Il mare tra tutte le ebbrezze
è la più inebriante.
È il ritmo dell’esistenza e il silenzio dell’immenso,
indicibile presagio, sognante anelito,
estasiante visione.
È il sospiro della terra che agogna il cielo,
mostro e bellezza,
nascosti dietro le maschere dei documenti pietrificati
del nostro breve cammino.

SCRITTURE NELLA SABBIA

Bevo il tuo profumo; in un’ora benedetta, mentre
cala la sera – l’ambrosia che cola dai tuoi gesti,
lontano dalla mia inquietudine.

Bacio l’apertura delle tue cosce, più larga del mio golfo,
tiro dolcemente le calze, arrotolandole giù giù, più in basso
delle ginocchia – cieco e sordo, colgo dai peluzzi parole di passione.

Assorta nell’immensità dello specchio, sei qui, accanto a me,
il sale della mia pelle rovente eccita la seta del copriletto
- regno di un linguaggio nodoso, di una danza
che abbiamo scatenato al di là del tempo.

La sabbia – qua vicino a me, è segnata dalla nostra scrittura,
l’incavo del mio corpo – una barca che scivola solitaria
in questo chiarore notturno.Volgi lo sguardo al cielo, getta
la cima, la barchetta sta urtando contro il tuo molo.

LE PAROLE

Le parole sono case, periferie e il chiassoso centro.
Sono esseri vuoti con il loro ritmo,
respirano, sono piene di forza e impotenti.

Come un fiore di loto è il libro con le sue
mille pagine, come un fiore che
ha la sua fine e il principio,
la sua passione e il giudizio.

Ognuno di noi scrive il libro della propria esistenza,
chi mai può sapere quando verrà scritta l’ultima pagina.

Il lago è l’occhio di un dio pagano
sommerso dal silenzio in questa stagione?

Eppure questa stagione ha il suo linguaggio,
i suoi dizionari, i suoi messaggi.

Sembra che il giorno dia la parola alla notte
e la notte l’eternità al giorno.

L’occhio guarda fuori, dentro o
nelle profondità del nostro intimo?

IL CORRIDORE STELLARE

Maratoneta tra i millenni.
Ho perso il nome e tutte le parole.
Eterno corridore che uccide i serpenti con gli sguardi
e crea con ogni gesto mille storie,
atleta che lancia il giorno nella notte.
E dà forza acciocché il vento dorma con l’onda.

Corro lungo le armonie della preesistenza,
attraverso terribili atlanti, madidi di sangue.
Mi guida e vigila un enorme occhio
che è giunto in me a tastoni ma ansante
fino al flusso dell’ara.

Soltanto come il chiaro di luna corro attraverso me stesso
e il mondo è una sottile orma nella costellazione di Orione.

Dalla raccolta KRETA (Creta), Aleph, Ljubljana 1998

LUCI DI IRAKLION

Numi, da dove provengono le donne?
Chi troverà il cammino dalla radice al fiore?
Come accetterò la mia nascita? Tutto questo mondo splendido
che già dal primo istante sottrae e incomincia a morire.
Con chi condividerò la tristezza e le ansie del corpo,
tutti gli spettacoli e le ebbrezze della sera?
Sono d’oro? Sono un amuleto al guinzaglio che dolcemente
urta contro un seno, un petalo di rosa e il suo profumo;
annusami, affinché m’immerga lesto nei godimenti notturni,
nel fermento, nella lucentezza del plancton – ti sento, quando
esci nuda dall’oceano in una notte col chiaro di luna!?
La scura nave chiama – in lontananza lo splendore di Iraklion -
sul ponte una traccia di sangue,
quando ti lascio dal mio abbraccio.

L’ERMAFRODITA DEL PIREO

Sacralità del Mediterraneo. In momenti eccezionali ti sprofondi
in te stesso. Nuotando energicamente ti calmi. Dio ti butta la chiave del Nulla.
Entri nelle leggende. Fai parte del casting divino. Sei una sfinge. Un filosofo
o un matematico. Una tomba o una maschera d’oro. Un’anguria o un vulcano.

Capisci la lingua morta. I verbi dell’assassinio, dell’incesto e dell’astrologia.
Viaggi nelle crepe dei millenni – eppure tutto è hic et nunc.
Le loro voci e le tue orecchie.

Lo scorgi allora. In un cinema infimo al Pireo. Arde senza fiamma
come una falena e dorme sveglio. Frustato dagli sguardi del suo io diviso.
Essere primordiale venerato come una divinità.
Una specie di angelo caduto in jeans. Prodotto dalla trasparente spuma
del mare sopra l’Atlantide. Diabolico, ma sterile. Creatura delle tenebre,
partorito dai terremoti e dalla peste.

Sono alla fonte del peccato originale. Al punto d’incrocio dei princìpi. L’essere
mi sopravvivrà – io sono l’ultimo della mia specie.
Cado nella danza con la gravità. In pantaloni scamosciati e tra grida senza eco.
Non ho l’ombra... !

TANGO

Ci sfioreremo solo con le lingue.
Cercando l’orlo del sorriso. Ci farà male la vicinanza dei corpi.
Noi due siamo il vento. Grazie a noi nascono i pianeti.
Il ritmo selvaggio dell’amore, della vendetta, della morte.
Finiremo di danzare sulle copertine dei libri di poesia,
guizzeremo sulle cartoline illustrate,
apriremo album di astrologia.

Ci toccheremo solo con le lingue.
Dormiremo durante la veglia, ossessionati dalla rotazione,
smangeremo grandi montagne con l’impetuosa corrente
delle nostre lingue, riflettendo nascite e morti,
faremo vorticare i secoli con audacia, quasi con violenza.

Snella e muta, con occhi che brillano
dalla precisione dei movimenti; con quel silenzio che dice tutto.
Nel canto che è il Tango.
Sostanza di esperienze e di voluttà.
Il destino che sentiamo sulle lingue.
Intessuto di dolcezza. Di atavica soavità,
alla quale ci abbandoniamo solo con le lingue.

I SANDALI

Sono giunti dalle sacre scritture.
Stanchi dal lungo cammino si sono sdraiati accanto alla mia testa.
Avete visto mai un vecchio cane o marinaio al ritorno dal viaggio?
Li ho colmati di sogni, li ho sfiorati delicatamente.
Tremante - come un bambino il regalo natalizio.
Viso stanco, bocca senza lingua. Braccia senza ossa.
Spezzato l’albero maestro, logore le vele.
Là dove una stringa di pelle allaccia il tarso – una traccia di sangue.

I miei sandali hanno gli occhi azzurri.
Come il vecchio che giace davanti alla cattedrale,
spossato di viaggi stellari.
Bruciacchiati da numerose collisioni – dietro di loro
la scia di una cometa.
Un paio – ma un’unità.
Come una fiamma che dall’altare sale verso il cielo.
Tutto il sangue del pianeta.
Come un’impronta che il creatore nella sua folle fuga
abbia dimenticato nella mia anima.

Ora so – non devo indossarli!

UN MUSETTO NEL SANGUE

Nascita di una poesia. La battezzo con un grande fiume di luce.
Il suo delta si ramifica tra la fronte e il fallo. Solennità
in paramenti d’oro. Il suo palpito scuote i libri sacri. Il suo volto
si sposta di continuo, ma non si gira. Forse lo fa con pazzesca ed
irriducibile velocità che tra lo stridìo della rotazione neanche me ne accorgo.
Gli dei la avvertono. La mandano su costellazioni sconosciute perché impari a camminare.
Quando ritorna trafelata a un’ora che ignoriamo, la intrufolano nei sogni di qualche donna
affinché si metta a contare le sue vertebre e a tastare la sua calda coda. A leccare
minuziosamente il suo cuore di granito ed a sistemare il sestante.
Il suo nome di battesimo mugghia negli oceani, nei travolgenti vortici di luce.
Si è fatta grande ed eterna. Peccato e confessione. Qui ed ora. Quando la
sfioreranno occhi prescelti, mi inonderà una luce solitaria.
Il suo flusso di materia trafiggerà il vuoto.
Qui siamo tutti.
Inginocchiamoci. Noi siamo la verità, il ricordo vive.
Chiniamo il capo, lievemente e in silenzio, come un feto.

LA BOTTIGLIA

Nella mia bottiglia non c’è messaggio, non ha neanche il fondo,
e il suo colore è cangiante, dipende dall’invenzione
che risveglia le ossa stanche,
e così prendo un lembo di cielo – quello con la luna piena.

Dalla terra verso il cielo
con la liscia fune dei desideri, dove la mano
scatta in un abile gesto – dal meridione
mi bagna beatamente.un acquazzone.
Ascolto l’oceano, bacio le mammelle celesti.
Divento un falco, la libertà spiega le ali,
nelle iridi la via non tracciata sulla carta geografica.

Bevo la solitudine,
il sangue pesante e i testicoli pieni, sono
in preda a delirante frenesia – ma tu non ci sei.

Sulla mia bottiglia un affresco – tu ad una svolta, sul far della sera
e ammantata di eccitazione – lo raschio via fino in fondo senza il fondo.

Notizia minima

Il pittore, poeta, drammaturgo e letterato sloveno Matjaž Kocbek è nato a Ljubljana nel 1946. Laureato in letteratura mondiale e teoria letteraria comparata. Vive e lavora a Ljubljana. Oltre a dedicarsi intensamente alla letteratura, si occupa anche con successo di pittura e per sostentamento di comunicazione di mercato. Finora ha pubblicato nove raccolte di poesia: V, 1972; Opalni rob (L’orlo di opale), 1980; Dišeče predivo (Lino greggio profumato), 1981; Maneža (Maneggio), 1987; Konjušnica v srcu (Scuderia nel cuore), 1988; Ars amandi, 1992; Dvojček (Il gemello), 1996; Kreta (Creta), 1998 e Sunek s sulico (Un colpo di lancia), 1999. Opere di teatro: Smrt po smrti po Bogu (La morte dopo la morte dopo Dio), 1973 e Dan zaklan (Il giorno sgozzato), 1974. Le poesie tradotte sono state prese dalle raccolte Ars amandi e Creta.

La traduttrice Jolka Milič

KOKTEL

Okrenut leđima sluđenom svetu
pevam u sebi
danima.

Tako spokoj sputavam
da mi kroz trepavice ne iscuri
i kane na ljutookog satira u čitanci.

Kometu u oku gajim ždrebastu
i kučku vragolanku
u čizmicama ruskim.

Hej, hoj,
ponosno kličem naličjem tuđeg glasa
travama i kaktusovoj bodlji.
Hoj, hej, odgovaraju
mamutske gromade klasika
i lajave reinkarnacije
goniča violina i truba.

Zabava je to jutarnja
upriličena nadomak gradskih trgova
i kafe u šolji
u kojoj se mreška
vasionska samoća pesnika.

Posmatram pogana lica
očeva nacije i njihovih miljenica,
pod kiselkastim podočnjacima neba
i pijanim dojkama uspaljenih čelistkinja.

Zakloni su uklonjeni ljupkim dekretom.
Zakoni laju odasvud i prete li prete.
Nada pada u san i češe se odurno, gadura.

Snovi device izdišu u naletima
i zveckaju vlažno.
Samo ptica bezgnezdica
u krnjetku kljuna koktel nosi
ozbiljna kao voštani Molotov
u kladionici.

VRAPČIĆ

Osluškujem praskavo gugutanje
izblajhanih udvorica po kuloarima
i unjkavi šapat dvorske elite
razvratu sklone i bucmaste kao čir.

Na balu predvodnika
užagrene se oči vernika
razdragano smejulje.

Lutani animirani i obezdušeni
sanjaju zaveru i kljucaju ovas
ćuteći na ramenu hranioca
predu redom do jutra.

Ne znaju da
ako se pogazi čast
urokljiva se kletva iskrade
ispod pazuha tvorca
i nadmudri ih.

O, grešnici sluzavi.

Misli se iscede i ostave ožiljke
na tabanima.
Utroba rasporena pokisne
i satrune
na vetrometini
dok mozgovi gnjili
prebirajući po sećanju
osušenim ganglijama
sami sebe
ne počnu da tetoše kao balegari.

Kroz naprstak pluća tad
dan pijukne za ljuskom tišine
života koji ide dalje
i dalje
prečicom
ropćući zagonetno, vrapčić đavolasti.

ODOJČE

Strepim slušajući ratnohuškački program
svetskih mirovnih pokreta.
Odsutno gledam gole starice
koje se izležavaju po krovovima
i prizivaju Harmsa.

Pokušavam da se saberem
i pljunem u dalj,
u zacakljeno oko kreatora
novog svetskog čuda.
Nikoga nije briga
šta se zbiva u sivilu tuđih mozgova.
Ko pluta dalje, a ko tone
ostavljajući za sobom
nesvarenu predstavu života,
žitku i miomirisnu kaku odojčeta
iskreno zagledanog
u sopstvenu predstavu
o spasu čovečanstva
pokoljem buntovnika
zabarikadiranih.

ZNAMENJE

Dođe to jednom
u očekivanju da se doživi stota.
Sklapaju se godovi
i ređaju po krivulji dlana.

Monstrumi su davno izmislili bombe
da ublaže nežnost topuza i praćke.
Čekaju nas opet mračne slutnje
pred željom za vlašću novih osvajača.

Nerođeni plaču iz besplodnog legla.
Sparno se nebo trza u trudnoći.
Planeta se razuzdana u užasu grči
pod znamenjem strašnim bahate svemoći.

ZVONČICA

Samo glasine i lelek
cure nad čaršijskim sutonom.
Sedeljke se prostiru u nedogled,
srceparajuće
kao korota mlade grofice.

A tu bi trebalo da bude nešto,
sto sa poslugom ili badem
u kristalnoj lobanji lakeja.
Ništa od toga.
Tupost cakli iz pogleda sabrata

Jednoga dana ljudi će se čuditi
kad im selice padnu sa neba
kao cekini muholovaca
u kreč.

Špartaju voćari šinama zarđalim
da snesu dokolicu i puste je
da prhne u ambis.
Vatru će da žderu staklari
i njihove tašte.
Bez razloga.
Pazim da ti na rep ne stanem Zvončice
i mlado ti telo ne pretvorim
u zvonki eho večitog kruženja.

Ministri se svrgavaju
i šetaju goli po kejovima
klepećući zvončićima
nad noćnim morama spletkaroša.

Teme im je opijum rečitosti
kojoj se klanjaju pobožno.

BOLEST

Sklonite svoje prljave ruke,
pod krevet ili na ormar iza simetrično
poređanih ucrvljalih dunjaca (ukoliko je jesen).

Sklonite ih na tavan, u podrum
ili na neko drugo tajno mesto.
Ovde temperatura uopšte nije bitna.

Sklonite svoje prljave ruke i ne pokazujte ih
nikome. U očima, glasu ili osmehu još je
i moguće instalirati toplinu, boju
i grimasu. Jedino ruke nikako ne možete
kamuflirati. Crno ispod nokta ostaje
crno ispod nokta.Kap zgrušane krvi,

Ugljenisana dečja suza ili komad
ljudskog mesa bez kostiju. Sklonite
svoje prljave ruke i nikako ih, nikako
deci ne pokazujte. Jer ona to sigurno

Neće shvatiti, a suvišne reči samo ih
mogu potaknuti da svoju detinju
radoznalost zadovolje čeprkajući dublje
iza uredno podsečenih noktiju sa čijih

Vrhova svakodnevno otpadaju odumrle
ćelije zločina iz strasti, iz obesti
ili dokolice, svejedo. Zato, ipak,
sklonite te svoje proklete prljave

Ruke ili ih upotrebljavajte samo tri
puta dnevno, pre i posle jela.
Ne mućkati i ne približavati vatri.
Ne okretati dlanove i ne tražiti liniju

života. Ne trljati ih i ne stavljati
u rukavice, niti ih pružati na pozdrav.
Ne raditi s njima ni sve ostale obične
stvari. Sklonite ih kad vam kažem.

Zakopajte ih jer samo zakopane
one mogu nečemu korisnom poslužiti,
mada trava iz takvog đubreta
Obično bude kržljava i opora

jer i ona zna
da je bolest prljavih ruku
dugotrajna, teška
i, što je najgore, neizlečiva.

BILBORD

Zastave su pale,
samo mržnja zjapi podlakćeno
i pogažena obećanja
pljuju na zajedničke svetinje.

Krvožedni,
pohlepni,
i mržnjom opsednuti,
izgubili su iz vida
da posle svih ratova
dolazi vek ništavila u istoriji
i zenicama pomahnitalih akrepa
na bilbordima.

SVETLOST

Svetlost je tanko udenuta u krošnju
da drugačije ne može biti:
neko ima lice bolno nasmešno
i umiljavanje mačje,
drugi imaju blagodeti krvlju stečene
i aktivno članstvo u novoj eliti.

