Niko Schlamberger,
predsednik
Slovensko društvo INFORMATIKA

Ob prvih razmišljanjih, da bi bili Slovensko protestantsko društvo in Slovensko društvo INFORMATIKA soorganizatorja simpozija, posvečenega petstoletnici rojstva Primoža Trubarja, je bilo izrečenih kar nekaj pomislekov. Informatika in protestanti? Trubar in informatiki? Ob predlogu naziva simpozija – Trubar in internet – in njegovem podnaslovu – Slovenci na začetku in na koncu Gutenbergove galaksije – se niso pomisleki nič unesli, prej nasprotno, saj je bilo videti, kakor da se poskuša na silo povezovati nezdružljive pojme in pojave. Tudi besedna zveza Gutenbergova galaksija se je zdela vsaj eksotična, če že ne neprimerna.

Ob nekoliko globljem in temeljitejšem premisleku se izkaže, da gre vendarle za več skupnega, kakor se razodene na prvi pogled. Trubar je zaslužen, da smo dobili Slovenci prvo tiskano knjigo. To je obče znano dogodek, ki ga v zvezi s simpozijem ne bi bilo treba niti ponavljati, če ne bi stalo za tem nekaj več. Tisto več je dejstvo, da je Trubar kmalu po Gutenbergovem izumu tiska s premičnimi črkami, slabih sto let zatem, izdal prvo knjigo v slovenščini. Sto let v tistem času za prenos tehnologij, in tisk je bil vsekakor nova tehnologija, ni bila tako dolga doba, kakor je danes, ko merimo čas prenosa tehnologije iz laboratorija v industrijo kvečjemu v letih. Vendar tudi zgolj to samo po sebi še ni epohalen dosežek, saj bi lahko knjigo v slovenščini kljub počasnemu prenosu tehnologij natisnil kdo drug tudi že prej. Trubarjev dosežek je dvojen: uporabil novi izum, ki pomeni revolucijo v načinu prenosa informacije, in ga povezal s svojo vizijo in spoznanjem, da smo Slovenci narod in slovenščina jezik, ki je enakopraven drugim evropskim jezikom.

Pri načinu prenosa informacije beležimo štiri revolucije v najplemenitejšem pomenu te besede, pri čemer je vsaka ohranila prednosti prejšnje in ji dodala novo kvaliteto. Vsaka od njih je tudi omogočila kvantni skok v razvoju družbe sploh. Prva je jezik, ne kot sredstvo komuniciranja, saj le-to ni privilegij, ki bi bil pridržan za človeka, temveč kot sredstvo za izražanje abstraktnih pojmov. S tem, ko je človek uporabil jezik, je osebna izkušnja postala prenosljiva in verjetno je prav jezik omogočil nadaljnji razvoj človeštva, saj je komunikacija le potreben pogoj za prenos informacije, ne pa tudi zadosten. Pri prenosu informacije je namreč bistvena semantika, torej pomen, ki ga imajo podatki kot nosilec informacije. Jezik je omogočil nastanek prvih kultur, katerih maksimalni domet je verjetno inkovska država. Naslednja revolucija, ki je ohranila dosežek prve in ga nadgradila z novo kvaliteto, je bila iznajdba pisave. S pisavo je informacija postala prenosljiva in trajna. Pisava je omogočila nastanek države in civilizacije, kakor ju pojmujemo danes. Največji domet pisave kot pospeševalke razvoja družbe je bila rimska civilizacija, ki je v marsikaterem pogledu temelj današnjega pojmovanja države. Tretja revolucija je iznajdba tiska, s čimer je informacija šele lahko postala tudi splošna. Omogočila je nastanek industrijske družbe, to je družbe, ki je dosegla vrhunec prav za časa našega življenja. Zadnja, četrta revolucija, katere nastajanju so priča naše generacije, je iznajdba računalnika in komunikacij. Najbrž najvidnejša in tudi najbolj dalekosežna njena demonstracija je internet. S tem je informacija postala ne le prenosljiva, trajna in splošna, temveč tudi takojšnja. V trenutku, ko je dogodek posnet, je tudi že prenesen po vsem svetu. Nobenega dvoma ni, da so prav naše generacije priča nastajanju informacijske družbe.

Trubarjev čas je prva doba po iznajdbi tiska, pa več kot le to. Njegov čas je tudi čas iznajdbe kompasa, odkritja Amerike, začetek širše uporabe smodnika, njegova sodobnika sta bila Galileo Galilei in Nikolaj Kopernik, v tistem času je začelo nastajati naravoslovje kot znanost v današnjem pomenu besede. Ob tem, da je Zemlja postala manjša, izmerljiva in se pomaknila iz središča sveta na njegovo obrobje, je svet je začel dobivati nove razsežnosti, novo podobo. Srednjeveški vzorci in paradigme očitno niso bili večni in nespremenljivi, narava je začela postajati merljiva in razčlenljiva. Prvič po antiki je kazalo, da se svet spreminja hitreje in močneje, kakor se je kadarkoli poprej. Tako okolje je imelo verjetno vpliv na način razmišljanja in na pogled na svet sploh. V takem okolju je bilo mogoče nove koncepte in zamisli razviti do delujočih rešitev, ki so bile na mnogih področjih, ne le na religioznem, naravnost krivoverske. Če bi se Trubar rodil prej, najbrž zanj ne bi danes niti vedeli.

Šele danes lahko vidimo in razumemo, da smo Slovenci ob iznajdbi tiska stopili na pot, ki nas je popeljala ne le v razviti svet, saj je bilo ozemlje, na katerem živimo, tisočletja med najrazvitejšimi deli sveta, temveč smo tedaj skupaj z drugimi razvitimi narodi tiste dobe naredili prvi korak na poti razvoja industrijske družbe. Njegova zasluga pa je še večja tudi iz drugega razloga. V znanosti in tehniki so novi dosežki večinoma neke vrste evolucija, spoznanja in odkritja pa elementi, ki so medsebojno povezani. Najlepša ilustracija tega spoznanja je Newtonova misel, da je videl dlje, ker je stal na ramenih velikanov. Pri vizijah ramen drugih ni – ali vizija je ali pa je ni. Pri tem je treba imeti poleg vizije tudi pogum za njeno uresničenje in šele oboje skupaj lahko omogoči nov dosežek.

Pri Trubarju gre tedaj za bistveno več kot le za uporabo Gutenbergovega izuma. Očitno je moral imeti vizijo, kaj hoče doseči, imel pa je tudi pogum in voljo, da je vizijo uresničil. Na začetku Gutenbergove galaksije je svoje rojake nagovoril z »lubimi Slovenci«, s čimer tem je Slovence formalno konstituiral kot narod. Verjetno si besede in izmislil sam in smo Slovenci obstajali kot narod tudi že prej, vendar jo je uporabil in natisnil. To je moralo biti v njegovem času za nas, ki o tem razmišljamo petsto let za njim in ki se nam zdi samoumevno, da smo Slovenci, v svetu, ki ga je obvladalo nekaj tradicionalno priznanih nacionalnih držav, nepredstavljivo pogumno dejanje. Knjiga, ki jo je v slovenščini izdal leta 1551, je slovenščino konstituirala kot svetovni jezik in to v času, ko se je znanstvena literatura pisala in tiskala v latinščini, narodni jeziki na so si šele utirali pot v književnost. To dvoje, namreč da nas je imenoval Slovence in da je povzdignil slovenščino v svetovni jezik, je njegov dosežek za vse čase in zato ga bomo po pravici častili, dokler bomo Slovenci in dokler bomo govorili slovenščino.

Na začetku Gutenbergove dobe, dobe tiska, nas je torej Trubar umestil v zgodovino kot Slovence in naš jezik povzdignil v svetovni jezik. Gutenbergova doba se izteka in začenja se nova doba, doba računalnikov in komunikacij. To nikakor ne pomeni, da bo tisk izumrl. Nikakor ne, saj tudi pisava ni izrinila jezika in tudi tisk ne pisave. Vsekakor pa to pomeni, da se z novimi načini prenosa informacije odpirajo nove možnosti razvoja družbe, ki so bile prej vsaj neuresničljive, če že ne tudi nepredstavljive. Pri tem ne mislimo zgolj na nove načine opravljanja funkcij, ki so bile znane že prej. Ne mislimo torej na računalniško podprto poslovanje in delovanje vseh segmentov družbe in gospodarstva, kar danes radi označujemo s predpono e-. V mislih imamo nove pojave, ki jih brez novih tehnologij ne bi bilo, kot so internetna država, ki ima sedež v nekem stanovanju v Ameriki, ki izdaja potne liste, podeljuje državljanstva; pa virtualne svetove, kot je Drugo življenje, kamor se lahko preselimo ali zatečemo, kjer se izdaja virtualni denar, ki ima z realnim realno menjalno razmerje, in podobne.

Na začetku Gutenbergove galaksije smo Slovenci postali narod s svojim jezikom. Na njenem koncu smo ustanovili svojo državo, enakopravni smo v Evropski zvezi najrazvitejših držav sveta, ki ji prav v času tega simpozija tudi predsedujemo. Ni gotovo, ali se prehojene poti od prve slovenske knjige do vodenja Evropske zveze v celoti prav zavedamo in ali znamo dovolj ceniti pomen in dosežek naroda, ki ga je, kakor se je pesniško izrazil Kajuh, samo milijon. Na koncu Gutenbergove galaksije se začenja nova pot, mogoče bi jo v kontekstu tega simpozija lahko poimenovali von Neumannova galaksija, na kateri smo naredili šele prve korake. To je nova pot in nova priložnost za vse, za majhne narode in države še tem bolj pomembna. Kar bi si želeli na začetku te poti, je, da bi se Slovencem rodil nov Trubar, ki bi z vizijo in pogumom svojega rojaka izpred petsto let mogel in znal izkoristiti potencial, ki se skriva v računalnikih in komunikacijah in ki bi nas usmeril, kakor je to napravil Primož, za naslednjih petsto let.

Spoštovani!

Ne bom trdil, da tudi ob drugih priložnostih, ko se letos spominjajo Primoža Trubarja, nimajo v mislih tako preteklosti kot sedanjosti, a nihče ni tega petstoletnega loka napel tako izrazito kot vaš simpozij. Mislim, da je to zelo utemeljeno in potrebno. Visoko cenim raziskave, ki se poglabljajo v čas Trubarjevega življenja in nam odkrivajo nove pomembne podrobnosti o njegovem delovanju. Vendar ne more biti dvoma, da nas to zanima, ker nenehno iščemo odgovore na vprašanja iz naše sedanjosti in si jih obetamo v zgodovinski izkušnji. Seveda je tudi nevarnost, da bi naše aktualne predstave in hotenja »podtaknili« zgodovini in jim na ta način povečali pomen in težo. Edini način, da se temu izognemo, je odkrit strokovni razgovor, v katerem se soočajo interpretacije in se razkriva jedro, postopoma pa tudi resnica.

Težko je z enim pojmom označiti Trubarjevo dobo, pri čemer nam je v opravičilo pol tisočletna časovna razdalja. Toda enako, če ne celo še hujša je naša zadrega, ko moramo označiti današnji čas: je to atomska doba, vesoljska doba, toplogredna doba…? Pobudniki današnjega simpozija so se osredotočili na digitalno dobo in glede tega jih Direktorat za informacijsko družbo podpira in se čuti obvezanega k sodelovanju pri projektu.

Internet je medij, ki se širi s hitrostjo, nepojmljivo za katero koli dosedanjo obliko komuniciranja. V najrazvitejših predelih sveta je v dveh desetletjih že dosegel celotno prebivalstvo in tudi pri nas ga uporablja že krepka večina ljudi. Vabljiva je njegova univerzalnost, saj združuje sliko, zvok, pisavo, film itd… Ni presenetljivo, da danes v digitalni obliki nastane že 95 vseh sporočil, ki nas čakajo na vseh mogočih koncih kot vgrajeni deli stvari za vsakodnevno rabo. To postaja neizogibna oblika našega izražanja, s čemer pa se odpirajo tudi povsem nove dileme našega bitja in žitja.

Prepričan sem, da je razvoj v informacijsko družbo objektivna danost in da je zavračanje digitalnih tehnologij nesmiselno. Toda s tem nočem reči, da niso možne zelo različne poti in da se tako kot pri razvoju v industrijsko družbo ne morejo zgoditi tudi stanpoti in usodne zmote. Zlorabe digitalnih tehnologij se nam že dogajajo in posebej hudo je, če se tega sploh ne zavedamo. Se bomo znali izogniti »sindromu kuhanja žabe«, ki uživa v loncu s toplo vodo, ko dojame z kaj gre, pa je že prepozno za pobeg? Treba se je nemudoma soočiti z novo stvarnostjo in prepoznati alternative, med katerimi bomo izbrali najboljše rešitve.

K bistvenim vprašanjem digitalne dobe sodi uveljavljanje kulturne samobitnosti. In prav v tem pogledu je povezovanje Trubarja in interneta najbolj utemeljeno: on je »lube Slovence« v formatu tiskanega medija postavil na kulturni zemljevid sveta kot samosvojo kulturo, danes pa je treba to dejanje ponoviti v formatu digitalnega medija. Digitalizacija knjižne dediščine je le del zadolžitve, ki nam je naložena, drugi del pa je vstopanje v nov medij z izvirnimi deli. Verjetno nihče ne dvomi, da je treba to storiti in da odsotnost z interneta pomeni izbris iz novega kulturnega zemljevida sveta. Vse raziskave načinov pridobivanja informacij in znanja pri mladi generaciji so soglasne v tem, da 95 pripadnikov »net-gen« najprej seže po spletnih virih. In ogromna večina pri tem tudi ostane, kar pomeni, da zanje vsebine, ki niso digitalizirane preprosto ne obstajajo. Če na spletu ne bo »slovenskih vsebin«, tudi »slovenstva« ne bo! Kot ga ne bi bilo pred 500 leti, če se ne bi pojavilo v tisku!

Za digitalizacijo dediščine imamo dobre vzore v uspešnih projektih kot so »Memory«, »Gutenberg«, »Minerva« itd… Pred kratkim so v IZUM-u gostili našo rojakinjo Ingrid Parent, ki vodi projekt »Kanada«, v katerem bodo digitalizirali tri in pol milijone dokumentov o kanadski kulturi. Na podoben način bo treba združiti sedaj zelo razdrobljene pobude in projekte digitalizacije slovenske kulturne dediščine. To je treba zastaviti najmanj tako resno in ambiciozno kot najzahtevnejše projekte izgradnje nacionalne infrastrukture.

Glede sodobne ustvarjalnosti pa je treba vzpodbujati uporabo večpredstavnosti in razumeti prestopanje meja tradicionalnih zvrsti ustvarjanja. Znana so opozorila o prevladi angleščine na spletu in o nevarnostih, ki grozijo slovenščini. Toda predstavljajte si, kako tragično bi se zmotil Trubar, če bi zaradi Gutenbergovih nemških knjig zavrnil tehnologijo tiskanja. Na nas je, da internet obrnemo v prid slovenščini in pri tem nam lahko pomaga le lastna ustvarjalnost!

500-letnica Trubarjevega rojstva je vzpodbuda, da se zavemo odgovornosti naše generacije za obstoj in prihodnost slovenstva. Še dolgo po Trubarju so bili mnogi prepričani, da Slovence zadostno ohranja kar ustno izročilo in se niso brigali za tiskanje, kar je bilo eno največjih tveganj za obstoj naroda. Vsak od nas se mora vprašati, kaj lahko stori za slovenstvo na svetovnem spletu, saj brezbrižnost ne bo ostala nekaznovana. To lahko preverite pri svojih otrocih ali vnukih. Ko poveličujemo Trubarja in njegovo dejanje, istočasno odmerjamo težo naše lasne odgovornosti.

Ocenjujem, da so pobudniki današnjega simpozija – Slovensko društvo Informatika in Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar – skupaj s soorganizatorji odkrili pravo temo za počastitev velikega moža slovenske kulture. To potrjuje tudi kakovostna udeležba na simpoziju in prepričan sem, da bodo objavljeni izsledki pomemben prispevek k slovenskemu ozaveščanju. Naslov simpozija obeta zelo inovativne poglede ob katerih vam želim veliko intelektualnega užitka in dobro počutje pod streho našega IZUM-a.

Inflacija simpozijev v Trubarjevo čast je v jubilejnem letu tolikšna, da vzbuja pomisleke. Simpozij je termin s področja znanosti, znanost pa povezujemo z raziskovanjem neznanega in odkrivanjem novega. Ali imajo desetine referatov na simpozijih po Sloveniji in tujini res ta namen? Dogajajo se ob okrogli obletnici, okrogla obletnica ali jubilej pa je izraz s področja kulture, ohranjanja zgodovinskega spomina, torej prizivanja in utrjevanja že znanega. Naša srečavanja, posveti in simpoziji imajo v prvi vrsti kulturno vlogo, s čimer ni nič narobe, če se le zavedamo nevarnosti stereotipizacije spoznanj. Trditev, ki imajo nedvomno kulturno osmišljevalno vrednost, ni treba vedno znova preverjati in argumentirati, kar je praksa in naloga znanosti, zato rade skrepenijo v šolske fraze. Naslov tegale simpozija, Trubar in internet, kaže željo preseči vpetost razpravljanja o Trubarju v krog kulturnega rituala in ga premisliti na novo v zvezi s svežimi civilizacijskimi dejstvi.

Če bi začela svojo uro v šoli z naslovom Trubar in internet učiteljica za slovenščino, bi jo najbrž morala uvesti z izjavo: »Ne, Trubar še ni poznal interneta.« Pri mladini, ki še ni utegnila razviti zgodovinskega čuta in je preteklost niti ne zanima, bo izzvala začudenje in pomilovanje, saj si težko predstavlja že življenje brez mobija in se ji zdijo vsi časi pred njegovim izumom obupno dolgočasna prazgodovina.

Kdo drug bo pod naslovom Trubar in internenet želel izvedeti, koliko Trubarja smo že preselili na internet, o principih, formatih in težavah digitalizacije, strojni analizi njegovih besedil itd. Tema je vredna poudarjene pozornosti in angažmaja, saj je nadvse žalostno, da je Trubarja v javno dostopni digitalni obliki komaj za vzorec. V zbirki slovenskih leposlovnih besedil so Ena Dolga Predguvor iz leta 1557 (http://lit.ijs.si/trubar57.html – 56.500 besed; dobro delo za slovenski digitalni ponos je moral spet opraviti nekdo iz tujine, nemška slavistka Elisabeth Seitz 1998) in odlomki iz Trubarjevega berila v pičlem obsegu 1650 besed (http://lit.ijs.si/trubar.html). Ta besedila je vatikanski portal IntraText ( http://www.intratext.com/Catalogo/Autori/AUT1561.HTM) uporabil za izdelavo konkordanc in besedilnih statistik, to pa je tudi vse. Trubarja imamo za začetnika slovenske književnosti, potrebe po tem, da bi se z njim v digitalni obliki vsaj ponašali, če ga že ne raziskovali, pa očitno ni, kar dokazuje, da je naše občudovanje prve osebnosti slovenske književnosti zgolj deklarativne narave. Na Wikiviru ( http://sl.wikisource.org/wiki/PrimoC5BE_Trubar) je pripravljeno kazalo 21 Trubarjevih knjig in desetih njegovih nemških predgovorov, trenutno pa tam žal ni še ničesar. Še najprej se obeta kakšna Trubarjeva knjiga pojaviti v Googlovem projektu digitalizacije ameriških univerzitetnih knjižnic ( http://books.google.com), ki hranijo marsikatero slovensko knjižno rariteto, ali v kakšnem podobnem projektu v tujini.

Če odtipkamo v iskalnik Primož Trubar, dobimo najprej članek iz Wikipedije. Že konec 2004, kmalu po rojstvu tega izvrstnega spletišča, je geslo za slovensko Wikipedijo pripravil dijak idrijske gimnazije. Redakcij članka je bilo do danes 176 (http://stats.wikimedia.org/SL/), s čimer se uvršča Trubar med 200 najpogosteje redigiranih slovenskih člankov (povprečje je 14 redakcij na članek); avtorjev redakcij je bilo 79 (dobra polovica redakcij je delo 28 registriranih avtorjev, ostalo so anonimneži). Zaradi vandalskih posegov je bil članek oktobra 2006 in 22. januarja 2008 zaklenjen za redakcije in ga lahko urejajo le uveljavljeni wikipedisti; take usode so deležna le redka gesla na Wikipediji.

Slovenski članek o Trubarju je bil preveden in prirejen za 13 drugih Wikipedij: bosansko, angleško, nemško, špansko, finsko, francosko, hrvaško, italijansko, nizozemsko, poljsko, portugalsko, slovaško, srbsko. Obsežnejše je nizozemsko geslo, kar je zasluga tujega študenta slavistike na izmenjavi v Ljubljani, ki je to delo opravil namesto izpita; tako nastajajo tudi slovenska gesla v bolgarščini, češčini, poljščini, nemščini. Na vrhu seznama zadetkov s Trubarjem je poleg Wikipedije spletna stran društva Hervardi, ki skrbi »za ohranjanje domoljubnih tradicij« (gre za slovensko paravojaško organizacijo, ki se v zadnjem času izpostavlja v protestnih pohodih na južni meji). Če že slovenisti ne pogrešajo digitalnega Trubarja, nam ga mogoče digitalizirajo nacionalistični rojaki.

Kaj povezuje Trubarja in internet? Pojma sta daleč vsaksebi in v naslovu simpozija ju združuje status zgodovinske prelomnosti. Trubar je prelomen kot začetnik slovenske knjižne kulture, internet je prelomen kot nov način komunikacije in sinonim za novo civilizacijsko paradigmo. O Trubarjevem prelomnem značaju ni nobenih dilem, o prelomnosti interneta pa pravzaprav tudi ne. Ker pa se med humanisti sem in tja še najde skeptik, ki zatrjuje, kako je bilo vse bistveno odkrito že pred tisočletji in kako je vse novo samo v drugačno embalažo zapakirana starodavna človeška izkušnja (s takimi trditvami se absolutno ne strinjam), naj ponazorim prelomnost interneta s slikovitim zgledom. Nekatere izziva kar k novemu štetju časa: namesto pred našim štetjem (pr. n. š.) pravijo pr. G. in namesto Anno Domini (A. D.) pravijo po G., kar ne pomeni pred našim Gospodom in po njem, ampak ‘pred Googlom’ in ‘po Googlu’.

Novi načini komunikacije bistveno spreminjajo tudi konstanto, ki ji rečemo slovenski nacionalni značaj. Če povprašamo tujega poznavalca slovenskih čudi, kaj je tisto, kar najbolj znači podalpske Slovane, bo brž postregel s slovenskim pregovorom »Naj sosedu koza crkne« in tako izpostavil privoščljivost kot našo prepoznavno značajsko specifiko. Internetna revolucija briše zloglasno slovensko privoščljivo skrb za sosedovo živino iz zavesti in jo obeta nadomestiti s plemenitejšimi interesi. Gre za t. i. »distribuirano kooperativno omrežno produkcijo znanja«, ki jo bolje poznamo pod imenom Wikipedija. Wikipedija je metafora za internet, saj kar najbolje uteleša njegovo specifiko, tj. priložnost za kreativno participacijo slehernika pri produkciji informacij. Kot taka je strašno ranljiva in si v okviru tradicionalnega slovenskega obnašanja njene eksistence ni mogoče predstavljati. Ker Wikipedija živi in cveti med Slovenci že od leta 2002, bo za opis spremenjene slovenske čudi treba najti kakšen spodobnejši pregovor.

Med prelomnostjo Trubarja in prelomnostjo interneta se takoj pokažejo tudi bistvene razlike:

Trubar je prelomen samo za Slovence in za slovenščino, internet pa je pojav globalne narave.

Trubar je prelomen kot avtor prvih slovenskih knjig dobrih sto let po izumu knjižnega tiska 1440, internet pa je prišel med Slovence tako rekoč brez zamude.

Trubar je svoj knjižni projekt sicer namenjal vsem Slovencem, neposrednih bralcev pa je bilo pri izredno nizki stopnji pismenosti neprimerno manj kot današnjih udeležencev internetne komunikacije; internet je leta 2007 uporabljalo že 60 populacije ali skoraj 1 milijon ljudi (Raba interneta v Sloveniji, http://www.ris.org), porast uporabe je 12 letno. Mesečno pregleda statistični Slovenec 275 spletnih strani in se na vsaki zadrži dobre pol minute. Tudi če je polovica teh informacij slikovne narave, pomeni to kar nekaj branja in spodbija tožbe o tem, kako novi mediji zavajajo stran od branja.

Slovenski protestantski knjižni čudež je bil skorajda monopolni plod Trubarjevega ustvarjalnega genija, internetne informacije pa ustvarjajo desettisoči: internet slehernika nagovarja k ustvarjalnosti.

Razlik med Trubarjem in internetom je očitno več kot skupnih točk, od tod potreba po bolj specifičnem podnaslovu simpozija: Slovenci na začetku in na koncu Gutenbergove galaksije. Ta usmerja k razmisleku o udeležbi Slovencev v knjižni kulturi in njihovi pripravljenosti za udeležbo v novi kulturni paradigmi. Koliko lahko Slovencem pri tem pomaga Trubarjeva oz. knjižna izkušnja? Moje razmišljanje jo bo preverjalo najprej ob spremembah koncepta avtorstva, nekaj malega pa še ob jeziku in razmerju med domačim in tujim.

1. Avtorstvo. Problem avtorstva se izpostavi, ko pomislimo, kateri osebnosti bi v današnjem prelomnem trenutku pripisali podoben status kot Trubarju v prelomnem času 16. stoletja, in take osebnosti ne najdemo. Za nikogar ni mogoče reči, da je novodobni ali internetni Trubar. V žurnalističnih krogih se je pred časom sicer govorilo o slovenskem Gutenbergu (http://lit.ijs.si/cosic.html), pa ni bil mišljen izumitelj reciklažnega svinčenega stavka in knjižne preše, ampak projekt Gutenberg, ki mu gre od pionirskih časov interneta dalje za digitalizacijo svetovne literarne dediščine. Internetni čas postopoma briše uveljavljeni koncept avtorstva. Razkrajati se je začel že s kolektivnim avtorstvom pri filmu, gledališču, v glasbi, pa tudi v znanosti nas vedno znova doletijo korekture šolskih oz. enciklopedičnih resnic o izumiteljih tega in onega. V zavest prihaja, da največji dosežki v civilizaciji niso plod posameznikov, ampak skupinskih prizadevanj. Za izumitelje so zapisani ljudje, ki so znali spretno strniti in promovirati znanje, ki so ga prispevali pred njimi ali ob njih že drugi.

Samo ilustracija iz literarne vede, kjer je obveljal za prelomno osebnost, začetnika svetovnega zgodovinskega romana Walter Scott, čeprav je dokumentirano, kako je natanko tak tip zgodovinske fikcije kot njegov (s posebnim občutjem preteklega časa in s poudarkom na njegovi slikovitosti) že 40 let prej živel v nemški literaturi (http://www.uibk.ac.at/germanistik/histrom/docs/kent.html). Scott seveda ni samo eno od možnih imen, pod katerimi si zapomnimo zgodovinski roman, ampak je bil za blagovno znamko žanra izbran zaradi svoje prevodne slave in vpliva. Še provokativni primer iz slovenske književnosti. Josip Jurčič velja za utemeljitelja pripovedne proze 19. stoletja, ker naj bi preprosto znal pisati bolje od vrstnikov. Daleč od tega, da bi mu hotel odvzeti prvenstvo, trdim le, da je njegova zvezda zasijala tudi na račun drugih stilnih, tematskih in žanrskih inovatorjev, kakršna sta bila npr. Anton Koder in Pavlina Pajk: en sam reprezentant za vsako obdobje pač lajša organizacijo jubilejnih ritualov.

Romantično dojemanje kulturne zgodovine naroda kot zaporedja vélikih tekstov genialnih avtorjev, ki se pojavijo v spletu naključnih srečnih okoliščin (saj še pomnimo: daleč pred svojim časom in v sporu z nevrednim družbenim okoljem, najlepši zgled je ravno France Prešeren), se izpeva. S sodobnega stališča leta 2008 nimamo kaj proslavljati, ker se 1508. ni zgodilo nič odločilnega. Praznovanje Trubarjevega rojstva je refleks starodobnega poudarjanja avtorskega genija, ki predpostavlja, da je bila že tedaj spočeta tudi prva slovenska knjiga, ki se je rodila dobra štiri desetletja pozneje.

Na pravno formalni ravni se sprememba kaže v pojavu drugačnih ureditev avtorstva, kot jo poznamo preko standardnega copyrighta (vse pravice pridržane). Copyright je nastal v času monopolne knjižne oblike intelektualnih proizvodov in sodobnim oblikam, v katerih se pojavljajo proizvodi človeškega uma, zlasti zaradi internetne distribucije ne ustreza več in povzroča nerešljive pravne konflikte. Alternativna zakonodaja in praksa je znana pod imeni copyleft, licenca CC, licenca GFDL (GNU Free Documentation License ‘licenca o rabi proste dokumentacije’ – gre za postmodernistični rekurzivni akronim) ipd. Vsaka naslednja gre korak dlje v razpuščanju avtorske blagovne znamke. Licenca CC (http://creativecommons.si/– creative commons ‘licenca ustvarjalnega ljudstva’) še zahteva, da se pri uporabi intelektualnega produkta sklicujemo na avtorja in njegovo voljo, da ne posegamo v njegovo delo ipd., licenca GFDL, s katero so opremljeni članki v Wikipediji, pa ne računa več z avtorskim napuhom: ime avtorja ali avtorjev najdemo šele v historiatu redakcij, ne pa več na nekdaj običajnem mestu, v glavi ali na dnu dokumenta, avtorji se podpisujejo s psevdonimi in se strinjajo, da njihov prispevek takoj postane javna last.

Običajno se misli, da je internet prostor vsesplošne kraje, pirati pa da imajo v razmerju do bogatih producentov status nekakšnih plemenitih robinhudov. Nasprotno, v Wikipediji, ki je zgled obnašanja na internetu, je zahteva po tem, da vsako informacijo dokumentiramo in opremimo z dovoljenjem za objavo, neprimerno večja, kot smo navajeni iz knjižne in časopisne kulture. Internet krepi občutljivost za izvor in za avtorstvo dokumentov in omogoča tudi instantno kontrolo plagiatorstva. Po drugi strani pa s tem, ko nagovarja, da damo svoj članek v javno last, goji sproščen in neritualni odnos do avtorstva.

Primož Trubar se je svoje avtorske izjemnosti, prvenstva in zaslug še kako zavedal, bil nanje ponosen in se razumljivo upiral tujemu prisvajanju lastnega dela. Postavil se je na začetek dolge verige avtorskih veličin, na katerih je zrasla nacionalna literarna kultura. Internet gradi svet brez izstopajočih avtoritet. Za vseobsežno Wikipedijo ne stoji nobena državna ali profitna inštitucija, sodobna proizvodnja informacij hoče biti neodvisna tako od države kot od trga. Znani sta seveda imeni izumiteljev Wikipedije – to sta Larry Sanger in Jimmy Wales –, vendar njeno življenje ni več odvisno od njiju, razvila se je v sistem, ki se regulira sam. Avtorji občudovanja vredne količine člankov na Wikipediji se praviloma podpisujejo z vzdevki in le posamezni tradicionalno s svojim pravim imenom in priimkom.

Kjer ni ekskluzivne avtoritete, tudi ni ene same, ekskluzivne resnice, zato wikipedijska gesla lahko neobremenjeno vključujejo različne perspektive na en pojav. Občudovalce knjižne kulture moti prav wikipedijsko nagnjenje k združevanju alternativnih definicij in odsotnost vrednostnih sodb. Avtoriteta je v wiki svetu razumljena kot nekaj, kar hromi kreativnost subjekta in omejuje svobodo, uveljavljanje avtorstva pa razume zgolj kot stvar ega in želje po honorarju. Ta dva pojma, kreativnost in svoboda, sta osnovni gesli wiki univerzuma. Z izrecnim nagovarjanjem k smiselnemu kršenju oz. adaptaciji lastnih pravil se vanjo naseljuje tudi nekaj plemenitega anarhizma. Ustvarjajoča wiki skupnost je oblikovala dovolj učinkovite mehanizme skupinskega uredniškega odločanja, ki kljub odsotnosti avtoritete blokirajo avtorsko samovoljo. Ključno izrazje razkriva nazorsko zaledje nove paradigme: skupnost, občestvo, ‘ustvarjalna gmajna’ (kar z asociacijo na slovensko uporniško pesem Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina iz šestnajstega stoletja opozarja na svojo uporniško dimenzijo; ne pozabimo, da je bil Trubar proti kmečkemu uporništvu!), »pametni kaos«, »decentralizirana eksistenca«, »moč od spodaj navzgor«, »množični um«, enakost, bratstvo. Niso to pojmi, ki od francoske revolucije dalje osmišljajo zahodno kulturo? Nenavadno je, kako se v opisani duhovni atmosferi prav iz pisateljskih vrst pojavljajo glasovi, ki bi raje videli zmagovati prosvetljeni absolutizem. Ni tudi klic po novodobnem Trubarju take narave?

Wikipedija je skupinsko podjetje iz prepričanja, da je skupnost najboljše varovalo pred ekstremnimi, agresivnimi ali zlonamernimi posamezniki. Kritiki ji očitajo, da je s poudarjanjem anonimnega kolektivizma v nevarnem sorodstvu z vzhodnimi ideologijami, govorijo celo o digitalnem maoizmu in strašljivem uveljavljanju množične pameti (hive-mind ‘pamet panja’). Wikipedisti zavračajo strahove z izkušnjo, koliko individualnih kreativnih energij sprostijo taka podjetja, in da skupnostna naravnanost nikakor ne ogroža osebnostnega individualizma in zahodne demokracije. Množica seveda ostaja ambivalenten pojem v naši civilizaciji, ki ga salomonsko rešujemo tako, da jo presekamo na dobro in zlo polovico: dobri, ki jo opredeljujejo demokratična pravila, damo ime skupnost (občina, občestvo, ljudstvo), zlo množico, ki jo značita nasilje in centralizem, pa iz spomina na vse sovjetsko poimenujemo kolektiv.

Kako močno zna ta »množični um« preplaviti ustvarjajočo knjižno elito, pokaže primerjava med spletnimi stranmi slovenskega pisateljskega društva (http://www.drustvo-dsp.si ) in spletišča Pesnik.net ( http://www.pesnik.net/content/view/420/1/), ki je, podobno kot spletna revija Locutio ( http://www.locutio.si/), neselektivno odprt kateri koli pesniški ambiciji. Med 300 člani društva z uradno potrjenim pesniškim statusom ni malo takih, pri katerih imamo težave, če hočemo priti z njimi v stik, ker nimajo ne e-naslova ne predstavitvene strani, ki jim je skratka za bralca figo mar. Neprimerno bolj živa je scena med največkrat anonimimi oz. psevdonimnimi avtorji na pesniškem portalu. Trenutno jih je okrog 700 in pohvalijo se lahko s številčno in sprotno bralsko odzivnostjo. Pasivnost udeležencev v knjižni kulturi se nadomešča s kreativno aktivnostjo udeležencev v internetni komunikaciji. Internetna kultura animira več ustvarjalnih energij, pa vendar še vedno zajame le manjši del populacije in je v tem smislu elitna: slovenskih wikipedistov je npr. vsega nekaj čez 1000 ali 0,1 ljudi na internetu, blogarjev je med 100 uporabniki interneta šest, med 1000 nagovorjenimi slovenisti se jih za digitalizacijo leposlovne klasike javi le 1 ipd. Preostala večina populacije, ki je v internetni kulturi udeležena tako, kot je navajena iz knjižne kulture, to je pasivno, je potencial, ki ga bo verjetno nagovorila šele naslednja civilizacijska paradigma.

2. Jezik. Trubarjeva odločitev za medij knjigo 100 let po njenem izumu ni bila pretirano inovativna, inovativna je bila njegova odločitev, da bo knjiga v slovenščini. Dalmatin je s prevodom celega svetega pisma zagotovil Slovencem visoko 12. mesto med kulturnimi krščanskimi narodi v 16. stoletju. Dejanje je primerljivo s slovenskim prevodom operacijskega sistema Okna, »biblije današnjega časa«, kar uvršča slovenščino na 30. mesto; slovenščina je menda najmanjši jezik, v katerega je bil preveden. Med 253 jeziki, v katerih najdemo Wikipedijo (po strožjem štetju, ki izključuje dialekte, 190), je po številu člankov slovenščina nekako na 23. mestu. Na dan nastane povprečno 50 gesel in s trenutnimi 63.000 gesli med skupaj 10 milijoni wikipedijskih gesel na svetu je slovenski delež 0,6 . Internet imamo povprek za prostor uveljavljanja globalne angleščine na račun lokalnih jezikov, kar sploh ne drži več. Na Wikipediji je delež gesel v angleščini 25 in vztrajno pada v korist rastočih spletišč v drugih jezikih. Internet spodbuja jezikovno raznolikost in je v tem pogledu primerljiv z učinkom, ki ga je imel na jezikovni in književni razvoj protestantizem. Ob vsakem wikipedijskem geslu se nahaja seznam povezav na isto geslo v drugih jezikih. Primerljivost opisov prvič odpira instantno možnost za soočanje raznolikosti konceptov sveta. Nič novega ni, da je slovenščina še najbolj diskriminirana v slovenski akademski sferi, kjer veljajo samo objave v angleščini, čeprav naj bi univerza in akademija jamčili slovenščini privilegiran položaj. To je nenavadno tudi spričo dejstva, da je bil internet izumljen prav za akademsko sfero.

3. Domače-tuje. Trubar je moral v tujino, da je dovršil svoje slovensko knjižno poslanstvo. Bivanje v tujini je bilo tudi zame in še za marsikaterega udeleženca internetne komunikacije bistvenega pomena za dojetje novih komunikacijskih možnosti. Idealno slovensko pozicijo v razmerju domače-tuje lepo artikulira nostalgični klic junaka v Škamperletovem romanu Kraljeva hči (1997): »Mi smo odhajali v svet, svet pa do nas ni imel dostopa. Kakšno razkošje!« Takega nesimetričnega udobja sodobni svet ne dopušča. Privilegiju splendid isolation se bo treba odpovedati in mislim, da brez škode. Za kulturno preživetje nas bo utrdilo samo, če se zunanjemu svetu izpostavimo, tako kot so za zgled počeli vsi veliki slovenski literarni avtorji: Trubar s prevzemom tujega črkopisa in tiskarske tehnike, pa seveda s prevzemom alternativne veroizpovedi, Prešeren s prevzemom tujih pesemskih form in s kritiko avtarkizma v Novi pisariji, Cankar z bivanjem na Dunaju, Bartol s promocijo »neslovenskih« literarnih tem in ideologij ... Interneta ne smemo spoznavati tako, kot spoznavamo sovražnika, da bi ga obvladali in premagali (spomnimo se Iztoka, ki je v Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem spoznaval bojno tehniko sovražnih Bizantincev), ampak ga moramo razumeti kot enkratno priložnost za sprostitev lastne ustvarjalnosti.

Za konec ponavljam vprašanje, koliko nam lahko v spremembi civilizacijske paradigme, ki smo ji priča, pomaga Trubarjeva izkušnja? Trdim, da so izkušnje in preživetne strategije, ki jih je v ovkiru knjižne kulture, kakor jo je utemeljil Trubar, prakticirala slovenska družba in ki so ji v preteklosti pomagale preživeti, danes v veliki meri neuporabne. Uporabni in zelo pomembni se zdita pravzaprav samo dve Trubarjevi potezi, to sta odprtost za svež in neobremenjen razmislek o lastnem mestu v kulturi in pogum, podati se na novo, neuhojeno in negotovo pot. Postavljanje spomenika knjigi je kljub nasprotni želji snovalcev dokument spoznanja, da je z Gutenbergovo ero konec.

V celotnem korpusu Primoža Trubarja poleg prvih slovenskih knjig in ohranjenih pisem igrajo pomembno vlogo tudi posvetila in predgovori v njegovih tiskanih knjižnih delih. Trubarjeva posvetila in predgovore je znanstveni in strokovni javnosti v nemški izdaji podrobneje predstavil Oskar Sakrausky,¹ delno v slovenskem prevodu Mirko Rupel>², še prej Janko Lokar³ in Peter Scherer⁴, s poudarkom na pismih pa Jože Rajhman⁵. Avtorji so se dotaknili predvsem vsebine in oblike ter vloge nemškega in slovenskega jezika v posvetilih in predgovorih, manj pa je bilo poudarka na naslovnikih, ki so jim bila posvetila namenjena. Prav iz teh pa je mogoče izluščiti tiste vsebine, ki nam osvetljujejo antropološko sporočilnost Trubarjeve misli 16. stoletja.

