Ali ima še smisel pripovedovati zgodbe?
Vprašanje je izrekel pesnik. Zapisal ga je kot stih v nizu stihov, ki tvorijo pesem, prebrano na priložnostnem literarnem večeru.
Poslušali so ga pretežno pesniki in pisci zgodb in ni bilo opaziti, da bi se kdo zdrznil. Bilo je videti, kot da se vsem zdi, da je odgovor na tegobno vprašanje, dokler ljudje še berejo ali poslušajo zgodbe, tako rekoč na dlani.
Pa vendar sitno vprašanje, ne prvič postavljeno, zveni zlovešče.
Zdi se, kot da se vedno znova skušamo izogniti premisleku o tem vprašanju. In pišemo. Vsak posebej se trudimo, da bi se domislili zgodbe, ki bo dovolj očarljiva, da bo zoprno vprašanje ostalo v njeni senci in ga bomo zlahka obšli. Poskušamo se spomniti najbolj nenavadnega človeka, družine ali morda vsaj dogodka, ki bi ga bilo mogoče opisati kot dokaz za kako skrajno filozofsko trditev.
Kot najpomembnejše nekateri izpostavljajo užitek ob branju in trdijo, da je vse drugo nepomembno. Tudi vprašanje o smislu. Kljub temu vprašanje ostaja v zraku. In ni ga več mogoče spregledati. Vsi že znani odgovori nanj, so že davno izgubili vso težo.
Tudi pripovedovanje zgodbe vedno spremlja užitek. In pogosto je užitek ob pisanju celo globlji kot užitek ob poslušanju ali branju, čeprav tudi slednje pogosto zasvoji človeka.
In napor?
Da, prav gotovo. Tudi napor je neizogibni spremljevalec na poti od zagate do zagate, ko ti vedno znova zmanjkuje pravih besed ali pa preprosto ne veš več poti naprej. Kot da bi v spominu zevalo brezno praznine. Čeprav veš, da je na tem mestu, kjer zdaj seva nič, nedvomno nekaj bilo, ali da se je celo nekaj zgodilo.
A najpomembnejše se zdi ugotoviti, kaj je v žarišču. Nikakor ne kaže spregledati, da je ob pripovedovanju katerekoli zgodbe najbrž večji del vprašanj povezan s pripovedovalcem in ne s tem, kar pripoveduje. Pripovedovalec se izpostavlja s sleherno besedo, ki jo uporabi.
Tako nastajajo zgodbe, kot je, denimo, ta o Spuhljancih.
Živeli so v stari hiši na strmini nad ozko, vedno hladno in vlažno grapo, skozi katero teče mrzel in črn jarek. Hiša je stala na prevalu med strmim in položnejšim delom pobočja tik pod manjšim gozdom, onkraj katerega so bile velike njive in na drugem obrobju njiv nekaj koč ob kolovozu, ki se je vzpenjal na greben proti osredju vasice s precej visokoletečim imenom Oblaki. Hiše ni več. Podrli naj bi jo bili po tem, ko so se Spuhljanci odselili. Tudi butane koče, v kateri sva na samem, med njivami pod vasjo, živela z materjo, ni več.
Minevanje in spreminjanje! Še pešpot, po kateri sem vsak dan hodil z dvema kanglicama po vodo k studencu v grapi, da mi ni bilo treba iti po kolovozu mimo njihovega bivališča, se je bržkone zarasla. Po daljši poti me je vodil strah pred čudnimi ljudmi, katerih koga sem, razen prvo leto sošolca Janža, v vseh tistih nekaj letih komaj kdaj videl. In ravno to je dodatno spodbujalo strah pred njimi, saj vse do konca nismo vedeli niti tega, koliko jih živi v hiši pod gozdom, ki je v mojih spominih videti bela, četudi se ne morem otresti primisli, da je morala biti precej razdrapana, kajti vsenaokrog je veljalo prepričanje, da je čisto vse, kar je njihovo ali kakorkoli povezano z njimi, strašno zanemarjeno. Hišna okna, se mi zdi, niso bila ravno majhna, po čemer sklepam, da ni šlo za navadno kajžo, temveč vseeno za nekoliko večjo hišo. Streha pa je bila… Ne vem več. Vem pa, da ravno sveže rdeča ni bila. Bržčas je bila slamnata ali pa pokrita z že zelo staro in z lišaji in mahom preraščeno opeko, kajti rdeče barve na medli spominski podobi gotovo ni.
