Mestno jedro preplavljeno z ljudmi. Nekateri tekajo od trgovine do trgovine, zmeraj bolj obloženi s plastičnimi vrečkami in paketi zavitimi v bel papir, drugi se samo mimogrede ustavijo pred izložbo in si ogledajo razstavljen predmet, lepo okrašen in osvetljen seveda, tretji sedijo v nepredušno zaprtem prostoru za kadilce in razpravljajo o najnovejših novicah v Delu ali o velikem problemu, ki se je kot po naključju in od nikoder rodil prejšnji večer na zabavi ali ob pričakovano lepem večeru z njihovimi boljšimi polovicami. Vsak ima natančno določen razlog zakaj se ob nekem trenutku in času nahaja na določenem mestu. Vsi se držijo dnevnega načrta, ki se razrašča v mesečni, letni in življenjski, ki ga včasih pokvari in spremeni ta nerazumevajoča smrt, ki se ne najavi, niti ne počaka v preddverju dokler ji ne dodelijo mize, ki ustreza njenim željam, in še posebej zato, ker se večina ljudi tega še predobro zaveda, hitijo k svojim trenutnim in dolgoročnim ciljem. Kar pomeni, da nimajo časa, da se opravičijo kadar se po pomoti zadenejo vate, ker stojiš točno na njihovi poti. (Pogled, nasmeh in pozdrav so strogo rezervirani za redke izbrance vredne njihove pozornosti in časa.) Nimajo časa, da razmislijo o tem kaj se je pripetilo, ko je v tisti kavarni, okrog katere se kar naprej smukajo mačke, vsaj to imajo čas, nekdo umrl. Tako potiho je padla beseda na tla, tako polikano so zamežikale oči in tako posvetovljeno je zatrepetala tišina, da ni nihče imel dovolj časa, da bi vsaj opazil da bi vsaj za hip žaloval za umrlim. (Bush v zakulisju: »breathe in breathe out / tied to a wheel fingers go to feel / i spin on a whim i slide to the right / i felt you like electric light / for our love / for our fear / for our rise against the years and years and years«) Pomeni, da ijudje nimajo časa, da bi zgradili sanje, jih ulovili ali vsaj ukradli nekomu, ki jih ima.
Vse to je vsakdanjost, dnevni ritual človeštva, ki sem se ga začela zavedati šele pred nekaj mesci, na dan, ko sem poskušala vsrkati vsa imena ulic novega mesta. Imenujem ga Mesto veleblagovnic, super marketov in diskontov. Mogoče zato, ker sem takrat na stopnicah pred trgovino s čevlji opazila svetlolasca, starega kakšnih dvajset let. Objemal si je kolena in nihal naprej in nazaj. Spominjal me je na gugalni stol, vendar pri njem nisem bila prepričana ali bo obstal ali padel. Zdelo se mi je, da v svoji glavi sliši glasbo, punk ali metal, in da niha po njenem ritmu. Stopila sem pred izložbo in ga skrivaj opazovala. Dolgo sem stala in on je še kar naprej sedel in nihal. Ljudje, ki so hodili v trgovino in iz nje, so mrmrali napol zase, napol za ves svet, da bi se lahko umaknil in posedal na kakšnem drugem prostoru; na stopnicah kakšnega spomenika skupaj z golobi ali na klopci v edinem parku tega mesta, kjer se počutiš kot na promenadi. Zbala sem se, da bo iz trgovine stopila prodajalka in ga spodila rekoč, da jim odganja kupce. Da bi jo ob pravem času nagovorila, če bi že prišla, sem se pomaknila nekoliko bližje k njemu in se ponovno zazrla v izložbo, kjer sem videla njegov odsev. Ali bolje rečeno: videla sem odsev njegovega odseva, kajti zdel se mi je prosojen kot riba, ki ji vidiš drobovje in ži1e. Začutil je mojo bližino, vznemirila sem valovanje njegove avre in prekinila počitek v četrti dimenziji. Ozrl se je proti meni; iz njegovih oči so padale železne palice in se razporejale v rešetke. Potem je vstal in se pustil vsrkati množici, ki ga je skrila pred menoj. V ustih sem začutila okus po železu. Ura v mojem torzu je nehala tiktakati in v mene se je prihuljeno naselila praznina.
