APATIJA

Na istoku Nemačke, nedaleko od granice sa Poljskom, u Eisenhutenstadtu, boravio sam te jeseni u logoru za azilante. Dok sam još imao svežine i volje da »promenim svoju sudbinu«, zapisao sam u svome dnevniku:

»Posmatram figuru tamnoputog ćoveka koji od ranog jutra sedi na ivici goleme i uznemirujuće ružne betonske kocke. Glavom uvučenom medju ramenima, čitavim torzom klonuv na dole, šakama ispruženih ruku opret o kolena zuri nekamo u tlo izmedju stopala.

Po sugestivnoj snazi poredio sam ga sa Rodenovom skulpturom Mislilac!

Vrlo je moguće nazreti model novoj skulpturi čoveka na zalasku milenijuma kojega bi mogli nazvati – Apatija.«

Taj zatočenik jednako kao što sam to bio i ja, pod mojim prozorom, na praznoj žardinjeri ostajao bi satima posle doručka u nepromenjenom položaju, gotovo nepokretan, do ručka. Onda, svakoga dana iznova. Kao spomenik udesima miliona bezimenih »nedokumentovanih« ljudi, azilanata, emigranata i apatrida koji su tumarali duž uporednika i meridijana, bežeći od ratova, diktatura i gladi, prizivajući šaku milosti administracija zemalja u koje su uspeli da se ukrcaju na kratko. Ne shvatajući da su samo promenili kavez.

Svima koji su, visokim trostrukim namotajima bodljikave žice odeljeni od civilizovanog, demokratskog sveta, medju zgradama sazdanih mrkim ciglama, bivšim kasarnama nacističkih soldata, po utabanim stazama na zemlji dvorišta Asylheima, vukli nogama otežalim pod teretom nevidljivih negvi.

Hordama naroda, prognanika, brodolomnika egzistencije, koji urlaju i masu bespomoćno za slobodom, dostojnijim životom, koji će proći mimo njih i pred očima im zaći iza horizonta.

Prepustivši, prvom golemom talasu da ih skupa sa njihovim nadama i snovima porine natrag u nepojamne dubine anonimnih sudbina, neispričanih povesti, nepostojanja.

APATRID

Kao da ničeg zajedničkog nemam sa ovim gradom. Niti sa onim koga sam napustio niti sa onim u koga tek kanim otići. Kao da nečeg postojano zajedničkog nisam imao sa svim ljudima koje sam do sada ovde upoznao. Kao da malo zajedničkog imam sa samim sobom i ovim filmom kojega posmatram a koji se naziva »Moj život u izgnanstvu«. Jer moje telo boravi zatočeno u portirnici neizlečivoj od prašine, u limenom sanduku gradskog prevoza, u grob-sobićcima iznajmljenim za spavanje žmurenje i sanjarije. Tako zazidan sobom ja sam, u egzilu, kao na teškoj robiji, ispaštao svoje postojanje.

Bez ljubavi, bez prijatelja, rodbine, sa uprogramiranom mržnjom i neprijateljstvom prema sebi. Sebemrz. Kad ne umišljam da sam bolestan, pohode me strahovi; najposle, stane me daviti tuga te se panično laćam trebnika. Pokušavam da se vežem za kakvo prijatno sećanje i osećanje, reć, miris, zvuk. U časovima izmedju tih, živim i dišem krišom kao da kradem vazduh kojega nisam dostojan.

Izgnanstvo je moja sudbina. Ponekad osećam nezdravo uvećanu, gotovo materijalizovanu netrpeljivost prema zatećenom svetu.

BIBLIOLEKAR

Bio je poznat svojom nesvakidašnjom metodom da pacijentima prilikom prvog intervjua preporuči obaveznu lektiru po vlastitom izboru. Probrane knjige koje bi, nazovimo ga bibliolekar, odabirao saobrazno simptomima i nelagodi koje su mu pacijetni ispovedali prilikom vizite njegovoj ordinaciji, pravilnije rečeno, golemoj kućnoj biblioteci.

Uprkos zlonamernim došaptavanjima o njegovoj jurodivosti i nadrilekarstvu nema toga ko njegov način nije prihvatio jer je bio na glasu kao nepogrešivi dijagnostičar.

Značajnog iskustva i istinski znalac svoje profesije, kako bi bio siguran da će mu svaki pacijent predložene knjige doista pažljivo iščitati, zahtevao je od njih da u kakvu beležnicu obavezno ispisuju citate, rečenice, pasuse, koji bi ih posebno zanimali, kao i beleške intimnih misaonih i emotivnih reakcija.

Citirao je Karlajla:

»Nikakva magična ruka nije čudnovatija od knjige. Sve što je čovečanstvo učinilo, mislilo, zadobilo ili bilo, sve to leži magički očuvano na listovima knjiga!«

Za drugog susreta, pomno bi analizovao svesku zapisa pacijenata i na osnovu svojih zapažanja nazreo početnu prirodu i karakter bolesti, preporučio mešavinu čajeva i način ishrane, ali sada uz novi korpus knjiga sa jednakom sugestijom kao i prvog puta.

Sve bi se isto ponovilo još jedared, i nakon toga, on bi volšebno izveo nepogresivu analizu, šta je prouzrokovalo stvaranje uslova za bolest kojoj je postavio filigranski preciznu dijagnozu, kompletnu kliničku sliku. Tek tada se moglo započeti terapijom, tinkturama i smesama izradjenim isključivo njegovom rukom. Na isti način znao je i zdravima da prognozira predispoziciju za oboljenja grudi, kostiju, nerava i srca kao i sklonost ka samoubistvu.

Nije se priklonio, potpuno je napustio medikamentoznu metodu lečenja od kako je prozreo da su upozorenja na mnogim uputstvima za upotrebu lekova, izmedju ostalog, izričito nalagala njihovo odlaganje na suva i tamna mesta.

Po njegovim uverenjima, otklanjanje leka od svetlosti bilo je očit dokaz njihovog demonskog porekla. To što bi mu iz bočica u rukama ponekad poispadale pilule pripisivao je minimalnim intervencijama Andjela Čuvara. Budući da se najpre starao o duševnom stanju pacijenata, na mesinganoj pločici iznad svog imena dao je izgravirati natpis »RADIONICA DUŠE«.

»Bolest je posledica napada slobodno lebdećih entiteta, demona koji su neuništivi, govorio je pacijentima od poverenja. Taj entitet je iz kosmičkih dubina pronašao utočište na ovoj planeti. On prelazi sa jednog tela na drugo sa lakoćom i mi smo za njega zemaljske kapsule koje rado pohodi i kojima se hrani. On prebiva u raznim organima … epidemije su inflacije bolesti u vreme njihova mresta. Valja se posebno čuvati prilikom orgazma kada je čovek otvoren po svim čakrama, a to su velika vrata za njih. Dok čovek i žena vode ljubav, oni luče plavićastu svetlost koja je šapat andjela, hrana i radost kosmosu. Medjutim kad ljudi bludniče i vode nezakoniti, goli seks, jer površno parenje ne može da angažuje više od čula, to slabi njihove organizme i imunitet, te ih napadaju i ulaze u njih virusi lovaca na duše, oni lako obole, poremete umom, mogu i umreti.«

Gde je loša strana moralnosti, gde god se igra seksom i drogama, ukazivao je na opasnost. Izbegavati samostimulaciju generativnih organa, napominjao je, jer energija odlazi u prostor bez povratka.

U svakodnevnom životu nudio je lek u disciplini i čistoti, lek u estetskom, edukativnom i moralnom vaspitavanju čoveka, nošenju odeće od prirodnih materijala, u basmama, zamišljanju pozitivnih reči i slika, naročito izgovaranju molitvi u sebi, prekrstanju gornjih i donjih udova, prekrivanju pupka, zatvaranjem energetskog kola. »Tada zlo ne može mnogo nauditi«.

ČOVEK KOJI IŠČEZAVA

»Ja sam ubedjen da sa glava svih teških i dubokih stvorenja, kao sto su Platon, Pir, Djasvo, Jupiter, Dante, itd, uvek odilazi neka poluvidljiva para dok oni misle neke duboke misli.

Dok sam sastavljao jednu malu raspravu o večnosti, ja sam iz radoznalosti postavio ogledalo preda se i nije mnogo prošlo, a ja sam video kako se u njemu ogleda neko neobično vijuganje i talasanje iznad moje glave.«

Herman Melvil, »Mobi Dik«

Bio je čovek rasute pažnje, svakad naoko odsutan. Umeo je toliko duboko da se zamisli da bi pritom jednostavno iščezao. U toku pozorišne predstave, tokom podnevne šetnje, usred razgovora, pušeći, slušajući muziku, gledajući televizor. Verovao je snovima i oduševljavao se njihovom nestvarnom lepotom te je noću nestajao iz kreveta.

Dokle bi ga držala nekakva svežina i volja da podnosi okolni svet bio je sa svojima i mnogi svedoče da su ga videli. Osim najbližih drugi mu nisu znali pravog imena. Retka fotografija sačuvala mu je lik. Bilo je dana kada je iščezavao više puta ustopice.

Niko nije mogao kamerom da osvedoči njegovo nestajanje. Badava su mu stavljali kamen u ruku i noge vezivali za stolicu. Čudo je bilo neuhvatljivo. Oni koji su opipavali vazduh iznad mesta na kome je netom sedeo uzalud su prstima češljali prazninu.

Bolest, govorili su, slična napadima epilepsije ili fuge.

Čuveni psihijatar napisao je opsežnu studiju o Kriptomneziji.

Vračajući se iz, samo njemu znanih prostora, iznenada bi se niotkuda pojavila vrtlozna magla, svetlucavo vibriranje stalo bi oblikovati mušku siluetu dok se učvrščivao trup, glava i sve ostalo. Na mestu gde je par trenutaka pre bio prazan prostor, već bi stajao on.

Neki put bi mu utrnula noga po povratku ili bi ushičen umeo da kaže:

»Kako ste mi svi poznati… ovo mesto kao da sam već vise puta video, ili sam ga, može biti sanjao.«

Umeo je da izgovori čudesno lepe i mudre rečenice; jednom je, sećaju se, kazao MUTAD! Ova reč je do danas predmet multilingvističkih istraživanja.

Postavili su mu nekoliko rutinskih pitanja o njegovom usudu. Da li je svestan trenutka kad iščezava? Gde prebiva čitavo to vreme i zna li gde će se i kada iznova projaviti?

Veruje li u snagu molitava? Šta sanja na ovom svetu? Boli li ga čitav taj proces svaki put?

Kad iščezne boravi li u nevidu i nečuju, ostaje li u njemu ičeg od ljudskih atributa, sluh, vid, moć rasudjivanja? Sa kime tamo prebiva, o čemu razgovara, da li se seća predela?

Šta ako mu se dogodi kakva neprilika dok je tamo, nedajbože da umre?

Kako će ovde to moći saznati? Smeju li nadležni, u tom slučaju, njegovo ime upisati u knjigu mrtvih uz bojazan, da bi se on odonud iznenada mogao vratiti?

Prošarao ih je pogledom zamagljenih očiju poput mrtve ribe i duboko uzdahnuo:

»Znate, kad god sam u životu morao nešto značajno da kažem…« zaustio je, zamislio se i počeo da dematerijalizuje.

KAVEZ

Suviše si pažljiv i učtiv prema meni. Ali ja se ipak u ovom trenutku radije odlučujem na bezuslovnu samoću. Ne iz »stvaralačkih potreba«, no pre iz osećanja stida. Stid me je vlastitog kukavičluka. Tarem se još ovlaš o život, ali je na meni fosfor omalio tako da nikakvu vatru ne mogu da proizvedem. Vatru, neku vrstu ličnog plamena i svetlosti koja bi potvrdila prisustvo božje u mome biću. Naprotiv strahujem da je previše blizu led saznanja da je čitav moj neveliki trud svih ovih godina bio uzaludan, puka danguba, jedna ordinarna laž.

Sada sa gorčinom sumnjam u takozvane »literarne zanose«.

Na ovo mesto nezavidno, na ovaj pusti kamen dospeva svako ko na stihiji svojih osećanja putuje životom. Stid me je dakle pred tobom, pred čitavim svetom, da mi, u očima, ne ugledate zastrašujuću prazninu. Obestrašćen sam, nemam nikakvih želja, sem da izidjem odavde, strmoglavljen u kavez skeleta i kože, u život kao u prinudno boravište iz koga svaki dan provirujem u nadi da će me se nekada neko setiti, jednoga dana doći mi u posetu, pružiti ruku i šapatom kazati: – De, dobro je, idemo sada kući…

MANSARDA

Svih ovih dana boravka na mansardi u kancelariji nekadašnje organizacije iz Nikaragve, držim uključen radio. Teško mi pada tišina. Čitave noći dok spavam ili mi se ćini da spavam prevrčući se sa jednog boka na drugi po neudobnom ležaju na rasklapanje kojega mi je ustupio prijatelj slusšam multikulti program, brazilsku, špansku i drugu muziku doseljenika. Ponekad mi se zvuci melodije umešaju u snove i proizvode paradoksalne, groteskne slike. Medjutim radio tokom dana emituje vesti, političke komentare i stanje na autoputevima. Nedovoljno poznavanje jezika me štiti od te preteranosti. I ovde su, verujem, govorni segmenti radio programa, kao i drugde inflacija reči i deflacija smisla.

Muzika, samo muzika. Potreban mi je njen zvučni parfem da dezodoriše vonj ustajalosti svakodnevlja. Samo povremeno glas spikera kao neophodnu uobrazilju da nisam sam.

Golema okna prozora nastanjuje krošnja jalove višnje kojoj su listovi i cvet i plod.

Larmom automobila, smenom policijskih i bolničkih sirena, zvonjavom gradskih zvonika, oglašava se grad.

Noću ova uska dvospratnica deluje avetinjski pusto. U mrklini zavojitog stepeništa se ništa ne vidi niti čuje.

Tada sam upućen na sebe i svoje misli koje se bez kontrole smenjuju. Ni jednu ne zadržavam duže u glavi. Ali to je kao u bolesna čoveka koji se plaši da zažmuri jer mu um projektuje zastrašujuće i morbidne slike. Tada se laćam duševnokorisnih knjiga koje blagotvorno deluju na usijane nerve.

Ponekad se istuširam, ponekad obrijem bradu koja, već uveliko prošarana ostrim sedim dlakama, deluje veoma neugledno na mome, podočnjacima i trpljenjem, pogužvanom licu.

To lice je odavno jedino sa kojim se nerado susrećem u ogledalu toaleta odlazeći da se pomokrim. Neprijatno mi je pred očevidnošću mog starenja i duševnog propadanja.

Naročito me je strah od izraza u mojim očima koji je uvek na ivici plača i poziva u pomoć.

Preko dana bavim se uzaludnim radnjama. Pregledam stare rukopise, pišem dnevnik, cepam i gužvam nepotrebne papire. Danas sam opazio nečist na ramu fotografije Heinricha Bölla koju držim na radnom stolu i tarući je rukavom, glancajući pozlaćeni okvir, prisetih se Aladina i njegove čarobne lampe dovodeći u analogiju to trljanje kao prizivanje duha velikog pisca i dragog čoveka čija bi mi velikodušnost, mudrost i čovekoljublje sada bili tako, tako potrebni.

LAKU NOĆ

Pred prvi mrak kad se podmire kućni poslovi i stiša groznica dana na uviru, u dvoristu, u bašti, na drveće i cveće, na poleglu travu spuštaju se senke i podižu mirisi.

Kroz otškrinute prozore osećamo strujanje hladnoće i retki zvukovi krupnjaju u tišini.

Ležimo već, svak u svome krevetu.

Majka poslednja nakon kolenopreklone molitve pred ikonom bogorodice.

Gledamo kako iz šporeta, odsjaji plamenova ližu tavanicu.

Iz mrkocrvenog rama, iza vratanca, pucketaju varnice i pogde ispada žar kojega otac, opljunuv troprstje, hitro vraća natrag u ložište.

Na limun žutom patosu, ostaju progoretine, crne rupe kao ugasene zvezde.

Izgovaramo redom »Laku noć« jedni drugima kao da se rastajemo na kratko, kao da ćemo nekamo, svak svojim putem.

I sve najednom biva gluvo.

Obuzima me prijatna jeza da ću i ove noći jezditi volšebnim lavirintima snova.

Ali se bojim gustog mraka i samoće u ogromnom gvozdenom krevetu.

Osluškujem kako pucketa nameštaj i sleže kuća u temelj. Pokoji udaljeni lavež.

Pišti strujanje krvi u ušima. Šapatom se otac i majka razgovore. Pomislim na njihovu smrt.

Deda je rekao da je svaki čovek smrtan i kratkovek. Šta ću bez oca i majke?

Ćutke se zatresem gutajući plač da se ne odam, držeći se čvrsto rukama za rub teškog jorgana iz koga samo nosem provirujem, da ne potonem, pre nego što me ugasi san, u mutnu gamu tuge kojom sam darovan rodjenjem.

Da li čovek kad umire kaže laku noć?

POSLEDNJE REČI

Lovac na mrlje i neurednosti. Ovlaživ jezikom prste, brižljivo je uklanjao mrve, papiriće i svaku nečist sa poda. Prelazio prstima preko politure namestaja po sobama, pomno razgledao vrh jagodica ne bi li zatekao tragove prašine. Trljao masne omaglice sa glatkih površina, brisao već obrisano, pospremao posudje sa stola, razbacanu odeču sa stolica, sakupljao čarape i donji veš zaturene pod krevetom, sudoperu polirao sundjerom, iznova preslagao odeču u plakaru, na kvadrat pakovao ručnike u umivaonici.

Menjao pepeljare nakon samo jedne popušene cigarete, po veličini postrojavao obuću u predsoblju.

Ostavljao je svake noći nezaključanu kapiju, krilo prozora otvorenim, svetla da gore do zore. Spavao sa telefonom pod jastukom, uz tihu muziku i nekoliko raskriljenih knjiga na podu pored kreveta. Jednoga jutra dok je ispijao šoljicu kafe, prinudio je sebe da ustane i premesti košulje na štriku, spajajući im rukave štipaljkom, jer mu se učinilo da više tako predaleko na polupraznoj žici, jedna od druge…

To sam nekako i mogao podneti, bile su prve reči kojima je dočekao suprugu iz porodilišta kad im se rodila kćer: da rodiš nešto što je istopolno s tobom. .

Ne bih mogao ni zamisliti da je muško biće moglo da pronese svoj polni organ kroz tvoju vaginu.

Šta da sam zanela muško? uzvratila mu je.

Tada bi naš sin morao biti rodjen carskim rezom!

Na samrti, dok je sedela kraj njegove postelje, uzeo je za ruku kao da traži oproštaj.

Blago se nagnula. U roptaju, otimajući vazduh, prošaptao je:

– Viri ti dlaka iz nosa – …

SPAS U POGREBNOM ZAVODU

Prvi put se nalazim u ovoj bolnici nakon pretećeg kolapsa koji me spopao usred dana, kada sam uz napor volje uspeo da parkiram i zaključam bicikl. Koračao sam nestabilno ka glavnoj ulici, jer sam zamisljao da me ako padnem u ovoj vukojebini kojom je vodila biciklistička staza, niko neće primetiti.

Vodjen, dakle nagonom za životom, dospeh do neposredne blizine Neusser straße. Kad mi je već žestoko pozlilo i kad sam počeo gubiti tlo pod nogama zamolio sam za pomoć par prolaznika koji su, neosvrčući se ubrzano napustili »mesto dogadjaja«. Potom jednoga od radnika gradske čistoće, koji je upravo, preko puta utovarivao kontejnere sa smećem u veliki kamion. Odmahnuo je rukom, »To se mene ne tiče«.

Krajnjim naporom, u panici, pozvonih na prva vrata iza mojih ledja. Ništa. Pozvonih još jednom, dugo. Otvara mi žena kojoj na engleskom jeziku zatražih pomoć.

Uvela me je u kancelariju, postavila na stolicu, poslužila čašom vode, i pozvala Rettungdienst.

Boreći se za vazduh, osvrnuvši se okolo, uvideh da se nalazim u prostorijama pogrebnog zavoda.

VOLGA

Doputovala je juće u posetu. Nije htela ni kafu. Samo što je odložila stvari i počešljala se, rekla je, izlazi napolje. Hoću da uronim u ovaj grad. Hoću da vidim sve, da kradem očima. Znala je neporedivo više od mene, ona koja je prvi put u Wienu. Ali pratio sam je kao sliku iz zaboravljenih snova koji minuše kroz moj život, koji me do danas progone snagom odsustva. Kasajući pored nje ja sam se osećao gostom. Ti si neizlećivi pečinski čovek, kazala mi je, i neizlećiv od kafana, kada sam gotovo spao s nogu zamolio da svratimo na čašu crnog vina. Završili smo duboko u noć u kafani. Ni rečju nismo spomenuli razvod.

Vračajući se kući, na stepeništu, kajao sam se što te večeri kao i uvek, nisam, kada je trebalo uspeo izgovoriti ono jedino što je trebalo. Što nisam kazao ono što mi je tada, tokom dugog noćnog razgovora bilo najvažnije, daleko važnije od svega što sam kao u bunilo izgovarao. Da mi je žao, ovde u pupku, u središnjem delu moga tela i bića …

Probudio sam se rano i u polumraku pre rasvitka ugledao je kako raspušteno, nagih butina, provirelih ispod pokrivaca, spava čvrstim snom. Prekrio sam njenu nagost i poljubio je u obraz. Nasmešila se u snu, promeškoljila i prebacila mi ruku preko grudi. Poljubio sam je kao što ljubim svoju decu. I ona se isto tako, dečije nasmešila. Osetio sam prazninu u duši. Ranojutarnji nespokoj. Munjevit, duboki uvid da sam svoju sreću sa ovom ženom zauvek izgubio. Isti onaj osećaj beznadja koji me ume dići iza sna, samog u mraku sobe, ili me stane opsedati ujutru kada se probudim samome sebi tudj, sam i pust.

I opet tuga. Čitavog života samo tuga.

Ostajem tako dugo u mračno praskozorje, naslonjen na zid, nastavljajući da je posmatram dok spava držeći svoju toplu ruku u mojoj. Može biti da tako, sedeći zaspim, kao odocneli putnik bez sna, kojega svakoga časa trza cimanje praznog vagona u koji se smestio ne znajući ni kamo, ni do kada, bez želja, bez snova, bez odredišta.

I

Pesnik želi, da bi bile stvari resnične.
Včasih se vrača k travam, drevesom in oblakom,
ki plujejo po nebu nad hribi in dolinami, in
včasih tudi spozna, da se mu narcise,
ki stresajo svoje glavice, plešoč v vetru,
posmehujejo. Ostaja le spomin na resnico,
ki je merilo navideznosti sveta. Edina resnica tedaj
je zavest o začasni navideznosti, je spomin
na tisto, kar dela svet, pa veliko manj od same resnice,
obarvan in otipljiv. In tako pesnik sede k albumu
svojih spominov, k rojstni knjigi stvari in dogodkov ter
lista nazaj do spočetja vsega, kar je.

II

Vsakogar žeja po pristnem vinu v velikih glinenih vrčih
iz Kane Galilejske. Zato morda uvidi, da se Bit raduje
človeškega veselja preprostih in uporabi svojo moč,
da mu (po kislici življenja) natoči nektarja, pravega opoja,
katerega pijanost je treznost, sladka treznost vsega,
kar je. Medtem pa farizeji v Jarušalaimu rijejo po
jurističnih zablodah, ki so gangliji neresničnosti samo zato,
ker jim ni bila dana, Bog že ve zakaj, preprosta milost
spoznanja.

III

Zavedli so jih neštevilni opravki, pospravljanje
premičnin in vzdrževanje nepremičnin,
pa so ostali pritikline pritiklin celo ob Sobotah,
kadar zavijejo po kamnitih stopnicah v svetlo shodnico.

IV

Tako neresnična je pojmljivost sveta,
da mi ostane samo domotožje po tistem,
kar sem enkrat doživel in doumel. In če je v tem
moja molitev, potem pojem, da bi dvakrat molil.

V

Ker je duh močnejši od videza, od stvari,
vzame v roke pesem, da bi svetu vrnil resničnost:
veje nad krutimi senožetmi miru in vojne,
nad tako imenovano zgodovino in nad bučnim
prerekanjem ljudstev,
nad smrtmi v imenu ničesar,
nad vlomi, požigi, posilstvi in umori,
nad nerazumljivo podlostjo razrvane medčloveškosti,
nad znamenji časa, ki do nerazspoznavnosti zastirajo
večnost.

VI

Že dolgo je tega, kar je duh prišel do dna svoje
bolečine, do točke, v kateri je telo samo še drhteči zdriz,
minljivost spomina na drugo minljivost in tako naprej od
ene ge neracije do stote in stoprve. Toda telesnost razprostrta
v žalost brezpogojne predaje, hrustanec, ki se upogne
v poklek, to še malo ni dovolj. Že dolgo je tega, kar je
brezsmiselnost
postala protislovje in absurd in tako telo kot njegov um
vztrajata in se zjutraj z naporom volje dvigneta in
gresta na delo. Še huje mora biti, da bi bilo potem bolje.

VII

Vidim torej med temi znamenji časa kak povešen pogled
v čistem izrezu oči in vem, da je lepota; spomnim se nekega
kaligrafa v Pekingu in kako mi je zavil svojo mojstrovino,
in vem, da je dobrota; spomnim se točke, čisto določno,
v kateri se lepota in dobrota srečata z modrostjo, pravičnostjo.

VIII

Ta točka je neskončnost enega samega trenutka, ki traja
večno in zaobsega vse, ker je vseobsežna, ta točka je
resnica o vsem in torej tudi o sebi sami, ker zunaj nje ni
ničesar, kar bi bilo res. Vse, kar je res, je v njej in
je zaobseženo in celostno in je vse. In um je ne doume, ker
je on v njej in ne ona v njem in je zato manjši od nje in
je zato samo v njej doma.

IX

Ta vseobseženost te celostnostne celote, znotraj katere
je vse in od katere se nič ne more dokončno odtujiti, je
resnica o stvari. Ni je mogoče pozabiti, mogoče pa se je
odvreči od nje in očitno (od tod vse težave) je mogoče ne
znati po njej hrepeneti in ne vedeti, da je ljubezen med
ljudmi njen edini približek in edini tempelj. Vse je
od te celote sposojeno, vsa resničnost je z njo pogojena,
ker je resnična samo preko nje in v njej in vse, kar ni
rečeno v zaobseženosti te celote, je neresnica, ki zavaja
k nepremišljeni predrznosti. In misel je ne obseže, dobrota
pa jo povzema v majhnih stvareh in v velikih žrtvah. In
življenje, ki ga živimo, ni nič drugega kot njena dinamika,
povzeta v milijardah različic.

X

To, pravi duh in o tem ni dvoma, je to. Če kdo želi do celote,
tega ne bo razumel in ne doumel. V celoti sodelujemo
tako, da jo oponašamo. Oponašamo jo tako, da smo celostni,
celostna mandala naših življenj pa je povzeta v nagnjenju
do drugih, kajti šele skupaj smo del te celote.

XI

Pesnik želi, da bi bile stvari resnične. Resnica je celota.

XII

In pesem je ta celota.

Sergeju Sergejeviču Prokofjevu

ČAKANJE 1

Bolečina, stiska, tesnoba,
neugodje, strah
so čuti,
da sem. Sem
mora boleti
mora se bati
brez upanja čakati
gledati v veliko belo uro
s črnimi kazalci
na bolnišničnem hodniku
šele takrat dojamem,
da čakanje
upočasnjuje čas.
V čakanju
sem nestrpen, živčen, siten
in do drugih šibek in slab.
Čakanje je čas,
ki ga hočem izničiti.
A ko čakanje
mine,
se mi zdi,
da se je čas tiho in neopazno iztekel,
kakor življenje,
ki sestoji
iz neštetih čakanj.
Nič se ne zgodi,
le čakanje.
Sedaj čakam smrt
in si brezupno želim,
da se čakanje podaljša čim dlje.
Čemeren, samoten,
tesnoben in bolan,
nesrečen v ljubezni
kot sem
čutim življenje,
čutim,
da sem.

24.-25. februarja 2010

ČAKANJE 2

Sam
Sem
Sem
Sam

Čakam

S čakanjem si jemljem bežen čas
z nebes
da pobegnem od vednosti
o smrti

Rad bi čas postavil v obratno smer
kot je senca na sončni uri
Vendar ne gre
Čas pač časi k svojem prihodnjem koncu

Velika noč 2010

¹Gre za dve sadomazohistični psevdo-refleksivni, tečni in pravzaprav anti-pesmi po moji siceršnji poetiki. Pesmi posvečam Sergeju Sergejeviču Prokofjevu (1891-1953), enemu največjih ruskih skladateljev in pianistov. Med oktobrsko revolucijo l. 1918 je odšel najprej v ZDA, potem pa v Zahodno Evropo. V ZDA je bil uspešnejši od njega Sergej Rahman’inov, v Franciji pa nikakor ni mogel doseči slave Igorja Stravinskega. V tujini ga je mučilo domotožje. Leta 1934 je v domovini padel v nemilost Dmitrij Šostakovič in se je leta 1936 vrnil Prokofjev v domovino, kjer so ga potrebovali iz propagandnih razlogov. Čeprav so mu ob vrnitvi obljubili svobodo potovanj, so mu leta 1938 odvzeli potni list in mu tako preprečili turneje po tujini. Velja za predstavnika radikalno modernega neoklasicističnega sloga v ruski glasbi. Najbolj znan je po baletu Romeo in Julija, operi Zaljubljen v tri oranže in glasbeni pravljici Peter in volk, jaz pa tukaj imam v mislih njegov samospev Čisto sam sem!

MILAN KUNDERA: DRUGI ZVEZEK SMEŠNIH LJUBEZNI
Milan Kundera: DRUHÝ SEŠIT SMĔŠNÝCH LÁSEK, Čs. spisovatel, Praha 1965

Če smo ob prvih »Smešnih ljubeznih« prišli poleg drugega do sklepa, da so vse tri zgodbe, katerih akter in pripovednik je njihova osrednja smešna figura, pravzaprav prigode o izgubljenih iluzijah, erotičnih in drugih, potem ob novem zvezku ugotavljamo, da tri nove smešne ljubezni rušijo iluzije kar naprej, vendar njihova izguba ni več omejena na akterja in pripovednika – čeprav je v dveh izmed zgodb ohranil Kundera več ali manj to obliko pripovedi – ni več individualna, ampak vse bolj vsečloveška. Morda je prav zato v prvi povesti pripovednik le še soudeleženec akcije, v drugi žrtev personificirane Usode, v tretji pa je povzel besedo že avtor Kundera sam.

