KONOBA MUGA ĆAĆE

Konoba muga ćaće
ni puno zapacovala
ol potribe
u sebi je sve imala
moli tisak
u kantun
polmazona loza
i zbolcun

Na bragote domijone
u livi kantun
karatil
lakomica i baril

Šoto bodnja
velo pila
ol mašta
jelna manjo
za turnat

još dvi bacve
i na njima manigin
boce
pirja
botiljun
travarica
i bocun

Šoto skol molo bacva
dvi šešule i cidilo
ol dižice lno se rasušilo

a na zid
visi librić
ma ne librić
nego korta
ol cimenta
tote se markovalo
koko i ca se
kal dognalo

Makina ol polivonjo
Vermurel
sogula i arganel
šumice za užeć
bokun dor
za ispeć
lumbr℮la
engleski klobuk
urdenje za namećat
ol cesmine jedon bat
procak
kosir
koseracu
tanaje
i mlotac
sve je to
deperol otac

a za gredu
niz brokun
vise vriće i tartajun
jelna izgoreno sumparela
na retoj ol fundifera

dvi baćike
ol žeromada
i sošice
ol rogocih
puno vrić
i samor
ma u bunjac
je stol tovor

poluga
i karatili
za turnat
opereno lisa
još se užo
deperat
na misto je
grotac
sićic
i kajin
pićona ol mašta
i provinj
ol rakije
ma jo vej
neznon di je

a ca ću sal
provinjat
kal je ćaća
išal spat

u vrimenu
vrime se izilo
mlode kjice
ni se nasodilo

a niz caval na plafun
visi pensir i tvuj trud
a umisto tarkije
visi pos ol konopcića
gamaše i storo vrića
modri terliš
izmendone gaće
u konobu muga ćaće

BRUJET

Portili smo pul škoja
na škafu su
parangoli i mriže
ala buta
neka se tu dviže

Gle jastoga
vidi hlapa
onu ovcu i brancina
na vu bondu je škarpina
i još konter
solpa pagar
pic boka
pauk trija
bit će brujet olavija

Na žeravu isto može
gradikule vej se meću
a repima još trepeću
averijte i voltojte
da ne izgori dulnjo bonda
vode u škrip mi je bevonda

Oparćojte onu teću
na kordur je režentojte
buta nutra sal mišoncu
za ne izgubit
komišku užoncu

Po ribarsku brujetoda
sve zocine ca se misli
u teću se sal navisi
neka tako tiho kuho
dok se riba ne iskuho

Vonjo paho
voju cini
kušoj malo
je co fali
ne fali vej ništa
nego riži i manistra

Vadi vonka
venja pjate
uz kordur
se nagnjizdili
i sa gušton sve izili
i pecenu
i kuhonu
i manistru
pogucali
i sve pjate izlizali

Ninder boje
nikal slaje
friško riba
storu vino
i bevonda
bokun živjo
pisma se
invijala,
i do doma
podurala

STORI ORMARUN

gore u sufitu
u kantun
stoji stori
ormarun

paucina no nje pala
prašina se ni istarla
noge su na kolonete
varhu vrot
je ornamenat
sa sufiton ni kuntenat

vrotimo se u ditinstvo
kal me mati deperala
u kamaru luštrovala
a pomule i rucice
ko zarcalo se laščili

u meni je sve pahalo
is jubavi se namišćalo
bili lancun i blazinje
kuverture i šćavine
dulnjo roba ol potribe

priko šćopa na pikonte
vise gaće i jakete
dvi tri vešte
za ol fešte
sudorići i kalcete

u skafetu ceko dota
none i nonota
i još ništo bjankarije
ca se još ni raspakalo
za feštu se to cuvalo

naparuc je i lumbrela
klobucić i bagulina
u skaselin sudarin
i žensko buršina

bilo je tote
polvera i piture
i oficij
za molit skonžure

u skatulu ol plisa
dokumente se cuvalo
i pineze zaklopalo

svi u kuću
svi su znali
di su stori
co cuvali
ma to se ni ispancalo
dok je sarce batarjalo

a sal gore
u sufitu
u kantun
stoji stori ormarun
corv ga pomalo ji
dokle duša mirno spi

CORV

Corvi je bilo
Corvi će bit
Vrime ne more
Sve to sakrit

Na kraju bisa
U more grinja
Vorti sve živo
Corv voli drivo

Voli vojku
Jabuku i krušku
Praskvu golicu
Smokvu i oblicu

Grize meso
Beštije svake
Ca nosi peraje
I jimo lake

U gnoju corv
Tribi insekte
Ol žola corvi
Dobri za ješku
U zemju corvi
Cinidu peštu

Ako ga digo
I oservoš
Sumo ga makneš
Na bondu butoš

Da ni corvi
Nebi vridilo
Da ni corvi
Sve bi smardilo

e...ma... sal
dušal je corv
na ekran

priko monki
priko miša
na kompjuter
dušla biša

dekumente
ti iskido
cili trud
ol pusti godišć

slova izbriše
na ekranu
ništa ne piše

ovi corv
niti smardi
niti vonje
nit ga vidiš
nit ga cuješ
ne tarmo zemju
ne vorti drivo
a vorti
dušu i tilo

OL TRUDIH TVOJI

Tvojih trudi
na
tratamenat
tavaja
tvica
tingul
travarica

Tilo tako
u
tarbuh
toci
trude
tvuga tarpeca

Ti si
tvordi tartajun
tuceš timbar
težoškega
tastamenta

LETRATI DITINSTVA

Spominjen se letrati ditinstva
iz ocovih just su se rojili
mi fameja, kogod iz susidstva
pok do kasno u noć bi sedili

To su bile fjabe pasamenta
kal oni su mlodi judi bili
mladost teška, trudna ma kuntenta
slabo jili a cuda cinili

Spominejn se dugih zimsk noći
i storiji ol suside Monde
obo smihu, šulacu i srići
po pećima moje Mole Bonde

Rabotoli vridnije ol celi
dokle noć bi kole ogvantala
a pri komin kal bi svi poseli
iz ociju jubov nji je sjala

Spominjen se stori šjera Tone
ca je cvići gojila u latu
vroćala je sempre one done
obo glodu, nevoji i ratu

Izgubila muža pok unuke
a dica se sviton rastorkala
bidna soma stavjena na muke
a po dvoru uvik je kantala

Fjabe su nestale, nestale krejonce
ostali letrati nisu izblidili
portile is njima pisme i užonce
kada nikad nisu po zemji hodili

Storije se store sal provju u raju
svi oni se gore smiju i škercaju
a jo njin zafolin strukon friškeg cvića
jerbo ‘ti su judi, znali, ca je srića.

MARANGUN

Za uhon mu lopiš
u skarselin omira
španjulet u livu
a u desnu bira

Meštar o’ lenjama
iz našiga mista
dici se lavuron
živeć k’o turista

Jerbo kal ga išćeš
sila ti je priša
na vrota mu piše
po brokve son iša’

Ma vej do marende
posla se ucini
dvi tri kafe padu
i pešest pelini

Veltrinu naruciš
ma to kantinol je
ormarun ti skroji
kal komo tukol je

Kal si navar njega
i išćeš finece
sve ucini treso
pok, dobro je, rece

Po obidu uvik
hodićo na sponje
sila ga islomi
velu ćakulonje

A poploni opit
kal svi išću di je
po dobri užonci
paso sve birtije

Mološ mu na voju
kako mu je dražje
ucini, zagladi
i lakon namaže

Tartajun ti doje
kal mecak naruciš
kus loje ugrodi
pri nego dokuciš

Kal hoćeš katridu
to bancić izojde
naruciš telere
svon ponistron dojde

Kal sve vej prigoriš
lavur je za pet
butilja ol vina
stoji u moršet

iz lumbela viri
corni rejipet

VIŠKI VALCER

Jo son višanin i volin Vis
njegova poja, barda, moce
maslinu, aloj i tamaris
mendule, bore i rogoce

Svaki Višanin voli svoj Vis
njegovu more, vale, sike
žoromod, smokvu, javor i vris
lozu, klevondu i planike

Volimo Vis i višku rivu
‘ve store kuće i štitic jata
svaku gomilu u stinju sivu
is gradel ribu po sri pjata

Jo volin Vis jer cvit je svita
liposti take ninder vej ni
divnja njegova svaka je lipa
oci guštaju, sarce dunji

Vis to je roj, beleca, pisma
letrat kakav se ni izvento’
puna je vecer kolica tisna
vino se toci a klapa kanto.

MOJA KLAPO

Moja klapo kal se noć upoli
kal dogori litnjeg‘dnevu žega
mi poćemo do skalini moli
Kantat tiho rad’ cvita jelnega

Kantat tiho kal zamru šušuri
kal se vala ucini u uje
u bonaci šoto zlotnih škuri
lipu pismu, cvitu, neka cuje

Lipu pismu koja sarcen ruje
i opije kada vino bilo
u beleci kal svi grod miruje
svi ježini trest će njenu tilo

PRIZOLNJO PARTENCA

I otu je jutro arevalo
hodićol son umidnim ocima
još momenat i sve je nestalo
i moje se olmolala cima

Hodićol son is tugon u sarcu
is potribe, ne kako turista
dok’ obloci za vaporon tarcu
oprošćon se ol svojega mista

Oprošćon se ol drogih kupanji
i ponistru gledon moga cvita
svakin dnevon bil son sve to manji
sal me ceko torno tujig’ svita

Sve son mogal i sve ucinil son
ma sve kada sijol son u siku
tujo obist razmeće se Vison
a jo nison doškol mi paliku

Hodićol son za svoju nevoju
vrotit ću se, bit će alavija
jerbo ništo ceko me na škoju
molo, lipo, studeno škancija

PRAH OČI

Upor je to, da gledamo vrtnico,
dokler se nam oči ne sesujejo v prah.

Alejandra Pizarnik

Nepričakovano gibanje vala
izniči neomajnost tišine
spominja bolj na smrt kot na travo
ki raste na cestnih svetilkah.

Na morju ure tečejo hitreje
posujemo se s soljo
nataknemo si plavuti
v nekaj minutah smo zunaj puščave.
Tako beli prostor ne konča
v mlaki črnila
skuša se razširiti proti jugu
in vtakniti sanje v žepe vetra.

Strategija spanja
osamljena v praznini
ujeta s harpuno
izmaknjena temi
je naš spomin
očiščen od mržnje.

Tako nas podobe
manj moreče skrbijo
od rdečih vrtnic
požganih od bolečine.

Vsi vejo česar sam ne vem
to je najboljša stran
neodgovornosti delovanja.
Zavoham sintetično zelenino
razgrnjeno na igrišču
pod pritiskom političnega poloma
in lažne gotovosti oblasti.

Kar toplo ti postane
ko začutiš
mraz med prsti.

Z zaprtimi očmi opazujem
frenetične kotičke ust
listje potrgano od trnov.
Zato ne bi znal lagati
o hvaležnosti pogleda.
Ne da bi kaj povedale
besede rijejo v zobe
pod jezikom in nebom
osvežijo rano na vratu.

Mavrica nad hišo odhaja
ostanejo na kožo prilepljene
otroške oči-cvetni lističi
ki začudeno strmijo v višine

Zdaj berem prave stavke:

trnova in ostra svetloba večera
otroška bodeča usta in oči
stopljeno steklo v jutranjem zraku.

To ni tisto, kar pozlačuje
jaz pa nasprotno zaznavam
svetlobo dvajsetih let
skupaj s krvjo in sanjami.

Razvnet od srca do spolovila
od rok do pogleda
od vode na trgu Navona
do sivega marmorja Panteona..

igrava se v postelji kot ponoreli vrtavki. potem me
tvoj divji jezik rani. zariše brazdo in naenkrat se vse
konča. samotna je skrivnost oblaka, ki boža rimske
pinije, povzpne se na Gianicolo in ga uniči. preden greva
narazen, čakam na opoldanski strel. ne mučim je preveč
z vprašanji, vendar ne priznavam te ljubezni, ki razve-
ljavlja del mene. Zdaj pišem neprave stavke: povrnem
se spet pred na stežaj odprta vrata, pod strop iz samih
zvezdnatih žebljev. zrak iz stekla in rjavečega železa me
privleče v gozd, pahne me v volčji pogled. zato se zastrup-
ljam z vonjem besed, z žgočim drobnim prahom tvojih oči.

Nebo brez sapice
odseljenih angelov
lastovk in gnezd.

morali bi ga sesekati na kose, vem, in ga pozimi zmetati
v ogenj, ne zgubljati ponovno časa z zalivanjem korenin
posušenega drevesa, ki spomladi ne požene niti brsta.
voda je danes bolj sveža in čista kot običajno, toda ne
smemo je piti in niti skleniti dlani podnjo, da bi jo imeli pod
nosom. trpeti do konca, ugasiti pogled in obstati negibni z
odsekanim repom in kožico, ki se razrašča med prsti. ljubezen
tiči v tem pravkar obnovljenem zidu. ali v koprneči misli nate,
ki mi povzroča slabost na dnu želodca. gre za isto steno, boš
rekla sarkastično, a je zdaj naravnost slepeča in poživi pogled
s svojo mlečno belino in ni več skrivenčena: slike jo držijo tr-
dno in ravno skupaj. zraven so fotografije otrok na morju, v
vili Adriana, v parku Gordianijevih, in posnetek dedov (Tille in
Antonia), ki pozirata kot igralca iz tridesetih let. tudi tvoj je z
žalostnim smehljajem pred svetiščem svetega Silvestra in tisti
z vojaško čepico na glavi, ki smo jo kliknili na ulici Appia na dan
tvojega odpusta iz vojske.

Dnevi pričakovanja skrit v deblu
pomešan s skorjo ki se odleplja.
Z vejami brez listja in sadežev
s sokovi ki se že dolgo ne pretakajo.

Zaslišal se bo udarec sekire
nato hrup porušenih dreves.

Ko metulji v temi
obletavajo vrtnice
si strgajo krila
uničijo barve.

Dolgo let nas ni prepoznal
ta zid poln lukenj.
Otekle žile zaradi vročine
trudne in razprostrte roke.
Praznino prekrito s plesnobo
smo morali spet obnoviti
s kamni in svežim apnom
s svinčnico
ovito okoli rok s plavno kožico.

za Mary Barbaro Tolusso

Lahko bi se tudi stlačil
v eno od teh špranj
med enim in drugim kamnom
srednjeveških hiš v vasi.

