ODPIRANJE

Vse,
česar se dotaknem,
se bliskovito odpre,
da se na moč prestrašim.
V steno me trešči,
zalepi ob omet,
tapeto … steber.

Najbolje držati roke na hrbtu,
v diru mimo stvari,
delati se,
da sem vse
že zdavnaj spregledala.

IZGUBLJENA STVAR

Včasih vzamem
s seboj
kakšno izgubljeno stvar.
Prikotali se predme
zjutraj,
obstane pred mojimi nogami.
Dišeča po nekom drugem.
Rdečo pego izdaje
skriva pod osmojenim zadkom.
Vsaj za nekaj dni ostane z menoj.

V STANOVANJU

V nekaterih stanovanjih
je tako,
dot da se je pred nekaj hipivse končalo.
Kot
da so vsi pravkar odšli.
Še vonja po neki pazduhi,
ki jo je malo prej
popivnalo oblačilo –
v hitrici odeto.
V kotlu še hrope
gosta juha,
v umivalnik
zadnja kaplja kapne,
na milu mehurček poči,
na ogledalu
odtis prsta bledi.
V drobnih pramenih
vonji s pohištva vise.

Ura zadrži dih
preden v sto koleščkih
se z vzmeti ne požene.

TIŠINA PO POSPRAVLJANJU

Kako preživeti
tišino,
ko svežo rjuho
vešče napnejo
čez ležišče,
odnesejo stekleničke,
vrata zaprejo za seboj?

Soba se takoj
v kotih poravna,
plitko, nervozno zadiha.
Stene nevarno napne.

KAKO ZADREMATI?

Hladna rjuha
se brani mojih sokov.
Razo potegne prek hrbta.
Pod ledji se sfrkne
kot namrgodene ustnice.
Postelja komaj čaka,
da me vrže s sebe.
Naveličana pokljanja
v mojih porah,
kiselkaste sopare
izpod mojih pregibov –
vsega, kar se nabira
na moji koži.

POBEG NA DRUGO STRAN

Okenska polica
s čelom v steno udari,
na drugo stran hoče.
Nad dvoriščem lebdeti.
Hrapavemu jeziku vetra
hrbet nastaviti.
Nikoli več
se ozreti not k meni.

IZ HLADILNIKA

Iz hladilnika pridušen zbor
resnih moškihglasov.
Pritrkavajo
s težkim zvonom,
da iz ušes zakrvavim.
Nacurljam jim motnega čaja
v sto naprstnikov,
od postelje do vrat.
Naj spijejo in potem odidejo.

SREDI KUHINJE

Stol je tu že več let.
Vkopan sredi kuihinje,
z nogami skozi pod,
skozi klet.
V temeljih ima črno,
trmasto korenino.
Pod privzdiguje
včasih ponoči.

MEGLENA PTICA

Zvečer meglena ptica prileti.
Trebuh na šipo pritisne,
da vidim svinčeno zrnje,
ki se ji v drobu pretaka,
izpod perja ji kri mezi.

K meni bi rada,
v moje hladno raročje,
da ji trn iz grla izpulim.

JA, JA, JA … SAJ BOM!

Žlica mi
v zgraku bostane,
kapljo juhe
si z ustne utrnjem:
v predalih drobno žvenkeče.
Ven bi rade,
moje stvari,
v drobnih poskokih
pod mizo in stole.
Juha zapljuska,
ko vstanem od mize.
Jezno zacepetam:
»Ja, ja … saj bom!«

Primorsko-štajerski upornik kmečkega porekla na mestnih odrih

Žarko Petan z ženo Vero in hčerko Jasmin, skužkom Lumpijem v naročju.

»Kdo se boji Virginije Woolf?« sem se vprašal na pragu bežigrajske knjižnice, otovorjen z desetimi kilogrami tridesetih izbranih knjig (od 162 izdanih - v raznih jezikih) neizmerno plodnega, režimsko razžaljenega, bojevitega, spornega, duhovitega avtorja. Deset kilogramov je le vzorček polemik in kljubovanj, ki vleče k zemlji. In dviga, tudi tlači duha, ko si na pustolovskem potepu po Žarkovih pokrajinah.Tam stoje Enopartijski gradovi oblasti s politkomisarji za zidovi. Oblega jih s prizadetostjo po nedolžnem obsojenega, (vojaški zapor), za dediščino razlaščenega (nacionalizirana očetova kavarna Astorija v Mariboru), predčasno televizijsko (generalni direktor) in začasno gledališko izgnanega (partijska ukinitev Odra 57) kljubovalca – z vztrajnostjo, pogumom in bikoborbsko trmo. Aforistično butanje v zidove Oblasti, Paradoksov, Norm, Pravil, Ideologije boljševizma in skoraj-komunizma, v trdnjave povojne »Rdeče buržuazije«. Pljuska na vzhod v času ruskega brezmejnega apetita (okupacija Češkoslovaške 1968, Poljska, Madžarska, Romunija). Čas po drugi vojni, heroizmi, petletke, svetla bodočnost, dachauski procesi, kolektivna krivda za poboje domobrancev, Goli otok, zastražena Svobodna misel – kako bogata snov dobe za neštete izpovedi, ponatise, prevode norčevanj, spodkopavanja mitov v razne jezike. Yugoblok, ne Vzhod ne Zahod, pol-cocializem, »dobri stari časi«, ko samoupravno zaščitenega delavca nisi mogel brcniti čez noč na cesto. Majska Titova štafeta, zanos, polet, udarniki, železnica bratstva in enotnosti, zastonj delovna sila brigad. Šamac-Sarajevo, Brčko-Banovići, vihranje zastav: »Druže Tito, mi ti se kunemo, da s tvog puta ne skrenemo!« In druga stran medalje: komsomolci, potomci herojev-oblastodržcev, ki so še danes na sceni, v igri, preoblečeni v plašče, skrojene po vetru. Kačje kože z drugačnimi vzorci, isti piki! Režije na naših in tujih odrih, poskus velike TV scene … Kakšna ihta, kakšna plodnost! Mnoge knjige so oguljene, scefrane, so uspešnice, da Prešernoslovci strmijo - poleg rahlo opažene »visoke, globoke literature«. Literatura množic.

Razkrinkovalec Petan se ob obilni žetvi tudi sam razkrinka, ko ostaja žarka, žgoča nujnost izpovedi, aforizem, pamflet, polemika, spomin, ponatis odlomkov in aforizmov v knjigah žurnalistično ihtava. In ne dosega plemenitega, žlahtnega jezika, ki temelji na trajni, literarni moči besedil in sporočil. Bolj kot literarna slava zanima avtorja živa odmevnost, zdajšnost, napake, krivice, korupcija, nepotizem, skrotovičene in izničene (deset zapovedi, zlasti NE LAŽI in NE KRADI!) vrednote, skregane z RESNICO IN PRAVICO – oblast na čelu množic, v kaosu vladnih garnitur in političnih mahinacij. In bereš, čakaš, kdaj se bo peneči slap obtožb, zasukanih pregovorov v aforizmih, polemik, obtožb enoumne ideologije strnil v monolitno, stilno ubrano, harmonično celoto čiste literature - brez sarkazmov, duhovičenja in žurnalistično-polemičnega pisanja. Bojevnik Petan nam pove:

Ob dragocenem pohištvu iz hiše v Mariboru, nad kavarno Astoria, ki ga je Žarkov oče po koncu vojne iztrgal v Avstriji plenilcu.

Beethovnova 4, Ljubljana, pred Dnevom žena. Pogled butne onkraj ulice v zid parlamenta, soseda, ki večno zaseda. Družinica: žena Vera, hčerka Jasmina s psičkom Lumpijem, obdani s stilnim pohištvom (bidermajer ali altdeutsch?), ki diha preteklega, meščanskega duha v soočenju z današnjim svetom. Žarkova delovna soba z goro natisnjenih in tipkopisnih del, staro in novorojenčkov, je izpoved, dokument razgibanega časa in dobe, kulturniške in politične, do žive sedanjosti:

Petanova osem(deset)letka je bogata, mnogo bolj kot vse petletke socializma s približki ´buržuazega komunizma´, zbledelih ideologij, ki so nam zapustile večne jalove prepire o spravah med »belimi« in » rdečimi«. Kot rdeča nit se prepletajo skozi goro Petanovih knjig očitki, zgreški, podtikanja oblasti, zakulisni boji, in neka iskrena, potlačena nežnost, ki prerašča napadalnost Vprašali so me, zakaj pišem. Odgovoril sem: »Zato, ker se s peresom na žalost na da streljati.« Surovost sveta, odziv nemočnega Don Kihota na belem konju vrednost (ne kradi- na veliko, ne laži ljudstvu, ne nečistuj s premoženjem - ne zapelji množic v temo Enoumnosti). S peresom, ki je bojno kopje, naskakuje Petan kot don Kihot mline na veter, kjer kipi testo v odi: »kruha novega zamesil naš tovariš Tito, Tito«. Orkanski veter je pihal z Juga na sever, iz Beograda in kuštral lase velemož Centralnega komiteja zveze komunistov v Ljubljani. Koga je odpihnilo? Ne očete in ne sinov. Razmnožili so se kot kapusovi belini, ki žro zeljnate glave (beri: ljudstvo). Panoptikum prevedenih aforizmov, Preteklost (1987), Preteklost se nadaljuje (1989), Spominjanje (2002), Moji včerajšnji sodobniki (2003), Čez rob sveta (2007), režisersko znanje ter izkušnje posreduje na Dunaju, založniška hiša Styria v Gradcu ga vzame pod perut. Z Mariborčanom, sijajnim pesnikom Kajetanom Kovičem nastopa z aforizmi po Švici, Nemčiji, in Avstriji. S prevodi odkrivata slovensko literaturo predvsem nemško govoreči Evropi, današnji Evropski uniji. Lirika in satira z Vzhodnega bloka, z roba Balkana pionir v aforističnih pleničkah, ki si v »svinčenih časih« drzne karati, klevetati, prodirati v javnost – spodnašati oblast. Pa so ga spodnašani spodnesli! Večkrat!

Pisalna miza fabruarja 2009: Žarko (27. marca bo dopolnil 80 let) ljubkuje korekture novih pet otrok – knjig, ki jih bo izdal ob svoji OSEM(DESET)LETNICI! »Eni so izdali vero v Domovino, in si napolnili žepe. Jaz sem izdajal knjige in polnil knjižne police. Iz honorarjev smo zgradili družinici majhno hišico v Bohinju.« Lucidnost, spomin: imena, dogodke, poti, ki so in še peljejo naše ljudstvo v svetlo prihodnost - vse te mehanizme in izme naš vodilni aforist v Sloveniji in gost številnih mednarodnih lestvic aforistov in antologij še vedno dobro obvlada. Poboža liste korektur:

»Imena petih novorojenčkov so: Pasje bombice (MK), Resnica o »resnici« (Celjska Mohorjeva), Aforizmi (Društvo Franceta Prešerna – Moskva , v ruščini), Knjiga o Titu (prevod v baskovski jezik) in Aforizmi (prevod v finščino).

Do leta 2003 je izšlo 14 mojih samostojnih knjig aforizmov samo v nemščini, v Slovenščini pa 16. Prvo knjigo aforizmov v nemščini mi je izdala 1979. založba Styria (urednica Elke Vujica). Naslov: S prazno glavo se laže kima. Moje aforizme je do danes v diplomskih nalogah obravnavalo na Filozofski fakulteti v Ljubljani pet diplomantov, torej so živi. Zame je izjemno pomemben naslov, ki ima pod perutjo ves pomenski srž izpovedi.«

ZAGREB-TRST- MARIBOR, OTROŠTVO IN VRAČANJA

Petan ob prevodih knjige »Veseli diktator«. natiskane v več jezikih.

Žarko Petan je privekal na svet 27. marca 1929. Mati Slavka je bila Primorka iz Sela pri Trstu, oče Josip, Štajerec, poslovnež, z naturnim čutom za biznis in s pridnostjo mravlje. Dokopal se je do znatnega premoženja, nepremičnin. Kdo v Mariboru ne pozna kavarne Astorija z»ezlekom«, krajem sestankov, promanade, mode in nekdanjega mondenega šarma, shajališča purgarjev in inteligence?

Žarko: »Pred drugo svetovno vojno smo živeli v srcu Zagreba, kjer je moj oče osnoval Veliko kavarno, danes kavarno Dubrovnik na Jelačićevem trgu. V Zagrebu sem enajst let obiskoval hrvaško šolo. Moj sošolec je bil sloviti igralec Relja Bašić, s katerim sva velika prijatelja. Njegova mati me je hotela učiti klavir, pa sem nestrpno preskakoval tipke, razposajenec. Oče je sklenil, da nadaljujem šolanje na Hrvaškem, ker sem obvladal ta jezik, v slovenščini pa sem jecljal. Nato sem dve leti obiskoval gimnazijo v Sinju. Leta 1940 smo se preselili v Maribor, kjer je oče kupil kavarno Astorio. Vojna je bila na pragu. Adolf Hitler 1941. obišče Maribor s parolo: Naredite mi to deželo zopet nemško! Oče se umakne v Ljubljano, družino pošlje v Zagreb, ki buči od parol NDHjevcev. Mama je imela italijanski potni list, saj je bila doma iz Sela blizu Trsta, ozemlja, ki so ga Italijani proglasili za svojega. »Tu nas bodo preganjali!« je dejala v Zagrebu, ki je bučal od navdušenja nad Nezavisno Državo Hrvaško. In smo odpotovali.

Do konca vojne smo bili v Trstu, kjer sem se, šestnajstletnik, vključil v organizacijo Gioventù antifascista triestina. Ko sem se vrnil v Maribor, so me avtomatsko sprejeli v SKOJ (Savez Komunističke Omladine Jugoslavije). Leto dni sem prenašal bedastoče enoumnega režima . Nato sem se s sekretarjem dogovoril, da izstopim na ta način, da me izključi, da bi bile posledice manj boleče. »Vrgli« so me iz SKOJ-a, posledice pa čutim še danes! Končal sem »partizansko gimnazijo« - preskočil 5.,6. in 7. razred, osmega pa sem z maturo opravil na Prvi Državni gimnaziji Maribor. Oče je hotel dostojnega naslednika in moral sem končati Ekonomsko fakulteto (1957). A skrita nagnjenja so me gnala h gledališču in filmu. Oblasti so nam zaplenile vso premoženje, tudi Astorijo, vmes sem bil osemnajst mesecev pri vojakih v ječi zaradi podtaknjene »špijonaže« , očetovega premoženja ni bilo več. Nato sem se izmenično prebijal kot novinar pri filmih (Vesna) in gledališču, režiral, obiskal Pariz ... Šele leta 1977 sem diplomiral na AGRFT v Ljubljani iz gledališko-radijske režije. Naloga o Hamletu in 12-letni Ofeliji se je zdela predsedniku izpitne komisije, velikemu shakespearevcu, avtoriteti in režiserju Branku Gavelli, preveč svojska, moderna, nenavadna, in me je prvič na sprejemnem izpitu vrgel.Tri leta sem čakal, da je odšel nazaj na zagrebško akademijo, da sem lahko zaključil študij.

LETO IN POL V VOJAŠKEM ZAPORU V BEOGRADU

Obtožnica:»Vohun. Radi za američku i nemačku obaveštajnu službu!«

»V knjigi: PRETEKLOST(zal. Borec, 1987) opisujete, kako so vas vojaške oblasti v Beogradu po nedolžnem obtožile klevetanja države in vohunstva. Osemnajst mesecev ste sedeli v preiskovalnem zaporu, izmenično, na ´svetlem´ in v temnici. Vaš boj s Službo državne varnosti? Vaš brat Bogdan, ki je delal v Münchnu za radijsko postajo Svobodna Evropa, naj bi tudi vohunil za Američane? Obtožnica navaja, da ste se norčevali iz Tita, ki nosi kičasto, operetno uniformo kot etiopski cesar Haile Selassie. Obtožnica navaja izjave podtaknjenih prič, ki so izpričale, da ste izjavili: »…da ni član ZKJ in da to nikoli ne bo, ker mu tega ne dovoljuje njegov umetniški poklic, ker on kot tak ne sprejema nobene diktature. Pri nas pa da je izrazita diktatura ene partije in njen monopol v celokupnem družbenem življenju, da je on človek svobodnih, demokratičnih zahodnih pojmovanj in da mora kot tak nujno prihajati v spor z režimom, ker ne sme pisati tistega, kar hoče in kakor občuti …« Zvezni in slovenski Kazenski zakonik sta vsebovala člen o verbalnih deliktih?«

Petan:« Šestega aprila 1960. leta se je začel zame, vojaka, ki sem služil vojaščino v Novem Sadu in Valjevu, pred vojaškim sodiščem v Beogradu proces. Sprva so me obsodili na sedem let zapora, lahko bi me na smrt. Potunkale so me tudi izjave nekaterih »dobrih prijateljev« iz Ljubljane, ki so me prikazovali zasliševalcem kot moralnega iztirjenca in politično sumljivega človeka … Pravda je bila maratonska, službeni »zagovorniki« oficirji. Osemnajst mesecev sem preživel v preiskovalnem zaporu. Branil sem se kot lev, navajal, da sem delal le kot novinar in režiser. 15 11. 1962 sem v zagovor zapisal: »Če mi vi odrekate možnost, da živim v lastni domovini, ki je ne ljubim nič manj kot vi, kot enakovreden državljan, se bom pač izselil.« K sreči se je našlo »visoko vojaško lice«, pravnik, ki je dokazal mojo nedolžnost. Izpustili so me. Epilog:»Čez nekaj let so mi poslali iz Beograda vojaško knjižico in zapisali, da sem služil vojsko 3,5 let! Čas prebit v zaporu so prišteli k normalnemu roku vojaka, ki je služil Domovini!«

Med mojim ždenjem v samici mi je od vsega hudega umrl oče, potem, ko me je obiskal v zaporu. Tudi njega so ob obisku nadzirali SDVejevci. Ko so mu komunisti nacionalizirali, zaplenili vso premoženje, tudi kavarno Astorijo v Mariboru, je dobil je pečat kapitalista, vampirja, »buržuja«. Vse so nas sproletarizirali z namenom, da nas ožigosane pahnejo med »navadno rajo«.Šele v času »Slovenske pomladi« smo dobili pravdo in kavarno Astorijo nazaj.«

PETAN REŽISER, AVTOR IGER, PISATELJ ZA OTROKE

Žarko Petan ob svoji ženi Veri pred osemdesetim rojstnim dnevom (27. marca 2009 – v znamenju ovna).

»Zdaj gledate na oder umirjeno, Beseda-kraljica se je preselila v telesa, ni več kraljica gledališča. Na odrih je več telovadbe kot pa velikih, drznih, prekucuških tekstov. Bili ste avantgarda v razbijanju starih oblik režije?«

Petan:» Med svoje prve večje uspehe štejem režije na Odru 57, v eksperimentalnem gledališču, gledališču Glej ter v Drami in Mali Drami. Bilo je v času, ko je bil Bojan Štih direktor obeh teatrov in me je imenoval za direktorja Male Drame. Bil sem eden prvih režiserjev, ki so uprizarjali sodobne tuje, največ ameriške avtorje. Režiral sem od Hamburga do Triglava in Gevgelije, po odrih socialistične Jugoslavije in drugih vzhodnih državah, na Madžarskem, Češkoslovaškem in Poljskem, kjer sem se srečal z genialnim Anderzejem Wajdo, ki je takrat režiral Zločin in kazen Dostojevskega. Razbijali smo tabuje in okostenele režije.

