postajala nestrpna in sitna. Neron je imel največje težave vsakokrat, ko je hotel osvojiti »nagrado občinstva«!

Vse se je zapletlo na olimpiadah. Komaj se je Neron pripeljal v Grčijo, že je zvedel, da je bila olimpiada pred dvema letoma! Zakaj niste počakali na mene? je zarohnel. Kasneje pa se je pomiril in je ukazal takoj prirediti še eno olimpiado. Seveda so mu ustregli. Takoj so nastopile težave s tekmovalnim sporedom. Neron je hotel nastopiti v vseh disciplinah, pa tudi zmagati v prav vseh! Tiste discipline, ki mu niso ustrezale, je za leto dni prepovedal! Bilo je dovolj težko prepričati tekače, da morajo zamuditi že na štartu in da ne smejo prehitevati. Ker Neron je moral voditi vse do cilja! Tudi pri skoku v daljavo so se težko zmenili, da velja pač tista daljava, ki so jo namerili Neronu! Prišlo je do resnega zapleta, ko se je debelušni Neron prevrnil s tekmovalnega voza, ki je tako odpeljal brez njega! Četverovpreg se ni dalo več ustaviti! Neron je dosegel diskvalifikacijo prav vseh nasprotnikov in ponovitev dirke, v kateri je nastopil zgolj on sam! Ker je slišal nekaj pripomb, je ukazal zmetati v latrino vse kipe in oljne portrete do takratnih zmagovalcev!

Značilno. Uničevanje dokumentacije in spreminjanje zgodovine, to je prej ko slej nujna usoda vseh cesarjev, samodržcev, diktatorjev! Vseeno je dovolj pozitivno vsaj to, da je Neron mislil o sebi zgolj samo, da je največji pevec in največji pesnik! Ni napisal nobenega priročnika o samoupravljanju. Ni napisal nobene znanstvene razprave o ekonomiji. Ni uvedel nobene nove religije!

Sploh je poglavitna težava rimskega imperija bila v žalostnem dejstvu, da so pesniki na veliko opevali mirno življenje na vasi, hvalili kmetovalce in živinorejce, celo vinogradnike in sadjarje! Celoten imperij so preplavili vitezi, ki so hoteli življenje preživeti v podeželskih vilah, daleč od političnih spletk in sodišč in davkarije! Nobene pohvale borcev za obrambo domovine niso zalegle, tudi ne nenehno hvaljenje moralnih kvalitet prejšnjih, zdaj že ostarelih generacij! Čeprav se je v imperiju razvila že prav imenitna mednarodna trgovina, je prišlo do znatne devalvacije skupne valute. In potem naenkrat ni bilo več plač za uradnike in vojake in imperij je propadel!

Dokler ni napočilo devetnajsto in potem še dvajseto stoletje, so cesarstva v Evropi pravzaprav tekmovala med sabo. Nobeno ni preplavilo vse Evrope. V takšnem ozračju je cesarja vedno mogoče primerjati s kakšnim drugim cesarjem. Če pa je preveč hudoben ali zmeden, pa ga je najboljše nekoliko odmakniti od javnosti. Šele takrat, kadar je narod res navdušila čisto določena ideologija, se je diktator lahko pokazal v vsej bleščavi!

Tako kot je Napoleon ponesel v svet nekatere skrbno prebrane ideje francoske revolucije, tako je Franc Jožef skušal v eno samo osebo usmerjeno moč cesarja izvoziti vsaj v Nemčijo in vsaj raztegniti čez vso Evropo. Vendar se je moral odreči priložnosti, da bi tako kot njegovi številni predniki, postal poleg avstrijskega še nemški cesar. Avstrija, katere del smo bili tudi mi, Slovenci, je kot ena najmogočnejših evropskih držav na koncu lahko izvažala zgolj cesarski absolutizem. Franc Jožef pa svojega brata Maksimiljana za cesarja Mehike!

Še v Mehiki se ni obneslo. Na koncu je ideja cesarstva krenila v Bosno in Srbijo, zgolj na romanje po Balkanu, po nekdanjih delih vsega hudega navajenega turškega cesarstva! Vendar se tudi tu ni prijela, Francu Jožefu so posamezni nacionalizmi razbili cesarstvo. In tako je Hitler uspel povzdigniti nacionalizem šele skupaj z rasizmom in silnim strahom pred komunizmom in Slovani. Kako bi dandanes rekli državi, ki ji je vladal Stalin drugače kot cesarstvo? Vendar komunistična cesarstva so trajala in trajala in nekatera v delno spremenjenih oblikah trajajo še naprej!

Potem, ko je v Iranu zmagal Homeini in je islamski fundamentalizem krenil v osvajanje sveta, se je prikazala nova možnost za Sadama Huseina, pa tudi, kot se je v zadnjem času pokazalo, za Georga W. Busha. Niso problem teroristi. Teroristi lahko razstreljujejo ljudi po pizzerijah, potnike v avtobusih, šolarje in študente, vendar vse to ni tisto ta pravo. Kaligule in Neroni morajo zrasti na višji ravni. Cesarji v vlogi klovnov so možni samo na primerno visokih položajih. Cesarji zahtevajo vsak svoje solidno cesarstvo! Srbija ali Črna Gora ali Tadžikistan ne zadostujejo!

Tretje tisočletje se začenja z velikimi šalami. Nič več ne gre za spopad gladiatorjev z žirafo ali leopardom! Nič več ne gre niti za pevsko tekmovanje, niti za olimpiado! Mediji so že v devetnajstem stoletju uničevali cesarje, ko so odkrivali njihove privatne slabosti! Zato v enaindvajsetem stoletju niso več v ospredju senzacije iz cesarskega družinskega življenja! Končno nam sodobna tehnologija omogoča sestavljati vedno večja in vedno mogočnejša cesarstva, vedno bolj zapletene povezave držav in narodov in verstev in ideologij!

Če se je pojem »cesarstva« razvil do novih dimenzij, pač potrebujemo tudi nove in še bolj presenetljive vojskovodje, da izbojujejo to ali ono neizogibno vojno. Vendar, čeprav se tako zelo ves svet trudi za mir in čeprav ta tako zelo zaželeni mir tako redkokdaj napoči, še bolj kot velikih in strogih vojskovodij potrebujemo še bolj nujno nove Kaligule in Nerone. Nove zgovorne pripovedovalce starih šal! Nove kockarje z usodami povprečnih državljanov! Nove učitelje cinizma! Nove pedagoge moralnega relativizma!

Nenehno spremljanje vrhunskih svetovnih politikov, da bi vedeli, kdaj se šalijo in kdaj bodo zares potegnili kakšno potezo, vredno vsaj Kaligule in Nerona, če že ne več Cezarja ali Avgusta, postaja nadvse utrudljivo. Če se vmešajo še kandidati za predsednike vlad ali republik v tej ali oni države, je hladen piš, ki veje iz dva tisočletne evropske zgodovine še smrtonosnejši. Še pred kratkim Hrvati niso znali živeti brez Tuđmana, dandanes ne znajo živeti brez Slovencev! Slovenci jim postajamo neobhodno potrebni! Kar še nikoli v zgodovini nikomur nismo bili!

Američanom in njihovemu predsedniku Georgu W. Bushu je Sadam Husein že tako nujno potreben, tako odlično predstavlja vso zlo, dvoličnost in ekološko nevarnost za ves svet, da bo moral ves svet posebej diskretno poskrbeti za Sadamovo zdravje. Lahko se mu kar samo od sebe kaj zgodi in potem najmočnejša država na svetu sploh ne bo imela več sovražnika, ki bi jo silil k budnosti in novim izjemnim naporom!

Nerodno je, da se Evropska unija še ni spojila s kandidatkami za članice, nerodno je, da je še vedno Amerika tisti najmočnejši član Nata, ki pravzaprav kot starejši brat bedi nad Evropo. To pomeni same paralele z nekdanjo Sovjetsko zvezo in njenim Varšavskim paktom! Ne samo George W. Bush, tudi vsak prihodnji ameriški predsednik nenehno tvega, da ga bo zgodovina pomešala med velike svetoven diktatorje, novejše, kot so to bili Hitler, Stalin, Mao, Kim Il Sung ali pa kar med tiste na pol pravljične: Kaligula, Neron.

Cesarstva imajo svoje zakonitosti, cesarstva se vedno znova obnavljajo in to, ko jih najmanj pričakujemo in na najbolj nenavadnih delih sveta. Posebna znamenitost cesarstev pa so cesarji, pa naj so dobri ali hudobni. Če so nori pa lahko samo upamo, da niso nori preko še sprejemljive povprečnosti.

Slobodan Miloševič se je prikazal, ko nihče več ni verjel, da je takšen diktator sploh še možen kjerkoli na zemeljski obli. Takrat, ko smo se končno že navadili na varljivo upanje, da bomo vseeno nekako preživeli vsaj še nekaj svetovnih spopadov in vsaj nekaj propadov raznih imperijev.

Namreč, če pravo in demokracija in Severno atlantska obrambna zveza potrebujejo toliko let, da ustavljajo vojne, pri tem pa celo pri največji zvezdi dogajanja, pri samem Miloševiću, ne morejo doseči, da bi ga sodišče zaprlo zaradi pravih razlogov, pač pa ga lovijo samo zaradi finančnih prekrškov, potem se na takšno pravo in demokracijo ne moreš pretirano zanesti. Tako kot je lažje kaznovati iraške otroke kot Sadama Huseina, je bilo že vseh deset let mogoče na Balkanu ene obtoževati in obsojati, drugi pa so bili na ta ali oni način kaznovani, če že ne pokončani. Bistvo vojne je vedno samo to, da so eni krivci in zločinci, drugi pa so zaradi njihovih odličnih idej kruto kaznovani.

Ko niti Miloševića ni mogoče zapreti zaradi pravih zločinov, je seveda malo verjetno, da bodo demokracija, pravo in NATO izpeljali družbeno revolucijo na Balkanu. In vzpostavili solidno demokratično oblast za vse narode in vse manjšine. Prav je, da bo končno kaznovan tudi Milošević, toda ker za zdaj ni bil niti obtožen pravih prekrškov, je tem manj verjetno, da bi že v istem hipu ne nastajali novi osvajalci njegovega tipa. Zaščitniki manjšin in borci za njihove pravice!

Ker je kaznovanje Miloševića vendarle samo obračun s politikom, ki si je zadal nalogo skrbeti za eno samo niti ne posebej številčno manjšino, lahko v bodočnosti pričakujemo lov na politike, ki so se zavzeli za kakršno koli večjo manjšino ali celo za kakšen manjši narod. Pa četudi po številu pripadnikov komaj dosega večje evropske manjšine. In se je spremenil v narod samo zato, ker si je priboril državo!

Slovenija nas je že davno nehala spominjati na Kosovo. Na Makedonijo nas spominja samo takrat, kadar jo najdemo na seznamu držav sveta in opazimo, da sta Slovenija in Makedonija po velikosti in številu prebivalstva primerljivi. Tolažimo se, da smo bliže Evropi in NATU kot Makedonija ali Jugoslavija. Ko začnemo primerjati med sabo vse kandidatke za Evropsko unijo, si lahko takoj zagotovimo, da so v prednosti tiste, ki nimajo na grbi kakšne lokalne vojne. Takoj za njimi pa tiste, ki niso dovolj blizu tistim, ki imajo na grbi kakšne lokalne vojne.

Kolikor je že Slovenija daleč od Makedonije in Kosova, še vedno nas vsako poročanje o vojnah na Balkanu z njim in z njegovo tradicijo ter zgodovino avtomatično poveže. Pa četudi je svetovni problem samo še obleganje vile na Dedinju ali ostrostrelec nad albansko vasjo na makedonski meji s Kosovom. Kar šokantno je, kako lahko v elektronskih medijih zaradi takšnih stereotipnih dogajanj zbledijo velikanski slovenski športni uspehi, pa kako mirno lahko pozabimo na probleme z inflacijo in proračunom in mediji in gospodarskim razvojem.

Kot vse kaže, se vojskujejo države, ki si želijo spremeniti sistem izobraževanja, ki potrebujejo kakšno novo univerzo v narodnem jeziku, in ki bi rade imele nacionalni kulturni program in nacionalne medije. Tiste države, ki vseh teh reči ne potrebujejo, pa se lahko v miru potegujejo za članstvo v Severno atlantski obrambni zvezi in za vstop v Evropsko unijo, kjer se bo narod, ki si je po tisočletjih priboril lastno državo, imel priložnost spreminjati se v narod, ki bo pravzaprav malo večja manjšina.

V tem komentarju bi rad opozoril na trenutno dogajanje v slovenskem državnem zboru. Če sledimo sprejemanju zakona o medijih in spreminjanju zakona o javni radioteleviziji, opazimo, da gre za ponavljanje tipičnih balkanskih problemov. Slovenske lokalne radijske in televizijske postaje ne verjamejo, da bi nacionalka lahko smiselno uporabila naročnino v narodovo in tudi v njihovo korist. Ne zaupati nacionalki je isto, kot ne zaupati univerzi, vendar do zdaj še nisem slišal, da bi skušala vsaka občina ustanoviti svojo univerzo samo zato, da bi lahko nadzorovala kvaliteto pridobljenih kadrov. Če ne zaupaš nacionalki, ne zaupaš niti pravnemu sistemu in državi, to pa utegne biti nevarno. Medtem ko zakon o medijih prav nič ne okleva pri liberalizaciji lastnine nad mediji, (kot da je čisto vseeno, v čigavi lasti so časopisi, založbe, radijske in televizijske postaje, pa četudi v lasti multinacionalk iz sosednjih držav, samo da je vse skupaj komercialno uspešno), je težnja po razdelitvi RTV prispevka naravnost neuničljiva, pri tem pa nihče ne načenja vprašanja ali ima narod, ki so mu temeljni problem samo še športni prenosi, sploh še kakšno prihodnost.

Vprašali bi se lahko tudi ali ima sploh še kakšno sedanjost (razen športne). Če naredimo še primerjavo: Milošević je z Albanci začel vojne zaradi srbske manjšine na Kosovu; danes v Makedoniji Albanci začenjajo spopade zaradi albanske manjšine, obdane z Makedonci in Srbi. Vojna je divjala, ker Milošević ni pustil Slovenije in Hrvaške iz Jugoslavije v Evropo; zdaj se je Milošević znašel v zaporu in mogoče pride celo v Haag! Toda ali to pomeni, da bo veliko prej prišel v Evropo kot Slovenija, kaj šele kot Hrvaška? Česa vsega bosta še obtoženi Slovenija in Hrvaška, preden ju bo mogoče dokončno obsoditi na so-bivanje z državami Evropske unije in še morebitnimi novimi članicami?

5. del>>>

<<< 5. del

Cena politične spremembe je lahko visoka, lahko pa tudi ne. Če so Srbi res zaradi 50 milijonov dolarjev pripravljeni zapreti svojega nekdanjega predsednika, to kaže samo na dejstvo, da so pripravljeni kupčevati. Če je kdo pripravljen kupčevati, je pač pripravljen na sodelovanje in bo morda še daleč prišel. Ponavlja da bi Srbi zaradi 50 milijonov dolarjev izvedli resnično, pravo in popolno revolucijo svoje družbe, to bi bilo preveč in prehitro! O tem, da Slovenija kupčka z Evropo, in da je pripravljena prodati zdaj to, zdaj drugo nacionalno vrednost ali posebnost, ne moremo dvomiti. Vprašanje je samo cena in pogajanja o njej ter trdnost in klenost Slovencev kot naroda! Tu pride do izraza tudi specifična velikost nekega naroda, ki premore državo, 150. na svetu po velikosti in 140. na svetu po številu prebivalstva. Država ima posebno lastnost: ne zna, ne more in ne upa si vplivati na druge države, narode in manjšine na Balkanu, pa čeprav se je včasih zdelo, da jim je kdaj pa kdaj bila celo za vzor in za ideal!

Združene države Amerike in Evropska unija in Severno atlantska obrambna zveza so se izredno slabo obnesle pri zaustavljanju balkanizacije Balkana. Kako lahko verjamemo, da se bodo obnesle pri varovanju manjšin pred večinami, večin pred manjšinami, posameznih narodov in jezikov pred drugimi narodi in posameznimi jeziki, in pri utrjevanju prava, demokracije in uspešnega gospodarskega razvoja? In kaj naj Slovenija pametnega doseže v Evropi, če tudi na Balkanu ni znala doseči nič pametnega? O čem bom pisal jaz, ko ne bom imel več česa pisati o Slobodanu Miloševiću? Že trinajst let pišem o njem, tako da so mi stari fajli na disketah že propadli, Slobodan pa je še vedno junak svetovnih medijev. Pa naj še kdo reče, da se zločin ne izplača!

SEDMO POGLAVJE

ZADNJIH PETINDVAJSET LET SOCIALIZMA

Podnaslov: »ŠUMI« ALI POZABITI MAMO V SOCIALIZMU

ČEHI. BREŽNJEV. TANKI. Leta 1968 sem posnel kratek film »Lutka« in medtem ko sva ga s Karpom Godino montirala, je Brežnjev zasedel Češkoslovaško in odstavil Dubčka. Bridko razočaranje nad dejstvom, da socializem pač ni postal socializem s človeškim obrazom, se je spremenilo v precej odkrit strah, da so Rusi zasedli tudi Jugoslavijo, čeprav na bolj pritajen, skoraj neopazen način.

Študentske demonstracije, ki so pomladi in poleti tega istega leta divjale tako v Beogradu, Berlinu in Parizu, so vzbujale zelo veliko upanja, da je v Evropi morda mogoče kaj spremeniti in doseči. Nisem se zanesel na študente, študentom ne kaže zaupati. Že vem, po kom vse sem sklepal, da je tako. Takrat so bili študentje, danes so ministri in poslanci.

Leta tisoč devet sto oseminšestdeset je imela Jugoslavija priložnost, da se bistveno spremeni. Vendar ni se spremenila.

Tistega poletja sem odpotoval v Pariz, prišel sem tja kakšen mesec po velikih demonstracijah in ostal sem kakšne tri tedne. Šele desetletje kasneje sem našel na bolšjem sejmu v Ljubljani staro številko revije »Photo«, kjer so bile fotografije, ki so prikazovale, kako izgleda, če po lepo urejenem velemestu demonstrira pol milijona ali milijon mladih ljudi hkrati. In se pretepa s policaji. Tistega leta še nisem redno gledal televizije. Šele dvajset kasneje bom na televizijskih ekranih zagledal milijon ljudi, ki jih je Milošević zbral na sotočju Save in Donave. Ko nimaš televizije, te marsikaj ne moti. Marsičesa ne gledaš v živo. Na primer: politike.

Jeseni leta tisoč devetsto oseminšestdeset ali pa zgodaj spomladi leta tisoče devetsto devet in šestdeset sem srečal drobnega možička z nekakšno bisago ali culico ali vrečko iz blaga. Možiček je postajal po istih lokalih kot jaz in nekaj sto mojih znancev in nenehno je govoril. Izkazalo se je, da je prišel naravnost iz Pariza, da je tam preživel zadnjih štirideset let, da je doma s Krasa, točneje iz Ajdovščine, da je slikar in fotograf in da je bil takoj po vojni scenograf pri Štigličevem filmu »Na svoji zemlji«, ki se je najprej imenoval »V srcu Evrope«, dokler ni prav on, Veno Pilon, predlagal nov naslov.

Če bi mi takrat nekdo rekel, da bo nekoč pisal esej o Venu Pilonu, bi se mi zdelo čudno in neverjetno. Vendar danes moram obnoviti neverjeten vtis, ki ga živahni umetnik naredil name. Ta vtis je bil kratko in malo grozljiv. Vendar zakaj je bil tako grozljiv, je težko zanesljivo opisati. Grozljivost se ni skrivala v drobnem starčku iz Pariza, ampak v predstavi, ki smo jo imeli, jaz in moja zelo obširna generacija, o umetnosti in komunizmu. Posebej pa še o umetnikih našega časa in Ljubljane kot take.

Veno Pilon je deloval idilično. Prijazno in miroljubno se je pogovarjal s komerkoli o slavnih slikarjih in kiparjih, ki jih srečeval v Parizu. Stresal je zgodbe o tem, kaj mu je kateri rekel in kako in kdaj je katerega fotografiral. Kako je srečal na tržnici Picassa in kdo od njiju je koga povabil na kavo. Ves sistem, v katerem smo živeli, je dan na dan trdil, da je z revolucijo mogoče izpeljati veličastne spremembe, doseči in preseči razviti svet, zmagati na vsej zemeljski obli. Veno Pilon pa je odšel iz Ajdovščine po tem, ko je štiri leta vodil očetovo pekarijo. Odšel je leta tisoč devet sto osemindvajset, dve leti po tem, ko so kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev preimenovali v Jugoslavijo.

In Veno Pilon se v štiridesetih letih ni spremenil. Še vedno bi se zlahka ujel s podobo kraških očancev in poljedelcev, seveda tistih iz leta tisoč devet sto osemindvajset. Še vedno je deloval v kričečem nasprotju s kakršnimkoli obiskovalcem bifejem in bistrojev v Ljubljani. Veno Pilon je bil dokaz, da se svet ne spreminja. Da Evropa ostaja vedno ista. Da med Parizom iz leta tisoč devetsto oseminšestdeset in Ajdovščino iz leta tisoč devetsto osemindvajset ni razlike. Še več, da je med njima mnogo stičnih točk.

In da se na primer Pablo Picasso ujema z Venom Pilonom in s kraškimi panoramami izpred štirideset let. Drobni živahni možiček, ki je nenehno govoril o umetnosti, kot da je nekaj naravnega in ne orožje v političnem in revolucionarnem boju, o družbenem sistemu, ki je pač, kakršen je, trd do umetnikov, vendar včasih tudi prizanesljiv in celo nekritično ljubeč, takšen, da jim pušča nekaj svobode! In o umetnikih, da so to povsem navadni fantje, ki hodijo po bifejih in bistrojih in se bratijo z navadnimi ljudmi.

Veno Pilon je bil v popolnem nasprotju z največjim slovenskim pisateljem tistega časa, energičnim Tonetom Svetino, v nasprotju z destruktivnim in tako rekoč družbi nevarnim pesnikom Tomažem Šalamunom, v popolnem nasprotju s študenti,ki so v Beogradu vpili, naj se predsednik Tito umakne, potem pa so se nenadoma pustili prepričati, da pretiravajo in da je bolje, če nehajo demonstrirati in kar naprej vdano študirajo. Sploh pa ni bilo jasno, kako se lahko komunizem vojskuje na Čehoslovaškem za svetovno prevlado in kako bo Jugoslavija zdaj, zdaj znašla brez kronskega dokaza, da ima prav vsaj v eni točki, namreč, da je povsem možen socializem s človeškim obrazom.

