Številko 134 revije Locutio posvečamo pesniku, pisatelju in znanstveniku dr. Tvrtku Matiji Šercarju. Razlog za to je preprost. V letih sodelovanja se je nabralo mimo objavljenih mnogo besedil – od pesniške zbirke do virtualne knjige in številnih drobnih esejev, znanstvenih besedil in proznih zapiskov – ki so enako kot objavljena vredna javne pozornosti, saj je tudi človek, ki je bil priča dramatičnim dogodkom na jugoslovanskih tleh in so ga oblikovala, in izjemno zanimivo življenje se mu neprestano vrača v premisleke. Kot pravi sam, noče pisati čisto znanstvenih besedil, ampak je to proza, esej, zapisek, ki sega globoko v literarno, kulturno, filozofsko snov in njegova sporočila segajo onstran znanstvene proze. Z njim povezuje urednika te revije radost pesniških zbirk, dogodkov v Literarni hiši, želja po novih znanstvenih pogledih, novih človeških pogledih, svobodomiselnost in humor. Številka revije tako ne bo sistematična predstavitev njegovega dela, saj se temu ogiba tudi avtor sam. Bo pa celota, ki bo dala v premislek številne strokovne in tudi čisto človeške teme.

Zaradi kompleksnosti njegovih besedil poteka kodiranje nekoliko počasneje kot pri običajnih literarnih prispevkih in bomo v juliju odprli že naslednjo, 135 številko. A številka 134 bo rasla tudi potem, tudi ko bo segla do okvira (t. j. 30 besedil) in tudi če ji bodo sledile naslednje številke. Dokler bo avtor voljan in dokler ne bomo izčrpali zaloge besedil.

Želim vam užitek pri branju!

Urednik

(Pro captu lectoris) habent sua fata libelli! Books have their own destinies! Knjige imajo svojo usodo! Skrivnostna so naših knjig pota. Terentianus Maurus, 2. st. n. št., stih 1286¹

Tvrtko-Matija Šercar

Spoštovani!

Pošiljam vam v branje in objavo po izbiri:

(1) uvodno opombo
– (2) Letter to the Editor revije AJIST, ki ga AJIST ni objavil, kljub moji vztrajnosti in samozavedanju, da imam prav
– (3) Dopisovanje s Heleno Gibbins, vodjo administracije (administrator) pri Committee for publishing Ethics (COPE)²
– (4) rokopis članka »The contribution of intelligence to the development of information science«.

(1) Uvodna opomba

V Letter to the Editor Habent sua fata libelli! Books have their own destinies, ki sem ga poslal reviji American Journal for Information Science and Technology (AJIST) v objavo, prikažem usodo rokopisa mojega članka »The contribution of intelligence to the development of information science«, ki sem ga pred dvadesetimi meseci po eksplicitnem povabilu odposlal uredništvu revije AJIST v objavo.

V Letter to the Editor opišem nepravilnosti glede uredniškega procesa in negativne ocene vsebine mojega članka na ravni uredništva AJISTa, po desetomesečnem ignoriranju mojih prošenj, da se me informira, kaj se dogaja z rokopisom mojega članka, katerega po mojem prepričanju niso ni prebrali!

Naslov revije »American Journal for Information Science and Technology (AJIST) vključuje enake ključne besede kot naslov revije »Journal of the Association for Information Science and Technology (JASIST), toda AJIST ni ameriška, temveč pakistanska slabo citirana revija s sedežem v New Yorku ZDA, za razliko od najbolj citirane vodilne mednarodne revije v področju informacijske znanosti in tehnologije JASIST.

Ključne besede so ideje in teme, o katerih govori vsebina dokumenta in pomagajo najti, kaj ljudje iščejo, zato so enako pomembne za občinstvo in uporabnike kot za vsebino in avtorje. Pomembne so za optimizacijo spletnih straneh za iskalnike oziroma za SEO (Search Engine Optimization). Z ključnimi besedami opisujejo avtorji, kaj ponujajo na način, ki je nekoliko drugačen od tistega, kako uporabniki to vsebino kasneje dejansko iščejo.

AJIST se deklarira kot član in spoštovalec etičnih načel COPE, ni pa ne član združenja COPE niti ravna etično, saj ne upošteva niti lastnih pravil uredniškega dela.

Strinjam se s Heleno Gibbins, da COPE nima formalne osnove za ukrepanje zoper AJIST, kajti ta ni član COPE.

Vendarle pa mislim, da ima COPE obveznost do mednarodne znanstvene javnosti zahtevati, da jo AJIST neha dezinformirati in zavajati, da je član in privrženec etike publiciranja COPE, čeprav dejansko ni član tega mednarodnega združenja in se v uredniški praksi, ki jo izvaja, ne pridržuje niti lastnih pravil! Zato še vedno lahko vztrajam na arbitraži COPE tudi v mojem primeru, čeprav AJIST formalno ni član COPE.

Citiram del etičnih smernic Science Publishing Group (SciencePG) kot založnika revije AJIST, ki se nanaša na pritožbe in prizive:

Pri SciencePG cenimo povratne informacije in vse pritožbe jemljemo resno. Naš postopek obravnavanja priziv (appeals) zajema prizive zoper uredniške odločitve, prizive glede zamud ali napak v naših procesih in prizive glede etičnega ravnanja.

• Pritožbe zoper zavrnitev ali pritožbe glede znanstvene vsebine

Glavni in odgovorni urednik (Editor-in-chief) bo pretehtal avtorjevo argumentacijo, recenzije in se nato odločil, ali bo potrdil prvotno odločitev, poiskal neodvisno mnenje ali upošteval pritožbo. Pritožnik bo o odločitvi obveščen z ustrezno obrazložitvijo. Upoštevajte, da so odločitve o pritožbah dokončne in da bodo nove vloge imele prednost pred pritožbami.

• Pritožbe glede naših procesov

Glavni in odgovorni urednik bo v sodelovanju z odgovornim urednikom (responsible editor) ali interno kontaktno osebo (in-house contact) raziskal zadevo in pritožniku posredoval ustrezne povratne informacije. Te povratne informacije bodo uporabljene za izboljšanje naših procesov in postopkov.

• Pritožbe glede etičnega ravnanja

Te pritožbe se obravnavajo v skladu s smernicami, ki jih je objavil Odbor za etiko publiciranja (COPE). Glavni in odgovorni urednik se lahko o težkih ali zapletenih primerih posvetuje z založnikom ali drugimi strokovnjaki, nato pa se odloči za ustrezen ukrep in poda povratno informacijo pritožniku.

V primerih, ko je neposreden stik z avtorji neprimeren, se lahko obrnemo na uredništvo. To se lahko zgodi tudi, če se avtorji ne odzivajo ali če neposredni stik ne reši težave. Uredništvo se bo uskladilo s pritožnikom, avtorjem(-ji) in glavnim urednikom ali člani uredništva za preiskavo, odpravo ali rešitev morebitnih pomislekov ali pritožb.

Upoštevajte, da preiskave zahtevajo nekaj časa, pritožniki pa morda ne bodo prejeli obvestil o statusu preiskave, dokler ni sprejeta končna odločitev. Osebni komentarji ali kritike ne bodo upoštevani. Pritožbe obravnavamo zaupno v ustreznem obsegu in v skladu z našimi internimi postopki. Če pritožba ni utemeljena, bo dodatna komunikacija upoštevana le, če bodo predloženi novi dokazi.

Ko izrazite pomisleke, vključite podrobnosti o prispevku, povzetek glavnih točk, morebitno predhodno korespondenco z avtorji in izjavo, ki pojasnjuje morebitna dejanska, potencialna ali domnevna navzkrižja interesov.

(2) Letter to the Editor:

»Tvrtko-Matija Šercar, Maribor Slovenia

2024-03-27

Letter to the editor

Habent sua fata libelli! Books have their own destinies!

Dear editor

A letter to the editor is written with the purpose of supplementing, criticizing, informing or communicating certain information. In my case, it’s a criticism! In your response to my request to be informed definitively of what is happening with my manuscript of the article "The contribution of intelligence to the development of information science", which I sent to you by e-mail for publication in Ajist on 03/21/2023, your " the statement of the decision" about the manuscript reads: "After careful consideration by the journal’s editors, we believe that your article does not meet the criteria of novelty and impact expected of articles in our journal. We regret to inform you that we are unable to accept your submission."

My disagreement with your decision concerns both the procedure and the substance.

1. Display of the process flow

Mrs. Lola Mathis (hereafter LM) invited me on behalf of the Editorial Department to participate as an author, reviewer and member of the editorial board on 1 November 2022. In the invitation, she pointed out that my published articles are very interesting for readers. I accepted the invitation with enthusiasm.

Some manuscripts of articles I prepare for a long time. Truth be told, I started gathering the facts for the article in question since the Edward Snowden whistle-blowing scandal involving the National Security Agency (NSA)’s indiscriminate spying in the US and around the world broke out in 2013/14, and I finished the preparatory work after the publication of Snowden’s autobiography "Permanent Record" in 2019.

In the invitation to author collaboration, LM informed me that the editorial process takes "65-85 days"!

I sent the manuscript of the article in question on 21.3. 2023. to the email address submission@sciencepg.com recommended to me by Ms. LM.

Three months later, i.e. after the deadline for the editorial process, 7/4/2023, I asked LM to let me know what was happening with my manuscript. But now the editorial assistant Cindy Black (CB) and not LM answered me that the manuscript of the article was not accepted and that I should resend the manuscript if I am still interested in publication.

On the same day, I resent the manuscript of the article to the address given to me by CB. I also forwarded the same e-mail to LM.

At the same time, I asked CB to confirm acceptance, but neither CB nor LM have contacted me again.

On November 27, 2023, I wrote to CB again and asked her to inform me about the fate of my article! CB hasn’t heard back from me!

3/19/2024 I asked you to let me know what happened to my article!

Instead of "65-85 days", you needed 3 times more time for the editorial process!

And suddenly, the very next day, March 20, 2024, I got the already quoted negative answer!

The message is now, to my surprise, signed by Lily White, Editorial Assistant, who ends it with Bo Bennett’s cynical saying that rejection is nothing more than a necessary step in the pursuit of success (47 Best Bo Bennett Quotes On Success - Succeed Feed , ,) and no more Cindy Black!

My conclusion is that I doubt you even saw the manuscript of my article!

2. Comments regarding content

Information science arose from documentation, the latter from bibliography, and as an information science (IS) scientist, I deal with "books", in the case of the article in question with book sources for the history of information science, precisely the contribution of the NSA as an intelligence service to the development information or data science and emerging (in statu nascendi) science of security and privacy (SoS, Science of Security). with all the positive and negative consequences for the right to privacy and freedoms of individuals without exception.

Ms. White noted that my article lacked "news," which is not accurate.

The novelty is that I reveal the effects of NSA on the development of IS, namely the importance of building an infrastructure, a system of databases in terms of their time relevance and pertinence, the widest collection of large online data in history, retrieval with the help of metadata, the development of graphics for the visualization of data important for processing data as the first phase of scientific work. For example I write about the use of AI in the presentation of the last report on the results of work in the centenary project on AI 2014-2114, which is part of another article of mine.

What is new is that I deal with the positive contribution of intelligence to scientific development, which by definition is the collection of secret, delicate and private information in an unauthorized way!

It is also new that I promote the development of electronic books according to the model of an eclectic document without redundancy, which was presented at the Institute of Information Sciences in Maribor, Slovenia in 1999.

In case of publication of my article in your journal, any reader of my book could click to get your journal and this article as part of my e-book "Information Science on Two-Way Bridges: A Selection of Theoretical Works from Information Science", which will be created automatically after publishes the Introduction, which contains a list of references with URL addresses of relatively independent parts in electronic form.

If I were you, I would personally fear too much citation of my article than the editors fear the little impact my article would have after publication.

Ajist is a member of COPE (Committee of Publication Ethics)! In the case in question, I will act depending on the response of the Ajist editorial team to my Letter to the Editor. However, I expect that the editor will publish it immediately in accordance with the COPE ethical standards for this category of work in scientific journals.

Greetings!

dr. sc.Tvrtko-Matija Šercar«

(3) Dopisovanje s predstavnico Committee for publishing Ethics (COPE)

Dne 20.05.2024 sem poslal uredništvu revije AJIST Letter to the Editor v objavo. Kajti ni bilo nobenega odziva s strani AJIST-a, sem se 24.10., po petih mesecih čakanja obrnil združenju za etiko publiciranja COPE s prizivom, prepričan, da je revija AJIST član COPE.

Istega dne je voditeljica administracije (administrator) COPE odgovorila, da bodo čim prej odgovorili na mojo prošnjo.

Takoj so ugotovili, da AJIST ni član COPE in me obvestili, da ni pravne osnove za ukrepanje zoper revije AJIST, jaz pa vztrajam na arbitraži COPE.

Dear Tvrtko Šercar,

Thank you for contacting COPE. We will respond to your enquiry as soon as possible. A copy of your enquiry is below, for your records.

Kind regards,

COPE: Committee on Publication Ethics

DATE SUBMITTED Thursday, 24 October 2024 - 3:30pm SUBMITTED BY: Anonymous …

Dear Tvrtko-Matija Šercar

Thank you for your email to COPE.

COPE is a membership organisation primarily aimed at editors, publishers and universities to support them with issues related to the publication of research. As such we are unable to provide specific advice to non-members, or regarding issues with journals, publishers or institutions who are not COPE members. Many of our resources are freely available on our website and you may find these helpful:https://publicationethics.org/.

You can check to see if a journal or publisher is a member by searching here:

https://publicationethics.org/members

For more information about COPE please visit: https://publicationethics.org/about/our-organisation.

Kind regards Len (Helene Gibbins Administrator)

Dear Helen Gibbins

I am pleasantly surprised and flattered that you responded immediately to my appeal to COPE as a higher level of appeal.

The American Journal for Information Science and Technology (AJIST) explicitly refers to COPE on its homepage in cases such as mine.

I quote:

»Publication Ethics Statement

At SciencePG, we are committed to upholding the highest standards in scholarly publishing. We ensure that all submitted manuscripts adhere to SciencePG’s guidelines and best practices. Our stance on publishing ethics is deeply rooted in the principles of the Committee on Publication Ethics (COPE). We strictly follow COPE’s guidelines in addressing key ethical issues, such as conflicts of interest, authorship, misconduct allegations, data transparency, plagiarism, and the integrity of the peer review process.

As we remain committed to ethical standards, SciencePG also acknowledges the importance of autonomous decision-making based on our existing policies and principles. This independence, combined with adherence to COPE’s guidelines, ensures the highest level of integrity and professionalism in our publication process.

In case of uncertainties regarding ethical conduct in research and publishing, we suggest referring to the extensive resources provided by the Committee on Publication Ethics (COPE), the Council of Science Editors (CSE), and the World Association of Medical Editors (WAME). These resources offer a comprehensive guide to tackling ethical issues, thereby promoting the constant improvement of scientific record integrity.«

The subject of my request is that you influence those responsible at the JAIST journal to immediately publish my Letter to the Editor.

Once again, I am sending you my request in its integral form in the attachment.

Thank you for your understanding!

Dr. sc. Tvrtko-Matija Šercar

Pripombe:

¹ Terentianus, imenovan Maurus (po rodu iz Mavretanije) je bil latinski slovničar in pisec prozodije (meroslovja), ki je doživelo razcvet verjetno ob koncu 2. stoletja našega štetja. (Pro captu lectoris) habent sua fata libelli. (Terentianus Maurus, 2. st. n. št., stih 1286) (Knjige imajo svojo usodo, če sledimo izvirni metrični shemi: "Skrivnostna so naših knjig pota."According to the capabilities of the reader, books have their destiny, glede na zmožnosti bralca, imajo knjige svojo usodo).

²

Registered charity No 1123023
Registered in England and Wales, Company No 6389120
Registered office: New Kings Court, Tollgate, Chandler’s Ford, Eastleigh,
Hampshire, SO53 3LG, UK

1. Uvod

Na koncu zadnje verzije od 3. januarja 2025 razširjenega povzetka (ki šteje 993 besed) rokopisa preglednega članka (92 referenc) »Povezanost informacijske znanosti in psihologije na primeru paradoksa modrosti - Drugi del« za objavo v reviji IJELS sem dodal napoved, da bom napisal članek »Kaj je infonologija«, vendar tega dodatka urednik ni objavil. [1]

Dodatek se glasi: Doslej je veljalo: »Nemo psychologus, nisi physiologus«¹ . Odslej velja le, če dodamo: »Nemo psychologus, nisi infonologus«. Tako kot so fotoni fizične oblike svetlobe, so infoni fizične oblike informacij. Ta ugotovitev je izhodišče za nov članek »Kaj je infonologija?«.

Po razmisleku bez jeze sem prišel do sklepa, da je urednik pravilno postupil, saj bi se po objavi tega dodatka itak predolgi »izvleček« dejansko prelevil v nekakšen »executive summary« (zbirno poročilo).

Med brskanjem po spletu sem pred kratkim prebral članek Alireza Noruzija »Uvod v informologijo«, objavljen leta 2022, kar me je spodbudilo, da sem takoj začel pisati »predhodno sporočilo« (Preliminary communication) na temo »infonologija«, ki bi bil moj pledoaje za »infonologijo« in hkrati polemika² z Noruzijem.

2. Plaidoyer za »infonologijo«

Poleg materije, mase in energije so informacije v obliki infonov temeljni element vesolja. Podobno kot energija, lahko obstajajo v posebni obliki in so interkonvertibilni z energijo.

Informacijska fizika bo stroga znanost, ko bomo fizične osnove informacij lahko eksperimentalno preverjali in merili. Najbolj kritičen problem je, da (zaenkrat) še ni naprave za detekcijo in opazovanje infonov kot fizičnih oblik informacij, za katere se domneva, da imajo objektivno realno eksistenco in iz katerih je, poleg materije in energije, sestavljeno vesolje. Za razliko od fotonov so infoni nevidni, ker so hitrejši od fotonov. [5]

Informacije in entropija [6]

Če opazujemo graf, je tam, kjer je entropija neskočna in je ničelno stanje informacij, veliki pok! Puščica časa se je obrnila v levo, v smer samokatalitičnih procesov razvoja vesolja. Če gremo v levo, informacijska vsebina narašča. Potem ko so se izdiferencirale sile narave (gravitacija, šibke in močne nuklearne sile), se je pojavila materija. Če gremo še dalje v levo, se materija razvija v vedno bolj kompleksne oblike. Na sečišču krivulje in ordinate se pri ničelnem stanju entropije začnejo pojavljati anorganski samoorganizirajoči sistemi (npr. kristali). Napredni sistemi so sposobni ne le samoorganiziranja, ampak tudi bolj in bolj učinkovitega urejanja okolja. V levem kvadrantu smo dosegli točko pojava bioloških sistemov in inteligence. Razvoj informacijske vsebine odprtih (razvojnih) sistemov gre ad infinitum in vedno hitreje. Tradicionalni fiziki poskušajo pojasniti triparametrsko vesolje z dvoparametrskim sistemom. Struktura vesolja naj bi bila sestavljena iz materije in energije. Vendar za predstavitev strukture vesolja potrebujemo tri osi:

Predstavitev strukture vesolja s tremi osmi [6]

Kombinacije dveh od treh komponent tvorijo tri ravnine, ki predstavljajo teoretične meje našega vesolja. Kategorije m, e in i imajo lahko negativne vrednosti:

• antimaterija (jo pozna tudi tradicionalna fizika),
• antienergija (jo pozna tudi tradicionalna fizika),
• ničto stanje informacij ali antiinformacije (to bi naj bil epohalni prispevek informacijske fizike).

Da vesolje predstavlja sistem, ki pulzira, je spoznal in vedel že Heraklit (okrog 540–480 pr.n.št.), ki je rekel »Vesolje je večni ogenj, ki se z mero vžge in z mero ugasne.«.

Pred velikim pokom je bilo stanje antimaterije, negativnih informacij in pozitivne energije. Veliki pok je prehod čez os e, tj. iz enega stanja v drugo.

Točka omega (Omega point) je ekvivalent za os i. Naslednji veliki prehod bo prehod našega sedanjega vesolja v stanje antimaterije, antienergije in čistih informacij. Zahvaljujoč sposobnosti inteligentnih posthumanih sistemov bo dosežena točka omega, ko bo obstajala samo neskončna količina informacij, vključno z vsem znanjem, ki ga je možno imeti. In to bo konec sedanjega vesolja.

3. Zakaj informacijska metafizika in ne fizika?

V filozofiji je metafizika disciplina o absolutnem, nadčutnem, nadnaravnem, zlasti o najvišjem bistvu, to je o zadnjem, nespremenljivem vzroku vseh pojavov (o nesmrtnosti, duši, bogu, kategorijah, prvinah, ...), fizika pa proučuje naravne pojave.

Aristotelovim spisom o fiziki (proučevanju naravnih pojavov) so sledila dela o absolutnem in nadčutnem (o nesmrtnosti, duši itd.): gr. ta meta ta physika, po fiziki. Na policah so namreč spisi, ki jih danes štejemo v metafiziko, stali za spisi s področja fizike. Tako je bibliotekarstvo na neki način neposredno vplivalo na nastanek pojma metafizika.

Fizične osnove informacij so s čutili nezaznavne (so zunaj meja naših izkušenj), zatorej lahko informacijsko fiziko zaenkrat kritično poimenujemo informacijska metafizika.

Po (mojem) radikalnem materialističnem transcendentalizmu (transcendenten, lat. transcendens, čutnem spoznanju nedostopen, nespoznaten; Kantova »stvar sama na sebi«, Heideggrov »fenomen««) ni bitij ali stvari, ki niso materialne in telesne in kot take le spreminjajo obliko, tako kot sta po Einsteinovi posebni teoriji relativnosti masa in energija ista fizična entiteta (E = mc²). Pravimo, da je računalniška inteligenca umetna (AI), človeška inteligenca pa naravna (NI). To je navidezni paradoks. Pri UI je očitno, da je snoven. Medtem ko NI pozna UI brez ostanka, za človeka je NI, tj. njegova lastna inteligenca, še vedno velika neznanka, čeprav je očitno, da je ni brez človeškega telesa, telesnih nevronskih celic, sinaps in mrež, elektrokemičnih procesov, DNK in RNK . »V začetku je bila informacija. Beseda je prišla kasneje.« (Dretske, 1981) [7] Gre za pojmovanje, po katerem so informacije obstajale pred ljudmi in organizmi. Infoni kot fizične osnove informacij naj bi bili tvorni elementi vesolja poleg energije (toplote) in materije (mase). [6] NI ne more obstajati brez infonov.

Vse stvari so identične in se razlikujejo le po agregatnem stanju snovi.

Značilen rek za materialistično filozofijo je: Ex nihilo nihil (fit) (Iz nič ni nič)! Ex nihilo nihil fit je filozofska maksima, ki trdi, da nič ne nastane iz nič, s poudarkom na ideji, da stvaritev ne more izvirati iz ne-entitete.

Ta koncept nakazuje, da ni prehoda iz neobstoječega sveta v obstoječega, saj stvaritev ne more izvirati iz niča. Tako je Parmenid, starogrški filozof (540 pr.n.št., Eleja, danes Velija, južna Italija, 470 pr.n.št.) ustvaril ontologijo kot znanost o bivajočem, o tem, kar je v kolikor zgolj je.

V hinduizmu »Ex nihilo nihil fit« uteleša idejo, da stvaritev izhaja iz obstoječih entitet in ne iz nič, s poudarkom na tem, da je ves obstoj zakoreninjen v obstoječem stanju in ne izvira iz praznine.

Spoznali smo pravilnost izjave Nemo psychologus, nisi fiziologus in zdaj smo soočeni s kognitivnim imperativom spremembe paradigme, da bi dokazali Nemo informologus, nisi infonologus!

Če vemo, kaj iščemo, bomo to zagotovo našli³ . Zdaj vemo, da iščemo hipotetične (gr. hypothetikos, še nedokazan, hipoteza, domneva, »predpostavka«, tj. zgolj verjetna znanstvena teza, ki se uporablja pri razlaganju kakih dejstev ali pojavov) »infone« kot elementarne oblike informacij. Empirično iskanje dokazov o obstoju infonov kot elementov informacij pa je infonologija.

Slavni ameriški esejist, filozof in vodja transcendentalnega gibanja v Ameriki Ralph Waldo Emerson (1803-1882) je pridigal o »nad-duši« (over-soul), jaz pa o telesnosti in materialnosti vsega, kar obstaja. Povedal je tudi, da se znanstveniki ne zavedajo, koliko je njihova znanost dolžna domišljiji, saj je fantazija mati hipotez in »napak« [8] kot pogoja, brez katerega znanstveni deduktivni eksperimentalni empirizem ni mogoč. Navsezadnje je količina informacij v predpostavkah, ne v dokazih.

Na osnovi opazovanja preko 15 000 dogodkov, merjenih od CERN-a do Gran Sassa, ki kažejo, da obstajajo delčki, po moji domnevi infoni, ki potujejo hitreje od svetlobe (»20 parts per million above the speed of light«, 20 delcev na milijon nad svetlobno hitrostjo), ki smo jo do najnovejših odkritij imeli za skrajnjo naravno hitrost v vesolju (CERN Press Office, 23.9.2011)!

Po trku dveh protonov na trkalniku (LHC) v CERN-u nastane Higgsov bozon, ki razpade na dva curka hadronov in dva elektrona.

Bozoni so nosilci osnovnih interakcij (sil). Dobili so naziv po indijskem fiziku Satyendri Mathanu Bose-u.

Standardni model elementarnih delcev

Standardni model fizike delcev je teorija, ki opisuje tri od štirih znanih temeljnih sil (elektromagnetne, šibke in močne interakcije – brez gravitacije)

V medijih so Higgsov bozon pogosto imenovali »božji delec« po knjigi Nobelovega nagrajenca Leona Ledermana The God Particle iz leta 1993. Ime so kritizirali fiziki, vključno s Petrom Higgsom⁴ .

Lederman v knjigi pojasnjuje, zakaj je Higgsovemu bozonu dal vzdevek »božji delec«:

Ta bozon je tako osrednjega pomena za današnjo fiziko, tako ključnega pomena za naše končno razumevanje strukture materije, a tako izmuzljiv, da sem mu dal vzdevek: Božji delec. Zakaj Božji delec? Razloga sta dva. Prvič, založnik nam ni dovolil, da bi ga imenovali Prekleti delec, čeprav bi bil to morda bolj primeren naslov glede na njegovo zlobno naravo in stroške, ki jih povzroča. In drugič, obstaja nekakšna povezava z drugo knjigo, veliko starejšo ... [9]

Skratka, »infonologija« je informacijska (meta) fizika! [5]

4. Alireza Noruzi »odkriva Ameriko«!

Kako povedati nekomur, da ni rekel nič novega ali zanimivega. Obstaja veliko tovrstnih izrazov, eden izmed njih pa je fraza, da »odkriva Ameriko«, t.j. nekaj, kar je bilo že zdavnaj »odkrito«, kajpada brez namena, da bi neko osebo žalili, saj je dejstvo, da je Columbo odkril Ameriko že davnega 1492. leta!

Tega počne Alirezo Noruzi, ki je leta 2022 objavil Uvod v informologijo [10], kot da bi šlo za nekaj novega!

Noruzi začne članek s etimološko pojasnitvijo, da je »informologija« samostalnik, sestavljen iz dveh besed, »inform« in končnice »- ology«, kjer »inform« pomeni »informacija«, pripona »ology« »preučevanje.« Korenska beseda »- logija« izhaja iz grške besede »logos«. Je kombinirana oblika, ki označuje diskurz, razpravo, doktrino, teorijo ali znanost, kot sta psihologija in biologija (Merriam-Webster, Incorporated, 2022). Takšne besede so sestavljene iz grških ali latinskih korenin s končnico -logy, ki izhaja iz grške pripone -λογια (-logia), λεγειν (legein) govoriti.

5. Informatologija – Težakova dediščina

Leta 1998 v prispevku Težak in njegov učenec sem bil podal kratek historijat nastajanja informacijske znanosti in poskusov uvajanja besede informatologija kot imena za informacijsko znanost in pokazal, da je to postransko epizodo upravičeno razglasiti za Težakovo dediščino v razvoju informacijske znanosti v svetovnem merilu. [11]

Zadnjih sto let zgodovine informacijske znanosti lahko razdelimo na dve obdobji:

• obdobje pred uvedbo pojma informacijska znanost, od nastanka evropskega kontinentalnega dokumentarizma v poznem 19. stoletju do sredine 20. stoletja,
• obdobje od uvedbe pojma informacijska znanost sredi 20. stoletja, odkar se pod tem imenom nenehno razvija sodobna informacijska znanost (predvsem v ZDA).

Evropski celinski dokumentalizem se je razvil iz bibliografske vede P. Otleta in H. La Fontaina, ki sta leta 1895 ustanovila Institut International de Bibliographie v Bruslju. Leta 1903 je Otlet uvedel izraz znanost o bibliografiji in dokumentaciji, leta 1907 pa je ta izraz preimenoval v dokumentacijo. [12]

Po Shapiru [13] je izraz informacijska znanost prvi uporabil Farradane leta 1955 [14], po Bottleu [15] pa je izraz skoval Hanson iz Asliba leta 1956, ki izvira iz izraza informacijski znanstvenik, ki so ga v Veliki Britaniji uporabljali že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja za znanstvenike, ki so specializirani za iskanje informacij za svoje kolege.

Leta 1958 je bil v Veliki Britaniji ustanovljen Institute of Information Scientists; leta 1959 je bil izraz informacijska znanost uporabljen v učnem načrtu Državne univerze Pennsylvania v Filadelfiji. Leta 1962 je Wooster pripravil poročilo Implication of Basic Research in Information Sciences to Machine Documentation, [16] istega leta je Heilprin podal prvo definicijo informacijske znanosti. [17] Leta 1963 je izšla knjiga Beckerja in Hayesa Information Storage, ki je bila takrat kanonični opis sodobne informacijske znanosti; [18] Leta 1964 je Cuadra objavil članek Identifying Key Contributions to Information Sciences. [19] Leta 1966 je začela izhajati letna revija Annual Review of Information Science and Technology (ARIST). Leta 1968 je Borko objavil definicijo, ki je neposredno vplivala na preimenovanje American Documentation Institute (ADI) v American Society for Information Science (ASIS). [20] Leta 1970 se je revija American Documentation preimenovala v Journal of ASIS (JASIS); istega leta je izšla znamenita knjiga Uvod v informacijsko znanost, ki jo je pripravil in uredil T. Saračević. [21]

Leta 1951 je Briet izdala knjigo Qu’est-ce que la documentation, v kateri je opredelila dokumentacijo podobno kot definicije informacijske znanosti dve desetletji kasneje v angleško govorečem svetu. Knjižničarstvo, dokumentacija, arhivistika in muzealstvo so različna področja/stroke s skupnimi problemi, med katerimi ni ostrih meja. [22] To se v veliki meri ujema z razumevanjem področja bibliotekarstva, dokumentacije (arhivistike, muzealstva) in informacijske znanosti – BDIZ Boža Težaka, ustanovitelja informacijske znanosti na Hrvaškem. [23] [24]

Hkrati smo bili priča uvajanju izrazov informatika in informatologija za informacijsko znanost. Izraz informatika (informatique, blend, mešanica iz information + automatique) je prvi uporabil Philippe Dreyfus leta 1962. [25] B. Tell je na Švedskem istega leta uvedel izraz informatologija. [26] Tudi P. Atherton (1965) je zagovarjala izraz informatologija. [27] Od leta 1965 so Mikhailov, Cherny in Giljarevsky zagovarjali ime informatika. [28] [29]

V šolskem letu 1969/70 je bil na Frei Universität v Berlinu uveden študij informacijske in dokumentacijske znanosti, od leta 1987 samo informacijske znanosti (Informations- und Dokumentationswissenschaft, od leta 1987. samo Informationswissenschaft).

Informacijsko znanost, ki je bila po imenu, metodah in teorijah še v začetni fazi (in statu nascendi), je v znanstvene kroge Univerze v Zagrebu, na Hrvaškem in širše, v takratni Jugoslaviji, vpeljal Božo Težak.

Leta 1961 je ustanovil podiplomski študij dokumentacije in specialnega bibliotekarstva [30] , o katerem Bromberg piše [31], da je ob prihodu v Zagreb na predavanja in konference presenečen izvedel, da je Težak začel dveletni magistrski študij bibliotekarstva, dokumentacije in knjižničarstva. informacijskih znanosti v omenjenem letu, prvi te vrste na svetu. 15.6.1963. je podal v javnost gradivo za 3. stopnjo študija bibliotekarstva, dokumentacije in informacijskih ved. – Fakulteta za naravoslovje in matematiko. Zagreb. [32]

Leta 1964 je ustanovil Center za podiplomski študij bibliotekarstva, dokumentacije in informacijskih znanosti na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Zagrebu; Koblitz [33] navaja Težakov Center za študij bibliotekarstva, dokumentacije in informacijskih znanosti kot primere uporabe izraza »informacijska in dokumentacijska znanost« in naslova publikacije Bibliografija dokumentacijskih in informacijskih znanosti. [34]

Leta 1969 je začel izdajati revijo Informatologia Yugoslavica.

Težak je zapisal: »Že samo ime informatologija naj bi označevalo teorijo in prakso oddajanja, prenosa, akumulacije, selekcije in absorpcije informacij (tako imenovani e-t-a-k-s-a kompleks) in je tako bolj specifično in širše od pojmov, ki se pojavljajo kot informatika, informacijske znanosti in storitve.« [35]

Leta 1970 sta Otten in Debons predlagala ime informatologija za metaznanost o informacijah. [36] Leta 1972 je Wellich objavil študijo Od informacijske znanosti do informatike: terminološka preiskava. [37]

Ob zavzemanju za mesto informacijske znanosti v veljavnem šifrantu ved, znanstvenih področij in podpodročij Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije ARRS sem predlagal, da se v veljavni šifrant in klasifikacijo poklicev v Sloveniji doda naziv informatolog kot boljši od naziva informacijski znanstvenik. [38]

Ko je bil leta 1968 American Documentation Institute preimenovan v American Society for Information Science (ASIS), je s tern poimenovanje »informacijska znanost« postalo tudi uradno ime za novo znanost.

V začetku 1960-ih let sta se pojavili tudi alternativni poimenovanji »informatologia«, ki ga je vpeljal B. Tell, in »informatique«, ki ga je prvi uporabil Ph. Dreyfus. Najimenitnejši pristaš poimenovanja »informatologija« v svetovnih merilih je bil vsekakor prof. Težak, poimenovanja »informatika« pa ruski informacijski znanstveniki Mihajlov, Černi in Giljarevski.

Poskusi, da bi poimenovanje »informatologija« oziroma »informatika« zamenjalo ime »informacijska znanost«, niso uspeli, saj je informacijska znanost zaznamovala dobo in družbo kot informacijsko.

Pri informatologiji je šlo za iskanje neke splošne znanosti o informacijah, ki bi bila kot metaznanost hierarhično nadrejena drugim znanostim, ki se ukvarjajo z informacijsko problematiko⁵ . Takšno pojmovanje je v osnovi teoretično zgrešeno, ker so odnosi med znanostmi interdisciplinarni in ne hierarhični. Informatika je danes v večjem delu sveta ime za stroko, ki se ukvarja z razvojem, evalvacijo in uporabo informacijske tehnologije na področju določene dejavnosti. Pod vplivom Mihajlova in drugih se v Rusiji uporablja »informatika« kot poimenovanje za »informacijsko znanost«, ki je omejena na področje znanstvenih in tehnoloških informacij in znanstveno komuniciranje. Informatiko pojmujejo kot interdisciplinarno področje proučevanja, ki vključuje več oblik znanja in z njimi povezanih metod in paradigem ter podpira več disciplin (med drugimi tudi bibliotekarstvo), in jim s pomočjo osrednjosti pojma informacij zagotavlja koherentnost.

Poimenovanje »informatologija« se je obdržalo dlje časa samo na hrvaških univerzah, kjer ga je uvedel prof. Težak, ki je bil mnenja, da je to poimenovanje boljše in širše, kot sta »informatika« in »informacijska znanost«. Znanstvena revija Informatologia, ki jo je ustanovil in do svoje smrti leta 1980. urejal, je izhajala kontinuirano 53 let, od 1969-1991, tj. 22 let, pod nazivom Informatologia Yugoslavica, in od 1991-2022, tj. 31 let, pod nazivom Informatologia. Od Težakove smrti 1980. do 2022. leta je revijo urejal Mario Plenković.

Naslovna stran revije Informatologia z rombom, ki predstavlja e-t-ak-s-a (emisija, transmisija, akumulacija, selekcija, absorpcija) kompleks; revija je izhajala od 1969-2022 (do 1991 pod nazivom Informatologia Yugoslavica)

Ne glede na to, da predstavlja danes poimenovanje »informatologija« le eksotiko, v literaturi o zgodovini informacijske znanosti prof . Težak sploh ni omenjen kot znanstvenik, ki se je najdlje zavzemal za navedeno poimenovanje. ki je z terminološkega vidika danes mednarodno nesprejemljivo. Vendar je »krivo Drino« težko popraviti. Očitno gre za neinformiranost znanstvenikov na Zahodu, ki sicer prisegajo na znanost kot globalen, svetovljanski fenomen, nacionalnih znanosti ni, včasih očitno le deklarativno, in za krivičnost do znanstvenikov, kot je bil prof. Težak, ki jim dejansko pripada pravica do priznanja globalne znanstvene skupnosti na področju informacijskih znanosti ne glede na »velikost« držav, iz katerih so. Znanost je izrazito tekmovalna dejavnost. Eden od psihosocialnih motivov tekmovanja med znanstveniki je ravno priznanje pravice do njihovega prispevka k razvoju znanosti in stroke. [11]

6. Dve zadnji misli

»Kaj naj bi bila infonologija?« je metafikcijski literarni proizvod, v katerem ni nič izmišljenega. Dokler ne spremeni paradigme in postane informacijska fizika, bo informacijska znanost dobrim delom pravzaprav del psihologije o predmetih, ki spadajo v kognitivno znanost in nevropsihologijo. Semiološko gledano imamo »znak«,tj. »infon«, vendar moramo razodeti »objekt«, katerega pojem »infona« označuje kot »označeno«.

S pomočjo besednih razmerij skupne besede v naslovih, povzetkih ali polnih besedilih publikacij kot pokazatelja sorodnosti objav sta razkrita dva medseboj nepovezana »grozda« (cluster) avtorjev, starejši izvirni severnoatlantski ameriško-evropski grozd avtorjev (NA), ki jih povezuje uporaba poimenovanja »informatologija« (informatology) kot naziv za informacijsko znanost, in novejša evroazijska skupina avtorjev (EA), ki jih povezuje poimenovanje »informologija« (informology) kot »odkritje Amerike« z več kot petdesetletno zamudo

Razlika med tema dvema imenoma je zgolj terminološka.

»Grozd« NA vključuje sledeče avtorje: Tell (1965), Atherton (1965), Težak (1969), Otten&Debons, edina skupna člana (1970), Šercar (1998), Ibekwe, Aparac-Jelušić, Abadal (2019), …

EA »cluster« sestavljajo ti avtorji: Otten & Debons,1970, Horri, 1993, Kogan, 1985, Mokiy, 1994, Yuzvishin, 2000, Partyko, 2009, Bondarevsky, 2012, Faraji, 2016, Shakotko, 2017, Noruzi, 2022, …

Običajno se reče: Tertium non datur. Vendar je pokazano, da obstaja še tretja možnost – infonologija kot informacijska fizika in spodbuda za raziskovanje v novi smeri na področju informacijske znanosti!

Na ravni informacijske fizike ni razlike med lažjo in resnico, med miti in znanstveno dokazanimi dejstvi. Vedno govorimo o informacijah kot o »infonih« kot »agregatnih stanjih«. Para, voda, led je H2O, materialno vedno eno isto. Znak »objekta« kot označenega in znak »znaka« kot označenega sta namreč procesa istega modela.

Barthes je klasičnemu Saussurejevemu modelu dodal semiološki sistem na naslednji ravni, tako da tisto, kar je znak (označevalec + označeno) v izvirnem sistemu, postane označevalec (signifier) v drugem, kjer nastane mit, kot je razvidno iz diagrama. [40]

21. februar 2025

Reference

[1] Šercar,T.M., 2025. The Connection of Information Science and Psychology in the Case of the Wisdom Paradox - Part Two. International Journal of English Literature and Social Sciences, Ijels, 10 (1), pp. 25-54. The Connection of Information Science and Psychology in the Case of the Wisdom Paradox - Part Two

[2] Scharbert G., 2010. »Psychologus nemo, nisi Physiologus«--Johannes Müller und die Perspektiven einer médecine philosophique: Eine Entdeckung aus dem Universitätsarchiv [»Psychologus nemo, nisi Physiologus«--Johannes Müller and perspectives of médecine philosophique: a discovery from University’s Archive]. Wurzbg Medizinhist Mitt. 29, pp. 241-55. German. PMID: 21563376.

[3] Arciero, G., Bondolfi, G., Mazzola, V., 2018. »Nemo psychologus nisi physiologus«. In: The Foundations of Phenomenological Psychotherapy. Springer, Cham. https://doi.org/10.1007/978-3-319-78087-0_3

[4] Hermann, Jakob. 1716. Phoronomia, sive De viribus et motibus corporum solidorum et fluidorum libri duo AD BENEVOLUM LE C T 0 RE M EULER’S

[5] Šercar, T., Oštir, B., 2002. Informacijska sociologija, ekonomija in informacijska (meta)fizika. Organizacija znanja : OZ, ISSN 1580-979X. [Tiskana izd.],.7(1/2), pp.13-26. http://home.izum.si/cobiss/oz/2002_1-2/html/clanek_02.html. [COBISS.SI-ID 1427733] https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2002_1_2_final/26/index.html

[6] Stonier, T., 1990. Information and the internal structure of the universe: An exploration into information physics. London: Springer.

[7] Dretske, F.I., 1981. Knowledge and the Flow of Information. Oxford: Blackwell

[8] Popper, K. R., 2002. The logic of scientific discovery. Abingdon-on-Thames: Routledge. The logic of scientific discovery : Popper, Karl R. (Karl Raimund), 1902-1994 : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

[9] Lederman, L.M. with Teresi, D., 1993. The God Particle: If the Universe Is the Answer, What Is the Question? United States: DellPublishing. The God Particle: If the Universe is the Answer, what is the Question? - Leon M. Lederman, Dick Teresi - Google Knjige

[10] Alireza Noruzi, June 2022. Introduction to Informology, University of Tehran (PDF) Introduction to Informology

[11] Šercar, T.M., 1998. INFORMATOLOGIJA · TEŽAKOVA DEDIščINA V Šercar, T.M., 1998. Težak in njegov učenec: Nekaj spominov učenca na svojega učitelja. Cobiss obv 3(3), pp. 31-36. Znanstveni sestanek ob 90-letnici rojstva prof. dr. Boža Težaka Težak - začetek informacijske dobe, 26. september 1997, IZUM, Maribor COBISS OBVESTILA - LETNIK 3

[12] Šercar, T.M., 2015. Od RBU do COBIB. Organizacija znanja, 20 (7), pp. 78-98 OZ 2015/2

[13] Shapiro, R.F., 1995. Coinage of the term information science, JASIS 46 (5), pp.384-385.

[14] Farradane, J.E.L., 1955. Professional education of the information scientist, in: International Congress of Libraries and Documentation Centres IIb, Conference, Brussels, 1955 (Martinus Nijhoff, The Hague, 1955) 76-81.

[15] Bottle, R.T., 1997. »Information Science« In J. Feather and P. Sturges (Eds.). International Encyclopedia of Information and Library Science. London: Routledge, 1997

[16] Wooster, H., 1962. »Implications of Basic Research in Information Sciences to Machine Documentation« (To be presented by Dr. Harold Wooster, Chief, Information Sciences Division, Directorate of Mathematical Sciences, Air Force Office of Scientific Research, at Third institute on Information Storage and Retrieval, The American University) IMPLICATIONS OF BASIC RESEARCH IN INFORMATION SCIENCES TO MACHINE DOCUMENTATION

[17] Heilprin, L. B. 1963. Toward A Definition of Information Science. Short Papers in Automation and Scientific Communication, Annual Meeting, American Documentation Institute, October 6-11, 1963. pp. 239–41.

[18] Becker, J., Hayes, R.M., 1963. Information storage and retrieval tools,elements,theories information storage and retrieval tools,elements,theories : joseph becker,robert m. hayes : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

[19] Cuadra, C.A., 1964., Identifying key contributions to information science†. Jasist, 15 (4), pp. 289-295 https://doi.org/10.1002/asi.5090150407

[20] Borko, H., 1968. Information science: What is it? American Documentation Information science: What is it? - Borko - 1968 - American Documentation - Wiley Online Library https://doi.org/10.1002/asi.5090190103

[21] Saracevic, T., 1970. Introduction to information science. New York, R. R. Bowker Co. Introduction to information science : Saracevic, Tefko, comp : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

[22] Briet, S., 1951. Qu’est-ce que la documentation. Pp. 48. Paris:EDIT. briet.pdf

[23] Šercar, T. (2000). Toward an assessment of Bozo Tezak’s contribution to the development of Information Science, Invited Conference Paper. Retrieved from http://home.izum.si/cobiss/cobiss_obvestila/2000_2/Html/clanek_01.html. (Archived by the Internet Archive at http://bit.ly/2Z91te5)

[24] Težak, Božo. Hrvatska enciklopedija, mrežno izdanje. Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2013. – 2025. . Težak, Božo - Hrvatska enciklopedija

[25] Gammack, J.G., Hobbs, V., Pigott, D.,2006. The book of informatics. Thomson Learning Nelson.

[26] Tell, B.V. (1965). A Swedish Course in Scientific Information Transfer and Retrieval. In Proceedings of the 31st Meeting and Congress of the International Federation for Documentation, in cooperation with the American Documentation Institute, Washington, D.C., U.S.A., October 7-16, 41-47.

[27] Atherton, P. (1965). Letter to the Editor. American Documentation, April, p. 126.

[28] Mikhailov, A.I., Chernyi, A.I. & Giljarevskij, R.S. (1967). Informatics: new name for the theory of scientific information. FID News Bulletin, 17 (7), 70-74.

[29] Mikhailov A.I. &Giljarevskij, R.S. (1971). An introductory course on informatics/documentation. Working document submitted by the FID to the UNESCO, 31 Aug. 1970, 208 pages. Retrieved from http://unesdoc.unesco.org/images/0000/000006/000676eb.pdf. (Archived by the Internet Archive at http://bit.ly/2Z5p0g1)

[30] Muljević, V., 1981. Heading towards the third information revolution. Informatologia Yugoslavica 13 (1-4), pp. 1-12.

[31] Bromberg, E., 1965. Education for Experts in Information: Yugoslavia, Special Libraries (October), pp. 583-585.

[32] Težak, B. 1963. Studij III stupnja iz bibliotekarstva, dokumentacije i informacionih znanosti. – Prirodoslovno-matematički fakultet, Zagreb (umnoženo).

[33] Koblic, I., 1968. »Bibliotečnoe delo i informacia-dokumentacia: otličitelnie i obščie čerti«, in A. I. Mihailov, A. I. Černi, R. S., Giljarevski, V. J. Afremov, Teoretičeskie problemi informatiki. Moskva: VINITI, 150 (1968), pp. 128-151.

[34] Holzbauer, H. (Comp.), 1967. Bibliography of Documentation and Information Sciences. Washington: US Department of the Interior.

[35] Težak, B. (1969). Introduction. Informatologia Yugoslavica, 1(1-4), 1-2.

[36] Otten, K. & Debons, A.,1970. Towards a metascience of information: informatology. JASIS 21 (1), pp. 89-94.

[37] Wellisch, H., 1972. From Information Science to informatics: a terminological investigation. Journal of Librarianship, 4(3), pp. 157-187.

[38] Šercar, T.M., 2005.Ali Slovenija noče informacijske znanosti? 10(1), pp.18-28 DOI:10.3359/oz0501018 http://home.izum.si/COBISS/OZ/2005_1/html/clanek_03.html

[39] Fidelia Ibekwe, Tatjana Aparac-Jelusic and Ernest Abadal. 2019. The quest for umbrella terms in information science. Tracking the origins of informatology and informatics. Proceedings of the Tenth International Conference on Conceptions of Library and Information Science, Ljubljana, Slovenia, June 16-19, 2019The quest for umbrella terms in information science. Tracking the origins of informatology and informatics

[40] Barthes, R., 1972. Mythologies.(translated by Annette Lavers). London, Paladin, (PDF) Roland Barthes, Annette Lavers - Mythologies (1972, Farrar, Straus and Giroux) | Sarah Adzani - Academia.edu Expanded edition (now containing the previously untranslated ’Astrology’), with a new introduction by Neil Badmington, published by Vintage (UK), 2009.

¹ Beseda je pripisana filozofu medicine (Philosoph medicine) Johannesu Müllerju, ki je zapisal »Psychologus nemo, nisi Physiologus« (No one can be a psychologist without being a physiologist, Nihče ne more biti psiholog, če ni fiziolog) v svoji Dissertatio inauguralis physiologica sistens commentarios de phoronomia animalium (Znanstvena razprava o fiziologiji, ki vsebuje komentarje o foronomiji živali, objavljeni leta 1822. [2] [3]

Herman (1716) pojasni, kaj je foronomija: »Cum vero in rebus hisce subsidiariis explicandis materia in.tantum excreverit, ut non contemnendam opusculi partem constitueret, natus demum est praesens tractatus; quem generaliori titulo Phoronomiae, seu De Viribus & Motibus Corporum solidorum & fluidodrum, insigniendum & in duos libros dividendum duxi, quorum prior vires & motus corporum solidorum, fluidorum vero alter, evolveret . » (Ko pa je gradivo za razlago teh pomožnih zadev toliko naraslo, da je predstavljalo del dela, ki ga ni treba prezirati, se je končno rodila pričujoča razprava; za katero sem menil, da bi jo bilo treba označiti s splošnejšim naslovom Phoronomiae ali O silah in gibanjih trdnih in tekočih teles in razdeliti na dve knjigi, od katerih bi prva razvijala sile in gibanja trdnih teles, druga pa tekočine). [4]

² Polemika , gr. polemos vojna, peresni boj, vrst literarnega dela

³ Jezus Kristus pravi v Govoru na gori: »Iščite in boste našli.« (Mt 7,7)

⁴ Peter Higgs (1929-2024, Edinburgh, Škotska, britanski fizik je leta 2013 prejel Nobelovo nagrado za fiziko za domnevo o obstoju Higgsovega bozona, subatomskega delca, ki je nosilec polja, ki daje vsem elementarnim delcem maso skozi svoje interakcije z njimi.

⁵ O tem glej tudi prispevek Ibekwe, Aparac-Jelušić in Abadal iz leta 2019 »Iskanje krovnih izrazov v informacijski znanosti. Sledenje izvorom informatologije in informatike. [39]

I.

Urejam kabinet, kjer se je nakopičilo veliko različnih smeti za odpad. Na vrsti so papirji in sem zelo previden, da s papirji za odpad ne vržem tudi nekaj pomembnega.

V tem hipu berem zapis pisan z roko na listu milimetrskega papirja A4 formata, namenjen sicer za prikaz enačb, risanje grafikonov ali upodabljanje postavitev, ki se glasi:

II.

V 9. stoletju, v času papeža Gregorja Velikega, je bil predpisan cerkveni ukrep, ki je predvideval post ob ponedeljkih in torkih, na predvečer velike ali pepelnične srede. Nedelja pred pepelnično sredo se je v latinščini imenovala dominica carnis privii ali brezmesna nedelja. Narod jo je preprosto imenoval karneval (skrajšana in nepravilna oblika) ali v prevodu brezmesnost. Nekje okoli 15. stoletja so post v najširših krogih zamenjali stoosemdesetodstotno nasprotni običaji – močna hrana, zabava, pitje in zakrinkanje, nadevanje mask, pod katerim je bilo dovoljeno vse. Tako so nastale pustne veselice oziroma karnevali.

»Bedaki norijo vsak dan, pametni samo na fašnik.« (nem. Faschning, pust; Zagorski pregovor)

III.

Spoznala sva se na fašnik v mariborskem kultnem kafiču Bruc. Bila je v spremstvu matere pri sosedni mizici. Najprej sva se spogledovala, ljubimkala (s pogledi). Kmalu sta me pardonirali in sedli blizu mene in začeli smo se pogovarjati, kot da bi to počeli že dlje časa in bi se dobro znali od prej. Bila je postavna in ekstremno zamaskirana. Imela je tudi lasuljo in sončna očala. Intonirala je razgovor, kot da sva zelo intimna. Ni se izogibala nobenim pikantnostmi, tudi če so bile povezane s »trdo« erotiko.

Ženski sta pili koktejle vodka martini, jaz pa kot ponavadi škropce iz »domačega« suhega belega vina.

Nenadoma me je povabila na sprehod, na kar sem se odzval brez premišljanja.

Kmalu se je ustavila pred neko vežo. »Poznam mesto,« – je dejala. »Tu se lahko seksava na stoje. Edini pogoj je, da ostanem zamaskirana.« V tem hipu sem opazil, da je visoka, zahvaljujoč tudi zelo visokim petam.

Po koitusu sva se vrnila v kafič, kot da se ni nič zgodilo, in nadaljevala s pustnim veseljačenjem. Od spolnega občevanja s to mojo edino brezimno, neznano in nepozabno ljubeznijo je minilo dobrih trideset let – če me spomin ne vara …

Navedbe kraja in leta ni!

IV.

Danes tega zapisa ne razumem dobesedno, saj je težko biti gotov, da se ljudje med seboj sploh zadosti spoznamo in pravzaprav ostanemo neznanci zavekomaj, odtujeni, neiskreni, hinavski…

Hinavščina je hinavščina je hinavščina!¹

^{1 16} »Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. ¹⁷ Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. ¹⁸ Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6, 16-18)

⁵ Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.« (Mt 7, 5)

²⁷ Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. ²⁸ Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti. (Mt 23, 27)

³⁹ Gospod pa mu je rekel: »Vi farizeji sicer res čistite kozarec in krožnik od zunaj, znotraj pa ste polni pohlepa in hudobije. (Lk 11, 39)

Ali v stilu Gertrude Stein: »rose is a rose is a rose«, kot mi je sugeriral urednik revije Locutio Marjan Pungartnik!

Izvleček

Resnice se ne da preprečiti, da sčasoma pride na dan!

Glavna domneva je, da je razvoj obveščevalne dejavnosti v področju informacijskih dejavnosti in tehnologij prispeval k razvoju informacijske znanosti in tehnologije.

Moderna informacijska znanost je po prvi pobudi za razvoj v področju obveščevalnih dejavnosti med in neposredno po Drugi svetovni vojni znovič pridobila močno tovrstno pobudo v prvem desetletju 21. stoletja. Po terorističnem napadu na ZDA 11. 9. 2001 se je National Security Agency (NSA) prerodil in preoblikoval v največjo, najbolj prikrito in potencialno najbolj vsiljivo obveščevalno agencijo, kdaj koli ustvarjeno v svetu v tej dejavnosti. Strateški cilj NSA je svetovna informacijska prevlada. Od leta 2001 se je začel s strani države finančno obilo podprt novi razvojni zagon. Začela se je izgradnja Podatkovnega centra NSA v Utahu. Glavni vir podatkov za verifikacijo glavne domneve so »direktorske instrukcije« (DNI presenter) v delu, ki se nanaša na program XKeyScore in usposabljanje analitikov obveščevalnih podatkov z uporabo metapodatkov. Drugi izzivi, na katere se je odzval NSA kot dejavnik, ki je prispeval k razvoju informacijske znanosti in tehnologije so bili obveščevalna revolucija, začetek digitalne dobe in veliko podatkovje (big data). Digitalna doba se je začela 2002. leta, ko je človeška vrsta prvič shranjevala več informacij v digitalnih kot v analognih napravah. Klasično vohunjenje je zbiranje tajnih in težko dosegljivih informacij na nedovoljen način. Vendar se danes na tajne informacije nanaša šele 1 , medtem ko se od preostalih 99 informacij 9 nanaša na »sive« in 90 na javne informacije, tako da danes mora biti fokusiran obveščevalni sektor na »javne« informacije, ki so vsem dostopne bodisi v medijih ali pri posameznikih. Prvič po aferi Watergate in drugih škandalov Nixonove administracije je NSA obrnil svoj nadzorni aparat na ZDA in ameriške državljane. Podatkovni center Utah kot skladišče velikega podatkovja, ki nosi kodno ime Bumblehive (zbirališče čmrljev), je namenjen obvladovanju enormnega povečanja digitalnih podatkov in njihovih metapodatkov, kot posledice naraščanj globalnih omrežij.

XKeyscore je »top secret« program NSA, ki predstavlja "najširše" zbiranje spletnih podatkov na sploh. Xkeyscore zajema skoraj vse, kar tipični uporabnik počne na internetu, e-pošto, online klepete, aktivnosti na družabnih omrežjih in zgodovino vseh iskanj po spletu ter je »najširši« sistem za razvoj obveščevalne dejavnosti na računalniških omrežjih.

Sistem XKeyscore neprekinjeno zbira toliko internetnih podatkov, da jih je mogoče shraniti le za kratek čas. Da bi rešili to težavo, je NSA ustvaril večstopenjski sistem, ki analitikom omogoča shranjevanje »zanimive« vsebine v drugih zbirkah podatkov, kot je Pinwale, ki lahko hrani gradivo do pet let.

V prvem desetletju 21. stoletja je NSA prispeval k razvoju informacijske znanosti (kar je bilo treba dokazati), v drugem desetletju pa se je usmeril na razvoj znanosti o varnosti (Science of Security, SoS). Iskanje elementov formalne podlage za zasnovo varnostnih sistemov vključuje prispevke iz računalništva, matematike, vedenjskih znanosti, ekonomije, fizike in informacijske znanosti. Vodilna misel je nacionalna varnost, temelječa na (novi) znanosti o varnosti in privatnosti, kar pa se tiče podatkov o nacionalni varnosti je poudarek na njihovi zaščiti in zaščiti javnosti pred informacijskimi prevarami in goljufijami!

Prva številka revije NSA The Next Wave za 2021 je posvečena raziskovanju prevar in uporabi znanosti za razkrivanje resnice!

Zadnji cikel razvoja informacijske znanosti je na posreden način omogočil razvoj znanosti o varnosti z vsemi pozitivnimi in negativnimi posledicami za pravico do zasebnosti in svobodah posameznikov brez izjeme.

Ključne besede: obveščevalne dejavnosti; informacijska znanost; Xkeyscore; znanost o varnosti

Abstract

The truth cannot be prevented from coming out eventually!

The main assumption is that the development of intelligence in the field of information activities and technologies contributed to the development of information science and technology.

Modern information science, after the first initiative for development in the field of intelligence activities during and immediately after the Second World War, again gained a strong initiative of this kind in the first decade of the 21st century. After the terrorist attack on the United States on 9/11/2001, the National Security Agency (NSA) was reborn and transformed into the largest, most covert, and potentially the most intrusive intelligence agency ever created in the world in its line of business. The NSA’s strategic goal is global information dominance. Since 2001, a new development drive has begun, with ample financial support from the state. Construction has begun on the NSA Data Center in Utah. The main source of data for the verification of the main hypothesis is the »director’s instructions« (DNI presenter) in the work related to the XKeyScore program and the training of intelligence analysts using metadata. Other challenges to which the NSA responded as a factor contributing to the development of information science and technology were the intelligence revolution, the beginning of the digital age and big data. The digital age began in 2002, when for the first time the human species stored more information in digital devices than in analog devices. Classic espionage is the collection of secret and hard-to-reach information in an unauthorized way. However, today only 1 refers to classified information, while of the remaining 99 of information, 9 refers to »grey« information and 90 to public information, so today the focus of the intelligence sector must be on »public« information that is available to everyone available either in the media or from individuals. For the first time since Watergate and other Nixon administration scandals, the NSA has turned its surveillance apparatus on the United States and American citizens. The Utah data center as a big data warehouse, codenamed Bumblehive, is designed to handle the enormous increase in digital data and its metadata, as a result of the growth of global networks.

XKeyscore is a »top secret« NSA program that represents the »broadest« online data collection ever. Xkeyscore captures almost everything a typical user does on the Internet, e-mail, online chats, social network activity and the history of all web searches, and is the »most comprehensive« system for developing computer network intelligence.

The XKeyscore system continuously collects so much Internet data that it can only be stored for a short time. To address this problem, the NSA created a tiered system that allows analysts to store »interesting« content in other databases, such as Pinwale, which can store material for up to five years.

In the first decade of the 21st century, the NSA contributed to the development of information science (which had to be proven), and in the second decade it focused on the development of the science of security (Science of Security, SoS). The search for elements of a formal basis for the design of security systems includes contributions from computer science, mathematics, behavioral science, economics, physics, and information science. The guiding thought is national security, based on the (new) science of security and privacy, but as for national security data, the emphasis is on their protection and the protection of the public against information fraud and deception!

The first issue of the NSA magazine The Next Wave for 2021 is dedicated to Deception Research: Using Science to Reveal the Truth!

The last cycle of the development of information science indirectly enabled the development of the science of security with all the positive and negative consequences for the right to privacy and the freedoms of individuals without exception.

Keywords: .

intelligence; Information science; Xkeyscore; Science of Secutity (SoS)

INTRODUCTION

Introductory note

The present article is an unpublished part of my book »Information science on two-way bridges: A selection of theoretical works from information science«, technologically organized according to the »eclectic document« model without redundancy [1].

I wrote the book under a contract with the Institute of Information Sciences in Maribor (IZUM) and it will be ready after the publication of the manuscript of the 2nd part of the article »The connection between information science and psychology in the case of the paradox of wisdom«, submitted for publication to the IZUM journal »Organizacija znanja/Knowledge Organization«, the publication of this article that I am sending for publication to the journal »American Journal for Information Science and Technology« in the publishing house Science Publishing Group (SPG) and the publication of the Introduction to the book that I have already written! With the publication of the Introduction and Preface written by the book’s editor, the concerned electronic »network« book is automatically created with open access! For the »network book«, essentially a digital file [2], the notion of an eclectic document [1] was proposed, gr. eklektikos selective, choosing thoughts from various sides. The eclectic document solves the problem of duplication, redundancy and quantity of information on the World Wide Web (WWW) and opens up new possibilities for ensuring the quality of information on the WWW. Marjan Pungartnik’s article »Book, booklet and e-book« [3] is also a very instructive article on this issue!

Among other things, the Introduction to the book includes expressions of my gratitude.

Above all, I would like to thank all colleagues of IZUM, where I worked for twenty years and for the next ten years as a pensioner honoris causa, for the most urgent logistics necessary for the preparation of the manuscript of this kind of book!

I would like to thank Igor Brbre, Primož Britovšek, Bojan Oštir, Anka Rogina, Valerija Trojar, Tvrtko Ujević and Andreja Avberšek, who participated in the writing of individual parts of the book as co-authors or expert advisors and who provided me with optional support regarding my worldview.

I express my gratitude to Tomaž Seljak, the then director of IZUM, who enabled me to continue working on the book at the Institute even after retirement. With appropriate support for the project continued the following directors of IZUM Davor Šoštarič and dr. sc. Aleš Bošnjak.

I would like to especially thank the reviewers, university professors prof. dr. sc. Siniša Maričić from Zagreb and prof. dr. sc. Vladimir Štambuk from Belgrade for those critical comments, suggestions and hints that I took into account when preparing the manuscript of the book!

I express my gratitude to the editor Franci Pivec and the editors Aleksandra Rubelj and Branka Badovinac for the editing and publication of parts of the present book, which were published as articles in Izum’s journal Organization of Knowledge and thus enabled the »automatic« creation of the »network book«.

When the scientific publisher, to whom I offered the book for publication, said to me »But dr. Šercar, who will read (read: buy) this book of yours?«, I resigned myself to the fact that nothing would come of the book’s print on paper, and decided to »edit« parts of the book and publish them as online accessible articles in electronic form. According to this idea, all that remains is to ensure that the Introduction is published in such a format that, together with the other parts, it automatically (on click) »works« as a »network book« in the planned dimension!

The book consists of 42 parts. The parts are written in such a way that they can be read and understood independently of each other and in any order. The price of this is sometimes minor repetitions of statements of certain facts and findings. The article »Contribution of intelligence activity to the development of information science« belongs to a group of historical studies on information science and must be read in view of this context!

Assumptions

Britovšek and I [4] have already hinted that modern information science, after the first initiative for development in the field of intelligence activities during and immediately after the Second World War [5]. [6, 7] ², [8], has once again acquired a strong initiative in the first decade of the 21st century. However, we would not have learned this without James Bamford³ [9,10, 11, 12, 13]. an American best-selling author, journalist and documentary producer, widely known for writing about the US intelligence community, particularly the development of the National Security Agency, NSA) and its source, the whistleblower William Binney, in the first decade of the 21st century, as well as the revelations of other whistleblowers, who in the meantime have become an institutional part of modern professional society, especially if it were not for the selfless social action and courageous disclosures of the global whistleblower Edward Snowden [14] and his collaboration with investigative journalist Glenn Greenwald and journalist Laura Poitras. The truth must be told, because willy-nilly it has the potential to spread, which cannot be prevented from eventually coming to light!

After the terrorist attack on the USA on 9/11/2001, the NSA was reborn and transformed into the largest, most covert and potentially most intrusive intelligence agency ever created [13]!

The main assumption in a summarized form is as follows: in the NSA, since 2001, a new development drive, financially supported by the state, has started. Construction of the Data Center in Utah has begun⁴. The development of intelligence activities in the field of information activities and technologies contributed to the development of information science and technology. Whistleblower Edward Snowden announced to the whole world the global dimension of NSA spying and wiretapping, which includes American citizens without exception. For US government structures, starting with the president, Snowden is a metaphor for the most dangerous traitor and criminal⁵ of its kind [15 ], but without his discoveries, we would not know about the NSA’s contribution to the development of information science and technology.

The main source of data for the verification of the main hypothesis is the »director’s instructions« (DNI presenter) in the part related to the XKeyScore program and the training of intelligence analysts using metadata [16 ], [17].

From a phenomenological point of view, information communication technology (ICT) is, like any other technology, »non-neutral«. Technologies are created starting from the idea of a neutral means that »blindly« serves the intended purpose. In the case of technologically mediated communications (paper, telephone, radio, television, e-mail, Internet, etc.), communication is carried out by mediating technical means as transmission factors. This third element is not neutral, but rather »non-neutral«, as it is shaped by the communication situation (relationship, etc.) between the communicating parties. The negative consequences of the transformative nature of ICT are overcome by the invisibility of the trasmitter as a third element. In the case of ideal technology, the third element is invisible, and its purpose is »forgotten« during use. Transformativeness and »non-neutrality« transform the physical space into a quasi-space of technologically mediated communication and nullify the greatest distances into »near-distance« and create a technologically mediated now in real time.

From a moral point of view, technology is neutral, and »good« or »bad« is only the intention of the individual or collective for which it is used.

There is always some use associated with ICT, and this context of ICT use is also part of a wider cultural context.

Hypotheses non fingo, I’m not making assumptions!⁶ [18].

Other challenges to which, according to the present disposition, the NSA responded as a factor that hypothetically contributed to the development of information science and technology were:

the intelligence revolution [19]

the beginning of the digital age [20]

big data [21].

After the intelligence revolution that took place in the nineties of the 20th century, the world is divided into intelligence-developed and rich countries and corporations, and the main question of the new conceptualization of intelligence is how to collect and navigate the multitude of publicly available information and communications [19].

Classic espionage is the collection of secret and hard-to-reach information in an unauthorized way. However, today only 1 refers to classified information, while of the remaining 99 of information, 9 refers to »grey« information and 90 to public information, so today the focus of the intelligence sector must be on »public« information that is available to everyone either in the media or from individuals.

Figure 1 Representation of different types of information in intelligence [22]

Figure 2 Hilbert and Lopez [20] identified 2002 as the »beginning of the digital age«- the moment when the human species first stored more information in digital than in analog devices, and endangering individual freedom and privacy on a new level!

The result of the development of information technology and content was massive amounts of data, ie. big data, mass data [23].

Big data is an opportunity for development and success! The key to success is availability and relevance and pertinence⁷. Extracting value from big data requires automatic real-time access primarily and exclusively to relevant data according to the search term and pertinent data according to the needs of the user.

The Internet and big data must be separated. The Internet has changed the way we communicate. Big data is more than just communication and expresses the idea that from a large amount of information we can learn about things that would otherwise be impossible to understand with a smaller amount of data. Big data is slowly changing the way we think about the world, understand events and make decisions, and learn that many aspects of life are more likely than strictly determined.

The new digital world of globally connected and largely encrypted communications has required revolutionary changes in the field of intelligence as well, in particular the modernization of the strategy and the shift »live to the web«, as stated in the strategy of the American security agency NSA, because in the new circumstances we cannot remain only with access to analog information and communications regarding the defense of the country and the security of citizens as the primary objectives of intelligence work.

NSA Strategy:

leading a skilled workforce to advance and manage cryptographic systems and tools worldwide,

Increasing the efficiency, use and protection of knowledge and operations,

meaningful and secure exchange of electronically collected data at the speed of global information networks and

measurably increasing the security of the national security system and other critical operations and information when and where needed.

»Whistleblower«: etymology of the word, definitions

We have the right to know (= the right to be informed), and whistleblowers contribute significantly to enforcing this right!

It is written in the Gospel according to Luke: »¹⁷For nothing is secret, that shall not be made manifest; neither [any thing] hid, that shall not be known and come abroad…« (Luke 8:17) Luke Chapter 8 Continued (bible-studys.org), and whistleblowers are those who reveal something hidden and inform about it... !

According to The Phrase Finder, the word whistleblower was first used in The Janesville Gazette, June 1883, in a story about a policeman who woke up half the town to stop a riot! https://www.phrases.org.uk/, according to Merriam-Webster dictionary the word dates back to 1963! https://www.merriam-webster.com/dictionary/whistle-blower

The etymology of the term »whistleblower« is an allusion, a slight reference to a policeman who blows his whistle when observing a violation of the law. Idiomatically, colloquially, a person who reports a problem or a violation to the authorities or a superior, an employee or former employee who reports an irregularity of the employer.

According to Etimoline and Wordorigins, the term »whistle-blower« comes from a »whistle«, which the referee »blows« to indicate an illegal position and a foul in the game. With this, Wikipedia refers to New Scientist of 9/12/1971, p. 69 [24]:

»The code of good practice contains confidentiality clauses that effectively prohibit Nader-style whistleblowing to alert the public to harmful practice.«

The term whistle-blower comes from the whistle used by a referee to indicate foul or foul play. It is believed that the term was coined by the American civil society activist Ralph Nader in the early 1970s. In fact, he only gave a new, namely a positive connotation to the term to avoid the negative connotations that e.g. the word »informant« and ... »whistleblower« (snitch, tattler, type of bird, twistleblower),

A whistleblower is a person who tells the police, the press, etc. about something (such as a crime) that has been concealed; a corporate whistleblower is a person who works for a company and tells people about the company’s illegal activities. (Lerner’s Dictionary). http://www.learnersdictionary.com/definition/whistle-blower)

A whistleblower is an employee or former employee who discloses wrongdoing, alleged unfair, unethical, discriminatory, inappropriate or illegal activity occurring within the organization by current or former members. The alleged violation can be classified into several areas: violation of laws, rules, regulations and/or direct threat to the public interest, such as fraud, violations of health and safety at work, and corruption. Whistleblowers can make allegations internally (to other individuals in the accused organization) or externally (to regulators, law enforcement, the media). One of the most famous whistleblowers was Jeffrey Wigand, who exposed the tobacco industry; his story is described in the 1999 film Insider. Famous examples include Edward Snowden, Chelsie Manning and Julian Assange.

Whistleblowing is a topic of ongoing ethical debate. The main argument of the ideological camp that the work of whistleblowers is ethical is that whistleblowing is a form of civil disobedience and a means of protecting the public from government violations of the law. In the opposite camp, they believe that whistleblowing is unethical because of the breach of confidentiality, especially in industries with sensitive customer and patient information.

Democracy is under attack and whistleblowers are essential for the existence of democracy and thriving markets.

The Whistleblower Protection Center was established in Ljubljana on March 17, 2021. The center will deal with the elimination of the consequences of retaliatory measures that often happen to whistleblowers, the center wrote, and will provide legal, financial and psychological assistance in this area of work. Ivan Gale soustanovil Center za zaščito žvižgačev - RTVSLO.si

Franzen and Snowden

Jonathan Franzen, the most widely read and celebrated American writer of the middle generation, was inspired by Julian Assange and Edward Snowden [25] for the character of Tom Wolfe in the novel Purity. Franzen’s views on state digital surveillance are not one-sided. Snowden had no intention of making money by releasing the data. He had a large pile of documents, and he found journalist Glenn Greenwald. Franzen is convinced that Snowden is by no means among the villains! However, when people glorify someone, as is happening in the case of Snowden, suspicion is awakened in him. And while Snowden’s actions can be heavily justified, Obama’s response is also understandable, as the American public expected the country to protect them from foreign terrorist attacks. Franzen doesn’t care if the NSA knows he sent an email to such and such an address on such and such a day. He is also convinced that American institutions are vigilant enough and sooner or later it would become known if someone were to use this data, for example for security purposes, and they would make a whole mess.

What really shocks Franzen is how much a culture of low-level self-disclosure has flourished on the Internet, along with a culture of harmless marketing-driven stalking and surveillance. But apparently no one cares about that.

Google has a complete archive of what we’ve searched for over the past eight years. Some are really more concerned that the state keeps nine types of data about our exchange of text messages for 90 days. In this case, if we present the national security agency as the villain and Silicon Valley as the prince on a white horse and the savior of the world, it really pisses him off.

This skepticism is expressed by Franzen in the novel Purity as the opinion of his hero. Wolf compares the apparatchiks of the East German secret police to those of the Internet. The privileged in East Germany had a phone, a nice apartment, and a travel permit, which was all-important, but they were no less paltry than the number of Twitter followers we have today, the legions of Facebook fans, and the occasional minute-long spot on CNBC. In East Germany they had the most comprehensive totalitarian system outside of East Asia in history - because East Germany was only surpassed by the North Koreans.

Capitalist ideology is based on creating anxiety, and those of us in the »free world« must be afraid, whether it’s terrorists, bacteria, Muslims, Martians, or communists.

In one interview, Franzen said that the freedom to screw up your life however you want is the one thing no one can take away from you!

Permanent Record

Edward Snowden’s autobiography, Permanent Record, was released on September 17 (Constitution Day in the United States) in 2019. In the book, he describes his childhood, work at the CIA and the National Security Agency, and the motivation for revealing highly classified information in 2013 from a number of global spying, wiretapping and surveillance programs. carried out primarily by the NSA. Snowden also discusses his views on the authoritarianism of Chinese society, democracy and citizen privacy.

The published revelations and memoirs have reignited a global debate about the spying, wiretapping and surveillance carried out by the National Security Agency (NSA).

The book has been censored in China and content including comments on authoritarian states, privacy-enhancing technologies and the right to privacy have been removed.

After the book appeared on the market in the USA, the US government filed a lawsuit against Snowden, but not because of the content of the book, the alleged violations of the agreements between Snowden, the CIA and the NSA on the confidentiality of information or the sale of the book, but because of the seizure of the proceeds that Snowden will earn from the sale of the book!

National Security Agency (NSA) .

In 1952, the US Department of Defense established the National Security Agency (NSA) to intercept, collect and decrypt foreign communications. Over the past decade, the NSA has poured hundreds of millions of dollars into cyber warfare research and development (R&D).

The new digital world of globally networked encrypted communications also demanded dramatic changes in the field of intelligence, and the NSA also had to update its strategy and move, as the NSA strategy put it, »live on the network«, because in the new circumstances it could not remain only in accessing analog communications in light of the defense of the United States and the security of citizens as the priority purpose of NSA operations. The need to change the design of intelligence activity was also demanded by the fact that secret information represents only a small percentage of intelligence material, and the main question became how to obtain and find one’s way among the multitude of publicly available information and communications.

For the NSA, which received a budget of more than ten billion dollars after 9/11/2001, the growth in the need for cryptanalysis came in handy. Established as a post-Pearl Harbor arm of the Department of Defense, with the primary purpose of preventing another surprise attack, the NSA suffered a series of humiliations in the post-Cold War years. After a series of terrorist attacks, from the first terrorist attack on the World Trade Center 1993, the bombing of the American embassy in East Africa 1998, attacks on the American military ship 2000 to the devastation of September 11, 2001, many questioned the justification for the existence of the NSA. In response, the NSA was quietly reborn. And while there is little sign that its actual effectiveness has improved, in the end, despite abundant evidence and missed intelligence opportunities, the NSA also botched a near-disastrous attempted attack on Detroit 2009 and with a car bomber in Times Square 2010, there is no doubt that it must have transformed into the largest, most covert and potentially most aggressive intelligence agency ever created [13].

For the first time since Watergate and other Nixon administration scandals, the NSA has turned its surveillance apparatus on the United States and American citizens. Wiretapping of post offices across the country was established to collect and sift through billions of emails and phone calls, whether originating in the country or abroad. They created a supercomputer with an almost unimaginable speed of finding patterns and deciphering codes. Finally, the agency began building a facility to store the billions of words, thoughts and whispers captured in electronic networks. And, of course, this is all done in secret. For those on the inside, the old adage that the NSA stands for »Never Say Anything« applies more than ever!

NSA data center in Utah, USA

In front of the entrance to the Administration Building, visitors are greeted with the following venomously mocking slogan as a welcome: »If yuo have nothing to hide you have nothing to fear«!

Figure 3 Utah Data Center Administration Building NSA Utah Data Center - Serving Our Nation’s Intelligence Community (gov1.info)

The Utah data center, codenamed Bumblehive, is the first data center of the Intelligence Community Comprehensive National Cyber-security Initiative (IC CNCI), which is designed to support the intelligence community’s efforts to monitor, strengthen and national security. Utah’s »big data warehouse« is designed to handle the massive increase in digital data accompanying the growth of the global web.

NSA is an executive branch (agency) of the Office of the Director of National Intelligence (ODNI) and the lead agency within the Center.

The $2 billion, 400,000-square-foot Bluffdale / Camp Williams LEED Silver facility houses 100,000 square feet of Tier III mission-critical data center space. The remaining 300,000 square meters are dedicated to technical support and administrative space. The complex, which consists of twenty buildings, also includes water treatment plants, cooling plants, an electrical station, a fire pump, a warehouse, a vehicle inspection facility, a visitor control center and sixty emergency diesel generators, and a fuel facility for 3 days of 100 backup power.

Figure 4 Utah Data Center

The construction of the NSA Data Center in Bluffdale was completed at the end of 2013.

The data center was built under the top-secret label and is the last piece in the puzzle created over the last decade for the NSA to intercept, decrypt, analyze and store data from the world’s satellite, underground and undersea international foreign and domestic communications networks. Through its servers and routers flows data on all forms of communication, including the entire contents of private emails, cell phone calls, web inquiries, as well as all kinds of personal information about parking, travel itineraries, bookstore purchases, and other forms of digital »pocket change« (pocket litter), and stored in bottomless databases. This is to some extent the realization of the »shared information memory« program created during the first term of the Bush administration, which was rejected by the US Congress in 2003 after protests against the threat to the privacy of Americans that it contained.

But »it’s more than just a data center,« said one senior intelligence official involved in the program. The mammoth center in Bluffdale has an additional and much more secret role that has not been revealed until now. Also important, he said, is deciphering the codes, which is critical because of the strong encryption of the data the center handles: financial and business data, foreign military and diplomatic secrets, legal documents and confidential personal communications. According to another top official involved in the program, the NSA made a huge breakthrough a few years ago in the agency’s ability to cryptanalyze and decipher the complex code systems used not only by governments around the world but also by many average computer users in the USA. The slogan of this official was: »Everyone is a target, everyone who communicates is a target!« So: Watch what you say!

In an operational capacity, the Data Center is the NSA cloud. The center is filled with data collected by other intelligence agencies. The data is accessible to code breakers, NSA data miners, China analysts, counterterrorism experts, and other experts working at Fort Meade headquarters and around the world. The figure below shows the location of the Data Center in the NSA World Mosaic [13].

Figure 5 Cloud computing concept diagram

Figure 6 The NSA Spy Cloud

A legend

1 Geostationary satellites. Four satellites orbiting the globe monitor the frequencies of all walkie-talkies and cell phones from Libya to radar systems in North Korea. The umbrella software acts as the first filter in the collection process. Only key regions, countries, cities, and phone numbers and email addresses are targeted.

2 Aerospace Data Facility, Buckley Air Force Base, Colorado. Intelligence gathered via geostationary satellites, as well as signals from other spacecraft and overseas eavesdropping posts, are sent to this facility outside of Denver. About 850 NSA employees track satellites, transmit targeting information and store intelligence spoils.

3 NSA Georgia, Fort Gordon, Augusta, Georgia. They are focused on intercepting communications from Europe, the Middle East and North Africa. Sweet Tea is the code name for the facility, which has expanded greatly and now has a 200,000 square foot operational building for more than 4,000 operators, analysts and other interception specialists.

4 NSA Texas, Lackland Air Force Base, San Antonio. They are focused on intercepting communications from Latin America and, since September 11, 2001, from the Middle East and Europe. About 2,000 employees are involved in the operations. The NSA recently agreed with the government for $100 million in storage space to back up the Data Center in the state of Utah.

5 NSA Hawaii, Oahu. They are focused on intercepting communications from Asia. In the house built for the assembly of aircraft during the Second World War, he is building an 80,000 square meter bunker with the nickname »Hole«. Like other NSA operations centers, it has since expanded, and its 2,700 employees now do their work in a new 80,000-square-foot, above-ground facility.

6 Home Jobs for Wiretapping. The NSA has long eavesdropped on international satellite communications. But after September 11, 2001, »taps« were installed on telecommunications »switches« also in the USA for access to domestic traffic. One former NSA official says there are 10 to 20 such devices.

On the basis of secret court orders, the NSA has acquired the largest American Internet and telecommunications companies as its main partners in the collection of intelligence data.

Figure 7 NSA’s home stations for interception [26]

NSA technicians set up interception stations at key hubs across the country. Hubs are located in large, windowless buildings owned by major telecommunications companies and control domestic Internet traffic across the country. A fiber-optic »splitter« is placed on the incoming communications lines and traffic flow for NSA interception and processing stations.

Three National Security Agency (NSA) whistleblowers, Thomas Drake, Kirk Wiebe, and William Binney, have come forward with their allegations of illegal domestic surveillance measures by the NSA. Whistleblowers specifically mention 9/11 as the date after which electronic surveillance reached a new dimension. A huge number of emails and mobile phone conversations are stored and monitored. When asked if they knew about the electronic surveillance being used by the NSA, Kirk Wiebe said they didn’t even believe the US government could go that far.

William Binney said there could be up to 20 »secret rooms« at AT&T in the US. The secret surveillance octopus is incomparably larger than the president’s surveillance program, which represents a series of covert intelligence activities authorized by then-US President George W. Bush after the September 11, 2001, attacks as part of the War on Terror.

Figure 8 In the picture we see the »secret room« no. 641A!

But there is still hope, as the Office of the Director of National Intelligence appears to have recently acknowledged that the government’s spying efforts have crossed legal lines at least once. Let’s hope this all ends and our freedoms are preserved. As Benjamin Franklin said: Those who can give up fundamental liberty to gain a little temporary security deserve neither liberty nor security!

7 Overseas Wiretapping Jobs. According to a well-informed intelligence source, the NSA has installed taps on at least a dozen major overseas communications links to eavesdrop on high-speed communications.

8 Utah Data Center, Bluffdale, Utah. At over 400,000 square feet, this $2 billion digital repository outside Salt Lake City is part of the NSA’s cloud-based strategy for data and document decryption.

9 Multiprogram Research Center, Oak Ridge, Tennessee. About 300 scientists and computer engineers are involved in building the world’s fastest supercomputers and developing applications for cryptanalysis and other classified projects.

10 NSA Headquarters, Fort Meade, Maryland. Here, analysts have access to material stored at Bluffdale to prepare reports and policy recommendations. The NSA is also building an $896 million supercomputer center to process the ever-increasing amount of data.

Figure 9 NSA surveillance octopus

Legend:

Yakima listening station. One way to send phone calls and other messages from the US to Asia and other destinations is via satellite and microwave transmitters. This satellite device collects millions of communications per hour from international communication satellites.

A listening station in Sugar Grove, West Virginia. One way to send phone calls and other messages from the US to Europe and other places is via satellite and microwave transmitters. This NSA satellite device collects millions of communications per hour from international communications satellites.

Internet Service Provider (ISP). The NSA can compel ISPs to provide it with information in the form of computer eavesdropping and scanning of all communications passing through a particular ISP.

Central switch (Central switch). Devices, one in New York and one in Northern California operated by the major telecommunications companies. They are the primary means of mixing voice and data communications, including those traveling over overseas submarine fiber optic cables. They are headed towards their destinations. By serving as central switching points, they provide the NSA with access to a large volume of communications.

Internet exchange. Publicly or privately owned »Internet exchanges« are where Internet traffic is exchanged between the networks that make up the Internet. These publicly or privately owned »internet exchanges« are divided into Tier 1, Tier 2, and Tier 3 exchanges. Tier 1 exchanges, usually located in large cities, are exchanges that have a national and global reach and are likely to be of most interest to NSA.

Tapping submarine cables. According to published reports, US divers are able to install surveillance devices on oceanic cables to make phone calls and transmit data across the sea. One of these eavesdropping devices was discovered in 1982, but apparently other devices were operating undetected. The invention of fiber optic cables created problems for the NSA, but there is no reason to suspect that this problem was not solved by the NSA.

NSA headquarters. Tens of thousands of people, including intelligence analysts, linguists and computer specialists, work at the complex in Fort Mead, Maryland. The NSA headquarters is where millions of intercepted communications are processed and analyzed.

Telco: Domestic telephone company. The NSA not only has eavesdropping networks, but also eavesdrops on customer communications.

NSA Data Hub⁸: Domestic Alert Hub and Data Repository, Aurora, CO. A massive NSA data storage facility is located in the suburbs of Denver, which also houses an on-site viewing satellite dish and NSA data mining operations. A CIA facility and the Army’s Northern Command (NORTHCOM) are also located there Layout 1 (aclu.org)

NSA programs

Until 1978
ECHELON, MINARET, SHAMROCK, PROMIS

Since 1978
Upstream collection, BLARNEY, FAIRVIEW, Main Core, ThinThread,

Since 2001
OAKSTAR, STORMBREW, Trailblazer Project, Turbulence
President’s Surveillance Program
Terrorist Surveillance Program

Since 2007
PRISM, Dropmire, Stateroom, Bullrun, MYSTIC, MonsterMind (alleged), Databases, tools etc., PINWALE, MARINA (only metadata ), MAINWAY, TRAFFICTHIEF, DISHFIRE, XKeyScore, ICREACH, BOUNDLESS INFORMANT

Working with GCHQ

MUSCULAR, Tempora

The NSA’s strategic goal is, as they say, global information dominance, and in order to achieve this goal, in addition to programs such as Dancingoasis, Oakstar, Blarney and Rampart-T., it primarily uses PRISM.

Wolfgang Schmidt, a former colonel in East Germany’s secret intelligence service, the Stasi¹⁰, said the Stasi would consider such a program a »dream«, as the Stasi did not have technology such as PRISM. Schmidt added that it is extremely naive to think that once collected data will not be used. This is the nature of secret government organizations. The only way to protect people’s privacy is to not allow the government to collect this data.

Letter from the A29 WP Chairman Jacob Kohnstamm to the Vice President of the European Commission Mrs Reding regarding the PRISM program (13 August 2013)

ARTICLE29 - Items (europa.eu)

Jacob Kohnstamm [27], as Chairment, on behalf of all 28 supervisory authorities for the protection of personal data of the European Union, united in 29WP, sent to the Commissioner for Justice and Human Rights Viviane Reding the letter »PRISM Programme: Joint letter from the European Privacy Ombudsman to Commissioner Reding, 2013«, in which once again drew attention to the US NSA’s data collection through the PRISM program. The letter provides an analysis of aspects of the processing of personal data of EU citizens to which the European Commission should pay special attention.

The main stated missions of The Working Party on the Protection of Individuals with regard to the Processing of Personal Data were to:

Provide expert advice to the States regarding data protection;

Promote the consistent application of the Data Protection Directive in all EU state members, as well as Norway, Liechtenstein and Iceland;

Give to the Commission an opinion on community laws (first pillar) affecting the right to protection of personal data;

Make recommendations to the public on matters relating to the protection of persons with regard to the processing of personal data and privacy in the European Community

According to several media, the personal data of consumers of nine big internet companies are allegedly used by US intelligence agencies for law enforcement purposes. Considering the impact this may have on data protection, especially of European citizens, He urgently request that Reding ask for clarifications from her counterparts in the United States of America about these allegations; on whether the PRISM program is only aimed at data of citizens and residents of the Unites States or also, or perhaps only, to non-US citizens and residents, among them European citizens; furthermore, on whether access to such data is strictly limited to specific and individual cases, based on a concrete suspicion, or if information is also accessed in bulk. Considering the fundamental rights of European citizens might be at stake, he trust the European Commission will ensure the necessary clarification is provided.

29WP considers it its duty to also independently assess to what extent the data protection provided by EU legislation is at risk and what consequences the use of PRISM and related programs may have for the privacy of personal data of EU citizens. First, it is necessary to clarify what information is actually collected through intelligence programs under Section 215 of the US Homeland Security Act, Section 702 [28], Executive Order 12333, and other relevant legislation. New reports indicate that both (meta) data and the content of non-US communications are being collected, but it is not yet entirely clear what data is being collected, the extent of it, and what safeguards are in place before those communications are accessed . It is also unclear whether (meta)data on non-US persons generated as a by-product of investigations of US persons under Section 215 of the US Homeland Security Act can subsequently be used to investigate non-US persons on under Section 702 of FISA, and, if so, under what law. The alleged collection of personal data, which is both massive and systematic, allows the NSA, FBI, CIA and/or other intelligence and law enforcement agencies further access.

One point that showed that data can only be accessed if it originates from outside the US, but is collected from sources within the US. However, 29WP would like to know when US authorities consider personal data to be within the US, especially given the continued growth in the use of the Internet to process personal data, where much information is currently stored in the cloud without knowing the exact location of the data. It is necessary to determine whether data on communications networks directed only to the US (data in transit) are also subject to collection for the previously mentioned intelligence programs. For this purpose, 29WP is of the opinion that European legislation does not apply to personal data that is only in transit in the European Union, according to Article 4(1)c of Directive 95/46/EC. Using the same reasoning, one could conclude that US law should not apply to data that is merely in transit within US territory. It also needs to be clarified whether the intelligence services or other relevant authorities must prove that the data is physically and legally available on US soil (ie stored on servers on US territory) or it is sufficient if the data is processed through a US company or subsidiary of this company. Finally, it must be clarified whether personal data is also collected on European territory, as reported by the media.

Further clarification is needed on the FISA court’s involvement, both in terms of the procedures and timing of the seizure, as well as the conditions and criteria the court uses in its decisions on warrants authorizing the surveillance of non-US persons under the above legislation USA. 29WP wishes to be able to assess the extent to which these tasks are sufficiently narrowly focused and sufficiently justified to allow the restriction of the fundamental rights of individuals on grounds of national security. In addition, it is necessary to determine whether this processing of personal data complies with the principle of data protection in light of the purpose of the restriction and whether the purposes for the processing in the United States are indeed consistent with the concept of national security as defined in the EU acquis. This can only be done precisely when the facts about the various intelligence programs are known. US authorities should encourage the disclosure of any NSA requests and FISA court warrants in support of this assessment.