Ko sem to zaznala, sem stekla za njim. Morala sem ga poiskati, poznala sem vonj njegove kože in brazgotino nad desnim komolcem. (Ko je razkoračen stal na prstih, da bi zarisal svoj največji krog, je padel. Zemljo krast je bila njegova najljubša otroška igra.) Vedela sem, da moram iskati nepravilnost v množici; kakšno luknjo, hip tišine ali še večje valovanje. In res sem kmalu opazila, da se je množica na nekem mestu razpirala in spet zlivala v svojo prejšnjo, kaotično podobo. Našla sem ga! Stekla sem proti njemu in se nekaj korakov pred njim ustavila. Kaj sem mislila? Naj kar stopim k njemu in ga vprašam zakaj je sedel na stopnici? Naj mu rečem, da me nekaj sili, da posežem v njegovo življenje, da uničim njegovo intimo in razbrskam njegovo sobo? Naj mu povem nekaj samo mojega, da mi bo zaupal? Zaskrbelo me je, da bom za zmeraj obtičala v medprostorju kot ptičje strašilo na polju nedorečenosti. (Na polju zraste žito. Iz žita naredimo kruh. Kruh razdelimo. Tako ponotranjimo nedorečenost. Ponovno zorjemo zemljo in posejemo žito. Medprostorje se razširi. Besede se obratnosorazmerno ožijo.) Njegove besede so bili koraki, spet je začel hoditi, postajali so daljši in hitrejši. Zdelo se je, da natanko ve kje je njegov cilj. Zdelo se je, da se je po premisleku, dolgi zaspani dobi, ki te vsega prevotli, končno odločil kaj mora storiti. Manevriral je med ljudmi. Nikogar se ni dotaknil; niti bežno niti po pomoti. Šel je čez most pod katerim je bolj stala, kot se vila reka, zavil je v ulico, v naslednjo, ožjo, in naslednjo, še ožjo. In jaz z(a) njim. Kmalu sem izgubila občutek za orientacijo. Spominjam se samo še dvorišča na katerem se je sušilo perilo in treh hiš, ki so stale malce postrani. Sledila sem fikciji brez imena. Končno se je ustavil. Pred hišo, ki se mi je zdela popolnoma enaka kot vse druge v tej ulici in stopil noter. Nisem vedela kaj naj naredim. Mogoče je samo ena tistih senc, tisti bežen trenutek, na katerega pomislimo šele čez dolgo časa in takrat vnese smisel ter red v naše življenje. Razumemo preteklost. Mogoče me je opazil, stoji za vrati in me opazuje, noče, da mu sledim. Mogoče je zato manevriral med ljudmi. Mora ostati nedotaknjen. (Dotik je interakcija. Interakcija povzroči spremembo. Spreminjamo se sami. Nevidno. Hitro. Sprememba je blagoslov. Blagoslov je nespremenljiv. Nespremenljivost je dejstvo. Spremenljivost je pogoj, da obstajamo. V obstoju ni obstanka. Tudi nedotaknjeni se spremenijo.) Spet sem stala in čakala. Na znak, namig, besedo, ki bi me usmerila. Nič. Popolnoma sama. Odvisna samo od sebe. Na razpotju, slutila sem, da me bo spremenilo. Možnost izbire je zmeraj relativna, nikoli ne veš kam boš prišel dokler ne prideš, zato sem stopila proti hiši, da si jo ogledam. Na vratih ročno izdelan napis svetlo vijolične barve: Prodajalna izgubljenih sanj.
Odprla sem jih in vstopila. Stekleni obeski nad vrati so zacingljali in z izzvenevanjem melodije sem izgubljala vid, zato pa se je vse moje telo spremenilo v razbolelo membrano skozi katero pronicajo kapljice tujega vetra in odmeva, ko padajo na dno. Zaznala sem vonj po mešanici sivke in sveže zmlete moke. Začutila sem tresavico in bližino drugega telesa. Bila sem vročična, noseča od poti, ki me je pripeljala na ta čuden kraj. Zaslišala sem glasove. Nisem znala določiti njihovega vira; bili so blizu, bili so razločni, odmevali so in se prepletali.