V tistem času (leta 1968) je imel Veno Pilon tudi razstavo. Ne tako imenitno, kot jo ima letos leta 2002 v Moderni galeriji. Razstava je še stopnjevala vse tisto, kar nam je umetnik povedal ustno v »Kavi« in »Slonu«. Veno Pilon je naslikal očeta, mamo, sestro, še eno sestro, vse čisto očitno prebivalce majhnega naselja na Krasu. Vendar tudi znani Slovenci in znani Parižani so bili naslikani kot preprosti in zdravi podeželani, s krepkimi potezami, ki so izražale istočasno Pilonov smisel za humor in značajsko čvrstost portretirancev. Na risbah in slikah se pozna, da portretiranci verjamejo predvsem sami vase, nekoliko manj pa v svetovno zgodovino.

Takrat že nekaj let nisem več pisal likovnih kritik, pač pa sem pridno pisal filmske kritike. Filma si nisem predstavljal brez zgodovine in politike, tako kot se to dandanes dogaja mladim režiserjem. Zato mi leta tisoč devet sto oseminšestdeset ni bilo jasno, kako velik slikar je Veno Pilon. Kako je pravzaprav pomemben za razumevanje Evrope. Današnje, združene.

Nikjer namreč ni rečeno, da bi študentje, ki so tistega leta v Parizu klicali na pomoč Marksa in Mao ze donga, razumeli izjemnost Pilonovega brezčasnega in mimo prostorskega občutka za življenje. Veno Pilon je iz vodje očetove pekarne v Ajdovščini napredoval do fotografa znanih umetnikov in njihovih del v Parizu in je slikal samo še ob nedeljah. Najbrž nikoli ni vedel, da je za Slovence iz leta oseminšestdeset tako izjemno fantastična prikazen. Včasih pa se mi je zdelo, da sluti.

Prav prekleto sumničav je postal. Vrtal je in vrtal in hotel zvedeti, kaj na njem je tako strašnega. Tako kot smo se mi zadovoljevali z njegovim zabavnim videzom, z videzom, ki nam je groteskno simboliziral Evropo in ironiziral vse tisto ogromno, kar smo sklenili doseči, Veno Pilon ni verjel, da ne skrivamo tajnih zarotniških naklepov proti čisti umetnosti in proti Evropi kot navadni globalni vasici malomeščanov in poljedelcev.

Pol leta pred tem sem ves honorar za prvo pesniško zbirko potrošil v Parizu in nisem mogel vzeti samo obeh bratov, ker nam niso dali viz kar tako, da bi lahko šli z avtoštopom, vozovnico za vlak pa sem lahko kupil eno samo. In v Parizu sem res videl likovno umetnost nekaj zadnjih stoletij, posebno pozorno sem si ogledal dela ravno tistih slikarjev in kiparjev, ki so bili desetletja Pilonovi znanci in sosedje. Vendar v Parizu nisem srečal Vena Pilona. Tako kot več ali manj nisem opazil sledov velikanskih demonstracij. Srečal sem ga šele v Ljubljani in srečeval sem ga še do leta 1970, ko sem slišal, da je umrl. Vmes so se Američani izkrcali na luni in vojna v Vietnamu je trajala in trajala. In demonstracije proti vojni in razvoj rock en rolla!

Tudi umetnost v Jugoslaviji, posebno še filmska in literarna, je dajala vtis, da pelje človeštvo do novih in novih sprememb. Spomin na Vena Pilona me je spremljal zgolj kot opozorilo, da je potrebno biti previden. Z umetnostjo in politiko človek nikoli ni dovolj previden. Človeštvo pa sploh ne!

Na razstavi v Moderni galeriji leta 2002 zvem, da je Veno Pilon bil tudi vojak v prvi svetovni vojni, ujetnik v Rusiji in da se je takoj po koncu vojne vrnil domov. Tudi v Sibiriji je - po risbah in karikaturah sodeč - doživljal sebe in svet tako kot nekoč kasneje na Krasu in še kasneje v Parizu. Pravice, da je takšen, kot pač je in da upodablja ljudi, kakršni se mu pač zdijo, vsekakor pa takšne, da so podobni njemu samemu, preprostemu miroljubnemu ljubitelju sončnih zahodov in vaških ulic z drevesi.

Kaj tako strašnega je vendar narisal ta Veno Pilon? Narisal je svet brez vojn, revolucij in fašizma. (Kaj šele komunizma in Miloševića!) Narisal je svet ljubiteljev umetnosti, slik, kipov, fotografij.

Kako je mogoče pozabiti mamo v socializmu? Prav podobno mogoče, kot izgubiti se v zanikrnem bifeju »Šumi«. Televizijski dokumentarec Karpa Godine predstavlja prvi kolikor toliko resni poizkus slovenske kulture, da se vsaj simbolično sreča s preteklostjo. Po kulturnem šoku ob spremembi sistema in nastanku nove države, je slovenska kultura kratko in malo crknila. Več ministrov si je sledilo brez posebnih rezultatov, prav tako več generalnih direktorjev na televiziji, vendar nobena zvrst umetnosti, ne književnost, ne gledališče, ne film in posebej ne televizija niso pokazale prav ničesar novega in uporabnega. Tudi Karpo Godina je že prej snemal osladne dokumentarce nadvse podoben temu, ki ga je zdaj posnel o lokalčku, imenovanem Šumi. O Šumiju, skratka. Razlika je samo v preprostem dejstvu, da jih takrat ni snemal v kulturni puščavi in je povrhu vsega pač veljal še za družbeno koristnega, dobrohotnega izzivalca družbe in je prejemal nagrade in bil hvaljen. Vendar tudi tako preprosto nizanje spominov za pripadnike neke generacije nekoliko odpre zatohlo, nekulturno slovensko vzdušje, kjer pač vlada vulgarni prvobitni kapitalizem in za kulturo ni prostora, ker posameznikov, pa če so moški ali ženske, ni mogoče dovoljevati, da bi imeli kakšno posebno, specifično mnenje. Dovoljen je samo korporativizem strank in morda še organizacij civilne družbe. Za kakšno individualno izražanje osebnih mnenj pa ni prostora, ni pravne osnove, ni ne zakonov, ne predpisov. Leta 1999 v Sloveniji ni več umetnikov, ker jih pravni sistem ne dopušča in ker jih z obstoječimi sistemi finansiranja pač ni mogoče finansirati. Ne vem, če sem dovolj jasen. Vendar Hollywood, kakršen že je, ni mogoče uskladiti z Jambrekom, Janšo in slovensko ustavo in Vesno Čopič in statutom RTVja. Po mnenju filmske trdnjave imenovane Hollywood je slovensko pravo neumnost, slovenska ustava in slovenska država pa sta neuporabni za produkcijo kakršnekoli kulturne ponudbe. Slovenija je pač kvečjemu porabnik in plačnik kakšnih dotrajanih opernih zvezd in vesten nakupovalec filmov.

Kakšno zvezo imajo te ugotovitve s televizijskim dokumentarcem Karpa Godine? Mar samo to, da so obiskovalci Šumija imeli deloma status svobodnih umetnikov, kakršnega danes pravzaprav ni več in da so večinoma prejemali denar s pomočjo Kulturne skupnosti, ki jih je pač kolikor toliko redno dobrohotno finansirala pri njihovih avantgardnih početjih? Da. Karpo Godina je socrealistični mislec neke preteklo dobe. Zato se seveda ne vprašuje, kako je nastal Šumi, zakaj je nastal Šumi in seveda mu niti na kraj pameti ne pride, da bi se povprašal, kdo je bil pripravljen leta in leta plačevati mlade ljudi za postopanje ob šanku v precej bedni luknji in jih prenašati takšne, kot so pač bili, čeprav so bili vsekakor smetana družbe, vsaj bodoča, in kako sploh je do tega pojava, imenovanega Šumi, prišlo?

Če se ne motim, se nihče ne vprašuje, ali so iste sile, ki so bile sposobne proizvesti fenomen skupine Laibach, fenomen skupine Avsenik, fenomen Franeta Milčinskega - Ježka, zagrešile še kdaj kakšen podoben neznosen proti-kulturni zločin?

Začeti moram v Mariboru v sivi davnini. Mladeniči iz moje ulice so igrali tenis na Braniku, za leto štirideset so načrtovali uvedbo slaloma in veleslaloma na našem, nemškem Pohorju, ki bi pač pomenilo približevanje pravi, evropski civilizaciji. Posebno so si želeli, da bi slalom vozile ženske, ženske tega časa so pridno igrale tenis, veslale in drsale in sploh bile zelo prilagodljive, vendar smučanje med količki jih je preveč vznemirjalo. Da bi si ga upale privoščiti.

No, pa so fantje z naše ulice odšli pred Moskvo, pa pred Stalingrad, pa nekateri so se vrnili, vendar ne v najboljšem zdravstvenem stanju. Zdaj so seveda pohiteli v eno samo

Nacionalsocialistično stranko, če bi vstopili, prej sploh ne bi prišli na rusko fronto, ker nacisti pripadnikov stranke niso pošiljali na fronto. Kasneje sem dolga leta poslušal jadikovanje raznih mam, ki so jih sinovi padli ali pa zbežali v Nemčijo, kjer so stare borce iz Rusije koristno uporabljali, pa ne za profesorje, ampak pač kot se pač stare borce da uporabiti. Takrat sem spoznal zlovešči stavek: »Pozabiti mamo v socializmu!«

Ta stavek je namigoval na nekaj zelo grdega. Ženica, ki me je ustavila na naši ulici in me prav dolgo gledala, je rekla: »Moj sin, kako strumno je korakal, kako ponosno udaril s petami škornjev, mišica pri mišici, ni bil tak pezde kot ti, čeprav ga niso vzeli v SS, pa je moral h Gestapu, zdaj pa je Maribor poln samih nesnag, kam smo prišli?«

»In kje je vaš sin, » sem vprašal previdno.

»Kje? Avtomobile prodaja v Nemčiji! Ubožec je sam, brez mame!«

V kasnih šestdesetih in sedemdesetih letih je divjala vojna v Vietnamu. Ameriški imperializem je igral svojo umazano igro, kot je to vedel povedati kitajski tisk. Hippiji so puščali mame in očete v Evropi in Ameriki in rinili v Indijo in Tibet. Pustiti mamo v Evropi ali Ameriki je veljalo za primerno in čudovito. Obveljalo je mnenje, da so mame v Zahodnem svetu na toplem in varnem. Tudi je veljalo za primerno, da se mladenič ali mladenka poda v daljen kraje, si privošči nekaj preprostega življenja, etnografije, vegetarijanske hrane in nekaj malega drog. Malomeščani zahodnega sveta so od nekdaj menili, da je običajna zahodna merila potrebno kdaj pa kdaj malo prekršiti, ker se ravno iz takšnih kršiteljev kasneje kot metulji iz bub razvijejo dostojni malomeščani.

Bolj kot so se vračali mladeniči iz Vietnama, pa naj so bili na vozičkih ali samo berglah, bolj se je v Združenih državah, tej zibelki zahodne civilizacije, razširjal fenomen starih borcev, fenomen veteranov, ki so žrtvovali zdravje za visoke cilje in v boju proti mednarodnemu komunizmu in vedno bolj so ti borci prebujali vest in občutek krivde v srcih brezštevilnih brezskrbnih otrok cvetja.

Tu je prišlo do nekaterih nepremostljivih nasprotij v kulturi. Glasbena in filmska industrija sta izmenično sledili otrokom cvetja, uporniškim študentom in hrabrim vojakom in nadaljevali z invalidi in narkomani in vsi vemo, kako se je Vietnam končal še mnogo bolj sramotno kot v samem Vietnamu, prav tam, kjer je naredil še veliko več škode: na svetovnih filmskih platnih.

Medtem ko so se ameriški mladeniči borili v Vietnamu, je ameriška vlada morala izkoristiti enkratno priložnost in vse civiliste tega sveta prikazati kot slabotne, nemoralne, vprašljive, nedostojne. Ne samo, da so se iz meseca v meseca povečevali trume študentskih protestnikov, povečevale so se trume otrok cvetja, ki so drli na razne kultne točke sveta motit avtohtone kulture.

Tudi Ljubljana je nenadoma postala središče mladih Evropejcev, potujočih proti vzhodu. Najbrž nikoli v zgodovini ni toliko mladih Zahodnjakov zašlo v zaspano in dolgočasno in polizano Ljubljano. Prikazali so se tudi čudni posamezniki, so kar delili razna sintetična omamna sredstva, da trave niti ne omenjamo. Ne vem se spomniti, da bi bilo potrebno kaj prida kupovati - hašiš in lsd sta začela izpolnjevati najdrznejše sanje jugoslovanske delilne ekonomije. Samo razdeliti jih je bilo kdaj pa kdaj potrebno in že je napočil čas popolnega socializma. Mogoče vedno organizatorji tihotapljenja drog na podoben način osvojijo tržišče. Mogoče pa tudi, da se je imperialističnemu tigru bilo potrebno malo potruditi in destabilizirati klena načela sivega socialističnega vsakdana.

Na Češkem, v Pragi, v slavni gostilni »Pri Fleku«, so sedeli tipični bradati hippiji ob pivu in si med debatami nazdravljali, v Ljubljani pa je to v hipu bilo precej drugače. Gostilna Pri Mraku in še bolj gostilna Koper sta se znašli pred nezavidljivimi finančnimi rezultati. Najštevilnejši obiskovalci so si trumoma razdeljevali travo in naročali čaj z limono.

Ko so pri Kopru poskusili z novim natakarjem, je prišlo do resnih zapletov. Recimo, da je bilo takole. Vstopil je Gregor Strniša in ker je bil slučajno prehlajen, je naročil planinski čaj. Novi natakar ni upošteval dolgoletnih zaslug pri uničevanju vina in ga je postavil pred vrata. Prišel je ravnokar ozdravljeni Peter Božič, sveže rožnat v lica in zvest visokim Rugljevim idealom naročil čaj z limono. Slabo se mu je godilo. Prišel je Mate Dolenc, s trdnim namenom, da že predpoldne opije za kaj takega primerno ljubiteljico svetovne književnosti, vendar natakar ga je kar napadel: »Vidva nameravata naročiti čaj ali ne? »In ko je ljubiteljica književnosti zastokala: »Kaj toplega bi se prileglo, aha, morda čaj!« je bilo konec lepe priložnosti. Kako to vem? Ko sem prišel v slavno restavracijo Koper na golaž, so mi kar pri vratih grozili, da ne smem naročiti čaja in ko sem rekel, da bi golaž in liter črnega, kot vedno, je natakar obupano zabevskal: »Vina sploh več ne točimo, ne vem, katere barve je tisto, ki ga imamo na zalogi!« Pa sem se zahvalil in odšel drugam.

Ustanovitev Šumija v mednarodnem hippijevskem sijaju je bil samo poizkus prisiliti množico mladih kadilcev trave, da naj svoje kupčije prirejajo stoje ob čajčkih in šnopčkih in naj ne motijo običajnega prometa v tradicionalnih gostilnah s prti in jedilniki in dostojnimi gosti. Moramo reči, da se je zviti plan zahrbtnih vodstev gostinskih podjetij in njihovih samoupravnih organov kar dobro posrečil. Če izvzamemo, seveda, da je pomanjkanje običajnih normalnih mladih pivcev in jedcev pomembno zmanjšali običajno promet v gostilnah. Šumi kot Šumi se prikaže kot stranski produkt vojne v Vietnamu, agentov CIE, pa seveda tudi UDBE, pa seveda tudi samoupravljanja.

Selekcija med gosti pa je potekala po principu avtohtonosti.

Študentje ali dijaki, ki niso bili iz Ljubljane, so morali kdaj pa kdaj kaj pojesti in jim je zavijanje v lokal s čajem in žganimi pijačami bilo rahlo odveč, se pravi, je Šumi postal drugi dom tipičnih avtohtonih Ljubljančanov, tistih mladih, ki so tudi med študijem živeli pri starših in so se na čajček pač lažje izmuznili kot na popivanje. Šumi se je pokazal koristen pri vseh tistih mladih, ki so si že nadeli zakonski jarem, ubežati soprogi ali soprogu samo za hip, samo za srečanje s prijatelji je pač enostavneje kot reči: zdaj grem na poslovno kosilo.

Še važnejšo vlogo odigra pri vsej stvari Socialistična zveza delovnega ljudstva in seveda nepozabna Kulturna skupnost. V času po vdoru Brežnjeva na Češko leta 1968 in še bolj po zlomu Kavčičevega liberalizma leta 1972 in še bolj po uvedbi Zakona o združenem delu in nove Jugoslovanske ustave leta 1974 je bilo potrebno ponuditi mladim vsaj kulturo in ker je mladim kulturo na razne načine in v raznih oblikah, tudi disidentskih, ponujala vsa Jugoslavija, si je bilo potrebno kaj izmisliti tudi v Ljubljani.

Kaj je bilo lažjega kot gledališke predstave, ki so že dolgo vznemirjale Slovence s prenašanjem francoskih miselnih tokov, nadomestiti s čim lahkotnejšim? Kaj je najnujnejšega kot filme, ki so vseeno prišli še tudi v petdeset tujih držav, če ne to, pa vsaj v vse jugoslovanske republike, nadomestiti z eksperimentalnimi dokumentarci, ki bodo krožili po tujih festivalih in pričali, kako napredna je neuvrščena Jugoslavija, občinstvo pa jih ne bo nikoli videlo, posebno še najštevilnejše televizijsko občinstvo? Pupilija Ferkeverk in sladki in oh, tako otročji mladi pesniki, kako lepo se je to slišalo in kako dobro se je obneslo!

Nič ni lepšega, kot študente, torej bodoče ekonomiste, pravnike, filozofe, politologe pospraviti med alkoholike, klošarje, otroke cvetja, iskalce seksualnih doživetij. Če pa vse tiste, ki bi morda bili sposobni kaj reči o političnem sistemu in njegovi prihodnosti, povežeš s kulturniki, dobro negovanimi in vzdrževanimi, vendar planirano neuspešnimi, si že dosegel dovolj.

Vsaj v Šumiju, v mednarodnem centru Ljubljane, med gostim cigaretnim dimom je leta in leta vladala borza lahkih drog, statiranja v kulturnih dogodkih, izmenjava vedno manj privlačnih in atraktivnih partnerjev, ženitna posredovalnica za nujne primere.

Šumi je postal neznosen. Histeriki so se drli na vsakogar, ki jim ni ustrezal po videzu in smradu. Nekaj izjemno nervoznih natakaric pa je z močnim kričanjem servisiralo precejšnjo gnečo in sililo odrasle ljudi brez denarja, naj vendarle kdaj pa kdaj kaj naročijo. Če si pa hotel kaj naročiti, je takoj deset tipov hotelo kaj proslavljati na tvoj račun. Ker me je vedno zanimalo samo ono drugo, namreč, da jaz proslavljam na račun koga drugega, mi kultna in nadvse patetična podoba Šumija pač ne pomeni kaj drugega kot še eno nepotrebno izmišljotino ameriškega imperializma, ki je »… tako vztrajno, vendar zaman vojskoval gnusno vojno proti svetovnemu komunizmu,« kot je to v svojem govoru na Kongresu Zveze Kitajskih komunistov omenil tovariš predsednik Mao ze dong.

Kdo bi takrat, pred četrt stoletja, pomislil, kako se bodo mili sopotniki in gojenci socializma morali kdaj spreminjati v načelne anti-komuniste ali celo načelne liberalce.

Atila, hunski vladar, je v šestem stoletju vladal vsemu Balkanu in skoraj vsej srednji Evropi. Ker so njegovi ministri in generali pripadali štiridesetim različnim narodom, so se sporazumevali predvsem ustno. Zapisnike in diplomatska pisma in odločbe so pisali grški pisarji. Ti so včasih prejeli kakšno podkupnino in včasih jih je Atila tudi ujel pri tem početju in primerno kaznoval. Ker niso imeli skupnega jezika, niti ne kvalificiranih prevajalcev, niti ne vemo, kakšne zakone so imeli. Država jim je ne samo razpadla, izginila.

Brez zakonov niti pridelovanje in prodaja vina ni možna. Brez zakonov je možen alkoholizem, nikakor pa ne boj proti alkoholizmu! Brez države oblast lahko ljudi ubija, nikakor pa ne more brez nevarnosti uvesti evtanazije! Kolikor nas učijo mediji v zadnjih desetletjih, je biti terorist ne samo nevarno, ampak tudi zelo nezdravo!

OSMO POGLAVJE

ŠE EN MODEL: ŽIVALSKI VRT

Podnaslov: MEDIJI IN OSAMOSVAJANJE SLOVENIJE

Slon v ljubljanskem živalskem vrtu vidi v nedeljo nekaj tisoč ljudi - mladih, starih, celo na stotine dojenčkov. Vendar nikjer ne vidi niti enega slona, ker je v tem živalskem vrtu samo on slon.

Ravno model živalskega vrta je tisti, ki ga mladi starši tako radi kažejo dojenčkom in predšolskim otrokom. Nič ni primernejšega, kot najmlajšim pokazati, da so nenavadne živali lepo skrbno spravljene na varno za rešetke. Poleg tega ni dovolj, da starši otroku kažejo leva in mu govorijo: »Vidiš, velika muca!« Potrebno je stopiti še korak dlje in dokazati, da so živali kot skupnost varno pomanjšane na posamezne vzorčne primerke.

Tu nastopijo razlike. En lev, en slon in en nosorog so pač posledica velikih stroškov nakupa in vzdrževanja. Zgolj varčnost nalaga živalskemu vrtu, da ne prikazuje celih slonjih čred, ampak se raje zadovolji s kakšno čredo kozorogov. Prav je, da otroci opazijo, kako tudi živali živijo v skupnosti, imajo mame in očete in mladičke, ki jih je potrebno nadzorovati, paziti in vzgajati.

Naslednji moment najdem pri medvedih, risih in volkovih. Domače živali iz domačih gozdov lahko živijo tudi v mestu, v Živalskem vrtu, ker je naša civilizacija dovolj sposobna, da poskrbi zanje, jih hrani in napaja in jim omogoča vsakodnevne sprehode. Civilizacija, ki je sposobna poskrbeti za volkove, medvede, rise, lahko mimogrede prepriča še tako trdovratnega otroka, da je sposobna poskrbeti tudi za njega. Še več! Ob tako ganljivih prizorih, ki nastanejo, ko paznik s traktorjem razvaža seno in meso in sadje, otrok zanesljivo spozna, da so kakor velikanske zveri tudi njegovi starši na varnem in preskrbljeni!

Lahko zaključimo, da ljudje ljubimo živalske vrtove, ker se nam v življenjskih sanjah prikazuje ves svet kot skrbno urejen živalski vrt? Je potem podoba raja samo izpopolnjena vizija živalskega vrta?