Z vidika teološke antropologije je Trubar jasen. Njegovo duhovništvo sprva znotraj katoliške Cerkve in po sedemnajstih letih njegov živeti protestantizem vse do smrti mu daje pečat dušnega pastirja, ki je poudarjal človekovo grešnost, obnovitev njegove bogopodobnosti po Kristusu, milosti in veri. Trubarju je bil človekov greh povod Kristusovega učlovečenja, »za tiga volo Gospod Bug oča nebeski iz nega velike gnade inu milosti v suiem modrim svetu v ti Troici je znešal an čuden pot tiga človeka spet sturiti dobriga, h timu je odločil suiga lubiga sinu Jezusa Kristusa gospodi inu ohranenika našiga, de je v tim času moral postati an človik inu biti an spravlivic.«⁶ Opravičenje po veri »sola fide« je mogoče samo zaradi neskončne Božje milosti. »Človek je v središču dogajanja, toda tako, da je še vedno odvisen od božje naklonjenosti (milosti) in z njo računa, ko spoznava sebe kot slabotnega grešnika.«⁷ To je bila osrednja misel Trubarjeve teološke antropologije.

Njegova skrb za posameznika, sicer v razsežnostih vere, ki jo lahko prejme s pomočjo njemu razumljivega jezika, pa nam daje možnost razjasnitve njegovega sporočila tudi z vidika kulturne antropologije. Že Zmago Šmitek in Božidar Jezernik sta v pregledu antropološke tradicije na Slovenskem Trubarja posredno, deloma pa tudi neposredno uvrstila med klasike slovenske kulturne antropologije.⁸ Pomemben je namreč mejnik 16. stoletja, ko je tudi na Slovenskem prišlo do ločevanja teologije in filozofije in ko se je zastavilo vprašanje o razmerju med vero in razumom. Čeprav je Trubar predstavljal predvsem verskega reformatorja, si je zastavljal tudi temeljna filozofska vprašanja, ki vsebujejo zametke antropologije in etnologije. Poleg tega, da se je živo zanimal za kulturne značilnost Slovencev in drugih južnih Slovanov, zlasti za njihovo vero, jezik in običaje, poročal pa je tudi o pravoslavnih in islamu, je v svojih posvetilih skrbno izbiral naslovljence, ki jim je namenjal posvetila in predgovore. V odnosu do le-teh se je dotaknil celotne vertikalne in horizontalne družbene razslojitve svojega časa in si na ta način hote ali nehote ustvaril središčno pozicijo v svojem verskem, kulturnem in družbenem okolju, ki ga je sicer izvrglo v njegov »nigdirdom«, vendar pa je prav njegovo izgnanstvo pripomoglo k temu, da je ponesel celovito »informacijo« o tem okolju tudi v tujino.

Posvetilo in predgovor kot medij sporočanja

Posvetilo in predgovor v protestantski knjigi ni posebnost zgolj te dobe, predstavlja pa vsekakor pomemben medij, s pomočjo katerega je avtor oziroma pisec širši javnosti sporočil informacijo, ki je sicer bila namenjena posamezniku ali konkretni ciljni skupini, dotaknila pa se je (ta informacija) vsakogar, ki je imel dostop do knjige. Oblika posvetila je bila podobna že od humanizma dalje in kot je v svoji razpravi opozoril Karl Schottenloher, je posvetilo imelo več ali manj podoben namen pri vseh avtorjih. »Učinek poudarjanja odličnosti v posvetilu je pomagal pesniku, učenjaku, pisatelju do večje veljave v družbi. Javno izkazovanje spoštovanja, hvalospevi časti so bili v njegovih rokah. V svojih posvetilih je lahko našteval vse mogoče zasluge naslovljenca, povzdigoval njegovo plemenito poreklo, pripovedoval o njegovih slavnih dejanjih. Kot »darovalec« slave in časti je imel možnost s svojim darilom prodreti v vse družbene sloje in se tako počutiti povzdignjenega na družbeni nivo naslovljenca.«⁹ Če to ugotovitev upoštevamo pri Trubarju, ji moramo pritrditi seveda le v primerih, ko so naslovljenci njegovih posvetil pripadniki višjega družbenega sloja.

V tem primeru moramo pritrditi tudi Petru Scherberju, ki ob raziskavi funkcije nemškega in slovenskega besedila v Trubarjevem delu poudarja, da je slovenski »predgovor« treba razlikovati od nemškega posvetilnega predgovora, ki je pravzaprav »dedikacija«. Ta razlika zvrsti ni nujno tudi razlika po tematiki in vsebini, pač pa bolj razlika po obliki in kompoziciji. Razvoj posvetila v knjigah v 16. stoletju spremljata dva bistvena dejavnika. Prvič: čeprav so pisci še delovali po vzoru cehov, so se vse bolj zavedali svojih avtorskih pravic. Kot drugo, tiskar kakor tudi avtor sta bila že zaradi visokih stroškov tiska prisiljena, da sta razen kupcev za svoje izdelke iskala tudi osebe, ki bi bile iz lastnih političnih, verskih ali finančnih interesov ali zgolj zaradi popularizacije in javnega imenovanja njihovega imena, pripravljene vnaprej denarno podpreti tiskanje knjig. Vsekakor je knjiga kot nov medij na začetku Guttenbergove ere omogočala, da posameznik prek posvetila v določeni meri ob zmernem in preračunanem kapitalnem vložku doseže večno slavo in spomin. Interesi avtorja in tistega, na katerega je bilo posvetilo naslovljeno, so se torej v celoti ujemali.¹⁰ Tako Schottenlohrer o posvetilih 16. stoletja.

Naslovljenci posvetil v Trubarjevih slovenskih tiskih

Pri Trubarju se nam zastavlja vprašanje, s kakšnim namenom je svoja dela posvečal tudi naslovljencem, ki so bili po svojem družbenem položaju nižji od njega. Slovenska dela je v slovenskih in nemških predgovorih posvetil naslednjim naslovljencem:

- 1550 Katekizem: Vsem Slovencom je namenjena prva slovenska knjiga. Hkrati se obrača na posameznika »Christlicher lieber Leser«, ki bo to knjigo bral.

- 1550 Abecedarium: Vsem mladim inu preprostim Slovencom.

- 1555 Kateizem: Vsem vernim kersčenikom tiga krainskiga inu slovenskiga jezika.

- 1555 Ta evangeli sv. Matevža: Tei pravi Cerqvi Božy tiga slovenskiga jezika.

- 1557-1558 Ta pervi deil tiga Noviga Testamenta: Pobožnim kristjanom katerega koli stanu, ki prebivajo v deželi Kranjski, Spodnještajerski, Koroški, na Krasu, v Istri ali Slovenski mejni krajini,

- 1557 Ena dolga predguvor: Vom vsem dobrim inu bogaboiečim kersčenikom, kir v teh slovenskih deželah prebivate.

- 1560 Ta drugi deil tiga NT: Presvetlemu knezu in gospodu, gospodu Maksimilijanu, kralju češkemu, nadvojvodi avstrijskemu, vojvodi burgundskemu, zgornje in spodnje šlezijskemu, grofu moravske marke, grofu tirolskemu itd.

- 1561 Register und summarischer Inhalt: Krščanskemu plemiču plemenitemu gospodu Ivanu Ungnadu.

- 1562 Artikuli oli deili te prave stare vere kersčanske: Presvetlemu blagorodnemu krščanskemu knezu in gospodu Krištofu Würtemberškemu.

- 1566 Ta celi Psalter Davidov: Blagorodnim, plemenitim, žlahtnim, častitim, spoštovanim in modrim gospodom, grofom, baronom, vitezom, plemičem, meščanom in vsem vernim kristjanom, naklonjenim augsburški veroizpovedi, ki prebivajo v deželi Kranjski, na Spodnještajerskem, in Koroškem, v Goriški grofiji, Slovenski marki, Metliki, na Krasu ter v Istri, (nemški predgovor). Vsem bogaboječim vernim Kraincom inu Slovenom (slovenski predgovor)

- 1566 Abecedarium: Muimu šularskimu tovarišu timu mlaišimu Jurkotu Forestu.

- 1567 Ta celi katehizmus s kratko zastopno izlago: Plemenitega in blagorodnega Jošta Gallenberga iz Gallensteina mlajšemu sinu mlademu gospodu Gabrielu Gallenberškemu.

- 1567 Svetega Pavla list h tim Efeseriem etc.: Vsem visoko in blagorodnim, plemenitim, častitim in pobožnim ženam, vdovam ter devicam, ki prebivajo v kneževinah Kranjski, Spodnještrajerski in Koroški, v Goriški grofiji itd (nemški predgovor). Vsem Kraincom inu Slovenom (slovenski predgovor).

- 1567 Eni psalmi, ta celi katehismus: plemenitemu in častitemu mladeniču Juriju Kislu z Razborja.

- 1574 Ta celi katehismus, eni psalmi: mlademu Juriju Kislu z Razborja.

- 1575 Katehismus z dveima izlagama, ena pridiga etc.: mlademu Francu Juriju Renskemu s Stermola (nemški predgovor); vsem bogaboiečim mladim inu starim Kraincom inu Slovenom (slovenski predgovor).

- 1577 Noviga testamenta pusledni deil: Blagorodnim in plemenitim gospodom ter gospodičem: gospodu Krištofu baronu Turjaškemu in Nadliškemu, dednemu komorniku na kranjskem in v slovenski marki, zastavnemu gospodu na Čušperku, ta čas upravitelju deželnega glavarstva na Kranjskem;¹¹ gospodu Andreju Turjaškemu, gospodu na Šumberku, Žužemberku in Mirni, dednemu maršalu na Kranjskem in v Slovenski marki;¹² mladima gospodoma Francu Gallu¹³ Podpeškemu ter Jakobu Gallu¹⁴ od Knežje poti¹⁵ in Podpeči, (nemški predgovor); vsem bogaboiečim mladim inu starim Kraincom inu Slovenom (slovenski predgovor).

- 1579 Ta celi katehismus, eni psalmi: mlademu Juriju Kislu Fužinskemu in Razborškemu

- 1581-1582 Ta celi novi testament: Presvetlemu visokorodnemu krščanskemu knezu in gospodu Würtemberškemu, gospodu Ludviku, vojvodi Würtemberškemu in Teškemu, grofu Mümpelgartskemu.¹⁶

- 1584 Ta celi katehismus, eni psalmi: plemenitemu in pravičnemu gospodu Juriju Kislu Fužinskemu in Konjiškemu.

Antropološka sporočilnost

Že predgovor k prvi knjigi – Katekizmu 1550 – bralca informira o verskih razmerah v deželi, kjer živijo »vsi Slovenci«, katerim je knjiga namenjena. Avtor namreč poudarja, da je katekizem »pustil prepisati v ta naš jezik«, da bi svoje neuko ljudstvo poučil v veri, hkrati pa sporoča, da bo tako pomagal svojemu slovenskemu človeku »spoznati tiga antikrista, kir zdai povsod po sveidtu hodi v eni človeiski andahtlivi štalti inu hoče s človeskimi postavami, s falš pridigo inu z obljubami tar prytežom te ludi odpelati od prave vere.« Izvemo še pomembno informacijo o skupini ljudi, ki je v tem kulturnem okolju bila zadolžena in sposobna mladim in starejšim prenesti nauk oziroma člene prave vere, in sicer se Trubar obrača na »zveiste brumne farmoštre, pridigarye, šullmastre inu stariše inu vse te, kir znaio brati.« Enako skupino zadolženih za versko izobraževanje, »šulmostre, pridigarie inu gospodarie«, omenja v predgovoru h Katekizmu 1555, kjer »vsem vernim kersčenikom tiga krainskiga inu slovenskiga iezika« sporoča, da so v katekizmu med drugim »navuki, koku vsaki sui stan ima pelati.«

Matejev evangelij – prvo biblijsko knjigo – Trubar posveča kolektivnemu naslovljencu, njegovi »pravi Cerkvi božy tiga slovenskiga iezika«. Svojo gmajno, občestvo opredeli z jezikom in bralcu, ki je v tem primeru lahko nekdo zunaj te jezikovne skupine, sporoča: ta vegši del ludi v naši deželi druziga ieziga ne zna, samuč ta slovenski. Govori sicer o skupini ljudi, vendar so v njej posamezniki, ki jih opredeljuje jezik in to slovenski jezik. Avtorjev odnos do posameznikov je zelo čustven: Tiga (Matejev evangelij) vi zdai od nas koker eno mahinu kossilce oli iužinico v dobrim vzamite, inu špižate vaše duše, dotle z božyo pomočio te druge evangelie inu listuve preobernemo. Nehote ali hote izpostavi določene vrednote, ki so za naslovnika posebej pomembne, »tretjemu« v tem odnosu pa omogoči, da prepozna človeka, ki mu je posvetilo namenjeno, in sicer: Na pervu. Kadar ta slovenski iezig se povsod glih inu v eni viži ne govori, drigači govore z dostimi bessedami pripadniki posameznih skupin na takratnem slovenskem etničnem ozemlju in ti ljudje najbolje razumejo te gmainske kainske preproste bessede in ne lepih, glatkih, vissokih, kunštnih, novih oli neznanih bessed.

Ko se v nemškem predgovoru k Ta pervemu deilu tiga Noviga testamenta 1557 sprašuje, zakaj prevajati Biblijo v narodni jezik, natanko opiše razmere, v katerih živi njegov slovenski človek: Turki nepretrgoma grozno mučijo Slovence, vendar ti nimajo nobene duhovne tolažbe. In kaj je najpomembnejše v religioznem verovanju njegovega človeka: Slovenci se prav nič ne učijo in seznanjajo o najpotrebnejših in tolažečih poglavjih naše prave krščanske vere … o razliki med postavo in evangelijem; kaj je izvirni greh in opravičenje po veri; kako se pravilno obračamo k Bogu in mu služimo; kako pravilno in koristno uporabljamo svete zakramente; zakaj morajo pripadniki Cerkve, pravo ljudstvo božje, na tem svetu trpeti bolj kot ostali ljudje. In dalje. Pravi razlogi za prevajanje Biblije v slovenski jezik izhajajo iz socialnih, kulturnih in religioznih razmer okolja njegovega človeka: Kako naj se kristjan tolaži v skrajnih stiskah, kot so: uboštvo, dolgotrajna bolezen, preganjanje, beda, težki zapori, hude bolečine in smrt. Bralec more prepoznati tega ubogega zatiranega človeka, ki mu je namenjena verska knjiga, da bo iz nje črpal moč in tolažbo. Sam se počuti poklicanega, da temu človeku pomaga: Oba naroda - slovenskih in hrvaških dežel - se mi iz vsega srca smilita, kot bi se morala upravičeno smiliti vsakemu človeku.

Prvi del Nove zaveze je posvečen vsem pobožnim kristjanom v deželah Kranjski, Spodnještajerski, Koroški, … Ena dolga predguovor (slovenska) čez Ta pervi deil tiga Noviga testamenta, pa je znova naslovljena Vom vsem dobrim inu bogaboiečim kersčenikom, kir v teh slovenskih deželah prebivate. Iz osebnega nagovora veje toplina, ki jo avtor preliva na naslovljenca. Ker je prvi del Nove zaveze verska knjiga, v kratkem predgovoru sporoča razloge, ki so ga privedli k pisanju, in med prvimi razlogi je neznanje njegovih naslovljencev v verskih rečeh, šele na drugem mestu neznanje tujih jezikov in stiska pred Turki.¹⁷

Abecednik 1566 je posvetil svojemu »šularskimu tovarišu, timu mladimu Jurkotu Forestu«, ki pa je v resnici prijatelj njegovega sina Felicijana, z imenom Felician Truber je tudi podpisal predgovor.¹⁸ Nagovor v prvi osebi dvojine da slutiti močno povezanost avtorja z naslovljencem, tudi zaradi tega, ker gre za intimno izpoved temeljnih verskih resnic, ki naj bi jih skupaj osvojila: Midva veruieva terdnu, de Bug Oča ie naiu stvaril. Nega Syn Jezus Kristus ž nega martro, smertio inu gorivstanenem ie naiu od hudiča, pekla odrešil inu vsem vernim zaslužil ta večni leben … znava prov molyti, služiti Bogu, kai so, kai nom nucaio ty sveti zakramenti. Znava ločyti vse vere inu pridige, katere so božie oli antikristove. Svojemu prijatelju tudi pojasnjuje, da je le-te buqvice pustil predrukati vsem slovenskim lubim otročičom h dobrimu … inu h poterienu te nayu periazni inu nayu starišev. Jurko Forest, sin kranjskega deželnega odbornika Andreja Foresta in prijatelj njegovega sina, ne potrebuje hvalospeva niti ga Trubar sam nima namena povzdigniti na nivo svojih dobrotnikov, od katerih je odvisna njegova materialna eksistenca. Dejansko se sam spusti na nivo otroka (njegov sin Felicijan je takrat štel okoli 10 let) in hoče poudariti, kako pomemben je vsak posameznik, tudi otrok – hlapčič inu deklica – za katerega sam pravi, da je zanj pripravil abecedarij. Tudi deklice so vredne biti poučene.

Prvič se Trubar v svojem nemškem posvetilu obrne na kralja Maksimiljana šele leta 1560 v Ta drugem deilu tiga Noviga testamenta. Ob razlogih za prevajanje Biblije, ki jih sporoča kralju, bralca seznani tudi z vzrokom svoje prošnje za podporo pri tiskanju knjig: Ker je pri vseh pisateljih stara navada, da svoja dela in knjige posvečajo ter pošiljajo visoki gospodi in oblastnikom, ali sicer uglednim in razumnim osebam (česar sam doslej nisem počel), … sem Ta drugi del slovenskega Novega testamenta … hotel posvetiti in pokloniti vašemu kraljevskemu dostojanstvu ter v vašem imenu izdati s ponižno in vdano prošnjo, da bi vaše kraljevsko dostojanstvo … bilo tega in vsega mojega dela, ki je že in še bo izšlo, milosten zaščitnik, pospeševalec ter nepristranski razsodnik in sodnik. Na kralja Maksimilijana se je obrnil tudi v pismu, saj je pri njem pričakoval pravično razsodbo glede pravega nauka.¹⁹ Trubarjevo posvetilo kralju je sicer polno slavospeva, vendar povsem samozavestno izraža prepričanje, da se bo kralj pravilno odločil in da bo nepristranski sodnik in razsodnik. S tem je Trubar pokazal svojo avtoriteto, čeprav je v primerjavi z Luthrom bil naproti kralju v veliko bolj podrejenem položaju.²⁰ Iz posvetila kralju Maksimilijanu izvemo za največje vrednote, ki jih kralju lahko želi nekdo, kdor od njega pričakuje naklonjenost, in sicer: pravo in zveličavno spoznanje Božje resnice in volje, zvestobo in moder nasvet, pobožne in razumne cerkvene služabnike, poslušne in bogaboječe podložnike.

Posvetilo v edini nemški knjigi Registru in sumaričnem poročilu leta 1561 je bilo namenjeno baronu Ivanu Ungnadu, ki je kot vodja uraškega zavoda bil Trubarjev tesen sodelavec in Trubar se pred njim ni nikoli počutil manjvrednega, še več, v pismu kralju Maksimilijanu ga imenuje svojega starega milostnega gospoda, ki mu je pomagal odvrniti krivdo v zvezi z ovadbo, da je v njegovih delih veliko zmot.²¹ V posvetilu poleg razlogov za nastanek Regista popisuje razmere, ki so vladale med pripadniki obeh krščanskih Cerkva. Čeprav govori o osebni izkušnji, si bralec (nemškega) posvetila zlahka ustvari podobo takratnega Trubarjevega okolja: pretekle jeseni so mojega pomočnika … nekateri pridigarji in meščani v Nürnbergu nagovorili in spraševali, ako pravzaprav nisem pristaš in član zwinglijanske, kalvinske, schwenkfeldske ali kake druge podobne sekte. Tudi v deželi Kranjski in sosednjih, slovenskih deželah pristaši Rima podobno govore o meni, grajajo moje knjige. In ljudi, ki moje knjige posedujejo in bero ter njihovih malikovalskih maš ne obiskujejo, imenujejo preklinjevalce, sektaše, hujskače in odpadnike od katoliške Cerkve. Vsem tem obtožbam se je Trubar moral zoperstaviti, če je hotel nadaljevati svoje delo za dobro Slovencev in tudi Hrvatov, kajti preprost Slovenec ali Hrvat, ki ga Turki neprestano ropajo in zatirajo, je beden in siromašen. Glede na to, da je posvetilo namenjeno nemško govorečemu bralcu, Trubar imenuje svoj materni jezik in jezik Hrvatov ‘tuji jezik’: kakšne knjige in stvari so se doslej in se bodo v prihodnje v naših tujih jezikih tiskale. O tem namreč poroča v Registru in hkrati svojemu naslovljencu – ne le Ungnadu ampak tudi nemškemu bralcu – oriše, česa vse so ga obdolžili:

nisem pa tudi poslej ne bom natisnil ničesar lahkomiselnega, nekoristnega, zanesenjaškega, sektaškega, uporniškega, prepirljivega, dvomljivega ali spornega, pa tudi nobenih sramotilnih knjižic temveč samo to, kar je v korist spoznanju in božji slavi, širjenju prave krščanske vere, ter tolažbi in večnemu zveličanju ustrahovanega, zaskrbljenega, od Turkov in antikrista mučenega in obubožanega slovenskega in hrvaškega ljudstva pa tudi spreobrnjenju Turkov.

Svojemu dobrotniku in milostnemu gospodu Ungnadu v posvetilu prizna, da bi brez njegove pomoči bil celoten projekt prevajanja ogrožen: kajti mi ubogi, nepoznani prevajalci nizkega stanu … ne bi imeli niti zatočišča in preskrbe niti hrvaške tiskarne. Na koncu posvetila omeni tudi naslovljenčevo soprogo in otroke ter vsem zaželi, da jih Bog ohrani in obvaruje zla.

Eno najbolj zanimivih nemških posvetil je Trubar namenil vsem visoko- in blagorodnim, plemenitim, častitim in pobožnim ženam, vdovam ter devicam na Kranjskem, Spodnještrajerskem, Koroškem in v Goriški grofiji, in sicer v prevodu Pavlovega lista h tim Efeseriem leta 1567. Po uvodni razlagi Pavlovega pisma Efežanom svojim naslovljenkam nameni zelo prijazne in tople besede, ko jim daje priznanje za njihovo posebno vnemo, ljubezen in naklonjenost do božje besede, … ker na vseh svojih gradovih, dvorih in domovih hranite biblične ter druge nabožne knjige v nemškem in slovenskem jeziku, … ste z branjem in petjem iz njih svoje ljube otročiče, služinčad in prenekaterega podložnika privedle v objem stare zveličavne vere, … se iz njih naučile slovenskega jezika pa tudi druge naučile brati. Poleg pomembne vzgojne in izobraževalne vloge, ki so jo v slovenskih deželah imele žene, se jim Trubar v posvetilu skuša oddolžiti tudi za podporo ob njegovi ponovni vrnitvi v domovino, pa tudi zato, ker so nudile pomoč in zatočišče njegovi slovenski cerkvi. Ženske slovenskega in nemškega rodu, plemkinje in preproste so v Trubarjevem okolju igrale pomembno vlogo in za to se jim v posvetilu zahvaljuje.

Sklep

Če smo si za izhodišče zastavili antopološko sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov in če sledimo definiciji, kaj je antropologija,²² lahko ugotovimo, da je Trubar s pozornim opazovanjem in proučevanjem svojega okolja opisal slovenskega človeka v njegovih temeljnih antropoloških danostih. Prepoznal je problem jezika kot sredstva človekovega kulturnega dozorevanja; njegovo potrebo po verski pripadnosti in pripravljenost, da aktivno sodeluje v verski vzgoji in obredju, četudi za ceno preganjanja. Opozarjal je na zaostalost slovenskega človeka v primerjavi z drugimi evropskimi narodi, ki je brez božje besede v svojem jeziku še bolj podvržen zatiranju, in rešitev je videl v verskem ter kulturnem dvigu tega svojega človeka. V posvetilih je tujcem in domačim naslovljencem poročal o svojem prizadevanju za dvig kulturne ravni – s knjigo in prek te do religiozne rasti posameznika, kar je bilo zanj kot duhovnika temeljno poslanstvo.

Raziskovalec posvetil v knjigah na začetku Guttenbergove dobe je zapisal: »Intimnost posvetila daje knjigi barvo, toplino in odnos. Pušča določene vrednote, ko nam knjiga sama nima več kaj povedati. S seboj prinaša vedno nekaj osebnega; življenjsko zgodbo, avtor in naslovljenec se nam približata in na ta način spoznamo njun medsebojni odnos.«²³ Tudi iz Trubarjevih posvetil in predgovorov spoznavamo poseben odnos. Odnos avtorja do naslovljenca, do človeka kot posameznika in kot pripadnika neke kulturne in jezikovne skupine, ki je tudi po njegovi zaslugi iz ljudstva vse bolj postajala narod.

Če se nam danes zdi, da o Trubarju ni mogoče povedati nič več novega, se ob prebiranju vsakega njegovega – sicer za današnje čase zahtevnega besedila – nehote zdrznemo, saj se nam odkrivajo vedno novi vidiki in možnosti razmišljanja o njegovem delu. Čeprav iz oddaljenosti 450 let smo – hoteli ali ne – tudi mi naslovljenci njegovih posvetil in predgovorov. Čeprav že trdno v informacijski dobi, se vrednost Trubarjeve knjige in njegovega sporočila v njej ni nič zmanjšala. Tudi s pomočjo sodobne informacijske tehnologije nam je njegova beseda vse bližja, le seči moramo po njegovi knjigi in vzeti iz nje, kar nam ponuja. Predvsem pa bi se morali zavedati, da je Trubarjevo prizadevanje za slovenski jezik bilo namenjeno vsem Slovencem, tudi nam.

POVZETEK

Trubar je s pozornim opazovanjem in proučevanjem svojega okolja opisal slovenskega človeka v njegovih temeljnih antropoloških danostih. Prepoznal je problem jezika kot sredstva človekovega kulturnega dozorevanja; njegovo potrebo po verski pripadnosti in pripravljenost posameznika, da aktivno sodeluje v verski vzgoji in obredju, četudi za ceno preganjanja. Opozarjal je na zaostalost slovenskega človeka v primerjavi z drugimi evropskimi narodi, ki je brez božje besede v svojem jeziku še bolj podvržen zatiranju. Rešitev je videl v verskem ter kulturnem dvigu tega svojega človeka. V posvetilih je tujcem in domačim naslovljencem poročal o svojem prizadevanju za dvig kulturne ravni – s knjigo in prek te do religiozne rasti posameznika, kar je bilo zanj kot duhovnika temeljno poslanstvo. Trubarjevi naslovljenci niso le pripadniki višjega sloja, od katerih pričakuje pomoč in (materialno) korist temveč tudi preprosti posamezniki ali skupina ljudi iz njegovega okolja, s čemer izpričuje zavest svojega poslanstva, da je odgovoren za versko in splošno kulturno rast svojega naroda.

Ključne besede:

Trubar, antropološka sporočilnost, predgovori, posvetila.

Pripombe:

¹ Oskar Sakrausky, Prmus Truber, Deutsache Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk. Wien, Ljubljana 1989.

² Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934 in druga izdaja 1966.

³ Janko Lokar, »Iz predgovorov naših protestantskih pisateljev« Trubarjev zbornik, Ljubljana 1908, 1-20.

⁴ Peter Scherer, »Die Funktion des deutschen Texets und der deutschen Sprache im Korpus der slowenischen protestantischen Schriften« III. Trubarjev zbornik. Ljubljana, 1996, 323-329.

⁵ Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986.

⁶ Navaja: Jože Rajhman, Trubarjeva Ena dolga predguvor, Ljubljana 1986, 85.

⁷ Jože Rajhman, Trubarjhev svet, Trst; Ljubljana 1986, 78.

⁸ Zmago Šmitek, Božidar Jezernik, »Antropološka tradicija na Slovenskem«. Etnolog (NV), 2 (1992),2, 259-266.

⁹ Karl Schottenloher, Die Widmungsvorrede im Buch des 16. Jahrhunderts. Münster 1953, 195.

¹⁰ Karl Schottenloher, Die Widmungsvorrede im Buch des 16. Jahrhunderts. Münster 1953, 195.

¹¹ Kristoph von Aursperg, sin Herbarta VIII. deželnega glavarja na Kranjskem, ki je leta 1575 padel v boju s Turki, je bil član odbora krajnskih deželnih stanov.

¹² Andreas von Aursperg, daljni bratranec Krištofa iz veje Žužemberžanov, je leta 1593 premagal Turke pri Szegetu. Oba sta bila zaščitnika protestantov.

¹³ Franc Gall od Jame, Franz Kristoph Gall von Gallenstein zum Lueg je bil odbornik krajnskih deželnih stanov in deželni upravitelj.

¹⁴ Jakob Gall od Knežje poti – J.G. zum Grauenweg und Gallenstein, tako kot brat Franc poslanec kranjskih deželnih stanov.

¹⁵ Knežja pot – Grafenweg.

¹⁶ Mümpelgart - Mömpelgard, staro nemško ime za Montbeliard, sedaj mesto v francoskem departementu Doubs ob kanalu Ren - Rhona.

¹⁷ Prim. J. Rajhman, Trubarjeva Ena dolga predguvor, 7.

¹⁸ Prm. Fanika Krajnc-Vrečko, »K prvi knjigi Zbranih del Primoža Trubarja.« Zbrana dela Primoža Trubarja I. Ljubljana 2002, 559 sl.

¹⁹ Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 38.

²⁰ Isti, 8.

²¹ Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 41

²² Antropologija = študij človeka glede na razširjenost, izvor, razvrstitev in razmerja med rasami, fizične lastnosti, razmerja v družbi in naravnem okolju ter kulturi. Za človeka kot posameznika je pomembna njegova spolna, rasna, verska, starostna, poklicna, razredna itd. pripadnost. Prim. Z. Šmitek, B. Jezernik, 260 sl.

²³ Schottenloher, 208.

Slovenska predstava o Primožu Trubarju se neprestano mota okrog reči, ki vsaj za našo kulturno in celo narodno zgodovino niso bistvene. Pred sto leti, ob 400-letnici reformatorjevega rojstva, je Ivan Prijatelj v enem temeljnih del naše Trubarologije, razpravi Kulturni pomen slovenske reformacije, opozoril na takšno zgrešenost, ko je v uvodu zapisal, da glede Trubarja grešimo, ker ga sodimo edino z verskega in protiverskega stališča ter da mu zato delamo krivico tudi kot verskemu reformatorju. – Ob tem je treba seveda takoj pripomniti, da je besedna dvojica versko in protiversko rabljena v kontekstu nekdanjega kulturnega boja med tako imenovanimi klerikalci in liberalci in da predstavlja nekakšen metonimični sinonim za (rimo)katoliško in ne(rimo)katoliško; Trubar je bil seveda globoko veren, saj je lep del svojega dela in življenja posvetil prav očiščevanju in resničnosti verovanja. Prijatelj je pač v omenjeni razpravi mislil na veroizpovednost/konfesionalnost.

Toda omenjeno poenostranjenje pogledov na Trubarja sploh ni ostalo omejeno na nekdanje klerikalce, Trubar kot goreč protipapist in polemični protikatolik je zlasti v predekumenskem času še kar naprej izzival (in izziva) podobne ugovore: z njegovo ‘nevernostjo’/nepravovernostjo poskušajo odriniti ob stran tudi dejstvo, da je zasnoval slovensko knjigo, poskrbel za njen tisk, da je sam napisal četrt stotnije, to je polovico protestantskih knjig, poskrbel na ta način za jezikovno normo in prakso, da brez njega ne bi bilo niti Dalmatina niti Bohoriča in njegove slovnice, da – z eno besedo in metaforo – ni bil ‘oče slovenske knjige’, temveč nekakšen antikrist. Še danes se sicer nekoliko sramežljivo, pa vendar iz uglednih ust sliši ponavljanje stare teze, da tisto s Trubarjevo knjigo oziroma protestantsko književnostjo pač ni bilo kaj zelo epohalnega; da bi se prej ali slej že še našel kdo drug, ki bi za Slovence to postoril. Značilen primer v obliki znanstveno brezhibne razprave te vrste je prispeval v Reviji katoliške akcije 1943 sicer izjemno izobraženi teolog, univerzitetni profesor in med drugim specialist za sholastično filozofijo Josip Turk – omenjena razprava je zgoščena in obenem razčlenjena revija načinov omalovaževanja Trubarjevih dosežkov; utemeljena pa na aksiomatskem prepričanju, da slovenstva brez katolištva ni in da je sleherno dejanje zoper katolištvo hkrati tudi dejanje zoper slovenski narod. Posledično, čeprav pri Turku že precej prej, je primerno povzdignilo škofa Hrena in njegove zasluge, Turk pa ostaja do današnjih dni njegov glavni apologet – vse pod formo skrajno eksaktne znanosti in korektnega deduciranja. – Ekumenska Cerkev je takšne poglede vsaj do neke mere in vsaj pogojno hvalevredno zmehčala; kar nekaj trubarjevskih slavnosti se ob poltisočletnici reformatorjevega rojstva dandanes dogaja tudi v katoliških cerkvah, kar nekaj predlogov zanje pa je bilo, sicer z nekakšno nelagodnostjo, tudi zavrnjenih. Trubar ostaja v manj artikulirani zavesti slejkoprej pač predvsem krivoverec.

Prijatelj je v komentarju takšnega ocenjevanja zastavil vprašanje, ali je v 16. stoletju sploh bilo mogoče postoriti karkoli zunaj cerkvene družbe in je seveda odgovoril, da ne: V onih časih je imelo versko polje veliko širši obseg, nego ga ima danes. Zunaj vere takrat ni bilo kulture. Cerkvena tla so bila edino torišče vseh kulturnih dejanj. Trubarja je ob tem celo imenoval ‘verskega apostola’ in gorečneža ter retorično zahteval, naj nihče sploh niti ne razpravlja o njegovi vernosti, če nima tudi sam živega čuta za verska vprašanja; verski indiferentnež pa naj o njem sploh molči. Jezik je po Trubarju pač eden od ‘darov sv. Duha’ in je bistven za stanje duha v slehernem človeku. Znano in že omenjeno formulo o prvenstvenosti (katoliške) vere pred jezikom je torej treba – po Prijatelju - obrniti: če naj bo vera resnična in prava, jo je treba razumeti, neprestano preverjati z evangelijskimi sporočili oziroma besedili, zveza z njimi pa je lahko samo jezik. - Pa spet ne katerikoli, ne nemški ne latinski ne grški, temveč tisti, ki naj bi bil vsakomur najintimnejši, od Boga dan - materinščina. Saj sta oba z Luthrom poudarjala, da sicer čisto dobro razumeta latinščino in Trubar povrhu še nemščino, da pa je jezik vere lahko samo najosebnejši jezik, to pa je materinščina - za Luthra nemščina, za Trubarja slovenščina. Vere in jezika ni mogoče zoperstavljati ali celo zaporednostno ločevati, saj je jezik edini most v vero, ki jo z njim nenehoma gradimo in preverjamo. Prav zato je Trubar mnogokrat ogovarjal tudi svoje bralce, naj mu za božjo voljo sporočijo, če najdejo kakšne ‘temne’, to je nerazumljive ali dvoumne jezikovne rabe v njegovih evangelijskih in drugih prevodih. Za ohranjanje verske čistosti se mu je zdelo to več kot pomembno; samo po sebi pa prav tako zgovorno govori o njunem medsebojnem razmerju v Trubarjevem delu ter o (malo)vrednosti omejevanja razprave na izključno ‘versko’ in ‘protiversko’ (po Prijatelju) raven.

Gre pa v to območje razmerja do Trubarja tudi njegovo današnje odrinjanje v rezervat prekmurske evangeličanske skupnosti. Njen odnos do velikega reformatorja je seveda lep in priznanja vreden; posvojili so ga, čeprav ostajajo slejkoprej edini, ki jih Trubar v preštevanju Slovencev ni nikoli omenjal. Veroizpovedno so pač njegovi in s tega vidika je seveda bolj njihov kot katerihkoli drugih Slovencev. S kulturno zgodovinskega in civilizacijskega vidika pa je njegova dediščina vsaj toliko kot od sicer zglednih prekmurskih evangeličanov od vseh nas. Tavčar je ob 400-letnici Trubarjevega rojstva v tem smislu vzkliknil: Ali ne živi še v vsaki slovenski knjigi?, dasi je že zgnil zadnji njegov (Trubarjev) pepel v tuji zemlji? Ali ni še dandanes učitelj slovenskega naroda z vsako slovensko knjigo? Pretekla so stoletja in stoletja, kar je preminil, ali še danes je Primož Trubar s slovensko knjigo najvišji dobrotnik slovenskega ljudstva. – Ne glede na kontekst nekdanjih polemik med klerikalci in liberalci, kakršen je bil v radikalni formi tudi Tavčar, govori ta njegova retorika zoper sleherno sektaško in enostransko razumevanje Trubarjevega pomena. Ne more si ga prisvojiti niti Društvo slovenskih pisateljev, ki bi bilo glede govorjenja o protestantskem utemeljevanju slovenske knjige še najlegitimnejši dedič, niti slovenske knjižnice – nihče izrecno; kajti s Trubarjem se je vsemu slovenskemu duhovnemu početju odprl nov, moderen svet; govorimo celo lahko o naših začetkih informacijske družbe. Kopitar ga je imenoval našega (kulturnega) Kolumba, za njim so to oznako ponavljali Metelko, Levstik in drugi.

Drug velik očitek, ki praviloma temelji predvsem na eristični taktiki, se oblikuje okrog hipoteze, da gre s Trubarjem in njegovimi za vdor ‘tujosti’ v avtohtoni slovenski svet. Ta vdor naj bi sčasoma pomenil raznaroditev Slovencev, njihovo ponemčenje; protireformacija, četudi še tako surova (posebej do knjige), naj bi zato bila slovenska narodna odrešitev. Malo je v to smer iz aktualističnih razlogov cikal celo Levstik; zadnja državna prireditev ob dnevu reformacije pa se je zelo opazno tudi vpregla vanjo – s Trubarjem se pač servisirajo različne politične ideologije, ne samo nekdanji klerikalci in liberalci. – Skoraj vse protestantske knjige so bile res tiskane na Nemškem; njihovo izhajanje so podpirali nemški gospodje, tudi temeljna veroizpovedna motivacija je prihajala odondod; Trubar si je spričo ‘revnosti’ slovenskega jezika res pomagal z mnogimi germanizmi, tako naj bi bil slovenščini in slovenski stvári škodljiv, toda to o nevarnosti odtujitve Slovencev zaradi protestantizma in njegovih virov, je na koncu koncev eden najšibkejših in najtanjših stereotipov pri zavračanju Trubarja. Prepričljivo so ga ob Prijatelju zavrnili tudi drugi poznavalci. Tako jezikoslovec Fran Ramovš: Prva knjiga v našem jeziku je bila tiskana in izdana v tujini. Da v tujini, to ni bistveno; tudi prva angleška je bila tiskana in je izšla v tujini, v Flandriji, samo dobrih sedemdeset let pred našo. Bistveno pa je, kdaj je prva slovenska knjiga izšla, kdaj smo se mi s svojo živo besedo uvrstili mked civilizirane narode. – Ivan Prijatelj pa s svojo značilno preprosto in vendar veljavno logiko: Kje pa naj se uči neuk učenec, ako ne pri učitelju, danem mu od prirode? In kje naj bi se bili takratni Slovenci, ako ne pri sosedu Nemcu, ki se je poprej tudi učil pri izobraženejših sosedih. --- Učitelji in izpodbujevalci so mogli priti Slovencem v oni dobi samo z Nemškega, in priznanje in slavo zaslužijo možje, ki so se odločili iti k njim v šolo. Ako bi ne bili tega storili, bi bil ležal naš jezik še dve in pol stoletji v pozabljenju. A prvi, ki bi ga bil potem pričel pisati, bi ga bil tudi pisal pod nemškim vplivom, in bogve kakšnega; imamo vzroke misliti, da še bolj ponemčenega.

Tretja skupina zadržkov do Trubarja se je razvila šele sčasoma in se je oprla na družbenorazrednost; mnogo njegovih opredelitev se namreč nanaša bodisi na plemstvo in stanove, bodisi na ‘ubogi, preprosti narod’ – vse pa so protislovne in očitno priložnostim po meri. Zdaj je pisal kaj proti kmečkemu uporništvu, zdaj so se mu ti njegovi sodeželani smilili v dno duše; nespremenljiv je ostajal očitno samo v stališčih do Turkov, ki pa so mu bili v veliki meri tudi kritje pred morebitnimi očitki, da deluje proti plemstvu. Da ne bi kot pogosto ob takih priložnostih navajali Speransa, ki pa je protestante in kmečke punte nekako sintetiziral v narodno in razredno osnovo prihodnje slovenske državnosti, je bolj prepričljivo in slikoviteje pogledati kar Mirka Rupla, ki je sicer eden najbolj zaslužnih Trubarjevih biografov in zagovornikov. Ta je v Slovenskem poročevalcu 12. junija 1948 ob 440-letnici Trubarjevega rojstva objavil podlistek o njem: afirmativen in seveda poznavalski, v smislu povojnega ‘revolucionarnega’ razpoloženja pa vendar tudi značilno družbeno razredno uglašen. Za zgled Trubarjevega družbenega (graje vrednega) oportunizma je navedel precej znane reformatorjeve besede iz Katekizma 1575: ... V pozemeljskih rečeh, kar se življenja in blaga tiče, so verni dolžni od svoje gospode in drugih silo in krivico trpeti... Kadar ... pak ta gospočina previliko štivro, pravdo, činže, nove cole, aufšloge, tlake nalaga, terje inu bodo od hudih flegarjev,hlapcev, županov, valpetov inu beričev obrečeni, ovadeni inu oblegani, da nim bode tu nih po krivici vzetu, štrajfani, v ječo vrženi, od nih imejna, zemel inu blaga pahneni, pregnani zavolo mitov etc. – tako silo ino krivico so ti verni dolžni volnu trpeti, nih tako nujo, revo, silo ino krivico zred sujo družino Bogu tožiti inu kratku nekar punte oli avštrije začenati oli sami sebe maščovati, koker so... ti Vogri v tim 1508. lejtu inu ti Kranjci v tim 1515. inu ti Dolenci v tim 1573., ti Štajerji v tim 1528. bili sturili, oli so per tim hud konec vzeli, so bili pobijeni, obešeni inu na špice vtakneni.