Nihče ne bi o tem nikoli nič zvedel
in vsi bi še naprej mirno
živeli ali – narobe – sam bi lahko znova
začutil da nisem izključen
da smem zaživeti na lahkoten
in spokojen način kot ena od tvojih mačk
in si med spanjem močno nadeti drug obraz.

To mi očitaš skrajno surovo
s strehami ki slonijo druga na drugi
mehki mah ki se spreminja
z dnevno svetlobo
izrisuje zemljevid moje poezije
na tej novi in nepričakovani poti.

Ločitev nastane kasneje
in nedovršene oblike
me zaznamujejo z asteriskom
potisnejo me proti akvariju
da se zazibljem med zrakom in
morjem v tržaški zanesljivi modrini.

Iz jeze pride ven
martinčkovo zavetje
medtem se pritihotapi
noč in njena obzirnost.

Žebelj v grlu se ne raztopi
tudi če pogoltnem kose soli.
Polni trebuh rib
nekaterih celo tropskih
z ostrimi usti
okroglimi očmi sredi rumenine.

Ločen od tistega mojega
izgubljenega jaza, čisto norega.
Jutri bodo prišli pote
z izpraznjenimi zračnicami
z zvito balanso
z mojo enako željo da te vidim.

Zagrabijo te za lase griči tu spodaj - sredi
vinogradov se počutiš bolj osamljenega
vendar gre za zdravo in pristno samoto.
Ograja ki obdaja teraso
ima spačen gobec pretepene živali
katero bi rad prisilil k običajni krotkosti.

Spanje se ne izneveri
uram pričakovanja in umbrski
veter seda na ustnice.
Povežem se z notranjim
vrtom nizkih hiš
s tistim lovorovim drevesom
z malimi belimi cvetovi
z gladkimi in dišečimi listi.

Hodim po uličicah Orvieta.
val ljudi je preplavil Rim
zaradi papeževaga pogreba.
Petek je, 8. aprila in je mrzlo.

Senčni splet
brez repa in glave.
Dihati in se vreči
onkraj spopada
Iz ljubezni zdrsneš
v usta sovraštva,
v nesmiselno ločitev.

Ostane sled
ki je ne vidiš
tako s časom
soglasje razpade.

Napadejo ceste zaradi te ovire na potovanju
kakor gobe mi rastejo znotraj kot bršljan, ki ovija,
a ne greje, izpulijo mišice in izpraznijo žile. Hotel
sem te občudovati (v temi), ne da bi svet požgal.

Da ni Judeževo drevo ta ljubezen
ki visi v odmaknjenem kotičku doma.
Z rokami izgubljenimi v zarezah
in brazgotinah poljubov
v nemirnih nogah, v pričakovanju
da bi spet prehodile isto pot.

Najini telesi sta nama bili pretesni
zato sva si ju zamenjala
po naključju in da bi premagala usodo.
Zdaj koža kleše druge besede
prenika svetlobo in neprizadeto čaka
drugačne vonje, ali igre smrti.

Če sem sam se zamenjam s kom drugim
in tema oživlja cvetne liste vrtnic.
Da te ne vidim ves čas spim.
Miselna zveza ni nikoli ona pravilna
preveč maščevalnosti se plazi po travi
ob navzkrižnih glasovih zrak veni.

Vsako leto ima svojo smešno stran
zaveš se je šele ko živiš
v drugem kraju, v drugačni obliki.
Podoba vzhaja in raste notri:

led ki se začne lomiti
roke preluknjane od žebljev
nesramni odmev klofut
Na tebi ležim in krvavim da bi te spoznal
bila si tako drugačna še pred nekaj dnevi
Zdaj sva med tistimi
ki se lahko samo spominjajo
na združeni telesi v bleščavi užitka.
Pride nenaprošeno spanje in prinese
smehljaj, hripav zven glasu in tisti
posebni način pripogibanja obraza.

Loteva se me kot vrtoglavica ki bi jo rad s kom delil
kelih poln apna
sesut zid
požgano vrtnico
drevesno skorjo med zobmi
Spopadam se z nenehno izpraznjenostjo glave in ust
pri tem rabim besede napojene z žveplom in slano vodo.

Ti oddaljena in vendar odločilna.
Naveličan nečistega pogleda
sem hotel eleganco glasu
počutiti se v čolnu
halucinogena goba
pasje okostje
ali kuščarjevo brez repa
nepričakovano posekan gozd.

Imaš od sovraštva otekle oči zavoljo umetne
luči. Bolj sam kot nikoli s prividi
scefranih obrisov
z razpršenimi barvami v izstopanju
žil kjer stagnira ogenj mojega glasu.

danes je bilo mrzlo na zemljišču in tu pa tam se je vlilo. tako
sem nabral bolj malo oliv. nisem povsem napolnil rdečih košar.
bil sem sam in sem več kot pol ure ocenjeval škodo ki jo je
povzročil vihar, ki je včeraj izrul streho, razbil oporni zid, dvignil
železni drog (prebarvan prejšni mesec) dolg pet metrov.
jagodičnica je imela zelene oči, skoraj prosojne: mikroskopske
vesoljske ladje obdane z zelo tankimi sinjimi vlakni. morda zaradi
tega sem pomislil na grobove vojščakov, poraščene z vejicami
te rastline, ki stoji tik ob vhodnih železnih vratih, če vstopiš na
levi strani. smreke so plesale brez pravega veselja pod težo dežja
in iz zemlje je puhtela vlaga, ki jo je skrivala plast trave. v mali
kolibi brez oken in vrat je čepel ogromen maček: spominjal je
na mladiča pantra. obrnil se je na mojo stran s suhim in odločnim
pogledom. naglih in mehkih korakov je zbežal iz bližnje luknje.
pustil za sabo goste čopke dlak na mojem delovnem suknjiču.
nisem ga oblekel, minila me je volja, da bi obrezal še obe češnji.
šel sem ven in stoje trdno zatisnil svoje oči in rjavečim barvam
jeseni pustil da se me dolgo in dodobra nagledajo.

Sončnega mrka ne vidiš
vendar se razgrne nad nami
z docela oksidiranim telesom.
Vsakih deset minut zakašljam
noči ki jo razodeva rdeči soj
tako ponagajam tišini.
Alejandra danes me pogled
boli do dna duše
S prahom oči
zaznamujem preostali čas.

Izboljšati zdravstveno stanje, preprečiti in ozdraviti bolezen, olajšati bolečino in boriti se proti smrti: to so cilji zdravstvene dejavnosti. Če bi zdravstveni strokovnjaki sprejeli medse zunanje elemente, bi bila njihova funkcija verjetno razvrednotena. Rojstvo in smrt nista bolezni, temveč dogodka, ki ju moramo obravnavati v vseh njunih razsežnostih. Zdravstveno osebje pri tem ne sme igrati preveč pomembne vloge. Da bi bili učinkoviti in ostali neodvisni, moramo dovoliti, da se stvari zgodijo ob pravem trenutku.

Vprašanje o evtanaziji se pojavi, ko je zdravstvo na robu svojih meja in se izkaže za nemočno v boju z boleznimi, povezanimi z ekstremnimi bolečinami. Od trenutka, ko je evtanazija obravnavana kot ena od rešitev, ni več mogoče slediti zgolj zdravstvenim ciljem. Zato bi bilo logično, da poskrbijo za potek teh dejanj drugi pristojni organi. Zelo podobno velja tudi za umetno prekinitev nosečnosti, do katere prihaja najpogosteje zaradi strahu pred težkimi socialnimi ali družinskimi težavami, ki bi sledile rojstvu otroka. Čeprav je edino prav, da vse to opravljajo zdravniki ali njihovi asistenti, bi morali biti del popolnoma neodvisnih ustanov. Na ta način bi bilo zdravstveno osebje razbremenjeno dodatno obremenjujoče odgovornosti in bi lahko ostalo osredotočeno na svoje osnovne funkcije.

Legalizacija dejanj, ki povzročajo smrt, zasluži temeljit premislek. Odločitev se za zdaj skoraj v vseh primerih naslanja na resnično sočutje. Gre za posebno dramatične primere, ki ne dopuščajo upanja v izboljšanje položaja. Toda, ali ne stopamo v reko, katere tok nas bo s časom zanesel daleč stran od bistva, dejstvo, ki ga bodo trenutni zagovorniki legalizacije tedaj ostro zanikali? Ko je izjema zapisana v zakonodajo, lahko nekega dne postane pravilo. Gotovo ni nujno, da bi bilo popolnoma vse uzakonjeno. Nekatera področja so stvar posameznikove zavesti in v tem primeru obstajajo zgolj posebni primeri. Odvzeti življenje je dejanje, ki bi moralo sloneti na odgovornosti ene same osebe. In kdor to prevzame nase, prevzame tudi vsakršno tveganje. Ali so za nosečnost, ki je ni mogoče sprejeti, ali za življenje, ki postane nesprejemljivo s subjektivnega stališča, izražene želje res najboljše merilo? Najpogosteje je želja po smrti rezultat ponotranjenja pogleda, ki ga prisojamo drugim. Da bi bolniku vlili upanje, moramo negovati njegovo človeško dostojanstvo. Če meni, da je še vedno del skupnosti, ki živi za prihodnosti, se lažje izvije iz klešč samotnosti. Lažje odstopi od projekta asistiranega samomora in se odloči, kljub navidezno nepremostljivim težavam, da se je znova pripravljen osredotočiti na življenje in vse njegove paradokse. Ta preporod je močno olajšan, če ve, da je obdan z ljudmi, ki mu želijo stati ob strani in mu nuditi: pomoč, ljubezen in razumevanje. Do podobnega fenomena bi lahko prišlo, če bi ženskam z neželeno ali drugače težavno nosečnostjo nudili konkretno psihološko pomoč in primerne socialne ukrepe. Izbira smrti ne bi smela biti lažja od izbire življenja. Zaželeno je, da ostane ta končna odločitev le izjemna in dovoljena le v primeru, ko se po temeljitem pregledu stanja izkaže, da ne obstaja nobena druga rešitev. Mnogi argumenti govorijo v korist aktivne evtanazije. Ta »nežna smrt« lahko skrajša konec življenja, ki je še posebej boleče in uničujoče. Na ta način se preneha naporno obdobje negacije ideala življenja, kot ga je do tedaj dojemala oseba, o kateri govorimo. Prav tako je družini prihranjen žalosten in krut razvoj dogodkov ljubljene osebe, ki jo muči bolezen in ki je zaradi muk, ki ji jih je le-ta zadala, postala neprepoznavna. Drugi razlogi so precej manj plemeniti. Današnja družba, ki poveličuje kult čaščenja videza – še posebej mladega aktivnega in atraktivnega telesa – se s to rešitvijo lahko izogne nezaželenim vprašanjem. Ne smemo se ustaviti ob tej ravnodušni trditvi, truditi se moramo, da jo presežemo. Moramo se poglobiti v politiko zdravstva, ki trenutno prevladuje, preveriti moramo svoje človeške vrednote in tako bomo tematiko lahko preučili s popolnoma drugih zornih kotov. Bolniku bomo tedaj ponudili tudi druge, spodbudnejše rešitve. Na vsakem od nas je, da postavljamo mejnike in s tem preprečujemo vzpostavitev aseptične neciviliziranosti.

Samoumevno je, da je podaljševanje življenje smiselno le, če je v interesu bolnika. Vsekakor pa je treba dajati prednost olajšanju trpljenja, fizičnega kot psihičnega, ko se pojavijo očitni znaki, da se je bolnikov položaj spremenil. Toda paziti moramo, da ne podležemo enostavnosti, ki bi izvirala iz posploševanja evtanazije, kajti pojavile bi se lahko zelo krute situacije. Če se bo kljub svoji visoki odvisnosti od drugih starejša fizično hudo oslabela oseba še naprej trudila, da ostane pri življenju, se lahko zgodi, da ji bodo dokaj hitro skušali vliti občutek, da je finančno naporna za družbo in da povzroča tegobe svojim bližnjim. - Vse to zgolj za sterilno in nesrečno življenje. Za vzor jim bodo postavljali manj degradirane osebe, ki so se odločile, da izginejo, in tako ohranijo svoje »dostojanstvo«, z dvigom spoštovanja tistih, ki ostajajo. In kmalu se s tovrstnimi bolniki ne bomo več ukvarjali, jih skušali prepričati ali jih obvestili o čemerkoli. Po predpisih in na zahtevo vodstva, obveščenega in prepričanega v visoke etične vrednote njihovih nalog, bodo strokovnjaki v pravem trenutku izvedli osvobajajočo potezo. Visoko razvita tehnologija današnjega zdravstva je v veliki meri odgovorna za umetno vzdrževanje življenj in večino dilem, s katerimi se soočamo. Bolj globalno holističen pristop bi vsekakor dovolil konec poti v popolnoma drugačnem tonu.