Slišala sem žensko, imela je raskav glas. Tako raskav, da sem začutila kako se drgne ob moji obleki. Kot sirkova krtača, ki drsi po tleh. Zdelo se mi je, da je zmeraj bolj zadihana, da ji lasje padajo čez obraz in da ima zmeraj bolj na široko razprte oči...
»Poslušajte, potrebujem natanko tiste, ki sem jih izgubila pred enim letom. Nočem nobenih drugih. Zakaj? Kakšno vprašanje pa je to? Lepo sem živela. In bilo je lepo jutro tistega dne, ko so mi izrezali maternico. Prebudila sem se in ugotovila, da so izginile. Koliko? Ne, ni me strah. Toliko ne dam. Vi ste bili moje zadnje upanje. Sprejemate tudi kreditne kartice? Zadnje čase je vse na kredit.«...
Ne vem, mogoče jih je res imela, oči na široko razprte. Njen glas se je plazil skozi mojo glavo. Težko in pepelnato. Prej je šepetal, zdaj pa vedno glasneje prodiral v mojo zavest nek fant, verjetno lep, z iskrivimi, vročičnimi očmi, govoril je nastopaško in predrzno. Skrival se je v besedah, ki so mi dvigovale lase in me oblivale s potom. Videla sem jih. Prikazovale so se v mojem notranjem filmu, kot napisi pred začetkom, plavale so kot kromosomi, ki se združujejo. Poznam jih. Takšna je moja tišina. Brskam po predalu z besedami in včasih pustim, da kakšna sfrfota v zavest. Potem jo obračam, premetavam, rimam...
»Moral bom neizpodbitno in dokončno začeti novo življenje. Bum. Čez nekaj dni, mogoče ur, bom uničil nekaj kar je nekoč bilo lepo. Nato se je zlilo z grotesko. Bam. Ta bolnost me je privlačila. Zaradi nje sem si dajal elektro šoke. Naravnost v penis, ha. Spreminjal sem se, moji beta impulzi so prevzeli identiteto psihično bolnega človeka. Bum. Bum. Nisem vedel kje se bom ustavil, kdaj bom naredil dovolj. Zdaj vem kam me pelje. Ali jaz. Ali preteklost. Biiiiiiiiiim. Rešiti moram to kar je ostalo od mene. Bu!« ...
Mislim, da je začel poskakovati in zraven se je neprenehoma smejal in kričal. Poskušala sem sestaviti stavek, poskušala sem definirati urejenost. Njegov red je bil kaos. Bil je kromosom, ki se poskuša sestaviti. Ne vem, če se je potem ko je vse utihnilo ponovno oglasil on ali nekdo drug, glas je bil vsekakor podobno srhljiv, preroški in samouničevalen. Želela sem si, da bi bila nekje drugje. Težko sem dihala in moje telo se je čudno raztelesilo. Nisem bila popolnoma jaz...
»Smejte se veselo in glasno! Smejte se občasno! Smejte se narejeno in jasno! Bodite prijazni! Bodite lepi! Bodite srečni! Bodite resnični! Bodite omejeni! Bodite laži v drugih! Bodite polni velikih besed! Fotografirajte se za naše otroke! Fotografirajte se za hladne objeme! Fotografirajte se za naše ujete duše! Glejte art fime! Berite klasike! Poslušajte etno in klavirske koncerte! Komentirajte gledališke predstave! Pijte dobro. vino! Pijte veliko dobrega vina! Posrkajte odgovornost! Posrkajte ceste! Posrkajte življenje! Vrzite mobitele v smeti! Vrzite play station v smeti! Vrzite televizor v smeti! Vrzite zarjavele besede v smeti! Razbolelo me sprejmite! Tihotno me sprejmite! Raztreseno me sprejmite!« ...