Toda ob tem je treba dodati, da je besede iz Ruplovega navedka pisal ‘ubogi predikant uboge slovenske cerkve’, ki je pri prosjačenju za denar, s katerim je tiskal svoje knjige, moral ugajati donatorskim gospodom. Bil je pač organizator, pragmatik, ki je imel svoje cilje skrbno in dosledno rangirane. Vedel je, da z odprtim rebeliranjem proti gospodi ne bo dosegel ničesar, pa če je imel še tako rad svoje ljudi in če bi jim še tako rad pomagal v njihovi silni bedi, o kateri je sicer stalno pisal in zoper njo vzneseno rotil vse okoli sebe. Toda če drugega ne so bile spominsko še zelo blizu krvave in nasilne nemške kmečke vojne okoli 1525, pa tudi vrste manjših tlačanskih puntov, ki so se jih gospoda bali kot kuge; moral se je vsaj narediti, da svoje kmete odvrača od česa podobnega.

Na anekdotični način gre v območje ‘razrednih’ zamer do Trubarja tudi priložnostno opozarjanje, da se nobena partizanska enota ni imenovala po njem; tako kot so se Levstikova, Gregorčičeva, Prešernova, Cankarjeva in še katera. Zdi se, kot da se ‘farmošter’, četudi še tako zaslužen in revolucionaren, preprosto ni zdel primeren za kaj takega. – Kakor se ni zdel sicer narodno podobno zaslužni liberalec Jurčič; ki pa so mu 1944 vsaj vzidali spominsko ploščo v rojstni dom – takoj nato so to ‘partizansko’ ploščo domobranci tudi razbili, kar pa po svoje in na simbolni ravni prav tako pospominja na usodo Jurčičevega rašiškega rojaka in ‘narodovega’ spomina nanj.

Vse omenjene tri skupine ugovorov zoper Trubarja so, to je jasno, instrumentalizacije, največkrat sprotno politične; s svojo enostranskostjo delujejo služnostno: iz tega ali onega razloga naj bi se bilo treba spomina na Trubarja znebiti, vsaj izbrisati kakršnokoli zaslužnost z njega. Če smo pravični, moramo celo priznati, da vse tri temeljijo na bolj ali manj sprejemljivih, ali vsaj ugotovljivih argumentih, tako da same za sebe učinkujejo še kar prepričljivo Toda v nekakšnem skoraj čudaškem sprepletu vseh troje negativnosti odločno potrdijo enega najodličnejših dogodkov v slovenski zgodovini. - Takole: Trubar je želel očistiti vero, ki je izginjala v posvetni gnusobi; odgovornost zanjo je naložil slehernemu posamezniku; toda tega je bilo treba najprej opismeniti in izobraziti, ga opremiti z opismenjevalnim priročnikom, katekizmom in drugimi cerkveno-nabožnimi besedili; ker je za tisk potreboval denar, ga je edinole lahko naprosjačil pri ‘reakcionarnem’, neslovensko govorečem in čutečem plemstvu, razrednem sovražniku slovenske kmečke revščine – tega je torej pripravil, da je ‘sponzoriral’ svojemu razrednemu in narodnemu sovražniku (kar se je pokazalo v nadaljnjem poteku dogodkov) prvo, niti ne maloobsežno literaturo, s tem pa odprl pot v začetke moderne informacijske in narodno samozavestne družbe. Torej je Trubar bil najprej verski reformator, dokazljivo se je oprl na nemško kulturo, skoraj barantal je z razrednimi sovražniki slovenske revščine, skupni imenovalec pod črto vsega trojega pa se kaže kot sijajen, pogojno moderen in skoraj množičen začetek slovenske književnosti ali kar slovenske novodobne civilizacije.

Težavna in zamotana logika, vendar deluje.

1. Naš simpozij ( ki vsaj v mojem primeru res nima znanstvene dimenzije in, žal, tudi ne raziskovalne narave) ima podnaslov Slovenci na koncu Gutenbergove galaksije. Osebno nisem prepričan, da lahko že kar govorimo o koncu Gutenbergove galaksije, torej tiskanja in branja knjig, četudi seveda ne zanikam moči in obsega interneta. Toda cela ljudstva (Afrika, Azija…) se borijo za šole, knjige, izobrazbo, torej za tiskano besedo. Pa tudi pri nas so knjižnice zmerom bolj aktivne… Nekatere starejše generacije pa se še zmerom borijo z internetom in prisegajo na knjigo. Težko torej govorimo o koncu Gutenbergove galaksije, ampak o sobivanju ali o prehodnem stanju med »dobro, staro« knjigo in internetom.

2. Ker pa smo že v Mariboru, velja morda reči še besedo dve o mariborskih protestanih, oziroma o dogodkih v času reformacije in protireformacije… Najbolj znan dogodek je nedvomno obisk protireformacijske komisije s sedeža sekovske škofije, torej iz Gradca v začetku januarja 1600, v kateri so bili škof Brenner, sodniki in veliko vojaško spremstvo…( Zapisana številka je 1000, četudi strokovnjaki menijo, da gre za napako in menijo, da gre za 100 vojakov, ki so spremljali komisijo.) Njihovo delo v stolnici, kamor so 6. januarja zbrali vse odrasle Mariborčane, kajpada zvečine nemške narodnosti, ni rodilo velikih rezultatov in dogodkov, zato pa toliko več dogajanje na Betnavi 8. in 9. januarja 1600. Na Betnavi je bila namreč močna protestantska občina s kapelo, šolo, pokopališčem… Kot zanimiv dogodek se omenja, da so simbolni znak komisije – vislice, ponoči podžagali in je komisija drug dan postavila troje vislic. Vendar so razrušili kapelo in šolo, pregnali predikanta in, kar je pravzaprav zelo osupljivo, oskrunili in preorali pokopališče. Graščaku Herbersteinu pa so ostro zagrozili, da mu bodo odvzeli imetje, četudi ni bil prisoten in se je umaknil k somišljenikom plemičem in graščakom v okolici… (Fram, Rače, Pohorski dvor…) Zanimivo, da med mariborskimi protestanti, zvečine plemiškega rodu, ni slovenskih priimkov, kaj šele posameznikov kalibra Trubar, Dalmatin, Bohorič, Krelj… Pač pa je potrebno omeniti, da je leta l613 prišel v Maribor Tomaž Hren in položil temeljni kamen za kapucinski samostan, kjer je danes frančiščanska cerkev.

3. O protestantih in reformaciji imamo na slovenskem tudi zanimiv prispevek k »slavilni« poeziji, saj je Trubarjev sodobnik protestant Matija Trost napisal štiri zanesene slavilne pesmi v latinščini že kar v letu 1588 v čast Primoža Trubarja, ki jih je poslovenil Anton Sovre. Zaradi knjig, ki so ob obisku reformacijske komisije gorele tudi na mariborskem rotovškem trgu, da ne govorimo o grmadah v Ljubljani, kamor so Hrenovi sodelavci vozili knjige v ogenj z vozovi, ta verski boj na Slovenskem dobil vzdevek kulturni boj in lahko bi rekli, da se nadaljuje do današnjega dne. Osamosvojitvena delitev v letu l991 na »osamosvojitveni Demos« in »kontinuiteto« (ki je le še ena od ideoloških nepotrebnih in tudi netočnih delitev) je s rekatolizacijo in zahtevo po rehabilitaciji domobranstva posegla tudi nazaj vse do Trubarja. Rektor teološke fakultete v Ljubljani dr. Janez Grilj je še pred nekaj leti omalovaževal Trubarjevo literarno delo, rekoč, da so »takrat vsi pisali knjige in da če jih ne bi Trubar, bi jih zagotovo kdo drug. (To je tako, kot da bi rekli, da naša osamosvojitev nima prave cene zato, ker so se v devetdesetih letih osamosvajali tudi drugi.) Še lani so organizatorji državne proslave ob dnevu reformacije poslali v kulturnem programu na oder dr. Tomaža Hrena in nič protestantov, zlasti ne Trubarja, kar je protestantsko skupnost pripeljalo do revolta in protesta. Jančar je v svoji zadnji kolumni v Delu zapisal, da smo s temi pretiravanji prišli tako daleč, da nekateri vidijo v Trubarju nekakšnega predhodnika »rdečih«, drugi pa v Tomažu Hrenu predhodnika »belih«, oziroma »črnih«. S katoliško cerkvijo pa je res problem tudi v tem, da kadarkoli ima besedo pri politiki, hoče rehabilitirati najprej svoje zgodovinske »grešnike«, enkrat Hrena, drugič domobrance itd.

Ker se že iz tega vidi, kako nesmiseln je naš »(ne)kulturni boj«, upam, da se ob letošnji državni proslavi 8. junija ne bo nadaljeval, saj je povsem anahronističen in neproduktiven.

4. Prav zanimivo in polemično zagreto se je kulturni boj razplamtel ob štiristoletnici, torej v letu 1908. Med pisatelji sta ga vzpodbudila najprej Anton Aškerc s svojo pesnitvijo

Primož Trubar že v letu 1905 napisal pesnitev Primož Trubar, ki pa ji umetniško vrednost odreka na primer tudi avtorica Aškerčeve monografije Marja Boršnik. V istem letu ga je v (liberalnem, tudi Aškerčevem) Ljubljanskem Zvonu napadel Josip Tominšek, kar je vzpodbudila Aškerca, da je najprej v Zvonu kasneje pa v samostojni brošuri napisal polemičen odgovor z naslovom Ali je Primož Trubar pesnitve vreden junak. Mnenje je, da Aškerc s svojo polemiko ni bil prepričljiv, in da njegova pesnitev s polemiko vred razkriva prej tedanjega Aškerca kot Trubarja. Še bolj pa je posegel ob štiristoletnici v kulturni boj Ivan Cankar z dvema predavanjima (Trst, Dunaj) Ob Trubarjevi štiristoletnici in Trubar in Trubarjeve slavnosti, kjer odločno zapiše, da bodo Trubarja leta l908 praznovali predvsem tisti, ki bi ga v njegovem času gotovo izgnali iz Slovenije, saj Slovenija po Cankarju še nikoli ni bila tako »papistična« kot v začetku dvajsetega stoletja. (No, podobno je danes, ko nas je dvakrat obiskal papež in imamo v Rimu svojega kardinala…) Vendar je Cankar tudi v tej polemiki pokazal odlično poznavanje zgodovine. Njegova trditev v Hlapcih štiri leta kasneje je bolj pretirana, vendar je literarna, saj Jerman pravi, da se ukvarja z zgodovino slovenskega naroda in da pravkar študira obdobje reformacije: »Takrat so na Slovenskem pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica je pobegnila. Kar je ostalo, je smrdljiva drhal in mi smo vnuki svojih dedov…« Ali je tudi zaradi tega stavke nekdanji slovenski metropolit in današnji kardinal Franc Rode tako skritiziral Cankarjeve Hlapce?

5. V Trubarju je katoliška cerkev dolga stoletja videla le krivoverca. V času, o katerem govorimo, torej leta 1908 je morda izražala svojo nejevoljo nad njim že bolj spravljivo, vendar je tedaj poudarjala (J.E. Krek, Matija Prelesnik, celo Franc Kovačič…), da je s svojim protestantizm utiral pot pangermanizmu, saj da ga slovenščina ni zanimala, le tuja vera, »Tomaž Hren pa je ljubil slovenščino…« in bi torej brez protireformacije izginili…

Polemika in kulturni boj (poleg polemike o Trubarjevi vlogi se je bila tudi bitka »za Cankarjevo podobo« med socialisti in klerikalci) sta se prenesla v trideseta leta 20. stoletja, ko Josip Gruden in Franc Terseglav na primer pišeta o Trubarju bolj pozitivno in ga razglašata predvsem za kulturnega delavca…

Če ga je zviška še pred leti odpravil dr. Janez Grilj, pa je očitno drugi koncil v Rimu v prinesel le spravljivejše tone v sodelovanju rimo katoliške vere z drugimi verskimi skupinami, torej tudi s protestanti… O tem je precej pisal tudi mariborski škof Vjekoslav Grmič, njegov kolega v škofiji dr. Jože Rajhman pa je sploh pomemben raziskovalec protestantske književnosti in dela Primoža Trubarja. (Ko so konec junija v Vidmu ob Ščavnici odkrivali spomenik dr. Grmiču ga je v svojem govoru predsednik države dr. Türk primerjal celo s Trubarjem.)

Omeniti velja, da je aktualni slovenski nadškof dr. Alojz Uran blagoslovil avtobuse, ki so se v jubilejnem letu odpeljali v Tübingen in Derrendigen v Nemčijo po Trubarjevih poteh.

Tudi proslava 8. junija, kjer je bil strpen in zgodovinsko zanesljiv govornik kulturni minister dr. Vasko Simoniti, je dala slutiti, da so ob Trubarjevi petstoletnici legendarni in anahronistični »kulturni boj« ne bo poglabljal, če se mu že ne znamo v celoti izogniti. Danes rimo katoliška cerkev ponuja spravljivejšo in zanjo prav častno mnenje o reformaciji, da je namreč okoli leta l5l5 sama začela z reformami, ki so bile potrebne zaradi številnih napak duhovščine, da je Martin Luther najprej sodeloval v tej reformi, a je potem »na žalost« tako zaostril svoja stališča, da je prišlo do ločitve… To je bolj spravljiva verzija zgodovine, če vemo, da je v tem času divjala tridesetletna verska vojna… Tudi stališča »Trubarjeve strani«, da o Tomažu Hrenu ne gre govoriti le negativno, »saj Trubarjevih knjig ni požigal, ker so bile slovenske, ampak, žal, krivoverske«, daje slutiti nekakšno diplomatsko zatišje, če že ne napredek. Upajmo, da ob kaki drugi obletnici ali delu ne bomo znova izkopali »sekire« kulturnega boja ali Mahničevih delitev, ki ni ničesar bolj sovražil kot slogo med Slovenci. Seveda pa velja povedati, da tudi socialistična oblast vsaj prvih deset »boljševističnih« let ni v Trubarju videla kaj dosti več od religioznega »farja« in tudi ni dovolila, da bi kdo v okolici Rašice ali Velikih Lašč dečka krstil za Primoža…

Vsekakor pa nam zaradi praznovanja 500-letnice Trubarjevega rojstva doslej ni potrebno biti nerodno.

P.S.

1. Če je internet medij, kjer avtorstva niso tako trda in »zadrta« in gre samo virtualno ponudbo vsemogočih informacij, tudi različnih ali polemičnih stališč, vse to okoli Trubarja in reformacije ni tako izzivalno in agresivno kot v knjigah. 2. Še vedno pa nimamo Trubarjevih Zbranih del (četudi imamo zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev) v obliki knjige ali knjig (Guttenbergove galaksije), kakor ne v internetni obliki, četudi velja, da se zaenkrat največji literarni spomeniki vseeno najbolj varno hranijo v obliki knjig.

V prispevku pregledujem pisanje o Primožu Trubarju v enciklopedijah in leksikonih. Izdelani prikazi teh sestavkov razkrivajo, kakšen pomen so strokovnjaki v različnih obdobjih in okoljih pripisovali Trubarjevemu delovanju in kakšno podobo Trubarja so vnašali na to območje informacij za širšo uporabo. Spotoma nakazujejo tudi razvoj leksikonistike in enciklopedistike na Slovenskem. Omejujem se predvsem na objave v slovenskem prostoru ter v habsburškem in poznejšem jugoslovanskem državnem okviru; deloma posegam tudi v evropski prostor. Dodajam sklepni povzetek. V elektronski obliki objavljam neskrajšano različico študije; udeležence simpozija Trubar in internet 30. 5. 2008 v Mariboru sem seznanil z njenim skrajšanim besedilom.

K obravnavi te teme me je domiselno spodbudil Franci Pivec. Za prijazno pomoč in opozorila se zahvaljujem knjižničarkam in knjižničarjem, zlasti v Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Slovanski knjižnici, Narodnem muzeju Slovenije in Narodni in univerzitetni knjižnici.

© Dušan Voglar, Ljubljana 2008

01

Enciklopedije in leksikoni so posebna zvrst strokovnih knjig: osredotočajo se na pregledno urejeno posredovanje informacij in so po tej strani posebna stvaritev tako imenovane Gutenbergove galaksije. Med seboj se razlikujejo predvsem po globini in širini obdelave ter po postopku podajanja podatkov.

01.01. Skupne značilnosti enciklopedij in leksikonov so: namenjeni so učinkovitemu informiranju o izbranem področju, z razporeditvijo snovi v gesla z geselskimi iztočnicami omogočajo lahek dostop do ožje zamejenih ciljnih podatkov, prizadevajo si zajeti najpomembnejše ugotovitve o obravnavanih temah, sestavljajo jih praviloma razgledani in vrhunski strokovnjaki, uvrščanje gesel v geslovnik in določanje njihovega obsega poteka po vnaprej določenih namenih in merilih. Zaradi vsega tega so tiskane enciklopedije in leksikoni še vedno ugledni in pogosto uporabljani informativni strokovni priročniki ter pomembno sooblikujejo vednost, izobraženost in nazore širokega kroga uporabnikov.

01.02. S tega izhodišča se lotevam pregledovanja, ali in kako sta v različnih leksikonih in enciklopedijah obravnavana osebnost in delovanje Primoža Trubarja. Deloma postavljam v ospredje izhodišče, da je prvi začel uporabljati slovensko tiskano besedo in tiskano knjigo, pri čemer pa je pomembna ugotovitev, da je ni uporabljal kot preprosto, nediferencirano nabožno knjigo, temveč v zelo diferenciranih zvrsteh: kot nosilko izvirnega besedila ali prevoda ali priredbe, kot učbenik, pesniško zbirko in pesmarico z notami, pridigarski priročnik, razširjevalko verskih, refleksivnih in leposlovnih besedil, posredovalko teološkega traktata ali monografije, kodeks upravnih in zakonodajnih predpisov, veroizpovedni kanon, zbirko strokovnih podatkov, koledar, nosilko informacij, pripovedi in mnenj o polpreteklem in sodobnem dogajanju, prostor za nagovarjanje, sporočanje, razpravljanje, zagovor, disput, polemiko in blasfemijo. Pri Trubarju so namreč izoblikovane in največkrat tako ali drugače združene v eni knjižni enoti že vse te zvrsti evropske novoveške knjižne civilizacije ali t. i. Gutenbergove galaksije, torej zvrsti, ki jih v t. i. postgutenbergovskem obdobju povzemajo različne spletne strani, portali, blogi ipd.

01.03. Opiram se tudi na dejstvo, da sta sprejem kake osebe v posamezni leksikon ali enciklopedijo in način njene obravnave dokaj zanesljiv in zgovoren odsev vrednotenja v bolj ali manj širokem krogu strokovnjakov. Zato pričakujem, da bodo nanizane najdbe že sproti in same spregovorile tudi o odnosu časa in prostora do Trubarja. Pri tem ne pripisujem prevelike teže posameznim spodrsljajem in napakam v podatkih, čeprav nanje kdaj pa kdaj opozarjam; menim namreč, da moramo razmišljati predvsem o splošnem odnosu snovalcev enciklopedij in leksikonov do Trubarja.

01.04. Čeprav: po svoje pa je vendarle zanimivo, koliko različic se pojavlja pri navajanju Trubarjevega rojstnega datuma – »8. 6. 1508«, »9. 6. 1508«, »9.? 6. 1508«, »junij 1508« (verjetno prav), »1508« (zares zanesljivo) – ali dneva smrti: »28. 6. 1586« (pravilno) in »29. 6. 1586«. Pogoste so tudi različice je pri letnicah ob posameznih Trubarjevih službah in beneficijih. Menjavajoče se ali vzporedno ali celo zakasnelo pojavljanje letnic »1550« in »1551« za izid prvih slovenskih knjig je odsev dogajanja v stroki, ko je za nekaj časa bila pred drugo svetovno vojno uveljavljena letnica »1551«. Nekaj dvojnosti je opazne tudi pri navajanju naslovov »Cerkovna ordninga« in »Slovenska cerkovna ordninga« . Stroka je zaradi tiskarsko-knjigoveške pomanjkljivosti (knjiga nima običajne naslovnice) privzela za poimenovanje knjige čelni naslov na 1. strani, tj. »Cerkovna ordninga« (Weismann, 1973; Rajhman, 1982: 215; Vinkler, 2005: 636–637). Dvojnost se uveljavlja celo pri pisavi imena: »Primož Trubar« in »Primus Truber«. Naš letošnji slavljenec je vedno pisal »Truber«, samo leta 1550 »Trubar«, prav ta izjema pa je nazadnje postala v slovenski stroki dogovorjeni kompromis (Rajhman, 1982: 206). V nemških in drugih tujih strokovnih delih je pogosto naveden kot »Truber«; strokovno najbolj utemeljen bi bil v enciklopedijah in leksikonih zapis z dvojnico, torej »Trubar, tudi Truber«; tako je v nekaterih tujih leksikonih in v našem SBL.

02

Pravzaprav moram svoj pregled začeti s Trubarjem samim in z eno izmed njegovih del.

02.01. Njegova knjiga Register und summarischer Inhalt aller der Windischen Bücher, die von Primo Trubero biss auff diß 1561. Jar in Truck gegeben seind (Tübingen 1561; prepis v: Trubar, 1986: 44–48) je prva bibliografija slovenskih knjig, ob vsaki bibliografski enoti dodana vsebinska pojasnila pa jo približujejo leksikonskemu prikazu opusa kake osebnosti.

02.02. Na Slovenskem se bio-bibliografsko opisovanje izbrane skupine oseb po načelu, ki je vsaj v zametku leksikonsko, začenja v vseobsežnem orisu vojvodine Kranjske Die Ehre deß Herzogthums Crain (1689) polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. V dodatku (Anhang) k 6. knjigi v II. delu (Valvasor, 1689: 343–370) so namreč obravnavani v ločenih imenskih enotah – te niso urejene po abecedi, temveč po času delovanja – učeni pisatelji, ki »zoper temo prižigajo luči« (Valvasor, 1689: 343; isti, 1984: 147), med njimi tudi Trubar, Adam Bohorič in Jurij Dalmatin. V enoti o Trubarju (Valvasor 1689: 345–346; isti, 1984: 147–148) Valvasor čisto na začetku navede, da je bil »bivši kanonik v Ljubljani« in da »je l. 1531. začel tu v stolnici pridigati Lutrov nauk o obeh podobah obhajila in zagovarjati ženitev duhovnikov«. Na koncu enote pa s citatom iz Trubarjevega pisma (Valvasor govori o »zadnjem pismu« iz 1586; šlo naj bi za »danes izgubljeno« pismo; prim. Rupel, 1952: 68 in 83; Valvasor, 1689, 343; isti, 1984: 326; enak odstavek pa je v pismu iz 20. 12. 1579, gl. Trubar, 1986: 254 in 258) opozarja na postaje njegovega delovanja v Kranjski, Trstu in v pregnanstvu na Nemškem: »Nekdanji, pravilno poklicani, predstavljeni in potrjeni kanonik v Ljubljani. župnik v Loki pri Radečah, Laškem in Šentjerneju na Dolenjskem, pridigar in kaplan pri Sv. Maksimilijanu v Celju, slovenski pridigar v Trstu in po prvem pregnanstvu pridigar v Rothenburgu ob Tauberi, župnik v Kemptenu in Urachu, nato pridigar častitih deželnih stanov na Kranjskem in v Goriški grofiji v Rubiji, in po drugem pregnanstvu župnik v Lauffenu in sedaj v Derendingenu pri Tübingenu.« (Prevod iz: Trubar, 1986: 258.) V srednjem delu besedila Valvasor označi Trubarja za »učenega moža« in po omembi prevoda evangelijev in nekaj drugih knjig poudari, da »je torej začel in izumil pisanje kranjščine z latinskimi črkami in tisk z istimi črkami«; nekoliko pozneje, ob še nekaj Trubarjevih knjigah, pravi, da jih »je prevel v slovanščino in kranjščino«. Valvasor je vedel, da se ljudski slovanski jezik »uporablja v mnogih krajih tako na Štajerskem kakor na Koroškem in Kranjskem«, kakor je zapisal v enoti o Dalmatinu (Valvasor, 1984: 149). V enoti o Trubarju Valvasor opozori, da je Trubar omenjen »tudi v sumarični svetovni zgodovini Hermanna Fabronija Mosemanna« (prim. Valvasor, 1984: 324), ter prepiše iz nje daljši navedek o Trubarjevem sodelovanju v Ungnadovem biblijskem zavodu v Urachu in o tamkajšnjih hrvaških tiskih. – Dopolnila k tukajšnjim podatkom o Trubarju najdemo 7. knjigi v poglavjih 8–14 (Valvasor, 1689: 425–470), v katerih Valvasor na podlagi arhivskega gradiva piše o poteku reformacije in protireformacije na Kranjskem in v notranjeavstrijskih deželah; tu na več mestih – z nekaj popačenimi ali pomešanimi podatki – veliko govori tudi o Trubarjevem delovanju in pregnanstvu: o njegovem odmevnem pridiganju, o Textorjevem preganjanju Trubarja, o Trubarjevi vrnitvi leta 1561 in o njegovem uspešnem širjenju luteranstva, o zaslišanju pri škofu Seebachu, o cerkvenem redu in ustanovitvi stanovske šole, o Trubarjevem dokončnem izgonu iz Kranjske, o njegovem priporočilu Spindlerja za superintendenta ter celo o njegovih sinovih Primožu in Felicijanu. Med drugim ponovi in razširi pripoved o Trubarjevem pridiganju v Ljubljani: »Prvi, ki je nauk protestantov na Kranjskem oživil in razglašal, je bil ljubljanski kanonik z imenom Primus Trubar; kar zadeva delo njegovega peresa, je bilo že prej omenjen med kranjskimi pisatelji. Le-ta je v ljubljanski stolnici govoril več javnih pridig v prid in pospeševanje evangeljske ali luteranske vere, v katerih je branil Lutrov nauk o obhajilu v obeh podobah in o ženitvi duhovnikov. Ko pa so to 1531 naznanili nj. knežji milosti Frančišku, ljubljanskemu škofu, mu je pod kaznijo prepovedal službo in pridiganje. S tem pa se Trubar ni dal odpraviti niti si ni dal zamašiti ust, temveč je pri deželnih stanovih in svetu ljubljanskem v naslednjem letu 1532. dosegel, da so mu dali na uporabo meščansko špitalsko cerkev. Tu je spet začel na prejšnji način, t. j. pridigal je po luteransko, privabil veliko množico plemičev, prebivalcev in meščanov ter jih tudi nemajhno število odvrnil od katoliške vere in pregovoril, da so postali luteranci.« (Valvasor, 1984: 165.) Morda je Valvasor tako pisal na podlagi arhivskih virov, morda pa je to pobral iz poznejših (1547) Textorjevih obtožb kanonika Trubarja in kanonika Pavla Wienerja, da delita obhajilo pod obema podobama in da se je Wiener poročil (Rupel, 1962: 58). Pripoved je pozneje podana tudi v Elzejevem sestavku o Trubarju (REPTK, 1885). – Pri navajanju Trubarjevih knjig je Valvasor očitno imel težave; bile so prepovedane in uničene in si jih ni mogel ogledati (Bohoričeva slovnica in Dalmatinova Biblija pa sta mu, kakor kaže, bili dostopni), zato so podatki opisni in nekoliko približni, saj jih je verjetno zbral iz Trubarjevih pisem in drugih spisov v arhivu deželnih stanov. Navaja 8 bibliografskih enot. Razberemo lahko tele Trubarjeve knjige: Ta celi Psalter Davidov (1566), Cerkovna ordninga (1564), Hišna postilla D. Martina Lutherja (1595), Articuli oli dejli te prave stare vere kersčanske (1562). Podatek o prevodih evangelijev bi se lahko nanašal na katero od delnih objav Trubarjevega prevajanja Nove zaveze (Ta evangeli svetiga Matevža, 1555; Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta, 1557–58) ali pa na obe ali pa na Ta celi Novi testament 1581in 1582. Katekizmov je Trubar sestavil in priredil več; težko je reči, katero izdajo je mislil Valvasor, verjetno pa tisto iz 1555. Kljub vsemu je od 26 Trubarjevih knjig omenil večino najpomembnejših, s katerimi je Trubar zidal »Cerkev Božjo tiga slovenskiga jezika« in s tem tudi temelje slovenske kulture. Valvasorjevo spoštovanje protestantskega književnega delovanja je ugotovljivo iz njegovega poudarjanja – nekaj desetletij po zmagi neprizanesljive protireformacije – pomena Dalmatinove Biblije, ki je ob koncu 17. stoletja omogočala, kakor pravi v enoti o Dalmatinu, tudi rimskokatoliškim duhovnikom »pravilno po kranjsko povedati« odlomke iz Svetega pisma ter je bila torej temelj in merilo za kulturno izražanje v slovenščini.

V času po Valvasorju bi lahko med približke leksikonski obravnavi v najširšem pomenu besede prišteli nekaj bio-bibliografskih popisov (Munda, 1989: 40).

02.03. V dialogiziranem vodniku po Semeniški knjižnici Bibliotheca Labacensis publica Janeza Gregorja Dolničarja (1715, rokopis) Trubar, ki je bil 1596 uvrščen na vatikanski indeks katoličanom prepovedanih knjig (Grdina, 1999: 378), razumljivo ni naveden, vendar pa je med književniki omenjen Bohorič (Lukman, 1959; 473).

02.04. V abecedno urejenem pregledu kranjskih književnikov Bibliotheca carnioliae (1803) Marka Pohlina, ki lahko velja za prvi slovenski leksikon o piscih in knjigah, je dobil Trubar precej obsežno geslo. Pohlin se je pri pisanju biografskega dela gesla zelo površno oprl na Valvasorjev sestavek v dodatku k 6. knjigi Slave (Valvasor, 1689). Navedel je letnico rojstva, nemško ime rojstnega kraja pa neprepoznavno popačil; omenil je Trubarjevo revščino v času šolanja, pevsko službo pri Bonomu in kanonikat (»1547«) v Ljubljani. Iz Slave je prevzel življenjepisni navedek iz Trubarjevega pisma in končal biografijo z dostavkom: »+ l. 1586 v odpadništvu in krivoverstvu.« Ni pa povzel nobene besede vsaj o tem, da je Trubar prvi začel izdajati knjige v slovenščini. V kar dolgem bibliografskem seznamu z napovedjo »Izdal je:« je navedel 14 enot, ker pa je v njem pomešal Trubarjeve knjige in hrvaške tiske iz biblijskega zavoda v Urachu in še dve Dalmatinovi knjigi iz Ljubljane, je neuporaben. Od Trubarjevih knjig je mogoče prepoznati le Ta celi Psalter Davidov (1566) in Hišno postillo (1595). Ni razumljivo, zakaj se Pohlin tudi pri navajanju knjig ni hotel držati Valvasorja in se je zanašal na svojo glavo. Njegov sestavek pomeni v primerjavi z Valvasorjevim – nazadovanje. (Pohlin, 1803: 302–303; isti, 2003: 566–567.)

02.05. Počasen razvoj leksikonistike na Slovenskem je bil neposredna posledica počasnega razvoja slovenske literarne zgodovine. V prvi polovici 19. stoletja so nastajali šele prvi vpogledi v zgodovino slovenskega slovstva ((J. Trdina), deloma osredotočeni bolj na knjižni jezik (V. Vodnik, J. Kopitar, F. S. Metelko). V vednost o začetkih slovenskega slovstva so marsikaj prispevali tuji slavisti (C. F. Schnurrer, J. Dobrovský). Jožef Kalasanc Erberg v svojih zapiskih Versuch eines Entwurfes zu einer Literar-Geschichte für Crain (1825, rokopis; objava v: Uršič 1975: 17–194) je obravnaval tudi slovenske protestantske književnike, zlasti Trubarja, vendar raztreseno po različnih tematskih poglavjih; navajal je izčrpne bibliografske podatke na podlagi ohranjenih izvodov knjig; za Trubarja je med drugim pisal, da je začetnik književnosti v slovenščini (Uršič, 1975: 10–13; na omembe v Erbergovem rokopisu opozarja osebno kazalo, 251.) V nemščini napisani biografsko-bibliografski pregled M. Čopa (1831, za načrtovano knjigo J. Šafárika/Šafaříka), ki je visoko povzdignil Trubarja, je ostal v rokopisu in bil objavljen šele 1864. (Dolinar, 1992: 208–209.)

03

V drugi polovici 19. stoletja (1867–71) so v Slovenski matici po češkem zgledu – in celo z besedama, prevzetima iz češčine – snovali leksikonski Naučni slovnik oziroma Mali naučni slovnik, vendar ga niso mogli uresničiti (Munda, 1989, 40).

03.01. Vzrok za opustitev prizadevanj za slovenski leksikon in s tem za izoblikovanje informacijskega priročnika je bil še zmeraj enak: predvsem prešibka razvitost zgodovinskih in sploh domoznanskih ved. Kratki pregledi slovstva so se pojavljali v dodatkih k slovnicam (A. Janežič) in berilom, izjemoma samostojno (I. Macun, J. Kleinmayr); deloma so jih nadomeščali nizi biografskih esejev (F. Levec) in podobno. (Dolinar, n. m.) Bolj načrtno je zasnoval svoj niz biografsko-bibliografskih sestavkov o velikih možeh slovenskega slovstva Josip Marn v svojem periodičnem Jezičniku (priloga glasilu Učiteljski tovariš) v svežnju Knjiga Slovenska v dobah XVI. in XVII. veka (1883). Publikacija je blizu biografskemu leksikonu, vendar se od tega razlikuje zaradi uvodnih pojasnil v sestavkih in zaradi nizanja po časovnem in ne po abecednem zaporedju; zato ostaja na meji med zgodovinopisnim pregledom literature in leksikonskim priročnikom. V predgovoru Marn pojasni, da želi s svojimi prikazi pripomoči k temu, da bi Slovenci poznali in bolj častili može, katerih delo je temelj slovenstva; zato se sklicuje na misel A. M. Slomška iz leta 1862, da so Trubar in drugi iz tistega časa »našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili; Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obernil po neskončno modri svoji previdnosti« (Marn, 1883: 1). V sestavku o Trubarju navede podatke: rojstvo »8. 6. 1508«, šolanje na Reki, v Salzburgu in na Dunaju, posvetitev v Trstu, službe v Celju, Loki in Laškem, »korar v Ljubljani (se poluterani)«, nato v Trstu, dvakrat še v Ljubljani, v Rubijah na Goriškem, na Nemškem (navede vse kraje, ob Rothenburgu tudi podatek o Trubarjevi poroki), smrt »28. (29.) jun. l. 1586«; vsi ti podatki, razen o rojstvu in smrti, so brez letnic. Temu doda Marn v nemščini citat iz Trubarjevega pisma (iz Valvasorja, gl. odstavek 02.02). Izrecno ne zapiše, da je Trubar začetnik slovenskega knjižnega jezika in književnosti, toda to je bralcu razvidno iz zgoraj prikazanega mesta v predgovoru. Nato navede 18 Trubarjevih knjig z letnicami: abecednika 1550 in 1555, katekizma 1550 in 1555, Ta evangeli svetiga Matevža 1555, Ena molitov 1555, Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta 1557, Ta drugi deil tiga Noviga testamenta 1577, Articuli 1562, Ene duhovne pejsni 1563, Cerkovna ordninga 1564, Ta celi psalter Davidov 1566, Eni psalmi, ta celi catechismus … inu kersčanske pejsni 1567, Ta celi catechismus, eni psalmi inu … kersčanske pejsni 1574, Formula concordiae 1580, Ta celi Novi testament 1581, 1582, Hišna postilla 1595. Knjigo cerkovna ordninga navede z nemškim opisom (»Trubers Kirchenordnung, windisch«), tako tudi knjigo s katekizmom in pesmimi (1567). Pri večini knjig natančno (»mit diplomatischer Treue«) navaja tudi Trubarjeve dolge podnaslove in razlage vsebine na naslovnicah, pri nekaterih pa tudi citate iz predgovorov: o uvedbi latinice (katekizem 1555), o načinu pisanja slovenščine v knjigah, skupaj z nagovorom »Lubi Slovenci«, in o različnosti slovenskega jezika v različnih deželah (evangelij 1555). V zadnji tretjini sestavka podaja z odlomki iz Trubarjevih del (prevod evangelija 1557, božična pesem 1563 itn., molitev 1584) zglede Trubarjevega jezika in sloga. (Marn, 1883: 2–4.)

Prave leksikonske in enciklopedijske informacije o Trubarju so Slovenci – in zainteresirani drugojezični posamezniki – našli do prve svetovne vojne le v nemščini in češčini.