Prav gotovo je bilo na Noetovo barko mogoče spraviti samo dobre ljudi in dobre živali in tudi za vsak raj in vsak živalski vrt in za Evropsko skupnost in Severno atlantsko obrambno zvezo, je potrebno opraviti neko selekcijo. To ni nič slabega. Šole, športne reprezentance, pevski zbori - vse počiva na selekciji. Ne na naravnem izboru, ampak na premišljenem, skrbno načrtovanem in utemeljenem izboru.

Kaj pa je žival v živalskem vrtu kaj drugega kot radijsko, televizijsko, časopisno poročilo o redki tematiki iz oddaljenih krajev? Tako kot se živalski vrt zastonj trudi, da bi bil podoben prijaznemu stanovanjskemu naselju ali celo letoviškemu naselju, tako se živali zastonj naprezajo, da ne bi bile podobne muzejskim eksponatom, razstavljenim umetninam, radijskim, televizijskim, časopisnim poročilom in seveda ne nazadnje reklamnim oglasom. To vidimo tudi po tablicah z imeni sponzorjev.

Naša kultura, to je, kultura živalskih vrtov, skrbno uporablja model živalskih vrtov tudi in ne samo tudi, ampak predvsem - v svetu medijev. Vedno je v istem času potrebno imeti samo eno vojno in to skrbno izbrano vojno iz še nedotaknjenih, eksotičnih krajev. Ali iz krajev, o katerih po nemarnem dolga desetletja nismo govorili. Tudi ni mogoče kar tako po nepotrebnem vsak dan govoriti o križih in težavah prav vseh narodov. Tudi publiko bi utrujalo. Mediji potrebujejo samo nekaj držav, nekaj narodov in samo nekaj politikov s politične scene takšnega izbranega naroda. Če že mediji usmerijo vso energijo na krizna žarišča, potem jo morajo usmeriti na prave, avtentične posameznike narodov s kriznih območij.

V medijih zlepa ne pridejo na vrsti vsi narodi in vsi politiki, jasno je, da kakšna država, kakšen narod in kakšni politiki zlahka zamudijo svojih petnajst minuta slave. Jasno je, da se ravno novinarji, ti gospodarji medijev in zatorej gospodarji senc, morajo truditi, da velikost, prava barva, izjemna oblika, redkost, čistokrvnost in dragocenost posamezne države pride do izraza. Ker brez države, ki je po srcu dobra, prijazna do otrok, turistov, živali in beguncev, posebej pa še do sosedov in manjšin, tudi ni zanimivih politikov. Takih, da bi se splačalo pisati o njih. Ali jih celo razkazovati.

Pripovedovanje zgodb, opisovanje naravnih katastrof in prometnih nezgod, zločinov in popotovanj se sproti spreminja v književnost, samo, da je dovolj časa in volje za dramatiziranje, komentiranje, izpostavljanje podrobnosti, ilustriranje ali celo zvočno opremljanje. Ne samo, da sta film in televizija nadomestila književnost, ravno film in televizija sta iz književnosti naredila ocean poročil in reklam in senzacij, v katerih se vsak dan utaplja vsak posameznik v razvitih državah. Ko pa je na razpolago toliko posnetkov, toliko sličic in še toliko glasbe, so se mediji spremenili v eno samo prevajanje.

Ljudje hočejo poleg redkih dogodkov videti in slišati tudi največje svetovne politike. Ti politiki odgovarjajo na vprašanja in tu je potrebno prevesti vprašanja in odgovore. Da bo vprašanje na vsakem od različnih medijskih programov zastavljeno v različnem jeziku, torej prevedeno, je jasno. Je pa tudi jasno, da se bo politik prikazal s pravo podobo in del odgovora povedal v svojem jeziku. Vendar, sledili bodo podnaslovi ali prevod, komentar pa bo na koncu zanesljivo že v desetinah tujih jezikov.

Od politika ostane zanesljivo pristna samo še slika v naravnem okolju in morda še nekaj glasu. Tako pa politik (ali kdorkoli od pomembnih) nenadoma ni več daleč od leva v živalskem vrtu, ki ga starši kažejo dojenčku in razlagajo: »Glej, velika mucica! Glej, veliki mjaumjau!«

Če hočeš kakršnokoli izjavo posneti v radijski ali televizijski tehniki, jo moraš najprej kvalitetno prevesti, potem pa jo je potrebno montirati, jasno, odstraniti tiste dele posnetka, ki se niso posrečili, tekst je potrebno zapisati, popraviti morebitne napake, spet prevesti, pregledati in spet popraviti morebitne napake, potem pa spet prebrati in potem vse skupaj spraviti še v program...

Ob vsakem večjem konfliktu, vojni, na primer, postaja radio konkurenčen televiziji ali jo celo prehiteva samo zato, ker vsaka radijska postaja lažje prevaja agencijske vesti v najrazličnejše jezike, jih opremi s komentarji in na ta način razsvetljuje prebivalce majhnih držav in narodov. Ne rečem, da so nenehna prevajanja vprašanj in odgovorov iz velikih jezikov v male in iz malih jezikov v velike, prikrita oblika cenzure. So pa najbrž nenehno iskanje izbranih živali za izbrane kletke v izbranih živalskih vrtovih. Če je vsaka beseda v poročilih stokrat pretehtana, je svet nujno urejen in olepšan in nenadoma so levi, nosorogi in sloni umiti in počesani.

Nekateri narodi pa so nenadoma boljši po srcu in še uspešnejši obenem , drugi narodi pa kar izginejo in se raztopijo in je kvečjemu mogoče rešiti izmed njih kakšne redke, dobre posameznike.

SLOVENSKA POMLAD (članek, objavljen na Valu 202 in v ljubljanskem dnevniku »Dnevnik« 20. 11. 1994).

Odbor državnega zbora za raziskavo afere JBTZ zapravlja čas in denar davkoplačevalcev. Afera JBTZ je bila pač sleparija. Marsikaj v tedanji republiki Sloveniji je bilo pač nekaj takšnega.

Nekega davnega leta o se v znani ameriški organizaciji (CIA?) spomnili, da bi naj postal novi predsednik kakšne socialistične države kakšen dramatik. Vendar moral bi prej vsaj štiri leta trpeti v zaporu.

Tako sem nekega večera po sestanku društva PEN presenečen opazil, kako nekaj mojih starejših kolegov prepričuje Josipa Vidmarja, člana predsedstva republike Slovenije, naj prepriča slovenski politični vrh, da bi nekoga od penovcev oblasti zaprle. Za štiri leta. Da bi kasneje postal predsednik. Ko sem opazil, da hočejo zapreti kakšnega dramatika, sem se takoj prijavil. Da ne bi kje izbrali Partljiča. Ko nisem uspel, sem omenil Vladimirja Gajška in Tomaža Šalamuna. Ampak so že omenjali mladega časnikarja iz Maribora, mladeniča, ki, kar velja poudariti, takrat sploh še ni pisal dram. Starci se niti imena prvi hip niso spomnili! So rekli, da že vejo, kakšen zločin bo naredil, prinesel bo preko meje knjige o pobitih v Rogu, in so rekli: ime gor, dol, saj poznamo naslov njegove knjige: Balada o bledem hudodelcu. Ko so Draga Jančarja kmalu po tem zares zaprli, se je izkazalo, da nekateri od starejših penovcev niso razumeli, zakaj gre. Začeli so ga reševati iz zapora! Tako kot tega niso hoteli, n.pr.: v primeru Viktorja Blažiča. Ni vsakdo, ki te reši iz zapora, tvoj prijatelj! Če bi Drago Jančar lepo sedel štiri leta, bi zdaj ne bilo sitnosti z drugimi predsedniki! Države, seveda!

Ravno možje iz PENa so se po nalogu takratnega slovenskega vodstva dogovarjali z Dobrico Čosićem, naj prepriča Srbsko akademijo znanosti in umetnosti, posredno pa še srbski vrh, kar je potem zelo kmalu pomenilo samega Slobodana Miloševića, da bo Srbija najboljše in najbolj zanesljivo uničila Hrvaško, če bo Sloveniji dovolila, da se odcepi. Dogovor je uspel. Vendar, ko je nekega dne srbsko vodstvo poročilo slovenskemu vodstvu, naj nemudoma odkrije koga, ki bi izdal kakšno vojno tajno in potem tega človeka zapre, da bo tako sprožen proces demokratizacije, so nalogo podtaknili dobrodušnemu in dobrovoljnemu Jožetu Smoletu. Njegov človek je tekal po Ljubljani in spraševal, koga naj zaprejo. Naletel je name, vprašal me je, kaj menim o projektu številka ena: za rešetkami bi se naj znašli Veno Taufer, Rudi Šeligo, Spomenka Hribar. Iz zapora bi jih pa naj reševala Peter Božič in Tine Hribar. Pobesnel sem. Ne zapirajte pisateljev, spet se jim bo nos dvignil do nebes! Spet se bodo napihovali. Kaj nimate druge variante? Agent je rekel, da je druga varianta resnično bedna. Zaprli bi naj urednika Mladine Roberta Botterija, pa dva urednika spominov Staneta Kavčiča – Igorja Bavčarja in Janeza Janšo. Ampak, je poudaril: Kdo bi se sekiral zaradi teh treh? Tudi te tri bi naj reševal iz zapora Peter Božič, tokrat ob pomoči Spomenke Hribar. Poglobil sem se v vprašanje in svetoval: nikoli ne zapirajte treh, ampak zaprite vsaj štiri. (Banda štirih – zveni lepše)! Tudi naj Božič za božjo voljo nikogar ne rešuje iz zapora! Pač pa naj uglajeni in umirjeni Igor Bavčar organizira večjo, številno skupino občanov, ki se bodo sestajali , prirejali tiskoven konference in pisali proglase! Doovlj je, da zaprete njegovega najboljšega prijatelja Janeza Janšo, to je tako lepo, princip »en prijatelj rešuje drugega prijatelja«, »brat« »brata«. In koga naj zapremo skupaj z Janšo? Je vzdihnil agent. Vedel sem, da je tovariš J.V.Stalin naročil: zapirati je potrebno zgolj in samo revolucionarje in zgolj in samo sodelavce tajnih služb. Izbira ni velika. No, sem rekel, zaprite kakšne provokatorje, vseeno koga, samo, da imajo oči kot veverice ali mladi zajci: to ljudi gane. Agent je rekel, da so mnogi proti zapiranju Janše. Mladenič ima dobre zveze in bi lahko postal nevaren. »Saj ga ne boste dali za obrambnega ministra!« sem rekel. Agent pa v smeh.

No, tri tedne kasneje so Janšo zaprli. Potem še ostale tri, prav zanimalo me je, na koga se bodo vse spomnili. Vojna tajna, za kakršno sem slišal tri tedne prej, se je malenkost spremenila. Dokazi so postali še bolj slaboumni. Ko je divjalo dogajanje na Roški in je Odbor neprestano zasedal, sem na prehodu za pešce pred Turistom srečal Cirila Zlobca. Rekel je: »Kakšen propagandni učinek! Kakšen napredek demokracije! Ves narod pokonci zaradi enega brezveznika!« Potem mi je pojasnil, kako se je za mojo varianto ogrel X, znameniti politik, in kako mu je Y, drugi znameniti politikm prevzel idejo, ker je menil, da je prvotni avtor scenarija kakšen Maček ali Dolanc ali kdo takšen. »Vsi smo bili mnenja,« je rekel Zlobec, da je ta varianta najhujša neumnost, ampak glej, kako lepo uspeva! Vljudno sem pripomnil, da sem ogorčen, ker spet nihče ni hotel zapreti mene. Jaz si pa tako želim postati politik. »Nič ne skrbi,« je rekel Zlobec. »Ko bo demokracija, bo še zabavno!«

Bilo je. Izbruhne vojna. Marjan Jerman mi reče: »Greš z mano na Vrhniko, tanki bodo napadli?«

»Prej moram ženi povedat, da odhajam v ljuti boj, samo trenutek, takoj bo prišla iz zelenjave!«

»Ne morem čakati niti minute, mudi se,« je rekel Marjan Jerman, novinar Vala 202. »Ob štirih bo Zmago Jelinčič, grozni in strahoviti nacionalist, naredil junaško dejanje, uničil bo tank, ne smem zamuditi intervjuja!«

»No, pa nič,« sem rekel. »Bom počakal na naslednjo vojno!«

Kdo bo Hrvatom razložil, da je bilo šest mesecev pred referendumom o osamosvojitvi jasno, da se bo vojna dogajala v Bosni in da nikoli ne bo vojne med Hrvati in Srbi, no, mogoče samo nekaj dogajanja zaradi obeh predsednikov, da sta si utrjevala položaj? Končno bo potrebno povedati, da je bil tudi Vukovar sleparija.

Da je bila vojna v Bosni zgolj slab ameriški humor, zafrkavanje nespametnih Evropejcev, to je morda tudi že komu jasno.

AMERIČANKA. Leta tisoč devet sto devetinosemdeset in v prvih mesecih leta tisoč devetsto devetdeset sem v enajstih mesecih napisal štiri romane in so mi začeli zatekati sklepi na prstih, zato sem se bolj in bolj usmerjal v politiko. Bil sem izvoljen za poslanca v Zbor združenega dela, vendar nisem se še zaposlil v skupščini in nič pametnega se še ni dogajalo, Spomenka Hribar, predsednica poslanskega kluba, je rekla, najprej se moramo sestati, izvoliti vodstvo, potem moramo oblikovati odbore in komisije, da bomo lahko začeli z delom. S pravim delom namreč. S spreminjanjem sistema in družbe. Na kraj pameti mi ni prišlo, da ne bi verjel tistega, kar sem verjel že od malega, namreč, da je najvažnejša naloga politikov spreminjanje sistema in družbe, se pravi, revolucionarna dejavnost.

Nekega lepega dne mi je telefoniral Kaminsky, član izvršnega odbora moje takratne stranke, Slovenske demokratske zveze. Telefoniral mi je, kako je dan prej peljal ameriško novinarko na Ljubljanski grad in ji razkazal panoramo mesta, novinarka pa je izrazila željo, da bi se srečala z mano, znanim piscem člankov.

Naslednji dan sem se sestal za Američanko, v restavraciji hotela Union mi je naročila cocacolo. Spremljala jo je prevajalko, ki pa je govorila srbsko, zato sem pomislil, da gre za zaroto srbskih obveščevalnih služb in sva z Američanko prevajalko poslala na sprehod. Potem sem pomislil, da končno tudi ameriška novinarka lahko dela za znameniti KOS, protiobveščevalno službo ali kako se ji je že reklo, ampak ker sem se odločil, da bom govoril samo tisto, kar tako ali tako vsak mesec pišem za Ljubljanski Dnevnik, sva lahko v miru začela.

Rdečelična novinarka Jenny, bila je iz Teksasa, je izvlekla računalniške izpise raznih tujih agencij. Poročale so, da sem napisal v nekem članku, kako je Milošević fašist in da bo prišlo do vojne na Kosovu in da naj se Slovenija nemudoma odcepi od Jugoslavije. Razložil sem ji torej, kako po mojem mnenju Srbi in Albanci gojijo vsak svoj nacionalizem in kako bo zadeva nujno pripeljala do vojne, ki se bo razširila tudi v Makedonijo in da ne vidim razloga, zakaj bi Slovenci vztrajali v takšni državi.

Američanka se je pošteno razjezila. Rekla je takole: »Vsi vemo, da se bosta Slovenija in Hrvaška osamosvojili, vendar to se bo dogodilo na dovolj miren način. Prišlo bo sicer nekoliko do vojne, vendar ta vojna se bo odvijala v Bosni in Hercegovini. Nikakor ne na Kosovu ali v Makedoniji! Mogoče bo prišlo do kakšnega oboroženega konflikta med Srbi in Hrvati, recimo okoli kakšne strateške točke, na primer Slavonskega Broda ali Vukovarja. Vendar ti spopadi bodo samo zaradi prestiža predsednikov obeh držav. Do prave, resne vojne sploh ne sme priti! Kaj šele, do napada na Slovenijo. No, mogoče, da bi se lahko dogodili kakšni konflikti, veste, kako je to, vojaki so včasih živčni, ampak ti konflikti prav gotovo ne bodo trajali več kot nekaj dni. Toliko, da se bodo lahko mediji razpisali in razgovorili!«

Ko sem jo vprašal »Zakaj bi se naj vendar Slovenija osamosvojila?« je odgovorila: »Jasno, ker čez kakšnih šest mesecev boste razpisali referendum o samostojnosti, referendum bo uspel, potem pa se boste nekje sredi naslednjega leta osamosvojili«. Omenila je, da je tako ali tako vse dogovorjeno, ko sem pa vprašal, med kom je vse to dogovorjeno, se je izrazila nekam nejasno, tako nekako, da vse kar se na svetu dogaja, se dogaja v skladu s tem, kar se dogovorijo velesile. Na moje vprašanje, če so se Američani in Rusi dogovorili s Sadamom Huseinom, da naj kar lepo mirno napade Kuvajt, potem so si pa Američani privoščili Puščavski veter in uvedli blokado Iraka in Iračanom prepovedali izvažati nafto, se je nekoliko izmotavala. Rekla pa je, da pač moram vedeti, kako je to in da je moderna orožja pač potrebno preizkusiti. Nafte pa tudi naj ne bi prav vsi izvažali kolikor se jim pač zdi!

Ker so me nejasnosti utrujale, sva poklicala prevajalko in razgovor smo temeljito poglobili: menil sem, da si Slovenija kljub demokratičnimi volitvam ne sme ničesar izmišljevati. Ko bo prišlo do vojne na Kosovu, lahko Milošević napodi Albance v Bosno, Bosance v Slovenijo, Slovence pa v Avstrijo in Italijo, polovico v Trst, polovico pa v Graz! Da smo takšne predloge že slišali od srbskih politikov, ki so Slovence pošiljali v Graz in Philadelphijo.

Američanka je zagotovila, da nas v Philadelphijo prav gotovo nihče ne bo spravil. Da pa bo v Bosni prišlo do hude vojne in hudih žrtev, tega ni skrivala. »Pač tako mora biti. Ker tako mora biti, zato tudi tako bo!« Omenila pa je, da so z muslimani pač vedno resne težave. Da pa je seveda Evropo potrebno ohraniti demokratično in krščansko.

Kasneje mi je poslala izrezek iz časopisa, omenjen sem bil in pisalo je, da si prizadevam za mir in za osamosvojitev Slovenije obenem , kar pa, seveda, jasno, ne gre skupaj. Od takrat naprej v Teksasu nimajo dobrega mnenja o meni. Vsaj tako kaže.

Leta tisoč devet sto devetdeset je Lojze Peterle, predsednik vlade koalicije Demos, ukazal premestiti marmornat kip Josipa Broza Tita iz skupščinskega avle v muzej. »Marmornati mož v plašču mu ni dovolj!« sem pomislil. »Seveda, zdaj ko smo poslanci, bomo revolucijo zagrabili mnogo resneje!« Nisem stavil na Peterleta, Rupel in Trekman sta se mi zdela ostrejša, ampak upanje, da bom sodeloval pri revolucionarnih spremembah me je očaralo.

Ko je marmorni Tito izginil, je nastala praznina: kdo je merilo vsega, nečesa da je in nečesa, da ni, če ni Tita? Nisem si predstavljal Lojzeta Peterleta v marmorju. Nekakšen kip pa sem potreboval. Menda ne mislite, da so brez marmorja možne revolucije?

Zjutraj sem v skupščinski jedilnici v kleti spil kavo s svojim tajnikom. Prediskutirala sva moje naloge za prihodnje dni. Sklicevala sva sejo komisije za informiranje, vendar ne še tako, šele, ko se bodo nabrali problemi.

Odšel sem v skupščinsko knjižnico prebirat beograjsko Politiko in Neewsweek. V popolni tišini je tam prav vedno posedal kakšen tajnik ali celo poslanec in listal časopise. Ugledno vzdušje, prav nič čitalniško. Oziral sem se okoli sebe, mar poslanec, ko prebere časopis, vstane, kaj vstane, plane pokonci in že se odloči sam pri sebi in že hiti odločat!«

Moj tajnik se je vsake pol ure podal po rdeči preprogi v klet, v čitalnico in me poklical na hodnik. Prišepnil mi je, kje so problemi. O čem bomo v naslednjih dneh odločali.

Na eni strani problemi v časopisih, na drugi strani problemi v skupščinskih gradivih. Človek lahko postane kar malo razdvojen.

Pred skupščino sem srečal Jožeta Pučnika. Pogovarjala sva se s poslanci, ki so kadili na soncu pred portalom iz nagih dečkov in deklic. Bronastih, seveda. Jože Pučnik mi je prijazno omenil, da bo potrebno izpeljati privatizacijo in denacionalizacijo. Začudil sem se: O privatizaciji in denacionalizaciji nisem še ničesar slišal. Skrbelo me je, bomo zmogli takšne velike spremembe? »Mogoče bi najprej spravili Jugoslovansko narodno armijo iz Slovenije? Uredili lastno vojsko? Druge spremembe pa bo najpametneje uvajati usklajeno z drugimi jugoslovanskimi republikami, pa če se bomo osamosvojili ali ne, predvsem se moramo izogniti zmanjšanju medsebojne trgovine in gospodarskega sodelovanja. »Poleg tega, če je država komu kaj vzela, zakaj bi mu vračala, kaj ni boljše, da imamo vsi skupaj bogato in močno državo, posebno še, če se hočemo osamosvojiti?«

Tisti hip sem opazil, da se morda že vse življenje bojim, da bi prišlo do kakšne revolucije.

To me je potrlo. »Se morda bojim revolucij? Sem morda celo proti nasilju? Kaj je to z mano?«

Bilo nas je dve sto sedemnajst poslancev koalicije na oblasti. Koalicija »Demos« je bila sestavljena iz sorodnih, vendar ne podobnih strank.

V dvorani vojaškega vadbenega centra Poljče na Gorenjskem smo se vsi skupaj plenarno lotili osamosvajanje. Jože Pučnik, predsednik Demosa, se je glasno zavzel za osamosvojitev.

Najprej se nihče ni prijavil k besedi.

Potem so nekateri ostro protestirali proti takim idejam.

Nekateri ministri so kar odšli iz dvorane, najbrž vedno, kadar so slišali kaj tako neresnega. Jože Pučnik, predsednik Demosa, je deloval nekoliko samotno in nekoliko smešno.

Nisem se rinil v ospredje. Ker sem vedel, da se bo Slovenija osamosvojila, saj mi je to povedala Jenny, rdečelična ameriška novinarka iz Teksasa, kasneje mi je poslala izsek iz teksaškega časopisa, kjer me omenja, seveda po mojem mnenju preveč na kratko.