Enako velja za prekinitev življenja pred rojstvom, ki ravno tako dopušča določeno tveganje za zlorabo. Sistematična odprava deklic v nekaterih državah je kljub sociološkim vzrokom šokantno dejstvo. Splav z zdravstvenega stališča ni brez nevarnosti. Za začetek se lahko sklicujemo na zdravstvene stroške, vezane na prepričevanje in odvrnitev pred nosečnostjo ali celo njeno prepoved v primeru kronične bolezni še nerojenega otroka; ter za brezčutno odločanje meril, ki postajajo vse bolj in bolj zahtevna in ki v bistvu uvajajo nenaravno selekcijo. In ker obstaja selektivno razvrščanje zarodkov, zakaj ga ne bi določili za obveznega že zaradi previdnosti? Večina ljudi bi se prej ali slej verjetno celo strinjala, da je v končni fazi to dejanje v interesu vseh, začenši z njimi samimi. - Čeprav se v tej fazi še vedno ne šteje kot oseba, bi to bitje dvoumnega statusa imelo možnost do svojega obstoja le v primeru smotrnosti. Ne moremo natančno predvideti, kako bodo uporabljeni zakoni. Svet mora včasih prebresti hude krize in politična moč lahko še prehitro zapade v popolnoma nerahločutne roke. Predno krenemo na neko pot, se moramo prepričati, da nas ta dolgoročno vodi tja, kamor smo namenjeni: Koristi prvih korakov ne morejo natanko predpostaviti slednjih. Ko nekaj prebudi našo občutljivost ali sočustvovanje, se ne smemo prehitro odzvati ali relativizirati skladno z uradnimi pravili: postojmo za trenutek, vklopimo svoje osebne antene in prisluhnimo srcu. Pomanjkanje odprtosti za duhovno razsežnost nas prikrajša za celo paleto preiskovalnih sredstev, neskončno dragocenih za povezovanje najrazličnejših področij. Zaradi te nepopolne vizije so etične in pravne odločbe večinoma izbrane bolj naključno, brez nekega prepričanja in v zvezi z zgolj trenutnimi aktualnimi dogajanji. Predrznejši postavijo šibkejše pred dejstva. Ker smo trenutno v dokaj relativistični fazi, zakonodajalci nimajo nikakršnih odločilnih argumentov, s katerimi bi lahko konkretno ugovarjali. Bolj ali manj pasivno sledijo gibanju in ga uvrščajo med sprejemljiva. Samo tisti, ki jih ni strah, da bi izpadli staromodni, se upajo upreti, kadar je to potrebno. Tudi če gre za vitalne interese, ki lahko koristijo manjšini, le-ti ne smejo premočno vplivati na prihodnost človeštva kot celote. Poleg tega tehnične zmožnosti ne smejo določati ciljev, ki naj bi jih dosegali, biti jim morajo na voljo za izvršitev aplikacij, ki naj bi nastopile le po temeljito opravljenih testih in po končanih demokratičnih razpravah, zasnovanih na splošnem interesu.

Z nobenim človekom naj se ne upravlja kot s sredstvom brez njegovega jasno in zavestno izraženega soglasja. - Še toliko manj, če ob tem ni niti najmanjšega nadomestila. V normalnih pogojih se celice zarodka množijo in v svoji drugačnosti postopoma povzročijo pojav raznolikih organov in njihovih funkcij. V določeni stopnji razvoja postane telo dovolj neodvisno in avtonomno: tedaj je možno rojstvo otroka, sposobnega za življenje. Ob takem razvoju ne moremo enostavno reči: »dokler ne doseže ene od teh stopenj kompleksnosti, se ukvarjamo samo z maso celic.« O osebi lahko začnemo govoriti od trenutka, ko NEKDO zazna ali občuti, kar se mu dogaja. Dejstvo, da tudi razume, ni nujno. V negotovosti, v kateri živimo, se je brez dvoma pametneje zateči v načelo previdnosti in spoštljivosti. Ali naj se ne bi torej skušali izogniti vsemu, kar bi drobnemu bitju v poteku razvoja povzročilo nekaj, kar je v nasprotju s tem, o čemer smo prepričani, da zanj ne bo dobro? Morda ni v njegovem interesu, da se rodi, če naj bi bil nato zavrnjen brez usmiljenja in prepuščen preživetju brez upanja, poln grenkobe in zamere. - V tem primeru moramo spoštovati izbiro matere in očeta. Toda z eksperimentiranjem z zarodki vstopamo na popolnoma drugo raven. Tu smo, tako vsaj mislim, že v registru nasilja. Če nič drugega, obstaja o tem močan dvom. Ne pozabimo, da bi se brez posega z naše strani lahko rodilo človeško bitje z vso občutljivostjo in zavestjo. Če si predstavljamo, da gre za nas same, nam to lahko pomaga pri odločitvi med obema možnostima. Lahko se sklicujemo na najvišji interes človeštva, ko zagovarjamo tovrstne prakse in preprečevanje rojstev, ki jim sledijo. Vendar, ali smo prepričani, da v tem primeru žrtvovanje zares čemu služi? Spodbujevalci »industrije življenja« zagovarjajo ideje, ki nas nikakor ne sprijaznijo z dejstvom. Obstaja resnično tveganje, da se začne obravnavati potencialno človeško bitje zgolj kot maso celic ali trgovsko blago. V praksi je nemogoče natanko določati meje toku dogajanja: ko je odobreno dovoljenje za eksperimentiranje, se je s tem odprla tudi vrzel. In ker povprečen državljan ne more razumeti vsega, slepo in po občutku dolžnosti sledi dogajanju, četudi je to v nasprotju s tem, kar čuti globoko v sebi. Škoda, kajti Zgodovina kaže, da jasnovidnost ni vedno na strani večine. Slepo slediti ljudem na odgovornih pozicijah je lahko nevarno, kajti tudi oni so se že pogosto zmotili.

Poglavje iz daljšega zapisa »Points de repere – Glavne oporne točke«.
Prevedla: Mateja Bizjak Petit – Mathea
Lektorirala: Meta Klinar

KAJ BUŠ, TAK JE TO NA SVETU!

Negda, kda sam išče biu mali,
da sam rasel,
to je bilo onda,
da so išče nekak si
na me gledali, kakši sem,
kaj bo s toga dečkera,
komu sam spodoben,
kuod hodim
kaj delam,
kak se v školi vučim,
ali se rad spominam,
ali sam fajn ali ne,
ali sam spameten,
to so ludi šteli znati,
či rad delam,
či se večer potepam,
či mamo posluhnem,
či se japi pokoravam.

»Čiji je to dečko...«
Onda sam nej znal
zakaj je se to
nekaj takšega,
kaj te pre srcu greje...

Ali danes,
da več nišči ne spitavle za te,
da niti nikoga več ne zanima,
kaj je kaj s tobom,
denes,
da se moram spominati z oblaki,
s ftiči, z vetrom, s šumom,
z zemlom, z mravlami, z čmelami,
denes,
da su več zdavja
si otišli mimo mene,
si, šteri su znali reči
»Glej, glej, tej Nacekov Djurek,
pak je zaistinu dober dečko.«
Denes jako dobro znam,
kak je se to na svetu...

SOSEDA DORA

Gizdava i glasna je bila
za svaju da gud si štel,
a i za ljubav, su rekli je bila,
či si pu prstaj došel k njej.

Oči kak ogej je mejla.
Smeha je drugim šenkavala
prez vage, prez metra, prez
merice.
Da je išče mlada bila,
veliju, hodila je kak da bi išla
po drotu i saku formu huncvutarije
su ji po glavi hodile

Najempot je soseda Dora ftihnila,
i hapila na Cintor hoditi,
tam je za sineki, Francekom
i Tončekom javkala
i prejavkala.
A nekaj let potli
ga susede Dore nej bilo več ...
Mirno je s svojimi sineki
na cintorinu spala ...

A če bi ji na grobu tiho
zašepetal
»Soseda Dora, zutra bo ples!«
tak se mi vidi,
da bi najemput poluknula z groba
i skrivečki otišla na ples...

ZABADAF IŠČEŠ

Zabadaf išče prijatela,
prijatel, prijateli su bili
pak jih je z naše hiže natiral
stranjski človek.

Zabadaf iščeš srce prijatel,
srce smo meli,
nekomu je palo na kamen
pak se je potrlo ...

Zabadaf iščeš den, prijatel
i den smo meli,
pak smo ga s kmicom zamejali,
a što bi ve znal, da je kmica,
da je den...

Zabadaf iščeš zemlo, prijatel,
i zemlo smo meli,
premalo smo ju poštuvali,
pak je zrasel po celi zemlji
drač ...

PST, TIHO!

Pst, tiho ...
Či čujemo dečiji smeh,
či slaviček milo popevle,
či večer zvoni zdravomarija,
či tulipan vjutru otpira glavicu,
či se v novi hiži na steni išče s
like starih gospodarof,
či mesec prez kluča hodi v hižu,
či je srce zadovolno i miruvle,
či na veter večer zašepeče
»Lehko noč!«
či zada vjutro reče
»Dober den!«
Pst, tiho …
Tiho!

NAVEK NEKAJ ČAKAM

Takši, kak sam denes,
takši sem bil i negda,
navek sem nekaj čakal.
Či vam čisto istino povem,
ne znam, kaj je to,
kaj čakam...
Tak se mi vidi,
da je to nekaj takšega,
kaj se fletno rodi,
kaj odmah zraste i cvete
i kaj je najemput zrelo...

Drugi den je to nekaj
čisto ekstra slatkoga
kaj te v hipu omami tak,
da si jako srečen zato,
kaj dobro ne vidiš...

Ali pak je to i nekaj takšega,
kaj se niti ne vupaš misliti,
da bi to štelo pri tebi ostati...
Vu tom ga nej nikšega greha,
nikšega fjakuvanja...

Pravo sliko toga nepoznatoga
pokaže sam ono zrcalo,
štero svojih slik ne prodavle
i štero da sakemu človeku
navuka
»Dugo bo živel človek,
šteri dugo čeka…«

STARI DVOR

Se kaj si štel
je bilo vuni na dvoru:
kokoši i race,
goske i pure,
pes i njegova hižička,
kuruzjk i klopotec,
štala i krave,
kotec i svije,
brajde i teglin s cvetjem,
kola i ornice,
brana i jarem pod kapom,
prislojeni bič pre štali,
trčki za kuriti
i složena nacepana drva,
plug na guhni,
stara ponjava,
stopa za proso i hajdino,
brajde po polovici dvora,
pod brajdami stol i klope,
pod kapom kosa, srp i voder
s brusom i slatki papriš
pred drvaj tačke i sekira …

To, do ve ni nikša pesmica,
tak je negda bilo.
Ali ve,
da se nešči spitavle,
kak je to mogoče,
da je človek dozvolil,
kaj je »Nešči«
z bičom razegnal se,
kaki je bilo lepo,
pak si se nej niti zase prišparal
falaček stare sreče...
To je ta moderna pesmica...
Je.. je...
tak je to na svetu,
stari dvor je zginil
a novi nikdar ne bu dojšel ...

MEDJIMURJE MALO, KAKŠE JE TO TVOJE LICE?

Što bi si bil to negda mislil…
Ali su ludi nej znali, ali su
nej vupali sega toga napraviti,
kaj dendenes delaju?
Kruha po cesti mečeju
s starih hiž se norca delaju novoj,
si oltare zidaju,
pak skriveeki pod oltarom klečju
moliju i moliju...
»Daj, božek dragi, kaj nišči
drugi ne bu imel sega toga,
kaj ja imam…
Oblačiju se tak kak grofi,
z očaljemi se španceraju,
stare lenke zahitavljeju,
sveče sam za boič vužgaju,
ot hiže bežiju …
dimo samo jest hodijo,
peneze na kup spravljaju,
sosede ne priznaju
z jednuga na. tirugi sastanke lečeju,
i klafraju i lažeju
i praznu slamu mlatiju;
spametni su itak si i prespametni,
najbole pak išče uni,
šteri nikše škole nemaju...

Stare ludi jako fletno s hiže
pravlaju, pak či treba se na
cintoru i plačeju, ali nej od
žalosti i tuge, neg od sreče,
kaj su se jim s sveta vugnili.
Što se vupa sega se zavžije,
što ne vupa siromak je i siromak
ostane.
A vu srcu je toliko praznoga,
da bi lehko prazno s praznim
krpali, pak bi praznoga nikdar
ne zakrpali, zato,
kaj se zna, kaj je bilo negda,
jako dobro skup zašito
samo para, para...
dok se ne spara...

Nazadnje se i človek sam raspara
pak ostaneju sam canjki...

Medjimurje malo,
se buš, da zracilo od toga betega
se bo išče dale, tvoje duša parala
ali pak bo što napravil vozla,
kaj se ti ne bu vsa oprava
razparala?

Pesmi so iz zbirke »Deca prez svetešnje oprave«, Slovenska Bistrica, 1985.

BEZAKONJE LJUBAVI

Aleksandru Sergejeviču Puškinu¹
Valentinovo 2010

Oženit ču ciganku
neznanku
da joj ljubim usne
da mi laže
da me krade
da me ubije
bez krivice
i netragom nestane
sa zlatnim prahom na koljenima²
poiznad crvenih čizama
Ljubav je dijete Cigana
za koje nema zakona³

¹ Aleksander Sergejevič Puškin (1799-1837), največji ustvarjalec ruske romantike in največji ruski pesnik, umrl zaradi posledic dvoboja, ko je branil ženino čast. Dvoboj je bil prirejen!

² Da izdahneš zrak iz pljuč, moraš ga najprej vzdahniti. Da podaš, moraš vzeti. Da lahko prispevaš (give to) k tretjem svetu kulture, moraš tudi vzeti (take from) iz le-tega. Pesništvo namreč nastaja tudi avtopoetsko iz samega pesništva.

³ Stih po štimungu spomni na vrstico iz ljudske pesmi (folk song), ki so jo peli ameriški rudarji v Kaliforniji med zlato mrzlico ob polovici 19. st., se pa glasi: Oh, Susannah, Oh, don´t you cry for me/ I´m going to California with my washpan (izpiralnik za zlato) on my knee. Pesem Oh, Susannah je sicer različica pesmi od Stephana Fosterja Oh Shenandoah ali Across the Wide Missouri. Stiha sem vzel iz prvega dejanja opere Karmen od Georgesa Bizeta iz l. 1874. Gre za besedilo iz slovite Habanere, tangu podobnega španskega plesa s Kube, ki se glasi: "L amour est enfant de Boheme / Il n a jamais connu de loi."
Libreto za opero sta napisala Henri Meilhac in Ludovic Halevy po pripovedi z istim naslovom od Prosperja Merimeeja, prvič objavljene l. 1845. Na Merimeeja je vplivala pesem Cigani od Aleksandra Sergejeviča Puškina iz l. 1824. Ciganka Karmen je absolutno žensko, kot bi rekel dunajski "bolni genij" Otto Weininger (1880-1903), znan po kontroverznih knjigah Geschlecht und Charakter (1905) in Uber die letzten Dinge (1918). Weininger je izvršil samomor v Bethovenovi hiši na Dunaju, ko še ni bil niti 24 let star. Vendar je razlika med Weiningerjem in menoj v tem, da je Weininger imel ženske za nič vredne, jaz pa jih obožujem, čeprav jih v glavnem ne razumem.

a

moja žalost
ima
mnogo barv
na primer
smrt mojega starega očeta
žalost mojega sina
svetobolje ob nedeljah
negotovost v ljubezni
gotovost v svoji brezbarvnosti

b

moje življenje
diha
barvne delčke
vonj po prahu
madež na steni
senco okenskega križa
komaj vidno luč
na drugem koncu
življenja

c

moje misli
rojijo
po žilah
včasih so
svetle in temne
in naposled
popolnoma bele
v svoji goloti
ki jim dobro de

d

moje besede
se krušijo
od sivih zidov
in obdržijo
svojo kraljevsko modrino
le
do naslednjih
schönnbrunsko rumenih hiš

e

moja pesem
udarja
z menoj
ritem življenja
rdečkasti
mogoče sivi
ali sodniško violetni
dokler vsak večer
barve ne zaspijo

STARA CESTA

Včasih sanjam o Stari Cesti:
Po hribu nad malim mestom
se vleče spotegnjeni venec
slamnatih koč,
prepleten z bršljanom
in rožami iz papirja.
Moj rojstni kraj.