V Drami SNG sem bil stalni režiser (1966-71), v MGL pa v času 1972-1994. Delal sem z imenitnimi igralci, kot so bili Polde Bibič, Rudi Kosmač, Ivo Ban, Danilo Benedičič, Vera Perova, Igor Samobor, Silva Čušin. Duša Počkajeva je bila s svojo tenkočutno, ponotranjeno, senzibilno in intelektualno močjo zame prva dama slovenskih odrov. Režiral sem tudi v Trstu, Kranju, na Ptuju …

Čas za dela za Pirandella, Ionesca, Becketta, Faydoja, Kopita, Albeeja je bil za slovensko partijo sumljiv, boleč, prevratniški. Ideologija Zahoda! Tudi naši avtorji: Kozak, Božič, Smole, Rožanc, celo Cankar s Pohujšanjem …« »Rušenje oltarjev socializma. Smrt heroizma in kolhozniškega kolektivizma. Nihilizem, konec »junaka-množice«, prihaja junak-posameznik. Ideologije so breme. Svet se odpira, duhovne meje širijo. Astronavti na Luni. Pariz: študentska gibanja 1968-71- 78 … Kaj ste doživeli?«

Petan:« Svinčeni časi! Šef partije Franc Popit ukine Oder 75. Jaz kot režiser sem »izvisel«, ostal brez službe. Politika poseže na oder. Velike zakulisne spletke, poseg Borisa Kraigherja … Polde Bibič je vse lepo opisal v knjigi IZGON. Kulturniški kolhoz, samoupravljanje, kot si ga je zamislil Edvard Kardelj, v gledališču ni mogoč. Vendar sem vztrajal v svojem poklicu …

Mladinsko predstavo Obtoženi volk so dolga leta igrali na odrih po vsej Franciji. Založba v Parizu mi je natisnila še moja druga dela, ker je bil Obtoženi volk tako uspešen, odlično so ga sprejeli tudi otroci v Sloveniji, prav tako v mojih radijskih igrah.

RADIO, ODISEJADA V VLOGI GENERALNEGA DIREKTORJA TELEVIZIJE

»Napisali ste več kot sedemdeset radijskih iger. Med njimi se najduhovitejše tiste za otroke. Vaše pravljice za otroke, igrice, humoreske, natisnjene v čitankah, vzgojiteljice in učiteljice rade pripovedujejo po vrtcih in šolah.

Manj sreče ste imeli, ko so vas izvolili za generalnega direktorja TV Slovenije in so vam »posredovalni aparatčiki« skrajšali štiriletni mandat na dvoinpolletnega. Po dveh letih in pol so vas preprosto upokojili. Koliko zajcev tiči v tem zakulisnem grmu?«

Petan:»Oblast in TVdržci so se posluževali mahinacij in različnih ukan, da bi me spravili na cesto. Zapisal sem: ´Po šestih mesecih mojega direktorovanja me je Svet RTV-ja odstavil, seveda z večinsko podporo liberalnih demokratov in zaveznikov strank kontunuitete, ki naj bi bili vsi člani civilne družbe. Najbrž so v tem kratkem času spoznali, da mislim s svojo glavo in da delujem tako kot mislim, da je prav, in da ne bodo mogli z menoj manipulirati. Pritožil sem se na Ustavno sodišče. Po šestih mesecih me je najvišja slovenska pravna ustanova s sodbo, ki je postala učna snov na pravni fakulteti, vrnila na mesto, s katerega sem bil očitno neustrezno odstranjen …´ Lotili so se me s časnikom Republika. Na prvi strani Republike je bila natisnjena z debelimi črkami in v okviru napoved članka z naslovom JE UPOKOJENEC PETAN LAHKO DIREKTOR RTVS? …

Zmotili so se za eno leto, čas do upokojitve. Razplet sem opisal v knjigi ČEZ ROB SVETA (Založba Karantanija, 2007, strani 147-180).«

MEDNARODNA USPEŠNICA: TITO, VESELI DIKTATOR

Petanov satirični posmeh je našel grešnika vseh poti in stranpoti Novega človeka do leta 1980, glavno tarčo, Tita: »V Mariboru je v Založbi Obzorja leta 1994 izšla vaša knjiga o Titu ‘Veseli diktator’. Oprli ste se na različne vire, med njimi na Vladimira Dedijera, resnega zgodovinarja, pisca Titove biografije (Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, 1981) ter na delo Ljubezni Josipa Broza, Filipa Radulovića (slov. prevod 1990). Ali je ta knjiga alegoričen prenos avtorjevega procesa pred vojaškim sodiščem, neke vrste maščevanje večno obtoženega volka, (ki se ne brani ovac). Satira, v duhu vladavine Ideologije napisana izmišljija, igra dialogov, trdnih dejstev, preobratov, aforizmov, posmeha. Želi spodnesti karizmo in mit, simbol sporov avtorja z oblastmi, razkrinkati erotično moralo (17 Titovih ljubezni)? Na koncu (Posteljni duet) slavno pevko Tinko Kanc Joseph povleče v banalnost, ki jo dopolni z erotično aluzijo na Anastazijo, edino preživelo princeso po ruski oktobrski revoluciji, boljševiškem pokolu celotne carjeve družine. Petanov življenjski bestseller, preveden v mnoge jezike, je v bistvu posmehljiva lepljenka, tendenciozen paradoks o zadnjih urah Josepha Azra v uniformi častnika zloglasne ruske NKVD,

Trinajst poglavij, Titova erotika, epilog z naslovi odrskih prizorov: PRED SODIŠČEM NEZMOTLJIVE PARTIJE, Walzerkönig von Maribor, Slovo in Happy End. In še zadnje besede onemoglega boga Partije: moj Bog in Amen. Srž je?«

Petan: »Knjigo o Titu sem izdal najprej - prevedeno v nemščino - pri založbi Styria. Nato so je natisnili v 30.000 izvodih v Bukarešti v romunščini … Romunski založnik mi je sporočil, da je bil med prvimi naročniki generalštab romunske armade. (Spomin na vladavino diktatorja po imenu Nicolae Ceausescu, roj.1918, usmrčenega z ženo Eleno, po vstaji množic in vojske 1989., ki je bil kot generalni sekretar KP in predsednik romunske vlade,Titov prijatelj.«

Mit bulvarskih uspešnic. Množice hijen rade hlastajo po odpisani karizmi pokojnih levov in jo celo odstrelijo! Ko obležijo na odru zgodovine, se jih upajo pocukati za rep. »Ko sva se srečala - Titov življenjepisec Vladimir Dedijer in jaz, ki sem zbiral dokumentarno gradivo o veselem diktatorju Titu (umrlem v UKC Ljubljani1980.), mi je Dedijer na izvod biografije o Titu napisal posvetilo: »Šugavi se magarci nanjuše i preko sedam brda.« Petanu V. Dedijer 26.7. 1987.

»Kaj sporočate prijhajajočim generacijam?«

Petan: »Dokopljimo se do RESNICE o našem času, naši dobi, naših zmotah. Priznajmo krivice in tudi zločine. Priznajmo NERESNICO, LAŽ od včeraj. Človek mora znova osvojiti temeljne vrednote, ki so se sesule. Zemlja je polna lažnih, zastrupljevalnih snovi, tudi naš kmet grdo ravna z zemljo, saj ji hoče čim hitreje čim več iztrgati in zaslužiti. Vodjem moramo verjeti! Največja moč Boga – Kristusa je bila v tem, da so mu verjeli. On je delal tisto, kar je govoril. Danes smo v krizi, glavni politik pa se kar naprej smeji tistim, ki krizo trpijo. Moja je literatura je (bila?) živ oder, soočanje z dobo, liki in mojim časom.«

Za zaključek živ aforizem iz zbirke PREPOVEDANE PAROLE (1966): Naši noji ne skrivajo glav v pesek, marveč v letna poročila o uspehih.

GIGANTSKA USTVARJALNA BILANCA ŽARKA PETANA:

123 režij, 77 knjig v slovenščini, 16 zbirk aforizmov, 21 prevedenih v nemščino(roza, aforizmi), 162 vseh knjig v različnih jezikih, 80 radijskih iger za mladino in odrasle. Vseh nagrad: 56, največ tujih, za humor in satiro.

Žlahtna slovenska, literarna: Nagrada Prešernovega sklada, 1966.

Najvišja avstrijska nagrada: Östrreichische Ehrrenkreutz für Wissenschaft und Kunst I. Klase, Wien, am 26. Märtz 1999. Prejel jo je iz rok predsednika avstrijske republike.

Najvišja slovenska, državniška: Zlati red za zasluge, 2004 - za življenjski opus. Žarko Petan, gledališki režiser, satirik, dramatik in pripovednik, časnikar, svobodni umetnik.

Dvakrat je prejel Glazerjevo nagrado, 21. marca leta 2007 za življenjsko delo na področju kulture.

Fotografije: Ivan Cimerman

V naslanjaču berem knjigo Jamesa Joycea Umetnikov mladostni portret.
Na glas preberem zadnje vrstice iz knjige, se globoko oddahnem in knjigo odložim, ali pa mi pade iz rok.

Deset let ga je pisal!?
In zdaj sem ga prebral še jaz. Joycea. Končno. Muka.
Od začetka avgusta sem ga mrcvaril na nočni omarici.
Najmanj stokrat mi je knjiga padla z rok, ker sem zaspal.
Umetnikov mladostni portret.
Že dolgo sem ga imel na piki, čeprav se mi upirajo velika klasična dela, ki jih človek, pisatelj, bojda MORA prebrati.

Ampak, sem si rekel, ne bo me več nihče.
Bom prebral Joycea.
A je res pisal tako dobro, ali so ga kritiki postavili tja, kjer je.
In sem ga bral.
Bral. Bral.
List za listom.
Z muko.
Dokler nisem prišel do tiste pridige.
Ha!
Fantazija!
Neskončnost peklenskih muk!
Vau. To pa je!
Muka je izginila.

In potem naprej. Brez goljufanja in preskakovanja listov.
Bumf. Spet je padla dol.
Okej, jutri gremo dalje.
In sem počasi, res skrajno počasi, kot da bi jo črkoval, prilezel do konca. In zdaj?

Ja nič!
Zdaj sem bolj pozoren.
Zdaj takoj zapišem svoje občutke.
Prebrem knjigo, si ustvarim mnenje in zapišem.
Da ne pozabim!
Prej, preden preberem spremno besedo!

(Vzamem beležko, nalivnik in pišem:
»Avgust 2008, James Joyce, Umetnikov mladostni portret (individualna svoboda: opis pekla!!!)
Svoboda je vedno individualna.«

Mislim. Kakšno flancanje! To je vse, kar sem zapisal?
In danes je 10 oktober.
Dva meseca za ušivih 240 strani. Res da drobnega tiska, pa vseeno.
In vse, kar sem znal ob tako pomembnem romanu napisati je sintagma »individualna svoboda«.

---

Vzamem knjigo in nadaljujem z branjem spremne besede. Tam, kjer je opisan postanek Joycea v Ljubljani.
Dobro James se je drugo jutro res odpeljal naprej, v Trst, a pri nas je vseeno tako, da če hočeš preživeti kot umetnik, ali se vsaj delati, da živiš od umetnosti, moraš ostati v Ljubljani.

In to je to.

Jaz namreč sem umetnik in sem se tega natančno zavedel nekega zimskega večera v prvi polovici osemdesetih let, ko nas je literarno gibanje pri ZKOS povabilo na literarni večer v okroglo dvorano Cankarjevega doma v Ljubljano. Tam so bili vsi mladi upi: Lainšček , Vincetič, Dolenc, Frančič, Vidmarjeva in Svetinova, Jenstrle, Blatnik, Žabot, Bedrač, jaz, he, he,...
Malo sem bil sramežljiv, večer se je načrtovano zavlekel pozno v noč in jaz sem nameraval prespati v Ljubljani in zjutraj z avtobusom lepo domov, v Šoštanj.
Posteljo sem imel rezervirano v gostilni Mrak.
Takrat je Ivan še živel in najbrž je Dragica Breskvar mislila, da se bom na kakšnem hodniku, ko si bom šel umivati zobe, srečal z velikim piscem dram. Pa se nisem, je naneslo drugače. Sem šel že tisti večer domov.
Nisem taval po Ljubljani, kot James Joyce.
Ali pa bi moral v Trst. Kot on?

Ma ne ... moral bi ostati v Ljubljani.
Pri Mraku.
Dragica je vse lepo uredila, a jaz sem šel raje domov.
S taksijem.
Čeprav sem bil brez cvenka, kot Joyce.
Še slabše. Joyce je imel s sabo mlado ženo.
Moja je spala doma. V Šoštanju.
Sem jo moral zbuditi.
Da mi je dala pet jurjev, kolikor mi je zmanjkalo za taksi.

In kaj če ne bi šel domov?
In bi kar ostal v centru slovenske kulture.
V Ljubljani.
Za večno.
Pri Mraku?
Pri Mraku bi pisal drame!
Bil bi kot Ivan Mrak in pri Mraku pisal drame.
Pisal, pisal, pisal.
Skrip, skrip, skrip,
s penkalom, jasno, saj takrat še ni bilo
računalnikov.

Pisal bi kritične drame o napakah političnega sistema,
čeprav je bil socialnem pa komunizem, pa teror, pa sranje v Češki, vdor Rusov v Prago, študentski nemiri, hipiji, gospodarska reforma Rankoviča, velenjske knape so odpuščali, da so šli s trebuhom za kruhom v Koper, a to je druga zgodba.
Al pa tud ne. Če bi ostal v Ljubljani, se je ziher ne bi spomnil. Te druge zgodbe. Tako pa je ostala v spominu. Predvsem knapi.
Torej: sem moral takrat nazaj v Šoštanj. Ne v Trst!
Domov, med knape. Za šest let v jamo.
Tristo metrov pod zemljo!
Zato sem moral iz Ljubljane.
Da sem ostal umetnik.
Joyce je tudi vedel, da mora naprej.
Jaz pa nazaj!
Zato, da sem lahko napisal to eno, pomembno knjigo!
Pomembno za slovensko literarno zgodovino seveda, čeprav tega stroka še ni ugotovila ... Nihče ne ve.

Jaz vem.
In naslednja, bo še boljša. Roman. O dveh bratih.
Samo da sem se zaradi tega, še nenapisanega romana zafrknil, ker sem prebiral Joycea. Moral bi še enkrat prebrati Sliko Doriana Graya.
To je to!

Vzamem Sliko Dorina Graya in preberem dva prva stavka.
Potem se zleknem po stolu, roki mi omahneta, knjiga pade na tla.

Zaspim.

DVORIŠTE

1

Šetajući ovom tugom
od jednog do drugog kraja
raspravljajući sa filozofima

pjesnicima grešnicima anđelima
što su tu zakopali odgovor
koji sve pretvara u strah

saznajem da ovo veče nije moj izbor
pa ne mogu da snosim odogovornost
za njegovu veliku tugu

to moje prostrano dvorište
korovom obraslo
iz kojeg je riječ jedini izlaz

2

Dvije kamene stative i luk koji ih spaja
svjedoče da su to ta vrata
davno zazidana vremenom

koje se niz njih dugo uporno sliva
ostavljajući crne tragove sunčevih slapova
do kojih smo dopuzali

vi preko ovih riječi
ja preko davnog
večernjeg dvorišta

na koje sam osuđen
samo
doživotno

3

Klešem pjesmu u kamenu
ne bih li mu uklesao
tu misao

urezujem svoje vrijeme
a možda se obrušavam
i otvaram provalije

dok niz hridi
tutnje
riječi

4

I šta ja značim
ovom kamenu
što me podnosi

možda isto što i on meni
možda sam mu
uspomena

TEUTINO BLAGO

Ribari su svunoć mrežama izvlačili iz mora
potonuli mjesec
vjerujući da izvlače Teutino skriveno blago

koje je rasuto obalom
zora obasjala
pred njihovim zgaslim pogledima

NAZONOV SLUČAJ

Ovidije se još nije vratio
kažu
na obale Tibra
u zoru vječnog grada

zastao na putu spasa
u gradu Konstanca
pjeva u noćnom baru
o nekom mjestu Tomi

pjeva u pastirskom duru
i crnomorskom molu
uz harfu-vjetar
i električnu gitaru

Pjesnik Publije Ovidije Nazon u vrijeme cara Avgusta bio je protjeran iz Rima na obale Crnog mora u mjesto Tomi, danas Konstanca

NAŠ SLUČAJ

Otkriveni su zakoni
po kojima sve što uzleti mora da se vrati
otkriven je užas cijepanja atoma
pronađeni su mikrobi
mora i oblaci – kontinenti
otkrivene su opake zaraze
koje se prenose mislima
i talasanjima drugih energija

Mi još nismo pronađeni

ŽENSKI AKT NA ŠANKU

O kelnerice, moja kelnerice
Znaš li da je kafič naše svetište,
kazalište, čistilište, zadnje utočište
Piti daj, kelnerice

Neki se neznanac u kafiču
zanimao o njemu iz kurtoazije
Što je i čime se bavi
»Voajer je, fetišist, imitator, sanjar, opsjenar, pijanica!
Po nagnuču i broju ispijenih čaša vina.«
- umjesto njega odgovorila je kelnerica
Daj još rundu u to ime

Kafič se ispraznio poslije ponoči
Na šanku leži gola kelnerica
Ispružila se koliko je duga i široka
a koža njenog tijela
onako izbliza osvijetljena
u okolnom mraku noči i crnih ogledala kafiča
kao papir je tanka i bijela
Spiritistička seansa tek što nije otpočela

TVRTKO-MATIJA ŠERCAR, scenarist in igralec

SPIRITISTIČNA SEANSA

Čarovna moč pesništva

Zasedba po vrstnem redu pojavljanja

Gola kelnerica, ležeča statistkinja, nema vloga

Sokrat, Platonov učitelj in govornik v Platonovem imenu, hlinjeni nevednež in babica pri rojstvu novih spoznanj; biseksualec, saj je poleg svoje ljube Ksantipe imel rad tudi mladeniče

Šercar, idealni učenec, ki ve, da ne ve nič; predvsem se obrača slabšemu delu Platonove nesmrtne duše; po Platonu naj bi bila duša sestavljena iz slabega in razumskega dela; pesništvo pa je naravnano na slabši del duše

Slabši del Platonove nesmrtne duše, nema vloga

Glavkon, Platonov brat, homoerotik

Šercar:

Začetni stih pesmi O kelnerice, moja kelnerice je variacija naslova sila znane pesmi Walta Whitmana O Captain! My Captain! o Lincolnovi smrti po atentatu (Abraham Lincoln (1809-1865), predsednik ZDA od l. 1860 do 1865). Ameriški pesnik Walt Whitman (1819-1892) je znan predvsem po imenitni zbirki Travne bilke (Leaves of Grass). Pravijo, da je prodal hišo, da plača objavo zbirke. V moderno pesništvo je uvedel pesmi v prozi in bil prepričan v preroško poslanstvo poezije. Ha-ha! Vendar, kot bomo izvedeli med pesništvom in filozofijo obstaja že star spor. Že Evbul (4 st. pr. n. št., grški komediograf) je rekel, da hec mora bit.

