O otroštvo moje,
v času ujeto,
v sinjem morju potopljeno,
v večerne ledene gore zaledeno.

A jaz in moji sivi lasje
se skrijemo v pesem,
da ne občutim grenkega okusa sedanjosti.

In tako se jaz in moji sivi lasje
in pesmi
z biserno roso kopamo
in zadnjo iskrico iz duše ukrademo,
da se v novem jutru in z lepim dnem
še z lepšim otroštvom zablešče.

Molitveno srečanje 2002

Večerno nebo je nizko,
je blizu.
Na njem cveti
velika oranžna luna.
Razigrano se norčuje
iz začudenih sprehajalcev.
V sanjavem večeru
nam odkimava,
da pač ne bo
naš stalen oranžni gost
na nebesnem oknu.

Ne morejo tako,
tako prekleto zelo,
hoditi po meni,
kot da sem jaz izgubljena v neki svoji temi.
Tema je njihova, nisem izgubljena,
Jaz sem samo od njih odtujena.
Žalostno je, kaj je njim VSE. . .
Tako neizgovorljivo nimajo NIČ,
tako tiho v umih verujejo v grdi, grdi narisan jim KIČ!!!
TAKO MRTVO ŽIVITE,
od resnice bežite,
od stvari obstoječih si hrano želite. . .
Kje vas zapustil je mesec polnosti, enosti. . .
Vdanosti v domači opojnosti.
Delate »prav« in se gledate takšne iz dneva v dan - pljuvate drugačne.
Tako nespremenljivo gulite vedno isto gnilo že slivo.
Ne pljuvam po vas, jaz sem tukaj le zase in sem tukaj za vas. . .
Za vas ki ste žrtve,
NARISANE poti mrtve. . .
Iz dneva v dan prebirate pravila - kam vam je čista lepota usahnila?
Kako sploh lahko gledate - tako nemo
Kot invalidi v dano z rojstvom vam zlato. . .
Kako sploh lahko STE,
kam so vam globine oči ušle?
Nič ni zamujeno, samo uzrite že izgubljeno.
Ne pustite samo, da vse bi še šlo - še bolj v temo iz napačnih oči narejeno. . .
Uzrite izgubljeno,
najdite SEBE, sledite si tja kamor vas VAŠA pot vede...
Vse je za VAS,
To vse - je za NAS...

Molitveno srečanje 2002

Moj bog tebi hvala za dobrote vse,
za mirno življenje in lepe življenjske sne.
Podaril si mi dobrega pesniškega duha,
ki mi daje moč veselje in posluh.

Moj bog, moja ljubezen in dobrota,
k tebi se zatekam noč in dan.
Moja vera je čvrsta in smela,
da bom končala svoja pesniška dela.

Prižgala bom lučko od velike sreče,
ko bom končala pesmi moje ljubeče.
Z velikim veseljem do svojega dela,
da bo z njih lepa knjižica se spredla.

Hvala ti, bog!

Molitveno srečanje 2002

NAJ MOJEMU BRATU VZIDE
SABAT IN NAJ SE
NJEGOVEMU SOSEDU
PRIČNE RAMADAN.

NAJ UČITELJ ZENA
IZPRAZNI SKODELICO ČAJA
IN NAJ MENIHI NA STREHI SVETA
DOKONČAJO PEŠČENO MANDALO.

SE V GANGESU SKOPAJO
NJEGOVI OTROCI.
IN NAJ PRIŽGEJO KADILA
ČASTILCI IKON.

NAJ BO ZA VSE ČAS,
DA SE PRIKLONIJO GOSPODU
IN NAJ SE ŠE SAM
PRIDRUŽIM MOLITVI.

Molitveno srečanje 2002

Usločil si mi ramena,
upognil hrbet,
upočasnil korake moje,
nadel očala,
skozi katera bolje vidim.
Sklenjeni prsti prosijo,
podari mi letne čase,
zazori me
v vino žlahtno –
Gospodar časa.

Molitveno srečanje 2002

Ti si vse življenje le dajal. Ti si sveti Florjan! Z vodo iz svoje globočine si rešil ognjenih zubljev dom in dvanajst življenj. Med njimi tudi moje. Toda, kaj so storili s teboj? Smrtni greh.

Ti si priča mojemu prvemu ljubezenskemu poljubu. Molčal si in nisi me izdal. Danes pa nisi več nikomur potreben, zato so te zasuli.

