Odlomek iz zgodbe
Bilo je že jutro. Pakirala sem še zadnje zadeve v torbo. S puncami smo bile dogovorjene, da se dobimo ob 7.30 pri Lei in Darji. Nikoli ne zamujam. Samo še toaletne zadeve sem morala pospraviti, zapreti torbo in bila sem pripravljena za odhod. Seveda se nisem pozabila pogledati v ogledalo. Zjutraj nikakor nisem mislila komplicirati. Za na pot so bile najbolj udobne kratke hlače, majčka brez rokavov in pumice na nogah (če bi slučajno vozila jaz). In nič make upa! Nikoli se nisem veliko obremenjevala s tem, če komu ne bi bil všeč pogled name naj se obrne proč :)
Še enkrat sem se ozrla po sobi. Vse je bilo na svojem mestu. No seveda se s tem ne bi strinjali vsi: postelja je bila sicer pospravljena, v umivalniku ni bilo nič posode in prah je bil v grobem obrisan, a pisalna miza je ostala, kot vedno, v neredu. Ampak jaz sem na njej našla, kar sem rabila, in to je bilo glavno. Bil je že čas, da se odpravim na trolo.
Pomislila sem:
– Soba bo lahko preživela en malo daljši vikend brez mene.
Zaklenila sem vrata sobe in zatlačila ključe v torbico, ki je bila (tako kot vsaka ženska torbica) natrpana in težka. Od sobe do izhoda iz stavbe vodi nešteto stopnic. Tako se mi je vsaj zdelo, ker sem vlekla potovalko, ki ni bila ravno lahka. Bilo je zgodaj in na ulici še ni bilo gneče. Tipično vroče poletno jutro pač! Avtobusna postaja je bila takoj čez cesto.
Sej če pomislim, gremo na ta mini dopust same fajn pupe... Lea je eno malo zdivjano bitje. Kar poka od smeha in pozitivne energije. Malo počasna, ampak tak cukrček, in nežna dušica, da se ne moreš jeziti nanjo :) Darja ... vedno pripravljena pomagati, odločna in ve, kaj hoče. To je zelo dobra lastnost. Poleg tega so zabave njen najljubši hobi. Tako obdobje pač, bi rekla ona. Anja ... ni ravno jezikav tip punce. Se pravi, je bolj atipična ženska. Ampak tudi če je tiho, nimaš ob njej negativnega občutka. Občasno je malo meglasta, sicer pa en pozitivček. In Jasna ... ja ... no mogoče je ona izjema, ki v določenih (ne tako pozitivnih) vidikih malo izstopa iz te družbe petih punc. Ampak ni bil pravi čas, da bi se obremenjevala s tem. Odpravljale smo se namreč na morje ... žurat, kopat, sončit ... Enostavno ni bilo prostora za take misli.
Ko sem prišla pred Leino sobo, so bila njena vrata odprta.
– Lea, Jasna. Kje sta? Čakamo vaju.
Skoraj istočasno je Lea stopila iz kopalnice:
– Sam še nekaj uredim, potem pa lahko grem. Jasna bo pa tudi kmalu.
V tem trenutku sem se ozrla proti Jasni. Pospravljala je posteljo. Nič kaj prisrčno me ni pozdravila. Mislim, da se je kar čutila rahla napetost med nama. Pomislila sem na včerajšnji večer. Ker obe radi tečeva, sva se odpravili na eno turo po Večni poti. Še niti dobro nisem začela teči, ko je začela razlagati, da bi bilo bolje, če ne bi šli z njenim avtom, ker je nekje založila svojo vozniško in da je res ne bi nič motilo, če bi njen avto vozila katera izmed nas, ampak da bi bilo vseeno bolje, če bi šle s kakim drugim avtom. Skoraj bi eksplodirala. Take zadeve se sporočijo pravočasno. Ne pa večer pred potovanjem. Vso kri mi je pognalo v glavo in v pljučih me je začelo stiskati od jeze. Kaj naj zdaj? To sem jo tudi vprašala. Pa je rekla, da še ni razmišljala o tem, da tudi ni govorila z ostalimi, samo da je prepričana, da bo lahko katera druga vozila, na primer Darja. Niti pomislila ni, da ne bi mogli iti z njenim avtom, ker je imela neke težave z njim zadnje čase in jih še ni uspela popolnoma odpraviti. Poleg tega je niti vprašala še ni. Naj sploh ne omenjam, da ostale tri sploh nimamo avta in bi morale na vrat na nos doma žicat, da nam posodijo avto. Vse je bilo zmenjeno! Popenila sem in ji to dala jasno vedeti. Njej se je zdela moja reakcija skrajno čudna. Celo očitala mi je, da mislim samo nase in da njene težave sploh ne morem razumeti.