Špricerje znam štet
le do pet
Ženske imajo raje avte
kakor moške
Popizdil bom od samote
Mobilec v eni in volan v drugi roki
enako orgazem
Nič ni novega pod soncem

Pesem Ženski akt na šanku posvečam lepi lastnici nekega mariborskega kultnega kafiča, kjer sem bil reden gost dobrih pet let. Lepa šefica je včasih tudi stregla. Pesem naj bi bila za mojo novo zbirko Mariborski kanconier, Znak in zrak.

(Sledijo oglasi!)

Vrnimo se vendarle k izvoru, kjer so stvari bile še kristalno jasne.

Kelnerica ga opisuje kot posnemalca (imitator) in sleparja (opsjenar), kot da bi se sklicevala na vas, ljubi Platon. V obdobju 427-347 pr. n. št. ste se izkazali kot največji filozof vseh časov. V svoji knjigi Država v obliki dialoga (nota bene, kot da bi šlo za tragično poezijo, katero ste sicer izgnali iz svoje utopične idealne mestne države), ki predstavlja vrh vašega ustvarjanja, se Sokrat, če se spomnite pogovarja z Glavkonom, vašim bratom, med drugim tudi o pesništvu.

Državo ste, če vas spomin ne vara, dokončali okrog leta 374 pr. n. št., torej pred slabimi dvatisoč štiristotimi leti!

V Državi govorite predvsem o pravičnosti. Pravično je vsakomur vračati to, kar mu dolgujemo. Pravičnost je govoriti resnico ter vračati to, kar smo prejeli. Pravičnost je tudi v tem, da vsakdo opravlja svojo nalogo v državi. Lepo zamišljeno, ni kaj.

V Državi ste pretehtali vse živo. Tako je enakost spolov, žensk in moških glede vzgoje in enako pravico do obnašanja oblasti eden izmed treh velikih pogojev za vzpostavitev idealne države.

Najdemo tudi vašo misel, da pravica ni nič drugega kakor korist obstoječe vladavine, da je za politike krivičnost boljša kakor pravičnost itd., kar je danes kot definicija pravičnosti še najbolj aktualna!

Visoki oblastniki v vaši državi nimajo nobene lastnine, saj bi bila imovina ali posest lahko le vzrok prepirov, sporov in pravdanja. Privatna lastnina povzroča lakomnost, ki je lahko tudi vzrok propada države.

Tretji kmečko-trgovski stan pa lahko ima zasebno premoženje.

Blaginja države ima prednost pred blaginjo posameznika. Država ne sme biti ne bogata ne revna in ne prevelika ne premajhna. Na ta vaša premišljanja se je navezal Aristotel, starogrški filozof, najvplivnejši filozof vseh časov, po katerem so revščina in lakota povzročiteljici socialnih revolucij.

A propos Aristotela. Ne vem če veste, ljubi Platon, ko bi srednjeveški sholastiki rekli »professor dixit«, je bil mišljen vaš učenec Aristotel kot najvišja intelektualna avtoriteta Starega sveta, in je to bil tudi najmočnejši argument ad hominem. Ironično je – ne vem, če veste, da je Aristotel kot največji staroveški empirist vplival predvsem na razvoj sholastike in doktrino krščanske cerkve. Vi ste pa – ne vem, če veste, kot oče idealizma vplivali na razvoj naravoslovnih in medicinskih eksperimentalnih znanosti. Kakšna zmeda!

Pravite tudi, da je najhujše suženjstvo suženjstvo pod sužnji – vladavina sužnjev (beri: neizobraženega delavskega razreda oz. sodobnih populistov). Sužnjev drugače ne marate.

Vendar je bolje biti živ suženj kot mrtev cesar. Ahil bi bil raje na zemlji dninar kakor v podzemlju kralj! Homer (8. st. pr. n. št.) pravi v Odiseji:

»Hotel bi biti za hlapca, za dnino garal bi pri živih,
možu brez svoje zemlje, ki samemu prede za hrano,
rajši ko vladal le-tu nad gomadjo obsen preminulih!«

V Državi navajate Homerja, ki ga razlagate s svojimi besedami petdesetkrat ali v povprečju enkrat na vsakih deset strani (50 : 500 = 1/10). Ksenofan (430? – 355? pr. n. št., starogrški zgodovinar in pisatelj knjig o Sokratu (Memorabilije in Apologija) ter o grški zgodovini (Helenika in Ustava Šparte), predpostavljam, da ste jih brali, je zapisal, da smo se vsi že od začetka učili »pri Homerju«. Kljub temu, da je oče starogrškega tragičnega pesništva, avtor epa Ilijada in Odiseja, pa ste ga vendarle z Heziodom (7 st. pr. n. št., starogrški epski pesnik, napisal pesnitvi Teogonija in Dela in dnevi) vred izgnali iz vaše idealne države.

Ne vem, če ste brali Horaca (65-8 pr. n. št.; največji pesnik starega Rima). Horac je v svojih Pismih o pesništvu zapisal »quandoque bonus dormitat Homerus« (Včasih tudi dobri Homer spi). S tem pa je hotel povedati, da se tudi tako velikemu mojstru, kot je Homer, kaj ponesreči in spodrsne pri pesničenju. Nihče ni popoln in vsi mi smo zmotljivi, z vami vred, ljubi Platon.

Svojo znamenito teorijo umetnosti oz. filozofsko utemeljitev obsodbe velikega dela pesništva ste podali, da vas spomnim – saj zdavnaj je to bilo - v Deseti knjigi Država – tega sicer neprekosljivega dela v filozofski literaturi do dandanes.

Če se spomnite, je vaša glavna ugotovitev, da so v idealni državi bolj potrebni svinjski pastirji kot pesniki!«.

(Sledijo oglasi!)

Med Šercarjevim tečnim nagovorom se Sokrat koketno pripravlja za nastop: popravlja si tuniko, obuva sandale, se kot opica gleda v ogledalo … in na ta način poskusi zabavati publiko, ki se itak dolgočasi!)

Sokrat:

»Potemtakem nima umetnik o predmetu, ki ga posnema, ne strokovnega znanja in ne pravilne predstave o njegovi ustreznosti ali neustreznosti?«

Glavkon:

»Mislim, da nima«

Sokrat:

»Kakšen imeniten posnemovalec stvari, ki jih prikazuje v svojih delih, mora biti šele pesniški posnemovalec!«

Glavkon:

»Vse prej kakor to!«

Sokrat:
»In kljub temu dalje posnema, ne da bi vedel, ali je kaka stvar dobra ali slaba. Vsekakor stvari prikazuje tako, da se zde nevedni množici lepe.«

Glavkon:

»Seveda.«

Sokrat:

»Slikar, mizar, bog – ti trije so tvorci treh vrst stolov.«

Šercar:

»Torej je bog ustvaril samo en resnično bivajoči stol – idejo stola – najvišjega ranga resničnosti.

Mizar je izdelovalec resničnega posameznega stola nižjega ranga resničnosti. Slikar je posnemovalec videza dela mizarja najnižjega ranga resničnosti. Umetniki so povečini posnemovalci videzov dela obrtnikov, ne pa resničnosti posameznih stvari.

Vendar dober pesnik mora poznati stvari, ki jih prikazuje, če jih hoče pravilno prikazati. Drugače pač ne more pesniti. Če hoče pesniti o ljubezni, se torej mora tudi spoznati na ljubezen! Je tako?«

Sokrat:

»Zedinimo se, da posnemovalec ne ve ničesar omembe vrednega o stvareh, ki jih posnema. Posnemanje je marveč samo igra brez sleherne resnosti. In vsi pesniki, ki se ukvarjajo s tragično poezijo bodisi v jambih ali heksametrih so vseskozi posnemalci.«

Glavkon:

»Da«

Šercar:

»Pod »pesniki«, ki se ukvarjajo s tragično poezijo in so vseskozi posnemalci, mislite predvsem na Homerja in Hezioda, čeprav ste, ljubi Platon, ves čas pod njunim vplivom in ju nepretrgoma citirate. Na drugem mestu pa vseeno govorite o čarovni moči pesništva.«

Sokrat:

»Pesniška vnanja podoba izžareva že po svoji naravi veliko čarovno moč. Če delom pesnikov odvzamemo njihovo umetniško lupino in podamo le njihovo golo vsebino, potem pač veš, kako je soditi o njih, saj si gotovo imel priložnost, da si te stvari videl.«

Glavkon:

»Da.«

Šercar:

»Po Sokratu, tj. po vas, ljubi Platon, pesniki živijo v sanjskem svetu, ki je predmet domnevanja, ne pa v resničnem svetu idej, ki je predmet spoznanja. Nekje sem zapisal, da je san namig smrti.«

(Šercar bolj odsotno bere Nedovršenu zabilješku o jednom snu v hrvaščini. Vse bi naj bilo tragikomično, noro, absurdno, tečno!)

Sokrat:

»Ali tisti, ki veruje v lepe stvari, v lepoto samo pa ne, in ki ne more slediti, če mu kdo skuša pokazati pot k njenemu spoznanju, živi v sanjskem ali resničnem svetu? Pri tem pomisli tole: sanje nam veljajo za stanje, v katerem nimamo – speči ali budni – podob stvari za podobe, temveč za stvari same, ali ne?«

Glavkon:

»Res je. Za takega človeka pravimo, da sanja.«

Sokrat:

»In narobe: ali je buden ali sanja tisti človek, ki veruje v lepoto samo po sebi in jo lahko kakor tudi stvari, ki so pri njej soudeležene, gleda, ne da bi imel stvari za lepoto ali lepoto izenačeval s stvarmi?«

Glavkon:

»Seveda je buden.«

Sokrat:

»Duhovno dejavnost tega moža imenujemo po pravici spoznanje, ker nekaj spoznava, duhovno dejavnost prvega pa domnevanje, ker samo nekaj domneva.«

Glavkon:

»Pravilno.«

Šercar:

»Pesniki ne služimo nujnim potrebam članov države. Država – kot rečeno – potrebuje svinjske pastirje.«

Sokrat:

»Sem sodijo tudi lovci in številni posnemajoči umetniki, taki, ki se ukvarjajo z oblikami in barvami in taki, ki se posvečajo muzičnim umetnostim, kakor so pesniki in njihovi pomočniki rapsodi in gledališki igralci, plesalci, vodje gledališč in izdelovalci umetno-obrtnih predmetov, zlasti ženskega spodnjega perila in nakita. Potrebna pa je še vrsta drugih delovnih moči, kakor so na primer: vzgojitelji, dojilje, strežnice, hišne, frizerji, dalje kuharji za mesne močnate jedi ter vinogradniki in kletarji za rujna vinca. Ali ne? Potrebni so tudi svinjski pastirji, kot pravi Šercar, ki jih v naši prvi praobliki države ni bilo; v tej idealni in varnejši državi pa potrebujemo svinje in vse druge domače živali, da si lahko vsakdo izbere meso po svoji volji. Je tako?«

Glavkon:

»Brez dvoma?«

(Šercar in neki igralec skupaj bereta pesem Kupil ji bom spodnje perilo. Bereta jo izmenično. Šercar bere pesem v hrvaščini, igralec pa v slovenščini.)

Sokrat:

»Pri takem načinu življenja ter žretju mesnih močnatih jedi in vinjenosti bomo tudi zdravnike mnogo pogosteje potrebovali kakor prej?«

Glavkon:

»Vsekakor.«

Šercar:

»Če sem vas, ljubi Platon, dobro razumel, za pesnike ni prostora v državi. Kar se tiče vsebine, za tiste pesnike, ki pišejo slabo o bogovih in jim zaradi tega ni mesta v vzgoji, saj kvarijo mladino s svojim slabim odnosom do bogov, in kar se tiče oblike, za tiste pesnike, ki pišejo posnemalno pesništvo. Pesništvo nastaja iz prirojenega gona po posnemanju in povečini ne ustvarja osebnega in s tem novega sveta, temveč je mimesis, tj. prikazovanje pravega in resničnega sveta v medlih posnetkih. Mimesis se torej nanaša na obliko pesnitve.

Sokrat:

»Vsaka pesem je sestavljena iz treh delov – iz besed, harmonije in ritma.«

Glavkon:

»Tako je.«

Šercar:

»Vendar je lirika neposnemovalna oblika pesništva, saj samo pripoveduje in ne podaja nobenih govorov za razliko od drame, ki predstavlja direktno podajanje govora, in je popolnoma posnemovalna oblika pesništva, kot je ta naš razgovor. Tretji postopek prikazovanja s formalnega vidika je preplet in menjava obojega.

Če pesnik posnema ljudi v vsakdanjem življenju pri njihovih vsakdanjih opravilih in gibanju, ne more izpovedati ničesar bistvenega. Če pa oblikuje bitja, ki gledajo na bistvo življenja, na ideje, ki iščejo pot, ki pelje iz vsakdanjega življenja v večno veljavni svet, je za vas, ljubi Platon, pravo pesništvo pod pogojem, da upošteva etična načela življenja, ki privzeto veljajo v vaši državi, in so zaradi tega v njej odvečni celo sodniki kot poklic!

Dva pogoja sta za pesništvo: metrika (kot oblika) in mit (kot vsebina). Grška beseda mythos je težko prevedljiva in jo ponavadi slovenimo s pravljico. Za vas Grke pomeni pravljične, mitične zgodbe o postanku, življenju in delovanju bogov, bogovi pa so stvarniki idej.

Pesništvo se obrača na slabši del duše in ga krepi, duši pa njen razumski del.

Pesniški posnetki so zelo oddaljeni od resnice in zato lahko škodi tudi najboljšim možem – z malo izjemami, kot ste vi, Platon!

V svojo idealno državo sprejemate menda samo himne za bogove in hvalnice plemenitim ljudem.«

Sokrat:

»Če z lirskimi in epskimi pesmimi dovoliš vstop v državo tudi zabavni muzi, potem nujno zavladata v njej veselje in žalost namesto zakona in razuma, ki vendar zmeraj in povsod veljata za najboljšega.«

Glavkon:

»Res je.«

Sokrat:

»To bodi torej povedano v opravičilo, da smo pesništvo, dokler je takšno, izgnali iz svoje države. To smo storili z vso pravico in po treznem preudarku. Da pa nas pesniki ne bi obtoževali, da smo brezsrčni in neizobraženi, jim hočemo še povedati, da med filozofijo in pesništvom obstaja že star spor. Potemtakem smo pripravljeni pesništvu dovoliti vrnitev iz pregnanstva takoj, ko najdemo za to opravičilo v kaki lirski ali pripovedni pesmi?«

Glavkon:

»Da.«

Sokrat:

»Tako bomo tudi mi svojo ljubezen do poezije, ki nam jo je v naših lepih državah vcepila vzgoja, potlačili, kakor s silo potlačimo željo, ki ni dobra. Paziti pa moramo, da ne zapademo v otroško ljubezen, ki jo mnogi gojijo do nje. Čutimo, da te poezije ne smemo jemati resno, čeprav se izdaja za pravo in resnično umetnost. Zato se mora vsak, ki jo posluša, varovati pred njo iz strahu za svoje duševno zdravje in se držati naših nazorov o njej.«

Glavkon:

»Strinjam se.«

KONEC

Vir:
Platon. Država. (Prevedel Jože Košar. Spremno besedo napisal Valentin Kalan). Ljubljana: Mihelač, 1995.

LJUBIMCA

Gledaš me, pa me ne vidiš,
božam ti dlan, pa me ne čutiš,
da te ljubim, nič ne slutiš.

Rečeš, naj grem,
pozna ura nima mej,
vračaš se nazaj k njej.

Nerada se oblečem,
voščim ti lahko noč,
moj poljub je šel mimo tvojih ustnic proč.

TUKAJ IN SEDAJ

Sem tukaj, sedaj,
gledam te in te vidim,
si z mano, tukaj, sedaj,
trudim, za ta trenutek se trudim.

Ko bi vedel, kako se trudim,
bi poljub mi pripel,
ves vesel bi me objel,
ker ob tebi zjutraj se zbudim.

Tukaj sem obtičala,
s tabo in sedaj,
v tem trenutku že vrsto let živiva,
to je zdaj najin mali raj.

In v raju so tudi drugi z nama,
tako, kot mora biti,
v tem malem raju nisva nikoli sama,
podrti so vsi upi, legende, miti.

Svobode ne boste našli v kinu svoboda. Lahko pa si jo boste svobodno ogledali na filmskem platnu.

Svoboda po meri človeka - namesto svobode po meri politikov.

Svobode se ne da pojesti, lahko pa se jo svobodno uživa.

Če ne veste , kaj bi z svobodo , jo lahko podarite.

Užitki svobode se začnejo in končajo pri: denarju!

Svobodno zapeljevanje magičnih mladostnih deklic privede do svobodne poroke.

O svobodi boste veliko slišali med poročili. O tem - kako se jo krši.

Svobodna pravila so v konfliktu z zakoni in zakonodajo.

Svobodni smo! V Evropo pa še vedno vstopamo čez mejo.

Najbolj svobodni so naši zamejski mejaši. Mi smo še vedno za mejo.

Države postavljajo mejne kamne, da se bi jih lahko svobodno prestopalo.

Smo končno svobodni. Uresničile so se nam ameriške sanje. Coca colo in Ameriške komedije vsakemu svobodnemu državljanu in državljanki.

Politiki so svobodni, dokler se jim ne izreka interpelacija. Po interpelaciji uživajo svobodo izven parlamenta.

O svobodni ljubezni smo mnogo slišali. Ali se jo bomo tudi svobodno naučili?

O svobodi največ govore tisti,ki jo kršijo. Da bi se počutili bolj svobodne.

Svobodo Slobodanu! Svobodno v Haag ! Da mu svoboda sodi!

Svobodni komunisti so izrekali sodbe v imenu ljudstva - toda ljudstvo so bili vendar oni - nad ljudstvo!

Če radi vandrate svobodno ,ne pozabite denarnice z svobodnimi konvertibilnimi valutami. Tako boste na vandranju užili mnogo več svobode.

O svobodi govore deklaracije o človečanskih pravicah. A nje vsebino poznajo v glavnem le tisti, ki jih pišejo.

Ferdo piš! Nov piš v veter svobode!

Če mladenke svobodno razširjajo noge, moški to svobodneje izkoristijo.

Pri svobodi ni greha. Ne spovedi. Je le svoboda!

Nekatere ženske se počutijo svobodnejše zgoraj. Kaj pa moški?

V kinu svoboda se je svobodno usedel zraven svobodne mladenke – v pričakovanju svobodnih rezultatov.

Verjeti v preveliko svobodo je premalo poznati premalo dolžnosti.

Če se boste učili, boste lahko koristili domovini, je dejal j. b. t. Jebeš borzo težavno pravijo brezposelni izobraženci.

J. b. t. je bil legenda. Le ljudstvo ni razumelo, zakaj je imel razumevanje le za rdečo stranko.

Če so v svobodni državi oblaki rdeči, to ni dobro! Morajo biti tutti–colori!

V politiki ne iščete svobode. Njen cilj je ne glede na besede: OBLAST!