Grdo so te kaznovali. Ne, tega si nisi zaslužil! Od žalosti si se zgrudil. Ne, nisi umrl tako kot hiša, le spiš dolgo krepilno spanje kot v davnih dneh Trnjulčica. Jaz pa vem, da nekje živi princ, ki te bo zbudil in obnovil. Živim v upanju in trdno verjamem, da se bodo bodoči rodovi ponovno odžejali ob tvojem čistem izviru.

Hvala ti!

Molitveno srečanje 2002.

zasut studenec svoje duše,
da bi Božji žarek našel v globino,
prežaril prostor,
ga napolnil z dišavami
in z žlahtno pijačo,
s smehom in vriskanjem.

Kopljem studenec,
da pridem do izvira žive vode,
poživljajoče, žuboreče, očiščujoče,
da se okopam
in zadišim za Vseljubečega.

Kopljem studenec,
z veliko lopato mečem ven
sebičnost, strah, zamere,
strgam s sten
neplodne sanje,
še dno pometem
vseh krivic in razočaranj.

Pripravljena sem,
da potrka najljubši Gost
in vstopi.

Molitveno srečanje 2002

Za vas, ljudje,
ki nam bolni veter
peruti lomi,
za vas, ki vam sonce
oblak zastira,
za vas, ki se nam
v žilah črna kri pretaka,
za vas, ljudje,
molim, prosim in rotim Boga,
naj telo se naše okrepi,
naj vaša duša zopet poje,
naj želje se nam izpolnijo,
sanje o sreči oživijo.
Usliši mojo prošnjo,
o Gospod!

Molitveno srečanje 2002

Vstopi v moje življenje,
Veliki duh,
ki bdiš nad rastjem tega sveta,
ki bdiš nad vsem,
kar leze in gre,
kar leta po našem planetu.

Vstopi v moje življenje
in posveti v temo,
da se razsvetli pot,
ki je še pred mano,
naj jo prehodim v svetlobi,
naj vem, kaj je ob njenih robovih,
naj si jo vtisnem v spomin.

Vstopi v moje življenje,
Veliki duh,
da začutim povezanost živega,
da začutim povezanost zelenega,
da začutim povezanost kamnitega,
da se zavem,
da nisem središče sveta.

Molitveno srečanje 2002

O Helios,
zakaj te črna noč zagrinja?
Zakaj ne ustavi se stopinja
tvoja, ko čez nebo veslaš?
O Helios,
zakaj svetlobe nam ne daš
dovolj, le toliko, da vemo,
da še obstajaš?
O Helios,
se slepo
za obzorjem skrivaš
in le redko k nam prihajaš,
svojo luč drugam razlivaš,
jaz pa čakam nate
in na tvoj svetleči voz.
O Helios!
O Helios!

Molitveno srečanje 2002

4.

Naj moja senca
nikdar ne pobegne.
Radi se imava.
Z roko v roki
preko obsijanih trat
naj naju nosi dan.

5.

Vse je tvoje.
Polje pšenice in mak,
borovci in golo skalovje,
nedolžni potoček, puščava,
upognjeni starci in jaz.

IV.

Oblekli so Ti plašč,
škrlaten od krvi nedolžnih žrtev,
Ti spletli krono iz bodeče žice,
pod kroglami cveto krvave rane,
gorje izrabljenih žena
je pljunek v Tvoj obraz
in bič sovraštva ne odneha.
Pilati pa si umivajo roke
s smehljaji na obrazih.
Pod križem Vate so uprte
prestrašene oči sirot,
obrazi vdov in osamelih mater,
solza ni več, le bolečina.
Stegujejo se k Tebi krni,
nekdaj roke, noge.
Križ - tramovi počrneli -
se dviga čez porušene zidove.
Drogirani vojaki žrebajo
za to, kar so nakradli.

Ljubezen s križa
vztrajno šepeta:
Odpusti, Oče,
ne vedo, kaj delajo.

Bodo naša izsušena srca
še lahko odpuščala?
Nikjer ni več zvonov,
da bi zapeli Alelujo.

Bog je Ljubezen,

je moderna razlaga Boga.
Zato prosim, da se vsaka moja celica
napolni z Ljubeznijo.

Ko se Ljubezen udomači v meni,
se moja Moč prijetno sprehaja
z Zdravjem in Radostjo.

Postanem potok,
ki se zliva v večjo reko in
oplemeniti njen tok z bleščečimi usedlinami.

Na obrežju reke pa je vseskozi pomlad...
Za bujnost cvetlic poskrbi ti, ljubi Bog,
s svojo živo vodo Ljubezni. Amen.

Pričakujem te.
Vem, da boš prišel.
Nekoč mi boš prekrižal pot
in oba bova vedela
da je to tisto pravo –
izpolnjeno pričakovanje.