03.02. Za obravnavanje Primoža Trubarja v nemških leksikonih in enciklopedijah je s svojim raziskovanjem slovenskega protestantizma 16. stoletja in s svojim objavljanjem v drugi polovici 19. stoletja veliko storil nemški znanstvenik Ludwig Theodor Elze, pastor (1852–65) obnovljene evangeličanske občine v Ljubljani. V obsežni specialni strokovni enciklopediji Real-Enzyklopädie für protestantische Theologie und Kirche (18661, 18852) je zato lahko v 16. zvezku 2. izdaje izšel njegov zelo dolg in izčrpen sestavek Truber, Primus, in reformacija v Kranjski (REPTK 1885: 56–64; samo o Trubarju ok. 15 000 znakov). Pri pisanju za enciklopedijo se je Elze oprl predvsem na svojo knjigo o superintendentih v Ljubljani (Elze, 1863), pa tudi na Valvasorjevo opisovanje reformacije in protireformacije v Kranjski (gl. spredaj). Geslo o Trubarju se začne s kratkim orisom razmer v prvi polovici 16. stoletja in Trubarjevih prvih pridigarskih nastopov (tj. v Loki pri Radečah in v Laškem): »Cerkvene in verske razmere v Kranjski niso bile ob začetku 16. stoletja niti boljše niti slabše kot drugje. Verska nevednost ljudstva, nravstvena propadlost duhovništva, cerkvene forme brez notranjega življenja so se družile z zelo razširjenim praznoverjem in nenravnostjo. Zato so tudi tu reformacijski nauki kmalu našli odziv pri resnejših duhovih (1525). Že 1527 se je v Ljubljani, prestolnici dežele, zbiral krog evangeličansko usmerjenih mož ob Matiji Klombnerju, ki je pozneje opravljal različne deželnoknežje in deželnostanovske službe. Zato je ukazal kralj Ferdinand I. objaviti stroge t. i. javne generalije iz 30. avgusta 1527 in številne druge prepovedi evangeličanske vere v Kranjski, vendar brez veliko uspeha. Leta 1530 je začel mlad kranjski duhovnik, Primož Trubar, javno pridigati na Dolenjskem in Spodnjem Štajerskem proti zlorabam v katoliški Cerkvi, zlasti proti učinkom domnevnih videnj nekaterih tamkajšnjih razvpitih žensk, in z jasnimi dokazi iz Svetega pisma in po napotkih krščanskega katekizma usmerjati ljudstvo k pravi pokori in spoznanju edinega Odrešenika Jezusa Kristusa.« Nato navede Elze izhodiščne življenjepisne podatke (rojstna letnica 1508, očetov stan, šolanje na Reki, v Salzgurgu in na Dunaju), omeni podatek (tako piše Pohlin, 1803; velja le za Salzburg;), da je bil »tako reven, da si je moral kruh večinoma prislužiti s petjem in beračenjem,« in pojasni, da ni doštudiral na univerzi in »si ni pridobil znanja grščine in hebrejščine«. Stik z Bonomom opiše z besedami: »V odličnem in avstrijskemu humanističnemu krogu pripadajočem tržaškem škofu Petru Bonomu je našel mladi, ne neizobraženi mož dobrohotnega zaščitnika in dobrotnika […].« Glede delovanja v Ljubljani v 30. letih (do 1540; Elze navaja kot začetek nedokazano letnico 1531) omenja Trubarjeve pridige v stolnici, njegovega luteransko usmerjenega somišljenika kanonika Pavla Wienerja in Trubarjevo zavzemanje »zoper neporočenost duhovnikov in podeljevanje Gospodove večerje v eni podobi, pa tudi za opravičenje samo z vero«. Dveh na to navezanih Elzejevih podatkov za ta čas (škofova prepoved Trubarju, da bi take nazore pridigal v stolnici; zato Trubarjevo pridiganje v mestni špitalski cerkvi sv. Elizabete, kjer se mu 1536 pri pridiganju evangelija pridruži Wiener) novejši raziskovalci ne prevzemajo, a se tudi ne opredeljujejo do njiju (prim. Rajhman, 1982: 206–207; Grdina, 1999, 373). O taki škofovi prepovedi in Trubarjevem pridiganju v špitalski cerkvi na dveh mestih piše Valvasor (gl. spredaj). Za drugo Trubarjevo bivanje in pridiganje v Trstu (1540–42) Elze domneva čas po letu 1547. O naslednjem Trubarjevem ljubljanskem obdobju pa točno navaja, da je bil 1542 imenovan za kanonika v Ljubljani, da ga je leta 1544 škof (tj. že Textor) potrdil skupaj z Wienerjem za pridigarja v stolnici v nemščini in slovenščini ter ga leta 1546 poslal v kapitlju pripadajočo župnijo Šentjernej na Dolenjskem. Nato zapiše, da je začel Textor, »ki je kot dvorni pridigar, kraljev spovednik in miloščinar živel večinoma na Dunaju in bil prijatelj Ignacija Loyole in Claudia Le Jaye,« avgusta 1547 ostro ukrepati zoper kranjske »vodje evangeličanske veroizpovedi«, da so zaprli Jurija Dragoliča in Pavla Wienerja, da se je posvarjeni Trubar umaknil na varno in da »so vdrli v njegovo ljubljansko stanovanje, zaplenili knjižno zbirko in mu odvzeli vse nadarbine«. Po pojasnilih, da je leta 1548 pobegnil na Nemško, prišel k pridigarju Veitu Dietrichu v Nürnberg, dobil z njegovim priporočilom še isto leto mesto pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi, si tu osnoval družino in se začel ukvarjati »tudi s tem, da bi svojim rojakom, ki jim ni več mogel pridigati, omogočil dostop do evangelija v njihovem slovenskem, dotlej nikoli zapisanem jeziku,« Elze poudari, da »se mu je to posrečilo« in sta 1550 izšli »prvi knjigi v tem jeziku: 1) Catechismus, 2) Abecedarium in mali katekizem, obe natisnjeni v Tübingenu z nemškimi črkami«. Nato omenja službovanje v Kemptenu, začasno literarno zatišje pri Trubarju in sodelovanje s Petrom Pavlom Vergerijem ml.: »Takrat je z njim navezal P. P. Vergerius, ki se je rad vmešaval v vse, stik in literarno zvezo (1555–57). Iz te so nastali 1555 dva majhna Vergerijeva spisa in tri Trubarjeva dela: 3) Ta Ev. S. Mateusha, 4) Abecedarium, 5) Catehismus, vse natisnjene v Tübingenu z latinskimi črkami (odtlej uveljavljene za slovensko književnost).« Sledi precej popoln seznam Trubarjevih knjig od leta 1557 do posmrtno izdane Hišne postille, skupaj 25 enot (prim. Berčič, 1968; Rajhman 1982: 211–219; Grdina 1999: 378), vmes pa je omenjeno sodelovanje z Ivanom Ungnadom. Elze dokaj obširno opiše Trubarjevo zvezo z Istranom Štefanom Konzulom, delovanje v Ungnadovem biblijskem zavodu v Urachu in prevajanje nekaterih Trubarjevih knjig v hrvaščino. Elze nadaljuje z natančnim in zanesljivim opisom vrha Trubarjevega duhovniškega delovanja: »Medtem je evangeličansko gibanje na Kranjskem nenehno napredovalo, odnos katoliške duhovščine do tega pa je bil zmeraj nestrpnejši. To je spodbudilo kranjske deželne stanove, v katerih so svetni člani že skoraj vsi pripadali evangeličanski Cerkvi, da za njeno ureditev in vodenje pokliče Trubarja nazaj v Kranjsko kot deželnega pridigarja. Ta se je le težko ločil od svojega književnega delovanja in službe v Kemptenu in Urachu, vendar je nazadnje 26. junija 1561 prispel v Ljubljano, kjer so ga slovesno pričakali prijatelji in privrženci in ga je pred njegovim stanovanjem pozdravila mestna trobilska godba s četrturnim igranjem ‘Te deum laudamus’. Po nekaj mesecih pa se je še enkrat vrnil v Urach, da je dokončal svoje tamkajšnje posle, in se šele junija 1562 preselil z družino v Ljubljano.« Nato Elze pojasnjuje, da je škof Seebach kmalu izposloval zaporni nalog zoper Klombnerja, Trubarja in druge pridigarje, da so deželni stanovi dosegli spremembo ukaza, da je bil Trubar decembra 1562 dvakrat zaslišan pri Seebachu in da je bila poreiskava zoper Trubarja ustavljena. »Neovirano je zdaj Trubar nadaljeval svoje organizacijsko delo. Urejene so bile občine, nastavljeni novi duhovniki, npr. Sebastijan Krelj in v Ljubljani ustanovljena (1563) evangeličanska deželna gimnazija pod vodstvom Leonarda Budine. Takoj se je seveda pokazala potreba po slovenskem cerkvenem redu, ki ga je Trubar sestavil iz württemberškega, nürnberškega in mecklenburškega […]. To delo [Cerkovna ordninga, 1564] pa mu ni nakopalo le suma o luteranski pravovernosti, ki ge je v Württembergu sprožil prenapeti kancler Jak. Andreae in ga je Trubar le težko odvrnil, temveč je bilo tudi povod za njegov dokončni izgon iz Kranjske.« Aprila 1564 je prišel v Ljubljano novi nadvojvoda Karel in deželni stanovi so se mu po običaju poklonili. »Ko je v nedeljo šel k maši v stolnico, so ga stanovi sicer spremljali do cerkve, nato pa odšli k Trubarjevi pridigi v bližnji [mestni špitalski] cerkvi sv. Elizabete in se po koncu vrnili k stolnici, od koder so deželnega kneza spet pospremili domov. Zaradi takih dogodkov so Trubarjevi nasprotniki zlahka dokazali nadvojvodi, da je načrtovana uvedba novega cerkvenega reda poseg v njegove suverene pravice, in ga pripravili do tega, da ni samo prepovedal Cerkovno ordningo, temveč tudi Trubarja kot njenega sestavljalca za zmeraj izgnal iz Kranjske. Konec julija 1565 je Trubar znova odšel iz domovine in jo videl samo še enkrat med čisto kratkim obiskom leta 1567. Ob slovesu je zapustil svojo zbirko knjig svoji domovini, s čimer je ustanovil prvo javno knjižnico (z izposojo knjig na podlagi prisnega potrdila itn.) v Kranjski, in se napotil v Württemberg, kjer je bil najprej župnik v Lauffenu ob Neckarju in potem v Derendingenu pri Tübingenu. Potem ko je kot dušni pastir in pisatelj […] storil z nasvetom in dejanjem še marsikaj dobrega, je kranjski reformator in utemeljitelj slovenske književnosti umrl v izgnanstvu 29. junija 1686.« Elze v nadaljevanju sestavka opiše še delovanje Trubarjevih naslednikov v službi superintendenta Kranjske (Sebastjan Krelj, Krištof Spindler, Felicijan Trubar), prevajalca Jurija Dalmatina, tiskarja Janža Mandelca, slovničarja Adama Bohoriča, šolnika Nikodema Frischlina, na koncu pa ukrepanje rimskokatoliških protireformatorjev pod vodstvom škofa Tomaža Hrena. Geslu dodaja seznam strokovne literature o Trubarju, v katerega je uvrstil svoja dela in dela drugih (J. Andreae, J. V. Valvasor, B. Raupach, C. F. Schnurrer, J. Dobrovský, J. Kopitar, H. C. W. Sillem, P. Radics, P. J. Šafárik, A. Dimitz, J. Kostrenčić). S tem sestavkom je Elze omogočil širšemu krogu nemško beročih evropskih strokovnjakov in drugih zainteresiranih temeljit vpogled v Trubarjevo delovanje in njegov pomen.

03.03. Toda v takrat bolj znanem, 60 zvezkov obsegajočem delu Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich (1855–91) Constanta von Wurzbacha, na primer, Trubarja ni. Urednik bi se leta 1883, ko sta prišla na vrsto 47. zvezek in z njim priložnost za Trubarja, lahko tako pri presojanju o uvrstitvi kot pri pisanju sestavka oprl na knjigo Theodorja Elzeja o superintendentih v Kranjski (Elze, 1863), ki je izšla na Dunaju; vsaj kot namig bi lahko uporabil spis Dobrovskega in Pohlinovo bio-bibliografsko knjigo (Pohlin, 1803; prim. zgoraj). In ne nazadnje: spregledani (?) Trubar je bil pomembna in vplivna osebnost v dobršnem delu Notranje Avstrije in ne le v eni izmed habsburških dednih dežel. Za primerjavo z odnosom do Trubarja: Francetu Prešernu je v Wurzbachovem leksikonu posvečeno zelo obsežno geslo; tudi Janezu Trdini je namenil geslo, čeprav je sestavek v 47. zvezku skrajno pomanjkljiv; v njem pisec sam priznava, da je o Trdini zelo slabo poučen. (Wurzbach, 1883.)

03.04. Še bolj kot specialna protestantska Real-Encyklopädie (REPTK, 1885; gl. zgoraj) je bil v širšem krogu – in predvsem tudi med rimokatoličani – odmeven in uporabljan splošni nemški biografski leksikon Allgemeine Deutsche Biographie; Elze je prispeval obsežno geslo o Trubarju (ok. 10 300 znakov) tudi za 38. zvezek tega leksikona (ADB, 1894: 669–674). Primerjava z geslom v REPTK (gl. odstavek 03.02) pokaže tele glavne značilnosti: sestavek je zasnovan drugače; del stavkov je enakih, del pa je napisanih na novo; nekaj formulacij je izboljšanih; dodani so nekateri novi podatki in pojasnila; opuščen je bibliografski seznam Trubarjevih del; ohranjen je seznam literature na koncu gesla. Na začetku gesla je podana uvodna oznaka: »Reformator v Kranjski, utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in književnosti.« Začetek Trubarjevega delovanja je pojasnjen s širšim okvirom: »V Kranjski pa se je že nekaj let med izobraženci meščanskega stanu in duhovščine, zlasti stolnične duhovščine v Ljubljani, širilo k reformaciji nagibajoče se razpoloženje, in tako je prišlo do tega, da je T. sloves njegovih pridig pripeljal v Ljubljano in da je tu, okrepljen v svoji usmeritvi, nadaljeval pridiganje v enakem smislu v stolnici (1531).« Ponovljena in razširjena je pripoved o Trubarjevem pridiganju v špitalski cerkvi pred letom 1540: »Ker pa je povzdignil glas proti neporočenosti duhovnikov in delitvi obhajila pod eno podobo, mu je škof prepovedal pridige v stolnici. Meščanstvo mu je zato odprlo špitalsko cerkev sv. Elizabete, ki je bila pod mestnim patronatom, kjer se mu je (1536) pridružil kanonik Pavel Wiener […] kot pridigar evangelija.« V zvezi z umikom Trubarja iz Ljubljane leta 1540 Elze navaja, da so se meščani leta 1541 pritožili zaradi ukinitve slovenskih pridig v stolnici. Glede Šentjerneja opozarja, da je ta kraj zaradi Trubarjevega delovanja dobil vzdevek »luteranska vas« (navaja ga v slovenščini in nemškem prevodu). Med vzroki za Textorjevo preganjanje Elze navaja, da sta Trubar in Wiener skrivaj delila Gospodovo večerjo pod obema podobama in da se je Wiener še enkrat poročil. Po Elzejevih podatkih so deželni stanovi po Trubarjevem begu leta 1547 zaman prosili za dovoljenje, da se vrne. Po poudarku, da je Trubar napisal in dal natisniti prvi slovenski knjigi, je vse njegovo naslednje književno delovanje prikazano tako rekoč le z naštetjem zvrsti: »Tema knjigama so sledili pozneje (1555–1582) številni katekizmi, pesmarice, postile, psalter, Nova zaveza in druge.« Z naslovom je omenjena samo še Luthrova Hišna postila. Zato je pri tem sestavku še bolj kot pri devet let starejšem geslu opazno, da v njem kljub obsežnosti ni posvečene dovolj pozornosti vsebinskim pojasnilom o Trubarjevih knjigah in tudi ni opozoril na njegove teološke spise. Trubarjevo delovanje v Ljubljani v letih 1561–65 Elze med drugim opisuje s poročilom, da »je ob slovesnem sprejemu in velikem veselju evangeličanskega prebivalstva prispel v Ljubljano, kjer je 29. junija 1561 najprej spet pridigal nemško in slovensko v špitalski cerkvi«, in nadaljuje: »Takoj se je lotil ustanavljanja evangeličanskih občin v deželi in njihovega urejanja v evangeličansko deželno Cerkev; iz ‘reformatorja’ je postal ‘instavrator’ Cerkve, ki jo je odtlej vodil kot ‘pastor’ (nadpastir, superintendent, škof).« O Trubarjevih letih v Derendingenu pa Elze posebej omeni, da je bil ugleden starec in od vseh ljubljen, da je prevajal do zadnjih dni in da se je zavzemal za kranjske študente v Tübingenu ter imel z njimi prijateljske vezi.

03.05. Tudi v takrat priljubljenem in obsežnem – »družinskem« ali »prestižnem«, kakor bi rekli današnji založniki – priročniku Brockhaus’ Konversations-Lexikon najdemo geslo o Trubarju, na primer v 14. izdaji v 15. zvezku. Strnjeno napisan sestavek navaja Trubarjev beg 1548, vrnitev v Ljubljano 1561 in izgon 1565 ter prevode katekizma, veroizpovednih besedil, Nove zaveze, psalterja in Luthrove Hišne postille (brez letnic); ne omenja bivanja v Trstu. Njegovo delovanje označi s tehtnima stavkoma: »Za življenjsko nalogo si je zadal širjenje Luthrove reformacije med Slovenci. Hkrati je bil utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in literature.« (Brockhaus, 1898.)

03.06. Nasprotno pa sočasni 16. zvezek velikega in prav tako cenjenega, kar konkurenčnega priročnika Meyers Konversations-Lexikon gesla o Trubarju nima (Meyers, 1897).

03.07. V okviru kulturnih in političnih vezi med Slovenci in Čehi ob koncu 19. in začetku 20. stoletja je pomemben sestavek o Trubarju v obsežnem češkem leksikonu Ottův slovník naučný (28 zvezkov, 1888–1909). Zaradi posebne uredniške zasnove leksikona Trubar v njem nima samostojnega gesla, temveč v 25. zvezku kazalko na geslo Jihoslované (Jugoslovani, pisec Hrvat Gjuro Šurmin), v tem pa je Trubarju odmerjen primerno obsežen razdelek. V prikazu podatkov o življenju, preganjanosti in duhovniškem delovanju je nekaj pomanjkljivosti (pomen Bonoma ni omenjen) in napak, njegov knjižni opus pa je dobro predstavljen. Navedeno je, da je 1550 »spisal prvi slov. knjigi, po katerih je potrebo občutil že doma,« in da je izdajanje knjig nadaljeval 1555, tokrat v latinici; omenjeni so Ta evangeli svetiga Matevža 1555, Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta (»1557«) in nadaljnji prevodi Nove zaveze 1560–77. V drugem delu sestavka je o Trubarju povedano: »Trubar je izdal cerkveni red, psalter, nove katekizme, duhovne pesmi, vso Novo zavezo 1582, prvi slovenski koledar (1582). Sploh je Slovencem priskrbel vse knjige za protestantsko vero, od katerih je dvajseta, Luthrova postila, izšla l. 1595.« Na koncu je dodano kritično mnenje o Trubarjevem jeziku: »Trubar je prevajal samo iz nemščine, posledica tega pa je bilo še veliko hujše ponemčevanje jezika, kot je bilo že običajno v kranjskih mestih.« V besedilu pred razdelkom o Trubarju sta omenjeni podpora in pomoč deželnih stanov Kranjske, Koroške in Štajerske, vojvode Krištofa, kralja Maksimilijana, P. P. Vergerija ml. in Ivana Ungnada slovenskemu protestantizmu in njegovi književnosti. Zapisana je tudi ocena: »Tako bogate književnosti kot Čehi v tej dobi Slovenci seveda niso dosegli, njihova literatura je služila verskim smotrom.« (OSN, 1898: 404–405.)

04

Po prvi svetovni vojni je med slovenskimi kulturnimi in znanstvenimi delavci vzniknila zamisel, da bi začeli sestavljati in izdajati slovensko narodno enciklopedijo, vendar so jo snovalci zaradi pomanjkanja sodelavcev kmalu omejili na Slovenski biografski leksikon (Munda, 1989, 40); ta je začel izhajati 1925, Trubar pa je prišel na vrsto 1982. V desetletjih pred drugo svetovno vojno sta na Slovenskem spregovorila o Trubarju le dva leksikonsko obarvana drobca izpod peresa slovenskega srokovnjaka.

04.01. Janko Šlebinger, literarni zgodovinar, bibliograf, bibliotekar, sosestavljalec seznama imen za Slovenski biografski leksikon in njegov sourednik, je v svoj Album slovenskih književnikov (1928) uvrstil tudi Trubarja. Album je v prvem delu objavil portrete književnikov, v drugem pa zelo kratka pojasnila o književnikih. O Trubarju je Šlebinger napisal: »Trubar Primož, r. na Raščici pod Turjakom, u. 18. 6. 1586 kot pastor v Derendingenu na Nemškem. Z abecednikom in katekizmom je okoli 1550 položil temelj slovenski književnosti, poslovenil je novi testament, psalme, Lutrovo postilo, priredil več izdaj cerkvene pesmarice. (Elze: Trubers Briefe; Kidrič RDHV I, 179).« Omejil se je torej na Trubarjevo knjižno delo. (Šlebinger, 1928: 1, XXVI.)

04.02. Joža Glonar pa je v svoj Poučni slovar zapisal – v skladu z zasnovo priročnika – lapidaren in nespodbitno temeljni stavek: »Trubar Primož (1508, Raščica – 1586, Derendingen), protestantski pastor, početnik slovenske književnosti.« (Glonar, 1933.)

04.03. Slovensko literaturo in druga področja je v času do druge svetovne vojne enciklopedijsko obravnavala le Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka (1925–29) urednika Stanoja Stanojevića, beograjskega zgodovinarja. Geslo o Primožu Trubarju je razmeroma obsežno (ok. 5000 znakov); napisal ga je hrvaški literarni zgodovinar Franjo Bučar. V opisu Trubarjevega delovanja je kar nekaj pomanjkljivosti, napak in zmed; preprečilo bi jih lahko upoštevanje Kidričevih del. Vendar pa je Bučar primerno široko nanizal Trubarjev književni opus in ob sklepu poudaril, da je Trubar »oče slovenske književnosti« in da je dal svojemu ljudstvu »jezik, šolske in verske knjige, pesmi v ljudskem jeziku, uredil slovensko šolo in cerkev« (Stanojević, 1929: 907–908). Nenavadno, morda pa značilno je, da gesla ni napisal ljubljanski univerzitetni profesor France Kidrič, ki je dotlej že objavil tri nove temeljne raziskave o Trubarju.

04.04. Vendar pa se je neki Slovenec že pred drugo svetovno vojno uveljavil kot (podpisani) pisec enciklopedijskih sestavkov o slovenski književnosti in tudi o Trubarju. To je bil Andrej Budal, profesor na Tehniškem inštitutu v Vidmu (Udine). Italijanska splošna, ne le nacionalna enciklopedija znanosti, književnosti in umetnosti Enciclopedia Italiana di scienze, lettere ed arti (36 zvezkov) je objavila njegovo presenetljivo obsežno geslo o »slovenskem pisatelju« Trubarju. Kot izhodiščne biografske podatke Budal navaja, da je študiral na Reki, v Salzburgu in na Dunaju in da ga je »posvetil za duhovnika v Trstu škof Bonomo, prijatelj luteranov«, o delovanju pa pravi: »Imel je razgibano življenje kot preganjani protestantski pridigar, kot pisatelj in prevajalec in kot organizator in superintendent slovenske potestantske cerkve. Glavni središči njegove dejavnosti sta bila Ljubljana in Urach, kjer je pomagal Ungnadu ustanoviti tiskarno za slovanske knjige. V svojih delih je ljudski jezik povzdignil v knjižni jezik.« Zavajajoče trdi, da je objavil samo »petnajsterico slovenskih knjig in delc« (verjetno je odštel zaradi sorodnih naslovov navidezne ponatise); omenja, da je »pobudil trideset slovenskih del drugih protestantov«. Pregled Trubarjevih del začne s knjigama Catechismus in Abecedarium s prvo izdajo (»1551«) v gotici in »drugo izdajo 1555 v latinskem črkopisu«, nadaljuje pa s prevodi Nove zaveze (»od 1557 do 1577«, »nova izdaja 1582«), kompilacijami več katekizmov, izdajo »Artikulov (1562) nove vere«, »Cerkovno ordningo (cerkveni red, 1566)«, Davidovim psalterjem, »izvirnimi in prevedenimi svetimi pesmimi« ter končuje s podatkom, da »je poskrbel za prevod Luthrove postile«. V sklepnem stavku pa poudari: »Prek Dalmatinove Biblije (1584), ki temelji na Trubarjevih prevodih in so jo uporabljali poznejši prevajalci, tudi katoliški, je Trubarjev jezik še danes del slovenskega duhovnega bogastva.« Kot vir za vpogled v Trubarjeva besedila navaja Ruplov izbor Slovenski protestantski pisci, kot literaturo pa Ivana Grafenauerja, Franja Bučarja (Stanojevič, 1929) in Ruplov uvod v izbor besedil. (Italiana, 1937: 421.)

04.05. Naslednji slovenski leksikonski pisec je bil Josip Turk, profesor na ljubljanski Teološki fakulteti. Napisal je geslo o Trubarju za obsežni specializirani teološki in cerkveni Lexikon für Theologie und Kirche (1938). V predgovoru v leksikon (1. zv., 1930, VI; podpisan je pokojni regensburški škof Mihael) je o usmeritvi leksikona poudarjeno: »V vsem zavestno in določno zastopa stališče katoliške dogme in podaja zvesto podobo katoliške vere in cerkvenega življenja. Želi pa hkrati biti vseskozi znanstveno delo, želi delati z najnovejšimi in zanesljivimi znanstvenimi metodami in pripomočki (…).« Turkov sestavek v 10. zvezku je zelo dober, s stvarnimi podatki (kraji, letnice, službe) opremljen in na najnovejše raziskave (F. Kidrič) oprt strnjen pregled Trubarjevega šolanja – Reka, Salzburg, Dunaj, Trst, »pri humanistu škofu Petru Bonomu« – in službovanja: »1530 Bonomov vikar v Laškem, 1535 stolni pridigar v Ljubljani, 1540 slovenski pridigar in Bonomov dvorni kaplan v Trstu, 1542 kanonik in pridigar v Ljubljani, 1547 upravitelj župnije Sv. Jernej na Dolenjskem«; […] »1547 zapustil župnijo, se skrival pri kranjskih protestantskih plemičih in nato pobegnil v južno Nemčijo«; tam »od 1548 protestantski pridigar v Rothenburgu nad Taubero, od 1551 pridigar v Kemptenu, 1561–62 v Urachu, 1561–65 superintendent Kranjske […], 1565 župnik v Lauffenu ob N., od 1566 v Derendingenu« (v oklepaju ob službi superintendenta bi lahko namesto zavajajočega pojasnila »trikrat navzoč v deželi« bilo zapisano na primer »organiziral Cerkev in šolo«). Našteje začetne vplive na Trubarjeve religiozne nazore: »1524/25 Parafraze Erazma Rotterdamskega, od 1532 Bullingerjevi in Pelikanovi komentarji, od 1540/42 Kalvinova Institutio«. Nadaljnji teološki razvoj pokaže s podatkoma, da je kot begunec na Nemškem »želel na svoje rojake pisno vplivati v luteranskem smislu« in da knjiga Articuli iz 1562 združuje »augsburško, württemberško in saško veroizpoved«. Pri knjigah navede, da je Trubarjev katekizem (zapiše letnico 1551) »prva v slov. jeziku natisnjena knjiga« in da je »od 1555 objavljal v slov. prevodu dele Nove zaveze, 1582 celo Novo zavezo v 2 delih«. V naštevanju drugih knjig se osredotoči na najpomembnejše: poleg Articulov »1564 cerkveni red, 1566 psalter« in Luthrova Hišna postilla (po tem merilu bi lahko omenil še pesmarice in abecednik). Glede Trubarjeve bibliografije sporoča podatek, da njegovi »(deloma nemški) spisi obsegajo 45 enot« V izboru literature so govor Andreaeja, Elzejeva objava Trubarjevih pisem, Trubarjev zbornik 1908, dve Kidričevi razpravi. Geslo pa žal ne omenja Trubarjeve vloge v biblijskem zavodu v Urachu. (LThK 1938: 310–311.) Turkov sestavek je po 60 letih deloma prevzela Deutsche biographische Enzyklopedie (DBE, 1999: 99–100; gl. spodaj).

04.06. Za čas med vojnama je bil Slovencem na voljo nov češki splošni leksikon z naslovom Masarykův slovník naučný (7 zvezkov). Geslo v 7. zvezku je seveda zelo kratko (v prevodu razvezujem uredniške okrajšave): »Trubar Primož (Primus Truber), (1508–1586), slovenski verski reformator na Kranjskem in pisatelj. Kot kanonik v Ljubljani je bil 1547 zaradi protestantske agitacije izgnan in se je zatekel na Nemško, kjer je dal slovensko natisniti biblijske in druge verske spise; tako je uvedel slovenski knjižni jezik. 1561 se je vrnil v Ljubljano in ustanovil tam protestantsko versko občino, 1565 bil znova pregnan in postal 1567 župnik v Derendingenu.« Piscu se je kar posrečilo, da je na omejeni prostor zbral bistvene podatke; moral pa bi pripisati letnico začetka slovenskega knjižnega jezika in namesto »protestantsko občino« bi lahko zapisal »protestantsko Cerkev«. (Masarýk, 1933: 370.)

05

Po drugi svetovni vojni je v slovenščini izšlo kar nekaj bolj ali manj obsežnih splošnih leksikonov in enciklopedij; nastali so s prevajanjem ali prirejanjem tujih priročnikov in z dodajanjem tako imenovanega slovenskega deleža. Zaradi vnaprej omejenega obsega je pri tako nastalih leksikonskih oz. enciklopedijskih geslih o Trubarju opazno krčenje in izločanje možnih informacij, ki pa ni zmeraj posrečeno in bi lahko bilo tudi ob spoštovanju prostorskega okvira drugačno. Na primer: neuporabna nedoločna navedba »več let« vsebuje prav toliko tiskarskih znakov kot jasni podatek »1561–65«.

05.01. Za Leksikon Cankarjeve založbe (v enem zvezku, predelan po leksikonu Volksbrockhaus in temeljito dopolnjen) je značilno, da je od leta 1973 doživel več izdaj in dodelav, nazadnje kot Leksikon Sova. V 3. izdaji (1994) so po uvodni oznaki »začetnik sl. književnosti« v pregledu Trubarjevega delovanja (z nekaterimi letnicami) navedeni vsi nemški kraji, od slovenskih pa le Ljubljana; bivanje pri Bonomu v Trstu ni omenjeno, je pa povedano: »Sprva pod vplivom švic. reformatorjev, nato luteranec.« Pri navajanju izbranih knjig z letnicami je nesorazmeren del prostora odmerjen katekizmom, od svetopisemskih prevodov (s pripisano pomembno letnico »od 1555«) je navedena le izdaja vse Nove zaveze z letnico »1582«, omenjene so pesmi, pomen Cerkovne ordninge (navedena kot Slovenska cerkovna ordninga) pa je dobro poudarjen z oznako »zamisel organizacije sl. cerkve in šolstva«. Geslo je opremljeno s portretom. (Sova, 1994: 1103.)

05.02. V novem (2006) besedilu gesla o Trubarju za novo izdajo leksikona Cankarjeve založbe pa je po dobri uvodni oznaki »prevajalec, pesnik, pisatelj; protest. pridigar« njegovo delovanje opredeljeno le precej splošno in brez letnic; omenjen je Trst, ne pa Bonomo. Izbor knjig in pojasnil ob njih je podoben kot v izdaji iz leta 1994. Portreta ni. (Sova, 2006: 1144.) Začetni del gesla je skoraj enak kot v Slovenskem velikem leksikonu, stavka v sklepnem delu pa sta dobesedno enaka (SVL 2005: 687; prim. spodaj).

05.03. Geslo o Trubarju v Mali splošni enciklopediji 1–3 (po Mali enciklopediji beograjske založbe Prosveta) vsebuje uvodno oznako »začetnik slovenskega knjižnega jezika, prvi slovenski pisatelj«; njegovo delovanje opisuje od leta 1561 zelo natančno, dotedanji čas pa pomanjkljivo (med drugim ne omenja njegovega pridiganja v Ljubljani). Navaja vse pomembne knjige, vendar brez letnic; zaradi manjkajoče vejice je pojasnilo »poročilo o svojih izišlih knjigah«, ki spada k Rergistru, zavajajoče pripojeno k Artikulom. Zaradi tiskovne napake je pojasnilo o črkopisu, ki ga je Trubar »priredil«, nepopolno. Opis Trubarjevega jezika je v primerjavi s podobnimi gesli nenavadno kritičen: »V knjižni jezik je uvedel svoj raščičanski govor in pogovorni jezik takratne Ljubljane. Na čistost jezika ni pazil, uporabljal je tujke, napačno koval nove besede, uporabljal je preveč nemško skladnjo in skoraj dosledno pisal spolnik.« Sklepna oznaka postavlja v ospredje njegovo versko dejavnost: »Trubarjevo delo je vseskozi versko reformatorsko in prosvetiteljsko. Zraslo je iz ljubezni do domovine in bilo glasnik demokratičnih idej v okviru verske reformacije.« Sestavek je opremljen s portretno grafiko. Geslu sta presenetljivo dodani podgesli Trubarjeva spominska plošča v Derendingenu in Trubarjev dom v Derendingenu. (MSE, 1976: 559.)

05.04. Geslo o Trubarju v 8. zvezku Velikega splošnega leksikona (1997–1998, podlaga je Knaurr Universallexikon) je primerno obsežna in dobra, skoraj zgledna strnjena predstavitev moža, ki je po uvodni oznaki »začetnik sl. knjiž., pisec prve sl. knjige in prevajalec Svetega pisma«. Pri smiselno izbranih knjigah so večinoma dodane letnice, nerutinska pojasnila ob knjigah zadevajo bistvo, npr. »v idejnem temelju sl. Cerkve Artikuli ali deli prave stare vere (62) je v augsburško veroizpoved vključil prvine württemberške in saške« in »v Cerkovni ordningi (64) določil položaj sl. protest. Cerkve v družbi«. Opazno veliko pozornosti je z natančnimi trditvami posvečene Trubarjevemu jeziku in slogu: »Osnova knjižne slovenščine je po eni teoriji ljubljanščina z dolenjskimi besedami in germanizmi, po drugi govor Raščice, po tretji vsem Slovencem razumljiva humanistična stvaritev. Slog je renesančno retoričen, z zapletenimi stavčnimi periodami in krasilno-pojasnjevalnimi sinonimi; živahno bojevit in ironičen je v pridigah in polemikah, duhovit v pismih in predgovorih – začetku sl. eseja in lit. opisa.« Dodani sta dve domiselno izbrani ilustraciji. Med morebitne zboljšave gesla bi sodilo: omemba Bonomovega idejnega vpliva na Trubarja (namesto podatka »v zasebni šoli škofa Bonoma v Trstu« v naštevanju, kje se je šolal); opozorilo na postopno prehajanje v protestantizem že pred letom 1547 (v geslu je brez poprejšnjega pojasnila o vzroku pregnanstva in torej brez navezave na prejšnje obdobje rečeno, da »je za širjenje protestantizma med rojaki poskrbel s pisano besedo«); navedba prevoda Ta evangeli svetiga Matevža z letnico 1555 kot absolutnim začetkom prevajanja Svetega pisma v slovenščino in podatek, da je do 1577 izdajal postopne prevode Nove zaveze (namesto zavajajoče formulacije »prevodi odlomkov Svetega pisma« in nepotrebnega, štrleče podrobnega podatka »druga Pavlova pisma (67)«); oris delovanja v Ljubljani v letih 1561–65 (v geslu ta leta sploh niso omenjena, stavek po omembi Cerkovne ordninge pa nenadoma samo navede izgnanstvo »v Lauffnu in Derendingenu« brez kake letnice, kot da je bilo izgnanstvo nepretrgano od 1547); opustitev nepotrebnega in nedoslednega spreminjanja naslovov v sodobno standardno sloveščino. (VSL, 1998: 4479, 4480.)

06

Samosvoja skupina so prevzeta in izvirna leksikonska dela za mladino. Zanja so poleg majhnega obsega predvsem značilne drugačna ureditev in zgradba, drugačna težnja k zanimivosti ter predvsem drugačna zasnova in raven pisanja. Namenjena so namreč podajanju prvih informacij na osnovni izobraževalni stopnji. Med prevzetimi – te prevladujejo – jih je le malo dopolnjenih s kakimi dodatki o slovenstvu.

06.01. V 130 strani obsegajoči Moji prvi enciklopediji je, na primer, dodan razdelek Slovenija in Slovenci z 31 kratkimi gesli iz geografije, zgodovine, etnologije in kulture. Med njimi je geslo Slovenska knjiga: »Prvi slovenski knjigi sta izšli 1550, takrat je Trubar izdal Abecednik in Katekizem. Trubar je izdal veliko knjig. Najpomembnejša knjiga tistega časa je prevod Biblije 1584, pripravil ga je Dalmatin. Te knjige so bile temelj za razvoj enotnega slovenskega knjižnega jezika in slovenske književnosti.« (Moja prva, 1987: 121.)

06.02. Več prostora za teme, kakršna je Trubar, je seveda v samostojno sestavljenih leksikonskih delih za mlade. V literarnem biografskem leksikončku Znani obrazi v majhnem formatu in za mlade bralce je Berta Golob nanizala gesla o izbranih slovenskih in (ločeno) tujih pisateljih. V sestavku o Trubarju najprej poudari pomembno misel: »Če se Trubar ne bi bil odločil Slovencem napisati prve knjige, bi bila naša kulturna in družbenopolitična zgodovina popolnoma drugačna. V krog narodov, ki se izražajo v svojem jeziku, bi bili stopili še pozneje, to pa bi imelo hude posledice.« Nato navede nekaj temeljnih biografskih podatkov (brez letnic) in na koncu opozori na biografski roman Mimi Malenšek Plamenica ter na knjigo Jožeta Javorška o Trubarju v zbirki Znameniti Slovenci. (Golob, 1960.)

06.03. Mladi vedež, na primer, pa vsebuje tako geslo o Trubarju: »Trubar Primož je napisal Slovencem leta 1550 prvo slovensko knjigo. Z drugimi protestanti se je Trubar uprl papeževi cerkvi in prvi dal Slovencem v njihovem jeziku tiskane knjige. Ni bilo lahko pisati v jeziku, v katerem dotlej ni nihče pisal. Njegova zasluga je, da smo Slovenci tedaj dobili svoj črkopis, knjižni jezik in slovensko tiskano knjigo. Rodil se je 1508 na Raščici pod Turjakom, umrl pa 1586 kot izgnanec v Derendingenu na Nemškem.« (Mladi vedež, 1961.)

07

Sčasoma so na Slovenskem začela nastajati, deloma po tujih zgledih, tudi zahtevnejša izvirna splošna ali nacionalna leksikonska dela. Pri tistih, ki obdelujejo (tudi) književnost in kulturo, njihovi sestavljalci in pisci seveda niso zaobšli Trubarja.

07.01. Za priročni in zato najširši, zlasti dijaški, študentski in učiteljski oz. profesorski rabi namenjeni področni leksikon Slovenska književnost (1982) v zbirki Leksikoni Cankarjeve založbe, se pravi v zbirki t. i. Sovic, je geslo o Trubarju napisal Jože Rajhman. Geslo je med najobsežnejšimi v tem leksikonu. Vzporedno z biografskimi podatki pisec niza podatke in strnjene oznake o knjigah; z njimi podaja bistvene značilnosti Trubarjevega delovanja, vendar pa so pri Cerkovni ordningi (»morda najtehtnejše delo«) njegova pojasnila deloma preširoka (o znanih dveh izvodih) in deloma preskopa (niso poudarjene zahteve glede ureditve slovenske protestantske Cerkve, šolstva itn.); tudi o pomenu zbirk pesmi ne piše, čeprav omeni »neohr. pesmarico« (očitno tisto iz 1567, ki je deloma ohranjena v Kemptenu, prim.: Berčič, 1968: 195; Rajhman, 1982: 216–217) in njeno »tretjo izdajo« (tj. 1574, v izboru tiskov je ne navede). V sklepnem ovrednotenju poudari: »T. je začetnik sl. književnosti, s svojimi deli je utemeljil sl. protest. misel in pokazal, da je sl. narod sposoben živeti v družbi kult. evr. narodov. Z njim je reformacija dobila narodnostne oblikovalne prvine, njen pomen v zgod. sl. naroda pa je neprecenljiv.« Navaja, da je »za osnovo sl. knjižnega jezika po novi teoriji izbral lj[ubljanski] mestni govor, po starejši pa domače dolenjsko narečje; vsekakor je bilo v nj. jeziku precej dolenjskih posebnosti, pa tudi germanizmov, ker je hotel biti čimbolj domač, pogovoren in učinkovit«. O slogu pisanja v slovenščini in nemščini pa meni: »Njegov slog krepak, nazoren, včasih šegav in retoričen; zlasti razviden je v predgovorih in pismih, ponekod se povzpne do žive pripovedi; te odlomke lahko štejemo za zač. sl. esejistike in lit. opisa.« Geslu dodaja izbor Trubarjevih bibliografskih enot. (SK, 1982: 368–369.)

07.02. V 2. izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), tokrat v zbirki Sopotnik, je v celoti objavljen Rajhmanov sestavek iz 1. izdaje; z napačnim popravkom tiskarske napake v 1. izdaji pa je nastala ob uraškem zavodu napačna trditev »T. ni ravnatelj« (namesto »T. nj. [njegov] ravnatelj«). Dodan je enak izbor Trubarjevih objav, novost pa je izbor literature o Trubarju. (SK 1996: 481–482.)

07.03. V priročniku z udarnim naslovom Veliki svetovni biografski leksikon in podnaslovom Osebnosti, ki so oblikovale našo civilizacijo Igorja Antiča je Trubar na začetku gesla označen kot »protest. reformator in pisec«, v osrednjem delu pa tudi kot »utemeljitelj sl. knjiž. jezika, prvi sl. pisatelj, pomemben prevajalec in ustanovitelj sl. protest. Cerkve«; navedeno je še, da se je ukvarjal »tudi z organizacijo šolstva« in da je »v Nemčiji pomagal pri pisanju in tiskanju hrv. knjig«. Pravkar citirana informacija o hrvaških knjigah ne zadene resnice (v geslu je pred tem pravilno navedeno, da je bil »vodja biblijskega zavoda« v Urachu), nedomišljeno pa je sporočilo stavka: »V skladu s protest. stališčem o razumljivosti Sv. pisma kot gl. teol. vira za vsakega vernika je izdal prve knjige v sl. jeziku (…).« Prvi del gesla podrobno navaja kraje Trubarjevega šolanja in delovanja (z večinoma točnimi letnicami, z nekaj napačnimi navedbami službenih položajev), manjka pa podatek o izgonu 1565. Na koncu gesla je navedenih 10 Trubarjevih knjig z letnicami; v tem izboru ni nobene pesmarice, katero od knjig pa bi lahko spodrinil Ta evangeli svetiga Matevža (1555), ker pomeni začetek prevajanja Biblije v slovenščino. (Antič, 2002: 1112–1113.)

07.04. Geslo o Trubarju v tridelnem splošnem Slovenskem velikem leksikonu (2003–2005) po obsegu nikakor ne izstopa (30 vrstic z obstavljenim portretom; za primerjavo: Drago Bajt 24, Boris Cavazza 25, Jože Toporišič 29, Danilo Švara 30, France Prešeren 31, Andrej Šuster Drabosnjak 32, Janez Trdina 32, Vladimir Levstik 36, Izidor Cankar 39, Ivan Cankar 50). Napisal ga je morda Peter Svetina, sodeč po uvodnem pojasnilu o urednikih in avorjih (SVL, 2005: VI–VII). Po oznaki v zaglavju – »Slov. prevajalec, pesnik, pisatelj; protest. pridigar.« – in podrobni navedbi krajev šolanja (Reka, Salzburg, pri Bonomu v Trstu, Dunaj) je delovanje orisano, najbrž zaradi uredniškega omejevanja prostora, zelo strnjeno, skopo in brez letnic: »služboval na Slov. in Nem., saj ga oblast zaradi širjenja naukov M. Lutra preganjala. Več let bil superintendent v Lj.; v Urachu s pomočjo H. Ungnada ust. biblijski zavod, v katerem tiskali mnogo slov. in hrv. knjig.« Med nizanjem izbora knjig je razmeroma precej pojasnil o pesmih; na informacijo o prevodu Luthrove prepesnitve 1. psalma je navezan stavek: »Tudi predgovori h knjigam pisani pogosto ostro.« Sledi sklepna oznaka v dveh stavkih: »Za jezikovno osnovo si izbral osrednji slov. govor z dol. in gor. primesmi. Slov. lit. zgodovina šteje T. za začetnika slov. književnosti in utemeljitelja slov. jezika.« V sestavku bi – ob drugačni odmeri in izrabi prostora – lahko bilo omenjenih vsaj še nekaj nujnih podatkov: Bonomov vpliv, Trubarjev odnos do humanizma in sočasnih teologij, letnica začetka izhajanja prevodov Nove zaveze, njegovo teološko delo Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor, njegovo upoštevanje vseh Slovencev ne glede na deželne meje. Res pa je, da nekaj dodatnih podatkov vsebujejo še samostojna gesla Abecednik (z nepotrebnim dodatkom o S. Krelju), Artikuli (brez letnice izida), Cerkovna ordninga (brez letnice izida) in Katekizem, na katere opozarjajo vodilke. (SVL, 2005: 687.)