Život je i ovde doživljaj
bez ostatka,
kako koga zapadne:
retkima uloga glavna i kratka
a većini epizode duge i gadne.
No, dogodiće se već
uz biblijsku jeku
da jednoga dana
o, ti greško tvorčevog dela
podigneš posramljeni pogled
ka nebu
obrišeš suze
koje ti ponos predaka peku
i odsanjaš dugo željenu javu.

ZABORAV

O, vi pioni patova- ratova,
vi, grešne marionete u nevreme dogođenog puka,
vi, vlasnici ušteđenih života
u pomračenoj svesti ušate kasice- prasice
pohranjene u trezor kosmičkog ništavila,
vaše vreme dolazi neumitno
u posrebrenim gipsanim koritima,
u pozlaćenim hodaljkama,
na štakama samohodnim,
u kolicima sjaktavim kao ordenje
za odanost vođi.

pravkar sem se vrnil s klepeta s starim kolegom. videla se nisva vse od najinih prvih ur ljubiteljskega učenja glasbene teorije v lokalni glasbeni šoli. v najinih deških letih naju je odlikoval izvrsten melodičen spomin. najina navdušenost nad genialnimi stvarjenji bacha in vpliv baroka na najin okus za moderno glasbo sta naju še dolgo povezovala v nekakšnem kolegialnem razmerju na daljavo. odšel je namreč na študij v tujino. vsa ta leta in še danes je jabolko edinega spora med nama najin različen pogled na umetnost, katero, empirik in ljubiteljski umetnik kakršen sem, pogosto označujem kot institucionalizirano iluzijo. minila so leta, in medtem, ko sem sam zavozil svoje življenje z alkoholom in ženskami, je kolega postal pravi mojster na orglah in čembalu. z leti je tudi veliko vodil zbore in dirigiral. med tem obdobjem mi je sem ter tja iz samozaložbe poslal kakšno zgoščenko, na kateri je mrgolelo raznih variacij in priredb.

za najino srečanje sem kot nalašč izbral lokal, v katerem imajo pianino. in ker je bil dobre volje, se je s svojimi prsti sprehodil po tipkah.

po dokaj praznih prostorih slovenskega lokala so plastično, kakor pač lahko zvenijo iz kratkih strun pianina, odmevale goldbergove variacije. kljub vsej tej aktualni židovski nadvladi, ki svet počasi premika v tretjo svetovno vojno, na paradni zastavi ankhovega počutja ni plapolalo nič ksenofobičnega. stavek, ki je v meni obudil ljubezen do sočloveka, me je pomiril in vlil upanje v prihodnost brez vojn, brez terorizma.

da pa ne bi ostal zgolj pri variacijah za čembalo, je nadaljeval v b molu z odlomkom iz bachove klavirske knjige dobre volje. skrbno sprehajanje po klaviaturi me je spominjalo na te moje prste, ki se sprehajajo po rekvizitu moje prve umetnosti - lepih ženskah. dvignil sem dlan in jo raztegnjenih prstov pridržal, da je delno zastirala moj pogled na prijateljevo ljubljenje s tipkami, ki so s črno-belimi orgazmi obarvale prijetno večerno razpoloženje. ko bi le ženske, s katerimi sem bil, tako lepo igrale kot ta stari pianino. taval sem z mislimi in tako zaslepljen sem se kmalu spotaknil ob lastne izkušnje in se spomnil svojega starega pravila, da je spolna zadržanost deklet v sorazmerju z njihovo telesno lepoto. spil sem požirek portovca in s prijetnim smehljanjem na minule misli dočakal konec tega ubranega glasbenega zaporedja. lepa beseda na lepem mestu nikoli ni bila tako slabo cenjena kot danes. za razliko od vse bolj siromašnih piscev so naši kolegi glasbeniki na področju dvorjenja uspešni. kolega te uspešnosti iz neznanih razlogov ni želel spreminjati v namene zadovoljevanja ene od najstarejših potreb človeka. na željo ene izmed dam, ki sta zavzeto okušali opojnost zvokov virtuoza, je vendarle naposled odigral svoje variacije za obe roki na pachelbelov kanon v d duru.

spominjal sem se dogodkov izpred nekaj let. takrat sem spoznal dekle, ki je igrala klavir izjemno natančno, po mali sreči v veliki nesreči pa postala paraplegik. ta je bila njena najljubša skladba. še pred tragičnim dogodkom nisva uspela telesno manifestirati obojestranske privlačnosti. najprej je bila ljubezen; platonična in čista, polna objemov. rodila se je iz prijateljstva in počasi rasla v nekakšno globljo naklonjenost. bila sva keruba, ujeta v svetu spolnega uživaštva. ko sem ji, kljub njenemu novemu fizičnemu stanju, še naprej izkazoval nekakšno vljudnost oziroma pripadnost, morda celo ljubezen, me je nagnala z besedami, naj se grem ljubiti drugam. šopek je padel na tla in žalosten sem odšel. nisem je poskušal niti prepričati in ta očitek me še danes preganja. rad sem imel to drobno žensko zelenih oči in rdečih las, blede, nekoliko pegaste polti ter lepih, simetričnih obraznih potez. iz ponovne zasanjanosti in pomilovanja preteklih osebnih ljubezenskih situacij me je prebudil lastnik lokala, ki se je približal najini mizi in se nama zahvalil s pretrganim računom.

od prijatelja sem se poslovil in mu zaželel uspešnega nadaljevanja glasbene kariere na dunaju.

OSEBE:

FERI – lastnik vinotoča ŠKODA
MIRA – Ferijeva žena, učiteljica
JOCO – sosed v goricah, nezaposlen, veseljak
KREMPELJ – občinski župan
HORVAT – občinski funkcionar
GOVNAČ – direktor uspešnega podjetja
EVA – Govnačeva asistentka, njegova ljubica
AVSTRIJEC – gost iz pobratenega Blödendorfa
VINKO – direktor banke, pijanček
VESELI GOSTI – pevci, folkloristi …
POLICAJ 1
POLICAJ 2

PRIZORIŠČE: levo v ospredju lesena vrata, vhod v vinsko klet: sredi prizorišča, pomaknjen v ozadje odra vhod v zidanico/vinotoč ŠKODA – napis nad vrati - .in nakazani okni, sredi odra sod, ki se odpira proti gledalcem, služi za mizo, okoli katere so stili/klopi za goste. Desno grmičevje, pred katerim je klop. Oder je v polmraku.

1.

Mira pogrinja sod – mizo s pisanim prtom in momlja melodijo, ki »bobni« iz kasetnika. Posluša Murski val, Kreslinovo pesem . Ni razpoložena, njeni gibi so nagli, grobi, živčni. Vidi se, da je to, kar počne, niti najmanj ne veseli.

FERI: (Kriči iz vinske kleti.): Presneto, ženska, utišaj ta radio! Ves popoldan mi para ušesa … ne morem razmišljati!

MIRA (Še poje, za spoznanje glasneje in se dela gluho.)

FERI: Miraaa, si gluha?

MIRA (hladno, besno): Ne kriči name! Če hočem, ga navijem do kraja, ful gas!

FERI (Pridirja iz kleti, tudi on besen, nakurjen.): Kaj ti je, ženska? Ti popuščajo živci? Te je v šoli kdo naživciral ali kaj?

MIRA: Moji živci so v dobri formi. Učitelji imamo konjske živce. Vidim pa, da si ti čisto iztirjen …. (Gleda moža, ki hoče ugasniti radio, a ne ve, kje mora kaj izključiti.) pusti mi radio! Raje naj rjove Murski val kot ti!

FERI (Pride do nje, gleda strupeno, zabodeno.) : Še ti ni potegnilo? Danes je za naju dan D.

MIRA: Kaj? Kakšen dan D? Se ti trga?

FERI: Če se danes stvari ne uredijo, sva pogorela, razumeš? POGORELA … bankrotirala!

MIRA: Napaka, dragi moj! TI SI POGOREL – jaz ne. Jaz s tvojimi posli nimam čisto nič. Kar koli si si zakuhal, požri sam.

FERI (Se zlobno zareži proti njej.): Pa si res naivna, ženska! V istem čolnu sediva, skupaj bova potonila … če se danes ne uspem izvleči iz sranja!

MIRA: Nimam pojma, o čem govoriš, niti nočem vedeti.

(Dela se brezbrižno, počasi zlaga kozarce h krožnikom, ki jih je že prej razporedila po mizi/sodu. Nalašč sploh ne pogleda moža Ferija.)

FERI: Tako? Da nimaš pojma? Ne reci! Nič ne vidim – nič ne slišim, a ne? Glavno, da je denarnica zmerom polna.

MIRA: Kaj bi rad? Kaj mi hočeš spet obesiti?

FERI: Kaj se delaš neumno? Res, da si učiteljica …

MIRA ( z rokami v bokih, izzivalno): Pa kaj, če sem učiteljica? Je to kak defekt?

FERI: Naivna si tristo na uro. To ti dopovedujem, pa ne skapiraš. Živiš, kot da nama rasejo bankovci na slivi.

MIRA: A ja? Sem te prosila za kakšen evro? ZASE dovolj zaslužim.

FERI (V nekakšnem nemočnem obupu odmahne z roko in se hoče vrniti v klet. Pa se obrne k Miri, ki mirno razporeja jedilni pribor in se dela zelo indiferentno.)

FERI: Podvizaj se, župan in direktorji pa gost iz Avstrije bodo čez dobre pol ure tu. Še nisi končala bograča, za popevanje pa imaš čas.

MIRA: Nisem tvoja delavka, vsaj doslej ne vem, da bi mi kaj plačeval. Delala bom toliko, kot se mi ljubi. Bograč moram samo pogreti …

FERI: Nisi skuhala SVEŽEGA?

MIRA: Za kogar je, bo dober! Tudi ražnjiče in ostalo meso imam zamrznjeno … v Lidlu je najcenejše … v akciji je bilo …

FERI: Jezus, Mira. Pogruntali bodo …

MIRA: Kaj me briga! Če bodo jedli, bodo, če ne pa ne!

FERI: Za točke gre, ženska! Tekmujeva za najboljši kmečki turizem leta! To je DENAR!

MIRA: Saj pride župan … kot rit in srajca sta. Naj ti da dvojne točke!

FERI: Danes si pa res od sile. Kaj ti je? Kaj te je pičilo?

MIRA: Na živce mi greš ti, tvoj kmečki turizem in tvoji pijani gostje … vsak teden isto sranje. Dovolj mi je vsega. Najraje bi se ločila …

FERI: Zafrkavaj, zafrkavaj! Denarja se pa do sedaj nikoli nisi branila! A bi lahko iz svoje, tako zelo opevane učiteljske plače, nakupovala na Dunaju, v Budimpešti ali v Londonu … letala z easy jetom po nakupih? A, povej!

MIRA: Nisem te prosila. Sam si hotel, da se potem lahko napihuješ pred znanci in prijatelji.

FERI: Odklonila pa tudi nisi, ne? To je krasen primer ženske dvoličnosti.

MIRA (Nalašč ropota z žlicami in noži bolj, kot bi bilo potrebno.): Kaj sem pa sploh imela drugega od tebe? Zame si potrošil še najmanj. Seštej izdatke za svoje ženske, ki jih je bilo kar nekaj … če sem prav informirana.

FERI: Trači in babje čenče. Ti pa vse verjameš. Priznaj, da ti je kar ustrezalo tako. Imela si svoj mir pred mano… za seks ti itak ni bilo nikoli kaj dosti mar …

MIRA: Eh, ne pogrevaj starih zgodb, saj …

FERI: Hočem, da se danes izkaževa …

2

(Zmoti ju požvižgavanje. S prastarim kolesom se pripelje do njiju JOCO, sosed v goricah. Dobre volje je, zanj je ta dan očitno poln sonca. Čez hrbet ima obešeno kitaro. Odloži kolo in ju pogleda, radovedno in preiskujoče. Še vedno se merita s strupenim pogledom kot pes in mačka. Joco sname kitaro in z njo v naročju sede k mizi.)

JOCO: Bogdaj, soseda! Kaj bo danes spet fešta?

FERI: Mislim, da to res ni tvoja stvar.

JOCO: Kaj ti je, Feri? Nisem dobrodošel?

MIRA: Eh, pusti ga! Sedi in mi zaigraj … Feri ima itak delo v kleti.

FERI (zadirčno): Ti pa v kuhinji. Ali bomo jedli zmrznjen bograč?

MIRA: So šli kdaj gosi od nas lačni? Ne? Torej se ne mešaj v moje posle!

JOCO: Zame si najboljša kuharica, soseda Mira.

FERI: Njen pogreti bograč in pripravljeno meso iz Lidla, Hoferja … bog ve, od kod vse ne … to so res vrhunci prekmurske kulinarike!

(Mira in Joco se spogledata in bruhneta v krohot.)

FERI: Res smešno. (Stopi k Jocu.) Kaj boš tukaj, domov se spravi!

JOCO: Ne bodi takšen … jaz, ki sem nezaposlena reva in se prebijam s socialno podporo …

FERI: To tarnanje sem že prevečkrat slišal …

JOCO ( Ne da se vreči iz tira. Prostodušno se smehlja, stopi do Mire in jo objame okrog ramen.): Prav, no. Velikokrat sem ti že pomagal, je res? Lahko ostanem tudi danes? Zabaval bom goste in pomagal Miri kuhati. Dva dni nisem pošteno jedel.

FERI: na živce mi greš … in ne dotikaj se moje žene!

MIRA: Saj me ne bo požrl. In … lahko ostaneš. Vsaj nekdo, ki mi pomaga.

JOCO: Pesem sem skomponiral zate, Mirica. Lahko ti jo zapojem, če hočeš.

FERI: Še to. Ne bom se več menil z vama … butcema, idiotoma …

(Odide in med hojo ves besen odkimava z glavo, kot bi se pogovarjal sam s sabo.)

MIRA: Daj zapoj, nalašč … naj ga živčnost požre …

(Sede k mizi in si nažge cigareto, Joco pa zabrenka na kitaro in poje.)

Jocova pesem:

Ej, soseda zala,
nikdar nisi dala,
da te stisnem, zavrtim,
ti ljubezen podarim.
Ej, gospa sijoča,
tvoja usta vroča
rad s poljubi bi pokril,
ti ljubezen podaril …

MIRA (med smehom): In to naj bi bila pesem zame? Koliko dekletom si jo že pel na uho? Res si lisjak, Joco. Ženskam znaš lesti pod kožo.

JOCO (Se nagne k njej, spet jo objame okoli ramen.): Rad imam starejše gospe … takšne, kot si ti, Mira. Izkušene … naveličane zakona in površnih mož … Kaj praviš?

MIRA (zaničljivo): Moški!

(Dvigne se in gre v kuhinjo. Joco gleda za njo in tiho brenka na kitaro.)

3

FERI (Pride iz kleti s polnimi steklenicami vina. Polaga jih na mizo.)

FERI: Spet se sliniš?

JOCO (dvoumno): Jaz da se slinim? Kaj pa ti? Se še spomniš minule sobote? Naj povem Miri? Pošteno bi bilo, da bi ji sam povedal, če še nisi …

FERI : Poslušaj, mladenič! Jezik za zobe, sicer te treščim po gobcu, da boš do noči pobiral zobe iz trave! Če hočeš ostati … in večerjati … drži jezik za zobmi.

JOCO: Ja ja ja … seveda … a enkrat ji bom res vse povedal, do zadnje pikice. Pa vseeno, ti povem, da si pravo tele, Feri! Imeti takšno žensko za ženo, pa letati za mladičkami, ki bi ti lahko bile hčerke … kot minulo soboto … (Gleda starejšemu moškemu v oči in odkima z glavo.)

FERI: Ti mi boš govoril! Si že kdaj imel žensko?

JOCO: Katera bi me pa hotela, a? Nimam službe, živim tu gori v bedni kleti … nimam ne avtomobila ne televizorja … še pralnega stroja ne … Čuj, lahko bi rekel kakšno besedo zame. Župan in vsi direktorji si pri tebi podajajo kljuko. Morda bi me kdo vendar zaposlil.

FERI: Saj nimaš nobene pametne šole. Kaj si sploh končal?

JOCO: Začel sem v srednji ekonomski, nadaljeval v trgovski … končal pa nobene.

FERI: Vidiš. Kako naj te komu priporočim … pravi luzer si.

JOCO: Pa kaj si ti končal? Nič pametnega … nič več nisi kot jaz, samo da imaš nekaj kapitala in vplivne prijatelje. Nimaš pa srca in to te bo pokopalo.

FERI: Smisel za biznis je danes adut, fant. Biti pravi trenutek na pravem mestu. Kaj bi z diplomo!

JOCO: Pa saj. Daj mi kakšno priložnost. Nisem butast, tudi len nisem. Dve leti sem delal pri komunali, ker niso dobili delavcev, delal sem na avtocesti … nič mi ni bilo težko … zdaj so me pa brcnili v rit. Reci dobro besedo zame pa bom vsak teden brezplačno zabaval tvoje goste.

FERI: Saj jih tudi zdaj … brezplačno, mislim.