– Ja koka, sem si mislila, vse bi lahko razumela, če bi to povedala prej in še komu ne le meni. Na primer Darji, ki je naše edino prevozno upanje v tem trenutku.
Najine džoging ture nisva zaključili v ozračju, prepojenem s hormonom sreče, ki naj bi se sproščal ob športni aktivnosti.
Dogovorile smo se tudi, da naprej vozim jaz. Nekajkrat sem se že vozila po tej cesti, nikoli nisem vozila jaz. A nič zato, za mano je kar nekaj prevoženih kilometrov in to ne bo nobena težava. Seveda smo pred odhodom posnele še nekaj fotk. Brez tega ne gre!
Vožnja ob tej poti, je v primerjavi z vožnjo po avtocesti, ki je sredi ničesar, krasna. Dobra cesta na desni pa morje in vse kar k njemu spada. Prelepo je. Občutek ki prihaja iz moje notranjosti ob pogledu na moje sploh ne morem opisati. Kar vriskala bi od veselja. Ustavila bi avto in se poknila direkt v vodo. Skozi glavo mi je šinila misel:
– Mah, jaz sem že na pol penzionistična varianta. Zdaj grem pa s štirimi mlajšimi prijateljicami, željnimi norega žura, na morje. Ah sej mi ne bo hudega. Itak rabim odklop od službe, faksa in ostalih zadev.
Vožnja je trajala še nekaj časa. Pogovor je zamrl. Punce so več ali manj zamaknjeno strmele v čudeže narave na desni, jaz pa sem gledala na cesto. Končno smo pripeljale do trajektne luke. Vrsta avtov se je že nabirala. Treba je bilo malo čakati. Darja je medtem skočila ven kupit karte za trajekt. Ko se je vrnila, je Anja vprašala:
– A bomo danes oblekle našo paško uniformo?
S tem je mislila, na oh in sploh seksi majčke, ki smo jih kupile v skupnem shoppingu. Majčke več odkrivajo kot skrivajo. Dve krpici, ki pokrivata prsi povezujejo spredaj in na hrbtu le tanki špagci. Model je za vse isti. Sicer ni nobena od nas ljubiteljica takega stila oblačenja, a za enega izmed žurov na plaži, ki bo nedvomno sledil, smo si omislile tako ‘uniformo’.
– Lahko bi, odgovorim.
Lea je brezpogojno takoj za:
– Itak!
Zdi se mi, da je ona med nami največja žurerka. Nenehno bi nekaj bluzila okrog in res je je povsod dosti čeprav je prav drobno pišče. Zdi se mi, da se ji zadnjih nekaj mesecev še posebej trže. Tak kontrast med divjo žurerko zadnjih nekaj mesecev in nežnim bitjecem, ki vseskozi obstaja za to fasado.
– Ampak to res ni moj stil, je bila glede majčk neodločna Darja.
– Pa se ja ne misliš ravno ti skrivat, saj imaš tak konkreten karakter, je rekla Jasna v smehu in ob tem naredila gesto, s katero je nakazala na Darjino bogato oprsje. Vse smo počile v smeh, Darja pa je dodala nagajivo:
– Ja, tipom pa res ne smem prikrajšati pogleda na te čudovite naravne lepote.
– Potem velja. Danes zvečer bomo v naših seeksii majčkah, je povzela Lea.
Nekaj časa smo še sedele, potem pa se je trajekt začel približevati pristanišču na otoku. Ko je bil že čisto blizu, smo se odpravile k avtu in se posedle vanj. Avti so se začeli izkrcavati. Ko smo bile zunaj smo se odpeljale proti mestu. Ob prihodu v mesto smo začutile poleten natrpan turistični utrip. Vse je vrvelo od ljudi, avtov, glasov, vročine. Naj se lov na prost apartma začne! Nekako nam je uspelo najti parkirni prostor. Dogovorile smo se, da bomo šle najprej povprašati v agencije ali imajo kak apartma za nas.