V cerkvi svetega nadangela Mihaela
je bilo nekega dne
v nejevoljni krstni knjigi
zapisano tudi moje ime.
Užaljena cerkev
ni hotela zapisati Gabrijela,
saj je Marija kar dobro ime
za nezakonsko dete,
ki sploh ni iz fare nadangela Mihaela.

Samo še enkrat pozneje sem videla Staro Cesto,
a tam me seveda nihče ne pozna.

S tega hriba se gotovo lepo vidijo zvezde,
sem še pomislila, ko sem odšla.

GROB MOJE REJNICE

Grob moje rejnice je vsako leto manjši.
Komaj ga še najdem
med uglednimi
marmornimi ploščami.
Tako siromašen je
in pozabljen,
z izprano plastično lilijo,
prekrit z njivsko preslico,
prav tako,
kot sva jo s fantom nabirala
za zajce
neko davno poletje.

Kamen je pobeljen z apnom,
na vsaki strani stojita
dva majhna oglodana angela.
Pod zbledelim napisom
z nerodnimi črnimi črkami:
Mati Katarina in sin Konrad,
polagam svečo
v mehko zeleno gnezdo
nekdanjega poletja.

KO SE PELJEM MIMO

Ko se peljem skozi ravninske vasi,
kadar se peljem tam mimo,
vedno gledam, kje je kraj,
kjer je stala revna domačija
moje rejnice.

Obe je tiho izbrisal čas.

Tam je ostal le še četverokotnik zemlje,
kjer je trata nenavadno zelena,
in na sredini je še vedno vodnjak,
prekriti z velikim belim kamnom.

ROŽNI VENEC

Moja stara teta Ajnčka,
ki je imela od rojstva pohabljeno nogo,
je vsak večer v postelji
molila rožni venec
in vmes vzdihovala.
Vzravnana je sedela
v svoji robači beli
kot mati božja na tronu
v bližnji kapeli.
Dolgo nisem mogla zaspati,
ker se večerna molitev
kar ni hotela končati.
Tiho ležala sem brez odeje,
in preštevala očenaše.
Bog ve, če jih Ajnčka res šteje!
Poslušala sem in čakala.
Po strehi so ropotala
rdeča jabolka, regetače,
dišalo je po grozdju, moštu in vinu,
jesensko, domače.
V »Čast bodi očetu in sinu«
je skozi odprto okno
padla prezrela hruška
in se razklala.

Potem je večerna molitev
še dolgo dišala.

Tanka

Oblaki visijo
nad golim drevjem.
Deževalo bo.
Prisluškujem kot pesmi
sladkemu šumenju.

Na vrtu iz trnja,
ograjenem z bodiko,
sanja roža.
Le kdo si bo upal
prestopiti ograjo.

Roža v vazi.
Pesem nebes in zemlje.
Veni v obupu.
Vse bi dala za meglico,
za kapljo svežine.

Sončni zaton.
Razblinjajo se vonjave dneva
v lep večer.
Vso noč bomo peli
pesmi o domu in luni.

Preko hribov,
prek zvokov potovanja
dospeš na cilj.
Dovolj je bilo tavanja
na vse strani neba.

KOT VČERAJ

Vse je še isto, čeprav zdi se drugače
Kot bi dobila ključe zapuščene palače
Le da je zdaj bolj podobna graščini
Ker na njenem vrtu plešeš v mesečini

Galebi pridno vadijo zimzelene melodije
Njihov glas se z najinim šepetom zlije
In ko se dvigajo s tistih pisanih streh
Stavila bi, da začaral jih je tvoj smeh.

In tista skrita ulica enako me prevzame
Ko njene speče hiše nemo strme vame
A vem, da tudi one potihem govorijo
Kako moje besede kot pesem zvenijo.

In tako kot včeraj prižgala sem sveče
A danes me ogenj le k tebi vleče
In tako kot včeraj sonce je zašlo
A danes si ti pobarval nebo.

NE GANEJO ME

Ne ganejo me zvezde, zame so le zlat odsev
Hočem samo poslušati tvojega srca odmev
Ne ganejo me zvezde, naj bodo tam, kjer so
Hočem le, da z njimi posuto je najino nebo.

Ne ganejo me besede v sladkor potopljene
Najti moraš le eno, ki ves dvom prežene
Ne ganejo me besede, ki v slapu se podijo
Želim le, da tiste prave nikdar ne ovenijo.

Ne gane me obširno vesolje...
s tabo konča se moje obzorje.

POET

V zrcalu odsev
v ušesih tvojega glasu odmev
v srcu najine ljubezni napev.

Na koži ščemenje
po tvojem dotiku hrepenenje
telo objema sladko drhtenje.

V zraku šepet
Svet je spet v rdeče odet
Ostani za vedno moj poet.

SANJE NISO ZAMAN

Bila sem zima,
Ki nikjer konca nima
Bila sem ledena sveča
V skritem kotu speča

Moja si pomlad
Tvoj objem peščeni grad
Moje si poletje,
In jeseni toplo zavetje.

Moja noč si, ki zbudi jo dan
Zdaj vem, da sanje niso zaman.

Najhujše je, ko misli tup,
da mora vsakdo v kalup,
ki ga po lastni meri stavi,
čeprav ničesar nima v glavi…

Vrednote so problem pereč,
kot prija nam, včasih doneč,
zvečine pa vsakdó živi
tako, kakor da jih sploh ni!

Živel je, zgolj da je živel,
ne da življenje bi dojel,
ne da dojel bi, da v praznini
že pred začetkom se razblini…

Slovenec povprečen pošten je, predan,
še varčen, in delovno več kot zagnan,
a kaj, ko pa skušnja življenjska uči,
da dejstva statistika v laž spremeni…

Skozi steklo mrko gleda,
mrko gleda in najeda,
mi z obrazci stiska vrat,
samovšečen birokrat!

Je Menart spisal epigram.
O kontracepciji. Lepo!
A trud njegov je bil zaman,
saj cepci verzov ne beró!

Odpustki so roba najširše naklade,
saj grehi prav radi porajajo mlade,
z vestjo pa, na srečo, se da trgovati
in greh vsak za dobro plačilo oprati…

Odlike politike naše vsakdanje?!
Pred kamero blabla, za njo pa – kozlanje!
Govorniški oder, razcvet onanije,
ki kozla v besednem izlivu razkrije.

Politika je – kurbarija! To pravijo ljudje.
Kako pa s kurbo se odvija, to že vsak cucek ve:
za šelestenjem vselej rada, prav hitro, roko stegne,
zatem pa ti ponudi vse, a v bistvu te – nategne!

V šolo hodiš, dan na dan,
bolj pod prisilo kot uka želján,
saj v šoli bodočnost si svetlo gradiš…
Da potlej, načitan, brez dela visiš!

Seks je vse bolj tema farjev
in političnih funkcionarjev,
češ, da nam veja bo uvela…
Dragi čvekači, otroke se – dela!

Vloga poeta v naši državi
ni, da uživa v denarju in v slavi,
pač pa, da spiše vsa svoja snovanja,
preden prejel bo posmrtna priznanja.

Nekdo piše, da rima.
Nekdo drug pa pojma nima
kako vse skupaj se odvija
in nastane – sodobna poezija!

Oprosti mi, pesnik svobodnega sloga,
naj moja nevednost ne bo ti nadloga,
a v duši neznansko tišči me neznanje:
mar sam vsaj razumeš vse to žlobudranje?!

Naš sistem je – demokracija!
To je, pač, to, da prav vse se odvija
izključno tako, kakor množica hoče,
pa pamet molči, ko neumnost ropoče…

Za naše politične odrešenike
predlagam serijske spomenike:
čim višje podstavke, bolj prožne narave
in votle ter kockaste glave.

Za vse je tisti kriv patron,
ki pesek sipal je v flaškon
ter med kazalce tlačil čas,
da zdaj le-ta preganja nas!

Slovenstvo, pravijo, rapidno hira,
ker manj se rojeva kot umira.
Predlagam, ker smo tozadevno speči,
preimenovanje v – Sloveneči…

Ni vsak poslanec
izbranec.
So tudi poslanci
bedanci!

Največja nadloga sodobnega veka
je ta, ki se skriva pod kožo človeka:
ustvarja in snuje, razvija, gradi,
medtem ko spodjeda, razkraja, duši.

Čez noč, iz mlakuže, na vejo je splezal,
oblekel si suknjo, kravato zavezal,
sedaj je gospod, no, tako se mu zdi,
čeprav se mu čevljev še blato drži!

Prispel za življenja možakar je v raj,
povzpel se v državi na top položaj,
očitajo mu pomanjkljivo predznanje,
a ovce pozna, je že prej skrbel zanje…

Pri nas se dogaja, da ekonomija
poti nam usmerja, vrednote razvija,
in vleče nas v svet tehnološko napreden,
v katerem brez ficka ni človek nič vreden…

Otroke ravnati v dobra ravnanja
je vzgoja, ki ni za ta čas.
Le sila je ta, ki se svet ji priklanja,
obmolknil je pameti glas.

So volitve takšne bitve,
ki so za duhovno plitve,
levo, desno pakovanje,
drug omot a – isto sranje!

Ne loči mortadele od mortalitete,
zanj tenorist je Osama bin Laden…
Sprejema zakone in piše dekrete,
čeprav je – bedak navaden!

V šolah učijo se letnice silne
in trpajo v glave podatke debilne,
nihče ne pomisli, da uk se začenja
s klesanjem razuma in z ukom – mišljenja!

Udbomafija te gleda,
niti prav povsod razpreda…
Vsak debil ob svoji hibi
jemlje jo za svoj alibi!

Mišljenje sodi med težje kategorije,
odvija, praviloma, se v glavi.
A, ker smo narod, ki dosti popije,
pogoji tam zanj niso pravi…

O vzgoji in bontonu
učiš se v salonu.
Politiki naši, iz ljudstva pognali,
pa so se učili v – štali.

… so večne mokre sanje samskih moških, manj pa poročenih in koruznikov. Idealna ženska kot popolnost moških sanj brez težav, zapletov in prepirčkov obstaja verjetno samo v moški domišljiji, pa še to samo takrat ko vsaj nekaj metrov proč ni nobene ženske moških sanj.

Seveda ima vsaka ženska več plusov kot minusov, a je prehod iz samskega stanu v razmerje, še bolje pa v resno zvezo za njega stresen, evforičen in čustven. Skratka medeni tedni. Ko pa se poliže ta sladkoba pride grenčina – a večini moških jo uspe posladkati. Lahko rečemo, da sta po dveh mesecih skupnega življenja dala najhujše skozi, a kaj je tako hudega če se dva imata rada? Po 2 mesecih, če se prilagodista, izražata naklonjenost in poskrbita da postelja dovolj pogosto škripa sta v malih nebesih.

Ker pa je hudič v podrobnostih, je za idealno ljubezen potrebna tudi primerna finančna podlaga, čeprav za samo ljubezen to ni ključni faktor. Je pa pomemben. Njega moti pri njej to, njo pri njem spet kaj drugega, ona preveč zapravljiva, on preveč varčen, a kot rečeno ljubezen zgliha vse. Če je notranjost razumska, zunanjost pa spravljiva jima pač ne spodrsne ravno pri vsaki malenkosti ali mogoče prikupnem sosedu ali sosedi? Večkrat kot se izpove ljubezen, bolj drži da je ženska po defoltu nekakšno grajenje gradov v oblakih. Vsaj približno skupni interesi, izlet v naravo namesto razpravljanja o brezplodni politiki, in sanje o skupni družini – vendar nikar ne hiteti maratona, če jima ne uspeva na kratke proge. Času je treba reči čas, razočaranja zaradi ljubezni pustiti ob stran, in brzdat svoj ego. Ker nihče ni popoln, je nemogoče pričakovati da se bo vaša sanjska ženska po defoltu povsem prilagodila vam, in vam v vsem ustregla. Toda če boste dan začeli prijazno z tistim znanim, boste korak dlje od ločitve ali prekinitve koruzništva. Ker se včasih še sami sebe ne prenašamo, je treba slabe trenutke preglasiti z prijetnimi toni radosti ljubezni. Razni spin doktorji vam bodo glede ljubezni svetovali vse mogoče, predvsem pa zaračunali, a veliko lepše in ceneje je v njej ugotoviti da je to nekaj najlepšega kar se vam lahko zgodi v življenju. Čeprav že hip za tem o tem niste najbolje prepričani, vas bo mogoče ona prepričala z svojimi ljubezenskimi čari? Če boste vašo ljubezen vozili in negovali previdno, počasi in ljubeče, bo bogato vzcvetela. Težave bodo zgledale manjše, samo na tisti znani ne pozabite. Pa na njen rojstni dan. Če ste pa mogoče še vedno samski, se lahko potolažite, da če boste letos še, mogoče naslednje leto ne boste več. Do realne ljubezni pa lahko še vedno sanjate vašo sanjsko žensko po defoltu.

Moliš molitev
da ne izgubiš
resnico pred strahom.

Veš da je moč
v iskreni ljubezni
in v smislu obstoja.

Da ne izgineš
v mehurčku
počenega časa.

V gluhi tišini
ne izgovorjenih besed
si popolnoma naga.

S strahom prebujaš
pozabljenega angela
iz starodavnih spominov.

Sanje o letenju
nosijo te v nove želje
s pesmijo fantazije.

Gola na postelji
sramuješ se kot
dekliški angel.

Tvoja lepota
iz ognjenega greha
rojeva brezmejno ljubezen.

Čutiš kako te
poljublja sreča
z žarki zadovoljstva.

IMPRESIJA

Nad mano rdeč,
razpraskan Dan;
z grozo šelesteč
z vetrom obklesan ...