V Poljčah me je zelo zaskrbelo. Ne maram biti v manjšini. Tako ali tako se mi prevečkrat dogaja, da zagovarjam nekaj, s čimer se nihče ne strinja. Vedno sem tudi najraje s svojim predsednikom! Kaj pa naj naredim, če so vsi proti njemu? Se morda samo pretvarjajo?

Rekel sem si, če je ameriška novinarka nekje izvedela, da se bomo osamosvojili, potem je gotovo tudi Milošević za to in bo še prav vesel, da se nas bo rešil. Edino, kar me je srbelo in za kar mi je žal, je hrvaška obala. Nihče ni govoril o obali, otokih, morju in ribištvu. Revolucionarno je ne misliti na malenkosti!

Prenašati štiri milijone Hrvatov zaradi tisoč kilometrov obale? Mogoče kdaj v naslednjih sto letih?

REFRENDUM leta 1990. Prišel je čas za referendum in poslanci smo se ure in ure prepirali, kaj če se ga bo udeležilo samo dvaindvajset odstotkov volivcev in jih bo dvanajst odstotkov za odcepitev ali pa proti odcepitvi, kaj bomo naredili potem? No referendum se je posrečil, potem je prišel junij. Zgodili so se Pekrski dogodki, spopad ob kasarni v Pekrah pri Mariboru. Polkovnik Milan Aksentijević je prišel v skupščino neobrit in je povedal, da je bil teden dni brez elektrike in sendvičev zaprt v kasarni sredi Ljubljane in da se ni mogel umivati in da je resno ogrožen. Povedal sem, da pozitivno vem, kako med Srbi in Hrvati ne bo vojne, vojna bo v Bosni in samo tam, da je tako vse zmenjeno. Ponorel je, rekel je, da ne vem, kaj je to vojna (tega se nisi učil v šoli!) in da vojne ne bo! Najbolj zagotovo je pa ne bo v Bosni! Povedal je tudi, da Jugoslavija ne bo razpadla. Trajala bo stoletja in tisočletja! In naj si ne izmišljujem zgodovine, ker si zgodovine ne izmišljujejo pisatelji!

Dal mi je misliti. Nisem se mogel strinjati z njegovo tezo o tem, kdo si izmišljuje zgodovino. Pisatelji se pogosto srečujemo z drugimi pisatelji. Poznal sem srbske akademike, same pisatelje in pesnike in celo slavne pesnice. Večkrat smo se pisatelji srečavali z njimi na Bledu in dvakrat ali trikrat celo na Brdu, so pač hoteli in zahtevali za Srbe tisto, kar hočejo Francozi za Francoze, Angleži za Angleže, Avstrijci za Avstrijce: Etično čisto državo enega samega naroda. Niso se mi pa preveč smilili, ko smo skupaj ugotavljali, da jim zaradi mnogih zgodovinskih posebnosti najbrž ne bo uspelo. Vedel sem, da si narode in zgodovino in celo vojne vedno izmislijo književniki.Taka je pač ta reč. Poglejte samo Novo revijo, kaj vse jim pride na pamet, pa se potem celo uresniči.

TOKIO LETA 1992. So narodi na svetu, ki preprosto ne prepoznajo beguncev. Pred desetimi leti sem v Tokiu kramljal s predsednikom japonske zveze piscev za radio in televizijo, govoril je nekako takole: »Franček, nas, ki pišemo za radio in televizijo nihče ne ceni, je tako? Vendar, kaj nas to briga, kopljemo se v denarju, to pa je tudi nekaj«.

»Kako to misliš?« sem ga vprašal. Pa je povedal: »Na Filipinih so na črno izdali 700 tisoč kaset moje televizijske soap opere, pa sem jih tožil, za vsak izvod sem hotel sedemintrideset centov, no, saj veš kako je s sodišči, dobil sem štiri in pol cente za vsako kaseto; veš, koliko denarja je to?«

Tam je bil tudi zelo hud novinar japonskega dnevnika, vprašal me je: »Franček, vi pišete za kakšen slovenski časopis, gotovo ima deset tisoč naklade?« Takoj sem pojasnil. Do zdaj, da sem pisal za Dnevnik, milijon in 100 tisoč naklade, potem za Delo, milijon in 300 tisoč naklade, zdaj pa da pišem za Val 202, ki ima dva milijona in 300 tisoč naklade!«

Japonec si je začel puliti lase. Povedal je, da piše za največji dnevnik na svetu, ki pa ima samo štiri in pol milijona naklade! Res pa je, da ga prebira vsa Japonska. Japonska pa, kakor vemo, končno ima nekaj več prebivalcev kot Slovenija!

Nisem se dal zmesti. »Če vsako jutro po trideset Japoncev plane na vsak posamezen izvod vašega dnevnika, se dva milijona izvodov dnevnika Val 202 razleti po vsej intelektualni Evropi. Brez Slovenije in slovenščine si resnega intelektualca v Evropi ni mogoče niti zamisliti, sem poudaril. Pa kaj bi to! Ker smo narod izseljencev, zdomcev in beguncev, je slovenščina izumrla tako kot sanskrt, vendar nekje globoko v drobovju Evropejcev tli civilizacija Venetov. Veneti pa so bili Slovenci, kaj bi skrivali«.

Oba sogovornika sta se silno prestrašila, žulilo pa ju je še nekaj drugega, še strašnejšega, povedala sta, da se ta hip dogaja kriza v Iranu, in da je že nekaj tisoč Irancev vdrlo na Japonsko.

»Včeraj, ko sem šel v živalski vrt, sem jih srečal v parku«, sem jima zaupal. »Grem mimo velikega vodometa in pod cvetočo češnjo stoji Iranec. Nepremično. Bulji nekam v daljavo. Grem mimo jezerca s čapljami in na travi sedi drugi Iranec. Potem sem srečal Iranca še pred stojnico z baloni in še enega Iranca pred javnimi pisoarji«.

Onemela sta. Poklicala sta prevajalko, če morda nista česa prav razumela. Prevajalka je zmagoslavno povzdignila glas: »Kako pa veste, da je nekdo Iranec? Tega vendar ni mogoče vedeti! Ste kdaj bili v Iranu? Je v vašem domačem kraju mogoče najti vse polno Irancev?«

»Ne, pri nas v Ljubljani ne, ampak pri vas v Tokiu jih je vse polno. Kmalu vas bodo izrinili«. Gostitelji so se pošteno prestrašili. Kar tekmovali so, kdo mi bi dokazal, da nimam prav.

Potem pa sem prijaznim Japoncem povedal zgodbo o Švicarjih. Tudi Švicarji ne razpoznajo beguncev. Tudi Švicarji - kdo ve zakaj - so popolnoma etnično slepi. V Montreuxu mi je neki Švicar razlagal, kako je pri njem pet let delal Albanec, bil je zelo priden in vesten, pa mu je našel dvosobno stanovanje, da si pripelje ženo, pa še noseča je bila. Albanec pa je pripeljal nosečo ženo in še šest otrok, in še teto in nečakinjo in dedka, in Švicar je rekel: »Ne more vas deset živeti v dvosobnem stanovanju!« In res je Albanec takoj zmanjšal število družinskih članov. Ni povedal kako, kar izginili so. Potem sem Švicarju razložil, da to ni nič čudnega. Če so Švicarji tako kulturno otopeli, da ne prepoznavajo pripadnikov drugih etnij, potem jim pač ni pomoči. Pojasnil sem mu, kako sem ob sprehodih ob Ženevskem jezeru kar nekajkrat srečal Albance, pa še s tipičnimi belimi kapicami na glavah, pa na nosovih jim je pisalo, da nimajo dokumentov. »Pa kaj? V Švici je že milijon Srbov, zakaj ne bi bilo tam še milijon Albancev. Boste pač novo Kosovo, problemov ne bo zmanjkalo, pa kaj? Bodite srečni, da gredo Turki večinoma kar v Nemčijo!«

»Ampak mi smo urejena država, je stokal Švicar. K nam ne more nihče priti brez papirjev in pri nas ne more nihče živeti brez papirjev!«

»Kje pa! S padali skačejo iz športnih letal na ledenike. Ali pa kaj podobnega. Kaj vi veste, kaj so begunci? Begunci se pač znajdejo!«

»Pač pa«, sem dodal takrat pred desetimi leti v Tokiu obema Japoncema: »Ne vem, kako pridejo Iranci na Japonsko? Mar plavajo čez Tihi Ocean? Jih bog sonca ustvari iz vetra in morske pene?« Doživel sem izbruh panike. Podobnega, kot ga doživljamo dandanes v manjših slovenskih krajih, kamor notranji minister za kakšen teden v kakšno opuščeno šolo preseli begunce.

SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA. Vrnimo se za pičlo leto v preteklost, v leto 1989. Leta tisoč devetsto devetinosemdeset, sem bil predsednik mestnega sveta Slovenske demokratične zveze, gonilne sile koalicije, imenovane Demos. Na sestanek sem šel nekoliko zaskrbljen, Borut Trekman, moj predsednik Izvršnega odbora mi je sporočil, da je zadržan. Seje pa je vedno vodil prav on. Po petindvajsetih letih urejenega delovanja v Zvezi komunistov Jugoslavije sem se šele s težavo navajal na patetične in sladkobne in rahlo prismuknjene demokrate, ki so pač vedno brbljali drug čez drugega, ne da bi vedeli, kaj je pomembno, obenem pa jim vedno, pa naj so prišli na obisk predstavniki katerekoli od šestih novo nastalih demokratičnih strank, manjkalo jasnega revolucionarnega žara, jasne zavesti, da je najvažnejše spremeniti svet. Tokrat sem se oddahnil. Na sestanek mestnega sveta in mestnega ljubljanskega izvršnega odbora je prišel sam Dimitrij Rupel, predsednik stranke, glavni voditelj stranke, s seboj je pa pripeljal tudi nekaj voditeljev na prihodnjih volitvah zmagovite koalicije Demos.

Tako je seveda voditelj stranke prevzel besedo, na svetlo je potegnil nekakšen dokument v več točkah, zelo zaskrbljeno nam je povedal, da je potrebno sprejeti Majniško deklaracijo. Vljudno sem omenil, da so Majniško deklaracijo sprejeli slovenski poslanci v Dunajskem parlamentu in je potem pač prišlo do razpada Avstro-Ogrske in združitve Slovenije in Hrvaške s Srbijo in da danes pač ni potrebno, da bi Avstro - Ogrska še enkrat razpadla, ne vidim pa tudi pravega smisla, zakaj bi se Dimitrij Rupel in Veno Taufer rada združila s Srbijo in Hrvaško, saj smo s tema dvema republikama že skoraj sedemdeset let trdno in bratsko združeni.

DESETDNEVNA VOJNA, junij 1991. No, potem je jugoslovanska narodna armija začela zasedati mejne prehode z Avstrijo in Italijo. Dogodila se je desetdnevna vojna. Bila je to prva vojna v Evropi po petinštiridesetih letih! Moram reči, še v Mariboru pet ali deset let po koncu druge svetovne vojne je bolj smrdelo po vojni kot v Ljubljani leta tisoč devet sto enaindevetdeset. Bistvo vojne je, da se dva naroda močno sovražita med sabo. Ali pa da se vsaj sovražijo fašisti in komunisti ali zatiralci in zatirani. Ali kaj podobnega. Junijska vojna pred desetimi leti je bila nehumana zaradi vseh tistih novinarjev, ki so jih redakcije poslale na razglasitev neodvisnosti. Novinarji popestrijo športne dogodke, za vojno so pa po mojem skromnem mnenju povsem odveč.

Na radiu Slovenija je bilo zabavno. Leta 1991 sem bil glavni urednik radia in dan na dan so prihajali tuji novinarji. Nemec me je nahrulil: »Do kdaj bo trajala vaša vojna, vi se tu zabavate, urednik hoče, da ostanem tu, jaz pa imam že dva dni sobo rezervirano v Benetkah!«

Italijan je hotel vedeti, kje so tisoči mrtvih in če mu jih lahko kako pokažemo.

Vsaj deset novinarjev je prišlo vsak dan vprašat, če je tisto, kar govori Jelka Kacin, minister za informiranje prav zares res! Kadar sem rekel, da v vojni vsakdo laže kakor ve in zna in da naj raje poslušajo radio ali pa gredo malo po mestu in povprašajo prebivalstvo, so povsem ponoreli. »Če že imate vojno, poskrbite vsaj za novinarje in za odnose z javnostjo«, so kričali!

Drugi dan vojne sva z Marjanom Podobnikom, prvakom Kmečke zveze hitela na zasedanje v skupščino, pa je strmoglavil naš vojaški helikopter. Marjan se je razjezil in je rekel, da bo se mu to sploh ne zdi zabavno. Seveda sem mu zagotovil, da vojne ni in je ne bo, ker mi je ameriška novinarka, ki pa prav gotovo dela še za kakšno tajno službo, če ne za drugo, pa za srbsko, zagotovila, da je ne bo! Potem sva šla v skupščino, kjer smo se tako ali tako že ves mesec nenehno osamosvajali.

Na radiu v studiu so novinarji neutrudno poročali o dogodkih. Dogodke so opisovali dopisniki s vseh koncev Slovenije, tiste najživahnejše s pomočjo radioamaterjev. Radijski programi so bili združeni v enega samega in poslušanost radijskega programa je rasla. Iz ure v uro je bilo razpoloženje bolj podobno vojni. Književnost nikoli ne more opisati vojnega dogajanja. Film še manj. Vojna, to je živahno hkratno delovanje nekaj sto tisoč ljudi. Nenehno in istočasno počnejo vse mogoče, da bi pregnali sovražnika, rešili same sebe ali pa oboje hkrati.

Pri tem bi vse še nekako šlo, če ne bi bilo novinarjev. Novinarji skušajo prav vedno zagotoviti nepretrgan prenos vojne. Novinarji ne ločijo med vojno in športom. Novinarji menijo, da je vojna malo bolj nenavadna olimpiada. Takšna olimpiada z malo več poškodbami. Novinarjev vojne niti najmanj ne spravijo iz tira, novinarji so namreč delovni ljudje, neprestano nekaj pišejo in poročajo. Z vojaki pa je povsem drugače. Neprestano čakajo na ukaze ali pa na sovražnika ali pa se premikajo z ene točke na drugo. Če bi vsak vojak vsak dan ubil tisoč civilistov, bi dva tisoč vojakov v enem dnevu iztrebilo vse Slovence.

Še sreča, da Slovenci v zadnjih stoletjih nikoli nismo imeli poklicne vojske!

Ko je danes, ob deseti obletnici Slovenske osamosvojitve, prišlo tudi do vojne med Albanci in Makedonci v Makedoniji, se je končno začelo dogajati tisto, kar sem napovedoval že pred desetimi leti.

ZVONOVI Z LEVE, ZVONOVI Z DESNE. »Samo Judje verjamejo v tako goljufivo in lažnivo ustanovo kot je to demokracija!« je nekoč izjavil Adolf Hitler. To njegovo izjavo nam posreduje George Lukacz, znameniti madžarski marksist v knjigi »Die Zerstoerug der Vernuft«. ((»Razkrajanje uma« v slovenskem prevodu). Kaj je Hitler menil, da je potrebno narediti z Judi, je jasno. Manj jasno je, pač pa je čisto v skladu z nacistično logiko, da je vse tiste, ki so torej verjeli v demokracijo, lahko že po zaključku iz zgoraj navedene misli proglasil za Jude.

Kako zelo pomemben je bil Emil Milan Pintar? Do leta tisoč devet sto dvainsedemdeset sem vsekakor verjel v marsikaj, v demokracijo pa prav gotovo ne. Tega leta sem srečal v PEN Klubu, znani gostilni na Tomšičevi ulici sredi Ljubljanje, Emila Milana Pintarja, mladinskega politika, ob litru vina me je prepričal, da ne kaže verjeti v Lenina in marksizem-leninizem. Spoznanje me je zelo pretreslo. Seveda mi ni prišlo niti na kraj pameti, da bi Emila Milna Pintarja povprašal, kaj misli o demokraciji. Po letu dvainsedemdeset je napočila doba samoupravljanja. Zelo malo ljudi sem poznal, ki se s samoupravljanjem javno ne bi strinjali. Vsi smo se mu prilagodili. Kaj je Edvard Kardelj dejal o parlamentarni demokraciji? Da je neučinkovita. To je ponavljal že vsa leta po vojni, ni mu bilo potrebno ponavljati, da vanjo verjamejo samo Judje, ker je pač Jude Hitler že skuril.

Ali sem bil kdaj za demokracijo? Da. Najprej že davnega leta 1954, takrat sem pod vplivom člankov Milovana Djilasa sklenil ustanoviti Demokratično stranko Jugoslavije: prvi člen statuta, ki sem ga napisal kar sam, se je glasil: »Vse, ki niso demokrati, se postreli.«

Drugič me je obsijalo spoznanje slavnega leta tisoč devet sto devetinosemdeset: ko je Rupel ustanavljal Slovensko demokratično zvezo, SDZ. Telefoniral sem iz Ljubljane mami v daljni Maribor, a se ji zdi Rupel pravšnji lik klerikalca, in pri priči je izjavila: »Prav popoln primerek!« Ko sem povedal, da sem se pridružil njegovi demokratični stranki, je bila mama nekaj manj zadovoljna, je pa rekla takole. » Dobro je biti klerikalec, ampak komunisti bodo vedno na oblasti!«

Fakulteto, na kateri predava Dimitrij Rupel, je ustanovil znameniti Stane Dolanc, ta Stane Dolanc je bil sekretar Zveze komunistov Jugoslavije, bil je spreten mož in stranko je imel zelo solidno urejeno. Vztrajal je, na primer, na rednem plačevanju članarine. Vendar na fakulteti, ki jo je ustanovil, že desetletja predavajo tipi, ki ravno tako kot on govorijo vse mogoče, v glavnem pa predavajo stvari, ki ne držijo povsem, ali pa se nanje ni mogoče povsem zanesti, pa to me sploh ne moti, moti pa me, kadar voditelji moje stranke ne ločijo kaj je pomembno in kaj ni. Zato sem na tistem sestanku najine takratne stranke Slovenske demokratske zveze Dimitriju Ruplu namignil, da se vendar ne bomo zaradi nekega Slobodana Miloševića, prepotentnega sekretarja srbske partije, šli ločevat od naših naravnih tržišč na Balkanu? Potrebno je vendar samo jasno pokazati Srbom, da Kosovo pač ne more biti najpomembnejša stvar na svetu, pa če je tam še toliko niklja in lignita.

Veste, kako je to s sestanki. Ker so člani mestnega sveta bili v strankarskem zanosu, so pač predlagali, naj deklaracijo kar sprejmemo, nekaj točk o tem, da si Slovenija želi biti samostojna in se samostojno povezovati z Evropo tudi na drugačne načine, kot to hoče Milošević, pač ne more škodovati. Pa smo deklaracijo sprejeli.

Poseben, dodaten vtis je naredil Rupel, ko nas je obvestil, da bo Predsedstvo zveze mladine Slovenije sklicalo javno sejo predsedstva na Kongresnem trgu in bo pesnik Tone Pavček, pravi poslanec iz prave ljudske skupščine, prebral to našo Majniško deklaracijo.

»Zakaj ravno on?« sem vprašal in zvedel, da ima je bi bilo vendar pametno, da se čimveč članov stranke znajde v zaporu in na ta način povečamo revolucionarni interes množic, ni nihče posebej navdušeno reagiral. Veste, kakšni so desničarji, dostojni, vendar nekam medli. Stane Dolanc je vsaj vedno kričal in skakal v zrak, Hubert Požarnik in Janez Janša pa sta pač drugačna.

No, potem sem Ruplu svetoval, kje naj poveča in v barvah kseroksira majniško deklaracijo. Držal sem tudi vrsto v kopirnici, dokler sta Rupel in Peter Volasko majniško deklaracijo grafično oblikovala in popravila napake. Bodoča LDS, takratna ZSMS, je imela tudi zasluge: posodili so ime in prijavili zborovanje, na katerem je Tone Pavček, eden od pesnikov »štirih« in delegat v skupščini, to zadnje je posebno pomembno, ker je imel imuniteto, majniško deklaracijo tudi prebral.

Demokracije ni bilo več mogoče ustaviti.

Tudi ne razpadanja Slovenije na nove in nove občine.

Antonio Gramsci, imenovan tudi italijanski Lenin, je v nekem članku uporabil sedeči latinski citat: »Senatore boni viri, senatus mala bestia.« Če skušamo misel prevesti: »Poslanci poštenjaki, senat divja, slaba, nepredvidljiva žival!«

Domnevam, da je ta isti Gramsci imel predobro mnenje o parlamentarni demokraciji: prebil je nekaj let v Sovjetski zvezi, kjer bi se lahko seznanil s problematiko demokracije, pa seje vrnil v rim, kjer je bil poslanec v parlamentu, v času, ko je bil ministrski predsednik Benito Mussolini, znani predhodnik Silvija Berlusconija. Gramsci je seveda računal na poslansko imuniteto. Tako kot leta 1989 nekateri v slovenskem parlamentu in Slovenski demokratični zvezi. Da, pa je Gramsci petnajst let preživel v internaciji na Liparskih otokih, ki so kasneje postali vzor Auschwitzu in Golemu otoku in tam se je Gramsciju tudi zmešalo.

6. del>>>

<<<5. del

Kakšna beštija je šele senat, če senatores niso ravno boni vires, niso trezni, razsodni, pošteni? Tega ne vemo natančno. Ampak trezni, razsodni možje v slovenski skupščini so hoteli toliko občin, kolikor je far. Naj vsak župnik obvladuje po štiri sto ovčic v posebni občini! Slovenci kot rožice v vrtičkih!

Volivci niso razumeli, zakaj naj sto in sto občin ne bi bilo najlepša rešitev!

Japonski pesnik Bašo, potujoči menih in pesnik haikujev iz sedemnajstega stoletja, je napisal prelep haiku: »Hodim med češnjevimi cvetovi in slišim z leve zvonove iz Uenja, z desne zvonove iz Asakuse!«

Ueno in Asakusa sta bila pred tri sto leti vasici v okolici Tokia, v prvi je imel cesar Živalski vrt, v drugem pa gejše.