V prvi agenciji so nas na hitro odslovili. Podobno je bilo tudi na drugi in tretji. Povsod pa so se nam skoraj smejali, ko smo jim povedali, da nismo nič rezervirale. Neverjetno! Svetovali so nam, da povprašamo med domačini, če imajo kaj. Ja nič, veselo na delo! Bile smo zelo optimistične, zato smo šle povprašat najprej k bližnjim apartmajem, potem k malo bolj oddaljenim. Nič! Nič! Nič! Vedno bolj vroče je postajalo. Iskale in spraševale smo predvsem Lea, Darja in jaz. Jasna in Anja sta čakali v avtu.
– A ni nič? je vprašala Jasna, ko smo se vračale po dveh ali treh urah iskanja od nevemkaterih lastnikov po vrsti.
– Ne. Nič ni, sem bila skoraj zadirčna.
Skozi glavo pa mi je šla nabito polna avtocesta misli:
– Res ne vem kaj nam je bilo, da ga nismo rezervirale tudi me. No sej vem kaj nam je bilo, a se mi še vedno začne dvigovat pritisk, ko se spomnim kako je stvar potekala. Sicer takrat stvar še ni bila zaskrbljujoča, in vse se je odvijalo v duhu: Ah sej bomo vse zrihtale. Vsaka skrb je odveč! Dejansko pa je bilo tako, da smo se za odhod na morje odločile relativno pozno. Mislim, da je bilo v začetku julija (zdaj je pa začetek avgusta). Pisarile smo vem mogočim ponudnikom apartmajev a nihče ni bil zainteresiran, da bi apartma oddal petim puncam, samo za podaljšan vikend. Večina jih ni niti odpisala. Potem pa sem se spomnila prijatelja, ki pozna precej ljudi, ki imajo ali pa poznajo koga, ki oddaja tu apartmaje. Prosila sem ga, da nam zrihta kak apartma, da nismo zahtevne in da smo oh in sploh super punce. Po mukotrpnem iskanju (saj je bilo že vse polno, poleg tega je bil problem tudi v tem, da prihajamo samo za podaljšan vikend) se je uspel dogovoriti z eno izmed svojih prijateljic, da nam da v najem super opremljen apartma v centru mesta, za več kot ugodno ceno. Kaj bi boljšega! Samo potrditi bi morale. No, potem smo se me zbobnale na kup, da bi predebatirale zadevo. Kljub odlični lokaciji, kvaliteti apartmaja in dejstvu, da druge možnosti nismo imele, se je cena Jasni zdela še vedno previsoka. Pojma nimam zakaj smo takrat popustile samo njenemu mnenju?! Kakor koli že, računale smo na to, da se bo ziher kaj za nas našlo tudi če pridemo na slepo. In zdaj smo tu kjer smo! Nikoli več nikamor brez rezervacije! Resno! Zatopljena v misli sem skoraj pihala od jeze, rekla sem pa samo:
– Tukaj ne bomo nič dobile. Zapeljale se bomo na drugo stran mesta in tam povprašale. Darja, Lea in Jaz bomo imele pavzo, ti in Anja pa kaj poiščita. Mogoče bosta imeli več sreče.
Tako smo tudi naredile. Po cele pol ure iskanja sta obupali in rekli, da se ne da nič najti. Nemir se je nabiral med nami. Skoraj čutiti je bilo, da se bosta kmalu, če ne najdemo česa, oblikovala dva tabora. V enem bom jaz z Darjo in Leo, v drugem pa bo Jasna z Anjo. Sicer bo Anja tam samo zaradi tega, da Jasnin tabor ne bi imel samo enega člana, ampak vseeno. Celo vedno dobrovoljna Lea je postajala napeta in razdražljiva, predvsem pa vedno bolj jezna na našo odločitev, da zaradi Jasninega negodovanja nismo najele apartmaja, ki nam ga je zrihtal moj prijatelj.
Mesto je bilo, vključno s kampom, obdelano. Nikjer prostega apartmaja. Preostalo ni nič drugega kot da se odpeljemo v kak bližnji kraj in poiščemo kje drugje. Odpeljale smo na slepo in enako na slepo smo mislile izbrati tudi kraj kjer bi poiskale apartma. Zopet je vozila Darja. Vozile smo po glavni cesti in skoraj bi se odpeljala mimo sadjarja, ki je imel ob eni izmed stranskih poti stojnico s sadjem, zelenjavo, oljem in sirom.
Njami. Pomislila sem na to kako sem lačna. Ampak nekaj drugega nam je padlo v oči, tako da sem na lakoto v trenutku pozabila. Ob svoji stojnici je imel moški srednje veliko tablo na kateri je pisalo: ODDAJAM APARTMAJE!