Videvali smo samo gospodinjo, ki je morala biti že čez petdeset let stara, saj je izgledala kot starka in ne kot ženska v polni moči. Srečevali smo jo, ko je hodila v trgovino v dolini, mi pa smo se vračali iz šole. Vedno je imela s seboj velik cekar, spleten iz ličja. Kaj je bilo v cekarju, nismo nikoli izvedeli. Samo domnevam, da je imela v njem, ko je šla v trgovino, jajca, ki jih je prodala in za izkupiček nakupila sol, sladkor, olje, vžigalice in morda kdaj še kako malenkost, po kateri se je razlikovala od drugih gospodinj, ki so ravno tako prihajale v zadružno trgovino s polnimi cekarji jajc in le poredko z denarjem. Z materjo sva bila prepričana, da gospodinja iz družine, kakršna so bili Spuhljanci, gotovo kupuje še kaj posebnega, česar druge gospodinje ne kupujejo. Zdelo se nama je, da drugače preprosto ne more biti, kajti Spuhljanci so bili v vseh pogledih drugačni od drugih družin v vasi. Že tako hišno ime, »Spuhljanci« ali »pri Spuhljancih«, ki mi je bilo tedaj popolnoma nerazumljivo, je samo po sebi opozarjalo, da gre za družino, ki izstopa. Šele veliko kasneje sem odkril, da je bilo razlog za to poimenovanje preprosto dejstvo, da se je družina priselila iz oddaljene vasi Spuhlja, o kateri se mi, otroku, še niti sanjalo ni.
Za naju z materjo je bilo dobro, da so se bili priselili v Oblake že pred nama, ker sva bila manj izpostavljena običajni nezaupljivosti in drobnim sovražnostim, ki sva jih bila deležna povsod drugod, kamorkoli sva se kdaj priselila. Še več, v Oblakih sva bila celo zelo lepo sprejeta, ker sva kljub vsem nenavadnostim, ki so povsod drugod izzivale nestrpnost, v primerjavi s Spuhljanci delovala skrajno povprečno in normalno. In, tako kot vsem drugim prebivalcem Oblakov, so se Spuhljanci tudi nama od prvega dne, ko sva malo več izvedela o njih, zdeli skrajno čudni. Še posebej zato, ker je bila ena prvih stvari, ki so nama jih drugi vaščani povedali o njih, govorica, da pravzaprav nihče ne ve, od česa živijo. Zemlje, kar so je imeli, niso obdelovali, čeprav naj bi jih bilo pri hiši vsaj sedem ali osem, morda celo deset, kot so ugibali v vasi. Njive, ki so spadale k domačiji, ki so jo bili kupili nekaj let pred najinim prihodom v Oblake, so zapustili in večino travnikov ravno tako. V hlevu naj bi menda imeli dve kravi in nekaj prašičev, ki so jih, tako kot vsi v vasi, zaklali v času od začetka zime do pusta. Imeli so tudi kokoši. Gotovo so jih imeli. Drugače niti ne bi mogli sklepati, da je tudi njihova mati nosila jajca v zadružno trgovino in za izkupiček kupovala sol, sladkor in vžigalice ter morda še, kaj, o čemer smo vsi samo ugibali, kaj neki bi lahko bilo. Toda od česa so živeli? To vprašanje je mučilo vse ljudi v vasi, ker se niso mogli sprijazniti s tem, da Spuhljanci niso obdelovali njiv, ne sejali in ne želi, in da so od vseh svojih travnikov kosili kvečjemu dva, čeprav so jih imeli toliko, da bi lahko nahranili vsaj pet krav in par konjev. Ravno to, da so zanemarili zemljo, in da se je po njihovih njivah in travnikih razraščalo grmičevje in trnje, je bilo za ljudi v Oblakih, najbolj v oči bodeče. Obdelovalna zemlja je bila tedaj za večino ljudi še vedno vrednost nad vsemi vrednotami in vsakdo, ki jo zanemarja, je bil za to večino norec ali vsaj čudak, če že ne kar hudodelec. Ker pa nihče ni znal povedati o Spuhljancih nič zares spotakljivega, je obveljalo vsaj to, da so skrajno čudni ljudje, ki se jim je najbolje izogniti v čim širšem loku, če že nanese, da se moraš srečati s katerim od njih. Na srečo, so poudarjali prebivalci Oblakov, se to ni pogosto zgodilo. Spuhljanci niso hodili med ljudi, razen toliko, kolikor je bilo neizogibno. Nikjer in nikoli jih ni bilo videti. Ne na veselicah in ne v cerkvi.