Vasici sta oddaljeni med sabo kot Ljutomer in Veržej. Ueno ima danes dva in pol, Asakusa pa tri milijone prebivalcev. Obe vasici spadata v občino Tokio. Prebivalec Asakuse se mi je posebej pohvalil: »Prekrasen mir imamo, nobenih politikov, nobenih novinarjev, nobene mednarodne trgovine in nobenih študentov v naši krajevni skupnosti! Samo drobni trgovci in gejše!«

Tako je to. Na koncu nam zgolj ostane zabaviščni park Gardaland, leto 2000. Čakamo v dolgi vrsti pred Hišo groze v Gardalandu. Pred nami čakata dve Tirolki. Petnajstletnici imata obročke v obrveh in nosu, kažeta popek. Kako vem, da sta Tirolki? Nekoč sem videl primer Tirolke na avstrijski znamki. Pa tudi oče moje mame, moj dedek Feri, mi je natančno razložil kakšni so Tirolci. Moj sin pa tega ne ve. Medtem ko se pogovarjamo v angleščini, naredi napako in vpraša punci, od kod sta. Povesta, da sta Tirolki. Kar sem pričakoval. Toda potem ena vpraša, od kod smo mi. »Iz Slovenije!« pove sin navdušeno, saj je bilo tik po osamosvojitvi. Punci se začneta tresti, še bolj kot sta se prej v pričakovanju Hiše groze. Ne vesta kam bi zbežali. Potem pa se ena spomni, ugane, da morda le ni tako hudo in previdno vpraša: »Slovenija - to je Skandinavija?«

Takoj prikimam. Druga si oddahne, pa vpraša: »Sem vam sploh splača hoditi iz Skandinavije v Gardaland?«

Moj dedek Feri je bil iz Murske Sobote. Državi, ki je v njej prebival v mladosti in končal učiteljišče v Szombateju, je pravil »Ogrska«, zase pa je menil, da je »Ogrski Slovan«. Cesarstvo Avstro-Ogrska je bilo razdeljeno na dva dela, tako kot človeški možgani in vmes je tekla meja po tej ali oni reki, tako tudi po reki Muri. Meja je bila administrativna, kot sama meja pa je bila namišljena, ne pa, kot pozneje, žičnata ograja z obmejno vojsko in volčjaki. Moj dedek Feri je ločil prebivalce Ogrske po narodnostih in po pokrajinah zelo natančno in slikovito. Znal je opisati narodne noše, ljudske običaje, pa tudi podrobnosti, ki jih lahko pričakujemo v obnašanju posameznega naroda in manjšine. Vse od Moldavcev do Transilvancev in Dalmatincev mu je bilo lepo znano. Še več, moj dedek Feri je tudi Avstrijce poznal lepo po pokrajinah. Znal je opisati Tirolce, Dunajčane, Vorarlberžane, posebej pa še Korošce, Štajerce, Kranjce, Tržačane. Posebej so ga zanimali tisti Štajerci, Korošci, Kranjci, Primorci in Tržačani, za katere je iz knjig izvedel, da so slovanskega izvora. Sam je dostikrat obžaloval, da samo del Ogrske, Dalmacija, Hrvaška, Slovaška in Prekmurje uporabljajo slovanske jezike, drugi pa ne več. Zato so ga nadvse zanimali Štajerci, Kranjci, in tako naprej, ljudje z one strani Mure. Z železnico je nekajkrat potoval v Maribor in naprej v Gradec, torej po Štajerski deželi, vendar so, sprevodnik v vlaku in natakarji v kolodvorski restavraciji in celo potniki - vsi govorili pretežno nemško. In to zelo grdo nemščino, povsem drugačno, kot se je je bil Feri naučil na učiteljišču v Szombateju. V Budimpešti je bil zgolj enkrat na šolskem izletu, zato se je, ko je napočil čas vojaščine, prijavil v cesarsko gardo, pač v upanju, da spozna prestolnico. Res so ga poslali v gardo, vendar kar na Dunaj. Tam je v cesarsko-kraljevem mestu naredil oficirsko šolo in spoznal številne Štajerce in Kranjce, da o pripadnikih drugih avstro-ogrskih dežel niti ne govorimo. Še štirideset let pozneje, ko je bil direktor ptujskega muzeja, ga je težilo, da se je s Kranjci, Štajerci, Primorci in Tržačani takrat tako težko in tako malo pogovarjal. Njihove slovanščine ni razumel, tudi oni niso razumeli njegove. Njegovi brezhibni, uglajeni nemščini pa so se rahlo nasmihali in veselo krulili svoje povsem neznosne dialekte.

Tako je Feri preživel večino časa z Madžari, končno je v njihovo polovico cesarstva tudi spadal. Komaj se je dodobra vrnil poučevat v Veliko Polano, je izbruhnila prva svetovna vojna. Po dveh mesecih je bil že v ruskem ujetništvu in bivanje v Sibiriji in Mongoliji se mu je precej zavleklo. Vendar, ko so bili vojaki spremenjeni v ujetnike in ko so na vse možne načine skušali preživeti vojno in revolucijo in pot domov, se jim je začela rušiti pokrajinska pripadnost. Če si že deset let v Sibiriji, je precej vseeno ali si Štajerec in Kranjec.

»Na koncu bi lahko vsi postali Kitajci, sam sem se moral prav potruditi, da se mi to ni zgodilo!« ... je večkrat pripovedoval. Ko pa se je vrnil domov v Mursko Soboto in doma ni več našel Avstro-Ogrske, pač pa se je znašel v kraljestvu Srbov, Hrvatov in Slovencev, jih je pri priči začel preučevati. Od pokrajine do pokrajine, od dialekta do dialekta, pa celo nazaj skozi različna arheološka obdobja vse do neolitika. Na svoje neizmerno začudenje je opazil, da Slovenija ni ravna kot deska in da je Nemcev in Italijanov samo nekaj odstotkov. Zašel je v znanstveno zadrego. Štajerce, na primer, je vedno preučeval kot pretežno nemško govoreče pripadnike zelo velike pokrajine, zdaj pa se je ta nadvojvodina razpolovila. In se spremenila v slovensko.

Če ljudje pripadajo geografskim posebnostim neke dežele, razvijejo značaje v skladu z geografskimi prilikami, potem pa je prav neprimerno, če se politika spomni in jih razdeli na podlagi pripadnosti temu ali onemu narodu, jih razdrobi na manjšine in večine ali celo, jih prežene v pokrajino, kamor sploh ne spadajo. Če pri tem dodamo, da se lahko mimogrede dogodi še mešanje pripadnikov različnih ver, toliko huje. Ko pa se to zgodi tolikim pripadnikom tolikih različnih dežel, kot se je to dogodilo ob razpadu cesarstva, to pusti posledice. Da bi te posledice ublažil, je dedek Feri desetletja pozneje meni in mojima bratoma pripovedoval o čudnih podvrstah Slovencev. Dodal je, zgolj za ilustracijo, še opise nekaterih vrst Avstrijcev in Madžarov, učni predmet je bil zelo podoben kot biologija. Samo da namesto barve perja naštevaš sestavine narodne noše, nekoliko več časa pa je potrebnega za opise, kako se kakšna podvrsta oglaša, kakšne glasove uporablja in kako pogosto, kakšna bivališča si gradi, kakšne ima običaje, kako ravna, kako se je znašla v zgodovini in kako se zdaj obnese v politiki in na splošno kako uspeva.

Dedek Feri ni poročal, kako se podvrste razmnožujejo, vendar je bilo te podatke mogoče iskati po književnih delih tistega časa. Književna dela so vedno govorila o pisateljevi rodni pokrajini; če pisatelj tistega časa ne bi pisal o svoje rodni pokrajini, ne bi bil več povsem prepričljiv. Če pa ne bi govoril o čustvih, ga sploh ne bi prebirali.

Kolektivni karakter Štajercev me je posebej zanimal. Bal sem se, da se mu bom moral prilagoditi, živel sem namreč v Mariboru. Bal sem se tudi, da se bo nekega dne pokazalo, da so Mariborčani Štajerci in se bodo obnašali prav tako, kot je dedek Feri pripovedoval, da se Štajerci pač morajo obnašati. Ker sem se jaz sam rodil v Prekmurju, sem razmišljal ali imam kakšno možnost, da bi preprosto ostal Prekmurec. Vendar so dedkovi standardi v zvezi s Prekmurci prebijali vse skrajne meje. Nenehno je našteval primere najpopolnejših Prekmurcev, prikazoval njihove dosežke in vrline in dokazoval, da so nekaj tako posebnega, izpopolnjenega in imenitnega, da se takim idealom pač ni mogoče niti približati. Pač pa so zvijače in zahrbtnosti prebivalcev Kranjske pomenile drugi del učne snovi. Resno sem se vprašal ali se ne bi Štajerski kazalo odcepiti od tako nevarnih ljudi.

Dedek Feri je Kranjce spoznal takrat, ko je pred drugo svetovno vojno vozil šolske ekskurzije iz Prekmurja na Bled. Izleti so bili po takratnih običajih enodnevni. Zgodaj zjutraj na postajo, potem do Bleda, s pletno do otoka in ponoči nazaj.

Če smo natančni, močno dvomim, da je učitelj iz Lípovcev spoznal kaj več Gorenjcev kot zgolj tiste množice veslačev pleten in sprevodnikov na vlakih.

Še ko je v poznih petdesetih letih hodil na Bled na počitnice, ga je najbolj veselilo, če so natakarji v kavarni znali nemško, madžarsko ali celo angleško, svetovne jezike torej. Edino svetovni jeziki so dedku dajali občutek, da je cesarstvo še živo vsaj v nekaj ostankih, vsaj še kot nekakšna meglena srednja Evropa.

Ker je imel dedek tudi nono Frančiško in ker je Frančiška mladost preživela med Trstom, Sežano, Celovcem in Ljubljano, je vztrajno razlagala, da so značaji Primorcev, Korošcev, Kranjcev in Dolenjcev povsem drugačni, če se jih seveda odpraviš proučevat z drugega konca. Predvsem pa, da je povsem drugače mogoče razumeti značaje pripadnikov držav one druge, ogrske polovice nekdanjega cesarstva.

Bolj ko smo prepir poglabljali, bolj so dokazi postajali nesmiselni in žaljivi. Prav tako je bilo treba za primerjavo omenjati vedno več različnih vrst Turkov, Romov, Romunov, Rusov in sploh številnih balkanskih in vzhodnih narodov. In to vse zato, da bi razvozlali družbeni in narodni značaj Slovencev, naroda, ki dolga stoletja ni imel svoje države, temveč je bil razdeljen po pokrajinah in pomešan skupaj s številnimi sosednjimi ljudstvi. Zato pa ga nihče na svetu ne more prepoznati in trajno prepoznavati kot enovito celoto, povsem opisljivo, določljivo, za primerjave primerno. Problem večin in manjšin se razblini, kadar jih je toliko, da se jih ne da več niti naštevati. Kaj šele prepoznavati! Ali vsaj načelno opisovati. Nikoli nisem ločil Hrvatov od Srbov, ko pa so me tega naučili, se je pokazalo, da še vedno ne ločim, kaj je hrvaščina in kaj srbščina. Nekoč sem v Lipici na vileniškem srečanju pisateljev bosanskemu pisatelju Abdulahu Sidranu skušal razložiti, da po mojem mnenju med Bosanci in Črnogorci ni opazne razlike. Od razočaranja ni mogel pojesti zajtrka.

OSMO POGLAVJE

SUROV FIŽOL

Podnaslov: MOČ

Zadnje mesece, ki sem jih prebil v parlamentu, sem vsako jutro zavil k Spomenki Hribar na kavo. Hotel sem jo prepričati, na končno ustavi desnico! Nekega dne je vzdihnila in stisnila iz sebe: »Tako sem se jih nažrla kot surovega fižola!« Mislil sem, da je to samo fraza. Čez nekaj tednov je napisala članek »Ustavite desnico« in potem je Demos, koalicija, katere del je bila naša stranka, začela razpadati. Trikrat smo glasovali o raznih možnih mandatarjih, najprej o Voljču, potem o Igorju Bavčarju. Ko je prišel na vrsto Janez Drnovšek, sem se zavedel, da je to svak mojega prijatelja Marka Zorka in da ga moram spraviti na oblast! Opazil sem, da so pred vsakim glasovanjem mladi krščanski demokrati odpeljali pit šahovskega mojstra Kokošineka. Ostro sem prijel kolega poslanca, tokrat se mladim aktivistom ni dal! Bil sem na seji na radiu, niso mi pravočasno prenesli sporočila, da se bo začelo glasovanje. Tako mi je postalo jasno, da bom zamudil. Tisti hip sem skočil pogledat, ali je na razpolago kakšen radijski avto. Nobenega ni bilo, vsi novinarji so šli v skupščino na glasovanje. Takrat je nenadoma nekdo pripeljal mimo in vprašal. »Iščete prevoz?« Čez nekaj minut sem bil v skupščini. Drnovšek je zmagal za tri glasove. Če bi se midva s Kokošinekom zmotila, bi ne bilo nove epohe, ne bilo bi vseh teh dvanajst neponovljivih let Liberalne demokracije!

Tako se naredi zgodovina! Naj bo to primer novim generacijam še sto in tisoč let!

Nekaj o zgodovini sveta: Stari Egipčani so besedo bog zapisali s hieroglifom treh zastavic, takih trikotnih, kakršne dandanes označujejo luknje pri golfu.

Ni res, da bi na začetku bila beseda, tudi ni res , da bi beseda kdajkoli bila pri bogu.

Bog je napisana beseda.

Bog je hieroglif, napisan ali vklesan na dovolj obstojen material.

Ni res, da bi bog ukazoval in sodil in vladal in prepovedoval in dovoljeval. Zakaj neki bi se ukvarjal s takšnimi otročarijami?

Bog je pravilo. Danes bi pravilu rekli nekoliko drugače, rekli bi: zakon.

Stari Egipčani so imeli kakih tri sto bogov.

Toliko jih imajo danes še vedno Indijci in Japonci.

Niso pa imeli zgodovine. Če imaš veliko bogov, ti lahko vsak od teh bogov, če se le obrneš nanj, nariše svet po svoji podobi in tako je seveda jasno, da ima lahko vsaka družina svojega lastnega boga, vsaka občina svojo skupino bogov, vsako mesto pa celo izbor bogov po lastnem okusu.

V Starem Egiptu so imeli dvanajst svetih trojic in med seboj so se precej razlikovale.

V štiri tisočih letih se jim je dogodilo lepo število vladarjev in vojn in raznih poplav.

Vendar zgodovine si niso napisali. Ko pa pride Mojzes čez Rdeče morje, nenadoma uvede enega samega boga in ko ima enega samega boga, se mu začne kar sama od sebe pisati zgodovina. Zgodovina je odstranjevanje odvečnih zastavic, no, odstranjevanje odvečnih hieroglifov, no, še lahko rečemo, odstranjevanje grbov, simbolov, veličastnih besed. Povejmo normalno: zgodovina je odstranjevanje bogov. Tako Mojzes kot kasneje Mohamed sta trdila, da je bog nad oblaki in vsemogočen in da se ga ne sme narisati. Če ga ne narišeš, ga ne moreš zbrisati. Če zakon ni napisan, ni amandmajev. Če simbola ni na zastavi, kaj boš dal z zastave?

Leta 1992 je na oder v Skupščini pridrvel France Bučar in se obrnil s tihim intimnim glasom: »Zvezda mora dol!« To misel je ponovil še nekajkrat, vedno ostreje in sem medtem močno razburil.

Po prvem glasovanju zvezda ni odletela z zastave in če je na drugem glasovanju ne bi sneli: »Razmislite, potem bo celo leto še na zastavi! Šele čez leto dni bomo lahko ponovno glasovali o njej!«

Izvedli so poskusno glasovanje in zvezda je imela tri glasove premalo. Nastopil je odločilni trenutek za ponovitev prve odločitve.

Zvezda je simbol boginje Nut, boginje neba in vesolja in še česa, kaj bi Slovencem vesolje? Že desetletja dolgo mi je bilo jasno, da zvezda ne sodi na zastavo, vedno sem pa menil, da bi na zastavi morali imeti srp in kladivo.

Ko je postalo jasno, da bo Demos izpeljal revolucijo, mi je tudi bilo jasno, kakšno: v našem stoletju so pač moderne komunistične revolucije. Bilo je seveda žalostno, da se bo treba odcepiti in ob precejšnjem tveganju zapustiti slikovito Jugoslavijo, vendar kako bi naj kdorkoli ob zbirki različnih narodov, verstev in jezikov in ob zmagovitem vplivu dr. Stipeta Šuvarja razvijal pravi komunizem? Ne, sami veste, da ni šlo.

Slovenci v zgodovini nismo nikoli bili posebno opazni. Tudi nismo nikoli dosegali kaj posebnega. Vendar nekaj je, revolucijo smo pa že uspešno začeli daljnega leta 1941. Zdaj, ko smo samostojni, jo bomo izpeljali do konca. Zakaj to pišem? Že od začetka mi je bilo jasno, da nameravata Spomenka Hribar in Janez Janša pripeljati komuniste nazaj na oblast. (Malo manj mi je bilo jasno, zakaj pri tem potrebujeta Rupla in Peterleta). Pri tem mi pa ni bilo jasno, koliko nove revolucije se bomo Slovenci tokrat privoščili. Leta 1941 je bilo vse zelo sramežljivo: Josip Vidmar je dal organizaciji ime Osvobodilna fronta. Že proti imperialistična fronta je boljše, ampak zakaj bi koga osvobajali? Skoraj ni primerov, da bi se kakšen narod boril za svobodo. Tudi za obrambo domovine se redko kdo trudi več kot en teden. Boj proti okupatorju? No, da, gotovo. Nekaterim se to zdi smiselno in včasih se celo obnese. Vendar edina stvar za katero se je vredno boriti je revolucija in to seveda revolucija v pravem pomenu besede: popolna nasilna sprememba družbenega sistema. Prerazporeditev lastnine. Obubožanje ljudskih množic. Uničenje nadležnih intelektualcev. Popolna izolacija pred tujimi vplivi. Potem pa, seveda, pride na vrsto osvajanje sveta. Slovenija, ki je po prvi svetovni vojni dobila za svoje zasluge Jugoslavijo in po drugi svetovni vojni poleg Jugoslavije še Istro in Dalmacijo, se ni odrekla tolikim ozemljem iz kakršnegakoli drugega vzroka kot pač zato, ker namerava osvojiti Evropo, čisto možno pa, da tudi nekaj Azije. Središče revolucije je vedno tudi središče sveta. Svetu vladajo ideje, svetu vladajo pojmi, svetu vladajo bogovi, spretno in natančno vklesani v kamen. Slovenija daje Evropi vzgled dežele tri sto petdesetih samostojnih občin. Ne samo, da bi naj ozemlje Evrope, tako zahodne kot vzhodne, nemudoma razpadlo na tri sto petdeset dva milijonskih držav približno velikosti Slovenije, tudi prav toliko novih jezikov bo uvedenih. Kanadski teoretik Marshall MacLuhan pravi, da je dva milijonska država ravno prav za en sam učinkovit televizijski program. Tudi bodo vse države Evrope, vse tako velike kot današnja Slovenija, razdeljene vsaka na najmanj tri sto petdeset občin. Tri sto petdeset krat tri sto petdeset (držav krat občin) pomeni Evropo sestavljeno iz sto dvaindvajset tisoč petsto neodvisnih in samostojnih občin. Kolikor zatrjujejo na ministrstvu za kulturo, bo imelo po šest občin skupaj enega pol profesionalnega referenta za kulturo. Že res, da bomo v tej zadnji revoluciji Slovenci izginili: vendar nič ne de, upamo lahko, da bodo prebivalci tako Evrope kot Azije v naslednjem tisočletju samo še čisto navadni Slovenci. (In imeli bodo sto dvaindvajset tisoč pet sto različnih komunizmov, ker komunizem prinaša pestrost). »Vsi Slovenci bodo volili našo stranko, ko bo na vseh programih slovenske televizije samo še popularni Mito Trefalt!« je izjavil znameniti slovenski politik. Kitajski filozof Konfucij pa je pred dvema tisočletjema zapisal: »Kadar se otroci igrajo v peskovniku, posebno, če pri tem uporabljajo kanglice in lopatke, se zgodi, da jim pride kaj peska v usta. Ne dovolite, ljubi starši, da bi ga kasneje otroci izpljunili v notranjosti vaših cenjenih papirnatih hišic!«

1992 smo v Ljubljani volili župana, napisal sem članek o nekem županu z začetka stoletja: »Ljubljanski župan Ivan Hribar je napisal spomine v dveh delih. Dosegel je, da so se v Ljubljani na hišah prikazala slovenski napisi. Poleg nemških, seveda.

Ko je italijanska divizija leta enainštirideset na biciklih osvojila Vič in potem še Ljubljano, je bil star devetdeset let, vzel je sprehajalno palico in klobuk in se šel utopit v Ljubljanico. Ali lahko upamo, če italijanske divizije na biciklih najkasneje do četrtega decembra zasedejo Ljubljano, da bomo srečali ob Ljubljanici vse bivše župane, s Strgarjem na čelu? Ali lahko upamo vsaj, da bo v tem primeru sedem kandidatov za novega župana, vsem neverjetno godijo primerjave z dr. Ivanom Hribarjem, poskakalo v razpenjeno valovje?«

EPILOG

UPORABA BESEDE »REVOLUCIJA«

To se je pa dogodilo v imenu besede »revolucija« leta 1990. Še pred znamenitimi volitvami, je na kongresu Slovenske demokratične zveze v Mariboru učitelj iz okolice Ljubljane v dolgem govoru naštel vse zlorabe besede »revolucija« in predlagal, da stranka v svoj program zapiše, da se bori za trajno prepoved besede »revolucija«. Predsednik stranke, dr. Dimitrij Rupel, je nekaj časa potrpežljivo razlagal, da stranka tega ne more narediti, potem pa je vzrojil, češ, politična stranka ne more prepovedovati določenih besed. Učitelj, zagnan aktivist, je takoj zapustil stranko.

Česar neko obdobje ne razreši, se ponovi.

Zakon o grobiščih ponuja napis »Žrtve vojne in revolucije«. Dr. Spomenki Hribar se tudi v letu dva tisoč štiri zdi kar primeren. Danes se torej kar več strank trudi za ponovno uporabo besede »revolucija«, nekaj strank pa je odločno proti takšni uporabi. Beseda se bo vsekakor znašla v parlamentarnem metežu!

Besede niso tako zelo nedolžne. Ideologije prodirajo v politiko skozi besede, lahko zgolj skozi posamezne. Besedo revolucija je uporabljal tudi Adolf Hitler: »Tudi marksistični delavci so spoznali, da je naša nacionalno socialistična revolucija edina prava revolucija!« je zapisal leta 1933. Tega izraza se je kasneje nekoliko naveličal. To pa ne spremeni dejstva, da so se domobranci borili na strani Hitlerjeve revolucije, partizani pa hote ali nehote tudi na strani Stalinove. Težko je priti do svoje lastne revolucije.