Med vinogradi in vrti,
pometénimi s strani,
vrabci, v nič zastrti,
čakajo vesti ...

da prihaja Burja,
ki je nič ne ustavi ...
Favna iz velurja
trepeta v daljavi.

TOVARNA

Tovarna.
Gola in sama.
S tornadi v počenih steklih
z vejami fige v oknih
in krošnjo,
ki je pognala
pod strop.

Razžrta rebra
požarnih lestev
ji molijo s strani
in rjava, mrzla rja
ji vztrajno kaplja
izpod brade
časa.

Votlo zidovje
se vdaja,
gornje nadstropje
se vdira
in ograja razpada ...
Ne, ničesar več ni;
razen prikazni propada,
ki pleni ljudi...

ZADNJA VRATA

Iti z dletom skozi čelo
preluknjati lobanjsko dno
očistiti panoptične kanale
umiti jih s svetlobo
oprati jih
s krvjo

in tavati po kanjonih rdeče
čutiti hladen veter
širiti ožine v telo
in kapljati skozi barve,
mrtvohladne,
za oko...

in padati v neskončno težo
v neizprosno zemljo,
ki iztisne utrip ljudi ...
in uiti!
Uiti skozi zadnja vrata – ven!
iz primeža stvari.

KDO?

Kdo lovi
v tej noči brez lune?
V tej noči
brez sape
in apna svetlobe?

Kdo reže
črne steze
z ledenimi bodali
in globokimi kopiti
strašnih oči?

Kdo
v tej noči brez lune?
V tej noči brez lune,
ko sence črnijo!
ko zvezde mrlijo!
in noč krvavi …

»Spet sem pozen,« sem pomislil, ko sem skočil v avto parkiran pred stolpnico. Vračal sem se z obiska pri mami. Pripel sem se z varnostnim pasom, vklopil luči in s smerokazom nakazal, da bom zapeljal vzvratno. Ko sem prestavil ročico, je noga samodejno poiskala stopalko za plin. Vse je bil že čisti avtomatizem, saj sem voznik avtomobila že vrsto let. Motor je ob tem zapel znano pesem. Zavrtel sem volan v desno, dodal plin in vozilo je speljalo. Tedaj je glasno zaropotalo za mojim hrbtom. Instinktivno sem stopil na zavoro:

»Kaj za vraga je to? Se mi je kdo zaletel v avto?« je bila prva misel, ki me je prešinila.

»Šit! Pa ne zdaj!« sem zastokal na glas.

Pogled nazaj mi je prikazal drugačno sliko od pričakovane. Za mojim avtom je stalo ob robu pločnika športno vozilo. V trenutku me je oblil mrzel pot.

»Joj, ne!« sem zajavkal in skočil iz avta.

Stopil sem do parkiranega avtomobila in že na prvi pogled ugotovil, da sem ga zadel z desnim blatnikom. Na levih vratih rdečega porscheja je bila vdrtina. Videti je bilo kot da bi močna roka zmečkala aluminijasto folijo. Pogled na odbijač mojega avta je bil v nasprotju s prejšnjo sliko pomirjujoč. Rahlo odrgnjena barva na njem je pričala, da se je nekaj zgodilo. Ne vem, kako dolgo sem stal tam na cesti. Misli so mi z blazno hitrostjo čarale različne scenarije:

Iz hiše, pred katero je bil parkiran porsche bo pridivjal lastnik in me nahrulil, morda celo pretepel. V trenutku se bo na kraju nesreče pojavila policija in bom kaznovan za nesrečo. Ljudje iz soseščine bodo prišli na ulico in se skrivnostno pomenkovali med seboj, ko bodo videli, kaj se je zgodilo. Šel bom v hišo in povedal lastniku avtomobila, kaj se je pravkar pripetilo. Kot blisk pa se je pojavila misel, da moram takoj od tam, ker me čaka na fakulteti pisni izpit v zadnjem roku za jesenski termin.

Ne da bi vedel kako, sem se znašel za volanom svojega vozila in dobesedno zdirjal naravnost po ulici do prvega križišča, kjer sem zavil proti centru mesta.

Kaj sem pravkar naredil, mi je rojilo po glavi. Moral bi ostati tam, počakati na lastnika avtomobila in policijo, da bi napravili zapisnik. Saj je moj avto zavarovan, tudi lastnikov zagotovo. Vse bi se uredilo po pravni plati. No, nekaj bi me že stalo, a zdaj ne bi dirjal s slabo vestjo naprej. Za seboj sem opazil policijski avto z vklopljeno sireno.

»Tako, zdaj je pa po meni! Ustaviti bom moral«. Vročica mi je zalila obraz in pot se mi je ulil po licih. Ustavi, sem si pravil, ustavi, bedak neumni!«

A desna noga je še kar naprej pritiskala na plin in nisem upočasnil vožnje. Policijski avto je zapeljal mimo mene z nezmanjšano hitrostjo.

»Torej niso lovili mene!« sem takoj pomislil. Morda se je kje zgodila prometna nesreča. Verjetno hujša od »moje«. A meni je ves čas sledilo še eno vozilo, beli volkswagen, ki je hitrost vožnje prilagajal moji.

»No, ta je pa dobra! Morda je v njem lastnik vozila, ki ima še en avto in mi zdaj sledi. Ko bom pripeljal do fakultete, bo izstopil in me prebutal. Ja, prav to se bo zgodilo. Pa naj se. Saj si zaslužim, kaj pa tako pobegnem s kraja nesreče, čeprav ni šlo za poškodbo ljudi. Kaj pa če bi? Ali bi tudi takrat tako po francosko pobegnil, rep med noge in kaj me briga, kaj bo s človekom. Ne, ne, ne! sem si kriknil. To pa je nekaj drugega. Tega ne bi nikoli naredil. Ali res ne? Kje je zdaj moja vest? Jo sploh imam?

Vožnja po mestnih ulicah me je nekoliko pomirila, zasledovalec se je medtem izgubil. Kot nalašč pred fakulteto ni bilo nikjer prostega parkirišča. Po nekaj krožnih vožnjah po bližnjih ulicah sem le našel prostor, kje sem pustil avto in stekel v predavalnico. Profesor je pravkar razdeljeval naloge, navodila so bila že povedana. Grdo me je pogledal in kot odgovor na moj »dober dan« in »oprostite zamudi« pokomentiral:

»Gospod Koren, vaša ura pa verjetno zaostaja.«

V roke mi je potisnil vprašalnik. Ne vem, če je opazil, da so se mi roke tresle, da sem ves rdeč v obraz in da se potim. Verjetno je vse to, če seveda je opazil, pripisoval tremi pred pisnim izpitom in moji zamudi. Dobro, da ne ve, kaj se je pred nekaj minutami pripetilo. Potem bi še kaj rekel, me osramotil pred drugimi študenti, kar bi zelo težko prenesel. Izpitna vprašanja so mi plesala pred očmi, te pa so begale skozi okno in pričakovale policijski avto, ki se bo zdaj zdaj pojavil pred fakulteto. Policist bo potrkal in vstopil v predavalnico, potem pa bo vprašal, čigav je tisti modri ford z registrsko tablico LJ 620 GL 3. Vse oči se bodo uprle vame, saj kolegi poznajo moj avto. Osramočeno bom vstal, naredil se bom nevednega in se čudil, da bi jaz lahko povzročil kakšno nesrečo. Ali pa bom povedal po resnici in prosil, da me odpeljejo na policijsko postajo, kjer bom podal svojo izjavo.

Nič od vsega tega se ni zgodilo. Poskušal sem odgovoriti na katero od vprašanj, a zaman. Nikakor se nisem mogel zbrati, moje misli so bile pri rdečem porscheju in njegovem lastniku. Zdaj je zagotovo že opazil, kaj se je zgodilo. Poklical je policijo, ki je napravila zapisnik in zdaj iščejo storilca. Ja, iščejo ga. On pa sedi tukaj v predavalnici, potuhnjeno in ne zna odgovoriti na nobeno izpitno vprašanje, čeprav se je na ta izpit dolgo pripravljal. Od tega izpita je odvisna njegova zaposlitev, zdaj zgolj pogodbena. Upal je, da ima dovolj znanja, da ga bo opravil s pozitivno oceno. A zdaj mu ne gre in ne gre. V njem je blokada, ki je ne more premagati. Polašča se ga tesnoba, strah in sram. Vse se preliva v njem kot vroča pekoča žlindra in ne ve, kako bo naslednji dan, naslednje dni, tedne, mesece…Tedaj se prikrade misel, da ga je zagotovo kdo videl, čeprav je bil že mrak. Dandanes, ko ima že vsakdo digitalni fotoaparat, ga je lahko kdo fotografiral z okna stolpnice. Ljudje radi fotografiramo, sploh, če je kaj nenavadnega, zanimivega, tudi zastrašujočega. In ne navsezadnje, njegov avto je pogosto parkiran pred to stolpnico in sosedje ga poznajo.

Profesor je zmajeval z glavo, ko je prišel do mene.

»Ničesar niste napisali? Zakaj ste potem sploh prišli na izpit?« je bil radoveden.

»Slabo se počutim,« je bilo vse, kar sem lahko izustil in vrnil izpitni vprašalnik, tako lepo nepopisan kot sem ga prejel. Vprašanja na njem so bolščala vame, me izzivala, jaz pa sem iz njih razbral samo eno – kriv si!

» Škoda, res, škoda, zdaj do pomladi nimate več nobene možnosti za opravljanje izpita in s tem ste zapravili še možnost opravljanja diplome v tem terminu,« je pokomentiral z glasom, v katerem je bilo zaznati kanček obžalovanja. Bil sem dober izredni študent, resen in zagnan. Perspektiven arhitekt. Samo ta izpit me je še ločil od diplome, ki bi jo verjetno z lahkoto opravil.

Poklapan sem se vračal domov, vozil sem počasi in še vedno v sebi predeloval scenarije, ki so še ostali. Ja, k mami v stolpnico zdaj ne bom upal s svojim avtom. Pa bom šel s kolesom ali peš, je padla odločitev. Mami bi moral povedati, kaj se mi je pripetilo. Pa ji ne bom, ker je bolna in neprestano jo skrbi zame.

»Hej, Marko, kako je šlo na izpitu?« je bil zvečer radoveden prijatelj Tine, s katerim sem preživel veliko prostega časa. Z zadrgnjenim grlom sem odgovoril:

»Ni šlo!«

»Daj no, stari, kaj me zezaš! Tebi ni šlo, piflar?!«

»Pa ni, če ti rečem!« sem podkrepil svoj odgovor.

»Ne me hecat! Cele dneve si buljil v bukve in sedel za računalnikom, zdaj pa nič od tega.«

»Sorry, ne morem ti po telefonu tega razlagati. Ajd, greva jutri po službi na pijačo, pa ti vse povem. Velja?«

»Ja, ampak ne bom mogel zaspati od radovednosti. Po moje si pred izpitom srečal svojo izgubljeno ljubezen in te je ruknilo,« je duhovičil Tine.

Izklopil sem mobi in vklopil televizor, da bi odgnal moreče misli.

Zvonec pri vratih je neusmiljeno zvonil. Zdelo se mi je, da sem komaj legel v posteljo, zunaj je bilo še temno. Stopil sem do vrat in pogledal skozi kukalo na hodnik. Ni bil osvetljen.

»Kdo je?« sem vprašal s hripavim glasom

»Policija!« je zadonelo na drugi strani vrat.

Zajel sem sapo in ključ je zaškrtal v ključavnici, ko sem zmedeno odpiral vrata.

Dva policista mojih let sta mimo mene vstopila v stanovanje, kamor sem jima poslušno sledil. Bil sem prestrašen.

»Ste vi Marko Koren?« je vprašal eden od policistov.

»Ja, ja, sem. Kaj pa je? Se je kaj zgodilo?« sem mukoma izdavil.

Manjši mož v uniformi mi je pod nos pomolil fotografijo:

»Ste na tej fotografiji vi?« je sumničavo vprašal.

Pogledal sem črno-belo fotografijo, na kateri se je razločno videl moj stari ford ob porscheju. Moški na sliki, ki je stal na cesti in ocenjeval situacijo, sem bil brez dvoma jaz. Oblil me je pot, ko sem priznal, da sem na fotografiji.

»Marko Koren, povzročili ste prometno nesrečo z materialnimi posledicami. Pobegnili ste s kraja nesreče. Z nama boste šli na policijsko postajo, kjer bomo opravili alkotest in zapisnik. Kar oblecite se in ne izgubljajmo časa!« je odločno ukazal manjši policist.

Zvok budilke me je rešil iz morastih sanj. Ah, samo, da so bile le sanje, sem si ves prepoten oddahnil. Ampak lahko bi bilo tudi res. Misel na to, da me je nekdo vendarle videl z okna stolpnice, le ni bila tako nemogoča. Kar sam bom šel na policijsko postajo in povedal, kaj se je pripetilo včeraj, sem se odločil. Pa nisem ubogal svojih misli, moral sem v službo, kjer me je čakal neodložljiv projekt. Sicer pa se popoldne dobiva s Tinetom in mu bom vse povedal. Dan v službi je bil tako naporen kot še nikoli doslej. Misli so se nehote vračale na prejšnji dan, na nesrečo, na propadli izpit, na moraste sanje. Komaj sem čakal na trenutek, ko se bom lahko izpovedal prijatelju. Tine me je že čakal v najinem lokalu Calypso.

»Kaj si pa tak zamorjen?« je bilo namesto pozdrava.

»Dan, Tine. Tudi ti bi bil, če bi bil v moji koži,« sem rekel za uvod. Sama sva sedela v kotu lokala, kjer sva si že mnogokrat zaupala svoje tegobe. Tine je prisluhnil moji pripovedi in zmajeval z glavo, kot da ne more verjeti.

»Pa ja ne boš tak nor, da bi šel na policijo,« je bil njegov zaključek. Sam pri sebi pa sem se še vedno oklepal te možnosti, ko sem se poslavljal od njega.

Naslednji dnevi so bili zapolnjeni z mračnimi mislimi in tesnobo zaradi krivde, ki sem jo nekomu povzročil. Najhuje mi je bilo, ko sem čez nekaj dni obiskal mamo. Pripeljal sem se s kolesom. Bal sem se, da bi kdo prepoznal avtomobil, ki je povzročil nesrečo. Dih mi je zastal, ko sem na parkirišču opazil rdečega porscheja. Bilo je svetlo in razločno se je videla velika vdrtina na levih prednjih vratih športnega avtomobila. Zarezalo me je v duši:

To si ti napravil in pobegnil kot kukavica! Kje je tvoja vest? Tvoje poštenje, na katerega prisegaš?