Mati je bila prepričana, da so zaznamovani z nekakšnim grehom, ki se ga zavedajo in ga želijo prikriti, in da se ravno zato izogibljejo drugih ljudi. In verjela je tudi, da še vedno grešijo in se ukvarjajo z dejavnostmi, ki jih prepovedujeta tako vera kot država. Menila je, da najbrž kradejo in se preživljajo s krajo, kar se mi je, četudi sem se jih bal in verjel, da so nevarni ljudje, vseeno zdelo pretirano. Zdelo se mi je, da gre vendarle za bolj nenavadno družino in ne le za družino kurjih tatov, kot da bi bili kakšni cigani, ki so od časa do časa prišli mimo in kljub temu, da so bili vsi ljudje v vasi zelo pozorni, kadar so se pojavili, pokradli vsaj nekaj kokoši in včasih tudi še kaj več vrednega.
Ena tistih neizogibnosti, ki jih tudi Spuhljanci niso mogli obiti, je šola. Zato sem tudi sam že nekaj dni po priselitvi v Oblake, ko se je začela šola, spoznal najmlajšega izmed njih in hkrati edinega Spuhljanca, ki sem ga v treh letih in pol, kolikor sva z materjo ostala v Oblakih, sploh spoznal.
Bila sva sošolca v drugem razredu. Med nama je bila samo ena podobnost. To, da sva bila oba priseljenca in zatorej oba tujca med novimi sošolci, čeprav je on že šesto ali sedmo leto obiskoval šolo pri Sveti Ani. Vendar je vsa ta leta hodil v drugi razred in tako je tudi on imel vsako leto nove sošolce, četudi na isti šoli. Po vsem drugem sva si bila različna. On je bil velik, že skoraj odrasel. Celo bril se je menda že, vsaj proti koncu šolskega leta. Jaz pa sem bil manjši od večine vseh drugih sošolcev in sošolk in tudi mlajši od večine, ker sem začel obiskovati šolo že s šestimi leti. Ker pa sva bila v razredu oba tujca, sva se vsaj v začetku vendarle za nekaj časa zbližala in bil je edini Spuhljanec, ki se ga nisem bal do te mere, da bi se ga izogibal. Še več; nekaj časa sem si, kljub veliki razliki med nama, celo domišljal, da je moj edini prijatelj na šoli. Še posebej zato, ker se je nekajkrat postavil zame, ko so se drugi šolarji norčevali na moj račun, kar je bilo ob tem, da sem bil novinec na šoli, povsem pričakovano.
Pritegnilo me je tudi njegovo nagnjenje k potepanju po gozdovih. Morda je šlo za skrivanje ali vsaj odpor proti temu, da bi se takoj po koncu pouka vrnil domov. Kakorkoli, Janž se je vsak dan po pouku napotil v gozd na severnem pobočju raztegnjenega hriba, ki se je vlekel daleč v sosednjo faro in ostal v gozdu vse do večera. Kmalu po prvem dnevu pouka, ko sva se spoznala, me je začel vabiti s seboj.