Pokliči, piši, reci, pristopi!
Najdi pravo pot!

Pridi kmalu!
Ne zamujaj in ne zadržuj se,
čimprej pridi na proti najini sreči,
saj jo čakava
in veva,
da mora priti.

Ko boš prišel, ne prinašaj rož!
Ne prinašaj lažne skromnosti!
Prinesi le iskrenost,
čisto iskrenost brez laži.

Ponudi mi razprte dlani,
kamor bom lahko odložila
svojo bolečino.

najvišja sila vseh sil
vodiš me
preko strmih prepadov
nevarnih čeri
skozi ognjene zublje
hvala ti

po vsakem padcu
po globokih
ranah in opeklinah
okrepljena in
prenovljena vstajam
hvala ti

ne bojim se več
ne ognja ne trnja
ne strmih čeri ne prepadov,
niti nje - sopotnice življenja,
ki čaka na koncu poti.

Molitveno srečanje 2002

Nocoj ne bom zaprla
starih oken,
nocoj naz zvezde
skozi noč prše,
nesoče luč radosti
na vse konce,
kote vse naj osvetle.
Za vedno daj,
neznana sila,
preženi zlo, lažnivost,
krutost in gorje,
obriši solze,
poravnaj krivice,
nocoj naj zvezde
za ves svet žare.

Molitveno srečanje 2002

IZVIR

Izvir, studenec bistri, živa voda,
vsem ljudem in vsemu živemu daješ
moč, da živimo, da se ne posušimo
kot bilka na kamnu pregretem,
da smo kot ozelenela oaza,
cvetje v rosi, slap osvežujoči,
potok pojoči, neusahljiv,
da nismo le v vetru pesek puščavski.
Izvid, hvala, ker si nam darežljiv!

Molitveno srečanje

ISKANJE

Pastir dobri,
najdi ovco,
ki hodí po zgrešeni potí,
ne najde potí nazaj,
zaide med kopinje,
čuti krvaveče rane.

Pastir dobri,
najdi ovco,
privedi jo k svoji čredi
in zacelí ji rane!

V upanju si bolečino zdravim,
ko kličem te, brat moj, iz globin.
Ob meni oče mrtev, mati, stric in sin,
v rovu tam pod Pohorjem krvavim.
Prav rad pokleknil zate bi k molitvi,
a kaj ko v gosto blato obraz tiščim
in brez moči na hrbtu roke zvezane držim
in čutim prste tvoje, ki silijo k vklenitvi.
Predramil ti bom trpek, grd spomin.
Čeprav ne morem k tebi, prestreljenih kril,
iz objema višjih, onostranskih sil,
bom natovoril ti na pleča breme bolečin.
Čas je, da spereš roke si krvave
in naj ti ljubi Bog svetósti vdahne,
da jézero solzá na Kranjskern usahne
in v slogi sprave zažive rodovi Slave.
V duhu strogo v šahu te držim,
dokler mi grob, mrtvaški list in križ
ne skrije rane v tvoj obliž.
Potem ti, rabelj moj, morijo odpustim.
Če pa ne boš me vabil v svate,
tedaj zastonj čez prag, moj dragi brat,
ljubezni bo in milosti od vrat do vrat,
in odpuščanja, le vrag še prosil zate!

Molitveno srečanje 2002

IV

Govorim ti o dogodku, ki ga poznaš,
da so me moji ljubljeni v stiski
pred svojimi očmi pustili
reševati neznancem, ne zato, ker bi ljubili sebe
ali tebe ali mene, marveč ker ljubijo
neznance, oni sami pa me niso rešili.
Prosim odpusti meni, ker sem spregledala,
In odpusti njim.Tokrat jim nisi poslal neznanca.
Za mojo stisko.

VI.

Zdaj vem, da ni nič narobe
drugim pokazati svojo stisko.
Pokazati jo ljubljenim. Vsem
nam je kdaj hudo, vsi kdaj trpimo.
Zato bom na široko odprla vrata,
ko pride kdo, da vidi mojo stisko.
Povabila jih bom, da vstopijo in rekla:
dragi moji, na smrt mi je težko –-
a dokler si ti ob meni, ne rabim nikogar drugega.
Dovolj sem močna zate in zase.

Ti edini vračaš vode odtekle.
Ti edini povrneš trenutke zamujene.
Ti edini vsem odpuščaš.
Ti edini znaš potolažiti.
Ti edini usmerjaš misli v svetlobo.
Ti si me napolnil
z lepoto angela varuha v gluhi noči.
Kako ne bi verjela, zaupala vate?
V tvoje čudeže, v tvojo ljubezen.