Težave se začnejo s francosko revolucijo. Zakaj so Francozi iznašli nasilno nasilnega spreminjanje oblasti? Šlo je za davčni sistem. Plemiči in cerkev niso plačevali davkov, vse davke je plačevalo delovno ljudstvo. Proračun pa je Ludvik Šestnajsti delil v obratnem sorazmerju: trideset odstotkov kralj in administracija, sedemdeset odstotkov vojska, od teh vojaških stroških jih je devetdeset odpadlo na plače oficirjev, ti pa so po zakonu lahko bili samo plemiči. Razne verzije te ureditve so se in se še kar naprej ponavljajo tu in tam po svetu. Kar kaže, da celo francoska revolucija ni povsem zalegla.

Revolucije so spopadi za kolikor toliko demokratično razdelitev denarja. Vojne so pa posledice revolucionarnih in proti revolucionarnih zahtev pri razdelitvi oblasti, ki seveda pomeni vpliv na sprejemanje proračuna.

Nas je Evropska unija za vse čase rešila revolucije? V evropskem merilu morda že. V svetovnem pa ne bi rekel. Vseeno: Ne morem spati, ko razmišljam, kako je prav vsak Slovenec, upokojenec ali šolar, odvisen od modrih politikov, ki bodo ali pa ne bodo znali izpuliti iz evropskih virov toliko denarja, kot politiki drugih evropskih držav. Majhna država, majhni politiki. Velike besede, ampak nekoliko manjše možnosti.

Vroča jesen prihaja. Čaka nas izbiranje poslancev, seveda ne bodo vpili, da so revolucionarji in upamo, da ne bodo zakuhali kakšne nove revolucije, četudi kakšne zgolj kulturne revolucije. Ukvarjali se pa bodo prav zanesljivo tudi z revolucionarnimi temami in s preobračanjem revolucionarnih besed. Pri Slovencih česa drugega ne moremo pričakovati.

Desetletja so me utrujale jugoslovanske kulturne revolucije. Srednje velika balkanska država je izgorevala v prizadevanjih, da bi v svetu veljala za kulturno in napredno. Ravno skrb za videz in za pravo umetnost sta jo tolikokrat zapeljali iz ene pravovernosti v drugo in tretjo in tako naprej. Današnja Slovenija se ne niti z videzom, niti s kulturo ne trudi kaj preveč. Ideološka prizadevanja političnih strank so čiste farse: samo še cerkveni krogi si prizadevajo za verouk v šoli, pa svetnik Jarc se je nekaj razburjal zaradi džamije, to je pa tudi vse. Politične stranke seveda živo zanima prerazporejanje davčnih obremenitev in umetniško kreiranje proračuna, ko pa opozicija vlaga interpelacijo proti poziciji, niti pozicije niti opozicije ne zanima kvaliteta nastopanja v medijih. Kako naj umetniki razgrajujejo ideologije, eksotična verstva, znanstvene zablode, internetno navlako, če niti političnih strank, starih in novih gospodarjev proračuna, (zato pa tudi revolucij in proti revolucij!), ne skrbi za medije in za lastno sliko v medijih? Državljani bi se naj razdelili na leve in desne, politične stranke pa se nočejo. Ali pa se vsaj delajo, da se nočejo. Rad bi slišal, kdo je zame! Mogoče je še kdo takšen!

Vsi smo žrtev vojn in revolucij, brez vojn in revolucij ne bi bilo demokracije in pravne države. Torej smo vsi žrtve demokracije in pravne države! Ampak kdaj bom doživel, da bo kakšna napihnjena politika postala žrtev demokracije in prava?

BEETHOVEN. Še nekaj velikega skladatelja za konec : V devetnajstem stoletju zelo znameniti romantični dunajski dramatik Franz Grillparzer opisuje v svojih spominih, kako je bilo, ko ga je nekoč, ko je bil star komaj šest let, oče vzel na koncert v enega dunajskih salonov. Stari Grillparzer je bil drugače dobavitelj opreme za glasbene sobe, ki so bile takrat v središču pozornosti. Na koncertu sta se prikazala dva slavna moža tistega časa Ludvig van Beethoven in Cherubini (operni pevec?) Kolikor lahko sledimo opazkam Franza Grillparzerja, je bil Beethoven oblečen v črno, zelo umetniškega videza, naredil je vtis kot bi ga danes na primer Magnifico ali Vinci Vogue Anžlovar. Seveda je moral Beethoven tudi nekoliko zaigrati na klavir. Potem se je razvil zanimiv razgovor o glasbi. Francoski abbe, drugače misionar iz Afrike, je nenadoma začel navdušeno pripovedovati o afriški glasbi in potem se je kar usedel h klavirju in začel preigravati afriške ritme. Gostiteljica je nekoliko zgrožena takoj rešila problem, prišel je služabnik in sporočil, da je kosilo na mizi. Vsi gostje so izginili. Ob klavirju so ostali samo Beethoven, Cherubini in mali Grillparzer. Poslušali so, kako se francoski misionar trudi pričarati, kako zamorčki tolčejo po bobnih, kako zamorkljice prepevajo in sploh, kakšni ritmi vladajo v črni Afriki. Znani umetniki Cherubini je izginil na kosilo. Še desetletja kasneje se je Grillparzer osuplo spominjal, kako sta nekaj časa ostala sama z velikim Beethovnom kot poslušalca v velikem salonu in kako sta zamaknjeno in vztrajno poslušala nenavadna glasbena sporočila. Vendar francoski misionar je bolj slikovito pripovedoval in prepričeval, kar je bil končno njegov poklic, kot pa rokoval s tipkami, in že malce naglušni Beethoven se ni mogel odločiti, da je napočil čas, ko se bo klasika končala in bodo svetu zavladali latino ritmi, pa je dečku Grillparzerju namignil, da se bo juha morda shladila in bi kazalo vsem ostalim slediti v jedilnico.

Tako se Dunaj proti koncu osemnajstega stoletja ni spremenil ne v Havano, ne v New Orleans ne Buenos Aires. Tudi Ljubljana in Maribor sta ostala Ljubljana in Maribor in Slovencem je ostala samo ena možnost: da se čim bolj privadijo na alpsko glasbo. In slovenske popevke.

Konec

NEDŽAD IBRIŠIMOVIĆ (21. 11. 1941 – 15. 09. 2011)

Pokušaj o fenomenu

Posjećujući Sarajevo (1995.) zajedno sa zagrebačkim Preporodovcima Ibrahim Kajan, sa Enesom Kiševićem i inima ... a provodeći dan sa Nedžadom Ibrišimovićem od džume do književne večeri i kahve u komandi na Dobrnji, u jednom trenutku reče, kako je sretan eto, jer mu je Allah omogućio da provede dan sa insanom kojemu je dobri Bog sve dao: da bude izvrstan književnik i borac za svoju zemlju. I zapisa to Kajan u Svilu i krv, kao posvetu Nedžadu Ibrišimoviću i Muteveliji komandantu odbrane Dobrnje. Ali i kao pamet i nauk svima, Bošnjacima, Bosancima i domoljubima Bosne i Hercegovine, izredom.

Sarajevo, proljeće, 1995., Behar Jurnal Zagreb, broj 8., str. 14-15.

Pomislih, kako je Nedžad Ibrišimović ar, puno više od dragim Ibrahimom rečenog, pa je zato i to što Ibrahim zapisa mogao biti. Počeh zbrajati.

BLOG, KAJANKAJAN, 28. lipnja, anno Domini, 2012

Crteži i slike Nedžada Ibrišimovića na sasvim jednak način u plošnom nivou i izduženoj projekciji vizualiziraju svijet, kao što to njegova skulptura čini u neposrednom odnosu prema ljudskoj figuri u prostornom smislu. Isto možemo razaznati u njegovome književnom tekstu, kada je riječ je o njegovim književnim likovima i načinu pripovijedanja. Na crtežu ili u skulpturi /ako nije riječ o portretima konkretnih osoba kod kojih istrajava u refleksu karakterne crte/, nerijetko prepoznajemo istu izduženost i oštrinu, skoro, pa možemo vidjeti likove iz njegovoga književnog djela, ali i životnog okruženja, pojedinačno ili grupno.

Nedžad Ibrišimović 1960./61. školske godine, nakon petogodišnjeg školovanja kao vajar dobija diplomu Škole primjenjenih umjetnosti u Sarajevu. Tokom i poslije školovanja Ibrišimović sistematski isteže ljudsku figuru u izduženu jutarnju sjenu čovjeka u jutarnjem svjetlu i čovjekovu vječnu potrebu da vidi preko ograda, zapreka i ograničenja, preko prepreka koje su drugi ljudi /često neznanjem/ nagomilali oko njega. Ima u tome i nedvosmislene težnje i želje da se život pogleda sufijski bez protivljenja, naprotiv, približavanjem zahtjevima kanona i mističnog u čovjekovu prisustvu. Naime, to je čovjeku dato, a u islamskim književnostima je smjer.

Riječ je o Ibrišimovićevoj dubokoj spoznaji koja se tiče pozicije i usuda čovjeka u svijetu svekolike zadatosti i bezizgleda, ili, što je sasvim isto: jasnog pogleda u onostranost naše životne zbilje i svakodnevice s kafkijanskim sadržajima. Svako ponaosob može provjeriti u kojoj mjeri je groteskna njegova osobna uloga upravo u trenutku koji mu se čini osobnim zvjezdanim postignućem. Pogledajmo činjenicu, da čovjek umire u trenutku kada je naučio jezike, stvorio životno djelo, ovladao životnim uvjetima u svome krugu, uistinu postao koristan i potreban. Dakako, čovjek može izmišljati i umišljati najrazličitije razloge za slavlje i oduševljenje, ali sve što smisli – samo ga opovrgava relativnošću i vječnošću nedogleda, nesmiljenošću Usuda. Dakako, jer sebe vidi fiktivno obogotvorenog i kako mu je najdraže, pa tako rekvizitarij njegovoga uspona i poputbina koju gradi, biva sasvim neodrživ upravo za njega osobno.

Čovjek bi trebao biti misaono biće i tako biće mjere, ali, nažalost to nije ni kad je najbliže tom zahtjevu, jer život je nemjerljiv. Zato je od čovjeka u svakom trenutku stvarnija njegova sjenka, a sam je u puno većoj mjeri smiješna karikatura i kreatura univerzalnog doživljaja svijeta. Ništa nije tako izvjesno kao ništavilo*.

Dokonavši tu stvar, prevashodno o/u samome sebi, Nedžad Ibrišimović je sebi uskratio izlišno oduševljavanje sobom i onim što jesu njegove ljudske moći, a na svojim crtežima, slikama i skulpturama – crtao je, slikao i vajao, ali po svemu i u umjetničkom književnom tekstu pratio – čovjekovu sjenku! (Ko zna gdje se i u šta transformiraju odložene sjene i odrazi svjetla i kakvom energijom pomijeraju, barem u jednom nivou, svijet?) Dakle, čovjekov stvaran sadržaj! Donio je likove koji se drže uzgor s očiglednim naporom i otporom sili zemljine teže koja bi ih uvukla u tlo (kamo će jednoga dana u svakom slučaju utonuti). To su konstitucije koje stoje ili uspravne hode bridom prostora, pukom nužnošću i zahvaljujući krajnjim silama trenutne nosivosti svojih kostura spojenih tetivama (što bi i sam, ar Nedžad Ibrišimović rekao: snagom svojih nožnih prstiju i ključnih kostiju koje su naslijedili od svojih djedova po majci!).

Njegovi nacrtani ili izvajani likovi, doista jesu svoje sjenke izložene sili zemljine teže i vremena koje se obrušava odsvakud na njihovu konstituciju. Oni su stali, sjeli ili se uputili u prostor u kojem ih čeka isto što već imaju na mjestu svoga prisustva: savlađivanje životne muke. Dakle, upravo ono što je jedino stvarno, sasvim neovisno o školama, pravcima, stilskim formacijama u životu, filozofiji i umjetnosti, oni su samo kosturi koji se silom svojih mehaničkih svojstvava opiru gravitaciji i drže uzgor, jer ih ta svojstva i čine takvima sve vrijeme dok su živi i to biva mjera njihovoga življenja. Ibrišimović je izvrsno znao da je osobno i mjera i izmjeren sasvim zakonomjerno od postanka svijeta.

Prizori na crtežima, slikama i skulpturama, posebno kad crta, slika ili vaja grupe likova, odišu čudesnom energijom pokreta u neodoljivosti zanosa, jer pokret i dolazi upravo iz tih ogoljenih i okljaštrenih ljudskih i životinjskih likova. Naime, snaga njihovoga pokreta /u životu općenito, ma kakvom tjelesnom masom bili oblikovani – su njihovi kosturi/ mora dolaziti upravo iz njihove uspravnosti koju omogućava njihova konstitucija/ kostur organiziran vezivnim tkivima zglobova. Kostur ima sasvim jednak smisao kao crtež u slici: nosivost – tjelesne mase, kao crtež – slike. Zato, grupe ljudskih likova, s oružjem i zastavama, u pokretu i zanosu koji upravo ispoljava pokret, isijavaju samo čistu energiju blisku kozmičkoj, nesmiljenu i nezadrživu i tako uistinu stvarnu varku i o estetici svakog zanosa. Iz crteža, slika i skulptura grupa ljudi izbija i poznato Ibrišimovićevo uvjerenje da su ljudi samo ono što egzistira među njima kao zajedničko. Zato bismo i mogli reći, kako Nedžad Ibrišimović crta, slika, vaja i opisuje ljudsku energiju koja se u njegovome djelu i tijelu i sama transformira u najrazličitije vidove čovjekovog bitka, prisustva i djelatnosti u prostoru i vremenu. I, pouzdano, ne postoji niti jedan dio čovjekovog bića koji se ne može transformirati i ne transformira kao specifična energija u pokretu tih konstitucija koje na jednak način emitiraju i pad energije i umor – pa makar kao slobodan pad sa litice ili ispod padobrana koji se neće otvoriti.

Pouzdano, riječ je o tome da je Nedžad Ibrišimović sasvim nesklon vidjeti, konstatirati i reći bilo što različito od objektivnog i ljudski elementarno istinitog. Ta okolnost snaži njegovu promatračku optiku i produbljava psihološki uvid u emotivnu i životnu stvarnost i društvene odnose. To se, sasvim primjereno iz osobnog odnosa prema životu prenijelo i u njegov odnos prema životu općenito i drugim ljdima, ali i mogućnostima vizualiziranja i reproduciranja u crtežu, slici, prostoru – skulpturi i književnom tekstu.

Kao prvu stvar zapažamo Ibrišimovićevu dosljednost do nevjerojatnog, što sugerira više od njegove poetičke zrelosti, vjere u sebe – vjeru u Stvoritelja. Riječ je o znakovitom i razgovjetnom poimanju u njegovom inteligebilnom i prakticirajućem habitusu. Iz takve elementarne optike i reprodukcije viđenja izdvaja se vrlo mali broj radova koji su izvođeni na način kako to i drugi čine i određenoj tradiciji blisko. To je, npr. niz portreta akademika Abdulaha Sidrana, portret Nijaza Alispahića i još neki radovi. Na istom tragu u književnom tekstu do izvjesne mjere izdvajaju se pjesme o Bosni: Zambaci moje duše (1992.), sve drugo sasvim je u istoj ravni recepcije i reprodukcije u istom postupku koji možemo promatrati kao Ibrišimovićevu osnovnu intenciju ili, fenomenologijsku matricu njegove osobnosti i njegovoga djela u cjelini, posebno kad je riječ o književnoj umjetnosti.

Ibrišimovićeva svekolika filozofija ima eklektičan karakter, ali je i takva filozofijski i logički shvaćeno pretpostavka njegovoga krakterističnog pogleda na svijet suvremenosti i čovjeka u njoj. U svakom pogledu, Nedžad Ibrišimović je čovjek nedvosmislenih, nedvojbenih i sigurnih pogleda na svijet, na čovjeka i život. Njegov pogled je pronicljiv, prodoran i inteligentan i nesklon bilo kakvom oportunizmu i taktiziranju. To je razobličavajući pogled za sve čovjekove u slabostima skanaturene, smiješne, glupave i ogavne konstrukcije i muljaže. Čovjek bi i Božjom Voljom i Objavom trebao biti nešto drugo, a ne to što jeste. Trebao bi u najmanjem, razlikovati ruhani i šejtani poticaj i opciju. Čovjek se nikako ne bi smio tek prenemagati u svojoj poziciji jer je darovano Božje Stvorenje koje može upravljati sobom prema Božjoj Volji i Uputama, ako je shvatio šta mu je smisao i kakvo mu je mjesto u Svemu kao Jednoći Božjeg Postojanja.

CRTEŽ, PORTRET, SLIKA, SKULPTURA, TEKST

Nakon karakterističnog crteža, slike i skulpture, Nedžad Ibrišimović se javlja tekstom koji je prevashodno groteska, sasvim jednako kao što su to barem u izvjesnoj mjeri njegovi crteži, slike i skulpture – a naspram života kao takvog, a sa kojim otvoreno i nedvosmisleno komuniciraju. Ibrišimović bez podešavanja, stečenom i provjerenom optikom prodorno gleda stvarnost osobnog života, okruženja i zadatosti. Njegov postupak, donekle blizak romantičarskoj ironiji, samosvjestan je i oslobođenog duha. On mjeri i dopušta da osobnim djelom bude izmjeren, jer na svaki zahtjev – zadatost daje krajnje konsekventan odgovor.

Tekst, umjetnički prozni i esejistički, a potom i pjesnički, Ibrišimoviću se nadaje kao najmoćniji vid oblikovanja osobnog viđenja vrlo rano. S nepunih osamnaest godina Nedžad Ibrišimović objavljuje svoju prvu knjigu priča. Potom, dolazi Ugursuz, roman koji zbunjuje svaku i potencijalnu interpretaciju. Jezik je medij koji približava tekst potencijalnom čitatelju, ali forma, što ovaj put izjednačavamo sa žanrom, ono je što udaljava i čini čak nečitkim i neshvatljivim njegov umjetnički književni tekst. Dakako, to sugerira da smo se udaljili od jezika i u ovom primjeru od njemu žanrovski bliskog iskaza.

U primjeru Nedžada Ibrišimovića i njegovoga romana Ugursuz, stvar je i puno složenija od prethodne opaske. Ibrišimovićevo shvatanje života iznimno je ozbiljno. Posvećujući roman Ugursuz, prijatelju, slikaru Ibrahimu Ljuboviću 1967. godine, Ibrišimović će reći: Ako bezbroj riječi svojom sopstevenom ćudi načini i prividnu veselost – znaj da je slučajna. Ova posveta kazuje da Nedžad Ibrišimović nije imao iluzije o bilo čemu što život jest. Naprotiv. Imao je punu svijest o tome da život nije veselje i kirbaj, a da jeste krivo srastanje – ili groteska. Zato su njegovi likovi tako nesnalažljivi i nezgrapni u kontradiktornim situacijama tuče i smijeha, mržnje i ljubavi, očiglednog nesnalaženja i raspetosti krajnostima u gombanju sa životom, čak i kad je o autoru riječ.

Jesam sluga Muzafer i gad. I za mene znaju ljudi po okolnim brdima kao za psećeg čovjeka, jer gospodaru služim u lovu svojim izvrsnim njuhom i sklonošću da neprekidno skakućem. Gledam svijet kako gori u svjetlu. To na konju je ihtar Abazović, gospodar Herdekovca i najstariji sin Zulhubena Abazovića, onaj koji se odvojio od brata Abida, od sestre Mulije, od brata Sadika, od ostalih koji se od njega odvojiše. Rob sam mu u lovu – zabavi i lovu. A niko niko ne zna da sam progledao i da začinjem novu misao o ozdravljenju.

PORTRET NIJAZ ALISPAHIĆ, KNJIŽEVNIK, ESEJIST, DRAMATIČAR, PJESNIK, LIBRETIST

Među portretima koje je uradio Nedžad Ibrišimović, izdvaja se portret Nijaza Alispahića, književnika. Rađen grafitnom olovkom, oštro i brzopotezno u magnovenju, kako bi izrazio refleks unutarnjeg otpora na licu Nijaza Alispahića. To je među portretima općenito, rijetko uspješan portret koji se mogao samo iznimno dogoditi dvojici ljudi kao što su Nedžad Ibrišimović i Nijaz Alispahić. Dvojici ljudi koji se izvanredno, dobro poznaju kao ljudi, pisci i ispisnici.

S kosom u pramenovima ispod karakteristične kape, stisnutih usana i fiksno, iz vrata usmjerenim licem, oštrim pogledom u desnu stranu Nijaz Alispahić siječe pogledom nekoga ko ga je pokušao dekoncentrirati upravo kad je bio in medias res, bez sumnje, nekom upadicom. To je upravo onaj Nijaz Alispahić kojega neprijeporno baš takvoga znamo. Ne govori puno, ne odgovara na svaku, ali ako progovori zna čemu je namijenio svaku riječ. Tada ga treba saslušati. Reljef njegovoga lica je naglašen, obrve podignute, pogled bačen udesno sadržava energiju otpora, proturiječja i prethodne koncentracije, stisnute usne kazuju kako znaju na kojoj su riječi zaustavljene.

PORTRETI PJESNIKA I AKADEMIKA ABDULAHA SIDRANA

Drugačiji su u nizu portreti akademika, pjesnika Abdulaha Sidrana koje je Nedžad Ibrišimović izlagao u Galeriji Gabrijel Kamernog teatra 55 u Sarajevu 1997. godine, kao svoju desetu samostalnu izložbu u okviru programa manifestacija LJETO U KAMERNOM.

Portreti pjesnika i glasovitog scenarista Abdulaha Sidrana su plošni, kao da su rađeni bojom bez nijansiranja osim na mjestu usječenih bora. Granične crte označenih površina podudarne su s crtama lica, borama na čelu, usnim otvorom, izrazom očiju – kojima pjesnik i inače izražava svoja osjećanja. Tako je dobijen niz interesantnih i preciznih prizora koji dolaze sa istog lica općepoznatog čovjeka.

Čeone bore se mrse i zavezuju u čvor, desna se obrva izdiže u visok luk, ali oči ne mijenjaju izraz. Uredno potkresana brada i stisnute usne, u svemu karakterističan izgled lica akademika i pjesnika Abdulaha Sidran, anfas. Svi anfas rađeni portreti akademika i pjesnika Abdulaha Sidrana, tek neznatno variraju izraz/ispoljavanje njegovoga unutarnjeg osjećanja života i svijeta. Više vertikalnih bora na njegovome licu smanjuje proreze njegovih očiju i pogled čini tamnijim, dubljim, pronicljivijim. Njegova kartakteristično njegovana i brijana brada nestaje u licu. Njegovo lice poprima odlike u kamenu isklesane fakture, njegov podvaljak tek govori, da iza tog pronicljivog monolitnog izraza stoji konstitucija kojoj se ne mogu ponuditi lažne slike i prizori.