Najprej mi je razkazal svoja zatočišča v gozdu. V najgostejšem goščavju na najbolj strmem pobočju si je med štirimi drevesi zbil in spletel kolibo in jo na debelo prekril z smrečjem, da tudi v najhujšem nalivu ni vanjo pritekla niti kaplja dežja. Na nekem drugem kraju je imel bunker, ki si ga je skopal tako, da je poglobil in razširil jamo, nastalo ob tem, ko se je v viharju podrlo staro drevo, in jo prekril z odpadlim vejevjem, tako da je niti z največje bližine ni bilo mogoče opaziti. In tovrstnih skrivališč je imel še več. Poti do njih so bile nevidne, saj je vedno skrbel za to, da ni puščal sledi za seboj. Vendar se je v skrivališčih zadrževal le ob slabem vremenu, ko ni bilo mogoče početi česa drugega in je bral knjige, ki jih je nosil s seboj v nahrbtniku. To me je nemalo začudilo že ob enem prvih skupnih izletov v gozd, ko je sredi popoldneva začelo deževati in sva se zatekla v njegovo najbližjo postojanko. Čim sva se sedla na izsušeni bukov ril, je nemudoma segel v nahrbtnik, vzel iz njega zvežič Slovenskih večernic in nato še meni ponudil, naj si izberem eno od knjig iz nahrbtnika. Tedaj sem tudi opazil, da v nahrbtniku sploh ni imel potrebščin za šolo. Niti svinčnika ali zvezka ni bilo v nahrbtniku.
In potem je bral nepretrgoma vsaj eno uro; ves čas, kar je deževalo. Jaz sem se med tem dolgočasil, kajti moje znanje branja je bilo še prešibko, da bi lahko bral gosti tisk, značilen za povesti, ki so izhajale v zbirki Slovenske večernice. Zares čudilo pa me je njegovo nepretrgano in zavzeto branje zato, ker je pri pouku v šoli, kjer smo vsak dan čitali kratke zgodbice in pesmi, dosledno zavračal vse pozive učiteljice, naj prebere vsaj kak verz ali vrstico iz šolske čitanke. Vedno je rekel, da ne zna brati, in da niti poskusil ne bo.
Vse njegovo vedenje v šoli je bilo čudno. Sprva se mi je, kot najbrž večini sošolcev, ki so ravno tako dojemali šolo kot nepotrebno in tegobno breme, zdelo pogumno in posnemanja vredno, saj je dosledno zavračal vse oblike sodelovanja pri pouku. Sedel je v svoji zadnji klopi in skoraj nepremično strmel skozi okno. A kdajpakdaj se je tudi naveličal prisilnega mirovanja in tedaj je vstal in brez besede odšel iz razreda. Stara učiteljica, ki je menda že vse življenje poučevala učence prvih in drugih razredov, največkrat sploh ni nič rekla, ko je odhajal, Če pa ga je vprašala, kam gre, jo je kvečjemu ošvrknil s pogledom in ravno tako brez besed zapustil razred. Šele kasneje sem dojel, da so vsi, on sam, učiteljica in vsa šola, komaj čakali, da bo minilo še zadnje šolsko leto, ki ga je moral prebiti na šoli. Vsi poskusi, da bi ga vendarle pritegnili k sodelovanju pri pouku ali celo k učenju so se neuspešno končali že dolgo pred začetkom šolskega leta, ki sva ga skupaj prebila v drugem razredu.
A tudi najino zavezništvo in moje pričakovanje Janževe pomoči je tajalo le dotlej, dokler nisem tudi sam že nekoliko več izvedel o njegovi družini in se začel bati vseh Spuhljancev, z Janžem, ki kljub vsej svoji velikosti ni bil niti malo nasilen, vred.