»Pripovedovati moraš polagoma,« mi je rekla učiteljica.

S prstom je bobnala po mizi in zdelo se mi je, da se bo v lesu zdaj zdaj naredila luknja.

»Mogoče se ji bo prst zataknil v njej,« sem pomislila in se nehote nasmehnila.

Učiteljica je nehala bobnati.

»Sedaj boš še nesramna!« je skoraj zakričala in se na pol dvignila s stola.

Globoko sem zardela. Pojma nisem imela, zakaj kriči name.

»Verjetno me ne mara. Tudi Mirjam me ne mara. Včeraj mi je rekla, da ne bo več sedela pri meni,« me je spreletelo in žalost se je s svojimi nežnimi perutmi dotaknila čela ter potem poniknila nekam v notranjost, da je nisem mogla ne ujeti, ne odpoditi.

»Tak pojdi že nazaj v klop. Za tole mečkanje pred tablo ne zaslužiš več kot trojko,« je odločno pribila učiteljica in potem se ni več zmenila zame. Poklapano sem podrsavala s copati po parketu in če ne bi dobro pazila, bi se spotaknila ob Nacetovo nogo, ki mi jo je nastavil zadnji hip, preden sem se usedla na stol.

Previdno sem odprla mapo, v katero sem shranila napisano zgodbo. S prstom sem počasi drsela od besede do besede in si poskušala priklicati v spomin vsak stavek, ki sem ga, nekaj minut nazaj, povedala pred tablo. Zdelo se mi je, da nisem ničesar pozabila.

»Prav ti je, kaj se pa važiš, važička,« je za hrbtom siknila Špela in me sunila v zadnjo plat, da sem od nenadne bolečine tiho zastokala.

Z obema rokama sem se oprijela mize, še zmeraj sem bila mičkeno zmedena, preplašena in moje misli so tavale po razredu, iz kota v kot, od omare do omare, nikjer se niso ustavile, kajti zdelo se mi je, da ni bilo prav, kar se je zgodilo, a čutila sem, da ni bilo nikogar, ki bi se postavil na mojo stran in mi poslal ohrabrujoč pogled, s katerim bi mi pobožal dušo.

»Nataša, kaj si si zapomnila o Grivarjevih otrocih?« se je učiteljica vstopila predme in me srepo pogledala. Ali pa se je vsaj meni zdelo tako.

Bila je velika in njeni lasje so segali vse do ramen, bili so gosti, taki kot moji ne bodo nikoli, me je prešinilo.

Ko je dvignila roko, me je zaobjel njen vonj, bil je drugačen, nenavaden, zdelo se mi je, da diši podobno kot babica, ki se ni marala umivati, a jo je mama vsako soboto s silo nagnala v kopalnico, kjer sta se zaklenili in potem je babica klicala na pomoč, ker jo je mama drgnila in milila toliko časa, dokler babica ni utihnila in se je molče vdala v usodo.

Za trenutek mi je postalo slabo, ljubi angel moj, lepo te prosim, varuj me, ne dovoli, da omedlim, sem moledovala, toda ko sem dvignila pogled, je bila učiteljica še zmeraj tam, srepo je strmela vame in me motrila kot bi me še nikoli ne videla.

»Bo kaj ali nič?« je ponovila, toda zmajala sem z glavo, šlo mi je na bruhanje, niti besedice nisem mogla spraviti iz sebe, krčevito sem lomila prste, tiščalo me je tudi lulat, vsi so napeto strmeli vame, nekateri so se hahljali, drugi so mi šlikali, le učiteljica ni rekla nič, zmajala je z glavo, potem pa ji je roka le omahnila nazaj k telesu.

»Če bo šlo tako naprej, boš imela negativno pri slovenščini,« je bila neizprosna.

Oči so se mi na široko razprle, pa ja ne, je vreščalo v duši, saj vse znam, še včeraj sem zrecitirala Krst pri Savici na pamet, in vedela sem vse podrobnosti o Tonetu Seliškarju, bila pa sem edina v razredu, ki je prebrala Bobre in Lepega janičarja.

»Naj pride jutri mama v šolo,« je rekla učiteljica.

Ne spominjam se več, zakaj je spet dvignila roko, da se je ob tistih vonjavah moj želodec zganil, najprej otrpnil, potem pa se je pričel skokovito premikati, tuliti in noreti po trebuhu, oči so se mi razprle v silni grozi, a prej, preden sem lahko karkoli zinila, sem pričela bruhati. Po mizi, po tleh, šolski torbi, po zvezku in po knjigi.

Potem se ničesar več ne spominjam. Kar zmanjkalo me je, z obrazom sem treščila v tisto svinjarijo, ki je ob straneh počasi curljala na tla, razred je vreščal in učiteljica je stekla v zbornico, od koder se je že čez nekaj trenutkov prikazala z ravnateljem, bil je hud mož, še danes se spomnim, kako smo se ga bali in mu šli s poti, ko se je s kolesom pripeljal izza ovinka.

Tokrat pa je stopil do mene, me prijel za lase, bila sem bleda kot zid, to so mi povedali kasneje, očitajoče se je obrnil k učiteljici in ji dejal:«Ja, Katarina, kaj pa ste spet zakuhali?«

»Pomagajte otroku, da se bo očedil, potem pa jo napotite domov.«

In že ga ni bilo več.

Pome je prišla Ivanka, zdi se mi, da se je pisala Mojškrič, na videz sem jo poznala, saj sem pri njej včasih rabutala grozdje.

Peljala me je v klet, kjer sem se umila, nato me je obrisala z raztrgano brisačo in mi dovolila,da sem za nekaj časa legla na blazino.

»Kar zaspi, otrok, saj si taka kot bi videla prikazen,« je dejala nežno in me pogladila po laseh.

Mogoče se ji je zdelo, da sem ravnodušna, da mi je vseeno, a ni bilo tako. Če bi imela malo več korajže, bi jo milo prosila, naj ne umakne roke, da mi je všeč, če me boža, saj pri nas doma tega itak nihče ne počne, a si nisem upala. Kdo ve, mogoče se z mamo poznata, pa bi ji potem vse izčvekala in mama bi bila užaljena in prizadeta, za kazen bi me nagnala klečat na poleno tako kot vsakič, ko ji ni bilo kaj prav.

»A te peljem na kolesu?«mi je dejala, ko sem se končno prikazala na pragu. Zmajala je z glavo, ko je opazila, da sem si čevlje obula narobe.

»Usedi se na stopnico, da ti pomagam,« je rekla glasneje kot po navadi. Potem mi je naravnala še nogavici, ki sta bili zgrbančeni in obviti okoli pete.

»Jejej, kakšni so danes ti otroci«, je mrmrala v brado, misleč, da je ne slišim, pa sem jo, le mar mi je bilo za to, kar je govorila, kajti v ustih se mi je še zmeraj valjal ogaben okus po kislem, ki ga nisem mogla sprati niti z vodo, v katero sem vrgla košček mila, ki sem ga našla zraven umivalnika.

»Kaj si pa ušpičila?« jo je nazadnje premagala radovednost.

Začudeno sem jo pogledala in zmajala z glavo.

»Ne vem,« sem tiho zamrmrala.

»Ja, saj, taki ste otroci. Nikoli nič ne veste. Tudi takrat ne, ko razbijete kakšno šipo ali polomite veje v parku pred šolo.«

Medtem ko si je natikala rokavice, se je še naprej kregala, verjetno že iz navade, saj ni bila slaba ženska, še zdaleč ne. To smo vedeli vsi, ne samo jaz.

»A boš že zlezla na prtljažnik ali ne? Nimam časa, da bi te čakala do sodnega dne,« je zarobantila, ker sem še zmeraj mencala pred njo, ne vedoč kaj bi.

Preko obraza mi je hušknil smehljal, kajti strašno rada sem se vozila na kolesu. Stric Marko me je velikokrat peljal s svojo vespo, da mi je zavidala cela vas. Še celo Nace, ki je imel zmeraj vsega dovolj, česar si je poželel, je nevoščljivo vihal nos, ko me je videl.

Zakaj si pa bruhala?« me spet vpraša Ivanka.

Drzno je vozila po makedamski poti, ki se je vila od mostu proti naselju, kjer sem stanovala.

Sem in tja je naju zaneslo, a je mimogrede spretno ujela ravnotežje, da se nisva prevrnili.

»Učiteljica za slovenščino grozno smrdi,« sem zakričala, ker sem se bala, da me ne bo slišala.

»Hehehe, pa res, to vemo vsi,« se je namuznila.

»Pa si ji to povedala?«

»Ne, nisem. Saj se ne upam…«

Za prvimi drevesi se je že videla naša hiša. Na oknu je bilo polno bršlink in tudi vrtnice, ki so cvetele zraven skalnjaka, so bile najlepše daleč naokoli. Moja mama je znala z rožami in na to je bila zelo ponosna.

»Teta Ivanka, a boš povedala mami, kaj se je zgodilo?« sem spet zakričala, tokrat bolj moledujoče kot poprej.

Kolo se je sunkovito ustavilo.

»Zakaj pa ji ne bi povedala, križana gora?!«je presenečeno vzkliknila Ivanka in si popravila ruto, ki ji je zdrsnila za vrat.

V očeh so se mi pričele solze. Nervozno sem mečkala rokav jope med prsti in glasno vlekla smrkelj.

»Mama bo spet strašno jezna,« sem nemočno zajecljala.

Ivanka me je trdno prijela za roko in me vlekla za seboj še tistih nekaj korakov, ki so naju ločili od vhodnih vrat.

»Poldka, si doma?« je zaklicala, ko je stopila v vežo, ki je bila temačna in tiha. Po stopnicah so bili v vrsto zloženi čevlji in na omari je stala vaza z narezanim cvetjem z vrta.

Nihče ni se ni oglasil. Ivanka je še nekaj trenutkov počakala, potem pa je le stopila vse do vrat, ki so vodile v kuhinjo.

»Oh, kako sem se vaju prestrašila!« je vzkliknila mama, ki je sedela za mizo in luščila fižol.

Najprej me sploh ni opazila, kajti uspešno sem se skrivala za Ivankinim hrbtom.

Šele potem, ko je vstala, da bi obiskovalki skuhala kavo, me je zagledala.

»Ti, nemarnica, kaj si pa spet ušpičila? Mar ne vidiš, koliko je že ura, ti se pa potepaš?!«

V navalu nenadne jeze je že dvignila roko, da bi mi eno primazala okoli ušes, a jo je Ivankin mirni glas ustavil sredi kretnje.

»Daj mir, Polda, saj ne veš, kaj se je zgodilo...«

»Nič je ne zagovarjaj. Seveda vem. Potepala se je, kaj pa drugega. Počela je to, kar zna. O, ko bi ti vedela, koliko skrbi mi povzroča ta nehvaležni otrok,« je zatarnala mama in v oči so ji stopile solze.

»Pazi se, ko pride ata domov, ti bo že posvetil,« se je mama še enkrat obrnila k meni, preden je nalila kavo v skodelici.

»Lahko si hvaležna usodi, da imaš pridne otroke,« je še naprej razpredala mama med globokimi vzdihi.

»Ko bi bila naša Nataša vsaj za kakšno rabo, bi lahko šla v službo, tako pa…«

»Saj je še otrok, Polda. Niti deset let še nima…«

»Vseeno. Nenehno čepi med knjigami, nobenega dela se ne pritakne. Pa ko bi vsaj v šoli imela same petice. Še tega ne. Povem ti, takšnega nehvaležnega otroka si res nisem zaslužila…«

Ivanka je molče srebala kavo. Stala sem pri vratih in v želodcu mi je pošteno krulilo. Na pultu sem opazila vrečko s kruhom, toda nisem se upala stegniti roke in si odrezati kos.

»Ko bom velika, bom vsak dan kupila deset krofov, pa žemlje in preste ter vse pojedla,« sem na tihem kovala lepšo prihodnost.

Končno se je Ivanka dvignila izza mize. Prijazno se mi je nasmehnila, me pobožala po laseh in rekla: »Pa se še kdaj oglasi pri meni. Nekaj grozdja je še ostalo na brajdi.«

Globoko sem zardela. Vsa kri mi je planila v lica, a sem vseeno zbrala toliko moči, da sem prikimala.

»Videla me je, ko sem ga kradla, pa ni nikoli nič rekla…«

Bilo me je pošteno sram.

»Ti pa klečat,« je mama spet postala glasna.

Njene besede so se kot ostri noži zasajali v hrbet.

»Niisem bilaaa jjjjaz krivaaa,« sem zajecljala v še zadnjem poskusu, da bom prišla vsaj do krožnika mlečnega riža, ki se je kuhal na štedilniku.

»A sedaj boš pa še jezikala?!« se je razhudila in zamahnila.

Udarec me sploh ni zabolel, saj sem jih bila vajena.

Proseče sem dvignila pogled, želela sem ji reči, naj me posluša, da ji razložim, kako je bilo.

Toda mama je že sedela ob fižolu in hitela z delom. Zame se ni več zmenila.

»Toliko dela imam, pa se moram ukvarjati še s teboj, pa z Ivanko. Pa kavo sem ji morala skuhati. Meni se bo zmešalo od vsega hudega. In vse zaradi tega prekletega pamža, ki ne zna drugega kot da se potepa…«

»Nisem se potepala, v šoli sem bila…«

Zaprla sem oči in dovolila sanjam, da so se vtihotapile v moje misli. Predstavljala sem si, da sem dobra vila, ki je rešila Grivarjeve otroke, jih oblekla in dodobra nasitila, da so se potem veselo prekopicovali po bregovih. Jezila sem se na Franceta Bevka, ker se mi je zdelo, da je bil preveč krivičen do ubogih otrok. Lahko bi jim pričaral veliko lepega, pa jim nalašč ni, ali kaj.

Nenadoma sem začela mencati, tiščalo me je lulat, pa nisem vedela, ali mi bo mama dovolila iti ali ne.

»Pojdi, ampak potem pa tako nazaj. Si me razumela?«

Počasi sem vstala, kajti bila sem vsa slabotna, v glavi se mi je vrtelo in malo je manjkalo, da bi zgrmela na tla, vendar sem se zadnji hip oprijela štedilnika.

Stranišče je bilo oddaljeno le nekaj metrov, toda meni se je zdelo strašno daleč.

V šoli so nas naučili, da moramo tudi po lulanju zmeraj umivati roke. Jaz sem to rada počela, saj mi je bil duh po milu zelo všeč. Včasih sem se zato namilila še bolj kot je bilo potrebno.

Stopila sem na prste, da bi se videla v ogledalo, toda ni mi uspelo. Zanimalo me je, če so solze pustile kakšne sledi na obrazu. Po navadi sem bila zmeraj zabuhla in zelo grda.

Pod lijakom sem opazila škaf, ki je bil pokrit s ponjavo.

»Kar nanj stopim,« sem si rekla.

V tistem trenutku pa ponjava zdrsne na tla, obstala sme kot vkopana, buljila sem v kri, polno je je bilo, vmes pa so plavali vložki. Bili so kot crknjene ribe, s trebuhi obrnjenimi navzgor, pogled na kri je bil grozljiv, spet mi je postalo slabo, trdno sem se oprijela umivalnika, da ne bi zdrsnila na tla in potem sem, v paničnem strahu, pričela kričati na pomoč:«Mama, mama, pridi, nekdo je izgubil veliko krvi, našla sem jo, tukaj je, v škafu, mama, pridi, lepo te prosim.«

V trenutku se je prikazala na vratih, a škafa niti pogledala ni.

Zrla mi je v oči, ne vem, a se mi je zdelo, ali kaj, toda v njenem pogledu je bilo za hip zaznati zadrego, sram in nelagodje.

Potem je rekla:

»To so moje mesečne reči. Malo bolj krvavim, ja … Pa saj ni čudno. Nikoli nisi pridna, pa me zaradi tebe bog kaznuje, pankrt nemarni.«

V PODOBI ČLOVEKA

Zapreš se vase. Vrneš se v preteklost. Izgovarjaš ime zaželenega, ko ti srce v prsih razbija. Izmoliš svojo molitev, da odženeš žalost od norosti.

Vstopiš v sanje in z odprtimi očmi gledaš svoje spomine, ko se iščeš v podobi človeka. Gledaš v prostor svoje sreče, ki se skriva nekje v daljavi. S spoznanjem, da so to le neuresničene želje, objemaš samoto. Želiš, a ne moreš, ker je v tebi sovraštvo do ljubezni. Hodiš po lažni poti, ker veš, da te na cilju čaka resnica spoznanja.

ŽAREČA PTICA

Žareča ptica prileti enkrat na leto, na določen prostor. Ne vem, na kateri dan, ker tukaj, kjer sem, ne štejejo dnevov. Imajo le tri praznike: praznik veselja, praznik ljubezni, praznik molitve, in tako se konča celo leto.

Žareča ptica prileti na praznik molitve. Čez dan je podobna golobu. Razlikuje se le po tem, da se njeno telo svetlika, kot gladina vode v soncu, in da ima na prsih steklen bel krog. Ob pogledu nanjo dobiš občutek nekakšnega prerojevanja.

V mraku se vsi zberemo pred žarečo ptico. Vsak izgovarja svoje molitve, dokler se ne zgodi čudež. Iz prsi ptice začnejo svetiti žarki. Žarki skozi noč postajo vedno bolj svetli. Kot snop svetlobe nas vse objamejo in v tej svetlobi vsi postanemo nevidni.

Ko svetloba ugasne takrat, žareče ptice ni več. Takrat se prebudimo v praznik veselja.

NEVIDNI PRSTI

Nevidni prsti me masirajo po hrbtu. Občutim jih. Zleknjen v postelji občutim nežno dotikanje v temi. Kako je to mogoče? Tukaj, tam se me dotaknejo v presledkih. Potem se ustavijo in vso noč ne občutim ničesar. Pa se me dotikajo. Dotikajo se me iz noči v noč, drugače kot prsti moje žene. Nežno,nežno me masirajo po hrbtu.

Videl jih nisem. Občutil sem jih nekega večera, pozno, ko smo že vsi spali. Ko so se me dotaknili, sem bil bolj presenečen kot prestrašen. Vstal sem. Ko sem se prepričal, da ni nič strašnega, sem se vrnil v posteljo.

Kdo ve, kaj se mi je motalo po glavi, sem po tihem mislil. In tako sem se navadil, da me se dotikajo nevidni prsti.

Kakšno noč nevidnih prstov ne občutim. Drugič, ko jih že pozabim, me presenetijo. Tu in tam me tudi prestrašijo, da se presenečeno zbudim.

Niti prižgana nočna svetilka na omarici ob postelji ne zaleže. Bolje je občutiti nežnost nevidnih prstov kot preživeti noč v nočni mori, se mi poraja v mislih. Mnogi imajo ponoči različne strahove in ne morejo spati. Eni se bojijo nočne samote in tišine. Drugi se bojijo zaspati z mislijo, da se ne bodo nikoli več prebudili. Jaz nimam strahov, samo nevidne prste občutim, kako me nežno masirajo po hrbtu. Čeprav ležim na hrbtu.

