Mi smo zastavnine in nebo je igralec. To je preprosta resnica. Premikamo se po šahovnici sveta in nato pademo v prazno skrinjo. Povej mi, kakšen je smisel brezgrešnega življenja? Povej mi, kakšna je razlika med teboj in menoj?*

Zvoki počasnosti se dvigajo iz zaspanega mesta. Ob obzidanem vrtu je množica ljudi. Luskasto obzidje in za njim plešoča svetloba. Včasih v Sani na večer prebivalci postopajo na trgu začimb in vonjav spremljajoč s tisoči pogledi izginjajoči dan. Veselje ob neznanem. Eden od njih se ustavi poleg vodnjaka hladne vode, se skloni in pije. Odžejan, si z mokrimi rokami osveži se obraz in mrmra zahvalo bogu. Običaj je, da v žepih nosiš rozine, ki jih na poti žvečiš. Mesto končno prazno, dežela pokrita s tišino. Nebo je brez oblakov.

Živimo v času skrivnosti in strahu. Vse nasilje je oblika strahu. Našo vero napadajo z vseh strani. Svet je kolo, danes gor, jutri na tleh. Debelo nebo riše vzorce po nebu. Mir je tukaj. Ali je mir pred prevratom? Vsrkan v porazu in potem v molitvi. Govora je o vojni, znotraj, zunaj, preko morja. Le kje so doline miru? Leto ponižanj in degradacije.

Delegati iz pokrajine Mahre na ljudskem kongresu nosijo dolge halje, njihove glave so povite v bele turbane. Prav veličastno. Neskončne pohvale in priznanja. Obilno kosilo z okusnimi jedmi. Redko veselje sedanjega trenutka. Svet tako poln pričakovanj in možnosti. Vse je odprto ponovnemu vrednotenju. Regije, pokrajine in dežele. Nove države nastajajo, druge izginjajo. Dežele razdeljene po širini in dolžini. Mi smo zastavnine in nebo je igralec. To je preprosta resnica. Premikamo se po šahovnici sveta in nato pademo v prazno skrinjo.

Povej mi, kakšna je razlika med teboj in menoj?

Zvoki potovanja in zaletavanja po cestah. Vožnja preko hribov je prijetna in pozno ponoči dospemo v Fazo na Rdecčm morju. Ne dospeš samo na cilj. Ob vsaki etapi potovanja nekam prideš in ob vsakem koraku odkrivaš zakrit obraz dežele. Stokrat in na sto različnih načinov.

Poletje in zimo.

Zvečer se prične ob sončnem zahodu. Lepe peščene plaže z visokimi palmovimi drevesi. Rahel vetrič piha in pesek se vrti. O pripovedkah povedanih zvečer. Pesmi o domu, sanje o otroštvu. O rodovitnosti združitve morja in obale. Zelena dolina Tuhaita s skrbno obdelanimi bombažnimi polji se neresnično svetlika v soncu. Popoldan je miren. Mož stoji na praznem polju, s pogledom obrnjenim proti nebu, in moli. Molil je stokrat vsak dan. S koščkom tobaka, ki mu je ostal na jeziku. Stolpi, kupole, visoko obzidje mesta Zabid. Nekoč starodavnega središča učenja, ki je obdržalo svoje veličastnost. Sonce je že zašlo in v nekaj trenutkih se bo stemnilo. Bazar z vrvežem kamel, mul, pisanimi tkaninami, preprogami, tobakom, rdečimi koralami, svilo. Barve sedanjosti in sence preteklosti.

Preteklost je sedaj domovina.

Katere dim je pregnal tisoč vonjav dneva. Ob zori je na poti se več obdelanih polj, grobov svetnikov, belih minaretov. Vroč prah, ki se svetlika ob sončni svetlobi. Večnost jemenske zemlje. Rodovitne nižine blizu obale in vznožju gora. Med dvema svetovoma.

Pišem s konca sveta, z rdečemorske obale. Morje je kot podivjano v Hodeidah. Južno od Hodeidah Rdeče morje plane v širine Indijskega oceana. Ime nosi po trgovki s kavo. Bujna ženska z zlatorjavo barvo kože. Dolgi kodrasti lasje so ji prosto padali na hrbet, s prečo razdeljeni na dva dela. Morje utripa skozi temo in se lesketa kot divja svila. Školjke v vseh svojih različnostih. Celo školjke so rdeče. Kot ljudje, vsaka je različna.

Pričetek monsunskega dežja. Trava se svetlika mokra, drevesa se upogibajo. Več dežja in več veselja. Sveži dnevi postajajo toplejši in nebo je pokrito z nizkimi oblaki. Dnevi soparne jemenske pomladi in upanja v zraku. Geometrične terase v pričakovanju dežja na deželo po kateri ležijo raztresene Sabske razvaline. Poklon sanjam. Živim v ritmu prebujanja in v ritmu sožalja. Če bo prišlo do poplav, ne bo povedati nič posebnega. Trenutek intenzivnega čutenja, navdušenja in dvoma.

Pot vode. Pot življenja.

Preporod v boljši čas. Zvezde pojo. Zemlja prepeva, potem se smej, smej… Nekatere stvari v življenju so stalne. Kot sonce in dež. Druge se dogodijo nenapovedano, kot otroci, viharji, ljubezen in smrt. Marelice v polnem cvetu. Beli rdečkasti cvetovi, v ozadju rjavi prašni hribi. Kot kepe snega na vejah. Mrmram nekaj besed – očem, ki so srečale moje, in nasmeh. Svileni robček. Oči kot vodnjaki hladne vode. Poklon sanjam. Dolgo oblačilo z zašitimi robovi belo kot sneg. Parfum. Ki ga se sedaj včasih vonjam. Označil je prisotnost. Stokrat na sto različnih načinov.

Pomlad in poletje.

Kasneje je dejal zmagoslavno, da so marelice to pomlad v polnem cvetu. Kot kepe snega na vejah. Da sneg ne boli, mu odgovarjam. Ljubezen prihaja k nam, ker hodi svoja pota... Nikoli ne veš, najine poti se bodo mogoče ponovno srečale. Stokrat.

Pomlad in poletje.

Sanaa, Jemen 15. marca 2006

* Verz je iz Rubayata Omarja Hajama.

Gospod Roženkranc je bil kar se da pošten človek, o tem ni dvoma, dasiravno svoje čednosti ni obešal na veliki zvon: kajti bil je tudi zelo skromen. Če bi ne bil skromen, ne bi bil že toliko let tako rekoč desna roka gospoda doktorja Gostolevca, odvetnika v tistem malo slavnem mestecu, ki se je pečal izključno s kmečkimi pravdami. Zjutraj je prihajal v pisarno že eno uro prej, predno je prišel gospod koncipient. Odprl je najprej okna, vzel metlo in pometel, pobrisal s cunjo prah s pisalnih miz in stolov, nalil v umivalnik sveže vode, napolnil črnilnike in naostril svinčnike. Iz tega se vidi, da je užival gospod Roženkranc veliko zaupanje svojega gospodarja, kajti črnilo, svinčniki in take reči predstavljajo danes že premoženje, ki ga ne moreš zaupati kar tako vsakemu pocestnežu, če mu že oddaleč ne čitaš z lica skromnosti in poštenosti. Pa to še ni vse: kolikokrat je gospod odvetnik izročil svojemu Roženkrancu celó denar, da ga nese na pošto ali kam drugam. Mislite, da bi mu ga bil izročil, če bi ne bil o njegovi poštenosti popolnoma uverjen?

Ko je končno prišel tudi gospod koncipient, navadno vedno slabe volje in z rdečimi očmi, je Roženkranc sedel v kot in potrpežljivo čakal nadaljnjih povelj. Gospod koncipient pa se je razkoračil na stolu, da je zaškripal, prižgal si je cigareto in vzel v roke »Jutro«. Čez nekaj trenutkov je pa zopet vrgel časopis iz roke in zamrmral:

»Prokleta soparica!«

Nato je rignil iz dna želodca in vzdihnil:

»Nič dobro mi ni. Roženkranc, vzemite kozarček in prinesite mi frakelj tistega rezkega.«

Gospod Roženkranc je poslušno vstal.

»Čakajte! Še dve kisli kumarici mi prinesite, ampak izberite, morata biti čisto zeleni in trdi. Pa recite, naj zapiše.«

Trgovka je nekaj mrmrala v brado, kar se je slišalo, kakor da še za prejšnji mesec ni plačal, vendar je dala zahtevano. Gospod koncipient je pohrustal kumare, izpraznil kozarček in se lotil aktov.

»Roženkranc, tole prepišite, pa točno. Pazite zlasti na številke.«

Dobri Roženkranc je poslušno hitel s prepisovanjem. Imel je lepo pisavo, zato ga je gospod odvetnik še posebno cenil. V svoji mladosti je napravil cela dva razreda gimnazije. In od takrat so mu ostale v spominu še nekatere latinske besede, na katere ni bil malo ponosen. Vedel je, da pomeni »servus« sluga. Tudi ob redkih slučajih, kadar je bil kje v družbi, se je rad s tem ponašal. Vzel je čašo z vodo in vprašal:

»Veste, kako se pravi vodi po latinsko?«

Ko so navzoči zmajevali, je samozavestno pojasnil:

»Aqua, aqua se temu reče! In vinu? Vino se pa imenuje po latinsko ravno tako ‘vino’ kakor po slovensko.«

A le redkokedaj se ga je lotevala taka pregrešna neskromnost. Razmere mu niso dopuščale, da bi zahajal pogostokrat v družbo. Za to je že skrbel njegov gospodar. V dvajsetem letu službe mu je plačeval po 700 dinarjev mesečno. Od tega je plačeval Roženkranc svoji gospodinji po 500 dinarjev za hrano in stanovanje v podstrešni sobici. Vendar si je še vsako leto lah-ko nabavil eno cajgasto obleko in par novih čevljev. Ko so pobirali za nove zvonove, je podpisal celo 100 dinarjev. Bil je torej, kakor se pravi, vsestransko pošten in soliden človek.

Akte je prepisoval, kakor smo že rekli, odlično. Kuverte, ki jih je on opremil z naslovi, so izgledale, kakor da so bile natiskane v tiskarni, in niso nikdar prišle s pošto nazaj s pripombo »nepoznan«. Ali samostojnega koncepta mu pa gospod doktor vendar ni zaupal. Enkrat je tako naneslo, da je moral dobri Roženkranc sam napisati neko poročilo in drugič sestaviti neki zapisnik, pa se je gospod odvetnik hudoval, češ da se čita kakor poglavje iz Slomškovih »Drobtinic«. Gospod koncipient je pa čutil potrebo pripomniti, da je Roženkranc za dvesto let prepozno prišel na svet. Za časa Marije Terezije je bila taka latovščina mogoče še uradni jezik.

Tu in tam je napadlo Roženkranca filozofsko nastrojenje. Zakaj moram jaz, ki prihajam v pisarno že ob sedmih, jesti za malico suh črn kruh, a doktor, ki prihaja šele ob devetih, si lahko privošči hrenovko z gorčico in brizgancem, ali kavo s smetano? Vendar se je krčevito otresal takih misli. – Tako je najbrž božja volja, med gospodom in slugo že mora biti nek razloček –. Zlasti ga je prijemalo, kadar je kak obupan kmetič ves solzan in s tresočim glasom prosil v pisarni, naj še potrpé, naj mu še ne prodajo zadnje kravice ali posestva na dražbi. A gospod doktor je ostajal navadno trd:

»Tu se ne da nič pomagati. Če bi bilo samo po mojem, naj bi še bilo. Ali tu je zakon. Rok je potekel.«

Z dobrim ali hudim so spravili prosilca skozi vrata. Odvetnik je godrnjal:

»Kaj pa se gre pravdat, če nima denarja. S temi dražbami imam samo sitnosti. Navadno ostane vsa ropotija potem meni. Imam že šest kmetij, tri vinograde in ne vem koliko parcel, ki jih ne morem prodati. Če bi bili vsaj gozdovi. Les bi posekal in ga lažje spravil v denar. Vrag jih vzemi!«

Dobri Roženkranc je bil uverjen, da bi drugače ravnal, če bi bil na doktorjevem mestu. Gotovo ne bi spravljal ljudi v obup. Sicer pa ni čudno. Za pravdo, pri kateri je bilo treba samo dva-krat ali trikrat posredovati na sodišču in spisati nekaj vlog, se zaračuna 15.000 dinarjev. Toliko jaz zaslužim komaj v dveh letih. Če bi bilo po mojem, bi moral tudi odvetnik dobivati za svoja posredovanja samo stalno plačo, seveda stanu in poklicu primerno.

A dolgo ga taka nastrojenja niso držala. Skušal se jih je čimprej otresti. Če bi hotel človek vsemu priti do dna, bi ne prišel nikdar do konca. Sicer pa, čemu se pa ljudje pravdajo? Naj pa bodo bolj pametni in svoje zadeve sami med seboj poravnajo.

Tako je teklo življenje dobrega gospoda Roženkranca brez posebnih dogodkov in pretresljajev že dvajset let, odkar je prvič prestopil prag velespoštovanega gospoda odvetnika Gostolevca. Pred razvratom in strastmi ga je ščitila njegova globoka vernost in ni bil neosnovan očitek njegovega gospodarja, da se tudi v njegovem stilu odražajo poglavja iz spisov blaženega škofa Slomška. Hodil je redno vsako nedeljo in praznik k službi božji in je s pobožno zbranostjo poslušal pridige. Pred nevernikom koncipientom, ki še za veliko noč ni hodil k spovedi, je čutil neko neodoljivo grozo. Pravo veselje je pa bilo opazovati gospoda Roženkranca, s kakim pobožnim navdušenjem je s svojim visokim tenorjem, skoraj bi rekli sopranom, odpeval v cerkvi pri litanijah, zlasti v majniku pri šmarnicah. Njegov glas se je slišal izmed vseh drugih in marsikdo ga je zavidal za njegov nadzemski zanos. In pri procesijah! Da ste ga tedaj videli! Na križevo je vedno hodil v prvi vrsti med cerkvenimi pevci, tik za gospodom župnikom, in je odpeval, da se ga je razločno slišalo prav tja do zadnjih vrst, v katerih so se podvizale, da ne zaostanejo, kruljave stare ženice. In na telovo! Tedaj, tedaj! Za to priliko si je nadel vse svoje dostojanstvo, kolikor ga je premogel. Oblekel je staro salonsko suknjo, ki jo je kupil nekoč pri starinarici in katere nekdanja črnina je že precej škilila v rjavkasto sivino, čeprav je že enkrat bila obrnjena in ovratnik obnovljen. A kljub zaštopanim komolcem je bila še precej čista. Na roke si je nataknil rokavice iz bele sukančevine in je svest si svoje važne vloge ponosno nosil nebo, pod katerim je stopal gospod župnik.

Tak je bil naš Roženkranc. Nikjer ni manjkal, kjer je šlo za sveto stvar. Ni se niti dosti zmenil za pikre opazke zbadljivcev, ki so ga imenovali »tercialko v hlačah«, v svesti si, da pride nekoč čas, ko bodo vsi ti zbadljivi jeziki osramočeni popali pred njegovo slavo, ki je bo deležen na desnici božji.

In vendar zli duh nikdar ne miruje, da premoti in pogubi pravično dušo. Ker je vedel, da bi dobrega Roženkranca ne ujel z običajnimi posvetnjaškimi triki, se je v svoji globoki pokvarjenosti poslužil celó svetega imena uglednega in zaslužnega svetnika, ki ima pred Bogom precej vplivno besedo. To pa je bilo takole:

Nekega popoldneva se je gospod Roženkranc brez cilja sprehajal po Glavni ulici. V izložbi bančne poslovalnice gospoda Natana Goldsteina je naenkrat vzbudil njegovo pozornost velik zelenkast lepak, na katerem je bila upodobljena ogromna cerkev, bolj podobna kakemu ameriškemu kinomatografu v Coney Islandu kakor pa katoliški cerkvi. Tiskano besedilo ga je poučilo o pomenu tega lepaka. Naš Beograd živi še v zmoti verskega odpadništva in tava v duševni temi. Nekaj navdušenih in požrtvovalnih katoliških misionarjev si je nadelo plemenito in težko nalogo, da reši duše teh nesrečnih Beograjčanov in jih privede zopet po poti pravega spoznanja k luči večne resnice in jih reši večnega pogubljenja. Sicer jih Beograjčani niso prosili, da jim naj pridejo oznanjevat pravo in resnično božjo besedo, a saj tudi trgovski potnik, ki hoče imeti kaj uspeha, ne prihaja samo v hiše, kamor je vabljen, temveč se javlja v hiše iznenada, tudi če ljudje ne kažejo prav nobene volje imeti z njim posla. Če ga pri enih vratih zapodé, se vrne pri drugih. In nadležnost ima skoraj vedno uspeh. To je vedel tudi gospod Natan Goldstein, še iz lastne nedavne prakse, zato je rade volje izobesil v svoji izložbi lepak, o katerega uspehu je bil že vnaprej prepričan. To pa seveda iz popolnoma nesebičnih nagibov. Lepak je vabil k nakupu srečk, z izkupičkom katerih nameravajo pobožni misionarji zgraditi v Beogradu prav tako veliko cerkev, kakor je bila naslikana na njem, da se prebivalci prestolnice prepričajo o plemenitosti in velikopoteznosti njihovega prizadevanja. Veličastvo novega hrama božjega bo gotovo privabilo mnogo radovednih, ki bodo po prvem obisku gotovo še večkrat prišli, in naš ugled se bo s tem dvigal do neslutenih možnosti. Tako so čisto pravilno računali sveti možje. In kdo bi jih ne podpiral pri tem plemenitem prizadevanju?

Tudi dobrega gospoda Roženkranca je prevzelo. Prečital je lepak enkrat, dvakrat, šel nato par korakov naprej po ulici in se zopet vrnil ter se ponovno poglobil v magično vsebino zelen-kastega papirja. Nazadnje se je odločil in je hitrih korakov odbrzel domu. V velikem lesenem kovčku je imel prav na dnu spravljenih v neki stari kuverti par pisanih metuljčkov in plavih kovačev; jurja žal ni bilo nobenega. Vzel je svoj zaklad in se vrnil h Goldsteinu. Odločil se je tudi on prispevati po svojih močeh k večji časti božji. Svetega Vincencija, kateremu naj bi bila posvečena nova cerkev v Beogradu, je že od nekdaj prav čislal. Je tako simpatičen svetnik; reveže je podpiral in zapuščene otroke je pobiral po cestah. Praktičen, moderen svetnik, tako rekoč socialist, seveda krščanski, ki ne pomaga revežem zato, da jim omogoči udobno, a pogubno posvetno eksistenco, temveč da reši njihove duše za večno življenje.

»Koliko stane ena srečka sv. Vincencija?« je vprašal gospoda Goldsteina.

»Navadna 100 dinarjev, dvojna pa 200 dinarjev. Lahko pa imate tudi polovično ali četrtinsko.«

Dobri Roženkranc se je popraskal za ušesi in modroval: sveti Vincencij itak vé, da nisem bogat, in se bo mogoče zadovoljil samo s četrtinsko. Če vsi naši katoličani vzamejo vsak po eno četrtinsko, jih bo gotovo še zmanjkalo.