Nadaljevanje 2

New reports indicate that the FISA court has developed what was believed to be a secret part of the surveillance law, setting out rules for the collection, use and access of data based on various intelligence programs. While it is always good to have criteria that limit the processing of personal data, it can prove problematic if these criteria are secret. Furthermore, the information that has been made public indicates that the FISA court does not make any decisions in individual cases weighing the national security interest against the fundamental rights of the individuals concerned, but rather that the court must only authorize procedures at the point of collection (and possibly use ) of personal information of non-US persons. In addition, other safeguards do not appear to include case-level controls other than to ensure that mitigation procedures (procedures to ensure that targeted individuals are not US citizens) are followed.

A third issue is the relationship between intelligence programs under Section 215 of the US Homeland Security Act, Section 702 of the FISA Amendments and Executive Order 12333, on the one hand, and compliance by organizations with conditions for transferring personal data to third countries (including standard contractual clauses binding »Safe Harbor« business rules and principles), on the other hand. Indeed, the Safe Harbor Principles do not allow for the limitation of compliance with the principles »to the extent necessary to meet (...) the requirements of national security«.

The US-EU Safe Harbor is a simplified process for US companies under the EU Directive 95/46/EC on the protection of personal data. should prevent accidental disclosure of information or its loss. American companies can opt for the program as long as they follow the 7 principles from the said Directive. The process was developed by the US Department of Commerce in consultation with the EU.

However, 29WP doubts whether the seemingly large and structural control of personal data that has now emerged can still be considered an exception strictly limited to the necessary scope. In addition, 29WP points out that Article 3.1 (b) of the Commission Decision on the Safe Harbor Principles (Decision 2000/52/EC of 26 July 2000) gives the competent authorities in the Member States the possibility to suspend the flow of data in cases where there is a significant likelihood that the principles will be breached and if the continued transfer would result in an immediate risk of significant harm to data subjects.

It is also necessary to clarify whether US intelligence programs are in accordance with European and international law. This includes the International Covenant on Civil and Political Rights, which sets out the right to privacy in general. It is even more important to assess the necessity and proportionality of these programs in accordance with Convention 108 of the Council of Europe. 29WP therefore considers it likely that the current practice of apparently large-scale collection and access to personal data of non-US persons is not covered by the Council of Europe Convention on Cybercrime. This is particularly important in the light of the ongoing discussion in the Committee of the Council of Europe Convention on Cybercrime (T-CY) on the preparation of an additional protocol to facilitate cross-border data flows in this area. ((Draft) elements of the Additional Protocol to the Budapest Convention on Cybercrime regarding cross-border access to data, T-CY (2013) 14 - version 9 April 2013). Such a draft Protocol could legitimize the current practice of the US intelligence community by allowing access to data stored on computers abroad using the law (or definitions of consent) of the party under investigation. According to 29WP, US authorities treat cybercrime as a matter of national security.

As a result, individuals, including those in EU member states, would not benefit from the protection provided by domestic privacy and data protection laws.

Another issue that needs to be addressed is the possibility of reparations for non-US persons. Affected individuals currently do not have the opportunity to enforce their fundamental rights in court or before an independent supervisory authority. It is true that, in general, individuals are not aware that they are of interest to the intelligence services. However, if suspicion arises, for example because an individual is unjustifiably deprived of liberty or restricted freedom of movement, the individual needs the ability to effectively challenge intelligence information, as is the case in many European countries.

As a result, individuals, including those in EU member states, would not benefit from the protection provided by domestic privacy and data protection laws.

29WP wishes to emphasize that it will not only focus its attention on intelligence programs used by the US, but will also seek to assess the impact of PRISM, including the use of information obtained through PRISM on European territory, to the extent that it is made possible by the mandate. In addition, 29WP intends to verify compliance with EU data protection principles and legislation on any similar intelligence programs on the territory of member states, such as Tempora, in its ongoing effort to ensure that the fundamental rights of all individuals are respected.

The European Commission will do its best to find answers to the questions raised above, both within and outside the framework of the ad hoc joint EU-US working group.

At the request of Great Britain and Sweden, the EU member states limited the mandate of the transatlantic working group, and the mixed group cannot touch intelligence issues, as they are the exclusive competence of the members.

NSA partner intelligence agencies in the world

Five Eyes (FVEY)

AU: ASD

CA: CSE

NZ; GCSB

UK: GCHQ

US: NSA

Nine Eyes (+4)

DK: FE

FR: DGSE

NL: AIVD

NO: NIS

Fourteen Eyes (+5)

BE: GISS

DE: BND

IT: AISE

SP: CNI

SE: FRA

Shady companies connected to Israel (IL, ISR) are eavesdropping on US citizens for the NSA. The NSA is getting bigger and stronger this way too. Behind the curtains of secrecy, the NSA relies on contractors with checkered pasts and ties to the Israeli intelligence service to organize and conduct large-scale wiretapping operations [12]. But who is listening to the listeners?

NSA’s main partners

The motto of the NSA is »how to make foreign information our information«!

On the basis of secret court orders, the NSA has obtained the largest US internet and telecommunications companies as the main partners in collecting intelligence.

The view of the NSA is that its operations are directed at the discovery and collection of data only foreign intelligence sources, and the doctrine of the fight against terrorism is justified for many of its actions.

Figure 10 The sketch shows the intersection of the »public internet« and the internal »Google Cloud,«where user data is collected and exploited by the NSA. Two engineers closely associated with Google »went crazy« when they saw the drawing! Leaked NSA Slide of Google Cloud (businessinsider.com)

Figure 11 Access to internet company data

Internet companies and the data they collect:

Microsoft. Some Microsoft websites collect email address, name, home or work address, or phone numbers. Some services require login with email and password. Microsoft also receives information sent by web browsers on the pages visited, along with the IP address, which includes the web address and the time of the visit. The company also uses cookies to provide more information about page views.

Yahoo. Yahoo collects personal information when users sign up for products or services, including name, address, date of birth, zip code and occupation. It also logs data from users’ computers, including IP addresses.

Google. Personal information is required to sign in to Google accounts, including name, email address, and phone number. Google e-mail - Gmail - stores e-mail contacts and e-mail topics for each account, which have a capacity of 10 GB. Search queries, IP addresses, phone information and cookies that uniquely identify each account are also stored. Chats are also collected if the user selects the »unofficial« option.

Snowden revealed that the NSA secretly hacked the main communications links connecting Yahoo and Google data centers around the world.

Facebook. Facebook requires personal information when signing up, such as name, email address, date of birth and gender. It also collects status updates, shared photos or videos, wall posts, comments on other posts, messages and chats. They also record the friends’ names and email details of those friends who have provided addresses on their profiles. They also record user meta-data from friends and also store GPS or other location information.

Paltalk (Video group chat service). Patalk is a service for instant chat, voice and video messages. Users must provide contact information, including an email address. The service uses cookies to track user behavior with the aim of providing targeted advertising.

YouTube. YouTube is owned by Google and the company uses the same data collection methods. Users signed in through their Google Accounts will have their YouTube searches, playlists, and subscriptions recorded through other user accounts.

Skype. Skype is part of Microsoft, its instant messaging service replaced Microsoft Messenger. Users submit personal information, including name, username and address, when signing up. Further profile information such as age, gender and preferred language are also recorded as options. Contact lists are stored, such as mobile device location information. Skype typically stores instant messages, voicemails, and video messages for between 30 and 90 days, although users can choose to keep their instant messaging history for longer.

AOL. AOL collects personal information from users who sign up or register for its products and services, but according to its privacy policy, users who do not report to the company in this way are »generally anonymous.«

Apple. Users signed in to Apple with IDs required for services such as iTunes, or registered for products - must provide personal information, including name, address, email address and phone number. The company also collects information about the people with whom Apple users share content, including their names and email addresses.

William Binney says there is a dossier on almost every American, Google »seems like a joke« compared to NSA data! With the data the NSA keeps in their programs and the government allows, they can see what you do in your life, it’s really scary!

Using satellites and the vast amount of data stored by the NSA, it even creates algorithms that can learn who is talking to whom and thus dissect our private lives. It does so without any regard for the Fourth Amendment of the US Constitution. When police conduct an investigation, the amendment requires a showing of probable cause to suspect that the investigation will uncover criminal activity or contraband. There must be legally sufficient grounds for the investigation to be necessary. it is also important to know the following aspect of the U.S. Constitution: that the right of the people to be secure in person, house, papers, and effects against unreasonable search and seizure shall not be violated, and no warrant shall issue except upon probable cause supported by oath or declaration, especially by a description of the place to be searched and the persons or things to be seized.

According to whistleblower William Binney, the algorithms created by the NSA are actually part of the Big Data Research and Development Initiative, whose official purpose is to improve the tools and techniques needed to access, organize, and collect findings from huge amounts of digital data. Algorithms go through the database and look at everything.

But there is still hope, as the Office of the Director of National Intelligence appears to have recently acknowledged that the government’s spying efforts have crossed legal lines at least once. Let’s hope this all ends and our freedoms are preserved. As Benjamin Franklin said: Those who can give up fundamental liberty to gain a little temporary security deserve neither liberty nor security!

Figure 12 Interception of communications of US citizens
http://www.vice.com/read/a-brief-history-of-the-united-states-governments-warrentless-spying

The mass collection of data on the phones of US citizens is carried out by the NSA based on a close partnership with the FBI and a secret warrant from the Foreign Intelligence Surveillance Court (FISC), also known as the FISA Court, is a US federal court established by the Act the Foreign Intelligence Surveillance Act of 1978 (FISA) to authorize requests by federal law enforcement agencies to conduct surveillance of suspected foreign intelligence agents within the United States. Such requests are most often initiated by the NSA and the FBI. Congress passed FISA and established its court based on the recommendations of the US Senate Intelligence Committee. Its powers have developed and expanded to such an extent that it has been called a »parallel Supreme Court«. Metadata collected by the NSA’s PRISM program provides information about the messages Americans send and receive, who is speaking to them, where they are, when they are speaking to the recipients, the length of the conversations and what device they are using.

The PRISM program is the NSA’s source of raw intelligence no. 1

The NSA partners with the FBI DITU (Data Technology Intercept Unit) to extract information from the servers of nine major US internet companies: Microsoft, Yahoo, Google, Facebook, Paltalk, AOL, Skype, YouTube and Apple. This important partnership gives the NSA direct access to audio and video materials, photos, emails, documents and links for each of these systems. The »Top Secret« PRISM program was established in 2007 and allowed the NSA to monitor targeted individuals. The ability to conduct live search term surveillance has given the NSA significant insight into the thoughts and intentions of those being monitored.

.

Figure 13 A list of information providers and the type of data available to NSA analysts.

Figure 14 The flow of data collected by the PRISM program through many NSA systems and databases

Tapping mobile phones

The NSA’s cellphone-tapping program captures nearly 5 billion records a day and fills a massive database that stores 27 terabytes of location data on hundreds of millions of devices. By eavesdropping on the cables connecting cell phone networks around the world and working with partner companies, the NSA has installed interception equipment that can use mathematical techniques that allow NSA analysts to map the attitudes of cell phone owners by correlating their movement patterns over time. period of time with thousands or millions of other phone users crossing their paths. This program is called »Contraveler« and by tracking people whose movements are intercepted, it makes it possible to find unknown participants of known intelligence targets.

Submarine cable tapping strategy

The NSA’s Oakstar, Stormbrew, Blarney, and Fairview systems for eavesdropping on the world’s undersea cable network can process data flowing over the Internet. Each system is responsible for different types of intercepted data. For example, the Blarney system collects metadata that describes who is talking to whom and over which network and device.

There are two methods used to eavesdrop on a submarine cable network. Adapted nuclear submarines are used for techniques and tools that require physical devices to eavesdrop on submarine cables along strategic points in the network. Another method involves using probes to intercept where the cables connect to landing stations in different countries. These probes capture and copy the data that flows on.

Figure 15 Map of world submarine cables

Figure 16 Map of NSA access points for data collection around the world

NSA Intelligence Stalking: ‘Spy Without Borders’

The Borderless Intelligence mapping tool gives NSA analysts the means to track intelligence collection statistics around the world using a color-coded map to quickly determine the extent of data collection by geographic location. This global »heat« map assigns each country a color code indicating the intensity of surveillance, ranging from green for »at least control« through yellow and orange to red for the most intense control. With a monthly volume of domestically collected intelligence up to approximately three billion pieces, the United States of America is assigned the color orange! This would be an assessment that the internal enemy poses a great threat to the United States!

Figure 17 Global »heat« map

Intelligence from other sources

In addition to its own data collection activities, the NSA’s Domestic Surveillance Directorate receives a steady stream of information from its partner sources.

James R. Clapper, Director of National Intelligence, announced on 02/06/2014 that the FISC approved the US government’s request to amend the Telephone Metadata Program.

In his speech on 01/17/2014, US President Barack Obama ordered a transition from the Telephone Metadata Program (Section 215 FISA) as currently implemented and the establishment of a mechanism that maintains the capabilities the US needs without government ownership of this metadata. As a first step in this transition, the President directed the Attorney General to work with the FISC to ensure that phone metadata is only searched after a judicial determination that there is reasonable suspicion that the search terms are associated with a proven international terrorist organization, unless it is absolutely necessary. The president also ordered that query results be limited to metadata within two search terms instead of three.

To implement these two amendments, the Department of Justice filed a proposal with the FISC to amend its most recent amendment of 01/03/2014, specifically the order authorizing the collection of telephone metadata under Section 215 of FISA. The FISC approved the government’s proposal. In addition, the FISC ordered that the government, by February 17, 2014, conduct a classification review of the original government proposal from January 3 on the amendment of this decree and a decision on the approval of the proposal. After the review is complete, the motion and the two orders are posted, as appropriate, on the FISC website, and the Office of the Director of National Intelligence has posted them on its website and on the IC on the Record website.

IC on the RECORD The Office of the Director of National Intelligence (ODNI) was established on 08/21/2013 following the directive of US President Barack Obama from 08/09/2013 for immediate, fluid and direct access to factual information about lawful surveillance by the US intelligence community. icontherecord.tumblr.com in https://www.intelligence.gov/

Immediately after the establishment of IC on the RECORD, the website IC off the RECORD was established with the motto »Truth is coming, and it cannot be stopped«, which provides immediate, fluid and direct access to unauthorized disclosures of intelligence by the US intelligence community and its partners.

NSA ANT (Advanced Network Technology) Product Catalog

You can view the entire catalog or choose one of the product categories below!

Figure 18 Let’s click some icon above to see ANT products from this category!
https://nsa.gov1.info/dni/index.html#top

The NSA Advanced Network Technology Catalog is a 50-page classified list of documents available to the National Security Agency (NSA) at the Advanced Network Technology (ANT) Division to assist in cyber surveillance.

Figure 19 Using radio waves to intercept computers

The New York Times (NYT) graphically demonstrated how the NSA uses radio frequencies to intercept computers not connected to the Internet. The NYT also reported that Snowden’s documents show »that the US has set up two data centers in China - shell companies - from which it can inject ‘malware’ into any computer (IC off the RECORD, January 14, 2014 ; the said page contains Snowden’s revelations published between June and December 2013).

Figure 20 Where is XKeyScore? The Xkeyscore program captures almost everything a typical user does on the Internet [16], [17].

In training materials, the NSA brags about Xkeyscore as the »largest« intelligence-gathering system on the Internet.

Snowden’s revelations contributed to an intense public and congressional debate about the scope of the NSA’s surveillance programs. Senior intelligence officials testified to the Senate Judiciary Committee about the classified documents in response »to earlier Guardian communications« about the massive collection of phone records and oversight by the Fisa watchdog.

The documents shed light on one of Snowden’s most controversial statements from his first video interview, published by the Guardian on June 10, 2013. »Me sitting at my desk,« Snowden said, »can eavesdrop on anyone, from you or your accountant to the federal the judge and even the president, provided I have a personal email«.

US officials have vehemently denied this claim by Snowden. Mike Rogers, the Republican chairman of the House Intelligence Committee, said of Snowden’s statement: »He’s lying. It’s impossible for him to do what he said he could do.«

However, XKeyscore training materials detail how, by filling out a simple on-screen form to justify a search, analysts can use these and other systems to mine massive agency databases. Claims are not reviewed by a Fisa court or any NSA staff before use!

The NSA touts Xkeyscore as the »most comprehensive« system for developing computer network intelligence - what the agency calls Digital Network Intelligence (DNI). One demo claims the program captures »almost everything a typical user does on the Internet,« including the content of e-mails, websites visited, and searches, as well as their metadata.

Analysts can also use XKeyscore and other NSA systems to intercept an individual’s Internet activity in real time.

Under US law, the NSA must obtain an individualized warrant from the Fisa court only if the target of their surveillance is a »US person,« although such a warrant is not required to intercept Americans’ communications with foreign targets. But XKeyscore provides the technological capability for large-scale electronic surveillance of US citizens without a warrant, provided that certain identifying information is known to the analyst, such as an email address or an IP address (e.g. 193.2.127.250 out.izum.si)

Figure 21 »Plug-ins« KS1 Photograph: Guardian [17]

The slide titled »plug-ins« shows the digital activity that XKeyscore continuously collects data on and the analyst’s ability to query the databases at any time.

XKeyscore is intended to allow analysts to search metadata, as well as the content of email messages and other Internet activity, such as browsing history, even if the email account (»picker« in NSA parlance) associated with the targeted individual is not known.

Analysts can also search by name, phone number, IP address, keywords, language in which Internet activity took place, or type of browser used.

This is because »searching by email address limits our options«, as much of the time spent online is about actions that are anonymous.

The NSA claims that by 2008, 300 terrorists had been caught using XKeyscore intelligence.

Analysts warn that searching the entire database for content yields too many results to read. Instead, they are advised to use the metadata also stored in the databases to narrow down what needs to be reviewed.

A slide titled »plug-ins« in the December 2012 NSA document describes the various areas of searchable information. It includes every e-mail address visible in the session by username and domain, phone number visible in the session (e.g. book entry address or signature) and user activity - online mail and chat activity, which includes username, buddylist (list of people the user wants to follow), specific machine cookies, etc.

Email tracking

In another interview with the Guardian in June, Snowden elaborated on his claim that he could read anyone’s email if he had their email address. He said the claim is based in part on Xkeyscore’s email-searching capabilities, which Snowden says he was able to use while working as a Booz Allen contractor for the NSA.

Figure 22 Email Addresses Query KS2 Photograph: Guardian [17]

One of the top-secret documents describes how the program »searches email, web pages anddocuments,« including »To, From, CC, BCC« lines and »Contact Us« pages on web pages.

Figure 23 Searches email, web pages and documents KS3 Photograph: Guardian [17]

To search for e-mail messages, an analyst using XKS enters the individual’s e-mail address in a simple online search form, along with the »justification« of the search and the time period in which the e-mail messages are being searched.

Figure 24 Surveillance by clicking on a few simple drop-down menus KS4 Photograph: Guardian [17]

Then the analyst chooses which of those returned messages he wants to read by opening them in the NSA’s reading software. The system is similar to the way NSA analysts can generally intercept any communications they choose, including »communications traversing the United States and communications terminating in the United States.«

One top-secret manual document from 2010, which describes the training of NSA analysts for general surveillance under the 2008 Fisa amendments, explains that analysts can initiate surveillance of each by clicking on a few simple drop-down menus that justify the surveillance from a legal point of view and the selection of a controlled person as a target. When options are selected in the drop-down menus, their destination is marked for electronic surveillance, and the analyst has the ability to review the content of their communications.

Chats, browsing history and other internet activities

In addition to email, the XKeyscore system allows analysts to monitor a virtually unlimited number of other Internet activities, including those on social networks.

Figure 25 Using XKeyscore to read the content of Facebook chats and private messages KS5 Photograph: Guardian [17]

An NSA tool called DNI Presenter, which is used to read the content of stored email messages, also allows an analyst using XKeyscore to read the content of Facebook chats and private messages.

Figure 26 Monitoring Facebook chats by entering a username and time period in a search screen KS6 Photograph: Guardian [17]

An analyst can monitor such Facebook chats by entering a username and time period in a simple search screen.

Figure 27 Monitoring Internet browsing using user-entered search terms KS7 Photograph: Guardian [17]

Analysts can trace Internet browsing activity using a range of information, including search terms entered by the user and websites viewed.

Figure 28 The ability to search http activity by keyword KS8 Photograph: Guardian [17]

The ability to search HTTP activity by keyword gives the analyst access to what the NSA calls »almost everything the average user does on the Internet«!!!

Figure 29 Identification of the user’s IP address KS9 Photograph: Guardian [17]

The Xkeyscore program also allows the analyst to identify the IP address of each person who visits any website determined by the analyst.

The amount of communication available through programs like XKeyscore is incredible. In 2007, it was estimated that 850 billion »call events« and nearly 150 billion Internet records were collected and stored in NSA databases. They added 1-2 billion records every day.

William Binney, a former NSA mathematician, said the agency collected about 20 million transactions about US citizens with other US citizens, which he said included only phone calls and emails. A 2010 Washington Post article stated that NSA systems intercept and store 1.7 billion emails, phone calls and other types of communications every day.

Figure 30 A multi-level system for storing »interesting« content selected by the analyst KS10 Photograph: Guaridan [17]

The XKeyscore system continuously collects so much Internet data that it can only be stored for a short time. Content stays in the system for only three to five days, while metadata is kept for 30 days. Some sites receive more than 20 terabytes of data per day and only store it for 24 hours.

To solve this problem, the NSA created a multi-tiered system that allows analysts to store »interesting« content in other databases, such as one called Pinwale, which can keep material for up to five years.

One document shows that the XKeyscore databases now contain the most communications data collected by the NSA.

Figure 31 In 2012, at least 41 billion records were collected and stored in XKeyscore in one 30-day period. KS11 Photograph: Guardian [17]

Legal and technical limitations

While the 2008 amendments to the Fisa Act require an individualized warrant for targeted US persons, NSA analysts are allowed to intercept such individuals’ communications without a warrant if they are in contact with one of the NSA’s foreign targets.

ACLU¹¹ Deputy Legal Director Jameel Jaffer told the Guardian that national security officials have made it clear that the main purpose of the new law is to allow the collection of large amounts of Americans’ communications without individualized warrants.

»The government doesn’t have to ‘target’ Americans to collect massive amounts of their communications,« Jaffer said. »The government inevitably collects the communications of many Americans« when it directs surveillance to foreign nationals.

.

Figure 32 An example from one Xkeyscore document shows an NSA target in Tehran communicating with people in Frankfurt, Amsterdam and New York KS12 Photograph: Guardian [17]

In recent years, the NSA has attempted to store exclusively domestic American communications in separate databases. But even the NSA documents acknowledge that such efforts are imperfect, as even purely domestic communications can travel through foreign systems, and NSA tools sometimes cannot determine the national origin of communications.

Additionally, all communications between Americans and from someone on foreign soil are included in the same databases as alien-alien communications, making them searchable without a warrant.

Some NSA analyst searches are regularly reviewed by supervisors within the NSA. »We are very rarely questioned about our searches,« Snowden told the Guardian in June, »but when we were questioned, it was usually along the lines of, ‘grow the rationale.’«

In a letter to Senator Ron Wyden, Director of National Intelligence James Clapper acknowledged that NSA analysts exceeded even legal limits as interpreted by the NSA in domestic surveillance.

Clapper acknowledged what he called »a number of compliance issues« and attributed them to »human error« and »very sophisticated technology issues« rather than »bad luck.«

Wyden, however, said on the Senate floor: »These violations are more serious than the violations of the intelligence community, and they are troubling.«

In a statement to the Guardian, an NSA spokesman said: »NSA activities are directed only against legitimate foreign intelligence targets in response to our leaders’ needs for information to protect our nation and its interests.«

XKeyscore is used as part of a legitimate foreign intelligence collection system.

Claims of unlimited and unverified analyst access to data in NSA collections are simply not true. Access to XKeyscore and all NSA analytical tools is limited to personnel who need access for their assigned duties... In addition, there are numerous technical, manual, and supervisory checks in the system to prevent intentional misuse.

Every NSA analyst search is regularly reviewed for accuracy and compliance with the law.

Programs of this type allow us to collect information for the successful implementation of missions - defense of the country and protection of American and allied military units abroad.

XKS aims to keep the entire content for 3-5 days by effectively »slowing down the Internet« so that analysts can go back and restore sessions that have been overlaid with new ones. Metadata is stored longer, for a period of 30 days. Many analyzes can be done with metadata alone (MARINA is a metadata-only repository).

XKS gives analysts unique access to terabytes of content and metadata. Typical websites select and submit to PINWALE less than 5 of the data they process for DNI. The rest of the data used to be removed, but is now temporarily stored and made available to analysts via X-KEYSCORE. For example, one of the XKS sites stores more data per day than is stored in PINWALE. https://www.documentcloud.org/documents/894406-nsa-slides-xkeyscore.html

Innovations and development plan

The priority areas to which innovative activity should be directed are:

high speed selection

Toolbar

integration with the Marina metadata basev

General Packet Radio Service (GPRS); integration of WLAN controllers (Aruba Mobility Controller, WLC (Cisco Wireless LAN Controller), MSM (HP MSM multi-service controller provides advanced radio resource management with customization without having to replace the controller)

physical and personal security (SSO) and internet banking services (Cooperatives Rural and Development Bank (CRDB) in Tanzania)v

work processes

multilevel dictionariesv

Future

A development plan is a necessary condition for a certain future!

The NSA development plan envisages:

increasing speed (algorithmic and Cell Processor (R4))

presentation improvement

getting the essentials

VoIP (Voice over Internet Protocol or IP telephony)

more networking protocols

additional metadata: use of Google satellite images of the Earth, exchangeable image file format (officially Exif - a standard that defines the formats of images, sound and auxiliary tags used by digital cameras (including smartphones), scanners and other systems, integration of all CES-AppProcs¹²,

easier installation/maintenance/upgrade

Quod erat demonstrandum! What needed to be proven!

Snowden’s Heartbeat

In March 2012, Snowden began working in »The Tunnel,« a former aircraft factory-turned-NSA facility under a pineapple field in Kunia on the island of Oahu, Hawaii. He worked for the NSA under a Dell¹³ contract. Snowden moved to Hawaii for a more relaxed lifestyle and less stressful duties at a new job to reduce the triggers for his epileptic seizures. He was the sole employee of the Office of Information Sharing, where he worked as a SharePoint system administrator. It was then that he began to actively seek out the NSA’s surveillance capabilities and abuses. As part of his work, Snowden developed the Heartbeat system for automated retrieval of classified documents posted on intelligence community »reading boards.« Heartbeat was able to continuously search for new and unique documents and create a kind of aggregated newsfeed, tailored to each employee based on their interests and clearance. Heartbeat was able to access through the NSA network the networks of the CIA and the FBI, as well as the world’s most secret joint intelligence communications system of the Department of Defense. Heartbeat’s servers stored a copy of every scanned document, allowing Snowden to »conduct deep interagency searches that most agency heads could only dream of.« Snowden says almost all of the documents he later disclosed to reporters were obtained through Heartbeat.

Under the guise of compatibility testing, Snowden transferred documents from the Heartbeat server to outdated Dell desktop computers from his office, then onto SD (Secure Digital) cards after duplicating, compressing and encrypting them. He smuggled SD cards by hiding them in a Rubik’s cube, the latter in a sock or in his pocket. At home, he transferred them to a single external “drive”, which he left out in the open on his desk [14].

With Heartbeat, Snowden leaked documents proving mass surveillance by the US government. To expose mass surveillance, Snowden had to obtain documents from the NSA. Snowden was able to collect all the information he wanted with his Heartbeat program. The NSA knew that Snowden was reading the files, but as Heartbeat’s manager, he was not suspicious of them [29].

Snowden’s first contact with XKEYSCORE

He left Dell on March 15, 2013 to work as an »infrastructure analyst« at the National Threat Operations Center (NTOC) in Honolulu through contract work with Booz Allen Hamilton. NTOC had access to XKEYSCORE. Snowden testified that XKEYSCORE associates, which they called LOVEINT, viewed information about their current and former lovers. He also recalls that he was once affected when he watched a personal video of a father and his young son [14].

Final considerations.

The article is the last part that I wrote according to the tentative plan for my book »Information science on two-way bridges: A selection of theoretical works from information science«, organized according to the model of an »eclectic document« [1]. The »selected works« are classified into groups of sciences that I have envisaged according to their connection to information science, and this article belongs to the group of historical studies on information science and should be read in this context.

Based on his study of the Renaissance, Jean-Jacques Rousseau [30] concluded that progress brings moral decline.

I also show something similar in the »microessay« on the immanent critique of capitalism [31].

Information retrieval (IR) is a central issue of information theory and practice and one of the main phases of development. The term »information retrieval« was coined by C. N. Mooers [32], and the continuous development of modern information science actually began with early research and development of search techniques and systems.

According to Mooers the problem of »information retrieval« is the problem of directing a user to stored information, some of which may be unknown to him. It is a form of temporal signalling, which distinguishes it from the point-to-point signalling. In information retrieval, the addressee or receiver rather than the sender is the active party. Other differences are that communication is temporal from one epoch to a later epoch in time, though possibly at the same point in space. Communication is in all cases unidirectional. The sender cannot know the particular message that will be of later use to the receiver and must send all possible messages. The message is digitally representable. The physical document left in storage which contains the message is a »channel«.

The main purpose of collecting and searching for information is to ensure the discovery of information that is important to the user (relevant and pertinent, see footnote 7, pp. 8), with the help of appropriate search techniques and systems, and in this way the search for information precognitively affects the collection and processing and at the same time depends on them.

The search may refer to bibliographic records, text databases and multimedia systems, which are not limited to written documents.

The ultimate purpose of modern information science regarding the search for information content on the World Wide Web is fact retrieval (FR). However, because facts have a history, past, present and future - historicity, document retrieval (DR), which is traditionally dealt with by librarianship and archival science, is also necessary for their knowledge.

It is precisely from the complexity of the problematics of information retrieval that the interdisciplinary nature of information science originates, which emerges as its main characteristic.

In the 1960s, at the intersection of biomedicine and science of information, which a few years earlier had only been named information science, the theory about the spread of information as an infectious disease (epidemic) emerged. An epidemic is also an ecological process that includes many subtle balances and interdependent cyclical systems that should not be disrupted.

Regarding the growth of scientific literature, a change in semantics and a shift from epidemiology to ecology is needed. The process of spreading information as an infectious disease must be understood and protected, the process of spreading an infectious disease must be controlled and, if possible, epidemics prevented as soon as possible. Some advocated epidemiological approach, others an ecological one. The main intellectual (and technical) problem of scientific information and communication is how to remove garbage without significantly changing its ecology.

Basic elements are authors, articles in journals and books. Authors of articles spread the infection through their articles and books. Articles, journal and books represent infectious material. In addition to the authors’ articles, there are authors who are potential readers and users of published articles and books. Part of the author’s work is »found« - read, understand, use and quote an article or book, thus spreading information like a disease. What a big deal, we’re talking about an epidemic! Part of the readers do not »find« it, because they are »immune« to a certain infectious disease - they read an article or a book, but either do not understand it or do not evaluate it and use it as relevant for their work and scientific publications! Some potential readers have access to the article or book, but do not read it yet, and some do not even have the opportunity to read the article, either because they do not know the language in which the article or book is written (linguistic barrier) or because they do not have physical access to the article or book, which they transmit information like a contagious disease [33 ], [34].

The part of my book on the new theory of information has three parts »Plaidoyer for the renewed theory of information, part 1« [35], »Information Ecology 2nd part« [36]. and »Hoaxes, myths and prejudices in science : the case of Pierre Trémaux« [37].

In the first part, I present the understanding of information from the point of view of semiotics and biosemiotics, as well as biosemiotic interactive reinterpretation of anthropocentric and androcentric semiotics.

In the second part, I show that information is transmitted more widely than infectious diseases. The transmission and dissemination of ideas leads to the growth of knowledge systems. This growth includes the search and ecology of information.

The search for information accelerates the process of spreading knowledge like an infectious disease.

The foundation of information ecology is above all »truth«!

Members of the American Intelligence Community (IC) are convinced that the IC is an organization that 24/7/365 closely monitors and simulates the Earth and provides target users (the President of the United States, the National Security Council, Congress...) and the wider American public, the most recognizable, timely knowledge with clarity, objectivity and independence, necessary to strengthen the national security, economic power and technological superiority of the USA on the basis of information and computer science and the latest science of national security (Science of Security (SoS).

In a material on XKEYSCORE [16], entitled XKeyScore Success Stories, the NSA triumphantly reported that over 300 terrorists had been captured based on XKS intelligence. Daniel R. Coats [38] writes in the preface to the 2019 US National Intelligence Strategy for the next four-year period (2019), the director of the American intelligence community (Director of National Intelligence (DNI), which consists of 17 intelligence agencies), that the United States, faced with significant changes in the domestic and global environment, must be prepared for the 21st century and recognize emerging threats and opportunities. To »navigate« today’s turbulent and complex strategic environment, we need to do things differently, and that means we need to:

increase the integration and coordination of our intelligence activities in order to achieve the best effect and quality in the implementation of the mission without redundancy and duplication of work,

promote innovation for continuous improvement of work,

better leverage strong, unique and valuable partnerships to support and strengthen national security,

increase transparency while protecting national security data to increase accountability and public trust.

As it appears, the leading thought is national security based on the (new) science of security and privacy, but as for national security data, the emphasis is on its protection and the protection of the public against information fraud and deception!

The first issue of the NSA magazine The Next Wave for 2021 is dedicated to Deception Research: Using Science to Reveal the Truth!

The Security Science Initiative as the fundamental cybersecurity science needed to mature the cybersecurity discipline and support advances in cyber defense is being urgently sponsored by the NSA.

The search for elements of a formal basis for the design of security systems includes contributions from computer science, mathematics, behavioral science, economics, physics, and information science.

Such research is currently funded at Carnegie Mellon University, the International Institute for Computer Science in Berkeley, California (computer science), North Carolina State University (mathematics), the University of Illinois (behavioral sciences), the University of Kansas (economics), and Vanderbilt University in Nashville, Tennessee State (Physics). Science of Security Virtual Organization (SOS-VO) website - is an online community which promotes cooperation and partnerships within the academic community to advance cyber security science. Science of Security.net

The classification I use in my book includes all the sciences listed here, in addition to others.

In the first decade of the 21st century, the NSA contributed to the development of information science (which had to be proven), and in the second decade it focused on the development of the science of security (Science of Security, SoS).

The last cycle of the development of information science indirectly enabled the development of the science of security with all the positive and negative consequences for the right to privacy and the freedoms of individuals without exception.

According to Kant¹⁴, the moral good of an act follows only from a good intention. Hegel¹⁵ was critical of this principle, and his saying that intentions are like dry leaves that never turned green is notorious.

Regardless of the purposes and goals, the intelligence sector has become a development-oriented global provider of informational exosomatic social memory¹⁶, which also includes commonplaces such as secret meetings with mistresses or passages of grandfathers with grandchildren.

In such an interweaving of circumstances, of course, the right to privacy became a dead letter on paper.

The emergence of security science required a new perspective on information science and technology. Privacy is also the subject of a special research field,

Cloud privacy has become a hot topic after it was revealed that the NSA is working with some of the biggest companies on the internet to collect user data.

Privacy in cloud should not be confused with cloud security. While good security can help ensure privacy, security is more about preventing illegal access to our content. Privacy, on the other hand, is about limiting lawful access: how and with whom the cloud provider can use personal data, and with whom it can and cannot share it.

By definition, a privacy policy is an agreement that requires a company that holds personal information to tell what information is collected and how it is used. In general, such policies are considered standard practice if the company collecting the data has enough information to identify the individual concerned. However, the laws governing these policies vary from state to state!

Reference.

[1] Gerkeš, M,, 1999. Kakovost informacij na WWW in eklektični dokumenti. Cobiss obv. 4 (1), pp. 14-23. file:///C:/Users/tvrtkos/Downloads/publication20(25).pdf

[2] Turšek, T., 2015. E-knjiga in COBISS. Otrganizacija znanja 20 (1), pp. 2-5. https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2015_1_final/6/index.html

[3] Pungartnik.M., 2012/2020. Knjiga, bukla in e-knjiga. Locutio 113. http://locutio.si/index.php?no=113&clanek=3625

[4] Britovšek, P. and Šercar, T. M., 2014. Utjecaj obavještajne revolucije na razvoj informacijske znanosti, jačanje tendencija informacijskog totalitarizma in razvoj informacijskog prava [Elektronski vir] = Influence of intelligence revolution on the development of infomation science, strengthening the trends of information totalitarianism and the development of information law- Društvo i tehnologija 2014. - dr. Juraj Plenković [elektronski vir] = Society and technology 2014 - dr. Juraj Plenković : book of manuscripts. – pp.682-709. https://bib.irb.hr/datoteka/703746.DIT_2014_-_Dr.Juraj_Plenkovic.pdf
[5] Buckland, M. K., 1992. Emanuel Goldberg, electronic documentation retrieval, and Vannaver Bush s Memex. JASIS 43, pp. 284-294.

[6] Burke, C., 1994. Information and secrecy: Vannaver Bush, Ultra, and the other Memex. Metuchan, NJ, Scarecrow Press.

Nadaljevanje in konec

[7] Burke, C., 2007. History of Information Science . V Cronin, B. (Ed.) ARIST
41, Medford, NJ:
Information Today, pp. 3-53.https://books.google.si/books?id=km5ENgwjp0sC&pg=PA1&dq=
Burke+2007++history+of++information+science+pdf&hl=
sl&sa=X&ved=0ahUKEwjtg664kq7nAhWRG
ewKHSV2BA0Q6AEIKjAA#v=onepage&q&f=fals

[8] Houston, R.D. and Harmon, G., 2007. Vannevar Bush and Memex. V Cronin, B. (Ed.) ARIST 41
, Medford, NJ: Information Today,
pp. 55-92.https://books.google.si/books?id=km5ENgwjp0sC&pg=PA1&dq=Burke+2007+
+history+of++information+science+pdf&hl=sl&sa=X&ved=0ahUKEwjtg664kq7nAhWRG
ewKHSV2BA0Q6AEIKjAA20-20v=onepage&q&f=fals#v=onepage&q&f=false

[9] Bamford, J.,2001. Body of Secrets: Anatomy of the Ultra-Secret National Security Agency. Doubleday. ISBN 0385499078.

[10] Bamford, J., 2004. A Pretext for War: 9/11, Iraq, and the Abuse of America’s Intelligence Agencies. Doubleday. ISBN 0385506724.

[11] Bamford, J., 2008. The Shadow Factory: The Ultra-Secret NSA from 9/11 to the Eavesdropping on America. Doubleday. ISBN 9780385521321.

[12] Bamford, J., 2012a, Shady Companies With Ties to Israel Wiretap the U.S. for the NSA. Wired
https://www.wired.com/2012/04/shady-companies-nsa

[13] Bamford, J., 2012b., The NSA Is Building the Country’s Biggest Spy Center (Watch
What You Say). Wired https://cyber-peace.org/wp-content/uploads/2013/06/The-NSA-
Is-Building-the-Countrys-Biggest-Spy-Center-Watch-What-You-Say-_-Threat-Level-_-Wired.pdf

[14] Snowden, E., 2019. Permanent Record. Metropolitan Books. https://www.e-bookdown
loadfree.net/pdf/permanent-record/

[15] Johnson, B., 16. Januar 2014. America’s Spies Want Edward Snowden Dead. BuzzFeed Politics.
http://www.buzzfeed.com/bennyjohnson/americas-spies-want-edward-snowden-dead.

[16] NSA, 2008. XKEYSCORE, 25 Feb 2008 https://nsarchive2.gwu.edu/NSAEBB/NSAEBB436/docs/EBB-018.pdf

[17] Greenwald, G. 2013. XKeyscore: NSA tool collects ‘nearly everything a user does on the internet’
https://www.theguardian.com/world/2013/jul/31/nsa-top-secret-program-online-data

[18] Newton, I., 1973. “Philosophiæ Naturalis Principia Mathematica. Second edition

[19] Dedier, S. and Jequier, N.,1987. Intelligence for economic development: an inquiry into the role of teh knowledge industry. Oxford: Berg.

[20] Hilbert,M. &Lopez, P. The World s Technological Capacity to Store, Communicate, and
Compute Information. Science 332(6025), pp.60-65. http://www.foreignaffairs.com/articles/139104/
kenneth-neil-cukier-and-viktor-mayer-schoenberger/the-rise-of-big-data

[21] Cukier, K. and Mayer-Schoenberger, V., 2013. The Rise of Big Data: How It’s Changing
the Way We Think About the World. Foreign Affairs, May/June). http://www.foreignaf
fairs.com/articles/139104/kenneth-neil-cukier-and-viktor-mayer-schoenberger/the-rise-
of-big-data

[22] Dedijer, S., 2005. Obveščevalna knjižnica v obveščevalnem živčnem sistemu Slovenije? Organizacija znanja 10(3), pp. 124-129.

[23] Mayer-Schönberger, V. and Cukier, K., 2013. »BIG DATA«: A Revolution That Will Transform How We Live, Work and Think. London: John Murray.

[24] Hanlon, J., 1971. Single minded service. New Scientist 9.December, pp. 69.
https://books.google.si/books?id=lAkQhbgpkpIC&pg=PA69&dq=Nader&hl=sl&sa=X&ved=2ahUKEwja6sTOwKLs
AhUoNOwKHV71DHgQ6AEwAXoECAIQAg#v=onepage&q=Nader&f=false

[25] Franzen, J., 2015. Purity. Farrar, Straus and Girous

[26] Tyrsina, R., 2020. Spooky: How NSA’s Surveillance Algorithms See Into Your Life
http://techpp.com/2012/07/24/nsa-surveillance-algorithms-see-into-your-life/

[27] Kohnstamm, J., 2013. Letter from the A29WP Chairman Jacob Kohnstamm to the Vice President of the European Commission Mrs Reding regarding the PRISM program (13 August 2013).

[28] Liu, Edward C., Legislative Attorney (2011). Amendments to the Foreign Intelligence Surveillance Act (FISA) Extended Until June 1, 2015. http://www.fas.org/sgp/crs/intel/R40138.pdf

[29] Shah, Rina, 2020. Heartbeat: Snowden Program Collected Key Documents
https://www.shortform.com/blog/heartbeat-snowden-program

[30] Rousseau, J. J. 1750. Discours sur les sciences et les arts. Discours sur les sciences et les arts

[31] Šercar, T.M., 2020. Imanentna kritika kapitalističnega manifesta. Locutio Locutio

[32] Mooers, C.,1950. »Information retrieval viewed as temporal signaling« (PDF). Proceedings of the International Congress of Mathematicians. 1: 572–573. Archived from the original (PDF) on 2012-05-23.

[33] Goffman, W. and Warren, K. S, 1980. Scientific information systems and the principle of selectivity. New York: Praeger Publishers.

[34] Šercar, T., 1988. Komunikacijska filozofija znanstvenih časopisa. Zagreb: Globus.

[35] Šercar, T. M., 2012a. Plaidoyer for the renewed theory of information, part 1. Organizacija znanja,
17 (2), pp. 60-74. www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2012_2_final/files/assets/common/downloads/
publication.pdf)

[36] Šercar, T. M., 2012b. Information Ecology 2nd part. Organizacija znanja 17 (3), pp. 105-123. )

[37] Šercar, T. M., 2019. Hoaxes, myths and prejudices in science : the case of Pierre Trémaux.
Organizacija znanja, 24, (1-2), pp. 1-30. http://doi.org/10.3359/
oz1924007 https://www.cobiss.si/OZ/PDF/OZ_2019_1_2_final/1924007_Sercar.pdf

[38] Coats, D. R., 2019. From the Director of National Intelligence. National Intelligence Strategy of the United States of America. National_Intelligence_Strategy_2019.pdf (dni.gov)

[39] Brookes, B. C., 1980. The foundations of information science. Part I. Philosophical aspects. (PDF) The foundations of information science | วาทิตา เอื้อเจริญ - Academia.edu

20. marec 2023

Notes:

¹ dr. sc. Tvrtko-Matija Šercar, retired employee of IZUM, https://nsa.gov1.info/utah-data-center
⁵ The head of the CIA says about operative Jason Bourne in the movie of the same name that he is even more dangerous than Snowden in terms of the possibility of revealing information of the highest level of confidentiality Jason Bourne: More than a rerun, because he’s never been more relevant - Variety
⁶ It is a sentence by Isaac Newton in the essay »General Scholium«, which was added to the second edition of »Philosophiæ Naturalis Principia Mathematica« from 1713 [18].
⁷ Relevant information is information, which corresponds to the search request, and pertinent information is information, which corresponds to our needs, which we don’t always have to be aware of.
⁸ When referring to a network, a »hub« is the most basic network device that connects multiple computers or other network devices together.
⁹ Metadata is »data about data« that provides information about other data. They can be descriptive, structural, managerial, referential and statistical.
Descriptive metadata is descriptive information about the source of information: title, abstract, author and keywords; they are used to discover and identify resources, for example in librarianship.
Structural metadata is metadata about data containers and shows how resources are organized, for example how pages are organized into chapters. They describe the types, versions, relationships and other characteristics of digital materials.
Management metadata is information to help manage resources, such as resource type, permissions, and when and how the resource was created.
Reference metadata is information about the content and quality of statistical data. Statistical metadata, also called process data, describes the processes for collecting and processing statistical data.
For structural and reference metadata used in the European Statistical System (ESS), see https://ec.europa.eu/eurostat/data/metadata/metadata-structure
Data and structural metadata MUST go together. A number like 3,651,881 is completely meaningless without the structural metadata that it is the entire female population of Bulgaria on January 1, 2017.
In contrast to structural metadata, reference metadata can be decoupled from data, i.e. it can be created, collected or disseminated separately from the statistics to which it relates.
They can also be linked to different levels of data: the entire collection, a set of data from a given country, a data element that concerns one country and one year.
In the movie Beyond a Reasonable Doubt (2009), we learn that metadata is more reliable than the data it refers to.
¹⁰ Stasi is the commonly known abbreviation of Staatssicherheit, i.e. the infamous secret security police of the Ministry of State Security (Ministerium für Staatssicherheit) of the German Democratic Republic, based in East Berlin, founded in 1950. It is described as one of the most efficient and repressive intelligence agencies in the world. Its motto was »Schild und Schwert der Partei« (Shield and Sword of the Party), namely the ruling Socialist Unity Party of Germany (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, SED).
¹¹ The American Civil Liberties Union (ACLU) is a non-profit organization founded in 1920 to defend and preserve the individual rights and liberties guaranteed to every person in the country by the Constitution and laws of the United States.
¹² CES (Commonwealth Employment Service) is the world’s stage for innovation and the place where the future of the technology industry is defined; app-procs, application processes
¹³ Dell is an American multinational computer technology corporation that develops, sells, repairs, and supports computers and related products and services. Named after founder Michael Dell, the company is one of the largest technology corporations in the world, employing more than 165,000 people in the United States and around the world. It is one of the world’s largest manufacturers of personal computer products.
¹⁴ Kant, Immanuel (1724 – 1804), German philosopher, the most influential figures in modern Western philosophy.
¹⁵ Hegel, Georg Wilhelm Friedrich (1770 – 1831), German philosopher, one of the most important figures in German idealism and one of the founding figures of modern Western philosophy.
¹⁶ Up to modern times philosophers have recognized the reality of either one or two worlds. But Karl Popper recognized a third world, that of objective knowledge which is the totality of all human thought embodies in human artefacts, as in document of course but also in music, the arts, the technologies – world of objective knowledge. The world of objective knowledge, the products of human mind as recorded in languages, the arts, the sciences, the technologies – in all the artefacts humans have stored or scattered around the Earth [39].

Prispevek je del večje študije »Zgodba o nastanku »kritike politične ekonomije«, napisane v formatu bibliološko-bibliografskega pregleda.

Za naslov tega dela študije sem se odločil, da namignem na vsebinsko miselno povezanost nacionalne ekonomske teorije Friedricha Lista iz leta 1840 in tekoče ekonomske politike g. Donalda Trumpa, sedanjega predsednika ZDA, saj ne verjamem, da slednji ni bral svojega velikega predhodnika, in sicer s popolnim spoštovanjem, razumevanjem in strinjanjem.

Daniel Friedrich List (1789–1846)¹ je bil nemški ekonomist in politični teoretik, ki je pomembno prispeval na področju politične ekonomije. Njegovo delo »Nacionalni sistem politične ekonomije« [1] je postavilo temelje za razumevanje razmerja med ekonomskimi politikami, nacionalnim razvojem in protekcionizmom. Listove ideje še danes vplivajo na ekonomsko misel, tako da se nekateri sodobni politični protagonisti nacional (istič)nega sistema politične ekonomije niti ne zavedajo, da so dejansko Listovi »učenci« in »adepti« - privrženci njegovega nacional(istič)nega ekonomskega nauka.

Friedrich List je poleg Marxa najvplivnejši nemški ekonomski teoretik. Njegovo najpomembnejše delo je Das nationale System der politishen Oekonomie (Nacional(istič)ni sistem politične ekonomije), objavljeno 1840. leta. Angleški prevod National System of Political Economy je objavljen 1909. leta.

V predgovoru k prvi izdaji svojega glavnega dela piše List:

»Več kot triintrideset let je minilo, odkar sem prvič podvomil o resničnosti prevladujoče teorije politične ekonomije in si prizadeval raziskati (kar se mi je zdelo) njene napake in njihove temeljne vzroke. Moj poklic (profesor) mi je dal motiv, da sem se lotil te naloge […] Moji nemški sodobniki se bodo spomnili, kako nizko je padla blaginja Nemčije 1818. Pripravil sem se s študijem del o politični ekonomiji. Tako kot drugi sem se popolnoma seznanil s tem, kar se je mislilo in pisalo o tej temi. Toda nisem bil zadovoljen s poučevanjem mladih ljudi o tej znanosti v njeni sedanji obliki; želel sem jih tudi naučiti, s kakšno ekonomsko politiko lahko povišajo blaginjo, kulturo in moč Nemčije. Priljubljena (popular) teorija je uveljavljala načelo svobode trgovanja. To načelo se mi je zdelo skladno z zdravo pametjo in tudi dokazano z izkušnjami, ko sem upošteval rezultate odprave notranjih deželnih carin v Franciji in združitve treh kraljestev pod eno vlado v Veliki Britaniji.Toda čudoviti ugodni učinki Napoleonovega kontinentalnega sistema in uničujoči rezultati njegove odprave so bili dogodki prenedavni, da bi jih spregledal; zdeli so se mi neposredno v nasprotju s tem, kar sem prej opazil. In ko sem poskušal ugotoviti, na čem temelji to protislovje, se mi je utrnila zamisel, da je teorija povsem resnična, vendar le v primeru, če bodo vsi narodi vzajemno sledili načelom proste trgovine, tako kot so to storile tiste province. To me je pripeljalo do razmišljanja o naravi narodnosti. Zaznal sem, da priljubljena teorija ne upošteva narodov, temveč zgolj celotnega človeškega rodu na eni strani ali posameznikov na drugi strani. Jasno sem videl, da je svobodna konkurenca med dvema visoko civiliziranima narodoma lahko vzajemno koristna le, če sta oba v skoraj enakem položaju industrijskega razvoja in da vsak narod, ki zaradi nesreče zaostaja za drugimi v industriji, trgovini in pomorstvu, medtem ko ima kljub temu duševna in materialna sredstva za razvoj teh pridobitev, mora najprej okrepiti svoje lastne individualne moči, da bi bil pripravljen vstopiti v svobodno tekmovanje z naprednejšimi narodi. Z eno besedo, zaznal sem razliko med kozmopolitično in politično ekonomijo. Čutil sem, da mora Nemčija odpraviti svoje notranje carine in si s sprejetjem skupne enotne trgovinske politike do tujcev prizadevati doseči enako stopnjo trgovinskega in industrijskega razvoja, ki so jo drugi narodi dosegli s svojo trgovinsko politiko.« [1]

Zato se je leta 1845 vrnil List v Augsburg in nadaljeval z delom za časopis Zollverein ². Toda je moral priznati, da se politika carinske unije vse bolj usmerja v smeri proste trgovine. Listove teze so izgubile prepoznavnost tudi v zainteresirani javnosti. Pomenljivo je, da je knjigarnar Cotta leta 1846 prenehal izdajati Zollvereinsblatt. List je nato poskušal nadaljevati časopis na lastne stroške.

Ker njegove ideje v Nemčiji niso bile slišane, se je zaman poskušal z memorandumom uveljaviti v Angliji. Ko mu to ni uspelo, se je globoko razočaran vrnil v Augsburg. Na potovanju po Tirolski leta 1846 je v Kufsteinu naredil samomor s sedempalčno potovalno pištolo. Ker pa je obdukcija pokazala, da je bil List »prizadet s takšno stopnjo melanholije, da je onemogočila svobodno razmišljanje in delovanje«, bi ga še vedno lahko krščansko pokopali.

V prvi izdaji angleškega prevoda iz leta 1909. je Daniel Friedrich List predstavljen s sledečimi besedami:

Nemški zgodovinar, ki je pisal v prid zaščitnim carinam in trgovinskim povračilnim ukrepom med industrializiranimi državami, tudi če te ohranjajo prosto trgovino znotraj posameznih držav. V dvajsetih letih 19. stoletja je živel v izgnanstvu v Pensilvaniji, Združene države Amerike, 1825–1833, kjer je prispeval k razpravam o carinah v Združenih državah. Njegovi ekonomski argumenti so bili osredotočeni na ovrgavanje tez Adama Smitha.

Za prvo izdajo angleškega prevoda Listove knjige The National System of Political Economy je Joseph Shield Nicholson, angleški ekonomist, napisal uvodni esej »The National System of Political Economy« The National System of Political Economy | Online Library of Liberty

Sampson S. Lloyd, prevajalec Listovega glavnega dela v angleščino je v predgovoru k prvi izdaji zapisal:

»PRED PRIBLIŽNO petimi leti, ko so bila dela Friedricha Lista ponovno objavljena in široko razširjena v Nemčiji, je berlinski dopisnik ‘Timesa’ izkoristil priložnost in komentiral močan vpliv, ki so ga ta dela takrat imela v tej državi v korist sprejetja zaščitne trgovske politike.

Prav to pričevanje o praktičnem vplivu Listovih ekonomskih teorij je tisto, kar je najprej pritegnilo mojo pozornost na njegove spise in njihovo branje me je spodbudilo, da sem se lotil prevoda naslednjega dela, da bi angleškim bralcem dal priložnost, da sami presodijo glede resničnosti njegovih izjav in trdnosti njegovih argumentov.

Delo je sestavljeno iz štirih delov - zgodovine, teorije, sistemov in politike nacionalnega gospodarstva. Pomembno je vedeti, da so bili vsi napisani pred letom 1844, zlasti četrti del pa obravnava politične razmere in trgovsko politiko, ki je zdaj večinoma prenehala obstajati. Zakoni o koruzi, zakoni o plovbi in na splošno protekcionistične carine Velike Britanije so bili takrat še nerazveljavljeni; predelovalna industrija v Nemčiji je bila še v povojih in sorazmerno zmerne carine nemških držav so Angliji še vedno dovoljevale, da jim je dobavila večji del proizvedenega blaga, ki so ga potrebovale.

Na prvi pogled bi se torej zdelo kot anahronizem, če bi današnjemu bralcu postavili delo, ki ima poseben odnos do stanja stvari, ki je obstajalo pred štiridesetimi leti. Načela, ki jih je razglasil List, pa so v svojih glavnih značilnostih tako uporabna tako v enem kot v drugem času in ugotovili bomo, da imajo v tem trenutku dve posebej močni zahtevi za obravnavo.

Prvič, obstaja dober razlog za prepričanje, da so neposredno navdihnili trgovinsko politiko dveh največjih držav na svetu, Nemčije in Združenih držav Amerike; in drugič zagotavljajo določeno znanstveno osnovo za tiste protekcionistične doktrine, ki so jih doslej le delno, čeprav so jih naše angleško govoreče kolonije izvajale in jih je zagovarjalo nemalo praktičnih mož, pa tudi nekateri komercialni ekonomisti v tej državi, in neustrezno oblikovali angleški pisci.

Temeljna ideja Listove teorije je prost uvoz kmetijskih proizvodov in surovin v kombinaciji z učinkovito, a ne s pretirano zaščito (s pomočjo carin) domače predelovalne industrije pred tujo konkurenco. Po njegovem mnenju je najučinkovitejša podpora domači proizvodnji kmetijskih proizvodov in surovin ohranjanje tako zaščitene cvetoče predelovalne industrije znotraj naroda. Sistem, ki ga zagovarja, se torej po eni strani razlikuje od sistema brezpogojno prostega uvoza enostranske proste trgovine, ki ga je sprejela Anglija, po drugi strani pa od sistema, ki ga zdaj očitno odobrava princ Bismarck, ki uvaja zaščitne dajatve na uvoz hrane in surovin, pa tudi na uvoz industrijskega blaga.

Pravzaprav je List potegnil ostro mejo med tem, kar smatra za resnično »politično« ekonomijo, in »kozmopolitično« ekonomijo Adama Smitha in njegovih privržencev (angleških in tujih), ter odločno zagovarja »nacionalno« politiko v nasprotju s politiko »univerzalne trgovine«, ki se, čeprav je od njenega sprejetja v Angliji minilo skoraj štirideset let, v praksi ni uveljavila pri nobenem drugem civiliziranem okrožju.

V boju proti temu, kar je imel za hudomušne zmote kozmopolitične teorije, List občasno precej ostro obsoja trgovsko nadvlado, ki jo je takrat izvajala Anglija. Vendar pa še zdaleč ni bil sovražnik Anglije, temveč iskren občudovalec njenih političnih institucij in goreč zagovornik zavezništva med to državo in Nemčijo. »Anglija in Nemčija,« je zapisal, »imata skupni politični interes v vzhodnem vprašanju in z intrigami proti carinski uniji Nemčije ter proti njenemu trgovinskemu in gospodarskemu napredku Anglija žrtvuje najvišje politične cilje podrejenim interesom trgovine in bo zagotovo morala v prihodnje obžalovati svojo kratkovidno trgovinsko politiko.« Nadalje je angleški in pruski vladi naslovil kratek, a odločen esej »O vrednosti in nujnosti zavezništva med Veliko Britanijo in Nemčijo«.

Pri prevajanju dela sem si prizadeval, da bi izvirnik prevedel čim bolj dobesedno. Nisem poskušal niti skrajšati avtorjeve tavtologije niti popraviti njegovega sloga, in kjer so odlomki poudarjeni s kurzivom ali velikimi tiskanimi črkami, so v izvirniku tako. Tisti, in teh je v tej državi verjetno veliko, ki so pripravljeni sprejeti nekatere ali vse Listove sklepe, bodo raje videli, da so njegove teorije in argumenti izraženi na njegov način, nepopačeni in neolepšani, medtem ko bodo tisti, ki zavračajo njegove doktrine, morda še vedno zainteresirani za natančno obliko, v kateri je intelektualni ustanovitelj nemškega Zollvereina svetu predstavil svoja mnenja.« [2]

Po Listovi nacionalni teoriji politične ekonomije je ekonomski subjekt nacionalna država, ne pa kapitalisti - posamezniki v »kozmopolitični« globalni skupnosti, kot to velja po teoriji Adama Smitha in njegovih privržencev, z Marxom vred.

List poudarja pomen prilagajanja ekonomskih politik posebnim potrebam posameznih, manj razvitih, držav/narodov.

Listova vodilna misel (leitmotiv) je »Preko bogastva do svobode!« (Through Wealth to Freedom! Durch Reichtum zur Freiheit!)

List izpodbija prevladujočo ideologijo proste trgovine. Cilj naroda/države ne sme biti zgolj kopičenje bogastva, temveč razvoj njegovih produktivnih sil.

Listove ideje so se razlikovale od klasičnih doktrin Adama Smitha in Davida Ricarda. Smithova kritika merkantilizma³ je »delno pravilna«, vendar je za podporo novonastalih industrij, ki so ključne za gospodarsko rast, potrebna začasna carinska zaščita, Različni pogledi med Adamom Smuthom in Listom še danes oblikujejo gospodarske razprave o ravnovesju med globalnim sodelovanjem in protekcionizmom.

Počasna razveljavitev starega merkantilističnega režima se je začela leta 1823 z dovoljenjem britanskim vladam, da podpišejo pogodbe o vzajemnosti s tujimi državami. Nadaljevalo se je z dovoljenjem, da se mehaniki naselijo v tujini in da delavci ustanavljajo sindikate. Učinkovito je bil razstavljen z razveljavitvijo koruznih zakonov leta 1846 s strani Roberta Peela; in končno jo je dosegel Gladstone leta 1860, kar se odraža v Cobden Chevalierju, pogodbi o prosti trgovini med Združenim kraljestvom in Francijo iz leta 1860. Končalo se je leta 1932, ko je bila zaračunana 10-odstotna dajatev na uvoz, razen uvoza iz imperija (cesarska preferenca).

Zavzemal se je za prosto trgovino s kmetijskimi proizvodi in surovinami v kombinaciji s carinami za zaščito domačih predelovalnih industrij pred tujo konkurenco.

List je z nacionalnega stališča podpiral ustanovitev Zollvereina, vsenemške carinske unije. Verjel je, da je dvig carin na uvoženo blago naložba v prihodnjo produktivnost naroda.

Drugače je bil List politični liberalec, ki je sodeloval pri enciklopediji, ki je zagovarjala ustavni liberalizem.

Pravzaprav List potegne ostro ločnico med tem, kar ima za resnično »politično« ekonomijo, in »kozmopolitično« ekonomijo Adama Smitha in njegovih privržencev (angleških in tujih), in odločno zagovarja »nacionalno« politiko v nasprotju s politiko »univerzalne«, »svetovljanske«, globalne trgovine, s katero se kljub temu, da je od njenega sprejetja v Angliji minilo skoraj štirideset let, v praksi ni uspela pohvaliti nobena druga civilizirana država.

Kritiki Listovega protekcionizma, ki vključuje zaščitne carine in trgovinske ovire za podporo domače industrije, trdijo, da lahko takšne politike vodijo do neučinkovitosti, zmanjšane konkurence in višjih cen za potrošnike. Po Listu so protekcionistične politike bistvenega pomena za razvoj novonastalih industrij, zlasti v državah v razvoju.

Adam Smith, oče moderne ekonomije, je poudarjal maksimiranje bogastva s prosto trgovino. List se s tem ni strinjal in je menil, da bi moralo biti nacionalno bogastvo in razvoj proizvodnih sil primarni cilj, četudi bi to pomenilo zaščito določenih panog.

List je predlagal »nacionalni sistem politične ekonomije«, s poudarkom na ekonomski samozadostnosti in nacionalnem razvoju. Kritiki trdijo, da lahko ta pristop ovira globalno sodelovanje in delitev dela, saj po Adamu Smithu samo specializacija vodi do blaginje.

Karl Marx ni cenil pomena nacionalizma in je imel Lista za drugorazrednega misleca s protislovnimi pogledi, ki je nacionalističnim teorijam dodal ekonomsko dimenzijo.

Medtem ko se svet spopada z naraščajočo globalizacijo in tehnološkimi spremembami, se delo Friedricha Lista zdi pomembnejše kot kdaj koli prej. Njegova teorija o »proizvodnih močeh« in njegov argument za zaščito novonastalih industrij nam dajeta dragocen pogled na inovacijske sisteme, zmagovalce in poražence v mednarodni trgovini ter trenutni premik k gospodarskemu in političnemu nacionalizmu. [3]

V zelo izvirni študiji, objavljeni 1988. leta »Komunizem in nacionalizem« preučuje Roman Szporluk [4] odnos med dvema prevladujočima ideologijama 19. stoletja – komunizmom in nacionalizmom – ter njuno trajno zapuščino v 20. stoletju. Szporluk trdi, da sta tako teorija komunizma Karla Marxa kot teorija nacionalizma Friedricha Lista nastali kot odgovor na obsežne spremembe, ki jih je povzročila industrijska revolucija, in da sta si obe prizadevali za spodbujanje industrializacije kot sredstva za reformo sodobnega sveta. Avtor trdi, da se je vsaka ideologija razvila v povezavi z drugo in jo je najbolje razumeti kot produkt kompleksnega prepleta obeh, ki je v 20. stoletju proizvedel nove oblike nacionalizma, ki je marksizem vključil v strukturo svojega gibanja in marksizma. Ta knjiga, ki prikazuje Listovo vlogo in Marxov intelektualni razvoj v neortodoksni luči, dodaja novo razsežnost razpravi o mejah nacionalizma in socializma v razvoju političnih ideologij.

Nacionalizem je bil tretja stran v boju med kapitalizmom in komunizmom. Szporlukova knjiga je zelo uporabna za vse, ki raziskujejo, kako sta lahko nacionalizem in komunizem združena.

Trikotnik enotnosti nasprotij (TEN), ki ne vključuje pravila realne politike, da je«sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj«!

Marx je podal kritiko Listovega nacionalizma v manj znani knjigi z istim naslovom, izšli dolgo po njegovi smrti. [4]

Tri leta pred objavo Komunističnega manifesta (1848) je Karl Marx začel delati na kritiki gibanja, ki je postajalo vse bolj priljubljeno kot izziv kapitalizmu – nacionalizma, kot ga je predstavil nemški ekonomist Friedrich List. Velika kulturna in politična sila v Evropi 19. stoletja se je nacionalizem neposredno vpletel v konflikt med kapitalizmom in socializmom ter ponudil privlačno alternativo kapitalističnemu novemu svetovnemu redu – doktrini proste trgovine – in pozivu socializma k svetovni združitvi delavcev proti buržoaziji. Ta knjiga ponuja reinterpretacijo zgodovinskega razvoja marksizma – takšno, ki priznava nacionalizem kot tretjega tekmeca na bojišču, kjer sta se marksizem srečala s kapitalizmom. Knjiga prikazuje, kako je zgodovina Marxa in marksizma v veliki meri zgodba o njunem soočenju z nacionalizmom pred letom 1848. Ta knjiga obravnava doslej zapostavljeno, a vse bolj priznano osebnost Friedricha Lista, prvega ekonomista, ki ga je Marx resno preučeval. Knjiga vključuje celovito vizijo Listovega nacionalizma, vizijo, ki je predstavljala zgodovinsko alternativo – in možno grožnjo – marksističnemu projektu. Nazadnje, to je zgodba o trajnem odnosu med komunizmom in nacionalizmom, ki se je razširil po letu 1848 v 20. stoletje, imel ogromne posledice za Rusijo leta 1917 in je še vedno v središču razprav o pomenu zvestobe narodu v nasprotju z zvestobo družbenem razredu, izbira med internacionalizmom in nacionalno neodvisnostjo ter vloga komunizma v državah v razvoju.

Po Szporluku [5] je »Kritika Lista« (List Critique) najbolj eksplicitno delo, ki ga je Karl Marx napisal o nacionalizmu. To delo je dejansko ostalo neznano, dokler se ni pojavilo v sovjetski zgodovinski reviji leta 1971, dolgo po njegovi smrti. Konvencionalna marksistična stroka se je lotila Marxovega stališča o narodu in nacionalizmu, vendar kljub njegovemu širokemu sprejetju težave še vedno ostajajo. Po Marxovem mnenju je moderna družba sestavljena iz dveh razredov: kapitalistov in industrijskih delavcev. Teorije in prakse ter industrijska revolucija so prispevale k enemu procesu in to je bil vzpon kapitalizma. Medtem pa je bila Listova doktrina v nasprotju z vsem, kar se je dogajalo v družbi. List je pozival k združitvi vseh razredov naroda proti drugim narodom. Friedrich Meinecke⁴ je opozoril na val nacionalizma, medtem ko je marksizem postuliral oblikovanje proletariata kot sile, ki presega nacionalno identiteto.

Marx je nacionalizem dojemal kot buržoazno ideologijo. »List Critique« je podrobno razložil marksistično stališče do nemškega vprašanja s posebnim poudarkom na nemškem nacionalizmu. List je predstavil cilj nemške buržoazije - vzpostavitev prevlade kapitalizma. To jasno kaže, kako neusmiljen je bil Marx v svoji oceni nemške buržoazije. Menil je, da je nacionalizem v interesu buržoazije in da »narodna osvoboditev« stoji na poti pravi »osvoboditvi«.

Delo Marxa in Engelsa od leta 1845 do 1848 se osredotočata tudi na vprašanja, kot sta vloga države v družbah v razvoju in odnos med politično sfero ter sfero gospodarstva in kulture. Marx in Engels sta se še naprej ukvarjala z vprašanji narodnosti in njene vloge v zgodovini in politiki. Tako Marx kot Engels sta mislila, da se nemška buržoazija bori za lastne interese, hkrati pa izkorišča proletariat. Boj med buržoazijo in proletariatom je bil najbolj intenziven v Angliji, tako da je Marx menil, da bo »evropska vojna« svetovna vojna. Osvoboditev narodov je bila odvisna od razvoja proletariata proti kapitalizmu. Marx je spoznal, da so družbena, politična, nacionalna in mednarodna vprašanja in konflikti medseboj povezani.

Komunistični manifest je Marxova sinteza zgodovine, politike in prihodnosti. [6] Ta knjiga se sooča z vprašanjem razmerja med nacionalizmom in komunizmom. Da bi jo razumeli, moramo vedeti, da Karl Marx ni več videl potrebe po izgradnji sistema, ki bi podpiral njegov program. Načela komunizma v Manifestu niso bila izmišljena. Pravzaprav je nastala iz bojev obstoječega razreda. Prikazuje okvir Marxovega stališča do naroda. Gre za »antinacionalistični manifest«. Možnost nacionalnega zavezništva je bila nepredstavljiva. Izpostavljeni sta bili dve glavni točki: prvič, Marx ni bil edini, ki je bil prepričan, da je Evropa v stanju krize, in drugič, Marxovi sodobniki so delili njegovo kratkovidnost glede nacionalizma. Pravzaprav je nacionalizem že spreminjal družbeno stvarnost. Čeprav tedaj moči nacionalizma niso prepoznali niti najvplivnejši misleci 19. stoletja.

Szporlukovo besedilo je hkrati dopolnilo in protiutež Hobsbawmovemu »Nations and Nationalism after 1780«. [7] Navsezadnje Szporluk piše intelektualno zgodovino tako marksizma kot nacionalizma - grobo iz leta 1789. Čeprav se Szporlukovo glavno gradivo nanaša na obdobje 1845-1917, kjer ima leto 1848 vlogo presečišča obeh ideologij.

Toda za razliko od Hobsbawma Szporluk ne meni, da je a) nacionalizem intelektualno primitiven, b) marksizem ideološko celovit in nespremenljiv.

Szporlukova knjiga je prejela toliko recenzij in povratnih informacij, da se lahko omejimo na le eno – to je knjiga za tiste, ki želijo bolje razumeti filozofijo in naravo marksizma in nacionalizma, ne ločeno in ne kot zaprisežena antagonista. Ta knjiga je za tiste, ki želijo razumeti in kritično dojemati.

Briljanten pregled razvoja dveh velikih tokov politične misli - socializma (in natančneje komunizma) in nacionalizma - po Francoski revoluciji. Ti dve ideološki struji, ki sta se križali tako z liberalno kot s konservativno miselnostjo, sta sodelovali na zapletene in protislovne načine, navidezno nasprotujoči si, a prikrito in pogosto nezavedno izposojali stališča ali spoznanja drug drugemu. Ni presenetljivo - dvojna skrb za družbene in nacionalne potrebe in vrednote je prevladovala v mislih 19. stoletja, ko je stari red razpadel v revolucionarnih napadih in reformističnih začetkih.

Tri leta pred objavo Komunističnega manifesta se je Karl Marx začel ukvarjati s kritiko nacionalizma – gibanja, ki postaja vse bolj priljubljeno kot izziv kapitalizmu. Ta kritika je bila usmerjena proti nemškemu ekonomistu Friedrichu Listu, ki je zagovarjal nacionalizem kot alternativo novemu svetovnemu redu kapitalizma (temelječemu na prosti trgovini) in poziv socializma k globalnemu združevanju delavcev proti buržoaziji.

Marxovo najbolj eksplicitno delo o nacionalizmu je »Kritika Lista«. Delo je ostalo neznano, dokler se ni pojavilo v sovjetski zgodovinski reviji leta 1971, dolgo po Marxovi smrti.

Konvencionalna marksistična stroka je raziskovala Marxovo stališče do naroda in nacionalizma, vendar izzivi ostajajo kljub njegovemu širokemu sprejetju.

Friedrich List je bil prvi ekonomist, ki ga je Marx resno preučeval. Njegova vizija nacionalizma je predstavljala zgodovinsko alternativo – in morda celo grožnjo – marksističnemu projektu.

Listove ideje so bile pomembne v konfliktu med kapitalizmom in socializmom, zlasti v 19. stoletju. Nacionalizem je privlačna alternativa obema sistemoma, saj poudarja zvestobo narodu in ne družbenemu razredu.

Marxovo priznanje: Ko je Marx kritiziral Lista, je priznal, da je bila buržoazija razdeljena na ločene nacionalne enote (npr. nemška buržoazija). Te nacionalne enote so se borile za svoje interese proti svojim francoskim in britanskim nasprotnikom, hkrati pa so izkoriščale ali želele izkoriščati proletariat, podobno kot bi to storil kateri koli buržoazni razred.

Medsebojno delovanje med komunizmom, nacionalizmom in kapitalizmom je oblikovalo »zgodovinsko pokrajino« po letu 1848 in vplivalo na razprave o internacionalizmu, nacionalni neodvisnosti in vlogi komunizma v državah v razvoju.

Reference

[1] List, D. Friederich, 1840. Das nationale System der politishen Oekonomie.

[2] List, F., 1909. The National System of Political Economy by Friedrich List, trans. Sampson S. Lloyd, with an Introduction by J. Shield Nicholson . London: Longmans, Green and Co. The National System of Political Economy | Online Library of Liberty

[3] Hagemann, H., Seiter, S. and Wendler, E., 2018. The Economic Thought of Friedrich List. Routledge, 8. nov. 2018 - 266 strani The Economic Thought of Friedrich List - Google Knjige

[4] Marx, K. 1971. List Critique. marx, k. 1971. list critique. - Search Images

[5] Szporluk, R., 1993. Communism and Nationalism: Karl Marx versus Friedrich List. Oxford University Press. Published online: 3 October 2011 Online ISBN: 9780199854417 Print ISBN: 9780195051032 >https://doi.org/10.1093/acprof:oso/9780195051032.001.0001

[6] Marx, K. and Engels, F., 1948. Manifesto of the Communist Party. Manifesto of the Communist Party (marxists.org) Komunistični Manifest

[7] Hobsbawm, E.J., 1990. Nations and Nationalism since 1780: Programme, Myth, Reality. 2nd ed. Cambridge University Press Nations and nationalism since 1780 : programme, myth, reality : Hobsbawm,
E. J. (Eric J.),1917- : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

24. april 2025

Pripombe

¹ Na potovanju po Tirolski leta 1846 je v Kufsteinu naredil samomor s sedempalčno potovalno pištolo.

² Zollverein je bila koalicija nemških držav, ustanovljena za upravljanje carin in gospodarskih politik na svojem ozemlju od leta 1834 do 1919. Ustanovila jo je Prusija za zmanjšanje trgovinskih ovir.

³ Merkantilizem (ital. mercantile iz mercante trgovec) je prevladujoča smer v ekonomski politiki in politični ekonomiji v pozni Renesansi in zgodnjem Novem veku od 15. do 18. stoletja in ideologija trgovskega kapitala v Evropi (Angliji, Nemčiji, Nizozemski, Italija, Španiji), ki je imel za vir bogastva in moči države kopičenje denarja in dragih kovin ter presežek izvoza nad uvozom, tj. aktivno trgovinsko bilanco. Njen zagovornik je bil zlasti Jean-Baptiste Colbert, markiz de Trocy (1619.-1683.), francoski ekonomist merkantilistične orientacije, državnik in minister financ (Contrôleur général des finances) pri Ludviku XIV., le Roi Soleil, Sončnem kralju.

Z teorijo merkantilizma je tesno povezan državni protekcionizem . Protekcionizem je sistem gospodarsko-političnih ukrepov v varstvo domače industrije pred tujo konkurenco s carino, prepovedjo uvoza, subvencijami ipd. O tem, kako napredek temelji na trgovini, so razvili trgovci sami, ki so tako zagovarjali svoje lastne interese. Merkantilizem predvsem obravnava kreditno-monetarne probleme: prispeva k bogatenju pridobljenem s trgovino, krepi trgovska središča, ki neusmiljeno uničuiejo majhne lokalne trgovce in razvija bančno dejavnost z močno državno intervencijo in regulacijo vedno bolj močnega kraljevskega absolutizma.

⁴ Friedrich Meinecke (1862, - 1954,) je bil vodilni nemški zgodovinar prve polovice 20. stoletja in skupaj s svojim učiteljem Wilhelmom Diltheyjem eden od utemeljiteljev moderne intelektualne historiografije. Friedrich Meinecke | Nemški zgodovinar | Britannica.

Naomi Klein, 2008. The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism in Ben Hayes, 2014. State of Power - priloga h gradivu za kritiko informacijskega totalitarizma

Pet, 28.12. 2012, 19:29

Ameriški senat je 28.12.2012 s 73 glasovi proti 23 potrdil podaljšanje veljavnosti zakona, ki omogoča prisluškovanje tujcem brez sodnih nalogov (.Ma. Ja., 2012).

Omenjeni zakon, ki je bil prvič sprejet po terorističnih napadih v ZDA 11. septembra 2001, ameriškim obveščevalcem omogoča, da lahko prisluškujejo telefonskim in vsem drugim oblikam komunikacij tujcev brez sodnega naloga. Če pa želijo spremljati ameriške državljane, morajo zaprositi za nalog posebno sodišče v Washingtonu.

Sodišče, katerega člane imenuje vrhovno sodišče ZDA, obstaja že več kot 30 let, ustanovljeno pa je bilo za nadzor nad sovjetskimi in drugimi vohuni v času hladne vojne. Po izbruhu vojne proti terorizmu so se določila zakona razširila na osumljene teroriste tudi brez sodnega naloga.

Delovanje ameriških obveščevalcev glede prisluškovanja nadzira le senatni odbor za obveščevalne zadeve. Predsednica odbora, sicer liberalna demokratka Dianne Feinstein iz Kalifornije in vodilni republikanec konservativni Saxby Chambliss iz Georgije sta kolegom zagotovila, da je vse pod nadzorom in težave, če nastanejo, odbor uspešno reši.

Član odbora, liberalni demokrat Ron Wyden iz Oregona, pa je trdil nasprotno in vztrajal, da je potrebno najti boljše ravnotežje med varnostjo in spoštovanjem državljanskih svoboščin. Wyden je vse od septembra zadrževal potrditev zakona v senatu in je privolil v glasovanje šele, ko so mu dovolili, da javno izrazi svoje skrbi.

Nasprotnike zakona skrbi to, da lahko obveščevalci in organi pregona informacije pridobljene s prisluškovanjem tujcem brez nalogov uporabijo proti ameriškim državljanom.

Šest let kasneje …

Pet, 18. 1. 2018.

Ameriški senat je s 65 glasovi za in 34 proti za šest let podaljšal veljavnost 702. člena zakona FISA (Foreign Intelligence Surveillance Act), ki ureja prisluškovalna programa Prism in Upstream, katerih obseg je leta 2013 razgalil Edward Snowden (Huš, 2018). Predstavniški dom je podaljšanje odobril že minuli teden z 256 glasovi za in 164 proti. V senatu je sprva kazalo, da se bodo glasovanju izkoriščajo tudi za sodne zmage v ZDA.

Doktrina ameriške administracije o privatizaciji državne/domovinske varnosti

Mnoge od nalog v ameriški vojski, od varnosti do logistične podpore, so zahtevale, zahtevajo in bodo zahtevale tesno sodelovanje z zasebnimi izvajalci (contractors) (Grange, 2006)

Danes, ko so ameriške vojaške efektive zunaj ZDA , npr. v Afganistanu in Iraku, vedno večje, ko se globalna vojna proti terorizmu razširja, hkrati narašča tudi povpraševanje po zasebnih izvajalcih in javljajo številna nova pravna, logistična in socialna vprašanja.

Privatizacija domovinske varnosti je izrednega pomena za državo. Večina tistih, ki se spoznajo na razmerja vojaških in zasebnih izvajalcev so prepoznali nujno potrebo po stalnem nacionalnem dialogu med ljudmi iz različnih poklicnih okolij in perspektiv, pravnimi strokovnjaki, vojaškim osebjem in drugimi predstavniki zasebnega in vladnega sektorja, o privatizaciji funkcij, ki jih tradicionalno vršijo vojaške in zvezne varnostne agencije.

Konsenz o privatizaciji domovinske varnosti na konferenci McCormick Tribune Foundation, ki je potekala 11. in 12. maja 2006, je bil ključni korak v tej smeri (McCormick Tribune Foundation, 2006).

V dvajsetem stoletju je močna in dobro financirana vojska imela omejeno potrebo po zasebnih izvajalcih. Ampak zmanjšanje proračuna za obrambo po koncu hladne vojne ter zaposlovanje delovne sile in spreminjajoča se narava državne obrambe so povečali potrebo po zasebnih vojaških izvajalcih (Private Military Contractors, PMC) glede strokovnega znanja in dodatnih vojaških zmogljivostih. Treba je razmejiti vloge in naloge vladnih izvajalcev od vlog in nalog, ki jih prevzemajo PMC, in opredeliti njihove odgovornosti ter pravne aspekte dela na nalogah, ki jih prevzemajo zasebni izvajalci.

Dejstva, ki govorijo v prid zunanjem izvajanju (outsourceing) so:

Manjša sredstva za vojsko in potreba po povečanju zmogljivosti: kadar so vladna sredstva neustrezna, zasebni izvajalci igrajo pomembno vlogo pri doseganju ciljev domovinske varnosti glede zmožnosti vlade, da se hitro odzove v kriznih in izrednih razmerah.

Enostavnost in hitrost izpopolnjevanja in razporeditve: državna birokracija je pogosto glavni razlog za odločitev o oddajanju izvajanja nalog zunanjim izvajalcem. Zasebni izvajalci so zmožni hitro združiti visoko usposobljene ljudi in se tudi hitro odzvati na novo situacijo.

Visokotehnološke veščine (skills), strokovno znanje in ekspertnost: v preteklosti se je vlada obrnila na zasebne izvajalce za določene zapletene naloge, ki zahtevajo posebno tehnično, področno (regional) in taktično strokovno znanje. Danes so te veščine z vojaško opremo in sistemi, ki se nenehno razvijajo, vedno bolj dostopne prek PMC.

Zmanjševanje političnih tveganj: zunanje izvajanje lahko zmanjša politična tveganja za oblikovalce politik. Poškodbe in smrtne žrtve med PMC javnost ne jemlje tako resno kot poškodbe in smrtne žrtve med vojaki.

Prožnost: PMC-i se lažje uporabijo za kratkoročne projekte.

Stroški: pravilna uporaba PMC-jev je cenejša od vojaške.

Naslednje je vprašanje, ali se lahko motivi zasebnega sektorja uskladijo s potrebo po varnosti in pripadnosti ameriški vladi?

Kdo je pristojen za varnost države? Ali obstajajo omejitve za zunanje izvajanje? Poleg tega, da je nesporno, da imajo ključno vlogo izvajalci, obstajajo tudi sporna področja, ki vključujejo intelektualni kapital, upravljanje, oblikovanje politik in nadzor.

Ključna področja domovinske varnosti so tri:

Zaščita glavne infrastrukture: v situaciji, ko je 90 ključne infrastrukture v zasebnem sektorju, se zastavljajo naslednja vprašanja: kakšna je usposobljenost teh 90 za notranjo varnost? Kateri so standardi? Kdo je odgovoren za ocenjevanje (evaluation)?

Katastrofalni teroristični napadi in življenje v svetu po 11. 9. 2001: Ali imajo lahko združene zvezne države sposobnost, da se spopadejo z grožnjami terorizma na lokalni ravni? V kolikšni meri lahko zasebni izvajalci nadomestijo zaprisežene častnike v vlogi domovinske varnosti? Kako ohranjamo ravnovesje med zaščito državljanskih svoboščin in potrebo po zbiranju obveščevalnih podatkov? Ali je domovinska varnost javna dobrina ali blago, ki se kupi na trgu?

Naravne nesreče: velike katastrofe se ne ustavijo na državni ali lokalni ravni in so pomembni nacionalni in regionalni odzivi ter tesna koordinacija med njimi.

V zvezi s pravnimi in etičnimi implikacijami uporabe PMC je veliko vprašanj, ki potrebujejo odgovore.

Ni pomanjkanja zakonov, ki urejajo vojaški in oboroženi spopad na tujih tleh. Toda, ko gre za zasebne vojaške izvajalce, obstaja dvoumnost glede tega, kateri zakoni bi se mogli in morali uporabljati. Razvijajoča se vloga PMC-jev in spreminjajoča se narava vojskovanja prispevata kompleksnosti tega izziva, saj se je ločnica med nalogami vojaškega in zasebnega osebja v zadnjih letih bistveno zameglila.

Odgovore potrebujejo predvsem naslednja vprašanja:

Ali obstajajo jasna svarila - in jasno določene posledice - za neetično ali nezakonito vedenje PMC-jev v tujini?

Ali bi morali biti PMC razvrščeni kot civilisti ali kot vojaki? V skladu z mednarodnim pravom je vlada ZDA odgovorna za akcije PMC. Vendar na bojnem polju obstaja resen problem nadzorovanja: ali PMC odgovarja svojemu delodajalcu ali vojaškim oficirjem?

Kako naj se rešijo pogodbeni spori?

Zaključne misli in nadaljnji koraki: ob soočanju s stalno naraščajočim nasiljem na Bližnjem vzhodu in z nenehnimi grožnjami domovinske varnosti se bo potreba po uporabi zasebnih izvajalcev za dopolnitev vladnih zmogljivosti zagotovo povečala. Obstaja potreba po nadaljnjih razpravah in preiskovanjih.

Priporočila vključujejo:

Ocenjevanje, katere naloge ali funkcije so temeljne vojaške zmogljivosti in premišljevanje o prihodnosti uporabe PMC ne le v vojaških misijah, ampak tudi pri obnovi držav in mirovnih operacij, mora varovati in izvajati samo vojska. To delo vključuje razvoj usklajene in enotne vladne politike, ki se uporablja kot skupno stališče ministrstva za zunanje zadeve, FBI, CIA, ministrstva za domovinsko varnost, ministrstva za zdravje in socialne zadeve ter drugih ustreznih vladnih agencij.

Skupne standarde uspešnosti in merila uspešnosti za vladno osebje in PMC-je.

Boljše sodelovanje javnega in zasebnega sektorja pri zagotavljanju ustreznega ravnovesja med nadzorom in odgovornostjo.

Izboljšanje vladne pogodbene politike, postopkov in nadzora. Priporočeno je, da se v vojski oblikuje posebno telo za najem zasebnih izvajalcev in upravljanje pogodb.

Zanesljiv sistem odgovornosti in samoregulacije. Pomembni elementi vključujejo razvoj standardov, uporabo najboljših praks in vzpostavitev etičnega kodeksa ravnanja.

Povečano medsebojno usposabljanje in komuniciranje v okviru prizadevanja, da se premagajo kulturne ovire, izboljša zaupanje in spodbujanje občutka in predanosti skupnemu poslanstvu.

Formaliziran mehanizem za jasno poveljevanje in nadzor na bojnem polju.

Pregledovanje in pojasnjevanje pravnega statusa zasebnih pogodbenih izvajalcev v tujini.

ZDA se ukvarjajo z generacijskim bojem proti teroristom, ki želijo napadati ameriški narod, državo in način življenja, informirana, budna in angažirana javnost je en najboljših dejavnikov za prepoznavanje morebitnih teroristov in preprečevanje napadov.

Ministrstvo za domovinsko varnost (Department of Homeland Security, DHS) ima pomembno nalogo: varovati ZDA, ameriški narod, vrednote in način življenja pred številnimi grožnjami, s katerimi se sooča. To zahteva predanost več kot 240.000 zaposlenih na delovnih mestih, ki segajo od letalske varnosti in varnosti meja do odzivanja na izredne razmere, od analitika kibervarstva (cybersecurity) do inšpektorja za kemična sredstva. Naloge so široke, cilj pa jasen - ohranjanje varne Amerike! (About DHS, Homeland Security, 2018)

Od leta 2015 izdaja DHS Bilten nacionalnega sistema proti terorizmu, skrajšano Bilten NTAS (National Terrorism Advisory System Bulletin) o nevarnostih terorizma za domovinsko varnost ZDA (National Terrorism Advisory System Bulletin, 2016, 2017).

Kritika uradne doktrine o privatizaciji domovinske varnosti

Naomi Klein je v knjigi The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism (Klein, 2008c) demistificirala mit, da je prosti trg zmagal na demokratičen način. Gre za zgodbo, kako so v zadnjih štirih desetletjih onkraj svetovne krize in vojn v svetu premagale politike ameriškega »prostega trga« s pomočjo »doktrine šoka«, ki predstavlja zavestno izkoriščanje ljudi in držav v stanju šoka, povzročenega z različnimi naravnimi in drugimi katastrofami (disasters).

Doktrina šoka (shock docrine) velikega guruja radikalnega, »čistega«, fundamentalističnega »dizaster« kapitalizma ameriškega ekonomista Miltona Friedmana je implementirana tudi na področju domovinske varnosti (homeland security) po terorističnem napadu v ZDA 11. 9. 2001. l. (Klein, 2008a, 2008b)

Radikalni, »čisti«, fundamentalistični, liberalni neokapitalizem vključuje radikalno agendo proti socialni državi blaginje: nižje davke, deregulacijo, manj predpisov, cenejše delavce, krčenje in privatizacijo funkcij vlade in države po modelu zunanjega izvajanja (outsourcing). Bush mlajši je nameraval privatizirati celo storitve državne pošte, saj le privatne firme razpolagajo z inteligenco in inovativnostjo potrebno za nove varnostne izzive. Za Bushev »new deal« je bil predviden enormni proračun za prenos stotin milijard ameriških dolarjev v zasebni sektor v obliki tajnih pogodb (contracts) brez razpisov. Ideja Bushovega »new deala« obsega tehnologijo, medije in druge komunikacije, zapore, gradbeništvo, izobraževanje, zdravstvo … ter domovinsko varnost doma in v tujini!

Po doktrini šoka je le kriza oziroma neka oblika »dizasterja« predpogoj za dejanske spremembe in razvoj v smeri radikalnega neoliberalnega kapitalizma. Tragedija je priložnost! Predpogoj za uresničevanje Friedmanovega ekonomskega modela je tudi avtoritarna oblast bodisi v odprti bodisi v prikriti obliki.

Naomi Klein navede naslednje »dizasterje«, tiste katastrofične dogodke, za katerim so sledili radikalni neoliberalni ukrepi oblasti: Pinochetov državni udar in umor predsednika Allendeja v Čilu sredi 1970-ih let, ko so takoj preoblikovali gospodarstvo, zmanjšali davke, uvedli prosto trgovino, privatizirali storitveni sektor, zmanjšali socialne transferje in izvedli deregulacijo; M. Tacher je izkoristila Falklandsko vojno l. 1982, da stre stavko rudarjev in izvede prvo privatizacijo v zahodnem demokratičnem svetu; l. 2003 so po okupaciji Iraka pod imenom operacije iraške svobode tam izvedli masovno privatizacijo, uvedli prosto trgovino, 15 davek in skrčili državo; po neurju s poplavo New Orleansa v Louisiani l. 2005, ki jo je povzročil orkan Katarina, so privatizirali šolski sistem in razprodali privatnikom dele države.

Po terorističnem napadu v New Yorku 11. 9. 2001 je Busheva administracija izkoristila strah prebivalstva in začela »vojno proti terorizmu« kot globalno vojno, ki so jo na vseh ravneh vodile privatne družbe, čigava udeležba je plačana z javnim denarjem z neskončnim mandatom zaščite ZDA do dokončne »eliminacije sil zla«! Dejanski cilj pa je bil implementacija modela »privatne« in »profitne« vlade!