JOCO: No … če sem odkrit, a naj ostane med nama … Mira mi vsakokrat potisne v roko po petdeset evrov. Ženska in pol, ta tvoja Mira!

FERI ( bolj zase in gledalcem): Ženska pa pol, seveda! Učiteljica … živi na rožnatem oblaku in nima pojma, kako se nad naju zgrinjajo oblaki … če danes ne uspem, če ne dobim denarja, bova stoprocentno bankrotirala … vrag bo vzel vse skupaj … hudiča, nazadnje bom še blagoslavljal njeno bedno učiteljsko plačo …

(Feri hlastno zgrabi polno steklenico vina in pije kar iz nje. Joco zgrabi kozarec v pričakovanju, da bo Feri nalil še njemu, a se ne zgodi. S kozarcem v roki stopi k Feriju, zdaj govorita skoraj že šepetaje.)

JOCO: Si se spet zapletel v kakšne finančne mahinacije?

(Feri ga grdo pogleda, ne odgovori.)

JOCO (vztraja): Kot da imaš hudiča v sebi, Feri! Kar naprej rineš v drek! Tisto predlani, ko si dobil nepovratna sredstva za nakup drobnice … misliš, da ne vem? VSI vedo. Goljufija do neba! In kje je drobnica? Vinotoč si zgradil, a ne? Ker imaš »dobre prijatelje« …

FERI: Molči, presneto! Komu mar – to je že predlanski sneg!

JOCO: Ljudje ne pozabljamo tako zlahka. Jaz že ne … in še mnogi.

FERI: Kaj me briga! VSI počnejo tako. V državi mrgoli lopovov, pa kaj? Kdo je že šel v zapor? Tajkuni gor, poslanska imuniteta … odlični odvetniki … milijarde evrov gredo v privatne žepe … pa koga briga?

JOCO: Mire mi je žal, ne tebe! Poštena ženska je, ne zasluži si takega jebivetra, kot si ti.

FERI (Pije iz steklenice. Končno se spomni in nalije še Jocu. Nekaj trenutkov molčita, vsak s svojimi mislimi.)

JOCO: No … v kaj si se spet zapletel?

FERI (zaničljivo): Seveda bom prav tebi poročal!

JOCO: Izvedel bom, brez skrbi. Imam nos za to … in alkohol ljudem tako rad odveže jezike … Noč bo dolga, marsikaj se lahko zgodi.

FERI (Ga strupeno prestreli od nog do glave.): Noč bo dolga, da. Ti pa … če hočeš ostati in streči, se spravi v red. Tak, kot si, res nisi primeren za fino družbo, ki pride vsak čas. Porihtaj se in se pošteno umij.

(S steklenico v roki odide v spodnjo klet. Joco se loti higiene. Počeše se, iz svojega zanikrnega nahrbtnika potegne celo zobno ščetko, pograbi steklenico mineralne vode z mize in si umije zobe, sleče pomečkano srajco.)

JOCO ( Kriči Miri v klet.) : Mira, daj mi kakšno Ferijevo srajco …

živalska zgodba

odlomek

PREDGOVOR:

Resnica je v tem, da ni nikakršne resnice.
Po svoje smo vsi pomalem podgane in pomalem zajci. A čeprav raba besede bolezen ponavadi sploh ni smiselna – nesrečna in nehvaležna, dostikrat zlorabljena in nasploh neutemeljena (utrujena) beseda –, najbrž ni daleč od resnice, da je ta svet prepreden z boleznimi vseh vrst in mu je to na nek način celo še všeč. Svet beži in je odmala bežal v take in drugačne bolezni. Beži vse bolj in vedno hitreje in najbrž ga bo nekega dne to tudi pokopalo.

A stvar je v tem,

da nočem utišati stvari, v katere verjamem, intuitivno, kot ženska ali navsezadnje žival (npr. zajklja), ki sluti, a nima namena zagovarjati. Nočem zamolčati, čeprav me vztrajno in nenehno preganja občutek nesmisla, nesmisla izrekanja in vsakršnega delovanja v svojo in navsezadnje v občo korist, ker je korist grda in pokvarjena beseda, ki rada ždi nad stvarmi, da se nam ni treba spraševati, zakaj so tam.
Verjamem v preprosto, naključno resnico – da je mogoče ozdraveti. A da je mogoče edinole, če se pogledamo v ogledalo in zmoremo zdržati pogled, če si uspemo priznati, zakaj smo zbežali. Brez tega so zaman vsi krogi, ki jih rišejo poti, vsa čudežna in nesmiselna zdravila. Včasih so te poti dolge in neznosne, a človekovo življenje je navsezadnje vredno le toliko, kolikor nepotvorjenih trenutkov lahko poklonimo sebi in ljudem okoli nas, ne glede na to, kako dolgo smo morali čakati nanje.
Nočem zamolčati, ker pomilujem tiste, ki si prizadevajo svoje interese, politične, verske ali kakršne že koli, uresničiti mimo lepih, preprostih besed (ljubezen, mir, sreča, sonce), in tiste, ki govorijo o denarju, kot bi šlo za ljudi, o ljudeh pa, kot bi govorili o denarju, metodično, premišljeno, na kratko: mrtvo. Ne morem in ne maram razumeti veličine posameznih teorij, ne monetarnih ne družboslovnih, ki jih je človek skoval iz kakršne koli potrebe po potrditvi, kot tudi ne sijaja posameznikov, ki se v svoji izbranosti počutijo poklicane, da storijo nekaj, česar drugi ne bi zmogli ali znali storiti.
A kar se mene tiče, je edino opravičilo dolgim stranem, popisanim z obžalovanjem in preteklostjo, resnično obžalovanje in nepotvorjena preteklost. Preteklost, ki se vrne (ker je vse krog in se vse vrne), in ker nima smisla pisati o strahu ali gnusu, če nas noč zanima le navzven in če na gore plezamo samo zato, da bi bil svet videti manjši in zanemarljivejši. Nočem pripovedovati o obžalovanju in preteklosti, čeprav je edino, o čemer bi smeli govoriti, ravno preteklost, in nočem govoriti o ljubezni, ker je bilo o njej že vse povedano.
Dovolite mi torej, da spregovorim o podganah in strahu; toliko je treba povedati o preteklosti, da razumemo prihodnost. Zaradi sebe in ne zaradi vas, čeprav bom govorila vam. Še vedno se mi zdi pametneje govoriti vam kot bogovom, vem, primerjava ni smiselna, a mirne duše lahko govorim tudi v zid pred sabo, pa bo navsezadnje isto; sploh pa, bogovi od vsega še najmanj potrebujejo zgodbice ljudi, ki si upajo domišljati, kako je eden od bogov lepega dne ustvaril človeka po svoji, se pravi božji podobi ... Razen tega ni pomembno, ali boste ali ne boste mogli razumeti. Pomembneje je, da povem, kar moram povedati, čeprav o tem, roko na srce, sploh nočem govoriti in bi bilo še najlažje, če bi preprosto molčala (ker besede, ko jih izgovorimo, na vsem lepem niso več le naše, postanejo izrabljene, nesmiselne, pogosto nepotrebne). A nekatere stvari prilezejo na plano, naj to hočemo ali ne, in nekaj nerazložljivega me sili k temu, da spregovorim o imenih, za katera že lep čas mislim, da so mrtva, pa niso mrtva, ljudje umrejo, imena (čeprav še zdaleč niso vse, kar nekoč ostane) pa ne morejo umreti, morda so mrtva že ves čas ...
Nočem pripovedovati o ljubezni, a če bi rada govorila o podganah in strahu, se pravi preteklosti (ki se lahko, če jo začnemo živeti znova ali preveč podoživljati, sprevrže v bolezen), bom tako ali drugače morala spregovoriti o ljubezni, ker se ji kljub neprenehnemu oddaljevanju ne bomo mogli nikoli ogniti. Ker je hkrati vzrok in izgovor, sredstvo in cilj, a le poredkoma tudi pot in spoznanje. Ker je vse, kar vidimo in priznavamo, navidez resničnejše od tistega, kar poimenujemo zgolj v mislih, čeprav je slednje ponavadi veliko bolj živo od nezamolčanega (pogosto samoumevnega), veliko resničnejše od tistega, česar v mislih sploh ne utegnemo poimenovati.

Potem se bo lepega dne zazrla

v ogledalo in ugotovila, da jo iz njega gleda tolst, zelo tolst in zelo preplašen zajec. Da se mu dlaka nežno, a prepričljivo sveti. Da ima tačke namesto dlani in v očeh pogled, obupan pogled zajca, ki beži. Ki bo vedno bežal. Suh obupan pogled živali, ki se je čez zimo lepo poredila.
Tega obupnega dejstva si seveda ne bo drznila priznati za nič na svetu. Kdo vendar si more priznati nekaj tako absurdnega, kot je postati zajec in povrh tega še tolst, zelo tolst in predvsem prestrašen zajec?!
Že res. A najbrž bo tudi brez tega vse natanko tam in natanko tako, kot bo moralo biti – oziroma – kot je bilo nekoč nekje že zapisano, da bi se moglo ali smelo zgoditi. Imela bo zofo in hladilnik in preprogo (pod katero bo naposled pometla vse, kar bo treba nekam pomesti, vse spomine zadnjih let, desetletij, tisočletij; pometla bo in se navznoter pregovorila, da ne želi ničesar več, da je bilo odmala vse, kar si je kdaj koli želela, zlagano in potvorjeno, navadna in pogubna laž, ki vodi v bolečino, nikamor drugam kot v bolečino).
Imela bo vse in ne bo imela ničesar in to je narava stvari.

Nekoč je bil to človek. Tega je zdaj že dolgo, čeprav morda ni res in je morda vse samo domislek iz njene lepe zajčje glave. Tudi takrat je imela zofo in hladilnik in preprogo, že takrat je imela vse, kar ima danes, vse, kar bo kdaj koli imela, živela je na podstrešju in krmila golobe, ki so sedali v žlebove in kljuvali kruh, ki ga ni bilo mogoče pojesti. Jedla je malo in imela zato krhke in lomljive nohte, slabe nohte in veliko želja; zdaj se ji zdi, da so bile to lepe, čeprav morda obupane želje. Mogoče tudi, da so bile to želje le navzven, navznoter pa je bil to strah, da ne bi ostala brez, brez želja, ki jih je treba imeti, ker jih imajo vsi normalni ljudje (ker to je bilo takrat, ko je bila še človek). Da ne bi ostala brez, ne zaradi sebe, pač pa zaradi drugih, normalnih ljudi.
Potem bo nekega dne (natančneje nekega večera, ura bo pet do sedmih, bo november ali mogoče oktober) potrkalo. Potrkalo bo narahlo, domala neslišno, zaradi česar se bo nevedoma zdrznila, zastrigla z ušesi, kot zastriže preplašen ali morda le začuden zajec, in prisluhnila. Zavese na oknih, ki bodo pravilno zagrnjene, bodo narahlo vzvalovile, kot bi hotelo skozi okno na mračno oktobrsko (ali novembrsko) cesto pogledati nekaj tujega ali morda ujetega za rešetke te velike preproste sobe, za katerimi bo visela grda črna noč in štela svoje bedne črne žrtve.
Zdrznila se bo, kot bi zaslutila, da je naposled čas, da bo treba odgrniti zavese (in se s podstrešja preseliti v klet), težke umazane zavese, za katerimi se kmalu ne bo več dalo dihati, kaj šele živeti, kar se je pravzaprav napovedovalo že dolge tedne, morda mesece ali leta. Zdrznila se bo, kot bi se pravkar na hitro predramila iz težkega in nasilnega sna, ki ne more obljubljati nič dobrega, votel spanec, po katerem se zbudiš ves šibek in preznojen. Počasi bo oddrsala proti vratom, še vedno ne bo vedela, ali je bilo zares ali ne. Pred vrati bo potem postala, trenutek, dva, mogoče tri, zgrbljena v svojem sumničenju in v odmevu potrkavajočega glasu izpred nekaj minut, ki se ji bodo zdele dolge kakor tedni, morda kot leta ali desetletja.
In potem se bo zgodilo nahitro in nepričakovano, kot se zgodijo vse stvari, ki kaj pomenijo. Kljuka se bo nalahno povesila, počasi, kot v filmu, ki bo odprl še zadnja vrata v njeno bedno zajčjo zgodbo. In potem bo tisto s praga skrivoma planilo noter (čeprav bo v resnici zelo tiho in zelo negibno ležalo na pragu, v črni polivinilasti vrečki, ki bo navadna petdesetlitrska vrečka za smeti), brez vsakršnih vprašanj, kar koli že tisto bo in čemur koli že bo služilo.

Na pragu bo ležal zaklan in na hitro odrt zajec.

Ljudje smo zajci

in se bomo nekega dne spremenili v zajce tudi navzven (ko se dlaka nežno, a prepričljivo sveti, tačke namesto dlani in v očeh pogled, obupan pogled zajca, ki beži ai pa bo večno bežal). To je vse, ničesar več ni treba dodati, ničesar več ni treba pripisati: lepega dne bomo končali vsak v svoji zajčji kletki (ker si želimo končati natanko tam). In potem se bo lepega dne tudi ta zgodba skrivoma ponovila, vse je krog in vse se vrne. Zgodba o zajklji in zgodba o podgani, ki se ponavlja, že vse odkar obstajajo živali, ki jih imenujemo podgane, in živali, ki jih imenujemo zajci. Odkar obstajajo ljudje. In takšne zgodbe se nenehno ponavljajo. Zgodbe o zajklji, kakršno pripovedujem zato, da bi videli, zakaj se zajci bojijo podgan in kam jih to lahko pripelje. In zato, ker je to resnična zgodba, ki bi ji bilo mogoče celo verjeti.
Ima vse in nima ničesar in to je narava stvari.
Zgodba o ljubezni in zgodba o preteklosti, obenem pa zgodba o bolezni, ker so vse zgodbe zgodbe o ljubezni in obenem bolezni; to je zgodba o ljudeh, ki so jo imeli in jo imajo radi, o ljudeh, ki jih je imela in jih ima najbrž še vedno rada. To je zgodba o ljudeh, ki jih ne bo nikoli poznala, ker jih noče poznati, zgodba o napakah in zgodba o odpuščanju. To je zgodba, ki jo danes razume bolj, kot jo je razumela nekoč. To je zgodba, ki jo bo najbrž nekega dne razumela še bolje kakor danes.
A najbrž predvsem ali morda edinole zgodba o strahu. Ali o tem, kam nas lahko pripelje strah, ne da bi ga mogli poimenovati ali sploh sprevideti. Ker resnica je v tem, da obstajajo bolezni, ki velikodušno zabrišejo meje med utvaro in resničnostjo. Bolezni, katerih nesreča ni v tem, da jih morda nikoli ne bomo znali razložiti (veliko je bolezni, ki jih narobe razlagamo), pač pa v tem, da se bomo zaradi njih nekega dne neobhodno spremenili v žival. V žival, ki ji ni treba zanikati, da se boji. V žival, ki ne bo več znala (ali navsezadnje mogla) biti človek.

A stvar je v tem, da nočem utišati stvari, v katere verjamem, intuitivno kot človek ali morda navsezadnje žival, ki sluti, a nima namena zagovarjati. Kot nekdo, čeprav ne član izvršilnega odbora, da bi imel pravico o stvareh odločati na način, skozi katerega drugim, če ne že svojo voljo, vsiljuje svoj pogled na svet in na stvari, kakor v njem stojijo, nekdo, ki noče zamolčati.
Ker je življenje nenehno približevanje in oddaljevanje od bolj ali manj neresničnih trenutkov, od tako ali drugače neresničnih občutkov in neresničnih ljudi. Od redkih resničnih občutkov ali navsezadnje resničnih ljudi, ki so nam blizu, a jih ne poznamo, ker ponavadi ne poznamo niti sebe; kot je življenje ohranjanje tistega, kar nam je bilo podarjeno in mnogokrat, se zdi, po krivici odvzeto, a najbrž nikoli čisto po krivici, ker so vsa darila in vse kazni po svoje zasluženi ali vsaj pričakovani, ker je vse krog in se vse vrne, vseeno, začetek ali konec novembra, začetek ali konec česar koli, vse je krog in vse se vrne, vsak konec je obenem začetek in vsak začetek nosi v sebi že tudi duh po koncu, neobhodno, kot se že s pomladjo naznanja zima, z rojstvom smrt in z ljubeznijo odtujevanje.
Ker je življenje nenehno bližanje in hoja vstran, postopanje od resničnosti k vedno novim in boljšim resničnostim, boljšim vsaj navidez, če ne že tudi v resnici, ker je vse domišljija, od okna okoli zofe (dva kroga) do pralnega stroja in zatem nazaj (je vnovič krog), odhajanje in prihajanje; življenje je hlastanje za odvzetim in želenje še nedobljenega, življenje tenko kakor las, napet čez vodo, v kateri plavajo lasje, ki so že odpadli – že pozabljeni obrazi, ki so splavali s tokom ali pa jih je voda neusmiljeno naplavila na breg, med vrbove korenine, napljusknila med vejevja in zakrila poglede z oblim obrušenim kamenjem. Življenje je tenko kakor las, ki se zasadi nevidno, v nepregledni množici drugih življenj, počasi raste in bo nekoč osivelo in odpadlo, nepregledno v množici obrazov, ki plavajo s tokom in še večkrat proti njemu, v gosti umazani vodi, v vodi nenehnih prihajanj in odhajanj, mimobežnih rojevanj in umiranj.