Padel. Da, padel iz življenja; lagodnega. Pogumen metulj, šibek vojak. Glasnik zakritega, prerok odkritega. Spil eliksir, izbruhal kri. Bled kot David Bowie s škratovskim nasmeškom. Odgovorila mu je deklica, svetli kiti sta ji padali čez hrbet, kot da bi jo bičali in zdelo se mi je umazano in narobe, da je slišala kaj je govoril. Nikoli še nisem imela občutka, da moram nekoga zaščititi, da ga moram skriti. To deklico sem želela pogoltniti in jo nositi v sebi, da bi živela namesto nje. Mislim, da so se ji tresle roke, da je stala z nogama postavljenima eno pred drugo ter s povešenimi rameni. Zaprto...
»Jaz to razumem,« je rekla. »Niso mi dovolili krtu narisati oči. Pravijo, da jih krti nimajo. Pravijo, da krtine niso dimniki njihovih stanovanj. Moje barvice so pospravili. Mama joče, ker živim v svetu iz kock. Rumene so in rdeče in modre in zelene. Kako vedo kje hodijo? Kako se spoznajo? Kako vidijo, da se nekdo smeji? Kadar me je ponoči strah, prižgem luč. Če ne bi videla luči, bi me bilo zmeraj strah. Morajo videti. In.« …
Tišina. Lahko bi oblikovala zrak in ga razpostavila v smešnih skulpturah po vseh trgih in cestah, ki sem jih prehodila. Kot da bi zamrznila sliko na video recorderju in čakala, da se spet začne vrteti, kot da bi videla tisto z listjem in jesenskimi sadeži posuto mizo. Kot da bi stala pred tistim oknom in ugotavljala ali je vtisnjen moj odsev v tisti osem milimetrski film, prepoljubljen in prepojen s soljo, ki mi škripa pod nogami. Takšna je bila ta tišina. Spominjala je na prihod jutra potem ko si vso noč poskušal ubežati v sanje. Svetloba prinese nemiren sen. (Včasih tudi Apaurin.) Oglasil se je odmev deklice. Njena najstniška podoba, ki ni nikoli več risala. Mogoče je bila nekdo drug z drugačno preteklostjo. Nisem bila več prepričana ali res slišim ali se mi samo zdi, da slišim... »Poiskati moram razpis Poiskati moram možnost B Mislim da bom pustila slovenščino Slovenistke tip človeka ki ti greni življenje Tudi jaz sem slovenistka Polna prislovov vejic interpretacij z krompirjem in z rižem Opazila sem Napake Študiram brez energije Za ocene Načeloma sem za oploditev samskih žensk Načeloma ne sprejemam nerazumljivih odločitev Ne odhajam in ne zapiram vrat Do 31 julija moram oddati prijavnico za prepis«... Popolnica. Še ena, ki jo bodo uničila pričakovanja drugih, odločitve drugih, sanje drugih, odgovornost do drugih. Samozavestna in neona, ker je takšna kot se od nje pričakuje. (Zaprta polkna line hiške. Zaprta usta sive miške.) In potem osladen glas, ki ni sodil v krog mojih novih znancev brez obrazov, lepil se mi je na lice... »Embalažo lahko izberete po svojem okusu. Dobite jih lahko v stekleničkah, paketkih ali vrečkah. Pentlja stane dodatnih 100 sit. Sicer pa je cena odvisna od redkosti vaših želja in teže. Kaj vam lahko ponudim? Deklica? Gospodična?«... 31 julija, Posrkajte ceste, Morajo videti, Naravnost v, Bili moje. JutriPlodOčiMeB
Spet sem videla.