Sicer pa, ali je ljubezen sploh mogoča brez iluzij? Le za hipec se Kundera v prvi prozi ustavi ob srečnem zakonu glavnega akterja, le za hipec nam prikliče sliko njegove doma čakajoče žene, vendar je dovolj, da se zavemo vse banalnosti njune sreče – vsaj tako sem Kunderov tekst razumel. Banalnost prigod je sploh ena od značilnosti drugega zvezka, banalnost, ki se je avtor zanjo namenoma odločil, jo posvetil in povišal na dokazno gradivo, na katerem sloni tako fabula kot filozofija zgodbe. Češka kritika je celo trdila, da je Kundera hotel pokazati, kako je mogoče iz kiča napraviti dobro literaturo. No, take supozicije post festum nikamor ne vodijo. Mene osebno zanima le avtorjev deklarirani namen, in le toliko, kolikor se mu ga je posrečilo realizirati. Menim, da imajo vse banalnosti v prigodah drugačno funkcijo, predvsem zato, ker jim akterji prigod pripisujejo tako odločino in važno vlogo. Prav v tej diskrepanci je skrita, vsaj deloma, smešnost teh novih »Smešnih ljubezni«.

Bolj splošno veljavno morali teh zgodb odgovarja tudi karakterizacija nastopajočih. Pripovednik prve prigode je sicer umetnostni zgodovinar, o glavnem akterju pa lahko le sklepamo, da je intelektualec, ker pa je potrebno le to, da bi na neki določeni ravni igral svojo vlogo. V drugi povesti je akter in pripovednik zdravnik, toda o resničnem spiritusu agensu vemo le, da je bivši študent medicine. Ta surrealistični glasnik življenjskih neprijetnosti ne potrebuje bližje specifikacije. V tretji prozi je ljubavni par očitno namenoma brez karakteristike. O njem vemo le, da veliko službeno potuje (ta podatek je potreben zaradi zapleta), o njej le, da ima naporno delo in veliko nadur.

Sicer se pa tega komaj zavemo, komaj opazimo, da je v tretji zgodbi avtor Kundera tudi pripovednik. Doživeto pripoved je nadomestil povsod prisotni avtor z vse videčimi očmi; zato je več popisa, fabula zahteva, da nam avtor popiše psihične učinke in posledice igre, ki se ji je par podvrgel. In to, kar je doslej bilo le latentno, postane povsem očitno: Kundera se igra psihologa, čeprav se niti tukaj ne izneveri principom igre, ki jo je vsilil svojim postavam.

Toda tokrat igra usoda svojo ne nepomembno vlogo, v drugi povesti je surrealistično personificirana, v prvi in tretji zopet režirana. Bolj kot režija pa je to igra na usodo, skorajda igra zaradi igre same, igra, ki prerašča v resničnost, novo resničnost, ki jo udeleženci šele ob igri, in denimo kar goljufivi igri, spoznavajo. In z udeleženci se sprašujemo, kje se pravzaprav konča igra, in če je to sploh še igra, zakaj le z njo se dokopljemo do resnice, do tiste resnice, ki pomeni konec samoprevare in bržkone tudi konec ljubezni. Mogoče pa bomo bliže resnici, če bomo igri rekli intelektualno igračkanje, ki mu odgovarja Kunderovo igranje s temo, igranje s fabulo, igranje z zapletom, igranje z literaturo.

Posebno pozornost bi veljalo posvetiti čistemu Kunderovemu jeziku s posebnim ozirom na uporabo žargonskih, pogovornih ali eventualno vulgarnih izrazov, ki z njimi Kundera zelo gospodarno manipulira. Kundera je intelektualski avtor: ni torej čudno, da se zaveda svojega jezika, da ve, kaj je semantična veljava in literarni učinek.

Po vsem, kar sem povedal, vidimo, da ni novi zvezek le linearno nadaljevanje prvega. Prvi vtis navidezne neenotnosti v zasnovi proz drugega zvezka kmalu nadomesti zavest, da imamo v rokah novo literarno celoto, ki prvi zvezek dopolnjuje. Odpira tista vrata, ki jih ima vsakdo v sebi, pa se večinoma boji pogledati, kaj je za njimi.

Kunderove proze so torej, ob dobri zabavi, ki jo nudijo, spet dregnile v naš človeški osir; s posmeškom v prvih dveh, z neprijetno grimaso v zadnji povesti. Tukaj je smešnost le še sinonim za brezupnost, ki se nanjo Kundera v enem od svojih intervjujev sklicuje, kakor bomo videli pozneje. Prav ob tej zadnji prozi tega triptiha in ob respetiranju skupnega naslova, ki ga je avtor sam določil, se moramo vprašati: kaj je pravzaprav za Kundero smešno? Odgovor je srhljiv: vse. Najhujše na vsem tem je to, da smo mu pripravljeni verjeti. Nekateri češki kritiki so Kunderi očitali, da se je le igrivo dotaknil globokih prozaičnih tem. To je sicer res, ne vem pa, zakaj naj bi mu to očitali.

Povest Zlato jabolko večnega hrepenenja (prva zgodba drugega zvezka) je bila v prevodu Ade Muhe objavljena v antologiji moderne češke proze, ki jo je pred nekaj leti izdala Mladinska knjiga.

Literarno delo, kot je splošno znano, živi sicer povsem samostojno življenje, neodvisno od svojega ustvarjalca, vendar menim, da ne bo napak, če se s Kundero spoznamo malo bolj od blizu. V ta namen sem v oceno vključil prevod intervjuja, ki ga je leta 1965, še pred izidom drugega zvezka »Smešnih ljubezni«, objavila češka literarna revijo »Host na domu« v popularni stalni rubriki Predrzni intervju. Prepričan sem namreč, da nam bo veliko povedal o takratni atmosferi češkega javnega in kulturnega življenja, ki so je slovenski in sploh jugoslovanski novinarji odkrili šele tri leta kasneje ob »praški pomladi«. Ta atmosfera je namreč podgobje, iz katerega zajema avtor Kundera, ko vrednoti preteklost, in ki je tudi prisotno v vseh njegovih delih.

Host na domu: Z uspehom ste pisali pesmi in povesti, napisali ste odlično teoretičo knjigo in uspešno gledališko igro, kaj boste počeli sedaj? Ali boste napisali muzikološko študijo ali pa boste postali, kot marsikdo napoveduje, trener državnega hokejskega moštva?

Milan Kundera: Trener? Mar hočete s tem povedati, da tako kot cel narod hrepenite po tem, da bi zamenjali dosedanjega trenerja? Mar se v nečem bistvenem razlikuje od nas vseh? Saj je vendar povsem nezmožen ustvariti neki naš lastni sistem, lastno koncepcijo; vnet eklektik je (le spomnite se posnemanja kanadskega forčekinga na vrat na nos brez ozira na okoliščine); diletant je (ni niti znamenit hokejist niti teoretik za hokejsko igro); ob pravem času zna biti neoseben in uraden (o svoji izključitvi iz državnega moštva izve igralec šele iz časopisov); namesto na osebno avtoriteto se opira na soglasno podporo nadrejene inštitucije in njenih funkcionarjev. Zakaj potemtakem vsa ta jeza nad Antonom? Mar ni to jeza pokvek pred zrcalom?

Host na domu: : Mislite, da so še druge ljubezni, drugačne od smešnih?

Milan Kundera: Tako je. Nihče ne more videti smešnosti sveta, če se z njim popolnoma staplja. Tudi za to, da bi videl človek samega sebe v proporcih smešnosti, je treba stopiti stran od sebe. Ono čudežno opazovališče, od koder je videti smešno, doseže človek šele s potekom let; menda je to nekakšna nagrada za odraslost.

Smešno (vsaj kakor ga jaz razumem) ne izključuje resno, pač pa ga osvesti. Literatura, ki je absolutno brez takega svita (ali vsaj svitanja), se mi dandanes zdi nekam enostranska, enodimenzionalna, kakor da je izšla iz prenagljenega ali naivnega ali prehudo divjega stališča.

Ne moremo si prihraniti niti takega vprašanja: mar ni bila naša narodna zgodovina zadnjih let v svojih nespametnostih poleg drugega tudi smešna zgodovina – in to kljub krvavim tragedijam in dramam, ki jih je obsegala? Denimo, da bi na to vprašanje (sicer najbolj kruto, kar si jih lahko predstavljamo) odgovorili pritrdilno; takoj se pojavi nov vprašaj: ali prenehajo biti tragedije v kontekstu smešnega tragedija? Vse kaže, da ne; narobe: postanejo še bolj tragične. Ionesco ima prav, ko prvi, da je komično brezupnejše od tragičnega.

Naj se torej disciplinirano (in resnega obraza) vrnem k vašemu vprašanju: ne vem, če so med ljubeznimi tistih let tudi take, ki se povsem izmikajo smešnemu, ni pa dvoma o tem, da so v smešnem velike pa tudi ničevne ljubezni, spačene pa tudi čiste, žalostne pa tudi srečne. Domena smešnega je nedogledna.

Host na domu: : Kako to, da pišete poezijo za ženske in prozo za moške?

Milan Kundera: Ni mi znano, da bi pisal poezijo za ženske in prozo za moške. Vem le,d a ste mojo poezijo zavračali, prozo pa ste sprejeli blagohotno. Menda torej hočete s formulacijo tega vprašanja poudariti manjvrednost drugega spola. Nič zoper to. Vsvojih neumnejših trenutkih to tudi počenjam.

MILAN KUNDERA: TRETJI ZVEZEK SMEŠNIH LJUBEZNI
(Čs. spisovatel, Praha 1968)

Kadarkoli in kjerkoli ni s politiko kaj v redu, poudarja oficialna intepretacija javnega pa tudi zasebnega življenja tiste njegove plati, ki vsaj na videz potrjujejo denimo veljavno politično linijo. Izkrivljenost poltike ima svoj pendat v izkrivljeni sliki prikazovanja življenja. Beletriji pripada takrat naloga, da suplira politiko (v najširšem pomenu te besede) in postane edini zanesljivi vir informacij o stanju družbe, pa če je subjektivnost ustvarjalčevega prikaza še tako velika. Češka zgodovina in seveda ne le češka, politična ali literarna, kakor pač hočemo, je zgovoren dokaz za tako trditev. Geslo, da so književniki vest naroda, in ki je izšlo iz dejavnosti Petöffijevega krožka, ni z leti izgubila svoje veljave in tudi Kunderove Smešne ljubezni nam s tega stališča veliko povedo.

Poudarka na družbeni (konkretno: verski) problematiki tedanje dobe se bralec bržkone zave predvsem ob tretji izmed štirih povesti tega zadnjega zvezka: cela erotična kolobocija ima za ozadje takratno psevdomoralo, ateistično-propagandistično na eni, religiozno na drugi srani. Moram takoj poudariti, kot sem storil že v prejšnjih ocenah, da je tudi v tem primeru ta psevdomorala le izhodišče za zaplet, le komponenta tiste atmosfere, ki iz nje zgodba izhaja, ki zgodbo, takšno, kot pač je, le omogoča. Veliko krivico bi storili Kunderi, ko bi mu podtikali, da je hotel pisati tako ali drugačno satiro na češko-sovjetsko varianto družbene ureditve petdesetih ali začetka šestdesetih let. Kundera je le spet dokazal, da je sodobni avtor, ki živi s problemi svoje dobe in svoje domovine. Ni njegova krivda, da je ustvarjena podoba žalostna in smešna hkrati. Je pa njegova zasluga, da je tudi v žalosti odkril povsod prisotno smešnost.

Z nekaterimi češkimi kritiki bi lahko dejali, da Kundera preko erosa rešuje ali pa vsaj naznačuje obče človeške probleme. Tudi to je res. Vzemimo le »Simposion«. Z določenega stališča je to pravzaprav zgodba o osebni odgovornosti v vseh mogočih niansah, pa čeprav je nabita z erosom, in to prav otipljivim. Za nečeškega bralca bi pripomnil, da se je skozi vsa šestdeseta leta vlekla na Češkem diskusija o vprašanju osebne odgovornosti v zvezi s političnimi procesi petdesetih let. To vprašanje je potem leta 1968 (še pred okupacijo) izzvenelo v značilni slogan: Hus ali Galilei? Tudi odgovor je, žal, znan.

Mnogi bi hoteli v Kunderovih povestih videti parafraze renesančnih proz. Tudi to je nekako res, čeprav je Kundera spregovoril predvsem o ljubezenski problematiki modernega človeka, in na način, ki mu je blizu. Namenoma se ne ukvarjam z vprašanjem Kunderovih čeških vzornikov (pravzaprav ima le enega samega), ker je češka literatura tukaj premalo znana. Za češkega bralca pa je na primer »Simposion« posebno privlačen, ker je njegov avtor na svojstven način prenesel v današnjo dobo Vančurovo »Muhasto poletje«, ki ga pa slovenski bralec prav gotovo ne pozna.

Češka kritika je že prej ugotovila, da ustvarja Kundera s posebno ljubeznijo postave, ki se odlikujejo po absolutnem pomanjkanju smisla za humor. Vseh deset smešnih ljubezni še razširja galerijo teh kunderovskih tipov, ki sebe in druge jemljejo na moč resno in omogočajo anekdotične zaplete in (v veliki meri) smešnost ljubezenskih zgodb.

Anekdotičnost je tudi tokrat ena od osnovnih prvin Kunderovega fabuliranja, ki zahteva poenostavljeno psihološko sliko akterjev. S tem pa nočem le povedati, da jih mora avtor slikati enostransko, da pa to enostransko prikazovanje kaže v izredno ostrih konturah. Kajti princip igre, ki mu Kundera ostaja zvest tudi v tem zvezku, jih že vnaprej psihološko omejuje.

V teh poslednjih štirih povestih je pripovednik le še avtor Kundera sam. Toda čedalje bolj je soudeležen v dogajanju, kar je stilistično rešil poleg drugega tudi tako, da v oklepajih, lahko bi rekli, kibicira lastni pripovedi. Še naprej je razširil nomenklaturo, ki z njo klasificira stanja in razvojne faze ter specificira miselnost svojih junakov in junakinj. Nasploh si jezik in stilistika Kunderove pripovedi zaslužita globljo analizo, da bi jima lahko prisodili prvo mesto v strukturi avtorjeve estetike. Prosim za zamero, da se tega še nisem lotil: naloga ni lahka in zahteva veliko časa.

V odnosu do prvih dveh lahko povemo o tretjem zvezku to, kar smo že dejali o drugem v odnosu do prvega: ni linearno nadaljevanje prejšnjih zgodb, pač pa njihova ponovna dopolnitev. V veliki meri, vsaj tako se mi zdi, je nova kvaliteta determinirana s starostjo udeležencev. Morda bo bolj pravilno, če porečemo, da jo določa njihova zavest o starosti. Proces deziluzije je zato v večini primerov (z izjemo tretje povesti) pomaknjen nekam v ozadje in vse bolj ga nadomešča ponekod občutek resignacije, drugod modrost življenjskih izkušenj, predvsem pa nostalgija, nostalgija po izgubljenem erosu mladih let, uresničenem ali pa le potencialnem. Motiv izgubljene ljubezenske mladosti je že v ospredju povesti »Zlato jabolko večnega hrepenenja« v drugem zvezku, in sedaj, ko poznamo vsebino tretjega, lahko suvereno konstatiramo, da je ta povest v tem oziru že napovedala Kunderov razvoj.

S pojmom »imeti rad« skopari Kundera tudi v tretjem zvezku, kakor da ne bi imel primernega mesta v čistem erosu. V prvem zvezku ga najdemo le v drugi povesti pri zakonskem paru dveh »pesnikov«. Tukaj je Kundera prvikrat poskrbel, da srečo ljubavnega para spoznamo kot popolno banalnost. V drugem zvezku imamo ta pojem dvakrat. Prvič v povesti »Zlato jabolko večnega hrepenenja«, kar pa sem že omenil v oceni tega zvezka. (Če se prav spominjam prve časopisne objave te proze, je tam Kundera definiral moževo zakonsko ljubezen približno takole: »Res je imel rad svojo ženo: zvest ji je bil, bal se je je in celo bal se je zanjo.« V knjižni izdaji sem zaman iskal to pasažo. Bržkone se je Kundera zavede banalnosti svoje ocene, s katero bi težko poudaril resnično banalnost zakonske sreče, in je pasažo izpustil.) Drugič v prozi »Ponarejeni avtostop«, kjer se srečujemo s čistostjo čustev, ki jo je avtor očitno respektiral, čeprav pozneje neusmiljeno, toda prepričljivo razdrl. Tudi v tretji povesti zadnjega zvezka Smešnih ljubezni »Edvard in bog« imamo opraviti s čisto ljubeznijo, tokrat z ljubeznijo deklice, ki pod vplivom verskih in psevdomoralnih zadržkov napravi iz svojega boga boga spolnega neobčevanja. Kljub temu z njo sočustvujemo, vendar bo intelektualnemui bralcu in bržkone tudi avtorju najbliže tako pojmovanje termina »imeti rad«, kakor je izpričano v prozah »Simposion« in »Doktor Havel po desetih letih«. »Saj ga imam tudi rada. Saj mi ga je prav tako žal kot vam,« pravi zdravnica v »Simposionu« o svojem ljubimcu, preden ga prevara. In doktorja Havla, tega modernega don Juana, ki je protagonist obeh povesti, in njegov odnos do moreče ljubosumnosti svoje žene, prikazuje Kundera v zadnji prozi zadnjega zvezka takole: »Havel je vse to vedel, na hipe ga je ganilo, na hipe jezilo, včasih utrujalo, ker pa je imel svojo ženo rad, je storil vse, da bi ji bridkost olajšal.« Kljub vsemu bi dejal, da je avtor prav njemu prisodil nalogo, da v »Simposionu« izreče osnovno filozofijo, vsaj kot sem jo razumel jaz, vseh desetih smešnih ljubezni: »Veste,« je rekel Havel, »vendarle sem imel vživljenju dokaj spletk z ženskami in to me je naučilo ceniti prijateljstvo med moškim in moškim. To z bebavostjo erotike nepopackano razmerje je edina vrednota, ki sem jo spoznal v življenju.«

V prevodu ne vem katerega prevajalca je bil »Simposion« objavljen v Naših razgledih na pomlad 1969.

Napisano cca 1970

POPAČENA POEZIJA
Javoršek, Èluard in politika

Veliki francoski pesnik surrealisti Paul Èluard je preminil leta 1952. Usoda mu torej ni dovolila, da bi kakorkoli že popravil svojo s krvjo nedolžne žrtve zaznamovano, recimo evfemistično, politično in značajsko napako. Toda ostanimo pri politiki in le pri eni »napaki«. Zato ker je tesno povezana s surrealizmom. In zanj naj bi šlo.

Junija 1951 so v Pragi obesili češkega surrealista Záviša Kalandra, prijatelja Andréa Bretona in Paula Èluarda. Obtožili so ga, kot je bilo takrat običajno, protidržavne dejavnosti zarote in povezave z imperialisti (beri s francoskimi surrealisti Bretonom in Èluardom). André Breton, ki ni verjel, da bi bil Kalandra izdal ljudstvo in njegove upe, je z odprtim pismom z dne 13. junija 1951 pozval Èluarda, naj protestira proti nesmiselni obtožbi in poskusi rešiti starega praškega prijatelja. Èluard je pismo prebral in 19. junija 1951 v časopisu Action zavrnil Bretonov poziv in odklonil, da bi se zavzel za izdajalca ljdustva.

(Čas je prekratek – in telefon v Pariz predrag – da bi iz dneva v dan preveril, ali je Èluard res bil v Pragi na dan Kalandrove usmrtitve, ali se je res naslednjega dne udeležil rajanja češke mladine po praških ulicah in trgih, da bi slavila bogvekaj že, vsekakor pa zmago nad imperialisti in njihovimi domačimi pajdaši, ali pa je to le pesnikova vizija plesa pod vislicami – ne Èluardova, marveč drugega pesnika, ki je morda le z besedo utelesil, kar bi tudi sicer lahko bilo res; ali je res ravno takrat ljubljenec prage Èluard recitiral češki mladini svoje krasne verze. Zakaj njegova poezija je prelepa, je nesmrta, in še tako huda človeška zmota ji ne more odvzeti njene lepote.)

Sedemnajst let po justičnem umoru je bil Kalandra juridično popolnoma rehabilitiran.

Vse to, kar tu omenjam, so znana destva. Vsekakor so znana vsakemu romanistu, vsakomur, ki se ukvarja s sodobno poezijo in še posebno s francoskim surrealizmov: zakaj še nikoli niso bili pripadniki kake pesniške smeri tako spontano povezani s politiko (uradni značaj socialističnega realizma ga sam po sebi izloča iz take primerjave). In če smo torej že pri politiki, čeprav naj bi šlo zapoezijo, osemindvajset let, kar nas loči od tistih trgičnih in za nekatere evforičnih časov, ne more zbirsati iz spomina anateme, ki so jo le tri leta poprej izrekli nad Jugoslaijo. In na prste bi lahko našteli tiste, ki se takrat anatemi niso pridružili. Vsak slovenski šolar to ve in tisti, ki so doživljali tiste čase, še pomnijo.

In zato se vprašujem: Kako je mogoče, da je nekdo (Jože Javoršek: »Popačena poezija«, Delo, 12. /. 1979, priloga Knjižvni listi) leta 1979 našega štetja zapiše: »Paul Èluard kot največji, najznačilnejđi in za nas tudi zgodovinsko politično najbližji (poudaril D. B.) nadrealistični pesnik ...«

Najbrž se ne bi priglasil k besedi, če Javoršek ne bi uporabil množine. Kdo so tisti, ki jim je Èluard še danes zgodovinsko politično najbližji? Slovenska javnost? Slovenski narod? Komaj. In če je to le Javorškovo prepričanje ali prepričanje ozkega kroga somišljenikov (ki pa bi jih moral tako ali drugače bliže označiti), je uporabljena množina nedopustna politična mistifikacija.

Članek je bil objavljen v Delu 19. 7. 1979

My heart leaps up when I behold
A rainbow in the sky.
         Wordsworth

TINA

I was named Martina after my mother but my dad shortened the name to Tina. My grandfather said that Tina sounds cheap. He also said that my father wasn’t good enough for his daughter. Granddad was a tall broad shouldered man with a face half-hidden in a shiny white beard. People took notice of him.

My parents are migrants; they were brought to Australia as children so they grew up as Australians but I suppose they are still migrants. I wonder when a person stops being a migrant. I was born in Australia, I do not speak anything but English so I could hardly be called a migrant.

If you choose to live in a foreign country, you have to become one of them. You re-establish yourself faster if you forget about nationality and politics, said my grandfather. He said that no particular nation or social order is better than the other. People take for themselves what they can get away with. First they fight for power and wealth and then they fight for peace so they can keep what they took.

I sometimes wonder what nationality really means because migrants clutch to it, some even dig into their origins to find their identity. I suppose they have to, cutting themselves away as they did; they have to attach themselves to something. It is different for me, of course; I have my family here.

After my grandfather died Nan sold her big house and moved into the granny flat next to us. I have no idea why Nan likes me better than her other grandchildren but she does. Maybe she wants me to live her life for her.

I finished high school and was accepted to Teachers College. As a graduation present Nan paid for me to go by bus to Lightning Ridge.

Tina, darling, said Nan, find out what the rest of the world is doing. Don’t grow old and sorry for not doing the things you could have done.

So here I am in Lightning Ridge with the bus load of tourists for the Easter weekend. Two of my girlfriends came with me.

Lightning Ridge bowling club is a meeting place for all the misplaced adventurers, the bus driver tells us. You’ll meet interesting people.

We order drinks and move into the corner of the bowling club auditorium to have a better view of the boys at the bar.

Tall, tanned, broad shoulders, olive skin, my friend points to the man at the bar.

He has an incredible smile.

He is adorable.

He’s got the nicest butt I’ve ever seen.

We meet Anthony.

We flirt with Anthony and our girlish laughter attracts other young men to our table. Anthony suggests that we come on a sightseeing tour next morning. He takes us around the opal fields and shows us his mine and his camp and his opal cutting gear. We are fascinated by the primitive bush existence. We are transported into the Stone Age.

In the evening we drink beer under the gum trees while Anthony barbecues chops for us. Jim and Bill join us and tell amazing stories about the opal they found and the fun they had finding it.

Bill must be close to sixty but he still goes up and down the ladder every morning, explains Anthony.

We escaped from real life? Says Anthony’s partner Jim. Jim has a crop of curly red hair and eyes so green that they dazzle you.

What real life, says Bill. Are computers real life? In the city you watch TV and you think like TV and talk like TV. You begin repeating the opinions of the journalists who repeat the opinions of the politicians who repeat the directions given to them by their party leaders paid by the multinationals who are building their global markets.

We can think for ourselves, I protest.

Of course you can. You can cook as well but it is cheaper to buy ready cooked food. They teach you that it is more sensible to do nothing.

I can cook, I say. Mum made sure of that.

Of course you know how to cook but will you cook? Will your children know how to?

Anthony and Jim are in their twenties. Anthony chiselled the white sandstone into brick like blocks and made four walls on the slab of cement. He covered them with corrugated iron and moved in.

I don’t need doors and windows yet. I have nothing worth stealing. When I find some opal I will put the locks on, laughs Anthony. I sleep outside under a mosquito net anyway.

Jim lives in a caravan right next to Anthony’s camp. He tied a large piece of canvass to a tree and he lives under this annexe most of the time.

Somewhere between sunrise and sundown you work like mad to find a bit of colour. The rest of the time you spend as you like and anyway you like to spend your time is fine, says Jim. There is always hope that opal will be in the next load.

When you join the system you put yourself in line for promotion and then you wait for promotion and pay rise. You are constantly afraid that you will fail because you may not be good enough. When there is no more chance for promotion, you slip away and die, says Bill.

Bill lives in a tin shed near a dam about hundred metres from here, explains Anthony.

Here you believe anything you like and live in anything you like, says old Bill. Perhaps he wants to explain that he lives in a dusty hot tin shed because he chooses to.

I could never get used to this, says my girlfriend.

In Lightning Ridge you are either high with excitement or tired from digging, says Bill. You pay cash and don’t have to explain where you come from or where you are heading. Think about that. Opal miners are the only people moving incognito. You only stay on the opal fields if you value your freedom highly enough. No sane person would stay in the dust and heat if freedom wasn’t their highest priority.

I am surprised that taxation allows cash industry, says my friend.

The government is happy that mining keeps the men out of mischief, says Bill. They know that we are a rare breed still willing to break our backs for less money than the social security offers you for watching videos. They allow us to sell opal for cash, because they have it on computers how much opal is sold. They know that this amount could not keep ten thousand people either in prison or in a mental hospital.

People say that opal miners want to get rich fast, says my friend.

Getting rich is only a dream. Miners know how unrealistic this dream is but you have to have a dream.

As long as you have hope, you are rich, says Jim.

Here you live in an unspoiled future. It does not matter what mistakes and wrongs were in the past because the past is gone and finished with. The only important time is the time ahead and only in the future can we achieve anything remotely like perfection. To dream about the future is the only happiness, says Bill.

You are telling fairy tales, laughs my girlfriend.

Fairy tales promise that sometime in the future the prince charming will kiss you and you will live happily ever after. It is only a dream. Like opals, says Bill. Fairy tales make you believe that there is actually someone who will make you happy. Nobody makes you happy. You are happy or you are not.

When I came to Lightning Ridge an old miner told me: When you get a feeling to do something, lay down until the feeling passes. Here you lean on people who do nothing and wait for each other to do nothing together, laughs Jim.

Maybe we are wrong in thinking that being smart, active and creative means being better, I say to my friends.

Maybe whatever makes you happy is better, says Anthony.

This Swiss mental health nurse observed that Lightning Ridge is much like her hospital only people here cook for themselves, says Bill.

Someone told her that they took mental patients from Bloomfield for an excursion and the bus broke down in Lightning Ridge so they never returned, adds Jim.

Don’t frighten the girls; they will think that we are all mad, says Anthony.

There are more philosophers and politicians in Lightning Ridge than anywhere else looking at life and doing nothing about it, laughs Jim.

You go to the club to hear voices. Everybody talks but nobody listens, says Bill.

You hear who made it on opal and who didn’t. What else is there, says Jim.

Perhaps everybody needs to do something and does something. Maybe this is the reason people paint more pictures and write more poetry in Lightning Ridge than anywhere else, says Bill.

I built my castle out of the sandstone, Says Anthony. Some miners build castles in the clouds. We are all waiting for the fairy princess to illuminate our lives.

The boys want to impress us and we are totally impressionable after a stubby of beer. Our eighteen years old innocence is making it possible for us to fall in love with anything. We are in love with life, our future seems promising and the excitement of being a grown up is totally intoxicating.

Ridge is a place where you can become a nobody, says Bill.

Who would want to be a nobody, says my girlfriend.

Sometimes you will want to escape, says Bill.

I suppose when you get old, says my friend.

Age has nothing to do with it. I came here at twenty to do whatever I fancied, when I fancied it and however I liked to do it. Nobody is watching you here. You can call yourself Red or Blue or Charlie or Mary. You live outside the calendar and business hours and identity papers.

Most miners are on social security but they pretend that they are self sufficient, laughs Jim.

I have never been on social security, I would not put my name on a computer, says Bill. Nobody knows that I exist. Social services began searching for our weaknesses and needs. The system takes your strength and makes you dependent. Every time you help the chick out of the shell you deprive the bird of the struggle that hatching is meant to provide.

I will never forget the magic of this sunset. The sky is unbelievable. The deep purple changes into green and red and pink as the sun is setting. You can see pictures of anything you want to imagine in the sky. It is easy for us, eighteen years old girls, to imagine. When you are in love you see the colours around you and remember them forever.

Jim brings out an old guitar and begins strumming popular tunes. We end up singing old Abba songs that have been out of fashion for years in the city, but these romantic tunes vibrate anew with the night and the company.

Anthony holds my hand in the privacy of darkness.

We are leaving a few days later and Anthony gives me an opal ring before I board the bus. We kiss passionately.

I return to Lightning Ridge a month later. Mum and dad are horrified, they threaten to disown me and they tell me never to return if I go. They even call the police but they can do nothing about it. I am old enough and free to do as I like.

I am eighteen and in love for the first time. This love is the greatest thing that ever happened to me and no reasoning enters into it. I could climb Rocky Mountains barefoot.

I help Anthony build the camp. My hands become rough, my fingernails are chipped and dirty, my hair is straggly, and my clothes are impregnated with clay dust. My eyes shine.

Anthony is always surrounded with friends. They bring him opal to cut and they talk opal and mining as they drink in the shade of the gum trees.

After six months I become sick of the dirt and grime and poverty. There is nothing for me at the Ridge. I need my parents and my friends and the buzz of the city. For Christmas I move back to Sydney.

I want to go to uni and finish my degree. Maybe I will do teaching. Maybe I will come back, I tell Anthony.

You’ll do as your heart tells you, says Anthony. We kiss good bye.