ŠE DOBRO

Še dobro
da
pozabljamo
saj
drugače
ne bi mogli
tako zelo uživati
v
vsakdanjih rečeh
kot je
rožnati
sončni zahod.

TOPEL VETER

Topel veter
Novembra,
vonj po pomladi;
pogled mačke,
ki z vzdignjenim repom
mehko hodi čez pust kraj,
plošča My Favorite Things
v zaprašenem kotu omare.
Kakorkoli,
še vedno je z mano
veter iz juga
in seveda čudovita hiša
na Vinarski 13,
na vrtu katere se sklanja gruča otrok
ki po zemlji potakajo
pisane avtomobilčke.

Pred leti si je moj stric omislil psico. Bila naj bi čistokrvna nemška ovčarka, z rodovnikom. Imela je celo tetovažo v ušesu. Ampak če jo je človek takole gledal, bi si še mislil, da je strica nekdo pošteno nategnil. Bila je popolnoma črna in imela je majhno, ozko glavo.

Ne spomnim se več, kdaj je jo je kot mladičko pripeljal domov. Mislim, da je bilo zgodaj poleti, ker je že bila pri hiši v času obiranja ribeza.

Pa če dočakam 1000 let, mi nikoli ne bo jasno, kaj je šlo stricu po glavi, da si je nabavil to žival. Se mu je zasmilila? Je bil pijan? Je njen prvi lastnik z njo poplačal dolg? Karkoli je že bilo, se je gotovo zgodilo brez premisleka.

Moj stric v času, ko je prišla psica k hiši, ni bil sposoben skrbeti zanjo. Malokdaj je bil doma, nihče ni vedel, kdo ga je hranil in pral. Je pa poskrbel, da žival ni bila lačna.

Kadar je prišel domov, je zgledalo, kot da je oropal klavnico. V prvi kleti so stale velike plastične posode goveje drobovine, pač stvari, ki jih ljudje ne jemo. Spomnim se velikanskih rjavih pljuč in nečesa, kar so bila verjetno vimena. In velikih vreč mešanih makaronov. Iz vsega tega je stara mama potem kuhala poseben »makaronflajš« za psico

Naslednje leto sta šla stric in njegova punca, ki je bila takrat noseča, za podnajemnika v natrpano enosobno blokovsko stanovanje. Psica pa je ostala pri mojih starih starših. Malo pred stričevo poroko poleti je prvič kotila.

Moja stara starša sta že imela dva odrasla psa.

Moška psa.

Reksi je bil že star in popolnoma črn. Lari je bil še dokaj mlad in od vseh treh še najbolj podoben nemškemu ovčarju. Ni pa stoodstotno, da so bili vsi psički iz prvega legla od domačih psov. Baje so prihajali cucki iz vseh zaselkov v polmeru desetih kilometrov vohljat okoli hiše. Leglo je bilo veliko. Večje, kot bi jih bila psica sposobna nahraniti. Zato je stric nekega dne prinesel kartonsko škatlo in zmetal vanjo najprej kuzlice, potem pa še toliko ostalih, da je na koncu ostalo v gnezdu šest psičkov, kolikor ima psica seskov. Ne spomnim se, da bi jokala za njimi. Tudi se ne spomnim, če so mi povedali, kam je odnesel kartonsko škatlo.

Preostalih šest psičkov je čez nekaj tednov dobilo nove gospodarje. Pri mojih starih starših so spet ostali trije psi.

Do tod se kolikor toliko spomnim približnega časovnega zaporedja dogodkov. Nadaljevanje je popisano po (z)mešanem zaporedju.

Stričeva psica je imela kasneje še eno leglo mladičev. Mislim, da je bilo manjše, oče pa je bil zelo verjetno Lari. Reksi je bil že tako star, da so ga pred tem dali stran. Enega psička je stric pustil starim staršem. Pred tem je kupil nekaj zemlje malo ven iz K-. Tam je zgradil šupo, zraven šupe pa postavil ograjo, kjer je svoje mesto dobila njegova psica. Ne spomnim pa se, ali jo je odpeljal pred odhodom v Nemčijo ali po vrnitvi. Tam je imela še enkrat mladiče. Šla sem jih pogledat, pa me je skoraj oklala, ko sem jih hotela božat skozi ograjo. Prej, ko je živela pri mojih starih starših, v času dojenja ni bila tako napadalna. Po tistem se ji nisem več približevala. Kasneje jo je dal stric v oskrbo sosedi, stari ženski, ki je živela poleg njegove parcele. Psica je bila večino časa na verigi, če je šel kdo mimo, je lajala za njim, dokler ni bila hripava, pri tem pa gledala z belim. Ne vem, kako je končala. Lahko, da so mi povedali. Mogoče so jo zastrupili ali da jo je lovec, zdi se mi celo, da jo je povozilo.

Stric se ni več pečal s psi. Čez čas so kupili skobčevko, pa je ušla, ko so med čiščenjem kletke pozabili zapreti okno. Je pa po selitvi v hišo stric postal čisto neumen na mačke.

Ampak to je že druga zgodba.

NJENA POT V MESTO

Prepotena, zaprašena in žejna se je počasi bližala mestu. Iz torbice je vzela jabolko, da si je osvežila suha usta in grlo. Kuhan fižol, ki si ga je doma bila nadevala v žepe, je že pojedla, sicer pa lakote sploh ni čutila. Le močno utrujenost, čeprav bi pri dvajsetih pa že morala kaj več prenesti. Po porodu je preveč shujšala, tako da nima dovolj mleka za svojo punčko. Če ji mati in teta ne bi skrivaj dajali hrane, bi bili obe že pokojni. Oče je po velikem moledovanju komajda privolil, da je z nezakonskim otrokom stanovala doma, ni pa dovolil, da bi doma tudi jedla.

Ni bilo torej čudno, da jo je mestna gospa, pri kateri je iskala službo, zavrnila:

»Take pa res ne morem sprejeti v službo. Po izgledu sodeč bi rekla, da imate tuberkulozo.«

Tudi Mirko, ki jo je obiskal po porodu, jo je premeril od nog do glave in dejal:

»Ja, kaj pa je s tvojo lepo postavo, s tvojimi bujnimi prsmi?«

Zaprlo ji je sapo, zato je sprva odgovorila le s solzami. Nato pa mu je pojasnila, da nima denarja za hrano in obljubil ji je, da ji bo redno dajal denar, po njega pa naj pride ob plačilnem dnevu, pred tovarno. Zatrdil ji je tudi, da se bosta poročila, ko bo zbral nekaj denarja in se bo ona malce »pozdravila« . Ni preveč verjela, da misli resno. Po drugi strani pa mogoče le, s slabo vestjo razmišlja o tem, da je dekle, precej mlajše od njega, pustila dobro službo v mestu, ko sta bila tik pred poroko, ki sta jo zaradi nosečnosti le preložila. Menil je namreč, da bi ga njegovi pobožni starši izobčili, če bi šel pred oltar z nosečo nevesto. Po rojstvu otroka pa bo vse drugače. Bilo je res. Žalostno se je nasmehnila, ko se je spomnila vseh njunih lepih trenutkov v mestu, kjer se je dekle, rešeno strogega očeta in neodločne matere, počutilo tako svobodno in ljubljeno. Morda pa se bo danes tudi Mirko spomnil česa lepega, ko jo bo videl in bo nato med njima zopet vse dobro...

Ohrabrena s to mislijo je stopila pred velika, železna vrata, za katerimi so že čakali delavci, da vratar ob uri odpre vrata. Postavila se je v bližino vrat, da ga med množico ne bi zgrešila. Tako je stala na ogledu čakajočih moških. Dva posebej razigrana sta jo začela ogovarjati:

»Hej, punca, ali čakaš name?«

» Kaj boš s tako? Same kosti, nič mesa!« je rekel drugi.

»Jaz pa bi se je usmilil zaradi mladosti,« se je zahehetal starejši debeluh, drugi pa so se mu pridružili s smehom. Bilo je čuti tudi žensko hihitanje.

Kljub poletju jo je zmrazilo po telesu in hotela je zapustiti sramotilni prostor, ko so se odprla vrata in množica jo je kar nesla s seboj, da se je komaj rešila k ograji. Šele, ko so zadnji zapuščali tovarniško dvorišče, je upala dvigniti pogled. Takrat pa sta ji roki od zadaj pokrili oči jn srce ji je začelo močno biti. Bila je skoraj prepričana, da mu bo marsikaj odpustila, ko se bo zazrla v njegove iskrive, modre oči. Ni pa hotela pokazati prevelikega veselja, zato se je obračala počasi... Zagledala je par izbuljenih oči, izpod košatih brk pa je vanjo vela topla sapa, pomešana z vonjem po žgani pijači.

Odskočila je, on pa se je zarežal s porumenelimi zobmi:

»Saj čakaš mene, ali ne?«

Solze so ji lile po obrazu, ko se je počasi vlekla ob zidovih hiš in so se mimoidoči zadevali vanjo. Obstala je pred izložbo, da bi si obrisala oči in si popravila lase in opazila je, da stoji pred gostilno, v kateri je sedelo le nekaj gostov, a so skoraj vsi imeli jedačo na mizah. Ob pogledu na hrano se ji je slina obilno nabrala v ustih.

»Kdaj bom lahko zavila v tako gostilno in si plačala kosilo?« se je spraševala, ko ji je pogled drsel od mize do mize in se ustavil pri mizi pod veliko sliko kralja Aleksandra. Tam sta sedela Mirko in ženska velike, močne postave. Pred sabo sta imela krožnik z ocvrtim piščancem in liter vina. Medtem ko sta jedla, sta se zaupno pomenkovala in se zaljubljeno gledala.

Stala je tam, gledala skozi steklo in premišljevala, kaj naj stori. Ponos ji je narekoval, naj odide dalje, jeza pa jo je pognala v gostilno. Samo par korakov in že je stala pred Mirkom, ženska ji je namreč kazala hrbet. Mrzlično je premišljevala, kaj naj reče, ko jo je zagledal:

»Katica..., kaj pa ti...?«

Ob imenu Katica se je ženska zdrznila in se sunkovito obrnila. Katica je ostala mirna, ko je v ženski spoznala Mirkovo gospodinjo, pri kateri je stanoval. Bilo je skoraj razumljivo, da se Mirko tolaži pri starejši, poročeni ženski, ki mu s svojim obilnim oprsjem in zajetnimi boki lahko nudi vrsto užitkov.

Kot da si je oddahnila, ker se je vse tako lepo razjasnilo, se je Katica ponosno zravnala, preslišala ženski pozdrav in Mirka strmo pogledala v oči:

»Oprosti, ker motim, a prišla sem po denar za otroka. Tega si mi namreč obljubil.«

»Seveda, seveda...Ampak danes, žal, nismo dobili plače...«

Hotela ga je vprašati, s katerim denarjem bo plačal kosilo, pa si je premislila. Vsaka nadaljnja beseda bi bila zanjo samo še večje ponižanje. Vendar se ni mogla premagati, da ne bi ženski odgovorila na njen izzivajoči, zmagoslavni nasmeh:

»Dober tek vam želim, gospa!«

Sedaj se na ulici ni več vlekla ob stenah hiš, ampak je odločno stopala naprej, ne da bi čutila boleče noge. Kmalu se je znašla v parku, na isti klopi, na kateri ji je Mirko tako pogosto govoril o ljubezni. Več ur je sedela pod drevesom in mirno urejala misli. Brez omahovanja je sklenila, da bo najprej, to je jutri, stopila na sodišče zaradi otrokove preživnine, nato pa bo dalje iskala službo.

»Čaka me veliko dela!« se je bodrila, ko je že v temi zapuščala park. Ni opazila cvetočega, dišečega grma ob robu parka, ki je zelo spominjal na njeno cvetočo mladost, ki je danes zagotovo ovenela.

Skrivaj kot tat se je pomikala proti vežnim vratom velike hiše in ko je ugotovila, da ni nikogar v bližini, je smuknila skozi vrata in nato spretno skozi temen hodnik na dvorišče. Tu je bilo svetleje kot na hodniku, svetloba je prihajala skozi okna, ki so bila večinoma razsvetljena. Tudi v Mirkovi sobi, v drugem nadstropju, je gorela luč. Vrata opuščene drvarnice so bila odprta. Sezula si je čevlje, odložila torbico, nato pa se je skrčila v kot, da je na pol sedela, na pol ležala. Oh, ko bi jo sedaj videla mama! Bi jo potolažila in jo bodrila? Ne, tega ne bi storila. Oponesla bi ji vse napake preteklosti in ji napovedala slabo prihodnost. Iz turobnih misli so jo predramile dežne kaplje, ki so začele počasi padati na streho njenega zatočišča., spanec pa je počasi, a vztrajno objemal njeno utrujeno telo ter od prahu in solz pordele veke.

Skozi okno v drugem nadstropju je pogledal moški in nekomu v sobi rekel:

»Dežuje. Kako prijetno bo nocoj spati.« Zagrnil je zaveso in ugasil luč...

HALO, HALO, TA VRAŽJI TELEFON

Halo, je tam stanovanje Kekec Pekec?

Ja, tu stanovanje Kekec Pekec.

Čestitamo, vi ste srečen dobitnik tega in tega.

Zakaj pa prav jaz, spoštovana gospa?

Res ste srečnež, med toliko tisoči, smo izžrebali prav vas. Samo oglasite se pri nas, izpolnite majhen formularček in dobili boste naš cenjen izdelek, super ogrlico iz resonančnih kvazioptičnih supramagnetkov. Veste, gre za izdelek, ki je plod dolgoletnih raziskav naših vrhunskih znanstvenikov, tale ogrlica vam bo ozdravila vse zdravstvene težave, ugodno deluje na …

Gospa, jaz nimam nobenih zdravstvenih težav. Zdrav sem kot dren.

Brez skrbi gospod Kekec Pekec, tudi za preventivo moramo skrbeti kajne, živimo namreč v času, ko se zaradi stresov, negativnih vplivov človeka na okolje, sevanj, pojavljajo številne bolezni, kot so …

Verjamem gospa, časi so težki, samo jaz vam rečem, da imam doma že vse: Na pipah specialne čistilce vode, v vsakem kotu po en ali dva bio-ionizatorja, čistilce zraka, vlažilce zraka, magnetke za preprečevanje sevanja, antistatične copate, proti sevalni premaz na stenah, piramidice za nevtraliziranje sevanj po vseh kotih, bioenergetske ploščice po tleh, po hiši mi občasno hodijo tipi z bajalicami, preganjevalci črne, bele in barvne magije, kristaloterapevti, vedeževalci, psihoterapevti, energoterapevti, žena pa že komaj hodi od silne teže vseh energetskih prstanov, supermagnetnih zapestnic, antistresnih verižic, shujševalnih premazov, pomladitvenih krem, japonskih, kitajskih in kvadratnih kroglic … Vam povem, meni se že kolca od dodatnih vitaminčkov, mineralov, alfa do omega tri kapsul, fidi-fidži koencimov, prehrambenih dodatkov, čudežnih kroglic za žvečenje, vodic s spominom, takih in drugačnih diet, meditacij, joga noga centrov, fen šujev in šu fenov, meditacij in kaj je še tega.

O, vi ste pa res srečnež !? Potem pa vam prav nič ne manjka, kajne?

O, pa mi, gospa. Mir in tih telefon, to je tisto kar potrebujem, pa bom ostal zdrav kot dren in k tlom me ne bo več vlekla vsa ta pisana šara, ampak kvečjemu, zaradi privarčevanih evrekov, moja zlata, težka denarnica … Zato pa, lep dan vam želim, in lepo se imejte, pa srečno in zdravo novo leto.

NAPILE SE ULICE

Recimo, da si izvoljen od ljudstva, in si tako brez lotka prišel do keša in moči odločanja. Če te skrbi predvsem zase in za nekaj svojih, boš naredil vse, da ti bo rajsko dobro šlo. Iz skupnega žaklja si boš jemal kolikor gre, ostalim pa – drobtinice. Če boš zelo sposoben v tej smeri, boš uspel obdržati ravnotežje. Vedel boš, da če množici daš premalo, lahko spoka, če daš več, pa tebi in tvojim premalo ostane. Zato boš takrat, ko bo zaradi slabih časov v vreči manj denarja, množico počasi navajal na - vedno manj. Tako, da skoraj ne bodo opazili in se bodo počasi navadili. Na malo. Na skoraj nič. Ustvaril boš umetno krizo. Kot so včasih rekli : Takšno vladanje je podobno vožnji bicikla; Zgoraj trdno držiš krmilo, voziš kamor hočeš, spodaj pa pritiskaš.