»Jaz? Jaz ne bom nič kupila. Jaz ne potrebujem sanj, nisem jih izgubila. Vidite, prišlo je do pomote,« ta osladnež z natančno pristriženo kozjo bradico in črnim pulijem, me je prekinil:
»Oh, gospodična, ne skrbite. Podatki naših kupcev so popolnoma zaupni. Nikomur ne bomo povedali, da ste bili tukaj. Kar pogumno, povejte česa si želite.«
»Ne, gospod vi res ne razumete. Iščem nekoga. Fanta, svetlolasca, kakšnih dvajset let je star. Bil je... Oblečen je bil...«
Pričel se je smejati, ta kreatura se je začela smejati. Imel je zoprn smeh. Zavlekel se je v vse kote majhne prodajalne. Kot živo srebro se je razletel pod police, med stekleničke, pod moje noge. Res sem bila živčna. Veliko novega za en Sam dan. Preveč. Nato je naenkrat utihnil in resno začel:
»Nihče, ki pride sem, ne pride brez razloga. Vi potrebujete sanje. Vsi, ki pridejo sem, potrebujejo sanje. Opazoval sem vas. Zelo ste dovzetni, slišali ste glasove, kajne?«
Pokimala sem. V meni je vse odmevalo, besede so plazile druga čez drugo: Kdo so ti ljudje? So me videli? Kje so? Jih sliši vsak, ki stopi v prodajalno? Kam je izginil? Kakšna je njegova zgodba? Molčala sem. Brezbesedje je čas, ko se sestavljam. (Sestavljanka besed. Sestavljanka dotikov. Sestavljanka obrazov. Zmeraj izgubim kakšen košček. 999. Popolnost popolnosti je nepopolnost. Nepopolnost so besede. Najglasneje govorijo v brezbesedju. Za tistega, ki posluša; brezbesedje = ?.) Kozjebradec je slutil moje mirovanje. Ni imel časa. Mirovanje je prestiž nedelavskega razreda, je neobstoj nemirnih. Stvari so morale steči, zato je rekel: »Vsi ti ljudje, ki ste jih slišali, so del vas. Zaradi njih ste tukaj. Niso duhovi, resnični so.« Dobila sem sporočilo iz Dickensovih Great Expectations: »Walworth. Burn this as soon as read. Early in the week, or say Wednesday, you might do what you know of, if you felt disposed to try it. Now burn.c Žal sem bila napačen naslovnik. I did not know what to do. Zato sem odgovorila: »Ampak jaz nisem nikoli risala, jaz nimam penisa, jaz nisem bila v bolnici, jaz ne sovražim vsega okrog sebe. Jaz ne poslušam etna in klavirskih koncertov. In nisem prišla zaradi njih. Sledila sem fantu, svetlolasemu, staremu okrog dvajset, ste ga videli?« Prodajalec je postajal nestrpen. Verjetno zato, ker nisem bila ena izmed tistih strank, ki jim proda kar hoče. Sicer pa ne vem kdo bi kupoval sanje. Sanj ne moreš kupiti.
Zdelo se mi je, da je presenečen nad mojo trmoglavostjo, zavzdihnil je in začel znova; nekoliko bolj počasi, nekoliko bolj vdano v usodo in, kot sem čez čas ugotovila, mnogo bolj grobo: »Kolikor vem niste pogosto hodili po mestu in opazovali ljudi. Kolikor vem ste tudi vi hodili mimo, hiteli ste se utapljati v skupni identiteti. Kolikor vem je ta fant, ki ste ga danes opazili prvi človek, ki ste ga videli, ne samo gledali. Kolikor vem ste nehali gledati. Ste nehali pisati pisma. Ste nehali spraševati kaj mislijo drugi. Kolikor vem ste se prestrašeni zaprli v svojo sobo in se naučili biti srečni. Kolikor vem ima vse to povezavo z naslednjo pesmijo, citiram:
Pajac je zavil v stransko ulico medbesedja.
Ker ni kriv. Ker nisem kriva. Ker lebdi in diši.
Ker moja senca še ostaja. (Prepotena od nočnih
sanj, ki poplesavajo v metafizičnih korakih.)
Pajac je zavil v stransko ulico medbesedja.
In jaz se gola grudim pred seboj, ker sem
odmev joka drugih ust in mojih solz. Ker sem
neznansko blizu verovanju v misel, ki beži.
Pajac je zavil v stransko ulico medbesedja.
In se ne more spomniti molitve zase, za
nebivajoči zdaj in polprihodnji včeraj, ker je
zrušen od človeka, ki ga je ijubil. Mene.
