Papir: A4 A5 Nazaj na številko 64 V oknu za tiskanje izberite tiskalnik ali »Shrani kot PDF«. Vsak prispevek se začne na novi strani.
LOCUTIO
Prva slovenska literarna on-line revija
641. november 2011 · Letnik XIV

Gabrijel Kolbič: Rojstna hiša moje matere

Gabrijel Kolbič: Rojstna hiša moje matere

Kazalo

  1. Irena Stefanie KnehtlPreteklost prihajajočih dni
  2. Štirinajst vojvodinskih pesnikov
  3. Franz GrillparzerAphorismen / Aforizmi
  4. Carmen KrižaničSkleda večnosti
  5. Sonja VotolenOna je aluminij
  6. Franček RudolfLimone in limonada
  7. Majda Senica-VujanovičBel klobuček
  8. Danijela PremzlPravljica za lahko noč
  9. Marija PalmaKonj v belem
  10. Srečko KalamarSnažilkino odkritje
  11. Štefka Kac-MarnMoje poti do Malečnika
  12. Jadran ZalokarPapagaj, bura, stari mačak / Papagaj, burja, stari maček / Parrot, Bora, Old Cat
  13. Smajil (Bego) DurmiševićGorocvijet / Adonis vernalis L.
  14. Alenka ZormanVeter v brezovih listih
  15. Ivanka Kostantino - Lea199Bršljanast pled
  16. Angela FujsHaiku 9
  17. Jadranka Matić ZupančičDarilo
  18. Uroš VošnjakZ neba usulo cvetje
  19. Mateja Bizjak Petit - MatheaHiša, kjer se stalno živi
  20. Milan NovakVdih in izdih
  21. Suzana JankovićSestavljanje
  22. Olga PaušičDanes
  23. Rozika Močnik (Dover)Burja
  24. Majda StrnadNovembrski dotiki
  25. Nada LomovšekJesenska ženska
  26. Teja ČrnivecVsak stih je moj navdih
  27. Jernej KusterleTrgovec
  28. Dorota MazurekMed poezijo in propagando
  29. Razpisi -• Razpis za nagrado 27. slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec• Natečaj za nagrado Slavka Gruma 2011• International Poetry Competition Castello Di Duino- VIII Edition- 2012• Razpis za sodelovanje v zborniku delavnice pri MLD

PRETEKLOST PRIHAJAJOČIH DNI

Irena Stefanie Knehtlr. 1950

Roke tavajo po temi. Strahovi polnijo srca, kot vetrovi v marcu. Glasovi kličejo in kličejo. Lačni smo. Tresoči v temi. Dolina se sveti. Oblaki, ki so se razpočili. Šepetanje vetrov izpod mokrih dreves. Zvok stopinj in rok. Darilo oblaka. Košček vode. Kapljica, ki jo veter sepeče.

Tvoje oči se svetijo. Svetloba pleše kot luna na vodi, kot da bi v globinah zvezde trkale. Kot Rdeče morje, ko mrak razširi roke čez njega. Polne toplote zime in drhtenja jeseni.

Smrt, rojstvo, tema, luč.

Zvok joka me prebudi. Večer že na veliko zeha in oblaki lijejo težke solze. Tvoje oči mi prihajajo z dežjem. Z valovi Rdečega in Arabskega morja, z zvezdami in školjkami. Kot da bi se svetile, kot svetilnik. A nič jih ne prekriva.

Skoraj slišim prihajajoči jemenski vihar in bliske s strehe gora in ravnin. To bo takrat ko bodo možje in vetrovi pustili sledi na zemlji. Skoraj slišim palme, kako pijejo dež in objokujejo vasi.

Ali nasmeh čaka na nove ustnice?

V mladem svetu jutri?

In dobre sanjače.

Prodajalci grozdja pobirajo košare. Oči mojega ljubljenega sta postali dve zvezdi.

Milijoni, ki težko delajo, so goli. Raztrgani.

Milijoni, ki jočejo, pojejo, trpijo.

Jutri tukaj, na tem koncu sveta. Mi smo luč in luč je v nas. Valovanje iz utišane noči, iz razpok okovov in rok, iz koncev sten, ki so skrivali, da se jih ne bi omenjalo. Rože, ki so venele doma in oči, polne strahu.

Jutri, tukaj, na tem koncu sveta, bo zgodovina spraševala o meni.

O domovih, potopljenih v temi.
O zvokih, potopljenih v smeh.
O nogah, ki tečejo.

Jutri, tukaj, na tem pobočju zelenih geometričnih teras, zavitih v oblake.

Pristala sem v deželi, o kateri so pripovedovalci pripovedujejo zgodbe, legende, molitve. O palmovih drevesih počasnih senc in z mehkim mrmranjem. Dežela, ki omami in pušča občutek odrevenelosti v svojih toplih žilah. Uničuje spomine oddaljenih zvenečih odmevov. Skušnjave daljnih pristanišč in letnih časov v krogih.

Gost bršljan, star kot čas, zmeden od občutka, da se nikoli ne bo prebudil.

Poslušaj, povem ti o bogastvih, ki bi prikovale tvoje oči v globine nevidnega sveta. Dobro glej in videl boš, ali pa ne moreš? Svet je nosec od vrtenja in trpljenja. Od izbruha gline, Od izbruha , ki so bile Atene in potem Rim.

Svetilniki poti so v očeh umrlih.


Zdaj je začetek za morje.

In ti? Jaz sem jambor in nič ni višjega od mene.

Zdaj je začetek zemlje.

Naša telesa so pomoli poplav in v razvalinah ni nič drugega kot oceani.

Sana`s Jemen, oktobra 2011

Amna Nassiri:

Prevajalci in pesniki: Franjo Frančič

ŠTIRINAJST VOJVODINSKIH PESNIKOV

Miroslav Nastasijević

POČASI ODHAJAM

Beseda, ki odpira pesem,
ni moja beseda. Star sem kot vojak,
ki se v bleščečem poletju odkriva
kot pozabljeni zlatnik.

V živem sončnem pogledu pomena
še en dan in morda noč tople tišine
in potem led, ki seva smrt
in klice, polne daljave.

Odhajam počasi kot osvajalec,
nikjer ne živim le prebivam,
ob večerih sem in ni me ob zori,
ker skrivam se, zelo pazljivo se skrivam.

Polje mojega miru je tam, kjer ni ničesar,
in tam, kjer bo popolni nič.

Ferenc Fehér

BAČKA POKRAJINA

Med strnišči polj sijaj asfalta
zapeljal se je v čas.
In osamljene ženske na robu.
In samotni topoli ob vsem tem.

Po poti, bos po tišini,
hodi otrok nikogaršnji.
Od zgoraj iz neba se zdi,
kot da vse miruje.

Slavco Almajan

ČUDEŽNA HIŠA

Odprejo se vrata
Nič se še ne vidi
A vendar nas zapušča spomin

Odprejo se vrata
Nemogoče je vstopiti
Pozabljen bo naš obraz

Odprejo se vrata
Sliši se dihanje morja
Lovec se zbudi
Knjiga modrosti poleti

Kálmán Féher

TRPEL SEM SAM

Trpel sem sam
V čarovniškem cvetju
Vrtinci vonjav
Duša v zatonu

Bil sem okras
Opazovali so in se čudili
Tisti ki so verjeli
Namesto mene čakali

Ki so se bali
Ki so se zapustili
Iz dvojnika
Odletela je duša

Dolgo pripravljena
Nad ljudmi za let
Komaj za vzorec
Preden pobegne v svet

Od takrat jo sprejemam
In s primerjavami sprejmem
Samo verjetnost je
Vsaka beseda postala je fraza

Károly Ács


Na obrazih najbližjih
zahrbtna zlohotnost
zgrožena in polna obžalovanja
ogorčena sovražnim mučiteljem.
Kdo je tako ohol in vzvišen
nad tem kar sledi in je pomembno
pravočasno maščevati se
kar tako odvržeš?
Med drugim:
nisem jaz tisti ki izbira.
Kar začni, pojdi v žep.
kjer papir zašumi ( in plamen zagori )
čuti se vonj zažgane kože
med skrčenimi prsti
v belino sije pesem.

Gojko Janjušević


ustvarim te iz peska in pepela,
ko prebudiš mi samotni kvadrat obraza,
ustvarim te iz krvi, da boš prezrela,
jagode spanca, črne luske telesa;

zato, ker te ne dam ven iz črne skrinje,
prekletstvo je gosto tkanje v glavi
mejna gora privida, ki je v meni,
v moji krvavi zmedi

odpiram gozd z roko, pa se potopi
v razvejani prostor ali v tišino,
v širni zemlji zanosno odmeva
svetloba, ki jo z jezo vdihnem.

Mihai Avramescu

SAMOTA

Včasih se ustaviš
na razpotju.
Pokriješ si z dlanjo oči,
da bi skrajšal razdaljo.
Ne moreš se ne premakniti,
ne ostati na mestu
stojiš sam s seboj
sam z drugimi
sam s svojim razpotjem.

Jasna Melinger

DOKLER BOM DVOMILA

Zagotovo bo češnja zacvetela
Poletje ve za svoje delo
Dokler bom dvomila v vsem izdaja
                                        bo rastla

Brezskrbna zmagovalna noč prihaja
Drevo ve za svoj cilj, da ozeleni
Domačija je čedežno krotka v oblasti cvetov
Nič posebnega v teh prehodih
Od gole veje do svetlobe listja komaj
                                        opazen čas

József Papp

CVETOVI M.

Pred odhodom na delo
se sprehodi po vrtu.
Poslovi se od mene
s pogledom cvetov.

Potem se vrne brez njih.
Kje jih pušča,
kdo jih jemlje
Jutro na ulici
Iz dneva v dan
Pridno gara v tovarni.

Mar v resnici vedo kam z njimi?

Rade Obrenović

LJUBE PODOBE BEŽIJO IZ KONZERV

V konzervo iz mestnega smetišča
vsako jutro zbiram ljube podobe.
Tuje roke režejo žile
na pokrovu konzervi iz smetišča.
Veselim se konzervi polni podob
in prestrašen se zapiram
konzervirane podobe zakopljem
a en groznih črvov
vedno luknja te konzerve
ljube podobe odhajajo v pokrajino.

In še vedno v konzervo iz mestnega smetišča
vsako jutro zbiram ljube podobe.

Dušan Belča


Od daleč slišim
jesenske sanje in listje rumeni
vse bolj se gole veje dvigajo v pozno nebo.
Glas. Nekdo se oglasi, nekdo ne,
nekdo si je izboril sanje le zase
ali za koga drugega, ki čaka težke čase.
Spite, ker sonce se nagiba v prepad.
Noč raste, poka in razmetava svoje seme,
prerase vse, kar pričenja sanjati.
In mala zver se priklanja veliki
dež in sonce v vetru umivata obraz.
Samo ptica na robu prepada še naprej sanja
ne da bi vedela za pomen svojih sanj.

Böndör Pál

AVTOPORTRET MED DVEMA TOČKAMA

Po prvi delitvi vlog
bi moral igrati
v prizoru kronane glave. Kot
posebno preverjen, mi je dodeljena
delikatna vloga razsodnika,
o njenih prednostih bi lahko na veliko razpravljali.

Kljub mojim napakam ( ki se jih zavedam )
je bilo na koncu prizorov slišati ploskanje rok
čemur se zdaj znova z rokami na srcu,
                              zahvaljujem.

Ion Bălan

NOČ

Med sencami skrit
Tihi korak teme
Morda oddaljen krik
Med sencami skrit.

V noči iz pepela
Izginejo sanje in prividi
Zdaj nekje potujejo in spijo
V noči iz pepela.

Sama je pri zidu starem
Zaljubljena v kaplje dežja
Misel moja in nič več
Sama pri zidovih starih.

Raša Perović

OČETOV DOM

Duša se razliva po vesolju
Mar je to veličastna poplava
O kateri si mi pripovedoval oče
O njej tako malo vem
Vse manjša je meja
V petem kolenu nima pomena

Samo pradom in spomin
okno na južni strani mlečnega hriba
Vulkan ki škropi mokro kožo
In mladi ima na čelu žig

Prevod Franjo Frančič

APHORISMEN / AFORIZMI

Franz Grillparzer1791–1872

Gewinnsucht und Eitelkeit sind die Werbeoffiziere der Schlechtigkeit.


Gold schenkt die Eitelkeit, der rauhe Stolz; die Freundschaft und die Liebe schenken Blumen.


Wer seine Schranken kennt, ist der Freie; wer frei sich wähnt, ist seines Wahnes Knecht.


Wir Ärzte sind Nachtreter der Natur, und unsere Herrin geht auf dunklen Pfaden.


Werde, was du noch nicht bist, Bleibe, was du jetzt schon bist; In diesem Bleiben und diesem Werden Liegt alles Schöne hier auf Erden.


Wer sich ganz dem Dank entzieht, der erniedrigt den Beschenkten.


Wenn die Menschen von Gott reden, so kommen sie mir vor wie Lichtenbergs Kahlenberger Bauern, die, wenn ein Messer fehlt, dafür ein Stück Holz in die Scheide stecken, damit diese nicht leer sei.


Was ist der Erde Glück? -
Ein Schatten!
Was ist der Erde Ruhm? -
Ein Traum!


Die Ungebildeten haben das Unglück, das Schwere nicht zu verstehen, dagegen verstehen die Gebildeten häufig das Leichte nicht; was ein noch viel größeres Unglück ist.


Der Verstand und die Fähigkeit ihn zu gebrauchen, sind zweierlei Fähigkeiten.


Gescheit gedacht und dumm gehandelt, so bin ich mein’ Tage durchs Leben gewandelt.


Solang ich nüchtern, bin ich träg und dumm, Doch nach dem Frühstück schon kommt Witz und Klugheit.


Religion ist die Poesie der unpoetischen Menschen.


Sieh, was das Leben dir entzog, Ob dir´s ersetzen kann die Kunst.


Die Irreligiösen sind religiöser, als sie selbst wissen, und die Religiösen sind´s weniger, als sie meinen.


Auf die Masse soll und muß jeder Dichter wirken, mit der Masse nie.


Diese Schriftsteller, die nur über anderes sprechen, Schmarotzerpflanzen.


Das Recht auf Antwort nur gibt Recht zur Frage.


Für das Geliebte leiden ist so süß.


Essen muss der Mensch, das weiß ein jeder, und was er isst, fließt ein auf all sein Wesen. Esst Fastenkost, und ihr seid schwachen Sinns; esst Braten, und ihr fühlet Kraft und Mut.


Der Ungläubige glaubt mehr, als er meint, der Gläub’ge weniger, als ihm scheint.


Seit man nicht mehr in die Kirche geht, ist das Theater der einzige öffentliche Gottesdienst, sowie die Literatur die Privatandacht.


Am lautesten singen immer die, die falsch singen.


Der Zweifel, zeugt den Zweifel an sich.


Moral ein Maulkorb für den Willen, Logik ein Steigriemen für den Geist.


Man ist denn doch nur ein vagierender Räuber und Spitzbube, wenn man das dreißigste Jahr überschritten hat, ohne verheiratet zu sein.


Die Schönheit ist vollkommene Übereinstimmung des Sinnlichen mit dem Geistigen.


Ach die Gewohnheit ist
Ein lästiges Ding, selbst an Verhaßtes fesselt sie!


Die Lust hat ihren Tag, so wie die Sonne, doch auch wie jene einen Abend: Reue.


Sla po dobičku in nečimrnost novačita hudobijo.


Nečimrnost in domišljavost poklanjata zlato; prijateljstvo in ljubezen poklanjata cvetje.


Kdor pozna svoje omejitve, je svoboden; kdor si domišlja, da je svoboden, je hlapec svojih utvar.


Zdravniki smo zasledovalci narave, in naša gospodarica hodi po temnih poteh.


Postani, kar še nisi, ostani, kar že si. V tem ostajanju in tem postajanju je vse lepo na tej Zemlji.


Kdor se izmika hvaležnosti, ponižuje obdarjenca.


Ko ljudje govorijo o bogu, se mi zdé kot Butalci, ki v nožnico vtikajo kos lesa, če nimajo noža, da le ne ostane prazna.


Kaj je zemeljska sreča?
Senca!
Kaj je svetovna slava?
Sen!


Neizobraženi imajo smolo, da ne razumejo teže umetelnih stvari, izobraženi pa velikokrat ne razumejo lahkote enostavnih reči, kar je še veliko večja nesreča.


Imeti razum in sposobnost uporabiti ga sta dve različni spretnosti.


Z modro-zmotnim početjem, tako sem prehodil vse dni skoz življenje.


Na tešče sem len in neumen, po zajtrku pa že vznikajo duhovitosti in modrosti.


Religija je poezija nepoetičnih ljudi.


Glej, za kaj te je življenje prikrajšalo – mar ti umetnost to lahko nadomesti.


Neverni so vernejši, kot mislijo, in verni manj, kakor trdijo.


Na množico naj bi in mora vsak pesnik delovati, z množico nikdar.


Tisti pisatelji, ki govorijo samo o drugih, so zajedalci.


Samo pravica do odgovora daje pravico do vprašanja.


Trpeti za ljubljeno osebo je tako sladko.


Človek mora jesti, to vé vsakdo, in tisto, kar jé, se steka v vse njegovo bitje. Če se postite, so vaši čuti šibkejši, če jeste pečenko, čutite moč in pogum.


Neverujoči veruje bolj, kot meni,
ver’joči manj, kot se mu zdi.


Kar ljudje ne hodijo več v cerkev, je gledališče edina javna božja služba, literatura pa zasebna molitev.


Najglasneje pojó vselej tisti, ki pojó napak.


Dvom sam po sebi poraja dvom.


Morala je nagobčnik za voljo, logika streme za duha.


Človek je vendar samo postopajoči ropar in lump, če prekorači trideseto leto, ne da bi se poročil.


Lepota je popolna skladnost čutnega z duhovnim.


Ah, navada je
nadležna reč, celo na osovraženo te veže!


Poželenje ima svoj dan tako kot sonce, a kot sonce tudi svoj večer: kesanje.

Prevedel s pomočjo Milene Meško in Ane Jasmine Oseban Marjan Pungartnik.

SKLEDA VEČNOSTI

Carmen Križanič

SKLEDA VEČNOSTI

Isti veter                                                                                                                                           isto sonce
iste ceste vijejo                                                                                                                kot da si še tukaj
kot da nisi nikoli odšel                                                                          kot da boš vsak čas me objel.
In žalosti pojejo svojo otožno pesem, solze ne vedo: že dolgo tega tvoj korak je onemel.

SCHALE DER EWIGKEIT

Der gleiche Wind                                                                                                               die gleiche Sonne
gleiche Straßen winden                                                                                         als ob du noch hier bist
als ob du noch niemals gegangen bist                                              als ob du mich jeder Zeit umarmen wirst.
Und die Traurigkeiten singen ihr wehmütiges Lied, die Tränen wissen es nicht: schon vor langer Zeit
dein Schritt ist verstummt.

PSSST

Srce ne govori,
še pesmim ne zaupa več.
Sanje so dan
spomin je noč;
ocean uničujoč.

PSSST

Das Herz spricht nicht

es traut den eigenen Gedichten nicht mehr.
Träume sind der Tag,
die Erinnerung die Nacht;
verheerender Ozean.

OBDOLŽEN

Takim kot si ti,
koraki požrejo
njihove lastne poti.
Takim kot si ti
dnevi usahnejo v
svoji puhlosti.
Takim kot si ti,
življenje hitro
med prsti spolzi.
Takim kot si ti,
srce se nikoli ne prebudi.

DER BESCHULDIGTE

Solchen wie du,
fressen die Schritte ihre eigenen Wege.
Solchen wie du,
verwelken die Tage in ihrer eigenen leere.
Solchen wie du,
durchrieselt das Leben schnell zwischen den Fingern.
Solchen wie du,
erwacht das Herz niemals.

SPOZNANJE

Noč prinese tvoj objem:
tople poljube, ki tečejo potok,
dotike, ki pišejo pesem na moj hrbet,
strast, ki telo upogne v lok, diha besede in tvoj šepet,
jutranje sonce, ki sence sanj prepodi
in spoznanje, da te tukaj ni.

DIE ERKENNTNIS

Die Nacht bringt deine Umarmung:
Warme Küsse, die den Bach fließen,
Berührungen, die ein Gedicht auf mein Rücken schreiben,
Leidenschaft, die den Körper in einen Bogen biegt, atmet die Wörter und dein Geflüster,
Morgensonne, die die Schatten der Nacht verjagt,
und die Erkenntnis, dass du nicht da bist.

ONA JE ALUMINIJ

Sonja Votolenr. 1956

ONA JE ALUMINIJ

Je rekla sinu, dobro, da razume. Kako je njegov čas dragocen. In je še rekla hvala. Za vse drobtinice pomoči. In si je zavrtela enega izmed mnogih filmčkov. Ko je recimo bila v mavcu. Pač ni utegnil pomiti posode. Pa je kleče na tleh v veliki okrogli plastiki pomila lonce. In si je naročila dostavo na dom, ko je premagovala virusno pljučnico. Je bilo zmanjkalo limon, kruha, čaja, sladkorja. Pač ni utegnil priti, sin. In ga ni ne upala, kasneje ne hotela potrebovati. Saj se je bala slišati, da »ne bom utegnil«. A rada ga je imela, je povedala.

»Rada me imaš,« je avtomatsko ponovil.

»Nisi prav slišal. Dejala sem: imela sem te rada. »

Je rekla hčeri, dobro, da razume. Ker sin ni utegnil, je poklicala njo. Pa je zaspano zazehala, češ preveč da se ji še spi. Res je bilo sredi noči. Ko jo je tako peklensko štihnilo na levi. In ko se je tisto vražje nadaljevalo, so vsi spali. Sin. Hči. Je le prilezla do žice. V eni gubi je grizla tla, ko jo je požrl 112.

Po odstranitvi ledvice je še šihtala. Polovično. Obiskovalcev ni bila več vesela. Tudi v bolnici jih je bila vse po vrsti odpodila. V bolnici je bila vse premislila. In zabeležila.

Med malico je stopila k Poldetu. Botru. Mazač peči je v fabriki. In je rekla, če upa staviti. Kot nekdaj. Da si pa zdaj, v teh letih, ona že upa na vrh tiste orjaške lestvače. Boter se je porogal. Star je. Ni še videl babe plezati po tej jekleni višini. Zamahnil je. Ona pa je zagrizla v hot dog.

»He he, koline ti šenkam, ti, mestna gospa, če prideš živa do petega klina,« je hudomušljal med dolgimi sivimi obrvmi.

In je prišla. Živa do zadnjega klina. Do vrha vrtoglavo visoke vroče peči. In je na vrhu ni bilo več. Več ne. Se je prekucnila v peč. V vroč aluminij.

Na pogrebu je bil župnik in dva ministranta. Upoštevali so njeno pismo. Poslano župniku na dan pred skokom.

BABE SO BLESAVE

Pozna tema. Telefon zatuli. Ko je pri njej en ljubi. Se izvleče izpod odeje oziroma enega ljubega. Dvigne slušalko.