Obiskal sem Tineta, a me pogovor z njim ni pomiril. Nasprotno. Trdil je, da ni to nič takega. Naj se samo spomnim, ko se je pred meseci podivjani voznik zaletel v vzvratno zrcalo na fordu in oddivjal dalje. Spomnil me je na že davno pozabljeno krajo odbijača z moje katrce. Tatu niso nikoli odkrili. Prav tako ne tistega, ki je razbil steklo na fordu, da si je prilastil avtoradio.

»Kaj se sekiraš, saj je avto zavarovan in bo popravilo plačala zavarovalnica,« me je prepričeval in obenem pomirjal. Nekaj se je premaknilo med nama s Tinetom, čeprav je imel morda celo prav. Čez nekaj dni sem, spet s kolesom, prišel na obisk k mami. Rdečega porscheja ni bilo videti. Tudi naslednje dneve ga nisem opazil. A misel na to, kdo bi lahko bil lastnik, mi ni dala miru. Morda me bo lepega dne, ko bom sam že skoraj pozabil na neljubi dogodek prebutal kar na ulici. Verjetno je lastnik kak novodobni povzpetnik, gizdalin, ki si lahko privošči tako prestižno vozilo. In kar manj jezen sem bil sam nase, ki si nisem mogel privoščiti drugega kot rabljeni avtomobil.

Mora me ni več preganjala v sanjah, morda sem za kak dan celo izbrisal rdečega porscheja iz spomina. Zdaj so bile moje misli bolj usmerjene v to, kako bi le našel možnost opravljanja ponesrečenega izpita. Vreme je bilo neprijazno, tako sem se po daljšem premoru spet pripeljal z avtomobilom. Osupnil sem, ko sem na parkirišču zagledal nekaj časa pogrešano vozilo. Leva stran rdečega porscheja je bila popravljena kot da bi jo zlikali z najboljšim likalnikom. Spet me je zagrabilo v duši. A bo vedno tako, ko ga bom videl, me je prešinilo.

Svojega forda sem parkiral na edinem prostem parkirnem mestu – zraven rdečega porscheja. Desnica mi je rahlo drhtela, ko sem zaklepal vrata avtomobila. Proti porscheju je prihajalo vitko dekle na visokih petah. Prijazno se mi je nasmehnila, v tistem pa so mi iz rok padli avtomobilski ključi. Sklonil sem se in jih hotel pobrati. Moja roka se je dotaknila roke, ki je bila hitrejša. Ključi so mi zabingljali pred očmi. Širok nasmeh mladenke je nagajivo zasijal in me popolnoma zmedel.

»Hvala, hvala…« sem ji vrnil nasmeh in se zagledal v njene sinje modre oči.

Bil sem razorožen, odločen, da ji povem, kar me je težilo.

»Gospodična, veste… jaz sem tisti…« sem jecljal pred dekletom.

»Ja, saj vem. Vi ste Marko Koren. Najbolj perspektivni arhitekt v mestu.«

KAMEN

Izbrala
Osem si kamen.
Po vsem se zdi mi
je podoben meni.
Molčeč, trpeč, s poti
ga brcne komur je v
napoto. Je zavržen,
prašen, nezanimiv,
zavit v hlad,ves
tih in siv.

VEČER NA OBALI

Sedim na obali.
Telo in kamenje -
simfonija zlitja.
Prebujajo se drobci
davne ljubezni;
preživeli so plime in oseke,
da bi jih slednjič
naplavil poletni večer.

Vse mehko in nežno
je razžrla sol življenja …

…

V ocean potaplja dan svoj obraz.
V trenutkih tihote,
nebo odseva svoj blišč
rdečih meglic,
ki ugašajo na odru večera.
Predstava je končana.
Drobce ljubezni pometem
nazaj pod preteklost.

ZADNJI POTNIK

Pomladni dež šumi.
Izpira še sveže sledi
tvojih korakov.
Pohojena trava
se boleče dviguje.
Večerni mrak molči
poln tesnobe,
kot siva, zaprašena postaja.

Odhajaš. Brez besed.
Neznan potnik,
neznanega mesta,
eden izmed mnogih
na postaji življenja
brez obljub in sanj.
Brez načrtov.
Nič te ne skrbi kaj bo.
Kar je bilo - ne obžaluješ.
Brez nemira odideš.
Ostaja prazen peron,
potnikov ni več,
bil si zadnji med prvimi.

Naslednji vlak zamuja – so sporočili …

MEGLICE

To nisem jaz
in ne ti – nisva midva.
Le meglice so.
Brezoblično, brezčasno
od nikoder
lebdijo.

Med nama.
Daleč, daleč
med nama.

VSE TVOJE POŠASTI

Kadar si rdeč,
ognjeno rdeč,
ko udarjaš s pogledom,
srepo preteč –
takrat krvavim in
vidim v tebi …
VSE TVOJE POŠASTI.

SMEJALA BI SE …

Smejala bi se,
plesala dolgo v noč,
z razmršenimi lasmi
se spogledovala.
Pozabila na MORAM in PRAV.
V kratkem krilcu,
poredno dekle
neumorno,
bila bi VESOLJE.
V jutru
splezala v naročje
VARNO,
utrjena od noči,
samo TVOJA
spet.

GLOBINE ONOSTRANSTVA I

V globinah onostranstva
Je svet, ki ga diham.
Ne razumeš me.
Ne trudiš se, da bi me razumel.

Vse so iluzije.
Ti jih ne vidiš.
Ne vidiš tiste globine.
Pa vendar sem še zmeraj tu.
Ker te imam rada.

BELI POTOKI

Tam, kjer so beli potoki,
tam vzhaja sonce.
S soncem vzklikne ljubezen
in z ljubeznijo novo življenje.

V tem življenju si Ti –
Ti, ki si iznašel sonce, da je posijalo
iznad teh gričev in doline s potoki.

S slapom si vsipal svoj dar in vse, kar je v Tebi.
Ponesel si me daleč stran –
čez mavrične lepote bar si blodil raznokam.
Neprestano v svojem svetu.

Zgubil si se v njem.

Poznal več nisi tistih belih potokov
in klical jih nisi več nazaj.
Zdaj nikdar več v tebi sonce ne vzide,
pozabljeni so vsi tisti občutki.
V meni pa si ostal nepozabljen,
zapisan globoko v mojem srcu.

Kot da bi srebrni plamen udaril
v moje srce nocoj, se počutim,
a vendar še daleč je do realnosti in dejstev.
Oh, ljubezen,
kot da bi me učila brati, pa me ne znaš.
Ne razumem.
Poezije neizpete, harmonije glasov – pozabljene.
Kot bujna sapa v rdečih plantažah
v medli mesečini oddaljenosti –

Samota.

VRTNICE TRAV

Vrtnice trav bi ti dala,
pa bi me videl.

Šopek dišečih magnolij bi ti posadila v srce,
pa bi me ljubil.

V melodijah solza bi ti izpovedala dušo,
pa me ne bi nikdar več zapustil.

Vlivam kaplje spominov v vazo,
zdaj – ko te več ni.

Gledam bele golobice
in še čutim tiste sladke poljube mavrice.

Boli me srce. Trpim p.
V sebi nosim valove neizpete.

KOT PRVI ČEŠNJEV CVET

Kot prvi češnjev cvet
bi brstela v tvojih dlaneh.
Kot hladen aprilski dež
bi točila solze na tvoj čisti obraz,
solze ljubezni in odpuščanja.

Traži okrepu.
U vazi cvijeće sad.
Dva deci vode.

Kolnici kliski.
Zima je stegla zemlju.
U Mariboru.

Kućinić Milan.
U ljevaonici TAM.
Radi na stroju.

Blizu je Drava.
Duplek uz nju sad spava.
Umiru ptice.

Marko Matjašić.
Živi u Mariboru.
Štajerku voli.

Veljača mjesec.
Zimski ugođaj pravi.
Nije baš zadnji.

Tri zrele kruške
Traže ljubitelja sad
Da ih pojede.

Stenja i lupa
Sad pisaća mašina
Unis tbm de Luxe.

SEDIM NA SONCU IN ODKLEPAM NEBO

Odklepam nebo.
Rožljanje ključev spominja me na včerajšnji čas.
Stopam v brez težnostnem ritmu,
slečem misli, snamem bremena in sezujem skrbi.
Odrinem se … bosa.
Z rokami si podpiram glavo, zapiram oči.

Šumenje tišine se razvnema v uho.
Poslušam.

Mineva minevanje ...
Z dotiki nam liči obraze in
lahkotnimi peresi nam češe čas.

Živimo življenje ...
Zravnani nosimo težko tnalo navkreber,
žulji gorijo kot sveče.

Sanjajo sanje ...
V galopu brenčečega »dvokolesja«
minevajo na Soncu in poslušajo čas.

Hm, tukaj prisedem!
Zvrtinčim se na noge.
Vzgon teže me potegne vase
in zasuče ključe življenja.

Kosmi časa se izgubljajo v objemu
in spolzijo med prsti.

Pristanem.
Sedim na Soncu in poslušam čas.

POČEN SI

Počen si
kot lonček s čebulnim motivom
plehnat pladenj, petrolejka
stena črne kuhinje
od starosti utrujeni žlebovi
razmočen trup ladje ob nevihti na skalah
kljuka, studenec, počena peč

počen si
ker je počen gumb na tvoji stari baržunasti suknji
rokav
počena pipa, ki jo imaš v roki
pručka in ohišje stare babičine ure
škatla cikorije
počena miznica iz dote

počen si
kot počena je ahilova tetiva
bobnič, rebro in lobanja
nagubana koža starke iz vasi za gozdom
neumnosti, dejanja
počen

počen si
počen

ENAJSTCENTIMETRSKI ODTIS

V modrem plašču, z otroško majhnimi
koraki resno stopicaš proti grajski dvorani.
Pod kapico s finskim vzorcem, zavezano pod brado,
sanjajo tvoje rjave oči. Okrogel nosek,
rdeča, od mrazu zaripla ličeca hrepenijo po pravljici.
Enajstcentimetrski odtisi v snegu odkrivajo tvoje otroštvo.
Pred masivnimi grajskimi vrati obstojiš.
Sežeš proti kljuki, a je previsoko. V trenutku otroške ihte zaškripljejo vrata v tečajih in se odprejo. V svoji nerodnosti stopiš med otroke,
ki pegastih ličk, črvivih zob in sramežljivih pogledov nestrpno čakajo vilo pravljic.
V rokah prinaša iz blaga sešito žogo,
ki, kotaleč se k tebi, vprašuje:
»No, povej, kako ti je ime? Kako ti je ime?«
Dvorano prevzame tišina, vsi uprejo pozornost vate in
čakajo. Nestrpnost narašča.
Potem pa le. »Jaz!«
Z majhnimi prstki, z nasmehom pokažeš nase in ponoviš: »Jaz!«
V tistem trenutku pravljica več ni pomembna.
Z igrivostjo v očeh me primeš za roko.
Ničesar več ne slišiva.
»Tukaj si, moj mali Jaz,« ti zašepetam in v objemu poljubim na lica.

SMRT

Sprehajam se po hrbtu tvoje bolezni
krasim te z žarišči, obronki bolečine
ljubim ti kri
in osvajam nje dušo
ugašam ti sonce s pišem na veke
lutko življenja barvam ti z belo
vrvi trpljenja ti obešam na kline
misli povijam v vprašaje skrivnosti.

Jezdiš stranpota breztežnosti časa
prešteva lase ti brezvetrja roka
objemaš neskončnost
osvajaš vrhove galaksij
zavijaš skrbi v pakete za veke
prostosti ujameš v jadra meglice
ljubiš se v haremu zvezd
omamljaš z opijati vesolja.

ROJSTVO

Ljubezen, življenja mojega je drča
v životu klijem
pišem novo gaz
v objemu zavetja tvojega telesa
čaram svoj ego, rišem nov obraz
v pernici razkošja dozoreva moj um
v zibki telesa zidam svoj jaz.

Kričeče zvoke ujameš v naročje očesa
vedoželjna življenja
dotikov brezmejna
sijoče vsrkavaš mi vtise obraza
utrujene veke mi poljubljaš s pogledom
preganjaš mraz z dotikom telesa
v objemu varuješ nov jaz.

UPOGNJENI

Daj, prisluhni zdaj
ko več ne najdemo poti!
Ne roka roke več ne najde,
ni konca umazane vrvi.

Daj, končaj že to morijo
ki kleše izpito, bledo kri!
Beločnice rotijo te,
razcufaj te vrvi!

Zabrisane sledi nam krvavijo,
v očeh več ni sluzi.
Revščino zvonimo,
upognjeni do konca dni.

Daj, vsaj pogled podaj,
ker več ne najdemo vrvi!
Zaklepa mrak se pred očmi nam,
v temo zremo upognjeni.

VSULO SE TI JE

Sedela sva za hišo na klopi. Spomnim se.
Šlo ti je kot po maslu. Letelo ti je, kot leti orel,
ki reže zrak z enim zamahom razširjenih kril, drvijo
smučke po ledeni strmini, tečejo brzice najhitrejših
vod na svetu, lovi harpuna v kristalni vodi, šumijo
slapovi rek. Za tiste čase so bili tvoji pospeški
neulovljivi, kot je neulovljiv atlet v elementu meta
kladiva, bati v zagonu motorja na dirki formule 1.
Ja, letelo ti je, letelo, letelo.
Sedim za hišo na klopi. Spomnim se.
Vsul se je najgrozovitejši
plaz z Alp, toča iz neba, motorist na spolzki
cesti, grmeli so valovi in jambori na morju, dvigoval se je mulj
v skaljeni vodi, padla je tema na Sečoveljski kanal in
soline.
Vsulo se ti je.
Tako sem ostala brez tebe.

V VEČNOST ...

... neskončnost ...
... da se te dotaknem, le za hip ...
... da te čutim, da si z mano, le za hip ...
... da povem ti ...
... da jokam, ...
... ne, ...
... jaz sem s tabo,
... skupaj čutiva neskončnost "Bona" ...