Že pred tem, kak mesec in pol po začetku šolskega leta, se je končalo tudi najino skupno pohajanje po gozdovih. Njegova vabila, naj se mu pridružim, ko se je po pouku vsak dan znova napotil v gozd, sem začel zavračati, ker me je mati vse bolj pogosto nadlegovala z vprašanji in očitki, zakaj se vsak dan potepam po gozdu in se nič ne učim; deloma pa zato, ker me je druženje z njim začelo dolgočasiti. Pa tudi druge prijatelje sem našel, ki so mi bili bližji po letih in so jih zanimale podobne stvari kot mene. Njegovo početje se mi je zdelo vedno bolj nerazumljivo in vse manj zanimivo. Po cele ure je stal ob mravljiščih in nepremično opazoval mravlje; na vprašanja, zakaj to počne, pa odgovorjal, da se mu zdi čudovito, kako se mravlje razumejo med seboj. Kdajpakdaj se je zagledal tudi v kako drugo bitje, vendar vedno v kaj zelo majhnega. Zanimali so ga rogači, črvi in vsemogoči ščurki, ogrci ter hrošči. Opazoval jih je, jim včasih tudi nastavljal razne ovire na njihove poti in bil vedno vesel, kot se mi je zdelo, če so našli pot mimo ovir, ki jim jih je nastavljal. Nikoli pa ni nobenemu od teh drobnih bitij namenoma storil nič hudega. Lahko bi rekel, da jih je proučeval in celo delal neke vrste poskuse z njimi, ne da bi jim skušal škodovati. Toda zame, sedemletnika, je bilo njegovo početje nerazumljivo in dolgočasno...
A še pred tem mi je vseeno uspel zaupati nekaj skrivnosti iz življenja njihove družine. In te skrivnosti so le še dodatno zameglile moje predstave o njih in spodbudile strah pred njimi, ki je sčasoma postajal vse hujši. Še posebej zato, ker se mi je zdelo vse, kar je povedal moj največji sošolec, vedno bolj nenavadno; sprva zelo zanimivo in celo očarljivo, kot da bi poslušal pripovedke o ljudeh iz nekega drugega sveta in potem vse bolj zagonetno. Najbolj nemara to, da niso dovolili v svojo hišo napeljati elektrike. Tega preprosto nisem doumel. Čeprav je elektrika tedaj veljala med ljudmi za neke vrste božji dar, ki so ga v vseh hišah pričakovali bolj željno kot Božič ali Novo leto, so Spuhljanci sovražili elektriko in tudi ljudi, ki so občudovali električno svetlobo, niso marali. Trdili so, da ta umetna svetloba kazi nočno podobo sveta in preprečuje nemoteno opazovanje vesolja. In to jih je najbolj motilo, me je prepričeval, očaranega nad elektriko, ko so vsak večer sedeli pred hišo in skozi star oficirski daljnogled opazovali zvezde. Verjeli so, da je vesolje dom vseh skrivnosti, in da se mora človek, če želi doseči srečo, samo zazreti v globino vesolja in se popolnoma prepusti delovanju svoje domišljije. Sprostiti domišljijo in dovoliti svojemu pogledu, da seže čim dlje med zvezde, je bilo vse, za kar so si prizadevali Spuhljanci.
Vsega tega tedaj nisem zmogel dojeti. Nekoliko kasneje, ko sem vzljubil knjige in za silo doumel pomen besede domišljija, pa se mi je zdelo, da strmenje v nočno nebo nikakor ne more biti niti približno tako zanimivo, kot je lahko domišljijski pohod po neznanih pokrajinah v družbi katerega od junakov Karla Maya ali Henrika Sienkiewicza.