Večer, moja pridna!

Ojej, kaj naj reče?

Sem na poti domov k svoji čebelici, pa te malo kličem …

Ojej, bo kar molčala.

Ej, ti moja mala pridna, zakaj si tiho? Ponavadi se repenčiš, če ne pokličem, zdaj pa molk?!

Ojej, je še kar tiho.

V sobi na postelji se drugi ljubi kačasto premika. Vzdihne zaradi prekinjene raztelešenosti.

Oni prvi drugi ljubi pa se čudi. Njeni gluhonemosti. Ko se predrami. In ji je kislo.

Ja … kličeš … zakaj …?

Da te slišim … za minutko vsaj.

Ampak …

Ja, kaj sem te tako srečno presenetil?

Presenetil, ja …

Kako si?

Odlično.

Še bediš? Si slutila, da te pokličem, ne? Si me čakala, moja pridna?

Poslušaj, sama …

Saj vem, da si sama, brez mene …

Ampak poslušaj, nisem …

Oprosti, zdaj sem že pred domom. Moram nehati.

Nehaj, jaz bom pa nadaljevala.

Halo? Ne moreš nadaljevati. Odložil bom, sem pred domom.

Kar odloži, jaz bom namreč nadaljevala za sobnimi vrati.

Kakooooo?! Moja pridna … ali nisi … pridna?!

Sem, sem, pa še kako. A nisem sama pridna.

Kaj hočeš povedati? Ali res nisi sama v sobi?

Tvoja pridna ni sama, tako kot ti nisi sam, ko nisi z mano, tvojo priiiidno.

Ne morem verjeti. Jaz pa sem mislil, da je moja pridna- pridna.

Oprosti, nimam časa …

Pribosa do postelje. Se znajde v obroču rok enega ljubega. Telefon spet zabrni. Ljubi se ga usmili. Izpuli kabel. Ji zašepeta, naj se miselno poslovi od onega drugega ljubega.

Pridno uboga. Spije kozarec soka. Poje tablico čokolade. Sladka in še lačna se ovije z rokami ljubega. Se skrijeta drug v drugega. Jo skrije pod pazduho. Zloži med stegna. Mu napravi nekaj štampiljk. Znamenj. Ne materinih. Le pižamo hoče na sebi. In mu očita, da ni prav, ker je nič ne vpraša. Se ne ujezi. Ker ju je zalotil drugi ljubi. Zmotil. Pri ogrevanju. Že pri ogrevanju. Je jezna. Je jezna, ker se ne vpraša, je on prvi ali drugi na seznamu.

Nekaj časa še diha pod odejo. V njegovo kožo. Ob njegovih kosmatih mišicah. Potlej ga odkrije. Vse se mu naježi. Kot črno ivje je na njegovem telesu. Pokaže na njegova oblačila. Skomigne neprijazno, a se postavi na tla. Se odene.

Kaj naj to pomeni, je ves nor.

To pomeni, da sta oba za en k … Bom kar sama na tem svetu. Čao, amore.

Po hodniku brunda, da so babe blesave. Da so včasih bile babe pridne in dobre, zdaj pa …

Se mora smejati. Ker je bila … nora ali … pridna? Doslej.

BLABLABLA

Pa to … pa … ono … recimo … ti rečem da … saj jaz pravim … Ne pravim … ti, poslušaj … slišiš … blabla … blabla … pa rečem … sem rekla … … blabla … blabla … pa mislim … torej je tako … blabla …

Poosebljena goflja. Gofljaški hudournik. Neustavljiv besednjak. Kipenje besed. Poslušanje samo nje. Nič pavze. In ko že za hip upaš, da ti bo uspelo zlesti med stotinko njenega besedovanja, saj si zajame zrak za naslednji stavčni naval, te spodnese. Spet in spet. Znova. Ne prideš vmes. Med njene gofljaške sposobnosti.

Blabla … sem čula, da … pa je rekla … pa so videli … si lahko misliš … kaj takega … ne morem verjeti … blablablablablabla …

Hopla, spet je milijoninka časa, da vskočiš, kajti vidno je zajela sapo. Hočeš nekaj pripomniti, kaj dodati, dopolniti, vprašati, se s svojim glasom začuditi, ona pa se kar v tvojem imenu zate s svojim glasom glasno čudi. In prikimava. Zate. Zase. Za druge. In potrjuje. Kako je točno tako kot se pogovarja . V bistvu sama s seboj. Le s seboj. Čeprav se zdi, da se s tabo pogovarja. Pogovor z drugo osebo v obliki monologa. Je to sploh mogoče? Je je. Živ dokaz pred licem.

Saj ne moreš razumeti … ne verjamem … ne, kako je to grozno … si predstavljaš … kako le … da je tako … pa kaj bi to … si vedela da … blablablablabla …

Pa ja ni res, da mi ne bi uspel en hiter vskok. A ko odprem usta, že prehiteva po polni črti. Kot da me vrže poleg sebe na tla in stopiclja po meni z besedičenjem.

To je pa res … blablabla … neverjetno … kaj pa misliš … recimo da … hm … si lahko predstavljaš … ne moreš si … ponorljivo … blablablabla …

Ko izblablja zadnji bla, jo mahnem po čeljusti. Iz oči zastrelijo … ja … kaj … si nora … hudiča … ne morem … verjeti … ti … kaj … takega …

Že spet zajame sapo, da bi zagofljala, ko opazi mojo roko v zraku. Pred njenimi enkrat drugačnimi očmi. Ki so znale koga pogledati. Končno. Ki so se znale začuditi. Biti malo prestrašene. Ki so čakale, kaj bo. Če bo kaj. In se glas enkrat ni oglasil. Ker je vedel, da bi ga res, bi ga bila res, moja dlan zadela.

Zasukala je ramena pod vrat in nejeverno bevsknila:

»Noben dedec me še ni mahnil, ti pa …«

»Pa te je baba,« sem ji presekala mnenje,« da boš vedela, da te nisem prišla poslušat, ampak povedat, da si v današnjih cajtngah, ker si zadela veliko deteljico.«

Namesto da bi bila kaj zinila ali vsaj od grozne sreče zakričala, je padla s svojih mehkih kolen.

Utišajo jo le vesele novice. To si velja zapomniti. Nikoli ne veš, kdaj bo spet treba med njenimi blablaji zajeti zrak. In dvigniti roko.

STUŠIRANA

Halo?

Jera, Sara tu.

O, zdraaaavoooo, zapoje.

Čuj, potrebovala bi te, pove v telefon.

Če ti lahko pomagam, ti seveda bom, odvrne in pomisli, kak fajn, da je poklicala prav zdaj, ko bi tudi ona potrebovala uslugo.

Veš, s sodišča bi rabila nekaj …

Ja, povej, povej, bom že uredila. Saj sem tam v službi. Pomagala ti bom.

Jera malo pomisli. Zdaj, ob koncu leta je veliko zahtevkov. Na določene izpiske je potrebno čakati oziroma jih predhodno naročiti. Toda potrudila se bo, kajti usluga uslugo nagrajuje.

A bi šlo, Jera?

Veš, da bom naredila, kar je v mojih močeh.

Fajn. Kdaj lahko pridem po papir? Veš, se mudi.

Jera predlaga:

Kaj ko bi dve muhi na en mah, ha? Za vikend pridete k meni. Malo poklepetamo. Dam ti izpisek. Tvojega moža pa bi prosila, da zamenja tesnilo pri tušu.

Sare ni slišati. Jera ponovi:

A misliš, da bi mi lahko tvoj mož popravil tuš?

Sara stušira Jero z besednim rafalom:

Ti štorklja, ti, zdaj bi naj moj ded skrbel še za tvoj tuš?! Kaj me briga tvoja stuširana koža! Naj za tvojo čistočo poskrbi kakšen drug dedec, ne pa moj! To je pa več kot preveč! Za en list papirja bi ti naj vrnila z uslugo mojega dedca! Si čisto zmešana, ali kaj ti je? Najbrž si res, sicer bi zdaj že končno imela koga v bajti, ki bi ti popravil tuš.

Pumf. Tok-tok-tok …

Tesnilo za tuš je zamenjala servisna služba. Plačala je, a se ni šla kmalu stuširat. Voda je imela priokus nekih besed.

Čez tri tedne je v pisarno vstopila Sara. Dvignila je dokument pri bližnjem okencu. Bila je pač na vrsti.

LIMONE IN LIMONADA

Franček Rudolfr. 1944

Gasilci so stali kot vkopani. V čeladah so se jim bleščali plameni. Za gasilci se je gnetlo nekaj deset otrok. Koža na obrazih jim je pordela in lasje so jim cvrčala. Gasilci pa so bili neomajni. Nikogar niso pustili bližje h goreči hiši. Plamen se je dvigal trd in masten kot da je iz kakšne plastike, ne pa iz samega sebe, pač ogenj kot ogenj. Opeka je pokala pok, pok, pok! Letvice ostrešja so se svetile čisto belo in prozorno. V prvem nadstropju je bilo skozi okno mogoče videti ogromen bel hladilnik, začuden, kakšne toplotne spremembe so zdaj to in kako naj še najprej opravlja svoje naloge hlajenja in zmrzovanja. Skozi okna se je valil gost črn dim in so skakljali svetlo rdeči plameni in pri vsem tem so bili najlepši curki vode iz brizgaln: podili so se naravnost v najgostejši ogenj in s silnim cvrčanjem spreminjali v bele meglice.

Na prizorišču so bila tri gasilska društva in prihajala sta še četrto in peto. Do hiše se je dalo priti z gasilskim avtom samo z ozke prednje strani. Hiša je bila stara in že dolgo ni nihče več računal na požar, zato so okoli in okoli posadili razna drevesa. Zdaj bi jim morali podreti. Vendar v petih minutah je bilo vsega konec. Tako širjenja požara, kot gašenja. Samo toliko je bilo potrebno, da so pridrveli gasilci in se zbrala množica in že so začeli vodne curek preusmerjati na sosednje zgradbe.

»Jedla je samo limone,« je rekla ženica v črnem. Kakih devetdeset let je morala imeti, pa še vedno je menila, da mora kdaj pa kdaj povedati svoje mnenje. Nekoliko težko je prenašal požar, vseeno je ostro odrivala otročičke iz prve vrste.

»Kaj je ostala v zgradbi?« je vprašal gasilec.

»Ne, prva je pobegnila. Najprej je gasila z gasilnim aparatom, ves prah je stisnila iz njega, potem je skočila skozi okno. Ko bi skozi vrata, bi lahko opozorila še mene in bi jaz lahko rešila še kanarčka.«

»Je še kdo v hiši?«

»Če po pravici povem, kakšen ljubimec bi moral biti. Vedno je imela ljubimce, vsako jutro je kakšnega lepo previdno spustila skozi vrata, da je potem stekel do parkirišča.«

Gasilec se je popraskal po čeladi. »To je pa hudič. Človeka tam notri pa si zdaj res ne bi želel.«

»Zdaj je ura pol osem. Vedno je počakala, da so se otroci nehali valiti proti šoli, medtem je stiskala limone. Limone za kosilo, limone za večerjo, limone za zajtrk. Manekenka je. Vsaj poskušala je biti. V svetu mode stiskaš limone. Vedno sem ji rekla, daj vsaj pomaranče, ti ne bo treba nenehno kaditi.«

Prišel je višji gasilec in rekel nižjemu gasilcu: »Zjutraj so vzrok cigaretni ogorki. Poiščeš kadilca in že zveš vzrok nesreče.«

V tem se je podrl prednji zid: zdaj so bile sobe lepo prerezane in je bilo videti veliko starinskega pohištva, nekaj gorečih okvirjev na stenah, v njih pa dogorela platna ali grafike, mogočen dimnik je kljuboval plamenom.

»Kako bomo vse to popravili?« se je vprašala ženica v črnini.

Dim, prah, pepel se je vsul na množico, otroci so bili že čisto prašni in zakajeni, pa še vedno radovedni. Odrasli pa so se prikazali samo, če so iskali vsak svoje otroke. Gasilci so otroke nagnali v sadovnjak, zdaj so otroci sedeli med jablanami kot v amfiteatru. Začenjal se je finale. Hladilnik v prvem nadstropju je bil še vedno zaprt in cel, samo nekam zvijal se je in zdelo se je, da stoka.

V tem je prišla Vanda. Z visokimi petami in v rumeni oblekci. V rokah je nosila najlon vrečko.

»Samo za pet minut sem skočila v mlekarno!« je zastokala.

»Ste spet stiskali limone?«

»Oh, že ob šestih mi jih je zmanjkalo, danes me je napadla strašna lakota!«

Plavolaska s kodrčki in navzgor obrnjenim noskom je začutila neugodje ob tem izdajanju osebnih podatkov širši javnosti.

»Tu imam seznam stanovalcev. Dve družini sta na morju, tri upokojenke so pri sorodnikih, ostali so zbrani pred hišo.«

Višji gasilec se je popraskal po čeladi in si vidno oddahnil. »Imeli smo srečo!«

Plavolaska pa je buljila v smer, kjer se je zvijal njen hladilnik, pa tja, kjer se je kadilo iz njene goreče sedežne garniture, zadaj je bilo videti še dvoje vrata, tudi vrata so gorela, s podboji vred.

»Kje pa je Boris?« je vprašala plavolaska. »Ste videli majhnega plešca v svetli obleki?«

Izkazalo se je, da je plavolaska kratkovidna. Z visokimi petami in najlon vrečko roki je stekla do parkirišča zgoraj v vasi in se vrnila.

»Njegov avto je še tu. Rekel je, da bo neopazno odšel, mudilo se mu je v službo.«

»Je bil kdo pri vas?« je višji gasilec povprašal plavolasko. Res ni čas, da nam kaj prikrivate.«

»Boris je rekel,da ne pije kave brez mleka. Šla sem po mleko. Pravzaprav po smetano. Nisem vedela, če mu ne bo smetana bolj všeč.

»Kje je bil Boris takrat, ko ste odhajali?«

»Kje? V postelji je ležal na hrbtu in kadil. Že vse jutro je kadil.«

»In kam je zlagal ogorke?«

»Kaj pa vem! Jaz ne kadim v sobi, nikotin mi smrdi, tudi vam bi, če bi jedli samo limone in grozdje, kadim vedno samo v kuhinji, kuhinje ne potrebujem, ker nič ne kuham, ogorke vedno mečem samo v vazo na mizi!«

Gasilci so curke spet preusmerili na hišo. Tudi lestev so skušali približati. Vendar goreli so tramovi v stropu tako pritličja kot obeh nadstropij in torej so gorela tudi tla. Najpogumnejši gasilec se je postavil na lestev in se sprehajal skozi zrak.

V tem hipu je razneslo hladilnik.

»Joj, moj hladilnik,« je zastokala plavolaska.

»Ni važen hladilnik, povejte, ali je po vašem mnenju kdo v hiši?«

»Tu so otroci, »je zastokala plavolaska.

»Seveda so, nočejo sedeti v sadovnjaku, tu morajo stati, d a jim dežujejo iskrice z vrat! Ampak ne bodite vendar tako fini!«

»Tokrat je Boris pripeljal s samo Igorja. Igor je njegov računovodja. Hotel mu je pokazati, kako je še vedno dober. Veste, neka nova tableta, tako je rekel. Igor pa je lep, visok, čisto drugačen kot Boris. Če se ne motim, ko sem odhajal po mleko, je Igor naročil naj prinesem še cigarete, potem pa je odšel v kopalnico. Da, tuširal se je, Boris pa je ležal v postelji in kadil. Ja, ti moški, nihče ni računal name, kako sem utrujena in kako se v mlekarni ne bom zrinila med vsemi tistimi šolarji, ki kupujejo malico s posebno piščančjo!«

Razneslo je tudi vrata. In še ena vrata. Preden se je hiša porušila, smo zagledali v kadi dve tesno objeti postavi. Vse je cvrčalo.

»Prasca!« je zacvilila plavolaska. »Se mi je zdelo! Nista hotela, da ju motim!« Potem je zajokala in se obesila višjemu gasilcu okoli vratu.

Devetdesetletna ženica v črnem je zelo nejevoljno zacepetala.

»Kaj ima od življenja? Limone stiska, zjutraj, opoldne, zvečer. Vitka je kot krtačka za zobe. Takšne krasne atletsko grajene moške pa kar pusti, da zgorijo v kopalnici! Pa še dva hkrati! Saj pravim, današnja mladina je lahkomiselna in neodgovorna! Kje je tu skrb za okolje?«

Višje gasilec je potrepljal plavolasko po ramenih, ramenih v lepi tanki rumeni oblekci in jo vprašal:

»Ampak preden ste zapustili hišo, ste požrtvovalno gasili z gasilnim aparatom?«

»Zdaj bom pa jaz vsega kriva, kaj? Ja, Igor je hotel jajca na oko, jaz pa sem se že davno odvadila uporabljati ponev. Sploh pa maščobe, kakšna grozna reč je to. Pekla sem jajca in stiskala limone, pa se je vnela ponev, potem še prt, potem še zavesa, k sreči sem imela gasilni aparat, delal je, vse sem poškropila s prahom, preden sem se zadušila, sem odprla okno, pa povedala onima dvema, naj se znajdeta, jaz pa da grem zdaj v mlekarno.«

»In ste šli?« je vprašal višji gasilec.

»Trapa, nič ne vidi, pa noče nositi očal!« je uprla ženica v črnem koščeni prst v plavolasko.

Plavolaska pa je pomežiknila z dolgima trepalnicama:

»Meni se je zdelo vse popolnoma v redu. Samo to me je skrbelo, da ne bi otroci na poti v šoli srečali Borisa in Igorja, ker potem vedno govorijo, kakšna da sem in potem hoče kakšen nabit petnajstletnik, naj ga povabim na limonado. Ne reče ‘na kavo’, ker kava ni za otroke.«

V knjigi Zvončki in spominčice je bila objavljena pod naslovom VANDA

BEL KLOBUČEK

Majda Senica-Vujanovič

BEL KLOBUČEK

Rada ga je nosila. Ni štela vročih poletij z njim, njen je bil že od nekdaj. Široki krajci so jo varovali pred poletno pripeko in soncem. Podloženo platno je ostajalo vedno belo in trdno kljub pranju in nošenju. Ostajal je svetleč, občudovan.

Z veseljem si ga je nadela, ker je bil samo njen, enkraten. Trdno se ji je prilegal, nikoli ji ga ni snel veter z glave. S klobučkom je bila sproščena, mladostna, da so se ji čudili.

»Spet prihaja dama, dama z belim klobučkom.«

»Kje si ga kupila, kje si ga kupila?« so jo spraševali.

Samo nasmehnila se je začudena. Brez klobučka se poleti nikamor ni odpravila. Ne v hribe ne na morje. Ostajal je čudežno ohranjen, belo poškrobljen in zlikan.

Odkar ga je nosila, je niso mučili več glavoboli, postala je bolj vedra. Skrbno je pazila nanj, posebno kadar ga je za trenutek odložila, se je ustrašila in že ga iskala.

»Pozabljivka si pozabljiva,« je kričalo v njej. Srečna si ga je spet poveznila. Koža na licih si je opomogla, ker je ni žgalo več sonce in vid se ji je izboljšal.

»Mladostna hočem ostati,« je vrelo v njej, »Nikoli se ne bom počutila staro, žalostno s tem belim klobučkom.«

Pomlad se je prevešala v poletje.

Sonce se je sprehajalo visoko na nebu. Menjala je oblačila in si ga spet nadela. Kot bi se prerodila, se ji je dozdevalo. Lahkotno je stopala in se približevala prijateljicam.

»Oho, spet smo lepi, elegantni!« so jo nagovorile. Tudi one so bile oblečene lahno, očarljive.

Skupaj so se odpravile med knjižne police. Avtor romana je predstavil svojo novo knjigo.

Sedele so dolgo in poslušale, govorile in se klanjale skrivnostnim osebam. Dobri duhovi so priplavali in temna bitja s črno dušo. Globoko so zajemale sapo in šepetale. Strah je napolnil dvorano. Nič se ni ne vedelo ne videlo. Iz mraka so vstajali trpinčeni in opominjali. Še vedno po mnogih letih. Poslušalci so planili po knjigah, on pa je delil avtograme.

Tisto hudo ji je nekje obtičalo in šele doma se je spomnila.

»Moj beli klobuček? Kje je? Ga bom še videla?«

Zajokala je in vso noč sanjala, kako ga išče vsepovsod. Od daleč ga je zagledala in spet je izginil neznano kam. Tekala je za njim, veter ga je kotalil in odpihnil visoko, ga treščil v prepad.

Zjutraj se je ovedla, da ga je odložila na obešalnik in se tolažila.

Poklicala je, se opravičila in prosila za razumevanje.

»Seveda, seveda, malenkost!« se je oglasila knjižničarka. »Ostal je pri nas, pridite!«

Globoko si je oddahnila in se ji zahvalila. Spet bo njen, nikoli več ga ne bo kje pozabila. Tam na obešalniku visi njen bel klobuček in čaka nanjo. Neskončno je srečna. Nihče se ga ni dotaknil!

Sončno jutro je, hude sanje so mimo. Hitela je po mestu mimo izložb. Pogrešala svoj klobuček, si ga neznansko želela. Klobuki v izložbah. Tako lepega, tako njenega ne vidi nikjer.

»Moj je najlepši, čaka, da si ga nadenem. Vse poletje me bo čuval in varoval pred vročino, spet bom mladostna in lepa.« si šepeče.

»A danes si brez klobučka?« se začudi prijateljica.

»Pozabila sem ga med knjigami, kmalu bo spet moj!« je prepričana.

Bližala se je.

Vznemirjena je postajala, v hipu jo je nekaj spreletelo, vsa njena notranjost je zatrepetala. Počutila se je nerazložljivo, kot bi jo nekaj presunilo. To je bil le hipec, ni razmišljala.

Vstopila je in pozdravila:

»Dobro jutro!«

Nasmehnila se je:

»Hvala za vašo skrb za klobuček!«

»Vzemite, vzemite ga, tam v kotu je na obešalniku.« so jo nagovarjali.

Iskala je, gledala, se ozirala. Obešalnik je bil prazen. Knjižničarji so ga iskali okrog obešalnika, med policami, vsenaokrog.

Nihče ni vedel, kam je izginil.

Povesila je glavo. Njena mladost z belim klobučkom in sanjami se je izgubila.

SOSED

Ponoči se prebudi, se splazi k vratom in hitro pokuka skozi majhno okroglo odprtinico. Na nasprotni strani brli lučka, takoj se pomiri. »Nisem sama, nekdo je blizu mene.»

Luč je medla, zastrta in bledo odseva skozi stekleno odprtino na vratih.

»Verjetno se je vrnil od nekod, ali pa se je prebudil in nekaj brklja.« tuhta v sebi.

Odkar je sama, se ponoči pogosto prebuja. Samo dremlje, sanja. To je starost, se zaveda.

»Ne smeš tožiti, biti komu nadležen. Imam svoj kot, svoje majhno ognjišče in streho nad glavo. Noge me še počasi nosijo. Le strah me je včasih teh novih časov. Ničesar več ne razumem. Tudi mene nihče več ne razume. Nov svet, novi rodovi.«

Spet kuka skozi režo.