ZMANJKUJE MI ZRAKA

Sanjam te v jutrišnjih sanjah,
strel Erosa neustavljivo drvi,
gracije očarljive kot v sanjah
v sledovih žareče krvi.

Sanjam te v jutrišnjih sanjah,
slap misli poplavlja mi um,
vse globlje utapljam se vanje,
ljubezen raztrešči razum.

Sanjam te v jutrišnjih sanjah,
obljubljam tančice ti,Vesta,
tako kot vestalke! V sanjah,
v sanjah obljuba zaspi.

Sanjam te v jutrišnjih sanjah,
v megli črnice zmanjkuje mi zraka,
sanjam te v jutrišnjih sanjah
zadušena s puščico tvoje krvi.

SAM Z DEŽJEM

Nekoč sem te videla.
Stal si tam.
Dežne kaplje so v taktu polzele
po premočenem plašču in laseh,
voda se je stekala v bližnji jašek.
Mimoidoči so se ti umikali,
hiteli so po vsakdanjih opravkih in
v pozdrav dvigovali klobuke,
drugi, se nergajoče umikali.
Hotela sem te pozdraviti,
vendar ta dež.
Stal si tam.
Vlak je odpeljal s postaje.
Tišina.
Le dežne kaplje in ti.
Ostal si sam,
sam z dežjem.

SKORJICA KRUHA

Spet sem te videla.
Stal si tam.
V modro sivi porhnati srajci.
V ožuljeni roki si držal skorjico kruha,
jo rezal z balažkom.
Dišalo je po kruhu, tebi, tvojih laseh.
Bil si sam v tisti sivi sobi.
Načenjal skorjico.
»Saj lahko pridete«, si rekel.
Hotela sem te objeti,
vendar ta tišina.
Stal si tam.
Čas me je vsrkal.
Siva soba in ti.
Ostal si sam,
sam s skorjico kruha.

IZKLJUVANA BIT

Oblaki
omotani v vato,
pljuskajo v strune harf.

Ples zavisti premaguje
ubrano melodijo življenja.
Trka na vest.

Vržena sidra
izkljuvajo do jedra
premočeno bit

ZMOREŠ

Kadar si daleč stran malo moj,

Zmoreš, da se dajem globlje
in uzrem počelo vsega, kar sem,

da izpod nenaspanega jutra
po svežem lubju v čad zadišim,

zmoreš,

da se čuječna prelijem v nov zven
in brezmejna oblim prek robov,

da iz globočin peneče energije
mehkeje v razprto daljavo zadehtim,

zmoreš, da se razčešem do sijaja
in neobklesana na novo spočnem,

da se iz blodenj nemega duha
z glasno željo po sebi prebudim,

zmoreš,

da se še vroča zajemam iz korenin
in trepet duha z utripom uglasim,

da se v odblesku tvojega ognja
iz slanih okruškov v žensko medim.

Kadar si daleč stran malo moj.

LE S TEBOJ

Si skrita slika v
nevidnem okvirju,
le motna nerazločnost,
tvoje meje so morda
blizu, morda daleč,

si brez obzorja,
oblik in razdalj,
si le nejasna
slutnja obstoja,

si nedokončana senca,
ki tava po
brezpotjih srca,

a edinole s teboj
bi v Neznano odšla.

BILA BI

Bila bi …
Bila bi
tvoja solza.

Rojena v čistini
smaragdnih oči
bi po mehkem
licu zdrsela
in v objemu
žejnih usten
najino smrt
dohitela.

BOŠ ZMOGEL?

Boš zmogel
zaobiti oskrunjene
vrhove poroženelih
čutov in v predahu
dveh dimenzij
ujeti vdih, ko se
v praznih odmevih
onkraj visokih
besed tvoj način
tiho končuje,
boš zmogel
obrisati prah z
modrožilnatih sten
in se skozi
razmazano zaporedje
enovito preliti, ko
praska se sol
prehojenih poti
in navdih svojega
spočetja sramuje,
boš zmogel
prepoznati usodni
drhtljaj, ki te loči
do trenutka, ko
oči zarjavijo in
na rob časa
zmehčano telo
nasloniti, ko
v bolečini votle
noči tvoj poet
tiho obmiruje,

boš zmogel?

JUTRANKA PESEM

Jutranka pesem so drobtine maslenih piškotov posejane po mizi,
noži , ki ne dajejo odseva po tebi ker dišijo po maslu,
olupek klobase na dnu koša za smeti in
marelična podoba življenja namazana na pravo stran kruha.
Jutranka pesem so zrna pražene kave,
ki so šla čez toliko rjavih rok tretjega sveta,
da imajo okus po vročem in dišečem drugače,
ožete limone bolj rumene, kot bi jih naslikalo sonce in
poljubi v slovo, ki so namenjeni dnevu.
Jutranka pesem je drobljenje korakov čez hišno dvorišče
in barve jutranjega prometa posrkanega v mežikanje semaforjev,
zvok odpiranja vrat izzivov in parajoča navzočnost urinih kazalcev.
Jutranka pesem je dvigovanje zastora še enega grižljaja dneva,
ki ga poješ počasi in vmes zapiraš oči, da okusiš vse odtenke
priložnosti, ki ti ne smejo uiti skozi razpoko dela.
Delo je samo orodje za klesanje življenja
in tvoj kamen dobiva zaobljene podobe Slavoloka zmage.
Ko boš izklesal stopnice boš imel Pariz na dlani.
Poten boš Napoleon, ki koraka skozi vrata sveta,
da bi ljudem pokazal kako grenke so bitke in kako sladke so zmage.
Carmina non dant panem, pesmi ne dajejo kruha.

DRUGA STRAN SANJARIJ

Lahko nočkanje je ritual spečih,
sanje si umijejo oči, da skozi utrujene trepalnice noči,
zalepljene na lica dneva, lahko prodira srebrna mesečina.
Nočkanje je občudovanje lune skozi prizmo noči
ko se dan razdrobi na toliko zrnatih delov
da se rišejo podobe želatinastega onostranstva.
Nočkanje je odtekanje barv,
ko speči sanjajo črno bele sanje.
Čopič sanjarij ne pozna barvne palete
in kombinatorike možnega v nemožnem.
Dežela Nina Nana je kraj zabrisanih meja
kjer ima pistacijev sladoled zelen okus
in pomaranče prinašajo zdravje.
Ko na Zemlji ne bo več prostora
se bom preselili na drugo stran sanjarij.

ŠEPETALCI KORAKOV

Pozno so ji povedali,
da ima vsak oder šepetalce skrite na dnu teme,
ki šepetajo ubesedene črke,
ujete v dramo nemega življenja.
Tako slepo je verjela, da se atomi ne motijo
in da je v krilih angelov popolnost,
da se je izgubila med spotiki pričakovanj.
Vse do tistega trenutka,
ko so se po tleh usuli ideali nanizani
na ogrlico tistega popoldneva.
Takrat je vedela. Preprosto je vedela,
da oblaki potrebujejo veter,
da sonce potrebuje oblake,
da luna potrebuje sonce in
da mrk potrebuje luno,
da se lahko vsaj malo odpočije od te popolnosti.
Od takrat ne niza več idealov,
okoli vratu ji ležijo solze,
da se oči lahko vsaj malo
odpočijejo od njihove modrine.

KALEJDOSKOP SVETA

Naletavajoče besede napovedujejo redukcijo sneženja,
oblaki so se spremenili v neprepustno membrano
in belo kljubujejo napovedi grozečega jutri.
V svojo dlan nisem ujela niti ene shirane snežinke.
Strah me je pogledati v kalejdoskop prihodnosti,
saj se svet drobi na drobne koščke.
V tem drobljenju je čudaška lepota
krhka bolečina prepletajočih se mozaikov.
Če zaprem oči na ozko se svetleče dekoracije ulic
spremenijo v prav tak mozaik brez konca.
V svetu se vse drobi in se ponovno sestavlja.
Zakonitost sveta je kot zakonitost kalejdoskopa.
A to drobljenje je drugačno
nepropustnost oblakov je strašljiva,
svet se drobi na drobne koščke
in nihče več ga ne sestavi.

KUKANJE ČEZ ROB OBLAKA

Razum se je namakal v kopeli bolečine
in noč je zadišala po rožnih očitkih,
ki so se tako kot vsako noč nalepili
na temno stran srca.
Parajoča neobvladljivost uma
ki vedno pogleda čez rob
kjer se prične brezupno tavanje
za nedosegljivimi upi.
Včasih je bolečina ljubeča,
ker te spomni, da še živiš
in da si onkraj oblakov
neustavljivo zapisan smrti.

BEGAJOČA VILINSKOST

Včasih me objame begajoča vilinskost
In se dotikam oblakov z blaženo navzočnostjo
nevidnega in čistega.
Koprneča odeja pade name,
tako kot sneg pokrije utrujeno naravo.
A bojim si zapreti oči,
da se sanje ne spremenijo v zaledenelo svečo
ki se z padanjem zasadi v tvoje srce.
Včasih me objame ta begajoča vilinskost
ki te razpara na dvoje, da se pocedi bolečina.
Vem, ne da se ji ubežati.
Ker bolečina je včasih tako prijetnega okusa
da jo želiš okusiti kot ledeno bel
vanilijev sladoled.

NEPRIKLADNA PODOBA DNEVA

Danes sem ujela neprikladno podobo dneva
Narisano na koledar nekega decembra
Ki bo zbledel skozi dneve odtekajočega življenja.
Včasih dobi dan tako neprijazne oči
Da me je strah pogleda v njegovo obličje.
Že zjutraj me pozdravlja s tistim begajočim
Nasmehom za katerim skriva grenki priokus
Riževega narastka, ki ga nikoli nisem prebavila.
A nekateri ga obožujejo tako kot obožujejo
Krik tuje nesreče zapisan v usodo nikogaršnjega življenja.
A to nikogaršnje življenje je moje
In za nekoga je moje življenje njegovo lastno.
A za nekoga sem samo begajoča in spremljajoča senca
Ki jo je moč opaziti ko sije sonce.
A sonce ne sije vsak dan, zato me nekdo vedno ne opazi.
Rada bi spoznala nekoga v nikogaršnjem življenju,
in mu povedala da sem jaz jaz v svojem življenju.

PRIJATELJU

Izvir si,
kjer tešim žejo,
da gasi preveč razgret razum,
brezglavega temperamenta.
Zemlja si,
kamor stopam z obema nogama,
trdno, ko letim preveč visoko med oblaki.
Pot si,
ko se namenoma izgubim med labirinti
namišljenega sveta s smerokazi.
Vrata si,
kamor vstopam,
ko zame ni izhodov kjer bi našla svoje srce in
ga košček podarila tebi.
Vedno si tu,
zame, tudi,
ko te ni.
Prijatelj.

ENA IN EDINA

Naš duh.
Še preden smo bili rojeni,
smo bili že mrtvi.
Mrtveci v čakalnicah,
čakajoč na odmerke internalizacije
naših bližnjih trepetajoči naj zaležejo.

Z bližanjem resnice oddaljuje se sreča,
zadovoljni, da jo poznamo, a ne več srečni.
Resnica je osvoboditev,
smrt dobrega in zla.
Resnica je predstava omejenega človeškega uma,
resnico resnice le duh pozna.

Zato prijatelji,
če postanem vrv, ki v temno brezno padala bo,
veš vse to, spomin nikoli nič izbrisal ne bo.

INTERPRETACIJA

Moč, ki ubija čas,
postaralo je vino, ki neizmerno moč ima.
Vino odkriva resnico
odpira človeka, da kaže, po čem hrepeni,
strast in vse ostalo, ko so besede brez moči.

Smrt, bolečina, stiska, vse izgubljeno je,
kot da živim z zaprtimi očmi.
Zapeljala si me v spanec, da odprem oči,
in pokažeš mi, kaj je življenje,
in pokažeš mi, kaj je svet.

Ujet v trenutkih verjamem v neskončnost.
Nikoli nisem bil in nikoli ne bom,
vse je le predstava, da sem tu,
vse me preko tebe osmišljuje.

Če verjameš v končnost, vse umre,
ti in jaz s tabo,
ko oddaljiš se od mene, ne umrem,
ampak ne obstajam več.

Je bil, je in bo …

Komisija literarnega natečaja Mladike, ki se je sestala v sredo, 27. januarja 2010, na sedežu Slovenske prosvete v Ulici Donizetti 3, je obravnavala 74 prispevkov v prozi in 51 ciklusov pesmi, ki so v roku prispeli na uredništvo revije. Komisija je po temeljiti razpravi in oceni dospelih prispevkov podelila sledeče nagrade:

PROZA

Prvo nagrado prejme novela Današnja Aleksandrinka, ki je prispela pod psevdonimom BOR-6.

Avtorica spretno vzporeja lastno usodo z življenjem pratete – aleksandrinke. Dragoceni so odlomki iz tetinih pisem, iz katerih razberemo trdoživost primorske ženske in njeno navezanost na domačo govorico. Avtorica je Darinka Kozinc iz Nove Gorice.

Drugo nagrado prejme novela z naslovom Spomini ob dnevu spominov, ki je prispela pod psevdonimom Petpetpet. Avtorica se poda na pot spominov in v sebi podoživlja otroška leta. Pred nami zaživi tolminski svet v preteklosti in sedanjosti. Avtorica je Irena Cigale iz Medvod.

Tretjo nagrado prejme novela Skodelica kave, ki je prispela pod psevdonimom Skodelica kave. V noveli gre za skoraj filmski opis srečanja dveh svetov – brezdomca in mladega uspešneža in ponuja bralcu svojevrstno napetost. Avtorica je Manka Kremenšek Križman iz Ljubljane.

Komisija priroroča za objavo še novele: Moja poletja Ane Balantič, Izdajalec Ivane Hauser, Notranja meja Andreja Rijavca, Dan brez napake Nataše Konc Lorenzutti, Danes odhajam Marjance Mihelič, Punčka Tarcisie Galbiati, Ne nocoj Katarine Šumej, Hiša strahov Marte Pavlovič, Profesor Vujica in njegova težava Tine Grandošek in Perspektivni arhitekt Ane Marije Pušnik.

POEZIJA

Prvo nagrado prejme cikel pesmi pod geslom Provansa. Skladno uglašen ciklus pesmi nam pričara lepoto pokrajine, mest in sledove zgodovinsle preteklosti v tej francoski pokrajini. Avtorica je Stanka Devjak iz Maribora.