07.05. S posebnega strokovnega stališča obravnava Trubarja Leksikon cerkvenih glasbenikov (2005) dr. Eda Škulja. V njem ima Trubar oznako »urednik«; mišljeno je namreč urejanje pesmaric. V preglednem orisu Trubarjeve duhovniške poti v prvem delu gesla Škulj ugotavlja, da je bila odvisna od strpnosti ali nestrpnosti vsakokratnega ljubljanskega škofa do protestantskega reformacijskega gibanja. O njegovem glasbenem znanju, ki je v drugih priročnikih komajda omenjeno, nato navaja: »Trubar je že v Salzburgu dobil nekaj glasbenega znanja, saj je sodeloval pri cerkvenem zboru kot diskantist. Leta 1524 je kot deški pevec sodeloval pri zboru tržaške stolnice. Glasbeno izobrazbo je moral zlasti teoretično utrditi, ko je pozimi 1527 pred vpisom na dunajsko univerzo obiskoval kvadrivij, ki je vključeval tudi glasbo. Iz tega sledi, da je kot klerik obvladal enoglasno koralno in večglasno figuralno petje, hkrati pa je bil doma v glasbeni teoriji. V tretjem delu gesla obravnava vseh 8 protestantskih tiskov s pesmimi, od katerih so štiri prave pesmarice, in prikaže, da je Trubar sestavil 6 takih tiskov, med njimi dve pravi pesmarici. Za podrobnejši vpogled v glasbene značilnosti teh tiskov opozori na koncu na svojo knjigo o protestantskih napevih. (Škulj, 2005: 368–369.)

07.06. Knjige, kakršna je Album slovenskih književnikov, lahko v novejšem času prištevamo med leksikone le s precejšnjim širjenjem pomena besede leksikon, saj gre za dodatni učni priročnik, kar kaže že razporeditev osebnosti po času delovanja in ne po abecedi. Ne glede na to pa kaže reči, da je v njem Trubar učinkovito predstavljen z osnovnim besedilom, izjavami piscev v 20. stoletju in dokumentarnim gradivom; vzdrži primerjavo z doslej obravnavanimi leksikonskimi gesli. (Album, 2006: 8–9.)

08

Zaradi visoke strokovne kakovosti, obsega in izčrpnosti zahtevajo posebno pozornost gesla o Trubarju v Slovenskem biografskem leksikonu (1925–2000) in dveh povojnih velikih izvirnih enciklopedijah, v Enciklopediji Jugoslavije 1–8 (1955–71) in Enciklopediji Slovenije 1–16 (1987–2002). Ti znanstveno zasnovani korpusi so namreč v primerjavi z drugimi priročniki, ki pa so pogosto bolj »pri roki«, osrednji slovenski referenčni viri enciklopedističnih informacij in torej iz tega zornega kota odločilni za vednost in nazore o Trubarju.

08.01. Gesla o Slovencih in Sloveniji v Enciklopediji Jugoslavije so nastajala ob enakopravnem sodelovanju slovenskih strokovnjakov v uredniških odborih ter so plod njihovega raziskovanja in pisanja. Zelo obsežni (ok. 12 500 znakov, poldruga tiskana stran) in sistematično urejeni članek o Trubarju v 8. knjigi (1971) je napisal dr. Jože Koruza. V prvi tretjini članka Koruza podrobno in pregledno prikazuje Trubarjevo življenjsko pot in glavne točke v njegovem delovanju, nato pa temeljiteje osvetli posamezne značilnosti njegovih prizadevanj in del, predvsem Trubarjevo postopno prehajanje k protestantski veroizpovedi, njegovo privzemanje različnih vplivov ter nazorov evropskih miselecev in teologov, neprivrženost ozki dogmatičnosti, skrb za duhovno izobraževanje ljudstva, prizadevanje za širjenje veščine branja, sestavljanje katekizmov, pesnjenje cerkvenih pesmi in urejanje pesmaric, prevajanje Nove zaveze in starozaveznega psalterja, prevajanje in prirejanje postil, pisanje teoloških besedil, oblikovanje veroizpovednih izhodišč slovenske protestantske Cerkve, pomen Cerkovne ordninge (navedena kot »Slovenska cerkovna ordninga« ) in skrb za tiskanje verskih knjig v glagolici in cirilici. V sklepnem delu članka poudarja, da je Trubar pomemben »predvsem kot pisec prvih knjig v slovenščini, kot utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in sploh slovenske knjižne kulturne tradicije«, da je bilo njegovo književniško delovanje »reformnoverskega, religioznovzgojnega in prosvetnega značaja«, a da se je izkazal tudi kot »nadarjen oblikovalec pisane besede«, začetnik slovenskega umetnega pesništva in pisec nastavkov pripovedništva. Posebej poudarja Trubarjevo zahtevo po osnovnem izobraževanju dečkov in deklic tudi iz najnižje družbene plasti ter zasluge za stanovsko šolo in študij kranjskih mladeničev na univerzi v Tübingenu. V tako obsežno besedilo bi Koruza zlahka dodal, na primer, opozorilo na Trubarjevo uvedbo humanistične pisave oz. latinice, znameniti nagovor »vsem Slovencom« ali »Lubi Slovenci« kot poimenovanje narodnostne pripadnosti ter željo, da bi njegove knjige razumeli na širšem narodnostnem ozemlju in ne le v deželi Kranjski. V razdelku za literaturo Koruza navaja pogrebni govor Jakoba Andreaeja ter dela Elzeja, Kidriča in Rupla. Geslo je opremljeno s portretno grafiko. (EJ, 1971: 380–381.)

08.02. Članek o Trubarju v 13. zvezku (1982) Slovenskega biografskega leksikona je veliko obsežnejši (ok. 113 000 znakov ali 3,8 avtorske pole, v knjigi 38 stolpcev) od gesel v jugoslovanski in slovenski enciklopediji. V prvih 10 stolpcih njegov pisec Jože Rajhman natančno oriše Trubarjevo izobraževanje, bivanje v različnih krajih in duhovniško delovanje; sproti kritično pretresa dotlej objavljene podatke in jasno opiše tudi zapleteno obdobje 1561–62. V nadaljnjih 16 stolpcih podrobno razgrne Trubarjevo književno delo. Za vsako oštevilčeno knjižno enoto (skupaj 26 enot) navede vse bibliografske podatke ter prikaže njeno vsebino, okoliščine njenega nastajanja, vire zanjo in njen pomen; pojasni tudi rabo naslova Cerkovna ordninga. V zadnjem delu gesla Rajhman govori o Trubarjevem verskem in kulturnem programu, med drugim o njegovem sprejemanju vplivov humanizma, zahtevah za šolanje mladine vseh stanov, uveljavljanju slovenskih cerkvenih pesmi, značilnostih teologije, odnosu do stanja v družbeni ureditvi, oblikovanju slovenskega knjižnega jezika in teološkega izrazja. Po Rajhmanovih poudarkih je Trubar s svojim opusom »uvrstil slov. narod med evropske«, »odkril sposobnost sloven., da se izrazi tudi v pisani besedi,« zgradil temelje za rast slovenstva ter »ustvaril zanj značilno slov. pot v protestantizem in v tem pokazal svojo genialnost; izrazila se je v sprejemanju tujih vzorcev na njemu lasten način«; njegovo »delo je edinstveno v slov. kulturni in polit. zgodovini«. Na koncu članka našteva Rajhman v poltretjem stolpcu izbor strokovnih spisov o Trubarju in v enem stolpcu sočasne in poznejše upodobitve Trubarja. (SBL, 1982: 206–225.)

08.03. Ob SBL moramo upoštevati tudi obsežno geslo (ok. 10 300 znakov) o Trubarju v 16. snopiču Primorskega slovenskega biografskega leksikona (1990); napisal ga je Martin Jevnikar. V uvodu je napovedal, da se bo omejil le na Trubarjevo delovanje na Primorskem, vendar je, opirajoč se predvsem na Ruplovo monografijo in Rajhmanov članek v SBL, napisal celovito in strokovno trdno predstavitev Trubarja, seveda s poudarkom na njegovih primorskih obdobjih (3 bivanja v Trstu pri škofu Bonomu, štirinajstdnevno pridiganje na Goriškem 1563). Dodal je tudi izbor iz literature o Trubarju. (PSBL, 1990: 72–74.)

08.04. Geslo o Trubarju (ok. 34 500 znakov, 20 ilustracij, 6,5 knjižnih strani) v 13. knjigi Enciklopedije Slovenije sodi med najobsežnejša biografska gesla te enciklopedije; napisal ga je Igor Grdina. Na podlagi svojih novih vrednotenj dotedanjih dognanj in ocen suvereno umešča Trubarja v širši prostorski, časovni in idejni okvir. Sledi metodi hkratnega celovitega opisovanja posameznih faz (življenje, dejavnost, objavljene knjige) po časovnem zaporedju. Vanj vpleta podatke o Trubarjevih stikih z evropskimi humanističnimi in reformacijskimi gibanji, o vpletenosti v utrjevanje določene smeri evangeličanstva, o navezavah na prepletanje evropskih političnih silnic in o vlogi pri izdelavi protestantskih knjig v glagolici in cirilici za balkanske dežele. Med drugim poudarja, da se je Trubar pri humanistu Petru Bonomu v Trstu že v letih 1524–27 seznanil z nazori Erazma Rotterdamskega in »z vrhunsko tradicijo učene kulture svojega časa«, da je bil med prvim duhovniškim delovanjem na Slovenskem po posvetitvi leta 1530 »že popolnoma prepričan o pravilnosti humanistične, zelo verjetno pa tudi protestantskoreformacijske kritike razmer v Cerkvi evropskega Zahoda, saj je v svoji knjižnici imel zwinglijanske biblične komentarje«, da se je leta 1540 pri Bonomu seznanil s Calvinovo temeljno veroizpovedno knjigo iz leta 1536, da se je pri sestavljanju prvega katekizma (1550) naslanjal »na različne luteranske, deloma pa tudi zwinglijanske vire«, kar je »slov. protestantski reformaciji, katere najznačilnejši predstavnik je bil prav T., dalo razmeroma samosvoj pečat«, da se je v svojem teološkem spisu Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor (1557) zgledoval »po Zwinglijevem nasledniku H. Bullingerju in Lutrovem dediču P. Melanchthonu«, da se je v 60. letih Trubarjevo teološko stališče »od luteranskega protestantizma, obogatenega s posameznimi prvinami zwinglijanstva, razvijalo k filipizmu (Melanchthonova razlaga načel luteranstva), ki je sčasoma povsem prevladal v nem. deželah,« da je Trubar v slovenskem predgovoru k Articulom 1562 podal pregled zgodovine evropske reformacije, da bi sredi 60. let bilo »mogoče T. imeti za martinovca, ki sicer pritrjuje nazorom P. Melanchthona, vendar ne onemogoča pristašev drugih protestantovskoreformacijskih usmeritev«, da je proti koncu 60. let s svojo odločnostjo pripomogel k uspešnosti boja »za filipistično usmeritev protestantizma na Slovenskem« (zoper Kreljev poskus flacijanske preusmeritve), v letih 1579–82 pa za pristop k Formuli concordiae in »za potrditev pripadnosti notranjeavstrijskih protestantov k augsburški veroizpovedi in evangeličanski Cerkvi, ki je izšla iz nje (luteranstvo)«. Grdina opozarja na Trubarjevo ponosno zavedanje, da se slovenščina pred njim ni pisala v knjigah, in o njegovem knjižnem jeziku med drugim navaja: »T., ki ni poznal v srednjem veku sporadično nastalih rokopisov v svoji materinščini, je na podlagi temeljitega poznavanja stanovsko (kultivirana slov. na Bonomovem škofovskem dvoru, preprost kemčki govor v rojstni vasi in drugod na podeželju, mestni v Trstu in Ljubljani) in pokrajinsko (kot pridigar se je mudil na slov. Štajerskem, v Trstu, Ljubljani in na Dolenjskem) različnih slov. govorov […] ustvaril tudi slov. knjižni jezik. Ni mogel kar preprosto zapisati kakega že obstoječega govora ali narečja, saj bi s tem tvegal nerazumljivost pri številnih rojakih v drugih pokrajinah in deželah, njegov namen pa je bil pisati knjige v jeziku, ki bi ga zlahka razumel vsak Slovenec […]. Trubarjev slog, ki je povsem v skladu z ideali njegove generacije učenjakov v Svetem rimskem cesarstvu, kaže na to, da je pri oblikovanju slov. besedil uporabljal popolnoma enaka načela kot pri oblikovanju nem. (posvetila, pisma) in lat. (pisma). V ospredju je težnja po razumljivosti […]. Tudi zapletenost njegovega teološkega in pravnega izrazja […] opozarja na odločilnost Trubarjeve vloge pri nastanku slov. knjižnega jezika.« Grdina poudarja Trubarjev nagovor rojakov s sedanjim imenom Slovenci že leta 1550 in njegovo odločno oblikovanje »Cerkve Božje tiga slovenskiga jezika«, predvsem z Articuli (1562) in Cerkovno ordningo (1564). V sklepnem delu gesla pa piše o Trubarjevem pomenu: »T. je osrednja osebnost slov. kulturne zgodovine […]. Med slov. protestanti je imel kljub večinoma neformalni izobrazbi najširše obzorje; med evropskimi sodobniki je užival velik ugled. […] Njegova dela, ki so nastala iz religioznih pobud, močno presegajo zgolj verski pomen (razvijanje teološke in pravne terminologije; nastavki esejistike, pripovedništva, historiografije v slov.). T. je bil prvi poimensko znani avtor slov. pesmi. Za njegovo pisanje je značilen retorično učinkovit pripovedni slog, ki njegovi besedi zagotavlja živost še po več st.« Geslu sta dodana bibliografija Trubarjevih slovenskih tiskov in strog izbor iz literature o Trubarju; enoto J. Riglerja je vneslo uredništvo brez vednosti Grdine. (ES, 1999: 372–378.)

09

Dodajam še nekaj opozoril na povojne neslovenske enciklopedije in leksikone ter na njihovo upoštevanje Trubarja.

Za začetek:

09.01. Že predvojni šestdelni splošni leksikon Larousse du XXe siècle ne vsebuje glesla o Trubarju (Larousse, 1933), tudi povojni desetdelni splošni leksikon Grand Larousse encyclopedique Trubarja ni vključil (Larousse, 1964).

09.02. Tudi Encyclopaedia Britannica ne vsebuje gesla o Trubarju; verjetno ga tudi nikjer ne omenja, kajti v indeksu ni naveden (Britannica, 1963; Britannica, 1993).

09.03. Avstrijski leksikon svetovne književnosti Die Weltliteratur Trubarju ni namenil samostojnega gesla; omenja ga na začetku gesla Slowenische Literatur (Slovenska književnost). Navede samo, da so »velike osebnosti slovenskega protestantskega gibanja« Trubar, Dalmatin, Krelj in Bohorič »v prizadevanju za uresničitev jezikovnega in kulturnega programa protestantizma« ustvarile »od 1550 do 1595 potrebam časa ustrezno literaturo v ljudskem jeziku« in da je »Trubar, glava slovenske reformacije, prevedel Novo zavezo«, k čemur zapiše prepozno letnico 1582 (Weltliteratur, 1954: 1655).

09.04. Obsežni leksikon osebnosti na nekdanjem in sedanjem Avstrijskem Österreichisches biographisches Lexikon Trubarja še ni obravnaval (ÖBL, 1957–).

Pomembnejši leksikoni in enciklopedije v drugih republikah Socialistične federativne republike Jugoslavije so Trubarja primerno upoštevali. Na primer:

09.05. Opća enciklopedija (1982) Jugoslovanskega leksikografskega zavoda namenja v 8. zvezku Trubarju razmeroma obsežno geslo s portretom. Letnice o službah sicer niso povsod točne, toda glavne značilnosti njegovega delovanja so dobro poudarjene, predvsem: Bonomov vpliv, prvi knjigi 1550, uvedba slovenskega jezika v književnost in izdajanje slovenskih knjig, prevod Nove zaveze (1582), ustvarjalec protestantske poezije, vodenje biblijskega zavoda v Urachu, superintendent v Ljubljani, skrb za šolstvo, Cerkovna ordninga. Samosvoj je podatek: »Protestantsko ideologijo je prevzel v Ljubljani, kjer je že od 1530 deloval protestantski krog.« Sklepna oznaka pove: »V verski in družbeni ideologiji se ni strogo ravnal po luteranstvu, temveč je iskal rešitve, ki bi ustrezale slovenskemu ljudstvu.« (Opća, 1982: 310.)

09.06. Leksikon jugoslavenske muzike (1984) se v geslu o Trubarju posveča predvsem njegovemu odnosu do glasbe. Navaja, da je Trubar »spoznal pomembno vlogo ljudskega petja za širjenje protestantskih idej ter mu posvetil veliko pozornost«, in nato opisuje posamezne Trubarjeve knjige s pesmimi. Glede napevov, zapisanih z menzuralno notacijo, meni: »Melodije za svoje pesmi je jemal iz ljudske glasbe in tujih virov, ni pa izključeno, da je nekatere sam skomponiral.« Pojasnjuje Trubarjevo prilagajanje besedila privzetemu napevu, navaja, da je v določilih o bogoslužju v Cerkovni ordningi ohranil poleg slovenskega in nemškega petja tudi latinsko, in opiše njegov pomen: »Trubarjeva cerkvena pesmarica, v kateri je ohranjen del srednjeveškega slovenskega cerkvenega repertoarja je veliko […] prispevala k razvoju in širjenju slovenske pesmi v 16. st.« (LJM 1984, 476.)

09.07. Mala enciklopedija (3 zvezki) razumljivo vsebuje le kratko geslo, ki označi Trubarja za »očeta slovenske knjige« in med drugim pojasni, da je »izdal prvo tiskano knjigo v slovenščini 1551. leta, pisal večinoma za verske namene, vendar pa je s svojim delom, ob delu svojih sodelavcev […] zelo veliko storil za slovensko književnost« in da so »njegove knjige utemeljile knjižni jezik in književnost pri Slovencih« (Mala, 1986: 636).

Leksikoni in enciklopedije v drugih državah obravnavajo Trubarja – če ga vključijo – z gesli zelo različnega obsega in različne strokovne kakovosti. Na primer:

09.08. Bol’šaja sovetskaja enciklopedija (1956) v kratkem geslu naniza najnujnejše podatke (z dvema pomanjkljivostma): »Začetnik slovenske literature. T., eden izmed pridigarjev protestantizma v Sloveniji, je izdal v slovenščini ‘Abecednik in katekizem’ (1551), prevedel ‘Novo zavezo’ (2 zv., 1557–60), Lutrova dela ‘Postila’; napisal vrsto cerkvenih pesmi. V začetku 16. st. je bil protestantizem v Sloveniji zatrt in T. dela sežgana, vendar je njegova dejavnost močno vplivala na nadaljnji razvoj slovenske nacionalne kulture.« V razdelku za literaturo navede A. Sokolova in F. Kidriča. (Bol’šaja, 1956.) Manj obsežna Malaja sovetskaja enciklopedija (10 zvezkov) pa gesla Trubar nima (Malaja, 1958–60).

09.09. Das Bertelsmann Lexikon (1974) se v skladu s svojo splošno odločitvijo za kratka gesla omejuje na le nekaj podatkov o delovanju: »od 1530 začetnik reformacije v Kranjski; zaradi protireformacije pobegnil v Nem.; njegov prev. NZ (1557–1560) postal temelj slov. knjižnega jezika.« Letnici ob Novi zavezi nista natančni. (Bertelsmann, 1974: 29.)

09.10. Brockhaus Enzyklopädie (1974) vsebuje strnjeno napisano geslo s sprejemljivim izborom podatkov; pri omembi začetka objavljanja prevodov Nove zaveze moti napačna letnica 1557. Geslo se konča s poudarkom, da je Trubar utemeljil slovenski knjižni jezik in objavil v njem prve spise. (Brockhaus, 1974.)

09.11. Meyers Enzyklopädisches Lexikon (1978) v geslu o Trubarju precej krči podatke; med drugim navaja, da »si je prizadeval za širjenje reformacije med Slovenci, pobegnil pred protireformacijo in deloval od 1548 kot pridigar v različnih nem. krajih«, izdal 1550 katekizem, prevajal Novo zavezo »(od 1557), kot tudi druge cerkv. spise v slovenščino«; po sklepni oznaki »velja z Dalmatinom in Bohoričem za ustvarjalca slov. knjižnega jezika«. Pesmarice, veroizpovedni spisi in Cerkovna ordninga niso posebej omenjeni. Kot literatura je navedena Ruplova monografija. (Meyers, 1978.)

09.12. Italijanski splošni leksikon Lessico universale italiano objavlja zelo strnjeno besedilo o Trubarju, »slovenskem pisatelju«. Po rojstnih podatkih je v njem navedeno, da ga je posvetil tržaški škof Bonomo, da je postal luteran in »posvetil vse življenje širjenju protestantizma na slovenskem ozemlju«, da je »prevedel Novo zavezo (1557–1577) in različna dela, Pesmarico, Katekizem, Abecedarij itn. v luteranskem duhu«. Za sklep doda: »Njegova dejavnost je temeljnega pomena za rojstvo slovenskega knjižnega jezika.« Morda je bil prostor nekoliko nepravično preskopo odmerjen, kajti lahko bi bil omenjen Bonomov idejni vpliv, Trubarjevo izgnanstvo, delovanje v Ljubljani 1561–65 in vsaj še Cerkovna ordninga; pri prevodu Nove zaveze bi začetna letnica lahko bila »1555«. (LUI, 1980: 459.)

09.13. Skromnejše je geslo o Trubarju v deset let starejšem leksikonu Dizionario enciclopedico italiano; sklepna oznaka je enaka kot v pravkar prikazanem sestavku. (DEI, 1970: 421.)

09.14. Enodelna poljska Encyklopedia popularna PWN podaja med množico kratkih gesel tudi enoto o Trubarju s telegrafsko nanizanimi podatki: »1508–86, slovenski pisatelj; reformacijski delavec; ustvarjalec temeljev slovenskega knjižnega jezika; avtor prvih knjig v slovenščini; prevajalec Nove zaveze.« (PWN, 1982: 805.) Korekten niz.

09.15. Nemški specializirani leksikon za književnost Kindlers Neues Literatur Lexikon posveča med literati vsega sveta Primožu Trubarju precej dolgo geslo. Avtorica Hilde Bergner se osredotoča v skladu z zasnovo leksikona na Trubarjevo osrednjo leposlovno-versko knjigo, na Ta pervi deil tiga Noviga testamenta (1577). Najprej opiše vsebino knjige; neutemeljeno pa obide pomembni in obsežni spis Tiga noviga testamenta ena dolga predguvor. Nato navede podatke o prvem Trubarjevem prevodu iz Nove zaveze (1555) in o objavah nadaljnjih delnih prevodov (do 1577) do natisa celote (Ta celi Novi Testament, 1582). Ob tem opozori, da je obravnavana knjiga iz 1557 poleg katekizma in abecednika (iz »1550 ali 1551«) »ena prvih tiskanih knjig v slovenščini«. V skladu z namenom gesla bi lahko bil omenjen tudi prevod psalmov. Sledijo pojasnila o Trubarjevem delovanju: v Ljubljani je pridigal pod vplivom Pellikanovih in Bullingerjevih komentarjev (Bonomo in Erazem Roterdamski nista omenjena), zaradi preganjanja je dolga leta živel na Württemberškem (superintendentska služba v Ljubljani ni omenjena). Proti koncu gesla avtorica poudari Trubarjev pomen za Slovence: protestantizem je bil izkoreninjen, »tako da se je ohranila le zavest o lastnem literarnem izročilu,« ta pa je v začetku 19. stoletju »znova oživela in se povezala s prebujenim narodnim občutjem«. Jezik Trubarjevega prevoda (osnova sta »dolenjsko narečje in ljubljanski mestni govor«) je po njeni oceni »tako krepek in prvobiten, da so se nanj oprli vsi poznejši katoliški prevodi Biblije – kakor tudi na prevod Jurija Dalmatina, Trubarjevega učenca«. Na koncu gesla sta seznam nekaterih Trubarjevih knjig in izbor starejše in novejše literature o Trubarju. (Kindler, 1988: 796–797.)

09.16. Enciklopedija štamparstva (1996) Dragutina Furunovića vsebuje dolgo geslo Trubar, Primož i štamparije u Tübingenu i Urachu s Trubarjevim portretom in z deloma čudno oznako Trubarja v zaglavju: »Začetnik slovenske književnosti in utemeljitelj slovenskega jezika. Tiskar v Tübingenu.« Ob glavnih biografskih podatkih geslo med drugim navaja, da sta katekizem in abecednik iz 1550 »prevoda, toda njuna predgovora sta izvirna« in da si je Trubar v svojem delu »prizadeval upoštevati dela Bullingerja, Luthra, Melanchthona, Brenza, Lossija in drugih«. Velik del gesla je posvečen tübingenskima (tudi Trubarjevima) tiskarskima mojstroma Morhartu in Gruppenbachu. V podgeslu Hrvatska štamparija (tiskara) u Urachu podrobno opisuje in našteva njene tiske; našteva torej tudi prevode Trubarjevih knjig v Konzulovo in Dalmatovo hrvaščino, čeprav jih posebej ne označi. Ne prikazuje Trubarjevih nemških posvetil in predgovorov v glagolskih in cirilskih tiskih. Podrobno piše o delovanju Trubarja, Ungnada in sodelavcev v Biblijskem zavodu. Navedbe se deloma razhajajo s podatki slovenskih raziskovalcev. (Furunović, 1996: 1281–1299.)

09.17. Ugledna Deutsche biographische Enzyklopedie objavlja konec 20. stoletja razmeroma dovolj obsežno, po vsebini pa nezgledno geslo o Trubarju; geslo je nenavadna kompilacija iz leksikonskega sestavka Josipa Turka (LThK, 1938; ta vir je naveden na koncu gesla namesto šifre avtorja) in po posameznih formulacijah sodeč še iz drugih virov (ADB, 1894; Kindler, 1988). Napačne ali vsaj vprašljive so navedbe: za čas pred 1547 pretirano ocenjuje, da je Trubar že »povsod pridigal v duhu reformacije«; ne pojasni Trubarjeve religijske usmeritve in vplivov nanjo; ukrepanje ljubljanskega škofa 1547 preveč določno povezuje z zmago katoliške strani v schmalkaldski vojni; Trubarjevo sodelovanje z Vergerijem napačno postavlja v čas nastajanja prve slovenske knjige (»1550 je ob podpori Petra Pavla Vergerija sestavil za izobraževanje svojega ljudstva katekizem s slovenskem jeziku, s tem takrat prvič zapisanem«). Med drugimi knjigami našteje le Ta pervi deil tiga Noviga testamenta iz 1557 (»K prvim natisnjenim knjigam v slovenščini spada tudi […]«) in skupno objavo vseh novozaveznih prevodov (»1582«). K pomanjkljivostim gesla spada torej tudi: ne navede začetka objavljanja (1555) prvih prevodov evangelijev v slovenščino, ne omeni vsaj pesmaric, Articulov in Luthrove Hišne postille; ne omeni Trubarjevega dela v biblijskem zavodu v Urachu. Dobra stran gesla pa je, da za čas službe superintendenta pojasni »organiziral je protestantsko občino in napisal cerkveni red, ki ga je nadvojvoda Karel Avstrijski štel za poseg v njegove vladarske pravice; 1565 je bil zato za vedno pregnan iz Kranjske«. (DBE, 1999: 999–100.)

10

V času, ko se bolj ali manj že pomikamo po postgutenbergovski galaksiji, je za obravnavano temo nujen tudi vpogled v stanje na medmrežju.

10.01. Tu je pri roki vpogled v Wikipedijo, prosto enciklopedijo. V njej se je pojavil simpatičen, a mestoma še pomanjkljiv in nedorečen prispevek o Trubarju. (wiki, maj 2008). Za stanje na tem segmentu medmrežja je očitno značilno, da se vrhunski znanstveniki in strokovnjaki ne odločajo za širjenje kakega svojega prikaza Trubarja in njegovega pomena prek postgutenbergovskega medija – se ne odločajo niti v Trubarjevem jubilejnem letu.

11

Na začetku sklepnega presojanja vsega gradiva in izrisovanja splošnih značilnosti se moram ustaviti pri najosnovnejšem vprašanju: Kako je sploh z uvrščanjem Primoža Trubarja v enciklopedije in leksikone?

11.01. Pregled je pokazal, da slovenske izdaje enciklopedij in leksikonov geslo o Trubarju zmeraj vsebujejo, če so izvirna avtorska dela in zajemajo književnost oziroma tudi književnost; to velja tudi za področje glasbe. Enaka je ugotovitev pri tistih v slovenščino prevedenih tujih leksikonih in enciklopedijah, ki so predelani in avtonomno dopolnjeni s t. i. slovenskim deležem. Seveda pa se obravnave Trubarja močno razlikujejo; v razlikah med obravnavami v različnih obdobjih odseva predvsem vsakokratno stanje vede o literaturi, za razlike med obravnavami v istem obdobju pa je krivo predvsem subjektivno uredniško in/ali avtorsko ravnanje. Kljub razlikam pa je Primož Trubar nesporna stalnica geselnikov za slovenske izdaje obeh vrst.

11.02. Takšno upoštevanje Trubarja srečamo na Slovenskem že pri treh najzgodnejših sestavljalcih natisnjenih pregledov vidnih osebnosti in njihove književniške dejavnosti, pri Janezu Vajkardu Valvasorju (glej spredaj odstavek 02.02), Marku Pohlinu (02.04) in Josipu Marnu (03.01). Kljub bolj ali manj jasno izraženemu zavedanju, da je Trubarjeva duhovna dejavnost s stališča Rimskokatoliške cerkve nesprejemljiva, so o njegovem knjižnem opusu zbrali in objavili podatke – Valvasor z velikim občudovanjem, Pohlin s škodljivo nedoslednostjo in s pripombo o krivoverstvu, Marn pa z natančnostjo in željo, da bi Trubar veljal za enega od velikih mož slovenstva. Že v 17. stoletju je postalo po Valvasorjevi zaslugi jasno, da vsakršno obravnavanje slovenske književnosti in slovenskega jezika vključuje tudi Trubarja. Tako je pozneje ravnal Jožef Kalasanc Erberg (02.05) in tako so ravnali Jernej Kopitar, Matija Čop in njuni nasledniki.

11.03. Podlaga za takšno stališče do Trubarjevega dela je spoznanje, da je Trubar utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in začetnik slovenske književnosti. To spoznanje je na Slovenskem že leta 1689 določno in odločno zapisal in natisnil Valvasor. V različnih oblikah je izraženo tudi v leksikonskih in enciklopedijskih geslih. Proti koncu 19. stoletja ga je poudaril Ludwig Theodor Elze konec 19. stoletja v svojih dveh sestavkih za nemško protestantsko enciklopedijo in nemški biografski leksikon (03.02, 03.04); kot temeljna oznaka je bilo v istem času zapisano v nemškem Brockhausovem konverzacijskem leksikonu (03.05) in češkem leksikonu (03.07), v 20. stoletju pa še v drugih tujejezičnih priročnikih (04.03, 04.05, 04.06), zelo poudarjeno celo v italijanski enciklopediji (04.04, pisec Andrej Budal) iz fašističnega časa. Vsebujejo ju seveda tudi izvirni slovenski sestavki pred drugo svetovno vojno (04.01, 04.02) in po njej (05.01 itn., 06.03, 07.01 itn.).

11.04. Tako označena pomembnost pa sestavljalcev nekaterih velikih tujih enciklopedij in leksikonov v 19. in 20. stoletju (03.04, 03.06, 09.01, 09.02) ni prepričala, da bi morali vanje uvrstiti tudi Trubarja. O spornosti takega uredniškega stališča govori tudi nemajhna skupina tujih priročnikov, ki Trubarja obravnava.

11.05. Od sestavkov v različnih tujih ter slovenskih izvirnih ali dopolnjenih leksikonih se po dolžini, strokovnosti in izčrpnosti loči skupina treh člankov v velikih nacionalnih dosežkih, tj. v Enciklopediji Jugoslavije (08.01, Jože Koruza), Slovenskem biografskem leksikonu (08.02, Jože Rajhman) in Enciklopediji Slovenije (08.04, Igor Grdina). Po dolžini in takratnem pomenu sta z njimi premerljiva omenjena (11.03) Elzejeva sestavka. Obravnavanje Trubarja v teh besedilih je temeljito; opozarjanje na različno izčrpnost in pomanjkljivost gesel (gl. nadaljnje odstavke) zanje ne velja.

11.06. Nizanje leksikonskih podatkov o krajih in letih Trubarjevega delovanja je različno; celo v izvirnih slovenskih sestavkih in celo v drugi polovici 20. stoletja niha od neuporabne nedoločnosti (07.04) do zgledne preglednosti in natančnosti (08.03; 04.05, Josip Turk).

11.07. Še več raznovrstnosti je pri izboru za omembo Trubarjevih knjig in pri navajanju podatkov o njih. Nekaterim piscem in urednikom so se posrečile dobre rešitve (05.04), nekateri izvirni slovenski sestavki pa niso zadovoljivi (07.03).

11.08. Odnos do Trubarjevega prevajanja svetopisemskih besedil s pogosto zapletenimi teološkimi, leposlovnimi in slogovnimi prvinami se v krajših sestavkih, v katerih ni prostora za daljše razlage, kaže že v razvrščanju podatkov. Če so v sestavku navedeni Ta evangeli svetiga Matevža z letnico 1555 in pojasnilom, da je to začetek slovenskega prevajanja Nove zaveze, nato njen prvi del (1557–)1558, zadnji spis 1577 in natis celote (1581–)1582, je že narejeno skoraj vse. Seveda pa kaže navesti tudi psalter 1566. Toda take rešitve ne srečamo pogosto.

11.09. Med tehtanjem, katere knjige kaže navesti, so marsikdaj neutemeljeno opuščene pesmarice; s tem je zamolčana ta stran Trubarjevega ustvarjanja. Nekateri sestavki dovolj opozarjajo nanje (04.04, zlasti 07.04); obširno informirata o glasbi in pesmih glasbena leksikona (07.05, Edo Škulj; 09.06).

11.10. Vrh Trubarjevega duhovniškega in reformatorskega delovanja, se pravi, njegovo delovanje v vlogi superintendenta 1561–65, je v številnih sestavkih obravnavano pomanjkljivo ali pa celo zamolčano (05.04.), čeprav gre za obdobje, ko je Trubar načrtno in z natančno opredelitvijo teoloških in organizacijskih temeljev (Articuli, Cerkovna ordninga) poskrbel za protestantsko cerkveno organizacijo (Elze: »iz ‘reformatorja’ je postal ‘instavrator’ Cerkve, ki jo je odtlej vodil«, 03.04.) in oblikoval »Cerkev slovenskega jezika« (Grdina, 1999: 376). Nekajkrat je to nakazano le z oznako Articulov ali Cerkovne ordninge (05.01, 05.04). Še redkeje je omenjena za tisti čas čisto nova skrb za šolstvo, ki je bilo del Trubarjevega načrta (04.03).

11.11. Trubarjevo bivanje pri tržaškem škofu Petru Bonomu v nekaterih sestavkih sploh ni omenjeno (05.01); v nekaterih je omenjeno, vendar brez namiga ali pojasnila o njegovih spodbudah pri Trubarjevem miselnem razvoju; v nekaterih pa je zadovoljivo opozorjeno na Bonomov vpliv (05.04); še posebej v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (08.03). Preseneča, da sestavek v italijanski enciklopediji ni temu posvetil več pozornosti (04.04).

11.12. Krajši in srednje dolgi sestavki se že iz praktičnih razlogov ne spuščajo v širša pojasnjevanja o Trubarjevem idejnem razvoju; nekateri se tej pomembni sestavini neutemeljeno sploh izognejo. Zgleden je strnjen Turkov prikaz iz leta 1938 (04.05), ki omenja humanizem, Erazma Rotterdamskega, Bullingerja, Pelicana, Calvina, nato luteranstvo in povzemanje iz treh veroizpovedi. Tudi za kratka gesla je očitno mogoče izoblikovati dobro rešitev (05.01): »Sprva pod vplivom švic. reformatorjev, nato luteranec.« Rajhman piše o Trubarjevem »sprejemanju tujih vzorcev na njemu lasten način«, s čimer je »ustvaril zanj značilno slov. pot v protestantizem« (08.02). Nasploh pa je to očitno ena izmed zahtevnejših tem, zato naj se je po mnenju leksikonistov lotevajo pisci velikih sestavkov (08.01 ipd.). Le malo pozornosti je posvečene Trubarjevemu teološkemu spisu Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor in njegovim nazorom o etiki.

11.13. V kolikor toliko širših obravnavah jezika je v ospredju vprašanje, kakšno podlago je izbral Trubar za svoj knjižni jezik, zato pisci navajajo eno ali dve (ali njuno kombinacijo) izmed dosedanjih teorij ali celo tri (05.04); Grdina na podlagi kritike prejšnjih razloži svoje stališče (08.04). Nekateri opozarjajo, deloma iz sodobnega zornega kota, na germanizme in podobne pomanjkljivosti (03.07, 05.03). Nekaj piscev se posveča tudi orisu Trubarjevega sloga (07.01, 08.01, 08.02, 08.04, 09.15).

11.14. Le nekajkrat se razmislek o Trubarju dotakne njegovega pesniškega oblikovanja in pripovednih odlomkov (07.04, 08.01), torej začetkov slovenskega literarnega ustvarjanja v ožjem pomenu besede. Tudi Trubarjevo prevajanje svetopisemskih besedil pomeni (pravzaprav neopaženo) uvajanje literarnega izražanja v slovenščino; s tega stališča ni nepomembno, da je prevod Ta pervi deil tiga Noviga testamenta uvrščen v obsežno zbirko obravnav svetovnih književnih del (09.15).

11.15. Večina piscev sestavkov o Trubarju verjetno meni, da poudarek tipa »utemeljitelj slov. knjižnega jezika in književnosti« že sam po sebi pomeni, da je Trubarjevo delo temelj za razvoj slovenstva in narodne samobitnosti. Vendar so nekatere razprtije (npr. leta 1908) pokazale, da to ni samoumevno in splošno sprejeto. Zato je dragoceno, da je o možu, ki je »uvrstil slov. narod med evropske« (Rajhman, 08.02) in je »osrednja osebnost slov. kulturne zgodovine« (Grdina, 08.04), to posebej poudarjeno tudi v leksikonski in enciklopedijski obravnavi. To je poudarjeno, na primer, v slovenskem leksikončku za mladino (06.02), v tujem leksikonu pa je, na primer, opozorjeno na povzemanje Trubarjevega izročila v slovenskem narodnem prerodu na začetku 19. stoletja (09.15).

12

V seznamu, ki sledi, so navedeni pregledani viri in literatura. Pri vsakem viru je na koncu v oklepaju dodana številka odstavka, v katerem je obravnavan. Te številke so uporabljene tudi v sklepnem povzetku (zgoraj, poglavje 11); to omogoča hiter vpogled v vsebinski prikaz vira.