Če spodaj na pritiske ne reagirajo kot se spodobi, se pravi tako, da bi za čim manj denarja trdo delali in polnili žakelj, pritiskaš še bolj. Ni vrag, da se kriza spodaj ne bi nekje poznala. Jasno. Revna raja začne še bolj piti in kaditi ter bežati v druge omame. In se na substance navadi.

Potem si pa tako ali tako spet na konju. Podražiš jim to omamo, cigarete in alkohol, povišaš davke in jih še bolj obereš. Do kosti. Potem jih pa s spretno retoriko še prepričaš, da to delaš v njihovo dobro. Tako pijača kot čiki baje škodijo. Mnogi pa vemo, da enim ne. Sploh pa ne njihovi denarnici. Ki črpa iz skupnega žaklja. Pri pitju se mora paziti na ravnotežje. Na zdravje.

Kdor me malo bolje pozna, ta pozna tudi moje materialno stanje in tudi vsaj približno ve, kakšne počitnice si lahko privoščim. Ja, počitnice – sedaj, ko ne hodim več v službo, nimam več dopusta, zato so vsi prosti dnevi počitnice, le s to razliko, da njih trajanja ne določa več neki kruti šolski sistem, kot nekoč, daleč, daleč nazaj. No, da se vrnem za en stavek nazaj, da ne bom kasneje pozabil, kaj sem hotel povedati! To, da so se nekateri z mojim materialnim stanjem že kar sprijaznil, še zdaleč ne pomeni, da sem se z njim sprijaznil tudi jaz. Prevelik romantik sem, da mi misli ne bi kdaj pa kdaj odplavale vstran od moje prazne denarnice. Nekam daleč, tako daleč, da še žene, moje zveste družice, v dobrem in še več v slabem, ne zaznam, preden pošteno ne dvigne svojega, drugače tako nežnega glasu.

Tako je zadnjič, v času počitnic, dopustov in podobnih utopij, ko so vsi moji kolegi in prijatelji odšli na morje, ali kam še bolj daleč – kaj vem, kam – jaz sveta ne poznam veliko, spet naneslo, da me je zaneslo. In sem si hotel pričarati vsaj nekaj od onega, kar so si zgoraj omenjeni trpini, privoščili tudi v resnici.

Zato sem zaprosil ženo:

»Čuj, Marička! Če bi ti ne bilo preveč težko, bi mi hotela zagreti tako, za en lavor vode?« in ko je nejevoljno prikimala, sem ji dal še par napotkov: »Ravno na pravšnjo temperaturo jo segrej! Ja, ja, tako, kot si delala, ko si kopala najina dva otročička, ko sta bila še dojenčka. Da bi se prepričala, če je res prava, pa z laktom poskusi!«

Seveda mi je rada ustregla, saj je že slutila, da me spet trga tam zadaj, za očmi in je zanjo še zmeraj ceneje, če mi izpolni to skromno željo, kot, da kasneje posluša očitke na račun neustrežljivosti današnjih žena in žensk na sploh.

Bil je lep, sončen julijski dan, zato sem si zanesel lavor kar na balkon. Poiskal sem tisto malenkost soli za kopel, ki je ostala, kaj vem, od kdaj in jo vsipal v lavor. In glej ga zlomka – naredil se je čudež! Voda se je skoraj v hipu obarvala v sinje-modro in – morje, morje, je bilo tu, tu pred mojimi nogami! Da bi se prepričal, ali me oči slučajno le ne varajo, sem v modrino pomočil še kazalec, ga previdni obliznil in zamislite si – bil je slan. Ta trenutek je bil skoraj enakovreden onemu, iz onega davnega leta, ko sem bil zadnjič na morju. Tudi tedaj sem naredil popolnoma enako in tudi tedaj je bil okus skoraj do pike enak, občutek ravno tako. Občutek raziskovalca, namreč, ki očem ne verjame, dokler se s čuti ne prepriča, da to, kar gleda, tudi v resnici obstaja.

Za dosego tistega, pravega dopustniškega razpoloženja, sem rabil le še ležalnik, hladno pijačo in natakarja, a to troje mi ni predstavljalo posebnega problema. Star, rabljen ležalnik premoremo, hvala bogu, tudi pri nas doma, vse od mojega zadnjega obiska bolšjaka. Tega sem si prinesel sam, problem natakarja in pijače, je rade volje rešila žena. Ta se je kar sama ponudila:

»A ti kaj prinesem? Da mi ne bi kasneje z mokrimi nogami tacal po kuhinji!«

Inza čuda – v tem vznesenem trenutku, se mi njene besede niti niso zdele tako zahrbtne, kot po navadi, ki se hoče podobno kruto ponorčevati na račun mojih občasnih izletov izven telesa.

Nekam milo se mi je storilo, ko sem se, čisto počasi, kot, da se mi nikamor ne mudi, usedel na ležalnik, si zavihal hlače in takole, s prsti pomigal nad vodo. Prvo sem namočil palec – za pokušino – če slučajno ni premrzla, zatem eden za drugim vse prste leve noge in ves zadovoljen ugotovil, da je ravno pravšnja, da ni nevarnosti kasnejšega prehlada. Zato sem brez strahu namočil kar celo nogo, vse tam do nekaj centimetrov nad gležnjem. Nato še drugo – manj previdno, a vseeno prav užitkarsko, poznavalsko.

Ravno v tem času je prispela tudi pijača, pospremljena s prijaznim nasmehom natakarice – pardon – žene in besedami, ki bi me, vsaj nekatere od njih, v drugačnih okoliščinah, kar malo ujezile:

»Izvolite, gospod! Oprostite, ker ste morali malo počakati! Tudi kosilo mora nekdo skuhati, med tem, ko drugi posedajo.« Ko ni dobila odgovora, je še enkrat pičila:

»Ali vam lahko še kaj prinesem?«

Niti sedaj se mi zdelo vredno odgovoriti, zato sem na vprašanje le nemo odkimal. Malo je še počakala, nato mi je pikro zaželela:

»No, če ne rabite res nič drugega, vam želim, da se tu pri nas počutite zares dobro!« in ko je odhajala, je, tako, čisto potiho, misleč, da me je odneslo že predaleč, da bi jo slišal, še dodala:

»Zmešanec, zmešani!«

Me je moralo v resnici odnesti že kar daleč, drugače se mi njene besede ne bi zdele tako prijazne in glas tudi nekam mladostno igriv, kot glas prave natakarice, željne napitnine. V odgovor sem le leno zamomljal:

»Ja, drago dekle, na morju mora biti res lepo!« in se prepustil sanjarjenju.

Strmel sem v sinjo površino lavorja. Na njej se je zrcalilo vroče poletno sonce in moje mišičaste noge – vse tam do kolen se jih je videlo. Od časa, do časa sem zmigal s prsti, pri čemer je prijetno zašumelo in vzvalovilo. Ti valovi so me vse bolj odnašali, z vsakim požirkom prijetno hladnega soka bolj daleč. Sonce je pripekalo, da je bilo veselje, tako, da sem si nazadnje slekel še srajco in si nadel sončna očala. Ta so realnost še bolj oddaljila in me ponesla v stanje, ki ni niti budno, niti še pravi spanec, temveč tisti pol-spanec, v katerem bi najraje preždel celo življenje.

Naenkrat pa – kot iz velike oddaljenosti, se je začul nežen glasek:

»Srečko, hej, Srečko, poglej no malo navzdol!«

»Ja, kaj za hudiča, je zdaj to? Odkod ta nežen glas? Mar se mi blede? Saj, to ni ženin glas! Drugi skoraj ne more biti – drugi so vendar vsi na dopustu, ali na počitnicah!« mi je spreletelo skozi lene možgane. Čez čas sem le premaknil glavo – ne preveč – le za toliko, da sem med nogama spet uzrl sinjo površino, ki pa že ni bila več tako čista, kot v začetku počitnic. Tu in tam je na njej plavalo nekaj masti, ali olju podobnega.

»No, ja!« sem z grenkobo pomislil. »Saj ni čudno, da je postal onesnažen tudi moj košček morja, če si v njem nekdo namaka svoje umazane noge!« in malo bolje pogledal, kdo moti moje sanjarjenje. Čez čas, ko se je voda spet malo zbistrila, sem res ugledal, tam čisto blizu mojega desnega gležnja, nekakšno migotanje – kot, da se nekdo utaplja – črv, na primer. Ja, zgledalo je že čisto tako!

»Ja, kdo, pri vragu, si zdaj ti, ki se mi upaš kaliti počitnice in še moj košček morja povrh?!« sem malo začudeno, malo jezno, vprašal tisto, še ne čisto razpoznavno, pri mojem gležnju.

»Srečko, Srečko! Si slep? Morska deklica sem! Mar me res ne prepoznaš?«

Kar zvilo me je od presenečenja:

»Mmorska ddeklica, praviš? Ta je pa res dobra! Ni kaj, domišljijo imaš res fantastično!« sem odobravajoče pokimal in se takoj nato zresnil. »A basala me vseeno ne boš, o, ne, mene že ne!? Ti, ti, golazen nesrečna, mar misliš, da sem na glavo padel, ali kaj? Morska deklica, praviš, a? Nikoli slišal, da veš! Vile, škratje, povodni možje, no, to bi še nekako šlo – o njih sem tu in tam že slišal in nekaj od tega tudi videl. Ne, morske deklice, te na mojem seznamu ni. Zato briši iz mojega lavorja, dokler te ne pokončam, ti, ti, karkoli si že!«

Ni zaleglo zlepa. Še enkrat se je oglasilo:

»Srečko, Srečko! Saj skoraj ne morem verjeti! Menda ja ne boš rekel, da tako simpatičen, pameten in inteligenten moški, še ni slišal za nas, ki smo prisotne v skoraj vsaki količkaj razviti domišljiji?«

»Pameten, inteligenten, simpatičen,« je kljuvalo v mojih možganih in rahljalo prejšnjo odločnost. »No, če je tole nekaj, karkoli že je, uganilo moje največje odlike, potem je morda nekaj resnice tudi v obstoju morskih deklic! Kdo ve, morda so mi nekje v toku let ušle iz spomina. Na morje tudi ne hodim ne vem kako pogosto in veliko od obale se tudi ne upam. Kvečjemu do kolen, naprej si upajo le dobri plavalci. No, mogoče si one čisto do obale niti ne upajo, da bi jih ne odganjale ljubosumne turistke? Če je temu resnično tako, potem niti ne bi bilo tako strahotno čudno, da jih še nisem videl, mar ne? No, da tole, kar se ima za morsko deklico, ne bo mislilo: Tale Srečko je v resnici čisto nepoučen, se splača vsaj prepričati!«

Še enkrat sem pogledal k gležnju, tokrat malo bolje, snel sončna očala, mimogrede s prstom leve noge še frcnil malo večji mastni madež, ter končno le ugledal nekaj človeku podobnega. Bolj sem gledal, več sem videl. Res je bila deklica – čisto takšna, kot kakšna zrela pubertetnica, polna lepih oblin. Vse tam do malo pod pasom. Drugega zaenkrat še nisem videl. Gleženj mi je zakrival vidno polje in še pod vodo je bilo vse tisto, kar bi naj bilo še nižje in voda tudi že malo kalna. Tudi to, kar se je že dalo videti, je bilo vredno pogleda.

Oči so se lahko pasle do mile volje, ker, pašnik je bil res bogat. Raztezal se je vse tam od prelepih zlatih las, ki so v slapovih padali čez lepo oblikovane rame, vse tam do sredine hrbta in še malo čez, so segali, do obraza, takšnega, da bi se pogled najraje ustavil kar na njem, če mu pamet ne bi sitnarila, da naj vendar pohiti naprej, ker noben nebeški prizor ne more večno trajati, do oči, v katerih se je zrcalila vsa vedrina in sinjina tega sveta, do lepo oblikovanih ustnic, vrednih tisočerih poljubov, vitkega, lepo oblikovanega vratu, prešel na prsi, čvrste in ravno prav velike, da ti vzbudijo poželenje, nato se je zlagoma spuščal do lepo zaobljenih bokov. Tam, točno v sredini, med boki se je nahajal popek. Kot biser na ploskem trebuščku je odseval v vodi in vabil razgretega duha, da se potopi pod njegov odsev, da razišče nekaj, kar je bilo že milijon krat odkrito, a kljub temu še vedno vabi in vzbuja željo po ponovnem odkritju.

Vse, prav vse je bilo na svojem mestu in res vrhunsko oblikovano. Vse do tam, kjer bi se naj začele noge. Tam pa – fuj in še enkrat fuj – zdaj, ko se je pogled, radi rastočega zanimanja že malo izostril in se mu je tudi gleženj obzirno umaknil, sem nekatere podrobnosti bolje razločil – tam – ja, tam, o groza – tam se je začela riba. Tam, kjer bi se naj začel užitek! In še mala je bila, strašno mala in še vsa sluzasta in mastna je bila od madežev na vodi! Ja, le kako bi mogel? Naj me strela! Na kaj sem sploh pomislil, pokvarjenec stari?! Mar so mi na soncu zavreli možgani?«

Kot omamljen sem zrl v podobo med nogama, ves zgrožen nad igro narave, še bolj nad svojimi perverznimi mislimi, za katere do tedaj sploh nisem vedel, zdaj, ko bi jih lahko s pridom uporabil, mi dejanje onemogoči nekaj, kar ni niti dekle, niti riba, temveč neka pomanjšana mešanica obeh!

Na koncu mi je prekipelo. Besno sem stresel z glavo, jezno začofotal po vodi, da so jo valovi skoraj čisto zalili in ves togoten zavpil: »Marš ven iz mojega koščka morja, ti prikazen luskinasta! Poberi se nazaj na Adrijansko! Poišči si čarovnika, ki ti je začaral noge in velikost, reci mu, naj ti vrne denar in ga raje prinesi meni. Prismoda, prismojena! Če bi denar, ki si ga dala njemu, zaupala meni, bi zdajle oba uživala nekje v Španiji, ne da se namakava v lavorju. Marš, izgini že enkrat!«

Seveda je izginila, z njo vred so izginile tudi moje počitnice. Saj je že bil tudi čas! Voda je bila že čisto kalna, ohladilo se je in natakarica se tudi ni hotela več odzvati. Kaj sem mogel drugega, kot, da se vrnem v realnost? Jezno sem vrgel cel lavor, z njegovo vsebino vred, v potok, ki teče tik za hišo. Nekaj časa se mi je še zdelo, da slišim oddaljeno vpitje, nekaj podobnega, kot: »Na pomoč!« nato, čez čas, je potihnilo tudi to in ostal sem sam, s svojimi zmedenimi mislimi, ki se še niso uspele vrniti s počitnic. Se jim sploh ne čudim! Že od kar pomnim, so vedno capljale malo zadaj, za menoj in nikoli, ampak res nikoli, me niso dohitele.

Tako klavrno so se končale moje počitnice!

»Kako so se šele končale mojim kolegom, ki so odšli na morje?« sem se spraševal. »Če se je znašla morska prikazen že v tako mali količini slane vode, kot jo je vseboval moj lavor, koliko jih šele mora biti tam doli, na morju, ki njegovo površino prekaša vsaj za stokrat?«

»Naslednje leto si bom raje umislil počitnice kje drugje!« sem sklenil. »V planinah, na primer. V upanju, seveda, da tudi tam ne srečam kakšne prikazni. Napol škratinje, napol odrasle ženske, na primer!«

KAKO JE ŠEL SV. MATIJA PREBIJATI LED ALI TUDI SVETNIKI SE MODERNIZIRAJO

Sv. Matija se navsezgodaj zbudi, se skulira in se pripravi na izlet na Zemljo, saj je danes njegov delovni dan (na god sv. Matije), ko mora, po stari ljudski šegi, razbiti led. Pred odhodom iz svoje nebeške hiške, se še enkrat prepriča, če je vzel vse potrebno za na dolgo pot.

»Sandali … mhm … palica … mhm … denar … ja, ja … bisaga … mhm …« si mrmra in nenadoma vzklikne »Rokavice in šal!«

Hitro steče noter in jih poišče.

Sobarica ga jezno ozmerja:

»Falot! Ravno sem pomila po tleh, ti pa kar v sandalih po hiši! Falot!«

»Oprosti, saj bom hitro…« se opravičuje Matija.

»Ja, ja, hitro! Vse boš posvinjal… No, glej… Stopinje se že poznajo. Ah… In nikarte ne razmetuj vse, kdo bo pa pospravil?!«

»Z Bogom!« še odzdravi Matija in zaloputne vrata za seboj.

»Tepec!« si zamrmra sobarica.

Vrata se zopet odprejo. »…in ne pozabi zakleniti za sabo,« še pohiti reči Matija in izgine.