Anthony isn’t ambitious, he isn’t going anywhere. He likes the lifestyle and the bush but that isn’t enough for me. It isn’t enough for my parents either.

Back in Sydney we celebrate the New Year’s Eve in the club. I dance with Mark. His mum Mojca and my mum look at us approvingly as we dance cheek to cheek.

At midnight Mark and I walk out and kiss under a huge Christmas tree. Everybody is kissing for New Year.

The next day I have my first morning sickness. I try to fool myself that it is just a hangover but I know that I am pregnant. The knowledge comes from within. I miss Anthony and I want to tell him that we are going to have a baby. I want my child to have a father. I love Anthony.

I return to Lightning Ridge and marry Anthony in the Lyons Park. Mum and dad refuse to come and witness my vows to the man who ruined my life. They don’t know about the pregnancy.

Jim is Anthony’s best man and Merelyn is my witness. I met Merelyn in the courthouse, where she works as a clerk. I inquired about the marriage licence and we became instant friends. When you are alone and new in a place it is easy to attach yourself instantly like that.

In March I go down the shaft to surprise Anthony. I slip on the ladder and fall down a couple of metres. I don’t worry about it but next day I lose our baby. Anthony and I comfort each other. There will be another baby. We settle down and I learn to cut opal while Anthony mines.

I am too ashamed to run back home. I am married.

Mark arrives in April for the Easter weekend.

I wanted to see the famous goat races you told me about, says Mark.

I am on the verge of tears most days since I lost the baby. Mark seems to be there whenever I need a sympathetic friend.

In Sydney our families met at dances, funerals, weddings and protest marches. Migrants are like that.

The three of us were born in Australia to parents who came from places only a few kilometres apart, says Mark.

We grew up with our parents’ nostalgia for Europe and the good old days they escaped from, I say.

Italians and Austrians and Slovenian are Catholic and as good Catholics they interbred through centuries, says Anthony.

I don’t really care where we came from. We are Australians, I say.

I was actually born in Italy but I don’t know anyone there because my parents came here when I was a baby, says Anthony.

We really don’t know much about our ancestors, Mark agrees. Anthony and Mark like each other from the start.

Mark decides to stay.

I have finished a lapidary course and would like to try cutting and buying, says Mark. He buys a big house on the main street of Lightning Ridge. It is covered by a jungle of old grapevines, which he carefully prunes and cultivates. It produces a bumper crop of delicious grapes. Mark and Anthony decide to make wine. Anthony makes a winepress.

If the grape vines produced as well in Slovenia I bet my father would never have come to Australia. His family had a winery, explains Mark.

The wine will keep in the mine best, because the temperature is even underground, says Jim.

We could lower the drum into the shaft near my camp, says Anthony.

You will come to visit regularly then, I smile at Mark.

There will always be an excuse to come over, Mark winks at me.

Mark is a link to my other life in Sydney. We are just friends, of course, but he is the reminder that there is life outside Lightning Ridge. I haven’t been anywhere for ages and I am becoming restless for that other life.

Anthony and Mark spend more time with each other than with me.

A couple of friends from Sydney are coming for Easter. I bought a pig and you can help with the spit, says Anthony.

I wish you would get a phone connected, says Mark.

If I put the phone on, people will stop coming to see me. Anthony shuns modern conveniences.

But you are never home, says Mark.

But when I am home there is always someone coming.

We have no rain for a year and then for Easter it rains every time, says Bill as he comes to say hello to our visitors Gino and Mario.

Mark and Anthony prepare the spit. Jim gets the fire going. They taste the new homemade wine.

It has great bouquet, says Gino after his second glass.

It’s strong, says Mario.

Come I’ll show you the traces, says Anthony and they follow him underground.

I seem surrounded with men who barely notice me. They come to get drinks and food and to be told where the towels and the socks and the glasses are. I miss the intimacy Anthony and I used to have. Mark and I flirt in an unintentional, obscure way that makes me even less contented.

I am homesick. I want to escape. I remember my family, our traditional Easter breakfasts, our going to church and our remembering. I want to be part of all the traditions Nan brought to Australia and which mum so carefully preserved. Everything in our home was as it should be; the right crockery the right tablecloth, the right dress and the right food for the occasion. Propriety was the most important thing in mum’s life.

Mark sits in the shade of a gum tree turning the spit. I prepare the salads and the tables.

You miss your family, Bill senses my unhappiness.

They probably miss me.

It takes time to accept solitude but it can be a great substitute for people. You realise how big you are, when you become a part of everything, says Bill.

I feel small, I smile holding back tears.

You have to disappear into smallness before you become a part of greatness, smiles Bill.

They must be finding opal, calls Mark.

Wine more likely.

The pig is ready, Mark calls down the shaft.

Be right up, yells Anthony.

We can’t wait, calls Mark.

Come down for a minute, calls Gino.

I’ll be right back, says Mark going down the shaft.

Bill follows.

To Lightning Ridge, toasts Anthony.

To Mark and Anthony, our winery experts, toasts Bill pouring a second glass for Mark.

Viticulture, man, says Anthony.

It’s too strong for me on an empty stomach. I am out, says Mark.

Let me go first, says Mario. He tries to lift himself up the ladder.

What’s wrong with you, says Gino. Let me. His hands don’t hold him and he settles back on the opal dirt roaring with laughter.

You are drunk, you bastards. How much did you have? Says Mark.

Two glasses, insists Mario.

Yeah, right, the first and the last, laughs Mark. Go up in front of me and I’ll push you up.

I don’t think I can make it, says Mario.

What’s the matter with you, you can’t get drunk on a couple of glasses.

Of course not, says Anthony as he lies next to Gino.

If you don’t get up the flies will eat the spit, I call down the shaft but there is only laughter coming back.

Throw down some rugs and pillows, the bastards are drunk, answers Mark.

Where is the opal, you promised to show them, asks Mark but Anthony is half asleep next to Jim, Mario and Gino.

I drop old blankets in the mine and Mark and Bill put them under the men. The damp dirt is dangerous for your joints.

Bill and Mark help me pack the food in the small kerosene fridge before they go home.

The grapes were overripe and the wine is as strong as spirits, says Bill.

I try to forget about the stupid drunks and go to sleep.

I feel painfully alone. Fay, a pregnant Aboriginal girl is staying next door in a tent with Jim but she is too shy to join the party. She doesn’t even come out of the caravan to see what the men are doing. I call her for coffee but she doesn’t feel like it. I need someone to share my misery with. I go to her tent and she offers me a smoke. I have my first cigarette. I feel silly trying to make friends with this native girl. Fay wouldn’t understand how I feel but she is all I have. At this moment I would tell a cat how I feel.

I want to go home and start again; I want to go out and have fun with my school friends. I want to forget that I have ever been to Lightning Ridge. I cry myself to sleep for the first time.

The men come up after midnight. They sleep late. For lunch we eat the cold pork and they laugh about their attempts to get up the ladder.

At least you don’t have to cook lunch, says Anthony.

I am only here to cook and serve and listen to their crude yarns. My resentment grows like Mark’s grapevines.

Where are you mining now, asks Mario.

Here and there, says Jim. I found some traces at Three mile.

The deep Three-mile is a proven field but it is mostly worked out. Anthony and Jim pegged three claims at the edge of an open cut where others found a lot of opal. They found promising traces. Jim began to build his camp on one of the claims.

What about you, Mario turns to Mark.

Mark is on opal, big time, explains Anthony.

I found some colour on Coocrain but the road is bad after the rain. I might register a claim next to Anthony on Three mile, says Mark.

Mark is lucky wherever he starts, says Jim.

You might all be on millions, then, says Gino.

Jim and I have three claims there, says Anthony.

You can’t miss, then, says Gino.

There will be plenty for all of us, says Anthony.

Don’t count your chickens before they start to lay eggs, I warn.

Don’t count on your milk until it is spilt, corrects Anthony.

Watch your milk if you are going to buy chickens for it, Mark tries to put the old fable right.

You can’t buy yourself ribbons before the eggs are hatched, says Anthony.

One thing at the time, says Bill. This old fable teaches you to be patient. You put a pail of milk on your head to take it to the market. On your way you dream about selling the milk to buy some eggs to hatch some chickens, to sell the chickens and buy a ribbon for your hair.

There come other versions of Aesop’s milkmaid fable.

The moral is not to toss your head prematurely, concludes Mark.

You only toss your head when the ribbon is firmly in your hair, says Jim.

And spill the milk.

No use crying over spilled milk, Gino sums it up.

You will toss your heads when you become millionaires, warns Mario.

Never, laughs Anthony.

It’s sad how money changes people, says Bill. Only it does every time.

Tina doesn’t believe in opal, says Anthony. He knows that I am upset and he tries to include me in the conversation. His arm is over my chair and his eyes are begging to be forgiven. I love Anthony.

Money would never change my Anthony. He is not greedy, he gives it away, I try to joke.

Tina wouldn’t be here if she didn’t believe in opal, says Jim.

She believes in me, says Anthony.

I’ll get some coffee, I say.

I love Anthony, I keep convincing myself but first doubts appear. I don’t believe in the way we live. There is nothing for me in it.

The aroma of freshly ground coffee beans fills the air. The bubbles on the surface tremble as I place the cups on the table.

You know how I like the smell of coffee, says Mark.

Have a nip of whisky with it, suggests Anthony.

Thanks, I am right.

Mark bought the best place in town right next to the post office, Anthony tells our visitors. I think he is boasting about his rich friend.

I am buying and cutting so it is easier for miners to find me, explains Mark.

It is safer as well so close to the police station, says Jim.

Camp life is not good enough for the likes of Mark, smiles Anthony. It is obvious that Anthony and Mark like each other.

I wouldn’t mind to live in a romantic hide away like yours, says Mark.

When Mark first came to the Ridge Anthony let him cut opal on our machines but Mark soon bought his own gear.

I really knew nothing about opal or cutting until Anthony showed me, Mark readily admits.

Mark is lucky like that, whatever he touches turns into gold. He started mining with Jim and Anthony but they never found anything much. Mark then found a new field at Coocrain and struck it rich. All the miners tried to peg around him.

After the Easter rain the road to Coocrain is closed. The slippery clay mud makes it impossible to get through. Mark registers the claim next to Anthony’s claim at the Three-Mile field.

Only until the road to Coocrain dries up, says Mark. I have to wait for the grader.

The drill brings up colour in Mark’s claim. Red on black. The word spreads through town like wild fire. Everybody looks for free ground around Mark.

Anthony and Jim find only purple and blue-green traces. Other miners want to buy their claims but they are not selling.

It’s only a matter of time. We have three claims all around Mark, we can’t miss, says Jim.

They pay the drilling rig to drill new shafts and it brings out promising traces, but the red on black is not among them. Jim and Anthony work every day, they buy the agitator to wash their dirt, they find crumbs of red and green in the dirt but the good stone eludes them.

In their spare time Anthony helps Jim build his camp. Fay is going to have a baby and it would be hard for her in a tent.

The memory of my lost baby haunts me.

I envy Fay. It is obvious how much Jim loves this pregnant native girl.

Everybody is talking about the opal Mark finds at Three mile.

It looks promising, is all Mark says.

Jim and Anthony spend most of their savings on drilling but they are barely covering expenses.

There must be opal in one of our claims. We are all around Mark’s claim. We couldn’t be so unlucky, says Anthony.

We shouldn’t have followed Mark, says Jim.

Mark followed us, says Anthony.

How can Mark be so lucky? Some miners tried all their lives, some worked on and off for years and never found anything worthwhile, says Anthony.

Mark is lucky with anything he touches, says Jim as they rub the bits of dirt from the opal they find.

Everybody talks about Mark and his luck, says Anthony when we are alone.

He takes risks, I say.

You can pick and choose if you have money, says Anthony.

Money and Mark are creeping between Anthony and me. We try to ignore both and remain optimistic but I know that Mark’s millions are on both our minds.

I have to cut for miners to get the money for mining, says Anthony.

It’s not Mark’s fault if he is lucky, I side with Mark.

I bet he found millions right next to our claim, says Anthony.

Our turn will come, I say.

Money brings luck.

Mark wasn’t always rich. His father had a little green grocer shop where Mark started his first job. In Sydney people still remember Mark as his father’s delivery boy, I tell Anthony. When his father died a big company wanted to build a hotel where his shop and home were. Mark sold the lot for a couple of millions, which he invested.

What about his mother? Asks Anthony.

Mark’s mum, Mojca, is well provided for. She is a bit snobbish. His dad was hard working but his mum was always the boss, I tell.

Mark turned after his mother then, says Anthony. I realise that Anthony doesn’t like Mark any more.

Mark became interested in lapidary after he sold the shop.

You can afford a hobby, when you don’t have to worry where your next dollar is coming from, says Anthony.

His father left the little country cottage and the farm next to Cooma to Mark’s sister, I tell.

How much did she get for it?

Her husband planted a vineyard and an orchard. Tourists come and pick their own fruit. They also have a winery, wine tasting and a restaurant. It became a major tourist attraction near Canberra. I suppose wine growing really is in their blood.

Money speaks all languages, says Anthony.

Bob Dylan once said that money doesn’t talk, it swears, I try to dismiss the issue.

It changes people.

Money never changed Mark, I say.

Is Anthony jealous of Mark’s luck or of his friendship with me? Maybe he thinks that I am attracted to Mark’s money. Everybody is attracted to money. Everybody pegs around someone who is on money to be close to the person who is a success. No hopers bring you bad luck. Maybe nobody can help being jealous.

Of course, Anthony is not like that, he is easygoing and not worried about money. He has never been ambitious and he says that he has everything he wants. But, is anybody really like that? Can anybody not be jealous and insecure? How well do I know Anthony? He is my husband, I should know him. Yet I know nothing about his background or his family.

Money does not buy happiness, I hug Anthony. Everybody likes Anthony. He helps out and he shares his home with those that have no home. People confide in Anthony, they ask his advice and they ask for his money and for the credit with opal cutting. Sometimes Anthony’s cheerful helpfulness gets slightly on my nerves. Why can’t he look after our interests first like everybody else? Like Mark.

Why don’t people ask Mark for a loan and for help? They are grateful that Mark talks to them. It’s an honour to be friends with someone who is a winner. Money makes people respectable and people like to be with respectable people.

Maybe I fell in love with Anthony because he gave me a beautiful opal ring and he did not even know if he will ever see me again. We only kissed a couple of times and parted like friends.

To bring you luck, he said as he saw me off. His dark eyes ignited fire in me. I felt there at the bus stop that we would share much of our life although we never made any promises.

I had the ring valued and was shocked when the certificate stated that it is worth $8000. I never admitted it to anyone that I had the ring valued. Maybe I am ashamed of checking out on Anthony’s gift.

Anthony and Jim get mobile phones. It is cheaper than the connection to the camp.

Mark often comes with us to the club for a drink.

Tina and I are with Mark in the Bowling club, says Anthony into a mobile.

Where is Jim mining, asks Mark.

Three mile. Next to you, says Anthony.

I am thinking about open cutting my claim, says Mark. It is faster than working underground.

You can afford it, says Anthony.

Any luck yet in your claim, asks Mark.

We had a couple of stones but nothing to crow about, says Anthony.

Ratters use mobiles, Russ calls from across the bar.

What do you mean? Asks Mark.

Russ comes around and leans on Mark’s chair. He lowers his voice into a conspiring whisper.

Miro has one of those to warn his partners. There are four of them ratters. One sits on top of the mine while the other two dig out other people’s opal while one partner is in town keeping watch on the owner of the claim. They are cunning bastards.

You mean this is going on and everybody knows about it, says Mark. Why not go to the police?

You need evidence. You can never prove what was taken from a claim. There is no proper legislation covering ratters. Miro got two hundred dollars fine for trespassing but I heard that he stole a couple of hundred thousand worth of opal. Someone put a stick of gelignite into his bed last week. All the windows were blown out with the explosion.

Was Miro injured, asks Mark.

He was probably out ratting when it happened. Maybe next time, says Russ. I hate the bloody bastards. They are openly boasting about it in the club.

Miners should do something about it, says Mark.

Who are you spying for; Russ menacingly looks at Anthony’s mobile.

You are sick. Everybody has one of these now, says Anthony.

So everybody is ratting, laughs Russ.

You know all about it; it’s from experience I bet, says Anthony.

Russ and Anthony are becoming aggressive. I don’t know why they hate each other but one could cut the tension with a knife.

Some people are lucky like that, they know who is on opal and they go into his claim and dig it out at night, snarls Russ.

Is Russ making an accusation? Is he warning Mark? Everybody wants to be close to Mark since he found opal. They elected Mark on a committee of Mining Association. He knows the mining Registrar. People come to Mark for advice on mining.

I feel an invisible barrier come between us.

I hope you can trust your partner to rat for you, laughs Russ. Everybody for himself. He is there on his own; you never know what he is up to.

I trust my partner, but nobody trusts you, snarls Anthony.

You don’t have to trust me. I am not ratting for you, laughs Russ with an evil twinkle in his eyes.

You are jealous, you bastard, you have it in for Jim because Fay escaped from you and came to him. Everybody knows that you are an impotent jerk, spits Anthony.

Watch your tongue, boy, or you might lose it. Anybody can have that black cunt; I can have her any day I want, laughs Russ.

Try it, says Anthony.

I don’t have to, I know what the slut needs, says Russ with a snarl that looks as ugly as it is evil.

Just keep away, warns Anthony.

And what will you do if I don’t? laughs Russ.

You trust Jim, Mark turns to Anthony.

Once a thief always a thief, says Russ.

Watch who you are calling a thief? Anthony gets up. I am becoming uncomfortable.

Russ orders a new round of drinks.

When did you get the mobile? asks Mark.

I hope Mark does not suspect Anthony? Anthony would never steal. He found some nice stones lately himself. Or did he? A tiny voice in me says that he could easily have gone next door into Mark’s claim.

Why?

Oh, I might get one myself, says Mark.

Technology is the gun in the hands of the crooks, says Russ placing the beer in front of us. Ratters will always be one step ahead of us honest miners.

You wouldn’t know what honest is, says Anthony.

Leave it, says Mark.

The bastard is looking for trouble. Let’s move to the table, says Anthony.

Can you reach all the fields with the mobile?

Only about twenty kilometres around town for now.

So it would be no good for Coocrain or Glengarry?

Not from town. Not clear enough anyway. They are working on it.

Good enough to send a message. You are not likely to chat on it with everyone listening in, says Russ.

He is a rotten bastard, says Anthony as we move to the corner of the club.

Russ has his ears to the ground. I’d like to get the ratting bastards myself, says Mark.

Russ has his ear to the ground for an easy dollar. He is trouble, says Anthony.

What has he done to you, Mark wants to know.

He is picking on Jim because of Fay.

What about Fay?

Fay was his woman. He bashed her in the bush one night so she ran away to Jim’s caravan and stopped with him. Some Aborigines heard Fay crying so they chased Russ away. Russ’ surname is Lunn. The story goes that someone yelled after him Run, Lunny Bunny. The new nick name stuck. Russ is paranoid about it because since then people refer to him as Lunny Bunny.

Russ offered to open cut my Three-mile claim, says Mark.

I wouldn’t want anything to do with the bastard, says Anthony.

He only wants thirty percent. He will do all the processing.

He knows what he wants, says Anthony. He is into everything. Miners work for Russ when they don’t find opal to pay for the fuel and repairs of the machinery. Nobody likes to work for Russ but he provides work and it is better to earn a smaller wage right where you are than going away to find accommodation and work. Russ has people doing farm work and mining and road work, open cutting and restoration of the mines.

Russ follows us to the table. He is smiling now and slaps Anthony on the shoulder: No hard feelings, ah.

Anthony does not respond; there is not much he can do.

Russ tells a story about the tourist he found in his open cut. We all pretend that we are just having a friendly yarn.

I saw a car parked on top of my open cut and the tourist digging in it, Russ begins his story.

I started to empty the tourist’s car. Hey you up there, yelled the tourist from the open cut.

I kept on throwing out his belongings. He came up.

What do you think you are doing, he said

Same thing you are doing, I said.

Why are you looking through my belongings, asks the tourist.

Why are you looking through my mine?

But that’s my car.

That’s my open cut.

I didn’t see the sign, says the tourist.

Fair enough, I didn’t see one either.

I am going to call the police, says the tourist.

You’ll save me the trouble.

Put my staff back in the car, you bastard, the tourist runs up towards me threateningly. I grab him for the collar, turn him around and kick him in the backside. The man rolls down into the open cut head over heels.

Next time I’ll run a bulldozer over you, I tell him. The tourist stutters that he found no opal. He empties his pockets, takes off all his clothes to be checked out. He stands there in his undies terrified.

Never try anything like that again, I say. He shivers all over as he drives away. I bet he’ll think twice before he goes on the field again. I won’t let any bastard get away with it. They won’t even try while I am around.

Russ is telling the story to Mark. He turns his back on Anthony and me, like we don’t exist.

The story sounds as a warning to us not to mess with Russ.

I just want to make sure nothing happens to your opal; Russ slaps Mark on the shoulder and leaves.

The tension scares me.

Russ wants to get to Mark so he has to discredit us. Mark is getting millions. Everybody wants to be friends with him, says Anthony as we return home.

Every man wants to stand next to the rich man, I remember Bill’s words.

Trinity said that two things get to the man’s heart: gold and bullet, Anthony quotes the line from the film. He is a fan of spaghetti Westerns.

OB KORUZNI NJIVI

Divje se drgne zrela koruza,
z lokom si goni po goslih.
Suva v možgane
vonj ostrih robov.

Storžu počasi laske odgrnem –
ko se zažene z ogona
palček v gumijastih škronjih
in se v dlan mi zagrize.

NA OČETOVEM GROBU

Vroča ti zemlja čelo sesuje,
v peto zabit v korenino bodike,
odpreš se v skodelo trebuha.
Suša mravlje in črve
v špranjo sežene.
Pesek se z voskom sprijema.
Hlipneš,
ker že odhajam.

MED

Jezik nastavim medu spoštljivo,
spomnim se plesa,
žameta v toplem pregibu.
Med me vzravna
in krono na ranjeno čelo pritisne.
V praznini pod grlom
v grudo dišečo se strne.

ČAKANJE NA PISMO

Mrzla stopnica se v stegno zarašča,
begonja kapne cvet
na moja kolena,
psu po ušesih vidim,
da poštar prihaja.
Torbo nerodno odpira,
koža na roki cefra se,
na usnje mu pada,
skozi čevlje mu krempelj zija.
Zakričim,
da mu steklo očal poči v oči.

BREZ MENE

Skoraj vse se brez mene počne:
s šopom trave se koso obriše,
brajdo podpre,
koruzo nalomi,
buče razseka.
Kostanj ježice odpira,
ko mene ni v gozdu.

VESELICA PRI JECLU

Ograja balkona
se že ohlaja,
terasa tiho poklja,
mačka na vrtu
skoz plot se izmuzne,
k Jeclu se naša soseda podaja.
Valček in tango
noč in nebo medita.

V sobi iz omare
naftalin sope
in bela rjuha
zagrne mi glavo.

OZNAČEVANJE POTI

Prazna bisaga
me tolče po plečih,
na boku pod čutaro vročo,
kri se suši.
Z nogami do gležnjev
po gnilem zelenju
do prve vode,
brvi in počitka.
Črne drobtine
s šibko roko
trosim za sabo,
da mi kdo
pride na sled.
Da mi čutaro
in bisago napolni.

GRLICE

Moje vasi so dremotne.
V prišleke zmedeno škilijo.
Grlice slepo
na napušče sedajo,
ki jih več ni.
Bega mojih stvari
kot da ne vidijo.
Klecam pod gruljenjem,
vrat mi režejo s svojo domačnostjo.

CITRE

Iz trebuha mi citre molijo,
alpske brenkajo viže.
S sladko lažjo
rože na oknu in zavese pojijo,
da od sramu
diham počasi.
Spodaj na trgu
sivi možici
kamne mečejo v šipo,
ko okna zapiram.

TETA NA NJIVI

V ognju je polje do gozda.
Teta na njivi z motiko stoji,
mrtva soseda
v peso peto zabada,
solze krvave
v grude rosi.
Mmalica na travi
se sama pogrne,
ogenj izprazni pletenko do dna,
mrtva soseda
k teti prisede,
iz hlebca molče črve beza.

SOSEDI SE OBRAČAJO PROČ

Za plotovi
moji sosedi
ob ognjih
se grejejo.
Kličejo se po imenih,
kozarce na stare mize postavljajo,
kimajo si
in mahajo.
Ne prepoznajo me več,
ko strmim v njihov ogenj.
Osuplo
drug drugega
dregajo v rebra.
V žerjavico pljuvajo.
Hité ugašat ogenj.

VDOR V PRETEKLOST

Z gorjačo bodikavo
se v moj vrt prihaja.
Jekne zatič
v stari ograji,
zrak se zgosti,
rastlinje se k zemlji
trmasto skloni.
Drevje naabrekle sadeže
zobatim ptičem ponuja,
miši in lepljivo listje
kožuh posname.
Zrel paradižnik
s črno krvjo
lačne čebele obrizga.
Cinast metulj
v letu zvenči.
Bodika se vrže pred tebe na pot.
Dvigneš gorjačo
in pot si utreš.

V KOTANJI

Končno ustavi se čas
za pet juter.
V okotanjo se zvlečem,
z deževnico mlačno.
Mrtev mrčes
mi v oči naletava.
Čeljusti razklenem
v blago spočitost,
ko jutro petega dne
me s hladnim jezikom oblizne.

POGLED V USTA

Se spomnite,
še pomnite,
bel in droban,
na krvavi nitki –
moj zob?
Vaš beli plašč,
krvav na trebuhu ...
Strah mi je obkljuval vrat.

Kako je zdaj z mojimi zobmi?
Kaj vse se je celilo,
zatikalo mednje!
Koliko jezikov je raziskovalo
svilo mojih ust?
Kako je zdaj z mojimi zobmi,
ko škripajo v grenke noči?
Z zobmi,
ki režé,
ko hočem zaspati.
Jih še prepoznate,
moja usta,
stari zobar?

VEČNA POT

Krog je večna pot,
ki se s tvojo hitrostjo odvija v eno smer
z notranjim, mehko uglašenim stanjem
in zunanjim prostaško razhojenim.

Nič te ne zapelje vanj,
kar padeš za črto, ki nima vstopanja,
le večna odhajanja,
spremljajoča z laježem psa čuvaja.

Če si prehiter, ne moreš noter,
da bi preizkusil mir,
le iztiriš navzven in postaneš Nova
izgubljena v vesolju.

Če se krog zavrti nazaj,
tedaj zadihaš iztrošen zrak,
v preperelolilastem mraku se vzburjaš
z izpljunki posušene ljubezni
in v gostoti dežja plešoč poslednji tango
kot utopljenec padeš na tire,
kjer te povozi
nestrpnost čustvenih invalidov.

Ko se v krogu ustaviš,
takrat pod stojalo za ledene rože
priteče reka vzdihljajev
in kloni obrišejo prah stoletja.

BITI NIKJER IN NIKDAR

Biti tu je težko.
Raje potujem po labirintu,
v neznane puščave,
prisluhnem nebu, ki je čisto tu,
skoraj se dotaknem njegovega plašča.
Poslušam utrinke, ki zacvrčijo,
ko se zvrnejo za temni rob
in bledijo dalje do drugih svetov.
Potujem v druge galaksije.

Biti zdaj je težko.
Dotaknem se znamenja časa,
odkrhnem svoj košček,
kot zreli plod mi ostane v dlaneh.
Utrgam list regrata,
ki se ravno pripravlja k cvetenju,
obsijan je le z ene strani,
pohodim ga.
Po drugi strani je lezel črv.

V KAMNU

Vse je zapisano v kamnu.
Kos e prelomi, je v njem zgodovina,
hladna in siva,
simbol moči in trdnosti,
ostanki pradavnega življa,
brez možganov – lupine,
kot Lotova žena
v solnem stebru neposlušnosti,
pogubljena zaradi vzgiba ljubezni.

Vse je v kamnu.
Skozi razpoke prodira včeraj,
modrost iz njega mezi,
v opomin te spotakne.
Iz njega je včasih sklesana podoba,
ki čas ji polomil je ude.
Ta torzo, postavljena na piedestal,
razkazuje minevanje jaza.

Vse bo ostalo v fosilih!

LUPINA Z ODMEVOM

Ko v svinec ulita,
stisnjena med zemljo
in modrokovinskim odsevom zadnjega krajca
pijano igrava na vroči mivki,
ki se hladi z morjem.

Preteklost, ki mi sledi,
se z lupinastim telesom
sprehaja po dolini senc,
kot bi stopala po ogorkih,
v omotico v spominu
in cenenim kičem za vratom.

Pod kupolo noči
se zgoščam v soparo melanholije.
Ker ne morem do zvezd,
rišem v glavi njih pocinkan odmev.
Votlina se širi pod utripom,
miriade igel zbadajo mêča,
telo se lijanasto zvija v temo.

Z Majakovskim nazdravljam
in drgnem ob luno solzavi pogled.

MANJ KOT NIČ

Dež se trga z oblakov
in odskakuje po cestnem prahu.
Cinobrova jutrnica se kremži v lužah
in škropot po priprtem oknu
me spravlja ob živce.

Pod stropom lebde obljube
in nekaj postanega sramu.
Z uspavanimi lažmi
si zakrivam tostran ogledala
in tisti zamik časa
med goloto in fikcijo.

Kot lenivec v kotu počepam
sedaj, ko bi moralo perje frčati.
Duh po mandljevem olju sili v oči
in skušnjavca prezir se obesi na jutro.
Nenadoma skozme švigne
sedem mandljevih cvetov,
da me odlomi z veje.
Priprto okno obmolkne.

NAROČJE RAN

Nekdo se poigrava z molom,
kovinasta se tipka zjoče v mrak,
razpara gluhost osamele ulice
in ti sediš v zavetju senc.

Tam zgoraj polknica udari v zid,
splaši se dremajoči ptič
in prhne med kostanje.
A ti sediš v življenju, ki je notri.

Čez mize zavihte se prti,
ko veter hlastne izza voglov,
po vroči čokoladi zadiši.
A ti sediš v zrcalu in življenja lačna.

Ko cviležu zavor sledi
še žvenkasto sesuto steklo,
posedeš se v naročje ran,
ker pravkar so ti povozili dušo.

BLODNJAVE

Kako naj narišem to žejo po tebi,
naj vržem na platno primul lesket,
potoka pod snegom grgranje,
naj vsega premažem z roso medeno?

Narišem nasmeh La Gioconde,
morda pa oči kot Picasso?
Poznalo se bo, da še si želim
prepletanja kože v tišini.

A ko se čopič podrsa po platnu,
pokaže se zime ledeni pogled
in skremžen odsev blatnih luž
in nekaj skesanih potez
in tuja roka v ozadju, ki se poigrava
s perjem gizdavega pava.