Konec citata. Kolikor vem so ti ljudje vse tisto česar niste upali priznati, vi ste skupna zgodba vseh teh ljudi. Če bi bili pozorni, bi jih v resnici srečali; na cesti, v trgovini, v parku. Hodili so mimo vas. Vsi živijo v tem mestu, lahko vam dam njihove naslove, če ne verjamete. Če bi bili pozorni, danes ne bi bili tukaj. Tako je to. Tukaj je še mnogo drugih zgodb. V tej prodajalni je še mnogo drugih duš, ki jih niste slišali. Ker vam niso sorodne, ker niso povezane tako jasno in tako popolnoma z vami. Zdaj razumete?«
Nisem razumela. Kako je vedel za mojo pesem? Te nisem pokazala nikomur_ Zdelo se mi je, da ne bi nihče razumel, da je preveč daleč od vsega kar se vidi. Ko sem jo pisala..., pravzaprav je nisem pisala jaz. Zmeraj se vsaj približno spominjam svojih pesmi. Prepoznavam jih. Te se nisem spominjala, nisem je pospravila, konzervirala, naredila resnične s tem, ko sem jo položila vase. To pesem sem naredila živo takrat, ko sem jo našla. Da, to pesem sem našla. Mogoče mi jo je vsilil ta prodajalec, prepričal me je, da je moja, v resnici pa jo je napisal. on. Mogoče sem hipnotizirana, vse je iluzija, prevara čutov, trip. Ne maram ljudi, ki poskušajo delati mojo psihoanalizo. In tistih, ki mislijo, da imajo pravico spreminjati moje življenje. Vsevednost je odvratna. Še bolj, če je vseved tujec s kozjo bradico in neznanim poreklom. Neresničen, privid, bog, podzavest, projekcija? Potrebovala sem smisel, če že motiva ne. Morala sem ostati jaz, ki se imam rada. Potrebovala sem definicijo metafizične realnosti, logično izpeljavo preteklih dogodkov, navdih, sodelovanje razuma. Bila sem začarana, obnemela, obrazumljena. Poskušala sem prisiliti možgane, da začnejo misliti. Končno se je moja zaspana iznajdljivost pretegnila in zazehala. Našla sem vrzel v Kozjebradčevem odgovoru:
»No, pa mi povejte kam je izginil fant, ki sem mu sledila. Saj veste; svetlolas, star okrog dvajset let, videla sem ga vstopiti.«
Nasmehnil se je; pomilovalno, naduto. Pomislila sem, da se moja iznajdljivost očitno še ni popolnoma prebudila. Pričakovala sem, da me bo potrepljal po ramenu in zavzdihnil, da sem izgubljen primer. Namesto tega je odgovoril:
»Za vami stoji, že ves čas stoji za vami.«
Zdrznila sem se, nisem se upala ozreti. Spet sem zaslišala cingljanje. Spet se je vse moje telo spremenilo v razbolelo membrano skozi katero pronicajo kapljice tujega vetra in odmeva, ko padajo na dno. Zaznala sem vonj po mešanici sivke in sveže zmlete moke. Začutila sem tresavico in bližino drugega telesa. Bila sem vročična, noseča od poti, ki me je pripeljala na ta čuden kraj. Nekje od daleč še več besed:
»Niste ga videli, ker ste se bali, da vas bo razstavil, še velikokrat vas bo, gospodična, še velikokrat vas bo razstavil. Vi ste njegov največji krog. Glede plačila naj vas ne skrbi, je že plačano. Podarili ste sanje nekomu drugemu. R a z s t a v l j e n i, r a z d r t i, r a z r u š e n i, razstavljeni, razdrti, razrušeni, razstavljeni, razdrti, razrušeni, RAZSTAVLJENI, RAZDRTI, RAZRUŠENI. Eni, ni, iiiiiiiiiiiiiiii-iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii.«
Še zmeraj se nisem ozrla.
Čakala sem na eksplozijo. Moje telo se je napelo, obmirovalo. Moralo bi se spremeniti v drevo, v kamen, v polje, hišo. V nekaj statičnega, v nekaj nepremakljivega, v nekaj kar je relativno trajno. Obdržalo me je tukaj, prežeto s slabostjo. Napaka v sistemu. (Azra v zakulisju: »Obrati pažnju na poslednju stvar / i sječat ćeš se dugo, / povuci još dim, / udahni volju za put / i uzmi moju ruku.«)
Mogoče je res. Sanje so nujna napaka v sistemu. Ozrla sem se.