Kakšen čudež? Ne pritožujem se, a ne najdem razlage, ki bi pomirila mojo dušo. Ne morem prepričati tistih, ki o tem ne vedo ničesar. Kakšni prsti? sprašujejo z nasmehom nezaupanja, mogoče si samo domišljaš? Neumnost, ki se ti je vsedla v možgane?

Ne, to ni to.

So to prefinjeno upodobljene sanje moje domišlije? Morda nekaj pesniškega v meni? Ne, nikakor.

Ne, to ni šala, čutim nevidne prste, ki me ponoči masirajo po hrbtu. Tako, tako, nežno in skrivnostno, iz noči v noč. In jaz se večkrat zbudim presenečen in prestrašen, a srečen in spočit.

Soba je le kratek čas prazna. Na odprtih vratih se prikaže Parkelj s košem na rami. Se opoteka do srede sobe. Ko opazi velik, prazen naslonjač, odvrže koš na tla ter se usede nanj.

PARKELJ: (melanholično) Ah, da si malo oddahnem! – Nikogar ni tu! Kam so vsi šli? Če jih ni, mi je še bolj prav … Pa naj kdo reče kar hoče! (Vstane, gre na rob odra. ) Kadar Sv. Miklavž goduje, še hudiča zdela! Joj! Moje uboge kosti! … Hm! Če me enkrat ne bo zraven, ko Miklavž obdaruje, bodo tudi opravili brez mene! Bodo sami dobri ljudje skupaj. Ha!, Ha!, Ha! … Uj! Slišim korake! Nekdo prihaja! … (Posluša napeto. ) Vedno bližje! Najenostavnejše je, če se potuhnem v tistem velikem fotelju in se pokrijem s svojim največjim robcem. (Se zvije na tesno v naslonjaču in potegne iz žepa ogromen siv robec ter ga vrže čez sebe. )

STARA MAMA: (Stopi v sobo.) Kakšen mir! Kaj če se usedem in si malo odpočijem. (Se usede v manjši naslonjač, zapre oči za nekaj sekund, jih odpre, se premakne v naslonjaču. ) Pa ja ne bom zadremala, ko je tako tiho tu! (Pogled ji pade na veliki naslonjač. ) Le kdo je pokril lenuščka s to sivo cunjo. Če nimaš povsod oči, gre vse narobe. (Vstane, gre k naslonjaču in vleče pregrinjalo. ) A!, A!, jojmene! … Tu, v lenuščku je medved, moral je priti od daleč. Čudno, da ga ni nihče opazil … No, ja, vsi so zaverovani v prihod Sv. Miklavža. Kaj naj naredim? Ali naj začnem klicati na pomoč! Ne bi bilo pametno, to bi pokvarilo veselje naših otrok … Ves čar Miklavževega večera bi se razblinil v nič. – Medved mirno spi. Tu je toplo, pa je zaspal … Šla bom po prstih tiho ven in zaklenila bom vrata za seboj. Rekla bom našim, da bomo sprejeli Sv. Miklavža v drugi sobi. (Gre počasi proti vratom. )

PARKELJ: (Dvigne glavo in zagode polglasno. ) Hudiča, mene boste zaklenili. Kakšno gostoljubje! Kakšen sprejem … Mene, ki sem skoraj glavna oseba pri Sv. Miklavžu! (Stara mama, ki je že blizu vrat, zastane, se obrne in gre do malega naslonjača - zelo previdno. ) Gospa! Ne! Milostljiva gospa, usedite se v fotelj blizu mojega. Bova katero rekla. Oprostite, vi ste fina gospa, potem se reče drugače … malo bi pokramljala.

STARA MAMA: (Vstane in spet sede. ) Za božjo voljo, kdo pa ste? Medved niste, ker medved ne govori po človeško, človek tudi ne, čeprav govorite kakor človek!

PARKELJ: (Vstane. ) Pravilno ste rekli! Božja volja je, da sem zdajle Parkelj. (Se usede. )

STARA MAMA: (Negotovo) Kako se mi boste predstavili?

PARKELJ: (očitno dobre volje) Kar sedite. Moja predstavitev bo precej dolga. Torej! Trenutno sem Parkelj, zato sem oblečen v ta bedasti, kosmati kostim. Ojoj! Moj rdeči jezik! Sem si ga snel, ko sem se usedel v tale udoben fotelj … Zdaj mi je jasno, zakaj me niste takoj prepoznali. – Naj nadaljujem. Če bi me videli v peklu, bi bil oblečen v rdeč svilen triko, svetleč zaradi zaščite proti ognju. Kadar se gibljem med ljudmi, sem oblečen po najnovejši modi. Saj, če nisi modno oblečen, ne moreš skleniti uspešnih kupčij. Tako, kadar delam v peklu, mi rečejo peklenšček, ko sem med ljudmi, me imenujejo zlodej! Če ljudje psujejo in preklinjajo, uporabljajo moje prvo ime – hudič … Še kakšno vprašanje, milostljiva gospa?

STARA MAMA: (zamišljeno) Nekaj bi vas pa le rada vprašala, gospod Zlodej. Kako to, da tako vdano hodite s Sv. Miklavžem in mu služite brezpogojno? … Saj ste po svoji naravi samosvoj, samostojen in zelo možat?

PARKELJ: (hudomušno) Gospa! Odgovor na to vprašanje najdete v svetem pismu, ko preberete Jobovo zgodbo … Ljudje berejo svete spise zelo površno. Zato imajo napačno predstavo o nas, Zlodejih. Torej, po svetem pismu smo mi tudi božji sinovi. Kadar nas bog oče pokliče k sebi in zahteva, da opravimo službo skušnjavca, tedaj moramo ubogati svojega očeta. Tudi četrta božja zapoved po Mojzesu zahteva pokorščino do očeta in matere … Seveda boste takoj vprašali, zakaj potrebujemo skušnjavca? Preprosto zato, da bog oče vidi, on vedno vse vidi, posebno s tistim tretjim očesom v trikotniku, če je človek dovolj trden v svojem značaju in če ne podlega več mamilom tega lepega sveta … Saj sta Adam in Eva zdrsnila iz raja, ker sta podlegla skušnjavi.

STARA MAMA: (očitno razgreta) Gospod Zlodej! Vi ste imeniten božji sin! Da bom enega takega srečala in se celo pogovarjala z njim, si ne bi nikoli mislila!

PARKELJ: (Se nasmeje. ) Z njim ste se že večkrat srečali in tudi pogovarjali. Samo vedeli niste. Takrat sigurno nisem bil v kosmatem kombinezonu … Prav lepo sva se imela, a vas moram zapustiti. Imam občutek, da me iščejo. Spet enkrat na svidenje, takrat v modni obleki. (Vstane, da koš na rame in odhiti iz sobe. )

STARA MAMA: (začudena) Kako! Ali se mi je sanjalo? … Sem le zadremala! Kaj, če sem ga res videla in slišala? … Pozor! Veriga žvenketa! … Prihajajo. So že tu! (Se umakne v stran, kjer je bolj temno. )

PARKELJ: (Prihiti v sobo, rožlja na vso moč z verigo, nekajkrat obide sobo rožljajoč, se ustavi na robu odra, spusti verigo in se zasmeje. ) Ha! Ha! To sem se narožljal! … V tej hiši ni velikih deklet, da bi jih deval v koš in jih stresal v košu. Veste! Kako cvilijo in vpijejo, da se jih še poslušat naveličam … Je pa le zabavno in veselo. (Se obrne proti vratom in stresa verigo, se spet obrne k dvorani. ) … Po kadilu diši, so že tu. (Se obrne nazaj in rožlja. )

SV. MIKLAVŽ: (Pride z Angelom v spremstvu otrok, glasno in svečano. ) Parkelj! Bodi tiho in pri miru! Svoje si že naredil! – Angel! Pridi sem in mi sveti z lučjo, da bom lahko bral iz knjige življenja. (Otroci pokleknejo pred njim. .) – Otroci vstanite in se prekrižajte … Vem, da znate moliti … Sedaj bom odprl knjigo, kjer je napisanih nekaj pripomb o vašem vedenju. Torej, berimo. Prvi je na vrsti Vojko. Hodi v drugi razred osnovne šole. Uči se kar pridno, le drugim nagaja, skupaj z nekaterimi sošolci, kjer le morejo. Vojko, posebno rad se prepiraš s svojo mlajšo sestro. Še danes popoldne si se z njo glasno prepiral. Kaj je bilo med vama?

VOJKO: (Se prestavlja iz ene noge na drugo in jeclja. ) Ona je trdila, da Miklavž je, jaz, da ga ni.

SV. MIKLAVŽ: (resno) Če veš, da ga ni, zakaj se moraš prepirati zato? Meni se pa le zdi, da bi bil rad važen, se postavljal pred drugimi. To ni lepo! Popravi se! Ker rad pomagaš v gospodinjstvu, naj Angel nasuje v tvoj pehar polno orehov, lešnikov in mandeljnov, ki jih tako rad zobaš.

VOJKO: (resno) Hvala, Sv. Miklavž! Pa ne zameri. Tisto kar si mi dal, pa imam res rad.

SV. MIKLAVŽ: (smehljaje) Vojko, nekaj te moram vprašati … Koliko je božjih zapovedi? Deset ali dvajset?

VOJKO: (počasi) Deset jih je!

SV. MIKLAVŽ: (veselo) Vidim, da se dobro učiš verouka. (Poboža Vojka po glavi, se obrne k Žuži, odpre knjigo in bere iz nje. ) Žuža letos hodi v četrti razred osnovne šole. Ima zelo dobre ocene. V moji knjigi pa tudi piše (Gleda Žužo. ), da ti rada pogosto klepetaš med poukom. S tem motiš sošolce in še posebej gospo učiteljico. Premagaj se in bodi tiho med šolskimi urami … Doma nisi posebej pridna pri delu! Najraje se izmuzneš gospodinjskemu delu in greš brat povesti. Vprašam te, kdaj se boš naučila gospodinjskih del, če se jih ne boš v mladih letih! Nadalje! Če rada bereš, to je že prav. A če je branja preveč, to škoduje očem. Oči se morajo spočiti od napora, ki ga od njih zahteva branje. – Drugače si ubogljiva in nikoli ne lažeš. Angel ti bo naložil v pehar do vrha jabolk, hrušk, suhih fig in sliv.

ŽUŽA: (plaho) Prav lepa hvala Sv. Miklavž! Tisto o klepetanju in branju bom popravila.

SV. MIKLAVŽ: (živahno) Še nisva končala. Povej mi, koliko je apostolov in koliko jih je sedelo pri mizi ob Zadnji večerji? … To vprašanje ni težko zate, ker vedno prisostvuješ verouku.

ŽUŽA: (živahno) Dvanajst jih je! In dvanajst jih je sedelo pri Zadnji večerji, a eden je odšel pred koncem.

SV. MIKLAVŽ: (veselo) Pravilno! (Jo poboža po rami, nato se obrne k Janji. ) Janja, ti si najstarejša. Pridno pomagaš mlajšima dvema pri šolskih nalogah. Tudi poprimeš za domača dela. Hodiš v višjo šolo in si pridna tudi tam. (Odpre knjigo in bere.) Ni dobro, tako piše v knjigi (S prstom kaže na mesto v knjigi.), da hitro zameriš, če slišiš žal besedo. Včasih se glasno zjočeš zaradi trde besede. Jaz tudi ti rečem, da ni dobro ne eno ne drugo. Ne meni se za užaljenost, ki je le ena oblika napuha. In ne jemlji sebe za tako važno. Če boš ta nasvet upoštevala, bo svet okoli tebe postal bolj vesel in svetal. Angel bo položil v tvoj pehar veliko kanglico z medom, da si boš z njim mazala kruh zjutraj pri zajtrku, preden greš v šolo. Še rožičev dobiš vse polno! – Verouk imaš odlično. Ker si dobra pevka, pa nam boš vsem zapela eno božično pesem. Saj je Božič že pred nami.

JANJA: (vznemirjeno) Lepo se zahvalim za vse. Tudi po nasvetu se bom skušala popraviti. Zapela bom.

SV. MIKLAVŽ: (po petju, svečano. ) Lepo je bilo pri vas … Moram iti naprej. Čakajo me drugi otroci … Preden se poslovimo, pa vam moram, vsem tukaj prisotnim, povedati nekaj posebno lepega. VSAKDO OD NAS JE LAHKO SV. MIKLAVŽ, ČE IMA DOBRO IN ČUTEČE SRCE ZA DRUGE. Zapojmo vsi, kar nas je v dvorani, eno naših lepih predbožičnih pesmi! Bi peli: JOŽEF IN MARIJA GRESTA V MESTO BETLEHEM.

Po končanem petju počasi odidejo z odra, Sv. Miklavž in Angel v spremstvu otrok in stare mame. Medtem se oder nekoliko stemni.

Parkelj stopi na sredo odra, zarožlja z verigo, jo odvrže, stopi bolj naprej, odvrže oglavnico in zgornji del kombinezona. V srajci in kravati stopi na rob odra, ga močno razsvetli reflektor, pograbi žirardi in sprehajalno palico iz škatle na stolčku, si afektirano – elegantno nadene žirardi na glavo in na isti način vzame sprehajalno palico v roko, jo zavrti nekajkrat. Pleše step krajši čas, se obrne, stopi na rob odra, na sredi, se obrne k občinstvu ter razločno in melodično deklamira:

Zdaj je igre konec.
odšel je Angel in Miklavž,
ostal vam je le Zlodej
zvesti vaš skušnjav‘c.
Še postojte za besedo
toplo iz ust njegovih,
ki naj spremlja vas
naprej po svetu.
Ohranite v spominu
nas trojico nepozabno,
ki ob letu spet
obišče vas.
Sta Angel in Miklavž
preveč odlična nebeščana,
da na igro bi vabila.
Za reklamo delat,
kdo bi pravšen bil?
Ja! Kdo pa naj?
Nihče drug – kot Zlodej.

KONEC

Odlomek iz dramskega besedila, ki je izšel z naslovom »Sveti Miklavž goduje« pri Mariborski literarni družbi konec leta 2008.

2006-05-28

Lojzi spet pada v depresijo. Stara je že 85 let in drugače je vitalna, le bolezen jo ves čas ovira. Drugače pa je prijetno poklepetati z njo, tako domača je in vse me razume. Pa tudi moli veliko zame in za nas vse.

Danes je v mestu cvičkarija, pa ne grem, ker se mi ne da peš, z avtom pa ni kje parkirati, pa še policajev se bojim in tega, da bi se napil. Torej dovolj razlogov, da ne grem. Kličem Natašo, pa je ni doma. Poklical jo bom jutri zjutraj.

Laura mi je rekla, da se ne smemo smiliti sami sebi. To je primerjala jami brez dna, v katero lahko samo toneš vedno globlje. Jaz pa se rad pocrkljam in malo potožim Bogu. V resnici pa mi ni nič hudega. Hrana je, postelja je, dom je, ljudje so. Tudi svoje delo imam vsak dan in delam res to, kar me veseli. Največ volje imam do plasiranja svoje poezije. Mislim, da mora med ljudi, zato pripravljam toliko knjig in ostalih objav. Danes sem klical urednika literature v Rasti Ivana Gregorčiča. Bil je zelo prijazen in mi je povedal, da bo objavljenih kup mojih haikujev in tri daljše pesmi iz knjige Beli krog. Tudi s patrom Felicijanom sem se pogovarjal, rekel mi je, naj več gibam in diham, pa še opozoril me je, naj kaj objavim v reviji 2000 ali še kje. Zdaj razmišljam, če bi poslal Hvalico lepoti v objavo, pa še Andreju Arku na RTV Slovenija za literarni nokturno. Nekaj mi pravi, da bi bilo to dobro. Imam njegov e-mail in mu bom kar poslal.

Popoldne sem razmišljal o Bogu in ugotovil, da je on sveta, čista, preprosta, velika ljubezen in seveda oseba. Vse je iz nje in vse se vanjo vrača. Včasih sem imel drugačne predstave o Bogu. Dostojevski pa je napisal, da ljudje sploh ne vemo, kako močno vpliva na nas to, kako si predstavljamo Boga. Nekje sem bral, da je najboljša nepredstava o Bogu. Sveto pismo pa ga imenuje Gospod, kot nekaj najbolj samoumevnega. Jezus govori o Očku, ki nas ima neskončno rad in je resnično dober, rad vidi, da ga prosimo in da ga imamo radi ter smo mu vdani. Ljubosumni bog ne mara, da malikujemo kaj drugega. A Jezusov odnos je najboljši. Največja in prva zapoved vse pove. Bog je resničnejši od našega sveta in samo on bo na koncu ostal. Ustvaril nas je iz ljubezni do stvari in vse stvari, tudi nas, bo poklical nazaj k sebi.

Z Ljubico sva včeraj odprla sveto pismo in vrstice so nama spregovorile, da Bog rad odpušča grehe, ker ima rad usmiljenje. Vedno bolj mi postaja jasno, da mi bo Bog res odpustil vse grehe, če mi jih že ni. Ponižno ga prosim za to in delam vse vrste pokore. Ljubica mi je dala vedeti, kako naj molim. Tisto, za kar se borim, kar si želim, kar se me najbolj tiče, kar mi je najbliže, za tisto naj molim. Vsak trenutek se da preživeti z Gospodom, pa če pri tem kaj čutiš ali ne. Saj je on vedno z nami, še bolj kot smo mi z njim. In da ne govorim o Mariji, ki intenzivno prosi za nas in nas spremlja povsod!

Vedno bolj se mi dozdeva, ali pa spoznavam, da me povsod in vedno vodi Bog. Nikoli ne bom pozabil Malči, kuharice in gospodinje pri župniku Cirilu v Šmihelu. Tolikokrat je rekla: Hvala Bogu, da me tako vodi! Popolnoma je zaupala v njegovo vodstvo. Tudi sam moram prositi za vodstvo, saj modrost sama ni dovolj, pa še bolj taka, revna je v nas.

V SP jasno piše: Kdo je, ki načrtno delo zatemnjuje? Seveda: Kdo pa smo, da bi smeli Božjim načrtom mešati štrene? Najlepše življenje in še najlažje je po božji volji. Zato je dovolj da se prepustimo, počakamo in spoznamo, kaj je tisto, kar je prav za nas. Človeški načrti in človeško delo propade, kar je božjega pa ostane za večno. Veliko merilo je tu vest. ki ji rečemo kar božji glas. Sam se veliko premalo vprašujem, kaj je po vesti in kaj ne, čeprav ves čas izpolnjujem neke principe in – res je – trudim se tudi izpolnjevati božje zapovedi. O vesti pa se moram še naprej vpraševati. Marsikaj ni prav. Tako. Zdaj bova pa s Katarino prepisala moje in njene pesmi in jih pripravila.

2006-05-29

po kosilu

Zjutraj sem že eno uro inštriural, poklical sem Petrčka in patra Marka. Katarina je vsa vesela, ker bodo njeni haikuji objavljeni v Letnih časih. No, pa sem spet naredil eno veselje.

Pater Marko mi je rekel: Zaupati je treba. In ko sem šel spat, sem se ves izročil. To ni tako lahko, je pa prav prijetno. Ker je Bog ljubezen, se mu lahko popolnoma izročim in plavam v njegovem objemu. Ob dveh imam naslednjo uro inštrukcij in potem še dve. Zdaj grem, izročen Bogu, na pošto in bom oddal Milčku Komelju pesem o Novem mestu, pa še kuvert mi je zmanjkalo. Morda se bom za 20 minut ustavil pri Čričku. Sprehod pač.