In tudi okvir (tista žeja po tebi)
preveč rokokojski za tako bo sliko.
Naj gola kljubuje blodnjavam,
sam vedno bolj stran si od mojih oči.
A vendar me žeja po tebi.

V OGLEDALU

Da bi stopila v ogledalo?
Potem bi videla te tudi zadaj
in druga vrata, ki jih še odpiraš
in senco, ki se nate sklanja
in vlažen vzdih, ki se mečka med ustnicami,
pa tiste prste, ki drse navzdol
v pridušen stok naslade,
pomešane z razdraženostjo vlaken v koži,
in tisti krik, ki zadrže ga šipe,
ko izstopaš mlahav z vrtiljaka poželenja.

Od zadaj si preveč drugačen,
čeprav ob zvrhano natočeni penini
topiš se ob mehurčkih zmage.

Jaz le pelinje naj izpijem,
skomignem v noč in listam po Bukowskem?
To, kar pustila sem na tvoji koži,
ostaja na tej strani ogledala.

PRT PRETEKLOSTI

Ta prt, ki zdaj pregrinja
mizo najinega pira,
ni moč oprati madežev,
ki so ga popackali.
S komolci ga odrivam stran.

V drobtine kruha grenkega
se je zajedel črv.
Razlito vino brez resnice
se zliva s cvetjem stkanim.
Ne morem se napiti.

In roji črnih muh
so prisesali se na duh
po gnilem skupnem času.
Molčim. Na vreme mislim.

To zamolčanost zlijem na papir,
da se pohotno vsrka vanj.
Odvržem prt, naj v prah se scepi.
Vsadim nov biser v školjko časa.

KO SEM NA ONI STRANI

Včasih se čutim na oni strani,
prebičana do krotkosti,
s svetniškim sijem v rokah.
A ko me vleče v tvoje oči,
plamen v krvi podžiga telo
in žareča magma upepeli
pravkar rojene sanje,
takrat sem na tej strani – v kaosu.

Do onemoglosti se pretvarjaš,
da sva dvospev na žerjavici,
ko legam med tvoje ude,
a gledaš skozme.
Takrat prekolnem tišino,
da tresljaji obliznejo stene.

»Vame glej, ko rineš v živi pesek
svoje sidro!«
Jaz te povlečem med zvezde.
Tu s podaj je itak močvirje,
ki naju ne zadrži.

Bi rad postal haupt demokrat,
a kaj, ko ni te baže,
njegova glavna blagodat
je ta, da rad se – laže!

V svetu umnih je težko biti moder. Med bedaki je lažje. Zadošča, da ne izstopaš…

Ni razuma brez znanja. Obratno pa je. Žal.

Obljube svoje plemeniti
in venomer naklada,
moralno je, tako, bolj v riti,
a populizmu vlada.

Živimo v svetu poštenih lopovov ali lopovskih poštenjakov?!

Največji lopovi se pred sodiščem radi izkažejo za siromake…

Po tem slovi, da pravljice pravi,
čeprav fantazijsko ne zgleda,
ker ozek je v duhu in še bolj v glavi
je vse, kar pove, prazna – beda!

Politika je umetnost, ki iz nič ustvarja – še večji nič!

Tudi nezaslužni politiki dobro zaslužijo.

Da demokracija
vrednote razbija,
se vsakomur danes že svita,
ni čudna zadeva,
če skoči iz hleva
v salon novodobna elita…

V demokraciji odločajo bedaki. So v večini, obenem pa vse vedo.

So pri nas demokrati ali dejmokrasti?

V ospredju vselej, jasna stvar,
čeprav je – okostnjak,
ki dokazuje, da ni dar,
če šolan si bedak…

Človekove pravice najbolj kratijo tisti, ki jih odmerjajo.

Nenehno nam govorijo, da je treba biti pošten. Žal samo govoričenje ni dovolj.

Bi piskal, revež, bolj na tanko,
ko ne bi šef nad njim vedril,
pa s pridom leze mu v danko,
ker rad, vsaj v njej, bi nekaj bil.

Pri velikih politikih se zna proktološki pregled zavleči. Preden odstranijo vse goreče privržence…

Čim bolj je neumen (politik), več bedakov ga obkroža.

Je dokaz, da blondinke
niso vselej modrolase.
In da lepoto ne delajo šminke,
ki jih na debelo meče nase…

Nekateri se razburjajo nad političarkami, češ da sodijo v kuhinjo. Ja – mar je politika kaj drugega?!

Je kot zlata ribica. Ko bi še molče odpirala usta…

Država ta naša
enakost razglaša
in vse je kot mora biti,
na pravljični poti
nikogar ne moti,
če v pizdi si ali pa v riti…

Pred sodiščem smo enaki. Razlike nastajajo znotraj.

Še dobro, da smo pošteni! Kakšni sodni zaostanki bi bili šele sicer…

Kako v parlament je nepismen prispel,
vestá Jožef le in Marija…
A sile ni prave, še vsak dvor imel
je norčka, da v smeh ga ovija!

Parlament?! Parlašment!

Baje so za slogo. Če bo po njihovem…

Naš parlament združuje vidike.
Takšne, velike in majhne, raznorazne.
In zvečine med njimi so razlike,
tako kot protagonisti – prazne…

Nekoč smo bili zadolženi do gat. Sedaj so nam še te pobrali!

Vem, pisali boste novo zgodovino. Bi prosil, če se prej vsaj opismenite.

Za tistega, ki nima v glavi
velja zgolj to kar vodja pravi,
a vodja vse lahko razdira,
ker tepce le krog sebe zbira…

Razlika med nekoč in danes? Nekoč smo, zatirani, hodili v tujino po kavo, danes pa, svobodni, po kruh…

Pred dvajsetimi leti so se nam izpolnile sanje. Dobili smo svoje politike, oni pa svojo državo.

Pred kamere stopi, v obleki izbrani,
po novem zdaj čas se vrti,
zdaj vsi smo enaki, v bodočnost ravnani,
gospe in gospodje, se zdi!
Res, štumfov belina ni razlog edini,
da videz gospoda se v hipu razblini,
ko usta odpre bo v trenutku izdal,
da primitivizem na vrh je pognal!

Na hitro poganja le plevel. Predvsem elitni.

Danes ima že vsak kmet svoj mercedes. In vsak mercedes svojega kmeta.

Vsi enakopravni, vsi povsem enaki,
delovni in leni, umni in bedaki,
lopovi, pošteni, močni, nebogljeni,
eni vse bolj suhi, drugi zavaljeni…

Politiko gradijo siti. Sestradani jo grabijo.

Volitve so tržnica, na kateri največkrat prodajajo pokvarjeno robo.

Meje so tiste, ki vse si lastijo,
v njih moje kot temeljni gon se zazdi,
in tak svet meja nam navadno krojijo
prav takšni, ki jih omejenost krasi…

Imamo suvereno državo. Sicer ne vemo, do kod sega…

Pri nas propadli tajkuni govorijo o pravu, avtokrati o človekovih pravicah, omejenci pa bi razmejevali…

Naše avtoritete,
zlahka preštete,
težje sprejete,
v nič razodete.

Čim bolj si senilen, bolj si kredibilen?!

Včasih smo računali na boljšo bodočnost. Danes ugotavljamo, da ne obvladamo matematiko.

Preteklost je kriva,
da perspektiva
se z zamudo obeta!
Je zadeva obrobna,
da politika nesposobna
nateguje teleta…

Redki so, ki se ne zapacajo pri koritu. Ker do njega ne pridejo.

Najboljši politik je – bivši politik!

Naši, vaši,
vsi kontraši
so spravaši
šele v kaši!

Bog ne daj, da bi se ponovilo enoumje! Neumje ni moteče.

Dokaz, da ni bistvo v kvantiteti je v spoznanju, da pri nas vsak politik ve kako je treba voditi državo, vsi vkup pa nimajo pojma…

Kako ena sama lahko zaobjela
v preprostosti svoji beseda,
bi stanje, ki našo državo prepreda,
drugače kot zgolj in le – beda!

Mar je demokratičen napredek res zgolj v tem, da je prej pljuval v dlani, sedaj pa pljuva v mikrofon?!

Izpolnili so nam sanje. Ostala je – kruta realnost!

23

Cenjeni botrček. Poskušam obelodaniti tegobe, ki smo se jih nalezli kakor otroških bolezni in smo imeli svojo socialo, ki je bila groba, mislim na sestrico, ki bi morala uživati in ne trepetati, morala bi biti odrezava, da nebi tonila v daljave z edino možnostjo, da postane invalidna ženska.

Ko sem to pojasnjeval gledališkemu ansamblu, je Mini rekla, da je to čisto v redu, da ima naša sestrica socialno varnost, navzlic dejstvu, da je morala biti upokojena v ranih letih.

24

Oče je prišel domov star devet in šestdeset let. Prišel je z nekim nepojasnjenim čustvom in sporom do nas, njegovi družini, katero je obsodil, da mu nastavlja pasti in ena takih je bila, da se je vzpenjal po lestvi, lestvi izdelani z njegovo prizadevnostjo, izdelal jo je sam in tudi peš prinesel k hiši. S te lestve je omahnil, ko je silil na podstrešje. Padel je na tla in to je bil trenutek, ki ga je temeljito povlekel h koncu. Mi smo pozneje preklinjali naključje, namreč, spravili smo ga v bolnico, pa so ga vrnili z zavestjo, da je z njim slabo in je res bilo tako. Spopadal se je z nami na način, da je veliko telovadil z nogami in rokami, predvsem takrat, kadar ga je urejevala mati. Ob takih trenutkih njenih nastopov, ko ga je preoblačila, ga z žličko napajala z vinom, čistila iztrebke in menjavala rjuhe, tu se je krčevito otresal podobe smrti in zdaj ta nekoč samozavestni mož bije poslednje bitke z lastnim koncem, kar me je sprva delalo žalostnega, toda pozneje mi njegovo lomastenje vzbuja spoštovanje na komične prizore telesa in možganov pred smrtjo, da dojamem veličastje življenja tega trupa, našega očeta, ki bije poslednje bitke brez predahov, razen v tistih trenutkih, ko vsi molčimo, njega pa drami iz utopije vsaka stopinja, najmanjši šum iz kuhinje in se mati nasmehne, ko čuti starčev posluh, poslednje predahe njegove zgodovine, smotre in olajšanje, ko si je podredila njega, vsaj enkrat ji je uspelo, da zdaj ta človek komunicira z njo v harmoniji in mati preživlja karmo, ker je zaslutila rob med življenjem in smrtjo.

25

Ko sem pregledoval fotografije je bilo v njih nekaj prazničnega. Nasploh niso sevala pesimizma in to me je v sled trpkosti osvobajalo ali prepričevalo, da sem bil v svojih romanih in zgodbah preveč črnogled. Te fotografije me vlečejo iz globine na obalo. Imam jih lepo razporejene in veselo, prepričljivo govorijo o vzdušju po Abrahamu, mi lesketajo krutost, da drvim h koncu. Pa se odkrijem v ozadju z brado, poskušam razumeti, kaj me je privedlo do tega, zdaj, ko gledam sina, ki mu je šestindvajset let. Poskušam ugotoviti, kaj mi govori njegova generacija, so drzni in optimisti. Mislim, da so. Ampak, o tem bo govoril čas. Kaj kmalu.

26

Zato rad zavijem v prizore romantizma. Beg v otroštvo, Minin govor o odru (vsa je srčna in prijetna), poskusi razkriti, razvozlati, kaj počnem na deskah.

Dve igri, scena, med na fotografijah, vse to z moje dobre plati. Toda razkrivam značaj, nasprotovanje, pretirana skrb in misel, da bi vse to moralo po pravilih, ki sem jih ustvaril zaradi središča. Zaradi tega se tudi izgubljam, dragi botrček, moram ti reči, da sem zašel med strahove in prikazni.

Nahajal si se v parku. To je trajalo kaki dve uri, potem je pristopil k tebi. Bil je oblečen počitniško, skorajda ves bel. Psiholog te je nagovoril, treba je bilo rešiti te pred strahom. Nič kaj posebnega, človek je bil miren z namenom, da te kot izgubljenega sina vrne v kolonijo. Mini je rekla režiserki, da naj napravi primerjalni scenarij, ko-scenarij za oder in naj poskrbi za dvogovor, ki bo izdrl iz obiskovalcev občutek strpnosti in pomirjenosti ter naravne radovednosti.

27

- Si se spomnil na očeta in mater?

- Samo mati se zna oglašati na take razdalje. Ona ima občutek za to, sem odgovoril.

- Poišči bratca in napišita pismo, kartico, dopisnico, nekaj, kar ju bo sprostilo. Tudi očeta naj bi vzdramilo iz odsotnosti, naj imata občutek, da vama gre dobro.

Sedem let mi je. Morski valovi so butali v pristanišče. Bilo je sončno, po kosilu. Počivali smo, siesta. Rišem. To je bilo še pred kosilom. Rišem plavalce na papir, naše plavalce. Tako tudi zapišem na risbico: živeli naši plavalci, kar je razburilo moj letnik, da je nesmiselno, medtem ko me mentorica vzpodbuja in ji je vsa reč všeč, ji pri srcu.

28

Skupina morski polžki, me je sprejela brez zvoka in občutkov tovarišije. Na tem terenu sem imel slab dan in sem se moral sam prepričati, da so me znova sprejeli medse. Prepričal sem se tudi, da sonce peče z vso svojo močjo in da sem varen na otoku pod bori in galebi.

V očeh mi se dela slepota, vsi so pri počitku, tudi mentorice ni v vidnem polju, verjetno je utrujena od vzgojnih nasvetov, jaz pa se veselim dejstva, da sem ustregel generaciji, ki je želela biti na osamljenem otoku in sem sovražil to dejstvo, kajti meni se je želja izpolnila že davno od tega in mi ni bilo treba zavajati lastne duše pred njimi v zdajšnjem stoletju, ampak sem jadrno zaključil z njihovo domišljijo in jih navajal na ljubezen, da so vsaj z njo dojeli svoje brate in sestre. Tako sem se spominjal te blagosti, katero sem pripovedoval režiserki, ona je dojela moj strah pred utopijo in je zaslutila, da govorim iz neke pedagoške žalosti, ko sem jo milostno opominjal, naj vse to spravi na oder. Nisem želel kot mentor iskati globlje vzroke moje pedagoške polomije, tako so mi prikazali, ker se mi je zdelo, da slabo podoživljam čas pesimizma in strahu, da kot posameznik v belem pešačim proti svojemu koncu, proti smrti.

29

Potem vaju je nekdo obveščal. Rekli so, da so te slišali skozi stene, ko si govoril za bratom, da so te obstreljevali z novicami. Bil sem prepričan, da so za to krivi spremljevalci in bi moral z njimi govoriti, preden bi prečkal prag hiše.

Mini je slutila, da je za vso zmedo kriva slaba tehnologija, režiserka pa je postavljala igralce po lastni presoji, ker se je bala, da ji bodo nadlegovali srček z visoko frekvenco in je šepnila proti njej, da o njej vedo domala vse in da se ji približuje grob. Take privide je imela, ko je videla krsto mrtvega sorodnika pozneje je izvedela, da se je njen sorodnik pokončal, ker bolezni ni več želel prenašati. Pred smrtjo se je oklepal čudovite škatlice iz orehovega lesa, kamor je shranjeval fotografije in je občasno z njih pobiral med in spomine, ne da bi se jih naveličal gledati …

Več let kasneje sem obiskal teto na Stanetovi in ona mi je rekla, da je neprestano govoril, da ga niso obveščali. Tudi sama sem pomislila na vohljače, vendar so to bili radovedneži, ki so se vtikali v njihovo sorodstvo. Bili so reveži, če človek pomisli, da so prestopili črto vljudnosti in nekako povezani s pravičniki, ki so dogodek opisovali amatersko.

30

Ti so tudi izločili tvojega očeta iz igre, je šepnila Mini, ko si govoril o njem, da se je utapljal v alkoholu, neredna služba, predvsem pa splošen upor konvencionalnosti, da si se je zaščitil z dobrim znanjem o stroki in je zaupal svoji profesionalnosti. Tam zunaj smo odigrali mizarjev slog (vsi so ga oponašali), kar je gostom napravilo pomemben izraz na obrazu, hoteli so mi šepniti, Andi vse je v najlepšem redu. In so svoje mnenje odnašali v grob. Meni jih je bilo žal, kajti le oni so poznali očetovo poemo življenja. O njem so govorili, da je odličen poznavalec lesa, le tega niso znali razložiti, čemu tisti smešni skobljiči, ki jih ni nikoli ni uporabljal pri delu. Svoje orodje je ščitil s maščobnimi premazi (loj), da mu niso porjaveli in strohneli.

To sem moral ziniti režiserki, ker se mi je zdelo pomembno, da bi pristopila k moji vlogi z vzgojno pedagoškim kontekstom, da bi ne omahoval, ker se ji je zdelo, da si želim še dodatne motivacije za branje gledališkega besedila, tako sem tudi napredoval in nisem pihal v njene lase kot pri Mini, ki se je tresla od studa v zgodbi, zaljubiti bi se morala v svojo vlogo, pa so ji popustili živci in je morala pogoltniti tabletko za pomiritev. Seveda je nastala zmeda in smo križem kražem pregovarjali, soigralka se je takoj prebudila iz odsotnosti in nas začela miriti.

Mini je zagrizla v skorjo in mežikala, ker je priča zgodbi o očetu in je nakazovala z obrazom, da bo ta isti človek, moj oče, neopazno prestopil mejo med srednjimi leti in starostjo, ker pač nima drugega izhoda, razen dejstva, da je njegova glava prefinjeno začela modrovati, kot zagovor pred ironijo bežeče mladosti, da se mi je zdelo, da več ne zapravlja besed o smislu, začel je varčevati z njimi, da bi se lahko vrnil v potrato, kot nedavno od tega, ko je vstopil v parter z namenom, da me oplazi s ciničnostjo, kako naj razume voditeljico Karino, da ne bom dolgovezil o vlogi zgubljenega v džungli pod Parnasom, ker je natanko vedela, kje je moja šibka točka.

Zaupal sem ji, vendar nisem nasprotoval očetu, kaj lahko bi ga užalil in bi se mi vse zdelo neuglajeno, č e bi videl starca, kako mu solze polzijo po licih.

31

Bilo je pred mnogimi leti, namišljeno zateguje Mini. Bila sem punčka in smo obiskali otroško igrišče. Bilo je nekaj posebnega, najbolj sem si zapomnila lestev, kolo in gugalnico. Tudi ti si bil z menoj in si neki deklici vrgel ljubčka. Takšnega igrišča ni bilo v našem kraju, ampak smo imeli divje poligone, katere smo obhajali v grozi in strahu. Za njih je obstajal zakon divjine. Poligone je občasno obhajala skupina tolovajev, ki so hoteli zasesti to divjino in je prišlo do mentalnih spopadov in obmetavanja s kamni, da se je vedelo, čigav je bil teritorij. Tako sem tudi prepoznal domači prag. Potem smo se morali odseliti, ker nismo imeli ekonomske moči in je mati iskala prevoz, oče pa je nekje v daljavi kuril jezo in govoril, da bo poslopje zažgal. Pa ni ničesar pomagalo, zadovoljiti smo se morali in smo se izselili. Mini je razumela zvestobo do tega poslopja, vendar se je strinjala, da nas obdaja družbena resničnost in smo podlegli statistiki, ki je trdila, da bomo pač reveži, kakor je to drugod. V ničemer nismo drugačni.

32

Ves dan me je nekaj grabilo in zadrževalo, pri čemer sem se topil pod šminko, da so kapljice drsele po licih od vročih žarometov in je režiserka za nekaj trenutkov ogovorila Mini, najverjetneje je šla obnovit masko pred ogledalo, jaz pa sem obnavljal tekst in gibe pijanega človeka, čist po očetu igra, sem prestregel opazko, režiserka pa je plosknila z dlanjo ob dlan, da bi me prebudila iz zaverovanosti v igri »Pojoči deček« napisano z njeno milostjo iz scenarija o moškem, ki v upokojitvi ni počel ničesar drugega, kot je spanje, popoldanski počitek in uživanje zalogajev hrane. Prav gotovo veste, o kom govorim. Točno na njega mislim, od katerega sem si želel, da bi me nadomeščal nekaj trenutkov, da bi se naučil par vrstic besedila in odigral po mojem pravilu nekje za zaveso, da bi dojel črnjavo dvorane, samo režiserka Karina bi te opazila in bila obveščena o tem poskusu, ki bi bila znana pozneje tudi igralskemu ansamblu, nebi pa bila poznana avditoriju s preljubim občinstvom, navzlic temu zakritju bi zlezla ta prevara lisjakom, ki so poznali naju, tudi Mini ne bo dvomila o tem, čeprav je igrala mamino punčko, ona je razumela družinsko terapijo in obtok tople krvi in sline, ki je brizgnila prvi sestrici iz ust.

Nikar ne govorite o nesreči, govorite raje o skupku sitnosti, ki bodo s časoma izginile, je omenila. Mene pa je vlekla modra barva morja in sonce ki se je odbijalo od pečin. Otok so obletavali galebi in škržati so se oglašali s striženjem.

Bila je siesta. Počitek po kosilu. Odložili smo barve in čopiče. V velikem loncu sem zajel grenki čaj in se odžejal. Prečkal sem pot polno kuščarjev in se kot moški predajal dejstvu, da je park primorskih borov nemel v gluhoti in mirnosti, po čemer je bilo moč sklepati, da topel veter ne bo uničil krošenj in bo raje burkal morsko gladino. Kot otrok sem dojel sijajni spev in povezavo z naravo, kjer je bog usklajeval valovanje morja z kamnito obalo in sem za trenutek videl brata, kar mi je stalilo opreznost in sem z njim čutil svobodo, ko se je tako skrivnostno odzval njej in času, skritim za vrhom otoka in kapitana, ki je v tenko svileno mrežo ujel tisoč majhnih ribic za vabo, ko so nalovili igle in jih strnili za ribiško večerjo.

33

Dragi brat, ko razmišljam o vsem, te zajame celo življenje, da nama je odklenkalo pri gledanju v prihodnost, ko poskušam na vse obveze še potovati po otroštvu in mladosti, da bi ujel delce poduhovljenosti, le teh mi ne na vso srečo ne primanjkuje, da usmerim pot proti predstavnici krajevnega gledališča in režiserki, ki ima pretehtan obraz in nanj pazljivo obeša nasmeške, poskuša potolažiti obup moškega, ki se nepretrgoma sprašuje o življenjskih potezah, ki pa navzlic mojemu trudu razporeja čas in niti ne pomišlja, da mi dela skrbi. Zato sem poklapan, ker je bolesten, nasploh se sprašujem o njegovem psihičnem stanju, s katerim meditira o gledališču preudarno, tako da zaznam ciničnost z njegove strani, da mi pojasnjuje, da so moje skrbi odveč.

Tako me preseneti odtenek radosti, ki preplava mojo dušo, lahko se zanesem nanj, le sestrino opazovanje njegovega razpoloženja mi sladka telo, zato me daje ugoden občutek, da so njegovi smotri povezani s pokrajino najine mladosti, o kateri bi rad nekoč spregovoril z umetniško vznesenostjo, da jo razkrijem kot praznik blagosti in občudovanju cvetočih krošenj.

34

Na prisojni strani sem v pregibu strmine opazil trobentice kot prvi znak, da se približuje pomlad. Ti pa si odpiral usta za malce kruha in sladkega čaja, ker si se bal, da te bo pohabilo pomanjkanje vitaminov in mineralov v telesu in si užil sladke cvetove, da te je ženska rdečega križa ujela v naročje in te odnesla iz dnevnega prostora. Užival si eterične cvetove do drugega obroka. Do kosila si imel priložnost, da okrepiš telo in dušo, prikrito dejstvo, da še danes nisi užil hrane in zdaj te daje kriza, da umiraš od pomanjkanja vlage in padaš na tla kot posušena muha na parket. To je obdobje umiranja, odhajanja na oni svet, nas pa rešujejo le najstniška leta in grižljaj hrane ti povrne telo v budnost in skladnjo, da razumeš pojem praznine, da ješ rumene cvetove, mi pa vsi pričakujemo obrok, ki nas bo rešil najhujšega – pozno zimsko odrevenelost, da si ravno eterični cvetovi pomirijo želodec.

35

Mentorica za likovno mi je zaupala. Torej sem jo očaral in prepričal, da sem mali risar. Lahko sem ji zaupal likovnost in to se mi je zdelo strašansko pomembno. V drugo se mi je ta občutek še povečal, ko se mi je trn zadrl v srednji prst na nogi. Pogledal sem urnik ambulante, torej po eno urnem počitku. Ko je čas potekel sem stopil do zdravnice.

- No, kaj je Andi, povej kaj te muči?

Pokazal sem ji nasilen trn v prstu.

- Nič hudega Andi, malo bova zarezala in stisnila .

Zdravnica napravi tako, kot je rekla. Nikakršnih bolečin ne bo. S silno pomembnostjo sem jo zapuščal.

- Mali deček, je rekla, ko sem z zalepljenim prstom stopil v vrsto po končanem počitku. Bilo mi je lepo. Skozi krošnje morskih borov sem opazoval popoldansko valovanje in to me je očaralo. Nekaj sem čutil v sebi. Barvo in njeno samostojnost, zaupanje kolonije, mir in požrešnost. Po čemer sem sklepal, da sem zdrav kot riba. To morsko nenasilje in rajska skladnost in čutna harmonija me je ločevala od včerajšnjega nasilja, ko me je nekdo iz sosednje skupine s pestjo zadel v trebuh. Zapomnil sem si napadalca za vedno. Tudi zdaj po štiridesetih letih mi je njegov ksiht razpoznaven in mi ni, da bi se z njim pogovarjal.

Škoda je bila le v tem, da mi ruši nek koncept dobrote tega otoka, na katerem sva z bratom že drugič. Na drugi strani je bila usidrana topnjača. Čuvala nas je, obrnjena proti zahodu. Mi smo se počutili varno. Sproti smo odpravljali neumnosti, tako da sem začutil breztežnost tega bivanja in tisto otroško veselje z mentorico, ki nas je varovala kot ladja na južnem predelu, da sem odbrzel do brata in sva se povzpela vrh otoka. To je bilo dovoljeno.

Potem se spominjam radostnega večera na otoku ob tabornem ognju. Vetra ni bilo, zato so dovolili napraviti majhen ogenj, še preden je sonce zašlo jaz pa sem občudoval petje, peli smo pesem o belih ladjah in sem dojel morje ob večernih uricah, kakor je bilo z mojim bratom, ko sva zapela celinsko pesem, ki pa se po mojem mnenju ni usklajevala z morsko idilo počitniškega otoka.

36

V Fažani so nas natrpali na barko kapitana Jona in to v dveh turah in takrat sem v enakomernem rezanju kljuna v morje spoznal drugačen svet, ki ga do zdaj nisem beležil. Bil sem očaran kot celinski deček, pred menoj se je prikazal živ svet v trepetanju in migotanju in ko je barka pristala ob pomolu, in ko smo se izkrcali, sem doživel otok kot veličastno celino sredi morja. Lepo smo pričakali še drugo skupino, ko je priplula še ta, so nas razporedili v skupine in določili postelje, kjer bomo počivali v tem tednu in pol.

- Torej je to morje, sem bleknil vanj in bil sem prepričan, da objemam svet poln energije, da sem v drugih gostih mojega letnika zaznal prikrito ljubezen do narave. Bilo mi je jasno, da so ravno tako požirali modrino morja in neba.

Prisluhnil sem vzklikom galebov, ki so jadrali nad otokom, pristajali na morski gladini ali se zaustavljali na griču iznad nas, ko so nas gledali tovariši so govorili, ta fant ki jih vodi, je izjemen. Dojema sproščenost in vero v naravo. S srcem opazuje favno in floro tega otoka. On bo prijel za svinčnik in pero in opisal ter narisal rajski vrt z borovci, kamnite ograde, predvsem pa valovanje morja in dih slanega vetra. Njemu se bo odprlo v telesu, on ima veliko srce, je dojela mentorica. S tega otoka še ni nihče pobegnil niti v sanjah ne. Ta deček je dojel, da bo teh deset dni njegova samostojnost čutil in da se bo klicu skupine odzval zaradi nujnosti, drugače pa bo sam razkrival vero v življenje. Mentorica je vedela, da obstaja možnost, da bo kdo nasprotoval njej, vedela pa je tudi, da bo ta deček pozneje umetnik. Njemu se je zdelo, da otok plove v morju, da enkrat zaplava bolj proti desni, se rahlo vznemiri in strese in se vrne v položaj, ko bo zajadral v nasprotno smer. Deček občuduje prijatelje, ki začno takoj loviti ribe, potem, da se odžeja pri velikem loncu s čajem, tja nihče ne hodi na čaj ali pa imajo drugačen biološki red za to ta deček naslika kuharice pri delu in poje pesem z bratom na tihi večer, ko se sprostita v blagosti in nihče noče stran od jedra velike družinske ljubezni, čeprav vzgojiteljice že kličejo k spanju. Deček stoji na pomolu in opazuje valovanje, glasne pljuske v beton. Morje bo zjutraj mirovalo le galebi bodo vznemirjali gladino pri lovu na ribe. Zaznal bo lepoto odkritega otoka in zdaj bo tekel k zajtrku, kajti hrana se mu je zdela ne obhodno potrebna. Po njej bo imel občutek varnosti. Lahko se bo za nekaj deset metrov izognil varstvenici, ker nebi rad rinil v sitnosti. Potem se bo priključil h likovni skupini, kjer bo v sled nadarjenosti čutil mentoričine besede, ki ga bodo spreminjali v malega risarja.

Potem bo vzel masko, kajti neznansko si je želel videti, kakšno je morsko dno. To dno ga je na koncu tudi prestrašilo. Tam spodaj je bil živelj, ki si ga ni znal predstavljati. Povečalo mu je utrip, zato je večkrat priplaval na površje po zrak in da uredi predstave nenavadnega sveta, ki mu počasi leze v možgane. Zato pa že zdaj razmišlja samostojno, o sanjah in željo, razlaga, da bi iz tega oblikoval pojme in iz teh pojmov svečan občutek, ki ga navda do te mere, da iz njegovega bistva izžene črnogledost, da v to čašo nalije optimizem, o čemer je sanjal zelo dolgo, da bi svetu dokazal o lastnem prebujanju, optimistični pisavi in spremembo le teh v organizem dobrega in da bi odstranil gnev iz njih in pokazal zgornjim vzgojnim silam, da se razvija v dobrega pisatelja.