Ali, zato, Sidranovi portreti donijeti iz profila, tek su u prostoru iscrtane linije misaonog čela i skoncentriranog pogleda u prostor koji očuđava život i koji lice viđeno anfas čini takvim kakvo jeste. Naglašeni podočnjaci, skoncentriran pogled, usne kao da su upravo zaustavile krik.

Potpisivanjem Sidranovih portreta, Ibrišimović je izveo posebnu mudroliju: rukopis je sličan dimu cigarete, zaboravljene na pepeljari ili među prstima, sličan natuknici koja sugerira u svemu karakterističan trenutak života i njegovog karaktera, događanja.

(Ibrišimović sam za sebe kaže da je njegova bitna ljudska i karakterna odlika to što je pušač.)

CRTEŽI/SLIKE

Ibrišimovićevi crteži olovkama u boji, naslovljeni Sjenke i odrazi, izlagani u Domu pisaca listopada, 1996. godine, imaju intonaciju koju daje njegov naslovni crtež Kaharli avlija, koji je svakako puno više od autobiografske natuknice poslije upravo zaustavljenog rata. Bez sumnje, sam naziv je krajnje neslučajan, a Nedžad Ibrišimović nije samo instinktivan i impulsivan, već po intenciji kojom se u djelatnom smislu i rukovodi, najdublje intuitivna osoba u mjeri u kojoj to ne možemo pojmiti.

U Kaharli avliji, oborene glave na prsa, oslonjen na šake i stopala kao na ortopedske štake, sjedi klonuo čovjek. Uz njegovu lijevu ruku je uspravljen đugum bez kapka/ poklopca, kroz zavjesu ili krugli otvor u zidu (možda, probijen i artiljerijskim projektilom) hladno ga gleda oko. Senke na zidu desno od unutrašnjim nedaćama skrhanog ljudskog lika, mogu biti i njegovi ružni snovi i prizori o kojima klonuo snatri, jer su dio mučnog sadržaja prijeđenog puta. Činjenica da je crtež nastao 1989. godine, nikako ne mijenja njegovu poražavajuće naglašenu osjećajnost ili podudarnost sa njom, znakovitost i označiteljsku vrijednost, jer, sve se već dogodilo mada to nismo mogli znati, a Ibrišimovićeve crteže nismo znali gledati. Tu je i fascinantno pitanje kako je to mogao znati umjetnik ako nije i profet? A nije. No, umjetnička vizija kao univerzalija seže do proročanstva, mada nije i proricanje.

Ova izložbena postavka koja obuhvata (33) tidesettri crteža svrstana pod zajednički naziv Sjenke i odrazi. Naziv izložbe ne pokriva konzistentno sve radove. Naslovni crtež Kaharli avlija već je odstupanje od tako definirane postavke u grafičkom nivou, ali kako smo dužni vrednovati i nominacije izloženih radova, moramo priznati kako je Kaharli avlija duboka intimistička sjena u nizu ponuđenih prizora u cjelini postavke. Zato crtež Kaharli avlija dominira dubokom intimnom sjenom u nizu visoko uspravljenih, istegnutih i duboko odraženih općepoznatih objekata koji se odrazom u vodi, odražavaju i u Nebu.

Ova serija Ibrišimovićevih crteža nosi obilje snažnih asocijacija koje do punog izražaja dolaze tek deset godina kasnije, Mostar, Dubrovnik, Sarajevo, Stari most, Gradačac, Stradun, Trebinje, Alifakovac, Vodenice, Šadrvan, Arnaudija, Aladža džamija, Vijećnica, Vodopad Kravice, Latinska ćuprija, Nišani, Ogledalo, Jajce, Glava, minareti, zvonici, krovovi, Akademija nauka i umjetnosti u Sarajevu. Suočeni smo s kolopletom prizora i odraza i uviđamo kako je umjetnik bio snažno nadahnut i vidovit, odnosno senzibilan spram okruženja i vremenskog toka.

Stvari se nalaze, prepoznaju u svojim odrazima i bivaju stvarnima i onda kada su načete ljudskom nebrigom, vremenom i nasiljem, jer to su iste one stvari koje su u nama rasle i uz koje smo odrastali. Izmiješanost datuma, vremena nastajanja pojedinih crteža i ratnih događanja ispreplela se u čudo ljudske zlovolje, samovolje i nesuvislosti, a upućuje nas na to da na vrlo blizak način na koji gledamo crteže Nedžada Ibrišimovića, trebamo čitati i njegove tekstove kako bismo razumjeli istu stvar.

Svakako, riječ je o tome da u svemu neki ljudi prednjače i neki vuku natrag. Između ostaloga to je i prirodno. Uvjet, pa je Nedžad Ibrišimović dao presjek koji to čini i očiglednim, stavlja nas u nezahvalnu poziciju ljudi koji to moraju vidjeti i shvatiti, mada o tome nisu baš nešto osjećali i znali, ili su znali sve, a osobno mu nisu rekli niti riječ.

Ibrišimović nam daje sve elemente da razumijemo pročelje koje je nošeno ugruškom krvi nosilo život ostavljalo znakove, ali, nama ostavilo obvezu da prepoznamo i slijedimo označeni put, svjesno prihvatimo svoj Usud.

SKULPTURA

Nedžad Ibrišimović, kako sam kaže, vaja čovjekovu sjenku. Složit ćemo se sa njim, pošto je skulptura stvarna, znamo i da je sjenka stvarnija od čovjeka i njegovoga tijela. Nedžad Ibrišimović vaja harf, grafemu arapskog pisma, i to osobno izjavljuje. Možemo razumjeti kako je izvajati harf isto što i napisati tekst. Osim što je pušač, Nedžad Ibrišimović je pisac. Mada je pušenje makruh, Nedžad Ibrišimović može pušeći raditi ruhani stvari i istovremeno kloneći se prokletog Šejtana, ostvarivati Bogu ugodne zamisli crtanja, slikanja, vajanja i pisanja, istine i ljepote.

Pouzdano, riječ je o tome, da je Nedžad Ibrišimović cijelim svojim bićem trajao na istoj fenomenološkoj matrici koju su artikulirali vrijeme i vjera, bosanski čovjek i njegove nedaće, bezizlazi i naturene dvojbe i nedoumice. No, od nekog doba u svom životu, Nedžad je znao uspostaviti prioritete.

Ibrišimovićeva skulptura je čudesna do nevjerojatnoće. Njegovo vajanje čovjekove sjenke pretvorilo se u čovjeka duboko, recipročno ukorijenjenog u tlo (bosansko). Ibrišimovićeve skulpture su izduženo prostorno organizirane od horizontalne ravni u visinu i dubinu. Njihova voluminoznost je nenaglašena, neznatna, a ostvarene su kao vertikalno održive konstrukcije koje reproduciraju energiju pokreta, usmjerenog kretanja.

Nikad nisu statične. one nose nekad i negdje viđenu ili sanjanu stvarnosnu estetiku koja ih čini nezamjenjivim u našem svijetu i životu. Sila gravitacije čini ih stvarnim.

TEKST NEDŽAD NEDŽADOM REČEN
ili
BIO JEDNOM JEDAN NEDŽAD IBRIŠIMOVIĆ, KNJIŽEVNIK – AKADEMIK VJEČNIK

Do sedme godine života, Jedan je spavao držeći lice svoje majke među dlanovima. Kad joj je to dosadilo, Jedan je dobio brata i zauvijek ušutio. U šutnji, čuo je šum svoga unutrašnjeg mora i tuđi smijeh. Slutio daljinu. Tražio riječ. Vidio nepodešenost svijeta i zbrkanost ljudske pameti.

Pa se, pomenuti Ovaj, dvoumio šta da bude: pjevač, motorciklist, željezničar, kipar, pekar, lončar, vozač, slikar ili odžačar. O tome, ništa nije mogao reći Gerasimu Ivanoviću. Sjajna, blještava površina tračnica nestajala je u ustreptalom zraku. Snovi su se gubili u mraku.

Jedan je tražio Dan. Razgovijetnu i stvarnu sliku.

Ali, i da ne zna kad je donio odluku, postade pisac i to prije i poslije svega. Skoli ga Ugursuz. Nijema nakaza Muzafer Abazović i Abazovića pleme. Šamili. I druge nakaze i vile. Tubakovi. Slutnja. Jasnost i tajanstvo. Prisjeti se svoga šejtanskog zanata. Pomisli, kako nakaze ne treba dirat. Zato niko nije odgonetnuo čak ni žanrovsku odliku Ugursuza. Jah, roman i koješta! Niko ne vidi krivo srastanje i grotesku!

U osnovi Ibrišimovićeva postupka i književnog ishoda jeste groteska ili krivo srastanje. Na tom mjestu izrasta opora ironija ovoga inteligentnog – bolje kazano visprenog, iznimno darovitog i dubokoumnog pisca – koja se s razlogom potsmješljivo odnosi spram našeg bića, povijesnog položaja, nakaradnosti i zakovrnutog nesnalaženja. Ibrišimović se nije šalio i nije imao privid, vidio je kako nevješto živimo svoje živote i kako to dugo traje kao groteskna slika.

Zato, dokopa vilu i poče je oblikovat. Sve naspram nakaze. Udarila vila na Halila! Tako se najbolje vidi i jedno i drugo. Puče priča k'o prangija za iftar ili u bajramskom jutru ispred džamije, dok džematlije dolaze na sabah namaz.

Kad se naradi i umori, stade i pogleda djelo svojih ruku. Izvajao sam sjenku nemirnog čovjeka! – zapanjen viđenim, reče: - Dakle, sjena njegovog nemira isto je što i moj govor! Aha! – zaključi. – Dobro bi bilo, da je važno to što sam učinio – pomisli.

Ali, šuhva me napada nasuprot svakoj izvjesnosti. Zato ću izvajati harf! I pravit ću kipove svih sjenki koje vidim. A, nije isključeno da bih se ovoga prije, trebao kloniti, posumnja kako bi spriječio hiću i pustio misao ispred sebe. Prije će biti, da se trebam Allahu, dragom, svemoćnom i svemilosnom utjecat od prokletog Šejtana i njegove sorte! Tada i shvati da je pronašao rješenje. Ali, kako nisam paučak, ne bojim se iskušenja! Samo se pred Allaha dragog – sasvim i izvjesno stiže. Hoću da to bude kako valja. Drugo je prah i pljeva. Budaleština. Omaglica. Omaha i pjena. Klobuk na vodi. Pramen magle u svitanju iznad Bosne – romorio je odobrovoljen izgledima prilike koju je odabrao.

- Upamti na čemu si! Ovo ti je ruhani misao! – uskliknu Jedan obasjan i doturi sam sebi: Nikad neću na drugom mjestu tražit potvrdu ili odricanje. Jer, na istom mjestu oboje jeste.

Sjede pred Kuću bez vrata. Zašilji olovku na oba kraja. Zareza peruške podesne za pisanje. Otkopča bisage s riječima. Pusti misao kao krvosljednika. Da je nebo jedan list hartije, a da Bosnom protječe murećep. Allah je stvorio pero 50.000 godina prije svega. Mašallah!

Šamili, Tubakovi i Grubešići defiliraju i izvijaju glavama na tankim vratovima. Mašu sve tanjim rukama. Dobacuju bezvezne riječi kao psovke. Oponašaju lavež božijih stvorova. Pljuckaju. Mijauču. Harlauču. Stenju. Gibete. I odlaze u svoj mrak iz kojega su izašli, haman, nehotično.

Švabe u tenkovima, na kamionima sa zakačenim topovima i na motorciklima s prikolicom – rondaju i gungulišu prašnjavom cestom od Žepča prema Zvidovićima. Kao pomahnitali. Četnici se guraju pred pekarom Jusufa Insanića. Majka Nafija spiralnom žicom mlati tijesto za lutmu. Bosna teče bistra i krvava. Jedan gleda sa Orlovika.

Žepčaci se ibrete: ihaha, ohoho, ihihi.

Ako.

Valjda mora biti tako.

Jedan mrči papapir. Oblaci nedefinirani jure nebom, ali crtežima ne fali ništa. Ulju. Pastelima. Dani i noći trepere i padaju kao zarezi i tačke u brazdu rečenice. Jedan vidi da ga nema, pa hoće da bude. Pioniri i omladinci marširaju bez primisli da može umrijeti partizanski komandant i utihnuti pjesma da nam živi živi rad.

Jedan konta svoje vrijeme i svoj čas. Sve se već dogodilo. Sve što ima značaj narod je sačuvao u jeziku i priči oduvijek. Valja to vidjeti i otčitati!

Onda Jedan pođe u Sarajevo, gdje je i rođen. Mada i nije baš iz Sarajeva. Ako, veli, nije ni Avdo Sidran. Nije ni Sarajevo iz Sarajeva, doturit će sebi, a parnjača dahće, klepeće i guši putnike gustim i ljutim dimom punim varnica u tunelu Vranduk.

Izet Sarajlić u to vrijeme sanja Vladimira Majakovskog i Aleksandra Bloka... Na peronima, Cvijetnim trgovima i mostovima Mirabo, čeka privlačna Žanet.

Bašeskijin Ljetopis šuti, kao, Bože me sačuvaj i sakloni, beznačajan i nepostojeći.

Ali, kad se hoće.

Susretne Jedan jednog hafiza i nazva mu selam. Alejćumu selam i merhaba, hafiz će njemu. Dobro si doš'o, bolan, da te uhavizam o svemu što je glavno. Trebaš biti vidovit. Ili, vidovnjake pitat o putu. Ti, doduše, vidiš i previše, pa se zadržavaš bez potrebe. Ne gubi vrijeme, put je Jedan. Vidiš koliki su ti kraci. Zapni. Upri. Razguli, kako znaš. Kud god kreneš čekaju te Znaci. Malo bolje gledaj.

Jedan se sjeti da ima Ugursuza koji se ni u šta ne uklapa. Je li ti to na bosanskom jeziku? – upita hafiz. Ja šta je, bolan ne bio – začudi se Jedan pitanju. Onda je to od dragog Boga – hafiz će, i doturi: U jeziku i iz jezika je sve. Propatit će naš narod dok ne progovori svojim jezikom. Pa i potom. Jedan se zbuni k'o dijete pred hodžom u mejtefu.

Poče u stisci razmišljat.

Onda je Muzafer, siromah, poranio! – sažali se. Ništa mu na dobro ne iziđe, a ovo mu je ponajveći baksuzluk – reče snuždeno. Nije – pohiti hafiz i produži: Abazovići su tamo gdje trebaju bit. Da ih nema, zinula bi rupa ništavila za Bošnjake. Za dvadeset godina, Abazovići će biti, amaha. A za trideset – pravi. K'o coca-cola.

Potom, opet, što im dragi Bog da.

To što ču, Jednoga samo zabrinu.

Haman, više mi ništa nije jasno. A, toga ima još – reče.

Neka! Od viška glava ne boli! Vodi brigu o tome, da to što odabereš bude – ruhani! – hafiz će pa minu.

U Gradačcu, Gradu Bijelome, u lagumu pod Kulom Husein-kapetana bega Gradaščevića, Jedan nađe poruku Mula-Muhameda Mestvice:

Odlučujući se da ode na noge padišahu, Husein-kapetan beg Gradaščević vjerovao je još samo svome konju i dragom Allahu. Nekad, ranije, more bit i Alibegu Fidahiću.

Jedan je šutio. Čuo je škripu Mula-Muhamedovog pera i zaključavanje lokota na pokretu za autonomiju. Bosne i ima i nema. Junaka – nigdje. Uhoda svugdje i suviše. U čemu opstajemo? Zar u jadu – upita se. Turit ću to u desetoglavu pripovijest i dramu o Husein Kapetanu begu Gradaščeviću – kaza. I doturit slike ovih mojih reljefa – reče.

Što reče, ne poreče, kako čovjeku i pristoji.

Čestito obavljen posao traje zauvijek.

A onda, Jedan zapuca u Mostar drugim poslom. Ali, na Maloj tepi, ipred mostarske pijace, nađe izmrcvarenu bol Mustafe Sidki ef. Krabega, alias Dželaludina Taiba Karabega, muftije mostarskog. Zar to još traje? – u behutu se nađe Jedan. Kako neće! Najboljeg biraju jer svi vide da je najbolji, ali odmah gledaju kako će mu dohakati, jer se naspram najboljeg vidi da Oni ne mogu gori biti!

A bol je rođena još kad su bašibozuci oštro udarajući noževima po Karabegovim prsima i rebrima lajali: Izdaj fetvu! Izdaj fetvu, murtate! – začudo, bol se održala u pamćenju i osjećanju. Nije začudo, nije, ispravi se. Bol traje oduvijek. Ali, čovjek je zaboravna havetinja koja sporo pamti i slabo uči.

Ama, idi od mene – reče Jedan. Ali, bol mu se zaplitala u noge kao tek progledalo štene koje je izgubilo kuju. Zar, tek toliko ostane od učevnosti i čestitosti? Zar samo patnja – reče Jedan i pomilova psa sjedajući na podzidu u Staroj čaršiji i gledajući Neretvu. Koja je to priča, koja drama, koji roman – pomisli, presavi tabak i pusti revnog džina da pripovijeda i bilježi.

Roman, priču i dramu.

- Daj, Hadžija, dina ti, da malo objavljujemo Karabega, kažem!

- Dobro. Ali, ispočetka. I kako jest!

Pa čitamo:

Čije oko dotakne prvu riječ ove knjige, zarobljen je. A da je tako, evo jasnog dokaza: već mogu reći: O, ti koji čitaš! Jer, ovo je knjiga jednog revnog džina i namijenjena je vječnosti; i najviše što ti je za sada dopušteno, o ti koji čitaš, jeste da čitaš. Moja nada da se to neće dogoditi, izgubljena je.

Ako je ženska ruka otvorila ovu knjigu i ako je žensko oko sletjelo do ovoga reda – postaje muško! Ako si uplašena pa nije ovako kako je rečeno, uzalud ćeš čitati, bit će isto kao kad uludo tražiš riječ kojom bi označila san; ako se nisi uplašila, bilo je tako kako je rečeno i ti si muško. Dopušteno ti je da se vratiš na početak i da savladaš svoj ženski strah. Ne učiniš li, sve je uzalud i ti nećeš ništa razumjeti, niti smiješ preći na ove istine:

Da sve počinje kao u igri.

Ako prihvatiš – čitaj, ako ne prihvatiš – ne čitaj.

Čitaš li?

Čitaš.

Onda prihvataš.

Ako i čitaš i prihvataš, vrati se još jedanput na početak.

Ako se nisi vratio, a čitaš, zaista sve prihvataš kao igru, a ne kao opomenu što i jeste i nije tako – sve moraš uzeti kako kažem. I prvo i drugo. I da je igra, i da se prihvaća.

Ja nisam ni onaj koji sudi ni onaj koji presuđuje, ali ako i dalje čitaš a još se nisi vratio na početak, sam ćeš sebe kazniti.

I još nešto da te pitam, ali ne moraš odgovoriti; jesi li siguran da se u svakoj ujdurmi možeš prepoznati?

Ovo je knjiga jednog džina a u njoj su grijesi jednog čovjeka, pa ti je zabranjeno donositi sud.

A zabranjeno ti je:

da budeš površan

da budeš prespor

da budeš prebrz

da budeš zao

da budeš umoran

I hoću da zaboraviš sve što znaš

i da se ničega ne sjećaš bez moga prizivanja

da se prepustiš odsjaju riječi koje čitaš

Da pristaneš na sve

da ne oklijevaš

da se suspregneš u slučajnim željama

da prekineš kada ti ja kažem

I hoću:

da budeš čist

da budeš istrajan

da ti se ne brkaju slike i prilike i da od njih ne stvaraš košmar

Da o ovome nikome ništa ne govoriš, da sve ostane tajna i da na kraju odeš bez riječi i pomena.

A ima još vremena da odustaneš.

- Hadžija, ovo je ruhani i bez nevaljalština, ovo zovem umjetničkim tekstom i književnošću koju, neki pomalo i prepisuju, a drugi nespretno pokušavaju oponašati. Hoćemo li još? – upitam.

- Jok. Dosta je. Pametnom je insanu dosta i jedna jedina.

Allahu, koji sve znaš i pred kojim tajni nema, hvala Ti za sve što si mi dao. Pitanja su razna. Aha. Najlakši dio posla ostavio si meni. Morat ću potjerat konja, kad ne jašem mazgu. A ni magarca, valaha i kad nisam Nasrudin hodža. Čeka me Živo i mrtvo. Braća i veziri. Husein-kapetanova riječ. Moram mu pomoći da se oprosti od ovoga svijeta prije nego dođe na Bosfor. U Stambol.

Jah. Čekaju i oni koji će doći. Budućnost se dogodila u vremenu koje glupo zovemo prošlost, mada, prošli smo i došli samo mi.

Allahu ekber.

... dijelovi Stambola su okuženi, lomače gore, čujem okužene i zazidane; a možda sam otrovan, pio sam vodu, jeo hljeb; zar u tri stambolske smokve nisu mogle biti tri majušne kapi otrova? pa i u mojoj čekmedži u Gradačcu je ležao šupalj prsten čiji je otvor pritiskao alem-kamen, gore zraka sjaja – dolje bijeli prah kabur mraka; u meni viču nekakvi prisni, ali i nekako mukli, kao iz bureta glasovi; možda me sultan truje pomalo još otkako sam zimus dojahao u Stambol, a što mi onda, nudi oprost? ne, dok se ne uvjerim, to mu neću, ni u sebi, spočitnuti, neka mi je dušmanin, ta, pustio je da odahnem i odmorim u ovoj kući na Ejubu, evo više od stotinu dana. kakav odušak! jed, neizvjesnost, razdiranje, da me ubije njegovo je, a ne ubija; gostoprimstvo, čin dobrote, carska darežljivost, ne neću ništa ružno o svemu tome dok se ne uvjerim, u tome je spas... (Braća i veziri) .

- Haman, dosta je više! Ne pregoni! Ni ono, bogati: ja sam glavni junak ove knjige... Kad me svi pročitaju, otići ću Dušku Trifunoviću da se žalim: Ovo je venac skovan od mojih predrasuda – i kao glavni junak imam pravo da se sjećam gdje sam bio i šta sam pio... jer, treba napisati cijelu knjigu; ne zna se hoće li je biti teže napisati ili pročitati. ... Objesim ti svakakvog cara na čiviluk iza vrata! (Car si ove hefte).

Jedan je krenuo i hodio svijetom siguran da je Vječnik. Vječniku je opet, bilo razgovijetno kako je raspoređen da bi vječno opstajao, kao Jedan u Njegovoj Jednoći. Jest. Ima tu i Adem Kahriman koji rukom Nedžada Ibrišimovića Bosanca piše knjigu, da bi spriječio zločine koji su se dogodili. U knjizi je i Mustafa Dovadžija.