Na mestni postaji Heaven Cityja, čaka na avtobus, ki ga bo odpeljal na letališče Heaventhrow. Mine pet minut in mimo se pripelje avtobus, na katerem piše Sv. Krištof Tours. Matija vstopi in za volanom ga pozdravi njegov znanec in lastnik firme Sv. Krištof.

»Kako kaj, Matija?«

»Bo. Na Zemljo grem…Se pravi…najprej na Heaventhrow.«

»Oho, saj res. Danes je tvoj delovni dan.«

»Tako tako, moram pospraviti, kar je od zime ostalo.«

»Seveda. Eno do Heaventhrowa torej?«

»Da. Hvala.«

In odpelje se proti Heaventhrowu. Tam izstopi in gre kupit karto za avion. Izve, da odpelje čez 10 minut.

»Super! Še na WC skočim, potem pa se vkrcam.« »Pa pazite na prtljago,« reče prodajalka kart, »namreč zadnjič smo opazili nekoga, za katerega se ve, da je k nam prišel med ropom banke. Sicer ne vem, kako je prišel, ampak očitno ga je naš Predsednik, spustil.«

»Daj ga lomit!« je bil začuden Matija, »res?!«

»Da,« je rekla prodajalka »saj veste pa, da ko g. Predsednik nekaj odloči, da tako mora biti, pa še kakor odloči, vedno je tako najbolj pravilno.«

»Mhm,« je zamrmral Matija in pograbil bisago ter odšel na WC ter se nato vkrcal na letalo.

»Dober dan,« ga pozdravi steverdesa.

»Dober dan,« odvrne Matija »hm…nekam znani se mi zdite.«

»Boste kaj spili? Pojedli? Oreščke mogoče?«

»Ne, ne. Se bojim, da bi mi bilo slabo. Alkohola pa ne pijem, razen kakšno vino občasno v posebnih priložnostih. To pa ni ena takih.« se je nasmehnil Matija.

»Aha! Spomnil sem se od kje vas poznam. Lani ste prišli k nam iz ‘čakalnice’. Vi ste ena od stevardes, ki je bila v tistem znamenitem letu na Korziko,« je bil navdušen Matija.

»Da, res je,« je rekla stevardesa »bilo je grozno.«

»Grozno? Pri nas ste prave zvezde. No…čeprav niste vsi prišli k nam,« je bolj potiho zaključil Matija. »Pripnite se,« je rekla stevardesa »vzleteli bomo. Vam res nič ne prinesem? Let bo dolg.«

»Hvala,« se je zahvalil Matija, se pripel in se zleknil v udoben sedež letala firme Angel Airways.

Let je bil zares dolg. Matija je pogledal nekaj filmov, kot so Kristusov pasjon, Mojzesa, Ben Hurja ipd. Po dolgih nebeških urah, so prispeli na Zemljo. Matija je izstopil.

»Na svidenje,« je pomahal stevardesi.

»Z Bogom,« mu je odvrnila stevardesa.

»Simpatična gospodična,« si je mislil Matija »če bi še stanovala na Zemlji, bi sigurno z lahkoto dobila katerega koli moškega in si z njim ustvarila družino, tako pa po naših zakonih, ni ženitve in ne možitve. Pa smo vseeno vsi srečni in zadovoljni, saj nas g. Predsednik zalaga z obilo dobrotami in vsega dobrega, po čemer hrepeni človekovo srce, kar vsekakor kaže, da nas mora g. Predsednik imeti nadvse rad, saj kakor mi je bilo povedano še za časa Zemlje, ko sem tam živel sam, je žrtvoval celo svojega lastnega Sina, da nam sedaj lahko nudi vse te ugodnosti.« Nasmehnil se je in odkorakal v svet pred seboj.

Iskal je in iskal, da bi lahko opravil svoje delo, a kjer koli je vprašal, vsi so skomigovali z rameni, češ, da je slaba zima in da ni pravega mraza, ki bi pripomogel k temu, da bi padla obilica padavin in da bi bila zmrzal.

Sv. Matija je obupoval.

»Le kaj si bo mislil g. Predsednik, če ne opravim svojega dela…« je hlipal. Končno je tako obupal, da je sedel sredi mesta na rob pločnika in bridko zajokal.

Mimoidoči so ga čudno gledali, mislili so namreč, da je klošar, ker roko na srce, je izgledal ravno nekaj takega. Nekateri so mu v naročje metali denar, a Matija je za vsakim vstal in mu vrnil ter hlipajoče dejal vsakemu:

»Ne potrebujem denarja, a vseeno hvala in Bog poplačaj vašo darežljivost.«

Ko je tako sedel na hladnem betonu, je k njemu pristopil nek močno vinjen klošar, ki je komaj stal. Matija ga sprva niti ni opazil. Ko je klošar sedel poleg njega, je Matija zaznal vonj po alkoholu in se zdramil iz svojega bednega stanja, ter pogledal klošarja.

Bil je zanemarjen, daljših mastnih in razmršenih temnih las, zgubanega, z brado, ki je morala biti stara že kar nekaj let, poraščenega obraza, brez zob. Imel je predirljive modre oči, ki pa so spričo opitosti vanj bolščale že kar stekleno. Matija ga je gledal. Stari klošar se mu je nasmehnil, dvignil steklenico vina, kot da bi hotel nazdraviti in mu dahnil v obraz:

»P…p…pozdraulen, kulega…hik, kuga pa ti k…k…tlela…hik?«

Matija je zaradi smradu po alkoholu, ki mu je silil direktno v nos, postal kar malo omotičen.

»Pozdravljeni, dobri gospod,« mu je dejal, ko se je privadil na smrad.

»Iščem led.«

Klošar ga je nemo gledal.

»Ali morda veste, kje bi dobil led?« je nadaljeval Matija.

Klošar se je nasmehnil, se obrnil proč in zamrmral pri sebi:

»Bemti hudiča…hik…t…t…tale tlela…hik…je pa pumoje…hik…m…m…mal mem.«

»Kako prosim?« je rekel Matija.

»Nč…nč…Ammmm…ahm…hik…kulega…« ga je potrepljal po rami »…kuga s pa ti p…p…piu…hik?«

»Nič,« je rekel Matija »ko sem na Zemlji, ne rabim pijače in hrane.«

Klošar se je presrašil: »Bemo mast! Marsovc!« je zakričal, in bil bi pobegnil, pa se je pri pobiranju zvrnil po tleh in razbil steklenico z vinom.

»Auuuu … hik …« je zakričal.

»Oh, pijandura štorasta,« je rekel Matija, vstal ter mu pomagal. Opazil je, da se je starec porezal z glaževnami, ki so nastale iz steklenice, ki se je razbila.

Klošar je bil prestrašen, saj je bil prepričan, da je Matija marsovec.

»M…m…marsovc…« je ponavljal.

»Pomirite se ata, nič vam ne bom storil. In naj vam povem, nisem noben marsovec. Matija mi je ime,« je prijazno miril klošarja.

Ko je klošar videl, da mu Matija res nič žalega noče in ko je videl, da res ni kakšne marsovske oblike, se je pomiril.

»Mila zima je, so mi rekli. Ali morda veste, kje bi našel kakšen led?« je vprašal Matija klošarja.

»Tlela…hik…ga ni nker,« je odgovoril klošar.

»Oh…« je tarnajoče zavzdihnil Matija.

»Uhka pa drgač nardiš…hik…« je rekel klošar.

»Poslušam,« je navdušeno skoraj pristrigel Matija z ušesi.

»G…g….hik…Pejt u Big…B….B…Bang hik…«

»Veliki pok?! Tam ni nič!« je skoraj histerično odvrnil Matija, ker je mislil, da ga starec zafrkava.

»Kašn…hik…pok, bumbar…š…š…štacuna Big Ban…hik…g,« je odvrnil klošar.

»Kje pa je? Kaj pa naj tam?« je jel spraševati Matija.

»Dve ulce naprej…hik…l…l…l…ledomate majo…hik.«

Matiju so se zaiskrile oči in nasmeh mu je prišel na lica.

»Hvala ti, dobri mož! Hvala! Bog ti bo poplačal dobroto!« je zaklical in stekel dve ulici naprej kjer je že zagledal trgovino Big Bang.

Starec, ki niti dojel še ni, da Matija ni več, je še dejal:

»Ja, ja…Bog…hik…Aaadijooo,« in omedlel.

Matija je stopil v trgovino in od prvega prodajalca ter ga vprašal po ledomatu.

»Da, imamo cel kup tega. Priporočam HYUNDAI, Ledomat, IM900T.«

»Vzamem celo zalogo,« je hitro rekel Matija.

»O… ok,« je bil začuden prodajalec.

Tako sta opravila posel in Matija je naročil, naj mu kar pripeljejo vse ledomate na bližnji hrib. Zgodilo se je tako in Matija je zagnal vse ledomate hkrati, da je po celem mestu pojenala električna energija. Ledomati so delovali s polno paro in zaledeneli cel hrib in poleg tega še dve mesti, ki sta ležali pod hribom. Ko je bilo vse ledeno, je Matija vzel svojo palico, jo visoko dvignil, pomolil k Bogu in zapičil spodnji konec palice v led pod seboj. Nastala je razpokica, ki se je naglo razširila vzdolž celotne ledene površine, dokler se ta ni dokončno zlomila. Izpod ledu so skozi razpoko pokukale prve pomladanske rožice in posijalo je sonce, ki ga kljub mili zimi ni bilo v izobilju.

Narava se je začela prebujati in Sv Matija si je rekel:

»Res so dobri ti Hyundai ledomati. Tako, svoje sem opravil in sedaj lahko grem. Pripravil sem za Pankracija, Bonifacija in Servacija, ki pridejo čez slabe tri mesece za menoj.« In vzel je bisago in odšel proti letališču.

TI, GOSPOD

Ti, Gospod, si lepota,
večno starodavna,
večno nova.
Naša srca so ustvarjena,
da najdejo veselje v tebi.
Tvoj blagi pogled
naj se po Božji aveniji,
ki vodi v našo notranjost,
dotakne nemirnih src.
Dvigni roko,
ki je pomirila vetrove
na Genezareškem jezeru,
na naše razrvane duše
in na novo v nas vžigaj
hrepenenje po tebi.
Pošlji sončne čase
iz večne zakladnice miru
v temino naših dni,
da se spominjamo
tvoje dobrote,
od vekomaj dane za nas.

ŽAREK

Veseli ljudje
so kot sončni žarki.
Posijejo v samoto
in jo naredijo rodovitno.
Posijejo v žalost
in spremeni se v upanje.
Posijejo v obup
in prebudi se veselje.
Sijejo v srce
in odpre se življenju.

Naj bom sončni žarek
v senci noči,
odsev svetlobe
v srcih ljudi,
himna življenja.

DAN

Moja jutra so skodela
za darove dneva,
vanjo padajo
biseri ranjenega srca,
neizgovorjene besede.
Hrepenenja in pričakovanja
se kot blagodejen dež
stekajo vanjo.

Poldan odzvanja
v klasje dneva.
Nemosti sem beseda,
roka nemočnega
in noga pozabljenih,
zrno za kruh in kaplja za žejo.
Sonce sije v zenitu.

Z večerom prihaja mir,
molitev briše brazde dneva,
dragulji se sipajo s sten.
Vse čaše so polne do roba.

DREVESA

Drevesa so sveta bitja.
Tiha in mirna,
pokončna in dobra
poslušajo in molčijo.
S senco objemajo
utrujenega popotnika,
v krošnje skrivajo
našo bolečino.
Drevesa ljubijo.

Drevo sem.
Iz globin rastem,
k soncu obračam
svoje dneve.
V široki krošnji
spletam gnezda
za ranjene duše.

SRCE

Ko
noč
brni vse tiše,

tiše,

rastejo,
rastejo hiše,
vse više,

više,

tja
med zvezde,
ki jih srce riše,

riše.

ULICA

Ulica
je kulica,
ki zgodbe piše,

zgodbe piše,
zdaj glasno zdaj tiše,

piše, piše,
ko z vetrom
prebuja zasanjane hiše.

SANJAČ

Na
žogi enonogi stoji,
s travo zaupljivo govori,
tri li li, tri li li,

s
travo zaupljivo govori,
oblakom sanjačem videze deli,
tri li li, tri li li,

oblakom
sanjačem videze deli,
oko jezera mu v naročju zaspi,
tri li li, tri li li.

TRGATEV

Megla
se po kotih obira,
klopotec vrabce nadira,

sonce
počasi viha rokave,
med holmi se širijo vonjave,

klici
v daljo hitijo,
odmevi si poljube delijo.

SAMOTA

Sonce
leze gor in dol,
glas išče si pomol,

koraki
povezujejo ceste,
v izložbah se smejijo preste,

tišina
barva spomine,
dih noči prebuja skomine.

SVET

Miš
reče: »Najboljši na svetu je sir.«

Muc
reče: »Najboljše na svetu je mleko.«

Kuža
reče: »Dajta vidva že enkrat mir.«

NOGEZLOGE

Jež
ubira pot pod noge,
kozel kozlu kaže roge,

golob
pod streho kampira,
vrana se z vrano prepira,

sova
z luno modruje,
miš nove finte snuje.

Iz zbirke KU KU, ki je z ilustracijami Nadje Dodlek izšla pri Mariborski literarni družbi.

MRAK

Mrak prihaja v deželo,
tiho in plaho,
vsak dan
v hižo vsako.
Noč mu roko podaja,
tu in tam mu ponagaja,
deželo v sveče obdaja,
otroke počivat nagaja.
Zvezde prikliče,
luni se skrije,
ko ta deželo obsije.

OD HIŽE DO HIŽE

Pohajam od hiže do hiže
in trkam na zaklenjena vrata.
Čakam, da ključ se obrne,
a noč prej na deželo se zgrne.
Tako hodim od zore do mraka,
do belega dne,
v deželi,
kjer so hiže zaklenjene vse.

VETER

Tak sem kot veter,
vedno vihrav,
hladen in oster,
redko šegav.
Nimam meja,
spomladi podiram kupe sena.
Poleti božam gola telesa,
v jeseni tresem bogata drevesa,
pozimi natrosim kupe snega.
Tak sem kot veter,
vedno vihrav,
hladen in oster,
redko šegav.

V ARENI ŽIVLJENJA

Že več kot šestdeset let
trdno stojim v areni življenja,
življenja, ki je kot reka deroča,
polna brzic in vrtincev,
a tudi otočkov sreče.
Pot do njih je mogoča,
tudi če je reka deroča,
pogum, volja in samozavest so vesla sreče.

OD KOD IN KAM

Reke in potoke gledam,
kako hitijo v dolino,
gledam gore in drevesa,
ki se napajajo iz rek in potokov
in rasejo v višino in širino.
Reke in potoke gledam,
kako hitijo in se zgubijo neznano kam.

V SAMOTI DREVES

Med visokimi drevesi na Gori
iščem svoj mir,
iščem navdih za jutrišnji dan,
iščem tebe, ki si se izgubila v gozdu dreves.

Drevesa imajo svojo govorico,
v vetru šumijo, drhtijo,
s košatimi vejami razkazujejo svojo veličino,
v širino in višino.
Med njimi si ti, ki iščeš svojo moč
v njihovih koreninah.

Samota v gozdu dreves mi daje moč in upanje,
da se boš vrnila močnejša, bogatejša,
takšna kot so mogočna drevesa na Gori,
ki ti dajejo zatočišče.

Sedim na skali na Gori pod visokimi drevesi
in poslušam šepetanje gozda,
v katerem iščem svoj mir
in čakam tvojo vrnitev.

NA GORI

Nad Dravo deročo Gora se vzpenja,
korenine dreves so prekratke,
da segle bi v reko široko, globoko.

Voda je hladna in se ne ustavlja,
hiti v neznano,
tja na Hrvaško,
s kom le tekmuje,
nikjer ne domuje.

Nad Dravo deročo skale Goro krasijo,
v nemirni vodi svojo podobo lovijo,
otroci z Vrhovca, Hrastovca, Belskega vrha
tod v šolo hitijo,
večkrat hrastovo listje kadijo.

Nad Dravo deročo otroci stojijo,
s pogledom nemirne valove lovijo,
njihov pogled je Dravsko polje,
za njih še vedno neznano okolje.

Nad Dravo deročo v gozdnem objemu
otroški obrazi molčijo.
Le kaj si želijo?

SPIH

Okoli hiže leče,
nikomur nič ne reče,
čez bregače vleče,
deci hlače sleče,
z nosa šmrklje vleče.

Nihče še ni ga videl,
z njim se le je snidel,
golo kožo boža,
rdeč je kakor roža.

Spih je čudna stvar,
njemu nič ni mar,
to je božji dar.

Piha, piha,
deca kiha,
spih ne neha,
samo, da je cela streha.

Pesmi so iz istoimenske zbirke, ki bo izšla pri Mariborski literarni družbi v decembru

»Ketišev grunt ima najlepšo lego v vasi. V gozdu pa rastejo stoletna drevesa,« so pravili vaščani.