»Ni še ugasnil luči.«

Ne zanima je kaj počne, le da ni sama. Luč jo vselej potolaži.

»Zjutraj bo na nasprotni strani močno razsvetljeno, preden bo odšel v službo.« si šepeče. Igra svetlobe. Svetloba, polsenca, žarenje sem in tja in vse to se ponavlja, da je očarana.

»Gotovo se mu mudi in mora še kaj postoriti. Hiter je kot blisk in natančen. Videla sem že njegovo na poseben način urejeno domovanje. Na stežaj je odprl vrata in me povabil. Nisem mogla verjeti. Prekaša ženski svet, tako je vse snažno in svetleče.«

Nihče ne prihaja, a kam on zahaja, ni vedela in se ni spraševala.

»Dolgo ga ne bo, do poznega popoldneva. Včasih se vrne šele sredi noči.« Zatarna kot nebogljeno dete.

V mraku se ona včasih vrača od nekod. Pogleda navzgor v njegovo razsvetljeno okno. Zdi se ji, da je to njeno okno, ljubo domače okno. Ne mara ga motiti, nadlegovati, ne nikogar v bližini. To se je naučila v mestu. Ne spodobi se. Sosed želi mir.

Kadar je dolgo tema tam preko potoži sama sebi:

»Le kdo mi bo pomagal, če se mi kaj pripeti? Lahko se spotaknem in padem. Lahko omedlim od strahu kot nekoč. Večkrat se mi zvrti in omahnem. A najbolj se bojim upadanja bitja srca, ledenih rok, nog, ledene samotne tišine.«

»Še vedno je tema, kdaj se bo vrnil?« še enkrat in še enkrat vpraša kukalo.

»Utrujena si, pojdi spat, opolnoči bo tam luč, morda ob enih, dveh? Naj te ne skrbi, spi, zaspi. On ima svoje skrbi, tudi on je sam, a mlad, ima drugačne brige.«

» Potrebujem človeka, njegovo luč! Pomaga mi, lažje mi je.«

Bodri sama sebe in lahno odkrije zaslonko. Spet kuka skozi nevidno režo na vratih. Ugleda luč. Njegovo luč.

»Moj sosed! Vreden je kup zlata. Zna pomagati, varuje me, ni me več strah.«

PRAVLJICA ZA LAHKO NOČ

Danijela Premzlr. 1976

Moleduješ me, naj ti povem pravljico za lahko noč. Pa ne tisto iz knjige. Sama naj si jo izmislim in ti jo povem.

Fantič moj, zahtevno nalogo si mi dal, saj jaz v pripovedovanju res nisem doma. Vendar sem včasih iznajdljiva, zato sem se tudi tokrat nečesa domislila… Veš, rahlo te bom prelisičila… Še vedel ne boš, da mi tudi ti nehote pomagaš pri nastajanju najine pravljice… Do večera torej imam čas za razmislek, za pripravo na nastop, do takrat pa bom skušala zbrati vse utrinke, najine zanimive dogodivščine, skušala se bom vživeti v tvoje doživljanje, prodreti v tvoj svet… Tako sem se čez dan v mislih sprehajam skozi vse pravljice, ki sem jih kdajkoli slišala, a gloda me dvom, ali bom zmogla v tebi vzbuditi zanimanje. Ali sploh vem, kaj te navdušuje.

Ne nič ne bom kopirala, čeprav so nekatere pravljice in zgodbe za otroke tako očarljive, da mi je kar žal, da se česa podobnega ne znam domisliti še jaz.

Pravljica mi ne pomeni nujno nečesa, kar bi bilo docela izmišljeno in v realnem svetu nemogoče. Svoje predstave in lepa doživetja radi polepšamo in jih včasih predstavimo tako, kot bi radi, da bi se tudi dejansko odvijale … Ustvarimo si svoj svet, kamor se lahko zatečemo, kadar nam je hudo. Verjetno ga ni, ki ne bi verjel, da je Dobrota vselej najboljša zaveznica, saj je vedno tako ali drugače poplačana z zmago, in hkrati se vsak zaveda nesmisla Zla, ki je vselej kaznovano, pa naj bo po roki pravice ali od lastne vesti…

Priznam, da komaj čakam, da se zvečeri, da bom končno mogla dati duška svoji domišljiji in se preseliti v svet, kamor je sicer odraslim vstop strogo prepovedan.

Tako sedem ob njegovo posteljo in mu začnem pripovedovati naslednjo zgodbico o nenavadni pižami:

»Nekoč je živela neka pižama, ki je bila zelo nenavadna. Neprestano se je spreminjala, tako v barvi kot v vzorcu. Znala je prehiteti željo. Bila je tako rekoč edini primerek svoje vrste, druge njene tovarišice so ostale čisto običajne, dolgočasne pižame. Naša pižama bi popolnoma ustrezala cesarjevim nazorom o novih oblačilih, branil se je ne bi niti Vitko, ki nam bo kdaj drugič osvežil spomin, kdo mu je napravil srajčico.

To našo neobičajno pižamo je nekoč prinesel Miklavž pridnemu fantku revnih a dobrosrčnih staršev. Niti poštene omare za oblačila ni bilo v hiši, ampak je bilo to nekaj iz najcenejšega, grobo obdelanega lesa stesano, podobnega omari. Tudi blaga ni bilo pri hiši, da bi skrbna mati mogla sešiti za družinico vsaj najnujnejše. O tem, kaj so jedli, skoraj ne moremo govoriti, ker so bili obroki redki in borni …

Je pa bil zato Matjaž res deček kot se spodobi, marljiv in vesten, staršem v veselje in tudi najboljši v svojem razredu. K sreči se mu sošolci nikoli niso posmehovali zaradi revščine. A bolelo ga je, da je moral nositi najbolj nemogoča oblačila, drugi pa so bili vedno lepo urejeni in so imeli vsega v izobilju …

Tukaj premolknem in pogledam svojega malčka, če mi sledi. Vprašam ga, ali bi želel nadaljevati najino zgodbo in on mi da nekaj zanimivih iztočnic:

Ker je bila družina revna, da bi se pižama lahko spremenila v katero koli oblačilo, tako da ne bi bilo potrebno biti Matjažu nikoli več biti v zagati glede tega, kaj obleči, staršem pa oblačil ne bo potrebno kupovati, ker bodo imeli vse doma.

Če bi kdo pižamo hotel razrezati, bi se samo pomnožila – iz krpic bi nastale nove pižame ali oblačila za vse priložnosti.

Kadar bi pižama zaslutila nevarnost, bi lahko postala nevidna.

Kadar je imel Matjaž to pižamo na sebi, ga je vedno ponesla v miren spanec in prijazne sanje.

Tudi Matjažu se je pižama skrila, če je bil kdaj poreden.

Pižama je bila zelo občutljiva in je zaznavala namene, misli. V njeni bližini si pozabil vse, kar si hotel hudega izreči ali storiti.

Kadar bi Matjaž namerno nagajal, bi pižama dobivala črne madeže. A to bi se seveda zgodilo zelo zelo redko.

Pižama bi znala tudi svetovati in razlagati, posebno pri domačih nalogah in pri učenju.

Če bi bilo Matjaža strah ali ne bi mogel zaspati, bi mu začela pripovedovati najlepše pravljice.

S sinkom prideva do ugotovitve, da ne Matjaž in ne pižama ne moreta eden brez drugega…

Nato se spomnim še nečesa in dodam:

Matjaževi starši niso vedeli, da je ta pižama zares nekaj prav posebnega, zanje ni bila nič drugega kot navaden, mogoče malo boljši kos blaga. Pižama je junaško prestajala ta ponižanja svojega dostojanstva, vendar vse to samo zaradi Matjaža. Odrasli pač ne razumejo, ne vidijo in ne slišijo, ker so zelo resni in vedno zelo zaposleni. Pižama je imela tudi starše rada, vendar pa je dobro vedela, da odrasli nimajo več srca otroka in tako zase zatrjujejo, kako pravljic več ne potrebujejo.

KONJ V BELEM

Marija Palma

Odlomek iz zgodbe

Bilo je že jutro. Pakirala sem še zadnje zadeve v torbo. S puncami smo bile dogovorjene, da se dobimo ob 7.30 pri Lei in Darji. Nikoli ne zamujam. Samo še toaletne zadeve sem morala pospraviti, zapreti torbo in bila sem pripravljena za odhod. Seveda se nisem pozabila pogledati v ogledalo. Zjutraj nikakor nisem mislila komplicirati. Za na pot so bile najbolj udobne kratke hlače, majčka brez rokavov in pumice na nogah (če bi slučajno vozila jaz). In nič make upa! Nikoli se nisem veliko obremenjevala s tem, če komu ne bi bil všeč pogled name naj se obrne proč :)

Še enkrat sem se ozrla po sobi. Vse je bilo na svojem mestu. No seveda se s tem ne bi strinjali vsi: postelja je bila sicer pospravljena, v umivalniku ni bilo nič posode in prah je bil v grobem obrisan, a pisalna miza je ostala, kot vedno, v neredu. Ampak jaz sem na njej našla, kar sem rabila, in to je bilo glavno. Bil je že čas, da se odpravim na trolo.

Pomislila sem:

– Soba bo lahko preživela en malo daljši vikend brez mene.

Zaklenila sem vrata sobe in zatlačila ključe v torbico, ki je bila (tako kot vsaka ženska torbica) natrpana in težka. Od sobe do izhoda iz stavbe vodi nešteto stopnic. Tako se mi je vsaj zdelo, ker sem vlekla potovalko, ki ni bila ravno lahka. Bilo je zgodaj in na ulici še ni bilo gneče. Tipično vroče poletno jutro pač! Avtobusna postaja je bila takoj čez cesto.


Sej če pomislim, gremo na ta mini dopust same fajn pupe... Lea je eno malo zdivjano bitje. Kar poka od smeha in pozitivne energije. Malo počasna, ampak tak cukrček, in nežna dušica, da se ne moreš jeziti nanjo :) Darja ... vedno pripravljena pomagati, odločna in ve, kaj hoče. To je zelo dobra lastnost. Poleg tega so zabave njen najljubši hobi. Tako obdobje pač, bi rekla ona. Anja ... ni ravno jezikav tip punce. Se pravi, je bolj atipična ženska. Ampak tudi če je tiho, nimaš ob njej negativnega občutka. Občasno je malo meglasta, sicer pa en pozitivček. In Jasna ... ja ... no mogoče je ona izjema, ki v določenih (ne tako pozitivnih) vidikih malo izstopa iz te družbe petih punc. Ampak ni bil pravi čas, da bi se obremenjevala s tem. Odpravljale smo se namreč na morje ... žurat, kopat, sončit ... Enostavno ni bilo prostora za take misli.


Ko sem prišla pred Leino sobo, so bila njena vrata odprta.

– Lea, Jasna. Kje sta? Čakamo vaju.

Skoraj istočasno je Lea stopila iz kopalnice:

– Sam še nekaj uredim, potem pa lahko grem. Jasna bo pa tudi kmalu.

V tem trenutku sem se ozrla proti Jasni. Pospravljala je posteljo. Nič kaj prisrčno me ni pozdravila. Mislim, da se je kar čutila rahla napetost med nama. Pomislila sem na včerajšnji večer. Ker obe radi tečeva, sva se odpravili na eno turo po Večni poti. Še niti dobro nisem začela teči, ko je začela razlagati, da bi bilo bolje, če ne bi šli z njenim avtom, ker je nekje založila svojo vozniško in da je res ne bi nič motilo, če bi njen avto vozila katera izmed nas, ampak da bi bilo vseeno bolje, če bi šle s kakim drugim avtom. Skoraj bi eksplodirala. Take zadeve se sporočijo pravočasno. Ne pa večer pred potovanjem. Vso kri mi je pognalo v glavo in v pljučih me je začelo stiskati od jeze. Kaj naj zdaj? To sem jo tudi vprašala. Pa je rekla, da še ni razmišljala o tem, da tudi ni govorila z ostalimi, samo da je prepričana, da bo lahko katera druga vozila, na primer Darja. Niti pomislila ni, da ne bi mogli iti z njenim avtom, ker je imela neke težave z njim zadnje čase in jih še ni uspela popolnoma odpraviti. Poleg tega je niti vprašala še ni. Naj sploh ne omenjam, da ostale tri sploh nimamo avta in bi morale na vrat na nos doma žicat, da nam posodijo avto. Vse je bilo zmenjeno! Popenila sem in ji to dala jasno vedeti. Njej se je zdela moja reakcija skrajno čudna. Celo očitala mi je, da mislim samo nase in da njene težave sploh ne morem razumeti.

– Ja koka, sem si mislila, vse bi lahko razumela, če bi to povedala prej in še komu ne le meni. Na primer Darji, ki je naše edino prevozno upanje v tem trenutku.

Najine džoging ture nisva zaključili v ozračju, prepojenem s hormonom sreče, ki naj bi se sproščal ob športni aktivnosti.


Dogovorile smo se tudi, da naprej vozim jaz. Nekajkrat sem se že vozila po tej cesti, nikoli nisem vozila jaz. A nič zato, za mano je kar nekaj prevoženih kilometrov in to ne bo nobena težava. Seveda smo pred odhodom posnele še nekaj fotk. Brez tega ne gre!

Vožnja ob tej poti, je v primerjavi z vožnjo po avtocesti, ki je sredi ničesar, krasna. Dobra cesta na desni pa morje in vse kar k njemu spada. Prelepo je. Občutek ki prihaja iz moje notranjosti ob pogledu na moje sploh ne morem opisati. Kar vriskala bi od veselja. Ustavila bi avto in se poknila direkt v vodo. Skozi glavo mi je šinila misel:

– Mah, jaz sem že na pol penzionistična varianta. Zdaj grem pa s štirimi mlajšimi prijateljicami, željnimi norega žura, na morje. Ah sej mi ne bo hudega. Itak rabim odklop od službe, faksa in ostalih zadev.


Vožnja je trajala še nekaj časa. Pogovor je zamrl. Punce so več ali manj zamaknjeno strmele v čudeže narave na desni, jaz pa sem gledala na cesto. Končno smo pripeljale do trajektne luke. Vrsta avtov se je že nabirala. Treba je bilo malo čakati. Darja je medtem skočila ven kupit karte za trajekt. Ko se je vrnila, je Anja vprašala:

– A bomo danes oblekle našo paško uniformo?

S tem je mislila, na oh in sploh seksi majčke, ki smo jih kupile v skupnem shoppingu. Majčke več odkrivajo kot skrivajo. Dve krpici, ki pokrivata prsi povezujejo spredaj in na hrbtu le tanki špagci. Model je za vse isti. Sicer ni nobena od nas ljubiteljica takega stila oblačenja, a za enega izmed žurov na plaži, ki bo nedvomno sledil, smo si omislile tako ‘uniformo’.

– Lahko bi, odgovorim.

Lea je brezpogojno takoj za:

– Itak!

Zdi se mi, da je ona med nami največja žurerka. Nenehno bi nekaj bluzila okrog in res je je povsod dosti čeprav je prav drobno pišče. Zdi se mi, da se ji zadnjih nekaj mesecev še posebej trže. Tak kontrast med divjo žurerko zadnjih nekaj mesecev in nežnim bitjecem, ki vseskozi obstaja za to fasado.

– Ampak to res ni moj stil, je bila glede majčk neodločna Darja.

– Pa se ja ne misliš ravno ti skrivat, saj imaš tak konkreten karakter, je rekla Jasna v smehu in ob tem naredila gesto, s katero je nakazala na Darjino bogato oprsje. Vse smo počile v smeh, Darja pa je dodala nagajivo:

– Ja, tipom pa res ne smem prikrajšati pogleda na te čudovite naravne lepote.

– Potem velja. Danes zvečer bomo v naših seeksii majčkah, je povzela Lea.


Nekaj časa smo še sedele, potem pa se je trajekt začel približevati pristanišču na otoku. Ko je bil že čisto blizu, smo se odpravile k avtu in se posedle vanj. Avti so se začeli izkrcavati. Ko smo bile zunaj smo se odpeljale proti mestu. Ob prihodu v mesto smo začutile poleten natrpan turistični utrip. Vse je vrvelo od ljudi, avtov, glasov, vročine. Naj se lov na prost apartma začne! Nekako nam je uspelo najti parkirni prostor. Dogovorile smo se, da bomo šle najprej povprašati v agencije ali imajo kak apartma za nas.

V prvi agenciji so nas na hitro odslovili. Podobno je bilo tudi na drugi in tretji. Povsod pa so se nam skoraj smejali, ko smo jim povedali, da nismo nič rezervirale. Neverjetno! Svetovali so nam, da povprašamo med domačini, če imajo kaj. Ja nič, veselo na delo! Bile smo zelo optimistične, zato smo šle povprašat najprej k bližnjim apartmajem, potem k malo bolj oddaljenim. Nič! Nič! Nič! Vedno bolj vroče je postajalo. Iskale in spraševale smo predvsem Lea, Darja in jaz. Jasna in Anja sta čakali v avtu.

– A ni nič? je vprašala Jasna, ko smo se vračale po dveh ali treh urah iskanja od nevemkaterih lastnikov po vrsti.

– Ne. Nič ni, sem bila skoraj zadirčna.

Skozi glavo pa mi je šla nabito polna avtocesta misli:

– Res ne vem kaj nam je bilo, da ga nismo rezervirale tudi me. No sej vem kaj nam je bilo, a se mi še vedno začne dvigovat pritisk, ko se spomnim kako je stvar potekala. Sicer takrat stvar še ni bila zaskrbljujoča, in vse se je odvijalo v duhu: Ah sej bomo vse zrihtale. Vsaka skrb je odveč! Dejansko pa je bilo tako, da smo se za odhod na morje odločile relativno pozno. Mislim, da je bilo v začetku julija (zdaj je pa začetek avgusta). Pisarile smo vem mogočim ponudnikom apartmajev a nihče ni bil zainteresiran, da bi apartma oddal petim puncam, samo za podaljšan vikend. Večina jih ni niti odpisala. Potem pa sem se spomnila prijatelja, ki pozna precej ljudi, ki imajo ali pa poznajo koga, ki oddaja tu apartmaje. Prosila sem ga, da nam zrihta kak apartma, da nismo zahtevne in da smo oh in sploh super punce. Po mukotrpnem iskanju (saj je bilo že vse polno, poleg tega je bil problem tudi v tem, da prihajamo samo za podaljšan vikend) se je uspel dogovoriti z eno izmed svojih prijateljic, da nam da v najem super opremljen apartma v centru mesta, za več kot ugodno ceno. Kaj bi boljšega! Samo potrditi bi morale. No, potem smo se me zbobnale na kup, da bi predebatirale zadevo. Kljub odlični lokaciji, kvaliteti apartmaja in dejstvu, da druge možnosti nismo imele, se je cena Jasni zdela še vedno previsoka. Pojma nimam zakaj smo takrat popustile samo njenemu mnenju?! Kakor koli že, računale smo na to, da se bo ziher kaj za nas našlo tudi če pridemo na slepo. In zdaj smo tu kjer smo! Nikoli več nikamor brez rezervacije! Resno! Zatopljena v misli sem skoraj pihala od jeze, rekla sem pa samo:

– Tukaj ne bomo nič dobile. Zapeljale se bomo na drugo stran mesta in tam povprašale. Darja, Lea in Jaz bomo imele pavzo, ti in Anja pa kaj poiščita. Mogoče bosta imeli več sreče.

Tako smo tudi naredile. Po cele pol ure iskanja sta obupali in rekli, da se ne da nič najti. Nemir se je nabiral med nami. Skoraj čutiti je bilo, da se bosta kmalu, če ne najdemo česa, oblikovala dva tabora. V enem bom jaz z Darjo in Leo, v drugem pa bo Jasna z Anjo. Sicer bo Anja tam samo zaradi tega, da Jasnin tabor ne bi imel samo enega člana, ampak vseeno. Celo vedno dobrovoljna Lea je postajala napeta in razdražljiva, predvsem pa vedno bolj jezna na našo odločitev, da zaradi Jasninega negodovanja nismo najele apartmaja, ki nam ga je zrihtal moj prijatelj.

Mesto je bilo, vključno s kampom, obdelano. Nikjer prostega apartmaja. Preostalo ni nič drugega kot da se odpeljemo v kak bližnji kraj in poiščemo kje drugje. Odpeljale smo na slepo in enako na slepo smo mislile izbrati tudi kraj kjer bi poiskale apartma. Zopet je vozila Darja. Vozile smo po glavni cesti in skoraj bi se odpeljala mimo sadjarja, ki je imel ob eni izmed stranskih poti stojnico s sadjem, zelenjavo, oljem in sirom.

Njami. Pomislila sem na to kako sem lačna. Ampak nekaj drugega nam je padlo v oči, tako da sem na lakoto v trenutku pozabila. Ob svoji stojnici je imel moški srednje veliko tablo na kateri je pisalo: ODDAJAM APARTMAJE!

V glavah se nam je kar zavrtelo. Darja je naglo zmanjšala hitrost in zavila desno. Ustavile smo se ob stojnici. Izstopile iz avta. Slavna trojka – Lea, Darja in Jaz – smo šle v napad. Vprašale smo ali ima kaj prostega. Sumničavo nas je pogledal, premeril in vprašal za koliko časa. Ko smo povedale, da potrebujemo apartma samo za podaljšan vikend. Je bil že manj navdušen. A me smo zavohale plen in se nismo pustile odgnati. Darja, ki je imela lepo majčko z dekoltejem je še bolj izrazito usmerila pozornost na svoj bogat karakter, Lea si je nadela mučeniški izraz na obrazu, jaz pa sem rešetala z besedami. Končno je popustil. Jupi!! Rekel je da bo poklical ženo, da pride po nas, nas odpelje do apartmaja in nam izroči ključe. Slišati je bilo, da ni bila najbolj zadovoljna z moževo odločitvijo, ker prihajamo samo za konec tedna, še posebej pa zaradi tega, ker nas je pet samskih žensk. V glavi je že kar videla, da nas bo že po prvem večeru v apartmaju vsaj 10. Ampak to me ni več brigalo. Nisem več poslušala. Važno je bilo to, da smo dobile streho na glavo. Tik za nami je prišla po informacije o apartmaju skupina mladih (očitno je takih nesrečnikov brez rezervacije več) a je bil apartma že oddan. Nam! Na srečo! Če bi prišle pet minut kasneje bi bile me tiste, ki bi poslušale, da je bil apartma oddan pet minut nazaj tej skupini.

Z dobrimi novicami smo odšle k ostalima dvema, ki sta čakali pri avtu. Poročali sva jima kaj smo se dogovorili. Potem me je pa skoraj odpihnilo, ko je Jasna zinila:

– Sej jaz sem itak že cel čas vedela, da se bo vse uredilo in da bomo nekaj našle!

Ker nisem hotela biti preveč nesramna in ker nisem hotela razvnemati nasprotij tik pred ciljem, sem odbrusila samo:

– Sam ne mi zdej s tem The Secret in Law of attraction idejami!