Spuhljanci pa so vsak večer, čim se je dodobra zvečerilo, sedli pred hišo in se zagledali v nočno nebo. Ugasnili so vse luči, kar jih je bilo pri hiši, si podajali stari oficirski daljnogled in poskušali uzreti skrivnost v vesolju. Janž je vedno govoril o skrivnosti kot o nekakšni oprijemljivi mreži ali vsaj snovi. In tudi drugi ljudje v vasi so pripovedovali, da Spuhljanci skušajo ugledati med zvezdami neko skrivnostno snov. Menda so verjeli, so pripovedovali ljudje, ko so se zbrali ob kakem večernem delu, da bodo nekako obšli svojo določenost za smrt, če jim bo uspelo videti skrivnost in s pomočjo domišljije postaviti most čez praznino do skrivnosti. Slutili so, da je skrivnost, ki se, nevidna ali popolnoma prozorna, razteza med zvezdami kot nekakšno tkivo, morda zelo zelo redka tvar, vir življenjske energije in upali so, da bo vsaj nekaj te energije, če se ji bodo dovolj vztrajno izpostavljali, prešlo tudi vanje. Zato so noč za nočjo v temi posedali pred hišo in strmeli v vesolje. Le, kadar je bilo slabo vreme in so oblaki zastrli pot pogledom v globine nočnega neba, so bili nesrečni. Oblačne in deževne noči so doživljali kot hudo nesrečo, ki jih je doletela. Menda so celo verjeli, da se na ta način proti njim in njihovim pričakovanjem, postavlja bog in zato boga niso marali. Tudi molili niso in ne hodili v cerkev. S tem so si nakopali nerganje farnega župnika pri Sveti Ani, ki je pogosto vpletal v svoje pridige opomine vedno odsotnim Spuhljancem in svarila drugim faranom, češ da jih bo doletela božja kazen, če bodo zavrgli vero v dobronamernost boga, kot so to storili Spuhljanci.
Ljudje tega njihovega prizadevanja niso razumeli in povečini so si ga razlagali kot norost ali obsedenost. Verjeli so župniku, da so Spuhljanci krivoverci, in da so zategadelj tudi zmožni storiti kaj grozovitega; nemara kaj takega, kot se še nikoli ni zgodilo v tistih krajih. Zato so pred njimi svarili svoje otroke in jih opominjali, naj se izogibljejo Spuhljancev in naj se ne približujejo njihovi hiši. Tako so Spuhljanci postali priročna strašila, s katerimi so starši grozili otrokom, kadar so želeli zvečer ostati malo dlje zdoma, češ da bodo v temi prav gotovo naleteli na koga od Spuhljancev.
Njihovo vero, da je vesolje brezkončni, pretežno prazni prostor, v katerem brez pravega reda lebdijo zvezde, med katerimi se pne nevidna tvar, vir neizčrpne življenjske energije, ki bi človeku zagotavljala večno življenje, če bi mu uspelo zajeti nekaj te energije, je župnik razglašal za krivoverstvo. Očitno ga je motila navzočnost družine, ki je s svojim prepričanjem, naj ga je še tako razglašal za norost in greh obenem, načenjala pravljično zgodbo o stvarjenju sveta ter o življenju na zemlji, ki je samo pokora za izvirni greh, s katero naj si človeški črv prisluži vstajenje in večno življenje. Njihovo početje se mu je zdelo kot nenehno posmehovanje tolikokrat znova ponovljenemu opominu, da bog vse vidi in vse ve in greh se delati ne sme. Župnikove zaupnice, pobožne vaščanke, ki so s cvetjem krasile in tudi čistile cerkev in župnišče, so večkrat pripovedovale, da je gospodar njihovih duš celo prosil škofa, naj izobči vso družino Spuhljancev. Škof tega ni storil, a za farnega župnika pri Sveti Ani, ki se mu je škof s tolikšno strpnostjo in popustljivostjo zelo zameril, in za njegove najzvestejše vernike v fari, je veljalo, kot da bi bil Spuhljance iz katoliške cerkve že izobčil sam papež in ne le škof.
To je bilo še posebej opaziti, ko je približno dve leti po tem, ko sva se z materjo priselila v Oblake, neke noči med strmenjem v vesolje umrl stari Spuhljanec, hišni gospodar in oče sedmerih sinov, kot se je izkazalo ob pogrebu. Farni župnik je tedaj že zjutraj, še preden ga je kdorkoli iz družine za karkoli prosil, razglasil s prižnice, da ne bo dovolil cerkvenega pogreba krivovercu, ki je zavračal svetopisemsko resnico, da je vse, kar je, ustvaril bog, in ki je verjel v brezkončno vesolje brez neba in pekla in v brezimno vesoljsko energijo.