Po opravljenem delu v hlevu sta se zakonca ustavila pod cvetočo češnjo, ki je rasla pred hišo.

»Poglej, Rudi, kako vse raste in kipi od toplega pomladnega sonca. In glej, kako lep razgled je s tega položnega hribčka na zelen travnik, kjer se odpirajo nove cvetlice, ki so lepe kot biseri,« je navdušeno dejala Ana, ki se je pred kratkim omožila na kmetijo.

Zazrt v njene modre oči je dejal:

»Hvaležen sem očetu in materi, da sta mi privzgojila delovne navade in ljubezen do zemlje. Po materinem odhodu v večnost so pri hiši manjkale ženske roke. Našel sem tebe, ki mi izkazuješ nežnost in ljubezen. Dobra, skrbna družica si. S teboj sem srečen! Rad te imam!«

Ana je žarela od radosti, saj ji je pohvala dobro déla.

»Skoraj neopazno se je pomlad prelevila v poletje in sonce že hudo peče. Dolgih njiv s koruzo pa ni konca ne kraja,« je rekla Ana in se naslonila na motiko.

»Kar lahko storiva danes, ne odlašajva na jutri. Saj ne veš, kaj po prinesel jutrišnji dan. Po svetu vre in smrdi po smodniku.«

»Bog ne daj, da me doleti kaj takega,« je zavzdihnila Ana.

Bil je siv in turoben dan. V deželi so strašili s pozivi. Mlada še nista dobro zaživela, ko je vojna posegla tudi v njuno skupno življenje. Rudi je z grozo v srcu in tresočimi rokami odpiral nesrečno pismo, v katerem je bil poziv na fronto.

Ana pa je tarnala:

»Ljubi moj Rudi, kako bom zmogla sama na tem velikem gruntu!«

»Draga moja, ne bodi žalostna. Vrnil se bom in takrat bova imela otroke in se veselila z njimi,« jo je tolažil in jo pogladil po temno rjavih, gladko počesanih laseh. Čeprav so se v njegovi glavi prepletale slabe slutnje in spomin na to, kar mu je pravila mati:

»Zdravi fantje in možje odhajajo na fronto, domov pa jih vračajo v krstah.«

Tistega jutra je nebo jokalo, lilo je kot iz škafa. Z grenkobo v srcu je Rudi objel svojo ljubljeno ženo in jo poljubil na cvetoča, rdeča lica.

»Ostani mi zvesta, čuvaj dom in pazi nase,« ji je rekel in naglo pograbil leseni kovček ter odšel skozi vrata, da žena ne bi opazila solz v njegovih očeh.

Ana mu je z roko molče mahala skozi okno. Odhajal je po kolovozni poti. Preden je zavil skozi gosto poraščen zelen gozd, je za trenutek odložil kovček, se obrnil proti domu in ji pomahal v slovo.

»Rudi se bo kmalu vrnil po isti poti domov,« je sama v sebi iskala tolažbo in si s predpasnikom obrisala solze z obraza.

Odtlej je Ana sama gospodarila na veliki kmetiji. Poleg gospodinjstva je bila sama tudi pri kmečkih opravilih. Moža je zelo pogrešala. Zaradi preobilice dela v času košnje ali žetve ni šlo brez tuje pomoči. Šla je po vasi prosit tistih nekaj dedcev, ki še niso bili vpoklicani v vojsko.

Ana je s kosci navsezgodaj bila na travniku. Bila je šibke rasti, a vendar je prijela za koso in kosila kakor močan moški. Pod kosami so legle trave in venele pisane travniške rožice.

»Hej, Ana! Prav nič ne zaostajaš. Mislil sem, da boš kmalu omagala,« ji je láskal Poldek.

»Saj sem vendar vajena težkega dela,« mu je ostro vsekala nazaj.

Ana je vlekla koso pred Poldkom. On se je rad oziral v njeno vitko postavo.

»Le čemu tako dolgo krilo, da so njene noge komaj videne … Vedno teže je premagoval skušnjavo. Mlada je še in zagotovo si želi nežnih dotikov … Saj sem vendar tudi jaz mlad in fejst. Hm, poročena je, pa kaj, saj njega ni doma,« mu je rojilo po glavi.

Ana niti slutila ni, o čem Poldek sanjari za njenim hrbtom.

In že je čez hrib in dol zadonela pesem koscev:

»Oblaki so rdeči,
kaj nek´pomenijo?
Da vsi ti mladi fantje
na vojsko pojdejo …«

Pesem se je Ane tako hudo dotaknila, da so ji v rokah popustile moči. Odložila je koso z izgovorom:

»Po malico grem za vas. Ste že lačni in žejni?«

Med potjo do hiše je premišljevala:

»Skoraj dan in noč mislim na svojega ljubega in trepetam v strahu, da bo nekega dne prispelo kruto sporočilo, da je padel tam nekje daleč, v tuji deželi. Jaz pa bom ostala sama na kmetiji, nesrečna mlada vdova.«

Pri sušenju in spravilu sena so prišle na pomoč žene in dekleta, ki so imeli doma le malo zemlje. Med njimi je bila tudi Poldkova žena Liza. Pomagale so pri žetvi in mlačvi. Ana pa jim je za plačilo dajala mleko, moko in razne pridelke, ki jih je narava podarjala v jeseni. Ob božiču pa je njihove otroke nagradila z orehi, jabolki, hruškami, suhimi slivami. Tudi pri kolinah jih je obdarila. Te revne družine so bile izjemno bogate z otroki, zato jim je hrana zelo prav prišla.

Po dolgem času je Ana dobila od moža težko pričakovano pošto.

»Oh kako mi razbija srce,« se je zalotila pri odpiranju pisma.

Prišlo je Rudijevo prvo pismo. Pisalo je:

Ljuba moja Ana!

Lačni, žejni, raztrgani in ušivi ... Dan za dnem švigajo krogle okrog ušes. Premaguje me grozno domotožje. Hotel sem pobegniti, pa sem si premislil. Če bi me ujeli, bi šel pod šus …

»Hvala Bogu, da je živ!« si je oddahnila Ana.

Brž mu je odpisala in hrepeneče čakala na njegov odgovor. Po krutem in dolgem čakanju se je leto zasukalo naokrog.

»Mogoče je zopet skušal pobegniti, pa so ga ujeli? Ali ga je zadela krogla na fronti?«

»Jesenska dela na polju so opravljena. Drva za zimo je na srečo priskrbel Rudi z delavci, da jih bo še za dve zimi dovolj. Dober in delaven človek je bil. Oh, kako ga pogrešam. Poskrbeti je treba le še za steljo. Saj dela nikoli ne zmanjka. Dovolj ga je še v hlevu in v hiši.«

Preden je Ana utrujena legla v posteljo, je nekdo potrkal na okno.

»Joj, kaj če se je vrnil Rudi?« jo je razveselilo in sočasno šokiralo, saj vojne še ni bilo konec.

»Ali me luna trka? Nocoj je vendar polna luna.«

Še močneje, da so se rahlo stresle šipe.

»Oh, Bog, a je Rudi padel na fronti?« pa je cahen, to je pomenilo znamenje umirajoče ljubljene osebe. V strahu je pričela molíti.

Trkanje po šipi se je nadaljevalo. Luči ni prižgala, saj je lunin soj razsvetljeval spalnico. Ojunačila se je in vstala. Pritihotapila se je do okna in odprla. Varovali so jo železni križi na oknu, pred morebitnim lopovom. Skoraj jo je kap, ko je zagledala Poldka pri oknu. Šepetaje ji je pričel rožice saditi:

»Ana, kakor angel si lepa. Gledal sem te, ko si se slačila. Hrepenim po tebi! Vsak čas ti bom pomagal, zmeraj bom na razpolago.«

Ani je butnila kri v glavo. Na glas je zavreščala:

»Zgini od tod! Brž se poberi z lestve!«

»No, Ana, ne bodi tako kruta, daj, spusti me noter, da se le malo privijem k tebi. Lepa si kot angel! Le tebe si želim.«

Zaloputnila je okno pred nosom, zastrla debelo platneno zaveso in pomislila:

»Kaj si le ta cepec dovoli?! To mi je še treba! Dovolj imam težav in skrbi.«

Poldek je bil vztrajen. Trkal je rahlo in zopet močneje …

Končno je Ani prekipelo. Odšla je v kuhinjo po vedro vode. Odgrnila zaveso, na stežaj odprla okno in pomolila glavo do železnih križev.

Ko jo je Polde opazil, je zopet hrepeneče vzdihoval in govoril:

»Ljuba Ana, si se premislila?« Pomolil je ustnice skozi reže, da bi jo vsaj poljubil in le malo potipal … Ana pa se je naglo sklonila in Poldek je skozi okno dobil hladen tuš, ki ga je v hipu streznil.

Ana pa je divje vreščala:

»Brž se poberi k ženi in otokom! Saj jih imaš cel ducat. Si me razumel!«

Jesen je zažarela v najlepših pisanih barvah.

Zjutraj, ko se je prebudila, se je ozrla skozi okno, od koder je bil prečudovit pogled na sadovnjak in še zmeraj skrbno obdelane njive, in pomislila:

»Jesen žari v najlepših pisanih barvah. Obdarila nas je z obilnimi darovi. Jesenska dela so opravljena in pred vrati je dan, ko se moram po starem običaju ter lepi navadi zahvaliti vsem, ki so mi skozi vse leto pomagali.«

Na zahvalno nedeljo jih je povabila na slavnostno kosilo. Spomnila se je tudi na njihove otroke. Tako je poleg obilne jedače in pijače bil v Aninem domu ta dan otroški direndaj.

»Na veselih otroških obrazih je zaznati, da se otroci še ne zavedajo, kje so in kaj se dogaja z njihovimi očeti. Ali jih bodo še sploh kdaj videli? Saj so še premajhni, da bi se tega zavedali,« je z bolečino v srcu pomislila Ana.

Zadovoljni so odhajali na svoje domove in hvalili gospodinjo, kako je pridna in dobrodušna.

Ana pa je ob obilici dela v hiši in hlevu spet ostala sama. Njene misli so spet odplavale k Rudiju:

»Oh, ko bi že prišel čas, da se vrneš. Takrat bova tudi midva imela otroke in se igrala z njimi.

V zimskih dneh se je Ana nekoliko odpočila od trdega dela na zemlji. Le dolge, zimske noči so zanjo bile zoprne. Spremljale so jo nočne more in blodnje.

Zopet je v deželo prišla nova pomlad in začelo se je trdo delo na polju. Ana je vpregla vole in naredila brazde. Za tem je polagala semenski krompir vanje. Od pripognjene drže se ji je hudo razbolel križ. Zdelo se ji, da se ji bo zlomil. Zravnala se je, da bi si le malo odpočila. Ogledovala si je cvetoči sadovnjak. Tedaj se ji je zopet pred očmi prikazal Rudi in v ušesih ji je odzvanjala pesem, ki jo je včasih zapel Rudi:

»Polje, kdo bo tebe ljubil,
ko bom jaz na vojsko šel …«

»Le kako dolgo še bom zmogla sama? Ali se bova z Rudijem še sploh kdaj videla?« se je spraševala.

Tedaj je zagledala poštarja, ki se je s hitrimi, dolgimi koraki in natlačeno torbo vzpenjal navkreber. Čez razbrazdano njivo se je namenil proti njej.

»Oh, joj, groza! Morda je prišlo sporočilo, da je Rudi mrtev?« prijela se je za prsi, saj ji je srce bílo tako močno, da je čutila utrip svojega srca v ušesih.

»Bog daj!« je Ano pozdravil poštar in ji izročil pismo. Na znamki je bil odtisnjen žig Rusija.

Z blatnimi rokami je odpirala Rudijevo pismo. V njem je bil listič z nepoznano pisavo in brez podpisa.

»Pismo sem prinesel na pošto po skrivnih poteh. Rudijev dober kolega – nekdanji sotrpin.«

Na zmečkanem listu papirja pa je pisalo:

Ljuba moja Ana!

Skušal sem pobegniti, pa so me ujeli. Vtaknili so me v ječo. Take tukaj pošiljajo pod šus. Dobro sem se zmazal. V ječi mi delajo družbo podgane in miši. Če ne bi imel tebe, moja Ana, bi raje umrl. Saj to ni več človeka vredno življenje, kaj počne človek s sočlovekom. Sonce le redkokdaj pošlje svetel žarek skozi ozko špranjo jetniške linice.

Nenehno mislim nate, na dom, domovino in veliko sem molil in še molim zate, čeprav veš, da nikoli nisem. Čas se je zame ustavil … Še zmeraj me premaguje grozno domotožje. Ko bom odslužil kazen, me bodo zopet poslali na fronto. Ne pozabi name in moli zame! Vrnil se bom!«

Tvoj Rudi

»Dolgo je od tega, odkar se je Rudi poslovil od doma. Pisma prihajajo zelo poredko. Štiri leta dolgo trpljenje in garanje na gruntu mi izpilo mnogo moči. Moja rdeča lica bledijo,« je premišljevala Ana, ko se je med česanjem gledala v zrcalo.

Sonce je bilo že visoko na obzorju, ko sta pritekla sosedova otroka, Klara in Miha. Hotela sta povedati vse v eni sapi. Zdrdrala sta:

»Oče se je vrnil z vojske! Zares! Zvečer morate priti na večerjo, je rekla mama.«

Ana se je razveselila, a hkrati jo je šokiralo.

»Mnogi so se že vrnili, od Rudija pa niti pošte. Najbrž je mrtev,« je pomislila.

Ko je postorila pri govedu in svinjah, se je odpravila. Bilo je jasno, nad gozdom se je na nebo prikradel zadnji krajec, tema je bila kot v rogu. Ana si je prižgala svetilko in odšla po ozki pešpoti do soseda. Skozi majhna okenca je videla svetlikanje petrolejke. Bolj ko se je približevala koči, glasneje je slišala vesele glasove. Stiskalo jo je v prsih, ker so njene misli odplavale daleč v tuji svet k Rudiju.

»Bog daj srečo in zdravje,« je za dobrodošlico pozdravila Ana soseda Štefana in vse zbrane. Okrog stare hrastove mize so sedeli stari oče, stara mati, otroka in seveda srečna mož in žena. Žarela so lica in v očeh so se svetlikale iskrice sreče in radosti. Saj so se po štirih dolgih letih končno spet videli. Vsi so poslušali Štefana, ki je na dolgo in široko pripovedoval svoja doživetja s fronte. Otroka sta ga poslušala z odprtimi usti in radovedno spraševala:

»Očka! Ko so krogle švigale mimo tebe, je katera zadela tudi koga od tvojih prijateljev?«

Štefan je po krajšem premolku nadaljeval:

»Najhuje mi je bilo, ko je krogla zadela prijatelja. Obležal je mrtev, tik pred mojimi nogami. Grozen prizor! Pravi čudež je, da sem ostal živ.«

Nastala je grobna tišina …

Ana je pomislila, če je morda bil ta vojak njen Rudi, a ji Štefan noče povedati resnice. Pred družbo je skrivala svojo žalost.

»Domov moram,« je rekla in se poslovila.

Odprtih oči je dolgo v noč zamišljena strmela v strop in si pričela dopovedovati:

»Ne, to ne more biti res, saj sem dobila razglednico iz Egipta, da se vrača peš domov. Rudi živi! Tedaj se je pred njeno obličje prikazal Rudi. Bil je lep, prav takšen kot na poročno noč, ko ji je opolnoči vzel venček z glave. Nato sta plesala, plesala in zaplesala med mehke odeje. Objemala sta se, poljubljala in ljubila strastno do belega dne …

Ana je v polsnu segala k svojemu ljubemu in si znova zaželela nežnih dotikov. Njene roke so segale v prazno. Odprla je oči. Tedaj se je morala sprijazniti z grenkim spoznanjem, da so bile le sladke sanje.

Iz knjige Trije vzdihi ob svečah, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi.

MOJA STREPNJA

Parafraza na pjesmu Desanke Maksimović
»Strepnja«

O daj, priđi već jednom! Hoću izbliza
da volim i želim oka tvoja dva.
Sreća je lepa, dok se čeka,
ali ne mogu više čekati.
Sreća je lepa, dok se samo nagoveštava.
Ali to smo već prevazišli.

O daj, priđi već jednom! Ima draži
strepnja, čekanje i stra’.
Ali nije više slatko.
Bilo je lepo donde dok se tražilo,
i naslućivalo.
Ali sad smo se našli.

O daj, priđi već jednom! Zašto da ne?
Iz blizine samo sve ko zvezda sja;
Iz blizine samo divimo se svemu,
O daj, nek mi priđu oka tvoja dva!

DODIR

Nisam više izdržala!

Dodirnula sam ti ruku.
Iznenadio si se.

U očima ti se nazirala zbunjenost.
Smješkajući se, nastavila sam.