Gospod Goldstein je medtem hitel naštevati redke ugodnosti, ki jih nudi nakup srečke:

»Če vzamete dvojno srečko, lahko zadenete pet milijonov dinarjev! Pomislite, pet milijonov! Z eno srečko pa dva milijona in pol. Še četrtinska srečka vam nudi možnost, da dobite nad 600.000 dinarjev. Pa vam še z mezincem ne bo treba ganiti. Postali bodete bogat mož. Ker zadeli bodete gotovo. Zaščitnik te loterije, sveti Vincencij, še posebno gleda na revne in pridne ljudi.«

Šeststotisoč dinarjev za četrtinsko srečko – se je zapičilo Roženkrancu v spomin. Odštel je 25 dinarjev in vzel prvo sreč-ko, ki je imela številko 215.291. Skrbno jo je spravil v listnico. Gospod Goldstein mu je pri odhodu voščil obilo sreče.

Tistega večera se Roženkrancu prvikrat ni mudilo spat. Še pozno zvečer se je zamišljen sprehajal med mestnimi vrtovi. Zdelo se mu je, da tvori današnji dan mejnik v njegovem živ-ljenju. Prvi nagib k nakupu srečke mu je bil, da po stari navadi prispeva za dobro stvar, v tem slučaju za zidavo prepotrebne cerkve, kakor je svojčas prispeval za nove zvonove ali za novo bandero. Sedaj pa, ko je imel srečko v žepu, je pa bilo, kakor da ga je obsedel zli duh. Ni bilo zanj več važno, ali se bo gradila cerkev ali ne, mučila ga je edinole misel na možnost, da zadene dobitek. Šeststotisoč dinarjev! Kaj vse bi s tem bogastvom lahko začel! Predvsem bi gospodu Gostolevcu pokazal hrbet in nič več bi ne nosil jeruša in kislih kumaric njegovemu koncipientu. Za polovico bi si kupil veliko hišo z mnogo stanovanji, od katerih bi pobiral najemnino, ostalo polovico bi pa dejal v hranilnico. Od najemnine in obresti bi lahko udobno živel. Mogoče bi se celo oženil. In pri tej misli mu je vstala pred očmi kuharica Barbka v gostilni »Pri grozdu«. Vendar zaenkrat si v tej smeri še ni upal razvijati svojih načrtov. Spomnil se je tudi edine svoje sestre, ki je že več let ni videl. Revica še tudi ni imela nič dobrega na svetu. Nekje daleč na kmetih služi za deklo. Ko bom bogat, jo vzamem k sebi za gospodinjo. Bo vsaj na stare dni preskrbljena. S takimi mislimi se je končno spravil v posteljo. Imel je nemirno spanje in vstal je nespočit, že precej pozno. Hitel je v službo, da pospravi pisarno, a ko je prišel koncipient, se je vprašujoče ozrl na Roženkranca, ker je našel še vse narobe, prvič, kar pomni. Vzel je klobuk in rekel, da se čez deset minut zopet vrne. Roženkranc je hitel, da konča v tem času pospravljanje, vendar je nazadnje še pozabil naliti vode v umivalnik.

Z Roženkrancem je bil odslej velik križ: polovico naročenega je pozabil, a drugo polovico je opravil narobe. Akti, ki jih je prepisoval, niso nikdar soglašali z originali; kuverte je pisal z neko mrzlično brezbrižnostjo, da je bilo težko naslove razbrati. Če ga je gospod odvetnik poslal na sodnijo po prepis iz zemljiške knjige, se je zmotil v vložišče in je tam obstal, ne vedé, po kaj je prišel. Če ga je gospod koncipient poslal po cigarete, mu je prinesel cigare, če ga je poslal po kumarice, mu je prinesel hrenovko. Gospod odvetnik je zaenkrat še samo začuden zmajeval nad njim. Enkrat ga je celo skrbljivo vprašal:

»Kaj pa je z vami? Ste mogoče bolni?«

Gospod Roženkranc je zardel ko mlado dekle:

»Hvala na vprašanju, gospod doktor. Nisem bolan.«

»Kaj pa ste potem tako raztreseni? Vaših kozlarij ne bom več dolgo trpel.«

Nekaj dni je bil zopet red. A čimbolj se je bližal dan, ki ima odločati o usodi gospoda Roženkranca, dan, ko se bodo žrebale srečke, tembolj ga je prevzemala nova nestrpnost.

Ne, nič ne bom kupoval stare hiše, sezidal bom raje novo. S tem dam našim brezposelnim delavcem nekaj zaslužka in ob-enem prispevam k povečanju in olepšanju našega mesta. Začel se je zanimati za razne parcele, ki so bile naprodaj. Velika mora biti, ne samo par sto metrov, da se potem človek ne more ganiti iz hiše po svojem. Pred hišo morajo cvesti raznobojne cvetice: zlasti bele in duhteče lilije, simbol nedolžnosti, ne smejo manj-kati. Za hišo mora biti dosti velik zelenjadnik, da mi ne bo treba vsake solate in vsakega peteršiljčka kupovati. In malo dalje mora biti prostora še za majhen sadovnjak s slivami, hruškami, jabolkami. Roženkranc je zelo ljubil vkuhano sadje. Pa tudi kaka lipa, kak kostanj in srebrna hojka ne smejo manjkati za senco v poletju. Tja postavim klopico, jo obkrožim z bezgovim in jasminovim grmičjem in tam se bo dalo tako udobno dremati takole po kosilu.

Vse to si je gospod Roženkranc zamislil in do vseh podrobnosti pretehtal. Najbolj sta mu ugajali dve parceli: ena doli za reko, od katere so jo ločile košate vrbe, ki so lahko takoj ure-sničile ideal o senčnatem nasadu. Druga na položni brežini gori nad mestom, tik pod Goričnikovim vinogradom, od koder je bil diven razgled na mesto in okolico. Poizvedoval je, kako in kaj je s prvo: žal je bila že prodana in lastnik je samo čakal, kedaj bo ukinjena denarna zapora, da si zamore tam postaviti vilo. Druga je bila še na razpolago. Roženkranc je vsako popoldne šel enkrat ali dvakrat tam mimo. Obstal je in jo meril z očmi. Svojo vilo bi postavil tule doli ob cesti. Ne čisto pri cesti, ampak malo vstran, radi prahu. Spredaj bi morala biti lepa železna ograja, zadaj in ob strani pa živa meja. Za hišo je še vedno dovolj prostora za zelenjadnik, a po pobočju gori lahko nasadim najmanj dvajset dreves. Pod vrhom bi pa razpredel gosto brajdo in pod njo bi si postavil utico. Ob večerih bi bilo v nji tako prijetno sedeti in se hladiti in Barbka bi mu tja gor prinesla kavo s smetano in še sama bi prisedla, tesno k meni.

Se nadaljuje.

MANTRA

Da vstopiš
skozi ta vrata
je treba
premakniti obzorje

Drevo obrniti
v senco
sadeža

In čakati
nepremično
z zlepljenimi vekami

Kakor mehko rezilo
svetlobe
ki gre skozi
globine
širnega morja
ne zavedajoč se
strahot
svoje čistosti

OGENJ NA VODI

(Peter Semolič)

Slišiš ga
v sanjah
kako vzplameni
in dolgo drhti
na temni vodi

Prinašajo ga valovi
severnih morij
prinašajo ga
puščice plamenov
ki v nizkem preletu
premočrtno zaplamtijo
telesa v čolnih

In ko se barva ognja
in barva zahajajočega sonca
povežeta v skladnost
silno zacveti
ogenj na vodi

In Haron skozi
zaveso plamena
začne seliti duše
v ledene prostore
onkraj
vikinških
prostranstev

NIMAM PROSTORA

To je težko povedati
nimam prostora
kjer bi lahko
brezskrbno
vznikale
nove pesmi

Lahko bi to bila
zapuščena klet
kjer bršlinke in pelargonije
počivajo
v svojih
nedišečih sanjah

Lahko bi to bilo tudi
na neuporabnem podstrešju
kjer se kopičijo
vse nepotrebne stvari
ki sladko dišijo
po ostarelih spominih
doma

Kjer te materinska beseda
še zmeraj
lahko presune
s svojo
trdoživo
krhkostjo

Nimam prostora za nove pesmi
morala si bom izmisliti
analogno domovino
svojih občutij
uglašenost z novimi obredi
in s pradavnim spominom
Morala se bom
izmojstriti
vsaj v dveh jezikih
tistem zamolčanem
in tistem ki mu še nisem
na sledi
kot preganjana žival
ki v kretnji lovca
zazna
lepoto
svobodne
smrtnosti

PRAH

Seseda se
v knjige
spominov
tudi džibuti
ki ga hranimo
v steklenih škatlah

Ki ga polagajo
neke druge
roke
znotraj stvarnih

Ki ga polagajo
tako jasno
kot gre
rez avre
skozi kožo
notranjosti mišic

V svetlih dvoranah
tujih ašramov
davne Indije
v potovanjih
številnih odprav
v višavah Nepala
je ta glas srebrn
poln silnih
hudournikov
lesketajoč se
od želje
za grlom
vseodmevnim
Šangri La,
Šangri La
dežela
izgubljenih
podzemnih senc
prah na
obličju sveta

REKA

Je
voda
ki
s trdimi
šumi
polni
pretočnost
tujih
zvezd

V RAVNOVESJU

Prišli smo v noč,
ki je bližina odhoda.
Noč pokriva zemljo
in prikriva temo oči.

Samo sanje,
mesečni pogled,
samo sen o dnevu luči,
svetlobe ne izgubi.

Uz prst svjetla,
iz najdubljih tišina,
ustala srna.

Kroz izmaglicu
raste šešir, puška i
krik divlje patke.

Gle! Iz trščaka
prhnula divlja patka,
šmignula zmija.

Vidi ličinku!
I bez krila se digla!
Visi s kljuna.

Između grudi
brda, mliječni mjesec;
sisaš toplinu.

Plava livada.
Neslućena prostranstva,
Mir. Pasu ovce.

Skriveni svirci
na balu leptirova
mrze cipele.

Bilo je drvo,
dom ptica, frula vjetra,
a sad – prazan list.

Zrnjem pijeska
u staklenim čizmama,
čovjek se igra.

I to paperje,
pod nevjestinim velom
ima očnjake.

Iz tih cvjetova
hrane se mile kosti,
rastu tišine.

SREBRNE ČEBULICE

Srebrne čebulice sadim,
da zrasto bledo zelene bilke
s steklenimi cvetovi
in zlatim semenjem.

Ne žanji.
Pusti, da dozori.
Vsaj nekaj na tem svetu
naj dozori do konca.

NE SPRAŠUJ

Ne sprašuj sonca
zakaj sije
in čemu le enkrat
na dan.

NE MOREM PLAVATI

Ne morem plavati
s krili metulja.

V spomin shrani
slike lebdenja.

Niso ne tvoje,
ne moje,
najine so.

Sonce bo moralo tokrat
dolgo sijati,
da osuši nebo.

METULJI

Metulji so letos
hit mode
na krilih,
na majicah,
hlačah
in drugih oblačilih.

Kot kdaj,
kot v nekem okovju,
sem tudi jaz
zdaj moderna.
Imam jih v drobovju.

GRAMOFON

Gramofon. Pozabljen.
Zavrtim vinilno.
Ugasnem vse luči
in se subtilno
zmuzam v kot
namišljenih
kosmatih rok.

COCKTAIL

Zaprem se
v visoko kovinsko posodo.
S seboj imam vse
pikantnosti in nežnosti.
Blagodejnost in strast,
jezo in strah,
peščico sramu
in precej dostojanstva,
močno srce.

Pustim, da me neseš
za šank.
Zagrabi, stresi, zmešaj
in brez olepšav
me izpij.
Nasmeh.

AS

Drhtim
kot stari kvartopirci
z asom v roki.
Vsaj enim,
če ne z dvema.
Bom na potezi,
preden bo noč
čisto črna.

ZASPI

Zaspi, mehki princ
mojih sanj.
Oblekla bom dolgo obleko
da svojo utrujeno glavo
boš lažje naslonil v moje naročje.
Lezi med gube,
saj nisva več tako mlada,
da bi lahko v neskončnost čakala.

ZA POPISAN LIST

Za popisan list mi daj časa,
ne več in ne manj.
Le naslov bom napisala
in še tisoč krat zadaj
hvala.

Potlej me lahko prodaš
na tržnici ali pod pultom
za drobiž, če hočeš.
Bom tiho, spodobno
čakala.

Ali me vzemi tako kot sem,
navihano prestrašeno,
drzno sramežljivo,
vzvišeno in zapeljivo
ti bom dala
nasmeh, ki te bo grel
vedno in povsod.

SVETILKE ZVEŽEM

Svetilke zvežem skozi noč
s tanko vrvico v obroč.

Zapnem v zvezdnato nebo
tako, da vsem se zdi samo,
da novih zvezd je še in še.
A vmes je tvoje zdaj ime.

STRELA

Strela si
in polička
kamor odložim
svoj ogenj.

PAJEK

Pajek leze čez rjuho.
Pajki so menda za srečo.
Moja lepa bo morda,
ko s tabo skupaj bom doma
zvečer prižgala vitko svečo
in te stisnila ob tla.

RAST

Je rast, ko zraseš centimeter
in je spoznanje, kaj je dež,
kdaj kaj boli, kam piha veter.
Zato, ker piha v vse smeri.

Je rast, ko čevelj je premajhen
in ko zastane ti utrip,
dan, ki mine brez nasmeha,
ko te od smrti loči hip.

Je rast, ko so lasje predolgi
in vsakokrat, ko brzdaš strast,
ko vase zlezeš in si miren
in nad seboj imaš oblast.

ZLUSKAJ ME

Zluskaj me, ljubi.
Zlošči to belo meso
do krvi,
da bom rjovela
od same miline
pogleda tvojih oči.

TIK TAK

Tik tak
se ne sliši,
ko šumijo rjuhe
in dež pritrkava
na okna.
Tvoje oči
moje oči
tihi dotiki
globoko v srce.
Tik tak.

NENAPOVEDAN OBISK

Otroka sta že spala. Z Maksom sva se leno pretegovala vsak na svojem kavču. Oblečena v pižame sva se odločala, da bova počasi odšla v spalnico. Ura je kazala že blizu enajste, ko je pozvonilo. Dolgo zvonjenje naju je popolnoma predramilo. Drug drugega sva s pogledi pošiljala pred vrata pogledat, kdo je. Mož je predlagal, da bi se potuhnila in ne bi odprla. Vendar je ugotovil, da se skozi okno vidi odsev televizije. Končno sem Maksa prepričala, da se je dvignil iz udobnega položaja. Trdno si je zavezal pas jutranje halje in odšel proti vratom.

»Oooo, ti si!« sem slišala v dnevno sobo. Tisti »ooo« ni bil vzklik navdušenja, prej bi rekla brezupa.

Marjeta pa je že klepetala:

»Končno sem vaju enkrat našla doma. Toliko krat sem vas že iskala, pa vas ni najti.«

`Zakaj nisva šla malo prej spat?` sem pomislila.

»Veš, ogromno važnih novic vama moram povedati. S Tilnom imam take probleme, da me bo s svojim početjem uničil. Zadnjič so ga pripeljali domov policaji, ker je vozil ukraden motor. On ga sicer ni ukradel, vendar so mu ga podtaknili zato, da je naš ubogi Tilen nosil vso krivdo. Mislila sem, da se mi bo zmešalo,« je v eni sapi obupano razlagala Marjeta.

»Saj vesta, moj Tilen je tako naiven otrok. Meni je zaupal, da sploh ni vedel, da je motor ukraden. In vesta, da mu verjamem, saj je vendar moj sin,« naju je prepričevala.

Midva z Maksom sva se spogledovala in nemočno poslušala njene zgodbe. Nič nisva rekla, le v mislih sva obžalovala, da sva bila še budna. Marjeti sem ponudila kavo, vendar je odklonila.

»Ne hvala, za kavo je že prepozno.«

Odprla so se vrata otroške sobe in že je pred nami stala Mojca, vsa krmežljava:

»Mami, jaz sem žejna.«

»Boš sok ali mleko?« sem jo vprašala.

»Ja, mleko bi. Prosim, če mi ga pogreješ in dodaš malo medu, bom lažje zaspala,« si je izmišljevala.

`Ta noč bo pa kratka,` sem ugotovila. `In jutri me čaka naporen dan v službi.`

»Marjeta pa je kar nakladala:

»Veš, da so mi blokirali tekoči račun. Tudi na banke se več ne moreš zanesti. Sploh nisem prekoračila dovoljene vsote, oni pa mi pravijo, da imam za več tisočakov negativnega stanja. To je nemogoče! Sem vprašala Tilna, če je on kaj dvigoval z mojega računa, saj pozna številko, ker sem ga že večkrat prosila, da mi dvigne gotovino. Revež me je debelo gledal in me vprašal, če se mi blede. Sploh ne vem kako mi je prišlo na misel, da bi on to naredil. Jutri moram na banko, da ugotovimo kdo je povzročil napako.«

Začela sem zehat, rekla pa nisem nič. Maks je Mojci predlagal naj gre v posteljo. Vendar se je uprla:

»Saj se mi ne spi. Dovoli, da v miru spijem mleko,« je z zanimanjem vlekla novice na ušesa.

Maks je ugasnil televizor, saj ga ni nihče gledal. Upal je na razumnost Marjete, da bi lahko klepet za danes zaključili. Toda ne, Marjeta je razlagala dalje:

»Včeraj si je Tilen sposodil moj avto. Med vožnjo iz garaže, ga je podrsal ob steno in škode je za nekaj tisočakov. Res sem bila besna nanj, saj šoferskega izpita še nima. Čeprav zna vozit, saj ima opravljenih že pet ur praktične vožnje. In ti gre tako poškodovat avto! Mama pa naj plačuje,« je bila žalostna.

Maks je ugotovil:

»Ja, z otroki so včasih res težave.«

Marjeta se ni dala:

»Ne, naš Tilen je krasen fant, le pogosto ima smolo. Soseda mi je pravila, kako so so trije mulci vozili na kolesu po sredini ceste. Vozniki avtomobilov so se jezili, mulci pa uživali in se režali. Naš Tilen je bil baje najpogumnejši med njimi. Ampak ta soseda ga ne mara, zato tako govori.«

Mož je izkoristil priložnost in peljal Mojco v posteljo. Seveda se ni več vrnil. Jaz sem že kar neprikrito zehala. Polnoč je že minila, ko Marjeta še ni nehala:

»Zdaj, ko je Maks odšel, ti moram še nekaj zaupat. A veš, da je prišla k meni neka ženska, mama Tilnove prijateljice. S Tilnom se družita že nekaj mesecev. Nič kaj resnega, mladi osemnajstletniki pač. In zdaj mi ona naklada, ga je njena hčerka noseča in da je Tilen razlog njenega stanja. Ti povem, mene je skoraj kap! Sploh je nisem hotela poslušat, kar spremila sem jo do vrat in ji povedala, da naj kar s svojo hčerko rešuje take probleme in naj pusti našega Tilna pri miru. Ko sem Tilnu to omenila, je začel razgrajat in vpit po kuhinji, da njega že ne bodo porinili v to godljo in da on s tisto opico nima nič.«

Marjeti je šlo že skoraj na jok.