Spuhljanci pa se zaradi tega niso vznemirjali. Župniku, ki je resnično skušal preprečiti, da bi njihovega očeta pokopali na farnem pokopališču, češ da krivoverčev grob ne sodi med grobove vernih faranov, je eden od sinov odvrnil, da ga ne bodo za nič prosili, da pa bodo očeta kljub temu pokopali na pokopališču, ker je pač tak običaj. Celo to je rekel, kot so se kasneje zgražale župnikove zaupnice, da bi bil on pripravljen pokopati očeta kjerkoli, še najraje pod kak hrast v gozdu, a da tega nalašč ne bodo storili, ker se je pač župnik zarotil proti njim, kot da je on gospodar pokopališča.
Spuhljanci so zahtevali prostor za očetov grob na uradnem pokopališču pri Sveti Ani in ga dobili. Kljub župnikovemu žolčnemu nasprotovanju je pristojni uradnik z občine ukazal grobarju, naj izkoplje jamo v prvi vrsti za mrliško vežico in tako se je tudi zgodilo.
Pogreb je bil zelo skromen. Menda je bil to celo prvi pogreb brez župnika pri Sveti Ani. Udeležili so se ga samo Spuhljanci in dve neznani ženski, ki sta se nekaj ur pred pogrebom pripeljali na pokopališče s starimi kolesi, ne da bi kdo vedel od kod.
Opazoval sem jih od daleč, izza križa, ki stoji sredi pokopališča, kot večino pogrebov umrlih, ki jih nisem pobliže poznal.
Tisti čas sem hodil gledat vse pogrebe, kar jih je bilo pri Sveti Ani, ker sem želel videti, kako se bodo obnašali pogrebci. Upal sem si, da bom tako dognal, kako doživljajo slovo od mrliča, ki je še dva dni pred tem bil in ga naenkrat ni več, njegovi svojci.
Pogreb starega Spuhljanca je bil res nekaj posebnega. Tako malo pogrebcev še nisem videl na pogrebu in še noben pogreb, kar sem si jih ogledal, ni bil tako dolg. Vdova in sinovi umrlega ter obe neznani ženski so ves popoldan peli ob odprtem grobu neznane pesmi v jeziku, ki ga nisem poznal. Le to sem vedel, da ne pojejo v latinščini, ki bi jo prepoznal, ker sem jo vsako nedeljo slišal v cerkvi. Pa tudi v nemščini niso peli, kajti tudi nemščino bi prepoznal, saj so se v nemškem jeziku pogosto pogovarjali v družini, v katero se je malo pred tem priženil moj starejši brat. Grobar je ta čas sedel na betonski plošči, s katero je bil pokrit eden od grobov v bližini, in ves čas kadil. Cigareto za cigareto. Neutrudno.
Šele, ko se je že zvečerilo, so pogrebci nehali peti in dokaj hitro zapustili pokopališče.
Kasneje je bilo slišati, da so tudi tisti večer, kot vse dni pred tem, če je bilo vreme primerno, sedeli pred hišo in strmeli v vesolje.
Očetova smrt ni omajala njihove vere in ne načela pričakovanj, ki so jih gojili v zvezi z vesoljem.
Že tri ali štiri tedne po očetovi smrti in njegovem dolgem pogrebu pa so se odselili iz Oblakov. Hišo in posest so prodali družini, ki se je priselila iz Prekmurja in poslej se je domačije prijelo novo hišno ime: pri Vogrinu.
Tudi z materjo sva se kmalu po vsem tem preselila in šele veliko kasneje sem slišal, da so ljudje leto dni po tem, ko so Spuhljanci odšli iz Oblakov, v mlakah v grapi pod nekdanjo njihovo hišo našli razpadajoče in razjedeno truplo mladega moškega in ob njem strgan nahrbtnik, poln razpadajočih zvežčičev Slovenskih večernic. Trupla niso prepoznali.
Ta podoba trupla in razpadajočih knjig v črnem mulju med bohotnimi kalužnicami je kot razjeda v tkivu spomina, čeprav je le predstava, ki se razrašča na odtisih že davno skrepenele resničnosti, ki terja svojo zgodbo.