2006-05-30

proti večeru

Zdajle sem prišel od črička. Spil sem dva špricerja in molil, da bi si spočil glavo. Danes in jutri pripravljamo mojo knjigo haikujev. Tako sem len, da se mi še pisati ne da. Učniki molitve. Bog me uslišuje, da si bom spočil glavo in telo, kar je ta trenutek najbolj pomembno.

2006-06-04

zvečer

Toliko se dogaja, da ne sledim vsemu. Moje notranje bogastvo spremlja vse in res globoko doživljam. Le spočiti se je treba. Danes so Binkošti in sem poslušal mašo po radiu. Že ves dan molim za Svetega Duha. Saj to je to, kar mi manjka. In ne samo meni. Bog Oče nas je ustvaril in skrbi za nas, Bog Sin nas je odrešil in ostal z nami, poslal pa je Svetega Duha, ki je najbolj z nami in v nas vsak trenutek. Deluje in nam daje darove modrosti, umnosti in tako naprej. Se pravi, da je ta tretja božja oseba veliko pomembnejša kot si mislimo. Nanj računam pri vsem, kar mislim, delam in želim, nanj računam, ko se pokažejo potrebe, telesne ali duhovne. Ti darovi so kot kruh, ki ga moramo jesti vsak dan. Danes sem tako umirjen. Sveti Duh je bil zame pravo odkritje. Zaupam mu in vem, da me bo vodil prav, tudi v težkih trenutkih. Spomnil me bo vsega, kar je pomembno za življenje in mi pomagal k sreči in notranjemu miru in spravi s sabo, drugimi in z Bogom. Danes deluje tako, da sem popolnoma umirjen in mi je prijetno, ne obremenjujem se, navsezadnje pa je še nedelja in ne delam nič posebnega. Lektorirati bi moral Beli krog, pa danes ne bom delal. Rajši bom počakal, da se lepo izteče dan in bom šel spat z mislijo in ljubeznijo do Svetega Duha, ki mi bo dal vse, kar res potrebujem. Zdaj se ne zanašam več na svoje razmišljanje, ampak nanj. Naj me vodi! Amen.

Jutri imam vse polno dela, ampak Sveti Duh mi bo pomagal, da bom vse opravil z mirom in ljubeznijo. Tudi skrbi, ki se mi vedno kopičijo, razrešuje zaupanje v Svetega Duha. Vse bo dobro. Ker je že dobro.

2006-06-07

zjutraj

Ob jutrih potrebujem dolgo časa, da pridem k sebi. Danes grem k Petrčku, pa ne vem, kaj bi mu potožil. Zadnje dni sem veliko delal in se dobro počutim. Tudi mami je kar dobro. Pripraviti moram tekst za Prešernov recital Juliji. In dva zoprna telefona moram urediti. Spal sem samo 6 ur in že vem, da bo to premalo. Težavo imam s strahom, ko je treba kam iti. Najbolje se počutim doma. Že zdaj imam tremo, ko bo treba iti na Razbore – tam imam promocijo moje knjige Košček neba med vejami. Vsako stvar tako napihnem, da me je potem res strah. Pa tu sploh ne gre za kakšne pomembne stvari. Važno bo samo to, da bom res tam. Včeraj sem vprašal sveto pismo, kaj naj s svojo notranjo napetostjo. Tako lepo mi je odgovorilo, da sploh ni potrebna. Človek je lahko sproščen, ker mu ni treba biti perfekten, saj ni nihče popoln. Jože Kumer dela moj portret. In včeraj je šla moja knjiga v tisk. Vesel sem in ponosen, ker bo to zares lepa knjiga. Nikoli se dovolj ne zahvaljujemo Bogu za vse, kar smo in kar imamo. Toda ni za obupati. Vsaj malo se moramo kdaj zahvaliti. Hvala, Oče! Hvala za knjige, za mojo sposobnost pisanja in mišljenja, čutenja in čustvovanja. Hvala za vse ljudi. Hvala za vse, česar se bojim. Hvala, da me posvečuješ po Svetem duhu in hvala, da me vodi. Hvala da mi ni treba biti vedno samo doma, da lahko hodim in vozim in da dobro urejam svoje stvari. Hvala za to lepo jutro in da ne trpim preveč. Hvala za dan, ki me čaka. Marijo prosim za pomoč in varstvo, Svetega duha pa za vodstvo.

Razmišljam, kako bi živel z manj bolečinami čez dan. Gotovo bi mi pomagala umirjenost in flegmatičnost, sprejetje samega sebe, pomiritev s svojo situacijo, zaupanje in pogum. Ampak do tega ni tako lahko priti. In ne čez noč. Že dolgo se trudim za spravo s seboj, pa gre zelo počasi. Sveti Duh pa zagotovo dela svoje, tisto, kar je najbolj potrebno zame. Naj se zgodi in dogaja njegova volja. No, to je pa odgovor. Moliti moramo, da se zgodi božja volja in se prepustiti duhu, da nas vodi.

Zdi se mi, da sem vedno nekoliko preveč ekscitiran, hočem reči, da preveč pazim na vse, kar se dogaja, in nase sem skoncentriran. To je neka pozornost, ki jo usmerjam vase in pri tem tako pazim, kaj si bodo mislili drugi ljudje. Pomiri se, fant, nič posebnega ti ni treba biti, prepusti se in uživaj življenje, ki ti ga je dal Bog! On ve vse in vse se bo na koncu razodelo, naše skrivnosti, grehi in dobra dela. Brez skrbi se lahko prepustim Duhu, da me vodi in da ureja svari bolje kot jaz. Lahko se za nekaj še tako trudim, nazadnje se stvar razreši, ko se sprostim in pride sama po sebi. Kdo pa more s svojo skrbjo dodati svojemu življenju en komolec? Da, mogoče gre pa samo za nepotrebne skrbi, ki si jih vedno delam na zalogo. Jezus nam je kot svojim učencem naročil: Ne skrbite! Moram se poboljšati in danes bom skušal živeti brez teh popolnoma nepotrebnih skrbi, ki me bolj ovirajo kot mi služijo. Nadomestil jih bom z zaupanjem in vzpodbujal se bom k pogumu. Šele zdaj se zavedam, da sem dolga leta živel v duhu nakopičenih skrbi in strahov, kot da ne bi imel vere, ki pomeni zaupanje. Zaupanje v Boga, njegovo vodstvo in varstvo je oblika ljubezni do njega. Saj vodi vse vesolje, pa ne bi vodil mene, ki sem samo ena majhna bakterija, človeček s slabostmi in napakami? Jezus je od nas pričakoval predvsem vero. Potem je delal čudeže. Zanašanje na svoje sposobnosti, skrbi in strah pa so čisto nasprotje vere in zaupanja.

Včasih se mi zdi, da sem tako pomemben! Pa se zelo motim. Generacije prihajajo in odhajajo, vsi se rodimo in moramo umreti. Nič posebnega ni nihče. In vsi smo pred Bogom enaki, razlikujemo se le po tem, koliko ljubezni je v nas in po tem bomo tudi sojeni. Zaman so vse razlike v rasah, verah, narodnostih, političnih pripadnostih, po spolu in po zdravju. Vse duše hrepenijo po Bogu, ki je ljubezen.

2006-06-08

zjutraj

Zbudil sem se čisto polomljen. Včeraj sem pil neko slabo vino. Mami je že vstala in se oblači. Težko prihajam k sebi. Danes nimam prav veliko opravkov, pa še ne vem, kako bi začel dan. Vsak dan si naredim spisek in potem ga izpolnjujem. Danes ni veliko napisanega, pa se bo gotovo našlo veliko tega, kar je treba ponarediti.

Pesmi ne pišem že lep čas. Morda zato, ker mi zdaj izhajajo knjige. Večkrat sem že slišal, da ustvarjalci težko pišejo v takem obdobju. V Rasti bo objavljenih precej mojih pesmi. Vesel sem.

Premalo gibam. Ko bi vsaj šel na kak sprehod – pa najraje sedim za mizo, kadim in delam na mapah s knjigami. Ne vem, kakšno razvedrilo bi si našel, da bi zraven gibal in globoko zadihal.

Marjanca gre danes v Dolenjske Toplice na terapije. Enkrat jo bom šel obiskat. S Cvetom se dobiva v petek. Dal mu bom 20 njegovih knjig aforizmov, ki sem jih uspel dobiti pri Bredi, on pa mi bo vrnil denar. Knjige imam že v avtu.

Zunaj je krasen dan. Danes si želim veliko miru in ustvarjalnosti. Samo eno uro inštrukcij imam in dobiva se z Ivanko. Šla bo k zdravniku in se bo še oglasila pri meni. Po inštrukcijah bom šel verjetno malo k Lojzi v dom.

Vedno imamo v življenju nek občutek stalnosti, pa se premalo zavedamo, kako hitro se vse spreminja. Zato je v trpljenju dobro upati in reči: Vse mine. In nam je že lažje. Včeraj zvečer sem Marijo vprašal, kaj naj delam. Rekla mi je: Pa malo moli. Potem sem eno uro ali še več molil s svojimi besedami in razmišljal prošnje očenaša.

Odprl sem sveto pismo in v vrstici je pisalo: Ali ne boste sprejeli opomina in poslušali moje besede? Res živim čisto po svoje, delam, kar mi ustreza in se mi zdi prav in potrebno, ne poslušam pa Boga, njegovega glasu, vesti. Danes bom prisluhnil svoji vesti. Opominja me, da čisto preveč kadim in zvečer predolgo gledam televizijo in lepa dekleta. Premalo gibam in skoraj nobene kondicije nimam. Strah me je že iti kam dlje, ker mi potem srce tako razbija. Tudi skrbi si delam preveč in preveč me je strah, kar pomeni, da imam premajhno vero in zaupanje. Premalo grem k Lojzi in premalo se zanimam za Tinco in za praktične stvari. No, na tej podlagi moram narediti sklepe. Kadil bom manj, šel bom na sprehod, odgnal bom vse skrbi kot nekaj nekoristnega in nesmiselnega, šel bom k Lojzi, na pokopališče bom šel prižgat svečko atiju, poklical bom Tinco, Najbolj se bom pa boril proti kajenju. To si bom zdaj prepisal v spisek opravil in vse izpolnil. Amen.

2006-06-08

popoldne

Začel sem na vso silo izpolnjevati svoje poboljšanje, pa me je kmalu ustavilo. Začela me je boleti glava in že dopoldne sem moral iti spat. Potem je bilo kosilo in po njem sem razmislil, kaj se mi je zgodilo. Seveda, zanašal sem se na svoje moči in ne na milost Gospodovo. Z vsem navdušenjem sem začel na novo, pa sem samo storil silo svoji naravi in si uničil dan. Zdaj sem utrujen in sem se odločil, da si vzamem dan dopusta. Katarina me je poučila, da je treba vsako stvar, ki jo začenjaš, začeti po lahko in postopoma. Spreobrnjenje res ni stvar enega dopoldneva, ampak vseh dni življenja, počasi in v miru in zagotovo. Zdaj se bolje počutim, ker počivam in sem vse svoje moči naravnal na srednjo, fiziološko vrednost.

Popoldne je bila pri meni Ivanka. Zelo jo boli glava, že pet let, pa vsi zdravniki ne znajo pomagati. Res je uboga. Tako jo boli, da kaže že znake obupa. Danes sem jo poskusil prepričati, naj bo optimist, čeprav še sam nisem. Te besede tolažbe so tako majhne proti trpljenju, s katerim se srečujemo vsak dan.

Franci Koncilija je menda ustanovil skupino vdov in vdovcev. Morda bi tam našel kakšno dušo zase. Ampak danes sem tako utrujen, da bi vsako lepo nagnal. Te dni sem res veliko delal. Pripravljali smo knjigo, imel sem precej inštrukcij in opravkov in prav ustreza mi, da danes malo počivam in se predevam po hiši. Spisek z obveznostmi sem zmečkal in ga vrgel v smeti. Zdaj bom počakal, da se odvrti dan po svoje. Ne vem, kaj bom še danes delal, najbrž nič. Včasih se spomnim soseda Sreča, ki ga kdaj vprašam, kaj dela. Vedno mi odgovori: Nič, kot da je to nekaj najbolj samoumevnega. Drugače je priden, ampak očitno zna počivati brez slabe vesti. Koliko se lahko naučimo od drugih! Bolj preprosti ko so in bolj neumni ko izgledajo, več modrosti imajo. Večkrat se spomnim Tinčinih modrosti, enkrat sem si jih še celo zapisal. Velikokrat reče: Kar bo, pa bo. In: Vse mine. In: Ni važno. Kaj potem.

Verjetno je velika modrost živeti tako, da vzameš dan pač takšen kot je. Jaz pa vedno nekaj načrtujem in imam slabo vest, če ne izkoristim dneva. Ati mi je vedno rekel, da je srednja pot najboljša pot. In tudi tu bo resnica in modrost najbrž nekje vmes.

Mami je pobrala perilo, ker se pripravlja k dežju. Tudi sam čutim, da bo dež. Utrujen sem in zaspan, nerazpoložen in len.

Klicala je Erika, če grem za nekaj dni v Podčetrtek v zdravilišče. Menda imajo tam hišico. Težko sem bom odločil, mami pa mi svetuje, naj grem. Kamorkoli grem nerad, ker imam doma najboljše udobje. In vedno se bojim, da se bom kje slabo počutil. Imam toliko bolezni, da je še čudno, da funkcioniram tako, kot mi uspeva ta leta. Zato se danes samo lepo zdravim in počasi puščam, da odteka dan. Priznati si svojo bolezen je tudi modro. Zaveš se, da ni treba, da si superman, malo se prepustiš zdravilnim silam v sebi in že je lepše. Sprostiš se in se zahvališ za vse, tudi za trpljenje in bolezen, ker je to tisti križ, ki odrešuje. Najraje bi šel malo spat. Vsako noč spim le okoli šest-sedem ur in to je zame premalo. Potem sem zaspan čez dan… Zdaj pa že po tem, kar pišem, vidim, da se res crkljam in morda je to v tem trenutku tudi najbolj potrebno. Dovolj sem delal in se trudil te tedne. To se je moralo tako končati. Narava zahteva počitek.

2006-06-09

proti večeru

Danes je pa res en obupen dan. Tišči me v glavo in v želodec, že ves dan se slabo počutim. Tinca je telefonirala in pravi, da je kriva luna. Menda so gojenci tam v domu tudi obupni. Jaz pa vedno krivim vibracije, ki krožijo med ljudmi. Tudi zebe me že ves dan. Nekaj mora biti v zraku. Kaj naj naredim, ko odlašam z recenzijo Brunu in lektoriranjem zbirke Beli krog? Nikakor se ne morem lotiti. Ne da se uiti. Sprejel bom za pokoro. In darujem za odrešenje.

2006-06-11

pozno zvečer

Nedelja je danes, k maši sem šel že včeraj zvečer, pa sem ves dan bolj počival. Treniram flegmatičnost in ležernost. Sprehajal sem se po Loki in mi je prijateljica rekla, da se ljudje mnogo preveč ženemo in sekiramo, življenje pa je tako kratko.

Počutim se dobro, saj sem kar nekaj hodil in kombiniral hojo s sedenjem v lokalih. Tudi Janez Demšar – duhovnik je zelo rad hodil po lokalih, slišim pa, da bo šel drugam, ker je nova škofija v Novem mestu in tudi Lap bo šel, za oba mi je žal. Kar odhajajo prijatelji. Morda je to usoda starosti. Tudi spat moram hoditi redno, včasih sem zvečer rekel: Danes pa ne grem spat. In sem delal celo noč. Tako lepo je bilo! Zdaj pa se moram naspati, saj me jutri čaka naporen dan.

Mislim iti v trgovino, potem moram urediti več stvari po telefonu, plačati račune in popoldne morda pride Jani, če ne, pa imam še tri ure inštrukcij. Upam, da mi bo dan minil lepo, mirno in brez hudega. Včeraj sem ves večer molil: Reši nas hudega! In danes je bil mnogo mirnejši dan.

Tako si želim miru, spuščenih vek brez vznemirjenja, dobrega občutka v trebuhu in v glavi. in če se umirim, vse to je. Res ne razumem tistih, ki iščejo vzemirjenj, na primer pri nogometu. Meni je najlepši mir. Nekje sem prebral, da je mir osebna izkaznica kristjana. Lepo je pomirjati, ampak najprej moraš najti mir v sebi. Blagor tistim ki delajo za mir, pravi Jezus. Mir z Bogom, z drugimi in s seboj. Nekje sem napisal: Majhne duše iščejo boja, velike pa miru.

Mami je šla že spat, jaz pa bi tudi rad zaspal v miru z Bogom in s sabo, pa še s svojo negotovo situacijo. Prosim Svetega Duha za vodstvo. Samo na Boga še računam. Pa tudi za zdravje ga prosim. Zelo ga potrebujem, a naj se v vsem zgodi njegova volja.

Če pregledam vest, sem danes lepo preživel dan. Narobe je bilo le to, da sem spet preveč pokadil in da nisem šel k Lojzi. Moram iti čim prej. Spet ugotavljam, da sem velik egoist. To ni dobro. Po drugi strani pa vsaj funkcioniram.

Nekega dne bom malo razbremenil hišo. Toliko navlake je povsod, znebil se bom precej knjig in drugega. Pa mape morava urediti z mami in sam moram urediti zdravila in podobno. V kuhinji še igra radio in prezračiti moram sobo, da bom spal v dobrem zraku. Svetega pisma danes nisem bral, se moram tudi od tega malo spočiti.

Tako posrečeno se mi zdi, da sem si sam naredil pončo. Nekega dne sem naredil vzdolžno zarezo v manjšo deko in kadar mi je hladno, to nataknem čez glavo. Zadnjič sem šel pred hišo v njem, pa sem bil kot kak tibetanski menih.

Gledam knjige, ki sem jih napisal do sedaj. Lepo. Še nekaj jih bo in jih bom dal na polico nad računalnikom, k Mariji. Naj moli, da bodo res koristne.

Zdaj bi bilo najbolj pametno iti spat, pa sem v grdi skušnjavi, da bi gledal erotični film. Na svoje moči se zdaj ne morem zanašati, prosim Boga, da mi da moči in odločitve, da grem spat ali pa da se zamotim s kakšnim delom.

Recenzijo Brunu sem napisal, mislim, da je zelo dobra in zgoščena, ne taka, kot jih pišejo komparativisti, ampak taka, kot jih pišemo pesniki. Kar odleglo mi je, ko sem izpolnil obljubo. Potrebuje jo do konca meseca, uredniki pa bodo povedali, ali bo natisnjena v knjigi.

Zdaj moram še pripraviti pesmi za objave – z Natašo bova dorekla, kaj gre kam. Natašo kličem že dva vikenda, pa je ni nikjer. Res jo potrebujem, da bova tudi dokončala izbor za CD mojih duhovnih pesmi. Tomi je že obljubil, da bo recitiral, Joži Prus pa da bo dala podlago zbora Novo mesto. Toni Merlin me opogumlja, jaz pa se bojim stroškov. Zelo jasno moramo doreči, preden gremo v snemanje.