Skozi glavo pa mi je šlo:

– Sam tiho mi bodi koka. Prav nič se nisi ti potrudila, da smo našli tale apartma, poleg tega pa si tudi glavni krivec, da nismo rezervirale odličen apartma v mestu! Z ritjo nič ne migneš. Vsaj ne za druge!

A vedela sem, da tako razmišljanje ne bo obrodilo dobrih sadov zato sem prekinila tok misli s tem, da sem povedala še glavne tehnične podatke o apartmaju, seveda tiste, ki so mi bili do takrat znani, in sicer, da bo prostora za vse, da je v eni izmed bližnjih vasi. Vas je relativno blizu središča nočnega življenja. Poleg tega na poti do tja ni policije in parking je zastonj. Kaj bi boljšega. Med drugim sem povedala tudi kakšna je cena najema. Pritisk mi je še bolj narasel, saj je začela Jasna pametovati tudi na račun te cene. Malo je manjkalo, pa bi ji zabrusila, da se lahko, kar se mene tiče, odpravi iskat apartma zase, me pa gremo tja. Rekla pa sem:

– Ni se mi ravno zdelo, da bi se tepli za nas, ko smo iskale apartma. Zdaj je pa že skoraj večer in mislim da ne bi nič več našle. Poleg tega pa ne razumem, kaj te pri tej ceni moti, glede na to da je ostalim vse ok.

Nismo razpravljale naprej, saj je pristopil lastnik apartmaja. In rekel, da je njegova žena že na poti. Nekaj minut za tem se je pripeljala in parkirala poleg našega avta. Takoj sem opazila mrk sumničav pogled, ki pa se je nekoliko omehčal, ko smo se predstavile in izmenjale nekaj besed. Nismo se dolgo zadrževale. Usedle smo se v avto in odpeljale za lastnikovo ženo. Vas je bila res blizu in tudi pokazala je kje se zavije na stransko pot, ki vodi do žurerskega centra. Super! Apartma je bil šele lepo presenečenje! Pravo razkošje. Ma ne apartma, cela hiša, štiri spalnice, od tega dve s pogledom na morje, kopalnica, stranišče, velika kuhinja in terasa. Pet metrov od plaže! Noro! Izplačalo se je cel dan iskati, ker smo dobile lep, udoben apartma, blizu morja in z odlično pozicijo kar se tiče dostopa do plaže in nočnega življenja.


– Ja voda pa ni ravno osvežujoča, je Jasna izkoristila tudi to priložnost, da bi se malo pritožila.

– Res ni mrzla, se je nasmejala Lea: Ampak meni to itak ustreza, ker sem tak zmrznjen tip, da bi rabila glih pol dneva da bi stopila noter če bi bila bolj mrzla.

Darja se je lenobno pretegnila in rekla:

– Mah, sam da je mokro. Ampak če zamenjam temo. Kaj bo z večerjo. A bomo kaj kuhale al gremo kam ven jest?

– Mislim, da se nobeni ne da ravno kuhat. Jaz sem za kako restavracijo. Sam se bomo mogle pozanimat če je sploh kaj tukaj, je predlagala Anja.

– Ni slaba ideja. Še prej bi bilo pa fajn, če bi šle v trgovino nabavit kaj za zajtrk. Bom šla kar k sosedom vprašat kaka je situacija glede trgovine in restavracije ali pa gostilne v tem kraju, sem se v debato vključila še jaz. Vstala sem in se sprehodila celih petnajst metrov desno in se pozanimala pri na terasi sedečih ljudeh.


Odšla sem v svojo sobo. Bila je starinsko opremljena. Podobno opremo ima babičina soba. Stara dvodelna omara, zakonska postelja, dve nočni omarici z vsake strani postelje in komoda z ogledalom, ki je že imelo tak starinski rjast videz. Okno, ki je bilo obrnjeno proti morju je bilo zastrto z zavesami in s težkimi lesenimi polkni. Zavese sem odgrnila, polkna odprla. Dih mi je skoraj zastal, odprl se mi je čudovit pogled na figo pred hišo, za njo na morje in na majhen pomol na katerem je stala svetilka. Morje se je čudovito svetilo.

A sem postala preveč sentimentalna ali kaj? Kar stala bi tam in gledala. Seveda sem naredila še eno fotko in ovekovečila ta lep trenutek miru, ki je tako velik kontrast pijanki in žuru, ki bo sledil ta večer na zabavi na plaži. Oboje mi je všeč.

– Hej Mirjam, lahko greš pod tuš jaz sem zaključila.

Med vrati sobe je stala moja cimra za teh par dni, Lea.

– Ma ne mi reč da si že zaključila? sem mislila, da imam čas še enkrat v vodo skočit, sem jo malo zbodla.

– Saj še nisem konc. Samo bom uvidevna in vas bom spustila naprej, da boste lahko vsaj sol sprale s sebe, mi je, smeje se, vrnila milo za drago Lea.


Približno ob pol devetih smo se zopet zbrale na terasi, z vodko, vinom in ostalimi alkoholnimi dobrotami na mizi. Zdaj pa nazdravit. Jaz enkrat, druge dvakrat, trikrat ... Dogovorile smo se, da bom jaz vozila. Tja in nazaj. Se pravi, da bom tudi manj pila, bolj ali manj samo tam. Tukaj pa ne.

– Nisem si tega dopusta tako predstavljala, ampak OK, kar je, je. Sebi še najbolj zaupam. Bi bilo pa vse veliko drugače, če bi imele apartma v mestu in bi se lahko z busom vozile na žur in nazaj. Joj Jasna in joj me, ker smo ji popustile!

Iz misli me je dregnila Anja, ki mi je natočila novo rundo pijače.

– Ej, jaz ne bom več. Ne smem.

– Boš pa tam oddelala razliko. Tole bom pa jaz spila, je rekla, pomežiknila in segla po kozarcu.

Skozi glavo mi je šlo, da je Anja popolnoma druga punca zdaj, ko smo ‘na dopustu’. Se je tudi ona malo odklopila. Bila je živahnejša, bolj nasmejana in za odtenek bolj zgovorna. In če v resnem življenju deluje na trenutke hladno in nedostopno, je delovala sedaj v neresnem življenju toplo, sproščeno in željno zabave. Vse smo bile že do konca zrihtane. Kljub vsemu smo kar hitre za skupino petih punc.

– A mislite da bo kej dobrega mesa tam? je bila Darja v mislih že na plaži pred diskotekami in pri udeležencih vsesplošne pijanke in žura.

– Ja po moje bo kar nekaj bolj ali manj privlačnih naravnih lepot šetalo tam okrog. Zadnjič mi je prijatelj pravil, da so bili z družbo tu, sam ni bil ravno navdušen, ker je bilo naravnih lepot ženskega spola premalo. Je reku, da je to bolj peder party, sem odgovorila.

– Potem je to za nas v redu. Vsaj izbiro bomo mele, je dodala Lea.

– Ja, pa veliko kandidatov za pijačo častit bomo imele. Moramo to malo izkoristi, je svoj karakter zopet pokazala Jasna.

– Ma, mene to sploh ne gane. Od teh piranj tam lahko sam kako neumnost fašeš. Ne sam plačano pijačo, Jasnica. Pa se ti sploh ni treba dol dat s kom, sem jo odbila v svojem stilu. Ugotavljati sem začela, da mi gre njeno razmišljanje vedno bolj na živce, tudi tisto, kar mi pred odhodom na morje ni šlo.

– Kakorkoli. Jaz mislim, da bom morala nekaj ujet, da bo večer pestrejši. Mislim da si zaslužim malo razvajanja po takem dnevu, je duhovičila Darja naprej. Ampak v tem je bilo tudi nekaj resnice.

– Za ponucat boš sigurno kaj našla, je v smehu komentirala Anja.

Debata je šla v tej smeri naprej. Če bi nas kdo poslušal bi se vprašal, kake šovinistične babe smo.


– Tebi pa ni do seksi moške družbe, mi je rekla Jasna in dodala: Jaz na nič pametnega ne naletim. Prej smo z Anjo srečale dva zgubljena tipčka, po videzu nič posebnega. Dve minuti, par besed in nama je častil pijačo. Potem smo pa rekle, da moramo iti.

– Ti pa znaš šparat. Sej ne, da se mi dečkoti ful smilijo, sam …

– No Darja, se je pač treba znajti.

Darja se je v odgovor samo nasmejala. Jaz se v debato sploh nisem vključila, da ne bi bruhnila še malo ognja.


– Če ste se nagledale prizora, vas vabim v avto in gremo v apartma. Spat al pa pit naprej! sem rekla in se nasmejala.

Tudi ostale so se zasmejale in se posedle v avto. Pozdravile smo fante in se odpeljale.

– Kako ste se imele? je vprašala Lea.

– Ni blo slabo. OK muska, dobra pijača in znosne cene, je podala poročilo Anja.

– Res je. Naplesala sem se. Napila tudi. Sam nobenega pametnega materiala za nadaljnje druženje nisem našla. Škoda edino, da nisem ujela nič pametnega. Prav na volji sem bila za malo zabave danes. Pa toliko tipov je bilo … je malo zajokala Darja.

– Ja nič pametnega za ponucat ni blo. Sam so pa radodarni. Vsi bi neki častili. Pol se pa sam pobereš in greš.

– Jasne ti boš enkrat fasala kej, je replicirala Lea in dodala: Meni je blo tudi kul, sam tisti tip me je fajn ob živce spravil.

Ker Anja in Jasna nista bili prisotni ob jeznem polivanju pijače po vsiljivem tipu, je Lea na kratko obnovila pripetljaj. Spet smo se smejale.

– Dobra si, ji je rekla Anja.

– Mirjam, kako je bilo pa tebi?

– OK. To ni ravno salsa parti ampak glede na družbo, sem pomežiknila in pokazala na njih - je še bolje.

Eden izmed mojih hobijev je namreč salsa.

– Ah ti in tvoja salsa. Ampak glavno da ti me odtehtamo salso, me je podražila Lea.

– To pa itak, sem odgovorila in v tem smo prišle pred našo hišo. Bile smo si enotne, da bi bilo dobro, da gremo vsaj za kako urico spat, preden začnemo nov dan, zato smo se odpravile direktno v postelje. V trenutku smo zaspale.


Ulegla sem se nastavila soncu in zaprla oči. Užitek! Medtem ko je moj urnik v vsakdanjem življenju natrpan z obveznostmi, faksom, službo …, uživam na dopustu, ki ga enačim z morjem, brezdelnostjo, brezskrbnostjo ... Uživam v tem, da mi ni treba misliti, koliko je ura, kdaj moram kaj urediti, kdaj naj jem, koga moram poklicati … Nič! Samo prepustim se toku. Vsaka stvar lahko počaka na trenutek, da se mi jo bo ljubilo opraviti. Jedla bom ko bom lačna, tudi če bo to jutri. Kuhala bom če se mi bo dalo, ker se tudi od sadja lahko prav lepo preživi kak dan. Telefon je lahko izključen, ker obveznosti lahko počakajo. In čas je le za informacijo, nič ni vezano nanj. To je to. Nekaj časa sem tako ležala, nato pa smo odšle v hišo. Na hitro smo se preoblekle in se nabasale v avto v katerem je bilo noro vroče. Morale bi ga pustiti nekaj minut odprtega, da se malo prezrači, a očitno smo bile preveč lačne. Odpeljale smo se. Sosednji kraj je bil le nekaj kilometrov oddaljen. Restavracijo ni bilo težko najti. Bila je velika, domača, čisto ob morju in z ogromno zunanjo teraso. Usedle smo se za mizo tik ob ograji terase, tako da smo imele nemoten pogled na morje. Čeprav je bilo precej ljudi, je k naši mizi kmalu prišlo mlado dekle, da bi vzela naročilo.


Povedale smo, kaj bi rade. Jasna je uspela prepričati Anjo, da sta skupaj naročili samo eno porcijo rižote z morskimi sadeži.

– Saj ne da imamo denarja za metanje, ampak pri hrani bi si pa lahko privoščila celo porcijo vsaj za kosilo, jima je rekla Darja.

– Če pa jaz nisem močno lačna. Ona bo pa lahko še kaj naročila, če ji to ne bo dovolj, je odgovorila Jasna.

Jaz sem si mislila: Seveda nisi zelo lačna, če pa v bližini nobene moške žrtve, ki bi jo uspela obrniti, tako da bi ti kosilo plačala.

Ostale smo naročile vsaka svojo porcijo. Jaz pico, Darja testenine, Lea pa ravno tako kot Jasna in Anja rižoto z morskimi sadeži. Hrano so postregli kar hitro. Bile smo že pošteno lačne in kar planile smo po hrani. Do zadnjega grižljaja skoraj nismo spregovorile. Bilo je okusno. Malo smo še poklepetale in naredile okviren plan za večer nato pa smo prosile za račun. Študentka (zdi se mi, da je to bila) je prinesla račun in ga diskretno pustila na mizi, da bi lahko pripravile denar, in odšla. Račun se nam je zdel nekoliko nizek. V roke ga je vzela Jasna. Nekaj časa ga je gledala nato pa izpod obrvi čez mizo šepnila Lei:

– Ej, pozabila je računati eno rižoto z morskimi sadeži. Fajn. Lahko plačamo pol pol tole eno. Eno polovico jaz in Anja, drugo pa ti. Kaj praviš?-

Sicer mirno in dobrovoljno bitje Lea je tokrat skoraj eksplodiralo:

– Sej ne morem verjet, da bi to naredila. Eno porcijo sem pojedla in to bom plačala. Poleg tega nimam srca, da bi moje neplačano kosilo plačala tale punca iz svojega žepa, samo zaradi tega, ker se je zmotila pri računanju. Jaz bom svojo rižoto plačala, ti pa kakor hočeš!

Tudi ostale so pogledale z začudenjem v Jasno. Vmešala se je Anja, ki je želela ohraniti mir:

– Dej Jasna, bomo lepo plačale svojo rižoto, da ne bo punca po koncu šihta nastradala.

Sicer nejevoljna, je Jasna pristala. Ker pa očitno ni mogla iz lastne kože je dodala:

– Kakor hočeš. Lahko bi bile tiho, sej ni naš problem, če ona ne zna računat.

V tem je prišla študentka, da bi vzela denar. Razložile smo ji, da je narobe računala in ji dale denar. Skoraj ni mogla verjet, da smo pošteno plačale. Vneto se nam je zahvaljevala in rekla, da je danes vedno več takih ljudi, ki bi ob taki napaki samo molčali.

– Ja česa ne poveš, tukaj je že ena taka, sem ironično pomislila in mislim, da nisem bila edina.

Punca se nam je še enkrat zahvalila, vzela denar in odšla od mize. Tudi me smo vstale in odšle. Nisem se mogla otresti misli na to kakšen egoist je Jasna. Ampak očitno res rabiš nekaj časa, da človeka malo bolje spoznaš. Da spoznaš kakšen je izpod fasade, ki si jo nadene vsako jutro preden stopi iz stanovanja.


Ni se mi ljubilo izgubljati časa v postelji. Vzela sem brisačo in knjigo ter se usedla k morju. Ko sem se ozrla proti hiši sem videla, da je Anja vseeno prišla ven. Očitno je bilo tudi njej bolj všeč zunaj kot v sobi. Usedla se je za mizo na terasi. Pridružila sem se ji. Na mizi je imela vodo in dva kozarca.

– A to si pa še zame pripravila? sem rekla in pokazala na kozarec.

– Sem vedla, da ne boš tam sedela, če boš videla, da sem jaz tukaj, je odgovorila in se zasmejala.

– Fajn je zunaj kajne.

– Ja super je. Čez dan lahko uživaš v vsaki sekundi, ki jo daje vzdušje na morju. Ponoči pa je nora zabava le nekaj minut stran. Kaj bi boljšega?

Nadaljevali sva debato o tem kje je katera preživela lanske počitnice in kako je bilo tam. Potem pa sva zaslišali:

– Hej punce, sto posto ste žejne. Sem videl, da ste prišle zgodaj zjutraj domov, se pravi da vas verjetno daje mačkasta žeja.

Ozrle sva se proti glasu. Med figo in apartmajem, katerega stena se je držala našega apartmaja je stal moški. Videti je bil star nekaj čez trideset. V rokah je držal dve plastenki vode

– Glej, glej soseda imamo, sem pomislila.

– Ni neke panike ampak če že nosiš …sem odgovorila, v mislih pa sem dodala: Kar prisedi, očitno ti je dolgčas, če si kar tako prišel.

Kot bi mi brala misli, je rekel, takoj ko se je usedel na klop poleg Anje:

– Vaš sosed sem. Prišel sem včeraj zvečer in mi je kar malo dolgčas glede na to, da sem prišel brez svoje ekipe. Ste samo ve tukaj ali vas je več?

– Še tri punce so z nami. Spijo, je bila kratka Anja.

– Pet bejb. Opa.

Očitno je bil nad številom navdušen.

– Greste zvečer kaj proti klubom na plaži?

– Ja itak, kam pa. Drugače pa, jaz sem Anja in ona je Mirjam. Kdo si pa ti?

– Jaz sem Denis. Ravno se vračam s službene poti pa sem si rekel, da se ustavim za nekaj dni nekje na obali, na kakem otoku, da se malo sprostim.

V tem so prišle še ostale punce ven. Ko smo jim razložile situacijo in ko je bilo predstavljanje mimo, je Denis nadaljeval:

– Komaj sem našel tale apartma. Najprej mi ga sploh niso hoteli dat, ker sem sam. Sam so se premislili ko sem jim zagotovil, da finance niso problem in da lahko plačam kolikor pač hočejo imet.

– Me smo imele tudi težave, da smo našle tale apartma. Ampak na srečo se je v redu izšlo, se je oglasila Darja.

– S čim se pa ukvarjaš? je zanimalo Jasno.

– Vodim svoji dve podjetji. Posla je veliko, denarja pa tudi temu primerno. Jaz vedno pravim, da ni važno kaj se dela, važno je da je vedno dovolj keša, je bil sicer nazoren a niti najmanj konkreten on.

– Poleg tega pa velika večina žensk išče prikritega ali očitnega sponzorja. Briga jih lastna samostojnost, važno je, da je vreča polna. In jaz s tem nimam težav.

Tip je bil malo samovšečen in glede na to, da očitno ni imel ravno finančne stiske, je bil prepričan, da s tem ni nič narobe.

– Motiš se. Samostojnost, predvsem ekonomska samostojnost, ženske je zelo pomembna, se je oglasila Jasna. Ravno ona, ki zna zelo dobro izkoristiti tujo denarnico, medtem ko svojo raje pozabi doma. Vse smo jo pogledale, jaz pa sem skoraj počila od smeha. Tudi Darja je bila blizu.

Kot bi imel zopet jasnovidni preblisk, je rekel:

– Daj, samo povej mi, a ni elegantno če greš ven in dobro izkoristiš pravilo, da moški plača vse? Ali pa če te tvoj moški preseneti s takimi ali drugačnimi darili?

Gledal je neposredno v Jasno. Ona mu je vračala pogled a komentirala ni nič, samo nasmehnila se mu je. Seveda, sama sebi pa že ne more tako očitno v skledo pljuvat.

Sledila je razprava o tem kako emancipirane so dejansko ženske in kaka naj bi bila vloga moškega v tej zgodbi. Tip je bil očiten primer moškega polnega denarja, ki je bil vajen, da denar uredi in kupi res vse. Zdelo se je, da je tudi pri nas naletel na plodna tla, vsaj glede na to, kako se je Jasnino obnašanje spremenilo odkar je povedal, da je lastnik dveh podjetij in glede na to koliko pozornosti mu je namenila.

Se bo nadaljevalo v naslednji številki

SNAŽILKINO ODKRITJE

Srečko Kalamarr. 1964

Kot da bi nadomeščal vprežno žival na slabo obdelani ilovnati njivi, temu sem bil živa priča pred četrt stoletja, sem zdelan sestavljal svoje ude za vstop v nov delovni dan, v novo, na zunaj sončno jutro, ki pa ni imelo možnosti, da bi ga opazil.

Mučna noč in predvsem morasto, nekontrolirano, spontano, podzavestno zgodnje jutranje premlevanje v rahlem polsnu me je še bolj izmozgalo in skozi pore iztočilo obrambne slane destilate.

Ta dan se ni začel spodbudno in je bil pravzaprav normalen za zadnje obdobje, ko so se nočno-jutranja premlevanja mešala z dnevnimi. Ko pravzaprav ni bilo ločnice med dnevom in nočjo, med delom in spokojnim zasluženim počitkom, ampak se je vse skupaj vleklo kot gosta nadležna sluzasta zmes neskončnega samotrpinčenja.

In po takem standardnem jutru, ko si lahko pravzaprav vesel, da je prišel vsaj rahel čas olajšanja, vstajanja, koraka v realnost, ni bilo lahko nikomur, ki mi je stopal naproti, kaj šele tistim, ki so se hoteč ali ne morali obregniti obme. Iz vseh šob sem bil sposoben stresati gnev in slabo voljo, kot da bi pričakoval, da se bom s trošenjem očistil, olajšal, sprostil. Odvisno od dneva, obveznosti in ohranjene energije je bil krog sprejemalcev različno širok. A vedno so bili na in ob poti najbližji, domači … kot tista najnižja kasta, ki naj bi bila vajena vsega, pa vse do tistih, pred katerimi čutiš respekt in v tebi zavrtost izbruha povzroči le še večji notranji ogenj samouničenja.

Ja, danes so stopnice spet prestrme, korak tog, brez energije in želje desne po prehitevanju leve. Namesto ščebeta in žvrgolenja ptičev v glavi odmeva razbijaška pločevinasta melodija, ki jo ne preglasi niti zvok motorja. Radia med vožnjo že nekaj časa ne poslušam. Raje vihar svojega notranjega ropota in komaj čakam, da dohitim kakšno babo, ki vozi po ravnem, kot da bi bila zapeta za hrib kilometre za sabo.

Podrejeni sodelavec v službi mi podvoji pritisk. Hoče pokazati, da je bog v mojem suženjskem raju, a bo seznanjen z resnico ob naslednji, še stopnjevani priložnosti. Za smeti povzpetniške nehvaležne zdaj res nimam časa. Čim prej moram v svoj sedežni imperij in se zamotiti z delom, da sperem ali vsaj ublažim najhujše jutranje more. Ali jih potisnem v ozadje, ignoriram, zmaličim v neživljenjske, nikakor verjetne. Pa čeprav za to uporabim resnične iz dneva dan naraščajoče probleme, obveznosti, zahteve, pritiske.

Prižgem računalnik. Čez ekran se mi sprehodi možicelj s pošto in me spomni, da ima moja draga danes rojstni dan. Seveda bi pozabil nanj, pa kaj če sem bil že zjutraj osoren, s šopkom jo vsaj za pet minut zvečer razvedrim in spomnim, da le nisem tako brezsrčen in da ostaja še nekaj upanja. Da se vse še lahko poleže, umiri. Kriza, splošna, generacijska, in vse druge napetosti. Svoji stalni, dolgoletni cvetličarki napišem sporočilo, da bom popoldne, ko se bom peljal domov, spotoma prevzel dekoriran cvet iz več cvetov.