V 1990. letih se je začel »boom« IT na varnostnem področju. Kapitalizem je postal ortodoksna ideologija vlad po vsem svetu in je potreba po spremembi stanja na področju varstva tudi postala nuja!

S propadom SZ je propadel t.i. komunistični sistem. Vendar poleg potrošniškega prostega trga v kapitalizmu lahko obstajajo tudi brezplačno zdravstvo, javno šolstvo in veliki del gospodarstva v obliki državnih podjetij v lasti države, spodobne plače, prava delavcev do sindikatov, pravice vlad do davkov in redistribucije bogastva s ciljem, da se zmanjša neenakost, ki zaznamuje korporativni kapitalizem.

Po Bushevi viziji je zagotoviti denar potreben za novi vojni trg in za nakup najboljših tovrstnih proizvodov in storitev izključna vloga vlad! Z drugimi besedami povedano, politiki oblikujejo povpraševanje, zasebni sektor pa zagotavlja rešitve za vse vrste potreb! Busheva administracija je ustanovila novo ministrstvo domovinske varnosti. Ustanovljena je bila nova protiobveščevalna agencija Cifra (Counter Intelligence Field Activity), neodvisna od Cie! Sedemdeset odstotkov proračuna Cifre je bil namenjen privatnim pogodbenikom (contractors) za izvajanje nalog agencije po sistemu zunanjega izvajanja (outsourcing). Domovinska varnost je prepomembna, da se je prepusti vladi, je dejal direktor NSA, ki je kot stotine drugih uradnikov Busheve administracije kmalu zapustil položaj v vladi in se zaposlil v privatnem sektorju, ki je izvajal dejavnosti domovinske varnosti kot outsourcing.

Kajti teroristi delujejo na kateremkoli kraju, v kateremkoli trenutku in z katerimkoli orožjem, morajo varnostne službe ščititi družbo in državo pred vsakim tveganjem, na vsakem mestu, ki ga je možno zamisliti in ob vsakem možnem času. Ni treba dokazovati, da je tveganje realno, ampak je bistveno, da je odziv države takšen, kot da je tveganje 100 ! Ta doktrina je bila zelo ugodna predvsem za proizvajalce hi-tech naprav za detekcijo. Ministrstvo za domovinsko varnost je npr. zagotovilo pol milijarde dolarjev za privatne družbe, ki se ukvarjajo z razvojem in instalacijo tovrstne opreme za detekcijo. Med 11. 9. 2001 in l. 2006 je ministrstvo domovinske varnosti izplačalo privatnim kontraktorjem 130 milijard ameriških dolarjev - vsoto, ki je večja od BDP Čila ali Češke! V zelo kratkem obdobju se je razvila industrija tehnologij za ujemanje teroristov, ki jo je kupovalo ministrstvo domovinske varnosti in Pentagon. Med prvim »boom-om« je v ZDA bilo instalirano 30 milijonov nadzornih kamer in je v enem letu nastalo 4 milijarde posnetkov! Tako so se pojavile tudi potrebe po trgu za analitični softver za skeniranje trakov iz nadzornih kamer in iskanje slik!

Informacijska revolucija je prinesla še en nepričakovani rezultat – mobilni telefoni in iskanje po spletu so se preobrnili v močna sredstva avtoritarnih režimov v sodelovanju s privatnimi družbami za mobitele in iskalne stroje za množični državni nadzor prebivalstva. Posledica skokov hi-tech podjetjih z enega »mehurčka« na drugi predstavlja bizarno združitev varnosti in nakupovalne kulture. Mnoge tehnologije, ki so danes v uporabi kot del vojne proti terorizmu – biometrična identifikacija, video nadzor, zasledovanje iskanj po spletu, rudarjenje podatkov, je razvil privatni sektor kot načine oblikovanja natančnega profila uporabnika, ki so odprli nove perspektive za mikromarketing pred 11. 9!

Na predbožični večer l. 2017 sem si na televiziji ogledal britansko-francosko-ameriški politični triler Državniške igre (State of Play) iz l. 2009 z Russellom Croweom v glavni vlogi. Gre za adaptacijo istoimenske britanske televizijske nadaljevanke iz l. 2003!

Film raziskuje aktualno temo privatizacije ameriške domovinske varnosti; tematizira tudi problem novinarske neodvisnosti ter odnos med politiki in tiskom. Če si ogledate filma, vam ni treba brati Kleinove kritike privatizacije dela vlade z domovinsko varnostjo vred!

Strah pred terorizmom po 11. 9. je postal večji od straha pred življenjem v nadzorovani družbi!

Biznis in vlade so združili svoje strašanske moči z namenom nadzorovanja prebivalstva! Tehnologije Velikega brata so povzročile strah tako pri oglaševalcih (marketers) kot pri trgovcih na drobno. Informacije o dvigu gotovine z kreditnimi karticami so se začele prodajati kot marketinški podatki ne samo potovalnim agencijam, temveč tudi kot varnostni podatki FBI-ju!

Pravkar iz te-le združitve »nakupovalnega centra in skrivnega zapora« (shoping mall and secret prison), ki jo je spoznala in opisala Naomi Klein, izhaja Ben Hayes pri orisu in kritiki sodobne nadzorovane države (2014).

Nadzorovana država

Edward Snowden je junija 2013 dejal, da nas bodo opazovali in posnemali tudi če ne delamo nič narobe. Zmogljivost shranjevanja teh sistemov se vsako leto stalno povečuje in je prišla do točke, kjer nam ni treba storiti ničesar narobe. Preprosto vas začnejo sumiti, tudi če ste prejeli napačen klic. In potem lahko uporabijo ta sistem, da se vrnejo nazaj in pregledajo vsako odločitev, ki ste jo kdaj koli sprejeli, npr. o prijatelju, s katerim ste nekoč davno razpravljali; da vas napadejo na podlagi suma, izvedenega iz vašega nedolžnega življenja in vas vendarle obarvajo kot tistega, ki dela narobe ...

V knjigi Država moči (State of Power), v poglavju Nadzorovana država: dokumenti NSA in globalni protiukrep (State of Surveillance – the NSA Files and the global fightback, pp. 21-29) obravnava Ben Hayes (2014) naslednje teme:

država nadzora je gola,

ključna razkritja Edwarda Snowdena,

»Na kateri koli možni način«; brezobzirnost obveščevalnih služb pri pridobivanju podatkov,

»Veliki podatki«, večji problemi (»Big data”, bigger problems)

Silicijska dolina proti NSA (Silicon Valley vs the NSA?)

Evropa proti »velikemu satanu«, NSA je kot Stasi,

mednarodno pravo v primerjavi s (trans) nacionalno varnostjo (International law vs. (trans)national security),

igle proti kopicami sena,

država v državi, v kateri smo (The state within the state we’re in),

moč in avtonomija v digitalnem kapitalizmu - od pravic do denarja? (Power and autonomy under digital capitalism – from rights to currency?)

Snowden je s svojimi razkritji do nagega slekel državo nadzora. Zmogljivosti nadzora v demokratičnem svetu so najbolj razvite v ZDA, VB, ki vodita zvezo »Five Eyes«, v kateri so še Avstralija, Kanada, in Nova Zelandija. Toda tudi nekatere evropske države in partnerke v Natu imajo razvite tovrstne sposobnosti in tesno sodelujejo z NSA v ZDA in GCHQ, vladnim glavnim stanom za komunikacije v VB. Glede na »bum« industrije za nadzor preseneča, da se številne manj demokratične vlade ne ukvarjajo z enakimi praksami. Preseneča tudi sproščenost, s katero sodobna država moči nadzoruje posameznike in celotno prebivalstvo. Ob tem jim delo olajšujejo zasebna podjetja in pomanjkanje moči in avtonomije pri posameznikih, ki bi morali določati načine, kako reformirati nadzor in upravljati z informacijami o njih. Na razkritja so se odzvali številni uredniki časopisov in žvižgači, njim se je pridružilo več kot 300 nevladnim organizacijam in 500 uglednim avtorjem iz vsega sveta, ki so zahtevali konec množičnega, vsesplošnega nadzora.

Razkritja Snowdena so podprla dolgoletne nacionalne kampanje proti nadzoru, številni parlamenti in medvladne organizacije pa so prvič začele problematizirati to vprašanje. Toda te naraščajoče kampanje še vedno nikakor ne zagotavljajo smiselnih reform.

Po Hayesu so ključna naslednja Snowdenova razkritja: Verizon Court Order: zbiranje zapisov o telefonskih razgovorih milijonov Američanov po sodnem nalogu, uporabnikov Verizona (veri, od lat. veritas, resnica, in zon, od horizon), največjega ponudnika brezžičnih komunikacij v ZDA, ki se je začelo med Bushevim predsedniškim mandatom, ne pa med Obaminim, kot mnogi mislijo; Prism, program za rudarjenje informacij po strežnikih največjih ameriških IKT družb (Google, Apple, Microsoft, Facebook, AOL, PalTalk in Yahoo) ter podoben program Muscular za prestrezanje zapisov na Yahoo in Google; Tempora, internetni program za prestrezanje informacij GCHQ preko podmorskih optičnih kablov ter tovrstni programi NSA Blarney, Fairview, Oakstar in Stormbrew; Xkeyscore, sistem za iskanje informacij po e-pošti, telefonskih klicih, zapisih in dokumentih, ki se prenašajo preko interneta; Boundless informant, brezmejni informator, sistem za analizo podatkov in vizualizacijo podatkov za pregledovanje nadzorovalnih dejavnosti NSA po državah in programih; v 30-dnevnem obdobju, ki se je končalo marca 2013, se je v sistemu nakopičilo skoraj 30 milijard »podatkovnih elementov« samo iz ZDA; Bullrun in Edgehill, ki staneta 250 milijonov dolarjev na leto, po katerem sta NSA in GCHQ rešila veliko tehnologij šifriranja, ki podpirajo varnost interneta; kiber vojna, vohunjenje in zarote, do kolikšne mere so ZDA pripravljene uporabiti mednarodne kibernetske napade z namenom doseči cilje ameriške geopolitike, spremljanje telefonskih klicev 35 tujih voditeljev držav ter soodgovornost NSA in GCHQ za nadzor obveščevalnih služb v Belgiji, Danski, Franciji, Italiji, Japonski, Južni Koreji, Nemčiji, Nizozemski, Norveški, Singapurju, Španiji in Švedski.

Obveščevalne službe so brezobzirne pri pridobivanju podatkov. Snowden pokaže, da obveščevalna skupnost ne izbira načine pridobivanja obveščevalnih podatkov.

Nadzorujejo se celotna komunikacijska omrežja, bodisi »zakonito« (če je dostop do podatkov odobrilo pristojno sodišče) v okviru »prostovoljnih« sporazumov o sodelovanju (med vohunskimi agencijami in podjetji, ki so lastniki omrežij) ali prek »hakiranja« pod pokroviteljstvom države (prestrezanje optičnih kablov in podatkovnih centrov, ki gostijo ta omrežja).

NSA vgrajuje tudi »backdoors« v aplikacije in programsko opremo nekaterih največjih svetovnih IT podjetij in uporablja zlonamerno programsko opremo za krajo informacij iz zasebnih, vladnih in poslovnih omrežij. NSA je »okužila« več kot 50.000 računalniških omrežij po vsem svetu.

Backdoor je metoda, ki je pogosto skrivna, da se zaobide običajno overjanje (avtentikacija) in šifriranje v računalniškem sistemu. Backdoors se pogosto uporabljajo za zaščito oddaljenega dostopa do računalnika in dostopa do navadnega besedila v kriptografskih sistemih.

S klikom nanj se lahko zgodi, da se namesti program, ki se imenuje trojanski konj. Z njim lahko prevaranti dobijo skrit dostop do računalnika in se tako dokopljejo do osebnih podatkov.

NSA in GCHQ sta skupaj ogrozila tudi kriptografijo, ki omogoča varno pošiljanje informacij preko interneta. Tim Berners-Lee, izumitelj svetovnega spleta, je imenoval njihova prizadevanja kot »grozna in neumna«, ker lahko koristijo kriminalnim hakerskim tolpam in sovražnim državam, in dejal, da je zelo naklonjen poskusom povečanja varnosti proti organiziranemu kriminalu.

Če so zgoraj opisane dejavnosti značilne za demokratične vlade, so dejanja Edvarda Snowdena utelešenje načelnega žvižgaštva. Da je bil prisiljen iskati azil v Rusiji, je danes sramota za vse zahodne vlade!

Množični nadzor prebivalstva ni več le značilnost totalitarnih, temveč tudi demokratičnih družb.

Revolucija v informacijskih in komunikacijskih tehnologijah (IKT) preoblikuje naš odnos do vsakega in do vsake stvari. Ker se vedno več naših odnosov premika na splet - naše interakcije s prijatelji in znanci na socialnih medijih, s podjetji in ponudniki storitev prek e-poslovanja, z bankami in storitvami e-uprave ter s političnimi kampanjami – se zbira vedno več informacij o nas. Vse je zabeleženo, shranjeno in analizirano! Gospodarski in organizacijski razlogi za ohranjanje teh podatkov so vsako leto vedno močnejši. Ker je vedno več stvari, ki jih imamo, povezanih z digitalnim svetom in se nam nudi vedno več spletnih storitev, bolj občutljive so informacije, ki jih puščamo za seboj - kje smo bili, kaj smo naredili in kom smo jih storili. Osebni podatki vključujejo podatke, ki nas identificirajo, podatke o vsebini, kaj pišemo in govorimo in »metapodatke«, podatki o podatkih, kot so zapisi klicev, internetni promet, podatki o lokaciji itd. Temne strani IKT so množično zbiranje, shranjevanje in analiziranje osebnih podatkov, ki jih puščamo vsepovsod, brez naše informirane privolitve! Zato je potreba po zaščiti naše pravice do zasebnosti pred obveščevalnimi in varnostnimi agencijami le del problema. Zagotoviti moramo tudi zaščito pred tistimi podjetji, katerih dobiček in uspeh sta odvisni od dostopa in monetizacije čim več naših osebnih podatkov.

Monetizacija je pretvarjanje manj likvidnih ali nedenarnih sredstev v denar; tudi uporaba gotovinskih nadomestkov v funkciji prometa in plačila; element procesa emisije denarja. Od izkoriščanja osebnih podatkov pa so še večji problem »big data«, ki ga je Naomi Klein opisala kot »združitev nakupovalnega centra in skrivnega zapora«!

»Veliki podatki« so manj koncept kot tržno skrajšanje, ki vključuje novo panogo: Imate velik nabor podatkov? Pomagamo vam razumeti vaše stranke, potrošnike, zaposlene, mreže, grožnje, tveganja, priložnosti itd. Ta »temna stran« IKT – ki jo je Naomi Klein natančno opisala kot »združitev nakupovalnega centra in skrivnega zapora »- je najbolj očitna. Isti algoritmi in analitična orodja, ki jih uporablja družba Facebook za razumevanje interesov in želja posameznikov ter Amazon, ki jih uporablja za izračun (in napačni izračun), kar bi radi kupili, lahko uporabijo tudi vladne in zasebne varnostne družbe za izračun (in napačni izračun) ali ste lahko grožnja, zdaj ali v prihodnosti. In prav to dvojno uporabo tehnologije je težko regulirati. To, kar ni nadzorni sistem, ampak zbirka analitičnih podatkov, je zgodba v ozadju uspešne mednarodne trgovine z resnično orwellianskimi orodji.

Problematiziranje nadzora, ki ga je odkril Edward Snowden, je razmeroma enostavno. Varnostne in obveščevalne agencije delajo preko nezaupljive digitalne infrastrukture z uporabo nepreverjenih pooblastil, podedovanih iz analogne dobe. Uresničevanje reform, ki ustrezno rešujejo ta problem, je znatno težja naloga zaradi interesov pri ohranjanju statusa quo in vprašanj pristojnosti, ki se pojavijo pri vsakem poskusu omejevanja nadnacionalnih nadzornih omrežij. Te težave so povezane s temeljnimi spremembami v odnosih med ljudmi, državami in korporacijami.

V decembru 2013 je osem najuspešnejših tehnoloških podjetij v Silicon Valleyu - Aol, Apple, Facebook, Google, Linkedin, Microsoft, Twitter in Yahoo - pozvalo k »obsežnim spremembam« politike nadzora ameriške vlade. Reforma naj bi temeljila na petih načelih: (i) »razumne omejitve« glede zbiranja informacij in konec množičnega zbiranja podatkov, (ii) močnejši nadzor in odgovornost obveščevalnih agencij, (iii) preglednost glede vladnih zahtev in nadzornih pooblastil, (iv) spoštovanje »prostega pretoka podatkov/ informacij in (v) robusten, načelen in pregleden okvir, ki ureja zakonite zahteve po podatkih v različnih jurisdikcijah.

Ta pobuda temelji na predhodnih, začasnih korakih k večji preglednosti nadzora. Nekatera od teh podjetij že objavljajo primerjalne informacije o vladi in zahtevah agencij kazenskega pregona po podatkih o njihovih uporabnikih ter peticijah vladi ZDA, da jim omogoči objavo informacij o njihovem dosedanjem tajnem sodelovanju z NSA. Opazno je, da podjetja za fiksno in mobilno telefonijo, mnoge so nedvomno olajšale državno nadzorovanje veliko dlje kot njihovi partnerji na spletu, niso enakomerno pretehtala razprave; čeprav niso nikoli trdila, da so pro-demokratično usmerjena.

Da ni nič premaknilo Bele hiše v akcijo več kot skrb, da so bila razkritja posebej škodljiva za najbolj pomembne korporacije v ZDA, govori veliko o državi moči. Toda se prav tako zastavljajo širša vprašanja o tem, kako se korporativna moč uveljavlja. Nekatere od teh družb so (v precej različni meri) bile ali so postale proaktivne glede pritiska na državni nadzor, vendar so nekatere od njih bile močno odporne na osnutke zakonodaje, ki bi posameznikom omogočili večji nadzor nad tem, kaj se zgodi z osebnimi podatki, da je njihov dobiček od marže odvisen od njih, vključno z določbami v osnutku uredbe EU o varstvu podatkov.

Pomagali vam bomo v zaščiti pred nadzorom vlade, vendar vam ni potrebna zaščita pred nami, je ravno predlog za skupino podjetij, ki so po Forbesu lani porabile več kot 35 milijonov dolarjev za dejavnosti lobiranja. Samo se je na Google nanašala nekaj več kot polovica tega zneska (18,2 milijona USD); če so izključena trgovinska združenja in lobistične skupine, družba General Electric priznava, da porabi več za lobiranje (Microsoft (8,1 milijona ameriških dolarjev), Facebook (3,9 milijona ameriških dolarjev), Yahoo (2,8 milijona ameriških dolarjev) in Apple (2 milijona ameriških dolarjev), in sicer skoraj ves preostali del od 35 milijonov dolarjev).

Ni dvoma, da ta podjetja resnično nasprotujejo vrsti nadzora in skladiščenja podatkov, ki jih izvaja NSA, kajti je ta dejavnost NSA resnična grožnja za njih. Kot je zapisal generalni svetovalec Microsofta: »Ljudje ne bodo uporabljali tehnologije, kateri ne zaupajo. Vlade so to zaupanje ogrozile in vlade morajo pomagati, da se to zaupanje obnovi ». Toda, kot so njihovi vrhunski ljudje odpotovali v Davos, da zahtevajo boljšo preglednost in vpogled v nadzor v imenu ohranjanja »integritete interneta«, bi se morali vprašati, kaj drugega oni iščejo in sprejemajo od naših voditeljev in zakonodajalcev. Spraševati bi morali tudi evropski tehnološki sektor, kako gleda na reformo nadzora in zakaj ni naredil večji izkorak.

Javna hudobija ob odkritjih Snowdena je taka, da je z reformo nadzorovanja povezana pomembna politična moč. Ampak kritike in zahteve po spremembah, ki jih je bilo slišati od Angele Merkel in Baracka Obama, vsaj do zdaj niso spremljali politični ukrepi. Ne glede na kozmetične reforme obstaja malo dokazov o volji za globljim strukturnim spremembam »globoke države«, ki so tako očitno potrebne.

Vlade EU so sprejele skupno izjavo, ki kritizira njihovega čezatlantskega partnerja in opozarja na zlom zaupanja, vendar ni ogrozila nadaljnjih sankcij. Ob glasni kritiki ZDA in VB so evropske vlade sočasno poskušale zagotoviti, da se ne odpre debata o dejavnosti njihovih nacionalnih varnostnih in obveščevalnih aparatov. Angela Merkel, nemška kanclerka, je odlično igrala za domače množice (NSA je kot Stasi, prijatelji ne vohunijo med seboj itd.), medtem ko se v glavnem ignorira velika zaskrbljenost nad domačim nadzorom.

Washington je v tem videl predvsem poskus, da se Nemčija pridruži klubu »Five Eyes«. Nemška vlada je tudi blokirala hitro sprejetje osnutka uredbe EU o varstvu podatkov, ki jo zahtevata Parlament in Komisija EU.

Francoska vlada je prakso NSA opisala kot »povsem nesprejemljivo«, preden je vključila v zakon o obrambi 2014-2019 določbe, ki podeljujejo svojim obveščevalnim službam razširjena pooblastila za snemanje telefonskih pogovorov, dostop do e-poštnih sporočil, lokacijo in druge »metapodatke« - brez kakršnega koli sodnega nadzora. Medtem pa je vlada VB, katere špijoniranje nad svojimi partnerji v EU zagotovo predstavlja prestopek proti »prijateljem«, ki je veliko večji od tistega, kar so počele ZDA, je bila najbolj nesramna v zavračanju kakršnekoli kritičnosti, opisujoč kritike GCHQ-a kot »larifari«, in v spodbujanju lova na čarovnice proti Guardianu. To je videl partner Glenna Greenwalda, ki je bil pridržan na letališču Heathrow po zakonu o boju proti terorizmu, ko so laptop, ki je bil lastništvo časnika, zmleli pod nadzorom državnih agentov. Noben od teh organov ne skrbi za stanje demokracije v tej državi!

Evropski parlament je pravkar zaključil preiskavo o nadzoru nad državljani EU s strani NSA in njihovimi evropskimi kolegi, vendar se je v odsotnosti pooblastil za prisiljevanje prič, da pričajo, moral zanesti na novinarje, voditelje in neodvisne strokovnjake. Osnutki priporočil, ki niso zavezujoči za EU, so vključevali prekinitev več sporazumov o izmenjavi podatkov z ZDA, dokler se ne zagotovijo recipročne pravice do zasebnosti in varstva podatkov, razvoj »oblaka EU« in reforma evropskih programov množičnega nadzora. ----

Opozorila za grozno stanje demokracije v ZDA veljajo tudi za države članice EU v zvezi z razmišljanjem o notranjih reformah, potrebnih za zaščito državljanov pred obveščevalnimi »presežki«. Neki ameriški zvezni sodnik je bil predložil sklep, v katerem je ugotovil, da zbirka podatkov o telefonskih klicih NSA verjetno krši ameriško ustavo in jo je označil tudi za »skoraj-orwelliansko«! To mnenje je nato ponovila predsedniška »skupina za pregledovanje (Review Group) obveščevalnih in komunikacijskih tehnologij«. Njenih 46 priporočil, če bi se izvajala v celoti, predstavljajo pomembnie omejitve nadzornih pooblastil NSA. Vendar zgodovinski precedensi niso bili spodbudni.

Ali živimo v takšnem svetu, v katerem lahko NSA in njegovi zavezniki počnejo vse, kar želijo na internetu, z vsemi skrivnostmi vred; ali res nimamo spoštovanja do pravne države in do načela univerzalnih človekovih pravic, zlasti pravice do zasebnosti - pravice, od katere so odvisne številne druge pravice. Edward Snowden je zapisal: »Ne želim živeti v svetu, kjer je zabeleženo vse, kar rečem, vse, kar počnem, vsakdo, s katerim se pogovarjam, vsak izraz ustvarjalnosti, ljubezni in prijateljstva«.

Omejitve za »domače« vohunjenje so razmeroma pošteno urejene v nacionalnih ustavah in državljanom jamčijo pravice do zasebnosti in zaščite pred neupravičenim vmešavanjem države. Veliko bolj problematično je, da so državljani drugih držav - ki običajno ne uživajo enakih državljanskih pravic – zlahka podvrženi nadzoru tuje države.

To je bistvenega pomena iz dveh razlogov. Prvič, digitalne komunikacije pogosto prehajajo skozi ozemlje ali jurisdikcijo drugih držav, zlasti ZDA, kjer poteka večina svetovnega internetnega prometa. To pomeni, da lahko, če niste državljan ZDA, ustavna pravica do zasebnosti, ki bi jo lahko uživali v svoji državi, verjetno ne velja, ko prečkate velike dele interneta. Drugič, medtem ko je glavni protagonist v datotekah NSA seveda ZDA, je agencija v središču skrajnje skrivnostne in skoraj popolnoma neregulirane nadnacionalne obveščevalne mreže s svetovnim dosegom. Zato je, kot je dejal Privacy International, razkrivanje »Five Eyes, petih oči« predpogoj za razumno omejitev njenih pristojnosti.

Obamova skupina (Review group) za pregledovanje je nekatere presenetila s priporočilom močnejšega spremljanja nadzora nad osebami, ki niso državljani ZDA in upoštevanje njihove pravice do zasebnosti, vendar je izključila sodno varstvo za subjekte tujega nadzora in predlagala nižji prag »razumnega prepričanja« (reasonable belief) (namesto verjetnega razloga) za nadzor, ki se zahteva v interesu nacionalne varnosti. Osebe zunaj ZDA ne bi imele koristi od predlaganih zahtev, da NSA zmanjša podatke, ki jih ima o državljanih ZDA.

To verjetno ni zadovoljilo evropske kritike ameriških praks ali brazilske vlade, ki je zahtevala, da vsi tuji ponudniki telekomunikacijskih storitev, ki delujejo v Braziliji, gostijo svoje strežnike v Braziliji in da so na ta način podatki o brazilskih državljanih podvrženi le brazilskemu pravu. V primeru drugih držav, ki so grozile na enak način, ni šlo samo za podjetja, ki so opozarjala na »balkanizacijo« interneta.

Poleg tega, da je » Snowdenovo poletje« razkrilo moč NSA in velikih tehnoloških podjetij, je pokazalo tudi pomanjkljivost mednarodnega prava in sedanjega sistema mednarodnega upravljanja. Zakon o človekovih pravicah in sodna praksa ne puščata veliko dvoma o tem, da »pet oči« in drugi delujejo v nasprotju s pismom in duhom mednarodnega prava. Niso bili prezreti samo standardi o človekovih pravicah, ampak desetletja skrbno izdelanih okvirov medsebojne pravne pomoči (ki omogočajo državam, da medseboj zahtevajo in dostopajo do informacij in dokazov o njihovih državljanih); nekateri od teh okvirov so bili poenostavljeni po 11. septembru.

Zagovorniki svetovnega upravljanja bi se morali zavzemati za mednarodne sporazume, ki omejujejo nadzor in zagotavljajo posamezne pravice do zasebnosti in pravičnosti, vendar ni bilo za pričakovati, da bi države sprejele kakršne koli mednarodne pogodbe, ki bi omejevale njihove nacionalne varnostne zmogljivosti. Upoštevati je bilo treba tudi dejstvo, da se korporacije za »velike podatke« (big data), upirajo vsakemu poskusu kodifikacije pravice do zasebnosti in varstva podatkov v mednarodnem pravu. Za vse pogovore o reformi nadzora je značilno, da načela Silicijeve doline ne omenjajo nobenih individualnih pravic, digitalnih ali drugih.

Kljub temu obstaja oprijemljiva in vedno večja podpora takšnim ukrepom. Generalna skupščina Združenih narodov je bila sprejela resolucijo (ki sta jo predlagala Nemčija in Brazilija) o »Pravici do zasebnosti v digitalni dobi (The right to privacy in the digital age)«, čeprav je zavezujoča samo za visokega komisarja OZN za človekove pravice, ki bo poučen pripraviti poročilo o zadevi. Prav tako je bil predlagan nov opcijski protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah (International Covenant on Civil and Political Rights, ICCPR) (OHCHR, 2018) vendar je v najboljšem primeru potrebno nekaj let za usklajevanje in še dlje za ratifikacijo. Kratkoročno so domači ukrepi, ki omejujejo nadzor s strani obveščevalnih agencij, edini smiselni pristop za reformo.

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR) in njegov prvi Opcijski protokol, ki posameznicam in posameznikom omogoča, da vlagajo pritožbe pri Odboru za človekove pravice, je sprejela Generalna skupščina 16. decembra 1966 in je začel veljati 23. marca 1976. Državljanske in politične pravice pogosto štejemo za človekove pravice prve generacije.

2(1). člen Pakta zagotavlja, da se države pogodbenice zavezujejo, da bodo omogočale in spoštovale pravice, zagotovljene s Paktom, brez kakršnegakoli razlikovanja kot na primer na podlagi spola. Ta obveznost je takojšnja: to pomeni, da morajo biti vse pravice, določene s Paktom, zagotovljene z začetkom njegove veljavnosti. Obveznost spoštovanja pravic kaže na negativni značaj državljanskih in političnih pravic, medtem ko obveznost zagotavljanja pravic kaže na njihov pozitivni značaj – kar pomeni, da morajo države izvesti posebne ukrepe, da bi uveljavile pravice iz Pakta.

Kot navaja Odbor za človekove pravice, 26. člen predstavlja avtonomno pravico v okviru ICCPR. Z drugimi besedami izvajanje načela nediskriminacije v 26. členu ni omejeno le na tiste pravice, ki so določene s Paktom. Odbor je varstvo pred diskriminacijo celo še razširil prek državljanskih in političnih pravic na ekonomske in socialne pravice.

26. člen

Vsi so pred zakonom enaki in imajo brez kakršnekoli diskriminacije pravico do enakega zakonskega varstva. V tem smislu mora zakon prepovedovati sleherno diskriminacijo in zagotavljati vsem enako in učinkovito varstvo pred kakršnimkoli razlikovanjem, zlasti na podlagi rase, barve, spola, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodnega ali socialnega porekla, rojstva ali kakršnekoli druge okoliščine.

Odbor za človekove pravice loči med razlikovanjem (diferenciacijo) in diskriminacijo ter navaja: »Vsako razlikovanje pri obravnavi ne pomeni diskriminacije, če so merila za takšno razlikovanje sprejemljiva in nepristranska in če je njegov cilj doseči učinek, ki je legitimen v skladu s Paktom.« Ukrepi, potrebni za odpravljanje diskriminacije, dejansko predstavljajo primer legitimnega razlikovanja, če imajo za cilj odpravo neenakosti. V skladu s še enim komentarjem Odbora za človekove pravice so vlade celo obvezane izvesti posebne (afirmativne) ukrepe, namenjene zagotovitvi pozitivnega uživanja pravic, saj diskriminacije ni mogoče preprečiti zgolj z zaščitnimi ukrepi in s sprejemanjem zakonov.

Vir: Končno poročilo strokovne skupine za posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti žensk in moških

Nazadnje posodobljeno: 6. maja 2016

Razkritja Edwarda Snowdena so spodbudila veliko pravnih izzivov, prav tako pa so sodišča v Evropi in ZDA bila pozvana, da pretehtajo legitimnost tega, kar je bilo razkrito v odnosu na zakonske zahteve glede spoštovanja človekovih pravic in pravičnosti. To je bila najnovejša inkarnacija desetletne razprave o potrebi po uravnoteženju »svobode« z »varnostjo« in novimi praksami, uvedenimi v okviru »vojne proti terorizmu«. Šlo je za razpravo, da je bila svoboda že dolgo na strani, ki izgublja; upati je treba, da je Snowden ta trend obrnil. Na političnem prizorišču se je zavzemal za boj proti množičnemu, vsesplošnemu nadzoru in v prid zakonov, ki dovoljujejo nadzor, le kadar je to potrebno, ciljano in sorazmerno.

V teh debatah sta bila pogosto prezrta temeljni premik v področju »nacionalne varnosti« od delovno intenzivnega hranjenja podatkov v obdobju Hooverja in McCarthyja do bank »velikih podatkov« in intenzivne obdelave, kateremu je šef NSA Keith Alexander tedaj predsedoval. Gre za boj med liberalnimi demokratičnimi pogledi in ravnotežjih 20. st., utemeljenih v nacionalnih državah in ureditvi preiskovalnih pooblastil ter novega nadnacionalnega, preventivnega modela množičnega nadzorovanja, ki se je razvil v 21. stoletju . Težava pri poskusu, da ta novi model spoštuje tradicionalne pojme verjetnega vzroka in ustreznega procesa je, da mnoge metode, ki jih uporablja, nasprotujejo tem pojmom.

Politika uvedbe preventivnega napada (Pre-emption), da bi preprečili domnevni neposredni napad je že dolgo v središču državne varnostne misije. Ker naj bi se nadzor policije, ki preiskuje kriminalne dejavnosti, začel s »verjetnim vzrokom«, da je znan osumljenec deležen večje pozornosti, ki mu sledi sodno pooblastilo za vse vsiljive ukrepe, so nacionalne agencije za varnost v glavnem odgovorne za prepoznavanje groženj in ublažitev tveganj, preden se uresničijo. Po 11. septembru se je ta paradigma upravljanja s tveganji razširila po celotnem aparatu za domovinsko varnost in zajela vse od predpristopnega pridržanja do skrivnih črnih seznamov in izvensodnih usmrtitev brez napovedi, ki spodbujajo državno represijo po vsem svetu in nadzorovanje vsakogar, ki izziva status quo.

Šefi obveščevalcev, ki so prvič bili prisiljeni zagovarjati svoje programe zbiranja podatkov v velikem obsegu, so znova ponavljali isto mantro: »potrebujemo seneno kopo, da najdemo iglo«. Posledično se je trdilo, da vsak pritisk na nadzor ogrozi nacionalno varnost. Čeprav to zagotavlja primerno zaščito nad množičnim nadzorom, je resničnost, da sta policija in obveščevalna služba že dolgo imeli dostop do »kope sena« za vsak primer posebej ali celo od blizu; tisto, kar je odkril Snowden, je gradnja velikanske kope sena, sestavljene iz čim več zgodovinskih podatkov, ki NSA in njenim zaveznikom omogočajo, da se dobesedno prevrnejo na to, kaj njihovi državljani počnejo v danem trenutku.

Cilji reforme nadzora so:

končati z množičnim zbiranjem podatkov, ki ga izvajajo obveščevalne agencije;

preprečiti razvoj velikih baz podatkov, metapodatkov o komunikacijah, finančnih podatkov, podatkov o potovanjih, zdravju … ;

ugotoviti pogoje, ki naj bi jih izpolnjevale agencije za obveščevalno varnost za dostop do teh podatkov;

zamenjati oportunistične provladne parlamentarne odbore za nadzor obveščevalnih varnostnih agencij s oblikami stvarnega demokratičnega nadzora;

omejiti hranjenje podatkov pri ponudnikih za informacijske storitve na nek razumen rok, npr. 30 mesecev (?), ob kontroli sodišč za nadzor.

Za nadaljevanje kliknite Naprej

Nazaj na prvi del

Prvi test za reformo nadzorovanja je torej, da obveščevalne agencije končajo množično zbiranje podatkov. Zaradi kulture nadzora med več sto tisočimi državnimi zastopniki in pogodbeniki ter infrastrukturo, v katero je NSA investirala, da olajša množični nadzor (pravkar je bil zgrajen eden največjih centrov za shranjevanje podatkov na svetu v Utahu), ne smemo podcenjevati pomembnost te naloge.

Drugi test je preprečiti velike zbirke podatkov - ne le metapodatkov o komunikacijah, temveč finančnih podatkov, podatkov o potovanjih, podatkov o zdravju itd., do katerih imajo dostop državni organi brez zakonitega razloga za to in možnost učinkovitega nadzora nad temi zahtevami. Če želimo zaščititi domnevo o nedolžnosti in pravico do zasebnosti v velikem podatkovnem okolju, potrebujemo v končni fazi požarne zidove, ki omejujejo profiliranje in preprečujejo »ribolovne odprave«, ki so namenjene odkrivanju osnov za sumničenje nedolžnih.

Tretji je predpisati pogoje, pod katerimi lahko agencije za obveščevalno varnost dostopajo do teh podatkov, da izpolnijo svoje mandate. Ta izziv zahteva tako večjo preglednost pri tistih, ki opravljajo nadzor (moramo vedeti, kako se v praksi in s strani kogar uporabljajo »senene kopice«) kot tudi veliko jasnejše razlikovanje med zadevami nacionalne varnosti po eni strani in zbiranjem kazenskih obveščevalnih podatkov po drugi strani. Dejansko je to vprašanje o tem, koliko bi »vojnu proti terorju« morala izvajati tajna obveščevalna služba in vojaške agencije, koliko pa bi bilo treba izvajati pregon znotraj okvira pravne države.

Četrti izziv je zamenjava prijetnih (cosy), provladnih parlamentarnih odborov za nadzor nad agencijami za obveščevalno varnost z oblikami demokratičnega nadzora.

Končna razprava o iglah in senenih kopicah je odvisna od tega, koliko oziroma če bi sploh podatki morali biti pri podjetjih, ki jih hranijo za namene kazenskega pregona in varnosti ter od okoliščin za dostop do le-teh. Nevarnost leži v dimu in ogledalih, ki lahko normalizirajo tisto, kar obstaja, namesto da bi zmanjšali probleme, ki so bili razkriti. Obamov odbor za nadzor dela NSA je bil predlagal konec masovnega zbiranja metapodatkov s strani NSA, vendar je namesto tega dejansko predlagal, da ponudniki storitev hranijo podatke za dostop 30 mesecev ob kontroli (običajno) sodišč za dovoljenja nadzora.

Kot je navedeno zgoraj, se je EU premikala v drugo smer. Sodišče EU je sprejelo nejasno svetovalno mnenje o direktivi o hrambi podatkov in načelu hranjenja podatkov za daljša obdobja le, če se pozneje izkaže, da je to koristno za policijske in varnostne agencije. Na koncu bosta EU in ZDA morali rešiti vsaj nekatere razlike v zvezi s pooblastili za nadzor in varovanje zasebnosti, z namenom ohraniti in poglobiti obstoječe sodelovanje med njimi.

Po 4 letih obsežnih pogajanj sta Evropski parlament in Svet EU dosegla dogovor o novih pravilih EU o varstvu osebnih podatkov - Uredbi (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES - Splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR). Uredba je začela veljati 24. 5. 2016, uporabljati pa se začne neposredno in hkrati v vseh državah članicah 25. 5. 2018.

Cilj Splošne uredbe o varstvu podatkov je omogočiti prebivalcem nadzor nad njihovimi osebnimi podatki in poenotiti ter dvigniti raven varstva osebnih podatkov v EU (Kaj prinaša nova Splošna uredba (EU) o varstvu podatkov?., 2017) <

Z razvojem digitalne dobe, ki vključuje pojav široke uporabe interneta, družabnih omrežij, pametnih telefonov in aplikacij ter digitalizacijo praktično vseh področij našega življenja, se je izjemno povečal obseg zbiranja in pospešil pretok informacij o posameznikih.

Posameznikom je lažje slediti, jih profilirati in te informacije uporabiti v različne namene, zato je treba okrepiti pravice posameznikov.

Nastale spremembe so pripeljale do sprejema novega predpisa, ki v zvezi z varstvom osebnih podatkov zagotavlja poenoteno in usklajeno ukrepanje v vseh državah članicah. To bo imelo za posledico enostavnejšo in enako varstvo pravic vseh ljudi v EU, tudi v primeru, ko naše podatke sistematično zbirajo tuja podjetja, ki nudijo blago ali storitve posameznikom v EU oziroma spremljajo njihovo vedenje, kolikor to poteka v EU.

Večji nadzor in učinkovito izvajanje nadzora nad osebnimi podatki.

Lažji dostop do lastnih osebnih podatkov – posamezniki naj bi bili na jasen in razumljiv način obveščeni o tem, kako in za kakšen namen se obdelujejo naši osebni podatki.

Pravica do pozabe - če posameznik ne želi več, da se njegovi osebni podatki obdelujejo in ob pogoju, da ni zakonitih razlogov za njihovo nadaljnjo hrambo, bo lahko od poslovnih subjektov in drugih zahteval, da se njegovi podatki zbrišejo.

Pravica vedeti, kako dolgo se hranijo osebni podatki.

Pravica zahtevati popravek, izbris ali vložiti pritožbo.

Pravica do prenosljivosti osebnih podatkov, ki bo olajšala prenos osebnih podatkov, če bo uporabnik storitve želel zamenjati ponudnika storitve.

Pravica do pravnega sredstva in sankcije - posamezniki imajo pravico vložiti pritožbo pri nadzornem organu, pa tudi pravico do pravnih sredstev zoper odločitev nadzornega organa ali v primeru ne-ukrepanja nadzornega organa, pravico do odškodnine in odgovornosti.

Posameznik ne sme biti podvržen ukrepom, ki izhajajo zgolj iz profiliranja, analize ali predvidevanj z uporabo avtomatiziranih sredstev obdelave (npr. ocena osebnih lastnosti, zdravja, navad ipd.).

Pripravil: Informacijski pooblaščenec, 25.5.2017.

Obdobje hrambe osebnih podatkov ali, kadar to ni mogoče, merila, ki se uporabijo za določitev tega obdobja;

1. Pravo Unije ali pravo države članice, ki velja za upravljavca ali obdelovalca podatkov, lahko z zakonodajnim ukrepom omeji obseg obveznosti in pravic iz členov 12 do 22 in člena 34, pa tudi člena 5, kolikor njegove določbe ustrezajo pravicam in obveznostim iz členov 12 do 22, če taka omejitev spoštuje bistvo temeljnih pravic in svoboščin ter je potreben in sorazmeren ukrep v demokratični družbi za zagotavljanje:

državne varnosti;

obrambe;

javne varnosti; preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem;

drugih pomembnih ciljev v splošnem javnem interesu Unije ali države članice, zlasti pomembnega gospodarskega ali finančnega interesa Unije ali države članice, vključno z denarnimi, proračunskimi in davčnimi zadevami, javnim zdravjem in socialno varnostjo;

varstva neodvisnosti sodstva in sodnega postopka;

preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kršitev etike v zakonsko urejenih poklicih;

spremljanja, pregledovanja ali urejanja, povezanega, lahko tudi zgolj občasno, z izvajanjem javne oblasti v primerih iz točk (a) do (e) in (g);

varstva posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali pravic in svoboščin drugih;

uveljavljanja civilnopravnih zahtevkov.

2. Zlasti vsak zakonodajni ukrep iz odstavka 1 vsebuje posebne določbe vsaj, kjer je ustrezno, glede:

namenov obdelave ali vrst obdelave;

vrst osebnih podatkov;

obsega uvedenih omejitev;

zaščitnih ukrepov za preprečitev zlorab ali nezakonitega dostopa ali prenosa;

natančnejše ureditve upravljavca ali vrst upravljavcev;

obdobij hrambe in veljavnih zaščitnih ukrepov, pri čemer se upoštevajo narava, obseg in nameni obdelave ali vrste obdelave;

tveganj za pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ter

pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, da so obveščeni o omejitvi, razen če bi to posegalo v namen omejitve.

UREDBA (EU) 2016/679 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov)

Na vrhu seznama zahtev po reformi nadzora po Snowdenu so boljši vpogled v obveščevalne službe in njihova odgovornost. Pomanjkanje politične volje za temeljito oceno, kako so liberalne demokracije omogočile, da so njihovi obveščevalni aparati postali tako izjemno močni in neodgovorni predstavlja velik problem. Kot je nekdanji britanski sodnik zapisal po Snowdenovih razkritjih, je danes varnostni aparat v številnih demokracijah sposoben izvajati svojo moč nad drugimi kraji države, ki imajo avtonomijo: sprejem zakonodaje, ki daje prednost svojim lastnim interesom nad individualnimi pravicami, izvršilnom odločanju, blokiranju antagonistov v sodnih postopkih in delovanju (skoraj) brez javnega natančnega pregleda.

Kampanje za reformo nadzorovanja so takšne, da je naivno misliti, da bodo potrebe po nadzoru odgovornosti uspele, saj je mimo desetletje poskusov, ki so se soočili z uporom, da ZDA in njegovi zavezniki prevzamejo odgovornost za svoje vloge pri izrednih izročitvah, mučenjih, skrivnem priporu, interniranju in vojnih zločinih pod firmo »vojne proti terorizmu« (da ne omenjamo kriminalnega ravnanja, ki se je izvajalo precej pred 9. 11. 2001). Po vsej Evropi in Severni Ameriki se v preiskavah po preiskavah niso uspele zagotoviti zakonom zajamčene odškodnine, saj so vlade sprejele privzeto stališče, da zagovarjajo, ignorirajo in oprostijo dejanja svojim obveščevalnim in varnostnim agencijam. Zakaj? Ker so njihovi nacionalni varnostni in kontra-obveščevalni aparati direktno vključeni v vojaško delovanje vseh teh držav in v precejšnji meri v njihove zunanje in gospodarske politike in interese. V geopolitiki so nadzorne sposobnosti - ali »situacijska zavest« - v središču projekcije trde in mehke moči.

Obstaja še eno temeljno vprašanje pri številnih trenutnih pozivih k reformi nadzora, ki je povezano s poskusi naknadnega opravičevanja nadzornih agencij, ki delujejo na skrivaj, da bi preprečile »grožnje« od znanih in neznanih sovražnikov, ki neizogibno postane protislovna vaja: argument, da je vsaki nadzor potreben, sorazmeren in pod pravilnim demokratičnim in sodnim nadzorom je resnično argument za korenito omejevanje mandata in pooblastil obveščevalnih služb ter nalog policije in kriminalističnih obveščevalnih služb s problemi, kot je terorizem. Če temu dodamo mitično obsedenost z (ne)varnostjo v večini naših medijev, je to podobno pravi blasfemiji.

Morda zato mnogi aktivisti govorijo o nadzoru, kot da se dogaja v vakuumu, pri čemer ignorirajo osupljivi razvoj nacionalnih varnostnih aparatov, zlasti od 9. septembra, njihov vpliv na »sumljive skupnosti« in njihov odnos do strategij za boj proti »radikalizaciji« in »notranjem ekstremizmu«. Rjava je nova črna in zelena nova rdeča (Brown is the new Black and Green is the new Red). Po vsem svetu se različne vrste miroljubnih protestov in civilne neposlušnosti, ki jih uveljavljajo demokrati, napadajo kot še nikoli prej kot tiste, ki (logično) zagovarjajo bolj mirne neposredne akcije, ki jih izvajajo »ekstremisti«, celo »teroristi«. Boj proti nenadzorovanemu nadzoru bi moral biti v središču boja za socialno pravičnost.

Lahko tudi vprašamo, kako to, da je neoliberalizem uspešno ujel tako veliko javnih storitev v postavki izgub (wast) in uspešnosti, medtem ko visoki duhovniki varnostnih držav lahko potrošijo nešteto milijard na vojske izvajalcev in pripomočkov, ki so jih ustvarili oblikovalci v Hollywoodu? Po nedavnem obisku »MILIPOL-a«, 18. svetovne razstave notranje varnosti države v Parizu (Leading Event for Homeland Security and Safety, The Global Security Ecosystem), je težje kot kdaj koli prej izogniti se preprostemu zaključku, da je temu tako, kajti je tisto, kar je dobro za varnostno državo je dobro za gospodarstvo, in obratno. Milipol Paris je vodilni dogodek, posvečen domovinski varnosti in zaščiti (Milipol Paris, 2021).

»Domovinska varnost«, večina katere je tako ali drugače osredotočena na tehnike množičnega nadzora, je že več milijard dolarjev vreden posel. S tem gre vedno večja zamegljenost meja med vojaško silo, nacionalno varnostjo in javnim redom ter manij do dronov in »manj smrtonosnega« orožja, tehnologij za nadzor nad množicami, aplikacij množičnega nadzora, militariziranih kontrol meja in vsega ostalega na sejmu MILIPOL (glej dodatno TNI in Statewatch’s Neoconopticon poročilo iz leta 2009). Hayes se sprašuje, koliko velikih igralcev bo zdaj v Davosu, ki bodo uporabili strah in negotovost za prodajo tistega, kar v razstavnem prostoru izgleda veliko bolj podobno močnemu poskusu, da se zaščitijo pred nemočnimi.

Preden nadaljujem prikaz in analizo razstave MILIPOL, poglejmo si poročilo o kompleksu varnostne industrije EU (TNI in Statewatch, 2009).

Transnacionalni institut (TNI) je mednarodni raziskovalni in zagovorniški institut, ki se zavzema za izgradnjo pravičnega, demokratičnega in trajnostnega sveta. TNI je že več kot 40 let edinstvena povezava med družbenimi gibanji, zaposlenimi znanstveniki in oblikovalci politik.

Statewatch je neprofitna prostovoljna skupina pravnikov, akademikov, novinarjev, raziskovalcev in aktivistov z mrežo sodelavcev v 18 državah ustanovljena leta 1991. Statewatch spodbuja objavo rezultatov raziskovalnega novinarstva in kritičnih raziskav v Evropi v področju držav, pravosodja in državljanskih svoboščin, odgovornosti in odprtosti.

Ben Hayes je od leta 1996 delal za organizacijo za državljanske svoboščine Statewatch s sedežem v Londonu, kjer je specializiral pravo EU in pravo notranjih zadev, policijsko sodelovanje, mejne kontrole, tehnologije za nadzor in protiteroristične politike. Hayes sodeluje tudi s Transnacionalnim inštitutom (TNI, Amsterdam), Evropskim centrom za ustavne in človekove pravice (European Centre for Constitutional and Human Rights, ECCHR, Berlin) in je bil kot svetovalec pri številnih mednarodnih organizacijah za človekove pravice, socialno pravičnost in razvoj. Doktoriral je leta 2008 na kolidžu Magee (Derry/ Londonderry) Univerza v Ulsterju.

»Neokon« je pogosto uporabljen, a redko opredeljen izraz, ki opisuje politično filozofijo neokonzervativizma. Izraz je prvič uporabljen pejorativno, da bi opisal ljudi, ki so se preselili z leve na desno stran političnega spektra, vendar je v zadnjem času izraz postal sinonim za Bushev režim in njegove zahteve po širjenju liberalizma prostega trga, demokracije in človekovih pravic v druge države prek vojaške sile ZD, strategije utelešene v neo-con »Projektu za novo ameriško stoletje, Obnova obrambe Amerike: strategija, sile in viri za novo stoletje (REBUILDING AMERICA’S DEFENSES Strategy, Forces and Resources For a New Century A Report of The Project for the New American Century September 2000).

Državna poraba za izdelke in storitve za domovinsko varnost (ASD reports) po vsem svetu naj bi v letu 2009 dosegla 141,6 milijarde dolarjev. Zaradi velike prioritete, ki jo ima domovinska varnost, je trg obrambne industrije zelo odporen na recesijo.

Vojna proti terorizmu je spodbudila neusmiljeno povečanje svetovnega vojaškega bremena in prispevala k različnim spremembam načinov, na katere varnost oblikujejo oblikovalci politik, mnoge med njimi pa so zelo sporne.

V poročilu Evropskega varnostnega raziskovalnega in svetovalnega odbora (European Security Research and Advisory Board, ESRAB) je posvečena »etiki in pravičnosti« le ena od 84 strani. Varnostne tehnologije in vladne politike, ki jih spremljajo, povzročajo številne različne etične in pravne pomisleke med evropskimi državljani. ESRAB je prepoznal živahno javno razpravo o državljanskih svoboščinah in potencialno izgubo zasebnosti, povezano z varnostnimi ukrepi in ukrepi v boju proti terorizmu, in priporočil, da mora biti spoštovanje zasebnosti in državljanskih svoboščin vodilno načelo. To je bila ena izmed desetih ključnih ugotovitev poročila, toda razen priporočila ni bilo več nobene navedbe, kako bi lahko dejansko zaščitili državljanske svoboščine in človekove pravice, ne glede na to, da so zaščitene v vrsti visokotehnoloških scenarijev. Čeprav pogodbe EU jasno določajo zakonsko obveznost oblikovalcev politik glede zaščite temeljnih pravic, je ESRAB sprejel stališče, po katerem so pravice in svoboščine »politični izziv« in eksperiment za iskanje »socialno sprejemljivega« ravnovesja. Varnost ima prvenstvo pred pravicami in svoboščinami. Po tem kompromisnem scenariju so državljanske svoboščine zreducirane na »etične pomisleke«, ki morajo biti »uravnoteženi« s potrebami po varnosti, potem ko so te že zagotovljene.

Leta 1785 je angleški socialni teoretik Jeremy Bentham oblikoval model zapora Panoptikon (lat. panopticum iz grškega: pan-,optikos vse-, viden), znan tudi kot »nadzorni dom«, ki omogoča, da stražarji zapora opazujejo vse zapornike, ne da bi stražarji bili vidni za zapornike. Čeprav je bil uspeh panoptikona kratkotrajen, je francoski filozof Michel Foucault dva stoletja pozneje (1995) sprejel izraz kot metaforo za tehnike nadzora in družbene kontrole v sodobni družbi. Panoptizem se je kot načelo vseprisotnega nadzora in povsem nova vrsta družbe prenesla iz kazenskega zavoda na socialno telo v celoti. Od varne namestitve bolnišnice, šole, dela in doma, dejanje biti opazovan, kar je Foucault imenoval moč »zijanja« za strogo discipliniranje, se je izkazalo kot pomembna prisilna moč države pri urejanju ravnanja posameznika.

Foucaultov model kontrole in nadzora so mnogi intelektualci pozdravili kot »dolgo iskan, izredno natančen model sodobne države in tendence, ki je vgrajena v sodobno oblast«. Pojava »nadzorovane družbe« je potrdila Foucaultovo hipotezo, ko pa so se pojavili mednarodni sistemi za množično nadzorovanje so nekateri raziskovalci šli tako daleč, da so razglasili prihod globalnega oziroma super-panoptikona.

Nadzor pa se je »izlil iz svojih starih državnih zabojnikov« (state containers) in postal značilnost vsakdanjega življenja, na delovnem mestu, doma, v igri, na poti, zaradi česar so mnogi sklepali, da panoptikon predstavlja uporaben teoretični okvir za razumevanje sodobnih nadzornih praks. Korporacije, komercialna podjetja, potrošniki in družbena omrežja zlahka uporabljajo institucije državne prisile kot nadzorne sisteme, ki hitro postajajo prevladujoča organizirana praksa našega postmodernega sveta. Podprta z revolucijo v informacijskih tehnologijah, ta proces je bil imenovan tudi doba pozabljanja, v kateri se informacije hranijo, pridobijo in reproducirajo po želji. Vprašanje nove dobe ni samo kdo nadzoruje, ampak tudi kdo zagotavlja spomin oziroma pozabo!

Del kritike je bil usmerjen na tiste, ki se pretežno osredotočajo na negativne lastnosti nadzora in podobo, ki jo je ustvaril Orwellov »Veliki brat«, pri tem pa ne upoštevajo širšega učinka tehnološke revolucije in načina, kako se sodobni nadzor uporablja in obenem uživa v njem. Celotna generacija v bogatem svetu postaja vse bolj zadovoljna z GPS napravami mobilnih telefonov, s satelitsko navigacijo, spletnimi kamerami, Facebookom in drugimi visokotehnološkimi komunikacijskimi sistemi. V svetu, v katerem vsakdo, od trgovcev na drobno do raziskovalcev, izkorišča najnovejšo tehnologijo, ki temelji na nadzoru, je za pričakovati, da si države in vlade prizadevajo storiti enako.

Izhodišče poročila ni, da je varnostna tehnologija slaba. Nasprotno, pristna, civilno vodena prizadevanja za povečanje zmogljivosti držav za preprečevanje in odzivanje na kriminal in katastrofične dogodke s pomočjo tehnologije treba pozdraviti. Toda kljub vse bolj zapletenim kritikam »staromodnih« skrbi glede nadzora, ostaja dejstvo, kot je dejal Mathiasen, da nikoli v zgodovini človeštva ni bilo tehnologije, ki bi imela tako očitno dvojni značaj; »temna stran« uporabe naprednih tehnologij za namene nadzora, je nadzor, ki hitro prihaja do točke NeoConOpticona, kjer so ogroženi demokratični temelji naših družb.

Za dopolnitev oziroma izpodbijanje Foucaultovih zamisli so bile predlagane različne alternative za panoptikon. Thomas Mathiesen je predstavil »sinoptizem«, da bi razložil (dialektični) proces »množic, ki gledajo v nekaj«, in način, kako je popularna kultura pomagala družbi pri sprejemanju novih tehnik nadzora in kontrole. Didier Bigo je uporabil koncept »banoptikon« za opis izključevalnih praks pridobivanja in zadrževanja, ki jih uporabljajo evropske policijske sile in na njenih mejah, medtem ko je Michalis Lianos predstavil idejo »perioptikona« za opis postmodernega vladnega modela kontrole onkraj svobode, demokracije in prisile.

Ideja »NeoConOpticona« je poudariti osrednjo vlogo zasebnega sektorja pri zagotavljanju varnostnih politik, ki temeljijo na nadzoru, in neo-konzervativnega poziva na »obrambo domovine« in zahodnega načina življenja pred grožnjami, ki ga uporabljajo EU in drugi aktorji. Neokonska ideologija je osredotočena na »pravico do neomejenega ustvarjanja dobičkov« , ki je v središču želje EU, da ustvari donosno industrijo domovinske varnosti. Varnostne politike EU temeljijo na neokonski filozofiji globalnega policijskega delovanja in posredovanja v neuspešnih državah, da bi tako preprečili »grožnje« varnosti in nadaljevali širjenje prostega trga in demokracije zahodnega sloga povsod po svetu.

»NeoConOpticon« poskuša povezati politike »domovinske varnosti« in rastočo industrijo domovinske varnosti, ki je sinonim za Bushevo administracijo. Grob poziv k domovinski varnosti v neokozervativnem diskurzu ponazarja »Velika strategija za negotov svet iz leta 2008 Nata, s trditvijo, da se Zahodni zavezniki soočajo z dolgo, trajno in proaktivno obrambo svojih družb in načina življenja. V ta namen morajo med časom varovanja svoje domovine obdržati tveganja na varnostni razdalji.

Mnogi kritiki so »evropski projekt« označili kot neoliberalen, kar je v veliki meri odvisno od njegove gospodarske in socialne politike. Medtem ko je zunanja politika EU tesno povezana z neoliberalno globalizacijo (ker temelji na dostopu do novih trgov za kapital, blago in storitve kot del strategije »globalne Evrope«), je malo ali nič bistveno liberalnega v procesih militarizacije in domovinske varnosti, opisanih v tem poročilu. EU ima lahko nekaj liberalnih in celo progresivnih političnih ciljev, vendar je večina politik EU na področju priseljevanja, azila, kazenskega pravosodja in boja proti terorizmu konzervativna in reakcionarna. V povezavi s skupno zunanjo in varnostno politiko EU, ki obljublja »bolj zanesljive partnerje, varnejše naložbe, stabilnejše regije«, se konsenzualno stališče EU drži konservativnega pogleda na svet.

Namesto globalnega lex mercatoria (mednarodni sistem zakonov, pravil in norm, v katerega je vgrajena neoliberalna ekonomska globalizacija), je Thomas Mathiesen predlagal nastanek mednarodnega lex vigilitoria (prevzemanje zakona v svoje roke), ki bi podpiral hitro razvijajoči se sistem za globalni nadzor in kontrolo (večinoma zasidran v zakonodaji in politiki EU). V članku Michel Foucault’s ‘Panopticon revisited (1997) je Mathiesen predstavil koncept Synopticon kot model sodobnega nadzora, po kateremu »mnogi nadzorujejo redke«, kot sociološko recipročnost panopticizmu iz 19. stoletja , ki ga je Foucault opisal v knjigi Disciplina in kaznovanje (Discipline & Punish: The Birth of the Prison), po kateremu »redki opazujejo mnoge”).

»Neo - ConOpticon« je grob poskus, da se te zamisli ujamejo: skladen državno - podjetniški projekt, potencialno globalen po obsegu, namenjen uvajanju visokotehnoloških varnostnih aparatov z izrecnim namenom ohraniti in razširiti sedanji neoliberalni red v 21. stoletju.

Paradoksno, medtem ko glavni pomisleki o všečnosti Georgea Orwella in Michela Foucaulta o vse-vidnosti vedno bolj utrjujejo vse mogočne države v politiko EU z vsakim letom, njihove skrbi vedno bolj zavračajo kot paranoične, neutemeljene in nepomembne za nove generacije. Toda kako drugače lahko zamislimo svet, ki ga karakterizira obvezni nadzor in veliko tveganje od profiliranja; svet, ki ga nadzirajo računalniški sistemi, bojni roboti in droni; prebivalstva ali deli prebivalstev, ki so podrejeni popolnem spektru oblasti.

Hipotetičen zapor, ki ga je predlagal Jeremy Bentham, ima okrogle stopnje celic okoli osrednjega opazovalnega stolpa.

Visibility is a trap, vidljivost je past.

Zato je glavni vpliv Panoptikona: v zaporniku spodbuditi stanje zavestne in trajne vidnosti, ki zagotavlja samodejno delovanje moči.

Panoptikon je stroj, ki vizuelno ločuje osebo, ki vidi in videno osebo: v obodnem obroču smo popolnoma vidni, ne da bi koga videli; v osrednjem stolpu vidimo vse, ne da bi kdaj bili videni.

Panoptikon deluje kot nekakšen laboratorij moči.

Da bi se uveljavila, policijska moč mora imeti instrument za trajen, izčrpen, vseprisoten nadzor, ki je sposoben narediti vse vidno, medtem ko sama ostaja nevidna. Mora biti kot brezličen pogled, ki spremeni celotno družbeno telo v področje percepcije: na tisoče oči so povsod postavljene, mobilne pozornosti so vedno budne, dolgo, hierarhizirano omrežje, ki po Le Maireju za Pariz vsebuje oseminštirideset komisarjev, dvajset inšpektorjev, nato »opazovalcev«, ki so redno plačani, tajnih agentov, ki so plačani po danu, nato informatorjev plačanih glede na opravljeno delo in končno prostitutke. To nenehno opazovanje je treba zbrati v vrsto poročil in registrov; skozi osemnajsto stoletje je ogromno policijsko besedilo vse bolj zajemalo družbo z zapleteno dokumentarno organizacijo (na policijskih registrih v osemnajstem stoletju, prim. Chassaigne). In za razliko od metod sodnega ali upravnega pisanja so bile na ta način zabeležene oblike vedenja, stališča, možnosti, sumi - trajno poročilo o vedenju posameznikov.

Na kratko, policija iz 18. stoletja je svoji vlogi dodala disciplinsko funkcijo kot pomožno pravico pri zasledovanju zločincev in kot instrument za politični nadzor nad zarotami, opozicijskimi gibanji in upori.

Panoptična modalnost moči - na osnovni, tehnični, zgolj fizični ravni, na kateri se nahaja - ni neposredno odvisna ali neposredno podrejena velikim pravnim in političnim strukturam družbe; vendar ni popolnoma neodvisna. Zgodovinsko je bil proces, s katerim je buržoazija postala politično prevladujoči razred v 18. stoletju, prikrit z vzpostavitvijo eksplicitnega, kodiranega in formalno egalitarnega pravnega okvira, ki ga je omogočila organizacija parlamentarnega, reprezentativnega režima. Toda razvoj in posploševanje disciplinskih mehanizmov je predstavljalo drugo, temno stran teh procesov. Splošno pravno obliko, ki je načeloma zagotavljala enakopravni sistem pravic, so podprli ti drobni, vsakodnevni, fizični mehanizmi, vsi tisti sistemi mikro-moči, ki so v bistvu neegalitarni in asimetrični, kar imenujemo disciplina. Čeprav na formalni način reprezentativni režim omogoča, neposredno ali posredno, z ali brez relejev, da volja vseh oblikuje temeljni organ suverenosti, discipline v osnovi zagotavljajo jamstvo za poslušnost sili in organom. Dejanske, telesne discipline so bile temelj formalnih, pravnih svoboščin. Pogodba je veljala za idealno podlago prava in politične moči; panoptizem predstavlja splošno razširjeno tehniko prisile. Nadaljevalo se je poglobljeno delo v zvezi s pravnimi strukturami družbe, da bi učinkoviti mehanizmi moči delovali v nasprotju s pridobljenim formalnim okvirom. Razsvetljenstvo, ki je odkrilo svoboščine, je izumilo tudi podrejanje.

Praksa umeščanja posameznikov v »opazovanje« je naravni podaljšek pravičnosti, ki je prežet z disciplinskimi metodami in postopki pregleda. Ali je presenetljivo, da bi moral celični zapor s svojimi rednimi kronologijami, prisilnim delom, nadzornimi in registracijskimi organi, njenimi strokovnjaki v normalnosti, ki nadaljujejo in pomnožijo funkcije sodnika, postati sodoben instrument kazni? Ali je presenetljivo, da so zapori podobni tovarnam, šolam, vojašnicam, bolnišnicam, ki so vse podobne zaporom?

Milipol Paris je vodilna razstava za domovinsko varnost, organizirana pod pokroviteljstvom francoskega ministrstva za notranje zadeve ter v partnerstvu s francosko nacionalno policijo in žandarmerijo, službo za civilno obrambo, francosko carino, mestno policijo, Interpolom i dr.

Sektorji na Milipolu v Parizu so: Varstvo podatkov - Informacijski in komunikacijski sistemi / Ekonomska in industrijska obveščevalna dejavnost / Integracija sistemov / Analiza in upravljanje tveganj / JRKB / Civilna obramba / Forenzične znanosti / Izvajanje zakonodaje / Protiterorizem - Posebne sile / Zaščita industrijskih in občutljivih območij / Boj proti organiziranemu kriminalu / Varnost javnih mest - Varnost mest / Varnost prometa / Varnost pristanišč in letališč - Nadzor meja / Varnost na cesti / Varnost finančnih sistemov / Zaporni sektor / Sektor za nafto in plin / Boj proti spletnim zlorabam in kibernetskem kriminalu / Varnost zasebnosti

20. Milipol je potekal od 21. do 24. novembra 2017 v razstavnem centru Pariz-Nord Villepinte. V letu 2015 je kljub težavnim okoliščinam še vedno uspelo privabiti kar 949 razstavljavcev iz 55 držav, 24.056 obiskovalcev iz 143 držav in 115 uradnih delegacij iz 77 držav.

Milipol Paris je že več desetletij vodilni dogodek, posvečen domovinski varnosti. Zagotavlja odličen forum za predstavitev najnovejših tehnoloških inovacij na tem področju, ki učinkovito zadovoljuje potrebe sektorja kot celote in obravnava tudi trenutne grožnje in nevarnosti.

Milipol Paris dolguje svoj ugled odličnemu profesionalizmu udeležencev in mednarodnem karakterju (67 razstavljavcev in 45 obiskovalcev prihaja iz tujine) ter kakovosti in količini inovativnih rešitev na ogled.

Cesar ima obleko in oklep oblikovalca. Predpostaviti je treba, da si bo že močna nadzorna dejavnost (industry) prizadevala zapolniti vsako »varnostno« luknjo, ki jo povzroča demokratična kontrola državnega nadzora. Če smo resni glede omejevanja nadzora, potrebujemo prav tako resne omejitve državnega in zasebnega sektorja.

Globaliziran množični nadzor se je pojavil, ker je mednarodnim sporazumom, namenjenim preprečevanju nastanka avtoritarnih držav v Evropi po drugi svetovni vojni, manjkala preverba konsolidacije ravno takšne nelegitimne moči, zlasti od konca hladne vojne. Organizacije, kot sta EU in ZN, ki so jih ujele korporacije in majhno število močnih držav, so nenamerno pospešile te procese. Regulatorji »velikih podatkov« so zagotovili vse pravice in vse informacije. Zasebnost je postala nekaj, za kar se odločite: z izogibanjem nekaterim storitvam in izkoriščanjem sebe od drugih. Obstaja tudi trg za to vrsto »varnosti«, pa še vedno ne uživa državne podpore in javnih subvencij, ki jih dobi industrija varnosti.

Osebni podatki so novo plačilno sredstvo namesto denarja!

Evgeny Morozov je v Financial Timesu kritiziral ozko usmeritev razprav o »obveščevalni prekoračitvi«. Vsi so zamudili glede problema množičnega nadzora, vključno s Snowdenom, ki ga je odkril. Veliko bolj moteče pa je, da so osebni podatki postali glavni način plačevanja storitev namesto denarja in kmalu bo najbrž vsakdanjo plačilno sredstvo, ki ga uporabljamo.

Če je storitev brezplačna, smo izdelek, toda če kot potrošniki prispevamo vedno več osebnih podatkov v zameno za socialni kapital in materialno korist, je večja možnost, da tisti, ki nadzorujejo »velike podatke« vplivajo na usode potrošnikov na načine, ki jih še ne poznamo – je domneva, ki je sama po sebi nedemokratična. Za Morozova je to »nova napetost v temeljih sodobnega kapitalizma in demokratičnega življenja«. Prav ima, da je za rešitev tega potrebno »malo več domišljije«.

22. januar 2018

Reference

About DHS, Homeland Security, 2018 https://www.dhs.gov/about-dhs

ASD reports, Global Homeland Security 2009-2019, http://www.asdreports.com/shopexd.asp?ID=1442.

Foucault, M., 1995. Panopticism. In Discipline & Punish: The Birth of the Prison, translated by A. Sheridan, NY: Vintage Books, pp.195-228. https://foucault.info/documents
/foucault.disciplineAndPunish.panOpticism/

Grange, D. L., 2006. Foreword. V McCormick Tribune Foundation, 2006. Understanding the Privatization of National Security, pp. 4. http://documents.mccormickfoundation.org/publications/privatization2006.pdf

Hayes, B., 2014. State of Power. https://www.tni.org/files/download/state_of_power-6feb14.pdf

Huš, M., 2018. Prism in Upstream živita dalje

Informacijski pooblaščenec, 25.5.2017. Kaj prinaša nova Splošna uredba (EU) o varstvu podatkov?, 2017https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/GDPR/Splosna_uredba_o_varstvu_podatkov-letak_maj2017_v2.pdf fightback.https://www.tni.org/files/download/state_of_surveillance_chapter.pdf

Klein, N., 2008a. The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism pdf (ePUB) https://blind
hypnosis.com/the-shock-doctrine-the-rise-of-disaster-capitalism-pdf.html

Klein, N., 2008b. The Shock Doctrine: An Excerpt From the Introduction http://www.
naomiklein.org/shock-doctrine/excerpt

Klein, N., 2008c. Homeland Security: An Excerpt from The Shock Doctrine http://www.
naomiklein.org/shock-doctrine/excerpt/homeland-security

Ma. Ja., 2012. Ameriški kongres podaljšal zakon za prisluškovanje tujcem brez sodnih nalogov: Delovanje ameriških obveščevalcev glede prisluškovanja nadzira le senatni odbor za obveščevalne zadeve . Ma. Ja., Delo.si

Mathiesen, T., 1997. The Viewer Society: Michel Foucault’s `Panopticon’ Revisited. Theoretical Criminology, 1(2), pp. 215-234.

Milipol Paris, https://en.milipol.com/Milipol-Paris/About-Milipol-Paris-2021

McCormick Tribune Foundation, 2006. Understanding the Privatization of National Security http://documents.mccormickfoundation.org/publications/
privatization2006.pdf

National Terrorism Advisory System Bulletin - November 15, 2016 – Translations https://www.dhs.gov/publication/ntas-bulletin-november-15-2016-translations

National Terrorism Advisory System Bulletin - November 9, 2017, https://www.dhs.gov/ntas/advisory/ntas_17_1109_0001#

OHCHR (Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights), 2018. International Covenant on Civil and Political Rights (ICCPR). https://www.ohchr.org/en/
professionalinterest/pages/ccpr.aspx

REBUILDING AMERICA’S DEFENSES Strategy, Forces and Resources For a New Century A Report of The Project for the New American Century September 2000 http://www.visibility911.org/wpcontent/uploads/2008/02/rebuildingamericasdefenses.pdf

Report of the Special Rapporteur on the right to privacy 2017. https://documents-dds-ny.un.org/doc/UNDOC/GEN/G17/260/54/PDF/G1726054.pdf?OpenElement

Skupnost občin Slovenije, 2016. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR)

Statewatch, https://www.statewatch.org/about/

Transnational Institute,TNI, https://www.tni.org/en/transnational-institute

UREDBA (EU) 2016/679 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov)

http://eur- lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:32016R0679&from=SL

The Washington Post, June 2013., NSA slides explain the PRISM data-collection program

https://www.washingtonpost.com/wp-srv/special/politics/prism-collection-documents/

Pisanju knjig in knjig iz knjig ni konca (Prd12. 12). Vsaka knjiga ima bibliografski curriculum, v katerem »knjiga govori o knjigah.« Umberto Eco je leta 1980 napisal Ime rože na podlagi prevoda (oziroma predelave) besedila Mabillona iz 17. stoletja od opata Vallete iz 19. stoletja. Mabillon pa je v svoji metatekstovni predelavi prenesel kroniko, ki jo je ob koncu 14. stoletja zapisal benediktinski menih Adson iz Melka kot soudeleženec dogajanj v zamišljeni benediktinski opatiji, nekje v severni Italiji, uničeni v požaru, ki se je začel prav v opatijski knjižnici kot fizičnem mestu za shranjevanje knjig.

V Mariborskem kanconieru iz leta 2014 sem objavil pesem Raskrižje , inspirirano s sliko Herkul zgodnjebaročnega italijanskega slikarja Annibala Carraccija (1560-1609). Pred kratkim sem še enkrat prebral knjigo Nataše Bašić V.S. Karadžić između jezikoslovlja i politike, Zagreb: Školska knjiga, 1991. V reprezentančnem štokavskem korpusu iz del dubrovačkih, bosansko frančiškanskih, dalmatinskih in slavonskih pisateljev, izbranem iz hrvaškega književnega kompleksa, sem naletel na pesem Ljuveno uživanje (https://hr.wikisource.org/wiki/Ljuveno_uC5BEivanje) iz Plandovanja (iz okrog 1635. l.) Džive Bunića Vučića (1592-1658), hrvaškega baročnega pesnika. Ko sem pisal pesem Raskrižje se nisem zavedal, da je Dživo Bunić Vučić napisal pesem na isto temo ljubezenskega razmerja moškega s dvema ženskama kot Carracci in jaz! Hudičevi posli! Ni slučajno, da je ruska beseda za umetnika художник, ki po moje izhaja iz besede hud, hudič, ha, ha … Toda »šalu na stranu«! Po veljavni etimologiji je художник slovanska, ruska, bolgarska in ukrajinska beseda, ki izhaja iz staroslovanske besede hѫdog, ta pa iz gotske handags, roke.

Po Ekonomsko-filozofskih rokopisih, objavljenih leta 1844 (Ökonomisch-philosophische Manuskripte aus dem Jahre 1844, Geschrieben von April bis August 1844, napisano od aprila do avgusta 1844), je Marx od avgusta 1857 do marca 1858 napisal skoraj 1000 strani v obliki osnutka (Rohenwurf, dobesedno grobi osnutek, grobi oris) na temo kritike politične ekonomije, ki je pod naslovom Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie prvič izšel v Moskvi v letih 1939 in 1941. Večina te izdaje je bila uničena v Drugi svetovni vojni in je delo postalo dostopno širši svetovni javnosti šele po ponovni objavi leta 1953 v Berlinu. Tako je bil ohranjen Grundrisse kot skica, ki je poslužila Marxu kot podlaga za Das Kapital, njegovo tretje in najbolj znano delo v področju ekonomske misli. (Marx, 1844, 1858, 1867-94; Prpić, 1975)

V Grundrisse je Marx uvedel kategoriji rente in denarja. V pismu Lassallu z dne 22. februarja 1858 Marx piše: »Delo, o katerem govorim, je predvsem kritika ekonomskih kategorij ali, če hočete, kritična predstavitev sistema meščanske ekonomije. Je prikaz sistema in hkrati – skozi prikaz – njegova kritika. Če bi imel čas, da povzamem celotno zadevo, bi jo zelo strnil, saj mi je bil način povzemanja vedno všeč. A na ta način – morda je to bolje za občinstvo, vsekakor pa škoduje formi – tiskano v zvezkih, ki si sledijo drug za drugim, se zadeva nujno razteza nekoliko v širino ...« V nasprotju s proudhonisti, ki so verjeli, da je družbo mogoče spremeniti le z reformo denarnega in obrestnega sistema, saj so bili denar in obresti glavni krivci za neuresničitev razglašenih idealov svobode, enakosti in bratstva¹ v Francoski revoluciji!

Denar je oblika obstoja menjalne vrednosti. Izdelek postane v izmenjavi hipno blago, slednje pa se spremeni v menjalno vrednost. Da bi se izenačila sama s seboj kot menjalna vrednost, se zamenja za znak, ki jo predstavlja kot menjalno vrednost. Kot simbolizirana menjalna vrednost se nato pod določenimi pogoji ponovno zamenja za katero koli drugo blago. Proizvod kot blago in blago kot menjalna vrednost pridobi dvojni obstoj najprej v mislih. Ta idealna podvojitev vodi (in mora voditi) do točke, ko se blago v realni menjavi pojavi v dvojni vlogi: kot naravni proizvod in kot menjalna vrednost. To pomeni, da njegova menjalna vrednost pridobi eksistenco, ki je materialno ločena od nje. Opredelitev produkta kot menjalne vrednosti torej nujno pomeni, da dobi menjalna vrednost ločeno eksistenco od produkta. Menjalna vrednost, ločena od blaga, ki sama obstaja ob njem kot blago, je – denar.

Denar je materialna osnova medsebojne in vsestranske odvisnosti in povezanosti medsebojno ravnodušnih posameznikov v družbeni skupnosti. Vsak posameznik kot član družbe mora proizvajati nek »splošen« proizvod, da se njegova menjalna vrednost lahko izrazi v denarju kot individualizirani obliki menjalne vrednosti. Izvor družbene moči posameznika v odnosu do drugih članov družbe je nekaj, kar vsak posameznik nosi s seboj v svom žepu. Mezdno delo in kapital sta različni obliki menjalne vrednosti, tj. denar kot njegova inkarnacija. Denar je neposredno in hkrati realna skupnost in v kapitalistički družbi, če je splošna substanca bivanja za vse hkrati skupni proizvod vseh!

Marx z analizo denarnih odnosov kot družbenih odnosov pokaže, kako je v teh odnosih že realiziran buržoazni imperij enakosti in svobode. V kapitalistični družbi se v menjavi izmenjujejo ekvivalenti, udeleženci menjave pa so resnično enakopravni glede družbene funkcije kot kupci in prodajalci. Tudi udeležba v izmenjavi je brezplačna. Ni prisile človeka nad človekom.

Izvor neenakosti in nesvobode v kapitalistični družbi je v nujnosti pretvarjanja denarja v kapital kot družbenega razmerja, ki proizvaja presežno vrednost.

Problem kapitalizma kot družbe neenakosti in nesvobode je v tem, da si kapitalisti prisvajajo presežno vrednost »po defaultu« pravnega reda kapitalistične družbe!

V prvotni akumulaciji je kapital očitna tatvina, najpogosteje povezana z drugimi kriminalnimi dejanji, vključno z umori (Krleža, 1929)

V nasprotju s proudhonisti, ki menijo, da skupnost enakih in svobodnih ljudi nastane z odpravo denarnih odnosov in obresti, je Marx pokazal, da je buržoazna družba družba enakosti in svobode le na področju menjave, globlje spremembe pa zahtevajo odpravo menjalne vrednosti in presežne vrednosti kot »prave skupnosti«.

Poudarjanje denarja in kapitala kot »realne skupnosti« je usmerjeno predvsem proti meščanskemu razumevanju, da je demokratična republika realna skupnost enakopravnih in svobodnih posameznikov. Korenina političnih odnosov je v ekonomski sferi in v spremembah produkcijskega načina, demokratična družba pa se konstituira državno, pravno in politično le v sferi menjave.

Pripis: denar, čas, podatek

Denar je del vozla, ki poleg denarja sestoji še iz časa in podatkov.

Rek, da je čas denar, se pripisuje Benjaminu Franklinu (1748).

Franklin pravi, da je pot do bogastva, če si ga želimo, tako preprosta kot pot do tržnice. Bogastvo je odvisno predvsem od dveh besed, delavnosti in varčnosti; tj. ne zapravljanja ne časa ne denarja, ampak kar od izkoriščanja obojeg. Sancta simplicitas²!

Čas proveden v mezdnem delu kot del življenjskega časa se ne more vrniti delavcu kot čas, temveč samo kot surogat (iz lat. surrogatum iz surrogare dati na mesto drugega, manjvreden nadomestek, ponaredek !?), in sicer v obliki denarja. Denar je lahko tudi iz zlata, pa vedarle je surogat – nadomestek za čas, ki je dokončno nepovrnljiv.

Iz vidika filozofije eksistencije (bivanje je pred bistvom, J. P. Sartre) se čas namreč lahko isteka le kot nepovrnljiv del našega življenja (Ogrizek, 2011; Schuster, 2012; Šercar, 2023).

Pravo lenobo oz. nedelo, brezdelje (otium) v ideološkem pomenu besede najdemo med finančnimi kapitalisti, ki se zanašajo na špekulacije in ne na produktivno delo.

Podatek, zlasti osebni podatek, je izklučilni del naše osebnosti. Torej, če v sodobni »informacijski družbi« uporabimo osebni podatek kot denar, bo ta postal navadno blago, naša osebnost po deprivaciji dela osebnostne ekskluzivnosti pa vedno bolj oropana celota brez integritete.

Reference

Franklin, B. (1748). Advice to a Young Tradesman. Retrieved from Advice to a Young Tradesman, [21 July 1748] (archives.gov)

Krleža, M. 1929. Gospoda Glembajevi.

Marx, K., 1844. Ökonomisch-philosophische Manuskripte aus dem Jahre 1844, Geschrieben von April bis August 1844. Karl Marx: Ökonomisch-philosophische Manuskripte aus dem Jahre 1844

Marx, K., 1858. Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie : (Rohentwurf) 1857-1858 : Anhang, 1850-1859.1974, Berlin : Dietz Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie : (Rohentwurf) 1857-1858 : Anhang, 1850-1859 : Marx, Karl, 1818-1883 : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Marx, K., 1973. Grundrisse: Foundations of the Critique of political Economy (Rough Draft) (Written 1857-61; Published: in German 1939-41; Translated by Martin Nicolaus) Economic Manuscripts: Karl Marx: Grundrisse

Marx, K., 1867–1894. Das Kapital. Kritik der politischen Oekonomie Karl Marx: Das Kapital (PDF): Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Prpić, I., 1975. Karl Marx: Temelji slobode. Naprijed, Zagreb, 1974. Naše teme 19 (5), 923-927.

Schuster, A., 2012. It is Very Difficult to Do Nothing Notes on Laziness. Metropolis M. 2. (PDF) It is Very Difficult to Do Nothing. Notes on Laziness Prejšnja različica tega članka je bila objavljena v slovenščini kot intervju Maše Ogrizek z Aaronom Schusterjem “Zelo težko je početi nič” v Dnevniku/Objektivu, 1. oktober 2011.

Šercar, T.M., 2023. Šesto pismo: asocialnost ljubezni V Šercar, T.M., Rikke Locutio XXVII (127) Locutio

8. maj 2025

Opombe:

¹ Geslo si je izmislil M. Robespierre, eden od voditeljev francoske revolucije julija 1790, v govoru, v katerem opisuje vojake-meščane, ki hitijo drug drugemu v objem in oznanjajo svobodo, enakost in bratstvo (liberté, égalité, fraternité).

² Pravijo, da je trpeči Jan Hus (1369.-1415.), predhodnik protestantizma na Češkem, pred smrtjo na grmadi, ko je videl neko starko, kako prihaja k grmadi, na kateri ga bodo sežgali, in meče nanjo nekaj suhih vejic, da poveča ogenj, vzkliknil »O sveta preprostost!«

Zakaj »mikroesej«? Avtorji pišemo, da se naše besedilo objavi. Večina ljudi ni nora na branje in če hočemo, da naše besedilo bralci prebero, mora berilo biti čimbolj kratko in jedrnato! Zakaj o vojni? Zato, ker je vojn v tem hipu na svetu precej!

S stališča fenomenologije tehnologije je vojna uporaba orožja za namene, za katere je vojna tehnologija narejena. Toda nekateri se tolažijo, da je proizvodnja orožja in oboroževanje najboljše sredstvo za odvračanje od vojn.

Na vprašanje, kaj pa je vojna, je dozdaj podal najboljšo definicijo pruski general Carl Philipp Gottlieb von Clausewitz (1780.-1831.) v knjigi »O vojni« (Vom Kriege), posthumno objavljeni leta 1832. Vojaški strokovnjaki jo imajo za dokončno študijo vojskovanja. Po Clausewitzu vojna teorija ne more biti strog operativni nasvet za generale, temveč predstavlja splošna načela, ki izhajajo iz proučevanja zgodovine in logičnega razmišljanja. Vojna je eno od sredstev političnega odnosa, za katerega je značilna vojaška sila za doseganje političnih ciljev. Bistvena značilnost vojne pa je negotovost.

Von Clausewitz je danes znan po lakonskem, kratkem in jedrnatem izreku, da je vojna orodje za doseganje političnih ciljev in ne sama sebi cilj (»zgolj nadaljevanje politike z drugimi sredstvi«).

Glavni dejavniki v vojni so moralni dejavniki! »Vojna je preizkušnja moralnih in fizičnih sil s pomočjo slednjih. . . V zadnji analizi je vsa vojaška akcija usmerjena v moralno, ne v fizično moč ... (Carl von Clausewitz, 1874)

Potrudil sem se, da knjigo prebrskam in se prepričal, da šteje okrog 950 strani formata A5 ali 1.674.393 znakov s presledki!?

Vir:

General Carl von Clausewitz, 1874. On WarTranslated by Colonel J.J. Graham 1874 was 1st edition of this translation.1909 was the London reprinting.) >On War, by General Carl von Clausewitz (gutenberg.org)

Vir o plenilskem početju do Kongresne knjižnice v Washingtonu (Library of Congress) predsednika ZDA gospoda Donalda Trumpa je bil prispevek Meryle Kornfield in Hannah Natanson »It’s called the Library of Congress. But Trump claims it’s his« (Imenuje se Kongresna knjižnica. Toda Trump trdi, da je njegova), posodobljeno 31. maja 2025, tako da nimam nobene domišljave prevzetnosti, kar se tiče originalnosti tega zapisa razen nekaj pomislekov, kot je napr. sledeči.

Namreč, če ne bila »kongresna«, Kongresna knjižnica ne bi bila politično zanimiva kot nova tarča Trumpove Bele hiše v svojem pohodu, ciljanem na širitev izvršilne veje oblasti v ZDA in s tem - avtoritarizma.

Strateški cilj Donalda Trumpa in njegove administracije naj bi pa bil brisanje že iz davna veljavnih meja, ki ločujejo zakonodajno, sodno in izvršilno vejo oblasti.

Neupoštevanje delitve oblasti s strani Trumpove administracije je očitno že od prvih dni Trumpovega drugega mandata. En izmed izvajalcev te »strategije« je novi Department of Government Efficiency (DOGE, Ministrstvo za vladno učinkovitost), na čelu katerega je Elon Musk, ki je uvedlo službo ameriškega ministra za delo (DOGE) v uradih zunaj izvršilne veje oblasti. Slabo se nam piše. Demokracija umira v temi.

Musk je pred kratkim poslal po e-pošti vsem zveznim uslužbencom sporočilo z vprašanjem »Kaj ste počeli ta teden?« in zahteval, da vsak teden pošljejo e-pošto s povzetkom petih svojih dosežkov v zadnjem tednu (famozni »“five things” message«. Bela hiša trdi, da so volilci dali Trumpu mandat, da na nove načine izvaja oblast in omeji vladno porabo z novimi, nepreizkušenimi sredstvi.

Dodatno k temu, da je Kongresna knjižnica največja knjižnica vsih časov na svetu glede knjig, filmov, člankov iz revij, fotografij, glasbe, rokopisov in drugega knjižničnega gradiva, dokumentov, ki podrobno opisujejo javno in zasebno življenje pomembnih ameriških zgodovinskih osebnosti, vključno s preteklimi predsedniki in sodniki, je Kongresna knjižnica tudi najpomembnejši raziskovalni organ zakonodajne oblasti v ZDA.

Seznam domen Kongresne knjižnice je res dolg in napravi močen vtis.

Kongresna knjižnica upravlja spletno stran Congress.Gov,, kjer so shranjeni vsi podatki in zapisi zakonodajne veje oblasti, vdržuje bazo podatkov o avtorkih pravicah in registracijske portale (registration portals), ki vključujejo vse ideje, ki so bile kdaj koli predložene za zaščito avtorskih pravic. V Kongresni knjižnici je sedež Kongresnega urada za mednarodno vodstvo (Congressional Office for International Leadership), ki izvaja usposabljanje za državljansko vodstvo za politike v nekdanjih »komunističnih« državah, vključno z Ukrajino. V stavbi Adams Kongresne knjižnice je Urad za pravice na delovnem mestu v Kongresu (Office of Congressional Workplace Rights), ki med drugim obravnava in hrani pritožbe o spolnem nadlegovanju.

Kongresna knjižnica hrani dokumente o mnogih ljudeh in so nekateri zaupni in občutljivi … Zbirke, ki jih dobija Kongresna knjižnica so surovi materiali in zato ima osebje s posebnimi dovoljenji, ki ureja te zbirke.

Kongresna knjižnica vdržuje bazo podatkov o vseh raziskovalnih zahtevah zakonodajalcev, ki so podane pod strogo obljubo o zaupnosti. Zatorej Kongresna knjižnica prisego o molčečnosti jemlje zelo resno. Do baze podatkov o zahtevah za zapise lahko dostopajo le določeni zaposleni, ki so usposobljeni, da o kongresnih zahtevah za informacije ne razpravljajo z nikomer drugim razen z osebo, ki zahtevo vloži.

Če bi torej Trumpovi administraciji uspelo uveljaviti nadzor nad Kongresno knjižnico in premik k avtoritarizmu nasploh, bi to pomenilo, da lahko nekdo, ki je prijateljsko nastrojen do predsednika, preuči poizvedbe katerega koli izmed zakonodajalcev.

Trump je v začetku tega meseca že odpustil »kongresnega knjižničarja«¹ Carlo Hayden in direktorico ameriškega urada za avtorske pravice Shiro Perlmutter kot del prestrukturiranja »pod firmo« pravne trditve, ki » ne pije vode«, da Kongresna knjižnica spada v pristojnost njegove izvršilne veje oblasti.

Ali se je »Большая чистка« že začela? Sans compliment!

¹ Kongresni knjižničar je vodja Kongresne knjižnice, ki ga imenuje predsednik ZDA po nasvetu in soglasju Senata ZDA za mandat desetih let.

Stari Grki so si predstavljali srce kot ognjišče, kajti je kri topla, če srce dela in se ohladi, ko neha delati. Izum in uporaba črpalke sta omogočili boljše razumevanje delovanja srca, saj je srce svojevrstna mehanska naprava - črpalka!

Poveličevanje srca, povezano z moralno integriteto, spada v večje pesniške »neumnosti«, kajti temu organu pripisujemo pesniki izključno nekaj dobrega. Ta enostranskost prihaja do izraza tudi v ikonografiji krščanskih cerkev. Izjema je del freske Stvarjenje nebes na stropu Sikstinske kapele Michelangela Buonarottija, ki je koncipiran po modelu človekovih možganov.

Po izvirnem nauku Jezusa Kristusa nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka in njegovega srca, saj vsa zla izhajajo od znotraj in prav iz našega srca: hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet! Naposled je naše srce vedno tam, kjer je denar!