Prvič se mi je zasmilila.

`Saj to je res preveč problemov za mamo,` sem si mislila. Rekla nisem nič, le na uro sem pogledala.

»Kaj praviš, kaj naj naredim?« mi je rekla proseče.

»Težko je svetovati, saj veš. Običajno smo pametni za druge, zase pa ne najdemo pravih rešitev,« sem modrovala.

Ko se je Marjeta končno poslovila, je bila ura že dve ponoči. Legla sem, Maks je že trdno spal. Razmišljala sem o Marjetinih težavah, srečna, da sta moja otroka Marko in Mojca v postelji. Marjeta nikoli ne ve, kod hodi njen Tilen. Saj tudi on večkrat pogreša mamo, ki prepogosto hodi na obiske.

ROP

Nekaj minut pred osmo zvečer je bilo. Promet v samopostrežni trgovini na vogalu se je umirjal. Blagajničarka in še ena trgovka sta se počasi pripravljali na zaključek delovnega dne. Le še teh nekaj ljudi postrežeta in bosta lahko zaključili precej naporen predpraznični delovni dan.

Stara gospa je kupovala čokolado za svojega vnuka. Kot že tolikokrat ji je obljubil, da pride na obisk. Pa ga še dolgo po tistem ni bilo. Čokolada je bila potem vsa bela, saj se je medtem že stopila in se ponovno strdila. Neodločna je kolebala, ali naj kupi veliko ali majhno. Ne da ne bi privoščila svojemu ljubemu Tomiju velike, bolj jo je skrbelo, ker je zadnjič omenil, naj mu raje kupi cigarete, saj da pri šestnajstih ni več otrok.

»Ne, to pa ne! Kar veliko čokolado z lešniki bom vzela,« si je rekla.

Na drugem koncu trgovine je moški nižje postave kupoval kruh. Mleko je že imel v košari. Pri oddelku za delikatese se je ženska odločala za pršut in olive. Pravkar se je posvetovala s prodajalko, kakšen sir naj vzame.

V tistem trenutku sta vdrla v trgovino dva moška v črnih oblačilih in s kapama na glavi. Prvi se je v naglici od zadaj približal blagajničarki in vpil:

»Takoj vsi na tla! To je rop!«

Z roko jo je tesno držal pod vratom. Prestrašena trgovka za blagajno je vreščala in se poskušala rešiti prisilnega objema moškega v usnjenih rokavicah z zeleno kapo, potegnjeno globoko na oči. Da bi jo utišal, ji je na sence prislonil pištolo. Ženska je vsa rdeča v obraz v hipu utihnila. Drugi moški s črno kapo je na drugem koncu ustrahoval ženski pri delikatesah. Obe sta v grozi samodejno počepnili in obmirovali. Le moški z mlekom v košari ni reagiral na navodila. Želel je nadaljevati pohod po trgovini misleč, da ga zaradi majhne postave nepridiprava ne vidita, ko se je tisti s črno kapo zadrl:

»Lezi!« in v zrak izstrelil naboj, da je zlovešče zadonelo po trgovini.

Presenečenega kupca je kar vrglo po tleh.

Zdaj so vsi čutili, da gre zares. Babica je otrpnila od strahu. Želela si je ogledati človeka pod zeleno kapo, vendar ni mogla razločno videti obraza. Zdelo se ji je, da je tako kapo že nekje videla. Nekaj podobnega je nekoč sama spletla vnuku, le da je tista kapa imela cof. Ob tej misli se je kar sesedla in se trepetajoča naslonila h polici s čokolado. Kolena so se ji tresla, občutila jih je kot da so iz gume. Z grozo v očeh je gledala fanta z zeleno kapo. Zdel se ji je zelo mlad. Ropar je nervozno vzpodbujal blagajničarko naj mu v vrečko pospravi ves izkupiček iz blagajne.

»Hitro, hitro!« je vpil. Uboga ženska se je branila, vendar jo je ropar jo od zadaj sunil v rebra, da je z glavo udarila v blagajno. Ni se več upirala, ampak je tiho in naglo sledila navodilom.

Roparja sta s plenom zelo hitro zapustila trgovino. Moški, ki je kupoval mleko je še tekel za njima, vendar zaman. Ko je pri izhodu pogledal levo in desno, ju ni nikjer več videl.

Trgovki sta skoraj še v šoku poklicali policijo. Vsi vznemirjeni so podoživljali te strašne trenutke in vsak je na svoj način opisoval neprijeten dogodek.

Le babica je bila čisto tiho. Nikakor ni mogla pozabiti tiste zelene kape.

Najprej predem iz njih.
počivam v vesolju
in odgovarjam na vprašanje,
naj ljubezen na starejši tovarišici kar pridrvi
mimo in me oplazi po bedrih.

Urban se začne samovšečiti, ko plazim
po njem kostanje nabiram za neke mariborske ljudi.

Veselje se stiska po bližnjih dekletih,
ki se na hitrco odevajo v zeleno,
ker hočejo biti hrast zame.

Tudi čas prihaja sem gor,
pa se ne lepotičijo tako zelo torej nad maribor.

Ozmerjal sem novo vprašanje
in spet mirno plezam za urbanovim zapestjem,
nekateri še ne vedo.

Da je urban samo tukaj, skregani pek
Ko sem na urbanu.

Jih trosim med vrtenjem sveta,
trobim na lilimarlen ja.

Na lilimarlen pregledujem oblake,
če so v njih bogovi, samo mrtveci z razbitimi avtomobilčki.

Potrgam še povrtnino,
pri pungiju zavijem na strop
in počenjam pajka
operirajo me da postanem še en Slovenec,
po vesolju se sprehajajo starši in mlajši tovariši.

Tihotapljeno se smejem
na planetu, vsem nosečim v ozvezdju pošiljamo
naslednjo melodijo
zazazazasesesesesesesesesesesesetrebajetreb
aaaaaaaaa in aaa jeeeeeeee treeeeeeebbbbb                 aaaaaaaaaaaa/
                                                                                                             misssss
                                                                                      sssssssssssssssssssss
                                                                                      loven
haaaaaaaaaaa?

Strašilo Motovilo,
bi rado ptičice strašilo,
toda plašne ptice
so jeseni poletele čez vodíce.

Koga zdaj bo še strašílo,
morda vrabce premetene,
nagajivo ščebetajo,
v prašni zemlji prhutajo?

Morda zimo, starko belo
naj preplaši Motovilo,
bo za goro pobegníla
in ves sneg v malho skrila?

Kako se Mojca na saneh
po klancu bo spustila
če bo zima, jezna zima
malho s snegom izgubila?

Naj le prežene mrzlo zimo,
ki snega natrosi nam obilo,
a kako ji sneg bo izmaknílo
to strašilo, Motovilo!

Od svih putova
izabrah put radosti.
Stazu poduge.

RAZABIRAM NA STRANU

Iz minula Vremena
Sve što bi mi moglo
Pomutiti radost

Iz prašume osjećanja
U raskošno proljeće
Izbi čudo ljepote

Priđoh ljubavi

Svemir mi dade
sunčev pram da ga nosim
svakog proljeća

U TVRDIM KRŠEVIMA

Divlja krševina

Krševina Krša
Kamena golet

Na kršnom Kršu

Žedno zemljište

Brdo zemljište
Sa sedam zlaćanih Gora

Svaka Gora
Sa sedam čudesa

Svako čudo
Ispod sedam zvijezda

Ja kršna
U svojim Gorama

Kao stijena Hercegovska

Trešnjevo stablo
najnježnije se budi
mislići na me

PREKO
PRAGA

Prenosi
Me
Sunčev
Tračak
U
Odaje
Mojih
Gora

Čuvam u sebi
one tihe korake
sa staza plavih

KAD POSTADOH
KRALJICA

I kad naumih
Uselit zdanje
Svoje kraljevine

Bez građe sagrađene

Crna mačka

A kad naumih
Prag prekoračit
Dvorca svoga

Crna mačka
U tren oka
Opsta

Put meni
Prešla nije

Uđoh u predvoje
Života svoga

Prastara pjesma
pomaže mi otkriti
svitanje dana

SEDMORA SUNČEVA
VRATA

Otvarjaju
Gore moje

U Gorama
Ja s atarnjem

U njedrima mi
Napitak prastari

Napitak Omami

Napoj čudotvorni
Pola ja ispila
Pola
Dragom ostavila
Crvena ruža
Trnom prepletena

Zamre zvijezda.
S prvim zrakama Sunca
rosa nestaje.

SEDAM KULA

Dvorca moga
U Gorama

Ponosno se
Raskriljuju

U njima
Ja kućanica

Na vrh kula
Ptica slijeću

Na svakoj kuli
Rešetaka sedam

Rešetke blistave
Suze isplakane

Crvena ruža
trnjem dan uljepšava
sprženoj Gori

REŠETKE ISPLAKANE
SUZE BLISTAVE

Izza rešetke prve
Jedna ruža
Boje crvene

Izza rešetke druge
Jedna ljubav
Boje sanjajuće

Izza rešetke treće
Veliki plam
Vode pjevajuće

Prirodo čarna
taj dar plodnosti
k meni pristiže

BLIJESAK OČIJU MOJIH

Svijetle odaje tamne
Moje kraljevine

Dah moj
San ruže crvene
Napojom omamljene

Sanje moje
Kule visoke
Dvorca moje kraljevine

Izdarovah sve sevdahe
Plave

STIK

vem, ko primem za motiko sem otrok
kot da prvič bi prijel za svinčnik.

ne znam obdelovati tvojih grud.

v vsakem letnem času si posebej celostna
si veter na gladini zrelih trav si
noč, ki pije mleko tam ob srcu.

dozorel sem v sad pokrajine
ki oplodi po tebi njo
ki je tako sočna
tako mehka
tako čista v blatu tako
popoln sem v stiku z njeno rodovitnostjo.

in zadostovalo bo, da me raztrgaš
posadiš še tople ude v njeno skorjo
da škrlatni srh ji zlezel bo med boke
da bom legel k njej pod zvezde
da črno bom objel telo
in se hranil z njeno rodovitnostjo.

vem, da on napolni hišo žene z ljubkimi otroki
jaz pa ne znam obdelovati tvojih grud.

POLDRUGI

vem, da sem iz roda egocentričnih mušic
odboj Narcisa jasnovidca s špango vred
najmlajši brat rojen za božjo službo.

vedno bolj, tišje kot napeto zrcalo, zaprašena struna
vrat napol odprtih, na krvavem hodniku očetomora
sije nek vzorec, ki me sili v vedno več sramote.

Resnica mi je dala moč, da primem za veliki srp
brez rok v žepu
brez tleskanja jezikov
brez žarka puhaste svetlobe v parku.

odtrgal bom poldrugi konec Zemlje
spoznaval bom samico in njen vonj po spolu
dokler, menih, ne rešim tisočletja dolgo uganko o nesrečnem Ojdipu,
in si odsekam ud v zameno za svobodo.

FARONIKA

zasmrdela je panonska morska velikanka.
odtrzala je svoj fandango, odpila sol je
dagnje njene kastanjete v divjem ritmu
jutro svinca, grla dimnikov sveta.

žveplena sluz privrela je iz mastne škrge.
gosta voda v vedno trše skale zbita
za nedolžne otročiče in porodne žene
na obalah vročega betona čas stoji.

zasmrdela je panonska morska velikanka.
grad preraslo trnje v smrtni spanec
in pekoči prah nabira se na pragih hiš.
tisoče stopinj kovinske magme žge
človeško tkivo, do popolnosti ga zbrusi.

zasičen z gnitjem je rotunden baptisterij
in cirkonij, ki še tisoč let bo delal ris
na beli kosti, bo do Drugega Prihoda
ko bo riba že odporna na človeške izločke
zbriše starodavno sled za slednjim Skitom.

RITUAL LJUBEZNI

Mojstru Bernartu de Ventadornu

pomladni sok najlepše rože si namesto težkega črnila
in nekaj mehkih gibov južnih ptičev v zven jezika.
med nasadi sivke spišeš v kite zlatih las poslednji up.

tvoje ogledalo, ki ga hočeš stisniti ob svojo kožo
vonj studencev, ki privre iz vsake tople pore
ko škrjanec v pesmi padca poje o prostosti smrti.

ne boš več čutil utripov belega mesa ob svoji koži, ker pozablja
in je pozabila, kako mlada in zelena Normandija vzhaja iz sonca
kakor sladko kisla sveže pokošena trava vije svoj opoj.

na kamnita tla pod hrastom pade živa kri tišine.
prazna stran in vrč brez vode in venčni listi brez sredice
in kakor krik na koncu rituala se razcepim v nič.

daleč stran v srebrnem gozdu joka samorog
in v gostem gnoju srečen mrtev je škrjanec
in ob reki umiva svojo čvrsto polt nedosegljiva
moja roža, solza, ki zakolje viteza neviteza
in po najini razpoki se razcepim znova
o Tristan, moj v popolnosti lepo zveneči ololygmos.

NOTICA ZA SVETOVNI MIR

v žafranasti obleki vzhodni mož opravlja ekologijo misli.
ob vznožju starodavnega stopnišča pojejo kozarci rago
prvih žarkov, ki prebudi pijani čoln zvestih poslušalcev.
vlak je odpeljal krvoločnega vampirja, ki ga bolj kot drugo
strašno ob živce spravi tleskanje po tabli in veseli ples.

spoznavamo, da whiskey ni vse, da domači šnops še bolj zadane
da vseeno je če v hišnem kotu križ visi ali drevo raste
in glasilke vsakega jezika zmorejo najlepši interval teologije
kadar gre za nohte, ko se vsi bojimo, da se jutri obred ne ponovi.
morda sem res kot stari prerok, ki resnice iz drobovja vleče.

postuliram svet pred tem in prejšnjim svetom in boga pred tem in prejšnjim.
v resnici ni sprememb, le boben včasih udari ritem, ki pred tem je bil neznan
da prekine dolgčas, in da koitus se vrši v drugačnem tempu.

v žafranasti obleki postuliram šamana s polmesecem in križem
in debelo babilonsko knjigo vseh besed vesolja v desni roki.

TVOJ ČUDEŽ

Prav ničesar ni samo po sebi.
Vse ima svoj smisel,
smisel v Tebi, Gospod.
Vse resnice, ki me obdajajo,
ki bolijo ali osrečujejo
so Tvoji darovi.
Je Tvoja ljubezen,
ki si si jo zamislil zame,
edinstvena in neponovljiva.

Kar sem, kar imam
je Tvoj čudež.
Za ta pedenj časa,
ki ga preživim na tem planetu
ni moja pravica.
To je del Tebe, ki mi ga namenjaš,
del Tvoje svobode,
jasnosti in zaupanja.

Hvala Ti, ljubeznivi.

ŽELIM TI POVEDATI

Kdaj se mi zazdi,
da ne vem kdo si, Gospod.
Da ne vem Tvojega imena,
da ne poznam Tvojih dejanj,
Tvojih veličastnih del za človeka.
Kdaj me je celo strah pred Teboj,
ki si tako mogočen
in so Tvoja pota tako skrivnostna.

A kljub vsemu želim govoriti s Teboj!
Želim Ti povedati,
da bi Ti rad sledil.
Želim Te poslušati,
Te iskati dokler Te zares ne najdem.

Govorijo mi,
da si tudi zame napravil načrt.
Rad bi ga spoznal,
Da bi lahko sledil Tvoji volji
In se osvobodil osamljenosti

Govorijo mi,
da sem Tvoj otrok.
Rad bi prebival v Tvojem naročju,
čutil Tvojo ljubezen in živel

Vem, da me držiš v svoji roki
in me vodiš.
Daj mi razum,
da se ne bom ukvarjal
z nepomembnimi stvarmi,
temveč se bom prepustil Tebi.

Ne sprašujem se več, če živiš,
ker živim v Tebi, Gospod.

PREPUŠČAM SE TI

Oče, Ti si stvarnik mojega življenja.
Ti si hotel,
da sta me oče in mati spočela.
V Tvoji ljubezni je bil ta načrt
Lahko bi se izgubil v skrivnostni temi,
a Ti si hotel, da živim.
Posegel si:
tako veličastno, tako neizrekljivo.
Skozi moje spočetje
si vdahnil svojo skrivnost.
Prepuščam se Ti, Gospod.
Tvoji volji,
Tvojemu načrtu, Tvojemu smislu
in zaupam Tvoji ljubezni.
Četudi me ne vodiš mimo trpljenja,
me nosiš na svoji dlani.
Moje misli usmerjaš,
osvobajaš me osamljenosti
in me poslušaš, ko Ti govorim.
Pustiš me, da Te iščem.
In kadar sem daleč proč od Tebe,
v strahu, negotovosti,
takrat si najbližje moji notranjosti.
Za vedno sem Tvoj otrok
in Ti moj Gospod.

POT

Na svoji vijugasti poti srečujem mnoge ljudi.
Niso mi znane njihove usode,
še manj želje in upi,
njihova bolj, jutro in večer.
A vem, da me vodiš k njim,
da jim prek moje dlani
odpiraš vrata življenja.

Prek mene bi jim rad pokazal
pot skozi labirint,
Pot do Tvoje resnice.
Kogarkoli najdem, srečam
je Tvoj čudež.

Zahvalim se Ti, Gospod,
ker prek njih čutim Tvojo voljo.

BESEDA

Ne morem živeti sam zase.
Kakor vsakdanji kruh
potrebujem besedo človeka.
Ne kakršnekoli.
Temveč besedo, ki osrečuje,
ki prinaša novo upanje, moč.
Ki me potrjuje, da sem človek.
Beseda je kruh, je mir.
Koliko ljudi je lačnih tega kruha,
lačnih opogumljajoče besede,
ki bi preorala brazdo samote,
mraza in strahu.

MAVRICA

Odkar je na nebu mavrica
sije na zemljo Tvoja dobrota.
In jaz rastem,
rastem s Tvojim soncem
in duhom.
Kot si določil lase na glavi,
tako si določil in preštel tudi vse moje dneve.
Oblikoval si jih vsakega posebej,
z ljubečim odsevom Tvoje milosti
Si jim vdahnil moč.

Zdaj ne prosim za zdravje,
Gospod
niti za blagostanje.
Prosim Te za lakoto po tvoji besedi.
Ta osvobaja,
daje mir,
ljubezen.

V TIŠINI

V tišini bom čakal nate, Gospod.
Molčal bom,
da bom slišal Tvoj glas,
ga razumel
in bom blizu Tvoji ljubezni.
Nisem je vreden,
a sredi svojega molka čakam nanjo.
Tvoje vsemogočne besede,
Tvojega dotika.
V tišini bom čakal,
se čudil, da je Tvoja ljubezen,
Tvoja beseda,
tudi zame.

NEMIRNA NOTRANJOST

Nemiren sem.
Rojeva se hrepenenje,
ki ga oblikuje Tvoj klic.
Bojim se, ker vem, da me poznaš;
veš, da nimam poguma,
da s strahom stopam naprej.
A Ti me vseeno kličeš.
Potrebuješ moje dlani,
za ljudi, ki hodijo v temi.