Vsaj za sekundo začutim zadovoljstvo – dan se sploh ni tako slabo začel, sem dobro organiziran in pravočasen in morda se tudi sicer končno obeta kakšen obrat v želeni, mirnejši službeni in privatni tok, ne nazadnje naj bi bilo pred mano statistično še pol življenja….

Pred očmi se mi zavrti film mladostne nelagodnosti, sladkega približevanja, neskončnega hrepenenja in čutnih nezemeljskih sladostrastnih večnih trenutkov spoznavanja ljubljene osebe, raziskovanju njene tople pripadne sorodne duše in zrelega sadeža njenega telesa.

Kar podoživel bi lahko tiste najnežnejše prve trenutke, težko opisljive, a vseeno tako navdihujoče, da sem vzel svinčnik in začel pisati o današnjem jutru … ko nenadoma skozi zaprto okno švigne, kot od ognja razbeljen, sončni žarek in se umiri v prostoru pred mano, razpre svoja veličastna bela krila, mi razkrije od nekdaj poznano božansko lepoto in mi poda najbolj ljubečo dlan, kar sem jih imel priložnost kdaj čutiti. Razveselim sem se srečanja, veselim se dotika, odhajam domov, list p
                                                                                                                        a
                                                                                                                                   d
                                                                                                                                              a

MOJE POTI DO MALEČNIKA

Štefka Kac-Marn

Nekega jutra so krajani Malečnika ustavili »potovanja« med Mariborom in svojim krajem. Zbrali so se pred Meljskim hribom in odločno zahtevali od mariborskega župana, ki so ga povabili medse, da je obljubil izgradnjo malečniškega mostu.

Dravo sem doživljala kot del življenja ljudi iz Malečnika, kjer sem bila učiteljica. Cesta do mesta, od koder sem se vozila z avtobusom, ni bila vedno zanesljiva. Zasipalo jo je kamenje ali pa so bile na njej druge ovire. Večkrat smo morali »potovati« tudi z brodom. Najprej smo morali peš od avtobusa do Maruškovih v Trčovi. Tam nas je običajno na brodu že pričakala zelo prijazna brodarka, ki nas je zapeljala čez Dravo na zrkovško stran. Vožnja je trajala toliko časa , da smo v vsakodnevnih pogovorih z brodarko učiteljice lahko zvedele veliko o tem, kako se je v kraju živelo nekoč, tudi o tem, kako so nekoč ženske na brodu izpirale perilo. Ja, takrat je bila reka čista. Posebna doživetja so nas čakala tudi na desnem bregu. Tam nas je običajno že čakal sredi cvetočih akacij avtobus s skoraj vedno nasmejanim šoferjem Protnerjem.

Zgodilo se je tudi, da smo potovali v šolo in domov z avtobusom preko Ruperč in mimo Pernice.

Potem smo prestopali pod Meljskim hribom. Kadar je bila cesta preveč nevarna, nas je avtobus pripeljal do vznožja hriba, do Melja pa preprepešačili na svojo odgovornost. V Melju nas je blatne blatni in večkrat tudi zelo mokre odpeljal naprej drugi avtobus.

Tako je »potovala« večina tistih, ki so iz Malečnika in iz njegove okolice odhajali delat v mariborske tovarne, dijaki v šole in branjevke s svojimi pridelki na mariborsko tržnico.

Tisto pa, kar sem doživela 1966, pa se je skoraj končalo tragično.

Nekega jutra sem se s kolesom pripeljala do kritičnega dela ceste pod Meljskim hribom. A glej, ceste sploh ni bilo več. Razbesnela voda po dežju je segala do samega roba hriba. Ja, kako naj pridem v Malečnik? Za nasvet sem prosila moške, ki so se ustavili tam z mano. Rekli so mi, naj shranim kolo in se naprej odpravim peš. Storila sem tako in na začetku mi je šlo kar dobro, dokler je bilo naokrog še kaj dreves. A kmalu je bilo kakšno le še tu in tam. Čedalje bolj sem pod nogami čutila drseči lapor. S strahom sem pogledovala na razburkano Dravo pod seboj. Opazila sem, da ni v bližini ničesar, česar bi se lahko oprijela. Kako naj si pomagam? Pod mano je začelo vse, na kar sem stopila, nevarno polzeti. Oprijela sem se skale, ki se je na srečo trdno tičala v podlagi. Z nogami sem dosegla drevesce, ki je osamelo stalo na melišču. Tako mi je uspelo obviseti na strmini. Začela sem jokati in klicati. A kako bi preglasila hrupne, grozeče glasove Drave! Vedela sem, da jim ne bi bila kos, če bi zdrsnila vanje.

Roke so me čedalje bolj bolele.

Ne, moram zdržati. Doma je moj dvoletni Jurček! Kako mu bo brez mene? sem si vlivala moči, da se ne bi spustila. Z naporom sem se oklepala skale, a počasi me je začel obhajati obup.

Končno rešitev! Zagledala sem ju. Nedaleč od mene sta se prikazala ob grmičevju na drugi strani nevarnega plazu, kjer sem visela na skali, gasilca. A le za kratek čas. Nato sta izginila. Mislila sem, da mi najbrž ne bosta mogla pomagati. V meni se je oglasil še večji strah. Upanje se mi je vrnilo šele, ko sem ju spet zagledala, tokrat z vrvjo. En konec sta vrgla meni, drugega sta zavezala za debelejšo vejo grma. Vodila sta me, kako naj se po vrvi vzpnem do njiju. Končno sta me potegnila k sebi. Srečno smo se spustili do trdne ceste na koncu Meljskega hriba. Povedal sta mi, da so me zagledali od tovarne z druge strani Drave.

Odšla sem v šolo. Ravnatelju Jandlu sem povedala, kaj se mi je zgodilo, daj sem zamudila. Ni se mogel načuditi, da sem lahko kmalu odšla v razred in začela z delom, kakor da se ni nič zgodilo.

Leta 1978 je bil most čez Dravo pri Malečniku dograjen. Cesto pod Meljskim hribom so zaprli in počasi jo je zaraščalo vrbje.

Danes sem se razveselila, ko sem prebrala, da med Malečnikom in Mariborom pod Meljskim hribom znova speljana cesta. Najbrž se bom lahko še kdaj peljala po njej. Tam me bodo na koncu v maju spet pričakale bujno cveteče akacije.

PAPAGAJ, BURA, STARI MAČAK / PAPAGAJ, BURJA, STARI MAČEK / PARROT, BORA, OLD CAT

Jadran Zalokarr. 1947

Na vidikovcu
Mladi papagaj uči slušati
Zvukove ulice

Na razgledu
se mladi papagaj uči
zvokov ulice

a parrot
listening to the
street’s talk

Leprša s burom
Noćni leptir na
Prozoru gostiona

Frfota z burjo
vešča na
oknu gostiln

fluttering
with a bora on the
tavern’s window

U ljetno jutro
Na tratini se sjaje zora
I oči žutoga mačka

V poletne jutru
na trati sijeta zora
in oči rumenega mačka

summer morning
on the lawn a shining dawn and
a yellow cat’s eyes

Ljetni zvuci –
Bolnička sirena u daljini
I mijauk staroga mačka

Poletni zvoki
Sirena rešilca v daljavi
in mijavk starega mačka

summer sounds –
an ambulance siren in the distance
and an old cat’s meow

U ranojutarnjem autobusu
Majka s bebom
Nikuda ne žuri

V zgodnjejutranjem avtobusu
mati z otrokom
nikamor ne hiti

early morning bus
mother with a baby
in no hurry (anywhere)

U izlogu
Djevojka skida lutku
I odiže svoju haljinu

V izložbi
dekle slači lutko
in dviguje svojo obleko

shop window
a girl undresses a doll
and raises her dress

Prevod v slovenščino: Marjan Pungartnik
Prevod v angleščino: Saša Važić

GOROCVIJET / ADONIS VERNALIS L.

Smajil (Bego) Durmišević

GOROCVIJET

Bereš li
Rano
U maju
Gore
Mirisni narcis,
Pažljiv i nježan
budi!
Ne kidaj
Grubo
Latice
Bijele
Nježne i čiste
Ko žepske djeve
U tom su nježnom
Planinskom
cvijetu
Gorocvijetu,
Kažu
Planinske vile
U smiraj svile
Šehidske
Mirisne duše

LANAC HAIKUA


Kraj vrela.Tužni
vrba i ja. Volimo -
vrbe i ljudi


Kad gora huči
to stabla, braća naša
vjetrove lome


Gorjet ćeš, zlico
što režeš sestre moje
tri b’jele breze


Kad ljubav prime
nema rastanka. Bože,
ljudi. Ne, vuci!


Na rubu šume
mrtva mirišu t’jela
bor, smrča, jela


Pčela je ajet
kad umre ona, znaj
umrijet će ljudi

ADONIS VERNALIS L.

Če nabiraš
zgodaj
v maju
gore
dišečo narciso,
bodi pazljiv
in nežen!
Ne trgaj
grobo
belih
cvetnih listov,
nežnih in čistih
kot žepske device.
V tem nežnem
planinskem cvetu,
pomladanskem
zajčjem maku,
pravijo,
da so planinske vile
v pokoj zvile
šehidske
dišeče duše.

VERIGA HAIKU


Ob izviru. Žalujka
in jaz. Oba imava rada
vrbe in ljudi.


Ko v gori buči
drevesa, brate naše
vetri lomijo.


Gorela boš, hudoba,
ki režeš sestre moje,
tri bele breze.


Ko zgrabi ljubezen,
ni slovesa. Moj bog,
ljudje. Ne, volkovi.


Na robu gozda
mrtva dišijo telesa –
bor, smreka, jelka.


Čebela je božji znak.
Ko umre ona, vedi,
umrejo tudi ljudje.

Prevod Marjan Pungartnik

VETER V BREZOVIH LISTIH

Alenka Zormanr. 1947

BRŠLJANAST PLED

Ivanka Kostantino - Lea199r. 1952

depresiven dan
na vrv se obešajo
deževne kaplje


zgrbljena figa
ogrnjena v bršljanast pled
ždi na pragu niča


vejevje platan
se žoga s sončno kroglo
na robu parka


blaten kolovoz
regrat z zlato šivanko
prebada meglo


mrk elektrike
noč na oblačno nebo
piše grozljivko


k slečeni češnji
sili pohotni pogled
stari jesen rdi


megleno morje
vipavska burja brska
za žarometi


iz vedra
voda zrcali
roje zvezd


oktober
senožet lega k počitku
na obzorju slutnja morja


cerkveni zvonik
bet železnega križa
oblaček bel cvet


veneči žarki
oprezno razgrinjajo
listnato streho

HAIKU 9

Angela Fujs

Nad sivim gozdom
glasno krakajo kavke.
Turobna slutnja.


Stara drevesa
pokajo od mraza.
Ovijem si šal.


Oblačno nebo.
Psička leži na trati.
Gospodar renči.


Na steni visi
orumenela slika.
Imena več ni.


Klop je kamnita,
pod košatim kostanjem.
Sneg v kotanjah.


Sinice v preletu.
Ura bije v stolpu.
Romar potuje.


Na mojem vrtu
cvete oleander.
Umirja pogled.


Konj v galopu.
Jezdec drži za grivo.
Gaz v snegu.

DARILO

Jadranka Matić Zupančičr. 1950

DARILO

To je tako čudno
tako nenavadno
zaobjeti vodo
iz Kettejevega vodnjaka
tišine
in jo držati skrito
med kapljicami dežja
Tako nedotakljivo
a prožno
naslonjeno na
sam dih
svetlobnega vala
V zelenem
gozdnem požaru
pozabljenih let

OXIGEN

(Jean Michel Jarre)

In njegova
vseprežemajoča
galaktična glasba
tukaj ob Krki
ob Portovalu
na temni jasi izgubljenih
ki se široko pne
proti deževni Kovačevičevi Cegelnici
iz Prišlekov
iz preje nikoli najdenih duš
ki blodijo skozi pozabljene pokrajine tujstva
takoj prepoznavnega po
ostrem umiku oči pri slučajnem srečanju
po ranjivem dotiku rok
po vrtincu tišine v zamolčanih besedah
vse to bo nikoli pozabljeno
ostalo za vedno
v listih navidez spokojnega gozda
v težkih spremenjivih korakih
njegovih slučajnih sprehajalcev
in v nevarnih prikritih nedrjih
večnih Krkinih globin

LAMUT

Tako vzameš čopič
in Krka vzbrsti
čez platno naseli
svoja prostranstva
tihe tolmune.
Zlato površje
osuto s svetlobo
se pogrezne globlje.
V slepe praznine
vstopi roka samomorilca
in sliko prekrije
s sajastim dežjem kapljic.
Z ornamenti
strahu in tesnobe
ogrne hlad
Krkine rečne grobnice

ONIKS

Temen in prosojen kamen
spuščen v dušo ptiča
tako izrazit in tako krhek
v svoji uporni trmoglavosti
da v panoramskem letu
v zanosni legi kril
ta ptič srebrn
iz višinskega Prepovedanega mesta
v silni sončni povečavi
razbije živi
stekleni zid
samotnega
svetilniškega Kapitlja

Z NEBA USULO CVETJE

Uroš Vošnjakr. 1956

RAD BI TI PODARIL PESEM

Rad bi ti podaril pesem.
Takšno trepetavo,
da ti z njo s planjave stresem
v pogled bleščice,
ko bo vela skozi travo,
ko bo vela, ko bo pela
in z besedo ti nadela
sonca sij čez lice …

Rad bi ti podaril ptico.
V meni našla je življenje,
v meni steza svoja krila,
svoja krila, da krenila
prek neba bi na stezico
v zacvetelo hrepenenje …

Rad bi ti podaril – vse!
Svojo dušo, svoje petje,
brez katerega me ni,
svoj pogled, tople dlani,
in še slednje doživetje,
ki brez tebe v prazno mre …

PUHTENJE …

Nekoč, v njem nasmeh, in podoba.
Je sonce sijalo, ko božal je glas
prek trate, dišeče sejane,
v metuljeva krila ubrane
in sreča si vzela za naju je čas,
je vrela, kipela prek roba …

Se z mislijo misel oplaja,
življenje v spomine razkraja,
in vse, kot da nekam v neznano puhti,
puhti iz nasmeha, puhti iz oči …

OČI

Svojčas v njih je grelo,
žgolelo, sijalo,
s toploto obdalo
in v soncu cvetelo
nebo …

Nekoč so vabile,
in žgale, ščemele,
jokale in pele,
in tresle, iskrile
zemljó …

Sedaj se gasijo,
kot cvetje s steblice,
utrujene ptice,
kot veter s planjave,
ujet v suhe trave …
Vse manj se iskrijo.

SOLZICE

Solzice čez lice,
kot drobcene ptice,
polzijo, peklijo,
neslišno glasnó,
ko brazda si pota
boleča samota,
in zvezde bledijo
čez nočno nebo …

Solzice čez lice,
grenkobe brzice,
v njih žalostna duša
spoznanja okuša,
v njih žar hrepenenja
nikoli ne jenja, ko v prazno, zaman ponuja se dlan …

SANJE

Pustite mi, prosim, pustite mi sanje,
naj vidim kar zrle bi rade oči,
saj vem, vse je trhlo, in up tone vanje,
a v sanjah, za hip vsaj, mi duh poleti …

Pustite mi, prosim, zablode, privide,
pustite, naj grejem si z njimi siv dan,
se megla razteza, v srce če mi pride,
bo bílo v prazno, bo bílo zaman!

Pustite mi, naj se v nebo zavihtijo,
te sanje prelepe, v njih srečen gorim!
Saj slej ko prej same do slednje stopijo
vse zvezde, hotenja, ostal bo le dim …

V KROGU

Valijo se kamni
prek polj
spominov v vetru sejanih,
valijo v pozabo
stoterih vesolj,
razbrazdanih, v duši do konca razdanih,
valijo, grenijo, peklijo,
tiščijo,
kot da bi hoteli nenehno boleti,
kot da jim ni dano
že enkrat
verjeti,
da pesem se vsaka da enkrat odpeti,
tako, na izust, kot da sama od sebe
hotela bi zvezde
utrgati, sneti …
In dati, razdati,
do slednje drobtine
vse svoje pridihe, vse svoje izdihe,
vse svoje, kar nosi,
da sebe raztrosi,
še prej, preden v notnem zapisu premine …
V krogu.
V krogu je vse,
kar krožiti se daje.
Si ti in sem jaz,
in tisti obraz,
ki more mi nočne nenehno razdira,
nenehno straši,
prebuja,
zastira mi lepši pogled
na ciprese vzravnane,
pod soncem v krogu za vselej oddane,
da rastejo v nič, v nekoč, ki izpije
sokove življenja in ptic simfonije.
V krogu. Iz nič,
kar naenkrat rojeva
se prazen pogled,
takšen hladen, brezbrižen,
nasmeh, tiste vrste, ki v masko zverižen
pove, brez besed,
da je prav vse zaman.
Da v krogu nov dan
bo za starim odtekel,
izpil jutro rosno,
z njim upe, hotenja,
vse sanje, vsa bitja srca in žgolenja,
še hipec ne bo mu za hip vsaj utekel …
In še pred večerom,
še ves nebogljen,
iz hladne praznine
na silo rojen,
odteče. V krog. In – premine …

KO ZREM TI V OČI …

Sivina
vse bolj
preko duše ti lega.
In bega
grenkobno
nebo tvoje strah.
Molče bolečina …

vse bolj se razteza
v nemir,
kot da čaka,
za hipom opreza,
ki v njem
pot konča se,
razblini,
na mah.

V CVETU NEKOČ

Bila si.
V nekem cvetu,
ki je dehtel,
za trenutek,
v kapljici rose.
V nekem
odmaknjenem svetu,
v katerem letele so
noge bose
prek trate življenja...

Bila si,
kakor privid
med maskami dobre volje,
poštenja in srčnosti,
fraz in obljub,
da nekoč, gotovo,
bo bolje …

Bila si.
Bila si, kot steber opore,
kot temelj hotenja,
kot nek smerokaz,
ki kaže, poln upa,
ki pravi, da zmore
prav vsakdo nositi
na svetlem obraz!
Če hoče,
če zna,
če nikdar se ne vda
temačnim značajem...

Bila si.
Bila si v dajem.
Le malo jemala,
še to brž razdala si
s sijem v očeh.
Še vedno me greje
in solze poraja
tvoj glas,
tvoj nasmeh …

MAMA

Beseda
v nežnost naravnana.
Za njo obraz,
ki sanje kliče,
da zbujajo bajke
za male fantiče
in rišejo v soncu
podobe sveta.

Kot ptica
pod krila
si dete privila,
nasmeh mu čez lica,
v oči
prebudila.
Kot steber opore,
da zna, da vse zmore...

So solze te žgale,
črnile ti dneve,
pa kdaj si obstala
pred krajem moči...
A niso pregnale
ti hude zadeve
nasmeha, z njim znala
si ščarati sonce,
da spet zagori...

HIŠA, KJER SE STALNO ŽIVI

Mateja Bizjak Petit - Mathear. 1969

utrujena kuhinja
v hiši sredi rojstnega mesta

možiček med dimniki
jo varuje

skozi režo razbitega okna
lepi čas

pogled smukne skozenj


nebo je mehko
v oblakih sten

ukrivljen hrbet
s copati boža tla

ženica globoko diha
pod težko odejo

izpraznjeno pohištvo
šušlja skrivnosti


pogled v daljave
ostaja v stenah

prežete z zgodovino
ohranjajo dostojanstvo

od daleč je slišati vlak


omare v kuhinji so utrjene

solnica
socialistična skodelica kave

kristal
porcelan

radio ena
v nedeljo popoldne


nekaj izpod podplatov
dviga od tal

nemirno ziblje
odsev v ogledalu

zamegljen je od
sonca in lune

vabi vase
miglja s suhim prstom

sto tarkovskih ključev
sto vrat

razvezani visijo
pod oboki


kamnite stopnice vodijo
do podstrehe

tudi tam je nekaj tvojega


v klet pojde
skozi vrata prednikov

oglje se trklja

iz predpasnika drobiž


dišijo pečeni piščanci
goveja juha

kis na zeleni solati
pražen krompir

sladkor z jabolčnega zavitka

diši tišina popoldneva


večer pada
ugrizne v sočno jabolko
z gubo na robu ustnic

diši po rumenem


vrata so zaprta
okna so zaprta

zunaj kričijo krokarji
z besedami pod perutmi

letijo preko gradu
preko barja

od daleč je slišati žabji glas

kdaj bo razpadel ta kamen?
kod bo posedal njegov prah?

komu pripovedi?
kolikokrat že?


v sobi sredi ljubljane
so ceste navpično

na rudnik


dež bo opral pustne obraze

reža na oknu
bo ostala

ugasni televizor
ugasni radio

v novem domu
se stalno živi

VDIH IN IZDIH

Milan Novak

Mir,
mir.
Mir, spokojnost, počitek, idila.
S polnimi pljuči zadiham jutro,
metulj sem v letu, galeb nad gladino.

Mi ni bilo dano.
Bodeča svetloba je prebila prsi.
Kot uspavana je ždela v meni
in naenkrat vstala, me v zraku zavihtela in zbila me na tla.

Svetlobo je nasmeh zbudil, iskren, prisrčen, zaupljiv.
Se je raztresal vse okrog in vame smuknil skozi vdih, kot tat.
Stkala se je tanka, šibka nitka, skorajda nevidna.
A ko skozi pogled sva si roko podala, ob dotiku vztrepetalo je srce.

So ustnice molčale,
kričalo je srce,
so ustnice molčale,
govoril je pogled.

In zarenči skaljeni mir,
med niti z mečem plane
za spokojnost in idilo
bode, kolje, lomi vrat!
.
.
.
Le nekaj ur od tam novi stari veter brije. In, če vdihnem ga res prav močno, začutim v prsih znova SMEH.
Dolg, zadrževan izdih, kot bi žarek tonil v sanje. Prešeren smeh, njegá odmev se staplja z obzorjem. Tam nad valovi kot odblesk zveni, zveni.

BESEDA, KI BI JO MORAL IZREČI,
je težko izgovorljiva
zaradi lepote upanja,
sladke bolečine neizpolnljive želje,
topline skrite skrivnosti.

Beseda, ki bi jo moral izreči,
noče čez ustnice, tja še ni prišla.
Noče z jezika, on o tem še nič ne ve.
Noče iz grla, stisnjeno kot je, ne more spregovoriti.

Beseda, ki bi jo moral izreči,
bi srce, kjer biva, ranila.
Sanja, ki živi in je živa, bi bila izsanjana
in lepota morda ne bi bila več tako lepa.

Beseda, ki bi jo moral izreči,
bo zato ostala neizrečena
in ustnice, ki v mojem srcu čakajo name,
bodo še naprej tako deviške.

Srce zaihti, ko ga pogoltne HABANERA
in zamiži v strahu
pred črnimi lasmi.

Negotovo zastane,
ko ga zadene dih strasti
in ko se razpeti vsujejo čez gola ramena.