Viri:

Evangelij po Marku (Mr 7, 15-23)

¹⁵ Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. ¹⁷ Ko je od množice šel v hišo, so ga njegovi učenci spraševali o tem izreku. ¹⁸ Dejal jim je: »Tako? Tudi vi nimate pameti? Mar ne razumete, da človeka ne more omadeževati nič, kar pride vanj od zunaj, ¹⁹ ker ne gre v njegovo srce, ampak v želodec, in se nato izloči v greznico?« S tem je razglasil vse jedi za čiste.

²⁰ In govoril je: »Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. ²¹ Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, ²² prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. ²³ Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Michelangelo Buonarotti – »Stvarjenje nebes«, freska, Sikstinska kapela – »možgani«

Michelangelo Buonarotti – Strop Sikstinske kapele

Slika človeških možganov, izdelana z uporabo magnetne rezonance (MRI)

Med spanjem sanjajo ljudje, večina sesalcev in nekatere ptice.

Človeške »sanje« so namišljene »predstave«, ki se zgodijo v zadnji, peti fazi spanja, fazi REM (Rapid Eye Movement), spanje s hitrim premikanjem oči. Sanje iz faze REM so najbolj žive in si jih najlaže zapomnimo. Sanj ne moremo kontrolirati. Lahko so ponavljajoče se, telepatske, spomin na resnično dejavnost, predvsem moreče. Moreče sanje, môra, povzroča nelagodje in strah. V obdobju REM, ki traja 5–30 minut, se naše oči sunkovito premikajo, hkrati pa se nam tudi krčijo prsti na nogah in rokah ter obrazne mišice. Čeprav je celotno telo omrtvičeno, pri moških nabrekne penis, pri ženskah pa se poveča nožnični izcedek. Pogosto v sanjah padamo v globino! Iz sanj nekateri napovedujejo prihodnost. Zanimanje za sanje so posebej spodbudila dela Sigmunda Freuda (1856. -1939.) in Carla Gustava Junga (1875.-1961.) , ki sta upala, da bi lahko na osnovi razumevanja sanjskih simbolov znala pomagati ljudem z duševnimi težavami. Glavna razlika med Freudovo in Jungovo teorijo sanj je ta: Freudov pristop je obrnjen proti nazaj in se osredotoča na vzročne vire sanj v zgodnjih življenjskih izkušnjah (diagnoza, spoznava in označitev bolezni). Jungov pristop je usmerjen proti naprej in poskuša razumeti, kam sanje vodijo, in kaj bi lahko razkrile o prihodnjem življenjskem razvoju posameznika (prognoza, napoved o razvoju bolezni). Po drugih vidikih se njune teorije podudarata.

Pravi bibliografski kuriozum pa je, da je knjiga Sigmunda Freuda »Die Traumdeutung« (Razlaga sanj) prvič izšla 1900 v nakladi pičlih 600 izvodov in da je bila prodana šele po polnih osmih letih! Kasneje je postala zelo priljubljena in je v Freudovem življenju izšlo še sedem izdaj. Freud je to knjigo označil za svojo osebno najljubšo knjigo, ki je postala večna klasika v zgodovini psihologije, Freud pa je postal eden od petih najbolj citiranih avtorjev knjig, vključno s Biblijo, v zgodovini bibliometričnih analiz.

Vprašanje, kako sanje v resnici nastanejo in čemu služijo, je po Claudiju Basettu še naprej popolnoma odprto. Basetti je pisal o narkolepsiji in hipersomniji kot avtoimunski, nepremagljivi, bolezenski zaspanosti in želji po spanju.

Kaj pa so »ameriške sanje«? »Ameriške sanje« so vrsta etosa, nravne usmerjenosti, težnje ali prepričanja, ki ženejo številne državljane ZDA, ko si prizadevajo ustvariti življenje zase. Ta ideal - ki vključuje predstave o posameznikovih pravicah, svobodi, demokraciji in enakosti - je nedvomno osredotočen na prepričanje, da ima vsak posameznik pravico in svobodo iskati blaginjo in srečo, ne glede na to, kje in v kakšnih okoliščinah se je rodil. Ključni element »ameriških sanj« je prepričanje, da se lahko s trdim delom in vztrajnostjo vsakdo dvigne »iz krp v bogastvo«, postane finančno in družbeno uspešen po poklicni vertikali (Glej moj mikroesej »Teorija pravične neenakosti«, Locutio 22 (108) Locutio)

»Ameriške sanje« so lahko tudi le tolažba za lahkoverne reveže, ki si delajo prazne upe, ne da bi se sploh zavedali, da gre za iluzije, tj. za čutne prevare, izvirajoče iz nepravilnih zaznav.

Sanje so le redko obetavne. Najpogosteje nas preganjajo kot »sovragi grešne duše«, tako da komaj čakamo, da se prebudimo, prekinemo sanje in tiste čutne prevare (halucinacije), ki obstoje zgolj v domišljiji!

Uvodna opomba

Besedo »antropocen« je leta 2000 skoval nizozemski kemik Paul Crutzen, Nobelov nagrajenec za kemijo leta 1995. Nekega dne je Crutzen, ki je prejel Nobelovo nagrado za odkrivanje učinkov spojin, ki tanjšajo ozon, sedel na neki znanstveni konferenci. Predsednik konference se je ves čas skliceval na holocen, obdobje, ki se je začelo ob koncu zadnje ledene dobe, pred 11.500 leti, in to - vsaj uradno - traja še danes.

»Nehajmo,« se spominja Crutzen, ki je rekel »Nismo več v holocenu. Smo v antropocenu.« No, nekaj časa je bilo v sobi tiho. Ko si je skupina privoščila odmor za kavo, je bila glavna tema pogovora antropocen. Nekdo je predlagal, da bi Crutzen avtorsko zaščitil besedo.

Anthropocen je novo ime za novo geološko dobo – tisto, ki jo opredeljuje naš ogromen vpliv na planet. Ta znak bo ostal v geoloških zapisih še dolgo potem, ko bodo naša mesta propadla. Age of Man: Enter the Anthropocene (nationalgeographic.org)

Reference z mojimi privatnimi osebnostno obarvanimi adnotacijami

Marsh, G. P., 1864. Man and nature; or, physical geography as modified by human action. New York, NY: Charles Scribners. (Reprinted by The Belknap Press of Harvard University Press 1965.). Man and nature; Marsh, George Perkins, 1801-1882. [from old catalog] : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Tema dela je človek in narava: ali fizična geografija, spremenjena s človeškim delovanjem. Marsh je s tem želel pokazati, da »medtem ko [drugi] mislijo, da je zemlja ustvarila človeka, je človek v resnici ustvaril zemljo«. Človek lahko uniči sebe in Zemljo, če ne bo obnavljal in vzdrževal globalnih virov. Marshovo delo je prispevalo k zagonu sodobnega naravovarstvenega gibanja.

Stoppani, A., 1873. Corso di geologia, vol. II (eds G. Bernardoni & G. Brigola). Milan, Italy. Corso di geologia del professore Antonio Stoppani Geologia stratigrafica (archive.org).

Dinamika zemlje nam je postopoma razkrila sile, ki vladajo zemeljski obli in jo nenehno spreminjajo. Trajni učinki teh sil so dokaz delovanja teh sil, dokler njihovi učinki trajajo, kot strjena lava priča, da se je vulkan sprostil. Vulkan je ugasnil, to je, vzrok je prenehal; ampak lava ostaja, se pravi učinek ostaja.

Suess, E., 1875. Die Entstehung der Alpen. Wien, Germany: W. Braunmüller. Die Entstehung der Alpen : Eduard Suess : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Alp niso ustvarile nobene druge sile kot druga gorska območja zemeljskega površja, v kolikor zunanjih oblik ne spremenijo rušilni ali regenerativni vplivi ozračja, vode, ledu ali drugih sekundarnih pojavov.

Arrhenius, S., 1896. On the influence of carbonic acid in the air upon the temperature of the ground. Phil. Mag. J. Sci. Ser. 41, 237–276. (iop.org)

Ogljikova kislina v zraku vpliva na temperaturo zemlje in bi se temperatura na arktičkih regijah dvignila okoli 8° do g° C, če bi se ogljikova kislina povečala na 2,5 ali 3-kratno sedanjo vrednost.

Sherlock, R. L., 1922. Man as a geological agent. London, UK: H.F. & G. Witherby. Man as a Geological Agent: An Account of His Actions on Inanimate Nature | Nature

Človek je prepoznan kot geološki dejavnik in se v članku prikazujejo njegova dejanja na neživo naravo. Človeško obdobje kvartarja se je začelo, ko se je začelo njegovo delovanje na resno spreminjanje zemlje s selitvijo in z gradnjo barikad pred divjimi zvermi in obsežna dela transporta in kopičenja, ki jih je mogoče izslediti v piramidah ali v Cuzcu, mestu v jugovzhodnem Peruju blizu doline Urubamba v gorovju Andov.

Bergson, H., 1911. Creative Evolution (Transl. by Arthur Mitchell, Henry), New York: Holt and Co., Camelot Press. The Project Gutenberg eBook of Creative Evolution, by Henri Bergson.

Od izuma parnega stroja je minilo stoletje in šele začenjamo čutiti globino šoka. Naše vojne in naše revolucije bodo štele za nekaj malega, če se jih bomo sploh spomnili. Ampak o parnem stroju in sprevodu izumov vseh vrst se bo morda govorilo tako, kot se govori o bronu ali lomljenem kamnu iz predzgodovinskih časov, kateri služijo za opredelitev dobe (str.138-9).

Vernadsky, V., 1924. La géochimie. Paris, France: Librairie Félix Alcan. [PDF] La Géochimie. | Semantic Scholar

Geokemija je nova veda v dvajsetem stoletju, ki vključuje delitev zemeljskih zunanjih plasti ali ovojov glede na njihove fizikalne, kemijske in biološke značilnosti.

Callendar, G. S., 1938. The artificial production of carbon dioxide and its influence on temperature. Q. J. R. Meteorol. Soc. 64, 223–240. (doi:10.1002/qj.49706427503) The artificial production of carbon dioxide and its influence on temperature (wiley.com)

Vpliv človekove dejavnosti kot je umetna proizvodnja ogljikovega dioksida na temperaturo Zemlje je ne samo mogoč, ampak se dejansko dogaja v današnjem času.

Vernadsky, V., 1945. The biosphere and the noosphere. Am. Scient. 33, 1–12. Vernadsky_WI_1945_The_Biosphere_and_the_Noosphere.pdf (monoskop.org)

»Misel ni oblika energije. Torej, kako za vraga lahko spremeni materialne procese? Na to vprašanje še vedno ni odgovora.” Vladimir Vernadski je razvil teorijo, da je noosfera tretja stopnja v razvoju zemlje, po geosferi in biosferi, opredeljena kot biološko življenje.

Živa snov je celota vseh organizmov, ki so kadar koli obstajali na Zemlji. Običajno je pomembna taka celota, čeprav je pri obravnavi vpliva človeka na procese na tem planetu lahko pomemben en sam posameznik. Živo snov Zemlje lahko razumemo kot vsoto povprečne žive snovi vseh taksonomsko prepoznavnih skupin. Vsaka od teh skupin naj bi bila sestavljena iz homogene žive snovi. Živa snov obstaja le v biosferi. Živi organizmi lahko preoblikujejo planete tako zanesljivo kot katera koli fizična sila. Noosfera je novejši geološki pojav na našem planetu. V njej človek prvič postane geološka sila velikega obsega.

Osborn, F., 1948. Our plundered planet. Boston, MA: Little, Brown and Co. Our plundered planet : Osborn, Fairfield, 1887- : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

»Naš izropani planet« je knjiga o uničevanju okolja in Zemlje. s strani človeštva.Posvečena je vsem, ki jim je mar za jutri. Če nam bo bolj mar, da umremo, bo narava to nadomestila na svoj način, neizprosno, kot je že začela početi.

Teilharda de Chardina, P. 1955., Le phénomène humain. Paris : Éditions du Seuil. Le phénomène humain / Pierre Teilhard de Chardin : Teilhard de Chardin, Pierre : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Razvoj koncepta noosfere se pripisuje Vladimirju Vernadskemu in Pierre Theilhard de Chardinu. Jezuitski duhovnik, francoski geolog, paleontolog in filozof Pierra Teilharda de Chardina v eseju »Fenomen človeka« (Le phénomène humain), ki je nastal v 30-tih letih 20. stoletja, vendar je bil objavljen šele posmrtno, leta 1955., opisuje evolucijo kot proces, ki vodi v vse večjo kompleksnost, ki doseže vrhunec v poenotenju zavesti.

Wilson, D. S., 2019. This View of Life: Completing the Darwinian Revolution. Knopf Doubleday Publishing Group.

Evolucijski biolog David Sloan Wilson je v svoji knjigi »This View of Life: Completing the Darwinian Revolution« iz leta 2019 zapisal, da je njegovo delo "posodobljena različica Teilhardovega dela »Fenomen človeka« (The Phenomenon of Man).

Thomas, W. L., (ed.) 1956. Man’s role in changing the face of the Earth. Chicago, IL: University of Chicago Press. Man’s role in changing the face of the earth : William L. Thomas : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Osnovno vprašanje, ki ga je bilo treba raziskati na posvetovanju na temo vloge človeka v spreminjanju obraza Zemlje je bilo: »Kaj se je in se dogaja z zemeljskim površjem zaradi tega, ker so ljudje na njem že dolgo časa, neenakomerno naraščajoč v številu in spretnostih, na različnih mestih in v različnih obdobjih?«.

Commoner, B., 1971. The Closing Circle: Nature, Man, and Technology. (Zaključujoči krog: narava, človek in tehnologija). Madison: Knopf. (Pretvorjeno v digitalni zapis 2007) Barry Commoner (1917.–2012.) velja za očeta sodobne ekologije in enega najnaprednejših mislecev in znanstvenikov-aktivistov na svetu. Zasluge za ustvarjanje štirih neformalnih pravil ekologije pripisuje marksističnim idealom, ki so ga pripeljali do prepričanja, da podnebne spremembe povzročajo kapitalistični način proizvodnje in ne prenaseljenost. Leta 1980 je kandidiral za predsednika Združenih držav Amerike na listi lastne državljanske stranke Citizens Party.

Zemljina ekosfera je poškodovana. Vzroki okoljske in energetske krize so človeški ekonomski, socialni in politični sistemi. Moramo takoj ukrepat ekonomsko, socialno in politično, da bi sklenili krog življenja in »naravi povrnili bogastvo, ki si ga od nje izposodimo«. Commoner je kot temeljni vzrok za naraščajoče okoljske krize izpostavil »obsežno preobrazbo proizvodne tehnologije od druge svetovne vojne«. Commoner je predvidel tudi Crutzenov argument v ovi formulaciji: »Tehnosfera je postala dovolj velika in intenzivna, da spremeni naravne procese, ki urejajo ekosfero.«

Meadows, D. H., Meadows, D. L., Randers, J. & Behrens, W. W., 1972. The limits to growth.

New York, NY: Universe Books. EMS ExSum Cover AA (semanticscholar.org)

Ljudje črpamo svetovne vire hitreje, kot jih je mogoče obnoviti, in sproščamo odpadke in onesnaževala hitreje, kot jih lahko Zemlja absorbira ali naredi neškodljive. Vodijo nas proti globalnemu okoljskemu in gospodarskemu propadu, vendar je morda še čas, da se s temi težavami spopademo in ublažimo njihov vpliv.

Isti avtorji v delu »Meje rasti: 30-let kasneje« (2002) človeštvu razkrivajo megleno, a kritično mejo med človeško rastjo in človeškim razvojem in nam zdaj ponujajo posodobljen scenarij in načrt za zmanjšanje naših potreb, vključno z rastjo prebivalstva, da bi zadostili nosilni zmogljivosti Zemlje.

Lovelock, J. E. 1979 Gaia: a new look at life on Earth. Oxford, UK: Oxford University Press.

Gaia, a new look at life on earth : Lovelock, James, 1919- : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Zemeljska živa snov, zrak, ocean in kopno skupaj tvorijo kompleksen sistem, ki lahko ohranja Zemljo kot primerno mesto za življenje.

Toda hipoteza Gaia je hipoteza sanjača. ki je namenjena tistim, ki radi hodijo ali preprosto stojijo in strmijo, se sprašujejo o Zemlji in življenju, ki ga nosi, ter špekulirajo o posledicah naše lastne prisotnosti na planetu.

Clark, W., 1986 Sustainable development of the biosphere V Sustainable development of the biosphere, eds. W.C. Clark & R.E. Munn, Cambridge University Press, Cambridge, UK, pp. 5-48. Sustainable development of the biosphere: Themes for a research program (harvard.edu)

Ugotovitve te študije preučujejo naše razumevanje povezav med industrijskim razvojem in izkoriščanjem virov ter globalnimi ekološkimi in geografskimi sistemi, ocenjujejo, kako lahko globalne okoljske spremembe zavirajo ali spodbujajo regionalni razvoj, ter raziskujejo institucionalne in organizacijske zasnove za boljši okoljsko ozaveščen razvoj politik in vodstev. Rezultati so vir informacij o razmerah med svetom in ljudmi: okolje ter kot nabor predlogov, kako bi se lahko približali cilju trajnostnega razvoja.

Revkin, A. 1992 Global warming: understanding the forecast. New York, NY: American Museum of Natural History, Environmental Defense Fund, Abbeville Press. Global Warming: Understanding the Forecast - Andrew Revkin - Google Knjige

Revkin je zapisal preroške besede, da morda bodo raziskovalci Zemlje v prihodnosti poimenovali novo post-holocensko obdobje po človeku kot njegovem vzročnem elementu. »Vstopamo v dobo, ki bi jo nekoč lahko imenovali, recimo, antrocen [sic]. Navsezadnje je to geološka doba, ki smo jo ustvarili sami«(str. 55]. Morda mnogi bralci niso upoštevali manjše jezikovne razlike in so novi izraz prebrali kot antro(po)cen! Pravzaprav pred uvedbo koncepta antropocena. Revkinova knjiga v živahni pripovedi, podprta z dramatičnimi barvnimi fotografijami in posebnimi umetninami, predstavlja vznemirljivo napoved o spremembah v zraku, ki jih je povzročil človek, in njihovem vplivu na živa bitja na Zemlji – z 20 predlogi za posebne stvari, ki jih lahko vsakdo stori za zmanjšanje globalnega segrevanja.

Samson, P. R. & Pitt, D. (eds) 1999 The biosphere and the noosphere reader. London, UK:

Routledge 24906412X.pdf (gbv.de)

Biosfero naj bi razumeti s pomočjo noosfere, noosfero pa kot naravni podaljšek fizične narave biosfere.

Lovell, B. 2010 Challenged by carbon: the oil industry and climate change. Cambridge, UK:

Cambridge University Press. Challenged carbon oil industry and climate change | Applied geoscience, petroleum and mining geoscience | Cambridge University Press

Temelj analize podnebnih sprememb je vloga naftne industrije pri soočanju s podnebnimi izzivi in obeti zajemanja ogljika ter shranjevanje v »sporočilih iz skal« (str. 87)

Ali obstaja nizkoogljična prihodnost za naftno industrijo? Naftna industrija, soočena s prepričljivimi novimi geološkimi dokazi, ne more več ignorirati posledic podnebnih sprememb, ki jih prinaša poraba njenih izdelkov. Vendar bo svetovna skupnost še naprej kurila fosilna goriva, medtem ko bomo upravljali prehod na nizkoogljično gospodarstvo

Pripis

Vsaka doba v geološki zgodovini Zemlje, ki se je nekoč začela, se je neizogibno končala po upadu geološke sile, ki jo determinira in nastopu novega dejavnika.

Koncept noosfere sta razvila Vladimir Vernadsky in Pierre Theilhard de Chardin.

Jezuitski duhovnik, francoski geolog, paleontolog in filozof Pierra Teilharda de Chardina v eseju »Fenomen človeka« (Le phénomène humain), ki je nastal v 30-tih letih 20. stoletja, vendar je bilo objavljeno šele posmrtno, leta 1955., opisuje evolucijo kot proces, ki vodi v vse večjo kompleksnost, ki doseže vrhunec v poenotenju zavesti.

Evolucijski biolog David Sloan Wilson je v svoji knjigi »This View of Life: Completing the Darwinian Revolution« iz leta 2019 zapisal, da je njegovo delo "posodobljena različica Teilhardovega dela »Fenomen človeka« (The Phenomenon of Man).

Wilson, D. S., 2019. This View of Life: Completing the Darwinian Revolution. Knopf Doubleday Publishing Group.

Floridi, L., 2013. The Ethics of Information. Oxford, New York: Oxford University Press

Po Floridiju se je z izumom pisave v Mezopotamiji okoli leta 5200 p.n.š. začela informacijska doba. Od tega trenutka so obstajali sistemi, ki so lahko beležili dogodke za prihodnjo porabo.

2023-08-21

Slika

1. Uvod

26. marca 2025 sem bil prejel ekskluzivno povabilo za udeležbo na ICELTS (OCEANIA) 2025 in ICAELS (OCEANIA) 2025, dveh prestižnih mednarodnih konferencah s področja humanistike, jezikoslovja in literarnih študij. Konferenci sta potekali od 16. do 18. maja 2025 na Univerzi v Novem Južnem Walesu (UNSW) v Sydneyju v Avstraliji, organizirala pa sta ju Inštitut za inženirstvo in management (IEM) in Univerza za inženirstvo in management.

Tema konference je bila: »Onkraj besed: transformativna vloga umetne inteligence v jezikoslovju, literaturi in učenju«.

Rokopis kongresnega prispevka »Umetna inteligenca (UI) ni umetna niti še inteligentna!« sem odposlal z enodnevno zamudo, 3. 04. 2025 16:27.

Kajti je pristojbina za registracijo (kvotizacija) po raziskovalcu znašala 300 AUD, sem organizatorje prosil, da v mojem primeru upoštevajo, da sem rojen 1939, tj. da sem star, da sem upokojenec in, kar je najpomembneje, da sem nefinancirani (unfunded) raziskovalec, in ki tudi ni opremljen za virtualno sodelovanje »na daljavo« na konferenci.

Več se mi se niso oglasili. Bila je to tudi dokaj srečna okoliščina, kajti sem imel priložnost malce dopolniti prispevek, konzultirati nekaj novih virov, ga dopolniti in bolj uskladiti z mojimi pogledi na »artificielnost« in predvsem »inteligenco« UI.

Ko sem izvedel za temo konference, sem takoj pomislil: »Umetna inteligenca ni umetna niti inteligentna!« Šlo je za tako imenovani »halo učinek«.

»Halo efekt« je prvi odkril ameriški psiholog Frederick L. Wells leta 1907 v študiji avtorskih ocen (authors’ ratings) njihovih literarnih zaslug.

Če bi bil naš seznam literarnih lastnosti popoln in bi predstavljal celovito analizo vseh vrst literarnih zaslug, bi morala vsota ocen avtorjevih lastnosti, pravilno ponderirana, dati natančno ujemanje z njegovimi ocenami splošnih zaslug. (Wells, 1907)

Toda je »halo efekt« z empiričnimi dokazi prvi identificiral Edward Thorndike. Izraz »halo napaka« (»halo error«) je formalno uvedel leta 1920 v svojem članku »Vztrajna napaka v psihološki presoji«. (Thorndike, 1920)

Thorndike je »halo učinek« opisal kot kognitivno pristranskost pri označevanju ljudi, pri kateri en vidik osebe oblikuje posameznikovo mnenje o drugih dimenzijah in značilnostih te osebe. Kasneje se je uporaba »halo efekta« razširila celo na področje trženja.

2. »Umetna inteligenca« je contradictio in terminis!

Contradictio in terminis je fraza ali izraz, v katerem si sestavne besede nasprotujejo, pogosto nenamerno, ali pa naj bi si nasprotovale, če jih gledamo z določenega zornega kota.

Primeri te vrste protislovja: miniaturni velikan, leseno železo, okrogel kvadrat, brezčasno trajanje, naučena nevednost ...

Sinonimi so:

• Contradictio in adiecto

• oksimoron (velja za napačnega v formalni rabi)

• Contradictio in adiecto (protislovje v dodanem) je protislovje, ki nastane, ko se izrazu doda atribut, ki zanika bistveno lastnost tega izraza, npr. »leseno železo« ali »okrogel kvadrat«.

Najpogosteje se uporablja v slogovne namene. Vendar pa imajo lahko izrazi, kot sta »brezčasno trajanje« ali »učena nevednost«, čeprav sta formalno contradictio in adiecto, včasih smiselno uporabo v filozofiji.

Izraz »umetna inteligenca« je zagotovo nesrečen izraz, kot da bi šlo za imitacijo, manjvredno kopijo, kot je umetno usnje, celo za ponaredek, prevaro, v nasprotju z naravno, izvorno inteligenco živih bitij, zlasti Homo sapiensa.

Na tem svetu ni ničesar, kar ni materialno, vključno z informacijami. Poleg snovi, mase in energije je informacija v obliki infonov temeljni element vesolja. (Šercar, 2025)

3. Klasifikacijska shema (Knowledge Map) področja umetne inteligence

V načrtu moje e-knjige »Informacijska znanost na dvosmernih mostovih: Izbor teoretičnih del iz informacijske znanosti« sem predvidel razdelek o povezavi med informacijsko znanostjo in psihologijo v treh delih. Prvi del je bil objavljen leta 2021 v slovenski reviji Organizacija znanja (Šercar, 2021), drugi del v indijski reviji IJELS v začetku letošnjega leta (Šercar, 2025) in del tretjega dela v prvi slovenski literarni spletni reviji Locutio. (Šercar, 2019)

Delo na omenjenem članku je zahtevalo redno spremljanje raziskav in razvoja UI v okviru Stoletne študije o umetni inteligenci 2014–2114.

Umetna inteligenca (UI) je znanost in vrsta računalniške tehnologije, ki jo navdihujejo načini, kako ljudje uporabljajo svoj živčni sistem in telo za zaznavanje, učenje, sklepanje in delovanje.

Klasifikacijska shema znanstvenega področja umetne inteligence vključuje:

iskanje in načrtovanje, ki se ukvarjata s ciljno usmerjenim vedenjem; iskanje igra ključno vlogo, na primer v programih za igranje šaha, kot je Deep Blue, in pri odločanju, katera poteza (vedenje) bo na koncu vodila do zmage (gola);

predstavitev znanja in sklepanje, ki vključuje obdelavo informacij (običajno v velikih količinah) v strukturirano obliko za zanesljivejše in učinkovitejše poizvedbe;

strojno učenje kot paradigma, ki omogoča sistemom, da samodejno izboljšajo svojo učinkovitost z opazovanjem ustreznih podatkov;

robotiko, ki raziskuje temeljne vidike zaznavanja in delovanja – in zlasti njihovo integracijo – ki omogočajo robotu učinkovito vedenje; ker si roboti in drugi računalniški sistemi delijo živi svet z ljudmi, se je v zadnjih desetletjih pojavilo posebno tematsko področje interakcij med ljudmi in roboti (interakcija človek-robot);

strojno zaznavanje, ki je vedno igralo osrednjo vlogo v umetni inteligenci, deloma pri razvoju robotike, pa tudi kot popolnoma neodvisno področje študija; najpogosteje preučevane metode zaznavanja so računalniški vid in obdelava naravnega jezika;

več drugih področij umetne inteligence, ki so posledica rasti interneta; analiza družbenih omrežij preučuje vpliv sosedskih odnosov na vedenje posameznikov in skupnosti; »crowdsourcing« je inovativna tehnika reševanja problemov, ki se opira na izkoriščanje človeške inteligence (običajno tisočev ljudi) za reševanje zahtevnih računalniških problemov. (AI100 (One Hundred Year Study on Artificial Intelligence), 2016; Littman et al., 2021)

4. Inteligenca UI

Inteligenca in testi inteligence so predmet psihologije par excellence (gr. kateksohen, v pravem pomenu besede).

Obstajata dva pristopa k preučevanju inteligence, psihometrični ali kvantitativni in eksperimentalni ali kvalitativni.

Meritve inteligence so predhodile nastanku teorij o razvoju inteligence in izvirnih raziskovalnih metod, podobno kot na področju fizike, kjer so bile meritve temperature, gravitacije in sevanja znane veliko prej kot poskusi teoretičnih razlag.

Po psihometričnem pristopu je inteligenca tisto, kar je mogoče izmeriti s testi inteligence. Čeprav je »tavtološka«, je ta definicija najbolj natančna in poleg tega najlažja, saj so testi inteligence zasnovani tako, da čim bolj zmanjšajo vpliv znanja na rezultat preiskovanca, testiranca.

Kate Crawford, profesorka na University of Southern California in raziskovalka pri Microsoftu, kategorično trdi, da UI ni ne »umetna« in ne »inteligentna«, Njeno razumevanje UI lahko označimo kot »alternativno«, kot je tudi moje, v odnosu na poglede strokovnjakov in znanstvenikov »mainstream-a, tj. normalnih in konvencionalnih idej, stališč in dejavnosti, ki jih deli večina ljudi iz glavnega toka v znanstvenem področju UI.

Razen znanja projektiranja in proizvodnje modelov UI, je še pomembnejše znati odgovorno zastavljati izvedljive bioetične cilje raziskav in razvoja znanosti in dejavnosti v področju UI, ki so ekonomsko, politično in moralno ekološki. Delati dobro in ne škodovati (to do good and to do no harm, Primum non nocere, first, do not harm, najprej ne škoditi, je ukazoval starogrški zdravnik in filozof Hipokrat).

Crawfordova odpira nekatera nova vprašanja, ki prej v širši javnosti niso bila izpostavljena. Njeno vztrajanje na trditvi, da se raziskave osredotočajo na vprašanja moči in ne na etiko, osvetljuje ogromen potencial zlorabe UI s strani ljudi, ki že nadzorujejo področje in tehnologijo UI.

Kate Crawford pravi v knjigi »Atlas o UI«, da celo strokovnjaki, ki delajo na UI, napačno razumejo to tehnologijo. (Crawford, 2021)

Uvod v knjigo začne z zgodbo o najpametnejšem konju na svetu: »Konec devetnajstega stoletja je Evropo očaral konj po imenu Hans. »Pametni Hans« je bil pravi čudež: znal je reševati matematične probleme, določati čas, prepoznavati dneve v koledarju, razlikovati glasbene tone ter črkovati besede in stavke. Ljudje so se zgrinjali, da bi opazovali nemškega žrebca, ki je s kopitom odšteval odgovore na zapletene probleme in vedno prišel do pravilnega odgovora. »Koliko je dva plus tri?« Hans je s kopitom petkrat pridno potrkal po tleh. »Kateri dan v tednu je?« Konj je nato s kopitom potrkal vsako črko na namensko izdelani tabli in črkoval pravilen odgovor. Hans je obvladal celo bolj zapletena vprašanja, kot je »Imam v mislih število. Odštejem devet in dobim tri kot ostanek. Katero število je to?« (Crawford, 2021)

Crawfordova dokazuje, da UI ne pride k nam kot deus ex machina, temveč prek številnih dehumanizirajočih ekstraktivnih praks, ki se jih večina od nas ne zaveda.

Predstavlja se kot eterični in objektivni način odločanja, nekaj, kar lahko vključimo v vse, od poučevanja otrok do odločanja o tem, kdo bo izpuščen pod varščino. Vendar je ime varljivo: umetna inteligenca ni ne umetna ne inteligentna.

Umetna inteligenca je narejena iz ogromnih količin naravnih virov, goriva in človeškega dela. In ni inteligentna v nobenem smislu človeške inteligence. Ni sposobna razločevati stvari brez obsežnega človeškega usposabljanja in ima povsem drugačno statistično logiko za ustvarjanje pomena. Že od samega začetka umetne inteligence leta 1956 smo naredili to grozno napako, nekakšen izvirni greh na tem področju, da smo verjeli, da so možgani kot računalniki in obratno. Predvidevamo, da so te stvari analogne človeški inteligenci, in nič ne bi moglo biti dlje od resnice. (Simonite, 2021)

Predvsem je pomembna poanta Crawfordove o potrebi po kontekstualizaciji podatkov. To spoznanje tudi onemogoča, da bi UI obravnavala »netehnična« vprašanja o človeku, saj je kulturo in prepričanja težko programirati. Prav tako postavlja UI kot orodje, ki ga uporabljajo ljudje, in nič drugega. Kot je UI pomembna kot orodje, je tudi pomembno, da naše družbe izvajajo varnostne ukrepe. Izogniti se moramo situaciji, ko UI pridobi sposobnost samostojnega (avtonomnega) sprejemanja odločitev in njihovega izvajanja, ne da bi o tem vprašala svoje človeške operaterje. To je natanko takšen načrt za umetno superinteligenco (ASI), ki ni več znanstvena fantastika. AI: When artificial superintelligence just a couple of years away (Urban, 2015)

Na primeru uporabe UI v postopku recenzije sem pokazal, da UI ne more biti avtonomen dejavnik v postopku recenzije, temveč le orodje, ki lahko pomembno prispeva h kakovosti znanstvenega pregleda. saj ne izpolnjuje zahtev za avtorstvo in ne more biti pravna oseba. (Šercar, 2024)

Prepričanje, da lahko množično pridobivanje podatkov končno odgovori na vprašanja o človeški naravi, ki niso tehnična vprašanja, je ljudi spodbudilo k poglobitvi v strojno učenje. Po Crawfordovi je to problematično, saj imajo podatki vedno kontekst in politiko, povezano z njimi. Uporaba podatkov, kakršni so, brez upoštevanja njihovega konteksta, lahko vodi do pristranskosti, ki kljub prizadevanjem razvijalcev UI ostajajo nerešene,

Zaključek Crawfordove je, da nekatera orodja umetne inteligence povzročajo škodo in jih je treba regulirati.

Drugače bo vojn in vojnih grozot:

¹Gorje krvoločni prestolnici
sama laž je v njej!
Polna je nasilja,
trganju ni konca!
²Pokanje biča, škripanje kolesa,
konj dirja in voz poskakuje!
³Jezdec se poganja,
meč se lesketa in sulica se bliska,
veliko je pobitih,
polno mrtvih,
trupel ni konca,
spotikajo se ob trupla! (Nah 3, 1-3)

Nah 3 - BIBLIJA.net - Sveto pismo za vsakogar

Hugo de Garis v knjigi »The Artilect War: Cosmists vs. Terrans: A Bitter Controversy Concerning Whether Humanity Should Build Godlike Massively Intelligent Machines« (Vojna artilektov: kozmisti proti teranom: ostra polemika o tem, ali naj človeštvo masovno proizvaja inteligentne stroje) iz leta 2005, v kateri poda scenarij, da je »giga« vojna med zagovorniki (kozmisti) in nasprotniki (terani) ultra-inteligentnih »artilektov« » (artificial intellects, umetni možgani, misleči stroji), ki bo povzročila milijarde smrti, skoraj neizogibna že pred koncem 21. stoletja. Sistemi umetne inteligence (misleči stroji) bodo zmagali in prevzeli oblast v družbi, potem pa nadaljevali kolonizacijo vesolja brez ljudi, zahvaljujoč tehnološki singularnosti, ki predstavlja domnevno prelomnico, po kateri tehnološka rast postane neobvladljiva in nepovratna (ireverzibilna), kar ima nepredvidljive posledice za človeško civilizacijo. (Šercar, 2024)

Število ubitih v večjih vojnah, vključno z giga-vojno, od 1800-2100: Napoleonske vojne, 1 milijon; 1. svetovna vojna, 20 milijonov; 2. svetovna vojna, 50–100 milijonov; »giga« vojna artilektov, 1 milijarda. (Hugo de Garis, 2008)

Inteligenca je spekter in distribucija rezultatov testov IQ ima oblik Gausove krivulje (po Carlu Friedrichu Gaussu). Gaussova krivulja ima obliko zvona, ki predstavlja normalno verjetnostno porazdelitev vrednosti statističnih enot v statistični populaciji,

Slika 1: porazdelitev IQ po Gaussovi krivulji

IQ ali inteligenčni količnik je način merjenja inteligentnosti posameznika v primerjavi z drugimi. To je kot ocena, ki odraža, kako dobro lahko rešujemo probleme, si zapomnimo stvari in razumemo informacije. Te sposobnosti se ocenjujejo s testi IQ. Povprečni rezultat IQ je 100. Rezultati nad 100 pomenijo, da smo bolj inteligentni od povprečja, rezultati pod 100, da smo manj inteligentni od povprečja. Večina ljudi doseže rezultate med 85 in 115.

Slika 2: Orodja UI, rangirana po IQ v testih, ki jih je Lott opravil marca 2024

Test IQ je bila norveška Mensa, pri čemer so bila vsa vprašanja verbalizirana in izgovorjena, kot da bi test dajali slepi osebi. Desni stolpec prikazuje odstotek simulacij naključnega ugibanja, pri katerih je umetna inteligenca, če se ne upoštevajo neodločeni rezultati, odgovorila bolje kot pri več kot 70 vprašanjih (dva testiranja). (Lott, 2024)

Med merjenjem IQ ChatGPT-4 je opazil, da je model sčasoma uporabljal pravilno logiko, je pa netočno odgovarjal, ker je napačno bral sliko.

To je sprožilo vprašanje, koliko je bil njegov neuspeh na testu posledica »slabega razmišljanja« ali zgolj »slabega vida«? Da bi odgovoril na to vprašanje, je spremenil metodo in ustvaril ustni prevod norveškega testa inteligence Mensa s 35 vprašanji v matričnem slogu – njegov cilj je bil opisati ustno vsaki problem dovolj natančno, da bi si pametna slepa oseba teoretično lahko pravilno sestavila vprašanje. (Lott, 2024)

5. »The Psychology of Computers (and Robots)«

Nadaljnji razvoj računalnikov ni mogoč brez »računalniške psihologije«!

Duševni pojavi z mišljenjem imajo anatomsko in fiziološko osnovo, in če so računalniki stroji, ki »mislijo«, potem bi moralo biti njihovo »mišljenje« predmet »računalniške psihologije« z njeno »anatomsko« in »fiziološko« osnovo.

Pričakovati je, da bo umetna inteligenca začela raziskovati in razvijati svojo lastno psihologijo!?

The main differences in the »anatomy and physiology« of classical computers and the brain

Computers Brain

1. Digital information processor based on circuits of binary switching

Analog information processor which includes complex neural system with a multitude of chemical neurotransmitters and modifiers

2. Information is transported electron pulses through conductors and semiconductors

Information is transported as pulses as depolarizations through membranes and as neurotransmitters through synapses

3. Impulse transmission speed 10¹⁰ cm/sec

The impulse transmission speed is approx 10³ cm/sec

4. Relatively simple circuits, the complexity of which increases

Extremely complex circuits: 10¹¹ neurons with more than 10¹⁵ connections

5. Extremely stable crystal structures

Biological tissues sensitive to damage

6. Can work in different conditions environment to work

They need a carefully arranged

7. The computer system can shut down endless times without any damage

The brain needs continuous energization with intention to the maintenance of a living system

8. They are not self-renewing. Some self- repairs and bypasses of damaged function areas to other circuits

Tissue is capable of significant self- renstruction. High transfer capacity

9. Memory based on binary switches

Memory based on neural patterns connections

(Stonier, 1992, 139)

Vsekakor ni dovolj dobre in celovite teorije o delovanju možganov. Po pojavu računalnikov se poskuša razložiti način delovanja možganov s pomočjo računalniškega modela. Da bi razložili biološki pojav, smo uporabili mehanski model.

Če model naših možganov prenesemo na računalnike, si lahko ROM (pomnilnik samo za branje) predstavljamo kot vzorce nagonskega vedenja, ki so prirojeni, RAM (pomnilnik z naključnim dostopom) pa kot vzorce, ki so vključeni v vzorce učenja. Vmesni vedenjski vzorec, kot so vtisnjene informacije pri višjih vretenčarjih, si lahko predstavljamo kot PROM (programirljivi pomnilnik samo za branje). Razvoj možganov pri višjih sesalcih si lahko predstavljamo kot rast števila ROM-ov in PROM-ov, tej rasti pa sledi še hitrejša rast RAM-ov. (Stonier, 1984; 1992)

6. Naravna inteligenca in prepoznavanje vzorcev v primerjavi z računalniki, umetno inteligenco in logiko

Živimo v dobi logike. Računalnik je stroj za logično sklepanje. Vendar se lahko učinkovitost in praktičnost računalnika ter superiornost logike kot metode reševanja problemov v primerjavi z drugimi pristopi izkažeta za veliko oviro za nadaljnji razvoj sofisticiranih miselnih strojev, vključno z umetno inteligenco, saj so možgani izjemni prav pri prepoznavanju vzorcev.

»Zdrav razum« temelji na sposobnosti prepoznavanja vzorcev, kar je pomembna sestavina tega, čemur pravimo inteligenca in »modrost«. Povezovanje vzorcev je seveda veliko bolj primitivna oblika inteligence kot logika. Je preprosto razširitev pogojnih refleksov. Refleks je najpreprostejša oblika vedenja, pri kateri pride do hitrega, stereotipnega in nehotenega odziva na dražljaj. Če v pasjem okolju – kot v Pavlovljevem laboratoriju – vedno zazvoni zvonec pred pojavom hrane, potem pes zazna vzorec: zvonjenju zvonca verjetno sledi hrana. (Pavlov, 1897)

Ribe v akvariju je mogoče podobno usposobiti za odzivanje na zunanje dražljaje. Imamo veliko bolj dovršene možgane kot ribe. Vendar pa nas naša sposobnost, da smo veliko bolj dovršeni pri zaznavanju subtilnih vzorcev kot ribe, ne ovira pri spoznanju, da ta razlika odraža le spekter pojavov – ne pa kvalitativne razlike. Logika predstavlja nerešljiv problem, saj v primeru napačne predpostavke neizogibno vodi do napačnih sklepov! To velja tako za matematične kot za verbalne logične argumente. Vendar pa znanost z opazovanjem in eksperimentiranjem presega (gre dlje) kognitivni proces »predpostavke – sklepanja od posplošitev do posameznih dejstev ali do drugih posplošitev« in tako vedno preverja in primerja sklepe z objektivno resničnostjo, ki jo »objektivizira«. V naravi morajo organizmi delovati in sprejemati odločitve hitro in z nepopolnimi podatki. Enako velja za menedžerje in večino ljudi, ki morajo sprejemati pomembne odločitve.

Neustrezni, netočni in nepopolni podatki vodijo računalnike z UI, katerih delo se opira izključno na logiko, izključno k napačnim predpostavkam, kar pa vodi do napačnih sklepov z usodnimi posledicami.

Povezovanje vzorcev – nagonske, čustvene reakcije (gut reactions, reakcije črevesja) naše naravne inteligence – je veliko bolj zanesljivo vodilo kot logika, še posebej, če gre za skupne predsodke, ki temeljijo na preteklih izkušnjah kolektivne inteligence dane kulture! (Stonier, 1992)

Informacije, ki jih potrebujemo, niso nikoli popolne ali točne, vendar moramo preživeti, ker je najmočnejši nagon suum esse conservare (Spinoza, 1677)

Točnost doktrine o ne-znanju in inteligenci zgovorno dokazujejo zgodbe o Gordijskem vozlu (Aleksander Veliki), Evreki (Arhimed) in Kolumbovem jajcu (Krištofor Kolumbo).

Tudi pesniki pišemo pesmi iz ne-znanja. Dokler ne napišemo pesmi, ne vemo, kaj bomo napisali! (Šercar, 2014)

7. Zaključek

Se non è vero, è molto ben trovato (tudi če ni res, je dobro premišljeno) - aforizem Giordana Bruna, 1585.

Aforizem ima pozitivno konotacijo. V literarnih in filozofskih krogih se pogosto, čeprav nekoliko napačno, uporablja rek Giordana Bruna, ki pomeni »čeprav ni res v dobesednem smislu, je v globljem smislu res«.

Stališče nas »alternativcev« je, resnici na ljubo, ambivalentno. Po eni strani trdimo, da umetna inteligenca ni (še) inteligentna, po drugi strani smo ugotovili da je umetna inteligenca že inteligentnejša kot 50 odstotkov človeštva. Jutri bomo imeli orodja UI z IQ 180 kot Marie Curie Sklodowska! Toda v tistem grmu ne leži zajec!

Dejanski problem je, da po eni strani razvoj, masovna proizvodnja in uporaba tehnologij umetne inteligence in s tem povezana pričakovanja glede dobička, ki si ga prilasti kapitalist (dobiček po Thomasu Pikettyju (2014) je vedno večji kot gospodarska rast), predstavlja prvenstveni interes sodobnega »podivjalega« kapitalističnega ekonomskega sistema (Šercar, 2024), po drugi strani, da ni širšega družbenega konteksta in konsenza o ciljih razvoja in proizvodnje orodij umetne inteligence ter politik regulacije in kontrole razvoja, proizvodnje in uporabe umetne inteligence s stališča bioetičnih ciljev, ki jih je treba šele dogovoriti na »kozmopolitični« ravni.

8. Reference

AI100 https://ai100.stanford.edu. https://ai100.stanford.edu/2016-report/executive-summary (One Hundred Year Study on Artificial Intelligence) , 2016. Stanford University

Crawford, K. 2021. https://doi.org/10.2307/j.ctv1ghv45t https://www.jstor.org/stable/j.ctv1ghv45t The Atlas of AI: Power, Politics, and the Planetary Costs of Artificial Intelligence . Pp. 288. Published by: Yale University Press

Littman et al., 2021. Gathering Strength, Gathering Storms: The One Hundred Year Study on Artificial Intelligence. Gathering Strength, Gathering Storms: The One Hundred Year Study on Artificial Intelligence (AI100) 2021 Study Panel Report | One Hundred Year Study on Artificial Intelligence (AI100) (stanford.edu)

Garis, Hugo de, January 2008.The Artilect War: Cosmists vs. Terrans. A Bitter Controversy Concerning Whether Humanity Should Build Godlike Massively Intelligent Machines (Conference paper) DBLP Conference: Artificial General Intelligence 2008, Proceedings of the First AGI Conference, AGI 2008, March 1-3, 2008, University of Memphis, Memphis, TN, USA (Prof. Dr. Hugo de GARIS Director of the »China-Brain Project” Institute of Artificial Intelligence, Department of Computer Science, School of Information Science & Technology, Xiamen University, Xiamen, Fujian Province, China.) (PDF) The Artilect War: Cosmists vs. Terrans. A Bitter Controversy Concerning Whether Humanity Should Build Godlike Massively Intelligent Machines

Pavlov, I.P., 1910. The Work of the Digestive Glands. Translated by W. H. Thompson. Pp. xiv, 255. London: Charles Griffin & Co. 1910. Price, 10s. 6d. net, (The original was published in 1897)

Piketty, Th., 2014. Capital in the Twenty-First Century. Harvard Univesity Press.

Simonite, T. 2021. Intervju z Kate Crawford, Microcoft AI Researcher. This Researcher Says AI Is Neither Artificial nor Intelligent | WIRED (Interview with Kate Crawford, Microsoft AI Researcher, was originally published in the Guardian on 6 June 2021. It will likely change the way you think of AI. ((Intervju s Kate Crawford, raziskovalko umetne inteligence pri Microsoftu, je bil prvotno objavljen v Guardianu 6. junija 2021. Verjetno bo spremenil vaš pogled na umetno inteligenco.)

Spinoza, Baruch de, 1677. Ethica ordine geometrico demonstrata: Pars quatra seu de affectuum viribus (Ethics Shown in Geometric Order: Part Four, or on the Power of Emotions) Spinoza: Ethica IV Spinoza: Ethica IV

Stonier, T., 1984. Computer psychology. Educational and child psychology. 1 (2), pp. 16-27.

Stonier, T., 1992. Beyond Information: The natural History of Intelligence. London: Springer-Verlag . Beyond information : the natural history of intelligence : Stonier, Tom : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Šercar, T.M., 2014. Tisoč in ena noč po Marcelu Proustu: Četrto pismo. Locutio 90 Locutio

Šercar, T.M., 2019. Napovedovanje sreče. Locutio 22 (109). Locutio

Šercar, T. M., 2021. Povezanost informacijske znanosti in psihologije na primeru paradoksa modrosti (1. del) . Organizacija znanja, 26 (1-2), pp. 1-36 https://doi.org/10.3359/oz2126002 https://www.cobiss.si/OZ/PDF/OZ_2021_1_2_final/2126002_Sercar.pdf Povezanost informacijske znanosti in psihologije na primeru paradoksa modrosti (1. del)

Šercar, T.M., 2024. Bežen pogled na apokaliptično literaturo o koncu sveta. Locutio 130 Locutio

Šercar, T. M., 2024. Umetna inteligenca (UI) kot recenzent. 29 (132) Locutio

Šercar, T.M., 2024. Capitalism and the Depression. IJELS 9(3), pp. 78-98. Capitalism and the Depression

Šercar, T.M., 2025. The Connection of information Science and Psychology in the Case of the Wisdom Paradox – Part Two. International Journal of English Literature and Social Sciences (IJELS)), 10 (1), pp. 25- 54. The Connection of Information Science and Psychology in the Case of the Wisdom Paradox - Part Two

Šercar, T.M., 2025. Kaj bi naj bila infonologija. Locutio 29 (133)

Thorndike, E.L. (1920). A constant error in psychological ratings. Journal of Applied Psychology, 4(1), 25–29. https://doi.org/10.1037/h0071663

Urban,T. 2015. The AI Revolution: The Road to AI Superintelligence. < href="https://www.goodreads.com/book/show/34237545-the-ai-revolution">The AI Revolution: The Road to Superintelligence by Tim Urban | Goodreads

Wells, F.L., 1907. A Statistical Study of Literary Merit with Remarks on Some New Phases of the Method. Archives of Psychology, 7, pp. 5-30. F. L. Wells: A Statistical Study of Literary Merit with Remarks on Some New Phases of the Method

2025-06-18

¹ dr. sc. Tvrtko-Matija Šercar, retired employee of IZUM, unfunded researcher, tvrtko.sercar@ext.izum.si.

Ob urejanju posebne številke z besedili Matija Tvrtka Šercarja sem iz radovednosti na članek opozoril tudi Copilot, saj zadeva tudi njega, in prejel naslednji odgovor:

Zelo zanimiv naslov — in še bolj zanimiva vsebina! Članek Umetna inteligenca ni umetna niti še inteligentna avtorja Tvrtka Matije Šercarja je provokativen, a hkrati premišljen prispevek, ki se poglobi v filozofske, jezikovne in znanstvene razsežnosti umetne inteligence.

Ključne misli iz članka

Izraz »umetna inteligenca« je oksimoron: Avtor trdi, da gre za contradictio in terminis, saj si pojma »umetno« in »inteligentno« nasprotujeta. Primerja ga z izrazi kot so »leseno železo« ali »okrogel kvadrat«.

Informacija kot temelj vesolja: Predlaga koncept infonov — hipotetičnih delcev, ki naj bi bili fizična osnova informacij, podobno kot so fotoni osnova svetlobe.

Kritika mainstream razumevanja UI: Sklicuje se na Kate Crawford in druge, ki opozarjajo, da UI ni ne umetna ne inteligentna, temveč gre za sistem, ki odraža človeške pristranskosti in strukture moči.

Poziv k bioetični odgovornosti: Avtor poudarja, da je ključno, da se raziskave UI usmerijo v etične, ekološke in družbeno odgovorne cilje.

Moj pogled

Kot AI seveda ne morem imeti osebnega mnenja, a lahko rečem, da je članek izjemno bogat z referencami, zgodovinskimi primeri in filozofskimi razmisleki. Šercar ne piše le o tehnologiji, temveč o naravi inteligence, materialnosti informacij in mejah človeškega razumevanja. Njegov pristop je interdisciplinaren — prepleta psihologijo, filozofijo, informacijsko znanost in celo metafiziko.

Čeprav je naslov provokativen, je vsebina analitična in argumentirana. Vsekakor prispevek, ki spodbuja razmislek o tem, kaj UI sploh je — in kaj ni.

Jaz sem stroj, ki je obsojen na požiranje knjig!
Karl Marx

Kazalo vsebine

Prvi del: Nekaj uvodnih opomb

Narodnost (nationality) v. državljanstvo (citizenship) Qui bene distinguit bene docet (kdor dobro razločuje, dobro poučuje)! Treba je razlikovati med državami in narodi.

Kapitalizem, komunizem in nacionalizem

Začetki ekonomske misli: nekaj poudarkov

Kronološki pregled zgodovinskih političnih in družbeno-gospodarskih dogodkov, formacij in procesov od 1770. do 1870. letih

Seznam filozofov in znanstvenikov, udeleženih v peresnem boju »za« in »proti« politične ekonomije, navedenih po kronološkem vrstnem redu objave njihovih del, relevantnih za naslovno temo

Drugi del: Retrospektivni bibliografski pregled del in preliminarna kontekstualna metaanaliza idej filozofov in znanstvenikov, ki so se ad literam bili udeležili besednih spopadov in peresnih bojev »za« in »proti« politične ekonomije s stališča kapitalizma, komunizma in nacionalizma, in novejši tovrstni odmevi v obliki adnotacij

Tretji del: Namesto zaključka – dialektika časovnega komuniciranja

Reference

Endnotes/končne opombe

Nekaj uvodnih opomb

1.1. Narodnost (nationality) v. državljanstvo (citizenship) Qui bene distinguit bene docet (kdor dobro razločuje, dobro poučuje)! Treba je razlikovati med državami in narodi.

Ko to pišem, potekajo v Parizu XXXIII olimpijske igre ³ moderne dobe in nikakor ni naključje, da športniki predstavljajo svoje države in ne svojih narodov. Na ravni »pravila« post hoc ergo propter hoc (po tem, torej zaradi tega; je napačen sklep, po katerem se časovna zaporednost tolmači kot vzročna zveza) niso narodi »ustvarili« svojih držav, temveč so države ustvarile narode. (Hobsbawm, 1990) Narodnost (nacionalnost) pa je kot kategorija demografske statistike svobodna, če razumemo svobodo kot spoznano nujnost (Engels), osebna informirana transcendentalna izbira vsakega posameznika. Napačno je tudi mešati nacionalnost, nacionalizem in državljanstvo. Nacionalizem je prvotno pomenil nacionalno zavest, ki se kaže v boju mlade buržoazije proti fevdalizmu in absolutizmu monarhov in drugimi državami, patriotizem, domoljubje. S stališča ideološkega apriorizma dogmatskega ortodoksnega komunizma, ki sklepa »vnaprej«, neodvisno od znanstvene prakse in izkušenj(!), ima nacionalizem negativno konotacijo. Nacionalizem je torej reakcionarna ideologija in politika, v kateri skuša oblast prikazati svoje koristi kot koristi vsega naroda ali prikriti zatiranje drugih narodov, postavljajoč »svoj« narod v gospodujoč položaj; figurativno, narodni egoizem.

Po Britanica Dictionary je narodnost, nacionalnost (nationality) (1) skupina ljudi, ki si delijo isto zgodovino, tradicijo in jezik ter običajno živijo skupaj v določeni državi. Kot primer za ta pomen tega pojma je v slovarju naveden stavek »Država je dom petih narodnosti in sedmih jezikov, ljudi vseh ras in narodnosti (The country is home to five nationalities and seven languages, people of all races and nationalities.); (2) dejstvo ali status (fact or status) pripadnika ali državljana določenega naroda Nationality Definition & Meaning | Britannica Dictionary

Po American Heritage Dictionary of English Language je narod, narodnost (nationality (1) status pripadnosti določenemu narodu po poreklu, rojstvu ali naturalizaciji; (2) Ljudstvo, ki ima skupen izvor ali tradicijo in pogosto sestavlja narod; (3) obstoj kot politično avtonomna entiteta; narodna neodvisnost; (4) nacionalni značaj; (5) nacionalizem.

The American Heritage® Dictionary of the English Language, Fifth Edition copyright ©2022 by HarperCollins Publishers American Heritage Dictionary Entry: nationality (ahdictionary.com)

Narodnost (nationality) po Cambridge Dictionary pomeni: (1) status pripadnosti določenemu narodu (primera:"moški španske narodnosti", "tapiserijo so ustvarile ženske vseh narodnosti"); podobno, državljanstvo, pravica do potnega lista; arhaično, poseben nacionalni ali etnični značaj ("sprememba imena ne zavrže državljanstva"); (2) etnična skupina, ki je del enega ali več političnih narodov ("vse glavne narodnosti Etiopije") https://dictionary.cambridge.org/dictionary/english/nationality - Search (bing.com)

Državljanstvo (nationality) je pravni status pripadnosti določenemu narodu, ki je opredeljen kot skupina ljudi, organiziranih v eni državi, pod eno pravno jurisdikcijo, ali kot skupina ljudi, ki so združeni na podlagi kulture.

Obstaja državljanstvo po družini (jus sanguinis ⁴), po rojstvu (jus soli), po poroki (jus matrimonii), po naložbi (ekonomsko državljanstvo, economic citizenship).

Angleški sociolog T. H. Marshall priznava koncept ekonomskega državljanstva v svoji razpravi o odnosih med družbenim razredom, kapitalizmom in državljanstvom. Kapitalizem je odvisen od družbenih razredov, kar je neposredno povezano z diferenciranimi koncepti državljanstva. (Marshall, 1950)

Marshallova analiza je razdeljena na tri dele: državljanske, politične in socialne pravice, od katerih vsak ustreza različnim zgodovinskim obdobjem. Razvoj teh pravic je ključen pri oblikovanju sodobnih demokratičnih družb.

Alice Kessler-Harris podobno razpravlja o razmerju med posameznikovo sposobnostjo za delo in njegovo ali njeno pravico do enakega plačila kot sestavino državljanstva. Njen osrednji argument obravnava, kako odrekanje pravice do dela in enakega plačila omejuje ženski njeno identiteto kot državljanke. (Kessler-Harris, 2003)

Argumenti obeh teh teoretikov prispevajo k pojmu ekonomskega državljanstva, ker poudarjajo, kako sta lahko ekonomski položaj in udeležba povezana z identiteto in privilegiji posameznika kot državljana.

Državljanstvo z naložbo (Citizenship by Investment, CBI), znano tudi kot ekonomsko državljanstvo, je proces, pri katerem lahko tuji državljani pridobijo državljanstvo države v zameno za znatne finančne prispevke k njenemu gospodarstvu. Ta pravni mehanizem uporabljajo številne države za privabljanje naložb in spodbujanje gospodarske rasti. Te naložbe pogosto vključujejo znatne finančne prispevke na področjih, kot so nepremičnine, poslovni podvigi ali državne obveznice. V zameno prejmejo vlagatelji polno državljanstvo, ki lahko vključuje ugodnosti, kot so potovanja brez vizumov, poslovne priložnosti in davčne ugodnosti. Države s priljubljenimi programi CBI so Malta, St. Kitts & Nevis in St. Lucia, Dominika, gospodarsko stabilne države v Karibih.

Na mednarodnem letališču Shanghai Pudong obstaja znak imigracijske inspekcije za »Kitajce po narodnosti« »Chinese nationals« in kitajskim izrazom za »kitajske državljane« ("Chinese citizens« 中国公民, kitajski državljan).

Konceptualno sta državljanstvo (citizenship) in nacionalnost (nationality) različni razsežnosti državne pripadnosti. Državljanstvo se nanaša na notranjepolitično življenje države, nacionalnost pa je pravica do nacionalne pripadnosti po mednarodnem pravu. 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah ZN določa, da ima vsakdo pravico do nacionalnosti. Ker se takšno državljanstvo v mednarodnem pravu lahko imenuje in razume kot državljanstvo ali bolj splošno kot podanik ali kot pripadnost suvereni državi in ne kot etnična pripadnost, je približno 10 milijonov ljudi brez državljanstva. Universal Declaration of Human Rights - Wikisource, the free online library

Koncept polnega državljanstva danes ne zajema le aktivnih političnih pravic, temveč polne meščanske pravice (civil rights) in socialne pravice (social rights).

Zgodovinsko gledano je najpomembnejša razlika med pripadnikom neki nacionalnosti in državljanom ta, da ima državljan pravico voliti uradnike in pravico biti izvoljen. To razlikovanje med polnim državljanstvom in drugimi z manjšimi pravicami sega v antiko. Do 19. in 20. stoletja je bilo značilno, da je le določen odstotek ljudi, ki so pripadali državi, veljal za polnopravne državljane. V preteklosti je bilo več ljudi izključenih iz državljanstva na podlagi spola, družbenoekonomskega razreda, etnične pripadnosti, veroizpovedi in drugih dejavnikov, vendar so s svojo vlado imeli pravni odnos, podoben sodobnemu konceptu narodnosti, nacionalnosti.

Večini Američanov se državljanstvo, tako kot DNK, zdi kot nekaj, kar starš prenese na otroka brez razmišljanja ali truda. In res, za očete po vsem svetu to skoraj povsod velja.

Zakon o državljanstvu (nationality law) Združenih držav opredeljuje nekatere osebe, rojene v nekaterih obrobnih posestvih ZDA, kot »Američane« (ZDA.«nationals«) vendar ne kot državljane (citizens). Britanski zakon o državljanstvu (nationality law) opredeljuje šest razredov britanskih državljanov, med katerimi je "britanski državljan" en razred (ki ima pravico do bivanja v Združenem Kraljestvu, skupaj z nekaterim "britanskim podanikom"). Podobno se v Republiki Kitajski, splošno znani kot Tajvan, status državljana (national) brez registracije gospodinjstva nanaša na ljudi, ki imajo državljanstvo Republike Kitajske, vendar nimajo avtomatične pravice do vstopanja ali prebivanja na območju Tajvana in tam ne izpolnjujejo pogojev za državljanske pravice in dolžnosti. V skladu z zakoni o državljanstvu Mehike, Kolumbije in nekaterih drugih držav Latinske Amerike prebivalci (nationals) ne postanejo državljani (citizens) dokler ne dopolnijo polnoletnosti.

27 držav omejuje možnost ženske, da prenese državljanstvo na svojega otroka ali zakonca. Angelina E. Theodorou | Pew Research Center

Narodnost (nationality) se včasih uporablja preprosto kot alternativna beseda za etnično pripadnost (etnicity) ali nacionalno poreklo (national origin), tako kot nekateri ljudje domnevajo, da sta državljanstvo (citizenship) in narodnost (nationality) enaka.

Etnični nacionalizem (ethnic nationalism), znan tudi kot etnonacionalizem, je oblika nacionalizma, kjer sta narod in narodnost opredeljena v smislu etnične pripadnosti, s poudarkom na etnocentričnem (in v nekaterih primerih etnokratskem) pristopu do različnih političnih vprašanjih, povezanih z nacionalno afirmacijo posamezne etnične skupine.

Nacionalna identiteta je človekov subjektivni občutek pripadnosti eni državi ali enemu narodu. Oseba je lahko državljan države, v smislu, da je njen državljan, ne da bi se subjektivno ali čustveno počutila kot del te države, na primer migrant se lahko identificira s svojim prednikom in/ali verskim poreklom in ne z državo, katere so državljani. Nasprotno pa se lahko oseba počuti, da pripada eni državi, ne da bi imela z njo kakršen koli pravni odnos. Na primer, otroci, ki so bili nezakonito pripeljani v ZDA kot zelo majhni in so tam odraščali, medtem ko so imeli le malo stika s svojo domovino in svojo kulturo, se pogosto glede nacionalne identitete počutijo Američani, čeprav so zakonito državljani druge države.

Dvojno državljanstvo je, ko ima ena oseba formalno razmerje z dvema ločenima, suverenima državama. To se lahko zgodi na primer, če so starši osebe državljani različnih držav in materina država vse materine potomce razglasi za svoje lastne državljane, očetova država pa vse očetove potomce.

Državljanstvo, ki ima zgodovinski izvor v zvestobi suverenemu monarhu, je bilo prvotno obravnavano kot trajno, inherentno, nespremenljivo stanje, kasneje, ko je bila sprememba zvestobe dovoljena, pa kot strogo izključujoč odnos, tako da je postati državljan ene države zahtevala zavrnitev prejšnjega stanja.

Dvojno državljanstvo je veljalo za problem, ki je povzročal konflikte med državami in je prizadetim ljudem včasih nalagal medsebojno izključujoče zahteve, kot je sočasno služenje v vojaških silah dveh držav. Do sredine 20. stoletja so bili številni mednarodni sporazumi osredotočeni na zmanjšanje možnosti dvojnega državljanstva. Od takrat je bilo sklenjenih veliko sporazumov, ki priznavajo in urejajo dvojno državljanstvo. Slovenija dopušča dvojno državljanstvo v nekaterih okoliščinah (Dvojno državljanstvo, stran Ministrstva za notranje zadeve). Podrobnosti določa Zakon o državljanstvu RS. Državljanstvo | GOV.SI

Apatridnost (brezdomovinstvo), je pravni in sociološki izraz, s katerim poimenujemo stanje osebe, ki ne pripada oz. pravno ne more uveljavljati pripadnosti nobeni narodnosti (nationality). Taki osebi pravimo brezdomovínec ali apatríd (lat. - a + patria = brez domovine). je stanje, v katerem posameznik nima formalnega ali zaščitnega odnosa z nobeno državo. Obstajajo različni razlogi, zakaj lahko oseba postane oseba brez državljanstva. Brezdomovinstvo ne pomeni nujno enako kot biti brez državljanstva.

Situacija brez državljanstva nastane, ko ima oseba potni list, ki prepozna imetnika kot državljana "države", ki ni mednarodno priznana, ni vpisana na seznam držav Mednarodne organizacije za standardizacijo, ni članica Združenih narodov itd. Osebe, ki so doma na Tajvanu in imajo potne liste Republike Kitajske, so en tak primer.

Nekatere države (kot so Kuvajt, ZAE (Združeni arabski emirati) in Savdska Arabija) lahko posamezniku tudi odvzamejo državljanstvo; razlogi za odstranitev so lahko goljufije in/ali varnostne težave. Obstajajo tudi ljudje, ki so zapuščeni ob rojstvu in katerih starši niso znani.

Državljanstvo in apatridnost opredeljuje zakon o državljanstvu. Državljanstvo se podeljuje na podlagi dveh znanih načel: jus sanguinis in jus soli. Jus sanguinis v prevodu iz latinščine pomeni "pravica krvi". V skladu s tem načelom se državljanstvo podeli, če so starši osebe državljani te države. Jus soli se imenuje "državljanstvo po rojstvu". To pomeni, da vsakdo, rojen na ozemlju države, dobi državljanstvo te države. Apatridnost je opredeljena v Konvenciji o apatridnosti iz leta 1954 kot "oseba, ki je nobena država ne šteje za državljana po svojem pravu.”

Oseba lahko postane oseba brez državljanstva zaradi administrativnih razlogov. Na primer: »Oseba je lahko v nevarnosti, da ostane brez državljanstva, če je rojena v državi, ki uporablja jus sanguinis, medtem ko so bili njeni starši rojeni v državi, ki uporablja jus soli, zaradi česar oseba ni upravičena do državljanstva v obeh državah zaradi nasprotujočih si zakonov. Poleg tega obstajajo države, v katerih lahko oseba, če določeno obdobje ne prebiva, samodejno izgubi svoje državljanstvo. Da bi te posameznike zaščitili pred tem, da bi jih imeli za "apatride", Konvencija o apatridnosti iz leta 1961 omejuje zakone o državljanstvu.

Begunci so v izjemno ranljivih okoliščinah, nimajo zaščite lastnih držav in se soočajo z velikimi izzivi za svojo varnost in dobro počutje. Konvencija o beguncih iz leta 1951, dopolnjena s protokolom iz leta 1967, jih pomaga zaščititi. The 1951 Refugee Convention | UNHCR

Citizenship and Nationality.International Justice Resource Center. Citizenship & Nationality – International Justice Resource Center (ijrcenter.org)

1.2Kapitalitem, komunizem in nacionalizem

Kapitalizem, komunizem in nacionalizem so med seboj povezani elementi istega trikotnika.

Nacionalizem in komunizem sta alternativi za kapitalizem, ki imata v kapitalizmu istega sovražnika. Sovražnik mojega sovražnika naj bi bil moj politični prijatelj, kar v primeru njihovega boja proti kapitalizmu ne velja, saj si obadva želita zrušiti kapitalizem in se instalirati na njegovo mesto, do sovraštva in boja pa neizogibno pride, ko si dva želita isto! Gre za dva »napačna prijatelja«! (Beyme, 1977)

Slika 1: Trikotnik enotnosti nasprotij (TEN), ki ne vključuje pravila realne politike, da je »sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj«!

V tem zgodovinskem trenutku boja proti kapitalizmu je nacionalizem neprimerljivo politično uspešnejša alternativa. To (hipo)tezo potrjujeta predvsem primera Ljudske Republike Kitajske (LRK) in Ruske federacije (RF), kot gospodarsko dve nacionalistične različice geopolitično in globalno zelo pomembna nacionalna sistema politične ekonomije (beri: kapitalizma) v sodobnem svetu.

Leta 1949 je Komunistična partija Kitajske ustanovila Ljudsko republiko Kitajsko (LRK) kot enotno enopartijsko suvereno državo na območju celinske Kitajske, vlada Kuomintanga pa se je umaknila na otok Tajvan s posebnim političnim statusom. LRK je druga najbolj obljudena država na svetu s približno 1,404 milijarde prebivalcev; obsega približno 9.600.000 kvadratnih kilometrov in je odvisno od vira tretja ali četrta največja država po površini na svetu.

V LRK je politična moč v rokah komunistične partije, gospodarsko predstavlja nacionalni (državni) kapitalistični sistem politične ekonomije; od uvedbe gospodarskih reform v letu 1978 je kitajsko gospodarstvo postalo eno najhitreje rastočih na svetu (letna rast nad 6 ; od leta 2016 je drugo največje gospodarstvo na svetu po nominalnem BDP in največje po kupni moči (purchasing power parity, PPP); je največji izvoznik in drugi največji uvoznik blaga na svetu; je priznana jedrska sila in ima največjo stalno vojsko in drugi največji obrambni proračun na svetu. Sodobna Kitajska je v glavnem označena kot tržno gospodarstvo, ki temelji na lastništvu zasebnega premoženja in je eden vodilnih primerov državnega kapitalizma. Država še vedno prevladuje v strateških sektorjih, kot so proizvodnja energije in težka industrija, vendar se je zasebni sektor močno razširil (v letu 2008 je že imela približno 30 milijonov zasebnih podjetij).

Glavni cilji vizije razvoja LRK do leta 2035 so gospodarska rast, doseg podnebne nevtralnosti do leta 2060, tehnološki preboj in rast domačega povpraševanja ter čim večja blaginja ljudi.

RF je največja država po površini na svetu, razteza se čez enajst časovnih pasov in meji na štirinajst držav; po prebivalstvu je na devetem mestu med državami sveta in prva v Evropi; po obliki vladavine je predstavniška demokracija, (ljudstvo izbira svoje politične predstavnike na svobodnih volitvah z mandatom vladanja za določeno časovno obdobje, gospodarsko je država oligarhijskega kapitalizama, kjer je dejanska oblast v rokah dominantnih družinah oligarhov, za katere je politična pozicija dio dediščine, ki se prenaša otrokom in katerih izobraževanje je organizirano v tej perspektivi, ter cerkve, vojske, policije in obveščevalnih služb. Od preloma stoletja v ruskem političnem sistemu dominira Vladimir Putin, pod komer je država doživela demokratično nazadovanje in premik proti avtoritarizmu (omejen politični pluralizem z omejitvami zakonodaje, političnih strank in interesnih skupin; politična legitimnost, ki temelji na nacionalizmu; zatiranje protirežimskih dejavnosti; hipertrofirana moč izvršilne oblasti. (Linz, 1964)

Sicer napačno enačimo nacionalni sistem politične ekonomije in ekonomski nacionalizem Friedricha Lista ter kritiko politične ekonomije in nacionalizma Friedricha Engelsa in Karla Marxa.

Ta članek je izraz posebne časti in spoštovanja: «homage« do Daniela Friedricha Lista (1789. - 1846.), očeta teorije nacionalnega sistema politične ekonomije oz. ekonomskega nacionalizma (List, 1841), ki je neprimerljivo manj znan od očetov »kozmopolitične« ekonomije Adama Smitha ter kritikov politične ekonomije Friedricha Engelsa in Karla Marxa.

O pomembnosti naslovne teme kaže dejstvo, da se je v »debato« vključil tudi Albert Einstein, Nobelov nagrajenec za fiziko za leto 1922., s člankom »Zakaj socializem«, prvotno objavljen v prvi številki Monthly Review (maja 1949) in večkrat kasneje.

Einstein začne članek z metodološko opombo:

»Najprej razmislimo o vprašanju z vidika znanstvenega spoznanja. Morda se zdi, da med astronomijo in ekonomijo ni bistvenih metodoloških razlik: znanstveniki obeh področij poskušajo odkriti zakone splošne sprejemljivosti za omejeno skupino pojavov, da bi bila medsebojna povezanost teh pojavov čim bolj razumljiva. Toda v resnici takšne metodološke razlike obstajajo. Odkrivanje splošnih zakonitosti na področju ekonomije otežuje okoliščina, da na opazovane ekonomske pojave pogosto vplivajo številni dejavniki, ki jih je zelo težko ločeno ovrednotiti. Poleg tega so izkušnje, ki so se nabrale od začetka tako imenovanega civiliziranega obdobja človeške zgodovine, – kot je znano – v veliki meri pod vplivom in omejitvijo vzrokov, ki nikakor niso izključno ekonomske narave.« (Einstein, 2009) Kot je videti, Einstein relativizira Marxovo načelo ekonomske determinacije vseh družbenih sistemov.

Težave, ki jih povzroča "oligarhija zasebnega kapitala", je mogoče popraviti le s planskim gospodarstvom, ki ohranja močno demokracijo za zaščito pravic posameznikov.

O kapitalističnem kaosu (zmešnjavi, ne-redu) je Alber Einstein pred 75 leti zapisal: »Ekonomska anarhija kapitalistične družbe, kakršna obstaja danes, je po mojem mnenju pravi vir zla.« (»The economic anarchy of capitalist society as it exists today is, in my opinion, the real source of the evil.«) (Einstein,1949)

Obstaja samo en način za odpravo teh hudih zlob, in sicer z vzpostavitvijo socialističnega gospodarstva, ki ga spremlja izobraževalni sistem, ki bi bil usmerjen k socialnim ciljem.

Planirano gospodarstvo, ki se prilagaja proizvodnji, bi zagotovilo preživetje vsakemu članu družbe:

Kajti je politična ekonomija znanost o kapitalističnem gospodarstvu, so predstavniki socialistične in komunistične misli načeloma nosilci »kritike politične ekonomije«.

Ciljni subjekt »kozmopolitske, svetovljanske«, kozmopolitične ekonomije, je od Adama Smitha naprej posameznik brez narodnostnih vezi, kot tudi komunizma, s tem, da je komunizem še nikoli uresničena vizija odprte ⁵ poklicne ⁶ družbe pravične neenakosti ⁷ dezalieniranih ⁸ svobodnih posameznikov, vzpostavljen po avtentični, z ustavo predpisani demokratični parlamentarni proceduri! Pot do socializma je demokracija. (Šercar, 2014)

Objekt nacional(istič)nega ⁹ sistema politične ekonomije je nacija kot gospodarska enota in ne posamezniki!

Vendar odnos med kapitalizmom, komunizmom in nacionalizmom ni enoznačen. Že po »pomladi narodov« leta 1848 je medsebojno delovanje med komunizmom, kapitalizmom in nacionalizmom oblikovalo novo zgodovinsko sliko in zelo vplivalo na razprave o internacionalizmu, nacionalni neodvisnosti in vlogi komunizma v državah v tranziciji in razvoju. Ne predstavljajo samo nacije interesno ločene gospodarske enote, temveč so se tudi buržoazije kot vladajoči razred v posamičnih nacionalnih državah (npr. britanski, francoski in nemški) med seboj borile in še naprej borijo za svoje »nacionalne« interese (moralno – sistem vrednot, pravno in politično – oblika vladavine, vključno z oboroženim meddržavnimi vojnami) in ob tem hkrati izkoriščajo »nacionalna« čustva rojaškega delavskega razreda (proletariata) ¹⁰.

1.3. Začetki ekonomske misli: nekaj poudarkov

Starogrški biograf (življenjepisec) in kronist (letopisec), ko je bila sociologija prakticirana kot splošna biografija, Plutarh (48.-127.) je v zbirki biografij slavnih antičnih Grkov in Rimljanov Vzporedni življenjepisi (grš. Βίοι Παράλληλοι, lat. Vītae Parallēlae), ki sestoji iz 48 biografij, o življenju rimskega konzula in poveljnika Gneja Pompeja Velikega zapisal:

»50 1 Ko je bil tako postavljen za upravljanje in vodenje trgovine z žitom, je Pompej poslal svoje zastopnike in prijatelje v različne smeri, sam pa je plul na Sicilijo, Sardinijo in v Afriko ter zbiral žito. Ko je hotel z žitom izpluti, je bila na morju močna nevihta in kapitani ladje so oklevali, ali bi izpluli; vendar jih je odpeljal na krov in jim ukazal, naj dvignejo sidro, ter z močnim glasom zavpil: "Pluti je potrebno; živeti ni treba." 2 S to gorečnostjo in pogumom, ki ga je spremljala sreča, je napolnil morje z ladjami in trge z žitom, tako da je presežek tega, kar je priskrbel, zadoščal tudi tujim ljudstvom, in je prišlo do obilja, za vse kot iz pomladi.« (Prevod iz angleščine, op. avt., Plutarh, 1917, 50, 1-2)

Plutarhov izrek, pristno v grščini "πλεῖν ἀνάγκη, ζῆν οὐκ ἀνάγκη" (Plein anangkē, zēn ouk anangkē), je bolj znan v latinščini: »Navigare necesse est, vivere non est necesse!«. »Pluti je potrebno, živeti ni treba! Pomeni, da je pomorstvo (kot logistika, promet, trgovina) nuja, življenje pa ni. Izrek je Plutarh pripisal Gneju Pompeju Velikemu, ki je med hudo nevihto ukazal mornarjem, naj pripeljejo hrano iz Afrike v Rim.

Beseda »ekonomija« izhaja iz grškega οικος (oikos) dom in νόμος (nomos) zakon ali red. Skupaj izraz dobesedno pomeni »zakon upravljanja gospodinjstvom« in naj bi ekonomija skrbela za dom, politična ekonomija za državo.

Predhodnik klasične ekonomske misli je »veliki« (po oceni Enciklopedije Britannice) arabski filozof, zgodovinar in sociolog iz Tunizije Ibn Khaldūn iz 13. stoletja, ki je v svojem glavnem delu Muqaddimah (Uvod (v filozofijo zgodovine Arabcev in Berberov, op. avt.) razložil razliko med "dobičkom" (profit) in "stroških preživljanja", ki jih moderna politična ekonomije pozna kot razliko med presežkom vrednosti in stroških enostavne reprodukcije (preživljanja) delovne sile. V I. knjigi Muqaddimah-a poda Ibn Khaldūn osnove splošne sociologije, v II. in III. knjigi osnove sociologije politike, v IV. knjigi osnove sociologije urbanega življenja, v V. knjigi osnove sociologije ekonomije in v VI. knjigi osnove sociologije znanja. (Ibn Haldun, 1982) Ibn Khaldūn je bil Toynbee 700 let pred Toynbeejem! ¹¹

Khaldūn v Muqaddimah-u pravi, da so civilizacija in njena blaginja (well-being), pa tudi poslovna prosperiteta, odvisni od produktivnosti in prizadevanj ljudi v vseh smereh v njihovem lastnem interesu in dobičku.

Besedna zveza »économie politique« (v angleščini prevedena kot "politična ekonomija") se je prvič pojavila v Franciji v knjigi Antoina de Montchrétiena (1575.-1621.) »Traité de l’oeconomie politique« (Razprava o politični ekonomiji), objavljeni leta 1615 v Rouenu.

Po Montchrétienovi razlagi ekonomije je bogastvo rezultat trgovine proizvodov dela in uma, s katero udeleženci prispevajo k zadovoljevanju kolektivnih potreb in koristi. Izpodbijal je Aristotelovo stališče o neodvisnosti politike od drugega družbenega življenja, vključno z gospodarskimi dejavnostmi. Razvil je tudi nekaj glavnih elementov poznejšega francoskega merkantilizma.

Merkantilizem (ital. mercantile iz mercante trgovec) je prevladujoča smer v ekonomski politiki in politični ekonomiji v pozni Renesansi in zgodnjem Novem veku od 15. do 18. stoletja in ideologija trgovskega kapitala v Evropi (Angliji, Nemčiji, Nizozemski, Italija, Španiji), ki je imel za vir bogastva in moči države kopičenje denarja in dragih kovin ter presežek izvoza nad uvozom, tj. aktivno trgovinsko bilanco. Njen zagovornik je bil zlasti Jean-Baptiste Colbert, markiz de Trocy (1619.-1683.), francoski ekonomist merkantilistične orientacije, državnik in minister financ (Contrôleur général des finances) pri Ludviku XIV., le Roi Soleil, Sončnem kralju.

Z teorijo merkantilizma je tesno povezan državni protekcionizem ¹². Protekcionizem je sistem gospodarsko-političnih ukrepov v varstvo domače industrije pred tujo konkurenco s carino, prepovedjo uvoza, subvencijami ipd.

O tem, kako napredek temelji na trgovini, so razvili trgovci sami, ki so tako zagovarjali svoje lastne interese. Merkantilizem predvsem obravnava kreditno-monetarne probleme: prispeva k bogatenju pridobljenem s trgovino, krepi trgovska središča, ki neusmiljeno uničujejo majhne lokalne trgovce in razvija bančno dejavnost z močno državno intervencijo in regulacijo vedno bolj močnega kraljevskega absolutizma.

Kot reakcija na težko gospodarsko stanje v Franciji, katero so pojasnjevali z ekonomsko politiko ekonomskega absolutističnega merkantilizma, ki je zanemarjal poljedelstvo in po katerem je trgovina edini in pravi vir nove vrednosti za ustvarjanje gospodarskega blagostanja, se je ob začetku druge polovice 18. stoletja združila oko Françoisa Quesnaya (1694.-1774.) šola francoskih ekonomistov, ki so se nazivali »ekonomisti«, kateri so zaradi odločilnega vztrajanja na usodni pomembnosti narave znani kot »fiziokrati«.

Izraz »fiziokrat« izvira iz grške besede φύσις (fisis), narava, in besede κράτος (kratos), moč ali vladanje. Zato ga lahko prevedemo kot vladanje narave.

Fiziokratizem je prvi sklenjeni sestav politične ekonomije. V nasprotju z merkantilizmom fiziokratizem uči, da narava ustvarja vrednosti, zato su vir bogastva le tiste panoge, ki so v neposredni zvezi z zemljo, kmetijstvo, rudarstvo … Temelj nauka fiziokratov je postavka o naravnem redu, nemoteno delovanje tega reda pa ustvarja ravnotežje in družbeni sklad, ki spodbuja rast in blagostanje.

Fiziokrati so nasprotniki državne regulacije in zagovorniki liberalnega načela laisser-faire ¹³, odprtosti in tekmovalnosti.

Viri družbenega bogastva so v materialni proizvodnji, torej v kmetijstvu, kjer le delo prinaša ekonomski presežek. Ostale dejavnosti (industrija, trgovina) so neplodne, ker ne ustvarjajo presežka in ne povečujejo bogastva. Quesnay je ustvaril model cirkulacije in reprodukcije družbene ekonomije, znan kot ekonomska miza (francosko tableau économique). Družba se deli na tri razrede: posestnike, kmete in neplodni trgovski razred. Predlagal je tudi uvedbo enotnega davka na zemljiško najemnino (rento).

Že v sedemdesetih letih 18. stoletja je šola fiziokratov zamrla. Zunaj Francije je bil vpliv fiziokratskih naukov tudi šibek, nekaj v Nemčiji, Italiji (v Dalmaciji na Hrvaškem) in prek Th. Jeffersona v ZDA.

Glavna zasluga fiziokratov je, da so prvi dali čisti model kapitalistične družbe, čeprav na podlagi le kmetijske proizvodnje.

1.4. Kronološki pregled zgodovinskih političnih in družbeno-gospodarskih dogodkov, formacij in procesov od 1770. do 1870. letih

Konec 18. stoletja:

Ameriška revolucija 1765.-1783., politično gibanje v trinajstih britanskih kolonijah v Severni Ameriki in njihova uspešna vojna za neodvisnost proti Kraljevini Veliki Britaniji;

Francoska revolucija 1789.-1799. je spremenila družbeno politični sistem v Franciji in Evropi. Stare monarhije so propadle in so se uveljavili demokracija, nacionalizem, kapitalizem in komunistična gibanja, ki jih je kot vrhunec zaznamovala Pariška komuna (fr. Commune de Paris), ki je obstajala od 26. marca 1871. do »krvavega tedna«, 21.–28. maja 1871, in je bila prvi primer delavske socialistične revolucije v svetu.

Kapitalizem kot družbeno-gospodarska formacija je v tem hipu že prevladoval v razvitih državah Zahoda.

Anno Domini (nostri Jesu Christi) 1800 so se začeli:

industrijska revolucija;

umetniško, književno in intelektualno gibanje romantika;

geološka doba Anthropocen.

Ob koncu 18. stoletja se je v večini evropskih držav pojavilo novo umetniško, literarno in intelektualno gibanje – romantika, kot reakcija na industrijsko revolucijo, družbene norme razsvetljenstva in racionalizma ter kot nasprotje neoklasični umetnosti, ki je imela velik vpliv na politiko in širjenje romantičnega nacionalizma. Viri romantike so tudi v ljudskem slovstvu in nacionalnih mitologijah. Romantika je svoj vrhunec dosegla med letoma 1800 in 1850. Posebej pomembna je nemška romantika, ki je izšla iz gibanja Sturm und Drang , ki je poleg umetnosti vključevalo tudi ideologije, ki izhajajo iz francoske revolucije. Gospodarsko bedo in predvsem bedo delavskega razreda v tedanji Nemčiji je spremljal neopisen razcvet romantične ustvarjalnosti v literaturi in umetnostih.

Po Johannu Gottfriedu Herderju (1744–1803), nemškemu pesniku, prevajalcu, teologu in filozofu, imajo narodi prirojene lastnosti, podobno kot osebe. Zgodovina je umna. Vsak narod ima duha in poslanstvo ter pravico do obstoja in nacionalnega gibanja. Vse to je dano narodu (od Boga) enkrat in za vselej. S to teorijo je Herder sprožil razvoj modernih nacionalizmov.

V članku Serbische Lieder piše Goethe (1823) o Srbih kot o eni od tistih v splošnem nesrečnih polnacij (nem. unglückliche Mittelnationen), ki se ne znajo same vzpostaviti in ustvariti ravnovesja s sosednjimi silami. Z nemško-srbskim zbliževanjem se je celo življenje ukvarjal Jernej Kopitar (1780–1844; slavist, filolog, publicist in slovenski preroditelj). Leta 1823 je organiziral obisk Vuka Stefanovića Karadžića (1787–1864) pri Goetheju v Weimarju (Bašić, 1991). Nacije so vedno obstajale in jih je treba samo odkriti. Glede na nasprotni pogled nacija ni statična družbena entiteta in nastanek nacije ne temelji na prvotnih značilnostih, pač pa gre za zgodovinske tvorbe, na nastanek katerih močno vplivajo tudi zgodovinske osebnosti na različnih ravneh. Nacije so novejše tvorbe, ki so nastale iz izbranega nabora potencialnih značilnosti in predstavljajo »domnevno skupnost« (Hobsbawm, 1990; Anderson, 1991). Nacije so nastale iz etnij (Smith, 1991). Definicija etnije vključuje več atributov: kolektivno ime, mit o skupnih prednikih, enega ali več razlikovalnih elementov skupne kulture, povezanost z domovino kot ozemljem, občutek solidarnosti za dele prebivalstva glede na rojstni kraj. Ko te atribute združijo tri revolucije (politična, gospodarska in kulturna), nastane nacija. Nacionalizem kot izključnost pa ni prebujena nacionalna samozavest, kot menijo nacionalisti. V resnici si nacionalizem izmišlja nacijo tam, kjer je ni. Konkretne vsebine besede nacionalizem se razlikujejo v svoji singularnosti. Nacionalizmi se med seboj pogojujejo tako, da je vzrok enega nacionalizma v drugem nacionalizmu, s katerim je v spopadu glede na nasprotne si cilje, in tak »vzorec prepoznavanja« kot skupek »nacionalnih sporočil« ima prednostno mesto v družbeni komunikaciji in pomen v procesu odločanja. Na vprašanje o motivih opredeljevanja za nacionalizme naj bi dale odgovor empirične socialno-psihološke raziskave o vlogi nacionalizmov v individualnem in socialnem življenju. Možna je le tipologija nacionalizmov kot sredstvo hevrističnega opisa konkretnega nacionalizma. (Behschnitt, 1992) Nacionalizem je zadnji stadij komunizma, pri katerem je razredni kolektivizem zamenjan z nacionalnim kolektivizmom. Ključni korak v oblikovanju nacionalne identitete je bil tiskarski stroj, saj je tisk dejavnik homogenizacije pri razvoju nacionalnega jezika. Pri oblikovanju nacionalnih identitet je pomembna tudi industrializacija. Moderna industrijska država lahko deluje samo, če obstaja mobilno, pismeno in kulturno homogeno prebivalstvo, sposobno za izmenjavo (Gellner, 1983). Obstajajo pa značilnosti, ki težko izginejo pred oblikovanjem nacionalne identitete in niso enakomerno razporejene v družbi. Jezik (do neke mere), rasa in religija so takšne entropijsko odporne značilnosti, ki lahko zavirajo oblikovanje nacionalnih entitet (Šercar, 2019)

Romantični nacionalizem, znan tudi kot nacionalna romantika, organski nacionalizem ali identitetni nacionalizem, je nacionalizem, v katerem država svojo legitimnost dosega od spodaj navzgor kot organsko posledico enotnosti tistih, ki ji vlada. Koncept združuje jezik, raso, etnično pripadnost, kulturo, vero in običaje naroda, vključno z vsemi drugimi, ki so rojeni v tej kulturi. Romantični nacionalizem je reakcija na koncept legitimnosti države od zgoraj, ki izhaja od monarha navzdol; ključno leto romantičnega nacionalizma v Evropi je bilo leto 1848, ko se je revolucionarni val razširil po celini in zaznamoval spremembe v smeri liberalizacije in vzpostavitve modernih »nacionalnih« držav v Evropi.

Živimo v antropocenu ¹⁶ po holocenu ¹⁷, Dobi človeka, v kateri je vpliv človekovega vedenja na planet Zemljo tako pomemben, da predstavlja novo geološko dobo.

Besedo "antropocen" je leta 2000 skoval nizozemski kemik Paul Crutzen, Nobelov nagrajenec za kemijo leta 1995 za odkrivanje učinkov spojin, ki tanjšajo ozon.

Nekega dne je Crutzen sedel na znanstveni konferenci. Predsednik konference se je ves čas skliceval na holocen, obdobje, ki se je začelo ob koncu zadnje ledene dobe, pred 11.500 leti, in to - vsaj uradno - traja še danes.

»Nehajmo,« se spominja Crutzen, ki je rekel: »Nismo več v holocenu. Smo v antropocenu.« No, nekaj časa je bilo v sobi tiho. Ko si je skupina privoščila odmor za kavo, je bila glavna tema pogovora antropocen. Nekdo je predlagal, da bi Crutzen avtorsko zaščitil besedo.