Dodirnula ti uvojke kose.
Zanijemio si.

Privuklo me tvoje neobrijano lice,
izazivalo je…

I dalje si nepomično sjedio.
Zbunjenost te nadvladala.

Bila sam iznenađena.
Zato sam otišla.

Nikad nisam nekog prva dodirnula.
Pretjerala sam?!
Ne.

Slijedeći dan si rekao, da je bilo lijepo.
I da su to…
…osjetljive stvari.

To veče sam se naselila u tvojoj glavi.

GDJE SI?

Nedostaju mi tvoje riječi,
tvoje rečenice...

Tvoj dodir osjećam,
ali, ti si odsutan...
Gdje si?
Kamo odletiš dok se ljubimo?

Nedostaju mi tvoje riječi,
rečenice...

Ne kažem da ih više ne govoriš,

ali ...
... ne meni.

ODLUKA

Odlučila sam!
Da zaista, neću više.
Nije to za mene!
To je za jake osobe,
za one koji imaju tvrdu kožu,
koji se puno ne uzbuđuju,
za one koji čuju i ne čuju,
a isto tako vide i ne vide…

A ja sam čista suprotnost.
Vidim i ono što se ne vidi
i čujem ono što se ne čuje.
Ja osjećam unaprijed.
Zato se čudim drugima,
a oni se čude meni.

I neću više lutati tamo gdje smetam,
i gdje je moja iskrenost naivna i smiješna.
Napuštam svoje mjesto u igri osjećaja.
Ionako ju nikad nisam dobro shvatila.
Zato prepuštam moj prostor drugima.
Pa neka se oni umjesto mene zaljubljuju.

A ja ću im se diviti i čuditi.

ŠETNJA (I.)

Ono prije smo se samo znali,
a onda jednom i upoznali.
Bilo je zanimljivo.

Ušetao si u moj život kao vjetar
i napravio veliko čiščenje.
Vrlo uspješno.
Svojim prisustvom
prozračio si moje zaprašene kutke.
I pogled mi postade jasniji.
I hod sigurniji.
I izgled mi se promijenio.
I neprekidno sam vesela.
Vrata su se sve više otvarala.

Sad kad razmislim,
radije bih da su ostala odškrinuta,
jer čim su se širom otvorila –
ti si otišao.

I tako se završila tvoja šetnja kroz moj život.

BEZ ODGOVORA

Raduje me kada su oko mene zaljubljeni.
Nekako su prozračni,
tolerantni,
zarazni…
Iskrice im u očima,
samo se smješkaju.
Lebde dok hodaju.
Zasanjani su.
Sve im je lako i riješivo.
Na stvarnost gledaju bajkovito.
Znam to sigurno!
Bila sam tamo.
Ne znači da sada nisam.
Ali… na moj zov nema odgovora,
što se često događa.
I… nije prijatno.

To je kao da ste nekom nešto rekli,
pa su vam riječi odzvanjale u tišini.

KRAĐA

Volim kad mi ukradeš srce.
Ne tražim ga nazad.
Tada sam presretna,
poletna i razdragana,
uzbuđena i nasmijana,
vedra i raspjevana…
htjela bih da svi znaju
za moju radost.

Ali kratko veselje traje.
Obično nisam vješta u tome.
Ne znam ukrasti nekome srce.
Osjećam se kao u zatvoru.
Zarobljena sam u svojoj ljubavi,
koja se sve više budi prema tebi.
A iz vrtloga je teško izaći.

Jedino što mi preostane je,
da te ukradem bez tvog znanja
i strpam u svoju pjesmu.

Tamo si samo moj, zauvijek!

KOMARAC

Probudim se usred noći.
Gledam kroz mrak.
Tko je, što me uznemirilo?
Pored uha mi nešto prozuji.
Aha… to je ipak samo komarac.
A ja mislim na tebe.
Hm, tebe uspoređujem s komarcem.
Neobično, ali ima sličnosti.
Htjela bih ga dohvatiti i
onemogućiti mu daljnje uznemiravanje.
Hoću spavati.
Ali i ti si kao komarac – ne daš mi spavati.
I tebe moram uhvatiti.
Na kraju, umorna od neuspjeha, legnem.

San mi ne dolazi pred oči.
Poražena sam.
Nisam dobila ni komarca, ni tebe.

KAMEN

Mogla bih ti napisati puno toga,
da shvatiš sve ono što me boli, ali…

Okamenjela sam.
A kamen samo zrači, ne objašnjava.

Otupjela sam,
a tup nož ne služi svrsi, ne siječe.

Odrvenila sam,
a drvo samo promatra, ne govori.

Stojim tako kao čudo prirode
i prkosim vremenu u prolazu.

TRENUTAK

Navikla sam već
da te vidim samo za trenutak.

Zažmirim i tu si.
Pored mene.

Osjećam u zraku tvoj dah.

Volim kad sam sama sa sobom,
jer tad sam i sa tobom.

ZGODBA

Na vzdihu lepote lebdiva -
dva morska metulja
v zelenem soncu…
Božava konice brstov,
ki dehtijo od hotenj
kot vrtnični popki…
Okušava kaplje dežja,
ki padajo skozi lunine prstane
v najino zgodbo.

ŽEJA

Z razpokano plimo
na ustnicah,
premagujeva
zajezeno strugo,
drug drugemu v krvi,
izpijeva žejo….

USODA

Davno je stekla reka od izvira.
Če bi ti razkrila most nad skrivnostjo,
bi jo izsušil s svojo modrostjo.
Tako pa se ti še vedno upira.

Vsa svetla in čista kakor kristali,
kot zvezde, ki se na nebu igrajo
sanje in sanjača, in samo z vajo
postanejo resničnost, kot v šali.

Malo tudi zares. Moja je reka.
In tvoja. Poljub, ki še ni poljubil.
Odmev, ki ne najde svojega jeka.

Tok, ki svoje lepote ne bo izgubil,
večno nedorečen, do konca veka,
nama najlepšo ljubezen bo snubil.

CVET POEZIJE

Slišim šepetanja neznanih glasov,
bolečino, žalost tihe samote,
pesem o pesmi prezrte lepote,
slišim šumenja zardelih gozdov.
Ob poti sem kot drevo osamelo,
zazrta v zvezdne tančice neba,
le sonce objemam iz tega sveta,
nikdar ga srce ne bo razumelo.
Edini, ki v mojem svetu živiš,
edino bogastvo v mojem hotenju,
edini, ki v moji želji drhtiš,
ti, ki v mojem notranjem vrenju
najdeš zavetje, mirno cvetiš,
moj si – edini v mojem življenju.

ZLATO GRIČEVJE

Kot da sva si končno vse povedala,
tako obsedim mirna in zrem predse,
kakor breztežna v svojih mislih, vse,
vse… in ničesar nisva spregledala…

varna na obali resnice. Oba
poznava močvirja neiskrenega…
rešilne bilke polne neskončnega
upanja, ki lovi zvezde z neba.

Polomilo je, vse kar se je dalo,
deževje v duši, suho vejevje…
vso narejenost in strah je izpralo.

Sedaj je najin čas, ki ga spočel je
trenutek srca, v njem je ostalo
sonce, ki tone v zlato gričevje.

Pokrijem se.
Nebo vre med oblaki.
Zaprem prsni koš.
Še čutim brbotanje.
Tesnobo.
Globoko v zemlji.
Sonce je vedno na drugi strani.
Vidim preveč,
da bi lahko bila slepa.
Razrito pristanišče.
Pesem za enkratno uporabo.
Marioneto za vsak dan.
Tančica ničesar ne skrije.
Moja kri je slana.
Vem. Tvoja tudi.
Na zdravje!

DVA SVETOVA

In greš…
in ostaneš
na mojih ustnicah,
v mojih rokah…
Občutek izgubljenosti
zariše ostro mejo…
spet zapuščam
tvoj objem
in grem s teboj
tako zelo sama…

KOMU MAR

Noč se izlije v reko zvezd,
s prgiščem vetra zaseje sanje
na pot tlakovanega sna,
prehojenega neštetokrat,
izpranega neštetokrat,
v zrcalni mir usahne svet,
skrit za očmi izgine v solzi.

POL SVETA

Tišina v vsaki pori,
otrpla misel
neskončno težka…
Veter raznaša jutro
in lepi rjuho na telo
potno od samote…
Izčrpana padam
v svetlobo brez obale.
Rešim se v požirek kave,
s komolcem naslonjena
na včeraj.
Še en dan brez tebe.

OBZIDJE

Naslonjena na okno
se razlijeva v prostor,
svetlikam se ob tebi
vsa biserna od poljubov.
Čutim vsako zvezdo,
ki pade vanje,
žareča pljuskne v vrtince,
ki naju nosijo tja,
kjer se rojevajo zarje.
Obrišem ti pot z obraza.
V tvojih očeh slutim šepetanja,
neizrečena.
Zanikaš s poljubi.
Tvoje dlani me neskončno občudujejo.
Hrepenenje boža skoraj do krvi.
Tako bogat si ob meni, tako srečen.
Potem me spet zapustiš.
Z deževno dobo v očeh.
Z orkani v duši.
Zagrnem okno.
Zazidam ga.
Zazidam se.

OSTANI

Pobožam te
po nevidni grivi…
in te povabim
na moj travnik.
Včasih zamižiš,
ko ti dovolim,
da gledaš skozme
in je moje telo
tako gostoljubno
in mehko,
da te požene v galop.
Rada imam,
da ječi les,
in sem vsa slana
od dežja,
ki ga lovijo rjuhe.
Moj dih
je samo tvoj
brez zasanjanih
besed neveste…
Tako daleč od
morja sva,
ko naju ližejo valovi
in tako blizu
drug drugemu,
ko naju požira pesek…
Ne vračaj se
na drugo stran
postelje,
kot bi se selil v drugo mesto.
Tam ni žive duše.
Ostani.

UGASLE TRAVE

Vztrajno je ob meni in mi šepeta,
senca strahu, nevidnega telesa…
kot um pod težo mlinskega kolesa
blodnih misli, temna noč zatrepeta.
Kam naj odrinem strah in vse vizije,
zavest samote in pogum izmučen?
Vsak dan tako prazen in vse bolj sključen
nad jutrom, ki vse želje mi ubije.
So res vsi metulji odleteli stran,
razsuli sanjski prah na bledo lice,
odnesli zadnji up v poslednji dan,
v jutro, ko ugasnejo kresnice?
Mrtev travnik je, kjer čakam jih zaman -
daleč od sanj in daleč od resnice.

ŽALOST

Ne bi si upal stopiti čez,
izvedel si že vse o meni:
brezbarvna slika treh potez,
z zvodenelimi plameni.
Jezero kot solza me duši
na kamnu, kamor vztrajno pada,
ko temačen molk jesen molči,
le oddahnila bi si rada.
Poljubi me, vseeno koga,
ostala bom kakorkoli že,
vem, kdaj se mi usoda roga,
svoje trnje prepoznam miže.

VINO

Pusti me, sedaj sem ranjeno nebo.
Mračim svetlobo v golih vejah časa,
temno škrlatna kot koralna jasa,
objemam debla, ovijam jih mehko.

S tišino plešem v drobne zvoke,
med smešne škrate in jezerske vile,
med pravljice, ki bodo se rodile,
morda jutri, za mavrične otroke.

Spet sanjam v osamljeno naročje, bledim počasi, misli mi temnijo, zbežijo sence v enakonočje

in zadnji sončni žarki izhlapijo
kot vino, ki polnilo je sotočje -
v pozabljenju trave onemijo.

BRŠLJAN

Neskončno oko zadrto me gleda
in veter preži kot na koži osat,
obstala je luna na nebu brez vrat,
zemlja pod njim je le počena skleda.

Skrhana pot in izrabljene sanje,
v vrtincih se misli otroka pode,
drevesa odrastejo mimogrede,
ožiga jih slana, dež pada nanje.

Iz mrzle zemlje iztrgam orkane,
zakopljem se v molk do bolečih kosti,
hlad me duši - dih ledene Morane;

skrivam spomine kadar misel boli…
Listje odpada, tišina se zgane,
le bršljan skozi prste ozeleni.

VSE SO ENA SAMA

Zatisnem oblake v očeh, ko dežuje,
polzim med besede brezčutne in tuje,
noč pada na liste, sive, bele in črne.
Včasih, samo včasih, se zgodba obrne.
Izginja beseda položena na sanje,
bol v breznu praznine plačilo je zanje.
Pogrezam moj svet v meglo brez spomina,
Ostala bo pesem, ena sama, edina.

REŠITEV

V vrtincih črnih ptic odmeva čas,
ko sanje kažejo mi preperel obraz,
fasade hiš se rušijo v besede blede,
grafite misli pere dež brezbarvne krede,
kot žalost vdrta okna so oči vsakdana,
slovo poslednje - postelja postlana,
še vdihnem upanje utrujeno od tlenja,
v dlan stisnem zadnjo kapljico življenja.

WIR HABEN UNS VERLOREN

Wir haben uns verloren
in dieser langen zeit.
Wir haben uns verloren
in dieser Ewigkeit.

Es geht nicht mehr weiter,
wir tun uns nur weh.
Das ganze hat doch einfach
keinen sinn mehr.

Lass uns doch einfach
unsere wege gehen,
und dann tut es
nicht so doll weh!

Wir haben uns verloren,
in dieser langen zeit.
Wie haben uns verloren,
in dieser Ewigkeit.

Alles was ich sagen will
soll heißen ,
es ist
aus!!!

Književna asociacija Velenika, Velenjska knjižna fundacija in mednarodni Lirikonfest‘09 vabijo k predlaganju kandidatov za PRETNARJEVO NAGRADO 2009 in 2010 mednarodno zaslužnim razširjevalcem – »ambasadorjem slovenske književnosti in jezika« za trajnejše, večletne ali enkratne pomembne prispevke pri mednarodnem književniškem povezovanju oz. uveljavljanju slovenske literature in jezika po svetu.

Kandidate za Pretnarjevo nagrado (PN), ki bo v letu 2009 podeljena šestič, lahko predlagajo slovenska in tuja književniška, slavistična in književnoprevajalska združenja, kulturne, znanstvene, izobraževalne idr. ustanove oz. organizacije, državljani Republike Slovenije in tuji književniki osebno.

Izborna merila vrednotijo vsa področja in zvrsti književnega oz. književniškega delovanja in ustvarjanja, s katerim je izkazano pomembno mednarodno povezovanje in uveljavljanje slovenske literature in jezika.

Predlagani kandidati so lahko osebe katerega koli državljanstva na svetu (tudi osebe brez državljanstva).

Zbiranje predlogov (za dveletno obdobje) je odprto vsako leto med 3. decembrom in 8. februarjem.

Predloge z utemeljitvami, ki naj zajemajo kratko vrednotenjsko predstavitev kandidatovega pomembnega oz. zaslužnega kulturnoambasadorskega dela pri mednarodnem uveljavljanju slovenske literature in jezika v daljšem obdobju (s poudarkom na zadnjih dveh letih ali enkratnem izjemnem delu), glavne biobibliografske podatke ter naslova kandidata in predlagatelja, pošljite najkasneje do 8. februarja 2009 na naslov: Književna asociacija Velenika, Cesta talcev 18a, 3320 Velenje, Slovenija – z oznako PN-09/10.

Na podlagi pisno utemeljenih predlogov bo Sosvet PN – ki po pravilniku (gl. Rp. Lirikon21, št. 14–16/2008, str. 407–410) enakovredno z novimi predlogi obravnava kandidate predlagane v zadnjih dveh letih (2007–2008) – do 9. maja 2009 oz. najkasneje teden dni pred podelitvijo nagrade oz. ambasadorskega naslova izbral nagrajenca (izmed 21 nominirancev, ki so/ostanejo po pravilniku PN vključno z letom izbora (2009) nominirani dve leti, tj. za PN 2009 in PN 2010. Organizator bo z izborom seznanil javnost v javnih občilih in na spletnih straneh www.lirikonfest.si.

Nagrado in slavnostno podelitev ambasadorskega naslova financirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Velenje.

Slavnostna podelitev bo predvidoma sredi junija 2009 v Velenju (ob zaključku 8. Herbersteinskega srečanja književnikov). S sprejemom Pretnarjevega nagrajenca se v letu podelitve pridružuje Občina Tržič.

K predlaganju kandidatov še posebej vabljeni lektorji na slovenističnih lektoratih na tujih univerzah, uredništva mednarodnih književnih in jezikoslovnih znanstvenih publikacij idr.

Predstavitev nagrajenca bo objavljena v predpoletni izdaji književne revije Lirikon21.

Organizatorji vabijo k sopokroviteljstvu Pretnarjeve nagrade 2009 mednarodno ugledno organizacijo, ustanovo oz. podjetje.

Organizator Pretnarjeve nagrade ASKJ Književna asociacija Velenika V Velenju, 10. decembra 2008

Vir razpisa: Rp. Lirikon21 (št. 21–23, 2008/2009).