V črnih očeh
in v rdeči vrtnici na levem stegnu
je skrita skrivnost,
ki jo prebirajo dolgi nohti.

Če ga ne ubije prvi poljub,
ga začara sunek estoca,
s katerim mu zada
neizbrisljiv spomin.

Vrtenje, ki ga žene divjanje ritma;

Tvoje roke se krčevito sklepajo za mojim vratom
in vztrajajo v želji biti eno telo;

Občutenje gibčnosti v tvojem pasu v zanosu plesa daje vtis,
da se mi bo prepredel med prste;

In nedvoumna misel v očeh.

Zmes neustavljive živalske žeje,
raztrganih nizov občutkov, potujočih po živčevju, razjarjenem od dotikov in
puhtenje prvinskega vonja iz zadihanih teles
pričara
SLAN OKUS preznojenega vratu
in šumenje vode iz pipe,
ki preglasi tvoj hlastavi vzdih.

In ko poslušam tvoj utrip v trebuhu,
se vprašam, kako to, da imaš tako blede prste,
bele skoraj kot pokrov straniščne školjke.

Končno izvem, kje na hrbtu imaš tatu,
tako ljubek.

Akordi glasbe so vse nižji
ritem zadržan, čutiti je strast
hripavi glas, sprehod prstov čez tipke
luknjice v pasu in mehki rob čipke
dlani, ki zapuščajo boke
preštevajo vsak pisk trobente
čutijo napeti a predani vdih
ki dvigne roke nad glavo.
Dlani pobožajo skrita ramena
zavita v goste vranje lase
se kradoma vzpnejo vse do komolcev
z njimi zanihajo v COCKTAIL ZVOKOV
prikradejo se do drhtečih prstov
in ti se ne odzovejo, ostanejo nemi v ekstazi.
Dlani se obrnejo, po nótranji strani
s hrbtno stranjo zdrsijo po pregreti vlažni koži
žila na vratu utripa in bije
struna zveni
prek palca zaniha uhan
prsti čez brado poljubijo usta
oglasi jokávi se glas violine
in ko pobožajo trepalnice
zatrepetajo
bas zatrese prepono
in prsti se končno zarijejo v lase.
Takrat omahnejo rôke
glava pade vznak
melodija preplavi drobovje
bobni donijo
ritem zaziblje
prebada telo.

Imenitna restavracija,
v kotu miza, pogrnjena za dva,
tanka sveča, nemirni plamen, hlastavo zapeljiv in
tavajoča, komaj slišna glasba pod opečnimi oboki.

Drug drugemu nasproti
nazdravljata prihodnosti.
Vino v kozarcih ni nič manj iskrivo
od njunih oči.

Iz kuhinje nezadržno prodira vonj
čarovniških mojstrovin -
opij, zapeljivec, zvodnica duha.
V sozvočju z zlatom, ki polzi po grlu,
skozi modrc,
sega globoko skozi bradavice,
v jedro spočetja in
tam zazveni s trepetanjem, kot ribja plavut.

Njen čevelj zdrsne s prstov, kovinska petka pritajeno utripne na keramični ploščici pod dolgim namiznim prtom. In ko se njena nogavica zgnete med njegove dlake na nogi, je pravi čas za predjed, kjer se rakci in sipe ne morejo naužiti okusa po česnu.

Vino zaveže jezike in razveže vezalke. Njegova noga se odene s svilo pod koleni. Takrat se tudi rakci skrijejo.
Izginejo
vse izginja
in se hkrati odpira.

Sliši se ječeči jok školjk, ki odpirajo svoje trdne lupine, nudeč slastno notranjost.
Sliši se ihtenje ribe, ko se ji meglijo oči in njena votla notranjost se polni s sokovi.

MOJSTRI ČARAJO …
Sezuta nogavica smukne v torbico,
kot majhen pogrinjek, ki ga zamenja večji
z glavno jedjo.

Miza je preširoka za udobno nazdravljanje,
zato približata krožnika
… in stola …

Ko prsti najdejo pot in razprejo notranjost,
takrat šele zadišijo ribji sokovi in
njen rep spet vztrepeta.
In rožnato školjčje meso se voljno predaja spretnim prstom.

Sprva se zdi, da je pojedina preobsežna,
a vztrajno prihaja h koncu.
Skozi komaj slišen, zatikajoč šepet,
v intervalih,
ko sočno olivno olje uide s kotička nabreklih usten
in spolzi po bradi
ko zobje zagrizejo kozarec
ko vilica, negotovo ujeta med drgetajoče prste, omahne in prebode slan krompir
ko se poželenje skrije v komaj viden drget čipk
na temno modrem prtu …

Zadnji grižljaji so najslajši, najstrastnejši …

In sladica – tiha, v zraku zadržana ohladitev,
ki se stopi v valu gorečega sladoleda
in požene še zadnjo željo zaprtih oči k počitku.

Moj poklon, madamme.

Nogavica?
Nem spomin na olivno olje.

Iz pesniške zbirke Vdih in izdih, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi

SESTAVLJANJE

Suzana Jankovićr. 1990

PORCELAN

Tako enostavno je napolniti zrak z dimom in melodijo,
prestreči note, še predno zapustijo sobo.
Ugriz. Udarec. In krik.
Pogrešam. Da, pogrešam.
Besede. Strast. Poljube.
In porcelanast ponos.
Ogenj prekrivam s peskom,
tam, kjer peče,
tam, kjer umira.
V morju iščem plasti soli,
plasti, pod katerimi lahko zaspim.
Porcelanast ponos.
S skrajnostjo glasu razbit,
zdrobljen pod jezo.
Še je v meni morje,
ki prelivam ga v praznino,
med tisto, kar ostalo je od noči.
Še plavam v reki …

SESTAVLJANJE

Ne morem zadremati.
Prepiram se s ponosom.
Hodim po linijah.
In vem kako blizu sem bila, da prekoračim.
Linijo.
Mejnike.
Morda sem neumna, da res verjamem.
Morda sem patetična. Enostavno.


Morje je ideal poeziji.
In razdrte sestavljanke.
In sestavljanje.

Včasih si želim, da bi te lahko dosegla.
Da sežeš po mojemu obrazu z dlanmi in ostaneš.
Obrni se k meni. Pusti to »z roko v roki«. Pusti.


Pripovedujem. Ogromno, konstantno.
A obtiči v sobi
vso moje prazno razmišljanje.
Plavam tja, kjer bom lahko
pustila odtis na pečinah.
A že metri utrujajo.
Valovi pa tudi nimajo milosti.
Kje so še klifi …


Reci mi, da me hočeš tu.
Reci mi, da razumeš.
Da veš.

Naj ostanem. Da me potrebuješ ob sebi.
Drži med dlanmi, kar je mojega, dokler čakam tu
z besedami v naročju.


Ne morem zadremati.
Prepiram se s ponosom.
Hodim po linijah.
In vem kako blizu sem bila, da prekoračim.
Linijo.
Mejnike.
Morda sem neumna, da res verjamem.
Morda sem patetična. Enostavno.

ZAKAJ NE POGLEDAŠ?

Zakaj ne pogledaš,
ko pred teboj polagam
kar ostaja pod ovoji soli?
Tako bi vedela, zakaj
ovijam okrog prstov pomlad
in jo pustim izpareti v poletje
ter zakaj vse minljive trenutke
odlagam pod soncem.
Dam ti lahko toliko,
kolikor je spravljenega pod kožo.

SANJAM

Znova sanjam.
Najverjetneje bo kriva nevihta,
ki me je zjutraj predramila.
Vzhodi …
Polni so pojmov, ki iščejo svojo pot
do mest, kjer bi lahko odmevali.
In se izgubijo. Kakor trenutki,
ki so tako drugačni od
vsiljenega vtisa.
Večkrat sanjam.
O tem, kako čas ogrne čute.
Ljubezni …
S soncem jih vračam v zenit.
Tam vidijo prek sveta,
dodajo novo alinejo in
se zapišejo z drugim odtenkom.
Črke se znova tako slikovito prepletejo,
da lahko prepoznam sebi drag obraz.
In čas …
Vseeno je, kako zapiše tvoje ime.
Vsakokrat zadrhtim, ko ga preberem.

RAZBILA SEM NOČ V NEKAJ UR.

Razbila sem noč v nekaj ur.
Razdelila sem jo v nekaj epizod.
Bila si ti.
Bila je naključna ženska.
Bila sem jaz.
In nato znova ti.
In tako delim ta čas.
In tako stojim.
In prehitevam.
In upočasnim.
In nato znova stojim.
Povej mi.
Kako se čuti moj nasmeh med poljubi.
Povej mi.
V ritmu katere pesmi mi utripa srce.

SRCE Z INICIALKAMI

Težki, kovinski vonj.
In pridih usodnosti.
Tako bi lahko opisala trenutek,
ko sva ležali v travi,
brez dotika, brez pogleda.
Ne smeš, vem.
In jaz se poskušam spremeniti.
Veva, kaj narediti. Ne veva, kako.
Morda te bom vedno ljubila.
Na tisti način.
Tudi pod lučmi tujih ulic,
tudi v zori tujih oči
in v topli postelji.
Morda si bom želela neskončnosti.
Pod namišljenimi dotiki,
med presenečenji naslednjega dne in
v srcu z inicialkami.
Dotaknila se bom neba na tvojem stropu,
kjer so zapisane neprespane noči
in nešteto neizgovorjenih besed.
Dan se je končal, ko sem slišala
drhtenje tvojega glasu ob izpovedi.
Preveč te je v srcu.
Preveč te je v mislih.
Preveč te je v mojih nočeh.
Ko si boš zaželela oditi, me poljubi
in še enkrat reci, da me še vedno ljubiš.

DANES

Olga Paušičr. 1953

99 ODSTOTKOV

Še smo tu.
Vse več nas bo!
Maske padajo.
Mase zahtevajo.
To ni življenje.
Kaj pa mislite?
Ej – VI,
1 odstotek priganjačev,
izkoriščevalcev,
tajkunov,
brezvestnih
sužnjelastnikov –
a sploh mislite?
Kamen ste,
črna zarja,
smrt!
A maske vas bodo
ugnale!

MASKE

Demonstracije.
Svet je na krilih,
Bes pleše svoj veliki ples,
upanje žene maske,
bele duše na ulice,
med kordone
državne represije.
Hudič ne razmišlja!
Kaos nas bo pogoltnil.
Milijoni zahtevajo
kruh, pravico,
solidarnost, mir –
Življenje!

RK

Otrok me gleda.
Velike oči strme.
Ni kruha?
Kako, da ga ni?
Še vode ni –
je predraga.
Lakota.
Revščina.
Brezup.
Ni izhoda.
Pa je!
Na Rdeči križ stopim.
Samo ponos moram požreti!

AU (zlato)

Naj varčujemo – pravijo.
Kako pa?
Če ni ničesar več!
Položnice pogoltnejo plačo.
Davki rasejo v nebo.
Država se maje.
Utapljamo se.
Ne vsi.
Eni imajo račune
na Kajmanih, v Švici.
Nakraden kapital!
Kaj pa mi – raja?
Kupim si zlate ploščice.
Odlična naložba!

BNS

Grem v Butan!
Grem v raj na Zemlji.
V zadnjo oazo miru.
Grem spoznat BNS!
Bruto nacionalna sreča
me vabi.
Tam je blaginja srca.
Neoskrunjen svet.
Srčni ljudje.
Zadovoljstvo.
Zeleno je še zeleno
in slon je še slon!
Res – grem v Butan.
Tam je človek še – človek!

BURJA

Rozika Močnik (Dover)r. 1937

BURJA

Preko gmajne,
polja
in čez gozd,
v svetli noči,
dirja, dirja
tja do morja.

Skalni rob
je ne ustavi.
Tog odmev.
Orgle
škrapelj,
zaječijo,
poki v krošnjah,
curki žvižgov
preko vej.

Bič leden
trdo oplazi.
Hlad oblizne
sleme hiše.
Išče špranje,
zidne niše,
luknje,
line.
Harfo
iz polkne
mi napravi.

V molu
bobna
po vseh šipah.
Tuli v dimnik,
streha škripa.
Plamen niha
na ognjišču.
Včasih tli,
spet hoče kvišku.

Jata
ptic v zvoniku.

Burja
kembelj niha.

KRAŠKA BALADA

Je burja v strunah vej zavela.
Brenčal je tog jesenski spev.
Grmovju v mejah lica so rdela
in skale so požirale odmev.

Breze so v rumeno se odele,
zeleni bori so drhteli v noč.
Jagode so v vetru pomodrele.
Brinovkam dajale bodo moč.

Mraz dvori zdaj v kamniti hiši.
V kleti, v sodih mošt ne brbota.
Bokal je prazen v zidni niši,
o Krasu zgodbo šepeta.

SVOBODA

Svoboda je
rečna brzica, ki ne ve,
da pod njo je
skalna polica.

Je
prosti stih vetra, ki veje
in valovi žita
in ne pušča steze.

Je
sončni žarek, ki sveti.
Misel pusti leteti,
da upanje
ne umre.

Svoboda je,
kot ljubljeno bitje,
ki sme biti tako,
kot hoče,
da je.

PASTIRIČKA

Bele ovčke,
črn pes.
Cin, cin, cin …
Megla duši.
Prši.

Na smrekovem
panju,
bosonogi deklič,
v očetovi suknji,
o soncu prepeva.

OB MARIBORSKEM GRADU

Ograja – kamen,
zadaj grad.
Vmes trata,
star vodnjak.
Ob njem drevo
v rumeni,
praznični
opravi.

Trak
žive meje.
Kamniti kvader -
piedestal.
Na njem
mož v bronu.
Ves zelen.

Deseti brat.

TRGATEV STARE TRTE

Za njo ustavil se je čas.
Rodovi zdrsnili so mimo.
Umiril se je Drave tok.
Odpluli flosi so v davnino.

Klopotec še odganja ptiče
z Lenta drugi mu odzvanja.
Grozdje vabi nas v gorice,
na nabrežje, praznovanja.

V jeseni mesto počasti,
prastaro trto tam ob zidu.
Ko modra kavčina diši,
trgamo grozde spominu.

KLETEV

Kes, jeza, bes
dviguje mi pokrov
in para kletev iz
mene sika:
Prekleti …
Požrl bi vas!
Ukradli ste mi čast,
da bi od svojih žuljev
preživel.
Mar bi na krpi zemlje
v Halozah ostal.
Oral bi, žito bi sejal,
ga žel.
Ne bil bi lačen.
Kruh bi svoj imel.

PRAZNE ROKE

Spoštovane,
trde, žuljave …
Moje roke!
Imele so ceno.
Bili so žulji
in bil je kruh.

Še skelijo.

Globoko
v prazen žep
se potopijo. Skrijejo se,
da ne rdijo
od jeze,
mraza
in sramu.

Jih kdo potrebuje?
Roke zgarane,
stare in prazne,
zamenjam za kruh.

SKEDENJ

V kotu
dva otepa slame,
paša za spomin.
Na klinu cepca dva,
ob njiju veterni mlin
in sita – radiseje …

So pleve,
rese v špranjah,
zrnja pa več ni.

Privid,
ali resnica,
vonj po žitu.

Ob ščipu
ducat netopirjev,
skedenj oživi

RAZLIČNO MNENJE

Za jezom
gladine ogledalo.
V njem sonce,
horizont in breg leži.
Bel labod
prek sonca plava.
Podobo svetlo
mi zdrobi.

Zanj slika sonca je drugje.
Moja, je ta hip v črepinjah.

ODTUJENOST

Ograje,
zidovi in okna zaprta.

So temna in svetla,
tam luč le brli.

Za njimi so niti življenja.
Preja iz smeha in
joka, stisk in
veselja, ljubezni,
sovraštva,
jeze, sreče, skrbi.

Zastiramo okna.
Nič ne delimo,
občutkov.

Ko srečamo se,
vremensko napoved,
si obnovimo.

Kako si?
potone v prazne besede.

S samoto zastrti
svoj vek preživimo.

NOVEMBRSKI DOTIKI

Majda Strnad

CVETOČI HLAD

Čez polje
tišine
se plazi
preko sivih
las, cvetoči
hlad,
kot mraz,
ki ga boža
svetloba
trepetajočih
plamenov
izgorelih dni.
Brez glasu,
ki bi zarezal
v krik teme.

SO IZPLULE

Zarje so iz
ognja vstale,
kot plamen,
ki je izgorel.
Sveče so
zatrepetale
v večerni mir.
Vse misli iz
spomina so
izplule,
objele vso
črnino
objokanih
davnin.

PIŠ VETRA

Mehki dotiki
tople trave
rišejo poti
in kličejo
skozi odprte
line srca.
Skozi
porjavelo kožo
vstopa sonce
kot piš vetra
ujetih ptic.

JE VZELO

Na belem
polju,
bled obraz,
je lice
posivelo.
Ostal je
šopek
nemih rož,
odšlo je vse
in vzelo.
V preperelem
kriku noč
zarezala je
rane in
mrtvi glas
zajeda se,
v slovo
besede dane.

BLODIJO

V kamniti noči
veter joče in
si briše solze.
Nema lica
v noč strmijo,
od žalosti bledijo.
Blodijo čez
puste trate,
vabijo jih
črke zlate.

Kamni, črni kamni,
postelje zravnane.

OAZA

Pogledi bledih
lic pošiljajo
svojo ljubezen
iz nežne oaze
sijočih oči,
potopljenih v
ognju, ki
izgoreva in
neti upanje.

TREPETANJE

Ječijo oči
ob jutranjem
svitu pobegle
noči med
trepetanjem
povešenih vek,
v kričanju
svilenih dotikov
razpršenih
las jutra.

DOTIKI

Zakrknjen
nasmeh posut
med zvezdami,
kot krik padajočih
oblakov, v loku
sanj pozlati dotik,
toplega, večernega
dežja, skozi
črnino posušenih
cvetov.

IZLUŠČEN

Večerna sonca
hrepene po tebi,
izhlapeva sapa in
pesek posipava
smeh visokih
valov,izluščen iz
srca in beži
po pustih
stopinjah
zasenčenih
korakov.

NESLIŠNOST

Čas drobim
v sivem jutru.
Kolesa režejo
spomin, ki
v neslišnih
glasovih koraka
v ognjene barve.
V zavetju
sivih rok
jesenskih senc,
se spleta
žalost v
vencih solz,
posvečenim
šepetu tišine
molčečih
kamnov.

JESENSKA ŽENSKA

Nada Lomovšekr. 1951

JESENSKA ŽENSKA

Moje listje je že obarvano,
del se ga valja po tleh,
a meni se zdi,
da je še vse pred menoj.
Drobne gube okrog oči
rišejo vzolžne zemljevide.
Varno sanjam
svoje utečeno življenje.
Berem hudournike besed,
ki bivajo v neštetih knjigah.
In še vedno verjamem,
da lahko dosežem zenit,
čeprav moje opoldne
že potuje proti večeru.

IZZIV

Samota je naboj,
ki ga hladnokrvna roka
položi v pištolo.
Gluho noč
duši tesnoba.
Uporni jek
prelomi prazne dlani.
Naboj v pištoli
tiho čaka,
da te prepozna.

GLAS PLANETA

Danes sem sanjala
o tebi.
Bil si velika
modrikasta žoga.
Ležal si
na ostrem pesku.
Pritekel je
mali pobalin.

Brcnil.
Poletel si.
Ti nisi bil več ti,
pač pa
piskajoča gmota
pohajajoče sape.

NA PALUBI

Sem kot barka
na odprtem morju.
Brez krmarja.
Veter me nosi
sem in tja.
Valovi butajo
ob moje boke.
Občasno poprimem
za krmilo,
najdem pravo smer,
nov cilj.

Težko je biti barka
na odprtem morju.
Pogrešam...
Varen pristan.

PRETRGANA PODOBA

Mlada ženska
na začetku poti.
Nenadoma,
brez opozorila,
se ji zruši
skrbno načrtovana
prihodnost.
Stoji pred
kvadratom ogledala.
Brazgotina
je pretrgala njeno podobo.
Dolgo strmi vanjo.
Ni je še sprejela.
A vendar ŽIVI!

SLEPILO

Naredila bom
nekaj norega.
V brezupu ali besu.
Zapustila te bom,
odšla na Madagaskar
med misijonarje.

Razdala vse imetje,
ker me oba utesnjujeta.
Še prej si bom
pobarvala lase
z oranžno barvo.
Vrgla vse zlikane cape
v prvi smetnjak.

Ne bom več hodila
po znanih poteh,
utirala bom sled
v brezpotjih
in za seboj puščala
preperelo kamenje.

SUŠA

Po zbiti, peščeni zemlji
so razpoke zgradile mozaik.
Neusmiljena žareča krogla
je posrkala še zadnje ostanke
umazane vode v mlakužah.
Zelenila že davno ni več.
Apatična množica
temnopoltih okostnjakov
poseda pod redkimi drevesi.
Shirana telesca otrok,
z napihnjenimi trebuščki,
obletavajo predrzne muhe.

Mi pa zdolgočaseno
buljimo v ekrane.
In večerjamo.

VSAK STIH JE MOJ NAVDIH

Teja Črnivecr. 1994

KONEC JESENI

Konec je jeseni,
veter piha ponoči,
piha podnevi.

Mrzel je,
udarja mi v obraz,
napoveduje zimo,
hladen čas.

Sem gola in ležim na snegu,
prav nič me ne zabe, ker me grejejo spomini.

Ljudje hodijo mimo,
zijajo, strmijo, me prebadajo z očmi,
nihče ne vidi skozme,
sem le bled odtis, privid, nič več me ni.

Konec je jeseni,
veter piha ponoči,
piha podnevi.

Prijeten je,
boža mi obraz,
me nese nazaj, nese skoz’ čas.

DIVJE SRCE

Z zadnjimi močmi za dihljaj se bori,
prebuja se v nočni mori.
Ne odneha,
polno je solz, polno smeha.

Vse ima v sebi,
kar bistvo je človeka,
včasih je bodeča žica,
včasih mehka je zaščita in prevleka.

Ko ogenj v srcu ugasne,
dim ti glavo zamaši.
Najprej da ti srečo, žalost, nato spomine krasne.
In ko od nekoga se odtrga, k drugemu odhiti.

KAMNIT OBOK

Samo cesta je med nama,
ena ulica, en sam blok.
Zakaj se mi potem zdi, da naju loči kamnit obok?
Ti na eni strani, jaz na drugi,
utapljam se v blatni strugi.
Reka iskrenosti me vleče nazaj,
reka ponosa me vleče naprej.
Zaprem oči,
pustim solzi, da mi lice pomiri.
Tepem in tolčem kamniti obok,
vreščim in se derem kot majhni otrok,
namesto, da bi zašepetala: Si še tam?
Ali moram naprej, moram drugam?
Mogoče je prepozno za to prijateljstvo,
mogoče moram še naprej udarjati zid.
Zato mi zdaj povej,
Katera bo tvoja reka,
greš nazaj ali grem naprej?
Zaprem oči,
pustim spominu, da mi misli osveži.
Naslanjam se na hladni zid,
čakam, da se zruši pod težo mojih skrbi.
Nato se obrnem in grem.