37

Deček ni prehodil celega otoka iz bojazni, ampak je označeval poti s kamenjem, bori in lego sonca, ponoči pa z luno in zvezdami tako so nastale krivulje z odsekanimi gibi v prerezu in ta skica je ponazarjala gibanje telesa, da bi s hitro domačnostjo in njenim mirom čim prej dojel slikarski domet otoka in da bi kraji na oni strani griča učinkovali v moji duši kot strah in obup kot skrivnost, da bi v njej dojel zgodbo in spoštovanje do drugih razglednih delih otoka.

Mentorica je rekla, da je naš mali umetnik točno določil točke gibanja, katere je obšel večkrat na dan, na koncu že avtomatsko, ni se jih zavedal, gibal se je samodejno, da bi hitreje dojel čar tega z morjem obdanega ozemlja, česar gibi bi čim prej začeli pisati zgodbo brez nadlegovanj in slabih nazorov, ampak v ustaljenosti morskega okolja, navsezadnje deset dni kolonije za mladega risarja je pomemben čas in se bo moral čim prej navaditi na red, da bo umetnost postala zaznavna.

38

Neumorno me zabava številka štiri. Botrček, da veš, da jo imam na fotografijah, v fotografskem albumu. Štiri obraze, otožne od poznavanja družinske zgodovine in posamične usode, ki se na vse skušnje držijo optimizma in dobrodušnosti, vendar je dobremu opazovalcu jasno, da ima vsak portret zase tudi žalostno zgodbo, kar nadleguje dobro voljo, da bi omenili same smešne pripetljaje, kar smo v krajevnem gledališču tudi poskušali, da je režiserka usmerila na Mini, naj ponovi govor iz prejšnjega poglavja, tako sem nas malo dane vpletel v krajevno gledališče pod alineje pod črtice, da bi ob strani doživeli smelo terapijo, stran od rdeče niti igre snahe, ki je imela svoj način razpolaganja, štirje kot alibi, da je prišla v goste, kar gledalci ne bi opazili, navsezadnje tudi ne bi bili prikrajšani za sugestije gledališča …

Po nekem dolgem opazovanju, kar je opazila tudi Mini, me je ganila otožnost štirih obrazov, četrti sem bil osebno jaz in sem se samemu sebi zdel brezobličen razen lasne krošnje in brezupen nasmeh, skorajda posmeh literarnega zaščitnika, da sem jo varoval kot dejstvo, ki jo snubim, da bi bil malenkostno drugačen od drugih in bi naj moj nasmeh dopolnjeval tisti sklop v igri režiserke Karine, da je prišepnila, naj se ne delam pobožnega, saj nisi vpadal v religioznost te zunanje igre, moral si se zavrteti okoli svoje osi, da bi ironično ne vstopal na oder pred obiskovalce, toda, če bi stopil pred trojico, četrti sem bi jaz, z vedrino, bi me prepričevali o posebnosti njihove žalosti, s katero bi brskali po samozavesti, ki sem jo mukoma vpletal v skupna razpoloženja.

Dojel sem njihov stan in mnenje, da so s svojo skromnostjo v sociali bili zadovoljni, če pomislim, da imajo oni drugi boljši standard pa sem jim rekel, da je tako najboljše, seveda, če se njihov nivo staplja s kulturo, da bi razumeli, da opisujem nepopisno žalost, da nismo zmožni ustvariti blagostanje po svojih močeh.

Ste opazili tistega dečka, kako hiti risati dedka Mraza z barvnimi kredami! Risal bo v šoli na veliko tablo zelene barve.

Bilo je meseca decembra . Sonce je tik pred tem, da potone, medtem, ko je vasica pod tenko žvepleno kopreno. Razred je prazen, cenjena Mini, on pa se zažene naprej z belo kredo, nato pa še z barvnimi.

Hodniki so tihi in ko konča z manikiranjem podlage ugasne luč, le s konca hodnika je slišati čistilko, ki čisti razred.

Mini, ti boš socializirala to dejanje mislim dečkovo slikanje na tablo in se potem pogovorila z njim, kako bi dramatizirali ta majhen predložek, zdi se mi, da je narisal božička, kajti dedek mraz je drugačen – Mini. Božiček pride v kuhinjo skozi dimnik, medtem ko dedek mraz pride s spremstvom na saneh pred vrata in se povzpne po stopnicah … .Lepa reč, Mini.

Ti veš, da se ne bodo sekirali, vsaj otroci ne, ampak te prizore bi naj praznično proslavljali na odru z igralci in obiskovalci v dvorani na lesenih stolih. Pomemben je rompompom. Gre se za prijeten občutek v srcu, ki bi jim naj bil podrejen, za praznike pa srebrna bucka na smrekovi veji. Želim vam polno brezskrbnega kiča in praznike brez bolečin .

39

To so moje slikice, draga Mini. Iz mojega žepa, ki bodo proslavile človeške duše. Za dramatizacijo tokrat nimam posluha, če mogoče gre tebi bolje od rok, Mini. Nikar se ne zvijaj od smeha, če si nas pripeljala v pravljično deželo. Ne skrbi. Napravili bomo prijetno vzdušje in vsi bomo hrepeneli ob misli na poljube in toplo objemanje, mar ne? Režiserka pride danes pozneje, mi pa lahko ta čas pripravimo sceno, kot koničaste gore, modro nebo in padanje kometov, brlenje lučk na jelki, ostalo pa, ko bomo odprli penino.

Vse me preseneča z enostavnostjo. Nobenih bolečih zapletov. Ta posel barvanje žarnic, deček opravi brezhibno in zdaj se slinimo v ugodju, da si ravno je večer mrzel.

Jutri bo boljše, ko bo poletje. Ni treba razkrivati streh, vreme bo idealno. Če sem zdaj v praznični zimi likovni mag, bom jutri, ko bo poletje, bojevnik za pravičnost. V obeh dejanjih sem nekaj posebnega in ti, Mini, boš v svojih najstniških letih moja prijateljica, vse dokler ne postanem polnoleten. Takrat bom odšel po svojih poteh s tihimi željami pred dejstvi, da si bom sam pripovedoval zgodbe in ugotavljal vzroke nerazpoloženja.

Za mene je ta odločitev pomembna. Vidim dečka z od krede belimi rokami. Vešče je narisal praznično podobo in napisal srečno novo leto. Ni trepetal kot jaz in mu tega tudi nisem očital. Bilo mu je enkratno risati na veliko podlago iz jekla, tako je prišel do izkušenj.

Moj brat bi lahko postal dober slikar, pa ga je zaneslo. Baje zato, da ni hotel biti moj tekmec. Čudna ugotovitev. Mogoče bi mu od začetka kaj očital iz nestrpnosti, ampak tako bi se dopolnjevala navkljub sporom. Pozneje sem o tem veliko razmišljal. – Razmišljal sem, da bi bili skupina, takrat se nam je to tudi posrečilo in med nas se je privlekla kritika, ki se je pojavila ob trenutkih, ko smo se šalili ob takem početju. Hvaležni smo bili mentorju, ki nas je odlično vodil, ker je spoznal, da smo bili dobri likovniki. Pozneje v življenju, ko sem bil tudi sam mentor in vzgojitelj, nisem v karieri srečal tako zavzetih otrok, ki bi s takim žarom doživljali slikarstvo, čeprav jih je nekaj prišlo na likovno akademijo. Cenjena Mini, kako je bilo potem, ti bom pripovedoval ko končamo vaje.

40

V jeseni, ko je dan občutno krajši, sem ob večerih hitel po klancu navzgor. Zrak je bil vlažen, jaz pa sem hitel mimo domačij razsvetljenimi z lučmi. Pot sem poznal do podrobnosti in nazadnje sem se za par minut ustavil na griču, se obrnil proti dolini in se poskušal znebiti rezke sape pri dihanju. Primanjkovalo mi je toplote in v obraz me je sekal hlad. Podobno je bilo z zrakom v pljuča. Zakaj tako, si nisem želel pojasnjevati niti prej niti kasneje.

Mogoče tistega majskega dne po Abrahamu, ko sem se vzpenjal po poti na vrh in mi je zmanjkovalo moči, kruh se mi je zalepil za jezik in takrat sem prvič pomislil na konec življenja. Bil sem upehan, zato sem sedel na korenino in dopuščal pohodnikom, da so me prehitevali. Sklenil sem, da več ne bom prižgal cigarete. S kajenjem sem še opletal kakšnih pol leta, nato sem prekinil, kajti potreboval sem sebe. Želel sem še marsikaj postoriti zase pri umetniškem izražanju. Seveda pa tegobe niso kar tako izginile. Pekočine v pljučih so me še vedno nadlegovale, toda vztrajal sem pri sebi in sem rekel, da bom navkljub temu z vsemi močmi ustvarjalen. Tako je tudi bilo. Moja pisava je bila podobna spominom. Pri tem sem bil previden, kajti nisem hotel še takoj uničiti podlage.

Vzgojiteljica je bila malce ob dobro voljo.

- Zakaj mi nisi povedal, da si šel k zdravnici?..To bi mi moral reči, mar ne? – je vztrajala.

- Kako pa bi bilo, da bi vsak rinil po svoje, brez moje vednosti.

- S tega otoka ne mislim pobegniti. Na tem otoku imam določene oznake, ki jih med seboj povezujem, da bi se čim prej skoncentriral, ker hočem biti ustvarjalen. Čim bolj moram vsrkati v telo smisel otoka obdanega z morjem.

- Malo preveč govoriš za svojih osem let, čeprav je tvoja teorija zanimiva.

Hotela je reči, naj si čim prej sposodim masko in pogledam kakšno je morsko dno.

Nekdo od gajde je šepnil, da sem se suvereno pogovarjal z vzgojiteljico – no, morsko dno je bilo zanimivo, da si ravno sem čutil pritisk na ušesa. Videl sem različne ribice, zvezdo, in kumarice, ježke in školjke. To smo pri urah risali in slikali.

Potem sem narisal kuharice pri kotlu; tako smo jih pozdravili kot morski polžki in ves živelj v tem presnetem morskem akvariju. Peli smo o ribicah in ladjah.

41

Vedno se spominjam prvega izhoda iz razreda in to je bil spomin na pomladansko poletni čas, v sončnem vremenu, ko smo peli rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši. Ustavili smo se ob reki, blizu mostu, te moja misel na kolektiv se mi je globoko vtisnila v spomin kot peš izlet na jezero in sem bil presenečen, da vidim goro Oljko z druge zorne točke, kar me je na moč presenetilo. To je bilo njegovo dejanje, njegova globoka žalost, kadar ni bil nadležen. Ne vem, zakaj me je pogled s te strani kamnitega mosta očaral, zdelo se mi je kot čudež, ko smo z učiteljico skoraj da padli na cesto pred mostom, tako da nisem utegnil razkriti, na kateri strani smo se nahajali, mislim da smo bili obrnjeni proti severu. Prihajali smo peš od jezera, kako smo prišli do tja, se ne spomnim. Menil sem, da je to nekakšna zvijača s kompasom in je bilo njegovo maslo, da sem cerkev na gori videl povečano in naraslo. Kako smo pri pešačili do rodnega kraja ve vrag, mi pa smo utrujeni posedali pred šolo, zdi se mi, da je po naju prišla mati, takrat smo še stanovali blizu šole …

Oče je neznanca zadržal s svojo pijanostjo. Pogovarjal se je z njim v duru, smatral ga je za poslanca. Zato je bil pazljiv z besedami, da se mu ne bi podrejal in skrivnostni mož od dialoga je zaman govoril, da se lahko z očetom sporazumeta, ker se uspešno sporazumevam z vsakim bitje na tem planetu. Manevriral je s palico pri pešačenju, nanjo se je oprl, kadar ga je tiščalo navzdol, in mu je oblikovala stabilnost, to pa je tudi to, da je poti premagoval z zaprtimi očmi, kadar ga je slepilo sonce ali mu je oči zalival dež. Prav tako se je odzival na glasove živali enako kot do človeka. Tako vzdramljen zaradi ne zavidanja vredni situaciji je klical naj ga izvlečemo iz vražjega zapredka, da je ponoči slep utrjeval lastno prepričanje, da je do neke mere obvladal pot v noči in da smo zdaj na vrsti mi, da ga izderemo iz nevšečne situacije. Ponavadi je stopil kdo od naju po njega in tako smo ga rešili iz vražjega objema; seveda je doma, ko smo ga rešili najhujšega, nadaljeval z žargonom, bili smo ga vajeni, vse do jutranjih ur, ko ga je premagal spanec in smo čakali na to, da tudi sami zatisnemo oči, preden se bo pojavilo sonce.

Ko je kopnel sneg na začetku pomladi, sem dojel njeno balado. Pri tem usihanju sem kot fant čutno dojemal spremembo letnega časa. Ponavadi me je muza oplazila z občutkom za spremembe, zato sem iz radosti stekel ven iz stanovanja in prekrižaril dvorišče po dolgem in počez … Ta srebrov duh, mislim na vtis minule zime me je kot otroka poučeval, da sem pesniško dojemal toploto pomladanskega vetra, ki je hrumel izza hiše in se plazil po razmočenih tleh.

Zavedal sem se, da je brat enako kot jaz, čutil premike narave, da si ravno ga ne opažam na poljanah med hišami in sem bil prepričan, da vrag kot krojač vleče nit iz rokava, da prizori z mojim bratom niso opazni, da se jih ne spominjam, da so luknje v mojem spominu pa me navdaja Abraham in on bi mi naj pripovedoval zgodbice o moji otroški duši, ker sem samega sebe presenečal, kakšen dialog je bil vzpostavljen med nami. Rad bi govoril o življenju brez starostne modrosti, ampak v medičini moje generacije, čeprav je bila otročja in s tem potrebna izkušenj govoreč skozi način otroškega opazovanja. Ta balada je utemeljeno govorila o sesipanju besed, o otroškem življenju, pod okriljem čutenja poezije in toplote v telesu.

Potem nergač kot uživač golobje pečenke, potem zelenec kot ribič, pri tem je s kakšne dvajsetmetrske razdalje s trnkom zadel kopalke nekega kopalca, ki mu je pred nosom odnesel ribo.

- Kdo je ta zelenec in čemu služi?

- Na podeželje je prišel z mesijo kot predstavnik muhavosti in smešnosti.

Ne morem omeniti ansamblu, da se pogovarja sam s sabo, ker bi v gledalcih odkrili, da ni usposobljen igrati pred občinstvom, da bi vse to dojel zelenec kurjač, kajti le v njemu se je posvetil moj monolog o petju tistega dečka, ki ni vstopil v svet krajevnega gledališča, ampak je kot idealist hodil risati različne prizore na tablo in se tako ločil od razposajenosti od celotnega krajevnega tipa, hotel je biti samotar, pa sem prišel do takega spoznanja, da je začel samevati, ker se je samemu zdel normalen in nisem mogel razvozlati, kaj se je kuhalo v njegovih možganih.

Sprejel me bo sarkastično, eno od poslednjih orožij, se odzval klicu komaj preživele sobe in posmeh, ki ga čutim, kar mi bo spremenilo pojmovanje kraje časa in deček govori ansamblu, tako ne smem razmišljati, saj mi zelenec kali in pobira predstave, če bi ga hotel podrediti sebi, zato me lahko sprošča, da je navkljub ležanju ohranil kanec posmeha do svojega početja.

- Vidiš tistega fantka. On je slikar, ki pa bo to pozneje opustil, vendar se ne bo temu odrekel, boste videli. Zaslutil je bil neko napenjanje telesa, mešanje možganov, tako ostanem samo še jaz, da se uprem motoviljenju zelenca. Nekoč, ko ga bom sit ga bom nahrulil, ker občasno parodira na umetniško življenje, ti veš kaj to pomeni, da stopa med ljudi in jih podpihuje proti umetnikom.

42

Mini, draga umetnica … Zavedam se, da se moramo za umetniški videz zavzemati, kajti ljudstvo opazuje le to, koliko imaš pod palcem. To jim daje občutek varnosti, s čimer se strinjam;je pa v sled temu, da te nikoli ne bo dojemala visoko, ampak do meje ironije in posmeha, razen, če ti ne kane denar v žep od umetniške replike in zavesti, da bi naj celotna igra, navzlic ironiji bila dovolj polna humorja. Vsaj tako vidim podeželsko igranje, torej kubik smešnega, da gledalce boli trebušna prepona od smeha in da vedrino odnesejo do prvih vrat več namenskega prostora in potem se zunaj oddahnejo, da si sprostijo napete mišice.

Vedno sem ti pritrdil, da se morajo razkriti s šalo, kajti ti si dojemala igro kot sveži pirhi, dojemala si jo v vijoličasti barvi, barvi pripadanja igralskemu ansamblu, v tebi vidim samozavest, s katero opogumljaš igranje še ostalim soigralcem, pa nevidno prisotnost družinskega gledališča, oziroma spontano pristopanje naše družinice v igralski voz in v časopisni stolpič, da bi z igro prikazali čas in bolečine vse iz terapije, to bi naj v niansah poteklo vzporedno z anatomijo kulturnega doma, kadar je bil poln gostov, ki so ljubili gledališče, vse iz namena, da bi odbijali bolestnost in pohopali pravi čar družine. Prisegam gospa režiserka, da bo ta vzporedna črta poznana vam in ostalim soigralcem ter mojemu bratu in sestricama in ne bo okrnila klasiko gledališča, torej polna dvorana obiskovalcev in prešernost igralcev na odru in za zavesami ter duhovitost, s katero bi zamašili razpoke poslopja. Smeh bi jih osvobodil od tegob, ki so nas objemale postopoma, da smo občasno gledali na stališča osmoze v grenkobo in nemoč, navzlic temu pa nas ni zapuščal humor, čeprav je oče prihajal domov napovedovati, da se mu bliža konec. Seveda je to informacijo sprožal z neprestanim nerganjem in vtisa usode, ki je kreirala preostanek življenja, katerega sem zdaj po Abrahamu začutil kot bližanje vlaka, ko sem kot otrok sedel na tirih in za las ušel smrti.

43

Nekega dne mi je vso brezskrbnost ob materi skrenil v temačne poti po gozdovih. Nekdo je šepetal s svojo pikrostjo, da sem začel dvomiti o materi in mojem prizadevanju, da je bila dobra z nami. Nek vrag je razdiral mojo predstavo in v moji duši se je po rojeval dvom o neki izvrstnosti, da je zavzdihnila, toda ob vsemu se spominjam trenutkov, da je bila mazohist, isto sem opazil pri očetu, vendar na drugačen način.

Tudi on se mi je odkupil, s tem da je govoril nama, da naju ima srčno rad. To je govoril z moško robatostjo, čeprav je pomislil tudi na to, da se je slinil ob zamisli, kako bi se obnašal, če bi umrl zaradi zastrupitve. Takrat sem ju klical, naj gre kdo po zdravnika, namreč zgubljal sem telesno moč, toda nobeden od njiju se ni zganil, da bi prižgal luč in se seznanil z nevarnostjo. Takrat sem prebedel noč in proti jutru me je noga nehala boleti. Zastrupljeno izboklino na podplatu sem predrl, da je vsa gniloba odtekla. Čeprav sem bil šibak od bolečin sem preprečil, da bi se mi kdo posmehoval.

Morali smo se odseliti na vrh, v sedem let čakanja, da smo potem nadaljevali pot v dolino, da si opomorem od pričakovanj, ki sem jih vzneseno gojil vsak dan.

Starejši se bodo spominjali dveh fantkov, in so privabili v dvorano očeta iz spoštovanja do njega, da bi prisluhnil drobcenim grl, da bi ga prepričali, da nisva vražje seme, ampak njegov odraz, ki bi ga naj prepričal o njegovi izvirnosti, da bi prihajal domov v pijanosti in govoril meni in tebi, kako ga je soseska vendarle spoštovala, ko je govoril o najini nadarjenosti, katere žal je nismo izkoristili do konca. Zaradi okoliščin je vse šlo v maloro … Pa sem iz tega izdrl vroče železo, ki ga povežem s harmonijo, dobila sva kaseto vodotopnih barv, kar je napravilo določen vtis, da se izražam z barvami, to naju je opogumilo, ko so opozorili mater in očeta, da imava smisel za likovno izražanje. V tem paradiranju je bilo veliko resnice in sva vedno bila ocenjeno najboljše. Ravno tu je zatajil očetov šarm, kratko rečeno, da o likovnosti ni imel pojma in mi tudi ni mogel ustreči. Moram ti omeniti, da sem glasbo navzlic težavam, bil zelo dobro ocenjen. On je še vedno gojil upanje, da bova napravila glasbeno kariero, vendar so najin glas odnesli demoni in strahovi in tako sem se očetu vtisnil v spomin, da je umolknil v resnosti in se je vdal, da je nekaj odšlo za vedno v zgodovino, kar mu je bilo pri srcu.

To o barvah se mi je vsa reč zdela nora. Pela sva neko pesem in zasedla prvo mesto. Za prvo mesto je bila nagrada žepni šah, na drugem mestu pa je bila nagrada akvarel barve v kaseti. Pa je komisija vso reč obrnila in dala barve na prvo mesto in šah na drugo. Tako so prišle barvice v prave roke in zdaj ko razmišljam o vsem in se spominjam radikalnih odločitev me navda toplina in prisrčnost obeh, ko sva zadela desetko in naju je življenje potegnilo v raznolik tok, da sva bila žela sloves nadarjenih, ki pa ga ti brat moj nisi varoval za umetnost in si nadaljeval v človeški toploti in dobrodušnosti, dobro sem razumel tvoje vzgibe in do umetnosti si imel pravilen odnos, mislim: sugestija, razumevanje barv s srcem, domišljija in radikalen odklon zaradi usode, novi prijatelji, zapravljanje denarja, tvoja dobrodušnost in sentimentalno dojemanje življenja. Zaradi preprostosti si bil dovzeten do žensk, razen mene, in je ena od njih pljunila, ko je hotela reči, da umetniki niso kaj prida. Tako sem opazil, da imajo raje poenostavljenost, tako kot jo imaš ti, in da je z umetniki vedno neka težava, navidezne anomalije, kompliciranost in sla po sporazumevanju s strani ljudi. Škoda, da nisi bil še bolj trmast in bi dobil njihov svet, ki ti je namigoval, da si enako okreten od mene, pa si se odločil za resnost do njih, vsekakor si jo boljše odnesel in ne kot jaz, ko sem jih zavrnil z neresnostjo in bi lahko spremenil tok svojega življenja pa ti je usoda namenila samotarstvo in si se odvrnil od izkušnje z ženskami, da bi živel z njimi. Zdaj je, kar je. Zdaj je pomembno, da ohraniš celo glavo in da ti namenim gledališče, samo tvojo pozornost iščemo … Ne jemlji si h srcu, nihče te ne podcenjuje. Ščiti te vest, da živiš življenje, ki ti ga je vrag skoraj da popačil in tvoje bivanje, ki je postalo malo bolj prijaznejše od nergačeve ironije, ki sloni na neusmiljenosti kot cinizem, ker ti ni uspelo ustvariti dom in vse kar spada zraven …

Pa se zdaj zatekaš h mislim, kakor da prepuščaš življenje satiri in da je to kar predstavljaš burka povezana z želejem, ki sproža salve smeha pri požiralcih ognja in mečev. Tako se pojavljaš kot trden moški s čvrstim pogledom v prihodnost, ki ti ga narekuje klinična psihologija, strah pred njo, zato v tebe ne dvomim, si se pač odločil za samotarstvo, da sem se spraševal, kje je tisti deček s piščaljo, ki ti je oblikoval samozavest, s katero si odganjal nesrečo od sebe.

Meni je bilo všeč, da si dojel mojo umetnost – slikanje na papir in platno, da si rekel, kaj je vsakdanje ustvarjanje, pa me vzdrami teorija s katero določaš pomembnost h mojemu razumevanju življenja. Potrebujem tvojo bratovsko moč in podporo, da spremenim vražjo voljo vdanosti v pregreho, ki se zdaj po Abrahamu spreminja v bedasto vest, da sem užival življenje bolj kot ti in da ti nisi poskušal ničesar pa z veseljem uganem tvojo premetenost, ki ponazarja odpor proti zelencu in imam občutek, da si takten in premišljen in da je v tvoji duši kaplja duhovitosti, ki se je v tvojem okolju stopila kot sneg. Torej vse to, kar te dela prodornejšega od religioznosti, ti si rekel, da prevladuje v ekstrakt mogočnosti, jaz pa v tebi odkrijem poenostavljenost, ni te strah ljudi, ki se zmrdujejo nad mojo kunstjo, prepameten, spletkar, analitik, bedak, ki poskuša spremeniti tebe in tvoj tok življenja.

Vem, da je v tebi večja sproščenost, da si ravno si pod odejo in zatočišču. Ne razmišljaš o taki bedi, raje jo prepuščaš drugim, da se ubadajo z njo, čeprav mi hočeš dopovedati, da je vse končano. Bil sem po petdesetih letih podoben tvoji lepoti, zato je vse zginilo daleč od naju in zdaj s boš spominjal lepega življenja, to je tvoja prevzetnost, ki mi da misliti, da nisem v ničemer drugačen od tebe.

44

Zdaj si zatopljen v verovanju v umetnost, da pišeš o življenju rodbine tvojim potomcem, vzporedno smo opisali tvojo dušo, vsi vemo o tebi več, kot ti sam, zato nikar s pisateljevanjem. Za nas, ki smo te razkrinkali, si nula. Mi še uživamo, medtem, ko ti hočeš vse spremeniti v romane. Tvoje romaneskno življenje je na bazi spominjanja. Ti nisi zaključil, obstal si nekje na pol zaradi okoliščin. Mi smo prišli h svojemu koncu in profesijo zapuščamo zadovoljni. Mi smo končali in na delo gledamo z zadovoljstvom. Imamo pravico pozabiti na vse in se predati srečnim vsakdanjim opravilom.

Dnevi morajo biti srečni, brez zapletov. Biti optimist! To je ta pravo. Vem, da si v tem mojster. Kot oče.

On je imel ponavljajoče gibe. Zato je bil čvrst in prepričan v sebe. Vsak dan je prilil kapljico spoznanja in nič več. Človek bi pomislil, da je dolgočasen. On pa je s tem bil zadovoljen. Poznal je življenje. Ni govoril, da mu je to preostalo, ampak da ga dograjuje vsak dan.

Ti pa sprašuješ, kje so tisti ljudje, ki so poznali našega očeta?

Brat. Čas je, da ga izvlečem iz skrivalnice. Do zdaj sem ga samo ošteval, da je bil kriv bede, v kateri smo obtičali.

Pustiva ta socialni očitek, zdi sem mi, da sva ga prerasla, če ne prej, pa zdaj po najinem Abrahamu leta dva tisoč petnajst. Zdaj, ko se me loteva misel, da prihajam v leta, me njegova podoba, tista fotografija oklepnika I. K., ko je fotografiral njegovo treznost, ustvaril črno beli fotografiji, na kateri je oče sam, na drugi pa je z našo materjo, poskušam v pisanje vstaviti abstraktni ekspresionizem s stisnjenimi prednjimi zobmi, kakor da je grizel jekleno vrv in na oni, ko se z roko dotika roke svoje žene, večni nasprotnici njegove pijanosti, zaradi prekomernega pitja vina in jabolčnika, dragi moj brat, ki mu odmontira možgane, da oče ponori, če se mu mati ne odziva. Na tisti fotografiji, na kateri je sam, mi sežiga dejstvo, kako je samozavesten, kako drži roko nad divjim nergačem in je v tem prepričljiv, da je vrag majhen pred njim kot paglavec, iz česar je moč sklepati, da ga poučuje očetova starost, avtohtonost in samostojnost, kar vraga razjezi, kajti on ga je imel kot odvisnost od družine, v kateri je videval očetovo popustljivost in podrejenost, to pa je vraga neznansko veselilo, saj je lahko na tak način vnemal njegovo dušo.

45

Z leti je oče tudi posplošil in zgradil odnos do okolja.

Samodejno se je odzival množici in je tudi v njej ohranil samozavest, da ni govoril o podložnosti in s tem je bil kos svojemu času, kar je zresnilo vraga, da se je zaradi tega grizel ustnico.

Oče je živel v svoji usodi, to je dejstvo. Toda videti je bilo da ta dejstva razporeja kot domine in je v svoji starosti skromen, da užije čas s preudarnostjo, da so mu leta temelj, na katerih izgrajuje po delcih upor proti naivnosti. Naiven je le, kadar se ga nacedi in v njem mati vidi pregrešno dušo, ki ga zelenec kot angel varuh čuva, da ne zdrsne v globoke grape. Za očeta vrag nima več pomena. Pravi, da je star, da ima svoje namene, kako učinkovito preživeti dneve v modrosti, kar pomeni, da ga še lahko da na zob, da je rad omotičen od vina in žganja, da na slednjima bdi in ga skrivnostno zanaša v tehtno modrovanje, zato oče umre skorajda v sedečem položaju. Zdaj se mu približujem z negotovostjo, prepričal sem ga, da pišem o njem in da se izjasnim, da sem ga vlačil po papirju, zdaj ljudje moji, ko potrebujem njegov duh leta 2o1o, ko hočem razumeti vlogo, nekaj nenaključnih vzporednic, ki jih odslikavam s svojimi leti in mladostniški podobi, da bi začutil prostor v sentimentalnosti in predvsem s spravo in delom. Dejansko sem odkril, da nisem popolnoma sam, da me vedno spremlja tvoja prisotnost, kot človek si spremljal moje igranje v dvorani in zunaj v širokem svetu in si nisem znal razložiti, kaj je to individualec. Kdaj pa kdaj sem ti uspel pobegniti, zato sem te pustil osamljenega in je ta odpor mojim možganom, takrat sem ujel ritem samotarja in zdelo se mi je krivično, da te zapuščam molčečega, bil sem prepričan o tvoji čudežni zgodbi, da ni prevzetna in da je skupek dogodkov sestavljen iz drobnih grudic, ki so ti izgrajevale življenje v zgradbo, bil si prisoten v mojem pojmovanju, prisoten kot drobna luč v temi, obvezen soj, avra, tudi duša naju povezuje, soroden gnus, in na isti način se upirava neprijetni umazaniji, posnemava očetovo robatost, se izogibava usodi, tudi če se zakopljem globoko v zemljo, je oče prisoten v mojih možganih, jaz pa si ne znam predstavljati življenja, ne znam pojmovati kot da sem edinec, pa če napišem tisoč zgodbic o tvoji prisotnosti. Naju lahko ločujejo hribi in vdolbine, široke vode in neprehodni gozdovi, pa bom vsakokrat čutil tvojo prisotnost v mojih mislih in telesnem gibanju. Ko pišem zgodbo o tebi, kar mi je priporočala Mini, me navda toplina, da vas slikam kot generaciji, ki sta življenjsko vsaka sebi, ju pa združuje isto veselje in melanholija. Karina je sicer rekla, da je v tem iskanju nekaj otožnega in lepega, da bo poskušala napisati dvogovor in z vlogami razkriti, kako so nas dali na začetek esencialne igre in staromodno je bilo, da nihče pri tem ni bil udeleženec.