ADB (1894): Allgemeine Deutsche Biographie 39, Verlag von Duncher u. Humboldt, Leipzig (03.04)

Album (2006): Album slovenskih književnikov, ur. Aleksandra Lutar Ivanc, Mladinska knjiga (07.06)

Antič, Igor (2002): Veliki svetovni biografski leksikon. Osebnosti, ki so oblikovale našo civilizacijo, Mladinska knjiga, Ljubljana (…)

Berčič, Branko (1968): Das slowenische Wort in den drucken des 16. Jahrhunderts, v: Abhandlungen über die Slowenische Reformation, dr. dr. Rudolf Trofenik, München, 152–268

Bertelsmann (1974): Das Bertelsmann Lexikon 10, Lexikothek, Bertelsmann Lexikon-Verlag, Gütersloh (09.09)

Bol’šaja (1956): Bol’šaja sovetskaja enciklopedija 43, Gosudarstvenoe naučnoe izdatel’stvo »Bol’šaja sovetskaja enciklopedija«, Moskva (09.08)

Britannica (1963): Encyclopaedia Britannica 1–23, Chicago itn. (09.02)

Britannica (1993): Encyclopaedia Britannica 1–29, Auckland itn. (09.02)

Brockhaus (1898): Brockhaus’ Konversations-Lexikon 15, 14. izdaja, Leipzig (03.05)

Brockhaus (1974): Brockhaus Enzyklopädie 19, 17. izd., Wiesbaden (09.10)

DBE (1999): Deutsche biographische Enzyklopedie 10, K. G. Saur, München (09.17)

DEI (1970): Dizionario enciclopedico italiano 12, Istituto della Enciclopedia Italiana, Rim (09.13)

Dolinar, Darko (1992): Literarna zgodovina, v: Enciklopedija Slovenije 6, Mladinska knjiga, Ljubljana

EJ (1971): Enciklopedija Jugoslavije 8, Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb (08.01)

Elze, Ludwig Theodor (1863): Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain während des sechzehnten Jahrhundert, Dunaj

Erberg, Jožef Kalasanc: gl. Uršič, Milena (1975)

ES (1999): Enciklopedija Slovenije 13, Mladinska knjiga, Ljubljana (08.04)

Furunović, Dragutin (1996): Enciklopedija štamparstva 3, Beograd (09.16)

Glonar, Joža (1933): Poučni slovar 2, Umetniška propaganda, Ljubljana (04.02)

Golob, Berta (1960): Znani obrazi, Mladinska knjiga, Ljubljana (06.02)

Grdina, Igor (1999): Trubar, Primož, v: Enciklopedija Slovenije 13, Mladinska knjiga, Ljubljana

Italiana (1937): Enciclopedia Italiana di scienze, lettere ed arti 34, Istituto della Enciclopedia Italiana, Rim (04.04)

Kindler (1988): Kindlers Neues Literatur Lexikon 16, Kindler, München (09.15)

Larousse (1933): Larousse du XXe siècle 6, Pariz (09.01)

Larousse (1964): Grand Larousse encyclopedique 10, Pariz (09.01)

LJM (1984): Leksikon jugoslavenske muzike 2, Jugoslavenski leksikografski zavod »Miroslav Krleža«, Zagreb (09.06)

LThK (1938): Lexikon für Theologie und Kirche 10, Herder u. Co. Verlagsbuchhandlung, Freiburg in Breisgau (04.05)

LUI (1980): Lessico universale italiano 23, Istituto della Enciclopedia Italiana, Rim (09.12)

Lukman, Franc Ksaver (1959): Pripombe o Dolničarjevi »Bibliotheca publica Labacensis«, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 5-6, 1959, 469–476

Mala (1986): Mala enciklopedija 3, 3. izdaja, Prosveta, Beograd (09.07)

Malaja (1958–60): Malaja sovetskaja enciklopedija, 3. izd., Gosudarstvenoe naučnoe izdatel’stvo »Bol’šaja sovetskaja enciklopedija«, Moskva (09.08)

Marn, Josip (1883), Jezičnik. 21. leto. Knjiga slovenska v dobah XVI. in XVII. veka, priloga k: Učiteljski tovariš, Ljubljana (03.01)

Masarýk (1933): Masarykův slovník naučný 7, Československý kompas, Praga (04.06)

Meyers (1887): Meyers Konversations-Lexikon 16, Bibliographisches Institut, Leipzig in Dunaj (03.06)

Meyers (1978): Meyers Enziklopädisches Lexikon 23, Lexikonverlag, Mannheim, Wien, Zürich (09.11)

Mladi vedež (1961): Mladi vedež, Mladinska knjiga, Ljubljana (06.03)

Moja prva (1987): Moja prva enciklopedija, Mladinska knjiga, Ljubljana (06.01)

MSE (1976): Mala splošna enciklopedija 3, Prosveta – DZS, Ljubljana (05.03)

Munda, Jože (1989), Enciklopedija, v: Enciklopedija Slovenije 3, Ljubljana, 39–40

OBL (1957–): Österreichisches biograhisches Lexikon, Dunaj (09.04)

Opća (1982): Opća enciklopedija Jugoslavenskog leksikografskog zavoda 8, Jugoslavenski leksikografski zavod »Miroslav Krleža«, Zagreb (09.05)

OSN (1898): Ottův slovník naučný 13, Praga (03.07)

Pohlin, Marko (1803): Bibliotheca carnioliae, Dunaj (02.04)

Pohlin, Marko (2003): Bibliotheca carnioliae, faksimile in kritični prevod Luka Vidmarja, ZRC SAZU, Ljubljana (02.04)

PSBL (1990): Primorski slovenski biografski leksikon 16, Goriška Mohorjeva družba, Gorica (08.03)

PWN (1982): Encyklopedia popularna PWN, 3. izdaja, Państwowe wydawnictwo naukowe, Varšava (09.14)

Rajhman, Jože (1982): Trubar (Truber) Primož, v: Slovenski biografski leksikon 13, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana

REPTK (1885): Real-Enzyklopädie für protestantische Theologie und Kirche 16, J. C. Hinrichs’sche Buchhandlung, Leipzig (03.02)

Rupel, Mirko (1952): Primož Trubar in Formula concordiae, v: Drugi Trubarjev zbornik, Slovenska matica, Ljubljana

Rupel, Mirko (1962): Primož Trubar. Življenje in delo, Mladinska knjiga, Ljubljana

SBL (1982): Slovenski biografski leksikon 13, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana (08.02)

SK (1982): Slovenska književnost, zbirka Leksikoni Cankarjeve založbe. Književnost 1, Cankarjeva založba, Ljubljana (07.01)

SK (1996): Slovenska književnost, zbirka Sopotnik, Cankarjeva založba, Ljubljana (07.02)

Sova (1994): Leksikon Cankarjeve založbe, Cankarjeva založba, Ljubljana (05.01)

Sova (2006): Leksikon Sova, Cankarjeva založba, Ljubljana (05.02)

Stanojević, Stanoje (1929): Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka 2, Bibliografski zavod, Zagreb (04.03)

SVL (2005): Slovenski veliki leksikon 3, Mladinska knijiga, Ljubljana (07.04)

Škulj, Edo (2005): Leksikon cerkvenih glasbenikov, Družina, Ljubljana (07.05)

Šlebinger, Janko (1928): Album slovenskih književnikov, Tiskovna zadruga, Ljubljana (04.01)

Trubar, Primož (1986): Pisma Primoža Trubarja, ur. Jože Rajhman, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana

Uršič, Milena (1975): Jožef Kalasanc Erberg in njegov Poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana (02.05)

Valvasor, Janez Vajkard (1689): Die Ehre deß Herzogthums Crain, II. del, Ljubljana; cit. po izd. 1877, Novo mesto (02.02)

Valvasor, Janez Vajkard (1984): Slava vojvodine Kranjske. Izbrana poglavja, izbral in prevedel Mirko Rupel, Mladinska knjiga, Ljubljana (02.02)

Vinkler, Jonatan (2005): Slovenska protestantska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v letu, v: Zbrana dela Primoža Trubarja 3, Ljubljana, 605–644

VSL (1998): Veliki splošni leksikon v osmih knjigah 2, DZS, Ljubljana (05.04)

Weismann, Christoph (1973): Trubers »Cerkovna ordninga«, v: Primož Trubar, Cerkovna ordninga. Slowenische Kirchenordnung. dr. dr. Rudolf Trofenik, München, XVII–XXV

Weltliteratur (1954): Die Weltliteratur. Biographisches, literaturhistorisches und bibliographisches Lexikon in Übersichten und Schtichwörtern 3, Verlag Brüder Hollinek, Dunaj (09.03)

wiki (2008): http://sl.wikipedia.org/wiki/Trubar (10.01)

Wurzbach, Constant von (1883): Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich 47, Dunaj (03.03)

ZRC SAZU

V življenju ni dovolj, da velik človek verjame neverjetno,
da se to udejanji, je potrebna akcija.

I. Izumom oz. odkritjem v humanistiki

botruje: 1. spontani preblisk, asiociacija ali osebni napotek, najdba v knjižnici ali na medmrežju 2. domneva 3. hipoteza (domneva v objavi) 4. utemeljeno prepričanje, ki ga je treba še vsestransko podpreti z nespornimi dokazi, temelječimi na trdem delu 5. ugotovitev 6. trditev (ugotovitev navzven), ki izloči dotedanja neosnovana ustaljena mnenja ali hipoteze, kar včasih naleti na hud odpor okolice.

V 35-letih »trubariade«, t. j. raziskav Trubarjevih del, od organizacije nove sekcije za zgodovino slovenskega jezika pri SAZU, t. j. za izdelavo slovarjev slovenskih protestantskih piscev¹ in s tem v prvi vrsti Trubarjevega jezika naprej² , so se zgodile tri, dotlej še nepoznane ali domala prikrite stvari, ki so za slovensko javnost temeljnega pomena

1. Za Sekcijo slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja ZRC SAZU³ ni bila nepomembna naključna najdba za Pleteršnikovim slovarjem največjega (1.800 strani) dvozvezkovnega rokopisnega Slovensko-nemškega slovarja Štefana Kociančiča (1871), ki šteje okrog 47.000 leksikalnih enot. ⁴ To, do tedaj v Sloveniji skoraj povsem neznano leksikografsko mojstrovino, sem našla po spletu okoliščin, povezanih s Trubarjevim prevajalskim postopkom, v Goriški teološki knjižnici⁵ med njegovimi rokopisi. ⁶

2. Na pobudo Zeva Ben-Hayyima, predsednika Hebrejske akademije za jezik⁷ , sem raziskala Trubarja v luči izvirne hebrejščine⁸ , kar je dalo glede na prevajalčeve zgodnje izjave o neznanju hebrejščine⁹ povsem nepričakovane pozitivne in neovrgljive rezultate, ki so vsestransko potrdili Trubarjevo ubesedovalno ustreznost originalu. Pri tem moram omeniti pomen elektronskega pristopa za to raziskavo. Tehnični del monografije sta omogočila Primož Jakopin s posebnim avtorskim, za zahtevno jezikoslovje in najtežje oblike prečrkovanja prilagojenim, za tiste čase genialoidnim računalniškim programom STEVE¹⁰ , in iznajdljiva računalničarka Alenka Koren, ki je s pomočjo posebnih namenskih programskih risalnih pripomočkov v STEVU sama izdelala zahtevni hebrejski črkovni font.

3. Po temeljitih raziskavah vseh tiskov 16. stoletja je bilo ugotovljeno, kako je treba tolmačiti skrivnostno neznanko, začetnico N. , ki je izpričana pred Vergerijevo V. in Trubarjevo T. na koncu spremne besede k Trubarjevemu Katekizmu iz leta 1555 in ki sledi Trubarjevemu posvetilnemu pozdravnemu nagovoru »Ty Vashi Slushabniki inu Bratie.« N.V.T. (Catechismus, 1555): Francesco Negri Bassanese, Peter Pavel Vergerij ml., Primož Trubar.

Postopek preverjanja je bil zelo počasen in temeljit. ¹¹

Ta navidez nepomemben prispevek slovenski znanosti pa nima ne le velike teže, temveč globoke in razvejane korenine, ker se za dešifrirano inicialko skrivajo še nepoznane okoliščine švicarsko-italijanskih obmejnih pribežališč verskih preobračencev pred inkvizicijo. Tam se je zbrala osrednja intelektualna elita, ki je utelešala temeljni kulturni in teološki miselni vzorec 16. stoletja, s katerim je bil Trubar tesno povezan. Počasi ga je oblikoval v samostojno in hkrati integralno osebnost, vse življenje v celoti duhovno vpeto v svoj prvotni kulturni prostor.

S tem se odpirajo novi pogledi na komunikacijo v 16. stoletju, ki se ji je treba posebej posvetiti.

II. Vidne in nevidne prijateljske vezi

V 16. stoletju je renesančni človek neposredno vpet v evropska dogajanja. To je čas velikih prijateljskih vezi, ki so prekinjene ob smrtni postelji:

Med dokazanimi osebnimi stiki v zapadni¹² svetovni literaturi omenimo pregovorno prijateljstvo med Michelom de Montaignom – z De La Boetiejem.¹³

Razmišljanje o tem, kako bi potekalo Trubarjevo življenje in delo brez tržaškega škofa Petra Bonoma ter Petra Pavla Vergerija ml. in njunega kroga učenih somišljenikov, lahko ostaja samo na ravni ugibanj in špekulacije. Pri Slovencih sta Primož Trubar in Peter Pavel Vergerij ml. drug za drugega nepogrešljiva. Največja Vergerijeva zasluga je dokazljiva: ustno je nagovoril Trubarja k prevajanju Biblije in mu pri tem pomagal. ¹⁴ Prav tako je dokazano, kako je tržaški škof Peter Bonomo Trubarju krojil usodo in je bil do smrti njegov zaščitnik, vendar v podrobnostih še ni povsem razviden tržaški trikotnik: P. Trubar – P. Bonomo – P. P. Vergerij ml. Sodobni slovenski¹⁵ in italijanski avtorji pa v svojih raziskavah niso povsem istih misli s S. Di Brazzanom, raziskovalcem Petra Bonoma, glede škofovega deleža pri Trubarjevi izobrazbi in osebnostni rasti. V tej svoji monografiji Di Brazzano trdi, da škof Bonomo ni namenjal prveč prostora narodnim jezikom, še tistim z literarno tradicijo kot italijanščina ne, kaj šele tistim brez nje. ¹⁶

Neverjetno organizirane stike s sodobniki odražajo Trubarjeva pisma, ki so dokazano dosegla svoje naslovnike. Pomembna Trubarjeva korespondenta sta bila Heinrik Bullinger, naslednik Ulricha Zwinglija, in močno preganjani »heretik« Bernardino Ochino, ki se je skupaj s hebraistom Francescom Stancarom zatekel pred inkvizicijo v švicarsko-italijansko obmejno mestece Chiavenno k P. P. Vergeriju ml. in Francescu Negriju. Za boljši vpogled v Trubarjevo vpetost v aktualna duhovna dogajanja pa ne zadošča natanko poznavanje njegovih pisem, uvodov in posvetil k posameznim, tudi nemškim in glagolskim tiskom, temveč se je treba vživeti tudi v druge velike osebnosti zahodnih jezikovnih tradicij, ki so prispevali pomemben pečat svoji dobi in njenemu zorenju.

Presenetljive nevidne povezave vodijo od Trubarjeve izdaje psalmov do francoskega preroka Michela de Nostradamusa (1503– 1566), ki je v rimanih štirivrstičnih kiticah utelešal kozmos in svet in je tako združeval sodobnike z bodočimi generacijami. Umrl je natanko v letu, ko je ugledal luč Trubarjev Ta Celi Psalter Dauidou (1566).

Trubarjevo dopisovanje s Heinrikom Bullingerjem in z biblicistom Bernardinom Ochinom ob pregnanstvu iniciatorja slovenske knjige ni prenehalo, temveč je segalo še v Trubarjeva tübinška leta. ¹⁷

V svojih pismih je Trubar razodel Bullingerju o svojem prevajanju Psalterja stvari, ki jih ne najdemo niti v njegovem predgovoru k temu delu niti nikjer drugod; pozorni moramo biti na vsako besedo, predvsem pa na izraz »sobrate«, kar pomeni, da so mu bili Bullingerjevi¹⁸ najtesnejši sodelavci dobro znani: »Pozdravite v mojem imenu vaše sobrate, zlasti gospoda Waltherja; njegovo in Musculusovo delo o psalteriju mi prav dobro rabita za moj slovenski psalter«. ¹⁹ Pri Švicarjih Wolfgangu Musculusu in Rudolfu Walthru ter v manjši meri Hulrichu Zwingliju, ki so prevajali predvsem neposredno iz hebrejščine in na katerih prevode psalterja ter komentarje se je Trubar v svoji težnji po približevanju originalu občasno naslanjal, je treba omeniti naslednje: Musculus v komentarjih psalmov »In Sacrosanctum Dauidis Pſalterium Commentarij« ²⁰ v izvirni pisavi razlaga navedeno hebrejsko in celo kaldejsko besedilo, to pa zahteva določeno predznanje klasične hebrejščine. Torej je prvi slovenski pisec moral doseči vsaj osnovno stopnjo znanja tega jezika, da je komentarje lahko uporabil. ²¹

Pričevanja o B. Ochinu kažejo, kako skrben je bil Trubar pri svetopisemskem prevajanju, saj je pritegnil k novozaveznemu prevajanju tudi greciste. Sergio Bonazza piše, da je Ochino ne le »spremljal Trubarjev prevod Nove Zaveze v slovenščino«, temveč, da »je bil pri tem celo soudeležen z nasveti«. ²² Podobno je k starozaveznemu prevajanju pritegnil tudi hebraiste. ²³

c) Negri – Vergerij – Pramper

Trubarja in Negrija so povezovale navzven nevidne vezi, domnevno preko Vergerija in drugih članov evangeličanskega zatočišča v Chiavenni. Bernardino Ochino je bil poleg Vergerija najbližji sodelavec Francesca Negrija v času, ko je nastajal njegov katekizem v Chiavenni (predvidoma podlaga za Trubarjev Catechismus, 1555), in zato je bil nedvomno tudi nadaljnji posrednik med dvema »oporečnikoma«: Trubarjem in Negrijem.

Francisco Bossanese, bassanese, bassianate, Negrus, Negro itd. je bil Vergerijev dolgoletni sodelavec in njegov popoln, samo dve leti mlajši sodobnik (1500–1563), preganjani ubesedovalec zloglasne in v svojem času silno popularne, močno polemične, heretične literature, ki je bila na indeksu inkvizicijske komisije.

Od pomembnejših Negrijevih življenjepisnih podatkov je treba omeniti, da je bil najprej benediktinski opat v Padovi, leta 1525 za vedno zapustil samostan, se v Nemčiji pridružil luterancem, leta 1538 pa sta ga Capitone in Zwingli kot radikalnega zagovornika reform in protestantskega pastorja z izredno humanistično izobrazbo poslala v Chiavenno. Tam je organiziral šolo latinščine in grščine v tesnem sodelovanju z Vergerijem ml., Ochinom in Stancarom. Negrijeva smrt je bila povezana z njegovo željo, da bi preobrnil k novi veri tudi Slovane. Leta 1563 je na Poljskem, kjer se mu je v letih 1556 in 1559 pridružil tudi Vergerij ml. ²⁴ , Negri umrl. ²⁵

Kakšen pomen ima pri razkrivanja še neznanih dejstev iz prvega obdobja Trubarjeve književne dejavnosti INTERNET?

Ko ni moglo biti prav nobenega dvoma več: Inicialka N. (N. V. T.) v Catechism(us) , 1555, je pomenila Negri (Francesco Negri Bassanese); N. V. T. pa Negri, Vergerij, Trubar, smo preko sestavka na medmrežju prišli še do nadaljnje pritrdilne informacije, ki je nudila ozadje obširni severnoitalijanski literaturi.

Elektronski članek sporoča, kako je v Chiavenni nastala Vergerij – Negrijeva predloga za slovenski Trubarjev katekizem 1555: »S svojimi nauki zoper troedinost in krščevanje so Negri, Vergerij, Ochino in Stancaro, najslavnejši italijanski hebraist svoje dobe, razdvojili občino. V poznejših letih je prišlo do razhajanj s Petrom Pavlom Vergeriem ml., ki je poskusil italiansko govoreče občine evangelizirati s katekizmom Johannesa Brenza, ki naj bi ga po nekaterih virih prevedel.« ²⁶ Da ga je Vergerij prevedel skupaj z Negrijem, ni hipoteza, temveč dejstvo, podprto z dokazi. O tem govori drugi, tudi na medmrežju objavljeni članek. Anabaptisti oz. menoniti, ki so Negrija poleg valdežanov občasno pritegnili s svojo doktrino, prevod katekizma pripisujejo njemu, Negriju, in ne Vergeriju. ²⁷ Do tega podatka bi bilo brez INTERNETA zelo težko priti, kar nas tudi opozarja na nekatere še nepritegnjene stvari.

III. Novo o okoliščinah tiska Ena Molitou tih Kerſzhenikou, 1555

Vprašanje avtorstva je v 16. stoletju bistveno težje rešljivo kot danes. Veliko je bilo prepisovanja, prisvajanja, sodelovanja, nerazrešenih ali težko določljivih psevdonimov. Zato je povsem upravičeno vprašanje: Zakaj se je treba še ukvarjati s tako nepomembnim delcem, kot je Ena Molitou tih Kerſzhenikou? Znani avtor izvirnika je Vergerij, prevoda pa Trubar.

V času globalizacije je razvidnost mreže povezav, četudi samo na miselni ravni, nujno potrebna. To dokazujejo tudi italijanski slavisti, literati in zgodovinarji²⁸ , ki po tolikih letih in ustaljenih mnenjih o zgodovinskih in literarnozgodovinskih dejstvih analizirajo celo najmanjše stilistične posebnosti njihovih avtorjev, da bi potegnili mejo, do kamor sega avorstvo enega in se prične delež drugega. Zato se vračamo k duhovnima ‘bratoma’ Negriju in Vergeriju.

Pričevanja o literarnem soustvarjanju Negrija z Vergerijem kažejo povsem v novi luči tudi Trubarja, ki je z Vergerijem sprva tesno sodeloval. Splet raziskanih okoliščin vodi do novih vprašanj in s tem do novih predvidevanj: ali je Ena Molitou tih Kerſzhenikou (1555) tudi Negrijevo delo, se pravi, delo, v katerega je vsaj avtorsko posegel, če ga že ni napisal? Kot nakazujejo literarnozgodovinska pa tudi jezikoslovna dejstva, je bilo to delo, ki ga je Trubar prevajal, a je njegov podpis izostal, po vsej verjetnosti tudi jabolko spora med njim in Vergerijem, saj je pod Ena Molitou ... 1555 z velikimi črkami zapisan samo VERGERIUS, a tudi to le pri slovenskem tekstu. Zakaj? Zakaj ni Vergerij podpisan tudi pod italijanskim vzporednim besedilom? Ali je s tem res hotel prikazati svojo gorečnost za slovenske tiske ali svoj velik prispevek k slovenskemu prevodu?

V času skupnega bivanja v Chiavenni sta Vergerij in Negri v celoti združevala svoja stremljenja in sta bila pobudnika istih reformacijskih tiskov. Negri in Vergerij sta si svoja dela v švicarskem pregnanstvu medsebojno prevajala: povečini je Negri prevajal Vergerijeva latinska dela v italijanščino, pa tudi obratno. Tako govori vse v prid temu, da sta tudi to delo z Vergerijem napisala skupaj oziroma je Negri Vergerijevemu izdelku dodal še svoj bistveni vsebinski delež. Hudo preganjani Negri verjetno v tem tisku ni poimenovan niti z inicialko N. kot pri katekizmu, 1555. Morda zaradi hude ogroženosti. Tudi za to hipotezo govorijo ugotovljena dejstva.

Številni Negrijevi anonimni, a dokazljivi prevodi Vergerijevih italianskih spisov v latinščino so potekali v znamenju njunega tesnega prijateljstva. O prijateljih in bratih priča zapis »Ty Vashi Slushabniki inu Bratie.« N. V. T. Catechismus, 1555. ²⁹

Edoardo Barbieri domneva, da je medsebojno ustvarjalno sodelovanje med Negrijem in Vergerijem dobilo neslutene razsežnosti: Francesco Negri je prevajal tudi Vergerijeva latinska dela iz latinščine nazaj v italijanščino. Vsaj pri enem, De Gregoriu Papu, naj bi bilo gotovo tako: »Negri naj bi bil prevajalec latinskega besedila De Gregorio Papa v italianščino«. ³⁰

Ključni indici za domnevo, da je Ena Molitou tih Kerſzhenikou, 1555, tudi Negrijevo delo, pa slede. O Vergerijevih posegih v Negrijevo delo »La tragedia del libero arbitrio« , ki se je oblikovala v Negri-Vergerijevem sodelovanju prav v času nastanka »Ena Molitou tih Kerſzhenikou«, obstajajo različne študije. Najprej je Vergerij v Poschiavu 1550 Negrija prepričal, da je dodal svojim prvim redakcijam tragedije besedilo o obsodbi zasledovanj v Benetkah, ki so ugledali luč ob izidu 1550. ³¹ Najbolj žgočo skupno tematiko zasledovanj preganjanih kristjanov naznanja tudi podnaslov k »Ena Molitou tih Kerſzhenikou«, 1555, ³² ki se s celotnim naslovom glasi: »Ena Molitou tih Kerſzhenikou, kir ſo ſa volo te praue Vere Vieſuſa Criſtuſa, pregnani«. ³³

Knjiga Fulvia Tomizza Slabo prihaja s severa, zgodovinski roman o P. P. Vergeriju, ki ga italijanski zgodovinarji zaradi navajanja trdnih dejstev upoštevajo kot enakovredno znanstveno delo³⁴ , podaja življenjsko bibliografijo P. P. Vergerija ml. ³⁵ V njej je omenjena inicialka N, nanašajoča se na Negrija Bassanese, uvrščena med Vergerijeve bibliografske podatke: ³⁶ ‘Gospodu N., zaradi kazni, ker imamo (imava) prepričanje, ki ga ljudje sovražijo, ker nočemo (nočeva) iti na Tridentinski koncil’. ³⁷ Nemogoče je prezreti, da Vergerijev naslov povzema usodo žrtev preganjanja, med katerimi sta on, Vergerij, in Negri.

Dešifriranje začetnice N. za Negri je omenjeno tudi v najsodobnejši znanstveni literaturi, ki navaja lastnoročen Vergerijev komentar k drugemu ponatisnjenemu bibliografskemu spisku prepovedanih knjig – v Vergerijevem »il Catalogo dei libri – Index librorum prohibitorum« ‘Katalog knjig – Spisek prepovedanih knjig’. Vergerij v njem identificira F. N. B. kot Francesco Negri Bassanese. ³⁸ N. pomeni Negri. S tem Vergerij sam dokončno razveljavlja možnost, da bi pod kratico N. pri Catechismus, 1555, Vergerij poimenoval samega sebe (Nostro ‘naš’) ali Jakoba Andrea, ki je bil navzoč pri skupnem pripravljalnem sestanku s Trubarjem in Vergerijem v Ulmu leta 1555.

Najtrdnejše dokazno gradivo za sodelovanje Negrija z Vergerijem tudi pri pripravljanju kratkih besedil, kot sta katekizem in »Ena Molitou tih Kerſzhenikou« za tisk, je letnica 1549, to pa je čas njunega najtesnejšega sodelovanja. Prav v zvezi s tem datumom Ugo Rozzo piše: »Proti koncu leta 1549 naj bi v Poschiavu izšlel majhen katekizem, objavljen brez imena avtorja, ki naj bi mu sledila »Ena Molitou ... ³⁹ « Kratki besedili v pisanju izurjenemu Vergeriju res nista predstavljali najmanjših težav⁴⁰ , a povsem očitno sta Negri in Vergerij posegala drug drugemu »v pero« in končni izdelek je bil skupen. Le tako je mogoče razumeti, zakaj je VERGERIUS odtisnil svoj avtorski pečat le pri slovenskem tekstu, pri italijanskem pa ni bil nikjer naveden. Trubar je bil v Vergerijevih očeh le začetnik, ki se svojemu avtorstvu brez težave lahko odreče, Vergeriju, svojemu velikemu dobrotniku, v prid. To pa poleg razhajanj obeh piscev zaradi trdnega stališča o individualnosti slovenskega jezika (Trubar) in skupne južnoslovanske jezikovne podstave ciljnega jezika, v katerega naj bi Trubar prevajal (Vergerij), poleg Vergerijeve oholosti ni bil glavni razlog za Trubarjevo užaljenost. Trubar ni bil ozkosrčnega značaja.

Globje razloge za očitno nesoglasje, do katerega je moralo priti med Trubarjem in Vergerijem že pri slovenjenju »Ena Molitou ... «, 1555, je mogoče najti pri jezikovni analizi tega slovenskega besedila. Prevod je Trubarjev, o tem ni nikakršnega dvoma. Napake sklona kot utim vezhni ſuitlobi, prebiuash (str. 1), oblika druhe v: od mezha oli kake druhe rizhi de poginemo (str. 2), nadalje sama narava besedišča, pogosto odmaknjena od Trubarjevega besednjaka oziroma od izvirnikovega slikovnega ubesedovanja: prevajanje tipa abstractum pro concreto kot il cuore ‘srce’ z ‘duh’:

lo ſpirito che ci hai donato rende teſtimonio ne cuori noſtri
tui Duh, kateriga ſi ti nam shenkal, pryzho daie timu nashimu duhu.

Ta dokumentacija kaže, da se je Vergerij prehudo vtikal v slovensko prevajanje, ga celo popravljal, in to narobe, kar je imelo verjetno za posledico, da Trubar kot prevajalec v »Ena Molitou ... «, 1555, sploh ni hotel biti poimenovan oziroma je knjižica izšla brez Trubarjevega pristanka.

c) Kako naj bi bil duhovno razgibani furlanski duhovnik »heretik« Narcisso Pramper da Udene, avtor »Specchio de verità« ‘Zrcala resnice’⁴¹ neposredno ali posredno preko Vergerija ml. povezan s P. Trubarjem? »Zrcalo resnice« razgalja v prvi vrsti zlorabe katoliškega duhovništva pri cerkvenih obredih. Med osrednjimi viri, ki jih je Pramper upošteval, je bil po vsej verjetnosti tudi latinski komentar Vergerijevega opusa: »Zdi se, da naj bi imel (Pramper) tudi ... en latinski prevod Vergerijevega dela.« ⁴²

Pramper v »Zrcalu resnice« delno prepisuje traktat Augusta oz. Agostina Mainardia (s psevdonimom Antonio di Adamo) »Annotomia della Messa« ‘Pripombe k maši⁴³ ‘. Agostino Mainardi je za razliko od furlanskega duhovnika Narcissa Pramperja italijanski, benediktinski duhovnik, ki je prestopil v protestantsko vero, zapustil Italijo in bil do smrti protestantski pastor v obmejnem švicarskem mestecu.

Na internetu najdemo pod geslom Agostino Mainardi podrobnosti o tem, kako so se v Chiavenni, centru novodobnega gibanja, srečevali intelektualno razgibani privrženci evangeličanskega nauka kot Vergerij ml., Negri, Ochino in Stancaro, pomembni za prvo fazo Trubarjevega ustvarjanja. ⁴⁴

Sklep

Pri iskanju pravega odgovora na odprta vprašanja v zvezi z življenjem in delom Primoža Trubarja lahko internet igra pomembno vlogo vsestranskega moderatorja.

Postopek odkrivanja štiristo let stare resnice je lahko zelo zamuden: potreben je spontan preblisk, asiociacija ali osebni napotek, najdba v knjižnici ali na medmrežju, ki vodi preko domneve ali hipoteze do utemeljenega prepričanja. To pa je treba še temeljito raziskati, preden lahko pridemo do ugotovitve, vsestransko podprte z novimi dokazi, da se lahko uveljavi kot znanstvena trditev (ugotovitev navzven), in šele takrat se lahko izloči neosnovana ustaljena ali še nevkoreninjena mnenja.

V sestavku obravnavane povezave med italijanskimi, švicarskimi in slovenskimi privrženci novim evangeličanskim verskim tokovom v 16. stoletju razgaljajo preteklost v neposredni zvezi s Trubarjem, tudi tisto, ki je ostala stoletja popolnoma neznana oziroma prikrita. Tako je podan ključ do umevanja podrobnosti nepojasnjenega soavtorstva v Trubarjevih tiskih, v prvi vrsti zadevajočih leto 1555. To pa je podlaga vse njegove kasnejše dejavnosti.

Tako je bila razrešena do nedavna nepojasnjena uganka:

Skrivnostno začetnico N. , ki je izpričana pred Vergerijevo V. in Trubarjevo T. na koncu spremne besede k Trubarjevemu Katekizmu iz leta 1555 in ki sledi Trubarjevemu posvetilnemu pozdravnemu nagovoru »Ty Vashi Slushabniki inu Bratie« N. V. T. (Catechismus, 1555) je treba brati Francesco Negri Bassanese, (ob soavtorjih: Peter Pavel Vergerij ml., Primož Trubar). Kot neustrezni sta bili izločeni dve drugi možni razvezavi kratice N.: Nostro (‘naš’ Vergerij⁴⁵ ) ali Jakob Andrea⁴⁶ .

Glede vloge interneta si moramo biti edini, da pravim uporabnikom lahko večkrat pride na pomoč ob ključnem trenutku. Najbolje je, da ga uporabimo šele po tem, ko smo se skozi vso temeljno problematiko in njene čeri prebili »peš«, to je z ustrezno strokovno, knjižno, literaturo. Poleg vseh drugih prednosti interneta moramo navesti še tiste, ki posebno v humanistiki ne smejo biti prezrte: možnost preverjanja. Onemogočeno je kakršno koli potvarjanje. Pri tako novih in neobičajnih raziskavah, kot je podana s tem prispevkom, se vsak uporabnik interneta lahko takoj prepriča o verodostojnosti navedenih podatkov.

Prav tako je internet tudi zagotovilo, da zgodovinska dejstva v zvezi s starejšimi avtorji kot je Trubar, ne ostajajo prikrita. Čeprav so bila stoletja nedosegljiva, pridejo s povezovanjem slovenskih, hrvaških, italijanskih in nemških izsledkov kmalu na dan.

Ključni etični predpogoj, da bo sistem interneta še dolgo deloval in se razvijal, pa je uporabnikova etika, ki zagotavlja avtorjevo zaščito.

Povzetek najnovejših dognanj

V obravnavi je podanih veliko indicev za hipotezo, da je Ena Molitou tih Kerſzhenikou ne le Vergerijevo, temveč tudi Negrijevo delo. Za to, da je temu tako, govorijo dejstva: Vergerij ni niti z začetnico podpisan pri italijanskem izvirniku tega besedila, temveč samo pod slovenskim prevodom. Italijanski izvirnik je nastal leta 1549, to je v času največjega sodelovanja med Vergerijem in Negrijem. Anabaptisti oz. menoniti, ki so Negrija poleg valdežanov občasno pritegnili s svojo doktrino, prevod katekizma, ki je nastal prav v tem letu (1549) in ki mu Ena Molitou sledi kot njegovo integralni del, katekizem pripisujejo njemu, Negriju, in ne Vergeriju. ⁴⁷ Tudi do tega podatka bi bilo brez interneta zelo težko priti.

Tako se na vse možne načine najtežjega odpora postopoma sestavlja mozaik informacij o Trubarjevem življenju in delu v trdno celoto.

LITERATURA

Barbieri, Giovanni (2000): Pier Paolo Vergerio censore degli indici dei libri proibiti. Pier Paolo Vergerio il Giovane, un polemista attraverso L’Europa el Cinquecento (ur. Ugo Rozzo). Forum (2000): 143–177.

Bonazza, Sergio (1996): Primož Trubar in italijanska reformacija, III. Trubarjev zbornik (1996). Ljubljana: Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar.

Bonomo, Pietro (2005): Diplomatico, umanista e vescovo di Trieste. Trieste: Edizioni Parnaso.

Caponetto, Salvatore (1997): La Riforma protestante nell’Italia del Cinquecento. Torino: Claudiana.

De Biasio, Luigi (1986): Narcisso Pramper da Udene. Un prete eretico del Cinquecento. Udine: Del Bianco Editore.

Del Col, Andrea (1998): L’inquisizione nel patriarcato e diocesi di Aquileia 1557–1559. Trieste: Edizioni Università.

Premk, Francka (1992): Korenine slovenskih psalmov. Ljubljana: Trubarjevo društvo.

Premk, Francka (1973): La signification du moment présent et l’idée de la mort chez M. de Montaigne. Doktorska disertacija. Zürich – Ljubljana.

Premk, Francka (1999): Medsebojni ustvarjalni vplivi Primoža Trubarja in Petra Pavla Vergerija ml. Peter Pavel Vergerij ml., polemični mislec v Evropi 16. stoletja. Acta Histriae 8 (1999), 61–90.

Premk, Francka, Premk - Bogataj, Eva (2006): Važnost stvaralačke veze Primož Trubar – Peter Pavel Vergerij ml. za Slovence in Hrvate. Prilozi za istraživanje hrvatske filozofske baštine 1–2 (2006), 63–64, 13–34.

Premk, Francka (1995): Veliki rokopisni slovensko-nemški slovar Štefana Kociančiča (1871) in hrvaško izvirno besedišče. Riječ 1 (1995), 1/2, 43–56.

Rajhman, Jože (1986): Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana: SAZU.

Rajhman, Jože, Ivan Filipović (1982): Slovenski bibliografski leksikon 13. Ljubljana: SAZU.

Rozzo, Ugo (2000): Pier Paolo Vergerio censore degli indici dei libri proibiti. Pier Paolo Vergerio il Giovane, un polemista attraverso L’Europa el Cinquecento. Udine: Forum.

Tomizza, Fulvio (1984): Il male viene dal nord. Milano: Arnoldo Mondadori.

Wenneker, Erich (1993): Biographisch-Bibliographisches Kirchenlexikon Band V. Spalten: Verlag Kirchenlexikon, 581–583.

Pripombe:

¹ Delo je nastajalo iz čistega idealizma in nekajletnega volontiranja: poldrugega leta leksikografske vajeniške dobe v kabinetu prof. dr. Franceta Bezlaja in pet semestrov službovanja s statusom »asistenta-stažista« po odlični doktorski promociji v Švici (Zürich).

² Status sekcije je pridobila šele kasneje. Najprej je bila Komisija za historične slovarje slovenskega jezika.

³ Pozneje preimenovana v Sekcijo zgodovinskih slovarjev slovenskega jezika ZRC SAZU.

⁴ Premk, 1995.

⁵ Stara Gorica, »Biblioteca del Seminario Teologico«. Slovar je prišel na dan pri iskanju nečesa drugega: hebraističnega gradiva tega avtorja.

⁶ Dostop do gradiva je Francki Premk leta 1993 olajšal status italijanskega štipendista po zmagi na mednarodnem natečaju znanstvenikov »vzhodnoevropskih« držav.

⁷ Zev Ben-Hayyim, predsednik hebrejske akademije za jezik, je Francki Premk po predavanju o slovenskem zgodovinskem slovarju Dictionnaire de la langue slovène au 16e siècle na mednarodni leksikografski konferenci Proceedings of The Second International Round Table Conference on Historical Lexicography v Leidnu (1976) dokazal, da je znanje hebrejščine, jezik originala, predpogoj – conditio sine qua non – za raziskovanje bibličnega jezika.

⁸ Premk,1992: 2–752.

⁹ V predgovoru k Prvemu delu Tiga noviga testamenta, leta 1557, tj. devet let pred izdajo Psaltra (1566).

¹⁰ V sistemu ATARI – z za tiste čase najobsežnejšim črkovnim naborom.

¹¹ Trajal je nekaj desetletij. Ob izidih raziskave so sproti nastajale posamezne študije (Premk, 1999; Premk, Premk - Bogataj, 2006)

¹² O stikih s slovanskimi novodobnimi intelektualci 16. stoletja bo izšla posebna študija.

¹³ Prim. Premk, 1973: 54.

¹⁴ Jakob Rigler in Ivan Filipovič: Vergerius, (1982): Slovenski bibliografski leksikon 13. Ljubljana: SAZU, str. 408.

¹⁵ Bonazza, 1996: 22–33, idr.

¹⁶ Di Brazzano, Stefano: »non credo sia di emfatizzare troppo ... lo spazio concesso dal vescovo alle lingue volgari, e non soltanto a quelle già dotate di una ricca tradizione letteraria come l’italiano, ma anche a quelle che, come lo sloveno, ne erano affatto prive. Pietro Bonomo (1458–1546) trdi, da nekateri slovenski znanstveniki (omenja P. Simonitija pa tudi F. Premk [o tem zadnjem je obsežnejša študija v tisku]) pri svojih izjavah glede škofove zavzetosti za narodne (neuradne, cerkvene) jezike pretiravajo (Bonomo, 2005: 328).

¹⁷ Prim. Premk, 1996: 15, 16, 89. Dve pismi iz leta 1557 Henrichu Bullingerju (Rajhman, 1986: 33). Prim. Bonazza, 1996: 26 idr.

¹⁸ Rudolf Gualther (Walther, Walti) je Bullingerjev naslednik, Bullinger pa je naslednik Ulricha Zwinglija. Torej je bil Trubar v najtesnejši povezavi s »zwinglijanci«.

¹⁹ V prevodu Jožeta Rajhmana, dve pismi iz leta 1559 Henrichu Bullingerju (1986: 37).

²⁰ Musculus, Wolfgang (1551): Sacrosanctum Dauidis Psalterium. In Davidis psalterium comentarii. Basileae: Ioannes Hervagius.

²¹ Premk, 1992.

²² Bonazza, 1996: 27.

²³ Študija, oprta na Trubarjeve izjave v glagolskem tisku, je v delu.

²⁴ To je tudi razlog, da je moral Vergerij Negrija v Trubarjevem Catechism(us) , 1555, sopodpisati z začetnico.

²⁵ Caponetto, 1997: 47.

²⁶ Wenneker, Erich (1993): 581–583, http://www.sentieriantichi.org/storia/fanini.html. Prim. Del Col, 1998: CCIX.

²⁷ Prim.. Henry A., DeWind (1959): »Negri, Francesco (1500−1564)«. Global Anabaptist Mennonite Encyclopedia online.

²⁸ Luigi De Biasio, Sergio Bonazza, Silvano Cavazza, Andrea Del Col, Stefano Di Brazzano, Ugo Rozzo, Fulvio Tomizza.