Mogoče se kdaj vrnem
in oboka ne bo več.
Mogoče bo takrat prepozno – in tebe ne bo več.

VSAK STIH JE MOJ NAVDIH

Včasih strmim v goloba,
ki skuša zleteti na drevo.
Gledam, če mu bo uspelo,
ali na tla omahnilo bo njegovo sivo telo.

Včasih zrem v lonček kave.
Vonjam kako lepo diši, gledam, kako z njega se kadi.
Ustnice potopim v smetano,
okušam fantastičnost življenja.

Včasih samo strmim v strop,
in razmišljam, kje je ta klop sveta,
ki pije mi kri,
zaradi katerega koža dihati več ne zna.

In ko golob zleti na jesensko vejo,
ko s pinceto duše previdno se lotim klopa,
in ko trenutek navdiha, ki s smetane ga snamem,
s kavo zlije na moje se srce,
ga jaz iz srca na papir ujamem.

DIHAJ

Zaprem oči,
sprostim ramena,
pustim, da sonce se mi na koži raztopi.

Majhen smehljaj si dovolim,
ko zajamem zrak.
Potegnem ga vase,
briga me zate.

Samo ena misel se v glavi mi vrti :
Dihaj,
čeprav mori me vse in težijo mi vsi.

Koder las na ustnicah se spočije,
ne odženem ga stran,
ne bojim se čebele,
ki mimo mojega nosu zavije.

Samo ena misel se v glavi mi vrti :
Dihaj,
čeprav mori me vse in težijo mi vsi.

Nato vstanem in grem,
grem stran od tebe,
čeprav si rekel,
da ne smem.

Dihaj.

TRGOVEC

Jernej Kusterler. 1987

TRGOVEC

Zaman se trudijo slišat iz radiev zvok,
ki spominja jih name. Jaz nisem naprodaj!
Mehanična bitja z zarjavelimi sklepi,
na svetu olja dovolj ni, da lepo bi zveneli.

Osrečuje jih hrup, ki jim hrani skelete,
žile menjajo kabli, so odvisni od elektrike.
Sem pokvarjen izdelek v tovarni igrač,
na srcu napaka, trgovec ne bo me prodal.

Od prvega dne sem zadnji na policah,
razvajeni otroci kričijo:
»Le njega ne, prosim, le njega ne!«
Srečen, ker sem poseben, z napako;
mehanični stroji gredo
na smetišče kosovnih odpadkov.

INDUSTRIJA UŽITKA

Elektrika v penisih namesto utripa,
brez strahu pred erekcijo,
a hladna rešitev, brez telesnega stika.
Plastičen vonj,
sex brez čustev
predstavlja zgolj živalski nagon.
Za strast ni več časa,
na hitro odpravljena potreba je denar.
Otroci so strošek,
družina je le izguba časa,
poslovni ljudje so edini želeni,
noseča ženska v podjetju je kot rak;
vpijejo geslo: uspeh, uspeh in še enkrat uspeh …
To je vse kar želi si družba od človeka.
Majhna napaka, izgubljeni milijoni,
tožbe podjetij z najboljšimi odvetniki.
Delavski razred propada,
prehaja v brezposelnost.
Hrano se naroča preko »Halo« telefona,
10 minut za piščanca, krompir in solato.
Mikrovalovka je donosen izum.
Ljudje padajo na laži državnih ministrov,
ki na volitvah obljubljajo boljši jutri.
Ko so na oblasti, pa za obljube ni več denarja...
Zakaj potem obljube?
Zlom finančnega trga ima svetovne posledice,
zlom evra vodi Evropo v notranji razkol.
Občutek varnosti je izparel kot voda,
vsak se boji za svoje lastno premoženje.
Bogati grabijo bogastvo, revni ga izgubljajo,
vsi bi radi pot k miru,
a jih blešk zlata vedno znova premami.
In
že smo v svetu kjer čas je denar.
Je to posledica vlad,
tajkunov in njihov poslov,
ali zgolj medijska propaganda?
Nekdo vedno dobiva, ko drugi izgublja.
In temu se reče
industrija užitka.

MED POEZIJO IN PROPAGANDO *

Dorota Mazurek

Paradoksalni status raziskovanja poezije v petdesetih letih sloni na tem, da to, kar bi moralo biti za interpretatorja, ki se sprašuje po književnozgodovinskem pomenu socrealizma, omejitev, se pravi: propagandnost teh besedil, ki zahteva redukcijo njihovega branja v okviru matičnega koda, lahko postane prednost. Še posebej, ko obravnavamo socrealizem kot neobičajno skušnjo v poljski literaturi. Prvikrat v zgodovini naše nacionalne kulture je namreč književno besedilo postalo tako brezobziren instrument množične politične propagande.

Poljska doktrina socialističnega realizma je od začetka bila, ko gre za poezijo, zbir ohlapnih koncepcij, teren splošno znanih gesel in sodb, brez poskusa njihove sistemizacije, zaradi česar ni izoblikovala razmeroma koherentne in enotne poetike. O tem je zgovorno pričala šibkost pesniške kritike. Kritika in literatura sta postali orodje v rokah takratne politike. Iz strahu pred očitkom nazadnjaštva in sovraštva nasproti socializmu je kritika tonila v normativizem, literatura v shematizem. Dejstvo, da poetika socialističnega realizma ni dočakala teoretičnih razlag na podlagi poezije, izvira iz njenega vulgariziranja; ni se razvijal toliko program socialističnega realizma, ampak predvsem njegova aktualna partijska vizija.

V izjavah tedanjih politikov, namenjenih pisateljem, je bilo posebej poudarjeno, da mora književnost na področju množičnega obveščanja izpolnjevati izrazito propagandno vlogo. Njen zvrstni status je bil presenetljivo neenoten. Zvrstno so jo opredeljevali naslednji kvalifikatorji: politična poezija, partijska, končno tudi agitatorska poezija, ki je menda najbolje definirala njeno specifiko.

Ker se je ta poezija sklicevala na zvrstno pripadnost liriki, je hkrati predstavljala lirsko varianto, ki se je v poljski književni tradiciji pojavila prvikrat. Od tradicionalne revolucionarne lirike se je razlikovala po tem, da je ta prva anticipirala prihod revolucije in je istočasno bila proti stvarnosti uničevalna, rušiteljska gesta, agitatorska pa je priznavala ureditev za že pridobljeno, še več, bila je poziv k razširitvi in graditvi obstoječe stvarnosti. Naloga agitatorske poezije je bila med širokimi ljudskimi množicami, spopularizirati program izgradnje na novo proklamiranega ustroja. Literarno avtonomno področje — imanentna organizacija teksta — je bilo popolno prevladano s sistemom družbenih obvez in preračunano na strogo utilitarno delovanje. Namen poetičnega teksta postaja tako manipulacija odjemalčeve zavesti, da jo podredi ideološkim zahtevam propagiranega političnega programa. Agitacijska poezija, politično pogojena, je istočasno tvorila svojstven red v družbenem obtoku. To je bil nivo zniveliranja razlik v družbeni stratifikaciji in unifikaciji elitnega in množičnega obtoka. Zato poetične tekste petdesetih let lahko preberemo kot tekste množične kulture, ki so bili primarno podrejeni propagandnim ciljem.

Redukcija poezije na instrumentalno funkcijo je izoblikovala za književno besedilo neobičajno konstrukcijo notranjega komunikacijskega položaja. Pesniško besedilo namreč zaradi takega položaja reducira na minimum to, kar ga zvrstno ustvarja, se pravi: usmeritev na estetično funkcijo, in tezi k temu, da bi postalo sporočilo, v katerem dominira konotativna funkcija. Temeljni dolžnosti agitacijske poezije sta:

1. vzgojiti bralca v skladu z veljavnimi ideološkimi zapovedmi;
2. pridobiti ga za razglašanje ideoloških resnic (in ga zasužnjiti).

Prav zaradi tega je za agitatorsko poezijo velikega pomena projekcija bralčevega ravnanja, ki jo je mogoče razbrati na višji ravni branja in na višji ravni osebnih relacij besedila, se pravi: v razmerju pisec — konkretni bralec.

Notranji ekvivalent te naloge bo dvostopenjski strateški sistem: 1. didaktične intence, ki jih vsebuje pesemska snov, in so razmeroma precej neposredne; 2. prepričevalna sredstva v jezikovni organizaciji in organizaciji višjih pomenskih struktur, ki so znatno manj neposredne in so le pomagala pri sprejemanju didaktičnih intencij. Njihov repertoar se da spraviti na skupni imenovalec: proces družbenega determiniranja posameznika, da bi se mobiliziral v delovanju, ki ga določajo okviri kolektivnih naporov. Sistem prepričevalnih sredstev je mogoče definirati tudi z vzajemno formulo: to je s pravilom poistovetenja bralca s piscem in njegovimi pogledi.

Eden pomembnejših načinov za doseganje učinka identifikacije je takšna konstrukcija teksta, ki sugerira enotnost bralca in lirskega subjekta. Najpreprostejši in hkrati najbolj običajen postopek je bila raba jezikovne formule kolektivnega lirskega subjekta. »Mi, mi odločamo o vsem« (W. Woroszylski: Iz julijskega pregleda 1949, A 20). »Mi smo živeli v 20. stoletju imenovali so nas komuniste« (A. Mandalian: Danes, AP 556).

Propagandni učinek formule »mi« je v tem, da »provocira identifikacijo bralca z lirskim subjektom in mu v notranji organizaciji besedila dodeljuje položaj Maria zbora, ki deklamira pesmi«. Še več, govoreči sugerira, da je kot govoreči v posebnem razmerju s poslušalci: je samo eden izmed njih, povedal je to, kar imajo drugi povedati, ali je v isti situaciji kot oni, in razrešuje to skupno situacijo. Relacije lirski subjektbralec podlegajo v tem primeru teatralizaciji. Njihova domena je uradnost stikov med bralcem in lirskim subjektom. Subjekt kot govornik se obrača k poslušalcu kot javna oseba, sprejema določeno družbeno vlogo. V podobni vlogi nastopa tudi poslušalec. Uradna vloga ga pripelje do funkcije reprezentiranja kolektiva: družbene, poklicne, narodne skupine (vloga občana, patriota).

Uradnost vloge postaja tore] pomemben dejavnik propagandnega delovanja, ker usmerja branje besedila, kot da je skupno za subjekt in bralca. Prav tako je pomembno to; da uradnost zahteva podrejanje naslovnika prepričanju subjekta, ker predstavljene sodbe s pomočjo formule »mi« pretendirajo k rangu, ki presega posameznikov subjektivizem. Prepričevalnost formule »mi« ima še to dodatno utemeljitev, da »mi« namreč simbolizira skupno prostorsko usmeritev. To je usmeritev ideološkega značaja. Vsaka prostorska stratifikacija je podrejena načelu, da je to, kar predstavlja področje »našega« (kjer deluje formula »mi), politično pravilno in primerno sprejemu — medtem ko je opozicijsko področje do »mi« teren sovražnega delovanja, politično sumljivo in potrebno ideološke čuječnosti.

Sovražijo naš premog
Sovražijo našo opeko in prejo
Sovražijo to, kar je že
Sovražijo vse, kar bo še

Razbili so atom kot jekleno blagajno,
iz nje le strah je planil vanje,
če bi mogli, bi s tem strahom
pridrli k nam: v tovarno, stanovanje

Zato imamo oči pronicljive,
Zato imamo srca nezlomljiva.

(W. Szymborska: Naš delavec govori o imperialistih, liz 16)

Prostorska organizacija ima tukaj izrazito didaktičen značaj. »Naše« je sinonim razvoja in napredka. »Njihov prostor« je sovražen in nevaren. Zato zahteva od »nas«, članov ogroženega območja, posebno pozornost in budnost. Ideološki prostorski stratifikaciji ustreza forma agitacije »proti«. V njej se realizira načelo čustvenega branja, karaktenstično za vse tekste prepričevalnega značaja. Lirski subjekt si prizadeva za vsako ceno tako vplivati na agitiranega, da v njem izzove instinktivne reakcije: občutke strahu, nevarnosti, gneva, sovraštva. Obenem mu želi vcepiti prepričanje, da so to skupna spoznanja, reprezentativna za določeno celoto. Tako ponovno sproža pravilo identifikacije. Delno se to pravilo pokriva z uporabo formule »mi«, delno je okrepljeno s specifičnim statusom lirskega subjekta v besedilu. To je lahko privilegiran položaj lirskega subjekta z ozirom na naslovnika. Položaj avtoritete. Lirski subjekt sprejema takšne vloge, ki imajo že uradno do neke mere avtoritativni značaj: resnicoljubnost, nezmotljivost, objektivizem, in v zvezi s tem pravica, da svari bralca o nevarnosti, lci mu grozi. Ta čas leta razpolaga s specifičnim repertoarjem vlog: delavec (pesem Szymborske), preizkušen partijski aktivist, zaslužni borec, človek z bogato življenjsko izkušnjo. Poseg te vrste lahko definiramo kot primer navidezne racionalizacije emocij. Racionalizacije, kajti emocije, na katere se subjekt sklicuje, morajo biti znamenje zrele in utemeljene reakcije na grozečo nevarnost. Navidezne, ker gre v resnici za instinktivno aktivizacijo, ne pa za mobilizacijo v obliki realne nevarnosti (karakterističen pogojni naklon v pesmi Szymborskie: »o, če bi mogli...«).

Nevarnost grozi celotni družbi in zahteva aktivizacijo posameznika. V agitacijski praksi je zelo pomembno, da bralec prevzema aktivno vlogo. Temu je dodatno pomagala metoda motiviranja s pomočjo infantilizacije pri stvaritvi pesemskega lirskega subjekta:

Vrstic teh nekaj pišem tebi, mati,
ko mir stoji na ulici,
ko je v okrogli luči kandelabrov
človeško srečo videti.
Vrstic teh nekaj pišem tebi, mati,
ko še nebo korejsko plamen žge
ko bombe trgajo srce zemlje
in ko otrokom že sivi sencé.

(R. Bratny: Mladeničevo Pismo materi, AP 450)

Cela situacija izpovedi ima značaj pretveze. Pismo materi je protest lirskega subjekta proti vojni v Koreji. Osnova prostorske organizacije nam je že znana. Prostor »naš« je domena miru in varnosti (»mir stoji na ulici«), prostor, ki je teren invazije tujcev, je poln nevarnosti (»ko še nebo korejsko plamen žge«). Ponavlja se seveda načelo ideološke avtoritete: lirski subjekt v tej pesmi je mladinec. Toda mladinec je predvsem sin, čeprav odrasel človek, ampak še vedno otrok. Relacije med piscem in bralcem so modelirane po vzorcu družinskih odnosov (tebi, mati!). Infantilizacija je često pojav agitacije »proti«. Je protest proti vojni, zlu, razredni nepravičnosti iz otroške perspektive ali v imenu otroka iz perspektive ženskematere. Uspešno prepričevanje tega tipa je osnovano na okrepitvi emocij, ki jim več ne pripisujemo značaja uradnega nastopa določenega okolja, temveč z uvedbo bralca v strogo določene ozke privatne vloge, v katerih se ne identificira več s kolektivom in uradno družbeno vlogo, temveč z najbolj splošno in pri sprejemanju najmanj problematično zasebno vlogo. Agitacija proti vojni, ki ogroža posameznika, je najbolj spektakularno utemeljevala potrebo po družbeni integraciji in obrambi tega, kar je skupno, a istočasno osebno. Propagandnim geslom, ki pozivajo h kolektivizaciji družbe, je dajala posebne podtekste, pripadnost k družbeni skupnosti je upravičevala obstoj posameznika — njegov življenjski »biti ali ne biti«. Pomembno vlogo v tekstih agitacije »proti« izpolnjuje konvencija retoričnega patosa. Iz retoričnega izročila so začeli zajemati dobro znane manevre. In to: (že citiran verz Szymborske), paralelizme, velelniške stavke s klicaji: »Ne, ne! ne smemo molčati, pozabiti (Naj bo srce kot plamen, kladivo!) (M. Jastrun: Nemška balada, AP 201), ali retoričnih vprašanj: In vi mislite, da vam uide sodba, da se van zločini izmaknejo kazni (...)?« (W. Szymborska: Ta dan pride, DŽ 23).

Socrealistična pesniška besedila so bila le ena izmed možnosti politizirane kulture kot modela sveta. Ta model, osnovan na dinamičnem razvoju obstoječe stvarnosti, je predstavljal predlog prihodnjega sveta. Identificiral je vzročni model, a ne sedanjo realnost. Njegova domena je bila torej mitologizacija te stvarnosti, propagandno enoznačno usmerjena. V zavest odjemalca naj bi se vcepilo prepričanje, da je nova stvarnost prostor optimizma, ki izhaja iz potencialno velikanskih razvojnih možnosti. Zahteve enoznačnosti so povzročile, da so bile literarne realizacije modela sveta, kakršnega je izoblikovala socrealistična kultura, maloštevilne, njihovo bistvo je bila poenostavitev vrednot, dosežene s pravili jezikovnega dogmatizma. Omenjeni pojav lahko opredelimo kot stalnost jezikovnega izbora. Relacijo znakoznačenec je opredeljevala velika stopnja ponavljanja. Priklicevanje takih pojavov v pesemskem besedilu, kot domovina, izgradnja, socializem, šestleni plan, je pomenila stalno dodatno asociativno vrednost.

Moja domovina, nova domovina —
sončni dom;
zvezde žarnic v pobeljenih izbah,
a z njiv, na katerih je oves umiral,
roka zadružnika pšenično zbira žetev.
Obilen pridelek je poravnal hrbte
švedrastih streh
in ljudem radost zravnava pleča.
Jok ne vzdihuje več k revnim lesenim svetnikom —
novega časa mogočna mladost,
spev.

(B. Kogut: Moja domovina, AP 546)

Geslo»domovina« generira generira enoznačnih asociacij z dodatnimi vrednostmi: dom, žetev, rojstvo, mladost, spev. V bralcu naj bi vzbujalo vtis istovetnosti in pripadnosti takšni viziji. Značilno je to, da spremembi lahko podleže samo zaporedje v povezovanju znakov (npr., če domovina, potem socializem, če socializem, potem delo itd.). Nikoli pa iz navidezno poljubnega povezovanja ne izhaja nova, nepričakovana pomenska kvaliteta. Poljubnost je namreč že vnaprej projektirana z vsebino propagandnih slogov, ki širijo optimistični — pozitivni vzročni model sveta. Agitacijska poezija se Izogiba večpomenskosti v imenu propagandnih gesel, ki razširjajo med bralci optimističen in vzoren model sveta. Hoče operirati s stalnim slovarjem, ker želi uvesti naslovnika v proces avtomatizacije in stereotipizacije pojmov, ki definirajo novo stvarnost. Zato so možnosti ekvivalence pomenov omejene. Istovetnost, ki beži prod večpomenskostjo, je dobro vidna v formulacijah tipa: »Šestletni plan pomeni delo in socializem« (Z. Mikulski: Pesem o nočnem delu), »Socialistično mestomesto dobre usode« (W. Szymborska: V pozdrav izgradnji socialistienega mesta, DŽ 14), »Dom, ki je tvoja domovina, tvoj jezik« (M. Jastrun: Doma, AP 207). Pojmi, ki priklicujejo dodatni sistem vrednot v agitacijskem tekstu, pripomorejo k mistificiranju vizije sveta. Načelo namenskega izbora se kale tudi s posebno organizacijo prostora. Princip delitve prostora na »naš« (ki predstavlja pozitivne vrednosti) in »tuj« (ki je rezerviran za negativne vrednosti) sem že omenila. Druga varianta kompozicije prostora teksta, ki poudarja element novosti socialističnega sveta, je bila prerazpodelitev prostora po načelu opozicije staronovo. »Novo ustvarja serijo takih sinomičnih pomenov, kot optimistično, veselo, pravilno, napredno. »Staro« označuje vedno zlo, reakcionarno, zaostalo. Način prikazovanja te dihotomije je v agitacijski poeziji pogost motiv potovanja.

Je gozd in je v tem gozdu pot pradavna,
iz stopinj že izumrlih losov stkana,
je zdaj steza, zdaj pot, zdaj testa ravna
v globel, od koder se apnenec sveti
kakor skelet mamutavelikana.
Tu so lovili plemiči prekleti
in to so deve vrgaste ječale
pod ukradeno suhljadjo — to je že
preteklost. Bele breze so ostale.
Tu zdaj otroci v šolo se pode
s kolesi, v veje segajo po listke,
dekleta na tečaj za traktoristke
in kličejo se. Kukavica kuka.
Tu je ves svet zbran. Pot pradavna ti,
kaj novega ob tebi zdaj živi
in v vseh teh srcih kukavica kuka.

(A. Wažyk, Pot skozi gozd, AP 256257)

Pot v svojem prvotnem pomenu je prikazana z motivom hoje navzdol. Tako se riše krog asociacij, ki tradicionalno kontrolirajo pojme, nevarnosti, zla. Če bi dalje razvijali to misel, lahko dopustimo, da podoba »poti preteklosti« postaja v nekem smislu invariant na slike sestopanja v pekel, ki ima bogato tradicijo v evropski kulturi. To pa je igra z bralčevo kulturo v najbolj poljudni in povprečni izdaji. Motiv hoje navzdol ima tako izrazito kulturno sporočilo, da bi na osnovi nekaj pomenskih signalov (dodatno obogatenih z začetno metaforo poti: (»iz stopinj že izumrlih losov stkana«) bralec lahko identificiral ali občutil predstavljeno sliko v negativnem sistemu vrednot. Smer razbiranja postaja še bolj pomembna v opoziciji do dela teksta, ki sledi: »Novo« je namreč poistoveteno z gibanjem naprej, s stremljenjem po napredku (»otroci drve na kolesih«), a je istočasno naseljeno v gozdu, ,ki je isti, pa vendar različen, drugačen. Tokrat ima pejsaž idiličen značaj (»brezov listek«, »kukavica kuka«). Idilični pejsaž sugerira karakteristično vizijo sveta, sestavljeno iz vrednot, kot so: mir, varnost, lepota. Lete naj bi pravzaprav definirale prednosti »nove« poti in »nove« stvarnosti. Celoten tekst je prepričevalo natančen sistem opozicij »mračno, zlo — lepo, varno«, po katerem se uravnava smer gibanja »navzdol« (staro) — »naprej« (novo). Tako je poudarjen nov vidik stvarnosti. Motiv potovanja pomeni preprosto napredek. Vizija napredka je z ozirom na propagandno pomembnost imela več variant. K najpopularnejšim prištevamo sliko mladosti (dečka, mladega dekleta, mladine na splošno), ker je nedvoumno poosebljal pojem napredka, razvoja, »marša v prihodnost«. Iz enakih razlogov je bila popularna komponenta optimistične vizije prihodnosti njena reifikacija v liku izgradnje in metonimično zamenljivih elementov: hiša v smislu objekta, oken, opek, itd., npr. »pojdi za varšavskim genijem graditve. In videl boš bodočnosti marmorni zaris« (A. Kamienska: Warzsawa, AP 43). Ta tip tehnike je sprožil alegorizacijo poetičnega jezika. Beseda je izgubila svoj konkretni, predmetni odnos, np. raba besed deček, deklica, opeka ni prizivala več realnih designatov, ampak se je sklicevala na propagandna gesla.