V glavah se nam je kar zavrtelo. Darja je naglo zmanjšala hitrost in zavila desno. Ustavile smo se ob stojnici. Izstopile iz avta. Slavna trojka – Lea, Darja in Jaz – smo šle v napad. Vprašale smo ali ima kaj prostega. Sumničavo nas je pogledal, premeril in vprašal za koliko časa. Ko smo povedale, da potrebujemo apartma samo za podaljšan vikend. Je bil že manj navdušen. A me smo zavohale plen in se nismo pustile odgnati. Darja, ki je imela lepo majčko z dekoltejem je še bolj izrazito usmerila pozornost na svoj bogat karakter, Lea si je nadela mučeniški izraz na obrazu, jaz pa sem rešetala z besedami. Končno je popustil. Jupi!! Rekel je da bo poklical ženo, da pride po nas, nas odpelje do apartmaja in nam izroči ključe. Slišati je bilo, da ni bila najbolj zadovoljna z moževo odločitvijo, ker prihajamo samo za konec tedna, še posebej pa zaradi tega, ker nas je pet samskih žensk. V glavi je že kar videla, da nas bo že po prvem večeru v apartmaju vsaj 10. Ampak to me ni več brigalo. Nisem več poslušala. Važno je bilo to, da smo dobile streho na glavo. Tik za nami je prišla po informacije o apartmaju skupina mladih (očitno je takih nesrečnikov brez rezervacije več) a je bil apartma že oddan. Nam! Na srečo! Če bi prišle pet minut kasneje bi bile me tiste, ki bi poslušale, da je bil apartma oddan pet minut nazaj tej skupini.
Z dobrimi novicami smo odšle k ostalima dvema, ki sta čakali pri avtu. Poročali sva jima kaj smo se dogovorili. Potem me je pa skoraj odpihnilo, ko je Jasna zinila:
– Sej jaz sem itak že cel čas vedela, da se bo vse uredilo in da bomo nekaj našle!
Ker nisem hotela biti preveč nesramna in ker nisem hotela razvnemati nasprotij tik pred ciljem, sem odbrusila samo:
– Sam ne mi zdej s tem The Secret in Law of attraction idejami!
Skozi glavo pa mi je šlo:
– Sam tiho mi bodi koka. Prav nič se nisi ti potrudila, da smo našli tale apartma, poleg tega pa si tudi glavni krivec, da nismo rezervirale odličen apartma v mestu! Z ritjo nič ne migneš. Vsaj ne za druge!
A vedela sem, da tako razmišljanje ne bo obrodilo dobrih sadov zato sem prekinila tok misli s tem, da sem povedala še glavne tehnične podatke o apartmaju, seveda tiste, ki so mi bili do takrat znani, in sicer, da bo prostora za vse, da je v eni izmed bližnjih vasi. Vas je relativno blizu središča nočnega življenja. Poleg tega na poti do tja ni policije in parking je zastonj. Kaj bi boljšega. Med drugim sem povedala tudi kakšna je cena najema. Pritisk mi je še bolj narasel, saj je začela Jasna pametovati tudi na račun te cene. Malo je manjkalo, pa bi ji zabrusila, da se lahko, kar se mene tiče, odpravi iskat apartma zase, me pa gremo tja. Rekla pa sem:
– Ni se mi ravno zdelo, da bi se tepli za nas, ko smo iskale apartma. Zdaj je pa že skoraj večer in mislim da ne bi nič več našle. Poleg tega pa ne razumem, kaj te pri tej ceni moti, glede na to da je ostalim vse ok.
Nismo razpravljale naprej, saj je pristopil lastnik apartmaja. In rekel, da je njegova žena že na poti. Nekaj minut za tem se je pripeljala in parkirala poleg našega avta. Takoj sem opazila mrk sumničav pogled, ki pa se je nekoliko omehčal, ko smo se predstavile in izmenjale nekaj besed. Nismo se dolgo zadrževale. Usedle smo se v avto in odpeljale za lastnikovo ženo. Vas je bila res blizu in tudi pokazala je kje se zavije na stransko pot, ki vodi do žurerskega centra. Super! Apartma je bil šele lepo presenečenje! Pravo razkošje. Ma ne apartma, cela hiša, štiri spalnice, od tega dve s pogledom na morje, kopalnica, stranišče, velika kuhinja in terasa. Pet metrov od plaže! Noro! Izplačalo se je cel dan iskati, ker smo dobile lep, udoben apartma, blizu morja in z odlično pozicijo kar se tiče dostopa do plaže in nočnega življenja.