Polona išče Bergerja, da bi režiral moj sonetni venec Hvalnica lepoti. Plesale naj bi plesalke Terpsihore. Upam, da ji bo uspelo. Glasbo naj bi dal Joe Dobovšek. Veselim se, da jo bom jutri poklical, ko se tako veselo odzove na telefon in mi da kar malo moči.

Tudi Beli krog moram še lektorirati. Najti moram pravi trenutek in mi bo uspelo. Ustvarjalec zelo težko lektorira svoje delo, to vidim tako, da pozabljam ob branju na napake, bolj gledam to, kaj je napisano. Ampak s koncentracijo mi včasih uspe popolnoma neprizadeto lektorirati tudi svoje stvari.

Zdaj pa res že postajam zaspan. Prosim še Boga za zdravje, uspeh pri projektih, za denar, za vse ljudi in za mir in dobro. Amen.

KO PRIDE ČAS

PRIDE ČAS ...

Ob svitu prvega pomladnega dne, se je na listku štiriperesne deteljice prebudila majhna rosna kapljica. Veselo odpre svoje še zasanjane oči in tiho opazuje ... Nenadoma opazi na svoji površini neko podobo in čez čas zavzdihne: »Saj to sem vendar jaz ... Oh, kako sem lepa!«

Ni si mogla kaj, da ne bi od veselja zaklicala: »Poglejte me, poglejte me, to sem jaz!«

Gozdne živalice, ki so slišale njene vabljive vzklike, so res prišle in se zagledale vanjo, a se kmalu zelo začudile, kajti v njej niso videle ničesar drugega, kot le svojo podobo ...

Tudi sončni žarek, ki je zvedavo pokukal izza dreves, se prične v njej radovedno ogledovati.

»Oh, kaj pa vendar počneš? Tako si vroč!« vznemirjeno vzklikne rosna kapljica.

»Kaj sploh delaš z mano?! Ti ... Na pomoč! Pomagajte mi, izginjam, izginjam ...« še odzvanja njen zamirajoči klic v neznano ... Medtem pa jo veter že lahkotno dvigne in ponese na svojih krilih daleč pod nebo.

»Saj se ne bojiš več, kajne?« ji nežno zašepeta.

»Je res na zemlji vse tako majhno?« vpraša presenečeno.

In veter ji odgovori:

»Poglej, kot kapljica si izginila, a sedaj lahko daleč naokoli vidiš prav vse, tebe pa ne vidi nihče.«

NA GRAJSKEM DVORU

Družina Prahčevih je šla tistega usodnega nedeljskega popoldneva k svojemu zasluženemu počitku. Bil je topel poletni dan in oče in mati sta utrujena kmalu zaspala. Njun ljubljeni sinek, prahec Pik, pa se je nič hudega sluteč izmuznil izpod odeje ven in se podal na okensko polico. Tam se je ležerno predajal vabljivim sončnim žarkom ter zadovoljno govoril predse:

»To pa je življenje! Končno ..., čisto pravo življenje! Oh, svoboda ...«

Ko pa se je tako po dolgem in povprek pretegoval v svojem novo odkritem rajskem veselju in preizkušal najudobnejše položaje za sončenje, ga je nenadoma ujel piš vetra ter ga ponesel s seboj.

V smrtnem strahu je Pik zaklical:

»Mama ..., mama!« A bilo je že prepozno ...

V zraku ga je veter nagajivo vrtinčil in zgodilo se je, da je nemočen pristal v očesu kralja, ki se je ravno takrat zadovoljno sprehajal po svojem kraljestvu. Ta je nenadoma obstal kot vkopan in vzkliknil:

»Kaj pa je to?! Prah? Prah?! Povsod v mojem kraljestvu je en sam prah!?«

V obupu skliče zbor kraljevega dvora in spregovori navzočim ministrom:

»Takoj očistite ves prah iz mojega kraljestva! Le kako, da nisem že prej opazil vaše površnosti?!«

Pred kralja nemudoma stopi zasanjani minister, ki so ga vsi klicali Ponedeljek in reče: »Jutri, vaša milost, jutri bo vse počiščeno.« Ko pa pride kralj naslednji večer na ogled, se zgrozi: »Kaj?! A ste sploh kaj delali?! Saj je povsod še vedno le en sam prah!«

Iz osuple množice pogumno stopi naprej minister Torek, dvigne svojo bleščečo sabljo visoko v zrak in zagotovi: »Jutri, vaše visočanstvo, jutri bomo mi uredili s čistočo!« Res se je iskrilo in kadilo, a ko se naslednji dan prevesi v večer in kralj opazuje svoje kraljestvo, jezno udari po mizi rekoč: »Kaj se vi norčujete iz mene?!«

Nastalo zmedo se diplomatsko in prijateljsko odloči rešiti visoko spoštovana ministrica, poznana pod imenom Sreda. A naslednjega večera kralju bruhne rdečica v obraz in nemočno zahlipa:

»Kje so vaše obljube? Saj samo lenarite! Same besede so vas ...«

Po mučni tišini se povsem mirno in z nasmeškom dvigne minister Četrtek in vehementno spregovori:

»Dovolite, spoštovani kralj, da vam jutri jaz pokažem svoje znanje in moč!«

A tudi naslednji večer kralj z izbuljenimi očmi opaža povsod vse več in več prahu ...

Z vsem šarmom in lepoto predenj stopi minister Petek rekoč:

»Jutri bo vse sijalo v bleščeči čistoči, samo počakajte do jutri, vaša visokost!«

Ko pa se naslednji dan prevesi v večer, se kralj na svojem obhodu spotakne ob velik kup prahu ... Zadnji trenutek ga v svoje nedrje ujame ministrica Sobota ter mu resno zašepeta v uho:

»Oh, spoštovani kralj ..., še sreča ..., saj vidite, kako je ... Dovolite, da vam jutri še jaz pokažem svojo delovno moč! A na večer naslednjega dne je povsod videti le še več zmede.

V navalu jeze kralj vzrohni in glasno zakriči po dvorani:

»Samo en dan vam še dam!«

In nastala je globoka tišina ...

Dan, ki je sledil, pa je bil drugačen od ostalih. Že zjutraj se je v zraku občutil sladek vonj jasmina, s pridihom spokojne čarobnosti ... Po skupnem kosilu kralj pogleda skozi okno in žalostno zavzdihne: »Prah ..., povsod en sam prah! Saj še skozi okno ničesar več ne vidim ...«

In nenadoma iz množice lahkotno steče k oknu majhna deklica, prisloni svoj nosek na steklo in zakliče: »Jaz pa vidim!«

Kralj presenečen ostrmi, kajti smelost otroka ga je presunila naravnost v srce. In po licu se mu nemočno utrne grenka solza ... V njej pa je izplaval tudi prahec Pik in se rešil svoje tesnobne ujetosti ...

»Oh, sedaj pa tudi jaz vidim,« se vzradosti kralj in še isti dan pripravi novi odlok, ki ga zvečer slavnostno prebere in se glasi:

»Vsem v kraljestvu, ki to lahko slišijo, oznanjam, da je od danes naprej vsak dan razglašen za Nedeljo!«

SNEŽINKA

Na božični večer se je v razigranem oblaku nad svetlečim mestom rodilo tisoče drobnih snežink. Njihova mama, ki je bila izkušena in modra snežinka, jih je skrbno poučila o poti in pripravila za polet proti zemlji. Pred slovesom pa jim je še dejala:

»Dragi otroci, sedaj je prišel vaš čas. Nikoli ne pozabite, da vas bo vso pot nosil veter, ki vam bo vedno izpolnil vsako željo, a le tako dolgo, dokler boste ostali skupaj z njim v zraku. Lahko si boste izbrali tudi prostor, na katerem bi želeli pristati, a dobro premislite, preden izberete, kajti to bo vaša zadnja izpolnjena želja ...«

Snežinke so veselo skočile v prostrane širjave belega neba, se lahkotno igrale in predajale sladkim radostim miline svoje mladosti. Očaral jih je prvi ples z vetrom in njegovi nežni objemi so tiho govorili o skrivnosti velike ljubezni ...

Ko pa je prva snežinka že izkusila vse radosti vznemirljivega potovanja, se je nenadoma zelo približala zemlji in v srcu so ji spregovorile materine zadnje besede. Ni vedela zakaj, a zemlja jo je vse bolj privlačila in vabila v svoj objem. Za hip je pomislila:

»Samo malo poskusim, kako je tukaj, čisto malo, nato pa se podam naprej in zase poiščem najlepši kraj za pristanek ...«

Veter jo je ponesel zelo nizko in postajalo je vse temneje. Nad sabo je zaslišala vzklike svojih prijateljic, ki so ji govorile:

»Prenizko letiš, sestrica, prenizko si!«

Bela snežinka pa odvrne:

»Samo malo bom poskusila, samo malo ...«

Ko je tako letela tik nad tlemi, je polna pričakovanja razprla svoje drobne nožice, pripravljena za čisto majhen dotik z zemljo. Ko pa se je ta zgodil, se je zanjo vse spremenilo ...

In veter je po srebrni dolini ponesel njen zadnji glas srca, ki je tiho govoril:

»Oh, drage sestrice, ve, ki še lahko slišite, nikoli, nikoli se ne ustavite ...«

KAR SEM

Kar sem, to bom;
kar sem bila,
morda kdaj ponovim,
a iz svoje kože
ne izstopim.
Sama sebe
predrugačiti
se ne želim,
morda želim samo
svoje odlike poudariti…

KNJIGA IZ SANJ

V sanjah včasih
vidim knjigo,
vso skrivnostno
in mamljivo.
Kdo bi bil
njen pisec,
res ne vem.
Čisto pred očmi
mi je takrat,
a ko se zbudim,
ta sanjski pripetljaj
kot na soncu rosa
izpuhti.
A iz misli mi ne gre –
zakaj ta knjiga,
ki kot da je v njej
nikoli dokončana zgodba
dežele Ni je;
zakaj iz sanj ne morem
ničesar pritihotapiti čez mejo
v resnično jutro…

LJUBEČA NAVEZA

Kdo prišepne pesmico pisalu,
da potlej vodi roko po papirju?
Morda je kakšna dobra vila
iz pravljice pobegnila.
Morda je želja na srce potrkala
in prinesla rimano darilo.
Morda pa na papirju belem
so vtisnjene nevidne črke,
ki so nočni škrati z njimi se igrali
in za šalo pesmico skovali.
Morda pa so ponoči oživele knjige
in v moje sanje stresle vsebino svojih strani…

Ne vem, kako,
ne vem, zakaj –
vem samo to:
ko sem zjutraj zgrabila pero,
me izpustilo ni,
dokler mi ni izdalo vseh skrivnosti,
katerih polna je ta pesem.

Temu se reče ljubeča naveza:
med peresom in njim, ki se zna z njim rokovati…

MOJ MALI SVET

Moj mali svet
še ni popolnoma odrasel.
Nič utrujen ni od prvih zrelih let.
Zagledan
v svetle zvezde
in svobodne ptice
diha polnokrvno,
ves zavzet
za svoje temeljne pravice.
Nad njim neumorno bdita
dva zvesta angela:
prvi je Razum,
a drugi Domišljija,
in sta pobratima.
Ta dva storita,
da pobratijo se vsi,
ki pridejo kdaj v goste:
zabrišejo se meje
med resničnimi ljudmi
in njihovimi sanjskimi idoli.

PUSTI ME…

Pusti me
neopaženo
še naprej
po svoje
meriti čas.

Pusti
pri miru
moje navidezne medalje,
ki sem si jih sama poklonila.

Pusti me
begati še naprej
v iskanju
postaje,
na kateri se
morebiti
odpočijem.

Pusti mi
moja obupna naprezanja,
da se dokažem
v tvojih in
v svojih očeh.

RAZKRINKANA BREZHIBNOST

Če bi napotila kdaj
se do modnega stilista,
bi z njegovo pomočjo
lahko izgledala
očem vsaj malo bolj prijazno.
Kdor bi videl me potem,
bi bil prepričan,
da sem eno od
vedno smehljajočih se
deklet z reklam.
Bojim pa se usodnega trenutka,
ko bo treba spregovoriti,
saj se takrat ne bo več
moč za lupino skrivati.

TVOJE GLEDIŠČE

»Bolje bo, da ne govoriš prav veliko,
sicer bo prišlo na dan tudi tisto, česar se bojiš…«
si mi nekoč dejal –
pridih resnobe treščil v pričakovanje je romantike.

»Ne lepi se na nikogar, da ne zabredeš v odvisnost,«
si me še opozoril –
vem, kaj je ostalo skritega v ozadju.

»Tvoje šibkosti lahko, kadarkoli se mi zljubi, zlorabim, da se ti
maščujem za to, da se me oklepaš, kot da živiva v najlepši simbiozi,«
si še pripomnil –
med vrsticami sem razbrala tvoje iskanje neodvisnosti.

Nisi pridigar, vendar si tvoje besede vzamem k srcu.

Nisi moj idol, vendar te nehote posnemam.

Nisi nezmotljiv, vendar imaš največkrat prav.

Nisi narcisoiden, vendar imaš dovolj zdravega egoizma.

Nimaš enakega gledišča, vendar me elegantno dopolnjuješ.

VSAK DAN PRESTREZAM SPOROČILA

Vsak dan prestrezam sporočila,
ki so v nekem trenutku obme trčila,
na me nek vtis napravila
in merim njih učinek.
Nekatera so mi kot na kožo pisana,
po moji meri, se natanko mi prilegajo.
Skušam jih čim dlje zadržati
in dokler jih pomnim,
še komu drugemu naprej poslati.
Nekaterih sploh do kraja ne poslušam,
samodejno jih zavrnem in izdelam lastna protisporočila.
Pobiram jih, kjer koli pride:
nekatera so namenjena osebno meni,
največ pa je takih, ki govore neki tretji, naključni osebi.
Vse to nato še dolgo predelujem v sebi,
dokler se ne izoblikuje v dovolj pregledno misel,
ki označuje tisto, kar sem nekako prevzela za svoje.
Teh sporočil je malo morje,
med njimi znajti se pa je umetnost,
ki le redko mi uspe.
Tako nekako sem si dovolila vlogo,
ki jo za svoje potrebe dokaj dosledno opravljam:
postala sem urednica vseh teh sporočil, ki z njimi razpolagam,
to nalogo pa, kot že rečeno, z vsem srcem in vestno opravljam…

SESUTO V RAVNOVESJU

Kako je, če podpisan
pod večplastno razodetje,
vrineš svoje upe
zgolj za lastno doživetje?

Kako je, ko tako, mimogrede,
hrepenenje zapolni srce?
Znova kot bela vrana
med črnimi ne znajdeš se.

Hudo je, kadar sanjam
prerežeš popkovino,
sesuto v ravnovesju –
vse izgublja čar, milino…

NE TRKAJ MI NA VEKE

Ne trkaj mi na veke,
pusti me v temi,
laž brez preobleke
vedno najbolj zaboli.

Popelji me v svet,
brez hoje po kolenih,
pokaži mi tak cvet,
ki ni del ovenelih.

In tam naj sever
jugu v hrbet gleda,
naj črno-belo
v barvah zaživi.
Tam oseka
plimo naj presega,
kjer ti boš jaz
in jaz bom ti.

Ne trkaj mi na veke,
pusti me v temi,
bolečina gre v spomine,
ko v solzah dozori …

POČENE STRUNE

Zapel si mi pesem
zlepljeno iz najinih trenutkov,
sedel na dušo
s težo zgrešenih občutkov.
Pozabljeno rimo
si krpal z igrano krivico,
so pokale strune
kot pokajo krila ranjene ptice.

Zapel si mi pesem…
Zdaj v molku besede kričijo.

So pokale strune…
Zdaj pokajo stene tišine.

IF MY HEART HAD WINGS

If my heart had wings….
I would fly to the farthest reaches
of your soul.
I would soar high above your spirit
and give it flight.
Earth and sky would have no boundaries
that we could not dissolve.

If my heart had wings…
I would be able to touch
the wind as it whispered
to you.
I could take your hand
and together
we could follow its course.

If my heart had wings…
Earth would be too small
a place to share with you.
The sky not high enough
to allow us to climb.

If my heart had wings..
only you could give it
the will to fly.
Only you could guide it
if my heart had wings.

A JOURNEY OF FRIENDSHIP

Sometimes it’s difficult to tell you
what your friendship has meant
to me over the years.
When things were bad, I
knew that you always cared.
When things were good, I knew no
one was happier for me than you.
Your unwavering love has been an
anchor in my life.
Even when we didn’t agree,
I knew without doubt that you still cared.
Do you know that caring is returned each day?
That I think of you often and only wish you
the very best in life.
I hope our journey is always travelled together,
Because without you in my life
I would be missing a large part of my heart.
Sending this to you with much love.

WHAT LIFE IS

Life is full of many
contradictions.
Sometimes
the warmest dawn
can feel cold in spirit.
And sometimes
the sun shines brightest
on the most bitter
winter day.
Life should seek warmth.
It should seek the love
and companionship
of like souls.
It should search for the smile
in the face of tears.
It should search for
friendship‘s warm glow
in the midst of darkness
Life was never meant to
be lived in solitude.
It was always meant to
be shared.
So in life,
give yourself that second
chance.
Open up to new
friendships.
Give the benefit
of a doubt
when you aren‘t certain.
Live life to the fullest.
Not in what you DO, but
in what you GIVE to others.
And in doing so,
you‘ll find that you‘ve
received more from life
than you ever expected.

WAITING FOR LOVE

Sometimes when we‘re alone,
we think love will never find us.
We wait for fireworks or the passion,
and are saddened when it does not come.
But we forget...
Love doesn‘t always come in a rush of emotion ...
Sometimes it settles in our hearts slowly,
like the warm glow of a sunset.
Have patience.
Some day soon love will light your world.

I DON’T UNDERSTAND

Why we can’t have morality without dictating religion.
Why we can’t have differences without hatred.
Why we can’t have disagreements without belittlements.
Why we can’t love a higher spirit, but each in our own way.
Why we can’t feed the homeless but can rebuild the world.
Why we can’t find charity for our neighbours but can pray for a stranger.
Why we can’t see our own faults but can so easily find them in others.
Why we can’t see the good but so readily point out the bad.
I don’t understand
Why love doesn’t return the gift of generosity.
Why we profess to value honesty then lie to protect ourselves.
Why success can’t be won without deceit.
Why we abuse the world but cherish possessions.
Why profit means more than the method that achieves it.
Why what people say isn’t what they mean.
I don’t understand
Why we complain more about what we don’t have
instead of seeing what we’ve already been given.
Why we want so much
when it’s usually the simple things that make us happy.
Why we try to be someone and something we aren’t
instead of celebrating who we truly are.
Why we aren’t more thankful for the people in our lives
instead of the things in our lives.

YOUR GIFT TO ME

I see you close in my mind’s eye
always standing near.
Ready with a hand, a hug or a smile
helping me deal with fear.
And yet, I don’t think you know
just how much you play a part,
in my constant struggle to know myself
and find what’s in my heart.
The hand you offer if I need to hold on.
The ear you gladly lend.
The words of comfort and gentle advice
have all helped me to mend.
The respect I have for you runs deep.
I am so glad our lives have touched.
You show me who I will, who I want, to be
by offering so much.