Pomemben prepričevalen prijem, utrjujoč didaktične cilje mitologizacije stvarnosti, je bila panegiričnost. Njen tematski krog obsega tako dela, posvečena velikim zgodovinskim osebam, kot junakom nove vsakdanjosti, pa tudi dela o novih pojavih in institucijah ter novo zgrajenih mestih. Obvezna stilistična konvencija je bil že omenjeni retorični patos. Uresničeval se je v rabi podobnih sredstev: sistema paralelizmov, retoričnih vprašanj velelnikov, apostrof itd. Panegirični je poskus osamosvojitve sakralne sfere novega sveta v bralčevi zavesti, sfere, v kateri je posebno poudarjen sistem moralnih in ideoloških vrednot, ki so iz pragmatičnega vidika primerne za propagandno posploševanje. Temeljna komponenta procesa sakralizacije je uporaba perifraz. Učinkovitost uporabe perifraze je utemeljena s tem, da je perifraza domena enostranske interpretacije kakršnegakoli pojava ali predmeta in gradi njegovo identifikacijo z izbranimi lastnostmi, ki veljajo za bistvene ali kratko malo edino pomembne. Primeri: opozicija (razvit atribut pri osebku, npr.»kolektiv najboljših« — partija), predikat (formula opisovanja namesto imena in priimka, npr. »temelj družbe« — o Stalinu, novega človeštva Adam« — o Leninu), etiketa (konstrukcija, ki služi karakteristiki designata, toda z njim ni povezana predmetno, npr. domovina — »zemlja izkopanih pravic«, kruh — »setev miru«). Pojav perifraze je soroden dogmatiziranju jezika. Prav tako ima karakter propagandnega izbora jezika, ki vodi do enoznačnih aksioloških asociacij. Panergizem, konstruiran z njihovo uporabo, je tudi trik, ki pomaga vsiliti bralcu mistificirano vizijo stvarnosti.

Spodbujanje k identifikaciji z mitologizirano podobo sveta je bib tesno povezano s propagandno usmerjeno poetično koncepcijo družbene didaktike. Tudi njeno bistvo je bil optimizem. Slo je za preprikanje, ki izhaja iz domneve, da je človek zgodavinski subjekt in kreator zgodovine, da poezija lahko in tudi mora s pomočjo primernih vgibov in motivacij izobraziti človeka, tako da bi sodelovanje v procesu snovanja socialistične države obravnaval kot zgodovinsko možnost realizacije svoje osebnosti.

Osnovna didaktična metoda je bila v tem kontekstu spodbujanje agitiranega k posnemanju po velikih ljudeh. Od tod tako močno razširjen panergizem, ki širi like herojskih revolucionarjev, nezmotljivih vojakov in borcev za ljudske pravice, ki sestavljajo svojstven panteon človeških mitov. K dejanjem so mobilizirala tudi dela, posvečena povprečnemu tipičnemu junaku. V smislu socialne kondicije je tipični junak moral biti predstavnik najširših družbenih množic, hkrati pa je v smislu moralne in idejne kondicije moral predstavljati nivo, ki daleč presega povprečno normo: človeka, ne takšnega, »kakršen je«, ampak takšnega, »Kakršen bi moral biti«. »Tipičen« je torej pomenilo »pozitiven«. »Z likom pozitivnega junaka oblikuje literatura socialističnega realizma pogled na svet, moralne norme, norme obnašanja milijonskih množic oralcev«. Koncepcija kreiranja junaka kot človeka, »kakršen bi moral biti«, je bila torej v svojem bistvu panegirična in je zahtevala, naj bo predstavljen v dialektičnem razvoju svoje biti v moralnem in in telektualnem vzponu. Zaradi tega so v agitacijskih pesmih pogostni motivi rasti, zorenja junaka, samoizobraževanja, sprejemanja proizvodnih obveznosti. Takšna konstrukcija junaka pri hkratnem poudarjanju njegove tipičnosti predstavlja v procesu branja lahek objekt identifikacije, obenem pa je zavoljo svoje tipičnosti prikladen vzorec za posnemanje.

Učinke propagande je moralo zagotoviti izkoriščanje sredstev javnega obveščanja. Gre predvsem za stilizacijo poetičnih tekstov na novinarski zapis: referat ali reportažo. Posebna oblika te vrste je aktualnost predstavljenih pojavov, pa tudi njihov informacijski značaj. Reportaža prikazuje stanje stvarnosti v obliki subjektiviziranih informacij. V poeziji socrealizma je reportaža videti takole:

Instruktor mi je stisnil dlan:
»Tovariš dragi,
želite razrešiti problem rudnikov?
Vzemite voz
in poženite v Ratiborsko,
k »Ani«,
videli boste, kako dela kombajn«.

V zelenilo
se potapljajo pojoči gozdovi,
v leskovju gostoli kobilar.
Z obzorja streljajo,
kakor masiv piramid
zeleni kupi šlezijske jalovine.

(A. Braun: Premogovni kombajn Donbas, Wsz 45)

Lirična situacija je tukaj navidezno situacija aktualnega poročila. Odpirajo jo signali, Id bi mogli uspešno delovati v kakšnem novinarskem poročilu, pričetem pred odhodom na teren. Poteza tega tipa daje vtis, da se to, kar naj bi bilo predmet zapisa, dogaja ravno zdaj, v tem trenutku — pripada železnemu repertoarju reporterskih potez. V agitacijskih tekstih igra odločilno, prepričevalno funkcijo. Bralcu sugerira, da je priča neposrednih dogodkov, da nima opraviti z literarno funkcijo, ampak z dejstvi »iz življenja«. Vse, kar nastopi po tem in kar je še pozneje povedano, naj bi naslovljenec registriral kot dosleden zapis sedanjosti. Obenem pa nadaljnja relacija v tekstu izgublja svoj reportažni karakter in prehaja v zaporedje operacij propagandističnega značaja. Poetika reportaže bi zahtevala, da po uvodu, ki usmerja pozornost bralca na zunaj tekstovno, prišel na vrsto servis empirično preverljivih informacij.

Namesto preverjenih informacij pa ponuja agitacijski tekst emocionalno obarvane:

Spominjam se te zemlje
od otroških let
z lakoto in skrbjo.
Vedno je bila
smetišče in revščina — jaškov
razjedale so jo koze.
Danes
zamazana,
z nasmehom bliska
da se ne bo vrnil
čas, ki bi edino lahko dal,
kot v posmeh,
perjanico iz petelinjih peres

Prvotni reportažni način uvajanja v besedilo vendarle projektira bralčevo obnašanje tako, da bo tudi te trditve sprejel kot nadaljevanje objektivnih sporočil. Nepreverjene informacije dobivajo status konkretnih in navidezno lahko preverljivih. Sfera stvarnosti zunaj teksta naj bi se bralcu predstavlja kot skupek konkretnih designatov, ki se zdijo verjetni prav zaradi aktualnega reportažnega značaja besedila. V bistvu pa je domena enostranske in mitologizirajoče interpretacije stvarnosti.

Branje propagandnega teksta ima posebna pravila. K najpomembnejšim sodi načelo olajšanega branja, v katerem bi se v procesu percepcije kot pisca istovetil s kodom bralca.V praksi gre za stereotipizacijo sprejema ali posebno zvrst razlaščevanja bralčeve volje, ki temelji na avtomatizaciji asociacij in oblikovanja percepcijskega stališča, ki ima karakter nekontrolirane navade. Kategorija stereotipa je v krogu književnih dejstev lahko prepoznavna. V agitacijski poeziji pa je pojem stereotipa vendarle treba posebno precizirati. Ta literatura se je v majhni meri sklicevala na predsodek kot družbeno zakoreninjeno, izoblikovanju vedenje o pojavih, o katerih pisatelj poroča v tekstu.

Predvsem zato, ker imajo pojavi, ki so predmet obvestil, ali status razmeroma nedavno uresničenih družbenih dejstev, ali morajo biti iz perspektive ideoloških ocen reinterpretirani (takšni reinterpretaciji se podreja tudi podoba sovražnika — v zavesti družbe zakoreninjeno pojmovanje »sovražnik narodno« je nadomeščeno s pojmom »razredni sovražnik.). Lahko bi tvegali hipotezo, da agitacijska poezija bolj stremi po izoblikovanju lastnih stereotipov, kot da bi se sklicevala na že izdelane. Veliko vlogo v takšnem konstruiranju stereotipov je po mojem mnenju odigral prej prikazani pojav jezikovnega dogmatizma, ki zahteva v procesu percepcije mehanično sklepanje tipa: če a, potem b, če b, potem tudi c itd. Pomemben pogoj sporazumela z bralcem pa postaja druge vrste že izdelani stereotip. Ima karakter »idioma« — konvencionalnega in v zavesti množičnega naslovnika dovolj zakoreninjenega mehanizma pojmov o književnosti.

Iz velikega zaledja literarne tradicije izbira agitacijska poezija variante, ki so imele značaj okamenelih poljudnih vzorov vzvišene in borbene poezije. Trznadel je npr. poistovetil narodno tradicijo v literaturi z »večkrat preverjenimi sredstvi poetičnega jezika«. Tako je poetično tradicijo obravnaval tudi Wazyk, namreč kot umetniško preverjena pravila organizacije poetičnega jezika. Karakteristični primer tradicionalnega idioma je recepcija poezije Broniewskiega. Tradicija poljske revolucionarne pesmi, anonimna proletarska poezija, končno levičarska poezija dvajsetletja med svetovnima vojnama, so bile v petdesetih letih, četudi je to paradoks, popolnoma neznan in neraziskan pojav. Sodili so v »mrtvo« izročilo, v glavnem, vsaj zdi se tako, zaradi svoje ideološke neustreznosti poeziji, ki govori v svetu, v katerem je revolucija že zmagala. Če se je nanjo kdo skliceval, se je samo po načelu frazerskih etiket. Eno od takšnih gesel, vsakdanja kriteria formula, je bila ravno ustvarjalnost Broniewskiega. Identificirali so jo z naštetimi pojavi, vendar posvečali pozornost v glavnem nji. Šlo je, kot piše J. Trznadel, za »zelo ljudski, splošni, komunikativni značaj te poezije«, za njeno navezovanje na »ljudsko formo, ki je preprosta v psiholoških občutkih in ustreza občutkom in stremljenjem množic, delavskega razreda. Trznadel je v tej izjavi izoblikoval mehanizme recepcije literarne tradicije, ki so za socrealistično liriko najbolj bistveni. Sleherno sklicevanje na tradicijo se je na tem po dročju podrejevalo načelu komunlikativnosti v procesu množlčnega obveščanja. Iz tradicije je agitacijska poezija sprejemala taste elemente, ki so polnili funkcijo estetskega idioma in s tem zagotavljali proces enoznačnega sporazumevanja z bralcem. Zato ni bil po naključju najbolj popularen stereotip »romantične govorice, ki je tvoril eno primarnih značilnosti poetike Broniewskiega. Sklicevanje na romantiko kot na konvencionalni vzorec poezije je imelo identično funkcijo v obeh primerih: medvojno poezijo Broniewskiega in agitacijsko poezijo — to je bila priložnost za pridobivanje bralca. Z eno bistveno razliko. Pri svoji povezanosti s poetičnimi formami, ki so usmerjene k stiku z množičnim naslovnikom, je poezija socrealizma močno politčno orientirana, propagandna. Zapovedi propagandne narave so izključevale iz nje te mehanizme sporazumevanja z naslovljencem, ki so v poeziji Broniewskiega tvorili bistveno funkcijo. Gre za sfero privatnosti poetičnega teksta. Pesmi avtorja Mlinov na veter, v katerih lirski subjekt ne razkriva vedno didaktično pozitivne privatnosti, so zavračali kot pojav dekadence: kalili so oficialno linijo družbene didaktike.

Propagandni poetični tekst pa vendar ne pozabi tega, kar je specifično literarnega. Celo več, za potrebe sporazumevanja z bralcem izkorišča nekako cinično pravila svoje, v tem primeru drugotne zvrstne pripadnosti. Živi v odnosu do odjemalca nekakšno »dvojno zvrstno življenje«. To, kar je propagandno, dominira tako v prikriti obliki; navidezno je poglavitno to, kar je poetsko. Gre za poetskost posebne vrste. Razumeti jo je treba ne kot usmeritev na sam komunikat (redukcijo estetske funkcije sem omenila že prej), ampak ,kot sklicevanje na določen idiom na področju literarnega izobraževanja množičnega naslovnika (proces je podoben sklicevanju na področju kulturnega izobraževanja). Celo slabo izurjen bralec zna ločiti oponentne vrste literarne izpovedi: epsko in lirsko ali nepoetično in poetično. To drugo ponavadi identificiramo na osnovi nepristajanja na vsakdanji jezik. Upoštevaje takšne kompetence literarnega naslovnika, so pisci agitacijskih tekstov ponavadi definirali zvrstni status svoje poezije s poj mom »pesem«. »Pesem« je delovala po pravilih metonimije in največkrat zamenjevala besedo poezija. Da so bili ti pojavi dokazujejo že sami naslovi pesmi (npr. Pesem o pot A. Miedzyrzeckiega, Prinesite drugo pesem A. Kamienske, Pesem o vojnem zločincu W. Szymborskie itd.). Zapeljevanje s poetičnostjo kot sinonim zvišene govorice, okrašene z jezikom retoričnih izrazov, je omogočilo socrealističnim tekstom, da so dosegali velike agitacijske efekte. Tu mislim zlasti na možnosti rabe patetičnih oblik v pesmih s protivojno tematiko in panegiričnih pesemskih besedilih, ki so bila videti za poezijo naravna in celo neobhodna. Tako je poetski tekst vsiljeval prepričanje, da operacije javno propagandnega značaja sploh niso propagandne, temveč jih opravičuje preprosto svojstvena zvrstna pogojenost. V želji, da bi se sporazumela z bralcem tudi o zelo publicističnih temah, je agitacijska poezija težila k temu, da bi bila vendarle diskurz v takem poetičnem jeziku, kot ga vidi povprečni bralec. Od tod obstoj obeh idiomov: tradicije in zvrsti, ki neantagonistično soobstajata z jezikom časopisne reportaže, ki je prav tako učinkovito sredstvo za vzpostavljanje enostranskega dialoga.

Prevod: Tone Dodlek

* Prevedeno iz revije »Akcent«, letnik II, št. 1(5) 1981, literatura i sztuka, kwartalnik, wydawnictwo lubelskie.

RAZPIS ZA NAGRADO 27. SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA SEJMA ZA NAJBOLJŠI LITERARNI PRVENEC

Razpisi -

Med pomembnimi dogodki 27. SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA SEJMA (SKJ) bo tudi letos podelitev NAGRADE SKJ ZA NAJBOLJŠI LITERARNI PRVENEC, izdan v zadnjem letu.

Založbe in samozaložnike, ki so oziroma bodo v času med 26. in 27. knjižnim sejmom, to je od 1. novembra 2010 do 31. oktobra 2011, izdali prvo literarno delo (proza, poezija, drama) avtorja/avtorice, prosimo, da svoje predloge s priloženimi tremi izvodi knjige pošljejo najkasneje do 15. oktobra na naslov:

Društvo slovenskih pisateljev
Tomšičeva 12,
1000 Ljubljana.

Nagrajeno delo bo izbrala komisija Društva slovenskih pisateljev v sestavi: Matej Bogataj, Goran Gluvić, Andrej Hočevar, Ana Geršak in France Vurnik.

Podelitev Nagrade za najboljši prvenec bo na otvoritvi Slovenskega knjižnega sejma v torek, 22. novembra 2011, ob 18. uri v prostorih Cankarjevega doma.

Društvo slovenskih pisateljev

NATEČAJ ZA NAGRADO SLAVKA GRUMA 2011

Razpisi -

Prešernovo gledališče Kranj kot organizator 42. tedna slovenske drame objavlja razpis za

NAGRADO SLAVKA GRUMA
za najboljše slovensko dramsko besedilo.

Za nagrado Slavka Gruma tekmujejo slovenska dramska besedila, predložena strokovni žiriji v letu 2011, in na 41. tednu slovenske drame nominirana besedila.

Rok za prijavo je 30. november 2011.

Žirija bo nagrado Slavka Gruma podelila enemu besedilu.

Dramatiki naj pošljejo tipkopis besedila, na katerem ne sme biti podatkov o avtorju, v šestih (6) izvodih na naslov:

Prešernovo gledališče Kranj
Glavni trg 6
4000 Kranj
z oznako »za nagrado Slavka Gruma« ter 1 (en) izvod na e-pošto pgk@pgk.si.

RAZPISNI POGOJI
- Avtorji poslanih dramskih besedil morajo posebej, v zaprti kuverti, obvezno predložiti tudi svoje osebne podatke: ime in priimek, naslov in poštno ter telefonsko številko.
- Isti avtor lahko na razpis prijavi samo dve dramski besedili. Dramsko besedilo mora biti namenjeno gledališki uprizoritvi za odraslo občinstvo.
- Avtorji lahko popravljeno ali spremenjeno različico dramskega besedila, ki je že konkuriralo za nagrado Slavka Gruma, prijavijo na razpis samo še enkrat.
- Rok za prijavo dramskih besedil za nagrado Slavka Gruma je 30. november 2011..
- S prijavo avtorji dovolijo organizatorju objavo imena in uporabo prijavljenega besedila v sklopu prireditev Tedna slovenske drame in se v ta namen odrečejo avtorskim pravicam.

INTERNATIONAL POETRY COMPETITION CASTELLO DI DUINO- VIII EDITION- 2012

Razpisi -

Deadline January, 7th 2012

GENERAL RULES

The competition is open to young people under 30 years of age.
Participation is free.

Theme of the 8th Edition- 2012: Mirrors/Masks

Works must arrive before January 7th 2012

a) Preferably by E-Mail to valeragruber@alice.it.

Please, send the complete Application Form (see below) in the message and the poem attached to the message in Format word or rft.

b) or by regular mail to Prof. Gabriella Valera Gruber, Via Matteotti 21, 34138, Trieste (Italy). As far as the deadline is concerned, we will take into consideration the postmark, but no poem will be taken into consideration, which arrives after the jury has started its evaluation process (soon after the deadline)

It is possible to participate in one or both following sections:

I. SECTION FOR UNPUBLISHED POEMS

Participants have to send only one unpublished, never prized poem (maximum 50 lines).
Poems will be accepted in the mother tongue of the authors. A translation into English or French and /or Italian is required.

Prizes:
First, Second and Third Prize: € 500. In accordance with the aim of the competition to combine solidarity and poetry, the winners will choose a humanitarian cause to which they will devote a part of the prize (€200).
Medal of the President of Italian Republic for a poem with a particular social-humanitarian value
»Sergio Penco« Plate for the better poem »under 16«
Cups or other minor prizes for other noteworthy poems.
The poems of the winners and a selection of the best poems will be published for free by »Ibiskos Publishing House Risolo« (Empoli, Italy) (Sponsor of the Competition), in both the Italian and English version together with a CD in the original languages. The proceeds of the sales will be devoted to Luchetta-Ota-D’Angelo-Hrovatin Foundation for children war victims ( www.fondazioneluchetta.org).
Minor prizes for noteworthy poems of young »poets« under 16th.

II. SECTION THEATER : MONOLOGUE OR DIALOGUE BETWEEN 2 PEOPLE.

1 unpublished and never prized Dramatic Work (Monologue or Dialogue between 2 people), max 5 pages (no more than 10000 characters).

A GOOD TRANSLATION INTO ITALIAN IS UNCONDITIONALLY REQUIRED. THE WORKS WILL NOT BE EVALUATED IN THEIR ORIGINAL LANGUAGE BUT ONLY IN THEIR ITALIAN TRANSLATION.

Prizes:

The jury will designate three winners (who will awarded with cups and plates) and reserves the right of selecting other dramas of special worth.
The best dramas will be performed in city Theater the day of the Prize-giving Ceremony.

SPECIAL RULES FOR SCHOOLS

The jury will designate the best Poetry-Projects presented as a collective work by Schools (students and teachers):

1st prize 500 euro, that have to be devoted to an humanitarian scope chosen by the awarded students and teachers
other minor prizes.

Projects must be sent

2 copies by regular mail to Prof. Gabriella Valera Gruber, Via Matteotti 21, 34138, Trieste (Italy). As far as the deadline is concerned, we will take into consideration the postmark, but no project will be taken into consideration, which arrives after the jury has started its evaluation process (soon after the deadline). Possibly also a copy by E-Mail to valeragruber@alice.it.

Application Form (Section I. and II.)

Name:
Surname:
Birth Date:
Nationality:
Address:
City:
Country:
Phone:
E-Mail:
Title of the work:

Statements:

I declare that the work … … is my original work, has never been prized and is unpublished.
I give my permission to its possible publication and presentation to the general audience
I declare that I have not subscribed to SIAE nor to any other similar Societies, which protect copyrights.

Application form (Schools)

Name of the teacher:
Surname of the teacher:
School:
List of the participants students:
Address of the school:
City:
Country:
Phone:
E-Mail of the school:
E- Mail of the teacher:

Statements:

I declare that the work … … is an original work, has never been prized and is unpublished.
I give permission to its possible publication and presentation to the general audience
I declare that the authors have not subscribed to SIAE nor to any other similar Societies, which protect copyrights.

Info:

Prof. Gabriella Valera Gruber
Via Matteotti 21
34138 Trieste
Tel. 040 638787
E-Mail valeragruber@alice.it, http:// www.castellodiduinopoesia.it

RAZPIS ZA SODELOVANJE V ZBORNIKU DELAVNICE PRI MLD

Razpisi -

Spoštovani,

vabimo vas, da sodelujete pri zborniku delavnice MLD za starejše avtorje. Ta bo leta 2012 praznovala 20 let neprekinjenega dela. Želimo jo proslaviti s čimbolj izčrpnim zbornikom, ki bo vključeval vse tiste, ki so šli skozi njeno delo.

Obseg: Lahko pošljete besedilo do 30.000 znakov s presledki, kar znese približno 16 strani, če gre za eno besedilo, ali do 6 kratkih zgodb ali do 10 pesmi. Če pišete oboje, lahko pošljete oboje, objavljeno pa bo ločeno.

V primeru, da nimamo vaše biografije, vas prosimo, da jo priložite. Lahko priložite tudi novejšo fotografijo.

Svoja besedila lahko pošljete v elektronski obliki na naslov drustvo@kud-mld.si, lahko pa pošljete tudi tipkopis. Zaželeno je, da pošljete prispevke do konca januarja 2012, jih bomo pa sprejemali tudi pozneje.

Prispevki bodo objavljeni v posebni številki on-line revije Locutio, poskusili pa bomo objaviti tudi knjigo.

Marjan Pungartnik, mentor delavnice

Locutio 64 · 1. november 2011 · Letnik XIV · www.locutio.si · ISSN 1580-4151