Rad bi se Ti daroval,
a me je strah.
Rad bi bil orodje v Tvojih rokah,
a ne premorem zaupanja.
Oblikuj me, Gospod,
da bo moje srce pripravljeno
za delo Tvoje ljubezni.

ŽIVETI S TEBOJ

Rad bi se Ti zahvalil, Gospod!
Zahvalil, da si mojemu življenju
dal tako velik pomen.
S Teboj živeti, s Teboj ustvarjati,
graditi mir in ljubezen.
Tvoja volja je;
brez sile, brez bolečine in trpljenja
prinašati Tvojo ljubezen tistim,
ki je ne poznajo,
ki ne poznajo Tebe in Tvojih prebodenih dlani.
Vodi me, Gospod!
Vodi mojo voljo in misli in hotenja,
da bom v majhnih stvareh
Znal zreti Tvoje veličastvo
in bom z majhnimi znamenji
znal prinašati ljudem Tvojo polnost.

MAGNOLIJA

Rasla je čudovita magnolija. »Joj, kako sem lepa, vijolično beli veliki cvetovi krasijo mojo krošnjo, zdravi sokovi se pretakajo po meni, sonce sije in vsakdo me pogleda, ker sem tako čudovita,« si je rekla.

Nihče pa ni vedel za njeno veliko skrb: »A kaj bo naprej? Jeseni bodo cvetovi odpadli, zima bo in mraz, samo navadno grmovje bom!«

In res. Že poleti so v suši odpadli in se posušili njeni cvetovi. Ostala je gola in ves njen ponos je usahnil v jeseni.

»Zdaj me nihče več ne pogleda. Ali sem sploh še kaj vredna, ko sem samo skupek korenin in praznih vej?«

Gledala je sosednjo hruško, ki je dajala sadove in so se ji veje šibile od rumenih sadežev.

»Ona ima vsaj kaj pokazati, ima svoj smisel. Jaz pa sem bila samo lepa, zdaj pa tu umiram brez upanja.

Na njeno vejo je sedla lastovica, ki se je odpravljala na jug.

»Potrpi,« ji je rekla, kot bi uganila njene misli, »kmalu bo spet pomlad in vso zimo lahko zbiraš barve, da boš takrat spet lahko razveseljevala mimoidoče s svojo lepoto!«

Magnolija je zajokala v sebi in rekla: »Našla sem smisel za vso dolgo mrzlo zimo!«

PTICA IN OBLAKI

»Zemlja me sploh več ne zanima,« je modrovala ptica.

»Letam med oblaki, visoko nad grdo rjavo zemljo, njenimi bolečinami in boji. Ne maram zemlje. Tu sem svobodna in letam lahko po svoje. Ne bom si več mazala nog in kljuna s temi banalnimi stvarmi.«

Vendar je kmalu postala utrujena: »Spočiti se bo treba. Šla bom na najvišje drevo.«

Spustila se je pod oblak in poiskala visoko vejo.

»O kako mi ugaja počitek, toda tudi lačna sem,« je rekla sama pri sebi. Spustila se je na nižje drevo in na tleh opazila semena. Pristala je na tleh in zobala.

»Kmalu bom spet letela v oblake,« si je rekla, »samo da zemlji ukradem nekaj moči.«

Stopila je na suho vejo, ta se je zlomila in ji ranila perut.

»Ojoj, kaj pa zdaj? Na tleh bom morala ostati. Sicer sem pa tako utrujena od tega svobodnega letanja!«

Prišla je noč in različne živali so se plazile po gozdu. Bala se jih je. Stisnila se je v drevesno duplino, da bi v njej preživela noč. Zeblo jo je in je premišljevala sama pri sebi:

»Morda pa se je to zgodilo zato, da spoznam, da ne morem živeti v sanjah. Ne morem se s sanjami v oblakih nahraniti, ne se spočiti v njih. Za to so drevesa in semena in druge ptice. Pripadam zemlji, pa čeprav znam letati.«

STARO DREVO

Staro drevo se je vsega naveličalo.

»Dovolj bo. Naj že padem. Ves sem preluknjan od črvov, razklan od strel, polno suhih vej je na meni. Utrujen sem,« je modrovalo.

Od nekod je pritekla skupina otrok. Zibali so se na njegovih vejah, jih lomili, delali puščice ter jih metali vanj.

»Dovolj je že tega,« si je utrujeno reklo drevo, »rad bi se spočil od tega vrišča in počival v svojih mislih.«

Medtem je stara utrujena ptica sedla na njegov vrh in počivala na veji.

»Kaj praviš, ptica, kako naj se spočijem? Kdor pride, me samo uporabi zase,« je reklo drevo ptici.

»Tudi jaz sem utrujena, a še ne bo konec. Zdrave korenine imaš in nisi utrujen, le moči potrebuješ. Kmalu bo dež in spet bodo po tebi vršali zdravi sokovi. In spet bo pomlad in spet boš razvil liste in v jeseni dal svoje plodove. Samo moči poišči, tam, od koder se napajaš. In spet boš z veseljem dajal otrokom igre in pticam počitka, čebelam medu in vetru njegov smisel!«

ROŽICI

Rožici je postalo dolgčas.

»Samo tu niham v vetru, nihče ne ve zame, razen kakšne čebele, pritrjena sem in nikamor ne morem iti, tako sem žalostna in tako se dolgočasim! Sonce je vedno enako, oblaki tudi, včasih trpim v dežju in ponoči moram zapreti cvet, da počivam. Kaj naj počnem, ko ničesar ne morem? Kaj je moj smisel? Ali bi lahko sploh storila kaj dobrega v zahvalo za to, da živim?«

Zraven nje je nihala v vetru prav taka rožica. Kot bi slišala njeno modrovanje, ji je rekla:

»Tudi jaz sem tako sama na tem zapuščenem travniku. Na videz nimam nobenega smisla. A zadovoljna sem, da me niha veter, da pošilja moje vonjave, da me obišče čebela ali metulj in da Sonce sije name. Ne vem, koliko časa bom še živela, a srečna sem, da živim. Življenje je najlepša stvar, ki se lahko duši pripeti. In jaz sem rožica in s svojo lepoto pričujem, da je življenje lepo.«

»Prav imaš,« je rekla prva rožica. »Vesela sem, da sem te spoznala. Nekatere duše ubijajo z nezadovoljstvom, besedami in zahtevami, ti pa slaviš življenje in si srečna samo zato, ker si.«

POTOČEK

Potoček je bil mlad in igriv, poln sreče in mlade moči. Bil je vesel in drevesa so ga pozdravljala ob poti, napajal je trave in rožice, ki so se mu klanjale v pozdrav.

A nihče ni vedel za njegovo bolečino. Bil je negotov: »Kje naj grem,« se je spraševal. »Toliki igrive moči imam, toliko kapljic, ki me napajajo z gore, pa ne vem, kod naj tečem.«

Sonce je sijalo, on pa je bil kljub veselemu videzu žalosten v sebi.

»Kje naj grem, da bom napojil čim več rodovitne zemlje, kje naj grem, da bom naredil čimveč dobrega?«

Oblaki so se zgostili, viharni oblak je potočkovo dušo naredil še bolj temno. Vihar je lomil drevesa in potoček je narasel od obilja vode.

»O, kako sem velik, a tako nesrečen,« si je mislil potoček v grmenju in bliskih.

Vihar je popustil, potoček pa je ugotovil, da se je do konca izoblikovala njegova struga.

»Tu bom tekel do konca svojega življenja.Tako, kot je prav zame. Drugi potoki naj pa delajo svoje in napajajo druga drevesa in trave. Potem se bomo že združili in postali velika reka in se izlili v morje, tako, kot nam je usojeno.

O, kako sem bil neumen, ko sem mislil, da si lahko sam začrtam pot. Ta, ki se mi je izoblikovala v življenju samem, je najbolj prava zame. Zastonj me je skrbelo. Samo neumen potoček sem bil!«

VIHAR

Vihar je dolgo zbiral svojo moč. Napetosti so se stopnjevale v njem. Imel je strašansko energijo. Grozeče je visel nad planoto, kjer je stal star osamelec – hrast, ki je že dolga leta kljuboval nevihtam in živalim iz gozda.

»Prav vanj bom usmeril svoje bliske in strele. Vedno dosežem kar hočem,« si je mislil viharni oblak.

Vetrovi so pihali, oblak je postajal vedno bolj črn. Neslo ga je čez planoto, in ko je prišel do hrasta, se je zapodil v njegove veje. Strela je razklala deblo in pol ga je padlo po tleh. Vetrovi so divjali, ledene kaplje so bičale veje, deblo in liste.

»Prav vanj hočem ustreliti. Uničiti ga hočem. To je moja volja, ker sem jezen,« je rohnel oblak.

Hrast je potrpel. Vihar se je izčrpal, le nekaj sivih oblakov je ostalo od njega. Uničil se je s svojo lastno željo in voljo. Zapihal je veter, posijalo je sonce in hrast je spet mirno šumel in vladal planoti.

SVETLOBA

Svetloba je bila zjutraj malo živčna. »Hitro moram vstati, da bom razsvetlila pokrajino,« je modrovala, »ni važno, kakšna vstanem, le da bodo moje živali in rastline imele lepo jutro!«

Toda ura je bila šele tri ponoči. »Hitro moram,« je rekla svetloba, »čeprav se mi zdi, da le bežim sama pred sabo.«

Ptičkom se je zdelo čudno: »Kaj moramo že vstati? Saj se še nismo spočili.« In rože so imele še zaprte cvetove. »Saj ne moremo tako hitro,« so govorile in se spogledovale v začudenju.

Svetloba si je ogledala svoje ljube in rekla: »Ojoj, zakaj sem hitela? Ali nima vse življenju svojega ritma, tako kot dan in noč, ali nimam tudi jaz ravno prave lastne hitrosti?«

ZAJČKA

»Strah me je, ker bo kmalu noč,« je rekel zajček. »Bojim se teme, ker je takrat vse polno nevarnosti!«

»Ampak zdaj je še dan,« mu je rekla zajklja. »Zakaj si delaš skrbi? Te so tema in nevarnost že zdaj, ko jih še nikjer ni. Pojdi še malo na travnik. Tam blizu je zeljni vrt in se malo posladkaj. In še meni prinesi kakšen list.«

Zajček je veselo skočil preko travnika na vrt in jedel. Najlepši list je stisnil med zobe in ga prinesel zajklji. Bil je ves srečen.

»Joj, kako lep dan, na poti sem gledal sončni zahod. Zdaj se že veselim noči, saj se moram naspati in spočiti.«

Zajklja se je smehljala in si mislila: »Le zakaj je toliko skrbel, ko še ni do konca preživel dneva? Noč bo že imela svojo skrb.«

VOLUHAR

»Užaljen sem,« pravi voluhar. »Tako sem žalosten, ker ne gre po moje! Jaz bi naredil boljši svet! V glavnem sem užaljen na splošni princip, ki je naredil življenje in ga vodi. Če že moram biti tu, živ, zakaj moram potem toliko trpeti, prenašati udarce usode in povrh še svoje krivde?«

Prevalil se je na drug storž in razmišljal naprej sam pri sebi: »Vem, da nisem popoln, toda toliko trpljenja nisem zaslužil!«

Voluharica ga je nekaj časa poslušala in mu rekla: »Smiliš se samemu sebi. Poglej, koliko drugih trpi še mnogo bolj kot ti. Vzemi življenje takšno, kakršno pač je. In ugotovil boš, da je kljub trpljenju lepo!«

Voluhar se je pretegnil in odgovoril: »Sam si ga delam neznosnega, ko toliko premišljam in se ukvarjam sam s seboj. Gotovo nekaj preveč hočem, in ker tistega ne dobim, sem nesrečen.«

Voluharica se je nasmejala: »Blizu resnice si. Ti bi hotel samo uživati, življenje pa ni narejeno tako. Veliko moramo trpeti in tudi tvegati zato, da nam je potem lepo. Samo od sebe pa ne pride nič. V življenju je vse v ravnotežju. Le kolikor damo, se nam povrne.«

Voluhar spet namršči čelo: »Mislil sem, da bom našel srečo v miru in brezdelju, pa vidim, da ne bo šlo tako. Samo vedno bolj nesrečen sem in vse me boli. Najbrž bom moral živeti tako kot drugi, saj očitno ne morem najti čisto svoje poti.«

»Že mnogo jih je poskušalo najti pot po svoji glavi, pa so se morali vsi prilagoditi življenju takšnemu, kot je. Zato si trpel, da si to spoznal.«

»Vredno je bilo,« je veselo rekel voluhar. »Samo pomisliti moram, kako živi moj sosed, in bom takoj vedel, kaj vse moram danes še narediti!«

LAHKO JIH ČARAŠ

Jutra
so edini čas za preobrazbo.
Ogenj
še prasketa v starem kaminu,
vse diši po svežem mleku,
razlita kava na preprogi se še pusti vohati
in kruh
je iztrgan iz oblakov.
Včerajšnje pravljice še skačejo v spominu,
vse do večera je čas
za srečen konec.

Le jutra se pustijo dotakniti.
Lahko jim pristrižeš lase
in umiješ vonj cigaretnega dima tja, kjer se pozabi v pozabo.
Lahko jim izbereš rdečo
in nadeneš najlepši klobuk sposojen iz očetove omare.
Lahko jih ljubiš na daljavo.

Le jutra so nedolžne device,
ki čakajo na pravi čas.

PIANINO

Tako da vleče vase zrak v svoja sedemoktavska usta
za Elizo.

Na previsokih tleh se shujšan brezdomec skuša
udomačiti pod povprečnim stropom in
z dekrešendom zadovoljuje namišljeno grajsko gospodično novega veka.

Njegove črepinje se krušijo počasi, četudi
je dovzeten za smrt na nekaj strelov.

Pohojeni pedal ga ožame
kot lačni jutranje citruse.

Ne pokriva se in rad je prašen.

Njegov forte razbije sosedovo okno,
še najraje
v molu.

VSE JE SONCE, KI SI GA POJEDEL

Na hrbet si mi narisal sončne poti,
me zaprl na sonce,
me oblekel v rumeno,
me polil s Soncem.

Skuhal si mi čaj,
čeprav me ni zeblo.
Postavil si me na sonce.

Gledal si me z rumenimi pogledi,
gledal si me rumeno,
gledalo naju je Sonce
in naju videlo.

Preštevala sva žarke
in jih preštela.
Jokala sva sončeve solze
in se smejala.

Sonce naju je presenetilo z zahodom
na zahodni strani.
Odšel si spat.

Videla sem Sonce,
kako je zašlo.

Razmišljanje o nekem mojem početju v življenju, ki čez poldrugi mesec bo praznovalo petindvajseto obletnico

Kdaj in zakaj naj bi človek začel "klepati" DOMISLICE - AFORIZME? Te duhovne iskrice zagotovo prihajajo iz davnin in gredo v prihodnost. V svoji majhnosti nosijo izredno velikost.

KO SE ŽEP PRAZNI, SE GLAVA POLNI.

Zagotovo so ljudje že od nekdaj pri pogovorih, z namenom poživitve povedanega, rabili domislice.

USTAVITE ZEMLJO, IZSTOPIL BI!

Brez dvoma je človek vedno stremel po zgoščenosti svojih sporočil, ob tem je bil pripravljen popestriti vsebino z rahlo humornostjo, ki naj ne bi zakrila bistva, ampak mu dodala vabo po razmišljanju.

ČEPRAV NISEM NJIHOV SIN, SO ME PRIPRAVLJENI ŽRTVOVATI.

Zapisano je, da je že pred 2,4 tisoči leti HIPOKRAT svoji zbirki 400 nasvetov dal naslov AFORIZMI.

NE SKRBITE ZA IZGUBLJENO ŽIVLJENJE, ITAK NI BILO PRIDA, ČE GA NI NIHČE POBRAL.

Pisali so jih znani ljudje kot: Bacon, Pascal, Goethe, Nietzsche...
Osnovni namen aforizma je provokacija - izziv k oporekanju. Niso znanost, a ona jim ni tuja.

POGOSTO IZ VRTA SANJ PRIDEM Z OBČUTKOM OGOLJUFANEGA VRTNARJA.

Aforizmi so globoke misli, ki slonijo na izkušnjah, opazovanju in razmišljanju, analizi in sintezi najbolj bistvenih dejstev, ki z duhovito odprtostjo provocirajo. Njihova neizmerljiva dolžina je v kratkosti in velikost v miniaturi.

PRIPRAVLJEN SEM BITI PORAŽENEC, PRIDEM TUDI NA DOM.

Izkaz aforizma ni besedičenje - to je KRIK Z NASMEŠKOM. Pove prav tisto, kar mora in s toliko besedami, kolikor jih je nujno.

KO NAM ZAČNE BITI POSLEDNJA URA, IMAMO NA VOLJO ŠE ŠESTDESET MONUT.

Aforizem plemeniti človeka, neglede, ali ga je napisal znanstvenik, ali je nastal kot ljudski pregovor - sad življenjskih dejstev vsakdana.

VEDNO JE VEČ UTOPLJENCEV V KALNI DRUŽBI.

Komu in zakaj so zanimivi, koristni in pomembni AFORIZMI, ti bliski miselnega dovtipa, dramilo duha, kjer ni razsipnosti besed - izmikanja v besedičenje? Menda vsakemu odprtemu duhu.

KAKO HITRO MINE DAN ČLOVEKOVIH PRAVIC. +

V njih ni praznine in ne votlosti. Občasne mične raze in še redkeje razpoke so le navidezni premori v sunku razburkane misli.

KADAR BOSTE RABILI LEPE ŽELJE, SE OGLASITE.

Z aforizmom smo najbolj zadovoljni, ko se v njem srečamo. Pogosto deluje kot smerokaz - omogoča orientacijo v mišljenju in ga vzpodbuja.

KAJ REČI O ČLOVEKU?
TO JE TREBA DOŽIVETI!

Ne samo zgoščenost in jedrnatost, ampak pristnost s humorno konotacijo, z rahlo dvosmiselnostjo, so bistvo te solze (smeha - joka), v kateri se zrcali globina oceana in vedri brezmejnost vesolja.

PRAVIJO, DA MORA ČLOVEK TRPETI, POTEM SEM NA PRAVI POTI.

ZAGOTOVO JE NEKJE IZHOD, ČUTIM PREPIH.

Aforizem nima namena, da nasmeji, on na navidezno vesel - otroški način postane budilka za zbujene. Deluje kot kaplja, v katero se potopi um, je zrno, ki zadene kot skala, je balon veselja za duh, v njem je skoncentrirana moč duha in je ogledalo njegove velikosti.

PRAVI SATIRIK, TUDI KO NAM VRTA V KOLENO, TO POČNE TAKO, DA SE SMEJEMO.

Ko aforizem hvali, je ironija, ko graja, pa parodija.

ČIM BOLJ GLOBOKO VRTAMO V ČLOVEKA, BOLJ SMRDI.

Kakšno je bilo moje življenje, boste lahko spoznali iz teh misli, mogoče še iz številnih haikujev, cinquainov, sonetov in drugih pesmi, ki sem jih napisal in še česa javno zabeleženega, kar meče luč na sled mojih korakov, da rahlo ostajajo zaznavni.