THE MUSIC OF LIFE

Inside each of us there plays a tune
It is born of our heart and sung by our spirit.
Sometime the melody plays loud and strong
Other times it is soft and delicate in it’s strain.
But the song is written by us alone.
Only we control it’s tempo
Only we decide it’s rhythm.
Never doubt what exists within you.
Never doubt that the music is there.
Your song is meant for you alone.
Others can not silence what the soul has born.
Sing your melody strong.
Dance the rhythm of your own spirit.
Hear the music of your own heart
and never doubt it’s music.
When the heart sings and the spirit soars,
the music of life is complete.

NJUNI VONJI

Dišala je kot neskončnost,
kot svoboda stopljena pod soncem.
Čakala je, da bo prišel in ji
napisal pesem brez besed.
Sončne žarke je ujel med njene lase,
s svojim vetrom napolnil njena krila.
Od daleč je prinesel vonj po poletju
Ležala sta pod zeleno krošnjo,
iskala drobce modrega neba.
Čakala sta na sprehod po dežju,
na veselo skakanje po lužah.

Toda nevihta je bila pogubna
Dežne kaplje so utopile želje,
veter je raztrgal sanje,
izgubila sta svoje vonje

IMPRESIJE

Hoja po rosni travi spominja
na vse kapljice sreče s teboj.
Prvi sončni žarki sušijo sledi,
ki ostale so od tvojih vdihov.

Kotaljenje po hribu spominja
na vse plese v tvojem objemu.
Nikoli nisi poiskal štiri peresne
deteljice in mi dal svoje sreče.

Petje čričkov spominja na
najine nikoli izpete pesmi,
ko sva šepetala zvezdam in
sanjarila skozi poletne noči.

AMULET IN LABRADORIT

Žgoči led oči
ti Labrador,
moj črni vrag
zasajaš v rane.

Trpki hlad dlani
ti krut čuvar,
neznani brat
polagaš name.

Milosti nikar!
Naj vse zgori.
In naj vzkali,
če kaj ostane.

ČIM MANJ BESED

Od nekdaj si. V nočeh
vsak gib, poljub je spoj
razprtosti v očeh,
ko ljubiš se z menoj.

In kakor da ne veš,
kaj šepetam predan
ko čutim, kot da greš...
Ah, vse to je zaman –

ne le dlani premik
ko božajoča gre
čez topel, vlažen dih –

še ta šepet: pretih,
da bi izrazil vse,
kar skriva plah dotik.

ENA JE

Ena je pot, po kateri nikoli ne smeva
do konca, ki naju loči, ena senca in eno zlo. Kar traja
ena je samota svetlih, ki zanjo veva
v lebdenju, ena bolečina, ki naju spaja

v nezmožnosti besed, ko čar lepote razsvetli
minevanje. En je korak: zamolklega v nočeh
ga čujem, vsakokrat me vzdrami, kadar valovi
neznana groza skozme. Vem, prihaja. S streh

od rose vlažnih s skrivnimi napisi se razliva
blesk čarobne mesečine. Ena je tišina skrita:
z vrstami gomil in izklesanih skal preteklosti prebiva
kakor modra tekočina ujeta v čaši, ko razbita

brez skrivnostnosti odmeva obleži. Zbeži, kar čase
usmerja v novi tek minevanja, da znova zaživi
pravera vzgiba in vzvabi me s privlakom vase
tolmun, ki v njem le ena zvezda valovi –

in se izliva.

JESENSKA

Ni več kraja, kjer bi vzpela
se nad njimi, ni več mesta.
Nič več nima, kar je vzela,
ni razloga, da je zvesta.

Smisel po življenju plane,
ga prepogne in razreže,
sčasoma mu up odvzame,
pojmi plavajo brez teže.

Vse vrti se v čarnem krogu.
Saj prepozno, ko se vzdrami
bo izrekla v enem zlogu –

Mir prevlada v sobani,
misel z mislijo se ujame.
Lepa smrt tančico sname.

POJDI KDAJ

Pojdi kdaj z mano
pod stare oboke,
kjer sence temnijo
skrivnostne in sloke.

Glej, skrivoma zate
tam ruji rdečijo
se čisto do brega,
kjer sanje živijo.

Tam z brstjem naključij
preraščajo sence,
z mavrico spletajo

šopke in vence
in deklic so vzdihi
zasanjano tihi ...

JOKAM

Jokam. V sebi.
Življenju na ljubo.
Odselile so se ptice.
Zima je blizu in
ledene rože bodo cvetele.
Golobi se ne sprehajajo
več po postaji.
Jokam. Izžgala bom bolečino,
prebudila srce,
zaklenjeno v temo.

Še vedno jokam,
četudi je minil čas.
Brazgotine bolijo,
pohabljena krila golobov,
mokre oči od solza,
pekoča tema,
mehak svit
posušenih solza.

OBČUTEK NOČI

Noč je skrila žuljave dlani dneva.
Zbudila hrepenenje,
želje, smeh,
na preizkušnjo povabila »greh«,
ki to ni, kadar je v igri
Ljubezen,
ko je nebo čarobno
od razsutih zvezd
polno srebrne mesečine.
Čutiš tudi ti
opoj noči v dlaneh,

Ves ta čas se je tale hvalil, kako da me je odkril. Kot da bi bilo to tako pomembno. Odkril nekako tako, kot je Kolumb odkril Ameriko.

Si predstavljate? Majhen nepomemben človeški prahec pripluje na nekakšni lupini in zadene v velikansko, nepojmljivo, pisano celino. Čisto slučajno. Potem pa zapiše v zgodovino tako, kot da je on to ustvaril, naredil, izklesal. Iz nič naredil. Čeprav bi tisoč drugih prej ali slej prišlo do tega odkritja.

Vendar on ni govoril, kako me je samo odkril. V teh stavkih je skušal povedati, da me je izoblikoval, izklesal, iz divje, brezoblične gmote, ki je šele po teh posegih dobila pomen in veljavo. Ali drugače povedano, ni stvar le v tem, da je bil čisto slučajno prvi, ki je naletel name, temveč tudi edini, ki je lahko vplival name tako, da sem, kar sem. Ta tip me na nek način sili v politeizem. Sedaj imam nujno dva boga. Prvega, tistega, ki me je ustvaril iz pra-gline, mi vdihnil dušo in čisto slučajno še nekaj talenta, in drugega, ki me je našel, kako nebogljen brcam po svetu z bremenom talenta na ramenih, ne vedoč, kam naj grem. Ta, drugi, ta nadomestni bog je tisti, ki mi je torej dal smernice, da sem na pravi način uporabil svoj talent in ga razvil skoraj do popolnosti.

Toda, ljubi moji, obstaja razlika med tema dvema. Čeprav me je prvi, pravi bog, recimo, resnično naredil iz nič, mi vdihnil življenje in dal talent ter tako opravil levji delež pri moji stvaritvi, mi pusti proste roke. Sodil bo namreč pozneje. Medtem pa tale drugi, ki me je samo odkril, slučajno naletel name, kot Kolumb na Ameriko, izkorišča moje potenciale, moja bogastva, mi predpisuje način življenja in se skratka neprestano vriva v mojo bit. Zanj nisem svoboden, sem njegova kreacija, ki kot lutka visi na njegovih mentorskih nitih. Nič, prav nič ne morem narediti samostojno, saj je vse podvrženo njegovim preverjanjem in vplivom. Tukaj, ljubi moji, ne gre več za notranje odločanje, temveč za glas - od zunaj.

In zato sem nekega dne postal gluh. Prisluhnil sem sebi. Tega, kar mi govori notranji glas, pa ne bom povedal. Kajti od takrat se lahko spet odločam. In odkril sem sam sebe. Goodby Amerika!

Mladika Scarl - z. z o. z.
Ul. Donizetti, 3 - 34133 TRST
tel. +39 040 3480818 - fax +39 040 633307, el. pošta: mailto:redakcija@mladika.com

Izidi 37. literarnega natečaja MLADIKE

Komisija literarnega natečaja Mladike, ki se je sestala v sredo, 21. januarja 2009, na sedežu Slovenske prosvete v Ulici Donizetti 3, je obravnavala 76 prispevkov v prozi in 55 ciklusov pesmi, ki so v roku prispeli na uredništvo revije. Komisija je po temeljiti razpravi in oceni dospelih prispevkov podelila sledeče nagrade:

PROZA

Prvo nagrado prejme novela z naslovom Vračanje, ki je prispela pod šifro Vračanje, avtorice Manke Kremenšek Križman iz Ljubljane. Novela iz današnjega življenja je večplastna, glavni junak se spominja svojega otroštva, življenja v bloku in skritih družinskih tragedij v soseski. Avtorica se odlikuje s smislom za podrobnosti.

Drugo nagrado prejme novela z naslovom Čakajoča, ki je prispela pod psevdonimom Silvan. Napisala jo je Mateja Gomboc iz Ljubljane. Zgodba se dogaja v Trstu in avtorica je znala zajeti obmorsko atmosfero polno hrepenenja in pričakovanja.

Tretjo nagrado prejme novela z naslovom Reka, ki je prispela pod psevdonimom Policist. Napisala jo je Nataša Konc Lorenzutti iz Šempasa. Napeta pripoved pritegne bralca in ga sooči z nevarnostmi današnjih dni.

Komisija priroroča za objavo še novele: »Učitelj v podružnični šoli« Primoža Vresnika iz Ljubljane, »Na Kubo po skrivnost« Jane Kolarič iz Ljubljane, »Odlomek iz dnevnika« Ivane Hauser iz Radelj ob Dravi, »Kava, kafe, kavica« Darinke Kozinc, »Teta Mara in vlak« Darke Zvonar Predan iz Maribora, »Odhajanje« Olge Paušič iz Lendave, »Potovanje v K-raj« Tarcisie Galbiati iz Ljubljane.

POEZIJA

Prvo nagrado prejme cikel pesmi »Dobro, pa se še izboljšuje«, ki je prispel pod psevdonimom Žardna. Avtorica je Lidija Golc iz Ljubljane. Avtorica je ujela v verze življenjsko realnost, ki se včasih zdi banalna, vendar nas njene besede nagovarjajo k razmišljanju.

Drugo nagrado prejme cikel pesmi brez naslova. Prispel je pod psevdonimom Scorpio, avtorica je Andrejka Jereb iz Idrije. Pesmi odlikuje globoka uglašenost z naravo, izvirna metaforika in zavedanje človeške krhkosti.

Tretjo nagrado prejme cikel pesmi brez naslova pod psevdonimom Brest. Avtorica je Stanka Devjak iz Maribora. Pesmi odražajo odnos avtorice do zgodovinske dediščine, religije in narave.

Trst, 22. januarja 2009

Za komisijo literarnega natečaja Mladike
Marij Maver

Podelitev nagrad bo v ponedeljek, 9. februarja, ob 20.30 na Prešernovi proslavi Slovenske prosvete in Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani v Trstu, Donizettijeva ulica št. 3.

Britanski internet portal »Story«, čiji su osnivači radio BBC i fondacija Booktrust, objavio je opsežan intervju sa prošlogodišnjom učesnicom Kikinde short Kler Vigfol (Clair Wigfall). Autorka je prenela svoja iskustva iz Kikinde, govoreći o nezainteresovanosti britanske književne scene za dešavanja u Evropi, ali i o turbo folk muzici o lokalnoj kafani kraj železničke stanice. Vigfolova je takođe istakla da su interkulturalni festivali poput »Kikinda shorta« veoma značajni za unapređenje međusobnog razumevanja u Evropi.

Srđan Papić, koordinator projekta, kaže da je jedan od ciljeva festivala bio umrežavanje autora. »Nama namera nije bila da se samo srpska publika upozna sa najboljim mladim piscima iz Evrope, već i da publika tamo dobije povratnu informaciju o tome šta se ovde dešava. Srbija i Balkan se po prvi put sad pominju na tom sajtu i mislim da polako uspevamo da pokažemo kako u književnom smislu nismo crna rupa na kontinentu. U pregovorima smo da se objave priče naših gostiju u britanskim časopisima ‘Pulp’ i ‘Aesthetica magazine’, dok su njihovi tekstovi objavljeni u tri makedonska časopisa, bugarskoj ‘Alteri’, mađarskoj ‘Foszilliji’, slovenačkoj ‘Beletrini’, hrvatskom ‘Zarezu’ ... Festival više ne traje samo u poslednjoj nedelji juna, već se na afirmaciji gostiju radi tokom čitave godine,« napominje Papić.

Ceo tekst možete pročitati na adresi www.theshortstory.org.uk.

Revija Locutio izhaja od leta 1997. Je prva slovenska online, internetna revija. Orali smo ledino. Ni se ji treba truditi, da prehaja meje. Je po izhodišču globalna.

Do 50. številke je dozorela, vsebinsko in oblikovno. Pritegnila je številne kakovostne avtorje iz Slovenije in sveta.

50. številka je priložnost, da proslavimo svoj obstoj. Vabimo vse avtorje, ki so sodelovali v reviji doslej ali pa se ji želijo priključiti, da za 50. številko pošljejo svoj prispevek v obsegu – do 5 pesmi ali do 15.000 znakov proze/dramskega besedila/eseja. Sprejemamo tudi prevode, vendar mora prevajalec pridobiti soglasje avtorja. Lahko so tudi opremljeni z grafiko v okviru možnosti revije. Objavili bomo vsak prispevek.

Prosimo vas, da pošljete besedila z vidno oznako »ZA 50. ŠTEVILKO REVIJE LOCUTIO«. Podpis oziroma oznaka avtorja naj bo sestavni del besedila.

V primeru, da v našem indeksu avtorjev ni podatkov o vas, vas prosimo zanje.

Revijo bomo s prispevki začeli polniti po 1. juniju 2009.

Obenem vas obveščamo, da poskušamo zbrati sredstva in natisniti številko revije z izborom sedanjih avtorjev.

Besedila pošljite ali na naš naslov elektronske pošte locuti@kud-mld.si ali na poštni naslov.

Kulturno društvo Mariborska literarna družba
Revija Locutio
Partizanska cesta 5
2000 Maribor

Besedila bomo sprejemali predvidoma do konca septembra 2009, če pa se bo kdo odločil poslati pozneje, ga bomo prav tako upoštevali.

Urednik:
Marjan Pungartnik

Maribor, 31. marec 2009

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Revija Mentor
Štefanova 5, p. p. 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: Dragica Breskvar

Ljubljana, 3. april 2009

REVIJA MENTOR

razpisuje

LITERARNI NATEČAJ ZA SREČANJE SENIORSKIH PISCEV 2009

Razpis je namenjen upokojencem in starejšim piscem, ki pišejo v slovenščini.

Pogoji:

1. Avtorji lahko sodelujejo s svojimi še neobjavljenimi pesniškimi, proznimi, gledališkimi in esejističnimi besedili, ki jih še niso poslali na dosedanja srečanja seniorskih piscev.

2. Obseg poslanih prispevkov naj ne presega 10 pesmi ali ene avtorske pole (16 strani oz. 30.000 znakov) proze ali drame. Prispevki naj bodo natipkani, in to samo enostransko.

3. Vsak prispevek naj bo označen z avtorjevim imenom, priložiti pa je treba še kratko biografijo (ta naj se nanaša predvsem na ukvarjanje s pisanjem), točen naslov (tudi elektronski) in telefonsko številko.

4. Prispela besedila bodo prebrali strokovni ocenjevalci, ki bodo na regijskih srečanjih vodili pogovor o poslanih besedilih in literarnem ustvarjanju nasploh.

5. Regijskih srečanj bo šest. Pripravili jih bomo junija, septembra in oktobra 2009 na Jesenicah, v Mariboru, Mozirju, Ajdovščini, Ljubljani in Metliki; gostiteljice srečanj bodo območne izpostave JSKD v teh krajih.

6. Izbrani avtorji z regijskih srečanj bodo povabljeni na dvodnevno literarno delavnico starejših piscev, ki jo bo JSKD pripravil skupaj s svojo izpostavo novembra 2009 v Mozirju.

7. Izbor iz poslanih besedil bo objavljen v posebnem zborniku. Objav ne honoriramo.

8. Prispevkov ne vračamo, zato naj avtorji obdržijo zase kopije.

9. Organizatorji krijejo stroške strokovnega dela srečanja in prehrane.

Dodatne informacije lahko dobite po telefonu 01 2410 516 ali 01 2410 500 in e-pošti: Dragica Breskvar.

Prispevke je treba poslati do 15. maja 2009 na naslov: Revija Mentor, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »seniorji 2009«.

Dragica Breskvar, urednica revije Mentor

REVIJA MENTOR je letos dopolnila 30 let obstoja. Vstopa v zrela leta, pa ne misli proslavljati sama doma, ob Mariu in poceni vinu, kot je to v naravi slovenski, ampak se je odločila, da bo jubilej obeležila s humorjem in literaturo. Zategadelj razpisuje:

NATEČAJ

VESELIČNICA

ZA HUMORNO KRATKO ZGODBO.

Kje pa, nikakršnih hudoletečih določil ne bo. Nekaj alinejic se pa pri takih natečajih vendarle spodobi. Revija Mentor sede in narekuje:

- natečaj je anonimen;

- kratka zgodba mora biti humorna; najsi bo to humoreska ali pa kaj satiričnega, ironičnega ali drugače veselega. V naši šentflorjanski vasi bodi zdihovanja dovolj!

- vaše pisanje naj ne zaobseguje več kakor polovico avtorske pole alias 15.000 znakov s presledki;

- vsak avtor sme poslati samo eno kratko zgodbo;

- tri natisnjene izvode zgodbe pošljite do 10. junija 2009 na naslov: REVIJA MENTOR, Štefanova 5, 1000 LJUBLJANA.

Kako pa, slišimo? Nu, takole:

- razpis je anonimen, zategadelj bodi zgodba opremljena s šifro, v posebni zaprti ovojnici pa naj počivajo pravi podatki, ki jih bomo odprli in vanje pokukali šele potem, ko bo žirija določila, kako in kaj. To se bo dogodilo v roku meseca dni po izteku gornjega datuma aprilskega. Žirijo bodo pri odpiranju ovojnic varovali trije skrbno izbrani s satiričnimi puškami do zob oboroženi ljubitelji humorja; vsem je ime Anton in vsi so ta posel opravljali že prej;

- žirija v afirmirani in od cesarja potrjeni sestavi Gabriela Babnik, Peter Rezman in Matej Krajnc bode zgodbe prebrala in izbrala najboljšo (nagrada 500 evrov), ki bodo skupaj s petimi nominiranimi (honorar zagotovljen), objavljene v reviji Mentor.

- če bode kvalitetnih zgodb obilo, bo revija Mentor po dogovoru z zgoraj opisano in omenjeno žirijo in avtorji objavila tudi kakšno dodatno zgodbo;

Zgodb, napisanih na roko z gosjimi peresi, kuliji, svinčniki ali krvjo, bodisi celo s pisalnim strojem, ne bomo upoštevali. V žiriji vsi nosijo očala s hudimi dioptrijami in zato naj, v času 21. stoletja, pojejo računalniki, žiriji v prid.

Veselo in uspešno pisanje vam želi

revija Mentor, rojstnodnevna