²⁹ »Tutti cioè leggevano molto, condividendo per anni le stesse opere e parlandone tanto e spesso avevano duque una sensibilità religiosa comune, avanzavano le stesse critiche alle pratiche tradizionali, aderivano agli stessi fondamenti teologici.« (Del Col, 1998: CCIX)

³⁰ »... il Negri sia stato il traduttore in italiano di uno scritto latino Del Vergerio, il De Gregorio Papa.« (Barbieri, 2000: 245)

³¹ »Negri è stato indotto da un incontro col Vergerio a Poschiavo già nel 1550 ad aggiungere al testo delle prime edizioni della Tragedia le invettive contro la persecusione a Venezia che appaiono nella edizione del 1550.« (Barbieri, 2000: 252)

³² Obenem je tudi glavna tema obravnavane molitve.

³³ V italijanskem izvirniku Oratione de perſeguitati, e foruſciti per lo Euangelio, e per Gieſu Criſto.

³⁴ Delo je grajeno na trdnih dejstvih. (Tomizza, 1984)

³⁵ Tomizza, 1984: 493– 501.

³⁶ »Al signor N. perchè cagione non, che siamo della dottrina dal mondo odiata, non vogliamo andar al Concilio di Trento.« (Tomizza, 1984: 495)

³⁷ V prevodu Francke Premk.

³⁸ F. N. B. pomeni Francesco Negro Bassanese: » … jo bom razgalil jaz, to šifro. Francesco Negro Bassanese pomenijo te tri črke. On mi je dal dovoljenje, da to pojasnim.« (Barbieri, 2000: 242)

³⁹ Rozzo, 2000: 143.

⁴⁰ Prim. Rozzo, 2000: 144.

⁴¹ O Pramperjevi razpravi (Narcisso Pramper), objavljeni 1560, najdemo vse podrobnosti v monografiji avtorja Luigija De Biasia, 1986.

⁴² Prim. »De gli autori et compositori dell’errore della messa et del vero et falso sacerdotio.« (De Biasio, 1986: 23). Prim. Premk, 1999: 80.

⁴³ Kritična razlaga in razčlemba maše.

⁴⁴ Wenneker, 1993: 581–583.

⁴⁵ To možnost je najprej odkrila in kot neustrezno črtala Francka Premk.

⁴⁶ To tolmačenje ni preseglo ravni hipoteze v slovenski literarni zgodovini.

⁴⁷ Prim. De Wind, 1959.

O Primožu Trubarju je bilo v jubilejnem letu že toliko povedanega, da bi bilo brez časovnega stroja težko o njem samem kaj res novega in za bralce teh vrstic zanimivega dodati. Je pa vsak tak jubilej odlična priložnost za pogled v preteklost in v prihodnost, in je tu nekaj drobtinic o tem, kar je bilo in o tem, kar bi lahko še bilo.

Najprej drobna opomba ob večkrat izrečenem, za marsikoga »stare šole« le retoričnem vprašanju, ali je Gutenbergove dobe že konec ali je še ni. Ali se bodo s knjigami, v platnice odetimi listi potiskanega papirja, kot osnovnim učnim in razvedrilnim pripomočkom ukvarjale še prihodnje generacije? Odgovor je prav gotovo da ne. Podatki, književnost in kar je še vsebovanega v knjigah bo seveda moralo biti še naprej nekje shranjeno in uporabnikom dostopno. Vendar v bolj prijazni, tudi do okolja, in lažje dosegljivi obliki. Koliko lepše bo, ko po knjigo ne bo treba niti v knjižnico niti v trgovino, ampak jo boste za zelo zmeren denar preprosto pretočili v svoj računalnik in jo na lahkem tankem zaslonu s kontrastom kot pri črkah na papirju ter z brezžično povezavo udobno brali kjer boste hoteli in kadar boste hoteli. Ne bo se treba več spraševati, koliko izvodov je treba natisniti, da se ne bi grmadili kupi neprebranih knjig, v žalost avtorjem in izgubo založnikom, ali pa kaj narediti z vsemi tistimi knjigami, ki jih ni, ker se premajhna naklada ne bi izplačala. Gutenbergova doba se umika, informacijska doba je na pohodu.

Primož Trubar mi je bil od nekdaj pri srcu, in ne samo zaradi imena. Ko si še majhen, se ti seveda prav dobro zdi, če je že nekoč davno pred teboj živel pomemben mož z istim imenom. Tako mi je bil tudi kip na začetku Tivolija, pred pravoslavno cerkvijo in nasproti Moderne galerije, ki skromno kuka iz spomladi in poleti bohotnega zelenega gaja, vedno nekako domač. Od vsega, kar smo se o njem učili v šoli, mi je poleg tega, da je napisal prve slovenske knjige, najbolj ostalo v spominu nekaj zanimivih podrobnosti. Ena je recimo bila ko je okrcal cerkvene veljake, ki so malarjem drago plačali, da so svetnikom v cerkvi narisali muštace po zadnji španski šegi, Turki jih pa potem sesuli v prah. Kdo mu tudi ne bi bil naklonjen, če so požigali njegove knjige, dragocene kot so bile, nastale s toliko truda in še v sodih čez gore pritihotapljene z Nemškega. Saj ga skoraj ni bolj barbarskega početja, pa neizmerne in velikokrat nepopravljive škode, če se spomnimo le turških kopeli, ki naj bi jih pol leta kurili z zbranim znanjem antičnega sveta, zakladi aleksandrijske knjižnice, ko je mesto leta 642 padlo v roke zavojevalcev, ali zbirke majevskih kodeksov, ki jih je, tudi v Trubarjevem času, julija 1562 ukazal zažgati škof Diego de Landa.

Pismenost v konkretnem pomenu te besede, taka ki ni bila samo za izbrano elito, ampak namenjena bolj ali manj vsem, se je res začela s Trubarjem pred slabimi petsto leti. Rokopisne knjige so bile bolj ali manj unikatne ali v nekaj prepisih, le po samostanih in na kakšnem gradu, tiskana beseda pa je s stotinami izvodov segla precej širše. V Trubarjevem času je bila tehnologija tiskanja stara sto let, že dodobrega izpopolnjena in tudi tiskarn je bilo že kar nekaj.

Moji spomini na računalniško pismenost se začnejo z letom 1972, ko sem bil pred diplomo na tehnični matematiki. Stari oče mi je želel ob tem važnem dogodku podariti nekaj primernega, pa je iz kataloga nemške trgovske verige Quelle iztrgal list z elektronskimi kalkulatorji. Takrat so bile te reči še precej drage, mikroprocesorji so bili komaj na začetku svojega pohoda, in je tisti, ki mu je še posebej padel v oči in ga je na listu obkrožil, poleg osnovnih operacij, kot so seštevanje, množenje in podobno je imel tudi trigonometrične funkcije, stal 380 tedanjih nemških mark. Bil je pa stari oče le toliko previden, da je želel pred nakupom tudi moje mnenje; na isti strani so bili namreč še trije drugi kalkulatorji, cenejši in dražji. Jaz, v službi na Računskem centru, kalkulatorja nisem rabil, če sem hotel kaj bolj zapletenega izračunati, sem tisto pač sprogramiral. List sem vzel v roke in ga, ko sem pogledal kalkulatorje, seveda še obrnil. Na drugi strani so bili električni pisalni stroji. Najcenejši, pa že s širokim valjem, za list A4 v »pokrajinskem« načinu, je stal 410 mark. Lahko si mislite, kako je bil razočaran moj prednik, trgovec z dušo in telesom, na pamet je znal množiti trimestna števila, ko ga je vnuk, le kakšen matematik bo to, prosil če lahko namesto kalkulatorja dobi pisalni stroj. Pa želji je ustregel in stroj sem dobil. Ko je deset let kasneje, leta 1982, mikroračunalniška revolucija pljusknila tudi k nam, mi je bilo takoj jasno, da so električnemu pisalnemu stroju šteti dnevi. Ni bilo dolgo, pa sem že imel iglični tiskalnik, najprej sicer samo sposojen, in sem diplomsko darilo, še celo brez izgube, odstopil tipkarici s CKja. Ni še vedela kaj prihaja, bila je vsa navdušena, jaz sem imel pa malo slabo vest.

Prehod z nove tehnologije nazaj na staro je res težak in ubijajoč. Ko se enkrat navadiš urejanja besedil z računalnikom, je pisalni stroj prava muka. To sem na lastni koži izkusil sredi osemdesetih let, ko so pripravljali prvo številko revije Moj mikro. Bil sem neke vrste pionir, mikroračunalniška avtoriteta in so zato naročili štiri prispevke. Veliko dela, pa zanimivega in razveseljivega, če se to ne bi zgodilo ravno na dan, ko sem za deset dni odhajal na Bloke na orožne vaje. Edina možnost, da tam pridem do pisalnega stroja, računalnika še niso poznali, je bila da sprejmem uredništvo vojaškega glasila Bloški partizan. Podnevi teren, zvečer in ponoči urednikovanje, najtežje od vsega je bilo napisati »navdušen« uvodnik, pa še Moj mikro. Težka je bila s pisalnim strojem, niti električen ni bil, bencina je bilo samo še za dva vojaška članka in dva računalniška. Uvodnik je res vžgal: k sreči nihče izmed rezervistov ni uganil, kdo je avtor, so se pa pridušali, da če bi imeli samo še en naboj, bi ga prihranili za tistega, ki je to napisal.

Vzporednic med Trubarjevo pismenostjo in računalniško pismenostjo je seveda več. Razmere ne eni ne drugi niso bile ravno naklonjene, tako kot Trubarju je bilo pa tudi še marsikomu drugemu dobrih štiristo let kasneje jasno, da je nekaj v zraku, da piha veter, ki prinaša spremembe. In tega so se nejasno zavedali tudi tisti, ki so, mnogokrat bolj po uradni dolžnosti, vse to zavirali. Nastopil je čas novega, ko je veliko prostora in možnosti, da se izkažeš in uveljaviš.

V Trubarjevem času je šla h koncu tisočletna srednjeveška tema, v katero je stari svet padel po lepi dobi svetlih antičnih dosežkov, in ki se je na koncu tako izrodila, da je postal nujen nastop Martina Lutra. Bilo je to obdobje velikih odkritij, od Marka Pola, ki mu je uspel neuresničeni sen Aleksandra Velikega, priti na breg Velikega oceana, do Vasca da Game, odkritelja morske poti v Indijo, Krištofa Kolumba, ki je na zelo praktičen način potrdil dvome skeptikov v dogmo o svetu kot o ravni mizi, in Ferdinanda Magellana, ki je obplul svet. Kakšen prelep občutek je moral imeti moj soimenjak, ko je držal v roki še po barvi dišeč, nov novcat primerek svoje knjige, ki bo v stotinah izvodov ponesel med sonarodnjake vse, kar je najboljšega zbral, uredil in povezal skupaj.

V našem času so nastopili drugi mediji in druga tehnologija. Telefon bo kmalu sto petdeset let star, radio in televizija sto, energija iz atoma in računalniki so že bili petdeset, od prvega človeka v vesolju jih bo tudi kmalu toliko. In kot je pri iznajdbi tiska trajalo kar nekaj časa, preden so bili od nje ustrezni učinki, tako tudi šele zdaj žanjemo prve prave sadove teh izumov. Sem spadajo osebni računalnik, mobilni telefon, digitalna fotografija, film in televizija, GPS, in še vse drugo, kar si lahko obetamo v bližnji prihodnosti, recimo združitev vsega naštetega, pa še telekomande za vodene naprave in mini medicinskega diagnostičnega centra v enem samem, lahko prenosnem osebnem digitalnem asistentu.

In kot je Trubar dobro vedel, da lahko pravi napredek prinese le pismenost, ko bi vsi lahko prišli do znanja, posredovanega v knjigah, tako je bilo pred tridesetimi leti jasno, da brez vsem dostopnih računalnikov informacijske dobe ne more biti. Še v sedemdesetih letih preteklega stoletja so se programiranja v srednjih šolah učili le s tablo in kredo, nekdo je duhovito pripomnil, da je to podobno kot če bi se učili plavanja samo na suhem, brez plavalnega bazena. Računalniki, neskončna računska moč, so bili samo za redke izbrance. Kako bi lahko pozabil večere ob koncu študija, ki sem jih prebil v predsobi, pred stekleno steno klimatizirane sobe Računskega centra Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko? Dopoldne in popoldne je bil računalnik, IBM 1130 s 16 kilobajti pomnilnika in dvema diskoma po 1 megabajt, namenjen obdelavam v Računskem centru. Izvajal jih je operater, in, če je bila vmes kakšna luknja, so prišli na vrsto tudi študentski posli, v obliki kupčkov luknjanih kartic shranjeni v škatli na pultu pred vrati. Nekaj si sprogramiral, z nekaj sreče in potrpljenja na luknjaču spravil v strojno čitljivo obliko, ena vrstica programa ali podatkov je bila ena papirnata, 80 znakov dolga kartica, potem pa je kupček romal na konec drugih v škatlo. Čez nekaj ur, včasih šele naslednjega dne, si dobil kupček kartic spet nazaj skupaj z rezultati obdelave, odtisnjenimi na računalniškem papirju z zelenobelimi progami, da se je lepše videlo, kaj je v isti vrstici. Pa seveda ni šlo takoj, nekje v programu je bila napaka, napačne kartice si naluknjal še enkrat in spet je šla obdelava na čakanje v škatlo. Hitro je bilo štirinajst dni okoli preden se je kaj do konca posrečilo. Zvečer in ponoči, od osmih naprej, po dveh operaterskih izmenah, je bil računalnik rezerviran pa za raziskovalce, ki so znali sami upravljati z njim, še največ jih je bilo z Inštituta Jožef Stefan. Rezervacije so bile vpisane v posebnem zvezku, za veliko dni vnaprej. Do desetih zvečer, če si imel srečo te je vratar pustil še malo dlje (ni te takoj vrgel ven), si bil lahko v predsobi, kjer je bil tudi luknjač kartic, popoldne navadno bolj prost. Ko si prišel gledat, ali je obdelava že narejena, si zraven še kukal skozi stekleno steno in občudoval komandno ploščo računalnika, z utripajočimi lučkami in stikali, kot iz Vojne zvezd. Tako dan za dnem in si že približno vedel, kaj dela operater: kartice je najprej vstavil v čitalnik, s konzole, komandne mize računalnika, sprožil obdelavo in potem pognal še tiskalnik za izpis rezultatov. Od osmih do desetih zvečer je bil računalnik velikokrat rezerviran za raziskovalko z Oddelka za teorijsko fiziko, ki je pripravljala doktorsko disertacijo. Ko se ji je kaj zalomilo, je sedla za mizo, se zatopila v izpis, da bi našla napako, in mi pomignila, da lahko za deset ali petnajst minut skočim noter in naredim še kaj zase. Premisleki ob mojih napakah so morali biti seveda zelo hitri, pa sem v enem večeru naredil toliko, kot bi mi sicer, z upoštevanjem hišnega reda za študente, uspelo v nekaj tednih.

Kdo si ne bi želel vse te silne moči, pravega računalnika, samo zase? Pa kaj, ko so bili stroji nepopisno dragi, en bajt pomnilnika je recimo stal en dolar. Deset let kasneje, na začetku osemdesetih, je prišla mikroračunalniška revolucija in sanje vseh računalnikarjev so bile na dosegu roke. Pa kot je bilo treba v Trubarjevih časih tihotapiti knjige čez mejo v sodih, tudi z mikroračunalniki ni bilo ravno enostavno. Da se ne bi privatni sektor preveč razmahnil na račun družbenega, da ne bi domači proizvajalec, Iskra Delta, ostal brez zaslužka pri montaži, je bilo treba pretečo povodenj poceni računalnikov v kali zatreti. Tako si lahko po pošti prejel paket v vrednosti največ 10 ameriških dolarjev, čez mejo pa enkrat letno prinesel en računalnik ali periferno enoto zanj, v vrednosti, ki ni presegala 1.000 nemških mark. Tudi carina, s prometnim davkom vred, ni bila majhna, približno še polovico cene. Plače so bile nizke in uvoz na črno tako rekoč edina možnost, ki je prišla v poštev. Prvi računalnik, s katerim se je že dalo kaj bolj resnega početi, je bil angleški, Sinclairjeva Mavrica, ZX Spectrum. Sam strojček je bil manjši kot list formata A4 in dobre tri centimetre debel, na letališču se ga je dalo, če si imel suknjič, lepo skriti za pas na hlačah, tam kjer hrbet začne izgubljati dobro ime, le držati si se moral ves čas vzravnano, da ni začelo zadaj kaj čudno štrleti. Problem je bil pa z napajalnikom, ki je bil velik, neroden in težak, pa še polno železa in bakra je bilo v njem, da se je na vsakem rentgenu takoj jasno videl. Treba ga je bilo poslati po pošti, dosti več kot 10 dolarjev res ni bil vreden. Cariniki seveda niso bili butasti in jim je šla stvar na živce. Napajalnik, ki sem si ga dal poslati iz Nemčije, je prispel na pošto s carinsko deklaracijo in počenim ohišjem v nepoškodovani stiroporni embalaži. Nekdo ga je vzel iz škatle in treščil ob zid ali mahnil po njem s kladivom. Pa deloval je vseeno.

Še ena zanimiva vzporednica s Trubarjevim časom je poleg tega, da smo večino prvih osebnih računalnikov, kot večino druge tehnične robe, dobili s senčne strani Alp, še nemški jezik. Če je bil prvi računalnik angleški in v tem jeziku tudi vsa dokumentacija zanj, je bil drugi, Atari ST, sicer ameriški, praktično vsa literatura zanj pa nemška. In če se v osnovni in srednji šoli nemščine nisi učil, si se je moral pa malo kasneje.

Poglejmo na koncu še, kaj bi lahko Primož Trubar napravil danes, če bi se še enkrat rodil, kje je še prostor za novosti in izboljšave, ki bi nam vsem koristile. V njegovem času se s pismenostjo, znanostjo ali podobnim ni dalo ukvarjati, če nisi bil duhovnik, danes bi bil verjetno raziskovalec in, zakaj pa ne, izumitelj.

Informacijska doba bo slonela na znanju in veliko tega je še vedno dostopnega le v knjižni obliki. Zato bi bilo najprej treba poskrbeti, da se vse knjige iz vseh knjižnic znajdejo na internetu. Googlov projekt o prenosu 10 milijonov knjig v elektronsko obliko, začet leta 2004, vključuje tudi skeniranje vseh 7 milijonov knjig Knjižnice michiganske univerze. Končano naj bi bilo v šestih letih, kmalu po letu 2010 in naj bi stalo približno 10 dolarjev na knjigo. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani hranijo približno 3 milijone knjig, in še čakajo na korenjaka, ki bo zbral denar in se projekta lotil.

Strojno prevajanje iz slovenskega jezika v glavne svetovne jezike je naslednji izziv, ki še čaka na ustrezno rešitev. Slovenci žal sami od sebe ne govorimo angleško, da se nam s temi problemi ne bi bilo treba ubadati in smo prisiljeni v dvojezičnost. In koliko lažje bi nam bilo, koliko težkega dela bi bilo prihranjenega, če bi se recimo dalo besedilo, ki ga, navadno v časovni stiski, spravimo skupaj, strojno prevesti v sprejemljivo angleščino. Tako žalostno je gledati slovenske spletne strani, pripravljene samo v angleščini. Avtor besedil skoraj gotovo ne sovraži našega jezika, le časa morda ni bilo, da bi pisal dvakrat. Pa še težko delo je imel, po zadnjih raziskavah povprečni izobraženec, katerega materin jezik ni angleški, obvlada ta jezik kot 14-letni angleški šolar.

Strojno prepoznavanje govora je tudi na tapeti. Tipkanje najbrž nikomur ni prijetno opravilo, mimogrede kljuneš mimo, pa je treba nazaj in popravljati. Narekovanje računalniku bo sicer zahtevalo urejene misli in nezmedeno glavo, ampak govoriš pa le sedemkrat hitreje kot tipkaš.

Drugih problemov, ki niso neposredno povezani s pismenostjo, je tudi še kar nekaj. Odprava neinvazivnih metod v medicini že sodi sem. Jemanje krvi za laboratorijske analize, kot ga poznamo danes, mirno lahko postavimo v srednji vek. Koliko trpinov vsak dan zabode igla v žilo, ali tudi skozi in skozi, fizičnih in psihihičnih travm teh posegov se nikoli povsem ne rešiš. Izumitelj umetne pijavke, ki ti bo kri vzela tako, da tega skoraj ne opaziš, bo še zaslužnejši od izumitelja telefona in televizije.

Robotika prav tako še čaka na pravi preboj. Ko se bo majhen robot sprehodil po krompirišču in z vseh listkov pobral koloradske hrošče, ne da bi kaj pohodil, bo pa res vsakemu jasno, kaj je ekološko pridelovanje hrane. Da o osebnem robotu, ki bo šel z vami na Triglav, nesel nahrbtnik, pa še lubenico zraven, lepo ves čas na hladnem, na težjih mestih dal roko in zraven še kaj zabavnega povedal, sploh ne govorimo.

Lahko in varčno prevozno sredstvo. Ivo Boscarol je lansko leto od vesoljske agencije NASA prejel 100.000 ameriških dolarjev nagrade za ultralahko letalo, katerega ena izmed glavnih odlik je, da prazno tehta manj kot potniki, ki potem sedejo vanj. Avto, ki bo prazen tehtal 333 kilogramov in peljal pet oseb s prtljago, je tehnično že izvedljiv, le napravil ga ni še nihče. Zdaj pa se en potnik pelje s tono in več težkim vozilom, varčevanju z vse bolj dragocenim gorivom v pravi posmeh.

Prav nobene nove tehnologije, le zavzetega in vztrajnega navdušenca, ki bi znal potrkati na prava vrata, bi zahtevala dva ukrepa za polepšanje krajine. V njej vsi živimo, po njej potujemo, hodimo, jo obdelujemo, pa bi bilo toliko pogledov nanjo veliko lepših, če bi ji naklonili malo več prijaznosti. Prvi in lažji izmed obeh ukrepov bi bil zakopanje daljnovodov. Kamorkoli se obrneš, na ravninskem svetu in tudi po bolj gozdnati deželi, nikjer ne gre brez daljnovodnih stebrov in žic med njimi. Če bi žice spravili pod zemljo, kot je to že nekaj časa navada v naseljih, bi krajina spet zaslužila svoje ime. Drugi ukrep zadeva pa tkim. letalsko urbanizacijo, ko hiše v krajini niso razporejene v strnjenih naseljih, ampak kot bi jih metal iz letala. Ni ga večjega veselja kot postaviti hišo kar najdlje od soseda, po možnosti sredi nedotaknjene narave. Če ne gre drugače najprej na črno, potem bomo pa stvar že legalizirali. Ko se je pred leti nekaj naših strokovnjakov urbanistične stroke odpravilo na senčno stran Alp, jih je zanimalo tudi, kako se po nemško reče »črna gradnja«. Pa so presenečeni izvedeli, da tega izraza tam sploh ne poznajo. Črnih gradenj pač ni bilo. Ena od možnih rešitev problema? Davek na nepremičnine, ki bi bil v razmerju z razdaljo objekta od strnjenega naselja.

Primož Trubar je bil velik mož, rad se je učil, imel je odprte oči, beseda mu je tekla in znal je najti način, da je lepe ideje, za katere se je splačalo delati, spravil med ljudi. V svojih prizadevanjih ni bil tog, zategnjen in omejen, trudil se je pa še toliko bolj z veseljem, ker nova vera, za katero si je prizadeval, ni bila samo veliko skromnejša od prejšnje, ampak tudi ni nasprotovala življenjskim radostim svojih pastirjev. In takih se nihče pameten ne bi branil, ne takrat in ne zdaj.

Razmišljanje o Trubarju in internetu je kar daleč od osrednjih tem mojega siceršnjega raziskovalnega zanimanja, povezanega z antropologijo popularne glasbe in antropološko metodologijo, a je kljub temu odličen izziv za premislek o izzivih časa, ki jih prinaša obdobje digitalizacije. Pri razpravljanju o tem, kakšne radikalne spremembe v vsakdanjem življenju nam prinaša - in jih še najavlja - digitalna revolucija, bom uporabil svoje splošno antropološko znanje in praktične izkušnje uporabnika sodobnih informacijskih tehnologij, ne da bi o samem internetu in njegovih pritiklinah uporabil empirične vire, ki bi jih pridobil z neposrednim etnografskim delom, kar bi bil standarden kulturnoantropološki pristop.

Antropološke razsežnosti prelomnih časov, ki jih je prinesla uvedba novih komunikacijskih tehnologij, ki temeljijo na vzpostavitvi enotnega protokola v svetovno razširjeni mreži, še sicer niso povsem razvidne, pa vendar dovolj, da jih je mogoče na kratko skicirati in uvodoma podati nekaj primerjav v načinih komuniciranja skozi čas ter iz njih izhajajoče konstitucije različnih človeških svetov znotraj galaksij ustnega sporočanja, pisnega občevanja pred in po iznajdbi tiska in na koncu ob vstopu v Turingovo galaksijo, ki temelji na elektronskem, digitalnem komuniciranju. Na koncu svojega razmišljanja o slovenskih krakih zadnje galaksije, ki jo je Benedict Anderson imenoval kapitalizem tiska (1983), iz katere počasi izstopamo, pa bom podal še nekaj misli in primerov, ki izhajajo iz mojega naključnega poznavanja posameznih izsekov prostora, ki mu pravimo globalni prostor.

Mediji komunikacije in človeški svetovi

Antropološko gledano smo bili doslej soočeni le z dvema načinoma komunikacije in nekaj mediji, ki so to komunikacijo omogočali, s tem pa tudi z dvema različnima človeškima svetovoma, za razumevaje katerih so v preteklosti morali iznajti kar cele veje znanosti, da bi jima bili kos.

Čeprav ne bomo nikoli vedeli, kdaj se je to dejansko zgodilo, pa vemo dovolj, da lahko nastanek naše vrste postavimo v okrilje velikega poka, ki je porodil človeško kulturo. To je bila iznajdba simbolne komunikacije. Čeprav znajo z znaki operirati, torej jih prepoznavati in sporočati, tudi druga živa bitja, celo vse do rudimentarnih primerov propozicijskega govora (glej Muršič 2004), pa je le človek razvil takšen način sporočanja znakov, pri katerem v glavnem uporablja simbole. Ti pa, za razliko od znakov, ki kažejo oz. se nanašajo na konkretne pojave, vedno napotujejo na splošnosti. S simboli ne moremo sporočati o konkretnem brez uporabe splošnih predstav. Znake lahko uporabljamo le zato, ker njihova artikulacija temelji na razlikah med materialnimi nosilci pomena (zveni, barvami, oblikami itd., ki jih zaznavamo), ki pa sami nimajo nobenega pomena - pomen generirajo razlike. p>Spoznanje, da se je človeški govor pojavil dobesedno iz nič in, strukturno gledano, praktično v celoti, je staro komaj stoletje. V začetku 20. stoletja ga je po nekajdesetletnih prizadevanjih po rekonstrukciji najstarejšega (izvirnega, izhodiščnega) človeškega jezika formuliral švicarski lingvist Ferdinand de Saussure (1997[1916]). p>Človeški govor temelji na prepoznavanju razlik med posameznimi nosilci pomena (fonemi), ki sami nimajo nobenega pomena, njihov pomen pa temelji na praktičnem družbenem konsenzu o priznavanju razlik, ki jih je mogoče slišati.

Šokantno spoznanje, da jezik – za razliko od govora, ki ga prakticiramo – tako rekoč nima zgodovine in da se je, ko se je enkrat pojavil, pojavil nenadoma in v celoti, je povsem skregano z našim razumom in dojemanjem resničnosti. Še več, razvoj, ki je pripeljal do uporabnega govora, nam ne pove ničesar o jeziku samem: če hočemo razumeti strukturo jezika, moramo pozabiti na njegov razvoj. Ne bi rad izzvenel redukcionistično, češ da je človeški govor edina človeška zmožnost, na kateri temelji človeška kultura – to seveda očitno ne drži – in da je jezik edini model človeške simbolne komunikacije – kar prav tako ne drži, toda vrste, ki ji pravimo homo sapiens sapiens, brez velikega poka, tj. trenutka, ko je človeštvo spregovorilo, ne bi bilo.

Preden se ustavim pri prvotni simbolni galaksiji, ki jo je naselil – to je eden pomenov glagola colere, iz katerega izhaja beseda kultura – človek, to je človeški svet, ki temelji na ustnem posredovanju informacij, moram pojasniti, kaj je tako epohalnega in revolucionarnega v preskoku od uporabe znakov do izuma simbolov. Glede na to, da je oba mogoče opredeliti zelo podobno, pogosto ne opazimo ključne razlike med obema. Znak je namreč nekaj, kar stoji na mestu nečesa drugega, prav tako pa je tudi simbol znak, ki stoji na mestu nečesa drugega. Oba kažeta na nekaj drugega. Vsak simbol je znak, ni pa vsak znak tudi simbol.

V klasični Peircevi opredelitvi poznamo tri vrste znakov: indekse, ikone in simbole (prim. Edgar in Sedwick 1999). Tipičen primer indeksov so lastna imena, ki označujejo posameznike, kraje, dogodke itd. Ikone so tisti znaki, ki označujejo s podobnostjo, npr. zemljevidi. Podobno uporabljamo tudi signale, ki vedno neposredno označujejo nekaj konkretnega.

Tako ikone in indeksi kot simboli so sestavljeni iz materialne in nematerialne komponente, označevalca in označenca, in pomen, ki ga pripisujemo znaku, izhaja iz družbenega dogovora o pomenu. Ključna razlika med obema vrstama označevanja je v dometu označevanja. Indeksi in ikone ter signali namreč reprezentirajo oziroma kažejo na posamične primere in jih vedno povezujemo s partikularno izkušnjo zaznave, medtem ko simbol, prav narobe, vedno kaže nekaj splošnega, nekaj, kar je izvedeno iz izkušnje ali nima prav nobene zveze z njo. Da ne bo kakšne pomote: znake uporabljajo vsa živa bitja. In tudi simbolov se nekatere vrste do določene mere lahko naučijo uporabljati, vendar pa doslej ne poznamo nobene, razen naše, ki bi razvila simbolni sistem komunikacije. Če bi ga, bi ga gotovo opazili, prepoznali, razbrali in prej ali slej prevedli v človeški jezik.

Zakaj je to tako pomembno? S simboli je mogoče prikazovati neobstoječe reči. Simboli omogočajo takšno stopnjo abstraktnega sporočanja, da dobesedno - in radikalno - presegajo omejitve prostora in časa neposredne praktične izkušnje. Reprezentacijske prakse obsegajo dva zelo različna načina družbenega učinkovanja. Prvi izhaja iz funkcije predstavljanja tistega oz. tega, o čemer sporočamo, drugi omogoča zastopanje in ustvarja neznosen občutek pritiska simbolnega sveta, ki v nekem smislu zaživi svoje življenje in postane naš neuničljivi gospodar.

Ko je torej človeštvo razvilo simbolni sistem komunikacije, se je oborožilo z izjemno uporabnim sistemom prenosa znanja in izkušenj. Ustni prenos znanja in izkušenj je omogočal razširiti spomin in usmeriti pogled v prihodnost, predvsem pa je omogočil izjemno učinkovito akumulacijo znanja in izkušenj. Z obvladovanjem in uporabo govora je človeštvo razvilo specifične oblike človeške kulture. Čeprav je kulturo mogoče razumeti na nekaj sto različnih načinov, se je dobro spomniti glavnih izhodiščnih pomenov besede kultura, ti pa so obdelovanje, gojenje, naseljevanje, varovanje in čaščenje. Ker se vse te značilnosti še vedno skrivajo v pojmovanju kulture, ta beseda ni le ena najbolj zapletenih besed v našem besednjaku (Williams 1988[1976]), temveč tudi sredstvo, s katerim tisti, ki si prizadevajo vladati, učinkovito zarisujejo družbene ločnice, da lahko nadzorujejo bantustane in rezervate ter gulage, v katere trpajo neprilagojene in nepokorne.

Izjemno učinkovit ustni prenos znanja je omogočil nesluteni razvoj človeške vrste, ki je v dobrem stotisočletju naselila celoten planet in se pokazala kot najuspešnejša in najnevarnejša vrsta na tem svetu.

Prva nadaljnja revolucija v načinu komuniciranja se je zgodila, ko so ljudje začeli znake tudi zapisovati. Iznajdba pisave je sovpadala z nastankom centralizirane države. Ne bom se spuščal v spekulacije, kaj je bilo prej, kura ali jajce, vendar je iz zgodovine bolj ali manj jasno, da brez zapisovanja nihče ne bi mogel vladati večjemu številu ljudi in jih nadzorovati. Nekateri stopnjo kulturnega razvoja z uvedbo pisave imenujejo civilizacija, vendar verjetno ni najprijetneje izenačevati civilizacije z vzpostavljanjem hierarhičnih razmerij in uzakonjanjem medčloveškega izkoriščanja. Socialni oz. kulturni antropologiji so dolgo časa pripisovali domeno raziskovanja kultur pred uvajanjem pisav. O ločnici med obema svetovoma je v desetletjih, ko je postalo bolj ali manj jasno, da so se (ali se bodo) opismenili še zadnji ostanki nepismenih ljudstev, med drugimi pisal tudi Jack Goody (1993).

Ena ključnih razlik med kulturami, ki temeljijo na ustnem prenosu znanja, in civilizacijami, ki uporabljajo pisavo, je v trajnejšem vzpostavljanju hierarhičnih razmerij in koncentracijo ter centralizacijo znanja in družbene moči v »civilizacijah«. V centraliziranih državah in imperijih se vzpostavlja trajnejša oblast z delom množice državnih pisarjev in vojakov (glej Southall 2000[1998]). Derridajevsko rečeno (1976): sled znanja označuje napredovanje človeštva, ki doživi naslednjo veliko revolucijo z uporabo najprej slikovne, nato zlogovne in naposled še fonetske pisave. Sled znanja se je neizbrisno spreminjala v sled moči in nasilja. Znanje in moč sta nerazdružljiva dvojčka (Foucault 1991).

Po daljših obdobjih vzponov in padcev znanja v različnih svetovnih civilizacijah se šele z iznajdbo tiska pojavi nova oblika ureditve človeškega sveta, ki je na eni strani demokratizirala medčloveške odnose, na drugi strani pa je še poglobila eksploatacijo naravnih in kulturnih virov. V obdobju tiska je bilo prvič mogoče opismeniti množice, to pa zato, da jih je bilo mogoče vpreči v voz kapitalistične produkcije. Splošno izobraževanje, ki je narekovalo standardizacijo »nacionalnih jezikov«, v katerih je bilo edino mogoče doseči dovolj dobre rezultate, da so delavci lahko stregli strojem, je zaplodilo obdobje nacionalizmov (Gellner 1983) in »predstavnih skupnosti« (imagined communities; Anderson 1983).

Ne glede na to, kako razumemo obdobje moderne, je povsem jasno, da je nacionalizem dokaj pozen izum oz. konstrukt zahodnih družb in da se skorajda neizogibno pojavlja povsod tam, kjer se izkristalizira neki temeljni jezik komunikacije v spregi šolskega sistema, javnosti in intelektualnega dela. V nekem smislu je torej svet tiska neizogibno tudi svet nacionalizmov. Prepoznavanje razlik med narodi temelji na vzajemnem prepoznavanju simbolnih ločnic (Barth 1969; Cohen 1985). Simboli, skratka, še vedno narekujejo temeljne načine oblikovanja človeških svetov.

Simbolna komunikacija in simbolne prakse

Kot sem že omenil, je zelo pomembno razumeti, da simbolna reprezentacija obsega tako predstavljanje kot zastopanje. Pri predstavljanju nam je povsem jasno, da gre za predstavljanje nečesa s pomočjo posredovanja nečesa drugega. Pri zastopanju pa ni tako: zastopnik zastopa nekoga oz. nekaj drugega, tako da deluje samostojno, na podlagi lastne moči delovanja in torej nastopa kot tvoren »delovalnik« oz. tvornik (agent). Zaradi učinkovanja takšnih reprezentacijskih praks se ljudem, kamorkoli se ozirajo, prikazujejo najrazličnejši »tvorniki«, »stvarniki« in »prvi gibalci«.

Ker pa je simbol prenašalec pomena, se nam nujno zazdi, kot da ima tudi simbol svojo lastno moč in voljo delovanja. Ta vidik zgrešenega razumevanja prenašalcev pomenov je doslej najučinkoviteje razkrinkal Karl Marx v njegovi znameniti kritiki blagovno-denarnega fetišizma (1986[1867]). Namesto da bi nam njegova analiza omogočala razumevanje tistih situacij, ki zasužnjujejo ljudi s pomočjo posredovanja informacij, se še danes pogosto nagibamo k razumevanju nekakšnih »naravnih« dejavnikov moči, ki pač delujejo po svoji lastni volji, kot na primer nekakšni »trki civilizacij«, ki naj bi temeljili na različnem tolmačenju simbolov.

Danes smo soočeni s povsem novo situacijo, ki so jo zaplodile izkušnje uvajanja novih medijev v dvajsetem stoletju. To so tisti mediji, ki so poleg ustnega sporočanja in njegovega zapisa, motorjev razvoja človeštva od samega začetka vrste mislečega človeka, dodali še ojačan in neskončno reproduktiven glas in podobo, ki sta pripeljali človeštvo v neko povsem novo galaksijo, ki jo bo še danes zelo težko ustrezno poimenovati, čeprav se že izteka obdobje rabe prvega izmed tovrstnih medijev, radia. Morda bi lahko to galaksijo imenovali Teslova galaksija, a sem se raje odločil za Turingovo, ki je njena digitalna nadgradnja, da bo še bolj jasno, v kakšni zagati smo pri njenem razumevanju. V mislih imam nepredvidljivo črno skrinjo, v kateri se procesirajo podatki (glej Richardson 1991: 173).

Prvi medij, ki je deloma obudil duha izhodiščnega ustnega prenosa znanja in spremljal nekatere pojave množičnih zablod 20. stoletja, v obdobju, ki ga je francoski sociolog Michel Mafessoli poimenoval »obdobje plemen« (1996), je bil radio. Ozvočeni Glas, ki je omamljal množice, z neuklonljivim zrnom (Barthes 1990[1977]) moči, je bil svojevrstna manifestacija tistega glasu, ki je prerokom narekoval zapisovanje božje besede. Enako kot zapisanemu božjemu glasu se je temu profanemu ojačanemu glasu le malokdo zmogel in znal upreti. Ko so nekaj desetletij kasneje temu gromkemu glasu, ki je odmeval iz zvočnikov, daleč od njegovega vira, dodali še podobo, najprej na filmu, kmalu zatem pa še na televiziji, se je očaranost množic še povečala, raven politične kulture pa začela skokovito raztapljati. In ko nas je slednjič zadela še zmes podobe, glasu in besedilnih sporočil na internetu, je vsakomur postalo jasno, da vstopamo v novo obdobje, ki bo vse prej kot obdobje konca zgodovine (Fukuyama 1992), kot so upali liberalnotržni sanjači in prevaranti.

Internet in galaksija porajajočega se novega človeškega sveta

V sklepu svojega razmišljanja, ki se le na daleč dotika obletnice delovanja Primoža Trubarja, a ga lahko vendarle omenim kot nekoga, ki je kljub vsem oviram uporabil tisk za uresničevanje svoje vere, bom poskušal podati nekaj izhodišč razmišljanja o tem, v kakšno novo galaksijo vstopamo danes, ko me vse bolj spremlja občutek, da bodo novodobni slovenski Trubarji, ki bodo v našem prostoru uresničevali svoje vizije, doživeli podobno usodo kot Pimož Trubar. Čeprav sem se z mrežno komunikacijo med računalniki srečeval že v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih in se kasneje iskreno veselil uporabnosti svetovnega spleta v njegovi nedolžni otroški fazi, ki je bila sila podobna navdušenju nad radijskim medijem v poznem 19. stoletju, nimam niti najmanjše predstave o tem, kam nas bo pripeljala. Čeprav upam, da se bo kolesje zgodovine zasukalo drugače, moram izraziti oločen skrbi.

Iz zgodbe o simbolni komunikaciji, ki spremlja in po svoje tudi narekuje zgodovinski razvoj človeštva v celoti, sem povsem izpustil vlogo podobe kot nosilca pomena. Kot vemo, so bile podobe od nekdaj del potrjevanja verovanjskih sistemov in s tem, kot piše Walter Benjamin, ukoreninjene v ritual, ki so se mu iztrgale šele z neskončno reproduktivnostjo umetnin po iznajdbi fotografije in drugih neskončno reproduktivnih nosilcev informacij (Benjamin 1998[1935-1939]). Ker so podobe vedno prenašale sublimno moč in ker so ikone same po sebi nosilke nadčloveške moči, se zastavlja vprašanje, če so vse oblike sodobnega »podobarstva«, tudi v obliki vročega oboževanja »zvezd« v popularni kulturi – sem sodi seveda tudi izdatno plačevanje podob, ki jih izdelujejo paparaci – in prevlada podob v oglaševanju ter na internetu res tako nenevarne in benigne kot si ponavadi zamišljamo. Zaradi več razlogov se bojim, da bo ikonodulska kultura sodobnih častilcev ikon, ki jim je internet dal še posebno močan impulz, dejansko porodila še hujše težave, kot jih je porodil radijski medij.