Nikar si ne jemlji tega toliko k srcu. Vse se bo obrnilo na bolje, je rekla režiserka.

Zanesi se nase. Tako bo najboljše. Ne obupuj in pusti žalost, naj gre k vragu.

Odlomek iz istoimenskega romana

Brez rož / ti stopam nasproti / z golimi koraki se ti bližam /
krajšam razdaljo / ki sem jo držala / na vajetih / so popustile /
koža se izrabi in poči / in iz tebe skoči / brez smeha ali joka /
nebotičnik besed / vulkan / visoko / nedosegljivo / bruha / in
objema / utaplja / in se smeji / vedelo je / kaj se ti bo zgodilo
/ vedno se.

Zaletavam se v mehko besedo / padam v njeno naročje /
neštetokrat ponovim ponavljanje / zavriskam od navdušenja /
ki se blešči iz okolice / svetloba v dlaneh / in laseh / in zobeh
/ in očeh / svetloba ob vsakem poskoku / radost / radostna /
vztrajam / dokler traja / … / še traja / čudim se / in se še
bolj smejim / zob / pade ven / zob / ki ga zdravim že leto in
pol / v dlani ga imam / skriva se v sredici kruha / vlažnega /
še upam / da to ni zob / a luknja priča / priče so nevarne.

Le kaj bo / le kaj bo / v katero žrelo padajo vse te pesmi?

Postojva z vsemi temi pesmimi / v grlu / in s pepelom / ki ga bo
slina prej ko slej oživela / da bova iz te zemlje znova zgnetla
svet / z grlom polnim ljubezni.

Nadela si bom klobuk in kukala / skozi luknje / za vsak dan
druga luknja / in plesala bom v dežju / in pela skozi bodičaste
veje / in drsela po močvirju / in bom hodila skozi rosno jutro
s klavirsko glasbo v laseh / in nosila se bom v naročju / in
vedela / da so sence moje dobre vile / ki si jim pogladil lase /
da bi se jaz lahko vsaj malo spočila / z žogico v grlu / ki
poskakuje / ker še ne ve / da je dedek in babica ne bosta
pozabila / ker ona ni nalašč skledice zdrobila / objemi me /
sicer bom odskočila.

Dovolila si bom / in pogledala skozi priprta vrata / potisnila jih
bom daleč / ne da bi si odrgnila mezinec / ker to boli / in se
naslonila na zračno odejo tega kar mi prihaja nasproti /
prihajam nasproti / položila se bom na list papirja / in ne bom
gledala nazaj / ker čas ni kar je bilo / ker čas je / da odprem
vrata / ker so / ker sem si jih izmislila / ker jih potrebujem /
sicer o njih ne bi govorila / vsa stvar je v vratih / ki si jih
nariševa na čelo / poljubi me na čelo.

Po neurju posije sonce / po besedah pade čaj.

ODPOČITO

Spusti na naju nevihtne noči, nereida,
da se na otoku golote slepa
snameva z vezja pletiva,
se v teku let izgubiva,
jaz skrivnostna kopalka v rdečem,
ti moj slikar breztežne tišine.
Vsaj za hip bi rada občutila,
da za ovinkom ni več krivin,
da kakor popotna bisaga
ostaneva tu – nikjer in nikdar, odpočita.
Morje, narahlo zapri za seboj
valobrane in naju posuši.

GALAKSIJA PESMI

Pesem –
odtrgan sen,
izgubljen ob nepravem času.

Jek globočine,
osiromašen poslušanja.

Izšepečena.
Izklicana.
Okamenjana.

Njena sulica je večzložna,
njen cilj je breg,
čaroben in ranljiv,
resničen in oprijemljiv.

Iz njenega mesa rastejo
kosti za glodanje.

IZMIKAŠ SE

Tanka in krhka si v mojih očeh,
a tvoje me sleherno jutro uzrejo.
Kakor šumenje mogočnih kostanjev
prihajaš v dneh, ko je moje telo
od žalosti težko.
Kakor zaprte duri
me puščaš na mrazu
v nočeh brez mehkega sna.
Izmikaš se mi.
Daleč si. Predaleč.
In jaz puščam,
da z mrakom te jemlje.
Le v krajih belega marmorja,
kjer vse je oprano,
še odmevajo zvoki
italijanskih kancon
in tebi ob zori
žarijo oči.

NI PRAVI

Čas med tri in dvajseto
in štiri in dvajseto uro
je izprega posebne vrste.
Posesal si nesnago dneva,
prevetril strgano obešenko
telefonskih klicev,
ura je tiktakajoče nagnila kazalce.
Češeš si zatečene misli.
Obda te sladko ograjeni prostor.
Veter razpira krila
jesenskim krošnjam,
plodove razgalja
v mehko šumenje njihovih ovojnic.
Polmesečna luna se smeji v stožcu neba.
Potem nastopi peresno lahka tišina.

Čas po štiri in dvajseti uri je tisti,
ki daje jutranjo pesem.

UGLAŠENO

Jesenski škrlat me odeva.
Zjutraj sem svetlih barv,
v dolžini dneva se
popoldnevu odprem.
Bela sem.
Polnim se,
vse do večera,
ki je polaskan z dotiki
listja v meni.
Ko upogibam veje,
se v mejnike časa
ujame mrak
in jim gladi robove.
Z nočjo sredica oranžne barve
v meni vzhaja.
Tedaj me ne išči.
V premenah me boš našel.
Uglašeno.

DOM

Ko se naju dotikaš,
ko skozi okno vzdihov
sprejmeš najine korake,
se v preddverju ves leskečeš,
kakor da otroci rišejo nasmehe
preko tvojih sten.
Stopnice so vreteno,
prepleteno iz skritih misli,
drug drugemu poslano
za obredni vstop.
In sobe z napojenimi spomini
se kakor ptice odprtih kril
prevračajo v najino kri,
da se topla sapa iz nje
kakor mlado jutro
preceja v najine poglede,
da vsak dih postaja
mit v času,
ki tih in smel
vse nas prevara.

OBRED

opazujem ga s tisto grbino na dlani
mehkih dlačic roki, ki znata zvariti
najslastnejšo kavo
da dve žlički rjavega sladkorja
zavre odlije za eno skodelico proč
zakuha dve žlički črnega prahu
polije s preostankom sladke vode
najin kultni obred
kaj premišljuješ, vpraša
moja glava se napenja pod streli spominov
zdaj je vse modro, prosojno
voziček v eni, punčka v drugi roki
bleščijo se peščene potke v parku
on doma, zatopljen v težke teme
nekega dne bova šla na južna morja
šla sva na Silvestrovo,
ko sta punčki želeli plesati
njun prvi valček v dvoje
vmesni čas sva prehitro odplesala v vsakdanjem ritmu
se spomniš, kako je naju zeblo
v tisti pusti hotelski sobi v San Simonu?
nee kako veš, da je bilo prav tam?
posrebam kavo brezbarvna je
usedlina se mi trpko nabere v ustih
votla postajam

MAKARONFLEISCH

Večer je, za mizo sedim v svoji sobi
in gulim mehaniko kontinuumov,
dve nadstropji nižje pa kuhajo
makaronfleisch,
da skoraj predrzno diši

in spomnim se, ko sem še
kot majhen otrok – mogoče sem imel štiri leta –
hodil gor in dol po okenski polici kuhinje
in brezskrbno prepeval
in brezskrbno čebljal,
medtem ko je mama
za štedilnikom pomakala
kose kruha v lonec in mi
jih nosila k ustom

Po mansardi trka dež,
baje največje deževje tega leta,
in predelati moram še več kot polovico snovi,
v tuji hiši, daleč od doma,
pa dve nadstropji nižje
kuhajo makaronfleisch

da predrzno diši.

MAMA

Vozila sva se na letališče,
naokoli sama polja

s kepo v trebuhu
in cesto, ki je bila spolzka od sonca,
sem te poslušal, še zadnjič,
kako mi težiš
z resnicami,
na katere čakaš že več kot desetletje

ko si mi dala neporabljene evre,
si rekla,
da si ne boš slučajno
kupil cigaret
potem si izginila v gneči, ki se je počasi
pomikala proti
detektorju kovin.

DEMONI

Spet se je zgodilo
in to danes, na to sivo deževno popoldne;
spet vihraš po stanovanju,
spet odhajaš.

Vzemi te svoje neumne šminke in torbice,
vzemi vse cenene ženske revije,
vzemi čipkaste tangice in
bio ovsene kosmiče,
vpijem,
ko ropotaš med kopalnico in kuhinjo,
ko se v naglici obuješ in zaloputneš z vrati.

Koraki odtopotajo po stopnicah,
slišim, kako se s silo upreš v težka
vežna blokovska vrata, ki se zaprejo šele
dolgo potem, ko že nastopi popolna tišina.

Neznosna tišina in dež,
to je vse, kar je ostalo za tabo

in demoni dvoma,
ki že vztrajno praskajo
po okenski šipi.

NEDELJSKO KOSILO

Preveč lenariš,
mi reče oče pri kosilu

to je z vašo generacijo,
vsega imate polno rit
in samo lenarite, ne razumem vas,
lahko greš študirat kamorkoli
Anglija, Pariz, Sorbona, King’s
College, Princeton
ti pa samo piješ
in poležavaš

kaj boš s sabo,
kaj boš s svojim življenjem

tiho srebam juho,
nekaj bom že,
mu rečem

ASTIGMATIZEM

Naročila me je v ponedeljek
prišel sem nekoliko prepozno, na kar me je opozorila
nato me je povabila v ordinacijo

preverila mi je dioptrijo in
prvič odkrila astigmatizem na levem očesu

to je tako kot jajce, ki je
na enem koncu plosko,
na drugem pa bolj izbočeno,
mi je razlagala in mi
neprestano strmela v oči, zaradi
česar sem kmalu zardel.

Bila je poročena, srednjih let in skoraj brez gub,
od nje je vela milina, ki je pri ženski
že dolgo nisem občutil.

Lahko bi jo poljubil,
namesto tega pa sem vzel mesečne
kontaktne leče, plačal 66€
in odšel proti avtu.

IZLET

Natrpali smo se v avte

ti jasno spredaj, da si lahko
držala mojo roko na menjalniku
Popoldan je bil vroč, na začetku sem
zgrešil izvoz in smo morali obrnit
na Jesenicah,
šele čez nekaj ur sem se neučakan
vrgel v vodo barve zelenih
steklenic in plitvo dihal,
te opazoval, kako kadiš na
bregu. Kopat se nisi mogla,
ker si imela menstruacijo.

Zdaj se je dan že zdavnaj umaknil večeru,
vsi pijemo, se smejimo
in govorimo neumnosti,
stopim do grma in si odprem
zadrgo, globoko vdihnem

Voda, gore in nebo,
v tem vrstem redu
in jaz, bednik, nekje vmes

VAJA ANSAMBLA POSKOČNI FANTJE

Vaje so pomembne za uspeh vsakega ansambla. Običajno muzikanti vadijo tam, kjer najbolj motijo številne sosede. Poskočni fantje niso bili nobena izjema. Ansambel je bil v domačem kraju priljubljen gost na veselicah in zabavah. Že lep čas so se pripravljali na snemanje svoje prve zgoščenke. Prizadevali so si, da bi se znašli v samem vrhu domače muzike, tako kot desetine njim podobnih.

Harmoniko je igral vodja ansambla, Lojze. Kitarist Tone je bil tapetnik in velik ljubitelj ženskega spola. Basist Jože je vozil viličarja v mlekarni in je veljal za častilca vinske kapljice. Trobenta je bila v rokah ključavničarja Ivana, ljubitelja žensk in vina. Klarinetist Vinko je imel zelo strogo ženo. Neprestano se je zgražal nad kolegi, ker so si privoščili vse tisto, česar si on ni upal. Pevka Suzana, za prijatelje Suzi, je bila odrezava in vedno za šalo pripravljena prodajalka v mesnici. Pevec Marjan je bil zaposlen v prometnem uradu na avtobusni postaji. Poleg petja je bil zadolžen, da je na veselicah pripovedoval šale. Neizmerno je občudoval svoj glas in samega sebe. Na vaje Poskočnih fantov je prihajal samo občasno, ker je prepeval tudi v drugih ansamblih.

Prostor za vaje jim je enkrat tedensko odstopila samopostrežna restavracija. Sprva ni nihče razumel, zakaj so jim dovolili vaditi v jedilnici za osebje in to v času, ko so prihajali kuharji na večerjo. Šušljalo se je, da ima lastnik pri tem svojo računico. Osebje se je v času vaje mnogo hitreje vračalo na delo. Nekateri so se celo odrekli obroku in ostali za štedilnikom.

Fantje so se dobivali ob sredah zvečer. Ko je prisopihal zamudnik Tone, je Lojze vključil ozvočenje, napovedal skladbo in vaja je stekla. Harmonika se je raztegovala v neugnanem ritmu, vendar jo je hotela kitara prehiteti za vsako ceno. Bas je ubiral zdaj hitro in spet počasi, da se ne bi komu zameril. Klarinet in trobenta sta igrala kot se jima je zdelo pošteno in prav. Suzi je vedela, da se morajo vsi prilagoditi pevcu in se ni pustila motiti. Pela je valček Tri solze sreče, za katerega je sama napisala besedilo, melodijo pa Lojze.

Ko so utihnili instrumenti, so se oglasili fantje. Iskali so krivca za napake. Lojze je očital Tonetu, da je bila kitara prehitra, ta pa se je razvnel:

»Ti si bil prepočasen.« Lojze je popustil, nobenega razumevanja pa ni pokazal za basista Jožeta, ki se je tako trudil. Očital mu je, da je prav on pometal vse iz ritma. Jože se je nemočno izgovarjal, da ga je ves čas motilo, ker trobenta in klarinet nista uglašena.

»Res, fantje, uglasiti se bo treba«, je odločil Lojze. Da bi skrajšali ta zamudni postopek, so se uglasili vsi hkrati. Piskali, brenkali in trobentali so drug čez drugega in na koncu so bili samo nekoliko drugače razglašeni kot prej.

»Začnimo še enkrat in vsak naj pazi na ritem! En, dva, es ...«

Tedaj je odpovedalo ozvočenje. Lojze se je lotil muhaste skrinje z izvijačem in s kletvicami, ostali so mu pomagali z nasprotujočimi si nasveti. Suzi je štela v nemi mikrofon od ena do tri. Kuharji in kuharice so se privoščljivo muzali, dokler ni aparatura nepričakovano zahreščala in zapiskala, da je šlo do kosti. V hipu so spustili žlice iz rok, vstali kot eden in zapustili jedilnico.

»Fantje, zdaj gre zares. Do snemanja imamo zelo malo časa. Tudi na radiu nas čakajo. Včeraj sem govoril s Čričkom, ki je tam glavni.«

Lojzetove besede so napravile na vse močan vtis: Tri solze sreče so končali skoraj hkrati.

Vaja se je počasi iztekala. Lojze je v večnem iskanju novega sklenil, da bo popestril zvok ansambla. Glasno je razmišljal, da bi bila pojoča žaga prava stvar, ker ima mile zvoke in ljudje radi kupujejo milo domačo glasbo. Jože je ugovarjal, češ, da citre po milini prekašajo žago a ga je Lojze sklatil:

»Povej, koliko ansamblov ima pojočo žago? Vidiš, za to gre, da bomo prvi.«

»Če tako gledaš, tudi fagota nima nihče«, je z narejeno resnostjo pripomnil Tone.

Lojze je nenavadni predlog resno premlel vendar daleč naokoli ni bilo nobenega fagotista.

»Kdo je fagot«, je zanimalo Suzi. Njej se je zdel fagot tako podoben besedi »falot«, da je mislila, da gre za novega pevca.

Vinko je že stal pri vratih s klarinetom pod pazduho in nestrpno pogledoval na uro:

»Jaz grem, nogometna tekma se bo začela čez deset minut. Povejte, kdaj se dobimo.«

»Fantje, v nedeljo bomo igrali v Junčjem dolu. Dobimo se ob štirih. Bodite točni in vadite za snemanje«, jim je polagal na srce vodja ansambla.

Njegova prošnja je bila zaman, ker so fantje že odhiteli vsak po svoje in četudi bi ga slišali, ne bi igrali nič bolje in nič slabše.

KAKO SI KAJ

Oni dan sta se srečali Irena in Nada.

»Kako si kaj,« je vprašala Irena.

»Ah, saj veš, tako pač. In ti, kako si kaj,« je zanimalo Nado.

»Ah, saj veš, tako pač,« je odgovorila Irena in obe sta bili zadovoljni, da sta se tako lepo pogovorili. Nada je povedala Majdi, da je srečala Ireno.

»Kako je z njo,« je zanimalo Majdo.

»Ah, saj veš, tako pač.«

Majda je bila zelo vesela dobre novice o stari prijateljici.

Če vas torej kdo vpraša »kako si kaj«, je prav, da odgovorite čisto na kratko: »tako pač«. Povejte to z glasom, v katerem je enaka mera trpljenja in radosti. To je vse, kar želi slišati sogovornik. Ne bodite nadležni in ne utrujajte ga z nadlogami, ki vas tlačijo. Se naj pokori ob suhi skorji in deževnici, ker ima sam hišo, vi pa čemite v podnajemniški luknji? Bodite torej obzirni, vsakomur zadostujejo lastni križi in težave.

Še bolj nespametno bi bilo, če bi žareli od sreče, ko vas vprašajo »kako si kaj«. Kaj naj počne človek s tujo srečo? Poštenjak vas bo preziral, ker poštenjaki nimajo s srečo nobenega opravka. Še prijatelji vam bodo privoščili manjšo katastrofo. Če torej doživljate raj na zemlji, s tem nikar ne dražite ljudi okrog sebe.

Če pa želite, da bi vam kdo za trenutek prisluhnil, mu potožite nad svojim zakonskim življenjem. Pokažite sestradanega rdečelasca in ga povežite s svojo nezvesto ženo, ki jo takoooljubite. Ljudje se bodo blagrovali, ker niso nikoli nikogar ljubili in vam bodo zato posvetili nekaj dragocenega časa.

Povejte prijateljici, da vam je po zadnjem prepiru ostala od servisa za dvaintrideset oseb, samo omačnica. To ji bo dobrodošlo potrdilo, kako modro je ravnala, ko je spravila porcelan na podstrešje.

Vseeno boste zbudili pozornost le enkrat. Že naslednjič vam bodo očitali, da ste figa mož, ker niste držali obljube in ustrelili ženinega ljubimca. Prijateljica vam bo priznala, da sta z možem v vzornem zakonu pobila toliko steklenine, da so vaše črepinje prava malenkost.

Slej ko prej boste spoznali, da s svojim življenjem ne morete nikogar presenetiti. Vsem se je že zgodilo kaj podobnega. In ker je tako, je več kot dovolj, da odgovorite: »tako pač«, če je kdo tako prijazen in vpraša: »kako si kaj«.

Saj vsi vemo, kakšno je življenje.

O DEŽNIKIH

Kolega Matevž je prišel v službo nasmejan in samozavesten:

»Poglejte, zunaj lije kot iz škafa, jaz pa sem uporabil isti dežnik že tretjič. To je čudež. Kadar sem kupil dežnik, sem vedel, da ga vidim prvič in zadnjič. Zdaj je vse drugače. Imam tri dežnike: eden je moj, dva je nekdo pozabil pri meni. Vendar ne sprašujem kdo. Če pomislim, koliko dežnikov sem zgubil, vem, da jih je na svetu dovolj za vse. V dežju naj vzame vsak prvega, ki mu pride v roke in vse se bo pravično izšlo.«

Zlatko je bil moker kot miš. Dežnik, ki ga je sunil v gostilni, je po nekaj korakih dokončno razpadel. Ko se je naveličal vedriti pod napuščem, je stekel v bližnjo točilnico in vprašal, če so našli kak pozabljen dežnik. Pokazali so mu pestro zbirko v vedru pri vratih. Vzel si je čas in izbral takega, ki mu še danes dobro služi.

Dežnik ni mrtva stvar. Tisti, ki mi ga je posodila prijateljica, je bil kljubovalne narave. Že ob rahli sapici se je obračal in trgal iz rok. Na avtobusni postaji sem ga hotela zapreti a se je upiral do konca. Voznik me je gledal, kot gledajo šoferji mečkače. Ko je sprevidel, da dežnika ne obvladam, je odpeljal brez mene.

Ko razprem svoj dežnik, začne lesti skupaj in se ustavi na pričeski. Že nekajkrat sem ga nalašč pustila v trgovini pa je vedno kdo pritekel za mano:

»Gospa, dežnik ste pozabili!«

Pokvarjenega dežnika se zlepa ne boste odkrižali.

Ludvika grozno razkači, ko dežnika ni več tam, kamor ga je odložil. Sklenil je, da bo v naslednjega vgradil smodnik in boksarsko rokavico. To naj bi zmikavta spametovalo, da bi vedel, kaj se spodobi.

»Kako pa bo dežnik ločil lastnika od tatu,« smo vprašali.

»Dobro vprašanje,« je prikimal in se lotil dela. Prodajalci dežnikov, ki jim gre le za dobiček, so sporočili, da jih njegov izum ne zanima. Mi pa Ludvika spodbujamo, naj konča začeto. Nestrpno čakamo na dan, ko dežnik ne bo več menjal lastnika.

ZELENI POPEK

Sad ljubezni si,
uresničenje.
Poljubi,
sladko drhtenje.
Razprte pore,
duha daljave.
Dete,
darilo večne ljubezni.
Stkano iz šepetov,
svilnatih dihov,
mehkih pramenov svetlobe.
Moje dete,
plamen
neskončne sreče.
Zeleni popek,
da te slana ne opeče.

MATI

Kri se pretoči iz
telesa v telo.
Vse melodije,
tihe sanje, upi.
Mati
brani dete,
se prelevi v volkuljo.
Ga doji,
in carta, nastavlja
sapi, blagim žarkom
sonca.
Otrok raste,
vkorenini vso ljubezen,
milo streho
in besede blage.

ZIBELKA

Morda
še kje sameva,
nizka in lesena.
S srčki porisana,
a zaprašena.
Čaka, čaka,
da jo kdo odkrije
in ob njej zapoje.
So me zibali mamica moja
in prepevali in
dolgo me dojili.
Morda še kje sameva
kot naša davna
lepa otroštva.

NAŠE DETE

Si sonce
našega vrta.
Siješ podnevi,
ponoči
in greješ vsenaokoli.
Preženeš strah,
presvetliš temo
in ukrotiš
preteče oblake.
Brišeš solze,
rišeš smeh na lice.
Naše dete.

SOJENICE

Blagoslov novorojencu
prinašam,
svetlo baklo.
Njegove darove.
Naj ostane radoveden,
uglašen
na mile viže.
Naj uči se.
Učenjak bo,
rešil bo vse uganke,
zanke.
Na planetu manjka
Modrecev,
junakov srčnosti,
ljubezni silne.
In čuvajte skrivnosti.

DETE RAZPIRA ROČICE

Ko gledam tebe,
moj otrok,
se mi prikaže Bog.
Ob meni so
vsi ljubljeni,
tisoče sijočih oči.
Širi se dobrota.
Dete
razpira ročice.
Tolažbo in
pozabo deli.
Vpijam
lepoto
otroške duše.

PSSST! DETE SPI

Dete spi spokojno
s prstki zvitimi
v figici.
Spi, spi!
Svetloba ga
ščemi.
Potiho se nekaj jezi.
Bog ve, na kaj.
Spet utone v sen.
Sesati zna.
Se pocarta.
To je zanj pravi raj.

DETE VSTANE

Niso še koraki,
ne stopinje,
le rahlo stopicanje.
Oprime se lese
v zavetju igrač.
Kuka. Meče.
Se dviga, kleca.
Hoče više
za dve pedi.
Vstane počasi,
tiho, narahlo.
Stopica,
ptiček nebogljeni.
Vpija nov svet.
Kaplja za kapljo,
stopinja za stopinjo.

PRALOVEC

Aljaž lovi.
Kar skoči, se potoči,
skrije in
odkrije.
Ujeti hoče žarke
sonca,
ujeti hoče ptico,
ki zakuka,
zajčka, ki šviga,
ugaša, se prižiga.
Z radostjo
lovi, lovi,
pralovec,
in se ničesar ne boji

OTROKOVA LUČ

Otroka ne preslepiš.
V hipu jo začuti.
Luč.
Ne vidi, ne sliši.
Ne vprašuje,
le vpija lepoto.
Napaja se z
odsevi
teles, duše.
Hrani se z izlitji
čistih prvin.
Blagost ga pomirja.
Potem ne joče,
otrok.
Vrača se,
spaja se z nevidnim.

Iz zbirke »Otrokova luč«, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi

RADOST MOJA

Ne skrivaj se za plotom,
ne sramuj se srca,
ki odkriva notranjo lepoto,
lepoto nemirnih voda,
iskrenja iskric po
šolskih klopeh,
občutkov ljubezni in
trpke tesnobe
neskončnih poti
vsako jutro,
vsak dan.

V nemirnih nočeh
letaš kot ptica in
vem,
to si ti,
radost moja.

NAPOJ

Tako ne gre več.
Vsak dan poslušam besede,
ubile me bodo.

Hodim po hodnikih temen,
mračnih, strašnih, drugačnih.
Zagledam druge ljudi,
ne vedo, kaj naj rečejo.

Potrebujem napoj,
da me zvleče od te samote
daleč stran od vas,
naj vedo vsi.

Beremo kot hipnotizirani in
kot zadrogirane,
pa ne, nismo,
vi nas mučite,
vse dni se trudimo,
a to je za vas vse zaman.

Odletela bi stran,
a ne morem.
Potrebujem napoj,
da me zvleče od te samote,
daleč stran od vas,
naj vedo vsi.

Ne jemljem tablet,
naj pred knjigami posedam vse dneve,
ali mogoče razumete,
da to vse skupaj ne gre,
oprosti, ne gre.

Zadnji mesec je pred koncem,
vam se zmešalo je,
ne veste več,
kaj bi bilo bolje.

Vam je lepo,
gledate,
sprašujete,
se smejete,
vam se jebe,
meni ne,
če vam je prav ali ne.

Potrebujem napoj,
da me zvleče od te samote
daleč stran od vas,
naj vedo vsi.

Boste že videli,
ko se bo ta številka
spremenila v kaj drugega,
vem, kaj potrebujem,
to je napoj.

PUSTI ME TU

Na dan,
ko je bil tako zaspan,
je nekdo postal nek val.

Na dan,
ko ne veš, kam,
se pogledaš v ogledalo,
začutiš silo,
ki te vodi nekam v votlino
iskat sanje,
hiti, hiti, in
naenkrat se zgodi.

Hej, pusti me tu,
ti pa pojdi,
ne potrebujem te,
hej, koga čakaš,
mene?
Bo bolj zabavno,
ko boš zvedel pravila igre?

Iskat greš podporo,
ne najdeš ničesar.

Hej, pusti me tu,
ti pojdi,
ne potrebujem te,
koga čakaš,
mene?

ŠTEJEM DNEVE

tako kot besede,
številke se vrtijo,
nikoli ne dozorijo.

Vsak dan je zaman,
če greš iskat sanje,
potrebuješ samo znanje.

Pogledam skozi okno,
avti hitijo,
le kam se jim mudi.

Čez sekundo
rešilec pridrvi,
eno življenje,
eno trpljenje,
bolnišnice so polne,
ljudje v vrstah stojijo.

Sprehodim se po ulici,
takšni in drugačni ljudje
svojo pot gredo,
a ne vedo kako in kam.

Polne izložbe,
samo tožbe se vrtijo,
poskušajo najti nekoga,
ki jim stal bo ob strani,

a že se končujem,
moj teden.

BOLEČINA

Še vedno sem tu,
še vedno letim,
v vsem upanju hitim
daleč stran,
na drugo stran,

bolečina še vedno živi,
v tvojih mislih ogovori,
ti pojdi daleč stran,
na drugo stran,

brez besed,
kot prevret
iščeš in ne najdeš besed,

ni besede,
ki bi nadomeščala bolečino,

bolečina še vedno živi,
vrti se v tvojim mislih,
ta bolečina.

PESMI

Zapiram vetrova vrata.
Na križišču neba čara rdeča zarja brezsenčne slike.

V ihtenju rdečih senc vstopajo brez obraza.
Molče stojijo.
Na okenskem okviru bel prah.
Iz noči vzet.

V vetrova vrata ujet.
Besede po dnevu hrepenijo.

NJEJ

Tanji v spomin

Ona bo vedno mlada.
Ona bo vedno lepa.
Hudega rešena.
Lepega tudi.

Nje ne bo nikoli zbudil jok zimskega ptiča.
Njej ne bo nikoli pritekel otrok njenih otrok v naročje.

Njeno naročje je prazno.
Njena duša tke biserno tišino vprašajev.

Ona ne more ničesar več spremeniti.
Ona bo vedno stala na podbojih vrat.
In ne bo vstopila.

JESENJE

Medim ta jesenski čas.
Mešam barve.
Preliv rdeče seva v rjavino.
Modra še bolj stopi v sivino.
Rumeno zlivam v rdečino.
Koraki v meni sevajo nazaj. In jo iščejo …
Davno zametano sliko … oči,
ki so prišle in ljudi, ki so odšli.
Obrazov več ne poznam.
Oči. Barvo oči in občutke nosim,
ki so jih sevale. Veselje. Hudomušnost.
Poslušnost. Jezo.
Tista jeza je rodila prastrah.
V meni. Mojih očeh.
Počasi perem s sebe ta ožig.
Globoko v meni ždi.
Včasih ga še ljubkujem in hranim.
Drugič ga pokrijem. Vem, da biva.
Pohlepno štejem čas in besede.
In manj je besed. In več je časa.
In več oči.

STEZE SPOMINA

Še veš, kako so medile hruške ob robu vrta?
V rosi poletja skrite,
z jutrom na novo umite.
Ti, ki si hruško znala z drobnimi prsti objeti.
Ti, ki brez smeha dneva nisi znala začeti … .

Zdaj si Gospa.
Bose noge si v zlate čevlje obula.
Še veš, kako si s čašo svetlobe prevelike čevlje
s sebe sezula …
In si tekla, tekla si in se smejala.
In vsemu stvarstvu si klicala:« Hvala … «

Toliko si takrat znala dati.
Zdaj si Gospa.
Ne znaš se več smejati.

SLIKE

Brini

Ko se me v snu dotakneš,
vsa soba po tebi diši.
Telo iz mojega telesa,
duša iz moje duše rojena.
Nebo se na poti k zemlji ustavi.
Zvezde na nebu strmijo.
Mesečeva svetloba ti pesni uspavanke simfonijo.

In ko tečejo mali koraki ob velikih korakih zjutraj v svet,
ne neha se tvojega čebljanja prelet.
Pogrešam te zdaj že,
ko še nisi se iz mojega naročja izvila.
Pogrešam te,
še preden za prvi bom vogal zavila.
In se mi sladko smeji …

Čudežna moja mala vila.