– Ja voda pa ni ravno osvežujoča, je Jasna izkoristila tudi to priložnost, da bi se malo pritožila.
– Res ni mrzla, se je nasmejala Lea: Ampak meni to itak ustreza, ker sem tak zmrznjen tip, da bi rabila glih pol dneva da bi stopila noter če bi bila bolj mrzla.
Darja se je lenobno pretegnila in rekla:
– Mah, sam da je mokro. Ampak če zamenjam temo. Kaj bo z večerjo. A bomo kaj kuhale al gremo kam ven jest?
– Mislim, da se nobeni ne da ravno kuhat. Jaz sem za kako restavracijo. Sam se bomo mogle pozanimat če je sploh kaj tukaj, je predlagala Anja.
– Ni slaba ideja. Še prej bi bilo pa fajn, če bi šle v trgovino nabavit kaj za zajtrk. Bom šla kar k sosedom vprašat kaka je situacija glede trgovine in restavracije ali pa gostilne v tem kraju, sem se v debato vključila še jaz. Vstala sem in se sprehodila celih petnajst metrov desno in se pozanimala pri na terasi sedečih ljudeh.
Odšla sem v svojo sobo. Bila je starinsko opremljena. Podobno opremo ima babičina soba. Stara dvodelna omara, zakonska postelja, dve nočni omarici z vsake strani postelje in komoda z ogledalom, ki je že imelo tak starinski rjast videz. Okno, ki je bilo obrnjeno proti morju je bilo zastrto z zavesami in s težkimi lesenimi polkni. Zavese sem odgrnila, polkna odprla. Dih mi je skoraj zastal, odprl se mi je čudovit pogled na figo pred hišo, za njo na morje in na majhen pomol na katerem je stala svetilka. Morje se je čudovito svetilo.
A sem postala preveč sentimentalna ali kaj? Kar stala bi tam in gledala. Seveda sem naredila še eno fotko in ovekovečila ta lep trenutek miru, ki je tako velik kontrast pijanki in žuru, ki bo sledil ta večer na zabavi na plaži. Oboje mi je všeč.
– Hej Mirjam, lahko greš pod tuš jaz sem zaključila.
Med vrati sobe je stala moja cimra za teh par dni, Lea.
– Ma ne mi reč da si že zaključila? sem mislila, da imam čas še enkrat v vodo skočit, sem jo malo zbodla.
– Saj še nisem konc. Samo bom uvidevna in vas bom spustila naprej, da boste lahko vsaj sol sprale s sebe, mi je, smeje se, vrnila milo za drago Lea.
Približno ob pol devetih smo se zopet zbrale na terasi, z vodko, vinom in ostalimi alkoholnimi dobrotami na mizi. Zdaj pa nazdravit. Jaz enkrat, druge dvakrat, trikrat ... Dogovorile smo se, da bom jaz vozila. Tja in nazaj. Se pravi, da bom tudi manj pila, bolj ali manj samo tam. Tukaj pa ne.
– Nisem si tega dopusta tako predstavljala, ampak OK, kar je, je. Sebi še najbolj zaupam. Bi bilo pa vse veliko drugače, če bi imele apartma v mestu in bi se lahko z busom vozile na žur in nazaj. Joj Jasna in joj me, ker smo ji popustile!
Iz misli me je dregnila Anja, ki mi je natočila novo rundo pijače.
– Ej, jaz ne bom več. Ne smem.
– Boš pa tam oddelala razliko. Tole bom pa jaz spila, je rekla, pomežiknila in segla po kozarcu.
Skozi glavo mi je šlo, da je Anja popolnoma druga punca zdaj, ko smo ‘na dopustu’. Se je tudi ona malo odklopila. Bila je živahnejša, bolj nasmejana in za odtenek bolj zgovorna. In če v resnem življenju deluje na trenutke hladno in nedostopno, je delovala sedaj v neresnem življenju toplo, sproščeno in željno zabave. Vse smo bile že do konca zrihtane. Kljub vsemu smo kar hitre za skupino petih punc.
– A mislite da bo kej dobrega mesa tam? je bila Darja v mislih že na plaži pred diskotekami in pri udeležencih vsesplošne pijanke in žura.
– Ja po moje bo kar nekaj bolj ali manj privlačnih naravnih lepot šetalo tam okrog. Zadnjič mi je prijatelj pravil, da so bili z družbo tu, sam ni bil ravno navdušen, ker je bilo naravnih lepot ženskega spola premalo. Je reku, da je to bolj peder party, sem odgovorila.