Namesto ojačanega glasu fašističnih voditeljev, ki je obvladoval podrhaljene množice v začetku 20. stoletja, nas morebiti čaka delovanje razpršene drhali, ki bo podpirala olepšane podobe sodobnih populistov in fašistov s človeškim obrazom, zadovoljna z vsemi omejitvami svobode, dokler bodo tarča ukrepov za zagotavljanje njihove varnosti »drugi«. p>Upam, le, da se po tragediji zgodovina res ponavlja le kot farsa in da se bo odmev začaranosti nad Hitlerjevim in Mussolinijevim glasom ter estetiziranimi rituali črnosrajčnikov in rjavosrajčnikov, ki jih je opisoval Walter Benjamin, dejansko ostali edina tragedija sodobne evropske zgodovine in da nas v obdobju »vojne proti terorju« čaka le operetna epizoda bizarnega nagnjenja množic k popularnokulturnim ikonam, ki naj bi vodile sodobne evropske demokracije kot svoj osebni butik ali podjetje – to se seveda ne more končati drugače kot s polomom.

Naslednja pomembna točka, na kateri se je vsaj za nekaj časa pokazalo upanje za ugodno razvijanje medčloveških odnosov v nehierarhičnih mrežnih, celo rizomskih modelih, je povezano s prisvajanjem človeškega znanja in ustvarjalnosti. Institucija avtorskih pravic se je v rokah velikih korporacij in njihovih vojska pravnikov sprevrgla v pošast, ki bo skoraj gotovo ugonobila človeško ustvarjalnost. Če se bodo težnje nadzorovanja in monopolizacije avtorskih pravic nadaljevale na enak način kot se to dogaja v glasbi, lahko z veliko verjetnostjo, če ne kar z gotovostjo, napovem, da nas bo uveljavljanje oz. vsiljevanje korporativnih avtorskih pravic privedlo v katastrofo in povsem zatrlo človeško ustvarjalnost.

Tretja skrb, ki bi jo rad izpostavil prav na koncu, zadeva globalizacijo, digitalizacijo in procese, ki so jih pred časom označili kot postmoderne. Na srečo je pojem globalizacije že nekoliko passé, a ga moram na kratko vendarle še obglodati. Zelo dobro se zavedam, kaj pomeni globalna komunikacija, saj pripadam privilegirani generaciji, ki je lahko prva užila sadove satelitskega prenosa televizijskega signala v poznih šestdesetih letih in uvajanja kabelsko-satelitske televizije (v Mariboru) dobro desetletje kasneje. Povsem jasno je, da svet ne bo nikoli postal globalna vas, temveč se bo, nasprotno, še bolj diverzificiral. Edino, v kar sem skoraj prepričan, je, da bodo nacionalne države izgubile moč v trenutku, ko bodo ljudje prenehali verjeti v moč zamisli, ki jih druži. Dvomim pa, da se bo to zgodilo tako hitro, kot napovedujejo nekateri.

Z uvajanjem digitalne večpredstavne komunikacije in digitalizacijo komuniciranja z državo se bolj verjetno nakazujejo novi veliki imperiji in nadnacionalne državne tvorbe, najverjetneje nekakšne navidez demokratične superdržave. Nobenega jamstva nimamo, da bodo v njenih nedrjih lahko preživele porajajoče se oblike novih egalitarnejših oblik politične ureditve, kii se nakazujejo med prvimi učinki uvajanja digitalne tehnologije. Posamezniki izgubljajo tla pod nogami, saj ni nobenega jamstva, da digitalni zapis družbene pogodbe res drži »kot pribit«, njihova reakcija na to izgubo temeljev pa še ni povsem jasna in nedvoumna.

Jezik komunikacije med ljudmi pa vendarle ostaja enak kot od samega začetka človeštva, to je človeški govor. Ta velik dosežek človeške vrste bo prej ali slej gotovo postal cokla nadaljnjega razvoja človeštva, saj bodo komunikacijski sistemi, ki jih bomo razvili na drugih temeljih od tistih, ki smo si jih doslej lahko zamislili, upoštevajoč svojo lastno »naravo«, bistveno presegli naše zmožnosti komunikacije in razumevanja. Prostor simbolne komunikacije navzgor ni neskončen, ampak ima svoje meje, čeprav jih e nismo zaznali, in bojim se, da se te meje kažejo prav v tem, da v strahotni poplavi informacij, ki krožijo po internetu, prihaja do popolne zasičenosti komunikacijskega prostora. Tudi ta lahko, enako kot korprativni nadzor, povsem uniči človeško ustvarjalnost. Psi lajajo, karavana blodi. Predstavni zastopniki, kot je plodove reprezentacijskih praks poimenoval Sigmund Freud, lahko razvijejo specifične oblike subjektivnosti, če jih le ne znamo sproti razkrinkavati. Bojim se, da smo z internetom dali prednost zastopstvu pred predstavljanjem in da nas prave bolezni novega časa šele čakajo.

Skrb pred razvojem sodobne družbe v smereh, ki si jih ne želimo, dodatno potencira tudi dejstvo, da se je trajen zapis, na katerem je temeljil tisočletni red »civilizacij«, imperijev in držav, izgubil v elektronskih nebesih in ne ponuja več možnosti sledenja zapisanim dejstvom in sporazumom v materialni obliki. Internet nas v nekem drugačnem smislu vrača nazaj v obdobje ustnega sporočanja in posredovanja vednosti in izkušenj, toda zapis, ki ga pošljemo v elektronska nebesa, ni več na enak način materialen in je tudi prostorsko razpršen. Zato se množicam ljudi, vajenih reda in moči, ki temelji na zapisanih kodeksih, izmikajo tla pod nogami. Zaenkrat je še veliko možnosti, da bo prihodnost egalitarna (mrežna, avtonomistična, enakopravna), tako kot je bila dokaj egalitarna preteklost človeštva, ki je temeljila na ustnem sporočanju, po drugi strani pa tesnoba, s katero smo soočeni zaradi neprepoznavnosti samega materialnega bistva naših družbenih dogovorov, vodi postmoderne izgubljene razsrediščene subjekte k iskanju transcendentalnih temeljev novih/starih religioznosti. Gradnja temeljev (fundamentov) pa se lahko izteče samo v nove oblike izkoriščanja in dominacije.

Reference:

Anderson, Benedict
1983 Imagined Communities: Reflecions on the Origin and Spread of Nationalism. London in New York: Verso.

Barth, Fredrik, ur.
1969 Ethnic Groups and Boundaries: The Social Organization of Culture Difference. Bergen - Oslo: Universitets Forlaget. London: George Allen & Unwin.

Barthes, Roland
1990 (1977) ‘The Grain of Voice.’ V: On Record. Simon Frith in Andrew Goodman, ur. London: Routledge, str. 293-300.

Benjamin, Walter
1998 (1935-1939) ‘Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati.’ V: isti, Izbrani spisi. Ljubljana: Studia humanitatis, str. 145-176.

Cohen, Anthony P.
1985 The Symbolic Construction of Community. London in New York: Routledge.

Derrida, Jacques
1976 O gramatologiji. Sarajevo: Veselin Masleša.

Edgar, Andrew in Peter Sedwick
1999 Key Concepts in Cultural Theory. London in New York: Routledge.

Foucault, Michel
1991 Vednost - oblast - subjekt. Ljubljana: Krt 58.

Fukuyama, Francis
1992 The End of History and the Last Man. Penguin Books: London.

Gellner, Ernest
1983 Nations and Nationalism. Oxford: Basil Blackwell.

Goody, Jack
1993 Med pisnim in ustnim. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Maffesoli, Michel
1996 The Time of the Tribes: the Decline of Individualism in Mass Society. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage.

Marx, Karl
1986 (1867) Kapital 1. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Muršič, Rajko
2004 ‘Etnologija s čustvi - pogled s strani.’ Etnolog 14(65): 49-62.

Richardson, George P.
1991 Feedback Thought: Social Science and Systems Theory. Philadelphia: University of Pennsylvania Press.

de Saussure, Ferdinand
1997 (1916) Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Ljubljana: ISH (Studia humanitatis).

Southall, Aidan
2000 (1998) The City in Time and Space. Cambridge: Cambridge University Press.

Williams, Raymond
1988 (1976) A Vocabulary of Culture and Society. London: Fontana Press.

Če se je z razvojem računalnika, na začetku algoritmičnega in procesualnega stroja, intermedijska umetnost vzpostavila enakovreden položaj na področju sodobnih umetnosti, se je z razmahom najrazličnejših uporabniških vmesnikov uveljavila in vzpostavila kot upoštevanja vredna tudi v bolj tradicionalnih umetnostnih institucijah. Danes je intermedijska umetnost na točki, ko se vse bolj pojavlja kot interdisciplinarna izraznost, povezana tudi z drugimi umetnostnimi področji in je vpeta v celotno umetnino kot njen enakopraven in verodostojen del. Tehnologija je postala zgolj sredstvo in ni več cilj, je samo še eno od orodij v postopkih ustvarjanja in se jo prav tako uporablja, kot tudi problematizira in ignorira.

Od nekdanje, dokaj surove in ozke računalniško generirane podobe - je pritegnila že s svojo neobičajno prezentacijo, digitalno estetiko in možnostmi vplivanja nanjo - se na eni strani z razvojem tehnologije in ponudbe vmesnikov ter na drugi z novimi umetniškimi pristopi, dojemanjem in izvedbo umetniškega dela preliva v celovite svetove, ki jih ponazarjajo sintagme, kot sta mešana ali hibridna resničnost. S tem si lahko predstavljamo razširjeno ustvarjalni proces, kjer nimamo okoli sebe zgolj digitalne slike in/ali zvoka - ponavadi poglavitnih faktorjev, na katera lahko povratno vplivamo in v okviru vnaprej določenih atributov spreminjamo stanje v nek dinamični postopek - ampak digitalna umetnina postane del širšega, celovitejšega okolja, ki iz virtualnega prehaja v realno in nazaj.

Zato se pojavljanje novih umetnin vse bolj približuje svojevrstni celostni umetnini, vendar ne v zgodovinskem, Wagnerjevem pomenu označbe, ki je dojemanje umetniškega dela razmejil na odrsko dogajanje kot aktivno, ustvarjalno in na publiko kot pasivnega spremljevalca v neki za-vse-isto gmoti, temveč v sodobnejši definiciji prostora in posameznika, ki opredeljuje vsakega oprazovalca in/ali poslušalca kot aktivnega udeleženca umetniško generirane realnosti in ga tudi glede na njegove akcije in reakcije umešča v okolje. V odnosu do podanih prednosti dela in izhajajoč iz afinitet in izobrazbe posameznika se potem tvori nekakšno informacijsko telo, skupek zunanjih vplivov in dražljajev ter notranjih sprejemanj in procesov; nastaja nov posameznik, živeč del svojega časa v digitaliziranem svetu, drugi del pa v analognem.

Digitalno postaja vse bolj realno in analogno se spreminja v digitalno. Zdi se, da ni umetnika in umetnosti, ki ne bi bila tudi prisotna v kibernetičnem svetu. Signali nas obkrožajo že od nekdaj, a v sodobnem svetu se vse bolj učimo zajemati frekvence in jih uporabljati kot prenosnike informacij in kot sredstvo komunikacije. Nekdanjo prevzetost s tehnološkostjo, ki je bila prisotna v preteklosti, je zamenjala prevzetost z uporabniško vrednostjo, ključen pomen je dobila uporabnost. V taki konstelaciji se umetnost počuti vklenjeno in išče načine, ki bi presegali neposredno namembnost. Zato se povezuje z drugimi panogami, zlasti z znanostjo, nemalokrat se zateče tudi v psevdoznanost in ironizira postopke, spet drugič se odloči za ekstremne pogoje in skozi odmevnost takega pristopa posledično računa na afirmacijo.

Intermedijska umetnost vključuje tudi klasične vizualne in glasbene postopke, onomatopoejo je nadgradila v lastno estetiko narave, namesto posnemanja se je zgodila realizacija, generiranje svojega bivanjskega prostora, ki nastaja v okviru žic in procesorjev in se razširja s pomočjo frekvenc. Do kod sežejo frekvence, tam je tudi digitalen svet in tam so možne podstati za intermedijsko ustvarjanje. Vendar pa se je treba zavedati, da je digitalno zgolj simulaker simulakra. Digitalno namreč obstaja samo kot skupek analognega, ki ima dve značilnosti, gostoto in hitrost. Digitalno je samo človekova definicija nečesa, česar naš um in čutila ne zmorejo zaznavati zvezno, analogno. Zaradi izjemne gostote določenih elementov na vse manjši površini in zaradi nepredstavljivih hitrosti predelave velikih količin informacij, se nam zdi, da prihaja do skokov stanj, da postopki potekajo paketno.

Toda še bolj kompleksni in hitri procesi se dogajajo v naših možganih - povsem analognem organu z vsemi receptivnimi sposobnostmi in omejitvami. Narava je pač analogna, digitalno je skupen analognih procesov na manjhem prostoru in v bliskovitem času. Človek je v tej ožičeni informacijski oz. digitalni družbi eno od vozlišč mreže, skozi katero se distribuirajo določene informacije, je bitje na razvodju komunikacijskih povezav in tokov, med katerimi je tudi intermedijska umetnost. Vanjo so se vpletle tudi povsem klasične oblike umetnosti – slika, kip, arhitektura – in sodobnejših medijev, iz katerih gradi – fotografija, video, film. Obenem je postala ozaveščena, ekološko angažirana, saj je vse več umetniških del, ki se ne ubadajo z nadgradnjo, ne iščejo naprej, ampak se spogledujejo z zastarelo opremo, z neuporabljanimi programi, se obračajo k dekompoziciji struktur, celo ludistično obračunavajo in razbijajo računalnike, izpostavljajoč njihovo sporno ekološko vlogo.

Vsaka umetnost ustvarja produkte. Torej tudi v dematerializiranem prostoru virtualne realnosti nastajajo umetniška dela. Materialno in nematerialno vzpostavljata sintetiziran svet mešanih oz. hibridnih realnosti, ki z vseobsegajočim nadgrajujejo medijsko realnost. Zanjo je značilen pretok iz enega produkcijskega centra v nešteto distribucijskih kanalov, medtem ko je lastnost medmrežja kot generatorja mešanih realnosti nešteto produkcijskih centrov in distribucijskih kanalov. Pomeni, da se umetnost ustvarja in distribuira na enak način, s čimer nastane izjemno veliko ustvarjalno polje uporabniških vsebin, to je vsebin, ki jih generirajo uporabniki. Na tako širokem področju pa je spet umetnost dobila svojo priložnost, da se od nekdanjih konceptov ‘vsak-je-lahko-umetnik’ in ‘naredi-sam’ principov loči s kakovostjo, umetniškim presežkom in umetniškim kodiranjem.

Intermedijska umetnost je potemtakem poleg lastne emancipacije poskrbela tudi za ponovno oživitev umetniške kreacije, ko jo loči od uporabniške izkušnje. Uporabnik se je skozi intermedijo naučil novega dojemanja realnega in skozi virtualno izkušnjo spremenil svoj odnos do okolja. Analogno se je ponovno potrdilo, nadgrajeno s principi in estetiko digitalnega ter pridobilo nov pomen. Vrnilo se je k svoji izvorni kodi in klasične likovne forme soočilo z ustvarjalnimi principi kibernetike in računalniških postopkov. Umetnost je ponovno strukturirala nov medij in ga definirala kot ustvarjalnega v domenah intermedijske umetnosti. Zato lahko rečemo, da je intermedijska umetnost najbolj avantgardna umetniška sedanjost, saj v spajanju medijev vzpostavlja tako njihov medsebojni dialog, kot narekuje enakovreden odnos posamičnih medijev in njihov samostojni nastop skozi iskanje novih izraznih možnosti v okviru analognega in digitalnega.

Raznovrstnost jezikov, ki pomeni skoraj isto kot raznovrstnost kultur, je vprašanje, ki zagotovo zasluži enako pozornost kot biotska raznovrstnost. (Smith, 2001) Žal ni tako in Unescova Deklaracija o kulturni raznovrstnosti iz leta 2001 (prevedena v 328 jezikov!) nima potrebne odmevnosti. Redki se zavedajo, da od 6000 ali 7000 jezikov, kolikor jih danes še živi, vsakih štirinajst dni eden utihne za vedno. Le nepoučeni so lahko prepričani, da Evropa pri tem ni udeležena – blagohotno pozabljajo, koliko jezikov je umrlo v Evropi in koliko jih Evropejci pokopljejo po svetu.

John Paolillo (2005) je izračunal indeks jezikovne raznovrstnosti, ki zajema večino jezikov, ki so danes v rabi na določenih območjih. Indeks raste od popolne jezikovne homogenosti (indeks 0) navzgor:

Območje

Število jezikov

Indeks raznovrstnosti

ZDA

170

0,78

Vzhodna Azija

200

4,45

Južna Azija

661

29,80

Južna Amerika

930

30,50

Evropa

364

32,44

Jugovzhodna Azija

1.317

37,66

Oceanija

1.322

46,57

Afrika

2.390

185,68

Dejstvo je, da t.i. "masovni" jeziki zajemajo le polovico človeštva, druga polovica pa govori množico t.i. "redkih" jezikov in slednjih bo po oceni Davida Crystala (2000) leta 2050 le še polovica od današnjega števila.

Informacijska in komunikacijska tehnologija ni kulturno nevtralna, ampak izhaja iz ameriške kulturne tradicije, ki jo na odkrit ali prikrit način tudi uveljavlja. O tem na računalniških šolah ne govorijo. Zožitev problema "digitalne ločnice" zgolj na vprašanje dostopnosti informacijske in komunikacijske tehnologije je zavajajoče. Pozablja se, da govorimo o komunikaciji, te pa brez rabe jezika domala ni.

Snovalci interneta so izhajali iz romantičnih predstav o vsesplošni globalni povezanosti ljudi, problem jezika pa so pri tem enostavno preskočili. Po potrebi so se sklicevali na popolno decentraliziranost svetovnega spleta, ko nihče ne more nikomur ničesar vsiliti. Načelno je res, da interneta nihče ne nadzoruje, v praksi pa o njegovi uporabi kar bistveno odločajo:

telekomunikacijski monopoli in oligopoli, ki imajo glede jezika kar oprijemljive usmeritve;

multinacionalke za proizvodnjo strojne in programske opreme, za katere je jezik vprašanje podjetniške ekonomike;

mednarodna telesa in konzorciji, ki se dogovarjajo o upravljanju in standardizaciji interneta (ICANN, DNS, RIPE, W3C, Unicode, ISO…) in pri tem deklarativno sledijo Unescu, praktično pa dajejo prednost angleščini.

Tudi vlade se glede tega obnašajo različno in ene podpirajo, druge pa onemogočajo jezikovno raznovrstnost v lastnih državah.

Jezik, ki ga govorimo (predvsem materinščina), je najbolj popoln vmesnik, kar jih obstaja, zato tudi digitalna komunikacija nikakor ne more mimo njega. To je za nekatere nedoumljivo, zato se dogaja, da posamezni deklarirani nosilci "nove ekonomije" globoko podcenjujejo pomen kulture. V študijah, ki obravnavajo vzporednice med današnjim prehodom na internet in nekdanjim prehodom na tisk, se običajno močno poudarja ozadje verskega spora, redki pa omenjajo, da je bilo od šestih milijonov knjig, ki so izšle med letoma 1518 in 1546, nad 80 natisnjenih v materinščini in ne v takrat "uradni" latinščini. (Schultze, 2001)

Žal tudi znanstveniki niso brez greha, ko gre za vprašanje materinščine. Najprej moramo sicer priznati, da celo 90 jezikov sploh nima znanstvene leksike in v takih primerih znanost v materinščini ni možna. Preostali jeziki pa so glede tega tudi različno razviti, odvisno od investiranega truda. Mnogim je razvoj lastne znanstvene terminologije zapravljanje časa in se raje odločijo za komunikacijo v jeziku, ki je to že razvil. Prav to je odločilno, da 80-90 ključnih naravoslovnih ter 74-82 ključnih družboslovnih in humanističnih časopisov (po kriterijih institucij za indeksiranje) izhaja v angleščini. Posledice lepo ilustrira naslednji primer: latinske jezike govori 27,5 svetovne populacije, v prej omenjene znanstvene časopise pa znanstveniki iz teh govornih področij prispevajo manj kot 10 vsebin. Zadnje čase se vrstijo ostri očitki skandinavskim znanstvenikom, ki so v prid angleščine močno zanemarili znanstvene besednjake v materinščini. (Nilsson, 2005) Svetovni splet so si naredili znanstveniki za svojo rabo (CERN) in ni čudno, če so pri njem vidni tudi njihovi problematični pogledi o rabi jezika.

Za zasnovo in uresničevanje jezikovne politike na internetu so potrebni kazalci o stanju jezika. Odgovornost za razvoj takšnih kazalcev bi seveda pripisali akademskim ustanovam, a paradoksalno se v resnici vsi zanašajo na komercialne organizacije – npr. Global Reach ali Jupiter Research – ki jih jezik zanima v sklopu tržnih raziskav. Zato tudi ne preseneča, da so podatki o stanju jezika na internetu neredni in se hudo razhajajo. To je posledica zelo različnih in slabo utemeljenih metodologij merjenja.

Global Reach (2005) ugotavlja število uporabnikov interneta po jezikovnih skupinah in za leto 2005 podaja naslednjo sliko:

Angleško govoreči uporabniki

300 milijonov

Kitajsko govoreči uporabniki

220 milijonov

Japonsko govoreči uporabniki

105 milijonov

Špansko govoreči uporabniki

80 milijonov

Nemško govoreči uporabniki

70 milijonov

Francosko govoreči uporabniki

50 milijonov

Italijansko govoreči uporabniki

45 milijonov

Korejsko govoreči uporabniki

40 milijonov

Portugalsko govoreči uporabniki

35 milijonov

Ostali neangleško govoreči uporabniki

200 milijonov

Če nič drugega, ta slika kaže, da panika o popolni prevladi angleško govorečih uporabnikov interneta ni utemeljena.

Bolj zgovorne so raziskave o dejansko uporabljenih jezikih na internetu, ki pa so povezane z velikimi metodološkimi težavami. Kaj sploh meriti? Najpogosteje se meritve usmerijo na iskalnike glede na jezik, v katerem delujejo. Za OCLC (največji knjižnični informacijski sistem na svetu) to niso bili dovolj ciljani podatki, da bi jih lahko uporabili pri svojem trženju. Zato je Edward O’Neill (2003) raje uporabil metodo vzorca spletnih strani. Za leto 1999 je dobil naslednjo sliko o jeziku spletnih strani:

Strani v angleščini

72

Strani v nemščini

7

Strani v francoščini

3

Strani v japonščini

3

Strani v španščini

3

Strani v kitajščini1

2

Strani v italijanščini

2

Strani v portugalščini

2

Strani v holandščini

1

Strani v finščini

1

Strani v ruščini

1

Strani v švedščini

1

Strani v drugih jezikih

2

Sedaj vemo, od kod vsem znan podatek o tričetrtinski prevladi angleščine na internetu, ki se "reciklira" že deset let in ob tem nihče ne pomisli, da je imel OCLC tudi komercialni interes dokazati, kako z njihovim vztrajanjem pri angleščini ni nič narobe. Dvom pa bi bil utemeljen tudi iz razloga, ker je O’Neill zajel metodološko zelo reven vzorec 2.229 strani z interneta, ki je takrat obsegal že preko 2 milijardi strani.

Daniel Pimienta (2005), znano ime protiglobalizacijskega gibanja, je nekaj let kasneje izpopolnil metodologijo vzorčenja in v raziskavi FUNDREDES je dobil naslednje podatke:

jezik

1998

2003

angleščina

75

45

nemščina

?

7

španščina

3

5

francoščina

3

3

italijanščina

1

2

portugalščina

0,5

1

ostali jeziki

13

37

Tudi Pimientova raziskava pa ni mogla zajeti "nevidnega" interneta, kjer je raznovrstnost jezikov še bistveno večja. Primerjava za petletno obdobje pokaže kar izrazite spremembe in opozarja na hudo zmoto tistih, ki fatalistično pristajajo na prevlado angleščine, ne da bi sami kaj naredili za materinščino. O podobnih spremembah govorijo tudi mnoge druge raziskave, npr. v Indiji, kjer se je na območju punjabi leta 1996 na internetu uporabljala izključno angleščina, leta 2006 pa sta jo prehiteli tako hundujščina kot punjabi. Primeri Kanade (Quebec), Katalonije in drugih kažejo, da je z načrtnostjo mogoče doseči bistvene premike. Ni pa jasno, ali je mogoče zajeziti tudi vdiranje angleščine v pogovorni jezik, pri čemer pa ni mogoče vse krivde naprtiti internetu.

Zelo dobro bi bilo, če bi jeziki z majhnim številom govorcev v internetu ne videli le grožnje s strani "velikih" jezikov, ampak tudi priložnost za lasno uveljavitev, saj gre za učinkovitejši in cenejši medij od tiska. Problem je, če za to ni ne volje (beri organizacije) in ne potenciala (beri ustvarjalne sile).

Poseben vidik predstavljajo pisave na internetu. Američani so standard so svojo potrebo objavili že konec petdesetih – ASCII (American Standard Code for Information Interchange) in njihovih 128 znakov mnogi še vedno jemljejo kot "zakon". ISO je precej kasneje sprejela standard Latin-1, ki ima 256 znakov in upošteva bistveno več jezikov. Vseobsežen je BMP (Basic Multiligual Plan), ki vsebuje kar 65.536 znakov, s katerimi naj bi zadostili prav vsem jezikom.

Pri uveljavljanju slovenščine na internetu je treba biti pozoren na naslednje vidike:

DOSTOPNOST: potrebna je infrastruktura, ki pa razen tehničnih naprav zajema tudi slovensko tipkovnico, standardizirano pisavo, slovarje in geslovnike, verifikatorje pravopisa, internetne domene v slovenščini, strojno prevajanje; potrebne so razumne tarife glede na socialne razmere, saj je socialna ločnica povsod odločilnejša od tehnološke; in potrebna je funkcionalna pismenost vseh.

UPORABA: usposobljenost uporabnikov se ne nanaša zgolj na tehniko, ampak tudi na družbeni vidik – pravi stebri informacijske družbe so etika, znanje in participacija, kar vse temelji na materinščini.

OBVLADANJE TEHNOLOGIJE: obstoječe usposabljanje za IKT v Sloveniji je obsežno in drago, ni pa učinkovito in ne doseže večine, zato so potrebne korenite spremembe v šolah, knjižnicah, javni upravi, NVO in drugod.

RAZUMEVANJE POMENA: prevladuje "zabavni" pogled na IKT, ki računa s pasivnimi potrošniki, zato je tudi vprašanje slovenščine postransko; še posebej mlade ljudi je treba pritegniti v aktivno ustvarjanje digitalnih vsebin, pri čemer bodo skrbeli tudi za materinščino.

DRUŽBENA KRITIČNOST: neprepoznani so kulturni in etični vplivi IKT, zato informatiki sploh ne razumejo pomena kulturne identitete v informacijski družbi in je zanje moteč nefunkcionalen element.

INOVATIVNOST: informacijska družba je nova paradigma, ki odstira drugačne poglede na svet, kar je samo po sebi vzpodbuda za inovativnost, toda le ob pogoju, da uporabnik lahko soustvarja IKT, zaradi česar potrebuje odprto kodo.

RAZVOJNA STRATEGIJA: internet so široko odprta vrata za povezovanje ustvarjalnih potencialov na vseh področjih, za kar so potrebna "lokalizirana" (poslovenjena) orodja in politične razmere, ki sprejemajo najširšo participacijo – brez tega se Slovenija ne bo uvrstila med evropska razvojna jedra.

VIRI

Capurro, R. & al. (ur.) (2005) Localizing the Internet. Ethical Issues in Intercultural Perspective. Schriftenteiche des ICIE, zv.4. München: Fink Verlag

Crystal, D. (2000) Language Death. Cambridge: Cambridge Univ. Press

Eisenstein, E.L. (1993) The Printing Revolution in Early Modern Europe. Cambridge: Cambridge Univ. Press

Global Reach (2005) Global internet statistics by language. Online marketing information http://global-reach.biz/globstats/index.php3

Hauben, M. (1995) The Expanding Commonwealth of Learning: Printing and the Net. http://www.columbia.edu/~rh120/ch106.x16

Nilsson, H. (2005) Perte de domaine, perte de fonctionnalité: indicateurs et enjeux. http://www.ailf.asso.fr/presentation.htm

Paolillo, J. (2005) Language Diversity an the Internet. V: J. Paolillo & al. Measuring Linguistic Diversity on the Internet. Montreal: Unesco Institute for Statistics

Pimienta, D. (2005) Linguistic Diversity in Cyberspace – Models for Development and Measurement. V: J. Paolillo & al. Ibid.

Schultze, J.Q. (2001) Going digital – will internet have as much influence as the printing press. http://www.findarticles.com/p/articles/mi_m4_118/ai_70368686/print

DDr. Matjaž Mulej, zaslužni profesor
(Teorija sistemov in inovacij)
Univerza v Mariboru,
Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor
mulej@uni-mb.si

Nisem specialist niti za informatiko niti za Primoža Trubarja niti za protestantizem, pač pa me pojava, zajeta v naslovu tega posvetovanja in zato tudi tega diskusijskega prispevka, pritegujeta z vidika moje ožje stroke – teorije sistemov in inoviranja. To pomeni, da mi gre za kar se da celovito obravnavanje tako zapletenih pojavov, kot so invencijsko-inovacijski procesi. V tej luči imata Primož Trubar in internet, pravzaprav njegovi avtorji in uresničevalci, veliko skupnega.

Inovacija je namreč po sodobni mednarodno uradni definiciji VSAKA NOVOST, KORISTNA PO PRAKSI NJENIH UPORABNIKOV (EU, 1995, s. 4). Nastane, če avtorji upoštevajo celoten splet pogojev iz Prikaza 1. Torej se morajo ravnati po Prikazu 2 čim bolj celovito, a popolna celovitost ni izvedljiva. Zato smo 24 let po prvi objavi pojma dialektični sistem (Mulej, 1974) objavili zakon zadostne in potrebne celovitosti (Mulej, Kajzer, 1998). Njegovo doseganje podpira sistemsko razmišljanje, ki smo ga povzeli v Prikazih 3, 4, 5 (Mulej idr., 2008 in prej, od Mulej, 1974, 1979 dalje). Povezavo med dovolj celovitim opazovanjem, dojemanjem, razmišljanje, čustvenim in duhovnim življenjem, odločanjem in delovanjem priznava tudi Evropska unija (EU, 2000), kot kaže Prikaz 6. Vloga Primoža Trubarja in avtorjev interneta se da videti v Prikazu 7.

INOVACIJA = (invencija X podjetnost in podjetništvo X celovitost X upravljanje in vodenje X sodelavci X kultura X dobavitelji X odjemalci X konkurenti X družbeno okolje X naravno okolje X slučajni dogodki / sreča)

Prikaz 1: Enačba pogojev za nastanek inovacije

<-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------->

Enostranskost z omejitvijo na en sam izbrani vidik – miselno sliko

Dialektični sistem (= omrežje), ki povezuje vse bistvene in samo bistvene vidike v miselno in/ali čustveno sliko o obravnavanem pojavu, ki ustreza zakonu zadostne in potrebne celovitosti in zato dovolj zreducira redukcionizem, da omogoča dovolj stvarno obravnavo.

Popolna celovitost z omrežjem čisto vseh vidikov – miselnih slik

Prikaz 2: Razlika med (1) navidezno, (2) potrebno in zadostno ter (3) popolno celovitostjo

Sistemsko razmišljanje je način razmišljanja, ki

Upošteva in postavlja v ospredje pozornosti soodvisnost(i).

Je povezovalno razmišljanje, ki tvori mostove med specialisti.

Ne spodbija niti ne razveljavlja pomena specializacije, ampak jo dopolnjuje s sodelovanjem med specialisti, da bi vodilo k sinergijam.

Ne prikriva dejanske kompleksnosti niti kompliciranosti, da ne bi pretirano poenostavljanje vodilo v spreglede in zato v zapletene posledice.

Prikaz 3: Sistemsko razmišljanje – kratka opredelitev

celovitost zajema razmislek, odločitev ali dejanje, ki zajema hkrati:
(1) celoto (sistemnost),
(2) dele (sistematičnost),
(3) odnose (soodvisnost, dialektičnost, interdependenco) in
/4) realističnost (bližino stvarnosti, materialističnost), kot sistem, t.j. splet, vse hkrati in prepleteno, soodvisno in z medsebojnimi vplivi.

Prikaz 4: Opredelitev celovitosti po dialektični teoriji sistemov

Sistemsko razmišljanje je taka praksa razmišljanja, ki bolj upošteva obravnavani pojav kot celoto (z okoljem)
in manj njegove posamične dele (kot samostojne).
Bolj upošteva dejansko zapletenost, kot se ji umika s pretiranim poenostavljanjem delovanja, ker slednje večinoma nima enostavnih, ampak zapletene posledice,saj povzroča, da človek spregleda kaj bistvenega.
Z upoštevanjem zapletenosti podaja sistemsko razmišljanje podlago za posplošitev v teorijo sistemov
in potem temelji na teoriji sistemov (izrecno, vidno, ali neformalno).
Teorija sistemov je veda o poznavanju zapletenih pojavov in o metodah njihovega obravnavanja – razmišljanja, razumevanja in obvladovanja. Je torej epistemologija in metodologija.
Ukvarja se s pojavi, katerih zapletenost nastaja kot kompleksnost zaradi soodvisnosti med njihovimi sestavinami. Zaradi nje nastajajo med njimi medsebojni vplivi, ki povzročajo, da nastajajo nove lastnosti pojava kot celote, ki jih je mogoče le delno in bolj ali pa manj(ne)zanesljivo predvidevati vnaprej.
Po svoji konkretni naravi so obravnavani pojavi lahkokaterekoli vrste. Zato je teorija sistemov uporabna v kateri koli specialni stroki in situaciji, toda svoje izvirno poslanstvo izpolnjuje predvsem kot
most za njihovo medsebojno, medstrokovno sodelovanje.
Teorija sistemov med drugim razvija vrednote nadstrokovnosti, ki omogočajo, da meje med strokami
ne izključujejo sodelovanja, četudi ne nehajo obstajati. Zato razvija tudi vrednote / etiko soodvisnosti, voljo in sposobnost specialistov za medstrokovno sodelovanje.
Razvija in uporablja tudi pripomočke, ki nas bližajo celovitosti.¹

Prikaz 5: Sistemsko razmišljanje in teorija sistemov – povzetek lastnosti

‘The Action Plan [First Action Plan for Innovation in Europe, 1996, based on Green Paper on Innovation, 1995] was firmly based on the ‘systemic’ view, in which innovation is seen as arising from complex interactions between many individuals, organizations and environmental factors, rather than as a linear trajectory from new knowledge to new product. Support for this view has deepened in recent years.’

Prikaz 6: Sistemsko razmišljanje o inoviranju po definiciji EU (2000, s. 6).

Vrednote nekega posameznika

→

Kultura skupine, ki je sprejela vrednote vplivnega posameznika

↑

↓

Norma: uveljavljanje etike z vplivom na ljudi, da smejo pripadati družbi/skupnosti/skupini

←

Etika: razširjena ali celo posplošena uporaba kulture kot merilo, kaj je prav in kaj narobe

Prikaz 7:Soodvisnost vrednot, kulture, etike in norm

Primož Trubar je po vsem, kar sem o njem utegnil prebrati in slišati, v luči povzete teorije vzoren inovator. Enako najbrž velja za avtorje in podjetnike, ki so spravili internet v življenje in v svetovno rabo. Lahko bi jim pripisali naslednje bistvene lastnosti, ki so v Evropi redkejše kot v Ameriki, v Sloveniji pa še redkejše kot drugod po Evropi. Sovpadanje velike gospodarske krize okrog 1870 je namreč sovpadlo z razmahom ameriškega gospodarstva po državljanski vojni 1860. let. V naslednjih 4 desetletjih se je iz Slovenije izselilo 20 vsega prebivalstva (Enciklopedija, 1964, p. o Slovencih), iz Nemčije in Anglije pa 3 – 3,5. Šli so seveda podjetni, ostali rutinerji. (Podrobneje v Mulej, 2006).

Primož Trubar je, kot slišim, združeval naslednje lastnosti:

samostojne zamisli,

premagovanje odporov,

podjetno uveljavljanje zamisli,

spretno izmikanje oviram,

težnja koristiti uporabnikom,

vizija, da ustvarja nekaj bistvenega in novega, celo korenito novega,

spretno sodelovanje s potrebnimi partnerji,

protest zoper utečeno prakso, ki je veljala za edino pravo, a ni bila nujno edina možna praksa,

uporaba novih tehnoloških in družbenih možnosti, da uveljavi svojo zamisel.

Podobno velja za avtorje interneta. Oni so vplivali, ne internet, ki je le sredstvo za človeško uporabo.

V obeh primerih gre za dolgoročno, korenito in resnično inovacijo s širokim obzorjem in vplivom avtorjev, ne le za navidezno ali celo pravno in moralno sporno, kot slišimo in vidimo v številnih primerih. Upoštevajmo pri tem podatka, da inovacija nastane po podatkih patentnega urada ZDA iz enega samega odstotka sprejetih, uradno priznanih patentov, in iz manj kot petih odstotkov inovacijskih projektov velikih podjetij. V celoti torej ni normalno uspeti, a brez inoviranja se da uspeti še manj. Trubarju in avtorjem interneta je uspelo.

Še več, uspela jim ni kar neka tehnološka inovacija, ampak inovacija kulture, etike in norm obnašanja. Ni sicer dovolj celovito, če rečemo, da je nastala informacija družba, ampak bi bilo celovitejše reči, da je nastala informacijska sestavina inovativne družbe – v primeru interneta takoj, v primeru Primoža Trubarja v teku stoletij. Informacija pač – celoviteje gledano – ni zgolj elektronsko tehniško vprašanje in tema, ampak izraža vsak vpliv, torej so informatiki tudi knjigovodje, knjižničarji, tržni in drugi raziskovalci, starši ob vplivanju na otroke, brani pisci itd.

Trubarju je knjiga bila informacijsko komunikacijsko sredstvo za vpliv na ljudi, da so sprejeli novo vero in se začeli zavedati svoje narodnosti, ki je postopno postala tudi nacionalnost in država s svetovno uradnim jezikom (in menda zdaj 40 ambasadami v Ljubljani). Internet pa je postal informacijsko komunikacijsko sredstvo za hitro obveščanje mnogih, ki ga tudi sam uporabljam redno, četudi delno in še vedno raje posežem po knjigi. A to je že druga zgodba.

Omenjeni viri:

Enciklopedija (1964): Slovenci. Enciklopedija leksikografskog zavoda. s. 58-74. Zagreb. Jugoslovenski leksikografski zavod

EU (1995): Green Paper on Innovation. Draft. December 2005. European Commission. http://www.cordis.lu/cordis/grnpaper.html

EU (2000): Communication from the Commission to the Council and the European Parliament: Innovation in a knowledge-driven economy. Commission of the European Communities, Brussels, xxx COM(2000) 567 final.

François, C., ed. (2004): International Encyclopedia of Systems and Cybernetics. 2nd edition. K. G. Saur Verlag. München

Mulej, M. (1974): Dialektična teorija sistemov in ljudski reki. Naše gospodarstvo, 21, 3-4, 207-212

Mulej, M. (1979): Ustvarjalno delo in dialektična teorija sistemov. Razvojni center, Celje

Mulej, M. (2006): Zakaj v Sloveniji še ni dovolj inoviranja - gospodarsko in kulturno razvojni razlogi = Why Slovenia has not reached a sufficient level of innovation - reasons of economic and cultural development. Naše gospodarstvo., 52, št. 3/4, str. 39-48

Mulej, M. in soavtorji (2008): Invencijsko-inovacijski management z uporabo dialektične teorije sistemov (podlaga za uresničitev ciljev Evropske unije glede inoviranja) . Korona plus. D.o.o. Inštitut za inovativnost in tehnologijo, Ljubljana

Mulej, M., Kajzer, Š. (1998): Ethics of Interdependence and The Law or Requisite Holism. V: Rebernik, M., Mulej, M., eds. (1998): STIQE ’98. Proceedings of the 4th International Conference on Linking Systems Thinking, Innovation, Quality, Entrepreneurship and Environment. Institute of Systems Research Maribor et al., Maribor

Nussbaum, B., Berner, R., Brady, D., 2005. Special Report. Get Creative! How to Build Innovative Companies. And: A Creative Corporation Toolbox. Business Week, 8/15 August: 51–68.

Nussbaum, B., 2006. In inside innovation. Attachment to Business Week, June.

Opombe

¹ François (2004) je v Enciklopediji pokazal, kako veliko variant teorije sistemov in kibernetike je danes nadomestilo in dopolnilo nekdanjo edino – splošno teorijo sistemov. Zato raznim avtorjem pojem sistemsko razmišljanje utegne pomeniti kaj zelo različnega od drugih.