NE SRAMUJEM SE SVOJIH OSLOVSKIH LET, BILA SO NUJNA ZA KONJSKO ŽIVLJENJE.

Vsemu sem dal peruti - naj leti, naj išče odmev, vzbuja naj dvom, oporekanje in ugovore, v tem čutim bistvo in namen pisanja.

IŠČEM DVOJNIKA ZA ŽIVLJENJE V PEKLU.

NE UDARJAJTE PO TRAPARIJAH, BOLI ME GLAVA.

K zapisovanju MISLI so me vzpodbudili učenci, ko so mi svetovali, naj dovtipe, ki so uhajali med poukom, zapisujem in se je zgodilo natanko 15. X. 1981.

PRIZNAL SEM SI, NE DA BI SI GLEDAL V OČI.

PONUJENO MI JE ŽIVLJENJE IN SLOGAN ZNAJDI SE.

NISO VSI VOZLI GORDIJEVI, TUDI MEČA NIMA VSAKDO.

Na poti z vlakom na razstavo v nekdanje Svetozarevo – sedaj Jagodina (Srbija) sem začel z »uradnim« zapisovanjem aforizmov.

TAKO SLADKI SO, KO MI SOLIJO PAMET.

Pleve in zrnja se je nabralo okrog 20. 000, kar sem ob odhodu v upokojitev (1990) natipkal v 60 zgibankah, v vsaki deset listov A3 formata in na vsakem šest kolon. V vsaki zgibanki je bilo 310 misli in 10 ilustracij Zlate Volarič.

HOTEL SEM IMETI SVETOVNE NAZORE, PA SEM ZAČEL GLEDATI ČEZ PLOT.

NI PROBLEM KONDOM, AMPAK NA KAJ GA NAVLEČI.

Iz tega sem 1995/96 leta grobo izbral in objavil v 20 knjižicah (A6 – 80 str.) okrog trinajst tisoč aforizmov. Iz vsega je potem nastal izbor (B5 – 204 str.), ki vsebuje 6459 misli.

VSAKDO IMA V SEBI LUČ, TODA MNOGIM PRIMANJKUJE PETROLEJA.

VSI DELAJO ZA MOJE DOBRO, JAZ LENARIM.

In za zaključek še tisti tako mikavni P. S.

Lahko ste prebrali kdaj sem »uradno« začel pisati domislice in kdo me je k temu početju vzpodbudil.
Zakaj sem to počenjal, pa še sedaj ne vem! To je tista lastnost, ki jo imaš ali jo nimaš… sama sebe poraja.
Danes, ko oblikujem to razmišljanje izpred polducata let, se mi je v trgovini zgodilo nekaj, kar je zanimivo za vprašanje: ZAKAJ TUDI NA JAVNIH MESTIH »STRESAM« DOMISLICE in od omenjenega datuma ZAPISUJEM - PIŠEM AFORIZME.

Danes, 16. januarja 2006. sem v naši vaški trgovini – NAJBOLJŠEM MAXI SOSEDU - na Kokrici - stal v vrsti pred blagajno. Nedaleč je druga trgovka, s seznamom v roki, nekaj na policah kontrolirala in naenkrat blagajničarki zelo glasno zaklicala: “To pa mi ne gre v glavo!”
Braz premisleka se mi je na glas “utrgal” stavek: “Gospa, odprite usta, mogoče bo šlo!” Čakajoči so se (gromo)glasno nasmejali. Trgovka si je s tistim seznamom zakrila usta in skozi smeh povedala, da so odprta.

Podobno temu primeru so nastajali mnogi moji aforizmi na ulici, v banki, pred TV zaslonom, ob radiu… med izdelavo skulptur, drugim delom, bedenjem v postelji…

Pred zahvalo za potrpežljivost, še dve domislici, ki tudi meni zvabita ironičen nasmešek:

ŽIVEL SEM V ČASIH, KO JE MAMA PO JEDI ZAKLENILA KRUH V SHRAMBO.

ČE ŽE BOG VE, KAJ DELAM, ZAKAJ NE BI ŠE LJUDJE.

Hvala za potrpežljivost in razmišljanje.

Kokrica, 10. avgusta 2000 – dopolnitev 30. avgusta 2006

OTROŠKI GLASOVI

Otrok ne zna besed oblikovati,
a glas pač uporablja od Boga…
Kako bi mogel nebogljen le spati,
če vse v prirodi nam glasove da?
Je govor v njem, molitev nema, vse,
kar ločijo odrasli, pa nihče ne ve,
da je pozabil, kar je v njem od davna že bilo.
Kaj vse je v hrupu in vrvrenju v pozabo šlo…

PETJE PTIC

Iz petja ptic si delamo utvare, da je božji dar,
za nas ustvarjen, da nam lepša svet…
A pticam ni prav nič to mar,
kar misli človek, ki je ves prevzet,
zamaknjen vase in domišlja si,
da na svetu vse lahko si prisvoji.

ZVOKI SVETA

Kako pomirjajoči zvoki so v dežju…
Želimo sonca si, toplote in zvenenje zraka.
Jezimo se, če zima je viharna tu…
Kako nam bo izpolnjena pač želja vsaka,
ko menjamo si želje po potrebah in kapricah.
Mar vemo vse, kar se godi v vodah in pri pticah?
Ob vodah všeč nam je pač njih šumenje,
pri pticah hvalimo njih žvrgolenje…
A svet je kroženje in povezava zagonetna,
ne briga za ljudi se pač narava tisočletna.

ZVOKI DALEČ V NEBO IN POLJE

Fantič je na počitnicah bil tam v panonski vasi,
v hiši, kjer so morali zvoniti v kapelici čez cesto.
O nepozabni, kruti in pa davno sveti časi!
Spomin na to živi, ko zdaj duši ga hrupno mesto…
Je vlekel tam za vrv in glas zvenel je do neba.
Zamaknjen je strmel tja v strop in na oltar…
In je razmišljal: Nekdo nam v dobroti da
lepot obilo, a ne vidimo jih kakor sveti dar…

VSAKDANJE ZVONJENJE V KAPELICI

Kapelica stoji prek ceste tam nasproti hiši.
In treba je bilo v njej zjutraj in opoldne in zvečer zvoniti…
Naj se daleč v ravnino in v hrame sliši.
V bolečini fant želi domov oditi
čez polje sam, tja v tihi dom pri mami.
A zvon mu vedno znova bolečino drami.

OBVEZNOSTI ZA SVET IN ZA NEBO

V vroči dan pošilja zvok kapela
in kliče k prekinitvi vsakega početja.
Umaknejo roké ljudje od dela,
v molitvi iščejo duha zavetja.
Za kratek čas zamaknjeni so v nebo in sebe,
odvrne misli vsak na zemeljske potrebe.

NEDELJA IN ZVOKI ZVONOV

Nedelja je, otroci zjutraj dolgo spijo…
Zvonovi k prvi maši neprijetno jih zbudijo.
Pač za otroke druga maša je, ne tista davi…
Lepo se vsak umije in naje, in se lepo opravi.
Nato veselo, klepetavo pač v skupinah tam gredo.
Je daleč v cerkev. Zvonovi oglase se v nebo.
Pospešiti je treba hojo, k maši se ne zamudi!
Opominjajoče vedno znova tam zvoni.
In vse hiti, hiti… A v cerkvi se docela umiri…

PASTIR POJE SRED RAVNINE

Ni zvoka žalostnega bolj, kot tisti je,
ko vije se pastirja petje čez ravnino.
Zategnjeno tam plava in ustavi se
zdaj kratko, kot da stika se z davnino…
Ne vemo prav, se joče glas in prosi kaj,
je mar namen v golem petju le?
A vendar se ob tem vse duše razbole.

ORGLE V CERKVI

Ko zazvenijo orgle v cerkvi tam z vso močjo,
od zemlje, od cerkvenih tal nas poneso.
V neskončnost in pa k Bogu tam?
Od zvokih orgel človek najbolj čuti, da je sam.

KJE ZVONI?

Ko cerkveni zvon nekje zvoni
in zunaj si, kjer koli že,
je to svetost; in se ti zdi,
da v zvoku odrešitev čudna je.
Zamakneš se, v planjave zreš
in tiho postojiš in zmoliš. Dalje greš…
A kosi v cerkvi in zvoni nad glavo,
občutek te preveva, da je vse majavo –
v tebi in v stropu in v ljudeh.
In bolečina je nenadoma v pojavih vseh.

KRST IN KRIŽ

Moj krst
je znamenje najine dvojnosti,
a sveti križ naju združuje
na poti vstajenja
v tvoji ljubezni,
moj večni Gospod.

Ljubljana, 29. 6. 1994

SPEČNOST

Pozabljena čemim
pred zaprtimi durmi.
Nikogar ni,
da domek mi odpre.
Stojim in lahno,
a vztrajno trkam.
Odmeva drhtljaj mojih dlani
in nekdo sliši šumenje jagod
med mojimi prsti.
Našel si me, moj Gospod,
in meni nebogljeni
odpirač vrata miru in ljubezni.

Ljubljana, 23. 3. 1997

STOPINJE BREZMEJNOSTI

Gospod, dovoli mi,
da se približam tebi,
edini nezmotljivi,
pravični, popolni,.
Naj pridem takšna, kot sem,
po tvoji podobi ustvarjena,
a majhna v pravičnosti,
velika v napuhu.
Pomagaj mi, Gospod,
da iz steze mojega življenja,
polnega blata, prahu, neviht,
stopim v tvoje stopinje
in skupaj s teboj,
moj Gospod
prestopim mejo brezmejnosti
v tvoji milosti in dobroti.

Ljubljana, 23. 3. 1977

TVARINA

Moja duša
ima le enega
Gospoda,
razum samo enega
Učitelja,
srce le eno tvarino,
ki polni življenje,
oplaja vero in
upanje v življenje
z večnim Kristusom.

Ljubljana, 8. 1. 1995

GOSPOD

Gospod, samo tebe imam,
ki si mi vdihnil življenje,
podaril dušo in um,
tebi zaupam, verujem,
le tebi izročam srce
in dušo v luči ti vračam.

Stahovica,
kapelica matere božje, 21. 8. 1994

SKRINJA

Tebi podarjam vse!
Vate prelivam ljubezen,
ki jo podarjaš.
V tebi ostajam,
da polniš praznino,
ki je tvoje bivališče
v mojem srcu in umu.

Ljubljana, 22. 4. 1994

DARITEV

Stojim pred teboj,
razdajam ti vse,
razum – dar modrosti,
čustva – daritev čuječnosti,
dušo – darilo Duha usmiljenja,
srce, ki se potaplja v globočino
največje ljubezni Očeta in Sina,
pred katerim klečim in molim
za milost, odpuščanje, odrešenje
ter spravo med ljudmi in Bogom.

Ljubljana, 29. 6. 1994

The two artistic creations we are about to discuss may not have much in common at first sight, not only because of one masterwork being a movie, the other one a short novel, but simply because both works are so intensely and uniquely specific in their poetics and conveying of messages. The messages that the two masterpieces communicate to the audiences sometimes appear to be somewhat secreted, hiding underneath the obvious surface, and might, consequently, if not regarded closely enough, speak against our embarking on this attempt of drawing parallels between a detective story and a hypnotic cinematic tale of love and mysteries of life that dwell in an undefined area between factual reality and the misty world of dreams.

Let us start with the help of the thoughts of one of the greatest and most influential French poets - consider this quote by Charles Baudelaire: “Il me semble que je serais toujours bien lá où je ne suis pas” (from “Any where out of the world” /”N’importe oů hors du monde”).

“It always seems to me that I should be happy anywhere but where I am”, states the composer of Les Fleurs du Mal (Flowers of Evil, 1857) (a decadent collection impregnated with a kind of »Inferno flavor«), “and this question of moving is one that I am eternally discussing with my soul”, adds Baudelaire later on in the poem.

He is bluntly putting forward the idea that he will always be happy in a place where he is not. A constant tendency to move, to transgress the existing borders of being and living, the feeling that the life one leads is not real enough, a notion of a parallel world or even universe where one exists as well, in the flesh, and weaves a multifaceted net of (seemingly) random choices and decisions, unconnected with the ones being simultaneously created elsewhere, all of these colorings are meticulously brushed into the works of Paul Auster and Krysztof Kieslowski. So what precisely do this once Jewish middle class kid from Newark, New Jersey, now a renowned writer, poet, translator, and editor, and a Polish cinematic genius, originally from Warsaw, truly have in common, when it comes to the two works mentioned in this writing’s title?

As it is the case in Kieslowski’s later, frantically, yet deservingly so, famous trilogy Three Colours (Blue, White, and Red), the powerful musical score (by Zbigniew Preisner) underlines almost all the scenes in the movie The Double Life of Veronique, and enhances their supernatural kind of flavor that in fact saturates the movie in its entirety. Had Auster’s novel been transformed into a movie, the soundtrack would have undoubtedly been as revealing of the story’s baffling and sinister atmosphere and at the same time as effect-boosting as it is Preisner’s music in Kieslowski. We are, nevertheless, dealing with two different media, and that should not go completely unnoted.

Weronika (Irene Jacob) in Krakow, Poland in Kieslowski’s tender and spellbinding masterpiece from 1991, by accident (which, naturally, is not a real strike of chance, but a mysterious, evanescent sleight of fate) catches a glimpse of her French double, Veronique (also Irene Jacob), who is boarding a tourist bus and taking pictures; not knowingly she gets the Polish self into her focus. (She discovers that long after the trip when the slides of the photos she took fall out of her bag.)

When Weronika suddenly dies of a heart attack on stage, while performing (singing) for the first time with the Krakow Philharmonic, at that very same moment the French Veronique senses an indefinable and inexplicable sense of loss and vagueness of existence. Kieslowski magnificently touches the area of the metaphysical and makes us believe that there is undoubtedly our double treading the Earth somewhere. And this bond is fatal and indestructible.

Daniel Quinn in City of Glass (1985) is a writer of detective stories who gets involved into an intricately woven bizarre sequence of events that were, so he thinks, initially intended for a man interestingly named Paul Auster, but a phone call (this being the turning point in Quinn’s life and the beginning of his decline) originally addressed to a Paul Auster (supposedly a well known detective) gets directed to Quinn (the phone lines got mixed up, or did they?). That is how Quinn gets in the middle of this conundrum. Quinn, who agrees to take on a detective job (assumes the name of Paul Auster, the not yet discovered detective, and the manners and wits of his own literary creation, Max Work) is supposed to follow a man Peter Stillman, a once renowned Columbia University Professor, just released from a mental institution and out there, on the streets of Manhattan, allegedly on a mission to kill his, once tortured – supposedly by Stillman himself - son Peter. The uncertainty of all things around and within Quinn makes the reader wonder about the credibility of the events (within the borders of the literary universe, naturally), although the writer himself, i.e. the real Paul Auster, intervenes on occasion to remind us that all that is written is as real as it can be, for it is based on Quinn’s own notes. A charming postmodernistic, metafictional trait, no doubt.

When Quinn is at Grand Central and in his stooped position eagerly waiting for Stillman to get off a train from Poughkeepsie so his private eye hunt can start, two identical Stillmans disembark the train, one looking like a bum, the other one, the spitting image of the first, except for the fact that he looks like a distinguished gentleman in brand new clothes and carrying an expensive leather bag. Quinn has to make a choice and decides to follow the first Stillman, the bum.

Now all of a sudden we are faced with a quadruple doubling, not only a simple case of Weronika vs. Veronique. We have two Stillmans, Quinn is in fact Auster, at the same time Max Work, as well as a writer William Wilson, which is the pseudonym he always used. This doubling, or better even, multiplication, looks like the Devil’s doppel(quardruple)ganger trick. We are now irrevocably trapped in the forceps of the City of Glass (or Mirrors and mirror images).

The inscrutable Professor Stillman in his dissertation years ago talked about the doom of the Tower of Babel and the scattered, chaotic world that resulted from the Fall. He is now still (again) on a mission to collect the scattered bits and pieces of things as well as words and from that discarded “debris” form a new world and a new language that will again unite the hollow peoples of the world and generate the birth of a new Paradise.

He, in his insanity (or perhaps the world around him is insane for not seeing the truth, the real collapse of order and utter chaos that is destroying our lives?), is picking up trash from the grounds of Manhattan, creating with his daily walks shapes or routes shaped like the letters that form (or so Quinn tentatively concludes) the phrase “Tower of Babel”.

Like Stillman, Veronique too feels a crack, a rupture in the completeness of, mostly her own, inner world; the crack opens up in the instant of Weronika’s death (the destruction of Babel). This is the moment when Veronique watches a puppet show in which the princess dies, but turns into a butterfly and flies over the stage into the light. The lyrics of the music that offers the background to the scene is taken from Dante’s Inferno “Verso il Cielo” (Towards the Sky, or Into the Light, if we dare to be a bit more poetic, religious even). A touch of Dante is no doubt telling and may indeed speak of Kieslowski’s desire to evoke Biblical references, perhaps the (Sumerian) meaning of the word Babel (i.e. the Gate of God).

The Gate seems to seal for Veronique when Weronika dies; Quinn gets lost in the labyrinth (confusion) (Babel meaning confusion in Hebrew) of unresolved stories, tips, and clues that all seem to lead to a dead end, a closed door for him as well.

Just as New York in City of Glass is presented as a multi-layered, frenzied society, a world of fractured, shattered identities, so does Paris become a chaotic maze of constant wondering and searching for something lost and, at the same time, something terribly imminent to Veronique. The bits and pieces of her life do get (at least partially) re-collected, as apposed to Quinn’s, with the help of a puppeteer Alexandre Fabbri (Philippe Volter). He begins sending Veronique, whom he secretly loves, unusual gifts, from shoe laces to an empty cigar box, and finally a tape with a recording of what seem to be random sounds, but in fact they are clues that eventually bring her to her secret admirer, waiting for her at a train station café.

There is, both in Auster as well as in Kieslowski, an unresolved, ghostly kind of air that permeates the atmospheres of the Sin City, New York, and dreamy, melancholic Paris.

Both narratives are surrealistic, hard to pinpoint or dissect, with Auster’s book being a real postmodernistic mystery story. Kieslowski is not that far away from a mystery narrative himself, just that in his story no crimes have been committed. This is how Hal Hinson, Washington Post staff writer, described in his review Kieslowski’s touch in The Double Life of Veronique: “It’s a masterfully calibrated mood piece, a sort of psychological mystery story that casts the viewer as a detective searching for the solution to a crime that has never been committed.”

Veronique continues to live, but it looks like she will leave Alexandre, for he had completed the puzzle, showed her the insight of her dual existence, he resurrected the Tower of Babel and brought back reason and understanding of seemingly incomprehensible matters. Yet his beloved woman does not want the completion, for the time and space we invade in a way demands mysteries to continue and bits and pieces of reality to remain scattered. The wholeness she once may have possessed can not be retrieved. The mysteries remain to haunt her and all of us partake in this predestined state of being.

At the end of Auster’s story Quinn vanishes, implying that characters in fiction are dependent on the story for their very existence, and when the story comes to an end, they die. Auster and Kieslowski are puppeteers that freely operate their characters, they brilliantly master the scene, temporal and special aspects of their narratives.