– Potem je to za nas v redu. Vsaj izbiro bomo mele, je dodala Lea.
– Ja, pa veliko kandidatov za pijačo častit bomo imele. Moramo to malo izkoristi, je svoj karakter zopet pokazala Jasna.
– Ma, mene to sploh ne gane. Od teh piranj tam lahko sam kako neumnost fašeš. Ne sam plačano pijačo, Jasnica. Pa se ti sploh ni treba dol dat s kom, sem jo odbila v svojem stilu. Ugotavljati sem začela, da mi gre njeno razmišljanje vedno bolj na živce, tudi tisto, kar mi pred odhodom na morje ni šlo.
– Kakorkoli. Jaz mislim, da bom morala nekaj ujet, da bo večer pestrejši. Mislim da si zaslužim malo razvajanja po takem dnevu, je duhovičila Darja naprej. Ampak v tem je bilo tudi nekaj resnice.
– Za ponucat boš sigurno kaj našla, je v smehu komentirala Anja.
Debata je šla v tej smeri naprej. Če bi nas kdo poslušal bi se vprašal, kake šovinistične babe smo.
– Tebi pa ni do seksi moške družbe, mi je rekla Jasna in dodala: Jaz na nič pametnega ne naletim. Prej smo z Anjo srečale dva zgubljena tipčka, po videzu nič posebnega. Dve minuti, par besed in nama je častil pijačo. Potem smo pa rekle, da moramo iti.
– Ti pa znaš šparat. Sej ne, da se mi dečkoti ful smilijo, sam …
– No Darja, se je pač treba znajti.
Darja se je v odgovor samo nasmejala. Jaz se v debato sploh nisem vključila, da ne bi bruhnila še malo ognja.
– Če ste se nagledale prizora, vas vabim v avto in gremo v apartma. Spat al pa pit naprej! sem rekla in se nasmejala.
Tudi ostale so se zasmejale in se posedle v avto. Pozdravile smo fante in se odpeljale.
– Kako ste se imele? je vprašala Lea.
– Ni blo slabo. OK muska, dobra pijača in znosne cene, je podala poročilo Anja.
– Res je. Naplesala sem se. Napila tudi. Sam nobenega pametnega materiala za nadaljnje druženje nisem našla. Škoda edino, da nisem ujela nič pametnega. Prav na volji sem bila za malo zabave danes. Pa toliko tipov je bilo … je malo zajokala Darja.
– Ja nič pametnega za ponucat ni blo. Sam so pa radodarni. Vsi bi neki častili. Pol se pa sam pobereš in greš.
– Jasne ti boš enkrat fasala kej, je replicirala Lea in dodala: Meni je blo tudi kul, sam tisti tip me je fajn ob živce spravil.
Ker Anja in Jasna nista bili prisotni ob jeznem polivanju pijače po vsiljivem tipu, je Lea na kratko obnovila pripetljaj. Spet smo se smejale.
– Dobra si, ji je rekla Anja.
– Mirjam, kako je bilo pa tebi?
– OK. To ni ravno salsa parti ampak glede na družbo, sem pomežiknila in pokazala na njih - je še bolje.
Eden izmed mojih hobijev je namreč salsa.
– Ah ti in tvoja salsa. Ampak glavno da ti me odtehtamo salso, me je podražila Lea.
– To pa itak, sem odgovorila in v tem smo prišle pred našo hišo. Bile smo si enotne, da bi bilo dobro, da gremo vsaj za kako urico spat, preden začnemo nov dan, zato smo se odpravile direktno v postelje. V trenutku smo zaspale.
Ulegla sem se nastavila soncu in zaprla oči. Užitek! Medtem ko je moj urnik v vsakdanjem življenju natrpan z obveznostmi, faksom, službo …, uživam na dopustu, ki ga enačim z morjem, brezdelnostjo, brezskrbnostjo ... Uživam v tem, da mi ni treba misliti, koliko je ura, kdaj moram kaj urediti, kdaj naj jem, koga moram poklicati … Nič! Samo prepustim se toku. Vsaka stvar lahko počaka na trenutek, da se mi jo bo ljubilo opraviti. Jedla bom ko bom lačna, tudi če bo to jutri. Kuhala bom če se mi bo dalo, ker se tudi od sadja lahko prav lepo preživi kak dan. Telefon je lahko izključen, ker obveznosti lahko počakajo. In čas je le za informacijo, nič ni vezano nanj. To je to. Nekaj časa sem tako ležala, nato pa smo odšle v hišo. Na hitro smo se preoblekle in se nabasale v avto v katerem je bilo noro vroče. Morale bi ga pustiti nekaj minut odprtega, da se malo prezrači, a očitno smo bile preveč lačne. Odpeljale smo se. Sosednji kraj je bil le nekaj kilometrov oddaljen. Restavracijo ni bilo težko najti. Bila je velika, domača, čisto ob morju in z ogromno zunanjo teraso. Usedle smo se za mizo tik ob ograji terase, tako da smo imele nemoten pogled na morje. Čeprav je bilo precej ljudi, je k naši mizi kmalu prišlo mlado dekle, da bi vzela naročilo.