Anthropocen je novo ime za novo geološko dobo – tisto, ki jo opredeljuje naš ogromen vpliv na planet. Ta znak bo ostal v geoloških zapisih še dolgo potem, ko bodo naša mesta propadla. Age of Man: Enter the Anthropocene (nationalgeographic.org) (Crutzen, 2002; Zalasiewicz, J. et. al., 2011 Zalasiewicz, J. et. al., 2011; Steffen, W., Grinevald, J., Crutzen, P., and McNeill, J., 2011)

Colin Waters, predsednik Delovne skupine za Antropocen (Anthropocene Working Group, AWG) je 16. marca 2024. leta v Predsednikovi kolumni napisal: »Lani ob tem času, v začetku leta 2023, so si člani AWG z glasovalno pravico aktivno prizadevali za dokončanje neverjetno težke naloge izbire GSSP (Global Boundary Stratotype Section and Point) za označevanje osnove Antropocena, kritične komponente poskusa formalizacije Antropocena kot geološke časovne enote.« (Waters, 2024)

Doba antropocena (naj bi) se je začela leta 1800 sočasno z nezadržnim razvojem kapitalizma. Leta 2021 je Foster objavil članek »Capitalinian«: prva geološka doba antropocena z nenačrtno proizvodnjo slonečo na zasebni lastnini proizvajalnih sredstev, kjer so posamezni proizvajalci povezani posredno, s tržiščem, in se proizvaja blago za trg zaradi profita, izvirajočega iz kapitalističnega izkoriščanja delovne sile kot pojavne oblike presežne vrednosti.

Obstoj civilizacije in trajnostni človeški razvoj zahteva vključitev človeštva v ekološko in socialno revolucijo i razvoj »eko-socializma, uravnavanje družbenega metabolizma med človeštvom in Zemljo, ki zagotavlja, da deluje znotraj planetarnih meja ali univerzalnega metabolizma narave. Gledano s tega vidika, obstaja objektivna zgodovinska nujnost za to, kar imenujemo prihodnja druga geološka doba antropocena: komunistična doba (Communian). (Foster and Clark, 2021; Foster, Swain and Wozniak, 2023)

Če naj zgodovinsko človeštvo preživi, se današnja kapitalistična civilizacija vdana (devoted) enoumnemu zasledovanju dobička zaradi dobička kot glavnemu cilju, ki ima za posledico antropogeni razkol v zemeljskem sistemu, mora nujno umakniti ekološki civilizaciji, ki temelji na skupnih (communal) uporabnih vrednotah. To je resnični pomen današnje tako razširjene planetarne »eksistencialne krize«.

1.4. Seznam filozofov in znanstvenikov, udeleženih v peresni boj »za« in »proti« politične ekonomije, navedenih po kronološkem vrstnem redu objave njihovih del, relevantnih za naslovno temo:

William Godwin (1756. - 1836.), britanski filozof politike

Marquis de Condorcet (1743.- 1794.), francoski filozof, matematik

Louis-Gabriel-Ambroise, Vicomte de Bonald, (1754.- 1840.), francoski protirevolucionarni filozof in politik

Thomas Malthus (1766. - 1834.), angleški anglikanski duhovnik, ekonomist in učenjak

Robert Owen, (1771. - 1858.), valižanski industrialec in filantrop, socialni reformator ter utemeljitelj utopičnega socializma in zadružnega gibanja

Daniel Friedrich List (1789. - 1846.), nemški ekonomist in politični teoretik

John Ramsay McCulloch (1789.-1864.), vodja rikardijanske šole po smrti Davida Ricarda, pionir v zbiranju ekonomske statistike in prvi profesor politične ekonomije na Univerzi v Londonu leta 1828

John Watts (1818. - 1887.), angleški izobraževalni in družbeni reformator

Friedrich Engels (rojen 1820, Barmen, provinca Ren, Prusija (Nemčija) - umrl 1895., London, Anglija), nemški filozof, politični teoretik, zgodovinar, novinar in revolucionarni socialist, poslovnež in najbližji prijatelj in sodelavec Karla Marxa

Karl Marx (rojen 1818, Trier, Nemška zveza - umrl 1883., London, Anglija), nemški filozof, politični teoretik, ekonomist, zgodovinar, sociolog, novinar in revolucionarni socialist

Retrospektivni bibliografski pregled del in preliminarna kontekstualna metaanaliza idej filozofov in znanstvenikov, ki so se ad literam bili udeležili besednih spopadov in peresnih bojev »za« in »proti« politične ekonomije s stališča kapitalizma, komunizma in nacionalizma, in novejši tovrstni odmevi v obliki adnotacij

Godwin, William (1756 – 1836), britanski filozof politike, je leta 1793 objavil knjigo »Inquiry Concerning Political Justice and its Influence on Morals and Happiness« (Preiskava o politični pravičnosti in njenem vplivu na moralo in srečo), v kateri oriše prvo moderno teoretično razlago anarhizma »racionalnega nestrinjanja« in vizijo, kjer se teme liberalnega individualizma, racionalizma in utilitarizma križajo z nastajajočo libertarno in socialistično mislijo (Godwin, 1793; Clark, 1977).

Godwin poda kritiko političnih institucij buržoazne države.

»Politična pravičnost« je predvsem kritika političnih institucij. Vlade se preveč vtikajo v osebna razpoloženja in zasebne odnose posameznikov in hočeš-nočeš vsiljujejo soglasje po svojem političnem okusu. Z državo so povezane številne družbene prakse v gospodarstvu (lastniški monopoli), politiki (monarhija) in privatnem življenju (poroka, zakon), ki predstavljajo omejevalnike napredka človeštva. Treba je razlikovati državo kot aparat oblasti in represije od družbenega upravljanja in politično filozofijo anarhizma od stereotipne karikature anarhizma kot negativne, naivne in utopične filozofije. Cilj anarhizma je »self-government » (nadzor in vodstvo prebivalcev politične enote in ne zunanje oblasti - samouprava, na splošno, nadzor nad lastnimi zadevami, sinonimi, demokracija, republika) in »self-management« (nadzor nad svojim časom, potekom dela in komuniciranjem), decentraliziran in zvezen sistem družbene organizacije. Ljudem je treba prepustiti, da sami organizirajo družbo neposredne demokracije brez uzurpacij in despotizma s strani nazadnjaških vlad monarhov, čeprav so nekatere ustanovljene s soglasjem večine, in družbo, v kateri ljudje uporabljajo svoj razum pri odločanju o najboljšem načinu ukrepanja in urejajo odnose po nareku razuma.

Godwin hoče obnoviti povezavo med politiko in moralo ¹⁸. Dobro je stvar zasebne presoje: da karakterna moč posameznika, njegova iskrenost, zavest in razsvetljenost postanejo jamstvo družbenega reda in sistema komuniciranja na osnovi volje do resnicoljubja, ne pa lažne vesti, vraževerja in predsodkov.

Prava revolucija je samo revolucija zavesti! Nasilje, kaos, človeške žrtve, materialna škoda, trajno sovraštvo nasprotujočih si strani, medsebojno obtoževanje, maščevanje in druge oblike frustracij kot neizogibne posledice oboroženih državljanskih vojn (socialnih revolucij in mednarodnih vojn ¹⁹ (Clausewitz, 1874; Šercar, 2025a) je mogoče preprečiti le z razvojem kritičnih sposobnosti človeškega razuma posameznikov in z revolucijo zavesti.

Godwinova politična filozofija morale je skladna z učenjem Jesusa Kristusa v njegovi avtentični obliki, zapisanega v Evangeliju po Mateju, vsaj kar se tiče radikalnih socialnih sprememb družbe kot posledice moralne »revolucije zavesti« slehernega človeka, ki izključuje uporabo kakršne koli oblike prisile ali bognedaj nasilja, saj nasilje povzroča nasilje v nedogled do konca sveta. Nasilneži neizogibno, prej kot slej tudi sami postanejo žrtve nasilja. Po etični razlagi Jezusa kristusa je moralnost prvi pogoj (conditio sine qua non) prave vernosti za razliko od diametralno nasprotnega učenja »apostola« Pavla, ki izhaja iz prepričanja, da je vera izključno merilo moralnosti! Trajnostno stanje prevlade dobra nad zlom v družbi se po učenju Jezusa Kristusa lahko doseže le z moralno vzgojo posameznika (predvsem osebnim primerom ²⁰, vzgojo, pridigami in nasveti) in ne z nasiljem. Nasilje povzroča le nasilje ²¹.

Godwin je vsekakor predhodnik Milla, Engelsa, Marxa in Habermasa. »Trden tekmec« je Johnu Stuartu Millu, angleškem filozofu klasičnega liberalizma 19. stoletja, v obrambi svobode misli in izražanja. Teorija Marxa in Engelsa o odmiranju države kot aparata represije, ki je obeležila politično filozofijo 19. stoletja, vleče poreklo iz Godwinovega anarhizma »racionalnega nestrinjanja« in kritike političnih institucij buržoazne države. V 20. stoletju je nemški filozof in sociolog Jürgen Habermas razvil naprej Godwinove ideje o premoči razuma (racionalizma).

Marquis de Condorcet alias Marie-Jean-Antoine-Nicolas de Caritat (1743.-1794.), francoski filozof, matematik in eden izmed duhovnih vodij Francoske revolucije, ki pa je kmalu bil aretiran kot sovražnik revolucije in je l. 1794 umrl v zaporu! ²²

Condorcet je eden zadnjih filozofov in zgodnji prvak družbene znanosti, navdihnjeni zagovornik človekovih pravic. V družbene in politične vede je uvedel znanstveni model, ki ga je poimenoval »družbena aritmetika«. Zavzemal se je za družbeno uporabo statistike in teorije verjetnosti v družbi in politiki, matematične izračune pa je uporabljal za fiskalne krize, reformo bolnišnične oskrbe, odločanje žirije in postopke glasovanja. Z izobraževalnimi in ustavnimi reformami je upal ustvariti liberalno, racionalno in demokratično politiko. Njegovo zaključno, posmrtno objavljeno delo je »Esquisse d’un tableau historique de l’esprit humain« (Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha,1795), v katerem je diagnosticiral in napovedal stopnje človeškega napredka. »Očrt« je je postal osrednja ideja Razsvetljenstva, po obliki morda najvplivnejša, ki je bila kdajkoli napisana. Manj znan je kot izjemen zagovornik ženskih pravic.

Condorcet je znan tudi po "teoremu porote", ki se glasi: verjetnost točnega odgovora večine v skupini narašča proti 100 z naraščanjem velikosti skupine; skupine so boljše kakor posamezniki, večje skupine pa so boljše kakor manjše; možnost napake povečujejo predsodki, zmedenost in nekompetentnost posameznih članov skupine, pogoja sta pravilo večine (povprečni odgovor) in določena raven kvalificiranosti dela vključenih oseb (drugače pride na dan temna stran Condorcetovega teorema porote).

Teorem porote naj bi bil bistven argument v prid demokracije kot oblike vladavine. Demokratski procesi naj bi bili brez napak preprosto zaradi pravila večine, ki se uporablja in zaradi tega, ker je verjetnost, da večina državljanov misli pravilno večja od verjetnosti, da misli napačno.

Po teoretiku »kontra revolucije« in sovražniku Condorceta Louisu de Bonaldu (1859) je Condorcetova filozofija napredka sprevrženost krščanske apokalipse – nevaren tekmec, ki je obljubo znanosti nadomestil z upanjem na odrešitev, medtem ko je pozabil na brutalno resničnost človeških strasti.

Po Bakerju (2004) so Condorcetove ideje v najboljšem pomenu besede razsvetljenske. Širjenje znanja v naravoslovnih in družboslovnih vedah je pripeljalo do pravičnejšega sveta vključno s svobodo posameznika, materialnim bogastvom in moralnim sočutjem. Preteklost razkriva red, ki ga je mogoče razumeti s postopnim razvojem človeških sposobnosti. Napredku v naravoslovju naj sledi napredek v moralnih in političnih vedah. Družbena zla so posledica nevednosti in napak, ne pa neizogibne človeške narave.

»Fanatična slika, ki jo daje ta filozof (Condorcet, dodal avt. tmš) o svoji hipotetični družbi, nam lahko pojasni nepredstavljiv pojav, ki ga je pokazala revolucionarna Francija. Videli so ljudi, ki so svojim uničujočim hordam hladno ukazovali opustošenje in smrt svojih sodržavljanov, svojih sorodnikov, prijateljev iz čiste ljubezni do svoje domovine; napoveduje cilj in celo nujnost zmanjšanja njene populacije za polovico. . . in morda v lastnih očeh upravičujejo grozote, nezaslišane v analih človeške hudobije, v korist . . . prihodnjih generacij.« (Bonald, 1859, cit. po Baker, 2004)

Na kritiko političnih institucij buržoazne države (v gospodarstvu lastniški monopoli, v politiki monarhija in v privatnem življenju poroka) Williama Godwina in Condorcetovo teorijo napredka človeškega uma je leta 1798 v obrambo buržoazne države odgovoril anglikanski župnik Thomas Robert Malthus (1766.-1834.) v anonimnem delu »An Essay on the Principle of Population, as it affects the future improvement of society with remarks on the speculations of Mr. Godwin, M. Condorcet, and other writers« (Esej o načelu prebivalstva, saj vpliva na prihodnje izboljšanje družbe s pripombami o špekulacijah g. Godwina, M. Condorceta in drugih piscev).

Njegova teorija ima dve osnovni načeli: prebivalstvo raste po geometrijski progresiji, tj. 1,2,4,16,32 itd.; proizvodnja hrane narašča po aritmetični progresiji, tj. 1,2,3,4 itd.

Slika 2. Malthusova »teorija prebivalstva« t.r. malthus with diagram - Search (bing.com)

V predgovoru piše Malthus, da njegov esej dolguje svoj izvor pogovoru s prijateljem o pohlepu in razsipnosti, o katerih g. Godwin razpravlja v svoji preiskavi. Pogovor s prijateljem se je začel o splošnem vprašanju prihodnjega izboljšanja družbe. Malthusov namen, da o tem piše je, da bi svojemu prijatelju povedal svoje misli na papirju, na jasnejši način, kot je mislil, da lahko to stori v pogovoru. Toda ko se mu je ta tema odprla, so se pojavile nekatere nove ideje, ki jih še ni srečal; kajti so bile zelo zanimive, se je odločil, da jih poda v tiskani obliki.

nadaljevanje 1>>>

Kritiko Godwinove filozofije, zlasti o sistemu enakosti, napaki pri pripisovanju vseh slabosti človeštva človeškim (političnim) institucijam. o težavah, ki izhajajo iz popolnoma nezadostne populacije, poda Malthus v poglavju X, kritiko Condorcetove skice o napredku človeškega uma pa v VIII. in IX. poglavju. Malthus se je odločil, da ne bo ovrgel Godwina s citiranjem Svetega pisma ali izvirnega greha, temveč je obrnil oči h knjigi Narave, kjer edino lahko najdemo Boga, kakršen je.

Po Maltusu so človeški upi za družbeno srečo zaman, saj bo prebivalstvo vedno prehitevalo rast proizvodnje. Povečanje prebivalstva bo potekalo, če ne bo nadzorovano, po geometrijski progresiji, medtem ko se bodo sredstva za preživetje povečevala kljub razvoju kmetijstva le po aritmetični progresiji. Prebivalstvo se bo vedno povečalo do meje preživetja. Le »pregreha« (vključno z »vojno zapovedjo«), »beda« (vključno z lakoto ali pomanjkanjem hrane in slabim zdravjem) in »moralna zadržanost« (spolna abstinenca) lahko zaustavijo to čezmerno rast.

Malthus piše, da je Skica zgodovinske slike napredka človeškega uma (Esquisse d’un tableau historique des progress de l’esprit humain) bila napisana pod pritiskom krute prepovedi, ki se je končala s Condorcetovo smrtjo. Ta posmrtna publikacija je le skica veliko večjega dela, ki ga je bilo treba še ustvariti. Če ni upal, da se bo to videlo med njegovim življenjem in da bo njegova spoštovanja vredna Francija njemu v prid, je to enkraten primer človekove navezanosti na načela, ki so bila tako usodno v nasprotju z vsakodnevnimi izkušnjami. Videti človeški um v enem najbolj razsvetljenih narodov na svetu in po preteku nekaj tisoč let, ponižanega zaradi takšne »fermentacije« gnusnih strasti, strahu, krutosti, zlobe, maščevalnosti, ambicij, norosti in neumnosti, kar bi osramotilo najbolj divji narod v najbolj barbarski dobi, je moral biti tako velik šok za njegove ideje o nujnem in neizogibnem napredku človeškega uma, da nič drugega razen najtrdnejše prepričanosti v resničnost njegovih načel, vkljub vsemu videzu, bi lahko bila kos. (Pog. VIII, 144)

Ta posmrtna publikacija je le skica veliko večjega dela, za katerega je predlagal, da se izvede. Zato si nujno želi tisto podrobnost in uporabo, ki lahko edina dokaže resničnost katere koli teorije. Nekaj opazovanj bo zadostovalo, da pokažemo, kako popolno je teorija v protislovju, ko jo uporabimo za resnično in ne za namišljeno stanje stvari.

Kuriozum je, da je Malthus negoval prijateljstvo z Davidom Ricardom kljub razhajanju mnenj o številnih politično-ekonomskih vprašanjih.

Ricardo analizira vsako svoje odstopanje od Malthusovih načel politične ekonomije, predvsem pa od Malthusove mračne napovedi, da bo geometrično rastoča populacija presegla aritmetično rastočo zmogljivost bistvenih naravnih virov.

Na Ricardovo doktrino, da je vrednost blaga ali količina katerega koli drugega blaga, za katero bo zamenjano, odvisna od relativne količine dela, ki je potrebna za njegovo proizvodnjo, in ne od večjega ali manjšega nadomestila, ki je plačano za to delo, Malthus pripominja: »Resnično imamo moč, da poljubno imenujemo delo, ki je bilo uporabljeno za blago, njegova prava vrednost, vendar pri tem uporabljamo besede v drugačnem pomenu od tistega, v katerem so običajno rabljene; takoj zamešamo zelo pomembno razliko med ceno in vrednostjo; in je skoraj nemogoče jasno razložiti glavno spodbudo za proizvodnjo bogastva, ki je dejansko odvisno od tega razlikovanja.«

Ricardo je odgovoril« »Zdi se, da g. Malthus misli, da je del moje doktrine, da morata biti cena in vrednost stvari enaka; - če misli s stroški, so to "stroški proizvodnje", vključno z dobičkom. V zgornjem odlomku tega ne misli, zato me ni jasno razumel.« O načelih politične ekonomije in obdavčevanja - Econlib

Polemiko, ki jo je začel Malthus, je nadaljeval z odgovorom William Godwin, ki je leta 1820 objavil preiskavo »Of Population: An Enquiry Concerning the Power of Increase in the Numbers of Mankind« (O prebivalstvu: preiskava o moči povečanja števila človeštva) kot zavrnitev Malthusovih esejev; Godwinov glavni argument se je nanašal na Malthusovo trditev, da prebivalstvo raste eksponentno.

Malthusovo delo je bilo zelo odmevno in je potreba po odgovoru privedla do najglobljega preoblikovanja radikalne misli 19. stoletja, ki je združila znanost in rasvetljenstvo z radikalnim in na koncu revolucionarnim družbenim gibanjem.

Z odgovorom Williama Godwina so se začeli številni radikalni in socialistični odzivi.

Anti-Maltusovo razpoloženje so spodbujali in vdrževali predvsem Godwinov najpomembnejši privrženec Robert Owen in ovenovci, ki so poudarjali obseg neobdelane zemlje in sposobnost znanosti za dvig produktivnosti tal.

Robert Owen (1771. – 1858.) je bil valižanski tekstilni industrijalec, filantrop in družbeni reformator ter ustanovitelj utopičnega socializma in zadružnega gibanja.

Robert Owen je vidna osebnost 19. stoletja, ki velja za očeta britanskega socializma. Pomemben del svoje zgodnje kariere je preživel v Manchestru, ta čas pa je bil ključen pri oblikovanju njegovih družbenih in ekonomskih idej.

Owen je bil član Manchestrskega literarnega in filozofskega društva, kjer je sodeloval s sodobnimi intelektualci in reformatorji. Njegovo delo v Manchestru je vključevalo prizadevanja za izboljšanje delovnih pogojev in spodbujanje družbenih reform, kar je postavilo temelje za njegove poznejše poskuse utopičnega socializma.

Sponzoriral je in spodbujal številne eksperimentalne »utopične« skupnosti, vključno z ustanovitvijo eksperimentalne samozadostne socialistične skupnosti v New Harmonyju, Indiana, ZDA leta 1825. Pri tem mu je bil partner tudi Jeremy Bentham (1748.-1832.), angleški filozof, ekonomist, teoretični jurist, prvi in glavni razlagalec utilitarizma. Cilj vse zakonodaje mora biti »največja sreča največjega števila ljudi«.

Leta 1813 je Owen začel objavljati knjigo esejev »A New View of Society; Or, Essays on the Principle of the Formation of the Human Character, and the Application of the Principle to Practice« (Nov pogled na družbo; ali eseji o načelu oblikovanja človeškega značaja in uporabi tega načela v praksi), v katerih je razložil načela njegovega sistema izobraževalne filantropije. Ko je izgubil vso vero v prevladujoče oblike religije, je razvil lastno »veroizpoved«, ki jo je imel za povsem novo in izvirno odkritje. Glavna točka Owenove filozofije je, da človeški značaj oblikujejo okoliščine, na katere posamezniki nimajo vpliva. Zaradi tega ljudje niso predmet ne hvale ne grajanja. Ta prepričanja so ga privedla do zaključka, da je velika skrivnost pravilnega oblikovanja človeškega značaja v tem, da so ljudje podvrženi ustreznim vplivom od njihovih najzgodnejših let starosti. Neodgovornost posameznikov in učinek zgodnjih vplivov sta bila zaščitni znak celotnega Owenovega sistema izobraževanja in družbenega izboljšanja. (Owen, 1813)

Gareth Stedman Jones (2019) pravi, da je bila reakcija na Malthusa formativna na tri načine:

vodila je do najzgodnejše formulacije v Veliki Britaniji tega, kar je postalo znano kot "socializem", ki je bil prvotno predstavljen v letih 1813.-1816. v spisih »mojstra bombaža« Roberta Owena v njegovem »A New View of Society«;

Owenovi spisi in govori so vodili do oblikovanja gibanja, ki je bilo na vrhuncu med letoma 1839. – 1845. in privabilo na desettisoče ljudi, ki so se ob nedeljah srečevali v »Manchester Hall of Science«, posvetni alternativi ovenovcev krščanski cerkvi; namesto pridig so plačani socialistični predavatelji ne le obsojali Malthusove zmote, ampak širše gledano, napake politične ekonomije in njene napačne predstave o človeški naravi;

ovenovska kritika Malthusa je igrala ključno vlogo pri genezi marksistične kritike politične ekonomije.

McCulloch je 1825. leta objavil The Principles of Political Economy, with a sketch of the rise and progress of the science (Načela politične ekonomije s skico vzpona in napredka znanosti). Njegove komentirane izdaje Bogastva narodov Adama Smitha (1828) in Del Davida Ricarda (1846) ter njegovo bibliografsko delo Literatura politične ekonomije (1845) so bile pionirske študije v ekonomskem zgodovinopisju.

John Watts (1818. - 1887.), predavatelj na Hall of Science v Manchestru, je 1842 objavil knjigo »The Facts and Fictions of Political Ekonomists: being a review of the principles of the science, separating the true from the false« (Dejstva in izmišljotine političnih ekonomistov: pregled znanstvenih načel, ločevanje resničnega od lažnega), ki je delno kritični ozir na Malthusovo teorijo prebivalstva in politično-ekonomske poglede ter na »Discourse on the Rise, Progress, Peculiar Objects and Importance of Political Economy« (Razprava o vzponu, napredku, posebnih predmetih in pomenu politične ekonomije) Johna Ramsaya McCullocha, objavljena leta 1824, ki velja za prvo formalno zgodovino ekonomske misli.

Manchester Hall of Science je bila fundacija ovenovcev z dvorano za 3000 ljudi in pomembno prizorišče javnih razprav o Owenovem sistemu družbe. V tem obdobju je imel stike z Wattsom kot predavateljem tudi Friedrich Engels, slavni socialist. Wattsovi spisi so zelo vplivali tudi na Englesove poglede.

Julija 1841 se je Watts nastanil v Manchestru, kjer je tri leta vodil šolo za dečke v Hall of Science in vodil številne javne razprave o Owenovem sistemu družbe v okrožju.

Watts je bil prvotno ovenovec (Owenit), pozneje pa je ugotovil, da je Owenova idealna skupnost neuresničljiva zamisel in se je usmeril h kapitalu prijaznejšemu stališču. Še naprej je bil dejaven pri različnih družbenih projektih, vključno s spodbujanjem brezplačnih, posvetnih in plačljivo podprtih šol, in je bil ključnega pomena pri ustanavljanju javnih parkov in brezplačnih knjižnic v Manchestru.

Wattsovo delo o politični ekonomiji (1842) zajema naslednje glavne teme:

nepravičnost prisvajanja na prvi stopnji in zla, ki je s tem povzročeno; da so celo zagovorniki tega načela dolžni nasprotovati samim sebi pri vsaki ponovni izboljšavi; kajti, če je pravično, da prvi izboljšavec zemlje postane stalni posestnik, velja tudi za vsakega, ki pride pozneje; in da bi zato morali imeti toliko najemodajalcev in najemnin, kolikor smo imeli preskrbovalcev;

na podlagi aksioma, da je delo vir bogastva, bi moral biti delavec bogat, neproizvajalec pa reven; da, "kdor noče delati, tudi ne sme jesti«; obsodili smo poceni kupovanje in drago prodajo, bodisi pod imenom brezplačne ali katere koli druge vrste trgovine, ker ne spodbuja največje sreče;

zla ekstremnega bogastva in revščine, ki so vsi priznani; in smo si za dolžnost, zlasti duhovnikom ver, naložili, da vzpostavijo nekatera sredstva za odpravo teh zel;

v dolžnost smo vtisnili, zlasti verskim ministrom, da vzpostavijo nekatera sredstva za odpravo tega zla;

večje kot je število lenuhov in večje kot je njihovo premoženje, pokojnine itd., večjo količino dela bo moral delavec opraviti za manjši donos.

Trditi, da največja sreča ni legalen cilj pri ustvarjanju bogastva, pomeni trditi, da je bolečina boljša od užitka; in da, kolikor sedanji družbeni sistem nagiba k ustvarjanju zelo bogatih in zelo revnih, imajo politični ekonomisti, ko ga zagovarjajo in branijo, dejansko raje bolečino kot užitek množice človeštva.

Čeprav sta naravna učinka strojev nizka cena in obilje, njihove sedanje izboljšave ne morejo ustvariti trga za vse njihove možne proizvodnje. Vendar pa se ugovarja, da če tega ne bi storili, noben kapitalist ne bi nadaljeval s proizvodnjo ali izboljševanjem, ker bi to imel za izgubljeno igro. Proizvajalci, vsi do enega, pravijo, da je to izgubljena igra; in da pri ohranjanju delovanja svojih strojev izbirajo le najmanjše zlo; vemo pa, da vsaka ulica razkazuje svoje mline z zaprtimi vrati in delavce, spremenjene v berače.Ta učinek naj bi povzročila naša restriktivna politika; in da bi to odpravili, je treba zahtevati razveljavitev zakonov o koruzi in oskrbi, živežu. Ni zagovornik nobenega monopola in gre v svojem odporu do tega tako daleč, da govori o monopolu proti monopolu, pri čemer se sklicuje na ravnanje strank, ki se najbolj upirata temu in si želijo proste trgovine z vsem svetom, saj bi tako lahko izrinili vse druge proizvodne države in monopolizirali trge zase. Watt je proti takšne vrste monopola, ki daje moč peščici, da cene hrane za mnoge držijo na ravni lakote.

Kapitalisti, ki investirajo v tehnološki razvoj proizvodnih sredstev, izrivajo s trga ostale, ki tega ne počnejo; širijo trg zase in dobivajo povračilo za naložbe na račun kapitalistov, ki tehnološko zaostajajo. Razmišljanje, ki velja za domači trg, velja tudi za zunanjo trgovino in za svetovni trg.

Obtočno sredstvo (circulating medium) ²⁴ v Angliji nenehno predstavlja celoten tržni proizvod; njegova vrednost narašča, ko se proizvod povečuje, in pada, ko se zmanjšuje, tj. določena količina denarja kupi večjo količino, ko je zalog veliko, in manjšo, ko je zalog malo, tako tudi obtočno sredstvo v svetu predstavlja tržni proizvod sveta; in ker se ta kupni ekvivalent ne poveča z nobeno izboljšavo strojev, mora, če se izboljšava na splošno sprejme po vsem svetu in se proizvodnja poveča v danem razmerju, ista količina kot prej odkupiti celotno količino; in zato je učinek enak, kot če bi odvečni pridelek dali stran; vendar je očitno, da si ga proizvajalci ne morejo privoščiti, da bi ga dali stran, njihov prihranek je le trenuten; plačati morajo za povečane surovine in povečane obresti kapitala; njihov prihranek ni enak vrednosti dodatnega pridelka; in zato mora slediti ena od treh stvari: ali mora biti proizvajalec uničen zaradi pomanjkanja povračila kapitala ali pa mora biti določeno število delavcev odpuščeno iz službe, saj jih zdaj lahko manj oskrbuje trg; ali pa je treba plače znižati do te mere, da se bo dodatna proizvodnja plačala proizvajalcu.

Če pa se na svetovnem trgu izboljšava ne sprejme na splošno, bo sledil enak rezultat kot v podobnem primeru doma; narod, ki bo uvedel izboljšavo, bo druge izrinil s trga in se dvignil na pogubo svojih sosedov.

Na primer: naj bo Indija trg za čipke, Francija in Anglija pa tekmici pri njihovi dobavi. Če bo Francija zdaj obvladovala trg in bomo mi ponudili čipko 25 odstotkov cenejšo, jih bomo premagali, si prisvojili trgovino, uničili francoske čipkarke in Indiji prinesli 25-odstotno korist pri njihovi porabi čipk.

In to trgovino bomo ohranili in se na enak način spopadli z drugimi, če bomo bolj iznajdljivi kot drugi narodi, razen če bodo, ravnajoč po načelu, da je pol hleba boljši kot nič kruha, znižali plače, da bi nas spet izgnali; in če bo tako, se bo ta igra nadaljevala v korist Indije in v obojestransko škodo Anglije in Francije. Res je, da bi bil kapital, ki so ga Francozi vložili v trgovino, osvobojen in pripravljen za novo zaposlitev, če bi priznali svojo manjvrednost in opustili boj; vendar naj se spomnimo, da se morajo proizvajalci in delavci naučiti nove obrti, postopek je težaven in beda je velika; in prav zaradi tega naše izboljšave, ki bi nam, če bi jih pravilno upravljali, toliko koristile, zdaj povzročajo toliko trpljenja.

Predpostavimo pa, da smo dovolj daleč pred vsemi nasprotniki, da zaradi njih ne bomo imeli nobenih skrbi, in dobili bomo še eno izboljšavo, ki nam bo omogočila, da v istem času proizvedemo 25 odstotkov več, in celotno količino odnesemo na naš običajni trg, v Indijo, v prodajo; od nas lahko kupijo toliko, kot lahko kupijo za enako količino ekvivalenta, vendar ne več; in zdaj moramo bodisi prodati vse po isti ceni kot prej, tj. moramo oddati dodatno proizvodnjo, ali pa nam spet manjka trg. To je in mora biti napredek izboljšav strojev; in dokler bomo lahko našli nove trge za naše presežne pridelke, nam bo to koristilo; ko tega ne bomo mogli storiti, bo to prekletstvo in našim delavcem bodo, ko bodo iskali zaposlitev, pokazali polna skladišča in jim povedali, da bodo njihove storitve spet potrebne, ko bodo bogati, "pravi povpraševalci", pojedli vso hrano in obrabili vsa oblačila na zalogi, takrat in ne prej. Res je, da jih je treba medtem stradati, vendar se temu ne da izogniti; "človek se rodi v težavah, kakor iskre letijo navzgor."

Kaj torej, se bodo vprašali, lahko pričakujemo od razveljavitve koruznega zakona? Če nam uspe prisiliti druge industrijsko usmerjene narode na zemljo, lahko pričakujemo veliko dobrega; če pa se bodo, tako kot mi, šteli za od Boga namenjene za proizvodnjo, potem lahko pričakujemo "ostrejšo konkurenco" in smrtonosnejše boje. Če bomo lahko razširili trge, ne da bi izrinili druge, lahko še vedno pričakujemo dobro, dokler naše izboljšave ne bodo napolnile teh trgov, ko bomo spet prisiljeni v zastoj. Razveljavite žitne zakone in naši posestniki bodo morali znižati svoje rente, kmetijski pridelki se bodo morali poceniti in množica družbe bo imela od tega nekaj časa koristi, tj. dokler nas konkurenca ne bo spet pripeljala v enak položaj na račun posestnikov. Pravimo torej, razveljavite žitne zakone in vse druge monopole; toda dokler se to ne zgodi, tega ne oznanjajte kot dokončnost. Zakon o reformi ni bil in razveljavitev žitnega zakona ne bo dokončni ukrep; in dokler bo človeška narava še naprej progresivna, dokler bo današnja inteligenca nevednost jutrišnjega dne, dokler se bomo z nezadovoljstvom ozirali nazaj na včerajšnje dogajanje, je zgolj otročji jok imenovati dokončnost v politiki ali religiji. V naravi ni in ne more biti dokončnosti, in poskušati jo vzpostaviti s človeško močjo bi bilo prav tako zaman kot poskušati ustaviti planete v njihovi poti ali preprečiti katere koli druge naravne pojave.

Načelo trgovine nam ni povsem všeč; ne maramo ogromne neenakosti, ki zdaj obstaja med različnimi člani človeške družine; in se veselimo časa, ko bodo naši časopisi namesto, da bi nam v slovesnem jeziku govorili, ob kateri uri dneva se je posameznik sprostil in kako je bil oblečen, medtem ko najplemenitejše genije pustijo umreti na podstrešju, neznani in zanemarjeni, beležili le resnično vrednost in koristnost; ko bodo strani zgodovine namesto dvornih spletk in slavnih uspehov tolpe morilcev vsebovale izboljšave dobe in kazale primere, vredne posnemanja; gledamo v čas, ko nihče ne bo častil kot bog in z nikomer ne bodo ravnali kot s psom; ampak ko bodo vsi spoštovani kot ljudje; ko bodo njihove pregrehe in napake preprečene ali odpravljene, ne pa maščevane; skratka, ko bo MORALA nadomestila POLITIČNO EKONOMIJO. (Watts, 1842)

Med tistimi, ki so med letoma 1842 in 1844 redno obiskovali »Manchester Hall of Science«, je bil tudi mladi Friedrich Engels, prokurist ²⁵ očetovega tekstilnega podjetja v Manchesterju, v prostem času pa mladoheglovski in radikalni novinar. Engels je bil navdušeni privrženec socialističnega predavatelja Johna Wattsa, čigar »Facts and Fictions of Political Economists« (Dejstva in izmišljotine političnih ekonomistov) iz leta1842 so ga pripeljale do tega, da je napisal svoje »Umrisse zu einer Kritik der Nationalökonomie« (Orisi kritike (nacionalne) politične ekonomije«) za Deutsch-Französische Jahrbücher, ki sta ga leta 1844 v Parizu urejala Karl Marx in Arnold Ruge. Tako kot ovenovci se je Engels osredotočil na Malthusovo populacijsko teorijo, »to ostudno bogokletje proti naravi in človeštvu«. Engelsov esej je pripeljal Marxa do tega, da se je posvetil kritiki politične ekonomije, ki je postala podnaslov Kapitala, njegovega epohalnega dela, ki ga je pisal naslednjih trideset let.

Odkar je bilo prvič objavljeno pred 200 leti leta 1798, nobeno drugo posamezno delo ni predstavljalo takšnega branika buržoazne misli kot Esej Thomasa Malthusa o načelu prebivalstva. Nobenega drugega dela angleški delavski razred ni bolj sovražil, niti Marx in Engels tako žestoko kritizirala. Čeprav je bilo Malthusovo načelo prebivalstva v svoji klasični obliki do sredine devetnajstega stoletja intelektualno v veliki meri premagano, se je še naprej pojavljalo v novih oblikah. V poznem devetnajstem stoletju je zaradi darvinistične revolucije in vzpona socialnega darvinizma dobilo novo življenje. V poznem dvajsetem stoletju se je maltuzijanstvo znova pojavilo v obliki neomaltuzijanske ekologije (Foster, 1998).

Engels je zapisal v uvodem odstavku »Umrisse»: »Ekonomija je nastala kot naravna posledica širitve trgovine in z njo je namesto preprostega, neznanstvenega barantanja prišel prefinjen sistem dovoljenih goljufij, popolna znanost bogatenja. Ta ekonomija ali znanost bogatenja, ki je nastala iz medsebojne zavisti in pohlepa trgovcev, nosi na svojem čelu pečat najbolj gnusnega egoizma. Ljudje so še vedno živeli v naivnem prepričanju, da sta zlato in srebro bogastvo, zato ni bilo nič bolj nujnega kot prepovedati izvoz "plemenitih" kovin povsod. Narodi so se soočali drug z drugim kot skopuhi, vsak je z obema rokama oklepal svoje dragocene denarnice in z zavistjo in sumničavostjo gledal svoje sosede. Uporabljena so bila vsa sredstva, da bi od ljudstev, s katerimi se je trgovalo, izvlekli čim več denarja in da bi tisto, kar je bilo vneseno, varno ostalo znotraj cestninske črte. Najbolj dosledno izvajanje tega načela bi uničilo trgovino. Tako so ljudje začeli presegati to prvo stopnjo; spoznali so, da kapital leži mrtev v škatli, medtem ko se njegov obtok nenehno povečuje. Ljudje so postali bolj humani, pošiljali so svoje dukate kot vabo, da bi s seboj pripeljali druge, in spoznali so, da ni nič narobe, če (osebi, dodal tmš) A plačajo preveč za njegovo blago, dokler se ga lahko še vedno znebijo pri osebi B po višji ceni. Na tej osnovi je bil zgrajen trgovski sistem (MERKANTILSYSTEM).« (Engles, 1844)

Po Engelsu je maltuzijanska teorija prebivalstva, najkrutejši, najbolj barbarski sistem, kar je kdaj obstajal, sistem obupa, ki je zdrobil vse tiste lepe fraze o filantropiji in kozmopolitizmu. Bil je ustvarjen in promoviran tovarniški sistem in sodobno suženjstvo, ki ni nič manj nehumano in kruto od starega.

Medtem ko sta Smith in Malthus našla dokončane le posamezne fragmente, je imel novi naraštaj ekonomistov pred seboj dokončan celoten sistem; vse posledice so bile izpeljane, protislovja so bila dovolj jasno razkrita, pa vendar ni preučil predpostavk in je kljub temu prevzel odgovornost za celoten sistem nase. Bližje ko so ekonomisti sedanjosti, bolj se oddaljujejo od poštenosti. Z vsakim napredkom časa se sofistika nujno povečuje, da bi ekonomija ostala posodobljena. Zato je na primer Ricardo bolj kriv kot Adam Smith, MacCulloch in Mill pa bolj kriva kot Ricardo.

Malthus, začetnik te nove doktrine, trdi, da prebivalstvo vedno pritiska na sredstva za preživetje, da se prebivalstvo z naraščanjem proizvodnje povečuje v enakem razmerju in da je nagnjenost prebivalstva, da se povečuje preko razpoložljivih sredstev za preživetje, vzrok vse bede in vseh pregreh. Če je ljudi preveč, jih je treba na tak ali drugačen način odstraniti ali ubiti bodisi s silo bodisi s stradanjem.

Alison je v svojem delu »Načela prebivalstva in njihova povezava s človeško srečo«, prvič objavljenega anonimno leta 1798, (Alison, 1811) razbil maltuzijansko teorijo s sklicevanjem na produktivno moč zemlje in z nasprotovanjem maltuzijanskemu načelu z dejstvom, da lahko vsak odrasel človek proizvede več, kot sam porabi, z dejstvom, brez katerega se človeštvo ne bi moglo reproducirati niti obstajati; od česa drugega bi živeli mladostniki? Toda Alison ne pride do dna zadeve in zato na koncu pride do istega zaključka kot Malthus. Čeprav dokazuje, da je Malthusovo načelo napačno, ne more zanikati dejstev, ki so ga pripeljala do njegovega načela. Če Malthus ne bi na zadevo gledal tako enostransko, bi videl, da je presežek prebivalstva ali dela vedno povezan s presežnim bogastvom, presežnim kapitalom in presežkom zemlje. Prebivalstvo je preveliko le tam, kjer je produktivna moč prevelika. To najbolj jasno kaže stanje vsake prenaseljene države, še posebej Anglije, od časa, ko je pisal Malthus. To so bila dejstva, ki jih je moral Malthus upoštevati v celoti in katerih upoštevanje je moralo privesti do pravilnega rezultata; namesto tega je izbral enega, druge ignoriral in tako prišel do svojega norega zaključka. Druga napaka, ki jo je storil, je bila zamenjava sredstev za preživetje z zaposlitvijo. Da prebivalstvo vedno pritiska na sredstva za zaposlovanje, da se lahko zaposli toliko ljudi, kolikor se jih lahko proizvede, skratka, da je bila proizvodnja delovne sile doslej regulirana z zakonom konkurence in je bila zato podvržena periodičnim krizam in nihanjem, to je dejstvo, katerega ugotovitev je zasluga Malthusa. Vendar pa sredstva za zaposlitev niso sredstva za preživetje.

Maltuzijanska teorija je le ekonomski izraz verske dogme o protislovju med duhom in naravo ter posledični korupciji obeh. To protislovje, ki je bilo za religijo že zdavnaj razrešeno in z njim upam, da je dokazalo svojo ničnost tudi na ekonomskem področju; poleg tega ne bom sprejel kot veljavne nobene obrambe maltuzijanske teorije, ki mi najprej na podlagi lastnega načela ne pojasni, kako lahko ljudstvo, ki ga premore obilje, strada, in tega ne uskladi z razumom in dejstvi. Mimogrede, maltuzijanska teorija je bila nujna prehodna točka, ki nas je pripeljala neskončno dlje. Skozi njo, tako kot skozi ekonomijo na splošno, smo se zavedali produktivne moči zemlje in človeštva, in po premagovanju tega ekonomskega obupa smo za vedno zaščiteni pred strahom pred prenaseljenostjo. Iz njega črpamo najmočnejše ekonomske argumente za družbeno preobrazbo; kajti tudi če bi imel Malthus popolnoma prav, bi bilo treba to preobrazbo izvesti takoj, saj le ta, le izobrazba množic, ki jo ta preobrazba zagotavlja, omogoča tisto moralno omejitev reproduktivnega impulza, ki jo Malthus sam predstavlja kot najučinkovitejši in najlažji protistrup prenaseljenosti. Skozi njih smo spoznali najglobljo degradacijo človeštva, njegovo odvisnost od konkurence; pokazalo nam je, kako je zasebna lastnina v končni fazi človeka spremenila v blago, katerega proizvodnja in uničenje sta odvisna izključno od povpraševanja; kako je sistem tekmovanja vsak dan pokopal in še naprej pobija milijone ljudi; vse to smo videli in vse to nas žene k odpravi te degradacije človeštva z odpravo zasebne lastnine, konkurence in nasprotujočih si interesov. Da pa bi odpravili vsakršno podlago za splošni strah pred prenaseljenostjo, se še enkrat vrnimo k razmerju med produktivno močjo in prebivalstvom. Malthus naredi izračun, na katerem temelji njegov celoten sistem. Naj se prebivalstvo povečuje v geometrijski progresiji: 1 + 2 + 4 + 8 + 16 + 32 itd., produktivna moč zemlje pa v aritmetični: 1 + 2 + 3 + 4 + 5 + 6. Razlika je očitna, je grozljiva; ampak ali jeMalthusov izračun pravilen?

Toda znanost se povečuje vsaj toliko kot prebivalstvo; to se povečuje sorazmerno s številom zadnje generacije; znanost napreduje sorazmerno z količino znanja, ki jo ga je zapustila prejšnja generacija, in zato tudi v najbolj običajnih okoliščinah v geometrijski progresiji – in kaj je za znanost nemogoče? Vendar je smešno govoriti o prenaseljenosti, dokler ima »dolina Mississippija dovolj puščavske zemlje za presaditev celotnega prebivalstva Evrope« (Alison, »The Principles of Population«, zv. 1, str. 548, London 1840), dokler se lahko le tretjina Zemlje šteje za obdelano in se proizvodnja te tretjine sama lahko poveča šestkrat ali več z uporabo že znanih izboljšav.

Takole Engels!

Daniel Friedrich List ²⁶ (1789–1846 ) je bil nemški ekonomist in politični teoretik, ki je pomembno prispeval na področju politične ekonomije. Njegovo delo »Nacionalni sistem politične ekonomije« je postavilo temelje za razumevanje razmerja med ekonomskimi politikami, nacionalnim razvojem in protekcionizmom. Listove ideje še danes vplivajo na ekonomsko misel, tako da se nekateri sodobni politični protagonisti nacional (istič)nega sistema politične ekonomije niti ne zavedajo, da so dejansko Listovi »učenci« in »adepti« - privrženci njegovega nacional(istič)nega ekonomskega nauka.

Friedrich List je poleg Marxa najvplivnejši nemški ekonomski teoretik. Njegovo najpomembnejše delo je »Das nationale System der politishen Oekonomie« (Nacional(istič)ni sistem politične ekonomije), objavljeno 1840. leta. Angleški prevod National System of Political Economy je objavljen 1909. leta.

V predgovoru k prvi izdaji svojega glavnega dela piše List:

»Več kot triintrideset let je minilo, odkar sem prvič podvomil o resničnosti prevladujoče teorije politične ekonomije in si prizadeval raziskati (kar se mi je zdelo) njene napake in njihove temeljne vzroke. Moj poklic (profesor) mi je dal motiv, da sem se lotil te naloge […] Moji nemški sodobniki se bodo spomnili, kako nizko je padla blaginja Nemčije 1818. Pripravil sem se s študijem del o politični ekonomiji. Tako kot drugi sem se popolnoma seznanil s tem, kar se je mislilo in pisalo o tej temi. Toda nisem bil zadovoljen s poučevanjem mladih ljudi o tej znanosti v njeni sedanji obliki; želel sem jih tudi naučiti, s kakšno ekonomsko politiko lahko povišajo blaginjo, kulturo in moč Nemčije. Priljubljena (popular) teorija je uveljavljala načelo svobode trgovanja. To načelo se mi je zdelo skladno z zdravo pametjo in tudi dokazano z izkušnjami, ko sem upošteval rezultate odprave notranjih deželnih carin (tariff) v Franciji in združitve treh kraljestev pod eno vlado v Veliki Britaniji.Toda čudoviti ugodni učinki Napoleonovega kontinentalnega sistema in uničujoči rezultati njegove odprave so bili dogodki prenedavni, da bi jih spregledal; zdeli so se mi neposredno v nasprotju s tem, kar sem prej opazil. In ko sem poskušal ugotoviti, na čem temelji to protislovje, se mi je utrnila zamisel, da je teorija povsem resnična, vendar le v primeru, če bodo vsi narodi vzajemno sledili načelom proste trgovine, tako kot so to storile tiste province. To me je pripeljalo do razmišljanja o naravi narodnosti. Zaznal sem, da priljubljena teorija ne upošteva narodov, temveč zgolj celotnega človeškega rodu na eni strani ali posameznikov na drugi strani. Jasno sem videl, da je svobodna konkurenca med dvema visoko civiliziranima narodoma lahko vzajemno koristna le, če sta oba v skoraj enakem položaju industrijskega razvoja in da vsak narod, ki zaradi nesreče zaostaja za drugimi v industriji, trgovini in pomorstvu, medtem ko ima kljub temu duševna in materialna sredstva za razvoj teh pridobitev, mora najprej okrepiti svoje lastne individualne moči, da bi bil pripravljen vstopiti v svobodno tekmovanje z naprednejšimi narodi. Z eno besedo, zaznal sem razliko med kozmopolitično in politično ekonomijo. Čutil sem, da mora Nemčija odpraviti svoje notranje carine (tariffs) in si s sprejetjem skupne enotne trgovinske politike do tujcev prizadevati doseči enako stopnjo trgovinskega in industrijskega razvoja, ki so jo drugi narodi dosegli s svojo trgovinsko politiko.« (List, 1840)

Zato se je leta 1845 vrnil List v Augsburg in nadaljeval z delom za časopis Zollverein . Toda je moral priznati, da se politika carinske unije vse bolj usmerja v smeri proste trgovine. Listove teze so izgubile prepoznavnost tudi v zainteresirani javnosti. Pomenljivo je, da je knjigarnar Cotta leta 1846 prenehal izdajati Zollvereinsblatt. List je nato poskušal nadaljevati časopis na lastne stroške.

Ker njegove ideje v Nemčiji niso bile slišane, se je zaman poskušal z memorandumom uveljaviti v Angliji. Ko mu to ni uspelo, se je globoko razočaran vrnil v Augsburg. Na potovanju po Tirolski leta 1846 je v Kufsteinu naredil samomor s sedempalčno potovalno pištolo. Ker pa je obdukcija pokazala, da je bil List »prizadet s takšno stopnjo melanholije, da je onemogočila svobodno razmišljanje in delovanje«, bi ga še vedno lahko krščansko pokopali.

V prvi izdaji angleškega prevoda iz leta 1909. je Daniel Friedrich List predstavljen s sledečimi besedami:

Nemški zgodovinar, ki je pisal v prid zaščitnim carinam (tariffs) in trgovinskim povračilnim ukrepom med industrializiranimi državami, tudi če te ohranjajo prosto trgovino znotraj posameznih držav. V dvajsetih letih 19. stoletja je živel v izgnanstvu v Pensilvaniji, Združene države Amerike, 1825–1833, kjer je prispeval k razpravam o carinah (tariffs) v Združenih državah. Njegovi ekonomski argumenti so bili osredotočeni na ovrgavanje tez Adama Smitha.

Za prvo izdajo angleškega prevoda Listove knjige The National System of Political Economy je Joseph Shield Nicholson, angleški ekonomist, napisal uvodni esej »The National System of Political Economy«. The National System of Political Economy | Online Library of Liberty

Sampson S. Lloyd, prevajalec Listovega glavnega dela v angleščino je v predgovoru k prvi izdaji zapisal:

»PRED PRIBLIŽNO petimi leti, ko so bila dela Friedricha Lista ponovno objavljena in široko razširjena v Nemčiji, je berlinski dopisnik ‘Timesa’ izkoristil priložnost in komentiral močan vpliv, ki so ga ta dela takrat imela v tej državi v korist sprejetja zaščitne trgovske politike. Prav to pričevanje o praktičnem vplivu Listovih ekonomskih teorij je tisto, kar je najprej pritegnilo mojo pozornost na njegove spise in njihovo branje me je spodbudilo, da sem se lotil prevoda naslednjega dela, da bi angleškim bralcem dal priložnost, da sami presodijo glede resničnosti njegovih izjav in trdnosti njegovih argumentov.

Delo je sestavljeno iz štirih delov - zgodovine, teorije, sistemov in politike nacionalnega gospodarstva. Pomembno je vedeti, da so bili vsi napisani pred letom 1844, zlasti četrti del pa obravnava politične razmere in trgovsko politiko, ki je zdaj večinoma prenehala obstajati. Zakoni o koruzi, zakoni o plovbi in na splošno protekcionistične carine Velike Britanije so bili takrat še nerazveljavljeni; predelovalna industrija v Nemčiji je bila še v povojih in sorazmerno zmerne carine nemških držav so Angliji še vedno dovoljevale, da jim je dobavila večji del proizvedenega blaga, ki so ga potrebovale.

Na prvi pogled bi se torej zdelo kot anahronizem, če bi današnjemu bralcu postavili delo, ki ima poseben odnos do stanja stvari, ki je obstajalo pred štiridesetimi leti. Načela, ki jih je razglasil List, pa so v svojih glavnih značilnostih tako uporabna tako v enem kot v drugem času in ugotovili bomo, da imajo v tem trenutku dve posebej močni zahtevi za obravnavo.

Prvič, obstaja dober razlog za prepričanje, da so neposredno navdihnili trgovinsko politiko dveh največjih držav na svetu, Nemčije in Združenih držav Amerike; in drugič zagotavljajo določeno znanstveno osnovo za tiste protekcionistične doktrine, ki so bile doslej le delno, čeprav so jih naše angleško govoreče kolonije izvajale in jih je zagovarjalo nemalo praktičnih mož, pa tudi nekateri komercialni ekonomisti v tej državi. in so ga angleški pisci neustrezno oblikovali.

Temeljna ideja Listove teorije je prost uvoz kmetijskih proizvodov in surovin v kombinaciji z učinkovito, a ne s pretirano zaščito (s pomočjo carin) domače predelovalne industrije pred tujo konkurenco. Po njegovem mnenju je najučinkovitejša podpora domači proizvodnji kmetijskih proizvodov in surovin ohranjanje tako zaščitene cvetoče predelovalne industrije znotraj naroda. Sistem, ki ga zagovarja, se torej po eni strani razlikuje od sistema brezpogojno prostega uvoza enostranske proste trgovine, ki ga je sprejela Anglija, po drugi strani pa od sistema, ki ga zdaj očitno odobrava princ Bismarck, ki uvaja zaščitne dajatve na uvoz hrane in surovin, pa tudi na uvoz industrijskega blaga.

Pravzaprav je List potegnil ostro mejo med tem, kar smatra za resnično »politično« ekonomijo, in »kozmopolitično« ekonomijo Adama Smitha in njegovih privržencev (angleških in tujih), ter odločno zagovarja »nacionalno« politiko v nasprotju s politiko »univerzalne trgovine«, ki se, čeprav je od njenega sprejetja v Angliji minilo skoraj štirideset let, v praksi ni uveljavila pri nobenem drugem civiliziranem okrožju.

V boju proti temu, kar je imel za hudomušne zmote kozmopolitične teorije, List občasno precej ostro obsoja trgovsko nadvlado, ki jo je takrat izvajala Anglija. Vendar pa še zdaleč ni bil sovražnik Anglije, temveč iskren občudovalec njenih političnih institucij in goreč zagovornik zavezništva med to državo in Nemčijo. »Anglija in Nemčija,« je zapisal, »imata skupni politični interes v vzhodnem vprašanju in z intrigami proti carinski uniji Nemčije ter proti njenemu trgovinskemu in gospodarskemu napredku Anglija žrtvuje najvišje politične cilje podrejenim interesom trgovine in bo zagotovo morala v prihodnje obžalovati svojo kratkovidno trgovinsko politiko.« Nadalje je angleški in pruski vladi naslovil kratek, a odločen esej »O vrednosti in nujnosti zavezništva med Veliko Britanijo in Nemčijo«.

Pri prevajanju dela sem si prizadeval, da bi izvirnik prevedel čim bolj dobesedno. Nisem poskušal niti skrajšati avtorjeve tavtologije niti popraviti njegovega sloga, in kjer so odlomki poudarjeni s kurzivom ali velikimi tiskanimi črkami, so v izvirniku tako. Tisti, in teh je v tej državi verjetno veliko, ki so pripravljeni sprejeti nekatere ali vse Listove sklepe, bodo raje videli, da so njegove teorije in argumenti izraženi na njegov način, nepopačeni in neolepšani, medtem ko bodo tisti, ki zavračajo njegove doktrine, morda še vedno zainteresirani za natančno obliko, v kateri je intelektualni ustanovitelj nemškega Zollvereina svetu predstavil svoja mnenja.« (List, 1909)

Po Listovi nacionalni teoriji politične ekonomije je ekonomski subjekt nacionalna država, ne pa kapitalisti - posamezniki v »kozmopolitični« globalni skupnosti, kot to velja po teoriji Adama Smitha in njegovih privržencev, z Marxom vred.

List poudarja pomen prilagajanja ekonomskih politik posebnim potrebam posameznih, manj razvitih, držav/narodov.

Listova vodilna misel (leitmotiv) je »Preko bogastva do svobode!« (Through Wealth to Freedom! Durch Reichtum zur Freiheit!)

List izpodbija prevladujočo ideologijo proste trgovine. Cilj naroda/države ne sme biti zgolj kopičenje bogastva, temveč razvoj njegovih produktivnih sil.

Listove ideje so se razlikovale od klasičnih doktrin Adama Smitha in Davida Ricarda. Smithova kritika merkantilizma je »delno pravilna«, vendar je za podporo novonastalih industrij, ki so ključne za gospodarsko rast, potrebna začasna carinska zaščita, Različni pogledi med Adamom Smuthom in Listom še danes oblikujejo gospodarske razprave o ravnovesju med globalnim sodelovanjem in protekcionizmom.

Počasna razveljavitev starega merkantilističnega režima se je začela leta 1823 z dovoljenjem britanskim vladam, da podpišejo pogodbe o vzajemnosti s tujimi državami. Nadaljevalo se je z dovoljenjem, da se mehaniki naselijo v tujini in da delavci ustanavljajo sindikate. Učinkovito je bil razstavljen z razveljavitvijo koruznih zakonov leta 1846 s strani Roberta Peela; in končno jo je dosegel Gladstone leta 1860, kar se odraža v Cobden Chevalierju, pogodbi o prosti trgovini med Združenim kraljestvom in Francijo iz leta 1860. Končalo se je leta 1932, ko je bila zaračunana 10-odstotna dajatev na uvoz, razen uvoza iz imperija (cesarska preferenca).

Zavzemal se je za prosto trgovino s kmetijskimi proizvodi in surovinami v kombinaciji s carinami za zaščito domačih predelovalnih industrij pred tujo konkurenco.

List je z nacionalnega stališča podpiral ustanovitev Zollvereina, vsenemške carinske unije. Verjel je, da je dvig carin na uvoženo blago naložba v prihodnjo produktivnost naroda.

Drugače je bil List politični liberalec, ki je sodeloval pri enciklopediji, ki je zagovarjala ustavni liberalizem.

Pravzaprav List potegne ostro ločnico med tem, kar ima za resnično "politično" ekonomijo, in "kozmopolitično" ekonomijo Adama Smitha in njegovih privržencev (angleških in tujih), in odločno zagovarja »nacionalno« politiko v nasprotju s politiko »univerzalne«, »svetovljanske«, globalne trgovine, s katero se kljub temu, da je od njenega sprejetja v Angliji minilo skoraj štirideset let, v praksi ni uspela pohvaliti nobena druga civilizirana država.

Kritiki Listovega protekcionizma, ki vključuje zaščitne carine in trgovinske ovire za podporo domače industrije, trdijo, da lahko takšne politike vodijo do neučinkovitosti, zmanjšane konkurence in višjih cen za potrošnike. Po Listu so protekcionistične politike bistvenega pomena za razvoj novonastalih industrij, zlasti v državah v razvoju.

Adam Smith, oče moderne ekonomije, je poudarjal maksimiranje bogastva s prosto trgovino. List se s tem ni strinjal in je menil, da bi moralo biti nacionalno bogastvo in razvoj proizvodnih sil primarni cilj, četudi bi to pomenilo zaščito določenih panog.

List je predlagal »nacionalni sistem politične ekonomije«, s poudarkom na ekonomski samozadostnosti in nacionalnem razvoju. Kritiki trdijo, da lahko ta pristop ovira globalno sodelovanje in delitev dela, saj po Adamu Smithu samo specializacija vodi do blaginje.

Karl Marx ni cenil pomena nacionalizma in je imel Lista za drugorazrednega misleca s protislovnimi pogledi, ki je nacionalističnim teorijam dodal ekonomsko dimenzijo.

Medtem ko se svet spopada z naraščajočo globalizacijo in tehnološkimi spremembami, se delo Friedricha Lista zdi pomembnejše kot kdaj koli prej. Njegova teorija o "proizvodnih močeh" in njegov argument za zaščito novonastalih industrij nam dajeta dragocen pogled na inovacijske sisteme, zmagovalce in poražence v mednarodni trgovini ter trenutni premik k gospodarskemu in političnemu nacionalizmu. (Hagemann, Seiter and Wendler, 2018)

V zelo izvirni študiji, objavljeni 1988. leta »Komunizem in nacionalizem« preučuje Roman Szporluk (1993) odnos med dvema prevladujočima ideologijama 19. stoletja – komunizmom in nacionalizmom – ter njuno trajno zapuščino v 20. stoletju. Szporluk trdi, da sta tako teorija komunizma Karla Marxa kot teorija nacionalizma Friedricha Lista nastali kot odgovor na obsežne spremembe, ki jih je povzročila industrijska revolucija, in da sta si obe prizadevali za spodbujanje industrializacije kot sredstva za reformo sodobnega sveta. Avtor trdi, da se je vsaka ideologija razvila v povezavi z drugo in jo je najbolje razumeti kot produkt kompleksnega prepleta obeh, ki je v 20. stoletju proizvedel nove oblike nacionalizma, ki je marksizem vključil v strukturo svojega gibanja in marksizma. Ta knjiga, ki prikazuje Listovo vlogo in Marxov intelektualni razvoj v neortodoksni luči, dodaja novo razsežnost razpravi o mejah nacionalizma in socializma v razvoju političnih ideologij.

Nacionalizem je bil tretja stran v boju med kapitalizmom in komunizmom. Szporlukova knjiga je zelo uporabna za vse, ki raziskujejo, kako sta lahko nacionalizem in komunizem združena.

Marx je podal kritiko Listovega nacionalizma v manj znani knjigi z istim naslovom, izšli dolgo po njegovi smrti. (Marx, 1844/1971)

Tri leta pred objavo Komunističnega manifesta (1848) je Karl Marx začel delati na kritiki gibanja, ki je postajalo vse bolj priljubljeno kot izziv kapitalizmu – nacionalizma, kot ga je predstavil nemški ekonomist Friedrich List. Velika kulturna in politična sila v Evropi 19. stoletja se je nacionalizem neposredno vpletel v konflikt med kapitalizmom in socializmom ter ponudil privlačno alternativo kapitalističnemu novemu svetovnemu redu – doktrini proste trgovine – in pozivu socializma k svetovni združitvi delavcev proti buržoaziji. Ta knjiga ponuja reinterpretacijo zgodovinskega razvoja marksizma – takšno, ki priznava nacionalizem kot tretjega tekmeca na bojišču, kjer sta se marksizem srečala s kapitalizmom. Knjiga prikazuje, kako je zgodovina Marxa in marksizma v veliki meri zgodba o njunem soočenju z nacionalizmom pred letom 1848. Ta knjiga obravnava doslej zapostavljeno, a vse bolj priznano osebnost Friedricha Lista, prvega ekonomista, ki ga je Marx resno preučeval. Knjiga vključuje celovito vizijo Listovega nacionalizma, vizijo, ki je predstavljala zgodovinsko alternativo – in možno grožnjo – marksističnemu projektu. Nazadnje, to je zgodba o trajnem odnosu med komunizmom in nacionalizmom, ki se je razširil po letu 1848 v 20. stoletje, imel ogromne posledice za Rusijo leta 1917 in je še vedno v središču razprav o pomenu zvestobe narodu v nasprotju z zvestobo družbenem razredu, izbira med internacionalizmom in nacionalno neodvisnostjo ter vloga komunizma v državah v razvoju.

Po Szporluku (1993) je "Kritika Lista" (List Critique) najbolj eksplicitno delo, ki ga je Karl Marx napisal o nacionalizmu. To delo je dejansko ostalo neznano, dokler se ni pojavilo v sovjetski zgodovinski reviji leta 1971, dolgo po njegovi smrti. Konvencionalna marksistična stroka se je lotila Marxovega stališča o narodu in nacionalizmu, vendar kljub njegovemu širokemu sprejetju težave še vedno ostajajo. Po Marxovem mnenju je moderna družba sestavljena iz dveh razredov: kapitalistov in industrijskih delavcev. Teorije in prakse ter industrijska revolucija so prispevale k enemu procesu in to je bil vzpon kapitalizma. Medtem pa je bila Listova doktrina v nasprotju z vsem, kar se je dogajalo v družbi. List je pozival k združitvi vseh razredov naroda proti drugim narodom. Friedrich Meinecke je opozoril na val nacionalizma, medtem ko je marksizem postuliral oblikovanje proletariata kot sile, ki presega nacionalno identiteto.

Marx (1844) je nacionalizem dojemal kot buržoazno ideologijo. »List Critique« je podrobno razložil marksistično stališče do nemškega vprašanja s posebnim poudarkom na nemškem nacionalizmu. List je predstavil cilj nemške buržoazije - vzpostavitev prevlade kapitalizma. To jasno kaže, kako neusmiljen je bil Marx v svoji oceni nemške buržoazije. Menil je, da je nacionalizem v interesu buržoazije in da »narodna osvoboditev« stoji na poti pravi »osvoboditvi«.

Od leta 1845 do 1848 se Marx in Engels osredotočata tudi na vprašanja, kot sta vloga države v družbah v razvoju in odnos med politično sfero ter sfero gospodarstva in kulture. Marx in Engels sta se še naprej ukvarjala z vprašanji narodnosti in njene vloge v zgodovini in politiki. Tako Marx kot Engels sta mislila, da se nemška buržoazija bori za lastne interese, hkrati pa izkorišča proletariat. Boj med buržoazijo in proletariatom je bil najbolj intenziven v Angliji, tako da je Marx menil, da bo »evropska vojna« svetovna vojna. Osvoboditev narodov je bila odvisna od razvoja proletariata proti kapitalizmu. Marx je spoznal, da so družbena, politična, nacionalna in mednarodna vprašanja in konflikti medseboj povezani.

Komunistični manifest je Marxova sinteza zgodovine, politike in prihodnosti. (Marx in Engels, 1848) Ta knjiga se sooča z vprašanjem razmerja med nacionalizmom in komunizmom. Da bi jo razumeli, moramo vedeti, da Karl Marx ni več videl potrebe po izgradnji sistema, ki bi podpiral njegov program. Načela komunizma v Manifestu niso bila izmišljena. Pravzaprav je nastala iz bojev obstoječega razreda. Prikazuje okvir Marxovega stališča do naroda. Gre za »antinacionalistični manifest«. Možnost nacionalnega zavezništva je bila nepredstavljiva. Izpostavljeni sta bili dve glavni točki: prvič, Marx ni bil edini, ki je bil prepričan, da je Evropa v stanju krize, in drugič, Marxovi sodobniki so delili njegovo kratkovidnost glede nacionalizma. Pravzaprav je nacionalizem že spreminjal družbeno stvarnost. Čeprav tedaj moči nacionalizma niso prepoznali niti najvplivnejši misleci 19. stoletja.

Szporlukovo besedilo je hkrati dopolnilo in protiutež Hobsbawmovemu »Nations and Nationalism after 1780«. (1990) Navsezadnje Szporluk piše intelektualno zgodovino tako marksizma kot nacionalizma - grobo iz leta 1789. Čeprav se Szporlukovo glavno gradivo nanaša na obdobje 1845-1917, kjer ima leto 1848 vlogo presečišča obeh ideologij.

Toda za razliko od Hobsbawma Szporluk ne meni, da je a) nacionalizem intelektualno primitiven, b) marksizem ideološko celovit in nespremenljiv.

Szporlukova knjiga je prejela toliko recenzij in povratnih informacij, da se lahko omejimo na le eno – to je knjiga za tiste, ki želijo bolje razumeti filozofijo in naravo marksizma in nacionalizma, ne ločeno in ne kot zaprisežena antagonista. Ta knjiga je za tiste, ki želijo razumeti in kritično dojemati.

Briljanten pregled razvoja dveh velikih tokov politične misli - socializma (in natančneje komunizma) in nacionalizma - po Francoski revoluciji. Ti dve ideološki struji, ki sta se križali tako z liberalno kot s konservativno miselnostjo, sta sodelovali na zapletene in protislovne načine, navidezno nasprotujoči si, a prikrito in pogosto nezavedno izposojali stališča ali spoznanja drug drugemu. Ni presenetljivo - dvojna skrb za družbene in nacionalne potrebe in vrednote je prevladovala v mislih 19. stoletja, ko je stari red razpadel v revolucionarnih napadih in reformističnih začetkih.

Tri leta pred objavo Komunističnega manifesta se je Karl Marx začel ukvarjati s kritiko nacionalizma – gibanja, ki postaja vse bolj priljubljeno kot izziv kapitalizmu. Ta kritika je bila usmerjena proti nemškemu ekonomistu Friedrichu Listu, ki je zagovarjal nacionalizem kot alternativo novemu svetovnemu redu kapitalizma (temelječemu na prosti trgovini) in poziv socializma k globalnemu združevanju delavcev proti buržoaziji.

Marxovo najbolj eksplicitno delo o nacionalizmu je "Kritika Lista". Delo je ostalo neznano, dokler se ni pojavilo v sovjetski zgodovinski reviji leta 1971, dolgo po Marxovi smrti.

Konvencionalna marksistična stroka je raziskovala Marxovo stališče do naroda in nacionalizma, vendar izzivi ostajajo kljub njegovemu širokemu sprejetju.

Friedrich List je bil prvi ekonomist, ki ga je Marx resno preučeval. Njegova vizija nacionalizma je predstavljala zgodovinsko alternativo – in morda celo grožnjo – marksističnemu projektu.

Listove ideje so bile pomembne v konfliktu med kapitalizmom in socializmom, zlasti v 19. stoletju. Nacionalizem je privlačna alternativa obema sistemoma, saj poudarja zvestobo narodu in ne družbenemu razredu.

Ko je Marx kritiziral Lista, je priznal, da je bila buržoazija razdeljena na ločene nacionalne enote (npr. nemška buržoazija). Te nacionalne enote so se borile za svoje interese proti svojim francoskim in britanskim nasprotnikom, hkrati pa so izkoriščale ali želele izkoriščati proletariat, podobno kot bi to storil kateri koli buržoazni razred.

Medsebojno delovanje med komunizmom, nacionalizmom in kapitalizmom je oblikovalo »zgodovinsko pokrajino« po letu 1848 in vplivalo na razprave o internacionalizmu, nacionalni neodvisnosti in vlogi komunizma v državah v razvoju.

Po Ekonomsko-filozofskih rokopisih, objavljenih leta 1844 (Ökonomisch-philosophische Manuskripte aus dem Jahre 1844, Geschrieben von April bis August 1844, napisano od aprila do avgusta 1844), je Marx od avgusta 1857 do marca 1858 napisal skoraj 1000 strani v obliki osnutka (Rohentwurf, dobesedno grobi osnutek, grobi oris) na temo kritike politične ekonomije, ki je pod naslovom Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie prvič izšel v Moskvi v letih 1939 in 1941. Večina te izdaje je bila uničena v Drugi svetovni vojni in je delo postalo dostopno širši svetovni javnosti šele po ponovni objavi leta 1953 v Berlinu. Tako je bil ohranjen Grundrisse kot skica, ki je poslužila Marxu kot podlaga za Das Kapital, njegovo tretje in najbolj znano delo v področju ekonomske misli. (Marx, 1844, 1858, 1867-94; Prpić, 1975)

V Grundrisse je Marx uvedel kategorijo denarja. V pismu Lassallu z dne 22. februarja 1858 Marx piše: »Delo, o katerem govorim, je predvsem kritika ekonomskih kategorij ali, če hočete, kritična predstavitev sistema meščanske ekonomije. Je prikaz sistema in hkrati – skozi prikaz – njegova kritika. Če bi imel čas, da povzamem celotno zadevo, bi jo zelo strnil, saj mi je bil način povzemanja vedno všeč. A na ta način – morda je to bolje za občinstvo, vsekakor pa škoduje formi – tiskano v zvezkih, ki si sledijo drug za drugim, se zadeva nujno razteza nekoliko v širino ...« V nasprotju s proudhonisti, ki so verjeli, da je družbo mogoče spremeniti le z reformo denarnega in obrestnega sistema, saj so bili denar in obresti glavni krivci za neuresničitev razglašenih idealov svobode, enakosti in bratstva ¹⁰ v Francoski revoluciji!

Denar je oblika obstoja menjalne vrednosti. Izdelek postane v izmenjavi hipno blago, slednje pa se spremeni v menjalno vrednost. Da bi se izenačila sama s seboj kot menjalna vrednost, se zamenja za znak, ki jo predstavlja kot menjalno vrednost. Kot simbolizirana menjalna vrednost se nato pod določenimi pogoji ponovno zamenja za katero koli drugo blago. Proizvod kot blago in blago kot menjalna vrednost pridobi dvojni obstoj najprej v mislih. Ta idealna podvojitev vodi (in mora voditi) do točke, ko se blago v realni menjavi pojavi v dvojni vlogi: kot naravni proizvod in kot menjalna vrednost. To pomeni, da njegova menjalna vrednost pridobi eksistenco, ki je materialno ločena od nje. Opredelitev produkta kot menjalne vrednosti torej nujno pomeni, da dobi menjalna vrednost ločeno eksistenco od produkta. Menjalna vrednost, ločena od blaga, ki sama obstaja ob njem kot blago, je – denar.

Denar je materialna osnova medsebojne in vsestranske odvisnosti in povezanosti medsebojno ravnodušnih posameznikov v družbeni skupnosti. Vsak posameznik kot član družbe mora proizvajati nek »splošen« proizvod, da se njegova menjalna vrednost lahko izrazi v denarju kot individualizirani obliki menjalne vrednosti. Izvor družbene moči posameznika v odnosu do drugih članov družbe je nekaj, kar vsak posameznik nosi s seboj v svom žepu. Mezdno delo in kapital sta različni obliki menjalne vrednosti, tj. denar kot njegova inkarnacija. Denar je neposredno in hkrati realna skupnost in v kapitalistički družbi, če je splošna substanca bivanja za vse hkrati skupni proizvod vseh!

Marx z analizo denarnih odnosov kot družbenih odnosov pokaže, kako je v teh odnosih že realiziran buržoazni imperij enakosti in svobode. V kapitalistični družbi se v menjavi izmenjujejo ekvivalenti, udeleženci menjave pa so resnično enakopravni glede družbene funkcije kot kupci in prodajalci. Tudi udeležba v izmenjavi je brezplačna. Ni prisile človeka nad človekom.

Izvor neenakosti in nesvobode v kapitalistični družbi je v nujnosti pretvarjanja denarja v kapital kot družbenega razmerja, ki proizvaja presežno vrednost.

Problem kapitalizma kot družbe neenakosti in nesvobode je v tem, da si kapitalisti prisvajajo presežno vrednost »po defaultu« pravnega reda kapitalistične družbe!

V prvotni akumulaciji je kapital očitna tatvina, najpogosteje povezana z drugimi kriminalnimi dejanji, vključno z umori (Krleža, 1929)

V nasprotju s proudhonisti, ki menijo, da skupnost enakih in svobodnih ljudi nastane z odpravo denarnih odnosov in obresti, je Marx pokazal, da je buržoazna družba družba enakosti in svobode le na področju menjave, globlje spremembe pa zahtevajo odpravo menjalne vrednosti in presežne vrednosti kot »prave skupnosti«.

Poudarjanje denarja in kapitala kot »realne skupnosti« je usmerjeno predvsem proti meščanskemu razumevanju, da je demokratična republika realna skupnost enakopravnih in svobodnih posameznikov. Korenina političnih odnosov je v ekonomski sferi in v spremembah produkcijskega načina, demokratična družba pa se konstituira državno, pravno in politično le v sferi menjave.

Denar je del vozla, ki poleg denarja sestoji še iz časa in podatkov.

Rek, da je čas denar, se pripisuje Benjaminu Franklinu (1748). Franklin pravi, da je pot do bogastva, če si ga želimo, tako preprosta kot pot do tržnice. Bogastvo je odvisno predvsem od dveh besed, delavnosti in varčnosti; tj. ne zapravljanja ne časa ne denarja, ampak kar od izkoriščanja obojeg. Sancta simplicitas ³¹

Čas proveden v mezdnem delu kot del življenjskega časa se ne more vrniti delavcu kot čas, temveč samo kot surogat (iz lat. surrogatum iz surrogare dati na mesto drugega, manjvreden nadomestek, ponaredek !?), in sicer v obliki denarja. Denar je lahko tudi iz zlata, pa vedarle je surogat – nadomestek za čas, ki je dokončno nepovrnljiv.

Iz vidika filozofije eksistencije (bivanje je pred bistvom, J. P. Sartre) se čas namreč lahko isteka le kot nepovrnljiv del našega življenja (Ogrizek, 2011; Schuster, 2012; Šercar, 2023).

Pravo lenobo oz. nedelo, brezdelje (otium) v ideološkem pomenu besede najdemo med finančnimi kapitalisti, ki se zanašajo na špekulacije in ne na produktivno delo.

Podatek, zlasti osebni podatek, je izklučilni del naše osebnosti. Torej, če v sodobni »informacijski družbi« uporabimo osebni podatek kot denar, bo ta postal navadno blago, naša osebnost po deprivaciji dela osebnostne ekskluzivnosti pa vedno bolj oropana celota brez integritete.

Predindustrijska družba je temeljila na pasivnem lastništvu zemlje, medtem ko se je industrijska družba osredotočala na izkoriščanje kapitala. V današnji poklicni družbi, organizirani po vertikali, ima človeški intelektualni kapital ključno vlogo, ki ga oblikujejo posameznikova afiniteta, talent in izobrazba.

V razvitih državah se pomemben del BDP zdaj ob kapitalizmu nanaša na profesionalno sfero s tovrstno poklicno hierarhijo, ki je v nekaterih državah že danes večja od dela s kapitalištično razredno strukturo v sveskupni teksturi družbe. (Šercar, 2024)

Trikotnik enotnosti nasprotij, TEN, (glej sl.1), ki predpostavlja tristranski spopad kapitalizma, nacionalizma in komunizma, ne ustreza »sedanjem stanju« teksture družb v razvitih državah, kot je bilo pravkar ugotovljeno zgoraj, vendar ga je treba nadomestiti s kvadratom, ki predstavlja štiri sile v spopadu: kapitalizem, nacionalizem, komunizem in profesionalno družbo (proffesional society).

Slika 3. Štiri sile, ki se spopadajo v sodobnem svetu v področju ekonomije in politike

Kot ekonomist je Malthus (1798) razlagal, da povečanje prebivalstva posledično povzroči večjo ponudbo dela od povpraševanja in padec plač. Marx je opisane težave najprej ovrgel z razlago, da so posledica protislovij, ki so lastna kapitalističnemu sistemu. Marx je v začetku delil stališče Engelsa in ovenovcev, ki so trdili, da prebivalstvo povečuje pritisk na sredstva za zaposlitev in ne na sredstva za preživetje ter da je gospodarske krize povzročila neusmiljena konkurenca in ne prenaseljenost. Toda v Marxovem kasnejšem delu je bila njegova glavna kritika Malthusove teorije najprej enostransko usmerjena na Malthusovo mešanje zgodovine in narave, da bi se končala z Marxovo velepomembno teorijo univerzalnega metabolizma narave kot osnove družbenega in ekološkega ravnovesja in težnji kapitalizma, da povzroči »nepopravljiv razkol v soodvisnem procesu družbenega metabolizma« (Burkett, 1999; Angus, 2015; Foster, 2021).

Nadaljevanje 2>>>

Kritiko Godwinove filozofije, zlasti o sistemu enakosti, napaki pri pripisovanju vseh slabosti človeštva človeškim (političnim) institucijam. o težavah, ki izhajajo iz popolnoma nezadostne populacije, poda Malthus v poglavju X, kritiko Condorcetove skice o napredku človeškega uma pa v VIII. in IX. poglavju.

Malthus se je odločil, da ne bo ovrgel Godwina s citiranjem Svetega pisma ali izvirnega greha, temveč je obrnil oči h knjigi Narave, kjer edino lahko najdemo Boga, kakršen je.

Po Maltusu so človeški upi za družbeno srečo zaman, saj bo prebivalstvo vedno prehitevalo rast proizvodnje. Povečanje prebivalstva bo potekalo, če ne bo nadzorovano, po geometrijski progresiji, medtem ko se bodo sredstva za preživetje povečevala kljub razvoju kmetijstva le po aritmetični progresiji. Prebivalstvo se bo vedno povečalo do meje preživetja. Le »pregreha« (vključno z »vojno zapovedjo«), »beda« (vključno z lakoto ali pomanjkanjem hrane in slabim zdravjem) in »moralna zadržanost« (spolna abstinenca) lahko zaustavijo to čezmerno rast.

Malthus piše, da je Skica zgodovinske slike napredka človeškega uma (Esquisse d’un tableau historique des progress de l’esprit humain) bila napisana pod pritiskom krute prepovedi, ki se je končala s Condorcetovo smrtjo. Ta posmrtna publikacija je le skica veliko večjega dela, ki ga je bilo treba še ustvariti. Če ni upal, da se bo to videlo med njegovim življenjem in da bo njegova spoštovanja vredna Francija njemu v prid, je to enkraten primer človekove navezanosti na načela, ki so bila tako usodno v nasprotju z vsakodnevnimi izkušnjami. Videti človeški um v enem najbolj razsvetljenih narodov na svetu in po preteku nekaj tisoč let, ponižanega zaradi takšne »fermentacije« gnusnih strasti, strahu, krutosti, zlobe, maščevalnosti, ambicij, norosti in neumnosti, kar bi osramotilo najbolj divji narod v najbolj barbarski dobi, je moral biti tako velik šok za njegove ideje o nujnem in neizogibnem napredku človeškega uma, da nič drugega razen najtrdnejše prepričanosti v resničnost njegovih načel, vkljub vsemu videzu, bi lahko bila kos. (Pog. VIII, 144)

Ta posmrtna publikacija je le skica veliko večjega dela, za katerega je predlagal, da se izvede. Zato si nujno želi tisto podrobnost in uporabo, ki lahko edina dokaže resničnost katere koli teorije. Nekaj opazovanj bo zadostovalo, da pokažemo, kako popolno je teorija v protislovju, ko jo uporabimo za resnično in ne za namišljeno stanje stvari.

Kuriozum je, da je Malthus negoval prijateljstvo z Davidom Ricardom kljub razhajanju mnenj o številnih politično-ekonomskih vprašanjih.

Ricardo analizira vsako svoje odstopanje od Malthusovih načel politične ekonomije, predvsem pa od Malthusove mračne napovedi, da bo geometrično rastoča populacija presegla aritmetično rastočo zmogljivost bistvenih naravnih virov.

Na Ricardovo doktrino, da je vrednost blaga ali količina katerega koli drugega blaga, za katero bo zamenjano, odvisna od relativne količine dela, ki je potrebna za njegovo proizvodnjo, in ne od večjega ali manjšega nadomestila, ki je plačano za to delo, Malthus pripominja: »Resnično imamo moč, da poljubno imenujemo delo, ki je bilo uporabljeno za blago, njegova prava vrednost, vendar pri tem uporabljamo besede v drugačnem pomenu od tistega, v katerem so običajno rabljene; takoj zamešamo zelo pomembno razliko med ceno in vrednostjo; in je skoraj nemogoče jasno razložiti glavno spodbudo za proizvodnjo bogastva, ki je dejansko odvisno od tega razlikovanja.«

Ricardo je odgovoril« »Zdi se, da g. Malthus misli, da je del moje doktrine, da morata biti cena in vrednost stvari enaka; - če misli s stroški, so to "stroški proizvodnje", vključno z dobičkom. V zgornjem odlomku tega ne misli, zato me ni jasno razumel.« O načelih politične ekonomije in obdavčevanja - Econlib

Polemiko, ki jo je začel Malthus, je nadaljeval z odgovorom William Godwin, ki je leta 1820 objavil preiskavo »Of Population: An Enquiry Concerning the Power of Increase in the Numbers of Mankind« (O prebivalstvu: preiskava o moči povečanja števila človeštva) kot zavrnitev Malthusovih esejev; Godwinov glavni argument se je nanašal na Malthusovo trditev, da prebivalstvo raste eksponentno.

Malthusovo delo je bilo zelo odmevno in je potreba po odgovoru privedla do najglobljega preoblikovanja radikalne misli 19. stoletja, ki je združila znanost in rasvetljenstvo z radikalnim in na koncu revolucionarnim družbenim gibanjem.

Z odgovorom Williama Godwina so se začeli številni radikalni in socialistični odzivi.

Anti-Maltusovo razpoloženje so spodbujali in vdrževali predvsem Godwinov najpomembnejši privrženec Robert Owen in ovenovci, ki so poudarjali obseg neobdelane zemlje in sposobnost znanosti za dvig produktivnosti tal.

Robert Owen (1771. – 1858.) je bil valižanski tekstilni industrijalec, filantrop in družbeni reformator ter ustanovitelj utopičnega socializma in zadružnega gibanja.

Robert Owen je vidna osebnost 19. stoletja, ki velja za očeta britanskega socializma. Pomemben del svoje zgodnje kariere je preživel v Manchestru, ta čas pa je bil ključen pri oblikovanju njegovih družbenih in ekonomskih idej.

Owen je bil član Manchestrskega literarnega in filozofskega društva, kjer je sodeloval s sodobnimi intelektualci in reformatorji. Njegovo delo v Manchestru je vključevalo prizadevanja za izboljšanje delovnih pogojev in spodbujanje družbenih reform, kar je postavilo temelje za njegove poznejše poskuse utopičnega socializma.

Sponzoriral je in spodbujal številne eksperimentalne »utopične« skupnosti, vključno z ustanovitvijo eksperimentalne samozadostne socialistične skupnosti v New Harmonyju, Indiana, ZDA leta 1825. Pri tem mu je bil partner tudi Jeremy Bentham (1748.-1832.), angleški filozof, ekonomist, teoretični jurist, prvi in glavni razlagalec utilitarizma. Cilj vse zakonodaje mora biti »največja sreča največjega števila ljudi«.

Leta 1813 je Owen začel objavljati knjigo esejev »A New View of Society; Or, Essays on the Principle of the Formation of the Human Character, and the Application of the Principle to Practice« (Nov pogled na družbo; ali eseji o načelu oblikovanja človeškega značaja in uporabi tega načela v praksi), v katerih je razložil načela njegovega sistema izobraževalne filantropije. Ko je izgubil vso vero v prevladujoče oblike religije, je razvil lastno »veroizpoved«, ki jo je imel za povsem novo in izvirno odkritje. Glavna točka Owenove filozofije je, da človeški značaj oblikujejo okoliščine, na katere posamezniki nimajo vpliva. Zaradi tega ljudje niso predmet ne hvale ne grajanja. Ta prepričanja so ga privedla do zaključka, da je velika skrivnost pravilnega oblikovanja človeškega značaja v tem, da so ljudje podvrženi ustreznim vplivom od njihovih najzgodnejših let starosti. Neodgovornost posameznikov in učinek zgodnjih vplivov sta bila zaščitni znak celotnega Owenovega sistema izobraževanja in družbenega izboljšanja. (Owen, 1813)

Gareth Stedman Jones (2019) pravi, da je bila reakcija na Malthusa formativna na tri načine:

vodila je do najzgodnejše formulacije v Veliki Britaniji tega, kar je postalo znano kot "socializem", ki je bil prvotno predstavljen v letih 1813.-1816. v spisih »mojstra bombaža« Roberta Owena v njegovem »A New View of Society«;

Owenovi spisi in govori so vodili do oblikovanja gibanja, ki je bilo na vrhuncu med letoma 1839. – 1845. in privabilo na desettisoče ljudi, ki so se ob nedeljah srečevali v »Manchester Hall of Science«, posvetni alternativi ovenovcev krščanski cerkvi; namesto pridig so plačani socialistični predavatelji ne le obsojali Malthusove zmote, ampak širše gledano, napake politične ekonomije in njene napačne predstave o človeški naravi;

ovenovska kritika Malthusa je igrala ključno vlogo pri genezi marksistične kritike politične ekonomije.

McCulloch je 1825. leta objavil The Principles of Political Economy, with a sketch of the rise and progress of the science (Načela politične ekonomije s skico vzpona in napredka znanosti). Njegove komentirane izdaje Bogastva narodov Adama Smitha (1828) in Del Davida Ricarda (1846) ter njegovo bibliografsko delo Literatura politične ekonomije (1845) so bile pionirske študije v ekonomskem zgodovinopisju.

John Watts (1818. - 1887.), predavatelj na Hall of Science v Manchestru, je 1842 objavil knjigo »The Facts and Fictions of Political Ekonomists: being a review of the principles of the science, separating the true from the false« (Dejstva in izmišljotine političnih ekonomistov: pregled znanstvenih načel, ločevanje resničnega od lažnega), ki je delno kritični ozir na Malthusovo teorijo prebivalstva in politično-ekonomske poglede ter na »Discourse on the Rise, Progress, Peculiar Objects and Importance of Political Economy« (Razprava o vzponu, napredku, posebnih predmetih in pomenu politične ekonomije) Johna Ramsaya McCullocha, objavljena leta 1824, ki velja za prvo formalno zgodovino ekonomske misli.

Manchester Hall of Science je bila fundacija ovenovcev z dvorano za 3000 ljudi in pomembno prizorišče javnih razprav o Owenovem sistemu družbe. V tem obdobju je imel stike z Wattsom kot predavateljem tudi Friedrich Engels, slavni socialist. Wattsovi spisi so zelo vplivali tudi na Englesove poglede.

Julija 1841 se je Watts nastanil v Manchestru, kjer je tri leta vodil šolo za dečke v Hall of Science in vodil številne javne razprave o Owenovem sistemu družbe v okrožju.

Watts je bil prvotno ovenovec (Owenit), pozneje pa je ugotovil, da je Owenova idealna skupnost neuresničljiva zamisel in se je usmeril h kapitalu prijaznejšemu stališču. Še naprej je bil dejaven pri različnih družbenih projektih, vključno s spodbujanjem brezplačnih, posvetnih in plačljivo podprtih šol, in je bil ključnega pomena pri ustanavljanju javnih parkov in brezplačnih knjižnic v Manchestru.

Wattsovo delo o politični ekonomiji (1842) zajema naslednje glavne teme:

nepravičnost prisvajanja na prvi stopnji in zla, ki je s tem povzročeno; da so celo zagovorniki tega načela dolžni nasprotovati samim sebi pri vsaki ponovni izboljšavi; kajti, če je pravično, da prvi izboljšavec zemlje postane stalni posestnik, velja tudi za vsakega, ki pride pozneje; in da bi zato morali imeti toliko najemodajalcev in najemnin, kolikor smo imeli preskrbovalcev;

na podlagi aksioma, da je delo vir bogastva, bi moral biti delavec bogat, neproizvajalec pa reven; da, "kdor noče delati, tudi ne sme jesti«; obsodili smo poceni kupovanje in drago prodajo, bodisi pod imenom brezplačne ali katere koli druge vrste trgovine, ker ne spodbuja največje sreče;

zla ekstremnega bogastva in revščine, ki so vsi priznani; in smo si za dolžnost, zlasti duhovnikom ver, naložili, da vzpostavijo nekatera sredstva za odpravo teh zel;

v dolžnost smo vtisnili, zlasti verskim ministrom, da vzpostavijo nekatera sredstva za odpravo tega zla;

večje kot je število lenuhov in večje kot je njihovo premoženje, pokojnine itd., večjo količino dela bo moral delavec opraviti za manjši donos.

Trditi, da največja sreča ni legalen cilj pri ustvarjanju bogastva, pomeni trditi, da je bolečina boljša od užitka; in da, kolikor sedanji družbeni sistem nagiba k ustvarjanju zelo bogatih in zelo revnih, imajo politični ekonomisti, ko ga zagovarjajo in branijo, dejansko raje bolečino kot užitek množice človeštva.

Čeprav sta naravna učinka strojev nizka cena in obilje, njihove sedanje izboljšave ne morejo ustvariti trga za vse njihove možne proizvodnje. Vendar pa se ugovarja, da če tega ne bi storili, noben kapitalist ne bi nadaljeval s proizvodnjo ali izboljševanjem, ker bi to imel za izgubljeno igro. Proizvajalci, vsi do enega, pravijo, da je to izgubljena igra; in da pri ohranjanju delovanja svojih strojev izbirajo le najmanjše zlo; vemo pa, da vsaka ulica razkazuje svoje mline z zaprtimi vrati in delavce, spremenjene v berače.Ta učinek naj bi povzročila naša restriktivna politika; in da bi to odpravili, je treba zahtevati razveljavitev zakonov o koruzi in oskrbi, živežu. Ni zagovornik nobenega monopola in gre v svojem odporu do tega tako daleč, da govori o monopolu proti monopolu, pri čemer se sklicuje na ravnanje strank, ki se najbolj upirata temu in si želijo proste trgovine z vsem svetom, saj bi tako lahko izrinili vse druge proizvodne države in monopolizirali trge zase. Watt je proti takšne vrste monopola, ki daje moč peščici, da cene hrane za mnoge držijo na ravni lakote.