“Kieslowski never really brings his story to any resolution, and that’s as it should be. The Double Life of Veronique is a mesmerizing poetic work composed in an eerie minor key. Its effect on the viewer is subtle but very real. The film takes us completely into its world, and in doing so, it leaves us with the impression that our own world, once we return to it, is far richer and portentous than we had imagined”, states Hinson.

Open endings are typical for postmodernistic approach to art. No more did Kieslowski strive to reach a solid, tangible conclusion than did Auster attempt to achieve a clarification or disentanglement of the labyrinth of paths and stories he interweaves. No solutions are needed, or possible whatsoever. We just need to keep on moving through the maze of the mysteries of life, or as Auster writes in the book, describing Quinn’s daily routine: “Motion was of the essence, the act of putting one foot in front of the other and allowing himself to follow the drift of his own body…On his best walks, he was able to feel that he was nowhere. And this, finally, was all he ever asked of things: to be nowhere.” (4) “Using aimless motion as a technique of reversal, on his best days he could bring the outside in and thus usurp the sovereignty of inwardness….Wandering, therefore, was a kind of mindlessness.” (74) In other words, following Baudelaire’s lead, Quinn and Veronique are always on the move, trying to grab the illusive, reach the unreachable, be happy ELSEWHERE.

With the destruction of the Tower of Babel, the multiplicity of languages and truths briskly and irreversibly swamped the world. And this is the world in which wherever we are NOT, we ARE truly ourselves.

References:

Auster, Paul. The New York Trilogy. Penguin Books. 1990.

Hinsen, Hal. “The Double Life of Veronique”. Washingtonpost.com. December 13, 1999. August15, 2006. (http://www.washingtonpost.com/wpsrv/style/longterm/movies/videos/thedoublelifeofveroniquenrhinson_a0a726.htm)

http://www.tangmonkey.com/columns/10401584628418.php - The New York Trilogy. December, 17 2002. August 16, 2006.

http://images.google.com/imgres?imgurl=http://my.dreamwiz.com/jyjung71/eng/vero/pics/images/image-vero-lying.jpg

http://images.google.com/imgres?imgurl=http://www.moviemail-online.co.uk/images/

http://images.google.com/imgres?imgurl=http://www.musicalbear.com/resources/image/cog.

What follows was delivered as an inaugural lecture in the Poetry Chair at Oxford. It was never printed, but there appeared at the time several comments on it from critics who had either heard it, or heard reports about it. It was meant to be followed and completed by a course of lectures developing the subject entirely, and some of these were given. But the course was broken off because I found my knowledge insufficient for treating in a solid way many portions of the subject chosen. The inaugural lecture, however, treating a portion of the subject where my knowledge was perhaps less insufficient, and where besides my hearers were better able to help themselves out from their own knowledge, is here printed. No one feels the imperfection of this sketchy and generalizing mode of treatment more than I do; and not only is this mode of treatment less to my taste now than it was eleven years ago, but the style too, which is that of the doctor rather than the explorer, is a style which I have long since learnt to abandon. Nevertheless, having written much of late about Hellenism and Hebraism, and Hellenism being to many people almost an empty name compared with Hebraism, I print this lecture with the hope that it may serve, in the absence of other and fuller illustrations, to give some notion of the Hellenic spirit and its works, and of their significance in the history of the evolution of the human spirit in general.
M. A.

It is related in one of those legends which illustrate the history of Buddhism, that a certain disciple once presented himself before his master, Buddha, with the desire to be permitted to undertake a mission of peculiar difficulty. The compassionate teacher represented to him the obstacles to be surmounted and the risks to be run. Pourna—so the disciple was called—insisted, and replied, with equal humility and adroitness, to the successive objections of his adviser. Satisfied at last by his answers of the fitness of his disciple, Buddha accorded to him the desired permission; and dismissed him to his task with these remarkable words, nearly identical with those in which he himself is said to have been admonished by a divinity at the outset of his own career:—»Go then, O Pourna,« are his words; »having been delivered, deliver; having been consoled, console; being arrived thyself at the farther bank, enable others to arrive there also.«

It was a moral deliverance, eminently, of which the great Oriental reformer spoke; it was a deliverance from the pride, the sloth, the anger, the selfishness, which impair the moral activity of man—a deliverance which is demanded of all individuals and in all ages. But there is another deliverance for the human race, hardly less important, indeed, than the first—for in the enjoyment of both united consists man’s true freedom—but demanded far less universally, and even more rarely and imperfectly obtained; a deliverance neglected, apparently hardly conceived, in some ages, while it has been pursued with earnestness in others, which derive from that very pursuit their peculiar character. This deliverance is an intellectual deliverance.

An intellectual deliverance is the peculiar demand of those ages which are called modern; and those nations are said to be imbued with the modern spirit most eminently in which the demand for such a deliverance has been made with most zeal, and satisfied with most completeness. Such a deliverance is emphatically, whether we will or no, the demand of the age in which we ourselves live. All intellectual pursuits our age judges according to their power of helping to satisfy this demand; of all studies it asks, above all, the question, how far they can contribute to this deliverance.

I propose, on this my first occasion of speaking here, to attempt such a general survey of ancient classical literature and history as may afford us the conviction—in presence of the doubts so often expressed of the profitableness, in the present day, of our study of this literature—that, even admitting to their fullest extent the legitimate demands of our age, the literature of ancient Greece is, even for modern times, a mighty agent of intellectual deliverance; even for modern times, therefore, an object of indestructible interest.

But first let us ask ourselves why the demand for an intellectual deliverance arises in such an age as the present, and in what the deliverance itself consists? The demand arises, because our present age has around it a copious and complex present, and behind it a copious and complex past; it arises, because the present age exhibits to the individual man who contemplates it the spectacle of a vast multitude of facts awaiting and inviting his comprehension. The deliverance consists in man’s comprehension of this present and past. It begins when our mind begins to enter into possession of the general ideas which are the law of this vast multitude of facts. It is perfect when we have acquired that harmonious acquiescence of mind which we feel in contemplating a grand spectacle that is intelligible to us; when we have lost that impatient irritation of mind which we feel in presence of an immense, moving, confused spectacle which, while it perpetually excites our curiosity, perpetually baffles our comprehension.

This, then, is what distinguishes certain epochs in the history of the human race, and our own amongst the number;—on the one hand, the presence of a significant spectacle to contemplate; on the other hand, the desire to find the true point of view from which to contemplate this spectacle. He who has found that point of view, he who adequately comprehends this spectacle, has risen to the comprehension of his age: he who communicates that point of view to his age, he who interprets to it that spectacle, is one of his age’s intellectual deliverers.

The spectacle, the facts, presented for the comprehension of the present age, are indeed immense. The facts consist of the events, the institutions, the sciences, the arts, the literatures, in which human life has manifested itself up to the present time: the spectacle is the collective life of humanity. And everywhere there is connexion, everywhere there is illustration: no single event, no single literature, is adequately comprehended except in its relation to other events, to other literatures. The literature of ancient Greece, the literature of the Christian Middle Age, so long as they are regarded as two isolated literatures, two isolated growths of the human spirit, are not adequately comprehended; and it is adequate comprehension which is the demand of the present age. »We must compare,«—the illustrious Chancellor of Cambridge said the other day to his hearers at Manchester,—

we must compare the works of other ages with those of our own age and country; that, while we feel proud of the immense development of knowledge and power of production which we possess, we may learn humility in contemplating the refinement of feeling and intensity of thought manifested in the works of the older schools.

To know how others stand, that we may know how we ourselves stand; and to know how we ourselves stand, that we may correct our mistakes and achieve our deliverance—that is our problem.

But all facts, all the elements of the spectacle before us, have not an equal value—do not merit a like attention: and it is well that they do not, for no man would be adequate to the task of thoroughly mastering them all. Some have more significance for us, others have less; some merit our utmost attention in all their details, others it is sufficient to comprehend in their general character, and then they may be dismissed.

What facts, then, let us ask ourselves, what elements of the spectacle before us, will naturally be most interesting to a highly developed age like our own, to an age making the demand which we have described for an intellectual deliverance by means of the complete intelligence of its own situation? Evidently, the other ages similarly developed, and making the same demand. And what past literature will naturally be most interesting to such an age as our own? Evidently, the literatures which have most successfully solved for their ages the problem which occupies ours: the literatures which in their day and for their own nation have adequately comprehended, have adequately represented, the spectacle before them. A significant, a highly-developed, a culminating epoch, on the one hand,—a comprehensive, a commensurate, an adequate literature, on the other,—these will naturally be the objects of deepest interest to our modern age. Such an epoch and such a literature are, in fact, modern, in the same sense in which our own age and literature are modern; they are founded upon a rich past and upon an instructive fullness of experience.

It may, however, happen that a great epoch is without a perfectly adequate literature; it may happen that a great age, a great nation, has attained a remarkable fullness of political and social development, without intellectually taking the complete measure of itself, without adequately representing that development in its literature. In this case, the epoch, the nation itself, will still be an object of the greatest interest to us; but the literature will be an object of less interest to us: the facts, the material spectacle, are there; but the contemporary view of the facts, the intellectual interpretation, are inferior and inadequate.

It may happen, on the other hand, that great authors, that a powerful literature, are found in an age and nation less great and powerful than themselves; it may happen that a literature, that a man of genius, may arise adequate to the representation of a greater, a more highly developed age than that in which they appear; it may happen that a literature completely interprets its epoch, and yet has something over; that it has a force, a richness, a geniality, a power of view which the materials at its disposition are insufficient adequately to employ. In such a case, the literature will be more interesting to us than the epoch. The interpreting power, the illuminating and revealing intellect, are there; but the spectacle on which they throw their light is not fully worthy of them.

And I shall not, I hope, be thought to magnify too much my office if I add, that it is to the poetical literature of an age that we must, in general, look for the most perfect, the most adequate interpretation of that age,—for the performance of a work which demands the most energetic and harmonious activity of all the powers of the human mind. Because that activity of the whole mind, that genius, as Johnson nobly describes it, »without which judgement is cold and knowledge is inert; that energy which collects, combines, amplifies, and animates«, is in poetry at its highest stretch and in its most energetic exertion.

What we seek, therefore, what will most enlighten us, most contribute to our intellectual deliverance, is the union of two things; it is the coexistence, the simultaneous appearance, of a great epoch and a great literature.

Now the culminating age in the life of ancient Greece I call, beyond question, a great epoch; the life of Athens in the fifth century before our era I call one of the highly developed, one of the marking, one of the modern periods in the life of the whole human race. It has been said that the »Athens of Pericles was a vigorous man, at the summit of his bodily strength and mental energy.« There was the utmost energy of life there, public and private; the most entire freedom, the most unprejudiced and intelligent observation of human affairs. Let us rapidly examine some of the characteristics which distinguish modern epochs; let us see how far the culminating century of ancient Greece exhibits them; let us compare it, in respect of them, with a much later, a celebrated century; let us compare it with the age of Elizabeth in our own country.

To begin with what is exterior. One of the most characteristic outward features of a modern age, of an age of advanced civilization, is the banishment of the ensigns of war and bloodshed from the intercourse of civil life. Crime still exists, and wars are still carried on; but within the limits of civil life a circle has been formed within which man can move securely, and develop the arts of peace uninterruptedly. The private man does not go forth to his daily occupation prepared to assail the life of his neighbour or to have to defend his own. With the disappearance of the constant means of offence the occasions of offence diminish; society at last acquires repose, confidence, and free activity. An important inward characteristic, again, is the growth of a tolerant spirit; that spirit which is the offspring of an enlarged knowledge; a spirit patient of the diversities of habits and opinions. Other characteristics are the multiplication of the conveniences of life, the formation of taste, the capacity for refined pursuits. And this leads us to the supreme characteristic of all: the intellectual maturity of man himself; the tendency to observe facts with a critical spirit; to search for their law, not to wander among them at random; to judge by the rule of reason, not by the impulse of prejudice or caprice.

Well, now, with respect to the presence of all these characteristics in the age of Pericles, we possess the explicit testimony of an immortal work,—of the history of Thucydides. »The Athenians first,« he says—speaking of the gradual development of Grecian society up to the period when the Peloponnesian war commenced—»the Athenians first left off the habit of wearing arms:« that is, this mark of superior civilization had, in the age of Pericles, become general in Greece, had long been visible at Athens. In the time of Elizabeth, on the other hand, the wearing of arms was universal in England and throughout Europe. Again, the conveniences, the ornaments, the luxuries of life, had become common at Athens at the time of which we are speaking. But there had been an advance even beyond this; there had been an advance to that perfection, that propriety of taste which proscribes the excess of ornament, the extravagance of luxury. The Athenians had given up, Thucydides says, had given up, although not very long before, an extravagance of dress and an excess of personal ornament which, in the first flush of newly-discovered luxury, had been adopted by some of the richer classes. The height of civilization in this respect seems to have been attained; there was general elegance and refinement of life, and there was simplicity. What was the case in this respect in the Elizabethan age? The scholar Casaubon, who settled in England in the reign of James I, bears evidence to the want here, even at that time, of conveniences of life which were already to be met with on the continent of Europe. On the other hand, the taste for fantastic, for excessive personal adornment, to which the portraits of the time bear testimony, is admirably set forth in the work of a great novelist, who was also a very truthful antiquarian—in the Kenilworth of Sir Walter Scott. We all remember the description, in the thirteenth and fourteenth chapters of the second volume of Kenilworth of the barbarous magnificence, the »fierce vanities«, of the dress of the period.

Pericles praises the Athenians that they had discovered sources of recreation for the spirit to counterbalance the labours of the body: compare these, compare the pleasures which charmed the whole body of the Athenian people through the yearly round of their festivals with the popular shows and pastimes in Kenilworth. »We have freedom,« says Pericles, »for individual diversities of opinion and character; we do not take offence at the tastes and habits of our neighbour if they differ from our own.« Yes, in Greece, in the Athens of Pericles, there is toleration; but in England, in the England of the sixteenth century?—the Puritans are then in full growth. So that with regard to these characteristics of civilization of a modern spirit which we have hitherto enumerated, the superiority, it will be admitted, rests with the age of Pericles.

Let us pass to what we said was the supreme characteristic of a highly developed, a modern age—the manifestation of a critical spirit, the endeavour after a rational arrangement and appreciation of facts. Let us consider one or two of the passages in the masterly introduction which Thucydides, the contemporary of Pericles, has prefixed to his history. What was his motive in choosing the Peloponnesian War for his subject? Because it was, in his opinion, the most important, the most instructive event which had, up to that time, happened in the history of mankind. What is his effort in the first twenty-three chapters of his history? To place in their correct point of view all the facts which had brought Grecian society to the point at which that dominant event found it; to strip these facts of their exaggeration, to examine them critically. The enterprises undertaken in the early times of Greece were on a much smaller scale than had been commonly supposed. The Greek chiefs were induced to combine in the expedition against Troy, not by their respect for an oath taken by them all when suitors to Helen, but by their respect for the preponderating influence of Agamemnon; the siege of Troy had been protracted not so much by the valour of the besieged as by the inadequate mode of warfare necessitated by the want of funds of the besiegers. No doubt Thucydides’ criticism of the Trojan war is not perfect; but observe how in these and many other points he labours to correct popular errors, to assign their true character to facts, complaining, as he does so, of men’s habit of uncritical reception of current stories. »So little a matter of care to most men,« he says, »is the search after truth, and so inclined are they to take up any story which is ready to their hand.« »He himself,« he continues,

has endeavoured to give a true picture, and believes that in the main he has done so. For some readers his history may want the charm of the uncritical, half-fabulous narratives of earlier writers; but for such as desire to gain a clear knowledge of the past, and thereby of the future also, which will surely, after the course of human things, represent again hereafter, if not the very image, yet the near resemblance of the past if such shall judge my work to be profitable, I shall be well content.

What language shall we properly call this? It is modern language; it is the language of a thoughtful philosophic man of our own days; it is the language of Burke or Niebuhr assigning the true aim of history. And yet Thucydides is no mere literary man; no isolated thinker, speaking far over the heads of his hearers to a future age—no: he was a man of action, a man of the world, a man of his time. He represents, at its best indeed, but he represents, the general intelligence of his age and nation; of a nation the meanest citizens of which could follow with comprehension the profoundly thoughtful speeches of Pericles.

Let us now turn for a contrast to a historian of the Elizabethan age, also a man of great mark and ability, also a man of action, also a man of the world, Sir Walter Ralegh. Sir Walter Ralegh writes the History of the World, as Thucydides has written the History of the Peloponnesian War, let us hear his language; let us mark his point of view; let us see what problems occur to him for solution. »Seeing,« he says, »that we digress in all the ways of our lives—yea, seeing the life of man is nothing else but digression—I may be the better excused in writing their lives and actions.« What are the preliminary facts which he discusses, as Thucydides discusses the Trojan War and the early naval power of Crete, and which are to lead up to his main inquiry? Open the table of contents of his first volume. You will find:—»Of the firmament, and of the waters above the firmament, and whether there be any crystalline Heaven, or any primum mobile«. You will then find:—»Of Fate, and that the stars have great influence, and that their operations may diversely be prevented or furthered«. Then you come to two entire chapters on the place of Paradise, and on the two chief trees in the garden of Paradise. And in what style, with what power of criticism, does Ralegh treat the subjects so selected? I turn to the 7th section of the third chapter of his first book, which treats »Of their opinion which make Paradise as high as the moon, and of others which make it higher than the middle region of the air«. Thus he begins the discussion of this opinion:—

Whereas Beda saith, and as the schoolmen affirm »Paradise to be a place altogether removed from the knowledge of men (»locus a cognitione hominum remotissimus«), and Barcephas conceived that Paradise was far in the east, but mounted above the ocean and all the earth, and near the orb of the moon (which opinion, though the schoolmen charge Beda withal, yet Pererius lays it off from Beda, upon Strabus, and his master Rabanus); and whereas Rupertus in his geography of Paradise doth not much differ from the rest, but finds it seated next or nearest Heaven—

So he states the error, and now for his own criticism of it.

First, such a place cannot be commodious to live in, for being so near the moon it had been too near the sun and other heavenly bodies. Secondly, it must have been too joint a neighbour to the element of fire. Thirdly, the air in that region is so violently moved and carried about with such swiftness as nothing in that place can consist or have abiding. Fourthly,

—but what has been quoted is surely enough, and there is no use in continuing.

Which is the ancient here, and which is the modern? Which uses the language of an intelligent man of our own days? which a language wholly obsolete and unfamiliar to us? Which has the rational appreciation and control of his facts? which wanders among them helplessly and without a clue? Is it our own countryman, or is it the Greek? And the language of Ralegh affords a fair sample of the critical power, of the point of view, possessed by the majority of intelligent men of his day; as the language of Thucydides affords us a fair sample of the critical power of the majority of intelligent men in the age of Pericles.