Povedale smo, kaj bi rade. Jasna je uspela prepričati Anjo, da sta skupaj naročili samo eno porcijo rižote z morskimi sadeži.
– Saj ne da imamo denarja za metanje, ampak pri hrani bi si pa lahko privoščila celo porcijo vsaj za kosilo, jima je rekla Darja.
– Če pa jaz nisem močno lačna. Ona bo pa lahko še kaj naročila, če ji to ne bo dovolj, je odgovorila Jasna.
Jaz sem si mislila: Seveda nisi zelo lačna, če pa v bližini nobene moške žrtve, ki bi jo uspela obrniti, tako da bi ti kosilo plačala.
Ostale smo naročile vsaka svojo porcijo. Jaz pico, Darja testenine, Lea pa ravno tako kot Jasna in Anja rižoto z morskimi sadeži. Hrano so postregli kar hitro. Bile smo že pošteno lačne in kar planile smo po hrani. Do zadnjega grižljaja skoraj nismo spregovorile. Bilo je okusno. Malo smo še poklepetale in naredile okviren plan za večer nato pa smo prosile za račun. Študentka (zdi se mi, da je to bila) je prinesla račun in ga diskretno pustila na mizi, da bi lahko pripravile denar, in odšla. Račun se nam je zdel nekoliko nizek. V roke ga je vzela Jasna. Nekaj časa ga je gledala nato pa izpod obrvi čez mizo šepnila Lei:
– Ej, pozabila je računati eno rižoto z morskimi sadeži. Fajn. Lahko plačamo pol pol tole eno. Eno polovico jaz in Anja, drugo pa ti. Kaj praviš?-
Sicer mirno in dobrovoljno bitje Lea je tokrat skoraj eksplodiralo:
– Sej ne morem verjet, da bi to naredila. Eno porcijo sem pojedla in to bom plačala. Poleg tega nimam srca, da bi moje neplačano kosilo plačala tale punca iz svojega žepa, samo zaradi tega, ker se je zmotila pri računanju. Jaz bom svojo rižoto plačala, ti pa kakor hočeš!
Tudi ostale so pogledale z začudenjem v Jasno. Vmešala se je Anja, ki je želela ohraniti mir:
– Dej Jasna, bomo lepo plačale svojo rižoto, da ne bo punca po koncu šihta nastradala.
Sicer nejevoljna, je Jasna pristala. Ker pa očitno ni mogla iz lastne kože je dodala:
– Kakor hočeš. Lahko bi bile tiho, sej ni naš problem, če ona ne zna računat.
V tem je prišla študentka, da bi vzela denar. Razložile smo ji, da je narobe računala in ji dale denar. Skoraj ni mogla verjet, da smo pošteno plačale. Vneto se nam je zahvaljevala in rekla, da je danes vedno več takih ljudi, ki bi ob taki napaki samo molčali.
– Ja česa ne poveš, tukaj je že ena taka, sem ironično pomislila in mislim, da nisem bila edina.
Punca se nam je še enkrat zahvalila, vzela denar in odšla od mize. Tudi me smo vstale in odšle. Nisem se mogla otresti misli na to kakšen egoist je Jasna. Ampak očitno res rabiš nekaj časa, da človeka malo bolje spoznaš. Da spoznaš kakšen je izpod fasade, ki si jo nadene vsako jutro preden stopi iz stanovanja.
Ni se mi ljubilo izgubljati časa v postelji. Vzela sem brisačo in knjigo ter se usedla k morju. Ko sem se ozrla proti hiši sem videla, da je Anja vseeno prišla ven. Očitno je bilo tudi njej bolj všeč zunaj kot v sobi. Usedla se je za mizo na terasi. Pridružila sem se ji. Na mizi je imela vodo in dva kozarca.