Kapitalisti, ki investirajo v tehnološki razvoj proizvodnih sredstev, izrivajo s trga ostale, ki tega ne počnejo; širijo trg zase in dobivajo povračilo za naložbe na račun kapitalistov, ki tehnološko zaostajajo. Razmišljanje, ki velja za domači trg, velja tudi za zunanjo trgovino in za svetovni trg.

Obtočno sredstvo (circulating medium) ²⁴ v Angliji nenehno predstavlja celoten tržni proizvod; njegova vrednost narašča, ko se proizvod povečuje, in pada, ko se zmanjšuje, tj. določena količina denarja kupi večjo količino, ko je zalog veliko, in manjšo, ko je zalog malo, tako tudi obtočno sredstvo v svetu predstavlja tržni proizvod sveta; in ker se ta kupni ekvivalent ne poveča z nobeno izboljšavo strojev, mora, če se izboljšava na splošno sprejme po vsem svetu in se proizvodnja poveča v danem razmerju, ista količina kot prej odkupiti celotno količino; in zato je učinek enak, kot če bi odvečni pridelek dali stran; vendar je očitno, da si ga proizvajalci ne morejo privoščiti, da bi ga dali stran, njihov prihranek je le trenuten; plačati morajo za povečane surovine in povečane obresti kapitala; njihov prihranek ni enak vrednosti dodatnega pridelka; in zato mora slediti ena od treh stvari: ali mora biti proizvajalec uničen zaradi pomanjkanja povračila kapitala ali pa mora biti določeno število delavcev odpuščeno iz službe, saj jih zdaj lahko manj oskrbuje trg; ali pa je treba plače znižati do te mere, da se bo dodatna proizvodnja plačala proizvajalcu.

Če pa se na svetovnem trgu izboljšava ne sprejme na splošno, bo sledil enak rezultat kot v podobnem primeru doma; narod, ki bo uvedel izboljšavo, bo druge izrinil s trga in se dvignil na pogubo svojih sosedov.

Na primer: naj bo Indija trg za čipke, Francija in Anglija pa tekmici pri njihovi dobavi. Če bo Francija zdaj obvladovala trg in bomo mi ponudili čipko 25 odstotkov cenejšo, jih bomo premagali, si prisvojili trgovino, uničili francoske čipkarke in Indiji prinesli 25-odstotno korist pri njihovi porabi čipk.

In to trgovino bomo ohranili in se na enak način spopadli z drugimi, če bomo bolj iznajdljivi kot drugi narodi, razen če bodo, ravnajoč po načelu, da je pol hleba boljši kot nič kruha, znižali plače, da bi nas spet izgnali; in če bo tako, se bo ta igra nadaljevala v korist Indije in v obojestransko škodo Anglije in Francije. Res je, da bi bil kapital, ki so ga Francozi vložili v trgovino, osvobojen in pripravljen za novo zaposlitev, če bi priznali svojo manjvrednost in opustili boj; vendar naj se spomnimo, da se morajo proizvajalci in delavci naučiti nove obrti, postopek je težaven in beda je velika; in prav zaradi tega naše izboljšave, ki bi nam, če bi jih pravilno upravljali, toliko koristile, zdaj povzročajo toliko trpljenja.

Predpostavimo pa, da smo dovolj daleč pred vsemi nasprotniki, da zaradi njih ne bomo imeli nobenih skrbi, in dobili bomo še eno izboljšavo, ki nam bo omogočila, da v istem času proizvedemo 25 odstotkov več, in celotno količino odnesemo na naš običajni trg, v Indijo, v prodajo; od nas lahko kupijo toliko, kot lahko kupijo za enako količino ekvivalenta, vendar ne več; in zdaj moramo bodisi prodati vse po isti ceni kot prej, tj. moramo oddati dodatno proizvodnjo, ali pa nam spet manjka trg. To je in mora biti napredek izboljšav strojev; in dokler bomo lahko našli nove trge za naše presežne pridelke, nam bo to koristilo; ko tega ne bomo mogli storiti, bo to prekletstvo in našim delavcem bodo, ko bodo iskali zaposlitev, pokazali polna skladišča in jim povedali, da bodo njihove storitve spet potrebne, ko bodo bogati, "pravi povpraševalci", pojedli vso hrano in obrabili vsa oblačila na zalogi, takrat in ne prej. Res je, da jih je treba medtem stradati, vendar se temu ne da izogniti; "človek se rodi v težavah, kakor iskre letijo navzgor."

Kaj torej, se bodo vprašali, lahko pričakujemo od razveljavitve koruznega zakona? Če nam uspe prisiliti druge industrijsko usmerjene narode na zemljo, lahko pričakujemo veliko dobrega; če pa se bodo, tako kot mi, šteli za od Boga namenjene za proizvodnjo, potem lahko pričakujemo "ostrejšo konkurenco" in smrtonosnejše boje. Če bomo lahko razširili trge, ne da bi izrinili druge, lahko še vedno pričakujemo dobro, dokler naše izboljšave ne bodo napolnile teh trgov, ko bomo spet prisiljeni v zastoj. Razveljavite žitne zakone in naši posestniki bodo morali znižati svoje rente, kmetijski pridelki se bodo morali poceniti in množica družbe bo imela od tega nekaj časa koristi, tj. dokler nas konkurenca ne bo spet pripeljala v enak položaj na račun posestnikov. Pravimo torej, razveljavite žitne zakone in vse druge monopole; toda dokler se to ne zgodi, tega ne oznanjajte kot dokončnost. Zakon o reformi ni bil in razveljavitev žitnega zakona ne bo dokončni ukrep; in dokler bo človeška narava še naprej progresivna, dokler bo današnja inteligenca nevednost jutrišnjega dne, dokler se bomo z nezadovoljstvom ozirali nazaj na včerajšnje dogajanje, je zgolj otročji jok imenovati dokončnost v politiki ali religiji. V naravi ni in ne more biti dokončnosti, in poskušati jo vzpostaviti s človeško močjo bi bilo prav tako zaman kot poskušati ustaviti planete v njihovi poti ali preprečiti katere koli druge naravne pojave.

Načelo trgovine nam ni povsem všeč; ne maramo ogromne neenakosti, ki zdaj obstaja med različnimi člani človeške družine; in se veselimo časa, ko bodo naši časopisi namesto, da bi nam v slovesnem jeziku govorili, ob kateri uri dneva se je posameznik sprostil in kako je bil oblečen, medtem ko najplemenitejše genije pustijo umreti na podstrešju, neznani in zanemarjeni, beležili le resnično vrednost in koristnost; ko bodo strani zgodovine namesto dvornih spletk in slavnih uspehov tolpe morilcev vsebovale izboljšave dobe in kazale primere, vredne posnemanja; gledamo v čas, ko nihče ne bo častil kot bog in z nikomer ne bodo ravnali kot s psom; ampak ko bodo vsi spoštovani kot ljudje; ko bodo njihove pregrehe in napake preprečene ali odpravljene, ne pa maščevane; skratka, ko bo MORALA nadomestila POLITIČNO EKONOMIJO. (Watts, 1842)

Med tistimi, ki so med letoma 1842 in 1844 redno obiskovali »Manchester Hall of Science«, je bil tudi mladi Friedrich Engels, prokurist ²⁵ očetovega tekstilnega podjetja v Manchesterju, v prostem času pa mladoheglovski in radikalni novinar. Engels je bil navdušeni privrženec socialističnega predavatelja Johna Wattsa, čigar »Facts and Fictions of Political Economists« (Dejstva in izmišljotine političnih ekonomistov) iz leta1842 so ga pripeljale do tega, da je napisal svoje »Umrisse zu einer Kritik der Nationalökonomie« (Orisi kritike (nacionalne) politične ekonomije«) za Deutsch-Französische Jahrbücher, ki sta ga leta 1844 v Parizu urejala Karl Marx in Arnold Ruge. Tako kot ovenovci se je Engels osredotočil na Malthusovo populacijsko teorijo, »to ostudno bogokletje proti naravi in človeštvu«. Engelsov esej je pripeljal Marxa do tega, da se je posvetil kritiki politične ekonomije, ki je postala podnaslov Kapitala, njegovega epohalnega dela, ki ga je pisal naslednjih trideset let.

Odkar je bilo prvič objavljeno pred 200 leti leta 1798, nobeno drugo posamezno delo ni predstavljalo takšnega branika buržoazne misli kot Esej Thomasa Malthusa o načelu prebivalstva. Nobenega drugega dela angleški delavski razred ni bolj sovražil, niti Marx in Engels tako žestoko kritizirala. Čeprav je bilo Malthusovo načelo prebivalstva v svoji klasični obliki do sredine devetnajstega stoletja intelektualno v veliki meri premagano, se je še naprej pojavljalo v novih oblikah. V poznem devetnajstem stoletju je zaradi darvinistične revolucije in vzpona socialnega darvinizma dobilo novo življenje. V poznem dvajsetem stoletju se je maltuzijanstvo znova pojavilo v obliki neomaltuzijanske ekologije (Foster, 1998).

Engels je zapisal v uvodem odstavku »Umrisse»: »Ekonomija je nastala kot naravna posledica širitve trgovine in z njo je namesto preprostega, neznanstvenega barantanja prišel prefinjen sistem dovoljenih goljufij, popolna znanost bogatenja. Ta ekonomija ali znanost bogatenja, ki je nastala iz medsebojne zavisti in pohlepa trgovcev, nosi na svojem čelu pečat najbolj gnusnega egoizma. Ljudje so še vedno živeli v naivnem prepričanju, da sta zlato in srebro bogastvo, zato ni bilo nič bolj nujnega kot prepovedati izvoz "plemenitih" kovin povsod. Narodi so se soočali drug z drugim kot skopuhi, vsak je z obema rokama oklepal svoje dragocene denarnice in z zavistjo in sumničavostjo gledal svoje sosede. Uporabljena so bila vsa sredstva, da bi od ljudstev, s katerimi se je trgovalo, izvlekli čim več denarja in da bi tisto, kar je bilo vneseno, varno ostalo znotraj cestninske črte. Najbolj dosledno izvajanje tega načela bi uničilo trgovino. Tako so ljudje začeli presegati to prvo stopnjo; spoznali so, da kapital leži mrtev v škatli, medtem ko se njegov obtok nenehno povečuje. Ljudje so postali bolj humani, pošiljali so svoje dukate kot vabo, da bi s seboj pripeljali druge, in spoznali so, da ni nič narobe, če (osebi, dodal tmš) A plačajo preveč za njegovo blago, dokler se ga lahko še vedno znebijo pri osebi B po višji ceni. Na tej osnovi je bil zgrajen trgovski sistem (MERKANTILSYSTEM).« (Engles, 1844)

Po Engelsu je maltuzijanska teorija prebivalstva, najkrutejši, najbolj barbarski sistem, kar je kdaj obstajal, sistem obupa, ki je zdrobil vse tiste lepe fraze o filantropiji in kozmopolitizmu. Bil je ustvarjen in promoviran tovarniški sistem in sodobno suženjstvo, ki ni nič manj nehumano in kruto od starega.

Medtem ko sta Smith in Malthus našla dokončane le posamezne fragmente, je imel novi naraštaj ekonomistov pred seboj dokončan celoten sistem; vse posledice so bile izpeljane, protislovja so bila dovolj jasno razkrita, pa vendar ni preučil predpostavk in je kljub temu prevzel odgovornost za celoten sistem nase. Bližje ko so ekonomisti sedanjosti, bolj se oddaljujejo od poštenosti. Z vsakim napredkom časa se sofistika nujno povečuje, da bi ekonomija ostala posodobljena. Zato je na primer Ricardo bolj kriv kot Adam Smith, MacCulloch in Mill pa bolj kriva kot Ricardo.

Malthus, začetnik te nove doktrine, trdi, da prebivalstvo vedno pritiska na sredstva za preživetje, da se prebivalstvo z naraščanjem proizvodnje povečuje v enakem razmerju in da je nagnjenost prebivalstva, da se povečuje preko razpoložljivih sredstev za preživetje, vzrok vse bede in vseh pregreh. Če je ljudi preveč, jih je treba na tak ali drugačen način odstraniti ali ubiti bodisi s silo bodisi s stradanjem.

Alison je v svojem delu »Načela prebivalstva in njihova povezava s človeško srečo«, prvič objavljenega anonimno leta 1798, (Alison, 1811) razbil maltuzijansko teorijo s sklicevanjem na produktivno moč zemlje in z nasprotovanjem maltuzijanskemu načelu z dejstvom, da lahko vsak odrasel človek proizvede več, kot sam porabi, z dejstvom, brez katerega se človeštvo ne bi moglo reproducirati niti obstajati; od česa drugega bi živeli mladostniki? Toda Alison ne pride do dna zadeve in zato na koncu pride do istega zaključka kot Malthus. Čeprav dokazuje, da je Malthusovo načelo napačno, ne more zanikati dejstev, ki so ga pripeljala do njegovega načela. Če Malthus ne bi na zadevo gledal tako enostransko, bi videl, da je presežek prebivalstva ali dela vedno povezan s presežnim bogastvom, presežnim kapitalom in presežkom zemlje. Prebivalstvo je preveliko le tam, kjer je produktivna moč prevelika. To najbolj jasno kaže stanje vsake prenaseljene države, še posebej Anglije, od časa, ko je pisal Malthus. To so bila dejstva, ki jih je moral Malthus upoštevati v celoti in katerih upoštevanje je moralo privesti do pravilnega rezultata; namesto tega je izbral enega, druge ignoriral in tako prišel do svojega norega zaključka. Druga napaka, ki jo je storil, je bila zamenjava sredstev za preživetje z zaposlitvijo. Da prebivalstvo vedno pritiska na sredstva za zaposlovanje, da se lahko zaposli toliko ljudi, kolikor se jih lahko proizvede, skratka, da je bila proizvodnja delovne sile doslej regulirana z zakonom konkurence in je bila zato podvržena periodičnim krizam in nihanjem, to je dejstvo, katerega ugotovitev je zasluga Malthusa. Vendar pa sredstva za zaposlitev niso sredstva za preživetje.

Maltuzijanska teorija je le ekonomski izraz verske dogme o protislovju med duhom in naravo ter posledični korupciji obeh. To protislovje, ki je bilo za religijo že zdavnaj razrešeno in z njim upam, da je dokazalo svojo ničnost tudi na ekonomskem področju; poleg tega ne bom sprejel kot veljavne nobene obrambe maltuzijanske teorije, ki mi najprej na podlagi lastnega načela ne pojasni, kako lahko ljudstvo, ki ga premore obilje, strada, in tega ne uskladi z razumom in dejstvi. Mimogrede, maltuzijanska teorija je bila nujna prehodna točka, ki nas je pripeljala neskončno dlje. Skozi njo, tako kot skozi ekonomijo na splošno, smo se zavedali produktivne moči zemlje in človeštva, in po premagovanju tega ekonomskega obupa smo za vedno zaščiteni pred strahom pred prenaseljenostjo. Iz njega črpamo najmočnejše ekonomske argumente za družbeno preobrazbo; kajti tudi če bi imel Malthus popolnoma prav, bi bilo treba to preobrazbo izvesti takoj, saj le ta, le izobrazba množic, ki jo ta preobrazba zagotavlja, omogoča tisto moralno omejitev reproduktivnega impulza, ki jo Malthus sam predstavlja kot najučinkovitejši in najlažji protistrup prenaseljenosti. Skozi njih smo spoznali najglobljo degradacijo človeštva, njegovo odvisnost od konkurence; pokazalo nam je, kako je zasebna lastnina v končni fazi človeka spremenila v blago, katerega proizvodnja in uničenje sta odvisna izključno od povpraševanja; kako je sistem tekmovanja vsak dan pokopal in še naprej pobija milijone ljudi; vse to smo videli in vse to nas žene k odpravi te degradacije človeštva z odpravo zasebne lastnine, konkurence in nasprotujočih si interesov. Da pa bi odpravili vsakršno podlago za splošni strah pred prenaseljenostjo, se še enkrat vrnimo k razmerju med produktivno močjo in prebivalstvom. Malthus naredi izračun, na katerem temelji njegov celoten sistem. Naj se prebivalstvo povečuje v geometrijski progresiji: 1 + 2 + 4 + 8 + 16 + 32 itd., produktivna moč zemlje pa v aritmetični: 1 + 2 + 3 + 4 + 5 + 6. Razlika je očitna, je grozljiva; ampak ali jeMalthusov izračun pravilen?

Toda znanost se povečuje vsaj toliko kot prebivalstvo; to se povečuje sorazmerno s številom zadnje generacije; znanost napreduje sorazmerno z količino znanja, ki jo ga je zapustila prejšnja generacija, in zato tudi v najbolj običajnih okoliščinah v geometrijski progresiji – in kaj je za znanost nemogoče? Vendar je smešno govoriti o prenaseljenosti, dokler ima »dolina Mississippija dovolj puščavske zemlje za presaditev celotnega prebivalstva Evrope« (Alison, »The Principles of Population«, zv. 1, str. 548, London 1840), dokler se lahko le tretjina Zemlje šteje za obdelano in se proizvodnja te tretjine sama lahko poveča šestkrat ali več z uporabo že znanih izboljšav.

Takole Engels!

Daniel Friedrich List ²⁶ (1789–1846 ) je bil nemški ekonomist in politični teoretik, ki je pomembno prispeval na področju politične ekonomije. Njegovo delo »Nacionalni sistem politične ekonomije« je postavilo temelje za razumevanje razmerja med ekonomskimi politikami, nacionalnim razvojem in protekcionizmom. Listove ideje še danes vplivajo na ekonomsko misel, tako da se nekateri sodobni politični protagonisti nacional (istič)nega sistema politične ekonomije niti ne zavedajo, da so dejansko Listovi »učenci« in »adepti« - privrženci njegovega nacional(istič)nega ekonomskega nauka.

Friedrich List je poleg Marxa najvplivnejši nemški ekonomski teoretik. Njegovo najpomembnejše delo je »Das nationale System der politishen Oekonomie« (Nacional(istič)ni sistem politične ekonomije), objavljeno 1840. leta. Angleški prevod National System of Political Economy je objavljen 1909. leta.

V predgovoru k prvi izdaji svojega glavnega dela piše List:

»Več kot triintrideset let je minilo, odkar sem prvič podvomil o resničnosti prevladujoče teorije politične ekonomije in si prizadeval raziskati (kar se mi je zdelo) njene napake in njihove temeljne vzroke. Moj poklic (profesor) mi je dal motiv, da sem se lotil te naloge […] Moji nemški sodobniki se bodo spomnili, kako nizko je padla blaginja Nemčije 1818. Pripravil sem se s študijem del o politični ekonomiji. Tako kot drugi sem se popolnoma seznanil s tem, kar se je mislilo in pisalo o tej temi. Toda nisem bil zadovoljen s poučevanjem mladih ljudi o tej znanosti v njeni sedanji obliki; želel sem jih tudi naučiti, s kakšno ekonomsko politiko lahko povišajo blaginjo, kulturo in moč Nemčije. Priljubljena (popular) teorija je uveljavljala načelo svobode trgovanja. To načelo se mi je zdelo skladno z zdravo pametjo in tudi dokazano z izkušnjami, ko sem upošteval rezultate odprave notranjih deželnih carin (tariff) v Franciji in združitve treh kraljestev pod eno vlado v Veliki Britaniji.Toda čudoviti ugodni učinki Napoleonovega kontinentalnega sistema in uničujoči rezultati njegove odprave so bili dogodki prenedavni, da bi jih spregledal; zdeli so se mi neposredno v nasprotju s tem, kar sem prej opazil. In ko sem poskušal ugotoviti, na čem temelji to protislovje, se mi je utrnila zamisel, da je teorija povsem resnična, vendar le v primeru, če bodo vsi narodi vzajemno sledili načelom proste trgovine, tako kot so to storile tiste province. To me je pripeljalo do razmišljanja o naravi narodnosti. Zaznal sem, da priljubljena teorija ne upošteva narodov, temveč zgolj celotnega človeškega rodu na eni strani ali posameznikov na drugi strani. Jasno sem videl, da je svobodna konkurenca med dvema visoko civiliziranima narodoma lahko vzajemno koristna le, če sta oba v skoraj enakem položaju industrijskega razvoja in da vsak narod, ki zaradi nesreče zaostaja za drugimi v industriji, trgovini in pomorstvu, medtem ko ima kljub temu duševna in materialna sredstva za razvoj teh pridobitev, mora najprej okrepiti svoje lastne individualne moči, da bi bil pripravljen vstopiti v svobodno tekmovanje z naprednejšimi narodi. Z eno besedo, zaznal sem razliko med kozmopolitično in politično ekonomijo. Čutil sem, da mora Nemčija odpraviti svoje notranje carine (tariffs) in si s sprejetjem skupne enotne trgovinske politike do tujcev prizadevati doseči enako stopnjo trgovinskega in industrijskega razvoja, ki so jo drugi narodi dosegli s svojo trgovinsko politiko.« (List, 1840)

Zato se je leta 1845 vrnil List v Augsburg in nadaljeval z delom za časopis Zollverein . Toda je moral priznati, da se politika carinske unije vse bolj usmerja v smeri proste trgovine. Listove teze so izgubile prepoznavnost tudi v zainteresirani javnosti. Pomenljivo je, da je knjigarnar Cotta leta 1846 prenehal izdajati Zollvereinsblatt. List je nato poskušal nadaljevati časopis na lastne stroške.

Ker njegove ideje v Nemčiji niso bile slišane, se je zaman poskušal z memorandumom uveljaviti v Angliji. Ko mu to ni uspelo, se je globoko razočaran vrnil v Augsburg. Na potovanju po Tirolski leta 1846 je v Kufsteinu naredil samomor s sedempalčno potovalno pištolo. Ker pa je obdukcija pokazala, da je bil List »prizadet s takšno stopnjo melanholije, da je onemogočila svobodno razmišljanje in delovanje«, bi ga še vedno lahko krščansko pokopali.

V prvi izdaji angleškega prevoda iz leta 1909. je Daniel Friedrich List predstavljen s sledečimi besedami:

Nemški zgodovinar, ki je pisal v prid zaščitnim carinam (tariffs) in trgovinskim povračilnim ukrepom med industrializiranimi državami, tudi če te ohranjajo prosto trgovino znotraj posameznih držav. V dvajsetih letih 19. stoletja je živel v izgnanstvu v Pensilvaniji, Združene države Amerike, 1825–1833, kjer je prispeval k razpravam o carinah (tariffs) v Združenih državah. Njegovi ekonomski argumenti so bili osredotočeni na ovrgavanje tez Adama Smitha.

Za prvo izdajo angleškega prevoda Listove knjige The National System of Political Economy je Joseph Shield Nicholson, angleški ekonomist, napisal uvodni esej »The National System of Political Economy«. The National System of Political Economy | Online Library of Liberty

Sampson S. Lloyd, prevajalec Listovega glavnega dela v angleščino je v predgovoru k prvi izdaji zapisal:

»PRED PRIBLIŽNO petimi leti, ko so bila dela Friedricha Lista ponovno objavljena in široko razširjena v Nemčiji, je berlinski dopisnik ‘Timesa’ izkoristil priložnost in komentiral močan vpliv, ki so ga ta dela takrat imela v tej državi v korist sprejetja zaščitne trgovske politike. Prav to pričevanje o praktičnem vplivu Listovih ekonomskih teorij je tisto, kar je najprej pritegnilo mojo pozornost na njegove spise in njihovo branje me je spodbudilo, da sem se lotil prevoda naslednjega dela, da bi angleškim bralcem dal priložnost, da sami presodijo glede resničnosti njegovih izjav in trdnosti njegovih argumentov.

Delo je sestavljeno iz štirih delov - zgodovine, teorije, sistemov in politike nacionalnega gospodarstva. Pomembno je vedeti, da so bili vsi napisani pred letom 1844, zlasti četrti del pa obravnava politične razmere in trgovsko politiko, ki je zdaj večinoma prenehala obstajati. Zakoni o koruzi, zakoni o plovbi in na splošno protekcionistične carine Velike Britanije so bili takrat še nerazveljavljeni; predelovalna industrija v Nemčiji je bila še v povojih in sorazmerno zmerne carine nemških držav so Angliji še vedno dovoljevale, da jim je dobavila večji del proizvedenega blaga, ki so ga potrebovale.

Na prvi pogled bi se torej zdelo kot anahronizem, če bi današnjemu bralcu postavili delo, ki ima poseben odnos do stanja stvari, ki je obstajalo pred štiridesetimi leti. Načela, ki jih je razglasil List, pa so v svojih glavnih značilnostih tako uporabna tako v enem kot v drugem času in ugotovili bomo, da imajo v tem trenutku dve posebej močni zahtevi za obravnavo.

Prvič, obstaja dober razlog za prepričanje, da so neposredno navdihnili trgovinsko politiko dveh največjih držav na svetu, Nemčije in Združenih držav Amerike; in drugič zagotavljajo določeno znanstveno osnovo za tiste protekcionistične doktrine, ki so bile doslej le delno, čeprav so jih naše angleško govoreče kolonije izvajale in jih je zagovarjalo nemalo praktičnih mož, pa tudi nekateri komercialni ekonomisti v tej državi. in so ga angleški pisci neustrezno oblikovali.

Temeljna ideja Listove teorije je prost uvoz kmetijskih proizvodov in surovin v kombinaciji z učinkovito, a ne s pretirano zaščito (s pomočjo carin) domače predelovalne industrije pred tujo konkurenco. Po njegovem mnenju je najučinkovitejša podpora domači proizvodnji kmetijskih proizvodov in surovin ohranjanje tako zaščitene cvetoče predelovalne industrije znotraj naroda. Sistem, ki ga zagovarja, se torej po eni strani razlikuje od sistema brezpogojno prostega uvoza enostranske proste trgovine, ki ga je sprejela Anglija, po drugi strani pa od sistema, ki ga zdaj očitno odobrava princ Bismarck, ki uvaja zaščitne dajatve na uvoz hrane in surovin, pa tudi na uvoz industrijskega blaga.

Pravzaprav je List potegnil ostro mejo med tem, kar smatra za resnično »politično« ekonomijo, in »kozmopolitično« ekonomijo Adama Smitha in njegovih privržencev (angleških in tujih), ter odločno zagovarja »nacionalno« politiko v nasprotju s politiko »univerzalne trgovine«, ki se, čeprav je od njenega sprejetja v Angliji minilo skoraj štirideset let, v praksi ni uveljavila pri nobenem drugem civiliziranem okrožju.

V boju proti temu, kar je imel za hudomušne zmote kozmopolitične teorije, List občasno precej ostro obsoja trgovsko nadvlado, ki jo je takrat izvajala Anglija. Vendar pa še zdaleč ni bil sovražnik Anglije, temveč iskren občudovalec njenih političnih institucij in goreč zagovornik zavezništva med to državo in Nemčijo. »Anglija in Nemčija,« je zapisal, »imata skupni politični interes v vzhodnem vprašanju in z intrigami proti carinski uniji Nemčije ter proti njenemu trgovinskemu in gospodarskemu napredku Anglija žrtvuje najvišje politične cilje podrejenim interesom trgovine in bo zagotovo morala v prihodnje obžalovati svojo kratkovidno trgovinsko politiko.« Nadalje je angleški in pruski vladi naslovil kratek, a odločen esej »O vrednosti in nujnosti zavezništva med Veliko Britanijo in Nemčijo«.

Pri prevajanju dela sem si prizadeval, da bi izvirnik prevedel čim bolj dobesedno. Nisem poskušal niti skrajšati avtorjeve tavtologije niti popraviti njegovega sloga, in kjer so odlomki poudarjeni s kurzivom ali velikimi tiskanimi črkami, so v izvirniku tako. Tisti, in teh je v tej državi verjetno veliko, ki so pripravljeni sprejeti nekatere ali vse Listove sklepe, bodo raje videli, da so njegove teorije in argumenti izraženi na njegov način, nepopačeni in neolepšani, medtem ko bodo tisti, ki zavračajo njegove doktrine, morda še vedno zainteresirani za natančno obliko, v kateri je intelektualni ustanovitelj nemškega Zollvereina svetu predstavil svoja mnenja.« (List, 1909)

Po Listovi nacionalni teoriji politične ekonomije je ekonomski subjekt nacionalna država, ne pa kapitalisti - posamezniki v »kozmopolitični« globalni skupnosti, kot to velja po teoriji Adama Smitha in njegovih privržencev, z Marxom vred.

List poudarja pomen prilagajanja ekonomskih politik posebnim potrebam posameznih, manj razvitih, držav/narodov.

Listova vodilna misel (leitmotiv) je »Preko bogastva do svobode!« (Through Wealth to Freedom! Durch Reichtum zur Freiheit!)

List izpodbija prevladujočo ideologijo proste trgovine. Cilj naroda/države ne sme biti zgolj kopičenje bogastva, temveč razvoj njegovih produktivnih sil.

Listove ideje so se razlikovale od klasičnih doktrin Adama Smitha in Davida Ricarda. Smithova kritika merkantilizma je »delno pravilna«, vendar je za podporo novonastalih industrij, ki so ključne za gospodarsko rast, potrebna začasna carinska zaščita, Različni pogledi med Adamom Smuthom in Listom še danes oblikujejo gospodarske razprave o ravnovesju med globalnim sodelovanjem in protekcionizmom.

Počasna razveljavitev starega merkantilističnega režima se je začela leta 1823 z dovoljenjem britanskim vladam, da podpišejo pogodbe o vzajemnosti s tujimi državami. Nadaljevalo se je z dovoljenjem, da se mehaniki naselijo v tujini in da delavci ustanavljajo sindikate. Učinkovito je bil razstavljen z razveljavitvijo koruznih zakonov leta 1846 s strani Roberta Peela; in končno jo je dosegel Gladstone leta 1860, kar se odraža v Cobden Chevalierju, pogodbi o prosti trgovini med Združenim kraljestvom in Francijo iz leta 1860. Končalo se je leta 1932, ko je bila zaračunana 10-odstotna dajatev na uvoz, razen uvoza iz imperija (cesarska preferenca).

Zavzemal se je za prosto trgovino s kmetijskimi proizvodi in surovinami v kombinaciji s carinami za zaščito domačih predelovalnih industrij pred tujo konkurenco.

List je z nacionalnega stališča podpiral ustanovitev Zollvereina, vsenemške carinske unije. Verjel je, da je dvig carin na uvoženo blago naložba v prihodnjo produktivnost naroda.

Drugače je bil List politični liberalec, ki je sodeloval pri enciklopediji, ki je zagovarjala ustavni liberalizem.

Pravzaprav List potegne ostro ločnico med tem, kar ima za resnično "politično" ekonomijo, in "kozmopolitično" ekonomijo Adama Smitha in njegovih privržencev (angleških in tujih), in odločno zagovarja »nacionalno« politiko v nasprotju s politiko »univerzalne«, »svetovljanske«, globalne trgovine, s katero se kljub temu, da je od njenega sprejetja v Angliji minilo skoraj štirideset let, v praksi ni uspela pohvaliti nobena druga civilizirana država.

Kritiki Listovega protekcionizma, ki vključuje zaščitne carine in trgovinske ovire za podporo domače industrije, trdijo, da lahko takšne politike vodijo do neučinkovitosti, zmanjšane konkurence in višjih cen za potrošnike. Po Listu so protekcionistične politike bistvenega pomena za razvoj novonastalih industrij, zlasti v državah v razvoju.

Adam Smith, oče moderne ekonomije, je poudarjal maksimiranje bogastva s prosto trgovino. List se s tem ni strinjal in je menil, da bi moralo biti nacionalno bogastvo in razvoj proizvodnih sil primarni cilj, četudi bi to pomenilo zaščito določenih panog.

List je predlagal »nacionalni sistem politične ekonomije«, s poudarkom na ekonomski samozadostnosti in nacionalnem razvoju. Kritiki trdijo, da lahko ta pristop ovira globalno sodelovanje in delitev dela, saj po Adamu Smithu samo specializacija vodi do blaginje.

Karl Marx ni cenil pomena nacionalizma in je imel Lista za drugorazrednega misleca s protislovnimi pogledi, ki je nacionalističnim teorijam dodal ekonomsko dimenzijo.

Medtem ko se svet spopada z naraščajočo globalizacijo in tehnološkimi spremembami, se delo Friedricha Lista zdi pomembnejše kot kdaj koli prej. Njegova teorija o "proizvodnih močeh" in njegov argument za zaščito novonastalih industrij nam dajeta dragocen pogled na inovacijske sisteme, zmagovalce in poražence v mednarodni trgovini ter trenutni premik k gospodarskemu in političnemu nacionalizmu. (Hagemann, Seiter and Wendler, 2018)

V zelo izvirni študiji, objavljeni 1988. leta »Komunizem in nacionalizem« preučuje Roman Szporluk (1993) odnos med dvema prevladujočima ideologijama 19. stoletja – komunizmom in nacionalizmom – ter njuno trajno zapuščino v 20. stoletju. Szporluk trdi, da sta tako teorija komunizma Karla Marxa kot teorija nacionalizma Friedricha Lista nastali kot odgovor na obsežne spremembe, ki jih je povzročila industrijska revolucija, in da sta si obe prizadevali za spodbujanje industrializacije kot sredstva za reformo sodobnega sveta. Avtor trdi, da se je vsaka ideologija razvila v povezavi z drugo in jo je najbolje razumeti kot produkt kompleksnega prepleta obeh, ki je v 20. stoletju proizvedel nove oblike nacionalizma, ki je marksizem vključil v strukturo svojega gibanja in marksizma. Ta knjiga, ki prikazuje Listovo vlogo in Marxov intelektualni razvoj v neortodoksni luči, dodaja novo razsežnost razpravi o mejah nacionalizma in socializma v razvoju političnih ideologij.

Nacionalizem je bil tretja stran v boju med kapitalizmom in komunizmom. Szporlukova knjiga je zelo uporabna za vse, ki raziskujejo, kako sta lahko nacionalizem in komunizem združena.

Marx je podal kritiko Listovega nacionalizma v manj znani knjigi z istim naslovom, izšli dolgo po njegovi smrti. (Marx, 1844/1971)

Tri leta pred objavo Komunističnega manifesta (1848) je Karl Marx začel delati na kritiki gibanja, ki je postajalo vse bolj priljubljeno kot izziv kapitalizmu – nacionalizma, kot ga je predstavil nemški ekonomist Friedrich List. Velika kulturna in politična sila v Evropi 19. stoletja se je nacionalizem neposredno vpletel v konflikt med kapitalizmom in socializmom ter ponudil privlačno alternativo kapitalističnemu novemu svetovnemu redu – doktrini proste trgovine – in pozivu socializma k svetovni združitvi delavcev proti buržoaziji. Ta knjiga ponuja reinterpretacijo zgodovinskega razvoja marksizma – takšno, ki priznava nacionalizem kot tretjega tekmeca na bojišču, kjer sta se marksizem srečala s kapitalizmom. Knjiga prikazuje, kako je zgodovina Marxa in marksizma v veliki meri zgodba o njunem soočenju z nacionalizmom pred letom 1848. Ta knjiga obravnava doslej zapostavljeno, a vse bolj priznano osebnost Friedricha Lista, prvega ekonomista, ki ga je Marx resno preučeval. Knjiga vključuje celovito vizijo Listovega nacionalizma, vizijo, ki je predstavljala zgodovinsko alternativo – in možno grožnjo – marksističnemu projektu. Nazadnje, to je zgodba o trajnem odnosu med komunizmom in nacionalizmom, ki se je razširil po letu 1848 v 20. stoletje, imel ogromne posledice za Rusijo leta 1917 in je še vedno v središču razprav o pomenu zvestobe narodu v nasprotju z zvestobo družbenem razredu, izbira med internacionalizmom in nacionalno neodvisnostjo ter vloga komunizma v državah v razvoju.

Po Szporluku (1993) je "Kritika Lista" (List Critique) najbolj eksplicitno delo, ki ga je Karl Marx napisal o nacionalizmu. To delo je dejansko ostalo neznano, dokler se ni pojavilo v sovjetski zgodovinski reviji leta 1971, dolgo po njegovi smrti. Konvencionalna marksistična stroka se je lotila Marxovega stališča o narodu in nacionalizmu, vendar kljub njegovemu širokemu sprejetju težave še vedno ostajajo. Po Marxovem mnenju je moderna družba sestavljena iz dveh razredov: kapitalistov in industrijskih delavcev. Teorije in prakse ter industrijska revolucija so prispevale k enemu procesu in to je bil vzpon kapitalizma. Medtem pa je bila Listova doktrina v nasprotju z vsem, kar se je dogajalo v družbi. List je pozival k združitvi vseh razredov naroda proti drugim narodom. Friedrich Meinecke je opozoril na val nacionalizma, medtem ko je marksizem postuliral oblikovanje proletariata kot sile, ki presega nacionalno identiteto.

Marx (1844) je nacionalizem dojemal kot buržoazno ideologijo. »List Critique« je podrobno razložil marksistično stališče do nemškega vprašanja s posebnim poudarkom na nemškem nacionalizmu. List je predstavil cilj nemške buržoazije - vzpostavitev prevlade kapitalizma. To jasno kaže, kako neusmiljen je bil Marx v svoji oceni nemške buržoazije. Menil je, da je nacionalizem v interesu buržoazije in da »narodna osvoboditev« stoji na poti pravi »osvoboditvi«.

Od leta 1845 do 1848 se Marx in Engels osredotočata tudi na vprašanja, kot sta vloga države v družbah v razvoju in odnos med politično sfero ter sfero gospodarstva in kulture. Marx in Engels sta se še naprej ukvarjala z vprašanji narodnosti in njene vloge v zgodovini in politiki. Tako Marx kot Engels sta mislila, da se nemška buržoazija bori za lastne interese, hkrati pa izkorišča proletariat. Boj med buržoazijo in proletariatom je bil najbolj intenziven v Angliji, tako da je Marx menil, da bo »evropska vojna« svetovna vojna. Osvoboditev narodov je bila odvisna od razvoja proletariata proti kapitalizmu. Marx je spoznal, da so družbena, politična, nacionalna in mednarodna vprašanja in konflikti medseboj povezani.

Komunistični manifest je Marxova sinteza zgodovine, politike in prihodnosti. (Marx in Engels, 1848) Ta knjiga se sooča z vprašanjem razmerja med nacionalizmom in komunizmom. Da bi jo razumeli, moramo vedeti, da Karl Marx ni več videl potrebe po izgradnji sistema, ki bi podpiral njegov program. Načela komunizma v Manifestu niso bila izmišljena. Pravzaprav je nastala iz bojev obstoječega razreda. Prikazuje okvir Marxovega stališča do naroda. Gre za »antinacionalistični manifest«. Možnost nacionalnega zavezništva je bila nepredstavljiva. Izpostavljeni sta bili dve glavni točki: prvič, Marx ni bil edini, ki je bil prepričan, da je Evropa v stanju krize, in drugič, Marxovi sodobniki so delili njegovo kratkovidnost glede nacionalizma. Pravzaprav je nacionalizem že spreminjal družbeno stvarnost. Čeprav tedaj moči nacionalizma niso prepoznali niti najvplivnejši misleci 19. stoletja.

Szporlukovo besedilo je hkrati dopolnilo in protiutež Hobsbawmovemu »Nations and Nationalism after 1780«. (1990) Navsezadnje Szporluk piše intelektualno zgodovino tako marksizma kot nacionalizma - grobo iz leta 1789. Čeprav se Szporlukovo glavno gradivo nanaša na obdobje 1845-1917, kjer ima leto 1848 vlogo presečišča obeh ideologij.

Toda za razliko od Hobsbawma Szporluk ne meni, da je a) nacionalizem intelektualno primitiven, b) marksizem ideološko celovit in nespremenljiv.

Szporlukova knjiga je prejela toliko recenzij in povratnih informacij, da se lahko omejimo na le eno – to je knjiga za tiste, ki želijo bolje razumeti filozofijo in naravo marksizma in nacionalizma, ne ločeno in ne kot zaprisežena antagonista. Ta knjiga je za tiste, ki želijo razumeti in kritično dojemati.

Briljanten pregled razvoja dveh velikih tokov politične misli - socializma (in natančneje komunizma) in nacionalizma - po Francoski revoluciji. Ti dve ideološki struji, ki sta se križali tako z liberalno kot s konservativno miselnostjo, sta sodelovali na zapletene in protislovne načine, navidezno nasprotujoči si, a prikrito in pogosto nezavedno izposojali stališča ali spoznanja drug drugemu. Ni presenetljivo - dvojna skrb za družbene in nacionalne potrebe in vrednote je prevladovala v mislih 19. stoletja, ko je stari red razpadel v revolucionarnih napadih in reformističnih začetkih.

Tri leta pred objavo Komunističnega manifesta se je Karl Marx začel ukvarjati s kritiko nacionalizma – gibanja, ki postaja vse bolj priljubljeno kot izziv kapitalizmu. Ta kritika je bila usmerjena proti nemškemu ekonomistu Friedrichu Listu, ki je zagovarjal nacionalizem kot alternativo novemu svetovnemu redu kapitalizma (temelječemu na prosti trgovini) in poziv socializma k globalnemu združevanju delavcev proti buržoaziji.

Marxovo najbolj eksplicitno delo o nacionalizmu je "Kritika Lista". Delo je ostalo neznano, dokler se ni pojavilo v sovjetski zgodovinski reviji leta 1971, dolgo po Marxovi smrti.

Konvencionalna marksistična stroka je raziskovala Marxovo stališče do naroda in nacionalizma, vendar izzivi ostajajo kljub njegovemu širokemu sprejetju.

Friedrich List je bil prvi ekonomist, ki ga je Marx resno preučeval. Njegova vizija nacionalizma je predstavljala zgodovinsko alternativo – in morda celo grožnjo – marksističnemu projektu.

Listove ideje so bile pomembne v konfliktu med kapitalizmom in socializmom, zlasti v 19. stoletju. Nacionalizem je privlačna alternativa obema sistemoma, saj poudarja zvestobo narodu in ne družbenemu razredu.

Ko je Marx kritiziral Lista, je priznal, da je bila buržoazija razdeljena na ločene nacionalne enote (npr. nemška buržoazija). Te nacionalne enote so se borile za svoje interese proti svojim francoskim in britanskim nasprotnikom, hkrati pa so izkoriščale ali želele izkoriščati proletariat, podobno kot bi to storil kateri koli buržoazni razred.

Medsebojno delovanje med komunizmom, nacionalizmom in kapitalizmom je oblikovalo »zgodovinsko pokrajino« po letu 1848 in vplivalo na razprave o internacionalizmu, nacionalni neodvisnosti in vlogi komunizma v državah v razvoju.

Po Ekonomsko-filozofskih rokopisih, objavljenih leta 1844 (Ökonomisch-philosophische Manuskripte aus dem Jahre 1844, Geschrieben von April bis August 1844, napisano od aprila do avgusta 1844), je Marx od avgusta 1857 do marca 1858 napisal skoraj 1000 strani v obliki osnutka (Rohentwurf, dobesedno grobi osnutek, grobi oris) na temo kritike politične ekonomije, ki je pod naslovom Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie prvič izšel v Moskvi v letih 1939 in 1941. Večina te izdaje je bila uničena v Drugi svetovni vojni in je delo postalo dostopno širši svetovni javnosti šele po ponovni objavi leta 1953 v Berlinu. Tako je bil ohranjen Grundrisse kot skica, ki je poslužila Marxu kot podlaga za Das Kapital, njegovo tretje in najbolj znano delo v področju ekonomske misli. (Marx, 1844, 1858, 1867-94; Prpić, 1975)

V Grundrisse je Marx uvedel kategorijo denarja. V pismu Lassallu z dne 22. februarja 1858 Marx piše: »Delo, o katerem govorim, je predvsem kritika ekonomskih kategorij ali, če hočete, kritična predstavitev sistema meščanske ekonomije. Je prikaz sistema in hkrati – skozi prikaz – njegova kritika. Če bi imel čas, da povzamem celotno zadevo, bi jo zelo strnil, saj mi je bil način povzemanja vedno všeč. A na ta način – morda je to bolje za občinstvo, vsekakor pa škoduje formi – tiskano v zvezkih, ki si sledijo drug za drugim, se zadeva nujno razteza nekoliko v širino ...« V nasprotju s proudhonisti, ki so verjeli, da je družbo mogoče spremeniti le z reformo denarnega in obrestnega sistema, saj so bili denar in obresti glavni krivci za neuresničitev razglašenih idealov svobode, enakosti in bratstva ¹⁰ v Francoski revoluciji!

Denar je oblika obstoja menjalne vrednosti. Izdelek postane v izmenjavi hipno blago, slednje pa se spremeni v menjalno vrednost. Da bi se izenačila sama s seboj kot menjalna vrednost, se zamenja za znak, ki jo predstavlja kot menjalno vrednost. Kot simbolizirana menjalna vrednost se nato pod določenimi pogoji ponovno zamenja za katero koli drugo blago. Proizvod kot blago in blago kot menjalna vrednost pridobi dvojni obstoj najprej v mislih. Ta idealna podvojitev vodi (in mora voditi) do točke, ko se blago v realni menjavi pojavi v dvojni vlogi: kot naravni proizvod in kot menjalna vrednost. To pomeni, da njegova menjalna vrednost pridobi eksistenco, ki je materialno ločena od nje. Opredelitev produkta kot menjalne vrednosti torej nujno pomeni, da dobi menjalna vrednost ločeno eksistenco od produkta. Menjalna vrednost, ločena od blaga, ki sama obstaja ob njem kot blago, je – denar.

Denar je materialna osnova medsebojne in vsestranske odvisnosti in povezanosti medsebojno ravnodušnih posameznikov v družbeni skupnosti. Vsak posameznik kot član družbe mora proizvajati nek »splošen« proizvod, da se njegova menjalna vrednost lahko izrazi v denarju kot individualizirani obliki menjalne vrednosti. Izvor družbene moči posameznika v odnosu do drugih članov družbe je nekaj, kar vsak posameznik nosi s seboj v svom žepu. Mezdno delo in kapital sta različni obliki menjalne vrednosti, tj. denar kot njegova inkarnacija. Denar je neposredno in hkrati realna skupnost in v kapitalistički družbi, če je splošna substanca bivanja za vse hkrati skupni proizvod vseh!

Marx z analizo denarnih odnosov kot družbenih odnosov pokaže, kako je v teh odnosih že realiziran buržoazni imperij enakosti in svobode. V kapitalistični družbi se v menjavi izmenjujejo ekvivalenti, udeleženci menjave pa so resnično enakopravni glede družbene funkcije kot kupci in prodajalci. Tudi udeležba v izmenjavi je brezplačna. Ni prisile človeka nad človekom.

Izvor neenakosti in nesvobode v kapitalistični družbi je v nujnosti pretvarjanja denarja v kapital kot družbenega razmerja, ki proizvaja presežno vrednost.

Problem kapitalizma kot družbe neenakosti in nesvobode je v tem, da si kapitalisti prisvajajo presežno vrednost »po defaultu« pravnega reda kapitalistične družbe!

V prvotni akumulaciji je kapital očitna tatvina, najpogosteje povezana z drugimi kriminalnimi dejanji, vključno z umori (Krleža, 1929)

V nasprotju s proudhonisti, ki menijo, da skupnost enakih in svobodnih ljudi nastane z odpravo denarnih odnosov in obresti, je Marx pokazal, da je buržoazna družba družba enakosti in svobode le na področju menjave, globlje spremembe pa zahtevajo odpravo menjalne vrednosti in presežne vrednosti kot »prave skupnosti«.

Poudarjanje denarja in kapitala kot »realne skupnosti« je usmerjeno predvsem proti meščanskemu razumevanju, da je demokratična republika realna skupnost enakopravnih in svobodnih posameznikov. Korenina političnih odnosov je v ekonomski sferi in v spremembah produkcijskega načina, demokratična družba pa se konstituira državno, pravno in politično le v sferi menjave.

Denar je del vozla, ki poleg denarja sestoji še iz časa in podatkov.

Rek, da je čas denar, se pripisuje Benjaminu Franklinu (1748). Franklin pravi, da je pot do bogastva, če si ga želimo, tako preprosta kot pot do tržnice. Bogastvo je odvisno predvsem od dveh besed, delavnosti in varčnosti; tj. ne zapravljanja ne časa ne denarja, ampak kar od izkoriščanja obojeg. Sancta simplicitas ³¹

Čas proveden v mezdnem delu kot del življenjskega časa se ne more vrniti delavcu kot čas, temveč samo kot surogat (iz lat. surrogatum iz surrogare dati na mesto drugega, manjvreden nadomestek, ponaredek !?), in sicer v obliki denarja. Denar je lahko tudi iz zlata, pa vedarle je surogat – nadomestek za čas, ki je dokončno nepovrnljiv.

Iz vidika filozofije eksistencije (bivanje je pred bistvom, J. P. Sartre) se čas namreč lahko isteka le kot nepovrnljiv del našega življenja (Ogrizek, 2011; Schuster, 2012; Šercar, 2023).

Pravo lenobo oz. nedelo, brezdelje (otium) v ideološkem pomenu besede najdemo med finančnimi kapitalisti, ki se zanašajo na špekulacije in ne na produktivno delo.

Podatek, zlasti osebni podatek, je izklučilni del naše osebnosti. Torej, če v sodobni »informacijski družbi« uporabimo osebni podatek kot denar, bo ta postal navadno blago, naša osebnost po deprivaciji dela osebnostne ekskluzivnosti pa vedno bolj oropana celota brez integritete.

Predindustrijska družba je temeljila na pasivnem lastništvu zemlje, medtem ko se je industrijska družba osredotočala na izkoriščanje kapitala. V današnji poklicni družbi, organizirani po vertikali, ima človeški intelektualni kapital ključno vlogo, ki ga oblikujejo posameznikova afiniteta, talent in izobrazba.

V razvitih državah se pomemben del BDP zdaj ob kapitalizmu nanaša na profesionalno sfero s tovrstno poklicno hierarhijo, ki je v nekaterih državah že danes večja od dela s kapitalištično razredno strukturo v celotni teksturi družbe. (Šercar, 2024)

Trikotnik enotnosti nasprotij, TEN, (glej sl.1), ki predpostavlja tristranski spopad kapitalizma, nacionalizma in komunizma, ne ustreza »sedanjem stanju« teksture družb v razvitih državah, kot je bilo pravkar ugotovljeno zgoraj, vendar ga je treba nadomestiti s kvadratom, ki predstavlja štiri sile v spopadu: kapitalizem, nacionalizem, komunizem in profesionalno družbo (professional society).

Slika 3. Štiri sile, ki se spopadaju v sodobnem svetu v področju ekonomije in politike

Kot ekonomist je Malthus (1798) razlagal, da povečanje prebivalstva posledično povzroči večjo ponudbo dela od povpraševanja in padec plač. Marx je opisane težave najprej ovrgel z razlago, da so posledica protislovij, ki so lastna kapitalističnemu sistemu. Marx je v začetku delil stališče Engelsa in ovenovcev, ki so trdili, da prebivalstvo povečuje pritisk na sredstva za zaposlitev in ne na sredstva za preživetje ter da je gospodarske krize povzročila neusmiljena konkurenca in ne prenaseljenost. Toda v Marxovem kasnejšem delu je bila njegova glavna kritika Malthusove teorije najprej enostransko usmerjena na Malthusovo mešanje zgodovine in narave, da bi se končala z Marxovo velepomembno teorijo univerzalnega metabolizma narave kot osnove družbenega in ekološkega ravnovesja in težnji kapitalizma, da povzroči »nepopravljiv razkol v soodvisnem procesu družbenega metabolizma« (Burkett, 1999; Angus, 2015; Foster, 2021).

>>Nadaljevanje 3

S svojo teorijo družbene presnove (metabolizma) kot celotnosti procesov (metabolizem, ki se deli na anabolizem in katabolizem ³³, ki se tičejo življenja in razvoja organizmov in brez katerih živi organizmi ne bi mogli obstajati), ki jo je vključil v svojo kritiko politične ekonomije oz. kapitalizma v svojem kapitalnem delu Kapital, je Marx anticipiral teorijo sodobnega ekosocializma!

O kapitalističnem kaosu (zmešnjavi, ne-redu) je Alber Einstein pred 75 leti objavil članek »Zakaj socializem«, v katerem je zapisal: »Ekonomska anarhija kapitalistične družbe, kakršna obstaja danes, je po mojem mnenju pravi vir zla.« (»The economic anarchy of capitalist society as it exists today is, in my opinion, the real source of the evil.«) (Einstein,1949)

Zemljina ekosfera je poškodovana. Vzroki okoljske in energetske krize so človeški ekonomski, socialni in politični sistemi. Moramo takoj ukrepat ekonomsko, socialno in politično, da bi sklenili krog življenja in "naravi povrnili bogastvo, ki si ga od nje izposodimo". (Commoner, 1971)

Commoner je kot temeljni vzrok za naraščajoče okoljske krize izpostavil »obsežno preobrazbo proizvodne tehnologije od druge svetovne vojne«. Crutzenov argument je Commoner predvidel v svoji knjigi Zaključujoči krog iz leta 1971: »Tehnosfera je postala dovolj velika in intenzivna, da spremeni naravne procese, ki urejajo ekosfero.«

Ključni prispevek k razvoju teorije ekosocializma je bilo Marxovo otkritje »brezplačnega darila Narave kapitalu«.

Po Marxovi teoriji koncept vrednosti v najsplošnejši obliki zajema tako uporabno kot menjalno vrednost. V tem smislu je Marx videl naravo (poleg dela) kot prispevajoče k uporabni vrednosti, tj. v materialnih vidikih, ki so podlaga za vsako blago. Vendar je bolj običajno videti vrednost v terminih menjalne vrednosti in v tem smislu narava ne vstopa neposredno v vrednostne izračune sistema ali v zgradbo kapitala. (Burkett, 1999)

Burkett (1999) trdi, da Marxova kategorija »svobodnega prisvajanja« še zdaleč ne vsebuje protiekološke pristranskosti, ampak pojasnjuje protislovja med resničnimi viri bogastva (kombinacija narave in družbenega dela) in kapitalistično denarno reprezentacijo bogastva kot abstraktnega delovnega časa. Na tej podlagi se pokaže, da nekatere najbolj priljubljene ekološke kritike Marxove analize vrednosti ne dojamejo Marxove osnovne razmejitve vrednosti, menjalne vrednosti in uporabne vrednosti. Marxova analiza, če jo pravilno razumemo, ponuja veliko natančnejši vpogled v okoljske probleme kapitalizma kot v bistvu nezgodovinski pristopi tistih, ki bi naravi nekritično pripisovali »vrednost«.

Socializem ni mogoč na požgani Zemlji! (Costa, 2014)

Svoje politično prepričanje kot socialističnega znanstvenika je strnil Costa takole: »Radikalci, ki zanikajo grožnjo okoljske katastrofe, se popolnoma motijo. Ustavitev kapitalističnega ekocida mora biti osrednji cilj levice v 21. stoletju.«

Ekosocializem naj bi bil strateški cilj revolucionarne levice, ki je v skladu s potrebami enaindvajsetega stoletja. Je veliko bolj radikalen, kot ga predvideva tradicionalno in dogmatično "levičarsko" mišljenje. (Costa, 2014)

Socialisti, preprosto povedano, ne morejo prezreti sprememb tega obsega ali jih obravnavati le kot enega vidika ekosocialističnega programa. Angus (2015) citira brazilskega ekosocialista in atmosferskega znanstvenika Alexandra Costo, ki piše: »Boj za preprečitev katastrofalnega izida te krize, ki jo je povzročil kapitalizem, je boj za ohranitev materialnih pogojev za dostojanstveno preživetje človeštva.

Moto e-revije Climate &Capitalism, ki jo ureja Ian Angus, je: »Ecosocialism or barbarism: There is no third way!« »Ekosocializem ali barbarstvo: Tretje poti ni!« Gre za neizpodbitno trditev, kot je sodba, da vsak krog ima središče!

Sodobna znanost razvija tudi »biokemijo« in »fiziko« kapitalizma.

Trenutna geološka doba, v kateri živimo je antropocen, v katerem smo mi, ljudje, in naše družbe postali globalna geofizikalna sila. Antropocen se je začel okoli leta 1800 z začetkom industrializacije, katere osrednja značilnost je bila ogromna širitev uporabe fosilnih goriv. Koncentracijo ogljikovega dioksida v atmosferi je najbolj preprost kazalnik za sledenje napredku antropocena. Z predindustrijske vrednosti 270–275 ppm (parts per million; 1ppm=1/1,000.000 ali 0,0001) se je atmosferski ogljikov dioksid do leta 1950 povečal na približno 310 ppm. Od takrat je človeško delovanje doživelo izjemno eksplozijo, Veliki pospešek (The Great Acceleration), s pomembnimi posledicami za delovanje sistema planeta Zemlja. Koncentracija CO₂ v atmosferi se je od leta 1950 povečala s 310 na 380 ppm, pri čemer se je približno polovica celotnega porasta od predindustrijske dobe zgodila v samo zadnjih 30 letih Velikega pospeška, ki dosega kritično točko. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, bodo naslednjih nekaj desetletij zagotovo prelomna točka v razvoju antropocena. (Steffen, Crutzen in McNeill, 2007)

John Bellamy Foster je posodobil Commonerjev argument in začel marksistično analizo družbenih in ekonomskih sprememb, ki so povzročile tisto, kar se je kasneje poimenovalo Veliki pospešek.

V obdobju po letu 1945 je svet vstopil v novo fazo planetarne krize, v kateri so človeške gospodarske dejavnosti začele na povsem nove načine vplivati na osnovne življenjske pogoje na Zemlji. Ta nova ekološka faza je bila povezana z vzponom monopolnega kapitalizma, gospodarstva, v katerem so prevladovala velika podjetja, v začetku stoletja, in s spremljajočimi preobrazbami v odnosu med znanostjo in industrijo. Sintetični izdelki, ki niso bili biorazgradljivi – ki jih naravni cikli niso mogli razgraditi – so postali osnovni elementi industrijske proizvodnje. Poleg tega se je z nadaljnjo rastjo svetovnega gospodarstva obseg človeških gospodarskih procesov začel kosati z ekološkimi cikli planeta, kar je kot še nikoli prej odprlo možnost za ekološko katastrofo na ravni planeta. Danes le malokdo dvomi, da je sistem prestopil kritične pragove ekološke trajnosti, kar sproža vprašanja o ranljivosti celotnega planeta. (Foster, 1994)

»Kar se je zgodilo v obdobju po drugi svetovni vojni,« je zapisal Foster, je bila »kvalitativna preobrazba v ravni človeške destruktivnosti.« (Foster, 1994)

Stališče »to je pač kapitalizem« v večini primerov je bilo implicitno in ne formalno zagovarjano, vendar nekateri trdijo, da sta bila rojstvo kapitalizma in konec holocena en sam proces. Zaradi tega so kvalitativne globalne spremembe sredi dvajsetega stoletja ostale nepojasnjene. (Foster, 2014)

Eden najbolj odmevnih člankov iz serije o vidikih antropocena in njegovih posledicah za ekosocialiste in ekološki marksizem je članek Iana Angusa iz leta 2015 o pomembnosti datuma začetka Antropocena. (Angus, 2015)

Zadnji dve desetletji znanstvenih raziskav sta temeljito potrdili zapis Commonerja in Fosterja, vendar je njuna analiza ostala manjšinsko stališče na levici. Nekateri ugledni marksisti takšne poglede zasmehujejo kot »katastrofizem«, drugi pa okolje še vedno obravnavajo le kot eno od mnogih skrbi in morda odvračanje pozornosti od »pravega« razrednega boja. (Angus, 2015)

Hkrati so ekosocialisti naredili velik napredek pri ponovnem odkrivanju in širjenju Marxovega stališča, da kapitalizem ustvarja »nepopravljivo razpoko v soodvisnem procesu družbenega metabolizma«, kar neizogibno vodi v ekološke krize. Ta dva razvoja sta se večinoma zgodila ločeno – kljub njuni medsebojni pomembnosti je bilo malo izmenjave med znanostjo o zemeljskem sistemu in ekološkim marksizmom. To je bilo še posebej škodljivo za znanost o zemeljskem sistemu, ki ima zdaj jasen pogled na fizikalne, kemične in biološke grožnje našemu svetu, vendar ponuja malo vpogleda v temeljne vzroke povojne eksplozije okoljsko uničujočih dejavnosti. (Angus, 2015)

Brezplačno darilo Narave kapitalu / kapitalistični rop narave je norma

Marx je v Kapitalu zapisal:

»Concerning decreasing productiveness of the soil with successive investments of capital, see Liebig. [Liebig, Die Chemie in ihrer Anwendung auf Agricultur und Physiologie, Braunschweig, 1862. -- Ed.] We have observed that the successive decrease in surplus-productiveness of invested capital invariably increases the rent per acre, so long as the price of production remains constant, and that this may occur even with a falling price of production.

But, in general, the following is to be noted.

From the standpoint of the capitalist mode of production, a relative increase in the price of products always takes place when these products cannot be secured unless an expenditure or payment not previously made is incurred. For by the replacement of capital consumed in production we mean only the replacement of values represented by certain means of production. Natural elements entering as agents into production, and which cost nothing, no matter what role they play in production, do not enter as components of capital, but as a free gift of Nature to capital, that is, as a free gift of Nature’s productive power to labour, which, however, appears as the productiveness of capital, as all other productivity under the capitalist mode of production. Therefore, if such a natural power, which originally costs nothing, takes part in production, it does not enter into the determination of price, so long as the product which it helped to produce suffices to meet the demand. But if in the course of development, a larger output is demanded than that which can be supplied with the help of this natural power, i.e., if this additional output must be created without the help of this natural power, or by assisting it with human labour-power, then a new additional element enters into capital. A relatively larger investment of capital is thus required in order to secure the same output. All other circumstances remaining the same, a rise in the price of production takes place.«

»Glede zmanjševanja produktivnosti zemlje z zaporednimi vlaganji kapitala glej Liebig. [Liebig, Die Chemie in ihrer Anwendung auf Agricultur und Physiologie, Braunschweig, 1862. -- Ur.] Opazili smo, da zaporedno zmanjševanje presežne produktivnosti vloženega kapitala vedno poveča rento na hektar, dokler proizvodna cena ostane konstantna, in da se to lahko zgodi tudi pri padajoči proizvodni ceni.

Na splošno pa je treba opozoriti na naslednje.

Z vidika kapitalističnega načina proizvodnje pride do relativnega povišanja cen izdelkov vedno, kadar teh izdelkov ni mogoče zagotoviti, razen če se prej opravi izdatek ali plačilo. Z nadomestitvijo kapitala, porabljenega v proizvodnji, namreč mislimo le nadomestitev vrednosti, ki jih predstavljajo določena proizvodna sredstva. Naravni elementi, ki vstopajo v proizvodnjo kot dejavniki in ki ne stanejo ničesar, ne glede na to, kakšno vlogo igrajo v proizvodnji, ne vstopajo kot komponente kapitala, temveč kot brezplačni dar narave kapitalu, torej kot brezplačni dar produktivne moči narave delu, ki pa se kaže kot produktivnost kapitala, tako kot vsa druga produktivnost v kapitalističnem načinu proizvodnje. Če torej taka naravna moč, ki prvotno ne stane ničesar, sodeluje v proizvodnji, ne vstopa v določanje cene, dokler izdelek, ki ga je pomagala proizvesti, zadostuje za zadovoljitev povpraševanja. Če pa se med razvojem zahteva večja proizvodnja, kot jo je mogoče zagotoviti s pomočjo te naravne sile, tj. če je treba to dodatno proizvodnjo ustvariti brez pomoči te naravne sile ali s pomočjo človeške delovne sile, potem v kapital vstopi nov dodatni element. Za zagotovitev enake proizvodnje je torej potrebna relativno večja naložba kapitala. Če vse druge okoliščine ostanejo enake, pride do dviga proizvodnih stroškov.«

Tretji del: Namesto zaključka: dialektika časovnega komuniciranja

Osnove informacijske znanosti kot informacijske fizike oziroma infonologije sem podal pred kratkim v obliki »preliminary communication« (predhodna objava) »Kaj naj bi bila infonologija?« (Šercar, 2025)

Pri pisanju članka sem uporabil jezikovno, pisno, računalniško posredovano, intrapersonalno, s samim seboj, interpersonalno, medosebno, med več entitetami, komunikacijo.

Komunikacijo sicer razumem zelo široko, kot strukturirano vedenje v prostor-času s simbolno determinanto.

Problem pridobivanja informacij (information retrieval) je usmerjanje uporabnika do shranjenih informacij, od katerih so nekatere neznane. Pridobivanje informacij je oblika časovnega signaliziranja, ki se razlikuje od signaliziranja od točke do točke. Pri pridobivanju informacij je aktivna stranka naslovnik ali prejemnik in ne pošiljatelj. Komunikacija je časovna od ene epohe do poznejše epohe v času, čeprav je morda na isti točki v prostoru, je pa v vseh primerih enosmerna in pošiljatelj ne more poznati določenega sporočila, ki ga bo prejemnik kasneje uporabil. (Moers, 1950 Wayback Machine (archive.org))

Wayback Machine ponuja družboslovcem dragocen obsežen vir podatkov za analizo spletnih informacij skozi čas. Storitev Wayback Machine, ki jo upravlja neprofitna organizacija Internet Archive in je na voljo na spletni strani archive.org, ponuja možnost pridobivanja zgodovinske vsebine spletnih strani. Wayback Machine je bil predstavljen leta 2001 z 10 milijardami arhiviranih strani, po predhodnem petletnem predhodnem zbiranju podatkov. Do decembra 2014 je Wayback Machine poročal, da je arhiviral 435 milijard spletnih strani po vsem svetu. Najstarejše strani segajo v leto 1996, obseg pa se je širil od poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes z globalno rastjo spletnih strani in objav. (Arora, Li in Youtie, 2015)

»Sondažo« za ta prispevek sem opravil konec prve polovice leta 2023, takoj po tem, ko sem prejel povabilo k sodelovanju od organizatorjev 26. Mednarodne multikonference v področju demografije ³.

Raziskavo virov sem začel s slavnim anonimno objavljenim esejom anglikanskega župnika Thomasa Roberta Malthusa »An Essay on the Principle of Population, as it affects the future improvement of society with remarks on the speculations of Mr. Godwin, M. Condorcet, and other writers« (Esej o načelu prebivalstva, saj vpliva na prihodnje izboljšanje družbe s pripombami o špekulacijah g. Godwina, M. Condorceta in drugih piscev) iz leta 1798, s katerim je kritično odgovoril na knjigo britanskega filozofa politike Williama Godwina, »Inquiry Concerning Political Justice and its Influence on Morals and Happiness« (Preiskava o politični pravičnosti in njenem vplivu na moralo in srečo) iz 1793. leta.

Pridobival sem informacije po vrstnem redu, kakor sledi: začel sem z Malthusom kot komunikandom (prejemnikom) informacij, ki sta jih odposlala Godwin in Condorcet v svojimi objavljenimi raziskavami, ki jih je Malthus prebral in izvrgel javni kritiki.

Slika 4: naslovnica knjige Williama Godwina »Raziskava o politični pravičnosti« iz leta 1793 (Godwin, 1793), z katero se je začel peresni boj »za« in »proti« politične ekonomije in kapitalizma

Na Malthusovo kritiko, v tem primeru kot komunikatorjem (pošiljateljem) se je odzval Godwin, Owen in drugi ovenovci, vključno z Engelsom, Marx ter drugi sodobni avtorji, ki so se odzvali na Marxove tekste kot »sporočila«.

Medtem je Clive L. Spash napisal in objavil knjigo o temeljih socialne ekološke ekonomije, ki sem jo prebral, potem ko sem rezultate svoje bibliološke raziskave že oblikoval kot rokopis za objavo.

To poročilo bom zaključil s kratko napovedjo vsebine dela zgodovine ekonomske misli, ki se nanaša na temelje socialne ekološke ekonomije in boj za revolucionarne spremembe na tem področju, s čimer se bo bralec srečal, če se bo odločil prebrati knjigo Clivea L. Spasha "The Foundations of Social Ecological Economics: The Struggle for Revolutionary Change in Economic Thought" (Temelji socialne ekološke ekonomije: boj za revolucionarne spremembe v ekonomski misli), ki je bila objavljena v tiskani obliki 27. februarja 2024 in na spletu 19. septembra 2024.

Spash je proti ortodoksni prevladujoči ekonomiji, ki je za ohranitev visokotehnoloških rastočih gospodarstev in za prerazporeditev presežka vrednosti ne glede na ključne protiargumente marksistov, feministk, institucionalistov, postkeynesiancev in ekoloških ekonomistov; zagovarja pa teoretično utemeljeno vizijo socialne ekološke ekonomije. Spash si prizadeva pojasniti pomen in vlogo ideologije ter razlik, ki so se pojavile skozi čas in med različnimi avtorji - Marxom, Engelsom, Schumpeterjom … . Posebej izpostavlja desno ideologijo Schumpeterja, ki vztraja na skrajnje negativni obravnavi in dojemanjem Marxove kritike politične ekonomije kot nečesa, kar je treba »zbrisati z obličja zemlje«, navkljub dejstvu, da se je stališče do Marxa spremenilo v sodobni ekonomski znanosti ³⁵ in politologiji. Marxa namreč je treba prebrat in spoznat, potem pa »kritikovat«.

Moj pristop je notorično bibliološki/bibliografski.

Spashova knjiga ima 259 strani in impozantnih prek 600 referenc.

Slika 5: naslovnica knjige Clive L. Spasha »Temelji socialne ekološke ekonomije: boj za revolucionarne spremembe v ekonomski misli«

Torej je ravno nepojmljivo, da je očitno namenoma iz ideološko-političnih razlogov ignoriral enega Alberta Einsteina, ki bi to zaslužil vsaj zaradi teoretično-metodološke opombe vezane na ekonomijo kot znanost (ekonomski pojavi so pod vplivom tudi spremenljivk, ki niso ekonomske narave), posebej pa ignoriranje enega vodilnih znanstvenikov, založnikov in urednikov v področju kritike kapitalizma s stališča eko-socializma Johna Bellamyja Fosterja, dobitnika spominske nagrade Isaaca in Tamare Deutscher za leto 2020 (Isaac and Tamara Deutscher Memorial Prize) za leto 2020 za knjigo »The Return of Nature: Socialism and Ecology« (Vrnitev Narave: socializem in ekologija). (Foster, 2020)

Slika 6: Naslovnica knjige J.B. Fosterja "Vrnitev narave: socializem in ekologija", za katero je leta 2020 prejel spominsko nagrado Isaaca in Tamare Deutscher, ki je Spash v svoji knjigi o temeljih socialne ekološke ekonomije sploh ni omenil!

Socializem ni mogoč na požgani Zemlji (Costa, 2014)

Spashova knjiga in moj članek se dopolnjujeta. Pričujoči članek bi bil lahko prvi, Spashova knjiga drugi del iste knjige. Jaz sem svojo "zgodbo" začel z Godwinom in končal z Marxom, Spash pa je svojo raziskavo začel z Marxom, z to razliko, da sem jaz prvi del še pisal tudi v času, ko je Spashova knjiga, kot drugi del, obstoječ le v možnosti, bila že objavljena.

Da ni prekrivanja, lahko pripišem le »srečnem naključju« - »serendipity«, kot bi rekla Robert Merton in Elinor Barber (2006).

Vendar pa je pomembna razlika med »obema deloma« predvsem ta, da se po moji percepciji nahaja Spash na desnem središču levo-desnega bipolarnega ideološkega in političnega kontinuuma, jaz pa na levem polu tega spektra.

Določenega problema kot posledice ne more rešiti njegov vzrok! Skladno s tem rešitev za globalno ekološko krizo ne more priti od obstoječega kapitalističnega reda, ki jo je povzročil, temveč z levice. Zato je ugotovitev, da je teorija družbenega metabolizma izvirno del zapuščine Karla Marxa moralno in politično bolj pomembna kot kdaj koli prej. (Saito, 2020).

Reference

Alison. A., 1811 (First published anonymously in 1798). The principles of population, and their connection with human happiness. Edingburgh –London: Blackwood &Sons. The principles of population, and their connection with human happiness : Alison, Archibald, Sir, 1792-1867 : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Anderson, B., 1983, 1991, 2006. Imagined Communitie: Reflections on the Origin and Spread of Nationalism Revised Edition. London-New York: Verso (PDF) Benedict_Anderson_Imagined_Communities.pdf

Angus, I., 2015. When Did the Anthropocene Begin…and Why Does It Matter? Monthly Review 67 (4), pp. 1–11 Monthly Review | When Did the Anthropocene Begin…and Why Does It Matter?

Arora, S.K., Li, Y., Youtie, J., 2015. Using the wayback machine to mine websites in the social sciences: A methodological resource. JASIST https://doi.org/10.1002/asi.23503 Using the wayback machine to mine websites in the social sciences: A methodological resource - Arora - 2016 - Journal of the Association for Information Science and Technology - Wiley Online Library

Baker, Keith Michael, 2004. On Condorcet’s »Sketch«. Dedalus 133 (3), 56-64. Book Su2004 composite.qxd (silverchair.com)

Bašić, N., 1991. V.S.Karadžić između jezikoslovlja i politike. Zagreb: Školske novine

Behschnitt, W. D., 1992. O tipologiji nacionalizma u Srba i Hrvata. Časopis za suvremenu povijest. 24(3). 307775

Beyme, Klaus von, 1977. Suvremene političke teorije. Zagreb, Stvarnost.

Bonald, Louis-Gabriel-Ambroise, Vicomte de, 1859. »Observations sur un ouvrage posthume de Condorcet, intitulé ‘Esquisse d’un tableau historique des progrès de l’esprit humain,« (Opažanja o posthumnem Condorcetovem delu z naslovom Skica zgodovinske slike napredka človeškega uma), Oeuvres complètes de M. de Bonald, 3 vols. (PetitMontrouge: Migne, 1859), vol. 1, 721–722. Translation from the French je K.M. Baker. On Condorcet’s “Sketch” | Daedalus | MIT Press doi: 10.1162/0011526041504506. S2CID 57571594

Burkett, P., 1999. Nature’s ‘Free Gifts’ and the Ecological Significance of Value, Capital and Class 23, pp. 89–110. Nature’s ‘Free Gifts’ and the Ecological Significance of Value - Paul Burkett, 1999 (sagepub.com) Camus, A., 1964. Carnets. [2], Janvier 1942-mars 1951. Paris: Gallimard

Clark, J.P., 1977. The philosophical anarchism of William Godwin, Princeton, N.J. : Princeton University Press The philosophical anarchism of William Godwin : Clark, John P : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Clausewitz, Carl von 1874. On War (TRANSLATED BY COLONEL J.J. GRAHAM 1874 was 1st edition of this translation. 1909 was the London reprinting.NEW AND REVISED EDITION WITH AN INTRODUCTION AND NOTES BY COLONEL F.N. MAUDE C.B. (LATE R.E.) EIGHTH IMPRESSION IN THREE VOLUMES) On War, by General Carl von Clausewitz (gutenberg.org)

Commoner, B., 1971. The Closing Circle: Nature, Man, and Technology. Madison: Knopf. (Pretvorjeno v digitalni zapis 2007).

Condorcet, Nicolas de, 1795. Esquisse d’un tableau historique de l’esprit humain (Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha). Paris: Henri Agasse

Costa, A,, April 17, 2014. Socialism Is Not Possible on a Ruined Planet, Climate & Capitalism http://climateandcapitalism.com.

Crutzen, P. Geology of mankind. Nature 415, 23 (2002). https://doi.org/10.1038/415023a

Delo: Sobotna priloga. Objavljeno 06. junij 2014 14.57. Thomas Piketty: Čigav bo svet čez 50 let? Bo v rokah brokerjev, supermenedžerjev, superbogatašev ali morda držav z nafto in plinom, ali morda v rokah Kitajske banke? Sobotna priloga, Delo, Thomas Piketty: Čigav bo svet čez 50 let?

Einstein, A., May 91. 2009. Reprise. Why Socialism? Monthliy Review Monthly Review | Why Socialism?

Engels, F., 1844. Umrisse zu einer Kritik der Nationalökonomie, Geschrieben Januar 1844. »Deutsch-Französischen Jahrbüchern«, Paris. Friedrich Engels: Umrisse zu einer Kritik der Nationalökonomie (mlwerke.de)

Engels, F., 1844. Umrisse zu einer Kritik der Nationalökonomie Geschrieben Januar 1844; erstveröffentlicht in den "Deutsch-Französischen Jahrbüchern", Paris Quelle: Marx-Engels-Werke Band 1, Seite 499 bis 524, Dietz Verlag Berlin, 1956

Geschrieben Ende 1843 - Januar 1844. "Deutsch-Französische Jahrbücher", 1844 Microsoft Word - engels_nationaloekon.rtf

Foster, J.B., 1994. The Vulnerable Planet (New York: Monthly Review Press, 1994)

Foster, J. B., 2014. “Foreword,” in Paul Burkett, Marx and Nature: A Red and Green Perspective (Chicago: Haymarket Books: 2014), xii.

Foster, J. B., 2020. The Return of Nature: Socialism and Ecology. New York: Monthly Review Press, 687 pp. http://www.jstor.org/stable/j.ctv1n6pv3v

Foster, J.B. and Clark, B., September 2021. The Capitalinian: The First Geological Age of the Anthopocene: Monthly Review 73 (4) 1-16. (PDF) The Capitalinian: The First Geological Age of the Anthropocene (researchgate.net)

Foster, JB., Swain, D. and Woźniak, M, Apr 01, 2023. Interview: Marxian Ecology, Dialectics, and the Hierarchy of Needs. Monthly Review | Marxian Ecology, Dialectics, and the Hierarchy of Needs.Ta intervju se je prvič pojavil v češki reviji Contradictions leta 2022 in je bil prilagojen za MR. Izvirnik je na voljo na kontradikce.flu.cas.cz.

Franklin, B. (1748). Advice to a Young Tradesman. Retrieved from Advice to a Young Tradesman, [21 July 1748] (archives.gov)

Gareth Stedman Jones, 2019. Malthus, 19th Century Socialism and Marx. MALTHUS, NINETEENTH-CENTURY SOCIALISM, AND MARX | The Historical Journal | Cambridge Core

Gellner, E. 1983. Nations and Nationalism. Ithaca, N.Y.: Cornell University Press. Pp. X+150

Godwin, W. 1793. Inquiry Concerning Political Justice and its Influence on Morals and Happiness« (Preiskava o politični pravičnosti in njenem vplivu na moralo in srečo). London, Print. for G.G.J. and J. Robinson Collection An enquiry concerning political justice, and its influence on general virtue and happiness : Godwin, William, 1756-1836. cn : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Godwin, W., 1820. Of Population: An Enquiry Concerning the Power of Increase in the Numbers of Mankind« (O prebivalstvu: preiskava o moči povečanja števila človeštva) Of population : an enquiry concerning the power of increase in the numbers of mankind, being an answer to Mr. Malthus’s essay on that subject. -- : Godwin, William, 1756-1836 : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive 1.5G

Goethe, J.W., 1823. Serbische Lieder Goethe, Johann Wolfgang, Theoretische Schriften, Serbische Lieder - Zeno.org

Hagemann, H., Seiter, S. and Wendler, E., 2018. The Economic Thought of Friedrich List. Routledge, 8. nov. 2018 - 266 strani The Economic Thought of Friedrich List - Google Knjige

Hobsbawm, E.J., 1990. Nations and Nationalism since 1780: Programme, Myth, Reality. 2nd ed. Cambridge University Press Nations and nationalism since 1780 : programme, myth, reality : Hobsbawm, E. J. (Eric J.), 1917- : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive 2025-04-25

Ibn Haldun, 1982. Muqaddima (izbor djela; prevod i predgovor Hasan Sušić). Sarajevo: Veselin Masleša.

Kessler-Harris, A., 2003. "In Pursuit of Economic Citizenship", Social Politics, vol. 10, no. 2 (summer 2003): 157–175. https://www.researchgate.net/publication/31045933_In_Pursuit_of_Economic_Citizenship Collection: Papers of Alice Kessler-Harris, 1962-2016 | HOLLIS for (harvard.edu)

Krleža, M. 1929. Gospoda Glembajevi.

Linz, J.J., 1964."An Authoritarian Regime: The Case of Spain in Erik Allardt and Yrjö Littunen, eds., Cleavages, Ideologies, and Party Systems: Contributions to Comparative Political Sociology (Helsinki: Transactions of the Westermarck Society), pp. 291-342. (PDF) I-B-33 An Authoritarian Regime: The Case of Spain

List, D.F., 1930. Das nationale System der politischen Ökonomie, Originally published in 1841 at Stuttgart/Tübingen.

List, F., 1909. The National System of Political Economy by Friedrich List, trans. Sampson S. Lloyd, with an Introduction by J. Shield Nicholson . London: Longmans, Green and Co. The National System of Political Economy | Online Library of Liberty

List, F. (1885, 2022). The national system of political economy (1st ed., str. LXIX, 392). Imperium Press. Dostopno: The national system of political economy (europeana.eu)

Malthus, Th., 1798. An Essay on the Principle of Population, as it affects the Future Improvement of Society with remarks on the Speculations of Mr. Godwin, M. Condorcet, and Other Writers. LONDON: PRINTED FOR J. JOHNSON, IN ST. PAUL’S CHURCHYARD. Dostopno na: An Essay on the Principle of Population - Wikisource, the free online library

Marshall, T H., 1950. Citizenship and Social Class: And Other Essays. Cambridge (Eng.) University Press. Pp. 155. Citizenship and social class, and other essays : Marshall, T. H. (Thomas Humphrey) : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Marx, K., 1844/1971. List Critique. marx, k. 1971. list critique. - Search Images

Marx, K., 1844. Ökonomisch-philosophische Manuskripte aus dem Jahre 1844, Geschrieben von April bis August 1844. Karl Marx: Ökonomisch-philosophische Manuskripte aus dem Jahre 1844

Marx, K., 1858. Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie : (Rohentwurf) 1857-1858 : Anhang, 1850-1859.1974, Berlin : Dietz Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie : (Rohentwurf) 1857-1858 : Anhang, 1850-1859 : Marx, Karl, 1818-1883 : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Marx, K., 1973. Grundrisse: Foundations of the Critique of political Economy (Rough Draft) (Written 1857-61; Published: in German 1939-41; Translated by Martin Nicolaus) Economic Manuscripts: Karl Marx: Grundrisse

Marx, K., 1867–1894. Das Kapital. Kritik der politischen Oekonomie Karl Marx: Das Kapital (PDF) : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive
(Prva izdaja je objavljena 1867; v prvih 5 letih je bilo prodano 1000 izvodov; 20 let kasneje je objavljen prevod v angleščini; v reviji The Economist je bil prvič omenjen Kapital l. 1907, kasneje je Kapital postal ena najbolj citiranih knjig v zgodovini)
Marx, K. CAPITAL Vol. III THE PROCESS OF CAPITALIST PRODUCTION AS A WHOLE Part VI TRANSFORMATION OF SURPLUS-PROFIT INTO GROUND RENT CHAPTER 44 Differential Rent Also on the Worst Cultivated Soil Capital, Vol.3, Table of Contents
Capital, Vol.3, Chapter 44 a href="http://www.marxists.org/archive/marx/works/1894-c3/ch44.htm">http://www.marxists.org/archive/marx/works/1894-c3/ch44.htm (5 of 7) [23/08/2000 16:05:00]

Marx, K. and Engels, F., 1948. Manifesto of the Communist Party. Manifesto of the Communist Party (marxists.org) Komunistični Manifest

McCulloch, J. R., 1845. The Literature of Political Economy: The The literature of political economy: a classified catalogue of select publications in the different departments of that science, with historical, critical and biographical notices (Literatura politične ekonomije: razvrščeni katalog izbranih publikacij na različnih oddelkih te znanosti, z zgodovinskimi, kritičnimi in biografskimi opombami): London: Longman, Brown, Green & Longmans The literature of political economy: a classified catalogue of select publications in the different departments of that science, with historical, critical and biographical notices; : McCulloch, J. R. (John Ramsay), 1789-1864 : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Merton, R.K. and Barber, E., 2006.The Travels and Adventures of Serendipity: A Study in Sociological Semantics and the Sociology of Science. Princeton University Press. The Travels and Adventures of Serendipity | Princeton University Press

Mooers, C. N., 1950. Information retrieval viewed as temporal signaling. (Pridobivanje informacij kot časovno signaliziranje) Wayback Machine (archive.org)

Owen, R., 1816. A New View of Society Or, Essays on the Principle of the Formation of the Human Character, and the Application of the Principle to Practice Robert Owen: A New View of Society" (1816) Essay One. Any general character may be given to any community by the application of proper means. Essay Two. The Principles of the Former Essay continued, and applied in part to Practice. Essay Three. An account of the plans in progress at New Lanark for the further improvement of its inhabitants. Essay Four. The end of government is to make the governed and the governors happy.

Plutarch, 1917. The Life of Pompey. V Plutarch The Parallel Lives. published in Vol. V of the Loeb Classical Library edition. Dostopno: Plutarch • Life of Pompey (uchicago.edu)

Prpić, I., 1975. Karl Marx: Temelji slobode. Naprijed, Zagreb, 1974. Naše teme 19 (5), 923-927.

Saito, Kohei, Online Publication Date: 27 May 2020 . Marx’s Theory of Metabolism in the Age of Global Ecological Crisis (Marxova teorija presnove v dobi globalne ekološke krize). Historical Materialism 28 (2)

Schuster, A., 2012. It is Very Difficult to Do Nothing Notes on Laziness. Metropolis M. 2. (PDF) It is Very Difficult to Do Nothing. Notes on Laziness. Prejšnja različica tega članka je bila objavljena v slovenščini kot intervju Maše Ogrizek z Aaronom Schusterjem »Zelo težko je početi nič« v Dnevniku/Objektivu, 1. oktober 2011.

Smith, A., 1776. An Inquiry into the Nature and Causes of the Wealth of Nations« (Preiskava narave in vzrokov bogastva narodov). London : Printed for W. Strahan; and T. Cadell, in the Strand. An inquiry into the nature and causes of the wealth of nations : Smith, Adam, 1723-1790 : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Smith,A.D., 1986. The Ethnic Origins of Nations. Wiley-Blackwell The ethnic origins of nations

Spash, C.L., 2024. The Foundations of Social Ecological Economics: The Struggle for Revolutionary Change in Economic Thought . Print length: ‎ 272 pages Foundations of social ecological economics: The fight for revolutionary change in economic thought | Manchester Scholarship Online | Oxford Academic

Steffen, W., Crutzen, P.J., and McNeill, J. R., 2007. The Anthropocene: Are Humans Now Overwhelming the Great Forces of Nature? Ambio 36 (8), pp. 614-621 The Anthropocene: Are Humans Now Overwhelming the Great Forces of Nature? on JSTOR

Steffen, W, Grinevald, J., Crutzen, P. and McNeill, J., 2011. The Anthropocene: conceptual and historical perspectives Phil. Trans. R. Soc. A.369, 842–867 http://doi.org/10.1098/rsta.2010.0327 Anthropocene (7).pdf

Szporluk, R., 1993. Communism and Nationalism: Karl Marx versus Friedrich List. Oxford University Press. Published online: 3 October 2011 Online ISBN: 9780199854417 Print ISBN: 9780195051032 https://doi.org/10.1093/acprof:oso/9780195051032.001.0001

Šercar, T.M., 2014. Svet na novi prelomnici – zabeležke ob branju knjig Capital in the Twenty-First Century Thomasa Pikettyja, The Entrepreneurial State Mariane Mazzucato in Karl Marx: A Nineteenth-Century Life Jonathana Sperberja. Organizacija znanja 19(2) Svet na novi prelomnici – zabeležke ob branju knjig Capital in the Twenty-First Century Thomasa Pikettyja, The Entrepreneurial State Mariane Mazzucato in Karl Marx: A Nineteenth-Century Life Jonathana Sperberja - Organizacija znanja

Šercar, T. M., 2019. Potegavščine, miti in predsodki v znanosti: primer Pierra Trémauxa Organizacija znanja, 24, (1-2), str. 1-30 https://www.cobiss.si/OZ/PDF/OZ_2019_1_2_final/1924007_Sercar.pdf

Šercar, T.M., 2019. Ozvezdje smisla: VERBALNI DELIKT I – ZGODBA O SOKRATU. Locutio 109. Locutio

Šercar, T.M., 2023. Šesto pismo: asocialnost ljubezni V Šercar, T.M., Rikke Locutio XXVII (127) Locutio

Šercar, T.M., 2024. Capitalism ant the Depression. Int. J of Eng. Lit. and Soc. Sci. (IJELS) 10 IJELS, 9 (3), pp. 78-98. https://dx.doi.org/10.22161/ijels.93. Capitalism and the Depression

Šercar, T.M., 2025. Kaj naj bi bila infonologija. Locutio 29 (134) Locutio

Šercar, T.M., 2025a. Mikroesej - Clausewitz in vojna. Locutio 29 (134). Locutio

Šercar, Tvrtko in Šobot, Pero, 2023. Demografija in bibliografija = Demography and bibliography [Elektronski vir]. Demografske in družinske analize [Elektronski vir] = Demographic and Family Analyzes : Informacijska družba - IS 2023 = Information Society - IS 2023 : zbornik 26. mednarodne multikonference = proceedings of the 26th International Multiconference : zvezek F = volume F : 9. oktober 2023, 9 October 2023, Ljubljana, Slovenia (Str. 26-34) IS2023_Volume-F - Demografija.pdf (ijs.si) IS2023_Volume-F - Demografija.pdf (ijs.si)

Waters, C., 2023. Chair’s Column. AWG Newsletter 2023, pp. 3-4. AWG-2023-Newsletter_final_CWST_16-March.pdf (stratigraphy.org)

Watts, J. 1842. The Facts and Fictions of Political Economists: Being a Review of the Principles of the Science, Separating the True from the False. Lecturer at the Hall of Science, ManchesterR. The_Facts_and_Fictions_of_Political_Econ.pdf

Zalasiewicz, J. et. al., 2011, 13 March. The Anthropocene: a new epoch of geological time? https://doi.org/10.1098/rsta.2010.0339 The Anthropocene: a new epoch of geological time? Philosophical Transactions of the Royal Society A: Mathematical, Physical and Engineering Sciences (royalsocietypublishing.org)

¹ dr. sc. Tvrtko-Matija Šercar, upokojeni sodelavec IZUM, nefinancirani raziskovalec, tvrtko.sercar@ext.izum.si.

² Neki pojav najboljše definiramo, če pojasnimo, kako je in kdaj nastal. Kako in kdaj je nastalo vesolje, življenje, itd.

³ Antične starogrške olimpijske igre so bile vsako četrto leto v mestu Olimpiji na čast bogu Zevsu na Olimpu (gr. Olympos, ime gore v stari Grčiji). Vključevale so različne športne igre (tek, rokoborbo, metanje diska, kopja …). Doba štirih let šteje po olimpijskih igrah, ki so bile vsako četrto leto (olimpijad je enota časa v zgodovinski kronologiji), prvič 776 pr.n.št. in so se nadaljevale do leta 394 n. št., ko jih je rimski cesar Teodozij prepovedal ob uvedbi krščanstva kot državne religije. Med igrami je bilo uzakonjeno olimpijsko premirje, ko so bile vojne začasno ustavljene, da bi športniki in gledalci varno potovali na igre (nota bene, pazi). Prve moderne olimpijske igre so bile l. 1896 v Atenah.

⁴ January 21, 2025 on his first day as the 47th President of the United States, Donald Trump signed an executive order curbing multiple immigration laws, including birthright citizenship that provides automatic American citizenship to anyone born in the country, which stands contrary to the 14th amendment of the US Constitution.