Well, then, in the age of Pericles we have, in spite of its antiquity, a highly-developed, a modern, a deeply interesting epoch. Next comes the question: Is this epoch adequately interpreted by its highest literature? Now, the peculiar characteristic of the highest literature—the poetry—of the fifth century in Greece before the Christian era, is its adequacy; the peculiar characteristic of the poetry of Sophocles is its consummate, its unrivalled adequacy; that it represents the highly developed human nature of that age—human nature developed in a number of directions, politically, socially, religiously, morally developed—in its completest and most harmonious development in all these directions; while there is shed over this poetry the charm of that noble serenity which always accompanies true insight. If in the body of Athenians of that time there was, as we have said, the utmost energy of mature manhood, public and private; the most entire freedom, the most unprejudiced and intelligent observation of human affairs—in Sophocles there is the same energy, the same maturity, the same freedom, the same intelligent observation; but all these idealized and glorified by the grace and light shed over them from the noblest poetical feeling. And therefore I have ventured to say of Sophocles, that he »saw life steadily, and saw it whole.« Well may we understand how Pericles—how the great statesman whose aim was, it has been said, »to realize in Athens the idea which he had conceived of human greatness,« and who partly succeeded in his aim—should have been drawn to the great poet whose works are the noblest reflection of his success.

I assert, therefore, though the detailed proof of the assertion must be reserved for other opportunities, that, if the fifth century in Greece before our era is a significant and modern epoch, the poetry of that epoch—the poetry of Pindar, Æschylus, and Sophocles—is an adequate representation and interpretation of it.

The poetry of Aristophanes is an adequate representation of it also. True, this poetry regards humanity from the comic side; but there is a comic side from which to regard humanity as well as a tragic one; and the distinction of Aristophanes is to have regarded it from the true point of view on the comic side. He too, like Sophocles, regards the human nature of his time in its fullest development; the boldest creations of a riotous imagination are in Aristophanes, as has been justly said, based always upon the foundation of a serious thought: politics, education, social life, literature—all the great modes in which the human life of his day manifested itself—are the subjects of his thoughts, and of his penetrating comment. There is shed, therefore, over his poetry the charm, the vital freshness, which is felt when man and his relations are from any side adequately, and therefore genially, regarded. Here is the true difference between Aristophanes and Menander. There has been preserved an epitome of a comparison by Plutarch between Aristophanes and Menander, in which the grossness of the former, the exquisite truth to life and felicity of observation of the latter, are strongly insisted upon; and the preference of the refined, the learned, the intelligent men of a later period for Menander loudly proclaimed. »What should take a man of refinement to the theatre,« asks Plutarch, »except to see one of Menander’s Plays? When do you see the theatre filled with cultivated persons, except when Menander is acted? and he is the favourite refreshment,« he continues, »to the overstrained mind of the laborious philosopher.« And every one knows the famous line of tribute to this poet by an enthusiastic admirer in antiquity: »O Life and Menander, which of you painted the other?« We remember, too, how a great English statesman is said to have declared that there was no lost work of antiquity—which he so ardently desired to recover as a play of Menander. Yet Menander has perished, and Aristophanes has survived. And to what is this to be attributed? To the instinct of self-preservation in humanity. The human race has the strongest, the most invincible tendency to live, to develop itself. It retains, it clings to what fosters its life, what favours its development, to the literature which exhibits it in its vigour; it rejects, it abandons what does not foster its development, the literature which exhibits it arrested and decayed. Now, between the times of Sophocles and Menander a great check had befallen the development of Greece;—the failure of the Athenian expedition to Syracuse, and the consequent termination of the Peloponnesian War in a result unfavourable to Athens. The free expansion of her growth was checked; one of the noblest channels of Athenian life, that of political activity, had begun to narrow and to dry up. That was the true catastrophe of the ancient world; it was then that the oracles of the ancient world should have become silent, and that its gods should have forsaken their temples; for from that date the intellectual and spiritual life of Greece was left without an adequate material basis of political and practical life; and both began inevitably to decay. The opportunity of the ancient world was then lost, never to return; for neither the Macedonian nor the Roman world, which possessed an adequate material basis, possessed, like the Athens of earlier times, an adequate intellect and soul to inform and inspire them; and there was left of the ancient world, when Christianity arrived, of Greece only a head without a body, and of Rome only a body without a soul.

It is Athens after this check, after this diminution of vitality,—it is man with part of his life shorn away, refined and intelligent indeed, but sceptical, frivolous, and dissolute,— which the poetry of Menander represented. The cultivated, the accomplished might applaud the dexterity, the perfection of the representation—might prefer it to the free genial delineation of a more living time with which they were no longer in sympathy. But the instinct of humanity taught it, that in the one poetry there was the seed of life, in the other poetry the seed of death; and it has rescued Aristophanes, while it has left Menander to his fate.

In the flowering period of the life of Greece, therefore, we have a culminating age, one of the flowering periods of the life of the human race: in the poetry of that age we have a literature commensurate with its epoch. It is most perfectly commensurate in the poetry of Pindar, Æschylus, Sophocles, Aristophanes; these, therefore, will be the supremely interesting objects in this literature; but the stages in literature which led up to this point of perfection, the stages in literature which led downward from it, will be deeply interesting also. A distinguished person, who has lately been occupying himself with Homer, has remarked that an undue preference is given, in the studies of Oxford, to these poets over Homer. The justification of such a preference, even if we put aside all philological considerations, lies, perhaps, in what I have said. Homer himself is eternally interesting; he is a greater poetical power than even Sophocles or Æschylus; but his age is less interesting than himself. Æschylus and Sophocles represent an age as interesting as themselves; the names, indeed, in their dramas are the names of the old heroic world, from which they were far separated; but these names are taken, because the use of them permits to the poet that free and ideal treatment of his characters which the highest tragedy demands; and into these figures of the old world is poured all the fullness of life and of thought which the new world had accumulated. This new world in its maturity of reason resembles our own; and the advantage over Homer in their greater significance for us, which Æschylus and Sophocles gain by belonging to this new world, more than compensates for their poetical inferiority to him.

Let us now pass to the Roman world. There is no necessity to accumulate proofs that the culminating period of Roman history is to be classed among the leading, the significant, the modern periods of the world. There is universally current, I think, a pretty correct appreciation of the high development of the Rome of Cicero and Augustus; no one doubts that material civilization and the refinements of life were largely diffused in it; no one doubts that cultivation of mind and intelligence were widely diffused in it. Therefore, I will not occupy time by showing that Cicero corresponded with his friends in the style of the most accomplished, the most easy letter-writers of modern times; that Caesar did not write history like Sir Walter Ralegh. The great period of Rome is, perhaps, on the whole, the greatest, the fullest, the most significant period on record; it is certainly a greater, a fuller period than the age of Pericles. It is an infinitely larger school for the men reared in it; the relations of life are immeasurably multiplied, the events which happen are on an immeasurably grander scale. The facts, the spectacle of this Roman world, then, are immense: let us see how far the literature, the interpretation of the facts, has been adequate.

Let us begin with a great poet, a great philosopher, Lucretius. In the case of Thucydides I called attention to the fact that his habit of mind, his mode of dealing with questions, were modern; that they were those of an enlightened, reflecting man among ourselves. Let me call attention to the exhibition in Lucretius of a modern feeling not less remarkable than the modern thought in Thucydides. The predominance of thought, of reflection, in modern epochs is not without its penalties; in the unsound, in the over-tasked, in the over-sensitive, it has produced the most painful, the most lamentable results; it has produced a state of feeling unknown to less enlightened but perhaps healthier epochs—the feeling of depression, the feeling of ennui. Depression and ennui; these are the characteristics stamped on how many of the representative works of modern times! they are also the characteristics stamped on the poem of Lucretius. One of the most powerful, the most solemn passages of the work of Lucretius, one of the most powerful, the most solemn passages in the literature of the whole world, is the well-known conclusion of the third book. With masterly touches he exhibits the lassitude, the incurable tedium which pursue men in their amusements; with indignant irony he upbraids them for the cowardice with which they cling to a life which for most is miserable; to a life which contains, for the most fortunate, nothing but the old dull round of the same unsatisfying objects for ever presented. »A man rushes abroad,« he says,

because he is sick of being at home; and suddenly comes home again because he finds himself no whit easier abroad. He posts as fast as his horses can take him to his country-seat: when he has got there he hesitates what to do; or he throws himself down moodily to sleep, and seeks forgetfulness in that; or he makes the best of his way back to town again with the same speed as he fled from it. Thus every one flies from himself.

What a picture of ennui! of the disease of the most modem societies, the most advanced civilizations! »O man,« he exclaims again,

the lights of the world, Scipio, Homer, Epicurus, are dead; wilt thou hesitate and fret at dying, whose life is well-nigh dead whilst thou art yet alive; who consumest in sleep the greater part of thy span, and when awake dronest and ceasest not to dream; and carriest about a mind troubled with baseless fear, and canst not find what it is that aileth thee when thou staggerest like a drunken wretch in the press of thy cares, and welterest hither and thither in the unsteady wandering of thy spirit!

And again: »I have nothing more than you have already seen,« he makes Nature say to man, »to invent for your amusement; eadem sunt omnia semper—all things continue the same for ever.«

Yes, Lucretius is modern; but is he adequate? And how can a man adequately interpret the activity of his age when he is not in sympathy with it? Think of the varied, the abundant, the wide spectacle of the Roman life of his day; think of its fullness of occupation, its energy of effort. From these Lucretius withdraws himself, and bids his disciples to withdraw themselves; he bids them to leave the business of the world, and to apply themselves »naturam cognoscere rerum—to learn the nature of things;« but there is no peace, no cheerfulness for him either in the world from which he comes, or in the solitude to which he goes. With stern effort, with gloomy despair, he seems to rivet his eyes on the elementary reality, the naked framework of the world, because the world in its fullness and movement is too exciting a spectacle for his discomposed brain. He seems to feel the spectacle of it at once terrifying and alluring; and to deliver himself from it he has to keep perpetually repeating his formula of disenchantment and annihilation. In reading him, you understand the tradition which represents him as having been driven mad by a poison administered as a love-charm by his mistress, and as having composed his great work in the intervals of his madness. Lucretius is, therefore, overstrained, gloom-weighted, morbid; and he who is morbid is no adequate interpreter of his age.

I pass to Virgil; to the poetical name which of all poetical names has perhaps had the most prodigious fortune; the name which for Dante, for the Middle Age, represented the perfection of classical antiquity. The perfection of classical antiquity Virgil does not represent; but far be it from me to add my voice to those which have decried his genius; nothing that I shall say is, or can ever be, inconsistent with a profound, an almost affectionate veneration for him. But with respect to him, as with respect to Lucretius, I shall freely ask the question, Is he adequate? Does he represent the epoch in which he lived, the mighty Roman world of his time, as the great poets of the great epoch of Greek life represented theirs, in all its fullness, in all its significance?

From the very form itself of his great poem, the Æneid, one would be led to augur that this was impossible. The epic form, as a form for representing contemporary or nearly contemporary events, has attained, in the poems of Homer, an unmatched, an immortal success; the epic form as employed by learned poets for the reproduction of the events of a past age has attained a very considerable success. But for this purpose, for the poetic treatment of the events of a past age, the epic form is a less vital form than the dramatic form. The great poets of the modern period of Greece are accordingly, as we have seen, the dramatic poets. The chief of these—Æschylus, Sophocles, Euripides, Aristophanes—have survived: the distinguished epic poets of the same period—Panyasis, Chœrilus, Antimachus—though praised by the Alexandrian critics, have perished in a common destruction with the undistinguished. And what is the reason of this? It is, that the dramatic form exhibits, above all, the actions of man as strictly determined by his thoughts and feelings; it exhibits, therefore, what may be always accessible, always intelligible, always interesting. But the epic form takes a wider range; it represents not only the thought and passion of man, that which is universal and eternal, but also the forms of outward life, the fashion of manners, the aspects of nature, that which is local or transient. To exhibit adequately what is local and transient, only a witness, a contemporary, can suffice. In the reconstruction, by learning and antiquarian ingenuity, of the local and transient features of a past age, in their representation by one who is not a witness or contemporary, it is impossible to feel the liveliest kind of interest. What, for instance, is the most interesting portion of the Æneid,—the portion where Virgil seems to be moving most freely, and therefore to be most animated, most forcible? Precisely that portion which has most a dramatic character; the episode of Dido; that portion where locality and manners are nothing—where persons and characters are everything. We might presume beforehand, therefore, that if Virgil, at a time when contemporary epic poetry was no longer possible, had been inspired to represent human life in its fullest significance, he would not have selected the epic form. Accordingly, what is, in fact, the character of the poem, the frame of mind of the poet? Has the poem the depth, the completeness of the poems of Æschylus or Sophocles, of those adequate and consummate representations of human life? Has the poet the serious cheerfulness of Sophocles, of a man who has mastered the problem of human life, who knows its gravity, and is therefore serious, but who knows that he comprehends it, and is therefore cheerful? Over the whole of the great poem of Virgil, over the whole Æneid, there rests an ineffable melancholy: not a rigid, a moody gloom, like the melancholy of Lucretius; no, a sweet, a touching sadness, but still a sadness; a melancholy which is at once a source of charm in the poem, and a testimony to its incompleteness. Virgil, as Niebuhr has well said, expressed no affected self-disparagement, but the haunting, the irresistible selfdissatisfaction of his heart, when he desired on his deathbed that his poem might be destroyed. A man of the most delicate genius, the most rich learning, but of weak health, of the most sensitive nature, in a great and overwhelming world; conscious, at heart, of his inadequacy for the thorough spiritual mastery of that world and its interpretation in a work of art; conscious of this inadequacy—the one inadequacy, the one weak place in the mighty Roman nature! This suffering, this graceful-minded, this finely-gifted man is the most beautiful, the most attractive figure in literary history; but he is not the adequate interpreter of the great period of Rome.

We come to Horace: and if Lucretius, if Virgil want cheerfulness, Horace wants seriousness. I go back to what I said of Menander: as with Menander so it is with Horace: the men of taste, the men of cultivation, the men of the world are enchanted with him; he has not a prejudice, not an illusion, not a blunder. True! yet the best men in the best ages have never been thoroughly satisfied with Horace. If human life were complete without faith, without enthusiasm, without energy, Horace, like Menander, would be the perfect interpreter of human life: but it is not; to the best, to the most living sense of humanity, it is not; and because it is not, Horace is inadequate. Pedants are tiresome, men of reflection and enthusiasm are unhappy and morbid; therefore Horace is a sceptical man of the world. Men of action are without ideas, men of the world are frivolous and sceptical; therefore Lucretius is plunged in gloom and in stern sorrow. So hard, nay, so impossible for most men is it to develop themselves in their entireness; to rejoice in the variety, the movement of human life with the children of the world; to be serious over the depth, the significance of human life with the wise! Horace warms himself before the transient fire of human animation and human pleasure while he can, and is only serious when he reflects that the fire must soon go out:—

Damna tamen celeres reparant cœlestia lunae:
Nos, ubi decidimus

—»For nature there is renovation, but for man there is none!«— it is exquisite, but it is not interpretative and fortifying.

In the Roman world, then, we have found a highly modern, a deeply significant, an interesting period—a period more significant and more interesting, because fuller, than the great period of Greece; but we have not a commensurate literature. In Greece we have seen a highly modern, a most significant and interesting period, although on a scale of less magnitude and importance than the great period of Rome; but then, coexisting with the great epoch of Greece there is what is wanting to that of Rome, a commensurate, an interesting literature.

The intellectual history of our race cannot be clearly understood without applying to other ages, nations, and literatures the same method of inquiry which we have been here imperfectly applying to what is called classical antiquity. But enough has at least been said, perhaps, to establish the absolute, the enduring interest of Greek literature, and, above all, of Greek poetry.

Pričujoče besedilo je z literarno-zgodovinskega vidika dokaj pomembno. Objavljeno je bilo leta 1868 v Macmillan’s Magazine, enajst let po nastopnem predavanju, ki ga je avtor imel na Univerzi Oxford ob nastavitvi za profesorja poezije. Za njegovo objavo smo se odločili, ker v Sloveniji ni bilo v knjižnicah knjige z njim, pa tudi sicer ga na internetu ni bilo mogoče najti.

Tokrat se je organizator odločil in povabil udeležence literarne šole v idilično vasico Pliskovica na Krasu. Kras ima svoje čare; ljudi, njihovo govorico, sramežljivo zorenje grozdja, slastne fige, jutranjo telovadbo na svežem zraku. Da o pršutu in teranu ne govorim. Preživeli smo pet zanimivih dni, nastanjeni v youth hostelu, kar je bilo tudi po svoje zanimivo.

Program predavanj in delavnic nas je zaposloval ves dan in še pozno v večere. Srečali smo se z zbirateljico ljudskih pravljic Jasno Majdo Peršolja, ki je tudi iz nas izvabila kakšen zapis na to temo. Nataša Švikart nam je predavala o literarnih tokovih in vplivih revialnega tiska na sodobno slovensko književnost. Dr. Milena Mileva Blažič na je seznanila z različnimi teoretičnimi pogledi na mladinsko književnost, Maja Razboršek pa je obdelala naša besedila, ki smo jih poslali za šolo. Branka Bezeljak Glazer je vodila mentorsko delavnico. S pisanjem knjižnih recenzij nas je seznanil dr. Andrej Blatnik, dr. Vida Medved Udovič pa s sodobnimi pristopi branja drame. Program smo zaključili z zanimivim razmišljanjem dr. Alojzije Zupan Sosič o spolni identiteti v sodobni slovenski prozi.

Seveda je treba omeniti tudi uspelo ekskurzijo po Krasu. Poleg Pliskovice smo videli Tomaj – Kosovelovo rojstno hišo, Kobdilj, Štanjel in Gorjansko. Predstavili so se nam tudi različni avtorji: Aleksander Peršolja, Aldo Žerjal, Kulturno društvo Zlati čoln ter Iztok Ilich, in nam s tem popestrili večere. Posebno doživetje je bil skupni literarni večer v vinski kleti pri Vrabčevih v Pliskovici ob teranu in pršutu. Nepozabno!

Moje mnenje je, da sta program in vsa organizacija odlično uspela. Za to bi se zahvalila Dragici Breskvar. Posebej sem navdušena zaradi druženja mlajše in starejše generacije, saj se ob podobnih druženjih tkejo prisrčna prijateljstva. Vsi si želimo še takih srečanj.

Kot članica Mariborske literarne družbe predlagam, da povabimo v Maribor na gostovanje člane Literarnega društva Zlati čoln in Sežane.

Maribor, 31. avgust 2006

Pliskovica, 23.–27. avgust 2006

Mladinski hotel Pliskovica (pri Sežani)

Poletna literarna šola Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti ima za seboj že skoraj tri desetletja uspešnega dela. Gre za seminar in delavnico hkrati, ki predstavlja nove literarne poti v slovenski in tuji literaturi, se ukvarja z vprašanji literarne in bibliotekarske vede pa tudi z veščinami pisanja, interpretacije umetnostnih besedil in nastopanja.

Namenjena je širokemu krogu ljubiteljev literature – tistim, ki se z njo ukvarjajo poklicno (učitelji – mentorji šolskih glasil, literarnih krožkov, bralnih značk; šolski in splošni knjižničarji itn.), pa tudi ustvarjalcem (od dijakov in študentov do »seniorskih« piscev).