PLESALKAv belem naročju neba
Sipaš puhaste sanje s svojega krila.
Gib zaspal je v zraku,
Vanj se je svetloba zaljubila.

PRAVLJICA

Živela je pisana roža.
Čudila se je oblakom, ki so plavali mimo.
Čudila vetru, ki je pihal skoznjo.

Čudila se soncu in luni.
Svoje lepote ni poznala.
V tolmunu se je s svojo podobo igrala …

Okoli ves svet občudovala.
Le sebe, čudežnice,
ni nikdar do konca spoznala.

MAMICI

Niso te učili objeti.
Bila si bilka vržena v ta svet …
In veter te je bičal in življenje te kalilo.
Na borbi vsakdana seme prihodnosti je vzklilo.

In rekla si nenadno: »Bodi!«
In bila sem radost.
In verjamem,kdaj tudi tvoja bolečina.
Grenčina,
ki piješ jo počasi … sled neizbrisnega spomina.

V skodeli Njega,
niso učili te objeti.
Nema steza si,
nemir v senožeti …
Daj pusti, da zate jočem,
če ne moreš sama.
Življenja nasičena na poteh oddaljenih postavaš.

Daj, pusti, da oberem tvojo bolečino.
piješ kradoma jo,
z leti te zori kot žlahtno vino …

Kar pusti me, meso in kri sem,
plitka jama med dediči življenja-
kruh sem,
ogenj, ki ni izgorel še svojega žarenja …
Rečem naj, kar imam še reči,
v soju marčevskega mraza.
Ko šla bom potlej dalje,
nihče ne videl bo tvojega obraza … .

PIŠČAL

Votla piščal sem.
Sama vase pojem.
Brezglasna navzven.
Brezsledna v prostor stopam.
Votla piščal sem.
Krike in glasove jemljem.
Vase čujem.

Slutnje hranim.
Votla piščal sem ...

Ko veter skozme pride,
niham v brezglave dotike
čuječa
zvokov ptičev in trave.

Votla piščal sem.
Nekje se bom razsula.
Bo mimoidoči šel,
pobral prazno glasbo
na umazani poti.
Odtisnil bo svoj korak vanj.
Bo videl nevidne črke,
Popotnik v brezimnem imenu
na koncu poti … ?
Bo pisalo tam:
Hiti ... hiti …
V meni odmev le-
Votla piščal sem …

LJUBEZEN

Ljubezen ti rečem.
Ko te gledam v oči in
v dušo strmim
in kot otrok se ji čudim.
Ljubezen ti rečem.
Globoka in vdana.
V nedrje dneva
iz noči mi poslana..

Ko v dan planem
ujetnik si v moji glavi.
Ljubezen ti rečem.
Ko v polsnu dih tvoj diham.
In ti služim
z močjo neskončne Ljubezni.
Te iščem.
Te najdem.

Ljubi, ljubi moj.
Ljubezen ti rečem.
Ljubezen ima tvoje oči.

MIMOIDOČEMU

Ljubosumnana veter,
Ki buta na moja vrata
zbiram naključne obiskovalce.

Starec s starko pomenkuje
Kako kaj zdravje?
In vreme to nam spet nagaja...
In sosedov pes vsako jutro grozno laja...
In z Mimiko je huje in huje...

Zbegana na križpotjih paberkujem.
Ko mraz se siplje izza stebrov
Posedam na vogalih in
življenju kljubujem...

NISEM

Nisemstol,
na katerem bi posedal.
Zrcalo sem,
da se vidiš.
Bit sem,
da se je dotikaš.
Blazniš in strmiš in
bližje si si,
dlje sem ti.
Odprta struga,
Ki te s sabo nosi.
Val,
ki k sebi te potegne.
Zrcalo leti na koščke.
V valu se s tisočerimi drobci na novo obrusi.
Ne struga.
Nisem stol.

Breg sem iz tvojega spomina.
Zaraščen z bodikavim osatom.
Prepreden z zelenim mahom.
Posedam v tebi.
Pa sploh ne veš zame.

ROJSTVO

Razbeljena krila strmijo v ogenj.
V novo padajo s starim v sebi …
Ogenj bi moral v njih zogleneti.
V novem na novo bi morala
krila se razpeti …

NIMAM VEČ SANJ

Nimam sanj, je jokala noč.
Črna brez vsebine.
Starikava in jokava vrba ihti v temino.
Ni vetra, da odpihne nje bolečino.

Imela bi razpraskane roke.
Imela bi raztrgana kolena.

Nimam sanj, bi jokala noč.
Črna brez vsebine.
Tako bi jo gledal mimoidoči,
Ko bi skozi peresno noč spuščal korake v njene globine.

TI SI ME GLEDAL

Bila sem snop svetlobe na prašni cesti.
Kar nisem mogla se skozi drobce kamenčkov ozreti.

Bila sem snop svetlobe na prašni cesti.
Nešteto korakov me je moralo pogreti.

Bila sem snop svetlobe ko so dežne kaplje me umile.
Bila sem svetlobe sled ko so žalosti v meni se iskrile.

Ti si me gledal,
Ti si me videl.
Ko nisem vedela v katero kotanjo se skriti.

BOGU

Daj mi,
Da ne klonim,
ko grem po poti naprej.
Daj mi,
da ne pohodim tistih,
ki hodijo pred menoj.
Modrost mi daj, Najvišji,
da se k sebi namenim.
S seboj počistim.

Daj mi razbite koščke sestaviti skupaj.
Naj bo ljubezen moje lepilo.
Naj bo tvoja moč moje zdravilo.

Dopolnjeno je nebo in zemlja. Le s samoto svojih neder vem, da pride ljubljena Samota in da jo rabi zemlja, da se v njej oddahne.

S Snopom svetlobe mogel si nova svetloba zame biti.

NAPRAVA ZA ISKANJE SMISLA 20.

mah:

BOJIŠČE

Gledam slikarja ... Sedi na tistem kamnitem obodu okoli Tartinijevega trga ... S sabo ima vse. Stojalo, paleto, barve, skicirko, oči, roke, še svetloba mu je podarjena. Tista topla svetloba, ki je sicer fotografi ne marajo preveč, ker jim zbija ostrino posnetka.

Njegov pogled je zazrt v tisti kot, kjer je viden Tartini, za njim rdeča Benečanka s čudovitim balkonom, nad njima zvonik cerkve ... se pravi: vse, po čemer se točno določi kraj. Če bi se usedel na rob Fornač, bi lepo dobil del morja in preko zaliva raznobarvne, v kocke zložene hiše in svetilnik na Punti. Če bi se pa samo obrnil, bi lahko risal neskončja jader v pristanišču, njihove zabrisane odseve v morju in kje pa kje kakšen zanimiv napis na barki ... z zelenim in rdečim svetilnikom v ozadju.

Gledam slikarja. In mu zavidam. Zavidam mu sposobnost ignoriranja ljudi, ki so pravzaprav del vsega tega. Noče jih na sliki. In jih pač ne nariše. Prezre jih. Ti ljudje, ki hodijo mimo ... ali se organizirano posvečajo zgodovini trga ... ali prav zavzeto, s popolno opremo, rolajo mimo ... ali imajo samo vsakodnevno pot preko trga ... Tega ne vedo in zato jih niti ne moti, da so prezrti.

In vse gre lepo v miru naprej. Sonce ima svojo špuro ... to itak ... ne odneha. Zvoki, glasovi, šumi ... tudi ne. Imajo nek poseben ritem. In ne potihnejo. Tudi šumi so prezrti. Ne bodo na sliki.

Ponavljam: zavidam mu. To so zame posebne vrste umetnosti. Risanje. Nisem sposoben narisati nič. Prav nič. Ker ... kako naj narišem tisto, kar čutim?

Kako naj narišem?

topel vetrič se spreminja v krik
>žarek s prošnjo se lovi v besedo

S katero barvo?

Kako naj na sliki izjočem svoj jok?

jokam
in moj jok se ne bo nikoli
nikjer zagledal
nihče ga ne more preslepiti

S katerim čopičem?

Kako se nariše smrt?

ko v sebi izginjam
se angel poslavlja
da Smrt je v meni
angel začuti

Ne znam.

Veliko lažje bi morda narisal:

zver se v stolpu dvorca že prebuja
čarobni mir jo spet in spet zamuja
dotik hudiča se v smehu je izgubil
smrtni sluga se v ogenj bo zaljubil.

Ali pa celo dal na film, na kamero ...
Pa bi lahko tako izrazil sebe?

Ljubljenje ... Kako bi narisal, da me ne bi objavili v pornografskih revijah?

stok moči in ..
daj mi dih, da lahko preživim,
ko ti je lepo, da zakričim

Ali pa čisto preprosto zaljubljenost ...

dobri duhovi so iz meglic
v tvojih očeh je polno kresnic

ko v nas bije boj krvavi. Zato pišem. Res je morda v marsikaterem slikarju tudi nešteto sil, divjih ... tudi morda kdaj trga, lomi ... Slike so takrat temačne ali pa izrazito barvne ... odvisno od njegovega počutja, od svetlobe, od raznoraznih ljubezni ... od noči, ki jo je prebedel v ideji. Tudi ga morda kdaj grize navdih, se ga loteva s prebliski ... in gromom. Kako izraziti, kako približati sebe platnu? V kaj narisati preneseni pomen? V pokopališča? V sončne zahode ... Kako izraziti gorečo dušo s čopičem, ne da bi se ti tresla roka, misel ... ne da bi pelo srce ... ko imaš oranžje tik pred sabo ... a v bistvu se boriš s strastjo v sebi ... Kako?

Tega ne bi znal.

Zato pišem. In moje bojišče zadostuje Besedi. Jo osmisli, jo oživi. Ker je v barvah, na platnih, ne zna. Dovolj široko bojno polje je še pred mano. Če samo odpiram plast za plastjo in se izrišem v besedi ... in dodam barvo v solze ali v smeh ... je polje pred mano mogočno. Vseeno je, kateri čopič uporabim. Vseeno je, ali je platno uvoženo. Moje barve srca polju zadostujejo.

In ne potrebujem nobenih drugih vojščakov, ki bi se borili za okvir platna. Ne. Resnično ne ... Že tako sem v tem dovolj srečen. In sam užitek ... biti v prijetnem odnosu z izraznostjo v zapisih, pesmih ... je neskončen. To ni bogastvo, ki si ga človek prigrabi. Ne. Niti pridelati si ga ne more. Tudi neke časti ne rabi. Ne.

Je pa lepo. In to šteje.

NAPRAVA ZA ISKANJE SMISLA 22.

kobilica-poet:

GESLO – LAN

Mah, madona, veš, kaj sem se spomnil?

Kaj če bi šla midva na psihiatrijo? Najprej en hiter pregled v IDRIJO – psihoanaliza pa te stvari, potem pa malo elektrošoki, izolacija, navzkrižni testi inteligence, sigurno imajo še kakšne računalniške metode – recimo virtualno prepričevanje, da si ti jaz in da sem jaz ti oziroma da midva sploh nisva na psihiatriji prostovoljno, ampak naju je tja poslal UDBA – državni sovražnik, ki še vedno ne spi.

Potem bi bilo malo predaha, ker morajo tudi psihiatri na vikend, midva pa pobegneva z zaprtega oddelka, direktno v Ljubljano na žur – se ga napijeva, malo razgrajava, potem naju dobi policija in sva itak nazaj. Ponovijo vse od začetka – ti si jaz in jaz sem počena lubenica – stop, počakaj. Nazaj na lekcijo ena. Potem ti udariš en recital Goetheja, te gledajo kot deseto čudo, jaz vzamem pa kitaro pa usekam LIKE A ROLLING STONE, potem HONKY TONK WOMEN pa ERICA ne sme manjkat, ker imajo potem takoj povod, da sva fašista. Pol bo šele štala, premestitev na DOB, v samico, tebe bi pa dali recimo čistit WC-je na Povšetovo. Ampak midva obvladava telepatijo, meditacijo, jogo, šen zen in HIHG Q in sploh ne vedo, da nisva tam, kjer sva, ampak čisto nekje drugje.

Ko pobegneva, naju s tiralico iščejo po celi Evropi, midva pa lepo v Marijanskem jarku piševa naprej … za ribe, plankton, sinje kite (ziher so ogrožena vrsta) … in pridejo poslušat oni pirati, ki so jih potolkli na rtu DOBRE NADE.

Kaj praviš, mah, a ne bi bil žur?

GESLO – RUJ

Mah, poslušaj, se dobiva na starem mestu na Grenlandiji, a veš, tam … ne … saj veš.

Pa posluši,
ne okrog govort …

GESLO – PIŠ

Jaz se ti javljam zdajle iz Podravja. Na farmi Rakičan sem tistemu traktorju, ki je parkiran pred upravo, prišepnil skrivno sporočilo. Vse, kar praviš, je res in geslo drži. Ko boš naredila tretji korak, se ne oziraj nazaj, samo mirno pojdi mimo kariatid, počasi dihaj in ko boš mimo, me pokliči na prejšnjo številko mobitela (tisto, ki je sestavljena iz samih črk) pa ti povem za novo lokacijo.

MORAVA BITI PREVIDNA, DA NAJU NE POGRUNTAJO.

Tisto vmesno uporabniško ime pa uporabiš samo v primeru, če boš prepozno v Alpah (geslo – MICKA), ker tam pa vleče in uporabi rezervo. Ni ga čez GVIŠNO.

No, jest grem zdej pa na ene škampe v restavracijo v Argentinski tango, tam so res dobri, ker jih rabim za podkurit v peči. Gor je mrzlo in moraš IMETI KAJ ZA PODPLAT.

Pa ne pozabi na zapestnico od Freuda, brez nje sva mrzla.

Ajd, se vidva!

GESLO – TELOH

Tako, sedaj si pa blizu, na vratih bo pisalo – STROJEVODJA – ampak ne se ustrašit. Za vrati, če jih odpreš, je vhod v livado cvetja. Samo nekaj pa je, počasi odpiraj vrata, ker ti lahko zdrsnejo in moraš počasi.

Zdaj si že skoraj na cilju, privzdigneš srebrno škatlo, vzameš ključek in tri korake naravnost, enega v levo, dva v desno, pet nazaj. Če s priprtimi očmi pogledaš proti skali, ki je pred tabo, boš videla režo.

Tja vstaviš ključek, obrneš, hkrati izrečeš KIKIRIKI.

Naprej veš pa sama.

Pa še nekaj. Počasi, počasi, počasi … se ne mudi, nič še nisi zamudila, itak bo pot še dolga.

Ko zapreš vrata za sabo, vrzi ključ vstran.

Itak bo vsakič drug.

GESLO – EKO

A si, mah? No, v redu, čak, da ti pomagam … No, počas.

Katerega izbereva? Tale je kumulus, tamle je tak navadn, tistle je deževn. Hm, kaj praviš?

Pa sej je vseeno, tule postaviva šotor. Sem gor, ja. Tkole, ja. Dej, drž tele palce, jest bom pa šotor postavu. Sam prim mi rime mal, dej, ke mi ven letijo, pa jih nisem še do kraja zložu. Tko, ja. E, hvala ti.

EKO, a ni lepo tu zgoraj? Kakšna tišina, joj, kakšna svoboda.

No, mal si zadihana, kar počas, sej bo, sej bo.

Tako. Kaj bova? A bi eno kofe, a? Seveda bi, kej te sprašujem. Preden se oddahneš, bom jest prec. A s cukrom al brez? S cukrom, kva pa? Dej, povej mi … mater, ke sn vesel, da te vidim po dolgem cajtu, e. Tam spod se neki derejo, a ni to lepo, ker veter vse preglasi. A ni? Tule ke gledam zdej proti Marsu … ja, madona, sej je res rdeč. A greva pogledat, hm? Ne, rajš juter.

A veš, da sem bil vmes, ko sem šibu na Falklande, pr Freudu? Veš, kej mi je reku. Ne se sekirat stari, e. ČE SE ODPRAVLJAŠ NA TAKO POT, TE BODO IMELI ZA NORCA. Tega se moraš dobro zavedat. Pa še ene par svari mi je reku, pa ne bom zdejle nakladu. Na koncu mi je dal eno kocko sladkorja za na pot in reku ČÜS.

Ja, je pa faca, a veš? No, no, glavno, da ti je uspel prit gor.

Pa dej, kej povej, sam jest govorim.

Eh, ne se sekirat. Veš, kolk prekratko je življenje, da bi se sekirala zarad takih stvari. Dej, ne bit žalostna, poglej tjale proti Luni … A ni na uni strani, ke je senca, taka lepa svetloba? Prid sem, sej ti neki pokažem. Vidiš tisto zvezdo tamle gor, uno, ke je tam odzadi – tisto, ja, ke mal na plavo vleče? Tam gor je moja stara mama, ke je nazadnje odšla. Jo bova šla kaj obiskat. A ni lep tistle soj meglic za Venero? Pa un komet za Plutonom? A vidiš? Na, ga že ni več.

No, nasmehni se mal, eeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee, tko ja. Primi me za roko.

Kar joči, ti kar joči, nasloni se name in joči …

Evo, kofe je, mal mlekca še zravn pa bo. Ti si pržgi cigaret, če boš, jest bom pa en keks zravn. Mal bom razpihu tale vonj kofeta, da bojo mel še uni, k to berejo kej od tega – jim bo mal zadišal.

mah:

Veš ... tole je bilo pa noro. A če tega ne bi doživela, bi prišla na ta oblak čisto nevedna. Po vseh geslih in poteh (pa tako dobro vodiš ... malo me je edino tisti ključek zezal pa zapestnice nisem imela prav obrnjene) mi je le uspelo.

Te nitke, ki se tukaj tkejo, bi nama znale tudi krajšati poti, da le obiščeva tiste posamezne zvezde ... ali pa vrtiljake ozvezdij. Siriusa ne smeva pozabit. Siriusa ... to sta dve zvezdi v eni. Enak odboj kot privlak. Čisto ravnotežje. Uravnovešenost sil.

Potem, potem, potem … juuuuh ... Kako bova razturala tu zgoraj. In tisti glasovi, praviš, ne sežejo do sem. Tu ostanem. Potem sodim sem. Slišim posebno glasbo, vidim čudovitja Besed, tisti gromki tam-tam, ki nama sledi, naju prehiteva, zapne in naju odvleče.

Smrti so že davno umrle.

O, vi stanovalci nebovja, kako sem vas vesela.

Kobilica ... pa daj se malo zlekni. Glej ... zdaj greva na pojedino. Sončni žarki so glavna hrana očem, vetrovi so edini, ki podpihajo tisti ogenj, na katerem že prav dišijo naslovi in nova potovanja. Ščepec zvezdnega prahu, na debelo odrezan kos mehkega belega lista pred nama ... in tisti nežni lističi misli, ki teknejo ob vsakem zalogaju. Zdaj lahko v miru pojéva, pójeva.

Kaj še manjka? Seveda, dva deci iskrenosti. Da pozabiva, kaj je bila žeja.

p. s.
Kaj so oblaki?

Oblaki so roj drobnih kapljic ali kristalčkov, ki lebde.

OB VZNOŽJU GORE JE CERKVICA

zasuta z belino
izven snega štrlita le zvonik in železni križ

cerkev
tako ni več »chiesa«
ampak smučarsko zabavišče za mlade smučarke in

glej!
ona se spravi preko pretrganih usedlin in svežih trakov
kar naenkrat se usede prav tam vmes
vrvica zapleše
bakreni zvon ne molči več
a komu zvoni?
vleče vrvico in se krohota:
»... giro per tutti!«

PLAZIL BI SE

počasi,
skozi tvoje nohte,
skozi tvoje prste,
vzpenjal bi se,
skozi tvoje roke,
naravnost v srce,
a vem, da kar naenkrat bi se ozrl
vklenjen
sredi ledenega slapa bi hlipal
počasi
zmrznil
in te opazoval
kako žreš
počasi
moje prste
moje roke
moje srce.

NOSIM NOVE BRKE

pod brki mehke ustnice
za ustnicami dolg jezik
plapolajoči ščegetavčki pravijo, da
prešeren je velik.
gola je beseda na papirju,
rabim tebe,
ti, ki si dobra,
malo te je, a lahko preživim
v ostrini nedorečenega
sploh se ne bojim,
ne rim,
niti novega.

PREROKBA

Napovedano že davno je bilo,
da kača, zmaj, hudič
se tisočletnih spon osvobodijo
in dvignejo iz brezna pogubljenja.

Prerokba stara se prenaša iz roda v rod,
se širi, pridobiva vedno več glasnikov,
ki svetu razodetje skušajo razkriti,
da prišel je čas odpiranja pečatov svetih.

Brezup in panika zavladata ljudem,
neizbežna zdi usoda se planeta,
v pričakovanju, da zgodi se sodni dan,
živijo v strahu množice že leta.

ČRNE MASKE

Črne maske pogube režijo v planet.
Hrzajoči konji apokaliptičnih jezdecev
v nestrpnem pričakovanju že grozeče topotajo
Željni krvi pohotno goltajo slino.
Njihov demonski smeh odmeva v temo.
Na krilih viharnega vetra bodo zdrveli v napad.
Med oglušujočim grmenjem in ognjenimi bliski
bodo peklenska kopita pregazila vse,
kar se bo znašlo pod njimi.
V krikih, solzah, bolečinah bo izginil svet
pogrezajoč se v praznino večnosti.

JEZDECI

Prvi je osedlal konja ter
se s ciničnim nasmehom ozrl naokoli.
Nikamor se mu ni mudilo,
saj je čas delal zanj.
Slajše je, če mori počasi,
prefinjeno in sprva komaj opazno.

Drugi je osedlal konja,
se mu odločno zavihtel na hrbet,
ostroge sunkovito zapičil v njegov trup,
visoko proti nebu dvignil meč
ter galopirajoč odbrzel v napad.

Tretji je osedlal konja,
se počasi povzpel na vranca,
saj mu je predhodnik
že dobro pripravil teren.
V vojni si lakota zlahka utira pot.
Četrti je osedlal konja.
Z dostojanstvenim gibom
je dvignil glavo in vzravnal hrbet,
preden se je podal na pot.
Bolezen, vojna in lakota
so opravili svoje delo.
Prihaja le še on.
Vedno poslednji.

ROJSTVO

Rojeni iz delca materije
izgubljenega v polju večnosti.
Ustvarjeni v zavesti njih,
ki jim bila je dana moč,
da obvladujejo vse,
kar veke vekov je in bo bilo.

Tih je bil sprva njihov korak.
Negotov in obotavljajoč.
Kot bi še omahovali,
čakali drugačen ukaz,
ali se v sebi spraševali,
kakšna vloga jim usojena je.

Z vsako stopinjo se razblinjal je dvom,
zbodljaji ostrog so se okrepili
in stiski nog odločnejši postali.
Trdneje uzde so poprijeli,
hrzajočim konjem slo vzbudili,
da izpolnijo poslanstvo svoje.

Sivina težkih oblakov zasenči nebo.
Kot zla slutnja negibno ozračje zatrepeta,
rahel piš prežene meglice iznad močvirja
in že kmalu skoti se veter viharni
kot spremljevalec četverice drznih,
ki drvijo sejat obup in pogubo.

Mrkih obrazov jezdijo skozi pokrajine puste,
zlovešče odmevajo kriki mrhovinarskih ptic.
Parajoči bliski kosajo obzorje,
ki se utaplja v noč poslednje sodbe,
ko v grozi vseh rodov človeštva
obličje sveta se spremeni.

In so prihrumeli -
z bobnečim topotom
galopirajoč skozi prostor in čas
vse do današnjega dne -
štirje jezdeci apokalipse
prinašajoč bolezen, vojno, lakoto in smrt.

DEJA-VU

Če gre verjeti starim poročilom,
nekoč bilo je že, kar se dogaja zdaj.
Napuh zanetil je sovraštvo,
propadu se zapisal je ves svet.
Potonila brez sledu so davna ljudstva,
se pogreznila v globine, da na veke vekov
ostankov njihovih nihče ne najde.

Zdaj stopamo po poti,
ki usodna je bila za njih,
odstirajo stare se resnice,
da opozorijo nas na bližajoči konec.
A ljudje ostajamo prepolni sebe,
gluhi in slepi ne zmenimo se za namige,
ne da bi hoteli ozreti se nazaj,
drvimo v skorajšnji propad.

KDO SI?

Kdo si, ki si ukrotil atom
in prodrl v vesolje?
Kdo si, ki si pokukal v svoj gen
in ustvaril stroje smrti?
Kdo si, ki pošiljaš govoreče slike čez ocean
in v epruveti ustvarjaš novo življenje?
Kdo si, ki se igraš boga?

Se kdaj vprašaš, kdo v resnici si
in kam te vodi tvoja pot, o, človek?

POGROM

Z ognjenim mečem je prihrumel,
togotno švistnil z njim skozi zrak,
da so strele razparale nebo
in se množice v strahu razbežale.

Otroški jok se pomeša s kriki,
mukanje živine preglasi rjovenje zveri.
Do koder seže pogled
le uničenje in razdejanje,
nikjer ni kamen na kamnu obstal.

So zrli v škrlatno obzorje,
obnemeli ob rekah krvavih
stopali mimo trupel spačenih obrazov
iščoč zavetje poslednje noči

PREBUJENA ZVER

Kot čreda konj nekje v daljavi
zasliši se zamolklo topotanje.
Rahlo, komaj slišno sprva,
se kmalu prelevi v bobnenje.
Nekje v globini Zemlja zadrhti,
zatrepeta v lastnem krču,
kot bi hotela otresti se bremen,
ki nagrmadila so se na njenem hrbtu.
Sprosti se moč vklenjene zveri.
Zarjuje gromko in se strese,
ko se spon osvobodi,
nato se in pomirjena in zadovoljna
potopi nazaj v stoletni sen.

VEČNI KROG

Smrt kot rojstvo in rojstvo kot smrt.
Brezkončni krog prehajanja,
zlivanja z izvorom in rojevanjem iz njega,
kamor ob koncu dni se bomo vrnili vsi
ponovno združeni v eno.

Dotlej pa nam je usojeno,
da prihajamo in se vračamo vsak zase,
skrivajoč svetlobo svoje prave biti
za bledimi, mavričnimi in črnimi maskami.

Haiku

Na črne lase
ji je padel prvi sneg.
Prišla je jesen.

Vlak je odpeljal
z žarečim dimnikom.
Ura stoji.

Mraz do kosti
za visokim macesnom
glas prepelice.

Ladja zareže
v morje prve brazde
galeb ji pomaha.

Svetilnik visi
pod napuščem hiše.
Mati na pragu ...

Šumijo zrele
bilke med drevesi.
Zarja ugaša.

Z veje na vejo
preskakuje veverica.
Oreh se spušča.

Klopca pod lipo.
V senci sedi starka,
pestuje žalost.

Kosci kosijo,
padajo trave-vene.
Sklepane kose.

Planinec leze
na visoko skalovje.
Smrt v prepadu.

Na mehkem mahu
prepleteni telesi.
Krik ptic z veje.

Na mehkem mahu
prepleteni telesi.
Luna se smeje.

Strel v oblak,
ki je podoben volku.
Odmev z gora.

Svinčeni oblak.
Ptice letajo nizko.
Toča klesti klasje.

Siv, upognjen mož
govori v gluhi svet.
Mračni november.

Odpadlo listje.
Zavrženo jabolko.
Koprena meglic.

Ujeta muha
na lepljivem traku
Bije zadnji boj.

Reka predrzno
zagrizena v cesto.
Val požre avto.

Strela udari.
Vihar podira drevo.
Ostrešje ihti.

Lastovka nese
črva svojim mladičem.
Blatne nožice.

V nakodranem jezeru
sede divje race.
Svit in tišina.

Čebele letajo
na polje cvetoče ajde.
Metulj je zaspal.

Mačka prede
pod orumenelo lipo.
V mesečini.

Senca pod vrbo.
V vodo skoči žaba.
Večerni glasek.

Mak se na polju,
med pšenico priklanja.
Vonjam poletje.

ŽALOSTINKO BI PELA

Otožno pesem bi zapela,
pregnala za njo bi žalost vso,
ki z duše dviga se v nebo.

Pred staro hišo suhe rozge.
Osušena lica matere,
otrok krmežljav v naročju.
Z vodo kropijo mrliča v sobi,
na krpi zemlje se osat bohoti.

V DOBRIH URAH

začutim, kaj je resnično.
Dokazov ne potrebujem nobenih.
Mir razvija duha.
Samo od spreobrnjencev
nastajajo spremembe.
V očiščeno posodo
moč prerojenja vlivam.

DRUŽICA MOJA

Nisem pozabila nate.
Kot otroka dolgo
sem te pestovala.
Hodili bova skupaj spet
med travami,
v soncu bova se iskrili,
lovili se v dežju na
obrežju pesniškem.
Iz dvora se bo pesem oglasila,
družico bo samota spet dobila.

POSPRAVLJAMO MORJE

Pospravljamo morje:
nebesnomodro na eno,
sivkasto na drugo stran.
Kamenje – nekaj v morje,
nekaj na obalo.
Kormorane –
pod vodo in na skalo.
Čoln – lep, nov, moder – v garažo,
star, plastičen, razčesnjen –
naj ostane.
Sol – pustimo jo za naslednje leto.
Kopalke! Hu!
Prihaja nova moda –
kaj bi z njimi!
Zgoraj brez, spodaj pa …
Adijo!

JAZ SEM PA DRUGAČEN

Saj veš, takšen sem pač:
delo, delo, delo in zopet delo.
Za pogovore mi ni mar.
V meni ni praznine.
Je nekaj več,
a ostalo mi ni mar.

Poleg mene je ona,
ko jo ljubim.
A pokazati ji tega ne znam.
Jo ljubim.
Da, ljubim jo, ljubim,
a izraziti tega ne znam
ne z besedami ne s kretnjami.
A v sebi skrito ljubezen imam.

ČISTIM TE IZ SRCA

Vzamem krpo in čistim.
Prav vsak kotiček poiščem
in brišem.
Vsako gubico poiščem
in jo prečistim.
Joj, koliko gubic sreče!
Zdaj se je pa vse sesulo.
Prej se je iskrilo od lepote
in dobrote,
upanja in zaupanja.
Zdaj tega ni več.
Je le še umazanija,
polna pajčevin zla,
polna hudobije – tema.
Zdaj vse lepo je preč.
Čistim še zadnjo gubico sreče,
ki to ni več.