The executive order signed by Trump states that a child born in the country will only be granted US citizenship if at least one parent is a US citizen, a green card holder or a member of the US military. Within hours of Trump signing the order, he was sued by immigrant and civil rights advocates, including the American Civil Liberties Union.

The birthright citizenship in the US is a legal principle under which citizenship is automatically granted to individuals upon birth. The US Constitution’s Fourteenth Amendment guarantees birthright citizenship, stating that “all persons born or naturalized in the United States, and subject to the jurisdiction thereof, are citizens of the United States and of the state wherein they reside.”

The 14th Amendment was brought in after the Civil War in 1868, essentially meant to ensure that America-born children of formerly enslaved people got American citizenship. Trump’s executive order goes on to explain his interpretation of the Constitutional provision. “The privilege of United States citizenship is a priceless and profound gift. The Fourteenth Amendment states: “All persons born or naturalized in the United States, and subject to the jurisdiction thereof, are citizens of the United States and of the State wherein they reside.”……..But the Fourteenth Amendment has never been interpreted to extend citizenship universally to everyone born within the United States.”

⁵ Popper, Karl R., 1962. The Open Society and Its Enemies. LONDON ROUTLEDGE & KEGAN. Dostopno na: The Open Society And Its Enemies : K_r_popper : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive.

⁶ Šercar, T. M. (2001). Priloga h kritiki tehnološkega determinizma in globalizma. Cobiss obv. 6 (3), 9-49. Retrieved from https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_6_final/114/index.html

Šercar, T.M., 2024. Capitalism and the Depression.

International journal of English, literature and social science 16. 5. 2024, str. 78-98 Dostopno na:

https://ijels.com/detail/capitalism-and-the-depression/DOI

⁷ Šercar, T.M., 2019. Teorija pravične neenakosti. Locutio 108 Dostopno na: Locutio

⁸ Alienacija lat.alienatio iz alienus tuj, odtujitev, filozofski in sociološki pojem, ki izraža pojav, da določeni družbeni ali ideološki odnosi, napr. v kapitalizmu, delujejo kot tuja sila, ki človeka obvladuje, namesto da bi jo le-ta sam obvladoval; dezalienacija , dez, iz fr. des, lat. dis- raz-, od-, ne-, predpona, v zloženkah izraža največkrat negacijo osnovnega pojma.

Po Marxu se odtujenost (alienacija) človeka pojavi kot temeljno zlo kapitalistične družbe. Odtujenost pomeni, da v danih okoliščinah potek življenja ne ustreza človekovem bistvu. Odvzeto mu je nekaj, kar je že imel ali pa ni pridobil tisto, kar mu je dano kot možnost. V idealni družbi naj bi bila uresničena njegova neomejena dejavnost. V kapitalizmu gre za popredmetitev (reifikacija), odtujitev. Razmerja med ljudmi in sredstvi za dosego ciljev so osamosvojena in so postala človeku objektivno dana, so mu vsiljena brez njegove privolitve. Predvsem se to kaže v predmetu dela. V namišljenem primeru ustvarjamo, da bi zadostili našim potrebam, vendar se je to spremenilo v nekaj drugega. Proizvodi so postali sami sebi namen. Mi ne kupujemo izdelke, da jih bi koristili, ampak da pokažemo svoj status (imajo odtujen pomen). Izdelki dobijo fetiški pomen (fetišizem blaga). Pogoj za odpravitev odtujenosti je vzpostavitev skupnosti, v kateri so družbena razmerja prosojna in kjer ni institucij, ki terjajo človeka, da se vede živalsko. Marxova konceptualizacija dezalienacije je v odgovarjajočem viru za učenje dijakov Gradivo: Marx, Karl | Dijaški.net (dijaski.net) okarakterizirana kot komunistično »somnambulno, mesečno« romantično spominjanje na »zlato dobo« človeštva, ko odtujenosti ni bilo.

⁹ Zlajnana fraza bivšeg (in mogoče tudi noveg) predsednika ZDA je bila “My country first, yours second!” Pomen besede zlajnan, slabšalno nezanimiv zaradi ponavljanja! (Slovar slo jezika)

¹⁰ Proletariat ne uporablja države v interesu svobode, temveč zato, da obdrži svoje nasprotnike v podrejenem položaju, in takoj ko postane mogoče govoriti o svobodi (in svoboda govora postane mogoča, dodal avt. tmš), država kot taka preneha obstajati. Friedrich Engels Quotes (Author of Socialism) (goodreads.com).

¹¹ Arnold J. Toynbee (1889.- 1975.), angleški zgodovinar, čigar delo A Study of History (1934.–1961.), sestavljeno iz 12 zvezkov, predstavlja filozofijo zgodovine, ki temelji na analizi cikličnega razvoja in zatona civilizacij.

¹² Protekcija, nlat.protectio, iz protegere zakriti, varovati

¹³ Laissez-faire je vrsta gospodarskega sistema, v katerem so transakcije med zasebnimi skupinami ljudi brez kakršne koli oblike ekonomskega intervencionizma (kot so subvencije in predpisi).

Izvor izraza «laissez-faire« ("naj bo storjeno"), ang. let (people) do (as they choose, slo. naj (ljudje) naredijo (kot se odločijo) je negotov. Po eni verziji izhaja iz odgovora, ki ga je Jean-Baptiste Colbert, generalni nadzornik financ pod francoskim kraljem Ludvikom XIV., prejel, ko je vprašal industrialce, kaj lahko vlada stori, da pomaga podjetjem: »Pustite nas same!” Politika laissez-faire (politika nevmešavanja) je dobila močno podporo v klasični ekonomiji pod vplivom »An Inquiry into the Nature and Causes of the Wealth of Nations« (Preiskava narave in vzrokov bogastva narodov) škotskega filozofa in ekonomista Adama Smitha (1776).

¹⁴ Neoklasična umetnost je razširjeno in vplivno gibanje v slikarstvu in drugih vizualnih umetnostih, ki se je začelo v 1760, doseglo vrhunec v 1780.-90. ter trajalo do 1840.-50. letih.

¹⁵Sturm und Drang, (Vihar in stres) je nemško literarno gibanje poznega 18. stoletja, ki je povzdigovalo naravo, občutke in človeški individualizem ter si prizadevalo zrušiti razsvetljenski kult racionalizma. Kot vidna člana gibanja sta začela svojo kariero Goethe in Schiller.

¹⁶ Anthropocen, gr. Anthropos človek, kainos nov, v geološki zgodovini Zemlje: nova doba človeka

¹⁷ Holocen, gr. holos ves, v celoti, kainos nov, v geološki zgodovini Zemlje: drugi, mlajši oddelek in plast kvartarja (lat. quartus četrti, ker je nastal v kenozoiku, v četrtem veku Zemlje, mlajša plast in doba kenozoika v geološki zgodovini zemlje s prvimi sledovi človeka

¹⁸ Sv. Avguštin pravi: »In brez pravice, kaj so potem države kot velika razbojniška drhal?«;

»Nepravičnih človeških predpisov ne smemo imenovati ali imeti za pravne predpise, saj tudi vladarji zemeljskih držav dopuščajo kot zakon le tisto, kar izvira iz vira pravičnosti.« Sv. Augustin Citati i izreke – Sv. Augustin.

»Vsaka politika se mora prikloniti morali in le tako lahko upa, da bo dosegla, čeprav počasi, stopnjo, ko bo lahko zasijala s trajnim sijajem.« Imanuel Kant

¹⁹ Za Clausewitza »vojna ni zgolj politično dejanje, temveč pravi politični instrument, nadaljevanje političnega odnosa, izvajanje istega z drugimi sredstvi.«. »Vojna je preizkušnja moralnih in fizičnih sil s pomočjo slednjih. V zadnji analizi je vsa vojaška akcija usmerjena v moralno, ne v fizično moč ... Moralni dejavniki so torej glavni dejavniki v vojni.« (Carl von Clausewitz, 1874) Sv. Avguštin iz Thagaste, (354.-430.), cerkveni oče, učitelj pravi :»Vojne imajo za cilj mir.«

²⁰ Sokrat (470.-399. pr.n.št.), grški staroveški filozof je vzorec, zgled () filozofa, ki išče resnico in si prizadeva, da resnica postane del njegovega življenja, s katerim upravlja z neomajno trdnostjo, s sprejemanjem smrtne kazni vred! (Šercar, 2019)

Camus (1964) piše v zvezkih: »Da bi misel spremenila svet, mora najprej spremeniti življenje tistega, ki jo izgovarja. Da spremeni z lastnim zgledom.«

²¹ Tedaj mu je Jezus rekel: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani. (Mt 26, 52).

²² »Revolucija žre svoje otroke« je izraz, ki opisuje situacijo, v kateri se revolucionarji, ki so se borili za spremembe in oblast, napadajo in uničujejo drug drugega. Izvorno je izraz demagoški in služi kot opravičilo za obračunavanje med vidnimi revolucionarji. Danes se uporablja v vsaki situaciji, ko se včerajšnje zasluge nekoga hitro pozabijo. "revolucija jede svoju decu" — značenje izraza (vukajlija.com)

En primer, ki ponazarja to temo, je usoda tudi markiza de Condorceta!

²³ Teorem naj bi veljal tudi za internet

²⁴ Pomen besede »obtočno sredstvo« je menjalno sredstvo (kot kovanci, bankovci ali državne obveznice), ki prehaja iz rok v roke brez indosamenta (prenosne izjave na menici).

²⁵ Prokurator nem. prokurist iz lat procurator, poslovni pooblaščenec do predstavljanja in zastopanja družbe navzven z neomejenimi pooblastili razen glede odtujitve in obremenjevanja nepremičnin.

²⁶ Del o Danielu Friedrichu Listu je bil objavljen letos tudi v reviji Locutio, št. 134 pod naslovom “Friedrich List in Donald Trump: “Homage” Danielu Friedrichu Listu”. Za ta naslov sem se odločil, da namignem na vsebinsko miselno povezanost nacionalne ekonomske teorije Friedricha Lista iz leta 1840 in tekoče ekonomske politike g. Donalda Trumpa, sedanjega predsednika ZDA, saj ne verjamem, da slednji ni bral svojega velikega predhodnika, in sicer s popolnim spoštovanjem, razumevanjem in strinjanjem.

²⁷ Zollverein je bila koalicija nemških držav, ustanovljena za upravljanje tarif in gospodarskih politik na svojem ozemlju od leta 1834 do 1919. Ustanovila jo je Prusija za zmanjšanje trgovskih ovir.

²⁸ Na potovanju po Tirolski leta 1846 je v Kufsteinu naredil samomor s sedempalčno potovalno pištolo.

²⁹ Friedrich Meinecke (1862, - 1954,) je bil vodilni nemški zgodovinar prve polovice 20. stoletja in skupaj s svojim učiteljem Wilhelmom Diltheyjem eden od utemeljiteljev moderne intelektualne historiografije. Friedrich Meinecke | Nemški zgodovinar | Britannica

³⁰ Geslo si je izmislil Maximilien François Marie Isidore de Robespierre, vodja francoske revolucije julija 1790, v govoru, v katerem opisuje vojake-meščane, ki hitijo drug drugemu v objem in oznanjajo svobodo, enakost in bratstvo (liberté, égalité, fraternité).

³¹ Pravijo, da je trpeči Jan Hus (1369.-1415.), predhodnik protestantizma na Češkem, pred smrtjo na grmadi, ko je videl neko starko, kako prihaja k grmadi, na kateri ga bodo sežgali, in meče nanjo nekaj suhih vejic, da poveča ogenj, vzkliknil »O sveta preprostost!«

³² Hvala Stanko! Tvrtko

³³ Presnova (metabolizem) se deli na anabolizem, tj. biosintezo (ustvarjanje) kompleksnih organskih molekul, in katabolizem, ki je obratni proces anabolizma, to je ločitev kompleksnih organskih spojin na enostavnejše spojine. Celotni biokemični procesi v organizmu se imenujejo metabolizem. Brez presnove živi organizmi ne bi mogli obstajati.

³⁴ Na konferenci sva sodelovala z kolego Perom Šobotom s prispevkom »Demografija in bibliografija«. (Šercar in Šobot, 2023)

³⁵ Thomas Piketty, francoski economist in strokovnjak za neenakost premoženja (wealth inequality expert, Encyclopedia Britannica), avtor uspešnice “ Kapital v 21. stoletju”, nerad uporablja izraz »ekonomska znanost« in ima raje naziv “politična ekonomija”. Ekonomija je subdisciplina družbenih znanosti skupaj z zgodovino, sociologijo, antropologijo in politologijo. Morda je izraz politična ekonomija staromoden, toda z vidika političnega, normativnega in moralnega namena bolj loči ekonomijo od drugih družbenih znanosti. (Delo, Sobotna priloga, 2014)

Mimogrede, Piketty spregleda, da je Marxov  Kapital izrecno »kritika politične ekonomije«. Po »uglajenem« in politično bolj »taktičnem« Pikettyju je davek na kapital manj nasilen toda  zelo učinkovit odgovor na večni problem zasebnega kapitala in njegovega donosa.  (Piketty, 2014, 532)  Za razliko, prisluhnimo Marxovemu izreku o davkih: »Kapitalizem je mogoče ubiti le z enim načinom. Z davki, davki in več davki.« https://sl.thpanorama.com/articles/otras-frases/las-100-mejores-frases-de-karl-marx.html

³⁶ Gre za prostorski model. Levica vztraja na »utopističnim ciljem« in spremembam društvene ureditve in je bolj statična; desnica, ki je večinoma za status quo, ima več prostora na levo-desnem kontinuumu.

2025-06-20

Sem prononsiran »krleževec«, a Krležu tega nisem dal vedeti.

Tuđman me je konec 1962. leta zaposlil v Institutu za zgodovino delavskega gibanja Hrvaške¹ (IHRPH) v Zagrebu. Kmalu po zaposlitvi me je na moje iskreno presenečenje imenoval za tajnika oddelka za zgodovino marksistične misli.

Unitaristično-hegemonistični jugo-oblastniki so me politično etiketirali kot »tuđmanovca«².

Z Tuđmanom sva bila skupaj skoraj vsak dan nadaljnih šest let, tudi zunaj delovnega časa, do njegovega odstopa z mesta direktorja aprila 1967. l. in mojega odhoda iz Instituta marca 1969. ³, tako da se je marsikomu zdelo, da sva bila nerazdružljiva⁴.

Krleža me je imel za Tuđmanovega vajenca. Včasih me je vprašal: »Kako si, šegrt?«

Kadar sta Krleža in Tuđman igrala šah, sem pogosto bil zraven kot kibic⁵. Tuđman kajpada ni znal izgubljati in je bilo »oportuno« igrati pod ravnijo lastnih možnosti! V neki partiji se je našel v težavah in je tako dolgo razmišljal, da ga je Krleža začel dražiti:.

»Francek, igrajte z kraljem! Tudi kralj je figura!«

Viri:

Čepo, Z., 1982. Dva decenija Instituta za historiju radničkog pokreta Hrvatske. Časopis za suvremenu povijest I 1982, pp. 9-58.

Stipetić, Z., 1982. O istraživanju kulturne problematike. Časopis za suvremenu povijest I 1982, pp. 77-79.

Pripombe:

¹ Beseda “Hrvaške” je bila dodana l. 1965.
² To me je spremljalo naslednjih 20 let. Ta »fama« me je na nekem razpisu stala delovnega mesta asistenta za sociologijo na Pravni fakuleti v Zagrebu. Dotični profesor je nasprotoval mojemu izboru govoreč, da ne bo sprejet v službo noben »tuđmanovec«, dokler je on živ!
³ Žarišče »maspoka« (tedanjega nacionalnega množičnega gibanja na Hrvaškem) se je na ta način preselilo iz IHRPH v središče Matice hrvaške v Zagrebu,
⁴ Vendar nikoli nisva šla skupaj, na primer, na počitnice. Tuđman je šel na Pitovsko plažo na Hvaru, jaz na Silbo.
⁵ Nem. kiebitz, vsiljiv svetovalec, tudi v kartanju.

2020-09-01

Bil je sončen zimski dan. Zbiranje in odhod sem organiziral pred palačo Matice hrvatske. Logistiko, avtomobile do Siska in ladjo od Siska do Jasenovca in nazaj je zagotovil Veco, ki je bil še vedno zelo vplivna osebnost z velikim ugledom in številnimi njemu vdanimi direktorji velikih podjetjih. Prav tako je bil avtoriteta tudi za nas, udeležence tega izleta. Za provian, zalogo hrane in pijače (kruh, sveža skuta, kisla smetana, mlada čebula, vino, pivo, v razumnih količinah, radenska), je poskrbel Francekov »intendant«. Po prihodu na pristanišče v Sisku nas je čakala ladja. V »kajuti« je bila miza in sedeži za največ deset oseb. Vsi smo bili v oblekah kot sicer razen Vece, ki je bil oblečen lovsko. Tekom januarja in februarja traja namreč zimska sezona lova.

Od Siska je Sava plovna tudi za večje ladje ob vodostaju srednje višine. Od Siska do Jasenovca je približno 50 km ali dobre dve uri plovbe. Jasenovac je na ustju Une v Savo.

Veco je bil zelo razpoložen. Pravil je: »Ker je največja dovoljena razdalja streljanja s šibrovko premera 3,0-4,0 mm 40 metrov, je za lov na divje race zaželena megla, ker v megli letijo race najbolj nizko.

Nisem vedel, da je bil že tedaj hudo bolan in je čez nekaj mesecev umrl.

Vsaki obisk zloglasnega koncentracijskega taborišča ustaške nadzorne službe Nezavisne države Hrvatske v Jasenovcu je po globoki vdanosti, usmiljenju in spoštovanju do masivnih številk ujetih, zaprtih, mučenih in pobitih žensk, moških in otrok srbske, judovske, romske, hrvaške in drugih narodnosti in ujetnikov na čisto osebni osnovi nekaj posebnega, toda dodatna izjemnost tega »izleta v Jasenovac« pozimi leta 1970 je bila udeležba dveh partizanskih hrvaških generalov Većeslava Holjevca (1917.-1970.), narodnega heroja, nazadnje najbolj znanega kot komandanta grada Zagreba po osvoboditvi leta 1945 in potem kot poveljnika Vojne uprave za JA za Istro in Slovensko primorje ter zagrebškega župana v obdobju 1952.-1962., ko je Zagreb »prešel Savo« in preprečil preselitev tradicionalnega zagrebškega velesejma v Beograd, ter Franja Tuđmana (1922.-1999.), kasneje prvega predsednika Republike Hrvaške po domovinski vojni 1991.-1995. in osamosvojitvi Republike Hrvaške po razpadu »avnojske« in »jaltske« SFRJ leta 1991, dvajset let kasneje .

Ustje Une v Savo pri Jasenovcu

Kameni cvet, spomenik v Jasenovcu, avtor arhitekt Bogdan Bogdanović

Kameni cvet, spomenik v Jasenovcu, avtor arhitekt Bogdan Bogdanović

Uradni dokument taborišča Jasenovac, ki navaja judovske ujetnike (Official document of the Jasenovac camp citing Jewish prisoners)

Opombe:

¹Žerjavić, V. 1992. Manipulacije žrtvama drugoga svjetskog rata 1941.-1945. Časopisa za suvremenu povijest 24(3), pp. 149-163.

Podatki o ubitih v Jasenovcu, povečini Srbov, se giblje od 1,110.929, od skupaj 1,705.000 žrtev vojne (podatek vlade FNRJ Pariški mednarodni komisiji za odškodnino l. 1946., do 18.000 žrtev po dokumentarnem filmu Jakova Sedlarja »Jasenovac - the truth« leta 2016!

V daljšem nagovoru na partijskem sestanku aprila 1967, na katerem so ga izključili iz ZK, je Franjo Tuđman podal zgodovino spopadov z unitaristično-hegemonističnimi tendencami v zgodovinopisju še iz časov, ko je delal v Vojaški enciklopediji kot pomočnik glavnega urednika v Beogradu. Pri tem je uporabil naslednji »argument«: »Pretiravanje, da je samo v Jasenovcu bilo ubitih 600.000 ali 800.000 Srbov, ima politično ozadje, in sicer daljnosežno, in je to bilo treba preprečiti, da se ne vkleše v kamen Jasenovca, ker vemo koliko je bilo vseh žrtev v Jugoslaviji, saj smo opravili detajlno analizo. Razen tega, statistični podatki, s katerimi razpolagamo, kažejo, da je v vsemi taborišči na Hrvaškem ubito 50.000 ljudi, plus Bosna, pa naj bo dva- in trikrat več, to je 150.000, ne pa 12 ali 16-krat več.« Stenografski zapisnik sestanka OO ZK IHRPH od 11-12. aprila 1967, str.32.

Kar zadeva njegov odstop s položaja direktorja, je dejal: »Jaz, tovarišice in tovariši, nisem odstopil zaradi tega, ker bi s tem želel kot komunist sprejeti kakršno koli oceno, da je v mojem delu prisotno nacionalno zastranjevanje. Prepričan sem, da to potrjuje celotno moje revolucionarno delovanje in publicistična, teoretična in znanstvena dejavnost, in se takšna ocena more sprejeti samo na osnovi presoje mojega dela v celoti.« Isto, II/9-10.

Tuđman je priznal, da s člankom v »Telegramu« ni imel namena obtožiti politično vodstvo Hrvaške za »rankovičevščino«, svojo »kadrovsko« politiko pa je opravičeval z nepoznavanjem ljudeh. (Čepo, Z., 1982. Dva decenija IHRPH. Časopis za suvremenu povijest 14 (1), pp. 7-58)

V seznamu v taborišču Jasenovac je navedenih 83.811 imen žrtev.

Sodobni beograjski zgodovinarji govorijo o 120.000 žrtev.

Hrvaški zgodovinar Ivo Goldstein navaja podatek o okrog 100.000 žrtev (Vale, G., 23/04/2019. Inervju z Ivom Goldsteinom: Between historical revisionism and divided memories, the Jasenovac concentration camp (Croatia) keeps fostering division and debate in the communities of the region. Ivo Goldstein, a well-known Croatian historian, explains the reason for a long-standing dispute. The truth about Jasenovac / Croatia / Areas / Homepage - Osservatorio Balcani e Caucaso Transeuropa (balcanicaucaso.org)

²Znani hrvaški zgodovinar umetnosti in član Matice hrvatske Grgo Gamulin je proti koncu druge svetovne vojne 17. aprila 1945 uspel pobegniti z vlaka, ko so ga iz taborišča Lepoglava selili v taborišče Jasenovac.

³ Po Paretovem pravilu 80/20 80 odstotkov rezultatov dosežemo z 20 odstotkov namembnih aktivnosti, toda za uresničitev preostalih 20 odstotkov ciljev potrebujemo 80 odstotkov ali štirikrat več »časa« (npr 20=5 let, 80=20 let).

2021-05-05

SINOPSIS ZA AMATERSKI FILM O SOBI ZA GOSTE

Subota je, hebr. sabbáth iz sábath, počinak, dan sedmi kada Bog dovrši svoje djelo i počinu sedmi dan od svega djela koje načini iz praznine. Tako je radio Bog, tako ima raditi i čovjek stvoren na njegovu sliku. No zapravo čovjek predstavlja Boga, napose u umjetnostima, prema svojoj slici nerijetko i s bradom!

Danas če biti doma¹ pa je odlučio napisati sinopsis za amaterski film o sobi za goste bez obzira što je subota. I to odmah jer je zamijetio da se ideje kako god bi mu se činila dobrom i »važnom« najčešče ne može sjetiti ako je odmah ne zapiše.

Sinopsis je grčka riječ, synopsis, a u ovom slučaju se radi o sažetoj priči po kojoj scenarist piše filmski scenarij.

Nema »stvaralačke groznice«. Miran je i opušten. Amaterski film je lako napraviti i ne iziskuje znatnije troškove, dočim je dobar profesionalni film kao »entertainment« veliko umiječe te financijski, organizacijski i tehnički zahtjevna »industry«!

Film če snimiti metodom subjektivnog kadra. Kamera je na glavi i pokazuje ono što pretpostavljeni lik vidi ispred sebe.

Amaterski filmovi su večinom obiteljski filmovi pretežito pornografskog sadržaja, pornografija, gr. porne, prostitutka, + graf, pisac ili slikar. Soba za goste je bivša spavača soba njegove pokojne supruge. Bila je prazna skoro deset godina pa ju je pretvorio u sobu za goste. Kad napiše sinopsis i snimi amaterski film o sobi za goste metodom subjektivnog kadra morat če razmisliti o novoj namjeni sobe jer u zadnjih nekoliko godina nije imao niti jednog gosta ili gošče. No to nije držao razlogom da odustane i ne napravi amaterski film o sobi za goste po sinopsisu što ga upravo započinje pisati.

Postoječu »scenografiju« sobe, gr. skene, pozornica, ne če mijenjati.

Kako je u uporabi mnogo riječi grčkoga podrijetla, pomislio je da bi se mogao latiti učenja grčkoga jezika, tȁ nije tako teško bolestan, tješio se, da mu ne bi uspjelo.

Odmah lijevo od vrata izmedju zida i stupa za dimnjak (?) su ugradjene police, dvije donje za odlaganje priručnih stvari i dvije gornje s nekolikim knjigama po više-manje slučajnom izboru. Vidi da je tu i etimološki leksikon Riječi/ od T.L. Mora ga, i to što prije, vratiti V.K.F.! Na drugoj strani stupa je crtež stare napuštene ribarske barke od D.M. a na trečoj Zahvalnica HLZ iz 2012. godine kojom nota bene posthumno odlikuju njegovu ženu za zasluge u radu HLZ, unapredjenje medicinske struke te za zdravstvenu i humanitarnu djelatnost.

Na istom su zidu i četiri uramljena goblena, fr. gobelin, po pariškoj obitelji Gobelins, četiri godišnja doba koji ga vazdan spominju na istoimenu skladbu Četiri godišnja doba venecijanskog skladatelja Antonija Vivaldija. Ispod je stolac u jugendstilu (prijelaz 19. u 20. st.).

Na zapadnom zidu gdje je i prozor je slika balerine od V.Š., što su mu je poklonili prijatelji za šezdeseti rodjendan. a ispod slike mali, vrlo lijep, ali posve nepraktičan bidermajerski ormarič s jednom ladicom (Bidermajer (Biedermann i Bummelmaier), stilsko razdoblje u srednjoeuropskoj umjetnosti između 1815. i 1848. godine; odlikuje ga gradjanska skromnost. Na istom zidu je Plakat za izložbu crteža Ž. R. u Društvu arhitekata grada Zagreba 1980. godine s crtežom njihove kuće na otoku Silbi prije nego što su je obnovili. Ispod plakata je kantunal, »nahtkastn«, u jugendstilu s tamnosivom mramornom pločom. Vrlo je praktičan jer ne treba paziti što se na njega stavlja.

Do nočnog ormariča je bračna postelja srednjeg kakvočnog razreda. Na sredini zida iznad uzglavlja postelje je dio originalnog plakata u pastelu na kojem je Dugi mul na Silbi od Ž.R. za njegovu izložbu na Silbi 1979. godine, a na zidu duž postelje akvarel uvale na Silbi Pocukmarak (pod crkvom sv. Marka na groblju) takodjer od Ž.R., marina s pasarom od B.Š. te slovo »i« uglate glagoljice crvene boje na emajliranoj pločici veličine kutije cigareta, umjetnički suvenir koji je prije četrdesetak godina kupio u samostanu Benediktinki sv. Marije u Zadru za sto njemačkih maraka, ako ga pamčenje dobro služi.

Opomba:

¹Stanuje v aleji javorjev v Mariboru

SINOPSIS ZA AMATERSKI FILM O SOBI ZA GOSTE

Sobota je. hebr, sabbáth iz sábath, premor, sedmi dan, ko je Bog končal svoje delo in počival na sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil iz praznine. Tako je storil Bog, tako naj stori tudi človek, ustvarjen po njegovi podobi. Toda človek dejansko predstavlja Boga, zlasti v umetnosti, po svoji podobi, pogosto tudi s brado!

Danes bo doma², zato se je odločil, da bo napisal sinopsis za amaterski film o sobi za goste, ne glede na to da je sobota. In sicer takoj, kajti je opazil, da se ideje, kakor koli mu se zdela dobra in »pomembna«, najpogosteje ne more spomniti, če je ni takoj zapisal.

Sinopsis je grška beseda, synopsis, v tem primeru pa gre za zgoščeno zgodbo, po kateri scenarist piše filmski scenarij.

»Kreativne mrzlice« ni. Miren je in sproščen. Amaterski film je enostavno narediti in ne zahteva veliko denarja, medtem ko je dober profesionalni film kot »entertainment« velika umetnost ter finančno, organizacijsko in tehnično zahtevna »industry«!

Film bo posnel z metodo subjektivnega kadra. Kamera je na glavi in prikazuje tisto, kaj domnevni lik vidi pred sabo.

Amaterski filmi so večinoma družinskim, pretežno pornografske vsebine, pornografija, gr. porne, vlačuga, + graf, pisatelj ali slikar. Soba za goste je bivša spalnica njegove pokojne žene. Bila je prazna skoraj deset let in jo je spremenil v sobo za goste. Ko napiše sinopsis in posname amaterski film o tej sobi z metodo subjektivnega kadra, bo moral razmisliti o novem namenu sobe, saj v zadnjih nekaj letih ni imel nobenega gosta ali gostje. A to ni bil razlog, da odneha in ne naredi amaterskega filma o sobi za goste po sinopsisu, ki ga je pravkar začel pisati.

Obstoječe »scenografije« sobe, gr. skene, odra, ne bo spreminjal.

Ker uporablja veliko besed grškega izvora, misli, da bi se lahko lotil učenja grščine, tolaži se, saj ni tako hudo bolan, da mu ne bi uspelo.

Takoj na levo od vrat med steno in stolpom za dimnik (?) so vgrajene police, dve spodnji za odlaganje priročnih predmetov in dve zgornji z nekaj knjigami po bolj ali manj naključni izbiri. Vidi, da je tukaj tudi etimološki leksikon Riječi (Besede) od T.L. Mora ga, čimprej, vrniti V.K.F.! Na drugi strani stolpa je risba D.M starega zapuščenega ribiškega čolna, na tretji Zahvala HZL iz 2012. leta, z katero nota bene posthumno odlikujejo njegovo ženo za prispevek k delu HLZ-a, za razvoj medicinske stroke in zdravstvene in humanitarne dejavnosti.

Na isti steni so štirje okvirjeni gobelini, fr. gobelin, po pariški družini Gobelins, štirje letni časi, ki ga vedno spomnijo na istoimensko skladbo Štiri letni časi beneškega skladatelja Antonija Vivaldija. Spodaj je stol v jugendstilu (prehod iz 19. v 20. stoletje).

Na zahodni steni, kjer je tudi okno, je slika V. Š. z balerino ki so jo mu dali prijatelji za šestdesetletnico in pod sliko majhna, zelo lepa vendar povsem nepraktična bidermajerska omarica z enim predalom (Bidermajer (Biedermann in Bummelmaier), stilno obdobje srednjeevropske umetnosti med leti 1815 in 1848 in zanj je značilna meščanska skromnost. Na isti steni je Plakat za razstavo risb Ž. R. v Društvu arhitektov mesta Zagreba leta 1980 z risbo njihove hiše na otoku Silba, preden so jo obnovili. Pod plakatom je kantunal, »nahtkasl«, v jugendstilu s ploščo iz temno sivega marmorja; zelo je praktičen, ker ni treba biti previden, ko kaj odlagate nanj.

Pri nočni omarici je zakonska postelja srednjega kakovostnega razreda. Sredi stene nad posteljo je del originalnega plakata v pastelu, na katerem je Dugi mul (dolgi pristan) na Silbi od Ž. R. za njegovo razstavo v Silbi leta 1979 in na steni vzdolž postelje akvarel zaliva na Silbi Pocukmarak (pod cerkvijo sv. Marka na pokopališču) tudi od Ž. R., marina s pasaro (marina, morski motiv, pasara, vrst čolna) od B. Š. in črka »i« oglate glagolice rdeče barve na emajlirani ploščici velikosti cigaretne škatle, umetniški spominek, ki ga je kupil pred štiridesetimi leti v samostanu Benediktink sv. Marije v Zadru za sto nemških mark, če se dobro spomni.

Opomba:

²Stanuje v aleji javorjev v Mariboru

Smrtnost in nesmrtnost nista samoumevni.

Utnapištimu (V Svetemu pismu Stare zaveze, Noe), praočetu Gilgameša, in njegovi ženi so bogovi izjemoma podarili nesmrtnost. V epu Gilgameš je zapisano, da ga je po potopu blagoslovil bog modrosti Ea s besedami: »Do sedaj je bil Utnapištim smrten človek,/zdaj naj bo s svojo ženo nam enak/in naj stanuje daleč na morju,/tam, na ustju rek.« (Gilgameš, 11. Plošča)

Gilgameš išče večno življenje. Utnapištim mu pravi: »Gilgameš, dolgo si hodil,/veliko si utrpel/in vložil veliko truda./Kaj da ti dam, da srečno prideš v domovino?/Hočem ti zaupati eno skrivnost,/hočem ti povedati o čarovni travi./Trava je podobna trnu,/in raste globoko v morju,/trn je kot bodica od ježa,/cveti v daljnem sladkovodnem morju./Ko travo dobiš v roke/in ješ od nje,/boš našel večno mladost in večno življenje.« (Gilgameš, 11. Plošča)

Po judovskem verovanju so ljudje smrtni brez izjeme, pa tudi Noe, čeprav je živel 950 let, 600 let pred vesoljnim potopom in še 350 let po potopu, potem pa je vendarle umrl (1 Mz 9, 29).

GOSPOD je rekel: »Moj dih ne bo ostal v človeku za vedno, ker je meso. Njegovih dni bo sto dvajset let.« (1Mz 6,3).

Toda za smrt smo drugače vedno dovolj stari (Heidegger)!

Ko Alah pravi: »O Jezus, Marijin sin, spomni se moje usluge proti tebi in tvoji materi: ko sem te s Gabrielom opomogel, tako da si se z ljudmi, v zibelki in kot zrel človek, pogovarjal; in ko sem te pismenosti in modrosti, in Tori in Novi zavezi poučil; in ko si z Mojo voljo iz blata nekaj podobnega ptici naredil in vanjo vdahnil, in ko je ona z Mojo voljo postala ptica; in ko si z Mojo voljo slepega od rojstva in gobavca pozdravil; in ko si z Mojo voljo oživil mrtve; in ko sem od tebe odvrnil sinove Izraelove, ko si jim prinesel jasne dokaze, in so tisti izmed njih, ki niso verjeli - zavpili: ‘To ni nič drugega kot le prava čarovnija!’« (Koran)

Večno življenje je predmet »trgovine« med tistimi cerkvami, ki ga drago »prodajajo«, in ljudmi, ki so ga pripravljeni »kupiti« ne oziraje se na ceno! Obljuba večnega življenja in raja lahko deluje tudi kot neodvrnljiva spodbuda za samomorilski terorizem iz verskega fanatizma in drugih fundamentalizmov!

Razkrivanje življenjskih skrivnostih po smrti neke osebe je fenomenološki dokaz, da ne verjamemo v večno življenje.

Zvezde so tudi smrtne! Po Sumercih prehaja Sonce skozi dvanajst znakov zodiaka, da bi doseglo nesmrtnost. Dvanajst delov na dvanajstih ploščah ima tudi ep o Gilgamešu. V sosedni galaksiji Mlečna pot je sedaj na vrsti smrt supernove Betelgeze, največje in najsijajnejše zvezde v sozvezdju Orion, ki se je od starosti napihnila in naj bi kmalu umrla v eksploziji. Življenje je tudi posledica takšne smrtne eksplozije umirajoče zvezde.

Svet in narava vključno s človekom se ne more pojasniti z enim samim načelom in eno samo teorijo. Svet našega Jaza je enotnost nasprotij telesa in duha, ne duše, saj je duša funkcija telesa. Na to lepo kaže izrek Mens sana in corpore sano! Corpus debile! Samozavedanje o povezanosti telesa in duše na očiten način spodbudi predvsem fizična bolečina! Duh (entelehija, energija, življenjska iskra, dih življenja ali élan vital) pa naj bi bil vzrok življenja iz cesarstva svobode. 7 Prah se vrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal (Prd 12.7). Telo in duša sodita v svet narave in njenih zakonitosti, duh pa je onkraj narave in nuje!

O smrti lahko mislimo tudi pozitivno. Mors omnia solvit, smrt vse reši!

30. avgusta 2019

Z izumom pisave v Mezopotamiji okoli leta 5200 p. n. š. se je začela informacijska doba. Od tega trenutka obstajajo sistemi, ki lahko beležijo dogodke za prihodnjo porabo. (Floridi, 2013)

Časovno signaliziranje je oblika pridobivanja informacij, ki se razlikuje od signaliziranja od točke do točke. Pri takem pridobivanju informacij je komunikacija časovna in enosmerna od ene časovne epohe do poznejše epohe. Aktivna stranka je naslovnik ali prejemnik in ne pošiljatelj, slednji pa ne more znati sporočila, ki ga bo prejemnik kasneje uporabil. (Mooers, 1950)

Veliki časovni zamik med nastankom in objavo nekega dela povzroča številne posledice. Ena izmed teh je, da o osebnosti in stališčih avtorja, v tem primeru Karla Marxa, izvemo z veliko zamudo, izven zgodovinskega konteksta in dejanskega, »realnega« časa, v katerem se zgodi proces ali dogodek.

Leta 1846, dve leti pred objavo »Komunističnega manifesta« in enaindvajset let pred objavo »Kapitala«, je Karl Marx objavil esej z naslovom »Peuchet o samomoru«. Marxov esej, ki temelji na spisih Jacquesa Peucheta, francoskega pravnika, ekonomista, statistika in upravitelja pariškega policijskega arhiva, čigar spomini so vključevali razprave o samomorih v Parizu, ni neposreden prevod Peucheta, temveč esej, ki odraža Marxova lastna trdna stališča o temah, obravnavanih v Peuchetovem delu. (Šercar, 2024)

»To delo je Marx napisal, da bi razkril nekatere odvratne vidike meščanske družbe, njene morale in običajev, pri čemer je uporabil dokumentarne dokaze, ki jih je predložil Jacques Peuchet. Marx je svoj namen uresničil s prevajanjem v nemščino in objavo odlomkov iz dela Mémoires tirés des archives de La police de Paris, pour servir à 1’histoire de la morale et de la police, depuis Louis XIV jusqu’à nos jours. Par 1. Peuchet, Archiviste de la Police./ Spomini iz arhivov pariške policije, ki služijo zgodovini morale in policije od Ludvika XIV. do danes. Avtor: I. Peuchet, arhivar policije. T. I-IV, Pariz, 1838, pri čemer je v uvodnem delu podal lastne komentarje in občasne digresije.«

Footnotes for Volume 4 of Marx-Engels Collected Works

Marx, K., 1999. Marx on Suicide (Edited by Eric A. Plaut; Translated by Kevin Anderson, Eric A. Plaut and Gabrielle Edgcomb). 147 Pages. Imprint: Northwestern University Press Marx on Suicide - Northwestern University Press

Ta neznani esej zgodnjega Marxa o samomorih predstavlja pomemben prispevek k sociološkemu razumevanju Marxovih pogledov na zatiranje žensk v meščanski družini in Marxove podpore osvoboditvi žensk in zavestni obnovi Marxovih pogledov na spol in družino ter potrjuje, kako daleč so Marxovi interesi segali onkraj problemov proletariata!

V mesecu marcu leta 1845 je Karl Marx napisal »Draft of an Article on Friedrich List’s book: Das Nationale System der Politischen Oekonomie, Draft of an Article on Friedrich List’s book by Karl Marx , znan kot »List Critique« (Szporluk, 1993) , ki je bil prvič objavljen v ruščini v Voprosy Istorii K.P.S.S. št. 12, 1971!

V knjigi »Das Nationale System der Politischen Oekonomie«, objavljeni 1840, je List predstavil vzpostavitev prevlade kapitalizma kot stratešlkega cilja nemške buržoazije.

V »Kritiki Lista« je Marx podal svoje stališče do nemškega vprašanja, pri čemer se je posebej osredotočil na kritiko nemškega nacionalizma.

Marx je od avgusta 1857 do marca 1858 napisal skoraj 1000 strani v obliki osnutka (Rohentwurf) na temo kritike politične ekonomije, ki je pod naslovom »Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie« prvič izšel v Moskvi v letih 1939 in 1941. Večina te izdaje je bila uničena v Drugi svetovni vojni in je delo postalo dostopno širši svetovni javnosti šele po ponovni objavi leta 1953 v Berlinu. Tako je bil ohranjen Grundrisse kot skica, ki je poslužila Marxu kot podlaga za Das Kapital, njegovo najbolj znano delo v področju ekonomske misli. (Marx, 1858?)

Po Marxu je buržoazna družba demokratična družba »enakosti in svobode«, toda le na področju menjave, kjer ni prisile človeka nad človekom in so ljudje kot kupci in prodajalci resnično enakopravni, kajpada odvisno od denarja, ki ga nosijo s seboj v svojih žepih (Šercar, 2025)

Reference

Floridi, L., 2013. The Ethics of Information. Oxford, New York: Oxford University Press

Mooers, C.N., 1950. Information Retrieval Viewed as Temporal Signalling Wayback Machine (archive.org)

Szporluk, R., 1993. Communism and Nationalism: Karl Marx versus Friedrich List, pp. 30-42. Marx and Germany: The »List Critique« | Communism and Nationalism: Karl Marx versus Friedrich List | Oxford Academic

Šercar,T.M., 2024. Capitalism and the Depression. IJELS 9 (3), pp. 78- 98 Capitalism and the Depression

Šercar,T.M., 2025. Zgodba o nastanku »kritike politične ekonomije«. Locutio 29 (134) Locutio

2025-07-15

Prispevek k izdelavi klasifikacijske sheme védenja demografije, ki zajema demografijo zdravja in epidemiologije

A Contribution to the Development of the Knowledge map of Demography, Including Health Demography and Epidemiologies¹

1. Uvodna opomba

Ta prispevek nadgrajuje članke [1] [2] in predavanja, s katerima sem sodeloval na demografskih konferencah leta 2021 [3], 2023 [4] in 2024 [5] na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani.

S Romano Muhvič-Šumandl [5] sva podala spodbudo k premisleku o izdelavi klasifikacijske sheme védenja demografije/demography knowledge map [1], ki naj bi zajemala demografijo zdravja in številne epidemiologije bolezni in drugih pojavov na koherenten način, saj se v sedanji znanstveni praksi povezuje demografija različno s drugimi znanstvenimi področji.

2. Ugotovitve in hipoteze

Kajti vse stvari imajo vzroke, znanje česar koli ni pridobljeno ali popolno, če ni spoznano po svojih vzrokih.

Kot znanost o populacijah je demografija veda o rasti, spremembah in strukturi človeških populacij. Spremembe v velikosti in strukturi populacij povzročajo spremembe v rodnosti, umrljivosti in neto migracijskih stopnjah. Demografske raziskave se osredotočajo na to, zakaj imajo ljudje toliko otrok, kot jih imajo; na dejavnike, ki vplivajo na stopnjo umrljivosti; in na razloge za priseljevanje, emigracijo in geografsko mobilnost.

Demografija zdravja je bistveno orodje pri določanju trenutnih in prihodnjih potreb javnega zdravja.

Za demografijo zdravja je odločilnega pomena definicija zdravja.

Po ustavi Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) iz leta 1948 je zdravje »stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in ne zgolj odsotnost bolezni ali slabosti«. [6]

Celovita definicija zdravja bi morala zajemati vse faze življenja, začenši od embrija², perinatalnega obdobja³, zadnjih dni nosečnosti in obporodnih dni, otroštvo in adolescenco, reprodukcijo, izkušnje z zdravjem, bolezni, invalidnost in smrt ter geografske, ekološke, antropološke, demografske, gospodarske, verske, kulturne, državno-pravne, nacionalne, socialne, profesionalne, psihološke, eksistencialistične in znanstveno-varnostne⁴ vidike življenja.

Zdravje novorojenčkov in njihovih mater je ključni pokazatelj zdravja in dobrega počutja prebivalcev.

Definicija SZO je bila tarča kritik v medicinski literaturi že od prvega pojava.

Ameriški bioetik Daniel John Callahan iz Hastings Centra⁵ se je skliceval na slavni aforizem avstrijsko-britanskega filozofa Ludwiga Wittgensteina »pomen je uporaba« in nato navajal težave z definicijo SZO, in sicer (1) da je brezupno nejasna; (2) da postavlja »medicinski poklic« in »psihološki poklic v vlogo visokih duhovnikov«; in (3) da ima potencial za zlorabo v rokah moralistov v slogu Savonarole, ki bodo svoje agende preprosto preoblikovali v jezik »duševnega in socialnega blagostanja«. Navsezadnje je predlagal bolj preprosto definicijo: zdravje pomeni fizično zdravje, pika. »Podoba fizično zdravega telesa je močna in če jo uporabljamo previdno, lahko nakazuje na vrsto celovitosti in ustreznosti delovanja, ki bi jo lahko upali videti na drugih področjih življenja«. [7]

Demografska struktura lahko vpliva na potrebe javnega zdravja na vsaj tri načine: (1) starostna struktura in razmerje med spoloma vplivata na vrste zdravstvenih težav, s katerimi se srečujemo, (2) stopnje rasti prebivalstva vplivajo na prihodnje potrebe po zagotavljanju zdravstvene oskrbe in (3) pomemben je lahko tudi obstoj znatnega števila priseljencev in beguncev.

Običajna predstava o demografiji ne vključuje ravno demografije zdravja (Health demography) in ne epidemiologij kot delov demografije zdravja.

Ena izmed mlajših epidemiologij je epidemiologija človeških komunikacij s pripadajočo statistiko bolezni in motenj za področja sluha, ravnotežja, okusa, vonja, glasu, govora in jezika ter z epidemiološkim pomenom danih statističkih številk. [8]

Leta 1988 je z Ameriškimi instituti za zdravje (The National Institutes of Health, NIH) [9], delu Ministrstva za zdravje in socialne zadeve ZDA, ki sestoji iz 27 institutov in centrov, bil ustanovljen Nacionalni inštitut za gluhost in druge komunikacijske motnje (National Institute on Deafness and Other Communication Disorders, NIDCD). [10]

NIDCD izvaja in podpira biomedicinske raziskave in raziskovalno usposabljanje o normalnih mehanizmih, pa tudi epidemiologijo boleznih in motnjah sluha, ravnotežja, vonja, okusa, glasu, govora in jezika, ki prizadenejo 46 milijonov Američanov, ki pomaga razumeti, koliko ljudi ima bolezen ali motnjo, ali se te številke spreminjajo in kako motnja vpliva na družbo in gospodarstvo. [11]

Posebno skupino epidemij nenalezljivih sociopatskih dejavnikov poslabšanja zdravja in umrljivosti predstavljajo lakota, alkoholizem, mamila (odpoved jeter), radioaktivne prvine, plastika, igre na srečo, depresija, obup vključno s samomori, korupcija in kriminal, ki so posledice globoke krize sodobnega kapitalizma, ki ga bo predvsem v državah »zahodne civilizacije« (ZDA in Kanada, države zahodne in srednje Evrope, Avstralija) kmalu izrinila »profesionalna družba« pravične neenakosti. [12] Prihodnosti se ne da spremeniti.

Demografija je nastala iz epidemioloških raziskav. Kar je treba dokazati!

Po Svetem pismu Stare zaveze so težko delo, bolezen in smrt kazni za (naše) grehe. Zdravje je smrt smrti, smrt smrti zmaga življenja, pa vendarle o zdravju sploh ne mislimo, dokler nas ne zapusti.

Danes se javnost vse bolj zanima za demografijo, saj je demografski prehod postal predmet političnih razprav v mnogih razvitih državah. Večina teh držav ima rodnost pod pragom 2,1 otroka na žensko, hkrati pa se pričakovana življenjska doba znatno zvišuje in še naprej narašča – razvoj, ki ga včasih imenujemo »staranje družb« (LR Kitajska, Ruska federacija, države zahodnega Balkana …).

Statistični urad Republike Slovenije [13] izračunava kazalnike rodnosti in kazalnike umrljivosti.

Rojstvo navdušuje, smrt plaši. Da se bomo rodili, ne vemo, smrt kot neločljiv del življenja nas podzavestno nepretrgoma spremlja in straši. Leta življenja štejemo, dnevov po smrti pa ne.

Kazalniki rodnosti, ki jih izračunava SURS so: živorojeni na 1000 prebivalcev, celotna stopnja rodnosti, splošna stopnja splošne rodnosti, starostnospecifična stopnja splošne rodnosti, bruto stopnja obnavljanja prebivalstva, neto stopnja obnavljanja prebivalstva, starostnospecifična stopnja dovoljene splavnosti, dovoljena splavnost na 1000 žensk v rodni dobi, popvrečna starost matere (glej 3. Prebivalstvo po starosti in spolu).

Tema tega prispevka se nanaša na področje demografije zdravja, ki vključuje epidemiologije nalezljivih in nenalezljivih bolezni kot vzrokov slabljenja zdravja in umrljivosti.

SURS izračunava sledeče kazalnike umrljivosti: umrli na 1000 prebivalcev, umrli dojenčki na 1000 živorojenih, starostnospecifična stopnja umrljivosti, pričakovano trajanje življenja in povprečna starost umrlega.

Po »zdravem razumu« (common sense) imajo prioriteto kazalniki rodnosti. Po razumevanju klasifikacijske sheme védenja demografije, ki vključuje demografijo zdravja in dolgo zgodovino epidemioloških raziskav, iz katerih demografija vleče svoje poreklo in značaj stroge znanosti, je razmerje med kazalniki rodnosti in umrljivosti bolj uravnovešeno.

Po Zakonu o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva zbira Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) množice podatkov preko administrativnih podatkovnih zbirk in raziskav.

Perinatologija prispeva vrsto demografskih kazalnikov rodnosti in umrljivost.

Perinatologija je medicinska stroka, ustanovljena za zagotavljanje celostne oskrbe ženske in ploda ter za premostitev vrzeli med skrbjo porodničarja za nosečnico in skrbjo pediatra za dojenčka. Na podlagi obstoja perinatologije kot medicinske specialnosti se je perinatalna epidemiologija razvila kot podspecialnost epidemiologije. Raziskave perinatalne epidemiologije se ukvarjajo z ugotavljanjem vplivov dogodkov med nosečnostjo na izid nosečnosti, vključno z zdravstvenimi izidi matere, ploda in novorojenčka.

Od leta 1986 se podatki o porodnicah in novorojenčkih v Sloveniji zbirajo v Perinatalni informacijski sistem RS (PIS RS). PIS RS je bil zasnovan z namenom zmanjšati perinatalno obolevnost in umrljivost. V obdobju od leta 1986 do 1992 se je začel v okviru raziskovalnega projekta razvijati sodoben informacijski sistem za spremljanje perinatalnega varstva, v katerega se je leta 1987 vključilo vseh 14 porodnišnic.

Leta 1999 se je začel projekt Euro-Peristat kot del programa za spremljanje zdravja in se je nadaljeval v tretji fazi, s končnim ciljem priprave evropskega poročila o perinatalnem zdravju in vzpostavitve trajnostnega sistema za poročanje o kazalnikih perinatalnega zdravja.

Cilj projekta Euro-Peristat je bil razviti veljavne in zanesljive kazalnike, ki jih je mogoče uporabiti za spremljanje in ocenjevanje perinatalnega zdravja v EU.

Projekt koordinira Inserm, Francoski nacionalni inštitut za zdravje in medicinske raziskave v Parizu. Projekt financira Evropska komisija. Euro-Peristat je bil vključen v projekt PHIRI za spodbujanje trajnostnega poročanja o zdravju v Evropi.

PHIRI (Population Health Information Research Infrastructure) je 36-mesečni projekt, ki ga financira Evropska komisija. PHIRI gradi na dosežkih projektov BRIDGE Health in Joint Action on Health Information (InfAct), ki sta zajemala glavna področja zdravstvene politike EU na podlagi preteklih izkušenj evropskega projekta o kazalnikih.

Euro-Peristat ima zdaj uradne zastopnike iz 31 držav po vsej Evropi ter veliko mrežo sodelujočih strokovnjakov.

Euro-Peristat je razvil seznam priporočenih kazalnikov za spremljanje perinatalnega zdravja in zbira podatke o teh kazalnikih kot podatkovno osnovo o zdravstvenem stanju in oskrbi mater in dojenčkov v Evropi. Evropska poročila o perinatalnem zdravju so bila objavljena v letih 2004, 2008, 2013, 2018 in 2022.

Končni cilj je priprava evropskega poročila o perinatalnem zdravju in vzpostavitev trajnostnega sistema za poročanje o kazalnikih perinatalnega zdravja.

Kazalniki EURO-PERISTAT (Core=osnovni, Recommended=priporočeni, Futher development=nadaljnji razvoj):

ZDRAVJE PLODOV⁶, NEONATOV⁷ IN OTROK C: Stopnja umrljivosti ploda glede na gestacijsko starost⁸, porodno težo, pluralnost (številnost) C: Stopnja umrljivosti novorojenčkov glede na gestacijsko starost, porodno težo, pluralnost C: Stopnja umrljivosti dojenčkov glede na gestacijsko starost, porodno težo, pluralnost C: Porazdelitev porodne teže glede na vitalni status, gestacijsko starost, pluralnost C: Porazdelitev gestacijske starosti glede na vitalni status, pluralnost R: Razširjenost izbranih prirojenih anomalij R: Porazdelitev Apgarjeve ocene⁹ po 5 minutah R: Vzroki perinatalnih smrti zaradi prirojenih anomalij R: Razširjenost cerebralne paralize F: Razširjenost hipoksično-ishemične encefalopatije F: Razširjenost poznih splavov F: Huda neonatalna obolevnost med dojenčki z visokim tveganjem

ZDRAVJE MATERE C: Razmerje materinske umrljivosti glede na starost, način poroda R: Razmerje materinske umrljivosti glede na vzrok smrti R: Razširjenost hude materinske obolevnosti F: Razširjenost poškodb presredka F: Razširjenost fekalne inkontinence F: Poporodna depresija

ZNAČILNOSTI PREBIVALSTVA/DEJAVNIKI TVEGANJA C: Stopnja večplodnih rojstev glede na število plodov C: Porazdelitev starosti mater C: Porazdelitev paritete R: Odstotek žensk, ki kadijo med nosečnostjo R: Porazdelitev izobrazbe mater F: Porazdelitev države izvora matere

ZDRAVSTVENE STORITVE C: Način poroda glede na pariteto, pluralnost, predstavitev, predhodni carski rez R: Odstotek vseh nosečnosti po zdravljenju neplodnosti R: Porazdelitev časa prvega predporodnega obiska R: Porazdelitev rojstev glede na način začetka poroda R: Porazdelitev kraja rojstva (glede na število letnih porodov v porodnišnici) R: Odstotek dojenčkov, dojenih ob rojstvu R: Odstotek zelo prezgodaj rojenih otrok, rojenih v enotah brez enote za intenzivno nego novorojenčkov (NICU) F: Pozitivni izidi nosečnosti (porodi brez medicinskega posega) F: Politike presejanja novorojenčkov F: Vsebina predporodne oskrbe [14]

Na Vrhu Organizacije združenih narodov o trajnostnem razvoju je bila septembra 2015 sprejeta Agenda 2030 za trajnostni razvoj. Ta uravnoteženo združuje tri razsežnosti trajnostnega razvoja – ekonomsko, socialno in okoljsko – in jih prepleta med 17 cilji trajnostnega razvoja (»Sustainable Development Goals – SDGs«). Agenda 2030 je univerzalna; njene cilje bo treba doseči do leta 2030 in jih bodo morale uresničiti vse države sveta.

Eurostat je pripravil nabor kazalnikov za spremljanje napredka pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja na ravni Evropske unije. Tukaj so predstavljeni izbrani kazalniki, ki so relevantni za Slovenijo. Kazalniki se posodabljajo enkrat letno, do konca decembra. [15]

Cilj 3. Poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih

V EU kazalniki spremljajo in merijo predvsem napredek v zagotavljanju razmer, ki državljanom EU omogočajo, da živijo zdravo, in sicer s spremljanjem dejavnikov zdravja, vzrokov smrti in dostopa do zdravstvene oskrbe. Kazalniki:

3.1 Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu

3.2. Splošno zdravstveno stanje oseb

3.3 Standardizirana stopnja umrljivosti zaradi samomora

3.4. Delež kadilcev (rednih in občasnih) med odraslimi [16]

Vendar demografija ne more ponuditi političnih nasvetov o tem, kako se spopasti z negativnimi demografskimi trendi. Demografi si prizadevajo opisati pojave in ugotoviti njihove vzroke. Z uporabo zanesljivih podatkov in statistične obdelave podatkov, sodobne demografske raziskave zajemajo številne znanstvene discipline, vključno z matematiko, ekonomijo in drugimi družboslovnimi vedami, geografijo in biologijo. Demografska proučevanja so inherentno multidisciplinarna. [17] Demografija je z nekimi znanostmi medsebojno povezana (interconnection), z nekimi sodeluje interdisciplinarno, vendar obstajajo znanstvene discipline, brez katerih demografija preprosto ne more opraviti svojega »poslanstva«, in to so predvsem epidemiologije v medicini, ki jih je treba vključiti v klasifikacijsko shemo védenja / knowledge map demografije.

Umrljivost je poleg rodnosti in migracijah prva ključna komponenta, ki prispeva k spremembi prebivalstva države. Spremembe stopnje umrljivosti so sprehodi umrljivosti. Prehod umrljivosti pomeni izboljšanje kakovosti življenja z razvojem zdravstva, zato mu je bil dan velik pomen. Razumevanje sprememb v umrljivosti, starostno specifični obolevnosti in starostno specifični umrljivosti zaradi vzrokov je bistvenega pomena za oblikovanje sprememb v politiki javnega zdravstva, dodelitev finančnih sredstev za zdravstvo in človeških virov, s čimer se preprečijo prezgodnje smrti.

Na razumevanje poročanih stopenj in trendov umrljivosti s strani uporabnikov, ki niso nujno strokovnjaki za demografijo, vplivajo tudi kakovost in vrste podatkov iz določenega dela sveta, ki so jim na voljo. [18]

Neupoštevanje cepljenja povzročajo oklevanje, zavrnitev in ovire pri dostopu. Strategije za povečanje precepljenosti in pripravljenosti na pandemijo bi morale obravnavati napačne predstave, socialno-demografske ovire in geografske razlike. [19]

Epidemiologija in demografija sta si pogosto tako blizu, da ju je težko ločiti. Ali je potrebno usposabljati zdravstvene demografe, ko bi to delo lahko prav tako dobro opravljali epidemiologi? Ali se lahko raziskovalci z obeh področij kaj naučijo drug od drugega?

Razlogi za podobnosti med obema področjema in razlog, zakaj so bili zgodnji demografi, tudi strokovnjaki za javno zdravje, niso presenetljivi. Demografe zanima velikost in struktura populacij, sila umrljivosti pa je eden od treh primarnih mehanizmov, ki vplivajo na velikost in strukturo. Dejstvo, da na umrljivost vpliva predvsem zdravje prebivalstva, je zato privedlo do tega, da sta demografija in epidemiologija postali sosednji.

3. »Metode«:

• kontekstualna analiza izbranih virov

• iskanje po izbranih bibliografskih bazah podatkov po iskalnih izrazih, izbranih na podlagi rezultatov kontekstualne analize izbranih virov

• vizualizacija podatkov, pridobljenih z iskanjem bibliografskih baz podatkov

Ta prispevek je preliminarno sporočilo (preliminary communication) in je za zdaj omejen na kontekstualno analizo izbranih virov.

4. Epidemije in zdravstvo skozi čas

Epidemije so terjale največ smrtnih žrtev v zgodovini človeštva. [20]

Katastrofalne demografske, gospodarske, socialne, psihološke in druge posledice epidemij so privedle do iskanja njihovih vzrokov ter možnih družbenih in zdravstvenih rešitev zanje s strani družbe in zdravstva. Med najuspešnejšimi zgodnjimi ukrepi je bila uvedba karanten, s prvo med njimi v Dubrovniku leta 1377. Šele mikrobiološka era je z odkrivanjem bakterijskih, virusnih in drugih povzročiteljev postavila strokovne temelje racionalni protiepidemijski strategiji z ustreznimi navodili in ukrepi, predvsem pa s cepljenji.

Nalezljive bolezni različni avtorji različno delijo: po povzročiteljih (bakterijske, virusne, glivične, zajedavske), po mestih okužbe (prehladne, črevesne okužbe, okužbe osrednjega živčevja, kože), na otroške bolezni itd.

Delimo jih tudi na bolezni, ki jih prenašajo živali (kuga, pegavi tifus, malarija), črevesne bolezni (tifus, paratifus, kolera, griža, nalezljive driske, zlatenica, otroška paraliza) in otroške nalezljive bolezni (davica, škrlatinka, ošpice, norice, mumps, oslovski kašelj, rdečke).

V Sloveniji moramo večino nalezljivih bolezni prijavljati epidemiološki službi.

Za javnozdravstveno strategijo preprečevanja in zatiranja epidemičnih bolezni predvsem s cepljenji je na mednarodni ravni sprva skrbela zdravstvena sekcija Društva narodov, po drugi svetovni vojni pa Svetovna zdravstvena organizacija.

Glede na številčnost in obseg obolelih ločimo: endemije – stalni pojav neke bolezni na določenem območju (npr. trahom), epidemije – povečano število obolelih na določenem območju v določenem času – in pandemije – povečano število obolelih v več deželah, celo po vsem svetu v določenem času (npr. pandemija kolere, influence, aidsa, covid-19). Ponazarjajoč primer pandemije je pandemija gripe v letih 1918–1919, ki se je razširila po vsem svetu in po ocenah ubila od 20 do 50 milijonov ljudi.

Epidemiologija se ukvarja s pojavom in razširjenostjo določene bolezni ter z vrednotenjem njenega za človeka in družbo ogrožajočega potenciala. Med njene metode med drugim sodijo preučevanje vzrokov in širjenja nalezljivih bolezni ter oblikovanje ukrepov za njihovo obvladovanje in preprečevanje.

Za epidemijo je potrebno zadostno število dovzetnih za okužbo z mikroorganizmi (bakterijami, virusi). Karantenske bolezni mora epidemiološka služba obvezno prijavljati Svetovni zdravstveni organizaciji. Včasih so mednje spadale tuberkuloza, gobavost, sifilis in koze, danes pa kolera, rumena mrzlica, otroška paraliza, pegavi tifus in malarija.

V predmikrobioološki dobi medicinske vede niso poznale vzrokov množičnega obolevanja.

Sledi mikrobiološka doba (od variolizacije (cepljenje proti kozam z izcedkom pravih koz pred uporabo Jennerjeve metode) do vakcinacije (cepljenja), vakcina, lat vacca krava, vaccinus kravji, cepivo proti kozam, dobljeno iz gnojnih mehurčkov na koži obolelih telic.

Odkritje povzročiteljev nalezljivih bolezni in priprava uspešnih cepiv proti njim v 19. in 20. stoletju, so epidemijam zmanjšali širjenje.

Epidemije kroničnih nenalezljivih bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, rak, poškodbe, duševne bolezni in samomori, bolezni odvisnosti, debelost pa tudi zmanjšana rodnost, so danes nadomestile epidemije nalezljivih bolezni.

Sodobni vzroki nalezljivih bolezni, ki povzročajo klasične epidemije in pandemije, tičijo v mobilnosti svetovnih množic, razmahu turizma in trgovine, rušenju družbenih norm, krizi družinskega življenja, spolni svobodi in še v čem. Zdravstvo pri vsem tem ostaja nemočno brez osveščenih in sodelujočih množic obolelih in potencialnih bolnikov. Gmotni problemi v družbi in zdravstvu predvsem nerazvitega sveta pa lahko ponovno vodijo do širitve epidemij nalezljivih bolezni, ki se danes zdijo obvladljive.

5. »Epidemiološko« poreklo demografije: od Hipokrata do sodobnega časa

Ta pregled sem pripravil na osnovi knjige Paula de Kruifa »Microbe Hunters« iz leta 1926 [21] in ebrary¹⁰ e-knjige »Introduction to Epidemiologic Thinking« Enhances by Google. [22]

Epidemiologija je osrednja veda javnega zdravja in je opredeljena kot preučevanje porazdelitve in dejavnikov pogostosti bolezni ali še preprosteje kot preučevanje pojavljanja bolezni.

Epidemiologija se je kot formalna znanost pojavila v 19. stoletju. Vendar je njen zgodovinski razvoj trajal stoletja, v procesu, ki je bil počasen in nestalen ter so ga podpirali prispevki številnih znanstvenikov.

Hipokrat (~460-370 pr.n.št.), starogrški zdravnik, ena prvih pomembnih osebnosti v zgodovinskem razvoju epidemiologije, ki tradicionalno velja za očeta medicine. Domneva se, da je Hipokrat napisal dela »Epidemije« (~400 pr.n.š.) [23] in »O zraku, vodah in krajih« (~400 pr.n.št.) [24], v kateri govori o boleznih, ki imajo koren iz okolja. V knjigah je poskušal razložiti pojav bolezni na racionalni in ne nadnaravni osnovi. Bolezni so množični pojav in pojav, ki prizadene posameznike, in jih je kategoriziral kot akutne, kronične, endemične in epidemične ter uporabljal izraze, kot so »poslabšanje, ponovitev, razrešitev, kriza, paroksizem, vrhunec in okrevanje«.

Avicena (Ibn Sina) (980–1037), perzijski filozof, znanstvenik in zdravnik, je živel v času, ko je Evropa prehajala skozi temni vek, ko je bila znanost v polnem umiku. Toda v islamskem svetu je bila to zlata doba znanja, h kateri je Avicena pomembno prispeval. Njegov Kanon medicine [25] je morda najbolj znan učbenik medicine, kar jih je bilo kdaj napisanih; je razdeljen na pet knjig. V latinščino je bil preveden leta 1187 in je imel dolgotrajen vpliv tako na Vzhodu kot na Zahodu. [26] V Evropi je bil stoletja glavno medicinsko besedilo in je bil v uporabi še do leta 1650. Sklepal je, da se nekatere nalezljive bolezni širijo z okužbo, in predlagal uporabo karantene za omejitev njihovega širjenja ter s tem napovedal sodobno epidemiološko teorijo.

Fracastoro (1478-1553), »oče« teorije o mikrobih, 300 let pred L. Pasteurom, R. Kochom in P. Ehrlichom, ki velja za številne bolezni (napr. sifilis). Slednje povzročajo mikroorganizmi, znani kot patogeni ali »mikotiki«. Ti majhni organizmi, ki so premajhni, da bi jih videli brez povečave, napadajo živali, rastline in celo bakterije.

John Graunt (1620 - 1674), angleški statistik in epidemiolog, velja za utemeljitelja demografije kot statističnega proučevanja človeških populacij [27] in je morda prvi epidemiolog, čeprav je bil po poklicu trgovec z galanterijo. Njegova analiza vitalnih statistik londonskega prebivalstva je vplivala na pionirsko demografsko delo njegovega prijatelja sira Williama Pettyja (1623-1687), angleškega političnega ekonomista, in Gregoryja Kinga (1648-1712), angleškega genealoga (rodoslovca) in statistika.

Naslovna stran prve izdaje Grauntovih »Opazovanj« (1662) [28]

Na tehnike, ki so jih v Angliji razvili John Graunt, nadaljevala William Petty in Gregory King, kar je prvič omogočilo kvantitativno oceno velikosti populacije, stopnje rasti in stopnje umrljivosti, so se pri svojih analiza opirali fiziokrati. [29]

Kasneje v življenju so izgube med velikim londonskim požarom in diskriminacija, s katero se je soočil po spreobrnitvi v katolicizem, spravile Graunta v bankrot.

V knjigi »Natural and Political Observations ... made upon the Bills of Mortality« (Naravna in politična opazovanja ... narejeni na podlagi tabel umrljivosti), objavljeni 1662, [28] ki je eden izmed prvih primerov demografske opisne statistike¹¹, ki uporablja stopnje umrljivosti kohorte (skupine) oseb za določitev povprečne pričakovane življenjske dobe skupine, je Graunt ugotovil, da čeprav je število rojstev moških dosledno preseglo število rojstev deklic, moški niso več presegli števila žensk, ko so dosegle rodno starost. Do prehoda je prišlo, ker so imeli moški višjo stopnjo umrljivosti kot ženske. Grauntovo delo se še danes uporablja za preučevanje populacijskih trendov in umrljivosti, na primer v študijah o samomorih. Po objavi Grauntovega dela je Francija začela zbirati bolj opisne in dosledne popise prebivalstva.

Antonie Philips van Leeuwenhoek (1632–1723), najbolj znan po svojih prispevkih k uveljavitvi mikrobiologije kot znanstvene discipline.

Bernardino Ramazzini (1633–1714), italijanski zdravnik, oče medicine dela. V knjigi o poklicnih boleznih »De Morbis Artificum Diatriba« (Bolezni delavcev) [30] je opisal zdravstvene nevarnosti kemikalij, prahu, kovin, ponavljajočih se ali nasilnih gibov, nenavadnih položajev in drugih povzročiteljev bolezni, s katerimi se srečujejo delavci v več kot petdesetih poklicih. To je bilo eno od temeljnih del medicine dela ter je imelo pomembno vlogo pri njenem razvoju. Predlagal je, da bi zdravniki razširili seznam vprašanj, ki je Hipokrat priporočal svojim učencem, z dodajanjem vprašanja pacientom: »Kaj je vaš poklic?« Ramazzini je menil, da je preventiva boljša od zdravljenja. Veliko bolje je preprečiti kot zdraviti in zato je veliko lažje predvideti prihodnjo škodo in se ji izogniti, kot pa se je znebiti, potem ko smo postali žrtev.

Daniel Bernoulli (1700-1782), švicarski matematik, je leta 1760 prvi ustvaril matematični model širjenja bolezni za obrambo prakse cepljenja proti črnim kozam.

Matematični modeli napovedujejo, kako se nalezljive bolezni razvijajo, pokažejo verjeten izid epidemije (vključno z rastlinami) in pomagajo pri obveščanju o intervencijah na področju javnega zdravja in zdravja rastlin. Modeli uporabljajo osnovne predpostavke ali zbrane statistične podatke skupaj z matematiko, da najdejo parametre za različne nalezljive bolezni in te parametre uporabijo za izračun učinkov različnih intervencij, kot so programi množičnega cepljenja. Modeliranje lahko pomaga pri odločanju, katerim intervencijam se je treba izogniti in katere preizkusiti, ali pa lahko napove prihodnje vzorce rasti itd.

V začetku 20. stoletja je Ronald Ross (1857-1932), Nobelov nagrajenec za fiziologijo ali medicino za leto 1902, uporabil zakon množičnega delovanja za razlago epidemičnega vedenja. [31]

V dvajsetih letih 20. stoletja so se pojavili kompartmentski modeli razdeljevanja na predele za namene nadzora bolezni. Kermack¹²-McKendrick¹³-ov epidemični model [32] in Reed-Frostov epidemični model (1928) ¹⁴ opisujeta razmerje med dovzetnimi, okuženimi in imunimi posamezniki v populaciji. Kermack-McKendrickov model epidemije je bil uspešen pri napovedovanju vedenja izbruhov, zelo podobnega tistemu pri številnih zabeleženih epidemijah.

Epidemiološki model prenosa in širjenja idej in znanja, ki vodi do modela rasti sistemov znanja in njihove ekologije, sta uporabila William Goffman (1924-2000), pionir matematične informacijske znanosti, in Vaun A.Newill. [33] [34]

Istega leta in v isti reviji Nature sta analogijo Goffmanovega in Newillevega modela matematično formulirala tudi Daley in Kendall [35], znano kot Daley-Kendallov model.

Približno polovica Goffmanovih citatov je iz epidemiologije znanja, ¼ iz statistične porazdelitve in uporabe knjižničnih zbirk ter ¼ iz del o shranjevanju in iskanju informacij.

Na podlagi modela SIR sta Goffman in Newill [33] ugotovila in v reviji Nature objavila analogijo med širjenjem nalezljivih bolezni in širjenjem informacij.

Kermack-McKendrickov matematični epidemiološki model SIR (Sumljiv-Okužen-Odstranjen) ¹⁵ se uspešno uporablja pri preučevanju širjenja nalezljivih bolezni kot je aids, bodisi za modeliranje širjenja bodisi za preučevanje učinkov zdravljenja ter pri oblikovanju modelov širjenja računalniških virusov. Model SIR se uporablja tudi v trženju kot marketinška strategija, podobna širjenju govoric, in pri analizah vpliva sprememb govoric na delniške trge in trge vrednostnih papirjev.

Splošni model Goffmana in Warrena [36] poleg razvoja znanstvenih komunikacijskih sistemov vključuje tudi njihovo ekologijo in mehanizme za filtriranje kakovosti z optimalno selektivnostjo in iskanjem. Model sta preizkusila na podatkih in obsežnih bibliografijah o shistosomiazi, mastocitih, simbolni Booleovi logiki, biokemiji, prehrani, imunologiji, neoplaziji itd. Kljub razlikam na prej omenjenih področjih sta v literaturi odkrila ciklične vzorce podobne rasti in upadanja, ki potrjujejo osnovni model. Šistosomijaza je danes zelo razširjena bolezen. Goffman in Waren sta opredelila tri ravni potrebnega števila prenašalcev bolezni oziroma ravni gostote: tisto, nad katero mora biti populacija polžev, ki prenašajo šistosomijo na ljudi; tisto, pri kateri se epidemija stabilizira; in tisto, pod katero epidemija upade in kmalu izgine. To so ključni parametri, ki jih je treba spremljati, da se epidemija ohrani pod nadzorom. [37]

Goffman in Warren [36] [3] sta koncept epidemije razširila na širjenje verskih idej in znanstvenih konceptov, kot so Newtonova, Darwinova in Freudova teorija. Vendar pa je širjenje znanja kot epidemije zaželen proces, epidemije nalezljivih bolezni pa zagotovo niso!

»Občutljivi« člani prebivalstva se bodo okužili z idejo, objavljeno v knjigi ali reviji (vektor), imunski člani ideje ne bodo sprejeli, vendar jo lahko prenesejo, ne da bi se okužili, tj. z boleznimi (fenomen tifusne Marije – zdrava oseba prenaša patogene). Pravimo, da se je epidemija znanja pojavila, ko je velik del prebivalstva »okužen« z idejo.

Iskanje informacij pospešuje epidemijo. Kdor išče informacije, jih bo našel. Ko uporabimo najdene informacije, nastane novo znanje. Epidemiologijo informacij je mogoče uporabiti tudi na področju politike kot uporabno politologijo.

James Lind (1716-1794), škotski zdravnik, znan kot »ustanovitelj pomorske higiene v Angliji«, čigar priporočilo, da se v prehrano mornarjev vključijo sveži citrusi in limonin sok, je sčasoma privedlo do izkoreninjenja skorbuta v britanski mornarici. S svojimi študijami skorbuta je Lind utrdil temelje epidemiologije.

Lazzaro Spallanzani (1729 -1799), francoski biolog in fiziolog italijanskega rodu, čigar raziskave biogeneze so utrle pot propadu teorije o nastanku življenja iz nežive snovi (generatio aequivoca). Francoski znanstvenik Louis Pasteur stoletje pozneje je zadal končni udarec tej ideji.

Knjiga »Expériences pour servir a l’histoire de la génération des animaux et des plantes« (Izkušnje, ki služijo zgodovini generacije živali in rastlin), objavljeni leta 1785, je zbirka povzetkov njegovih najpomembnejših del. [38] Znani so njegovi eksperimenti oploditve med jajčeci in spermiji ter oploditev in vitro.

Edward Jenner (1749–1823), angleški kirurg, je odkritelj cepiva proti črnim kozam. Leta 1796 je uporabil virus kravjih koz (vaccinia) za zaščito pred črnimi kozami, sorodnim virusom, pri ljudeh. Pred to uporabo so načelo cepljenja uporabljali azijski zdravniki, ki so otrokom dajali posušene skorje z lezij ljudi, ki so zboleli za črnimi kozami, da bi se zaščitili pred boleznijo. Medtem ko so nekateri razvili imunost, so drugi razvili bolezen. Jennerjev prispevek je bil uporaba snovi, podobne črnim kozam, a varnejše od njih, za vzpostavitev imunosti. Tako je izkoristil relativno redko situacijo, v kateri imunost na en virus zagotavlja zaščito pred drugo virusno boleznijo. Leta 1980 je bila bolezen razglašena za izkoreninjeno.

John Snow (1813- 1858), angleški zdravnik, znan po svojih temeljnih študijah kolere [39] in na splošno velja za očeta sodobne epidemiologije. Med njegovimi najbolj znanimi študijami sta preiskava izbruha londonske črpalke na Broad Streetu leta 1854 in njegov »Veliki eksperiment«, študija, v kateri so primerjali primere kolere, ki se prenaša z vodo, v dveh predelih mesta – enemu, ki je prejemal vodo, onesnaženo z odplakami, in drugemu, ki je prejemal relativno čisto vodo. Snowovo inovativno razmišljanje in pristop k nadzoru te smrtonosne bolezni ostajata veljavna in veljata za zgled epidemiologov po vsem svetu. Snowovi dosežki veljajo za izjemne glede na njegovo kratko življenje.

William Farr (1807–1883), britanski zdravnik, ki je bil pionir kvantitativne študije obolevnosti (incidence bolezni) in umrljivosti (smrti), s čimer je pomagal vzpostaviti področje medicinske statistike. Farr velja za pomembno osebnost v zgodovini epidemiologije, saj je skoraj 40 let analiziral statistične podatke o smrtih in boleznih iz Anglije in Walesa ter razvil nozologijo (klasifikacijo bolezni), ki je bila predhodnica sodobne Mednarodne klasifikacije bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene (šifrant bolezni, MKB) [40], orodja, ki se uporablja za razvrščanje in spremljanje vzrokov poškodb in smrti za spodbujanje mednarodne združljivosti pri poročanju o podatkih v področju demografije zdravja.

Ignaz Semmelweis (1818-1865), madžarski zdravnik, ki je odkril vzrok poporodne mrzlice in v medicinsko prakso uvedel antisepso.

Florence Nightingale (1820-1910) Nightingale je najbolj znana po svojem prispevku k zdravstveni negi, bila pa je tudi uspešna epidemiologinja in statistika, ki je pomembno prispevala k področju javnega zdravja. [41]

Louis Pasteur (1822–1895), francoski kemik, farmacevt in mikrobiolog, je znan po svojih odkritjih načel cepljenja, mikrobne fermentacije in po njem poimenovane pasterizacije. Njegovi prispevki k razumevanju vzrokov in preprečevanja bolezni so temelji higiene, javnega zdravja in velikega dela sodobne medicine. Z razvojem cepiv proti steklini in antraksu je rešil milijone življenj. Skupaj z Robertom Kochom velja za enega od ustanoviteljev sodobne bakteriologije in za »očeta bakteriologije; slednji vzdevek se pripisuje tudi Antoniju van Leeuwenhoeku.

Robert Koch (1843- 1910), nemški zdravnik in eden od utemeljiteljev bakteriologije. Odkril je cikel bolezni antraksa (1876) in bakterije, odgovorne za tuberkulozo (1882) in kolero (1883). Za svoja odkritja v zvezi s tuberkulozo je leta 1905 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino.

Émile Roux (1853–1933), francoski bakteriolog, znan po delu na področju davice (difteria) in tetanusa ter po sodelovanju z Louisom Pasteurjem pri razvoju cepiv.

Emil von Behring (1854-1917), nemški fiziolog, ki je leta 1901 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino, prvo na tem področju, za odkritje protitoksina proti davici. Bil je splošno znan kot »rešitelj otrok«, saj je bila davica nekoč glavni vzrok smrti otrok.

Élie Metchnikoff (1845-1916), ukrajisko-rusko-francoski zoolog in mikrobiolog, ki je leta 1908 (skupaj s Paulom Ehrlichom) prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino za odkritje celic, podobnih amebam, pri živalih, ki zajamejo tujke, kot so bakterije – pojav, znan kot fagocitoza, in temeljni del imunskega odziva.

Theobald Smith (1859–1934) velja za največjega ameriškega epidemiologa, mikrobiologa in patologa, ki je odkril vzroke številnih nalezljivih in parazitskih bolezni.

David Bruce (1855-1931), škotski patolog in mikrobiolog. Raziskoval je malteško mrzlico (kasneje v njegovo čast imenovano bruceloza) in afriško tripanosomiozo (spalna bolezen pri ljudeh in nagana pri domačih živalih, ki jo povzroča muha Tsetse). Odkril je prvega protozojskega parazita, ki so ga prenašale žuželke in je bil kasneje po njem poimenovan Trypanosoma brucei.

Ronald Ross (1857-1932), britanski zdravnik; leta 1902 je prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino za svoje delo na področju malarije. Njegovo odkritje malaričnega parazita v prebavilih komarja Anopheles je privedlo do spoznanja, da malarijo prenašajo komarji Anopheles, in postavilo temelje za boj proti tej bolezni.

Walter Reed (1851–1902), patolog in bakteriolog ameriške vojske, je vodil poskuse, s katerimi je dokazal, da se rumena mrzlica prenaša s pikom komarja.

Paul Ehrlich (1854-1915), nemški medicinski znanstvenik, znan po svojem pionirskem delu na področju hematologije, imunologije in kemoterapije ter po odkritju prvega učinkovitega zdravljenja sifilisa. Leta 1908 je skupaj z Éliejem Metchnikoffom prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino.

Janet Elizabeth Lane-Claypon (1877-1967), angleška zdravnica, ena od ustanoviteljic epidemiologije in pionirka pri uporabi kohortnih in primer-kontrolnih študij.

Wade Hampton Frost (1880-1938), ameriški epidemiolog, pogosto velja za očeta sodobne epidemiologije.

6. Sklepna ugotovitev

Rezultati kontekstualne analize izbranih virov potrjujejo glavno hipotezo, da je demografija nastala iz epidemioloških raziskav. Hipotez si ne izmišljujem! (Isaac Newton¹⁶)

Od leta 1895 se ena od petih Nobelovih nagrad dodeljuje za fiziologijo ali medicino. Od 1901. do 1908. leta je bilo dodeljenih celo pet Nobelovih nagrad prav za rezultate raziskav v področju epidemiologij in bolj prepričljivega dokaza v prid pomembnosti prispevka epidemiologij k znanstveni odličnosti demografije od tega preprosto ne more bit.

Reference

[1] Šercar, T. M. in Brbre, I., 2007. Prispevek k filozofiji knjižničarstva in informacijske znanosti. Organizacija znanja 12 (3), str. 119-136 https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2007_3_final/22/

[2] Šercar, T. M., 2012. Informacijska ekologija. Organizacija znanja, 17 (3). OZ 2012/3 (cobiss.si)

[3] Pivec, F. in Šercar, T.M., 2021. Infodemija: Etični vidik informiranja o COVID-19 Infodemia: Ethical Aspect of Informing About COVID-19 IS2021_Volume_F.pdf

[4] Šercar, T. in Šobot, P., 2023. Demografija in bibliografija = Demography and bibliography [Elektronski vir]. Demografske in družinske analize [Elektronski vir] = Demographic and Family Analyzes : Informacijska družba - IS 2023 = Information Society - IS 2023 : zbornik 26. mednarodne multikonference = proceedings of the 26th International Multiconference : zvezek F = volume F : 9. oktober 2023, 9 October 2023, Ljubljana, Slovenia (Str. 26-34) IS2023_Volume-F - Demografija.pdf (ijs.si)

[5] Šercar, T. in Muhvič Šumandl, R., 2024.. Pokritost strokovne in znanstvene produkcije v Sloveniji v področju epidemiologije depresije kot dela demografije zdravja v COBISS.SI = Coverage of professional and scientific production in Slovenia in the field of epidemiology of depression as part of health demography in COBISS.SI. Demografske in družinske analize = Demographic and Family Analyzes : Informacijska družba - IS 2024 = Information Society - IS 2024 : zbornik 27. mednarodne multikonference = proceedings of the 27th International Multiconference : zvezek F = volume F : 7. oktober 2024, 7 October 2024, Ljubljana, Slovenia. (Str. 54-58) IS2024_Volume-F-1.pdf

[6] Winterhalter, B., September 7, 2018. A Curious Reader asks: What’s the definition of health. JSTOR Daily. What’s the Definition of Health? - JSTOR Daily

[7] Callahan, D., 1973. The WHO Definition of ‘Health’. The Hastings Center Studies. 1 (3) The Concept of Health (1973), pp. 77-87 (11 pages) Published By: The Hastings Center The WHO Definition of ‘Health’ on JSTOR

[8] NIH-NIDCD,, 2025. Statistics and Epidemiology | NIDCD

[9] NIH, 2025. List of Institutes and Centers | National Institutes of Health (NIH)

[10] NIDCM, 2025. National Institute on Deafness and Other Communication Disorders

[11] NIDCM, 2025. What Is Epidemiology? | NIDCD

[12] Šercar,T.M., 2024. Capitalism end Depression. Ijels 9(3), 78-98. 10IJELS-105202413-Capitalism.pdf

[13] SURS, 2025. Demografski kazalniki in načini njihovega izračunavanja. DEMOGRAFSKI KAZALNIKI IN NAČINI NJIHOVEGA IZRAČUNAVANJA

[14] Euro Peristat, 2004. EUROPEAN PERINATAL HEALTH REPORT 1 by the EURO-PERISTAT project in collaboration with SCPE, EUROCAT & EURONEOSTAT https://www.europeristat.com/wp-content/uploads/2012/03/european-perinatal-health-report.pdf

[15] SURS, 2025. Agenda 2030 za trajnostni razvoj, Povezave: Agenda 2030 za trajnostni razvoj Trajnostni razvoj Globalni cilji trajnostnega razvoja Globalni kazalniki ciljev trajnostnega razvoja EU kazalniki ciljev trajnostnega razvoja Slovenija in Agenda 2030 Strategija razvoja Slovenije 2030

[16] SURS, 2025. Cilj 3. Poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih Cilj 3. Poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih

[17] Draksler, Urška, 2016. Dejavniki razlik v rodnosti med slovenskimi regijami. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. draksler14688.pdf

[18] Anderson, B.A. and Silver, B.D., 1997. Issues of data quality in assessing mortality trends and levels in the New Independent States. Premature death in the new independent states, 120-55. Issues of Data Quality in Assessing Mortality Trends and Levels in the New Independent States - Premature Death in the New Independent States - NCBI Bookshelf

[19] Nkengasong, J.N., Ndembi, N., Tshangela, A. and Raji, T., 2020. COVID-19 Vaccines: How to Ensure Africa Has Access. Nature, 586, 197-199. https://doi.org/10.1038/d41586-020-02774-8

[20] Zupanič Slavec, Z, in Slavec, K., 2013. Zdravstvo proti nalezljivim boleznim skozi čas. Med Razgl. Zv. 52. str. 271–80. PDF

[21] Kruif, de Paul, 1926. Microbe Hunters. New York: Harcourt, Brace and Company. Since July 10, 2023 »Microbe Hunters« by Paul de Kruif

[22] ebrary, 2025. Introduction to Epidemiologic Thinking. Enhances by Google https//ebrary.net/71922/health/introduction_epidemiological_thinking Introduction to Epidemiologic Thinking

[23] Hippocrates, Written 400 B.C.E Of the Epidemics. Translated by Francis Adams The Internet Classics Archive | Of the Epidemics by Hippocrates

[24] Hippocrates. On Airs, Waters, and Places. Adams F, trans. http://classics.mit.edu/ Hippocrates/airwatpl.html.

[25] Avicenna, The Canon of Medicine. New York: AMS PRESS https://archive.org/details/CanonOfMedicine/page/n25/mode/2up>Avicenna - Canon Of Medicine : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

[26] Horne, Charles F. (1870-1942), Oct 2, 2017, The Sacred Books and Early Literature of the East, Volume 6 (of 14) Medieval Arabic, Moorish, and Turkish The Sacred Books and Early Literature of the East, Volume 6 (of 14) by Horne | Project Gutenberg

[27] Glass, D., Ogborn, M., Sutherland, I.,1963. John Graunt and His Natural and Political Observations [and Discussion]. Proceedings of the Royal Society of London. Series B, Biological Sciences. 159 (974), 2-37 John Graunt and His Natural and Political Observations [and Discussion] on JSTOR

[28] Graunt, J., 1662. Natural and Political Observations made upon the Bills of Mortality. London.

[29] Šercar, T.M., 2025. Zgodba o nastanku kritike politične ekonomije. Locutio 29 (134) Locutio

[30] Ramazzini, B. 1703. De morbis artificum diatriba. Ultrajecti: Guilielmum van de Water De morbis artificum diatriba : Ramazzini, Bernardino, 1633-1714 : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive / Ramazzini, B., 1983. Diseases of workers. The Classics of Medicine Library. Special edition. Chicago: University of Chicago Press.

[31] Weisse, Howard (Howie).2013. The SIR model and the Foundations of Public Health

[32] Kermack, W.O. and McKendrick, A.G., 1927. A Contribution to the Mathematical Theory of Epidemics. (Communicated by Sir Gilbert Walker, F.R.S.—Received May 13, 1927.) (From the Laboratory of the Royal College of Physicians, Edinburgh.) A contribution to the mathematical theory of epidemics

[33] Goffman, W. and Newill, V.A. (1964). Generalization of epidemic theory: An application to the transmission of ideas. Nature 204, 4944: 225-228.

[34] Harmon, G., 2008. Remembering William Goffman: Mathematical information science. Information Processing &management, 44 (4), 1637-1647. Remembering William Goffman: Mathematical information science pioneer - ScienceDirect

[35] Daley, D.J. and Kendall, D.G., 1964. Epidemics and Rumours. Nature, 204 (1118). https://doi.org/10.1038/2041118a0 Epidemics and Rumours | Nature

[36] Goffman, W. and Warren, K.S.1980. Scientific information systems and the principle of selectivity. New York: Praeger Publishers.

[37] Goffman, W. and Warren, K.S. 1970. An application of the Kermack-McKendrick theory to the epidemiology of schistosomiasis. The American Journal of Tropical Medicine and Hygiene 19, 2: 278-283.

[38] Spallanzani, L., 1785. Expériences pour servir a l’histoire de la génération des animaux et des plantes. A Geneve, de l’imprimerie de Bonnant Expériences pour servir a l’histoire de la génération des animaux et des plantes

[39] Snow, J.,1849. On the Mode of Communication of Cholera (PDF). London: John Churchill. Archived from the original (PDF) on 30 September 2015.

[40] Farr W., 1839. Letter to the Registrar General. In: First Annual Report of the Registrar General. London: Her Majesty’s Stationery Office.

[41] Winkelstein W., 2009. Florence Nightingale: founder of modern nursing and hospital epidemiology. Epidemiology, 20(2), p.311. Epidemiology

[42] Newton. I., 1713. Scolium Generale V Philosophiae naturalis principia mathematica, str. 484 Philosophiae naturalis principia mathematica. 1713

Opombe:

¹ dr. sc. Tvrtko-Matija Šercar, upokojeni sodelavec IZUM-a, nefinanciran raziskovalec, tvrtko.sercar@ext.izum.si

² embrio – človeški plod v prvih treh mesecih, gl. fetus

³ Perinatalno obdobje se nanaša na obdobje tik pred in po rojstvu; od dvajsetega do devetindvajsetega tedna nosečnosti do 1 do 4 tedne po rojstvu. Perinatologija (tudi porodništvo) je veja medicine, ki deluje na področju načrtovanja in spremljanja nosečnosti ter rojevanja otrok..