Drugo nagrado prejme cikel pesmi Trenutki, ki je prispel pod psevdonimom Gal. Avtor se z izvirnim lirskim pristopom poglablja v človekov vsakdan iz ga razčlenjuje z ironično distanco. Avtorica je Marija Švajncer iz Maribora.

Tretjo nagrado prejme cikel pesmi pod geslom Rujevka. V pesmih se prepletata očarljivost kraške pokrajine in otožno jesensko vzdušje polno nostalgije za preteklostjo. Avtorica je Ida Semenič iz Orehovice pri Podnanosu.

Podelitev nagrad bo v ponedeljek, 8. februarja, ob 20.30 na Prešernovi proslavi Slovenske prosvete in Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani, Donizettijeva ulica 3, Trst (tel. +39 040 370846).

Zveza študentskih klubov Slovenije kot partner mreže s področja razvijanja aktivnega državljanstva mladih razpisuje javni natečaj za dramsko besedilo.

VSEBINA NATEČAJA OZ. VABILA

Vsebina natečaja je dramsko besedilo za gledališko predstavo, ki obravnava problematike mladih (zaposlovanje, bivanje, politika, štipendije, izobrazba ipd.) na zabaven / komičen / tragikomičen / burlesken način. V dramskem besedilu naj nastopajo najmanj tri in največ pet psihološko profiliranih oseb. Pri kostumografski in scenografski zasnovi naj bo vodilo skromnost, preprostost in praktičnost (gostovanja po Sloveniji).

Zaželeno je, da je izbrani dramatik oz. avtor krajšega dramskega teksta pri realizaciji svoje ideje pripravljen sodelovati z režiserjem in igralci pri pripravi predstave in da je odprt do predlogov in idej.

Natečaj je v želji po pridobitvi čim širšega spektra idej vsebinsko namenoma zelo ohlapen, okvirji pa so sledeči:

- 3 do 5 oseb (zastopana morata biti oba spola)
- tekst mora na različne načine prikazati problematike mladine (izobrazba, stanovanje, štipendije, politika ipd.)
- maksimalna dolžina predstave je ena ura in pol

SODELOVANJE NA NATEČAJU

K sodelovanju vabimo mlade do 30. leta, zaradi narave natečaja pa bomo s prijavljenimi interesenti opravili individualne pogovore. Pri natečaju lahko sodeluje več avtorjev skupaj.

Vsi zainteresirani se čim prej javite na 041 977 215 ali igor.ranc(afna)skis-zveza.si, zadnji rok za neobvezujoč pristop k natečaju oziroma za odziv na vabilo je 22. februar 2010.

ROKI IN NAČIN SODELOVANJA

Natečaj bomo izvedli v dveh fazah:

V prvi fazi je za prijavo dovolj izkazan interes (elektronska pošta ali telefonski klic na kontaktne podatke).

Namen prve faze je pridobiti okvirne podatke o številu interesentov, s katerimi bodo opravljeni informativni pogovori že takoj ob prijavi (razrešili bomo morebitne nejasnosti in podali nekaj dodatnih informacij) .

Prva faza se zaključi najkasneje do 22. februarja 2010. Po tem roku novih interesentov ne bomo več sprejemali.

Druga faza je namenjena pripravi končnih izdelkov. Ob koncu druge faze bo komisija izmed oddanih besedil izbrala zmagovalno besedilo. Rok za oddajo končnega besedila bo postavljen po zadnjem opravljenem individualnem pogovoru, odprt pa bo najmanj dva meseca.

Opombe:

- Kandidati/ke lahko že ob prijavi predložijo sinopsis, tudi bolj razdelana besedila ali celotne dramske tekste.
- Sinopsis oziroma idejna zasnova za osnovno prijavo ni nujna, skrajni rok za predstavitev ideje ali sinopsisa je datum razgovora, ki ga bomo določili individualno.
- Časovnica: časovno obdobje med zaključkom prve faze in oddaje končnega izdelka ne bo krajši od dveh mesecev, predvidoma pa se bo predstavo začelo pripravljati jeseni 2010.

KRITERIJI IZBORA

Ožji izbor bo primeru velikega interesa (nad 15 kandidatov) ob koncu prve faze opravila komisija za razgovor :

- na podlagi opravljenih razgovorov s kandidati in
- na podlagi sinopsisa ali razširjenega dela.

Komisija za razgovor bo po prvi fazi k nadaljnjemu sodelovanju povabila avtorje z najboljšimi sinopsisi ali idejnimi zasnovami. V kolikor že pred zaključkom prve faze pošljete končne izdelke, bodo neposredno uvrščeni v končni izbor. Postopek končnega izbora bo znan pred pričetkom druge faze (oddaja končnega izdelka).

SESTAVA KOMISIJE ZA RAZGOVOR IN KONČNI IZBOR

Komisijo za razgovor bodo sestavljali trije predstavniki Zveze ŠKIS (producent in dva člana), ter režiser/ka gledališke predstave.

IZBOR AVTORJA DRAMSKEGA DELA IN HONORAR

Izbor bomo opravili na podlagi individualnih razgovorov in ocene predstavljenih oz. prejetih del.

Z izbranim avtorjem bo Zveza ŠKIS podpisala avtorsko pogodbo v vrednosti do 500 €.

Komisija bo o izboru odločila najkasneje 14 dni po roku za oddajo besedil.

Avtor dramskega teksta bo poleg honorarja s strani Zveze Škis prejel še druge praktične nagrade in ugodnosti. Po zaključku celotnega projekta aktivendržavljan.si bo povabljen na enodnevno strokovno ekskurzijo v Bruselj (predvidoma konec leta 2011).

Zveza Škis si pridržuje pravico do manjših proceduralnih sprememb poteka razpisa, o katerih bodo kandidati predhodno obveščeni.

AVTORSKE PRAVICE

Avtorske pravice obdrži avtor, ki s prijavo na razpis dovoljuje uporabo in dodelavo avtorskega dela v namen izvedbe gledališke predstave za obdobje, ki se ga sporazumno določi ob podpisu avtorske pogodbe.

Dodatne informacije:

Zveza ŠKIS, Tržaška 42, 1000 Ljubljana, kontaktna oseba: Igor Ranc, igor.ranc@skis-zveza.si, info@skis-zveza.si, 041 977 215.

Igor Ranc
- Strokovni sodelavec Zveze ŠKIS

Marko Funkl
- Predsednik Zveze ŠKIS

REVIJA MENTOR
Štefanova 5, p. p. 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 515, 24 10 500, 041 532 154
e-pošta: dragica.breskvar@jskd.si

Številka: 6117 – 9/2
Dne: 11. februarja 2010

Natečaj za najboljša osnovnošolska literarna glasila

Revija MENTOR vabi uredniške odbore šolskih literarnih glasil in njihove mentorje, da sodelujejo na natečaju za najboljša osnovnošolska literarna glasila. Na ta način bi se radi še bolj seznanili z literarno ustvarjalnostjo otrok v osnovnih šolah in njihovimi objavami v šolskih glasilih in drugih literarnih publikacijah (zborniki, samostojne knjige posameznih avtorjev), hkrati pa dali avtorjem, mentorjem in šolam priložnost za posebno javno predstavitev.

Zanimajo nas najnovejša (samo literarna) glasila z letnico 2008/09 in tudi samostojne knjige učencev in učenk, ki so izšle v tem času.

Med vsemi poslanimi glasili bo žirija, ki jo sestavljata profesorja Miha Mohor in Dragica Breskvar, izbrala najboljše, vse publikacije pa bodo marca 2010 razstavljene v Osrednji knjižnici Celje. Razstava bo ena od prireditev v okviru XXII. Roševih dni, tradicionalnega literarnega srečanja za osmošolce in devetošolce, ki ga vsako pomlad v Celju pripravljata Javni sklad RS za kulturne dejavnosti s svojo Območno izpostavo Celje in Osnovna šola Frana Roša Celje.

Knjižne nagrade bomo podelili 25. marca 2010 na otvoritvi razstave v celjski knjižnici.

Glasila in druge publikacije naj uredništva pošljejo do 4. marca 2010 na naslov: JSKD, revija Mentor, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »natečaj za literarna glasila«.

Poslanih knjig in glasil ne bomo vračali, ampak jih bomo shranili v Osrednji knjižnici Celje.

Dragica Breskvar
urednica revije Mentor

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Revija Mentor
p.p. 1699
Štefanova ulica 5
1000 Ljubljana
telefon: 01 24 10 516
faks: 01 24 10 510
dragica.breskvar@jskd.si
www.jskd.si

Ljubljana, 23. februar 2010

LITERARNA ŠOLA JSKD 2010

Ptuj, 12.–14. marec 2010
Idrija, 7.–9. maj 2010 (literarna kolonija)
Slope na Krasu, 27.–29 avgust 2010

Literarna šola Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti po več kot treh desetletjih uspešnega dela spreminja svoj koncept. Tokrat bo prvič potekala v treh delih (po en vikend marca, maja in avgusta), in to na Ptuju, v Idriji in Slopah na Krasu. Program je koncipiran po literarnih zvrsteh: v prvem delu se bodo udeleženci posvetili sodobni prozi, v tretjem sodobni poeziji, in to literarnoteoretsko, literarnozgodovinsko (kratki pregledi) in praktično (kreativno pisanje). V drugem delu (literarna kolonija) pa bo poudarek na praktičnem delu – na programu bodo predvsem pesniške in prozne delavnice. V vmesnem času bodo imeli avtorji priložnost tudi za individualno delo z mentorji, in to preko elektronske pošte (svetovanje, analiza prispevkov).

Literarna šola JSKD je namenjena širokemu krogu ljubiteljev literature – tistim, ki se z njo ukvarjajo poklicno (učitelji – mentorji šolskih glasil, literarnih krožkov, bralnih značk; šolski in splošni knjižničarji in bibliotekarji), in literarnim ustvarjalcem vseh generacij.

STROŠKI

Šolnina za vsak posamezen del seminarja znaša 48 evrov, za vse tri dele skupaj pa 120 evrov. Sklad bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Šolnino je treba poravnati najkasneje pred začetkom vsakega dela seminarja. Prijavnica je nepreklicna, šolnino povrnemo le na podlagi zdravniškega spričevala.

BIVANJE IN PREHRANA

Prenočišča Šilak: 2-posteljna soba 20 evr/os. na dan + zajtrk v hotelu Park ali Mitra 4 evr/os.; 4-posteljni apartma 16,5 evr/os.+ zajtrk v hotelu Park ali Mitra 4 evr/os. na dan, brezplačno parkiranje. Kosilo in/ali večerja: restavracija PP (posamezen obrok 5–6 evrov).

PRIJAVE IN INFORMACIJE

Prijavnice sprejemamo do 8. marca 2010 na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za literarno šolo JSKD) ali po e-pošti: dragica.breskvar. Tel.: (01) 2410 500, (01) 2410 516, 041 281 956.

Spletna stran: www.jskd.si (literatura).

Vodja Literarne šole 2010
Dragica Breskvar, prof., samostojna svetovalka JSKD za literarno dejavnost,
urednica revije Mentor

LITERARNA ŠOLA JSKD 2010 – 1. del

Ptuj, 12.–14. marec 2010

PROGRAM

Petek, 12. marec 2010

16.00– 19.00
PREDAVANJE:
dr. Alojzija Zupan Sosič: Ali je pripovedovanje samo izmišljanje zgodb?
(Sodobna slovenska proza)
20.30
POGOVOR Z AVTORJEM: Aljoša Harlamov

Sobota, 13. marec 2010

10.00–13.00
PREDAVANJE:
Aljoša Harlamov: Kdo pripoveduje zgodbo? (O pripovedovalcu v prozi; o takem, ki vé vse, o takem, ki ne vé nič, o takem, ki vé vse in ne vé nič ter ne nazadnje o takem, na katerega se je nemogoče zanesti, da vé vse ali da ne vé nič.)

14.30–16.00
Kulturno-zgodovinski potep po Ptuju

16.00–19.00
DELAVNICI:
Mala delavnica proze (Aljoša Harlamov)
Začetek in konec – kaj pa vmes? (analize začetkov in koncev nekaterih bolj ali manj znanih proznih del, vrednotenje različne možnosti, razvoj fabule, književne osebe in poglavitni slogovni postopki …) (David Bedrač)

20.30
POGOVOR Z AVTORJEM: Nejc Gazvoda

Nedelja, 14. marec 2010

10.00–13.00
DELAVNICI:
Mala delavnica proze (Aljoša Harlamov)
Začetek in konec – kaj pa vmes? (David Bedrač)

15.00
PREDSTAVITEV:
Nove zgodbe (literarno branje udeležencev literarne šole)

PREDAVATELJI, MENTORJI IN LITERARNI GOSTJE:

dr. ALOJZIJA ZUPAN SOSIČ, izredna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, literarna zgodovinarka, predsednica programa STU (slovenščina na tujih univerzah), avtorica strokovnih knjig, antologije slovenske erotične poezije idr.

ALJOŠA HARLAMOV, profesor slovenščine, član uredniškega odbora revije Mentor, kritik, študentski Prešernov nagrajenec, avtor romana (prvenca) z naslovom Bildungsroman, ki je izšel lani pri mariborski založbi Litera.

DAVID BEDRAČ, profesor slovenščine, član uredniškega odbora revije Mentor, kritik in esejist, avtor pesniških zbirk Neskončnost (1998), Poezija pomolov (2001), Pesmi iz šipe (2006). Izdal je tudi zbirko otroških pesmi, slikanico Pesniška hiša (2008), in priročnik o pesnjenju z naslovom Brez uteži (2007).

NEJC GAZVODA, pisatelj, študent filmske režije na AGRFTV v Ljubljani, avtor zbirk kratkih zgodb in romanov Vevericam nič ne uide (Založba Goga, 2004, nagrada zlata ptica 2005 in fabula 2006), Camera Obscura (Založba Goga, 2006, nominacija za nagrado kresnik), Sanjajo tisti, ki preveč spijo (Študentska založba, 2007), Fasunga (založba Goga) in V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta (Študentska založba, 2009).

VODJA SEMINARJA
Dragica Breskvar, prof., samostojna svetovalka JSKD za literarno dejavnost
in urednica revije Mentor

GOSTITELJICA
Iva Ferlinc, koordinatorka OI JSKD Ptuj

Prijavnica