VIDOVIĆI

V noči, ko se oči obračajo k nebu,
se zasvetlika in miglja
tam nekje proti vrhu hriba –
Vidovići.
Gruča hiš,
razmetana po bregovih,
okna plašno zro nekam v daljavo.
Hiša skriva prebivalce.
Le malo jih je še ostalo –
osem ali deset,
vsi ostareli.
Eden si greje kosti pred hišo,
preklada svojo berglo,
ki mu pomaga prenašati gorje.
Drugi je pravkar zaprl dveri
cerkvice svete Ane,
tretji nekaj razbija okoli hiše.
Ante je dopolnil dvainsedemdeset let.
»Daj bog, da se nije oženio,«
pravi mati, že pokojna.
Zaprla je oči pri enaindevetdesetih.
Oče pa:
»Imam ga, ki skrbi za nas.«
Oče je umrl pri petindevetdesetih.
Ante – sam.
Kdo bo zaprl tvoje trudne oči?

HURA! MEDALJA!

Hodim po peščeni poti,
pesek mi hrešči pod nogami.
Voda rahlo šumlja,
gladina jezera se kodra.
Vse za medaljo.

Sneži. Snežinke mi meglijo pogled.
Stopam. Zmrazi me. Grem naprej.
Sled se pokaže v sveže zapadlem snegu.
Težko se prebijam skozi.
Ne odneham. Hočem medaljo.

Dežuje. Dežne kaplje mi bičajo obraz,
se spuščajo za ovratnik.
ogibam se luž,
kaplje veselo skačejo po gladini ribnika.
Ne odneham. Hočem medaljo.

Sedim v sobi.
Na mizi je pripravljen pribor za merjenje.
Pik! Na prstu se pokaže kapljica krvi.
Aparat pokaže 5,9.
Končno! Medalja je moja.

V času prvenstva v Vancouvru ob medalji Petre Majdič

BOŽIČNICA

»Si že dobila? Še ne?
Pa boš?«
»Ne vem, ne vem. Mogoče …«

Božičnica, božičnica,
M-m-m, kako mi že diši –
po cimetu in klinčkih.
Se mi zdi,
se mi zdi,
a nič ni.

Minister je obljubil recesijo.
Sem že vajena, g. minister,
a meni božičnica vendarle diši.

Si že dobil »trinajsto«,
si že dobil božičnico?
Še ne, pa bo –
se mi zdi.
Če si jo dobil ti,
zakaj je ne bi še mi,
ubogi upokojenci.

ALELUJA, LETOS JE BABJE LETO

Križana gora, kakšna novica! In meni je bila sporočena na vecju veleblagovnice, ko sem si ravno umivala roke. Še objeti je nisem mogla, ker sem imela mokre roke. Moje hčere namreč. Naša mala Mojca, ki je zrasla v veliko Mojco, je namreč noseča. Ko sem si malo opomogla in lahko vdihnila zrak, me je popadlo tako veselje, da sem spet komaj dihala. Seveda je dodala obvezni, ampak ne smeš še nikomur povedati, vsaj še ta mesec ne.

Ali si lahko predstavljate mene, kako sem se morala brzdati, da nisem takoj pograbila telefona in povedal vsem in vsakomur, ki bi me hotel poslušati. Vsaj desetkrat sem se morala ugrizniti v jezik, da nisem kaj bleknila. No prišel je tudi čas, ko sem se lahko pohvalila pred žlahto in prijateljicami, da sedijo z bodočo staro mamo. Eni so bili veseli z menoj, drugi so ostali ravnodušni. Ampak meni je bilo čisto vseeno, kako so reagirali.

Potem so se začele vsakodnevne telefonade v smislu, si v redu, ti ni nič slabo, kdaj imaš spet kontrolni pregled pri ginekologu itd, itd ... Brez tega ni šlo. Danes so otroci zaželeni, vsaj večina, upam. Potem sem začela previdno spraševati, kakšnega spola bo naš prvi vnuček. Seveda, tehnika je silovito napredovala od takrat, ko sem sama dobila otroka. Ja, veš, nismo še čisto gotovi, ampak mislimo, da bo punčka, so mi povedali. Tudi to dejstvo je počasi postalo gotovo. Ja, punčka bo. Aleluja, letos je babje leto, same deklice so se in se še bodo rodile v žlahti in pri prijateljih. Sem pa čisto pozabila vprašati, kdaj se bo zgodil ta srečni dogodek. Predvidoma v februarju, na Valentinovo, je bil odgovor.

Sedaj smo že v zadnji tretjini nosečnosti in začeli so se nakupi potrebne in nepotrebne opreme. Najprej smo se dogovorili o nakupu vozička. Odpravimo se v Baby center in celo spodnje nadstropje samih vozičkov. Pa se odloči v takšni množici možnosti! Eden lepši od drugega, prave male mojstrovine, kot na formuli ena. Popolnoma sem bila zmedena. V mojih časih je obstajala ena sama fabrika vozičkov, pa kakšnega smo uspeli »prešvercat« iz Italije. Zdaj pa tole! »Ni da ni«, kot bi rekli naši bivši bratje. Voziček z vso dodatno opremo smo kupili in ga srečno spravili domov. Prva naloga je bila za nami.

Čez dober teden se je zgodba ponovila. Spet smo šli v Baby center, tokrat po posteljico, previjalno mizo, jogi, posteljnino, banjico, majčke, srajčke, pajacke, stekleničke, krtačke, termoforček, škarjice, pleničke … itd, itd, tale list bi bil prekratek za vse. Izbirali smo med množico posteljic, ena je bila lepša od druge. Zadrega pa velika, saj za našo princesko bo dobro le najboljše. In smo bili po treh urah gotovi z nakupi. Jaz sem bila že čisto rdeča v »faco«, po hrbtu mi je tekel pot, še sama nisem vedela ali od klimakterija ali od veselja.

Aja, pa še to sem pozabila povedati, da si tamlada dva, hči in zet, urejata prvo skupno bivališče. Soba za našo prihajajočo princesko je že skoraj nared. Vse na svojem mestu čaka nanjo.

Med tem pa je naša Mojca postala lepo okrogla in trebušček se ji je napel, kot bi pojedla košarkaško žogo. Je pa tako lepa, umirjena in izžareva neko posebno milino. Ko sem jo včeraj gledala, tako srečno in zadovoljno, bi najraje potočila kakšno solzico sreče. Ampak bom raje počakala do februarja in si potem dala duška.

Moja domišljija je dobila krila in že sem se videla, kako bom temu otočku brala knjige, ga vodila na lutkovne predstave in mu pela pesmice. Če mi jo bodo zaupali, jo bom vzela s seboj na Bloke, v neokrnjeno naravo, ji pokazala ptičke, polžke, marjetice, drevesa, sosedove konje in kure in še mnogo, mnogo lepega. Ja, mene so nekako zadolžili za kulturno izobraževanje, ker pravijo, da imam za to smisel. Druga stara mama, ki rada in dobro kuha, pa bo imela temu primerno zadolžitev. Vendar vse do svoje meje, da ne bo otrok postal debel, tako so ji rekli. Kar zasmilila se mi je, ker tako rada skuha vsaj enkrat preveliko količino hrane, kot smo jo sposobni pojesti.

Nekaj sem pa čisto pozabila, na bodočega starega ata in bodočega očka. Pri vsej evforiji sta kar nekako odrinjena. Ženske imamo pač ta privilegij, da damo novemu bitjecu življenje in ga varno nosimo, dokler ni sposobno samostojno zadihati.

In še čisto za konec. Vsi smo prepričani, da smo vsak po svojih močeh prispevali svoj delež k veselemu pričakovanju, in sedaj samo še blaženi pričakujemo tisti februar in tisto Valentinovo. Blagor nam!

V TIŠINI SLIŠIM SVOJO MISEL

Sedim v kmečki izbi, nekje na Bloški planoti. Ura je pozna in spanca ni od nikoder. Noč, tišina in globoka žalost obdajajo mojo dušo. V kotu te kmečke izbe leži nekdo, ki mi veliko pomeni, moja mati.

Samo njeno komaj slišno dihanje moti nočno tišino. Od bolezni izmučeno telo je samo še bleda slika klene kmečke ženske, ki ji življenje ni prizanašalo.

Moje misli odtavajo daleč nazaj v otroštvo, ko nas je kot koklja piščance vodila in učila življenjskih modrosti. Prizanesljiva ravno ni bila, vendar danes vem zakaj. Ni nas hotela izpustiti nepripravljene izpod svojih peruti.

Pozneje, ko sem odraslo stopala po svoji življenjski poti, sva se pogosto sprli. Obe sva močni osebnosti, po bloško trmasti in nepopustljivi. Nepremišljeno sva si izrekli prenekatero besedo, ki sva jo potem obžalovali.

Vsi ti davni dogodki so samo še spomin, ki se me v globoki tišini še bolj dotika. V mislih jo božam, se ji opravičujem in vem, da ona počne isto.

Ko mi misli odtavajo v prihodnost, vem, da bo tišina v tej kmečki izbi še bolj globoka in kmečka peč še bolj mrzla. In samo spomin nanjo bo kričal v to tišino.

LJUBEZEN DVEH

Pred dokaj leti, na tem mestu
se vzljubilo dvoje mladih je.
Ko cvetje je cvetelo,
se prvič poljubilo je.

Ljubilo nežnost je sveta,
sovražilo nasilje tujcev.
Kot veter v listju šepeta
začelo je veneti cvetje.

Pred dokaj leti na tem mestu
Se vzljubilo dvoje mladih je.
Ker skupaj nista mogla poleteti,
ljubezen listje to zakrilo je.

DRAGA

Pesem pel bi tebi, draga,
pesem o ljubezni.
Tiha bi bila in blaga
kot pogled tvoj bežni.

In zapel bi jo le tebi,
posvetil ljubezni.
In prepeval le o tebi
kot simbol ljubezni.

Pesem pel bi tebi, draga,
pesem o ljubezni,
Tiha bi bila in blaga.
Kaj bi dal, da imaš me rada.

PADLIM POHORSKEMU BATALJONU

Odmev korakov čuje se.
Pesem tiha, blaga
morda v ognju zdaj zamre,
če pride smrt iznenada.

Odmev korakov čuje se.
Prekine pesem blago.
Na Pohorju se ogenj užge
in služi tujcu vdano.

Odmev nič več ne čuje se.
Že mrak na zemljo pada.
Tišina mučna vije se,
prišla je smrt znenada.

VOJNA

Mesto je zaspalo,
na zemljo je legla noč.
Kaj bo lepega sanjalo,
kaj prinesla bo noč.

Ko najlepše je sanjalo,
strašno grom usekal je.
In vse more pokopalo,
ko beli dan začel se je.

Kdo odgovor dal na to bi?
Kdo razložil bi vse to?
Kogar vojna je zajela,
Pozabil nje grozot ne bo.

SAMOTNA BREZA

Samotna breze veje razteguje,
ljudi pogledov željna ni,
žalostno okrog se razgleduje,
še pesem ptičev mar ji ni.

Sekiro zvrha pogleduje,
zadnja ura bije ji,
breze pesem naokrog se čuje,
ko začenja padati.

Samotna breza padla je,
nihče ji klical ni svetnika,
na travi obležala je,
ni več videti njenega lika.

MRTVA REKA

Mimo dreves, mimo trsja
vije se reka počasno.
Na bregu en svet,
samo en cvet.
Zgleda lepo, še prekrasno.
Zazre se v ta cvet,
beli en cvet
Zrcali podobo nejasno,
poskuša že spet,
beli ti cvet,
v njem se ne vidiš še jasno.
Gledaš zaman beli žafran,
liste povešaš počasno,
mrtva je reka, mrtva.
Žafran,
čakaš podobo
zaman.

ČEBELICA

Čebelica, čebelica odkod letiš,
ko s cveta na cvet si zaželiš.
Maš polne že sodčke medov,
poleti h kraljici domov.

So dežne kaplje začele padati,
prestregle so te po cvetovih letati,
le pojdi, le pojdi domov,
h kraljici čebeljih gradov.

ČAS

Prisluhni trenutku sedanjemu,
mine že.
Prisluhni trenutku naslednjem,
sedaj je že.
Prisluhni še enkrat obema.
Tako čas mineva. Da bi se ustavil,
ni takšnega dneva.

SPOMIN

Imel sem lep spomin na dom,
spomin na dom, spomin na maj,
prelep spomin boli, zakaj,
srce sprašuje se sedaj.

Imam res lep spomin na dom,
v srcu blagor, v duši raj.
Prelep spomin boli, zakaj,
srce sprašuje se sedaj.

MOJA DOMAČIJA

Pred leti shodil sem noge,
opešal sem pred tujci,
ker hotel videt sem zemlje,
dom odmevajo mi klici.

A gnala sama me je ljubezen,
ne lakota ne mraz
ne sme premagat me bolezen
gotovo dom uzrem čez čas.

Že skoraj upanje izgubil,
utrujen od preteklih dni,
sam pri sebi si obljubil,
brez doma mi živeti ni.

Uzrl sem senik pred sabo,
roke vzdignil sem v pozdrav.
To je moja domačija,
vrnil sem se, mati, zdrav.

Letos je Evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Med projekti, ki nastajajo pri Zavetišču za brezdomne zasvojence s prepovedanimi drogami »Korak« v okviru tega leta, je tudi projekt "To se lahko zgodi tudi vam!" (http://www.toselahkozgoditudivam.si/), ki opozarja na diskriminacijo in kršenje osnovnih človekovih pravic brezdomnih zasvojenih s prepovedanimi drogami. Med vsemi aktivnostmi, ki so si jih zamislili izvajalci tega projekta, je tudi izdaja pesniške zbirk(ic)e ščitenca zavetišča »Korak« Danijela Trontlja. Pesniška zbirka priča o ustvarjalni plati, ki je bogata, a včasih še bolj spregledana kot pravice. V želji, da bi ta pesniška zbirka dosegla morda več kot 500 ljudi, kolikor je naklada zbirke, se je Zavetišču za brezdomne zasvojence s prepovedanimi drogami Korak za objavo obrnilo tudi na revijo Locutio. Objavljamo jih z nekaj slovničnimi popravki take, kot so nastale.

Znova se začenja ciklus literarne delavnice za starejše avtorje in vas vabim k vpisu. Prvo srečanje bo v ponedeljek, 30. avgusta 2009, ob 14. uri v proctor za literarna delavnico v Karanteni, Pobreška ulica 20 v Mariboru.

Delavnica je prostovoljna oblika dela in je brezplačna. Od vas pričakujemo sodelovanje tako, da se boste kolikor toliko redno udeleževali srečanj, sodelovali pri izvanjanju njenega programa in prispevali svoja besedila za obravnavanje pri srečanjih, pri srečanjih povedali svoja mnenja o obravnavanih temah, včasih zapisovali dnevnik srečanj in obveščali druge udeležence delavnice o svoji dejavnosti na področju literature.

Srečanja trajajo praviloma dve šolski uri. Na njih bomo najprej obravnavali dogajanja od zadnje delavnice in napovedali dogajanje do naslednje delavnice. Sledil bo kratek teoretični uvod (s praktični primeri) iz teorije kreativnega pisanja ali tudi iz drugih literarno-teoretičnih in praktičnih besedil. V letu 2010-11 bomo obravnavali nekaj problematiko romana, drugo pa bo poezija in kratka zgodba. To pa ne pomeni, da udeleženci ne morejo brati na delavnici tudi drugih zvrsti (pesmi, dramatiko in esej).

Obravnavali bomo obstoječa literarna besedila priznanih ali nepriznanih avtorjev.

Vsakič bomo obravnavali tudi po en prispevek udeleženca delavnice po abecednem redu. Kdor ne bo izkoristil svojega termina, ki mu ga zagotavlja razpored, pride na vrsto takrat, ko se bo spisek iztekel, lahko pa tudi po dogovoru.

Tekst za delavnico naj praviloma ne obsega več kot 4 strani normalnega enkratnega presledka. Zaželeno je, da svoja besedila besedila oddajate v računalniški obliki, lahko tudi na elektronski naslov drustvo@kud-mld.si. Branje je namenjeno analizi in k analizi spadajo tudi pripombe tako mentorja kot drugih udeležencev delavnice. Ni literarni nastop. Mentor ima tudi pravico, da med branjem komentira besedilo, ker gre pač za delavnico.

Ob koncu delavnice lahko vsakdo zastavi vprašanje, ki je neodvisno od teme tistega dne, mentor pa ima pravico, da odgovor odloži do naslednjega srečanja. Udeleženci lahko tudi preberejo kakšno kratko besedilo.

O delavnici se vodi dnevnik in udeleženci se vpisujejo v listo prisotnosti.

Zunaj časa delavnice se udeleženci za mentorsko delo dogovarjajo z mentorjem posebej in to ni sestavni del literarne delavnice. Mentor ima za individualne pogovore govorilne ure vsak torek od 12. do 14. ure na Pobreški 20 (Karantena).

Udeleženci delavnice, ki so tudi člani društva, imajo možnost prejemati revijo Mentor za polovično naročnino ali se (v omejenem številu) udeležiti kakšnega izobraževanja, da jim društvo prispeva za kotizacijo.

Udeleženci delavnice nastopajo vsaj dvakrat letno na skupinskih literarnih večerih. Prav tako prejemajo tudi vabila za prireditve društva in so vabljeni k aktivni udeležbi na njih, kar velja tudi za literarna srečanja, ki jih organizira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti.

Kadar se delavnice ne morete udeležiti, lahko svojo odsotnost sporočite ali mentorju ali razredničarki.

Delavnica je brezplačna in je odprta za vsakogar, ki ga to zanima, prav tako lahko udeleženci povabijo k sodelovanju vse tiste, ki jih poznajo in zanje vedo, da se ukvarjajo z literaturo. Predlagamo, da se novinci nekajkrat udeležijo srečanj in vidijo, če jim oblika dela ustreza. Ko se takšen avtor odloči, da bo sodeloval pri delavnici, izpolni prijavnico.

Redni člani izpolnijo prijavnico, ki vam jo pošiljamo s tem dopisom. Prosimo, da jo izpolnete in oddate na delavnici.

Ob koncu ciklusa delavnice prejmejo vsi, ki so se je udeležili vsaj 50-odstotno, tudi priznanja.

Delavnico izvajamo kot skupni program Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Zveze kulturnih društev Maribor in kulturnega društva Mariborska literarna družba.

Razredničarka delavnice je Danica Gregorčič.

Upam, da se v ponedeljek, 30. avgusta 2010 znova srečamo!

Marjan Pungartnik, mentor in vodja delavnice

Prijavnica

Slovenske železnice, d.o.o.
Kolodvorska 11, 1506 Ljubljana
Tel.: 01 / 29 14 191
Faks: 01 / 29 14 809
E-pošta: info@slo-zeleznice.si

Številka: 1.0.1.
Datum: 27. 8. 2010

Natečaj za najizvirnejše literarno delo
NAGRADA »LJUBLJANA – SVETOVNA PRESTOLNICA KNJIGE 2010«
ZA NAJIZVIRNEJŠE LITERARNO DELO

Slovenske železnice v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana razpisujemo natečaj za nagrado Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010 (LJ–SPK) za najizvirnejše literarno delo.

Trem razredom, ki bodo poslali najizvirnejša literarna dela, bomo podelili železniške vozovnice za skupinsko potovanje z vlakom po Sloveniji, sedmim razredom pa 75-odstotni popust za skupinsko potovanje z vlakom po Sloveniji.

Natečaj razpisujemo od 1. septembra 2010 do 10. februarja 2011.

SODELUJOČI

Na natečaju lahko sodelujejo dijaki slovenskih srednjih šol, vpisani v šolskem letu 2010/2011. Sodelujejo lahko izključno skupinsko, kot šolski oddelek oziroma razred, s skupinskim literarnim delom. Da se sodelovanje v skladu s pravili tega natečaja šteje za skupinsko, mora pri snovanju in pisanju literarnega dela sodelovati najmanj tretjina razreda. Vsak razred sme sodelovati na natečaju s samo enim delom.

PRIJAVA DEL

Literarni žanr prijavljenega dela je lahko poljuben (poezija, kratka zgodba, filmski scenarij, …). Tematsko se mora delo vsaj deloma nanašati na vlake, železnico oziroma na za okolje prijazno potovanje z vlakom. Prijavljeno literarno delo ne sme presegati 15.000 znakov s presledki.

Razredi slovenskih srednjih šol se prijavijo na natečaj tako, da pošljejo svoje literarno delo oziroma besedilo v tiskani verziji, v treh izvodih, najpozneje do 10. februarja 2011, na naslov: MKL, Za nagrado LJ – SPK 2010, Kersnikova ulica 2, 1000 Ljubljana.

Prijavi naj bodo priloženi tudi sledeči obvezni podatki:
- naziv šole in razreda oz. oddelka,
- naslov,
- stična oseba,
- elektronski naslov,
- telefonska številka,
- poimenski seznam dijakov, ki so v okviru oddelka sodelovali na natečaju.

NAGRADE

S skupinskim potovanjem z vlakom po Sloveniji bodo nagrajene tri skupine oz. razredi, sedem pa jih bo prejelo 75 popust za skupinsko potovanje z vlakom po Sloveniji:

1. nagrada: vozovnice za skupinsko potovanje z vlakom (do 60 oseb) na izbrani relaciji v Sloveniji v 2. razredu.
2. nagrada: vozovnice za skupinsko potovanje z vlakom (do 60 oseb) na izbrani relaciji v Sloveniji v 2. razredu.
3. nagrada: vozovnice za skupinsko potovanje z vlakom (do 60 oseb) na izbrani relaciji v Sloveniji v 2. razredu.
4. nagrada: 75 popust pri nakupu vozovnic za skupinsko potovanje z vlakom (do 60 oseb) na izbrani relaciji v Sloveniji v 2. razredu.
5. nagrada: 75 popust pri nakupu vozovnic za skupinsko potovanje z vlakom (do 60 oseb) na izbrani relaciji v Sloveniji v 2. razredu.
6. nagrada: 75 popust pri nakupu vozovnic za skupinsko potovanje z vlakom (do 60 oseb) na izbrani relaciji v Sloveniji v 2. razredu.
7. nagrada: 75 popust pri nakupu vozovnic za skupinsko potovanje z vlakom (do 60 oseb) na izbrani relaciji v Sloveniji v 2. razredu.
8. nagrada: 75 popust pri nakupu vozovnic za skupinsko potovanje z vlakom (do 60 oseb) na izbrani relaciji v Sloveniji v 2. razredu.
9. nagrada: 75 popust pri nakupu vozovnic za skupinsko potovanje z vlakom (do 60 oseb) na izbrani relaciji v Sloveniji v 2. razredu.
10. nagrada: 75 popust pri nakupu vozovnic za skupinsko potovanje z vlakom (do 60 oseb) na izbrani relaciji v Sloveniji v 2. razredu.

Prijavljena besedila bo ocenjevala žirija Mestne knjižnice Ljubljana. O izidu in nagradah vas bomo pisno obvestili po koncu natečaja, aprila 2011.

Nagrade bodo podeljene nagrajencem predvidoma aprila 2011. O točnem terminu prevzema nagrade bodo nagrajenci obveščeni vsaj teden dni pred podelitvijo.

Nagrajena dela lahko organizator natečaja uporabi v promocijske namene. Dela so lahko tudi javno razstavljena. Prijavljenih in poslanih del organizator natečaja ne vrača. Nepravilno izpolnjene ali pomanjkljive prijave se pri izboru ne upoštevajo.

Veliko ustvarjalnega navdiha z mislijo na bralna popotovanja z vlakom!

Dom kulture »Tošo Arsov« - Vinica
in Svet festivala za humor in satiro »In Vinica veritas«
razpisujejo

NATEČAJ
za karikaturo in aforizme.

Tema: NAŠE ŽIVLJENJE

Propozicije:

1. En avtor lahko sodeluje največ s tremi karikaturami in 10 aforizmi.

2. Dom kulture zagotavlja naslednje nagrade (v denarni vrednosti)

za karikaturo
Prva nagrada: 300 EUR
Druga nagrada: 200 EUR
Tretja nagrada: 100 EUR

za aforizme
Prva nagrada: 150 EUR
Druga nagrada: 100 EUR
Tretja nagrada: 50 EUR

3. Karikature in aforizme pošljite na naslov

Dom kulture »Tošo Arsov«
ul. Bel kamen BB
2310 Vinica
Makedonija

z oznako ZA KONKURS »IN VINICA VERITAS«

Rok za prispetje del je do 27. septembra 2010.

Dela pošljite pod šifro, v posebno kuverti pa priložite ime avtorja, naslov in telefonsko številko.

4. Nagrade bodo vročene avtorjem na FESTIVALU HUMORJA IN SATIRE »IN VINICA VERITAS« 26. oktobra 2010.

5. Organizator si pridržuje pravico do uporabe nagrajenega dela.

6. Poslanih del avtorjem ne vračamo.

Kontaktna oseba:

Slavčo Danev
telefon:
0038933-361-150 in
0038971-249-326

Občinska ustanova
Dom kulture
»Tomo Arsov« - Vinica

JSKD OI DRAVOGRAD IN KLUB KOROŠKIH ŠTUDENTOV
v sodelovanju
z Javnim zavodom Dravit in ZKD

razpisujejo

11. PESNIŠKO OLIMPIJADO

v Dravogradu, 13. in 14. novembra 2010

RAZPISNI POGOJI:
- srečanje je namenjeno študentom in dijakom s statusom (ob prijavi priložite potrdilo o vpisu)
- kandidati naj organizatorju pošljejo izpolnjene prijavnice in v vpogled priložijo deset svojih pesmi (lahko tudi preko elektronske pošte)
- pesmi naj bodo natisnjene na A4 formatu (čistopis) vsaka pesem posebej in opremljena s priimkom in imenom (v dveh izvodih)
- izbor snovi, tem in motivov pesniškega snovanja je docela v avtorjevi domeni
- žirija bo najizrazitejšega avtorja nagradila, nagrajeni bodo tudi vsi udeleženci PESNIŠKE OLIMPIJADE s knjižnimi zbirkami

Organizator si v primeru večjega števila prijav pridržuje pravico do izbora udeležencev na osnovi strokovne ocene poslanega pesniškega dela.

Organizator si pridržuje pravico do spremembe programa zaradi morebitnih tehničnih ali drugih tehtnih razlogov.

Za vse izbrane kandidate bodo organizirane tri pesniške delavnice, literarni nastop, prehrana in prenočišče. Mentorja delavnic bosta Gašper Bivšek in Matjaž Pikalo.

Simbolična kotizacija znaša 5 € in potrjuje udeležbo ter se povrne s podelitvijo knjižne zbirke.

Kotizacijo bodo izbrani kandidati nakazali s plačilnim nalogom, ki ga bodo prejeli skupaj s programom Pesniške olimpijade po pošti.

Prijavnico, potrdilo o vpisu in izbor pesmi naj kandidati pošljejo najkasneje do 30. oktobra 2010.

Prijaviti se je mogoče tudi preko elektronske pošte na naslov: Robert Preglau ali Barbara Žvirc.

Vodja projekta
Barbara Žvirc

Vodja JSKD OI DRAVOGRAD
Robert Preglau

O PESNIŠKI OLIMPIJADI

Pesniška olimpijada je projekt idejne voditeljice Vesne Roger Lužnic, rojen pred enajstimi leti s pomočjo Kluba Koroških Študentov, JSKD OI Dravograd in Zveze kulturnih društev Dravograd. Zasnovan je na treh pesniških delavnicah, literarnem nastopu in predvsem druženju, spoznavanju in kaljenju najboljših avtorjev s priznanimi in uveljavljenimi pesniki – mentorji delavnic.

Namenjena je dijakom in študentom, ki pišejo poezijo in si želijo obogatiti svoje znanje o umetnosti pisanja literarnih del, se seznaniti z različnimi tehnikami in slogi pisanja, se družiti z mladimi ustvarjalci, z njimi deliti pesniški navdih, se postaviti v vlogo poslušalca in ovrednotiti svoje pesmi in pesmi drugih ter se predstaviti javnosti.

Z nami so skozi leta delili pesniške užitke priznani mentorji – pesniki in pisatelji: Marjan Mauko, Marjan Pungartnik, Artur Štern, Andrej Makuc, Marija Kolar, Mitja Čander, Jurij Hudolin, Robert Titan Felix, Uroš Zupan, Ivo Stropnik, Zoran Pevec in mnogi drugi. Na plan so potegnili najbolj skrite in talentirane ustvarjalce, ki jih danes že najdemo na knjižnih policah. Med njimi so tudi Gašper Bivšek, Jan Šmarčan, Jasmina Cigrovski, Maja Visinski Andrejc, Ana Pisar, Tanja Ahlin, Primož Karnar in drugi, ki so bili izbrani za najboljše avtorje Pesniških olimpijad.

Tako se počasi že približuje čas za 11. Pesniško olimpijado. V letošnjem novembru bomo tako na Koroškem spet gostili mlade sveže pesniške glasove. Organizatorja JSKD OI Dravograd in Klub koroških študentov v sodelovanju z Javnim zavodom Dravit in Zvezo kulturnih društev Dravograd vabita vse dijake in študente, ki pišejo poezijo, da se nam pridružijo na dvodnevni literarno-kulturni izmenjavi. Razpisne pogoje, program in prijavnico za 11. Pesniško olimpijado najdete pod tem zapisom, pridružite pa se nam lahko tudi na straneh Facebooka v skupini Pesniška olimpijada.

Toplo vabljeni v začetek pisane pesniške jeseni,

Vodja projekta Pesniška olimpijada
Barbara Žvirc

PROGRAM 11. PESNIŠKE OLIMPIJADE 2010

sobota, 13. november 2010

9:00
Pozdrav in sprejem udeležencev 11. PO v Dvorcu Bukovje pri Dravogradu (Robert Preglau, Barbara Žvirc)

10:00 - 12:00
Pesniška delavnica pod vodstvom mentorja Gašperja Bivška, mladega pesnika.

13:00
Kosilo v gostišču Lovski Rog v Trgu

15:00 – 17:00
Pesniška delavnica pod vodstvom mentorja Matjaža Pikala, vsestranskega umetnika - pesnika, pisatelja, dramatika, igralca, glasbenika in pevca.

20:00
LITERARNI VEČER v Dvorcu Bukovje (odprt za javnost), kjer se bodo predstavili udeleženci 11. PO z obema mentorjema.

Glasbeni intermezzo: Arijana Rojko (vokal) in Žan Grabner (kitara)

Nočitev je organizirana na Planinskem domu Košenjak za vse udeležence PO.

nedelja, 14. november 2010

10:00 – 12:00
Zaključek pesniške delavnice pod vodstvom mentorjev Gašperja Bivška in Matjaža Pikala.

13:00
Zaključek in podelitev knjižnih nagrad vsem udeležencem 11. PO in razglasitev zmagovalca.

Organizator si pridržuje pravico do spremembe programa zaradi morebitnih tehničnih ali drugih tehtnih razlogov.

PO je za vse izbrane prijavljene kandidate brezplačna (delavnice, prehrana, nočitev).

Kotizacija 5 € se povrne s knjižno nagrado.

Prijavnica za 11. pesniško olimpijado