– A to si pa še zame pripravila? sem rekla in pokazala na kozarec.
– Sem vedla, da ne boš tam sedela, če boš videla, da sem jaz tukaj, je odgovorila in se zasmejala.
– Fajn je zunaj kajne.
– Ja super je. Čez dan lahko uživaš v vsaki sekundi, ki jo daje vzdušje na morju. Ponoči pa je nora zabava le nekaj minut stran. Kaj bi boljšega?
Nadaljevali sva debato o tem kje je katera preživela lanske počitnice in kako je bilo tam. Potem pa sva zaslišali:
– Hej punce, sto posto ste žejne. Sem videl, da ste prišle zgodaj zjutraj domov, se pravi da vas verjetno daje mačkasta žeja.
Ozrle sva se proti glasu. Med figo in apartmajem, katerega stena se je držala našega apartmaja je stal moški. Videti je bil star nekaj čez trideset. V rokah je držal dve plastenki vode
– Glej, glej soseda imamo, sem pomislila.
– Ni neke panike ampak če že nosiš …sem odgovorila, v mislih pa sem dodala: Kar prisedi, očitno ti je dolgčas, če si kar tako prišel.
Kot bi mi brala misli, je rekel, takoj ko se je usedel na klop poleg Anje:
– Vaš sosed sem. Prišel sem včeraj zvečer in mi je kar malo dolgčas glede na to, da sem prišel brez svoje ekipe. Ste samo ve tukaj ali vas je več?
– Še tri punce so z nami. Spijo, je bila kratka Anja.
– Pet bejb. Opa.
Očitno je bil nad številom navdušen.
– Greste zvečer kaj proti klubom na plaži?
– Ja itak, kam pa. Drugače pa, jaz sem Anja in ona je Mirjam. Kdo si pa ti?
– Jaz sem Denis. Ravno se vračam s službene poti pa sem si rekel, da se ustavim za nekaj dni nekje na obali, na kakem otoku, da se malo sprostim.
V tem so prišle še ostale punce ven. Ko smo jim razložile situacijo in ko je bilo predstavljanje mimo, je Denis nadaljeval:
– Komaj sem našel tale apartma. Najprej mi ga sploh niso hoteli dat, ker sem sam. Sam so se premislili ko sem jim zagotovil, da finance niso problem in da lahko plačam kolikor pač hočejo imet.
– Me smo imele tudi težave, da smo našle tale apartma. Ampak na srečo se je v redu izšlo, se je oglasila Darja.
– S čim se pa ukvarjaš? je zanimalo Jasno.
– Vodim svoji dve podjetji. Posla je veliko, denarja pa tudi temu primerno. Jaz vedno pravim, da ni važno kaj se dela, važno je da je vedno dovolj keša, je bil sicer nazoren a niti najmanj konkreten on.
– Poleg tega pa velika večina žensk išče prikritega ali očitnega sponzorja. Briga jih lastna samostojnost, važno je, da je vreča polna. In jaz s tem nimam težav.
Tip je bil malo samovšečen in glede na to, da očitno ni imel ravno finančne stiske, je bil prepričan, da s tem ni nič narobe.
– Motiš se. Samostojnost, predvsem ekonomska samostojnost, ženske je zelo pomembna, se je oglasila Jasna. Ravno ona, ki zna zelo dobro izkoristiti tujo denarnico, medtem ko svojo raje pozabi doma. Vse smo jo pogledale, jaz pa sem skoraj počila od smeha. Tudi Darja je bila blizu.
Kot bi imel zopet jasnovidni preblisk, je rekel:
– Daj, samo povej mi, a ni elegantno če greš ven in dobro izkoristiš pravilo, da moški plača vse? Ali pa če te tvoj moški preseneti s takimi ali drugačnimi darili?
Gledal je neposredno v Jasno. Ona mu je vračala pogled a komentirala ni nič, samo nasmehnila se mu je. Seveda, sama sebi pa že ne more tako očitno v skledo pljuvat.
Sledila je razprava o tem kako emancipirane so dejansko ženske in kaka naj bi bila vloga moškega v tej zgodbi. Tip je bil očiten primer moškega polnega denarja, ki je bil vajen, da denar uredi in kupi res vse. Zdelo se je, da je tudi pri nas naletel na plodna tla, vsaj glede na to, kako se je Jasnino obnašanje spremenilo odkar je povedal, da je lastnik dveh podjetij in glede na to koliko pozornosti mu je namenila.
Se bo nadaljevalo v naslednji številki