TEME

Pisanje knjižnih recenzij
dr. ANDREJ BLATNIK, pisatelj, urednik pri Cankarjevi založbi, predavatelj kreativnega pisanja na Fakulteti za humanistične študije

Spolna identiteta v sodobni slovenski prozi (moški-ženska)
dr. ALOJZIJA ZUPAN SOSIČ, docentka za slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani

Različni teoretični pogledi na mladinsko književnost, delo s književnimi besedili
dr. MILENA MILEVA BLAŽIČ, docentka na Pedagoški fakulteti v Ljubljani

Sodobni pristopi branja drame (teoretična izhodišča branja in uprizarjanja dramskih besedil, meja med literarno umetnino in gledališkim delom …)
dr. VIDA MEDVED UDOVIČ, docentka za sodobno dramatiko in gledališče na Pedagoški fakulteti v Kopru

Ti povem ano pravco – zbiranje, raziskovanje, ohranjanje in zapis ljudskih pripovedi in pesmi (predavanje in delavnica)
JASNA MAJDA PERŠOLJA, raziskovalka in zbiralka ljudskih besedil, avtorica več knjig

Literarni tokovi in vplivi revialnega tiska na sodobno slovensko književnost
NATAŠA ŠVIKART, pesnica in mentorica

Priprava literarnega večera (osnovni elementi dramaturgije literarnega večera – izbor besedil, vrstni red, vsebinska sporočila; oblike literarnih večerov – branje, performans, ugledališčenje; priprava nastopa z udeleženci)
BRANKA BEZELJAK GLAZER, prof. slovenščine, režiserka in gledališka pedagoginja

DELAVNICI

Dopoldne ali popoldne bosta potekali literarna in mentorska delavnica. Udeleženci se bodo lahko odločili za literarne pogovore (vodila jih bo pesnica Maja Razboršek) ali za pripravo literarnega nastopa (Branka Bezeljak Glazer).

SPREMLJEVALNI PROGRAM

Večerna srečanja s slovenskimi pesniki, pisatelji in uredniki (Aleksander Peršolja, Aldo Žerjal, David Terčon, Magdalena Svetina Terčon, Maja Razboršek, Iztok Ilich …) Ekskurzija po Krasu: Pliskovica – Tomaj (Kosovel) – Kobdilj (škof A. Mahnič) – Štanjel (M. Fabiani) – Gorjansko (K. Štrekelj) – Pliskovica. Vodi pesnik David Terčon.

STROŠKI

Šolnina znaša 15.000 SIT, za posamezen dan seminarja pa 3.500 SIT. Sklad po prejemu prijavnice pošlje udeležencem predračun s položnico. Prijavnica je nepreklicna, šolnino povrnemo le na podlagi zdravniškega spričevala.

Za bivanje in prehrano poskrbijo udeleženci sami.

PODATKI O PRENOČIŠČIH

Večina predavanj in delavnic bo potekala v Mladinskem hotelu Pliskovica. Tam imamo rezervirana tudi prenočišča. Sobe so od 5- do 12-posteljne, prijetno urejene. Prenočišče z zajtrkom stane 3.500 sit na noč (+ turistična taksa), kosilo 1.000 sit, večerja pa 800 sit. Možno je prenočiti tudi na turistični kmetiji Petelin-Durcik, kjer se da dobiti tudi dvoposteljne sobe. Cena je 4.500 sit (+ turistična taksa) na osebo na noč brez zajtrka. Prehrana bo za vse organizirana v mladinskem hotelu. Zanjo bo poskrbelo gostišče Špacapan iz Komna. Na kmetiji je možno najeti tudi apartma za 7 oseb (cena 15.000 sit).

PRIJAVE

Prijavnice sprejemamo do 15. avgusta 2006 na naslov Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za poletno literarno šolo) ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si.

INFORMACIJE

Po telefonu: 01 2410 500 ali 041 281 956, po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si Spletna stran: www.jskd.si (literatura)

POZOR!

Avtorji naj hkrati s prijavnico pošljejo tudi svojo kratko zgodbo (če se le da – najkrajšo) za delavnico Andreja Blatnika.

Vodja seminarja
Dragica Breskvar, prof.
samostojna svetovalka JSKD za literarno dejavnost

Soorganizator
Aleksander Peršolja
vodja Območne izpostave JSKD Sežana

Tajnica
Mirjana Arko

Prijavnico snemite z domače strani JSKD!

Spoštovani,

knjižna zbirka Beletrina (Študentska založba) vabi mlade pesnike in pisatelje na tradicionalni jesenski literarni konec tedna v Izolo.

Od 15. do 17. septembra 2006 bo delavnico za poezijo vodil pesnik Esad Babačić, delavnica za prozo pa bo potekala pod vodstvom Andreja Moroviča in Aleša Čarja. Poleg delavnic bodo udeleženci lahko prisluhnili tudi literarnim večerom in koncertu.

Vabljeni vsi ljubitelji literature! Kotizacija znaša 3000 SIT.

Prenočišče za udeležence delavnic je rezervirano v hotelu Riviera (cena sobe z zajtrkom je 4.600 SIT).

Prijavo, ki ji priložite nekaj svojih pesmi oziroma nekaj strani proze ter vaše podatke, pošljite do 1.9. 2005 na naslov:

Študentska založba, Beethovnova 9/1 (za Izolo), 1000 Ljubljana ali na elektronski naslov info@zalozba.org. Za vse dodatne informacije smo vam z veseljem na voljo tudi po tel.: 01 421 41 70 (kontaktna oseba: Sanja Grobovšek)

Lep pozdrav!

Vaša Beletrina

Revija Mentor, ki deluje v okviru Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, razpisuje natečaj za najboljšo leposlovno knjigo, izdano v samozaložbi, z letnico 2005. Najboljši avtor bo dobil za nagrado grafiko akademskega slikarja Karla Pečka, ki jo bo revija podelila na sklepnem delu Festivala mlade literature Urška oktobra 2006 v Slovenj Gradcu. Poleg tega bo avtor nagrajen še z udeležbo na tridnevni literarni koloniji JSKD maja 2007 v Čatežu ob Savi.

Natečaj je namenjen vsem avtorjem, ki so lani sami izdali pesniško zbirko ali prozo, napisano v slovenščini, in so v celoti sami plačali zanjo vse stroške ali so del stroškov za tisk dobili s pomočjo sponzorjev.

Knjige (1 izvod) je treba poslati na naslov JSKD, revija Mentor, Štefanova 5, 1000 Ljubljana do 25. septembra 2006. Rezultati bodo znani do 15. oktobra, objavljeni pa bodo na spletni strani www.jskd.si. Knjige bo izbirala posebna žirija, ki jo bo vodil pisatelj in dramatik Goran Gluvič.

za revijo Mentor
Dragica Breskvar, urednica

V hotelu Zlatorog v Bohinju, najlepšemu turističnemu kraju v Sloveniji, bo od. 19. do 22. oktobra leta 2006 potekala Šola kreativnega pisanje, namenjena izključno aforizmom. Vodil jo bo slovenski pisatelj Zarko Petan, eden najbolj znanih svetovnih aforistov, avtor 17 slovenskih knjig aforizmov in 25 zbirk aforizmov v tujih jezikih. Njegovi aforizmi so objavljeni v številnih svetovnih antologijah.

V knjigi nemške založbe Reclam je izšla knjiga Aphorismen der Weltliteratur, v kateri je med petinpetdesetimi svetovnimi aforisti vseh časov od Francisa Bacona in Blaisa Pascala do Petra Handkeja in Botha Straussa uvrščen tudi Petan s tridesetimi aforizmi. Petanovi aforizmi so literarno ovrednoteni v leksikonih Brockhaus, Kindlers neues literatur Lexicon in Wikipedia, der freien Enzyklopaedie.

Srečanja namenjena tečajnikom bodo v slovenščini.

Hotel Zlatorog ima pokrit bazen s toplo vodo, je v bližini čudovitega Bohinjskega jezera, okroženega z gorami, ki so primerne za nekajurne ture, ki si jih lahko privoščijo morebitni spremljevalci aktivnih udeležencev Šole.

Organizatorjem Šole za kreativno pisanje, namenjeno izključno aforizmom, je uspelo zagotoviti dodatno znižane cene bivanje v hotelu in hrano samo za udeležence šole:

Cena dvoposteljne sobe v hotelu z dvema obrokoma na dan je 10.000 tolarjev na osebo.

Doplačilo za enoposteljno sobo je 3.500 tolarjev na dan. (Dnevna turistična taksa na dan je 242 tolarjev.) Prispevek za pouk 1.000 tolarjev na dan.

Vse kandidate za udeležbo v Šoli kreativnega pisanja, namenjene aforizmom, prosimo, naj se do 5. oktobra 2006 prijavijo na sledeče naslove, kajti Hotel Zlatorog je skozi vse leto zelo zaseden:

Hotel Zlatorog
Ukanc 64
4265 Bohinjsko jezero
Slovenija.
Tel.: 386 4 572-33-84
Fax: 386 4 572-33-84
e-mail: hotel.zlatorog@bohinj.si
Helena Vokič, Šola aforizmov.

Dodatne informacije lahko dobite pri:

Zarko Petan
Bethovnova 4
1000 Ljubljana
Slovenija
tel 386 1 2510024
e-mail: zarko.petan@siol.net

Prijatelji aforizmov vidimo se oktobra v Bohinju! Z aforizmom poveš več, v krajšem času!

Ljubljana, 12. septembra 2006.

Žarko Petan

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Štefanova 5, pp 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: dragica.breskvar@jskd.si, www.jskd.si
Ljubljana, 14. september 2006

PREVAJALNICA JSKD
PODOBE ČASA

Izola, 12.–15. oktober 2006

Prevajalska šola Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti ima za seboj več let uspešnega dela. Gre za praktične delavnice, v katerih udeleženci ob pomoči mentorja individualno in skupinsko prevajajo besedila iz sodobnih tujih literatur. Namenjena je mladim prevajalcem, dijakom, študentom tujih jezikov in drugim, ki jih zanima literarno prevajanje. Pogoj za udeležbo je dobro poznavanje tujega jezika in seveda materinščine.

Udeleženci bodo prevajali literaturo iz štirih jezikov: nemščine, italijanščine, angleščine in španščine.

NEMŠKA DELAVNICA

Roman – pismo – pesem – zgodovinski dokument – film: ob romanu Erice Fischer Aimee & Jaguar, napisanega po resničnih dogodkih in prelitega na filmski trak, bomo spoznavali zakonitosti, pravila in posebnosti, ki veljajo za prevajanje posameznih žanrov. Ob tem pa, kot po navadi, za predah in poživitev, različni literarni sladkorčki in prevodna presenečenja.

Vodi: Irena Samide, asistentka za novejšo nemško književnost na Oddelku za germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, članica Društva slovenskih književnih prevajalcev. Zadnja štiri leta poučuje mdr. prevajanje iz nemščine v slovenščino, vodila je že nekaj prevajalskih delavnic, prevajala sodobno prozo, mladinsko književnost, esejistiko, dramatiko, poezijo, igrane in dokumentarne filme, ukvarja se tudi s teorijo in zgodovino prevajanja.

ITALIJANSKA DELAVNICA

Tudi v italijanski delavnici ne bomo le prevajali, temveč hkrati razmišljali o tem, kaj je prevajanje, kaj se pri njem dogaja in kako nam ta dejavnost odstira pogled v delovanje jezika. Pri tem nam bodo pomagali Natalia Ginzburg (Lessico famigliare), Giacomo Leopardi (Operette morali in Zibaldone) in Diego Marani (Nuova grammatica finlandese) ter tu pa tam še kakšen sodoben pesnik.

Vodi: dr. Martina Ožbot, izredna profesorica za italijanski jezik na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, ki je magistrirala in doktorirala iz teorije prevajanja. Pri raziskovalnem delu se ukvarja predvsem s teoretskimi in zgodovinskimi vidiki prevodnega posredovanja besedil; obenem ureja zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev in prevaja iz italijanščine in angleščine v slovenščino in obratno.

ANGLEŠKA DELAVNICA

V delavnici se bomo posvetili sodobnemu ameriškemu romanu – avtobiografiji, predvsem prevajanju netipičnih žanrskih besedil, za predlogo pa nam bo roman Boba Dylana Chronicles, Vol. 1 (Zapiski). Poskušali bomo ponovno pretuhtati nekatere odlomke iz romana, posvetili pa se bomo tudi poeziji, in sicer ameriškega barda Toma Waitsa. Pod drobnogled bomo vzeli njegove pesmi Downtown Train, Tom Traubert’s Blues in I Hope That I Don’t Fall In Love With You in se vprašali predvsem, kako tovrstni prevodi funkcionirajo z izvirno glasbo in ali je to nujno. Za nadebudnejše bo na voljo trši Waitsov oreh Pasties And A G-String.

Vodi: Matej Krajnc, absolvent primerjalne književnosti in nemškega jezika, pesnik, pisatelj, prevajalec in kantavtor, do 2006 čez trideset samostojnih leposlovnih, strokovnih in prevodnih knjižnih izdaj in desetina diskografskih naslovov. Ukvarja se pretežno s problematiko še nekanoniziranih glasbenikov-literatov, prevaja tovrstno poezijo in prozo.

ŠPANSKA DELAVNICA

Na letošnji delavnici se bomo ne le praktično, temveč tudi »teoretično« soočili s prevajalčevo (zgodovinsko) vlogo in odgovornostjo. K temu nas bo spodbudil eden največjih sodobnih pripovednikov, Carlos Fuentes, s kratko zgodbo Las dos orillas. V njej mojstrsko približa zelo oddaljen prostor in čas – Mehiko v prvi polovici 16. stoletja: splet velikih imen, krajev in dogodkov (Hernán Cortés, Montezuma, konkvista, Jukatan, Tenochtitlan, Žalostna noč …), glede katerih se zgodovina še danes ni povsem zedinila. Pisatelj, hkrati Mehičan in svetovljan, se v ničemer ne opredeljuje za ali proti, temveč kot glasnik multikulturnosti avant la lettre prepričljivo oriše še enega od možnih pogledov na potek usodnih preobratov. Kdo namreč lahko dokaže, da ni v stikih med Španci in Azteki z močjo besede odigrala ključne vloge Malinche, konkvistadorjeva priležnica in … prevajalka?

Vodi: dr. Maja Šabec, asistentka za špansko in hispanoameriško književnost na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Prevaja strokovna in leposlovna dela iz španščine in francoščine. Med književnimi deli v španskem jeziku je prevedla tudi Pet ur z Mariem Miguela Delibesa, izbrana prozna dela Jorgeja Luisa Borgesa ter dramski besedili Benetke Jorgeja Accameja in Hribovke Juana Radrigána.

NAČIN DELA

Udeleženci bodo večino besedil dobili že pred delavnicami, da jih bodo lahko (v grobem) prevedli doma. Na sami prevajalnici bodo skupaj z drugimi in z mentorjem iskali najboljše rešitve in pripravili »skupen« prevod.

Večerni dogodki: pogovor s prevajalko Urško P. Černe, nastop kantavtorja in prevajalca Mateja Krajnca, okrogla miza o prevajanju ...

Delavnice in vse spremljevalne prireditve bomo pripravili v Srednji gostinski in turistični šoli Izola (SGTŠ), Ulica prekomorskih brigad 7, 6310 Izola.

STROŠKI

Kotizacija za prevajalsko šolo znaša 12.000 sit (50,08 evrov).

Sklad bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Plačati jo je treba pred začetkom šole, potrdilo pa prinesti s seboj. Šolnino povrnemo le v primeru bolezni na podlagi zdravniškega spričevala.

Za bivanje in prehrano poskrbijo udeleženci sami.

Nekaj sob smo za vas rezervirali v Srednji gostinski in turistični šoli Izola (SGTŠ). Cene: 6.000 sit polni penzion na dan v dvoposteljni sobi, 5.800 sit v tri- ali štiriposteljni sobi. Polpenzion stane 5.300 oz. 5.100 na dan. Turistična taksa v ceno ni vključena (stane 242 sit na dan).

Vse dodatne informacije za bivanje dobite po tel. 041 639 216 ali po e-pošti branko.miklobusec@guest.arnes.si.

Lahko si poiščete bivanje tudi prek agencije Travel Agency Laguna, Mojca Kotnik, s. p., Istrska vrata 7, 6310 Izola, tel.: 05 6418 630, GSM: 041 412 611; www.laguna-sp.si. Udeležencem prevajalnice dajo 5 % popusta.

PRIJAVE

Prijavite se lahko do 2. oktobra 2006 na naslov: JSKD, Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za prevajalsko šolo) ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si, kjer lahko dobite tudi podrobnejše informacije o programu prevajalske šole (tel. 01 2410500, 2410 516).

Razpis je objavljen tudi na skladovi spletni strani: www.jskd.si (literatura).

Soorganizatorica in gostiteljica:
Zvonka Radojevič, vodja OI JSKD Izola
s sodelavci

Vodja prevajalske šole:
Dragica Breskvar, prof., sam. svetovalka JSKD za literaturo in urednica revije Mentor

KULTURNO DRUŠTVO (KULTURVEREIN)
NEMŠKO GOVOREČIH ŽENA (DEUTSCHSPRACHIGER FRAUEN)
»MOSTOVI« (»BRÜCKEN«)
Barvarska ul.5
2000 Maribor

Maribor, 01.06.2006

RAZPIS ZA SODELOVANJE PRI ZBORNIKU
»VEZI MED LJUDMI 2006«

Kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi« v okviru izvajanja svojega društvenega programa razpisuje natečaj za sodelovanje pri zborniku »Vezi med ljudmi 2006«. K sodelovanju vabi vse tiste, ki želijo s svojimi literarnimi besedili prispevati k sporazumevanju in širjenju kulturnega sodelovanja v evropskem duhu v kontaktnem prostoru z nemškim jezikom. Namen razpisa je spodbujanje nastajanja izvirnih besedil v nemščini in prevajanje izvirnih slovenskih besedil v nemščino.

Udeležijo se ga lahko člani društva in drugi zainteresirani iz Slovenije, simpatizerji društva, ki pišejo v slovenščini ali v nemščini, s svojimi izvirnimi nobjavljenimi besedili. Poslano besedilo lahko obsega do 200 verzov poezije ali do 8000 znakov s presledki pri prozi, dramskih ali dokumentarnih besedilih in esejih v elektronski obliki (MS Word ali Open Office) na disketi ali na naslov elektronske pošte društva (mostovi@volja.net) do 30. septembra 2006.

Teme besedil sicer niso omejene, prednost pa bodo imeli prispevki na temo Štajerska in Maribor, njuna sedanjost ali preteklost ter življenjske izkušnje v tem delu naše domovine. Upoštevali pa ne bomo prispevkov, v katerih je izražena kakršna koli narodnostna, verska ali druga nestrpnost. Edini kriterij pri izboru besedil bo njihova kakovost.

Strokovni sodelavci društva bodo poslana besedila pregledali in iz poslanih prispevkov izbrali po strokovni presoji tista besedila, ki bodo objavljena v dvojezičnem, slovensko-nemškem zborniku »Vezi med ljudmi 2006«. Zbornik bo izšel ob koncu leta 2006.

Rokopisov ne vračamo, ostanejo trajno v arhivu društva. Društvo krajše odlomke iz besedil uporabi pri predstavitvah zbornika izključno na kulturnih prireditvah.

Predsednica društva :
Veronika Haring

E-Mail
mostovi@volja.net