Molitveno srečanje 2002

V polmraku
glasno prebiram besede
spečemu mestu.
V tišini slišim tvoj glas:
»Tisoč načinov je,
kako ljubiti ljudi
in svet!«

Hrepenim po dotiku,
po besedi,
po delu,
po človeku.

Iščem poti,
iščem moči,
iščem stika z resnico,
sladko ali grenko.

Speče moje mesto,
naj hrepenenje ne bo zaman!

Molitveno srečanje 2002

o nikomer
več ne sanjam

vseeno mi je če
se sanje uresničijo

sanje, ki sem jih
imela prej

srce je utrujeno
želi biti samo

sanja o samoti,
delu, delu

ker to bo spremenilo
kaj na svetu

ne pa sanje
o ljubezni

te še niso nikdar
prinesle kaj dobrega
o nikomer
več ne sanjam

vseeno mi je če
se sanje uresničijo

sanje, ki sem jih
imela prej

srce je utrujeno
želi biti samo

sanja o samoti,
delu, delu

ker to bo spremenilo
kaj na svetu

ne pa sanje
o ljubezni

te še niso nikdar
prinesle kaj dobrega

Molitveno srečanje 2002

Ko se prikloniš mi, narava,
razprostreš svojo kraljevsko obleko,
ko me gledaš v oči
in se pred mano morje razliva,
in me nosi v nebo modrina,
mi sežeš v rok –
takrat sem strela,
grom in moč,
kot jeklena veriga
me vežeš in puščaš,
da je okrog mene tišina.
Zdaj božanje čutim
kot sapico po dežju.
Rojevam se,
klečim pred tabo z dvignjeno glavo,
s perjem v duši.

Molitveno srečanje 2002

Zarja škrlatna,
tam gor v višavah,
ozri se v nižave,
svetu trpljenja.
Danes klečimo
na zemlji,
molimo,
verni,
neverni,
hrepenimo po miru
vsi,
ki mislimo dobro.
Usliši nas.
Pomagaj ustaviti zlo,
nasilje,
lakoto,
ublažiti krik starcev,
otrok.
Bodi zlata ptička.
Prinesi v kljunčku
zdrav um.
Naj v trpečem gnezdu
vzklijejo
mir,
ljubezen,
spoštovanje,
v miru sanjajo sanje
vsi ljudje in živali
na tem svetu.

Molitveno srečanje 2002

Jesen je,
listje raz dreves
se je obletelo.
Golo drevje v mrazu trepeta.
Bog vedi, ali bo še kdaj
drevje to
zamé ozelenelo?

Molitveno srečanje 2002

Čudno se obračaš
in hitiš
na začetku
tretjega tisočletja,
brez sočutja
brez občutkov
vse bolj hladen si
za revne
in nemočne.

O, ti negotovi Čas,
usodo mi zaznamuješ

Zelo majhna sem,
ne znajdem se
v tem hrupu.
Oljčno vejico,
ki nosi mir sveta,
držim trdno v roki,
da je nepridipravi
ne poteptajo v gneči.

Svetli ritem
in darežljivost
mojih dveh
ljubih rek
me poživlja.

Zatekam se v njuna
sveža sončna jutra
in sledim njunim
pokončnim korakom,
ki me učijo
poiskati otroka
v meni.

Moj Čas,
čeprav hiti s teboj
tudi moje življenje,
ne morem s teboj
v korak.
Zaostajam.
S svojo pesmijo
ustvarjam svoj sen.
Imam svoje kraljestvo.
Tu je moj dom.

V njem je ves svet z menoj.
Zdaj sem breza visoka,
zdaj češnja cvetoča,
zdaj trta drhteča,
zdaj grlica ljubeča,
zdaj poskočni val
mojih rek.

Popotnica sem
plamenečih misli
globokih, kot iskreče
vode ljubezni
moje Soče in Neretve.

Večna popotnica sem
do svojih globin
v varnem zavetju
mojega kraljestva.

Molitveno srečanje 2002

Prosim Boga,
naj dež nam dá.
Dežuje.
Prosim Vzvišenega,
naj letina obrodi.
Se zgodi.
Prosim Gospoda,
da smo zdravi.
»Ja,« mi prihodnost pravi.
Prosim Vsemogočnega,
naj srečo deli.
Tudi to se pripeti.
Prosim Boga,
naj mir v svetu »naredi«.
Na to pa
- nobenega odmeva ni!

Molitveno srečanje 2002