Kako su Srbi – partizani, Mustafu Dovadžiju nabili na kolac, prepisujući neke druge autore, blistavo opisuje Nobelovac Ivo Andrić. Jedan to samo potvrđuje.

Od 1697. godine, kada je Sarajevo opljačkao i spalio princ Eugen Savojski, na Sarajevo je povremeno nasrtala hrđa, bolešćura i pokoji požar. Nikad, hrđa i kuga nisu imale takve razmjere kao u razdoblju agresije na BiH, 1992. – 1995. godine. Mahale su bajrakom s krstom i ocilima. Kosile artiljerijom i snajperima raspoređenim oko grada. Nadlijetale borbenim avionima. Nikad im žetva nije bila veća. Kazna, nikad manja unedogled. Ali, prvda stiže nepozvana, kad je ne očekujemo.

A Wolland je došao kao ukras koji su priželjkivali.

No, Asim Bektaš je već znao priču i odlučio joj je odrediti kraj.

Ali, ni Sarajevo, nikad nije veće bilo. I u stradanju i u odbrani. U životu i u smrti. Ustvari, to su dvije strane iste slike. Isti fenomen.

Najveće umijeće je razdvojiti ruhani i šejtani inspiraciju, a onda – postupit po naređenju. Ne dao Dobri Bog napraviti pogrešku.

U uniformi Bosanske armije Jedan je klanja teravih namaz na Dobrinji. Zanijetio je nekoliko puta. Između njega i kible, prolijetale su i eksplodirale četničke granate. Stresala se Dobrinja. Jedan odlučio sačuvati koncentraciju: za svaki rekjat, odvaja po metak iz šaržera automatske puške. Njegovom Svemoćnom Voljom rekjati su ubojiti, mada, Život je jači od svih iskušenja i ataka, inače bi prestao postojati i po želji dušmanina, ne bi ga ni bilo.

(Mirsada mu je kasnije i rekla, a ja svjedočim, da je tada naučio brzo klanjati! Jedan se nije ljutio, već je bio zanijjetio i niko ga nije mogao smesti!)

Bilo je uoči Bajrama. Uoči predstave Hasanaginica – po tekstu Alije Isakovića, a u izvođenju pozorišta Total iz Visokog. Došao Zaim Muzaferija noseći dugačak čobanski štap, kao Ivan Krstitelj na sakralnim slikama. Sve spremno da se bajramuje. Da se zaplače kad Kaduna mrtva padne preko bešike s najmlađim djetetom. Bošnjak mora zaplakati kad to vidi.

Vrijeme je nabijeno jezom. Dobar pisac kad sjedne za svoju pisaću mašinu, tastaturu ili tipkovnicu – sjeo je za svoj teški mitraljez – kaže Bukovski. A Šejtan? Allah selamet. Kakav Wolland, aman jarabi! Riječ je o ruhani inspiraciji u mračnom i blatnjavom tunelu.

Živi Jedan tako, s ključnim kostima i nožnim prstima svoga djeda po majci Nafiji, a ruhani Bosna mu krila oko glave kao melek Dobrote. Jedan oblikuje harfove i njihove sjenke i zajedno sa njima svjedoči o Njemu Jedinom koji je svima Svjedok. Što god smislio i činio čovjek je samo svoja sjenka. Sjenku je onda sasvim dopustivo i izvajati kako bi se sačuvali dokazi o čovjeku koji svjedoči Jedinog Stvoritelja Svega i njegovoga poslanika Muhammeda s. a. v. s. – a Stvoritelj koji je i sam šehid – svjedoči svima.

Bosna njime kao Bosancem piše knjige o sebi i svijetu zauvijek, a objavljuje Adema Kahrimana. Međutim, / U Bosni ima jedna tišina / u toj tišini jedna njiva / u toj njivi obeharalo stablo /..., jer, Bosna je jedna dobra zemlja...

Čovjek je Njegov Znak kao Vječnik u kojem se Jedino sve može i mora dogoditi u ovome svijetu sasvim primjereno Jednoći Njegovoga Postojanja. Od čovjeka zavisi kako, jer ima pravo i može izabrati.

Koja metafizika i kakvi bakrači, bez čovjeka u prvom licu?! Neka se jave oni kojima je nejasno zašto su se rodili. Barem ćemo znati kako žive samo svoju metafizičku nesvijest tragajući za metafizikom kao višim oblikom spoznaje i smisla o sebi i Njemu. Vječnik je Jedan zauvijek mada u knjizi mijenja ime, ali stvaran je tek sa nama koji u knjizi nismo – a knjigu čitamo! Jer, Vječnik Nedžad Ibrišimović, smatra čitanje jednim od najznačajnih pitanja i u osobnom književnom, ljudskom bitku i kulturi. Upravo po tome Nedžad i jeste ne samo jedinstven, već uistinu fenomen na matrici ljudskog protjecanja koji čini samo ono što nalaže intencija.

- Dobro. Kakva je inspiracija organizirati Naučni skup o Vječniku kao leksikonu Književnih likova besmrtnika?!

- Estagfirulah, pitanja! Pa, šejtanska! Besmrtan je samo Allah dž. š.!

Dakle, neka pročitaju El-Hidrovu knjigu! Dokonat će kako je krug uvijek Jedan i Isti, neovisno i o svim razlikama koje su iste. Ovaj tekst svjedoči o tome kako je Nedžad pišući iscrtao kružnicu, ostvario savršen krug. Počnite gdje vam je volja. Njegovo djelo će vas dovesti na mjesto s kojeg ste krenuli.

Povelika nam džezva i šećernica. Sunce udarilo u balkon pa žmirkamo i srkućemo natenane. Tu i tamo kažemo i ono glasovito: JAH!

- Atife, znaš li ti, šta je to čovjek? – upita Hadžija Nedžad iznebuha sve škiljeći sa strane u mom pravcu. Iskreno, začudi me pitanjem. Čuj! Šta je to Čovjek?!

- Pa, insan! – kažem. – Čovjek k'o čovjek! Misleće biće! Eto, kad mislim, ti si podobar čovjek! – rekoh.

- Ama ne mislim to. Eto, kažeš misleće biće, a nisi baš nešto smislio! – reče.

- Pa, šta je Hadžija? Šta si ti smislio i šta hoćeš reći? – upitam.

- Čovjek je samo ono što postoji između dva čovjeka! Sam čovjek je ništa! – reče i pogleda me otvoreno i poduže.

Ne rekoh mu ni jedne. Ne dade mi smisao njegovih riječi. A mislio sam: pa, on ustvari, tako i piše i govori!

Prošlo je i pet godina. Nekom prilikom, u Centru za kulturu i obrazovanje Tešanj, spisatelj i izdavač Amir Brka reče:

- Hajde da od tvojih tekstova o Tešnju i Tešnjacima napravimo knjigu!

- Hajde! – kažem – pa izlučim tekstove hronološkim slijedom njihovoga nastajanja i predam Amiru. Namučio se Amir. Ali, jedan dan, isprintanu knjigu položi na sto.

- Treba nam naslov! – reče.

Naslova imamo, Bogu hvala, svakakvih. Ali, vidimo, ni jedan ne valja, nijedan prikladan.

Sjetih se Nedžada pa, Amiru rekoh:

- Znaš, dolazio sam radi Tešnja i Tešnjaka, ali, dobri čovječe, ti si me zvao i posredovao. Evo sada i knjiga o njima je između nas dvojice na stolu. Šta misliš o naslovu: Tešanj između nas? – a znam, ne može se Amiru nabaciti bilo što.

Međutim, Amiru sinuše oči. Suglasi se bez riječi.

Prepričah mu razgovor sa Nedžadom kao porijeklo ideje za naslov knjige.

Prije godinuipol, okupio nas dobri Gradimir Gojer u Narodnom pozorištu u Sarajevu, pa, kaže: Pobogu, da obilježimo 70 godina života pisca i prijatelja Nijaza Alispahića, čovjeka koji je napisao libreto za prvu bošnjačku operu Hasanaginica, libreto za operu Zmaj od Bosne, libreto za prvu dječju operu Asja i vuk prema istoimenoj priči našeg nobelovca Ive Andrića... da ne nabrajamo Sirotog Halimiju, Sihirbaza, Ledu Salinianu, Sijelo u podne, Pjesmovite priče, Zmaja od Bosne, Karakazan, etc., etc., do Hamdibega i drugih drama i brojnih dramatizacija...

I, jeste valaha, došlo lijepog i uljudnog svijeta što ga u Sarajevu ima. Uglednici, umjetnici, pisci, akademici, slikari, glumci, ama, hićme ... Izgovorismo vazda nešto s dobrim namjerama kojima je kaldrmisan put u Džehennem. Na kraju priče ustade akademik Nedžad Ibrišimović. Pa, kao prvo, razmota priču o tome kako je Nijaz Alispahić napisao svoju dramu – Zmaj od Bosne. Ispriča Nedžad kako je i sam pokušao napisati tu dramu, ali bolje mu je uspjelo da napiše pismo Nijazu: Kako je, Nijazova drama, izvrsna! I to pismo postoji i, nije ga objavio samo časopis Divvan koji izdaje Javna ustanova Javna biblioteka Alija Isaković Gradačac, Nenavište bb – već još kojekakvi! Ihihi! Zna se o tome.

A onda, Nedžad svuče gumicu sa zarolanog papira, pokaza svima, pa i Nijazu portret koji je nacrtao i koji mu poklanja ovim povodom...

I svi ostadoše: paf.

Ne zbog portreta. Svi znaju, da je Nedžad Ibrišimović kao pisac i kipar i slikar i izvanredan crtač! Već, zbog poštenja koje kao vrhunaravni kriterijum vlada njegovim bićem i određuje mu postupke, a potom i zbog pažnje i uvažavanja između dva čovjeka i to: dva pisca!!!

Možda je moj problem, što ne znam druge pisce! Ali, mislim kako je tog časa Nijaz htio umrijeti, takva mu je duša. Ali, dobri Allah nije dao. Jer, kao i meci izdvajani uz svaki rekjat tokom rata na Dobrinji i Nedžadovo ljudsko poštenje je čisto, ubojito! A Nijazov portret, dar prijatelju i spisatelju – postoji. I treba, jer, nastao je tim povodom.

Doznasmo tako kako je Nedžad baš zmajovit čovjek kako god ga gledali, a u ljudskom poštenju i iskrenosti teško dostižan!

Zato je iz Sarajeva, prvo, preselio u Ilijaš. Popovići, 1.

Ako nismo razumjeli trebamo razmisliti.

Nedžadovo preseljenje, dio je našeg usuda, u kojem nismo shvatili sebe.

Zašto?

Zato, što Bog nam daje, a mi ne znamo što nam je dao.

Zato, što ne razumijemo sebe, jer mislimo o drugima i njihovoj, eventualnoj, koristi.

Etc.

Svibnja, anno Domini 2012.

Rujna, anno Domini. 2012

Namen dogodka 'OSVOJI JULIJO' je ponuditi sproščeno okolje novim, neuveljavljenim pesnikom, za predstavitev svojih del.

Njihova prva naloga je poslati svojo avtorsko pesem na vecerpoezije@gmail.com. Pesem se nato objavi na fb strani http://www.facebook.com/OsvojiJulijo.

Finaliste izberejo tako 'ljudstvo' (z zbiranjem 'všečkov' na fb) kot tudi strokovna žirija (večji delež odločitve pripada žiriji).

Na samem dogodku (3.12) nastopijo talenti pred občinstvom, katero tudi takrat izrazi svoje mnenje o slišanem (z dvignjenim 'loparčkom', na katerem je slika nasmejane Julije, povedo ali jih je nastopajoči osvojil).

Seveda je na dogodku prisotna žirija (3 članska), ki pove, kdo je »osvojil Julijo«.

Dogodek je sproščene narave (povezovalec programa je stand-up komik Pižama, svoj delež zabave in sproščenosti prispeva tudi skupina KUD Impromobile, poskrbljeno je za glasbeno spremljavo) saj želimo predstaviti poezijo tudi 'novi publiki', ki tovrstne dogodke morda smatra kot 'težke in zamorjene'.

Nagrada bo sodelovanje v literarni delavnici.

Dogodek je 3. decembra 2012 v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani. Začetek je predviden ob 19. uri.

Zveza prijateljev mladine Maribor (v nadaljevanju ZPM Maribor), Razlagova 16, 2000 Maribor, razpisuje

NATEČAJ ZA IZVIRNO DRAMSKO BESEDILO

Pri Zveza prijateljev mladine Maribor (www.zpm-mb.si) smo s programom ''Čevljarček kot navdih'' uspeli na razpisu za programe Evropske prestolnice mladih Maribor 2013. Obuditi želimo legendo o mladem čevljarčku, ki je rešil Maribor pred Turki. Njegov pogum in ustvarjalno dejanje je lahko vez med preteklostjo in današnjim časom ter nagovarja mladega človeka k aktivni participaciji v družbenih procesih. Mlade želimo vključiti v različne kulturne in umetniške dejavnosti (področje gledališke, filmske, likovne in literarne ustvarjalnosti), dvigniti zavest o kulturni dediščini lokalnega okolja ter jih opomniti na njihovo ekonomsko moč. Dejstvo, da je bil čevljarček mladoleten vajenec, ki je delo opravljal že v rosnih letih, nas je namreč spodbudilo, da v projekt vključimo obravnavo problema izkoriščanja otrok zaradi ekonomskih koristi. Tako v naslednjem letu načrtujemo tudi mednarodno srečanje, kjer bodo mladi razmišljali o tej problematiki, iskali ideje in predloge, kako lahko preprečimo delo otrok in kaj lahko naredimo kot posamezniki.

Program bomo zaokrožili s »ČEVLJARČKOVIM FESTIVALOM« (predvidoma septembra 2013), kjer bodo udeleženci predstavili rezultate svoje ustvarjalnosti.

Več o programu na http://www.zpm-mb.si/index.php?id=1043.

TEMA, VSEBINA, ZVRST in STIL BESEDILA

TEMA: Legenda o čevljarčku (po slikanici Maje Brotschneider Kotnik).

VSEBINA: Dramsko besedilo se naj nanaša na legendo o čevljarčku, neposredno ali posredno (čevelj, čevljarstvo, izkoriščanje otrok, pogum, svoboda in domoljubje, Maribor)

ZVRST IN STIL dramskega besedila sta poljubna.

ZAHTEVE ZA DRAMSKO BESEDILO

- besedilo mora biti avtorsko, še nikdar uprizorjeno,
- besedilo ni sodelovalo oz. ne sodeluje na drugem natečaju,
- napisano mora biti v slovenskem jeziku, - primerno naj bo za uprizoritev na prostem.

SODELOVANJE NA NATEČAJU

- na natečaju lahko sodelujejo mladi med 15. in 29. letom,
avtorjev enega besedila je lahko več,
- vsak avtor ali skupina avtorjev lahko sodeluje samo z enim besedilom.

Slikanico »Čevljarček« avtorice Maje Brotschneider Kotnik, ki opisuje legendo, lahko avtorji, ki bodo sodelovali na natečaju, dobijo brezplačno v info točki INFO-DUM, Razlagova 16, 2000 Maribor, lahko pa jo tudi naročijo po telefonu 02 229 94 50 ali 040 433 511.

ROK IN NAČIN ODDAJE BESEDIL

Rok za oddajo besedil je 28. december 2012.

Izdelek je treba poslati po pošti, v tiskani obliki in na digitalnem mediju (CD, DVD, USB).

Osebni podatki (ime in priimek, naslov, občina, datum rojstva, telefonska številka in elektronski naslov) in kratka predstavitev avtorja naj bodo zapisani na posebnem listu kot priloga dramskemu besedilu.

Kuverte s pripisom »NATEČAJ ZA DRAMSKO BESEDILO« pošljite na naslov:

Zveza prijateljev mladine
Maribor
Razlagova 16
2000 Maribor

IZBOR IN NAGRADE

IZBOR: Dramska besedila bo ocenila tričlanska strokovna komisija, ki bo izbrala tri najboljša besedila. Rezultati natečaja bodo objavljeni na spletni strani ZPM Maribor, najkasneje do 15. januarja 2013.

NAGRADE:

- nagrajena besedila bodo uprizorjena na ''Čevljarčkovem festivalu'' ter objavljena na spletni strani ZPM Maribor in v zborniku, - avtorji bodo prejeli praktične nagrade.

SPLOŠNI POGOJI SODELOVANJA

AVTORSTVO:

- Udeleženci natečaja so sami odgovorni za avtorstvo poslanih del.
- Avtorske pravice obdrži avtor, ki s prijavo na natečaj dovoljuje uporabo in dodelavo avtorskega dela v namen izvedbe gledališke predstave za obdobje, ki se ga sporazumno določi, ter za objavo in distribucijo izdelka v okviru projekta ''Čevljarček kot navdih''.

Prijavitelj soglaša z uporabo in obdelavo osebnih podatkov za namen natečaja in nadaljnjega obveščanja o aktivnostih ZPM.

Organizator si pridržuje pravico do sprememb izvedbe natečaja zaradi nepredvidljivih okoliščin. Morebitne spremembe bomo objavili na spletni strani ZPM Maribor.

Za dodatna vprašanja smo dosegljivi na e-naslovu: info.dum@zpm-mb.si.

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti z Območno izpostavo JSKD Celje
Osnovna šola Frana Roša Celje

razpisujejo

literarni natečaj

XXVI. ROŠEVI DNEVI 2013

Roševe dneve, literarno srečanje najboljših mladih ustvarjalcev, že šestindvajsetič prirejamo v spomin na znanega celjskega literarnega ustvarjalca Frana Roša. Srečanje je najprej združevalo avtorje iz celjskih osnovnih šol, kasneje se je razširilo na regijsko raven, priključili so se koroški ustvarjalci, pred dobrimi desetimi leti pa je postalo državno, namenjeno vsem mladim ustvarjalcem v Sloveniji in tudi zunaj nje, ki pišejo v slovenščini.

POGOJI ZA SODELOVANJE

Na natečaju lahko sodelujejo učenci 8. in 9. razredov osnovnih šol.

Vsaka šola lahko sodeluje le z enim avtorjem.

Tematika je prosta.

Literarni prispevek naj bo rezultat ustvarjanja v novem šolskem letu in še neobjavljen.

Dolžina prispevka je omejena:
- proza do največ pet tipkanih strani (do 9000 znakov s presledki),
- poezija do največ pet pesmi.

Vsak prispevek mora biti lektoriran in označen samo s šifro, podatke o avtorju in mentorju pa je treba napisati na prijavnico, ki je dodana razpisu.

Prispevek naj bo zapisan v Wordu brez posebnih grafičnih in drugih oblikovanj, dodatkov in fotografij.

POŠILJANJE PRISPEVKA

Lektorirani literarni prispevek s prijavnico je treba poslati po dveh poteh: po e-pošti (e-naslov: franci.cotman@jskd.si) in po navadni pošti (naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom: za Roševe dneve 2013).

Zadnji rok za oddajo prispevkov je ponedeljek, 14. januar 2013.

Strokovna komisija, ki jo bosta sestavljali Ida Mlakar, mladinska pisateljica, pravljičarka, vodja bibliopedagoških dejavnosti za otroke v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani, in Jana Bauer, mladinska pisateljica, urednica pri Sodobnosti in Vodnikovi založbi ter prevajalka, bo izmed vseh poslanih prispevkov izbrala dvajset najboljših. Izbrani avtorji bodo sodelovali na enodnevni literarni delavnici, ki jo bomo pripravili 21. marca 2013 v Celju, vodila pa jo bo Jana Bauer. Na srečanje bomo povabili tudi mentorje izbranih avtorjev in zanje v istem času pripravili posebno izobraževalno delavnico, ki jo bo vodila Ida Mlakar.

Vse stroške s prehrano in strokovnim delom za izbrane avtorje in njihove mentorje plačajo organizatorji. Delavnice za mentorje se lahko udeležijo tudi mentorji neizbranih avtorjev in drugi mentorji literarne dejavnosti, vendar na svoje stroške (prehrana).

Izbrane prispevke bomo objavili v posebnem literarnem zborniku, ki bo izšel ob srečanju.

Mojca Kolin
ravnateljica OŠ Frana Roša

Dragica Vesković
urednica, samostojna svetovalka JSKD za literaturo

Živko Beškovnik
producent JSKD OI Celje

Prijavnica

Revija Sodobnost razpisuje natečaj za najboljši slovenski esej leta 2013. Zmagovalec bo prejel nagrado v znesku 1000 evrov; podeljena bo v navzočnosti najvišjih predstavnikov slovenske kulture in države na slavnostnem odprtju 18. Slovenskih dnevov knjige v Ljubljani. Do šest najboljših esejev (vključno z nagrajenim) bo objavljenih v reviji Sodobnost. Besedila, ki jih bo ocenjevala tričlanska žirija, je treba poslati v treh izvodih do 10. marca 2013 na naslov:

Sodobnost
Suhadolčanova 64
1000 Ljubljana

Besedila avtorjev, ki ne bodo upoštevali vseh pogojev, bodo izločena. Pogoji so:

a) besedila je treba opremiti s šifro
b) v posebni ovojnici, označeni z isto šifro, je treba priložiti ime, priimek, naslov, telefonsko številko in morebitni elektronski naslov,
c) esej naj bo splošne oz. literarne narave; strokovnih esejev z opombami žirija ne bo upoštevala,
č) avtorji smejo sodelovati z največ tremi prispevki, ki morajo biti poslani ločeno,
d) avtorji ne smejo biti člani uredniškega odbora Sodobnosti,
e) eseji ne smejo biti krajši od 20.000 in ne daljši od 40.000 znakov s presledki.

Nagrada vsebuje tudi honorar za objavo eseja. Za objavo predlagani eseji bodo honorirani.

Društvo slovenskih pisateljev in revija Sodobnost razpisujeta natečaj za nagrado Slovenskih dnevov knjige za najboljšo kratko zgodbo. Nagrada znaša 1000 evrov in bo podeljena ob izjemni pozornosti medijev v (morebitni) navzočnosti predsednika Republike Slovenije, ministra za kulturo in drugih uglednih gostov na slovesnem odprtju 18. Slovenskih dnevov knjige v Ljubljani. Nagrajeno zgodbo in šest nominiranih besedil bo objavila revija Sodobnost. Poslana besedila bo ocenjevala tričlanska žirija. Avtorji, ki želijo sodelovati, naj pošljejo s šifro opremljena besedila v treh izvodih najpozneje do 10. marca 2013 na naslov:

Društvo slovenskih pisateljev
(za nagrado SDK)
Tomšičeva 12
1000 Ljubljana.

Besedilu naj v posebni zaprti ovojnici (označeni z isto šifro) priložijo svoje podatke: ime in priimek, naslov, telefonsko številko, lahko tudi elektronski naslov.