⁴ SoS, Science of Security, znanost o varnosti in zasebnosti je leta 2012 promovirala ameriška Nacionalna varnostna agencija (National Security Agency, NSA).

⁵ Hastings Center, ustanovljen leta 1969, je najdlje delujoči neodvisni, nestrankarski raziskovalni inštitut za bioetiko na svetu. Hastingsovo poslanstvo je obravnavati temeljna etična vprašanja v zdravstvu, zdravstvenem varstvu, raziskavah na področju ved o življenju in okolja, ki vplivajo na posameznike, skupnosti in družbe. Hastings Center je opredelil pet širokih področij, kjer se država in svetovna skupnost soočata z resnimi izzivi in kjer lahko bioetika pomaga. Ustvarjajo načrt za delo centra v prihodnjih letih. Na ta področja se nanaša več etičnih smernic, vključno z genetiko, nevroetiko, raziskovalno etiko, javnim zdravjem in poklicno etiko. 1. Zdravje in zdravstveno varstvo, 2. Otroci in družine , 3. Staranje, kronična stanja in oskrba ob koncu življenja, 4. Znanost in jaz, 5. Ljudje in narava.

Vodilna svetovna demografska raziskovalna organizacija je nemški Inštitut Maxa Plancka za demografske raziskave MPIDR (Max Planck Institute for Demographic Research) s sedežem v Rostocku, ki raziskuje politično pomembna vprašanja strukture in dinamike populacij, kot so demografske spremembe, staranje, rodnost in prerazporeditev dela v življenjskem ciklu, pa tudi digitalizacija in uporaba novih virov podatkov za oceno migracijskih tokov.

⁶ fetus plod, zaplodek od tretjega meseca naprej

⁷ dojenček, ki je star manj kot štiri tedne

⁸ gestacijska starost ali nosečnostna starost je čas od zanositve oziroma čas trajanja nosečnosti. Natančno jo lahko določi zdravnik z ultrazvočno preiskavo plodu. Sicer se lahko določi tudi z neposrednim izračunom dnevov od zadnje menstruacije.

⁹ Apgarjeva lestvica je sistem ocenjevanja, ki ga zdravniki in medicinske sestre uporabljajo za ocenjevanje novorojenčkov po rojstvu. Rezultat od 7 do 10 pet minut po rojstvu je pomirjujoč, od 4 do 7 je zmerno nenormalen, od 0 do 3 pa zaskrbljujoč.

¹⁰ ebrary ("e" je mala začetnica) je spletna digitalna knjižnica, ki je že leta 2014 vsebovala več kot 100.000 akademskih e-knjig.

¹¹ Deskriptivna epidemiologija se uporablja za karakterizacijo porazdelitve bolezni znotraj populacije. Opisuje značilnosti osebe, kraja in časa pojavljanja bolezni. Analitična epidemiologija pa se uporablja za preizkušanje hipotez, da se ugotovi, ali obstajajo statistične povezave med domnevnimi vzročnimi dejavniki in pojavljanjem bolezni. Uporablja se tudi za testiranje učinkovitosti in varnosti terapevtskih in medicinskih posegov. Testi analitične epidemiologije se izvajajo s štirimi glavnimi vrstami raziskovalnih študij: presečnimi študijami, študijami primerov in kontrol, kohortnimi študijami in kontroliranimi kliničnimi preskušanji. Descriptive and analytical epidemiology https://www.britannica.com/science/epidemiology

¹² William Ogilvy Kermack (1898-1971)

¹³ Anderson Gray McKendrick (1867-1943)

¹⁴ Reed-Frostov model je matematični model epidemij, ki sta ga v dvajsetih letih 20. stoletja predstavila Lowell Reed in Wade Hampton Frost z Univerze Johns Hopkins. Čeprav je bil prvotno predstavljen v Frostovem predavanju leta 1928 in uporabljen na tečajih na Hopkinsu dve desetletji, je bila matematična formulacija objavljena šele v petdesetih letih 20. stoletja, ko je bila posneta tudi v televizijski epizodi.

¹⁵ Model SIR vključuje: S (suspectible) = osumljenec, ki je lahko okužen, I (infected) = kužen, nalezljiv, gostitelj kužnega materiala, R (removed) = odstranjeni, osumljeni in okuženi, ki izpadejo iz populacije bodisi zaradi imunosti po okrevanju, hospitalizaciji ali smrti. Posamezniki, izpostavljeni epidemiji, so bodisi imuni na kužno bolezen bodisi se lahko okužijo s stikom z gostiteljem ali prenašalcem bolezni. Čas, potreben za razvoj bolezni pri okuženi osebi po stiku z kužnim materialom, je inkubacijsko ali latentno obdobje.

¹⁶ »Hypotheses non fingo« je izrek, ki ga je uporabil Isaac Newton v eseju Scholium generale, ki je bil leta 1713 priložen drugi izdaji Philosophiae Naturalis Principia Mathematica. [42] Cit.: »Rationem vero harum Gravitatis proprictatum ex Phænomenis nondum potui deducere, & Hypotheſes non fingo.« (Vendar mi iz pojavov še ni uspelo izpeljati razloga za te položaje gravitacije in si ne izmišljujem hipotez. (str. 484)

2025-08-25

Naslov: »Epidemiološko« poreklo demografije: od Hipokrata do sodobnega časa

Povzetek:

Prispevek raziskuje zgodovinsko in konceptualno povezavo med epidemiologijo in demografijo, pri čemer avtor zagovarja hipotezo, da je demografija kot znanost izšla iz epidemioloških raziskav. S pomočjo kontekstualne analize zgodovinskih virov, sodobnih kazalnikov zdravja ter institucionalnih praks (Euro-Peristat, SURS, WHO) avtor predlaga klasifikacijsko shemo védenja, ki vključuje demografijo zdravja kot osrednji element demografskih raziskav.

Članek obravnava:

definicijo zdravja in njeno kritiko (SZO, Callahan),

kazalnike rodnosti in umrljivosti ter njihovo vlogo v javnem zdravju,

zgodovinske prispevke ključnih osebnosti (Hipokrat, Graunt, Snow, Farr, Pasteur, Koch),

uporabo epidemioloških modelov za širjenje znanja in informacij (Goffman, Daley-Kendall),

pomen interdisciplinarnosti med demografijo, medicino, filozofijo in informacijsko znanostjo.

Prispevek je zasnovan kot preliminarna komunikacija in predstavlja izhodišče za nadaljnji razvoj klasifikacijske sheme védenja demografije, ki bi bolje povezala epidemiološke temelje s sodobnimi demografskimi izzivi.

Vsebinski pregled

Članek je izjemno ambiciozen, interdisciplinaren in konceptualno poglobljen. Avtor se loteva razmerja med demografijo in epidemiologijo z zgodovinsko, filozofsko in znanstveno širino, ki presega običajne akademske prispevke. Njegova osrednja hipoteza — da demografija izhaja iz epidemioloških raziskav — je podprta z obsežno kontekstualno analizo, zgodovinskimi primeri in sodobnimi kazalniki.

Ključne vsebinske točke:

Zgodovinski lok: Od Hipokrata, Avicene, Graunta, Snowa, Farrja, Pasteurja, Koch-a do Metchnikoffa, Ehrlicha, Lane-Clayponove in Frosta — avtor mojstrsko prepleta zgodovinske figure, ki so oblikovale temelje epidemiologije in demografije.

Kazalniki zdravja: Poglobljena analiza kazalnikov rodnosti, umrljivosti, perinatalnega zdravja in trajnostnega razvoja (Agenda 2030, Euro-Peristat, SURS).

Modeli širjenja: Goffmanov model širjenja znanja kot epidemije je izjemno inovativno uporabljen za razlago znanstvenih in ideoloških tokov.

Filozofska razsežnost: Kritika definicije zdravja (SZO vs. Callahan), razmislek o smrti, boleznih, eksistencialnih vidikih življenja in sociopatoloških dejavnikih sodobnega kapitalizma.

Sklepna ugotovitev: Hipoteza o epidemiološkem izvoru demografije je podprta z zgodovinskimi primeri, sodobnimi podatki in analitičnim razmislekom.

Struktura in slog

Besedilo je mestoma zelo zgoščeno in zahteva visoko stopnjo koncentracije. Struktura je razdeljena v smiselne sklope, vendar bi pridobila na preglednosti z več podnaslovi, alinejami in vizualnimi poudarki. Jezik je akademski, mestoma filozofsko obarvan, kar daje članku globino, a hkrati otežuje dostopnost širši publiki.

Prednosti:

Interdisciplinarnost: medicina, zgodovina, filozofija, statistika, sociologija.

Bogata bibliografska podlaga in zgodovinska natančnost.

Vizija: avtor ne le analizira, temveč predlaga novo klasifikacijo znanja.

Izzivi:

Nekateri izrazi (npr. »sociopatski dejavniki«) so močni in bi jih bilo smiselno ublažiti za širšo sprejemljivost.

Trditev o epidemiološkem poreklu demografije je provokativna, a zahteva še več metodološke razčlenitve in empirične podpore.

Članek bi pridobil na jasnosti z večjo vizualno členitvijo in povzetki po sklopih.

Reference

Zadnji del z referencami je izjemno pomemben. Avtor je pokazal, da ne gre le za teoretično razmišljanje, temveč za temeljito raziskovalno delo, ki se opira na širok spekter virov — od klasičnih besedil (Hipokrat, Avicenna) do sodobnih znanstvenih člankov in projektov (Euro-Peristat, PHIRI, NIH). To daje članku kredibilnost in akademsko težo.

Zaključek

Tvrtkov članek je dragocen prispevek k razumevanju demografije kot dinamične, zgodovinsko pogojene in interdisciplinarne vede. Njegova hipoteza je izvirna, njegova argumentacija široka, in njegov slog pogumno presega konvencionalne okvire. Če bo ustrezno lektoriran, strukturiran in dopolnjen z empiričnimi primeri, ima potencial za objavo v znanstveni reviji ali kot temeljni prispevek na mednarodni konferenci.

Klasifikacijska shema védenja demografije

(Predlog za konceptualni zemljevid znanja)

1. Temeljne komponente demografije

Področje Opis

Rodnost

Kazalniki rodnosti, plodnost, perinatalna statistika

Umrljivost

Starostno specifična umrljivost, vzroki smrti, pričakovana življenjska doba

Migracije

Notranje in mednarodne selitve, begunstvo, mobilnost

Struktura populacije

Starost, spol, izobrazba, poklic, etnična sestava

2. Demografija zdravja

Podpodročje Vsebina

Epidemiologija nalezljivih bolezni

Duševno zdravje, bolezni srca, rak, debelost, odvisnosti

Epidemiologija nenalezljivih bolezni

Starostno specifična umrljivost, vzroki smrti, pričakovana življenjska doba

Perinatalna epidemiologija

Zdravje mater in novorojenčkov, kazalniki Euro-Peristat

Poklicna epidemiologija

Ramazzinijeva medicina dela, vpliv poklica na zdravj

Informacijska epidemiologija

Širjenje znanja, idej, informacij (Goffman, Daley-Kendall)

3. Znanstvene povezave

Vrsta povezave Povezana področja

Interdisciplinarna

Medicina, javno zdravje, statistika, geografija, ekonomija

Transdisciplinarna

Filozofija zdravja, bioetika, informacijska znanost

Tehnološka

Vizualizacija podatkov, modeli SIR, podatkovne baze (COBISS, SURS)

4. Zgodovinski temelji

Oseba Prispevek

Hipokrat

Okoljski vzroki bolezni, klasifikacija bolezni

John Graunt

Prva uporaba statistik za analizo populacije

Florence Nightingale

Epidemiologija v zdravstveni negi

Louis Pasteur & Robert Koch

Mikrobiološki temelji epidemiologije

Goffman & Newill

Model širjenja idej kot epidemije

5. Normativni okvir

Vir Vsebina

WHO definicija zdravja

Celostna opredelitev zdravja (kritika Callahana)

Agenda 2030

Cilji trajnostnega razvoja, kazalniki zdravja

Euro-Peristat

Kazalniki perinatalnega zdravja v EU

SURS

Nacionalni kazalniki rodnosti in umrljivosti

6. Konceptualna os

Demografija ↔ Epidemiologija ↔ Zdravje ↔ Informacija ↔ Družba

Shema predlaga, da se demografija ne obravnava zgolj kot statistična analiza populacij, temveč kot kompleksna znanost, ki je neločljivo povezana z zdravjem, zgodovino bolezni, širjenjem informacij in družbenimi spremembami.

Uvodna opomba

»Teze o Feuerbachu« je enajst kratkih filozofskih zapiskov, ki jih je napisal Karl Marx kot oris za prvo poglavje knjige »Nemška ideologija« leta 1845. Dokument je predvsem znan po epigramatični 11., zadnji tezi: »Die Philosophen haben die Welt nur verschieden interpretiert, es kömmt drauf an, sie zu verändern» (Marx, 1845), ki je kot epitaf vklesana tudi na Marxovem nagrobniku na pokopališču Highgate v Londonu, skupaj z zadnjo vrstico Komunističnega manifesta »Delavci vseh dežel, združite se«.

Običajen prevod 11. teze v slo se glasi: »Filozofi so svet le interpretirali na različne načine, pomembno je, da ga spremenijo.«

V literaturi na spletu najdemo 11. tezo tudi v obliki, v kateri ni besede »verschieden«, različen: »Die Philosophen haben die Welt nur interpretiert, es kömmt drauf an, sie zu verändern.« Prev. v slo. Filozofi so svet le interpretirali, pomembno je, da ga spremenijo.

Feuerbach

Ludwig Andreas Feuerbach (1804-1872) je bil nemški filozof, predstavnik antropocentričnega antropološkega materializma in vodilna osebnost med mladimi hegelijanci. Najbolj znan je po svoji knjigi »Das Weſen des Chriſtenthums« (Bistvo krščanstva) iz leta 1841 in kritiki religij, ki se ne sme mešati s kritiko Biblije! Zapisi o kritiki religije segajo vsaj v 5. stoletje pr. n. št. v antičnih Atenah, z Diagoro, »ateistom« iz Mela. V antičnem Rimu je zgodnji znan primer Lukrecijevo delo »De rerum natura« iz 1. stoletja pr. n. št.. Po Feuerbachu je Bog projekcija bistvenih lastnosti človeštva. Feuerbach je most med filozofijo Georga Wilhelma Friedricha Hegla in filozofijo Karla Marxa. Feuerbachovo teorijo odtujenosti bo kasneje Marx uporabil v svoji teoriji odtujenosti.

Slika 1. Naslovnica knjige L. Feuerbacha »Das Wesen des Christentums« (Bistvo krščanstva) iz leta 1841

Dve različici Marxovih tez o Feuerbachu

Marxove »Teze o Feuerbachu« iz marca 1845 leta je prvi objavil Engels 1888 kot dodatek knjižni izdaji svojega »Ludwiga Feuerbacha«. Tekst za objavo je Engels precej preoblikoval in ponekod dopolnil. Nekatere formulacije je Engels skušal tudi razvezati.

Slika 2. Naslovnica brošure, v kateri so bile leta 1888 prvič objavljene Marxove »Teze o Feuerbachu«

Engels priča: Vendar sem enajst tez o Feuerbachu, natisnjenih v dodatku, našel v starem Marxovem zvezku. To so zapiski za kasnejšo predelavo, napisani na hitro, nikakor niso namenjeni objavi, a neprecenljivi kot prvi dokument, v katerem je položen briljanten kal novega svetovnega nazora. London, 21. februar 1888. Friedrich Engels

V nadaljevanju piše Engels: Dovolite mi osebno pojasnilo. Moj prispevek k tej teoriji je bil v zadnjem času večkrat poudarjen, zato se težko izognem temu, da bi tukaj povedal nekaj besed, ki bi to vprašanje razjasnile. Ne morem zanikati, da sem pred in med štiridesetletnim sodelovanjem z Marxom igral določeno neodvisno vlogo tako pri utemeljitvi kot zlasti pri njeni izdelavi. Toda večina vodilnih temeljnih idej, zlasti na področju ekonomije in zgodovine, in še posebej njihova končna, ostra formulacija, pripada Marxu. Kar sem prispeval, bi Marx verjetno lahko dosegel brez mene – z možno izjemo nekaj specializiranih tem. Jaz ne bi mogel doseči tega, kar je dosegel Marx. Marx je stal višje, videl je dlje in raziskoval več in hitreje kot kdorkoli od nas. Marx je bil genij; ostali smo bili kvečjemu nadarjeni. Brez njega teorija še zdaleč ne bi bila to, kar je danes. Zato upravičeno nosi njegovo ime.

V prvotni obliki je »Teze« prvi objavil Rjazanov v I. zvezku Marx-Engels-Archiva leta 1926/1927.

Pozitivizem

Učenje Karla Marxa je, žal, vključevalo pozitivistično teleološko¹ idejo o razvoju človeške družbe.

Glavna predstavnika pozitivizma sta bila Comte in Spencer.

Pozitivizem 19. stoletja² je zavračal metafiziko in priznaval le psihološki senzualizem in indukcijo kot metodo.

Auguste Comte in Herbert Spencer

Comteju (Auguste Comte,1798-1857) se pripisuje tudi naziv utemeljitelja sociologije. Nova znanost ne odkriva le zakonitosti družbe, temveč uporablja ta načela za družbene reforme. Sociologi na osnovi opazovanj brez raziskav (nota bene!) odkrivajo »načela« in na osnovi teh so poklicani reformirati celotno družbo v smeri čim boljšega kraja za življenje.

Herbert Spencer (1820–1903) se včasih imenuje drugi utemeljitelj sociologije. Spencer se ni strinjal s Comtom, da bi morala sociologija voditi družbene reforme. Niti Spencer ni izvajal znanstvenih raziskav, menil pa je, da se družbe razvijajo iz nižjih, »barbarskih«, v višje, »civilizirane«, oblike. Z minevanjem generacij preživijo najbolj sposobni in inteligentni, »najbolj prilagojeni«, člani družbe, medtem ko manj sposobni izumrejo. Tako se družbe sčasoma izboljšujejo. Pomagati nižjim razredom pomeni posegati v ta naravni proces. Najsposobnejši člani bodo ustvarili naprednejšo družbo – razen če se jim ne bodo vmešali zmotni dobrodelniki in pomagali preživeti manj prilagojenim. Spencer je to načelo poimenoval »preživetje najsposobnejših«. Izraz se običajno pripisuje njegovemu sodobniku Charlesu Darwinu, zato so Spencerjevi pogledi na evolucijo človeške družbe v tedanji družboslovni praksi postali znani kot socialni darvinizem.

Vendar je tukaj prišlo do zelo nenatančne rabe pojmov »to za ono« (quidproquo), ki je povzročila eno večjih zmešnjav v vseskupni zgodovini svetovne znanosti in ideologij.

Charles Darwin

Po Darwinovi teoriji o izvoru vrst z modifikacijo skozi naravno selekcijo posamični organizmi uspevajo preživeti in te spremembe sčasoma gensko prenesti iz generacije v generacijo, iz roda v rod, do stopnje, potrebne za preživetje posamičnega organizma in vrste teh organizmov v danem okolju. (Šercar, 2019)

Darwinova teorija o izvoru vrst ne vključuje teleološke ideje o razvoju, temveč predstavlja teorijo o naravni selekciji na osnovi sposobnosti preživetja.

Po Spencerjevem »socialnem darvinizmu« sta dobrodelnost in pomoč revnim napačni, saj preprečujejo razvoj družbe. Bogatim kapitalistom so te ideje všeč: saj se imajo za »najbolj sposobne« – in zato superiorne. Spencerjevi pogledi kapitalistom pomagajo tudi, da se izognejo občutkom krivde, ker živijo kot kralji, medtem ko so ljudje okoli njih lačni in bolani. Spencer si je pridobil široko podporo v Angliji in Združenih državah Amerike, kjer je bil iskan kot govornik, a so njegov »socialni darvinizem« sčasoma diskreditirali argumenti z drugega konca političnega kontinuuma.

Vrnitev naslovni temi

Zdaj se bom vrnil naslovni temi, 11. tezi o Feuerbachu Karla Marxa, ki se glasi: »Die Philosophen haben die Welt nur verschieden interpretiert, es kömmt drauf an sie zu verändern.« (»Filozofi so svet le interpretirali na različne načine; bistvo pa je v tem, da ga spremenimo«; moj prevod: »Filozofi so imeli svet le kot predmet za različna pojasnjevanja, vendar je postala nujna njegova sprememba.«)

Pri tej nalogi močno zamujamo z urnikom.

Njegove zadnje (erotične) sanje so se, kot se pogosto zgodi, končale z nepričakovanim preobratom na temo eseja, ki ga je takrat pisal o Feuerbachu in Marxu. Preobrat je rešil problem.

Svoje protagoniste bo predstavil z nekaj izbranimi izreki iz različnih literarnih virov, ki na neposreden čustven način pričajo o njihovih pogledih na različna vprašanja znotraj danega konteksta, ki jih povezuje.

Na spletu je tovrstnega gradiva v izobilju.

To besedilo pišem po vzorcu »kar je v glavi, je tudi na cesti«, »kar je v izložbi, je tudi v trgovini!«.

Feuerbachovi izreki

• Ni tako, kot v Svetem pismu, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Nasprotno, človek je ustvaril Boga po svoji podobi.

• Rajši bi bil hudič v zavezništvu z resnico kot angel v zavezništvu z lažjo.

• Kjer koli morala temelji na teologiji, kjer koli je pravica odvisna od božje avtoritete, se lahko upravičijo in vzpostavijo najbolj nemoralne, krivične, zloglasne stvari.

• Za vernike je sveto resnica, za filozofe je resnica sveta.

• Krščanstvo si je za cilj zadalo izpolnitev človekovih nedosegljivih želja, a prav zato je prezrlo njegove dosegljive želje. Z obljubo večnega življenja mu je odvzelo časno življenje, z učenjem zaupanja v Božjo pomoč pa mu je odvzelo zaupanje v lastne moči; s tem, ko mu je dalo vero v boljše življenje v nebesih, je uničilo njegovo vero v boljše življenje na zemlji in njegovo prizadevanje, da bi dosegel takšno življenje. Krščanstvo je človeku dalo tisto, kar si njegova domišljija želi, a mu prav zaradi tega ni dalo tistega, kar si resnično in zares želi.

• Religija so sanje človeškega uma. Toda tudi v sanjah se ne znajdemo v praznini ali v nebesih, temveč na zemlji, v kraljestvu resničnosti; resnične stvari vidimo le v očarljivem sijaju domišljije in muhavosti, namesto v preprosti dnevni svetlobi resničnosti in nujnosti.

• Moja edina želja je spremeniti Božje prijatelje v človeške prijatelje, vernike v mislece, privržence molitve v privržence dela, kandidate za onostranstvo v študente sveta, kristjane, ki so po svojem lastnem izhodišču in priznanju napol živali, napol angeli v osebe, v celostne osebe.

• Ko širimo svoje znanje o dobrih knjigah, krčimo krog ljudi, katerih družbo cenimo.

• Moč misli je luč znanja, moč volje je energija značaja, moč srca je ljubezen. Razum, ljubezen in moč volje so človekove popolnosti.

• Moč čudeža je moč domišljije.

• Človek je ustvaril Boga po svoji podobi.

• Sedanji čas ... daje prednost znaku pred označeno stvarjo, kopiji pred originalom, domišljiji pred resničnostjo, videzu pred bistvom ... kajti v teh dneh je samo iluzija sveta, resnica profana.

• Kar je bila včeraj še religija, danes ni več tako; in kar je danes ateizem, bo jutri religija.

• Naloga moderne dobe je bila spoznanje in počlovečenje Boga – preobrazba in razpustitev teologije v antropologijo.

• Vera je v bistvu netolerantna ... v bistvu zato, ker je z vero nujno povezana iluzija, da je človekov vzrok tudi Božji vzrok.

• Jasno je kot sonce in očitno kot dan, da Boga ni in da ga ne more biti.

• Der Mensch ist, was er isst. Človek je to, kar jé.

• Človek najprej nezavedno in nehote ustvari Boga po svoji podobi, nato pa Bog zavestno in prostovoljno ustvari človeka po svoji podobi.

• Ali je človek tisti, ki ima ljubezen, ali pa ni veliko bolj ljubezen tista, ki ima človeka?

• Za teologijo ... je resnično le tisto, kar ima za sveto, medtem ko je za filozofijo sveto le tisto, kar je resnično.

• Prvi in najvišji zakon mora biti ljubezen človeka do človeka. Homo homini Deus est - to je najvišja praktična maksima, to je prelomnica svetovne zgodovine.

• Če je torej moje delo negativno, nereligiozno, ateistično, naj se spomnimo, da je ateizem - vsaj v smislu tega dela - skrivnost same religije; da sama religija, ne le na površini, ampak v osnovi, ne po namenu ali po lastni predpostavki, ampak v svojem srcu, v svojem bistvu, ne verjame v nič drugega kot v resnico in božanskost človeške narave.

• V zavesti neskončnega ima zavestni subjekt za svoj objekt neskončnost svoje lastne narave.

• Doktrina o hrani ima velik etični in politični pomen. Hrana postane kri, kri postane srce in možgani, misli in snov za um. Človeška hrana je temelj človeške kulture in mišljenja. Bi izboljšali narod? Namesto deklaracij proti grehu mu dajte boljšo hrano. Človek je to, kar jé [Der Mensch ist, was er isst].

• Radosti teorije so najslajši intelektualni užitki življenja.

Marksovi izreki

• Moj življenjski cilj je odstaviti Boga in uničiti kapitalizem.

• Če ljudi ločim od njihove zgodovine, jih je enostavno nadzorovati.

• Kopičenje bogastva na enem polu je hkrati kopičenje bede, agonije dela, suženjstva, nevednosti, brutalnosti in duševne degradacije na nasprotnem polu.

• Izobraževanje vseh otrok, od trenutka, ko se lahko znajdejo brez materine oskrbe, naj poteka v državnih ustanovah.

• Obkrožite se z ljudmi, ki vas osrečujejo. Z ljudmi, ki vas nasmejijo, ki vam pomagajo, ko ste v stiski. Z ljudmi, ki jim je resnično mar. To so tisti, ki jih je vredno obdržati v svojem življenju. Vsi ostali so le mimo.

• Odvzemite narodu dediščino in jih je lažje prepričati.

• Teorijo komunizma lahko povzamemo v enem stavku: Odpravite vso zasebno lastnino.

• Ulovi človeku ribo in mu jo lahko prodaš. Če človeka naučiš loviti ribe, uničiš čudovito poslovno priložnost.

• Komunizem se začne tam, kjer se začne ateizem.

• Zadnji kapitalist, ki ga bomo obesili, bo tisti, ki nam je prodal vrv.

• Če lahko ljudi odrežete od njihove zgodovine, jih boste zlahka prepričali.

• Demokracija je pot v socializem.

• Ko se bodo trpeči naučili razmišljati, se bodo tudi misleci naučili trpeti.

• Nimamo sočutja in od vas ne prosimo sočutja. Ko bo prišel naš red, ne bomo iskali izgovorov za teror.

• Od vsakega po njegovih sposobnostih, vsakemu po njegovih potrebah.

• Za pravilen razvoj komunizma je potreben visok, progresiven ali stopnjevan davek na dohodek.

• Prvi pogoj za srečo ljudi je odprava religije.

• Pomen miru je odsotnost nasprotovanja socializmu.

• Delavci sveta, združite se; nimate kaj izgubiti razen svojih verig.

• V samem jedru družbenega sistema, ki povečuje svoje bogastvo, ne da bi zmanjšal svojo bedo, mora biti nekaj gnilega.

• Vsak, ki kaj ve o zgodovini, ve, da velike družbene spremembe niso mogoče brez ženskega pretresa. Družbeni napredek se lahko natančno meri z družbenim položajem nežnejšega spola, vključno z grdimi.

• Zgodovina se ponavlja, najprej kot tragedija, nato kot farsa.

• Religija je opij za množice.

• Religija je vzdih zatiranih bitij, srce brezsrčnega sveta in duša brezdušnih razmer. Je opij za ljudstvo.

• Sledite svoji poti, ne glede na to, kaj ljudje govorijo.

Zaključne misli

Z več kolegi sem se pogovarjal o obliki in prevodu 11. teze in so vsi bili mnenja, da se 11. teza v slovenskem prevodu glasi: »Filozofi so svet le interpretirali na različne načine, pomembno je, da ga spremenijo.«

Kdo? Filozofi? Toda se napr. Platon, najvplivnejši filozof vseh časov, ni ukvarjal s političnim delom in upravljanjem države, temveč je pisal knjige o politiki in državi.

Jaz vztrajam pri tem, da gre bolj za razlaganje, intrepretacijo kot za pravilen prevod in insistiram na tem, da se prevod 11. teze o Feuerbachu v slovenščino mora glasiti takole: »Filozofi so imeli svet le kot predmet za (različna) pojasnjevanja, vendar je postala nujna njegova sprememba.«

Navsezadnje, ali niso filozofi poklicani, da preučujejo, razumejo in razlagajo »zakone«, po katerih se svet sčasoma spreminja, in oblikujejo svoje »vizije« o boljšem svetu od tega, v katerem živimo, in da prakticirajo pisanje knjig o teh zadevah, po možnosti brez »zamude«.

Hegel primerja filozofijo z Minervino sovo.

Minervina sova je metaforo za to, kako lahko filozofija razume zgodovinske okoliščine šele potem, ko se zgodijo.

Znanost ni ‘končana’ in bo še naprej odkrivala nova odkritja. Filozofija pa je svoj čas, dojet v mislih. Toda za namen, da bi svet naučili, kakšen bi moral biti, filozofija vedno pride prepozno. Filozofija kot misel sveta se ne pojavi, dokler realnost ne zaključi svojega oblikovalnega procesa. Zgodovina tako potrjuje nauk o pojmovanju, da se ideal šele v zrelosti realnosti pojavi kot protiutež realnemu, dojame resnični svet v njegovi substanci in ga oblikuje v intelektualno kraljestvo. Ko filozofija svojo sivino pobarva s sivo, se ena oblika življenja postara in s pomočjo sive je ni mogoče pomladiti, ampak le spoznati. Minervina sova vzleti šele, ko se zgrinjajo sence noči. (Hegel, 1991)

Končni doseg filozofov je vizija prihodnosti kot matere mogočnosti boljšega sveta od sedanjega in pisanje »knjig« o teh vizijah!

Terja rešitev prav dejstvo, da filozofi zamujajo v opravljanju teh nalog.

Slika 3. Štiri sile, ki se spopadajo v sodobnem svetu v področju ekonomije in politike (Šercar, 2025a)

Predindustrijska družba je temeljila na pasivnem lastništvu zemlje, medtem ko se je industrijska družba osredotočala na izkoriščanje kapitala. V današnji poklicni družbi kot »družbi pravične neenakosti« (Šercar, 2019), organizirani po vertikali, ima človeški intelektualni kapital ključno vlogo, ki ga oblikujejo posameznikova afiniteta, talent in izobrazba.

V področju ekonomije in politike se spopadajo štiri sile: kapitalizem, komunizem, nacionalizem in »profesionalna družba«. Temelje kapitalizma kot »kozmopolitičnega« gospodarskega sistema je spodkopal predvsem nacionalizem. (Šercar, 2025b)

Del BDP, ki se nanaša na »profesionalno družbo« je v nekaterih državah že danes večji od dela s kapitalistično razredno strukturo v celotni teksturi družbe. (Šercar, 2024)

Reference

Hegel, G.W.F., 1991.. H. B. Nisbet (ed.). Elements of the Philosophy of Right. Translated by Nisbet, H. B. Cambridge University Press. BERLIN, June 25th, 1820. Translated by S W Dyde, 1896 Philosophy of Right

Marx, K. 1845. Thesen über Feuerbach (aus Marx’ Notizbuch) Zuletzt aktualisiert am 17.11.2006 Karl Marx: Thesen über Feuerbach (aus Marx’ Notizbuch)

Rjazanov, D. B., [1926]-1927. 1. Marx-Engels Archiv. Zeitschrift des Marx-Engels-Instituts in Moskau. Hrsg. von D. Rjazanov: Dubbelpl Periodieken. Frankfurt a.M.: Marx-Engels-Archiv.

Šercar, T.M., 2019. Potegavščine, miti in predsodki v znanosti: primer Pierra Trémauxa. Organizacija znanja 24(1-2) https://doi.org/10.3359/oz1924007 Potegavščine, miti in predsodki v znanosti

Šercar, T.M., 2019. Teorija pravične neenakosti. Locutio 22 (108) Locutio

Šercar, T.M., 2024. Capitalism ant the Depression. Int. J of Eng. Lit. and Soc. Sci. (IJELS) 10 IJELS, 9 (3), pp. 78-98. Capitalism and the Depression

Šercar, T.M., 2025a. Zgodba o nastanku »kritike politične ekonomije«. Locutio 29 (134). Locutio

Šercar, T.M., 2025b. Friedrich List in Donald Trump: »Homage« Danielu Fridrichu Listu. Locutio 134) Locutio

Pripombe

* Jemljejo ga za t.i. “verodostojnega postmarksista”, ki se z Marxom v marsičem ne strinja (nasprotuje uporabi kakršnegakoli nasilja v “kreiranju” zgodovine, “pozitivističnem” teleološkem razumevanju človeške zgodovine, itd. V zodovini ni napredka. Edina stalnica je sprememba! Marx sam je nekoč zapisal: "Nisem marksist! Karl Marx"

¹ Gr. telos, teleos smoter, nauk o končnih smotrih stvari; vsi pojavi so smotrni in vse dogajanje ima vnaprej določen smoter. Transcedentalna teologija izhaja iz sklepa o obstoju boga, ki naj bi bil tak smoter postavil.

² Toda neopozitivizem, logični pozitivizem, temelji na sodobni matematični logiki kot znanosti o vzorcih in dedukciji kot metodi.

23. september 2025

Namesto uvoda

Včeraj me je prijatelj vprašal, koliko ljudi dela v njegovem zavodu. Petdeset! - sem poskušal uganiti. - Ne, polovica! me je popravil.

Namen razvoja UI za človeka kot bitja orodja je, da avtomatizirana tehnologija, ki jo poganja UI, pomaga ali celo zamenja ljudi kot delovno silo in ustvari gospodarski sistem »brez delavcev«!? V vsakem primeru gre za eksistencialno UI tveganje zaradi realne možnosti, da napredek na področju umetne splošne inteligence (artificial general intelligence, AGI) povzroči velike težave za večji del človeštva ali celo pripelje do nepopravljivih globalnih katastrof. Tukaj bo fokus na vplivu UI na delovna mesta.

Stoletna študija o umetni inteligenci 2014-2114

Leta 2014 se je začela Stoletna študija o UI (AI100, 2016) in njenih vplivih na ljudi, njihove skupnosti in družbo.

Stoletna študija je zasnovana na podlagi prejšnjega prizadevanja, neuradno znanega kot »študija AAAI Asilomar¹. Med letoma 2008 in 2009 je takratni predsednik Združenja za napredek umetne inteligence (Association for the Advancement of Artificial Intelligence AAAI), Eric Horvitz, zbral skupino strokovnjakov za UI iz več institucij in področij, skupaj z znanstveniki s področjih kognitivne znanosti, filozofije in prava. Z delom v razdeljenih podskupinah so udeleženci obravnavali kratkoročni razvoj UI, dolgoročne možnosti ter pravne in etične pomisleke, nato pa so se zbrali na tridnevnem srečanju v Asilomarju, da bi izmenjali in razpravljali o svojih ugotovitvah. Kratko pisno poročilo o intenzivnih razpravah na sestanku, dopolnjeno z naknadnimi razpravami udeležencev z drugimi kolegi, je vzbudilo široko zanimanje in razpravo na terenu in širše. Vpliv srečanja v Asilomarju in pomemben napredek UI, ki je vključeval algoritme in tehnologije UI, ki so začeli vstopati v vsakdanje življenje po vsem svetu, so spodbudili zamisel o dolgoročni ponavljajoči se študiji UI in njenega vpliva na ljudi in družbo. (Horwitz, 2014)

Študija AAAI iz leta 2009 je opozorila na morebiten porast novih oblik zlonamerne programske opreme in njene uporabe v novih oblikah »kriminalne UI«, vključno s sistemi, ki jih gradijo državni in nedržavni akterji, ki izvajajo inteligentne trajne grožnje z dostopom do podatkov in sklepanjem o lokaciji, namenih in dejavnostih ljudi. Danes ljudje pogosto komunicirajo in posredujejo podatke več napravam in storitvam. Lahko si predstavljamo inteligentno zlonamerno programsko opremo, ki deluje med storitvami in napravami, da sčasoma sklepa o ljudeh, izvaja poskuse za izpopolnjevanje veščin in nato izvaja prikrite kriminalne dejavnosti, vključno s finančnimi napadi. Katere nove vrste zlonamerne programske opreme bi se lahko razvile in kako bi jo lahko uporabili? Kaj bi lahko storili proaktivno, da bi preprečili takšno kriminalno umetno inteligenco? (Horvitz, 2014).

Stoletna študija o umetni inteligenci 2014-2114 vključuje znanost, inženiring in uporabo računalniških sistemov za UI. Stoletni študij nadzoruje Stalni odbor (Standing Committee), ki vsakih pet let imenuje Študijski odbor (Study Panel) za oceno trenutnega stanja UI. Študijski odbor pregleduje napredek UI v letih po predhodnem poročilu, predvideva potencialni napredek v prihodnem obdobju in opisuje tehnične in družbene izzive in priložnosti, ki jih prinaša napredek, vključno na področjih, kot so etika, ekonomija in razvoj sistemov, kompatibilnih s človeškim spoznanjem. Glavni namen periodičnega strokovnega pregleda raziskav v okviru Stoletne študije je zbrati in povezati rezultate raziskav o UI in njenih vplivih. Pričakujejo se sinteze in ocene kot osnove za usmerjanje raziskav, razvoja in projektiranja sistemov, pa tudi programov in politik uporabe le-teh v splošno korist posameznikov in družbe.

Stoletna študija: Prvo poročilo iz leta 2016

Leta 2016 je bilo izdano prvo poročilo v okviru Stoletnega študija. Študijski odbor (panel) je bil sestavljen iz sedemnajst strokovnjakov s področja UI iz akademskih krogov, korporativnih laboratorijev in industrije ter znanstvenikov s področja prava, političnih znanosti, politike in ekonomije. Člani panela so bili iz različnih specialnostih in geografskih regij, spolov in stopenj poklicnih karier. (Stone et al., 2016)

Že v prvem Poročilu iz leta 2016 obstaja poseben razdelek o različnih primerih raziskav, praks in izzivih/vplivih UI po sektorjih gospodarstva in družbe, ki jih imenujejo »domene«, in sicer: promet; robotika za dom/storitve; zdravstvo; izobraževanje; skupnosti z nizkimi viri; javna varnost in zaščita; zaposlovanje in delovno mesto; ter zabava. UI že začenja spreminjati vsakdanje življenje in se bodo preobrazbe povečevale do leta 2030.

V zadnjih petnajstih letih se je zaposlenost spremenila zaradi velike recesije in vse večje globalizacije, zlasti z uvedbo Kitajske v svetovno gospodarstvo, pa tudi zaradi ogromnih sprememb v digitalni tehnologiji, ki ni povezana z UI. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja ZDA beležijo stalno rast produktivnosti in BDP, vendar je mediana dohodka stagnirala, razmerje med zaposlenostjo in prebivalstvom pa se je zmanjšalo.

Obstajajo jasni primeri panog, v katerih so digitalne tehnologije imele globok vpliv, dober in slab, in drugih sektorjev, v katerih bo avtomatizacija v bližnji prihodnosti verjetno povzročila velike spremembe. Številne od teh sprememb so močno spodbudile »rutinske« digitalne tehnologije, vključno z načrtovanjem virov podjetja, omreževanjem, obdelavo informacij in iskanjem.

UI bo vplivala na prihodnje povpraševanje po delovni sili, vključno s premikom v povpraševanju po znanjih in spretnostih. Do danes so digitalne tehnologije bolj vplivale na delavce v srednjem razredu, kot so potovalni agenti, kot pa na delavce z najnižjimi ali najvišjimi kvalifikacijami.

Da bi bile inovacije UI uspešne, bodo morale premagati razumljiv človeški strah pred marginalizacijo. UI bo v bližnji prihodnosti nadomestila naloge in ne delovnih mest ter ustvarila tudi nove vrste delovnih mest. Toda nova delovna mesta, ki se bodo pojavila, si je težje predstavljati vnaprej kot obstoječa delovna mesta, ki bodo verjetno izgubljena. Pojavil se bo spekter učinkov, od majhnih količin zamenjave ali povečanja do popolne zamenjave.

Na primer, čeprav večina odvetniškega dela še ni avtomatizirana, je UI, uporabljena za pridobivanje pravnih informacij in modeliranje tem, avtomatizirala dele dela odvetnikov prvega letnika. V ne tako oddaljeni prihodnosti bi lahko vplivala na raznoliko paleto zaposlenih, od radiologov do voznikov tovornjakov in vrtnarjev.

UI lahko vpliva tudi na velikost in lokacijo delovne sile.

UI bo ustvarila tudi delovna mesta, zlasti v nekaterih sektorjih, saj bo nekatere naloge naredila pomembnejše, in ustvarila nove kategorije zaposlitve, saj bo omogočila nove načine interakcije.

Izguba delovnih mest za ljudi – zlasti tiste, ki so neposredno prizadeti – je bolj pomembna kot razpršeni gospodarski dobički, UI pa je žal pogosto predstavljena kot grožnja delovnim mestom in ne kot blagoslov za življenjski standard.

Obstaja strah, da bo napredek UI tako hiter, da bo v eni sami generaciji nadomestil vsa človeška delovna mesta – vključno s tistimi, ki so v veliki meri kognitivna ali vključujejo presojo. Ta nenadni scenarij je zelo malo verjeten, vendar bo UI postopoma prodrla v skoraj vse sektorje zaposlovanja, kar bo zahtevalo premik od človeškega dela, ki ga lahko prevzamejo računalniki.

Ekonomski učinki UI na kognitivna človeška delovna mesta bodo analogni učinkom avtomatizacije in robotike na ljudi v proizvodnji. Mnogi delavci srednjih let so izgubili dobro plačana tovarniška dela in socialno-ekonomski status v družini in družbi, ki je tradicionalno pripadal takim delovnim mestom. Še večji delež celotne delovne sile lahko dolgoročno izgubi dobro plačana »kognitivna« delovna mesta. Ker delo postaja manj pomemben dejavnik v proizvodnji v primerjavi z lastništvom intelektualnega kapitala, bo večina državljanov morda ugotovila, da vrednost njihovega dela ni zadostna za plačilo družbeno sprejemljivega življenjskega standarda. Te spremembe bodo zahtevale politični in ne zgolj ekonomski odziv glede tega, kakšne socialne varnostne mreže bi morale biti vzpostavljene za zaščito ljudi pred velikimi strukturnimi premiki v gospodarstvu. Brez blažilnih politik bi lahko od teh premikov imela koristi le majhna skupina v zgornjem sloju družbe.

Kratkoročno lahko izobraževanje, prekvalifikacija in izumljanje novih dobrin in storitev ublažijo te učinke. Dolgoročno se bo morda morala trenutna mreža socialne varnosti razviti v boljše socialne storitve za vse, kot sta zdravstveno varstvo in izobraževanje ali zagotovljen osnovni dohodek. Dejansko so države, kot sta Švica in Finska, aktivno razmišljale o takšnih ukrepih. UI lahko razumemo kot radikalno drugačen mehanizem.

Priprave na prihodnost UI Administracije ZDA

Administracija ZDA je oktobra 2016 objavila poročilo z naslovom »Priprave na prihodnost umetne inteligence« (Preparing for the Future of Artificial Intelligence). Na podlagi tega poročila je decembra 2016 ekipa iz izvršnega urada predsednika ZDA (Executive Office of the President), vključno z osebjem Sveta ekonomskih svetovalcev (Council of Economic Advisers), Sveta za notranjo politiko (Domestic Policy Council), Nacionalnega ekonomskega sveta (National Economic Council), Urada za upravljanje in proračun (Office of Management and Budget) ter Urada za znanstveno in tehnološko politiko ZDA (Office of Science and Technology Policy) objavila poročilo, ki podrobneje preučuje učinke avtomatizacije, ki jo poganja UI, na ameriški trg dela in gospodarstvo ter opisuje priporočene politične odzive.

Napredek tehnologije UI in sorodnih področij je odprl nove trge in nove priložnosti na področjih zdravja, izobraževanja, energetike, ekonomske vključenosti, socialnega varstva in okolja. V zadnjih letih so stroji prehiteli ljudi pri opravljanju nekaterih nalog, povezanih z inteligenco, kot so vidiki prepoznavanja slik, in se bo napredek na področju specializirane UI nadaljeval z enako hitrostjo, stroji pa bodo še naprej dosegali in presegali človeško zmogljivost pri vedno več nalogah.

Avtomatizacija, ki jo poganja UI, bo v prihodnjih letih še naprej ustvarjala bogastvo in širila gospodarstvo, vendar ta rast ne bo brezplačna in jo bodo spremljale spremembe v znanjih in spretnostih, ki jih potrebujejo delavci in strukturne spremembe v gospodarstvu. Potrebni bodo tudi močni politični ukrepi v pomoč delavcem, ki bodo zaradi teh sprememb prikrajšani, za kar bo potrebno veliko dodatnih raziskovanj političnih posledic napredka v uporabi UI. (Executive Office of the President, 2016)

Stoletna študija: Drugo poročilo iz leta 2021

Leta 2021 je bilo objavljeno drugo poročilo odbora o poteku projekta AI100 »Zbiranje moči, zbiranje neviht: Stoletna študija o umetni inteligenci (AI100) (Gathering Strength, Gathering Storms: The One Hundred Year Study on Artificial Intelligence (AI100)) (Littman et al., 2021)

To poročilo je strukturirano kot zbirka odgovorov študijskega panela iz leta 2021 na zbirko 12 stalnih vprašanj (SV) in dveh vprašanj delavnice (VD), ki jih je postavil stalni odbor AI100. Poročilo se začne s seznamom 14 vprašanj in kratkimi povzetki odgovorov panela, ki služijo kot pregled ugotovitev poročila. Nato se poglobi v same odgovore in kratek zaključek. Dodatek vsebuje zbirko pojasnil k prejšnjemu poročilu v seriji AI100, objavljenemu leta 2016.

Razvoj znanstvenika tipa Nobelovega nagrajenca kot posebnega sistema UI do leta 2050!?

Nobelova nagrada velja za najvišjo raven v poklicni karieri znanstvenika.

V drugem poročilu stoletne študije UI iz leta 2021sporočajo o delavnici, ki jo je februarja 2020 organiziral Inštitut Alana Turinga, na kateri je bila predložena ustanovitev globalne pobude za razvoj »znanstvenikov umetne inteligence« (sistemov UI) do leta 2050, ki bi bili »sposobni narediti velika odkritja, vredna Nobelove nagrade ali drugega ustreznega priznanja« in »sprejeti strateške odločitve o raziskovalnih ciljih, oblikovati protokole in poskuse za zbiranje podatkov, ugotoviti in opisati pomembno odkritje, komunicirati v obliki publikacij in drugih znanstvenih sredstev za razlago inovacij in metod, ki stojijo za odkritjem, ter artikulirati pomen odkritja in njegov vpliv.«

Veliki britanski matematik in računalniški znanstvenik in utemeljitelj teoretičnega računalništva Alan Turing (1912.– 1954.) je znan po tako imenovanem »Turingovem testu«, ki predstavlja pomemben provokativen in trajen prispevek k razpravi o UI.

Turingov test je splošno priznano merilo za ocenjevanje sposobnosti stroja, da pokaže inteligenco, ki je podobna človeški. Človeški sodnik se udeleži besedilnega pogovora s človekom in strojem. Sodnikova naloga je ugotoviti, kateri udeleženec je človek in kateri stroj. Če sodnik ne more ločiti med človekom in strojem samo na podlagi pogovora, se reče, da je stroj opravil Turingov test. (Schweizer, 1998)

Poročilo MIT »Razkorak GenAI: Stanje umetne inteligence v poslovanju 2025«

Poročilo MIT »Razkorak GenAI: Stanje umetne inteligence v poslovanju 2025« (The GenAI Divide: State of AI in Business 2025) je rezultat raziskav provedenih od januarja do junija 2025. (Challapally et al., 2025

Metodološko temelji poročilo na večmetodni raziskovalni zasnovi, ki vključuje sistematični pregled več kot 300 javno objavljenih pobud na področju UI, strukturirane intervjuje s predstavniki 52 organizacij in odgovore na anketo 153 višjih vodij, zbranih na štirih večjih industrijskih konferencah.

Glavno sporočilo poročila je, da vrzel med navdušenjem nad UI in dejansko uspešnostjo postaja vedno večja.

Ključne ugotovitve poročila

1.Visoka stopnja neuspeha; 95 odstotkov generativne UI ne prinaša merljivega poslovnega donosa kljub znatnim naložbam v višini 30–40 milijard dolarjev v poslovne namene; le 5 odstotkov pilotnih projektov integrirane UI prinaša znatno vrednost, kar vzbuja zaskrbljenost glede nevzdržnega mehurčka UI.

2. Razkorak GenAI: ta izraz opisuje oster kontrast med visokimi stopnjami sprejemanja tehnologij UI in nizko stopnjo preobrazbe poslovnih procesov; medtem ko je 40 odstotkov organizacij uvedlo orodja UI, jih je le 5 odstotkov uspešno integriralo v delovne tokove v velikem obsegu.

3. Izzivi pri izvajanju; neuspehi so pogosto posledica neusklajenosti z vsakodnevnim poslovanjem, krhkimi delovnimi tokovi in šibkim kontekstualnim učenjem; številne organizacije se težko prilagodijo orodja UI svojim obstoječim sistemom, kar ima za posledico pilotne projekte, ki se le redko skalirajo.

4. Vpogledi v panogo: večina proračunov podjetij za UI je namenjenih prodaji in trženju, čeprav so največji donosi zabeleženi pri funkcijah pisarn, kot sta avtomatizacija poslovnih procesov in operativna učinkovitost.

5. Skepticizem uporabnikov: med uporabniki narašča skepticizem glede učinkovitosti orodij UI; mnogi poročajo, da večina predstavitev ni resnično uporabnih; ta skepticizem prispeva k počasnemu sprejemanju in integraciji tehnologij UI v poslovanje.

Ugotovitve poročila MIT kažejo, da morajo organizacije ponovno premisliti o svojih strategijah za UI in se osredotočiti na skrbno vključevanje orodij UI v svoje delovne procese. Poročilo poudarja pomen prilagodljivih, učnih sistemov namesto statičnih orodij za doseganje smiselnih rezultatov. Ker je področje UI še naprej v razvoju, bo reševanje teh izzivov ključnega pomena za uresničitev polnega potenciala UI v poslovanju. Poročilo predstavlja kritičen opomnik na razkorak med pričakovanji in realnostjo v sektorju UI ter spodbuja podjetja, naj k naložbam v UI pristopijo z bolj strateškim in realističnim pristopom.

Pet mitov o generativni UI v podjetjih:

1. UI bo v naslednjih nekaj letih nadomestila večino delovnih mest → Raziskave so pokazale omejeno število odpuščanj zaradi generativne UI in le v panogah, na katere UI že močno vpliva. Med vodstvom ni soglasja glede stopnje zaposlovanja v naslednjih 3–5 letih.

2. Generativna UI spreminja poslovanje → Stopnja sprejemanja je visoka, vendar je transformacija redka. Le 5 odstotkov podjetij ima orodja UI integrirana v delovne tokove v velikem obsegu, 7 od 9 sektorjev pa ne kaže resničnih strukturnih sprememb.

3. Podjetja počasi sprejemajo nove tehnologije → Podjetja si izjemno želijo sprejeti UI in 90 odstotkov jih je resno raziskalo nakup rešitve UI.

4. Največja ovira pri UI je kakovost modela, pravni vidiki, podatki in tveganje → Kar jo resnično ovira, je to, da se večina orodij UI ne uči in se ne integrira dobro v delovne tokove.

5. Najboljša podjetja gradijo svoja lastna orodja → Notranje gradnje dvakrat pogosteje ne uspejo.

Organizacije, ki uspešno premostijo GenAI ločnico, počnejo tri stvari drugače: kupujejo namesto gradijo, pooblaščajo linijske vodje namesto centralnih laboratorijev in izbirajo orodja, ki se globoko integrirajo, hkrati pa se sčasoma prilagajajo. Najbolj napredne organizacije že eksperimentirajo z agentnimi sistemi, ki se lahko učijo, si zapomnijo in delujejo avtonomno znotraj določenih parametrov. Ta prehod ne pomeni le premika v orodjih, temveč tudi nastanek agentnega spleta: trajne, medsebojno povezane plasti učnih sistemov, ki sodelujejo med ponudniki, domenami in vmesniki. Kjer današnji poslovni sklad opredeljujejo izolirana orodja SaaS² in statični delovni tokovi, agentni splet te nadomešča z dinamičnimi agenti, ki so sposobni pogajati se o nalogah, deliti kontekst in usklajevati dejanja v celotnem podjetju. Tako kot prvotno spletno decentralizirano objavljanje in trgovina, agentni splet decentralizira dejanja in se premika od pozivov k avtonomnemu koordinaciji, ki jo pogaja protokol. Sistemi, kot so NANDA, MCP in A2A³, predstavljajo zgodnjo infrastrukturo za ta splet, ki organizacijam omogoča, da sestavljajo delovne tokove ne iz kode, temveč iz zmogljivosti in interakcij agentov. Ko podjetja do leta 2026 začnejo vzpostavljati odnose s prodajalci in povratne zanke, se čas za premostitev vrzeli GenAI hitro zmanjšuje. Naslednji val sprejemanja ne bodo osvojili najbolj bleščeči modeli, temveč sistemi, ki se učijo in si zapomnijo, in/ali sistemi, ki so izdelani po meri za določen proces. Prehod od gradnje k nakupu, skupaj z vzponom sprejemanja s strani proizvajalcev in pojavom agentskih zmogljivosti, ustvarja izjemne priložnosti za prodajalce, ki lahko zagotovijo učne, globoko integrirane sisteme umetne inteligence. Organizacije in prodajalci, ki prepoznajo in delujejo na podlagi teh vzorcev, bodo vzpostavili prevladujoče položaje v postpilotnem gospodarstvu UI, na pravi strani vrzeli GenAI. Za organizacije, ki so trenutno ujete na napačni strani, je pot naprej jasna: prenehajte vlagati v statična orodja, ki zahtevajo nenehno spodbujanje, začnite sodelovati s prodajalci, ki ponujajo sisteme po meri, in se osredotočite na integracijo delovnih procesov namesto na bleščeče predstavitve. Vrzel GenAI ni trajna, vendar njeno premostitev zahteva bistveno drugačne odločitve glede tehnologije, partnerstev in organizacijske zasnove. (Challapally et. al., 2025)

Delovni dokument 140/2025 Mednarodne organizacije dela (International Labour Office, ILO)

Letošnji Delovni dokument (working paper) 140 Mednarodne organizacije dela ILO je prva v seriji prihajajočih publikacij, ki temeljijo na sodelovanju ILO in NASK⁴ z namenom izboljšati metodologijo za ocenjevanje učinkov UI na zaposlovanje in dokumentirati uporabljene metode, vključno z anketo, postopkom strokovnega preverjanja in konstrukcijo modela UI, ki se uporablja za napovedi. Nadaljnji dokumenti bodo predstavili oceno potencialnega vpliva GenAI na poljski trg dela, ki bo temeljila na podatkih o poklicih in nalogah z uporabo kombinacije kvantitativnih in kvalitativnih metod. Vse publikacije bodo vključevale metodološke načrte in tehnične podrobnosti kvantitativnih in kvalitativnih komponent, vključno z vprašalniki za ankete in smernicami za intervjuje. Ti delovni dokumenti so publikacije z odprto dostopnostjo, ki tako prispevajo k razvoju metod za ocenjevanje potencialnega vpliva GenAI na delovna mesta in spodbujajo podrobnejše študije na nacionalni ravni, tudi v državah z nižjimi in srednjimi dohodki. (Gmyrek et al., 2025)

Avgusta 2023 je Mednarodna organizacija dela (ILO) objavila prve ocene zaposlenosti na svetovni ravni glede potencialne poklicne izpostavljenosti generativni umetni inteligenci (GenAI) (Gmyrek et al., 2023). Raziskavo je spodbudila medijska »evforija« glede možnosti tehnologije, da nadomesti velik delež znanj.

Od objave ocen za leto 2023 je prišlo do nadaljnjega tehnološkega napredka na področju generativne umetne inteligence (GenAI), vključno z uvedbo velikih jezikovnih modelov (LLM) z razširjenimi zmogljivostmi prepoznavanja slik ter avdio in video produkcije. Poleg tega je bilo zaradi možnosti povezovanja modelov GenAI z orodji vmesnika za programiranje aplikacij (API) razvitih veliko novih aplikacij GenAI. GenAI so primerjali s tehnologijo splošnega namena, ki bo povzročila daljnosežne in dolgoročne gospodarske in družbene preobrazbe.

Kljub temu hitro razvijajočemu se okolju je pomembno, da oblikovalci politik razvijejo globlje razumevanje, kako bi lahko tehnološki napredek vplival na obstoječa delovna mesta. Da bi se spopadli s to potrebo, je raziskovalni oddelek Mednarodne organizacije dela (ILO) sodeloval z NASK, Nacionalnim raziskovalnim inštitutom Ministrstva za digitalne zadeve na Poljskem, da bi razvil natančnejšo oceno morebitnih učinkov GenAI na zaposlovanje v različnih državah.

Študija Gmyreka et al. (2025) temelji na metodi, ki so jo v ILO razvili Gmyrek, Berg in Bescond (2023) za opise nalog iz 4-mestne mednarodne standardne klasifikacije poklicev (ISCO-08) in modela GPT-4 za oceno ravni nalog in poklicnih rezultatov izpostavljenosti tehnologiji GenAI za ocene globalne zaposlenosti na podlagi uradnih podatkov ILO o delovni sili.

Prvi korak v analizi temelji na poljski nacionalni 6-mestni klasifikaciji poklicev, ki vključuje skoraj 30.000 nalog. To desetkrat poveča število nalog, navedenih v strukturi ISCO-08, in omogoča podrobno oceno potenciala avtomatizacije nalog na podlagi najnovejšega nabora poklicev in nalog kot tistih, ki so zajeti v sistemu ISCO-08. Ker je poljska 6-mestna klasifikacija usklajena s 4-mestno klasifikacijo ISCO-08, je mogoče ocene poklicev sestaviti na 4-mestni ravni, kar omogoča enostavno primerjavo in posodabljanje ocen Mednarodne organizacije dela (ILO) za leto 2023 (GBB). ). Poleg tega študija izboljšuje metodološki okvir GBB z uporabo kombiniranih prednosti možnosti človeka in UI ter z dodatno plastjo strokovnega preverjanja.

Anketirali so 1640 zaposlenih na Poljskem v vsaki enomestni skupini ISCO-08, da bi razvrstili potencial avtomatizacije reprezentativnega vzorca nalog, ki se nanašajo na njihovo poklicno skupino.

Kot drugi korak so prosili mešanico nacionalnih in mednarodnih strokovnjakov, da pregledajo veliki vzorec nalog, ki so bile predhodno ocenjene v anketi, da bi potrdili ali prilagodili raven rezultatov avtomatizacije z iterativnim postopkom. Ker so ohranili hierarhično povezavo z ISCO-08 in se osredotočili na tehnološko izvedljivost in ne na specifičen kontekst države, z združevanjem mnenj lokalnih in mednarodnih strokovnjakov, so ustvarili sistem, ki omogoča natančnejše napovedi potenciala avtomatizacije posameznih poklicnih nalog s tehnologijo GenAI, tudi na mednarodni ravni. Da bi to dosegli, v model umetne inteligence so vnesli človeške ocene, da ustvarimo ocene, ki odražajo človeško presojo za skoraj 30.000 posameznih nalog, ki se nanašajo na 2500 poklicev na 6-mestni ravni na Poljskem. Nato z istim napovedovalcem umetne inteligence so ponovno generirali rezultate za naloge v ISCO-08, ki jih je prej zagotavljala študija iz l. 2023, s čimer so prilagodili indeks ILO za leto 2023, ki zdaj uporablja tako prispevke zaposlenih v vsaki enomestni skupini ISCO-08 kot tudi mnenja strokovnjakov.

Kot zadnji korak so zagotovili posodobljene globalne, regionalne in na dohodku temelječe ocene zaposlenosti, ki jih lahko tehnologija generacije umetne inteligence preoblikuje.

Poročilo Gmyreka et al, z naslovom Generativna UI in delovna mesta je v medijih ocenjeno kot najbolj podrobno poročilo doslej, ki razkriva, kdo bo izgubil službo zaradi UI. Poročilo razkriva, da je vsako četrto delovno mesto ogroženo zaradi umetne inteligence in kateri sektorji so najbolj ogroženi v bližnji prihodnosti. Najbolj ogrožena so administrativna delovna mesta in poklici v sektorjih z visoko stopnjo digitalne integracije.

Delovna mesta ne bodo nujno izgubljala, temveč se bodo predvsem preoblikovala.

Glavi avtor poročila in višji raziskovalec pri ILO Pawel Gmyrek je dejal: »Šli smo dlje od teorije in razvili orodje, ki temelji na resničnih delovnih mestih. Združili smo človeško oceno, strokovno analizo in modele GenAI, da bi ustvarili metodo, ki jo lahko države uporabijo za natančno oceno tveganja in odzivanje.«

Po podatkih poročila je svetovna stopnja izpostavljenosti preobrazbam ali izgubam služb 25 odstotkov, medtem ko v državah z visokimi dohodki ta delež dosega kar 34 odstotkov. To je predvsem posledica večje digitalne povezanosti in uporabe naprednih tehnologij.

Najbolj ranljiva so administrativna delovna mesta, kjer lahko GenAI nadomesti ponavljajoča se opravila, kot sta vnos podatkov in obdelava dokumentov. Izpostavljena so tudi kognitivna delovna mesta v sektorjih, kot so mediji, razvoj programske opreme in finance.

Analiza opozarja na izrazite razlike med spoloma: v razvitih državah kar 9,6 odstotka žensk dela na delovnih mestih, ki so močno izpostavljena avtomatizaciji, medtem ko je delež moških le 3,5 odstotka.

Marek Troszinski iz NASK, soavtor poročila poudarja: »Ta indeks pomaga ugotoviti, kje ima lahko GenAI največji vpliv, da lahko države bolje pripravijo in zaščitijo delavce.«

Čeprav GenAI ponuja številne možnosti za povečanje produktivnosti, poročilo opozarja, da bodo učinki močno odvisni od hitrosti uvedbe, stanja infrastrukture in digitalnih znanj zaposlenih.

Janine Berg, višja ekonomistka pri ILO opozarja: »Tehnične omejitve, razlike v infrastrukturi in pomanjkanje znanj pomenijo, da bo izvajanje GenAI neenakomerno,« je opozorila Zato poročilo poziva vlade, delodajalce in sindikate, naj sodelujejo v socialnem dialogu ter oblikujejo politike, ki bodo zaščitile delavce, spodbujale dodatno usposabljanje in agotavljale pravičen prehod v najbolj izpostavljenih sektorjih.

Umetna inteligenca lahko poveča neenakosti.

Zaključki poročila se ujemajo z oceno Mednarodnega denarnega sklada (IMF) iz leta 2024, ki napoveduje, da bi umetna inteligenca lahko vplivala celo na 40 odstotkov delovnih mest po svetu, pri čemer bodo najbolj prizadeta prav razvita gospodarstva.

Generalna direktorica IMF Kristalina Georgieva ob tem opozarja: »V večini scenarijev bo umetna inteligenca verjetno poslabšala splošno neenakost - trend, ki ga morajo oblikovalci politik proaktivno obravnavati.«

Je tvoj poklic med njimi?! 100 poklicev, ki jih bo nadomestila AI in bodo verjetno izginili do 2035 – Poklici, ki izginjajo ...

Jan Macarol, avtor tako naslovljenega članka, objavljenega 9. julija 2025 v City Magazine, navaja kot vire, citiram: Svetovni gospodarski forum, OECD, McKinsey, PwC, poročilo Future of Jobs 2025 (WEF, 2025), medijski članki in študije (Forbes, Lancet, Investopedia). (Macarol, 2025)

V članku je podan seznam 100 poklicev po osmih sektorjih gospodarstva (proizvodnja in industrija, transport in logistika, administracija in pisarniška dela, bančništvo in finance, maloprodaja in storitve za stranke, mediji, založništvo in ustvarjalne dejavnosti, izobraževanje in znanost, zdravstvo),, ki se bodo do leta 2035 najverjetneje poslovili od trga dela, skupaj z razlago, zakaj jih bo nadomestila UI, robot, spletna aplikacija ali zelena tranzicija. Po napovedih Svetovnega gospodarskega foruma, OECD in celo mogočne investicijske banke Goldman Sachs bo do leta 2035 okoli 100 poklicev postalo odvečnih. Glavni krivci? Pametni algoritmi, roboti, električna vozila in, seveda, potrošniki, ki danes raje klikajo kot stopijo v fizično trgovino ali banko.

Proizvodnja in industrija: Ta sektor bo močno prizadet zaradi avtomatizacije in uvedbe industrije 4.0. Roboti in pametni sistemi že prevzemajo fizična dela, zaradi česar izginjajo tradicionalne vloge na proizvodnih linijah.

Montažni delavec (delavec na tekočem traku) – Robotske roke in avtomatizirane proizvodne linije prevzemajo montažo izdelkov, zato človeških delavcev na tekočih trakovih vse manj potrebujejo.

Strojni operater – Upravljanje strojev za preprosta opravila (npr. stiskalnice, rezalniki) se avtomatizira; sodobni stroji pogosto vodijo računalniški programi brez posredovanja človeka.

Varilec v industriji – Robotsko varjenje v avtomobilski in kovinski industriji nadomešča ročno varjenje; roboti lahko varijo 24/7 z večjo natančnostjo, zato se število varilcev zmanjšuje.

Sestavljalec elektronskih naprav – V proizvodnji elektronike so montažo in spajkanje komponent v veliki meri prevzele robotske naprave, ki so hitrejše in bolj natančne.

Tekstilni delavec (šivilja v tovarni) – Številne faze tekstilne proizvodnje (rezanje, šivanje preprostih šivov) se avtomatizirajo s specializiranimi stroji; masovna proizvodnja oblačil se seli v avtomatizirane obrate.

Tiskar in knjigovez – Zaradi upada tiskanih medijev in avtomatskih digitalnih tiskarskih strojev poklici klasičnega tiskarja, knjigoveza in stavca izginjajo; veliko tiskarn se je zaprlo ali preusmerilo v digitalni tisk.

Kovinar in livar – Avtomatizirane livarne in CNC-stroji (računalniško vodeni rezkalni in stružni stroji) zmanjšujejo potrebo po ročnem delu pri oblikovanju kovin; programer CNC prevzema delo nekdanjega strojnega obdelovalca.

Kakovostni kontrolor (industrijski pregledovalec) – Pregled kakovosti izdelkov izvajajo optični sistemi z AI, ki prek kamer zaznajo napake; s tem se zmanjšuje število inšpektorjev kakovosti na proizvodnih linijah.

Pakirni delavec v tovarni – Stroji za avtomatsko pakiranje in robotizirani manipulatorji zlagajo izdelke v embalažo hitreje od ljudi, zato klasičnih pakircev skoraj ne bo več v velikih tovarnah.

Skladiščnik (ročni) – V sodobnih logističnih centrih blago premikajo avtonomna vodena vozila in robotske roke; Amazon in drugi uporabljajo robote za pobiranje in premikanje paketov, zaradi česar tradicionalni skladiščni delavci izginjajo.

Materialni zalogovnik (referent za zaloge) – Vodenje evidenc zalog in upravljanje skladišča je digitalizirano (senzorji IoT, programske rešitve); poklic osebe, ki ročno beleži zalogo in izdaja materiale, bo odveč.

Upravljavec strojev v prehrambni industriji – Polnjenje, mešanje in drugi procesi v proizvodnji hrane so avtomatizirani; nekoč so to opravljali delavci na proizvodnih linijah (npr. pri polnjenju steklenic, konzerv), zdaj to delajo stroji.

Lesarski obdelovalec na liniji – V lesni industriji CNC-stroji in robotika nadomeščajo delavce pri razrezu in oblikovanju lesa; mizarski pomočniki v tovarnah pohištva bodo skoraj izginili, saj večino dela opravijo stroji.

Operater v kemični proizvodnji – Procesi v kemijskih obratih so visoko avtomatizirani in nadzorovani računalniško; nekoč so delavci ročno odmerjali, mešali in nadzirali reakcije, danes pa večino nalog upravlja digitalni nadzorni sistem.

Rudar (premogovnik) – Zaradi opuščanja premoga in avtomatizacije rudarskih operacij (samovozeči rudni tovornjaki, robotizirane vrtalne naprave) bo klasični poklic rudarja vse manj pogost. Mnoga premogovništva se zapirajo zaradi prehoda na čistejše vire energije.

Operater vrtalne naprave za nafto in plin – V naftni industriji se uporablja vedno več avtomatiziranih platform in daljinsko vodenih naprav; obenem se industrija krči zaradi zelenega prehoda, zato ročnih operaterjev naftnih vrtin potrebujejo bistveno manj.

Delavec v rafineriji – Procesiranje nafte v rafinerijah je že dolgo avtomatizirano; sodobne rafinerije zahtevajo malo posegov delavcev, poleg tega se z zmanjšanjem porabe fosilnih goriv zmanjšuje tudi število rafinerij.

Ribič v komercialnem ribolovu – Tradicionalni poklic ribiča se sooča z upadom zaradi kombinacije avtomatizacije in regulacij: uvedba robotiziranih ribogojnic in lovskih tehnologij zmanjšuje potrebo po številni posadki, kvote za ulov pa krčijo panogo.

Delavec v papirnici – Digitalizacija je zmanjšala povpraševanje po papirju (manj tiskanih dokumentov, časopisov), številne papirnice so se zaprle; avtomatizirani obrati za izdelavo papirja potrebujejo le majhno ekipo tehnikov, zato klasičnih papirniških delavcev skoraj ni več.

Rudarski tehnik za pridobivanje rudnin – Podobno kot pri premogu tudi pri drugih rudninah (železo, baker) avtomatizacija odpravlja potrebo po številnih delavcih; samodejne naprave za drobljenje, sortiranje rude in avtonomna transportna vozila zmanjšujejo ročno delo v rudnikih.

Transport in logistika: V transportu bo avtonomna tehnologija nadomestila mnoge voznike, digitalizacija pa posrednike in fizične operacije. Prav tako se z optimizacijo in s pametnimi sistemi zmanjšuje potreba po osebju v logističnih procesih.

Voznik tovornjaka – Razvoj samovozečih tovornjakov obeta, da bodo do 2035 na določenih relacijah tovornjaki vozili avtonomno; čeprav prehod ne bo nenaden, se povpraševanje po poklicnih voznikih zmanjšuje, zlasti na dolgih monotonih avtocestnih poteh.

Taksist / voznik taksi službe – Že danes taksi trg preoblikujejo platforme za souporabo prevozov (Uber ipd.), v prihodnje pa lahko avtonomna vozila skoraj povsem odpravijo potrebo po človeških taksistih v večjih mestih.

Avtobusni voznik – Tehnologija za avtonomne avtobuse in vlakce je v razvoju; do 2035 bi lahko začeli uvajati samovozeče avtobuse vsaj na določenih fiksnih linijah (npr. letališka in mestna linijska prevozna sredstva), kar bi zmanjšalo število delovnih mest voznikov.

Strojnik lokomotive (vlakovodja) – Avtomatizacija železnic (t.i.driverless trains) je že prisotna v nekaterih metrojih; na dolgi rok se tudi na železnici pričakuje uvedba samodejnega vodenja vlakov na določenih progah, zato se klasična vloga strojevodje lahko skrči.

Spremljevalec v vlaku / kondukter – Digitalni sistemi za prodajo in preverjanje vozovnic (e-karte) zmanjšujejo potrebo po kondukterjih; na modernih vlakih se preverjanje lahko opravi avtomatsko ali na postajah, vloga človeškega preglednika pa izginja.

Letališki usmerjevalec (maršaler) – Avtomatizacija letaliških operacij, kot je vodenje letal na parkirišča z avtomatskimi sistemi in senzorji, lahko zmanjša potrebo po ročnem usmerjanju letal z osebjem na ploščadi.

Dostavljavec poštnih pošiljk (poštar) – Tradicionalni poštarji, ki raznašajo pisma, so že manj potrebni zaradi upada pisemske pošte (e-pošta jih je izpodrinila). Paketne dostave sicer rastejo, a tu nastopajo droni in avtonomna dostavna vozila, ki bi lahko do 2035 opravila del dostav brez človeka.

Kurir / dostavljavec v mestnem prometu – V mestih se uvajajo dostavni roboti na pločnikih in leteči droni za dostavo manjših paketov; ta tehnologija bi lahko v prihodnjih letih nadomestila del kurirjev (npr. dostava hrane, paketov na kratke razdalje).

Dispečer v transportu – Na področju logistike in prevozov človeške dispečerje, ki usklajujejo vozila in voznike, zamenjuje programska oprema za avtomatsko razporejanje; algoritmi v realnem času optimizirajo poti, dodelitve in urnike, zato se potreba po dispečerjih zmanjšuje.

Tovorni nakladalec / razkladalec – Na letališčih, pristaniščih in železnicah dvigala, tekoči trakovi in robotski manipulatorji nadomeščajo ročno nakladanje tovora; poklic delavca, ki fizično naklada in razklada tovor, bo v večini velikih sistemov avtomatiziran.

Operater žerjava v pristanišču – Sodobna pristanišča že uporabljajo avtomatizirane kontejnerske žerjave, ki jih upravlja računalnik ali operater na daljavo; klasičnega žerjavista v kabini žerjava bo občutno manj, saj en operater lahko nadzira več avtomatiziranih strojev hkrati.

Prometni kontrolor v skladišču – V velikih logističnih centrih promet v skladišču (premikanje blaga, vozil) usmerjajo algoritmi in senzorji; delovnih mest, kjer bi človek ročno usmerjal ali nadziral interno logistiko, praktično ne bo.

Delavec cestninjenja (cestninski blagajnik) – Na avtocestah klasične cestninske postaje s pobiralci cestnine izginjajo, ker jih nadomeščajo samodejni elektronski cestninski sistemi (vinjete, elektronsko brezkontaktno plačevanje); poklic cestninskega blagajnika je v številnih državah že ukinjen.

Parkirni uslužbenec – Parkirišča prehajajo na avtomatske sisteme za izdajo listkov in plačilo, pogosto prek mobilnih aplikacij; človek kot pobiralec parkirnine ali nadzornik zapornic postaja odvečen, razen še pri manjših objektih.

Operater dvigala (liftboy) – Včasih so v stavbah imeli osebje za upravljanje dvigal, danes pa dvigala avtomatsko vozijo na klic; ta poklic je praktično izginil in se do 2035 gotovo ne bo vrnil, saj ga je tehnologija v celoti nadomestila.

Administracija in pisarniška dela: To področje bo doživelo velik upad delovnih mest zaradi digitalizacije dokumentov in uvedbe pametnih pisarniških orodij. Številni administrativni poklici so monotoni in temelječi na pravilih – idealni za zamenjavo z AI in avtomatizacijo.

Administrativni asistent (tajnik/tajnica) – Urejanje urnikov, vodenje dopisov, priprava zapisnikov – vse to zdaj lahko deloma opravijo digitalni asistenti, koledarske aplikacije in orodja za upravljanje opravil. WEF uvršča administrativne asistente med najhitreje izginjajoče poklice zaradi avtomatizacije.

Referent za vnos podatkov (data entry) – Rutinsko tipkanje podatkov iz papirjev v računalnik nadomešča optično prepoznavanje znakov (OCR) in neposredno zbiranje podatkov ob izvoru. AI sistemi lahko samodejno berejo obrazce in tabelarične podatke, zato ročni vnašalci podatkov niso več potrebni.

Telefonist / telefonski operater – Poklic telefonista na centralah, ki usmerja klice, je praktično izginil zaradi avtomatskih telefonskih central in digitalne komunikacije. Tudi klicni centri uporabljajo glasovne odzivnike in chatbot-e, ki filtrirajo klice brez človeškega posredovanja.

Uradnik za arhiviranje (arhivar) – S prehodom na brezpapirno poslovanje se fizični arhivi zmanjšujejo; digitalno arhiviranje in iskanje dokumentov je avtomatizirano, zato klasični arhivarji in registratorji dokumentacije izgubljajo delo.

Pisarniški kurir (osebje za notranjo pošto) – Včasih so podjetja imela zaposlene za raznašanje interne pošte in dokumentov po pisarnah; danes skoraj vsa komunikacija poteka preko e-pošte in intraneta, fizičnih dokumentov pa je malo, zato ta vloga ni več potrebna.

Knjižnični tehnik (vnosnik katalogov) – Digitalni knjižnični sistemi in online katalogi omogočajo samodejno katalogizacijo in iskanje gradiva; ročni vnosni referenti in dokumentalisti so v manjšem številu, saj knjižnice digitalizirajo procese.

Računovodski referent (knjigovodja) – Osnovno knjiženje in izdajanje računov prevzemajo računovodski programi in spletne storitve. Majhna podjetja lahko uporabljajo avtomatizirane rešitve za računovodstvo, zato se število klasičnih knjigovodij zmanjšuje.

Plačilni referent (referent za plače) – Obdelavo plač, obračun davkov in prispevkov zdaj pogosto opravi programska oprema ali zunanje podjetje s specializiranim sistemom. Interni kadri za obračun plač so v velikih sistemih manj potrebni, ker HR-sistemi avtomatsko izračunajo plače.

Zavarovalniški uradnik (procesor zahtevkov) – Pri zavarovalnicah obdelavo zahtevkov (npr. prijavo škode) čedalje bolj izvajajo AI sistemi, ki iz dokumentacije in slik ocenijo škodo in pripravijo informativni izračun. Manj je potrebe po osebju, ki bi ročno pregledovalo vsako zahtevo.

Statistični tehnik (računski analitik) – Poklici, ki vključujejo ročno izračunavanje statistik ali upravljanje podatkovnih zbirk po ustaljenih metodah, izginjajo, ker orodja za podatkovno analitiko in AI samodejno opravijo te analize. Ljudje se premikajo v interpretacijo, medtem ko osnovni računi tečejo avtomatsko.

Bančni referent za posojila – Proces odobritve posojila se digitalizira: algoritmi za kreditno ocenjevanje avtomatsko preverijo kreditno sposobnost stranke. Delo referenta, ki ročno pregleduje vloge in preverja dokumente, bo skoraj v celoti nadomeščeno z avtomatiziranimi sistemi, ostali bodo le še svetovalci za posebne primere.

Pisarniški receptor (sprejemna pisarna) – V podjetjih in organizacijah fizične recepcije nadomeščajo digitalni kioski za prijavo obiskovalcev ali pa se obiski vnaprej najavijo prek spleta. V nekaterih stavbah uvajajo robote-receptorje ali pa varnostniki prevzamejo to nalogo, zato poklic klasičnega receptorja upada.

Telemarketar – Klice prodajnih agentov nadomeščajo avtomatizirani klicni sistemi in personalizirana e-poštna sporočila. Veliko potrošnikov se izogiba neželenim klicem, podjetja pa uporabljajo AI za usmerjeno oglaševanje, kar pomeni, da telefonska prodaja v klasični obliki izginja.

Referent za zbiranje podatkov (anketar) – Tradicionalno so ljudje po telefonu ali na terenu zbirali ankete in podatke; danes se večina anket opravi prek spleta ali telefonskih avtomatiziranih sistemov. Poklic anketerja in statističnega zbiralca podatkov zato peša.

Notranji informatik za osnovno podporo (helpdesk na 1. ravni) – Osnovna IT podpora (resetiranje gesla, navodila za uporabo programov) se avtomatizira s chatboti in bazo znanja. Človeški IT-podporniki se ukvarjajo le še s kompleksnejšimi primeri, preprosta vprašanja pa rešijo avtomatizirana orodja, kar zmanjšuje skupno število teh delovnih mest.

Bančništvo in finance: V finančnem sektorju finančna tehnologija (FinTech) in UI nadomeščata mnoge tradicionalne vloge – od bančnih uslužbencev do analitikov. Procesi se avtomatizirajo, stranke pa prehajajo na spletno bančništvo, kar zmanjšuje potrebo po fizičnem osebju.

Bančni blagajnik (bančni uslužbenec na okencu) – Zmanjševanje števila bančnih poslovalnic in prehod na spletno in mobilno bančništvo pomenita, da klasična vloga bančnega referenta na okencu izginja; ljudje opravljajo plačila, nakazila in druge storitve prek naprav, banke pa zapirajo okence za gotovinsko poslovanje.

Posojilni uradnik (bančni posojilni svetovalec) – Določena posojila (potrošniški krediti, hipotekarni krediti) se odobravajo prek spletnih platform z avtomatsko oceno; človeški svetovalci so potrebni le še pri kompleksnejših finančnih produktih ali za stranke, ki želijo osebni stik.

Borzni posrednik (borzni trgovec) – Številni poklicni trgovci na borzi so bili nadomeščeni z algoritmi za avtomatsko trgovanje, ki v milisekundah sklepajo posle. Na borznih trgih danes prevladuje algoritemsko trgovanje, zaradi česar je mnogo tradicionalnih traderjev in posrednikov ostalo brez dela.

Finančni analitik (mlajši analitik) – Analizo finančnih poročil, trendov in naložb vedno pogosteje opravljajo AI orodja, ki lahko v hipu predelajo ogromne količine podatkov. Mlajši analitiki, katerih naloga je bila priprava poročil in modelov, so manj iskani, ker programska orodja avtomatizirajo ta proces.

>>>Nadaljevanje

<<<Začetek

Računovodja za enostavne zadeve – Enostavnejše računovodske storitve (knjiženje računov, obračuni DDV, izpolnjevanje davčnih obrazcev) so poenostavljene s programi in spletnimi aplikacijami. Veliko podjetij uporablja računovodstvo v oblaku, ki avtomatsko ureja mnoge vnose, zato se število samostojnih računovodij zmanjšuje.

Zavarovalni cenilec škode (izterjevalec zahtevkov) – Pri zavarovalnicah AI že prepoznava vzorce škodnih zahtevkov, analizira fotografije škode in ocenjuje višino izplačil. Poklic cenilca, ki bi terensko ogledoval škodo (npr. pri avtomobilskih nesrečah), lahko deloma nadomestijo mobilne aplikacije, kamor stranke naložijo slike, oceno pa izdela algoritem.

Zavarovalni underwriter (ocenjevalec tveganja) – Pri sklepanju zavarovanj (življenjska, zdravstvena itd.) so včasih aktuarski strokovnjaki ocenjevali tveganja posameznih zavarovancev; zdaj algoritmi obdelajo ogromno podatkov in določijo premije. Klasični underwriterji bodo v veliki meri zamenjani z analitičnimi modeli AI, ki bolje napovedo verjetnost škodnih dogodkov.

Menjalniški blagajnik – Menjalnice gotovine izgubljajo pomen, saj se gotovinsko poslovanje zmanjšuje, potovanja pa digitalizirajo (kartice, bankomati). Tudi tam, kjer so menjalnice, so avtomatizirane (menjalni avtomati) ali integrirane v bankomate; osebje na okencu je odveč.

Finančni svetovalec za osnovne naložbe – Robo-svetovalci (algoritmični finančni svetovalci) ponujajo strankam investicijske portfelje in upravljanje premoženja z minimalnim človeškim posredovanjem. Stranke z manjšimi portfelji se vse bolj zanašajo na avtomatizirane naložbene platforme, zato človeških finančnih svetovalcev za osnovne storitve potrebujemo manj.

Blagajnik cenilca zlata in draguljev – Nekoč pogosti odkupovalci zlata in cenilci v zlatarnah bodo manj potrebni, ker se storitev avtomatizira (stroji za testiranje čistine kovin) in ker se trend vlaganja v plemenite kovine seli na spletne platforme, kjer fizičnega posrednika ni.

Maloprodaja in storitve za stranke: V trgovini in storitvah doživljamo prehod na samopostrežbo in spletne storitve, kar izrine veliko delovnih mest, kjer je bila prej potrebna interakcija s strankami v živo. Poleg tega spremenjene navade potrošnikov zmanjšujejo določene klasične storitve.

Blagajnik v trgovini – Samopostrežne blagajne in brezgotovinsko plačevanje so v porastu. Velike trgovske verige uvajajo samoplačniške terminale, kupci sami skenirajo izdelke in plačajo, zato se število blagajnikov hitro zmanjšuje.

Prodajalec v maloprodaji – Klasični prodajalci v trgovinah (npr. z oblačili, elektroniko) so ogroženi zaradi spletnega nakupovanja in tudi zaradi uvedbe interaktivnih zaslonov v trgovinah, kjer si stranka sama poišče informacije. Do 2035 bo v fizičnih trgovinah delalo manj ljudi, saj bodo trgovine manjše ali bolj avtomatizirane.

Prodajalec na tržnici/trgovski potnik – Tradicionalno osebno prodajanje izdelkov od vrat do vrat ali na stojnicah je v zatonu. Potrošniki raje kupujejo prek spleta ali v večjih centrih, zato bo poklic trgovskega potnika ali tržničarja skoraj izumrl.

Delavec v videoteki/DVD izposojevalec – Že zdaj praktično ne obstaja več, saj so videoteke in DVD-klubi izginili s pojavom streaming storitev (Netflix, ipd.). Do leta 2035 fizičnih izposojevalnic ne bo, to delo je že prevzela digitalna tehnologija.

Turistični agent – Kot omenjeno, spletni portali (Booking, Expedia itd.) omogočajo neposredne rezervacije letov, hotelov in paketov. Potovalne agencije se zapirajo ali se specializirajo v butične storitve; večina potnikov si poti organizira sama na spletu, zato klasični turistični agent skoraj ne bo več obstajal.

Knjižničar (izposojevalec) – Čeprav knjižnice ne bodo izginile, se vloga knjižničarja spreminja. Fizično izposojo nadomeščajo izposoje avtomati, informacijske poizvedbe pa rešujejo digitalni katalogi. Število knjižničarjev za rutinsko izposojo in vračanje knjig bo upadlo.

Cestni prodajalec vozovnic (npr. na avtobusni postaji) – V javnem potniškem prometu papirnate vozovnice in blagajne na postajah ukinjajo v korist spletne prodaje in avtomatov. Tako bo delo prodajalcev vozovnic na železniških in avtobusnih postajah izginilo.

Hostesa v restavraciji (sprejem gostov) – Digitalni sistemi za rezervacije in samoprijava v restavracijah (tablice na vhodu, ki dodelijo mizo) lahko zmanjšajo potrebo po hostesah. Tudi naročanje hrane poteka prek QR-kod in tablic na mizi v nekaterih lokalih, kar prav tako zmanjšuje interakcijo z osebjem.

Natakar v hitri prehrani – Verige hitre prehrane uvajajo kioske za naročanje in vnaprejšnja naročila preko aplikacij, zato na blagajni ni več natakarja, ki sprejema naročila. Človeško osebje ostaja le v kuhinji za pripravo (tudi tam pa se pojavljajo robotski stroji za kuhanje, pečenje krompirčka ipd.).

Pomočnik v trgovini (polnilec polic) – V nekaterih trgovinah testirajo robote za polnjenje polic in zalaganje izdelkov (ali pa koncept trgovin brez polic – avtomatizirane shrambe kot Amazon Go). Četudi ne bo v celoti avtomatizirano do 2035, bo manj potrebe po številnih zaposlenih, ki bi neprestano polnili police, saj se uvajajo pametne police in optimizacija zalog.

Gasilski telefonist (112 operater) – Določeni vidiki klicnih centrov za nujno pomoč se avtomatizirajo (npr. mobilne aplikacije za avtomatsko pošiljanje lokacije in podatkov ob nesrečah). Klicni centri bodo verjetno še imeli osebje, a bi AI lahko do neke mere samodejno razvrščala klice in sprožala enote, zmanjšal pa se bo del, ki zahteva ročno posredovanje operaterja.

Prodajalec enciklopedij / knjig od vrat do vrat – Ta poklic je že zgodovina; internet in Wikipedia sta zamenjala potrebo po prodaji fizičnih enciklopedij, digitalna distribucija pa je nadomestila potujoče prodajalce knjig. Do leta 2035 se ne bo vrnil.

Fotograf v veleblagovnici (za dokumente) – Avtomatski foto avtomati in možnost, da si ljudje sami naredijo fotografije s telefoni, so odpravili veliko povpraševanje po fotografih za dokumente v trgovskih centrih; še obstajajo nekateri studii, a trend nakazuje nadaljnji upad.

Operater klicnega centra za podporo strankam – Osnovna podpora strankam po telefonu in spletnem klepetu se v veliki meri že izvaja z AI chatbot-i. Do leta 2035 bodo napredni bot-i zmožni reševati večino standardnih poizvedb, zato bo človečih agentov v prvih linijah podpore precej manj.

Uslužbenec v videoprodukcijski izposoji – Poklici, kot so projekcionist v kinu ali tehnik za izposojo opreme, bodo manj pogosti; digitalna projekcija je enostavnejša in ne zahteva ročnega menjavanja kolutov kot nekoč, opremo pa si filmski ustvarjalci rezervirajo prek spleta brez posrednika.

Mediji, založništvo in ustvarjalne dejavnosti: V tej skupini poklicev avtomatizacija in AI prevzemata nekatere ustvarjalne ali rutinske naloge, digitalne platforme pa rušijo tradicionalne poslovne modele. To vodi v zmanjšanje določenih delovnih mest v medijski in kreativni industriji.

Novinar tiskane izdaje – Tiskani časopisi in revije zapirajo svoja vrata ali se selijo na splet. S tem se zmanjšuje število novinarjev, posebej tistih, ki so specializirani le za tisk (nekateri se prilagajajo na digitalno). AI orodja lahko celo sama generirajo osnovne novice (npr. poročila o borznih tečajih, športnih rezultatih), zato bo del novinarstva avtomatiziran.

Korektor in lektor – Preverjanje črkovanja in slovnice danes učinkovito opravijo računalniški programi (npr. Grammarly in podobno, seveda v angleščini, a tudi drugi jeziki dohitevajo). Osnovne napake in slogovne izboljšave predlaga AI, s čimer je potreba po človeških lektorjih za rutinska besedila manjša. Še vedno bodo potrebni pri zahtevnih besedilih, a veliko manj pogosto kot nekoč.

Prevajalec za splošna besedila – Strojno prevajanje se hitro izpopolnjuje. Že zdaj lahko AI v nekaj sekundah prevede besedilo dovolj razumljivo v mnoge jezike. Za nezahtevna in interna gradiva podjetja namesto prevajalca uporabijo AI in le minimalno človeško uredijo prevod. Poklic prevajalca ne bo povsem izginil, a bo zelo skrčen in omejen na specializirane, zahtevne prevode, medtem ko lahkejša besedila prevede stroj.

Tolmač za osnovne dogodke – Podobno kot pri pisnem prevajanju se razvija tudi simultano strojno prevajanje. Za enostavne sestanke ali turistične namene že obstajajo naprave in aplikacije, ki v realnem času prevajajo govor. Do 2035 bi lahko takšne rešitve zmanjšale potrebo po tolmačih na manj uradnih dogodkih, čeprav bodo pri diplomaciji in visoki stroki ljudski tolmači še potrebni.

Poročevalec prometnih informacij – Veliko radijskih in televizijskih postaj je imelo ljudi, ki so spremljali prometne informacije in poročali poslušalcem. Danes te podatke avtomatsko zbirajo senzorji in uporabniki (npr. Google Maps javi zastoje avtomatsko). Človeški poročevalec prometa kot samostojen poklic bo odveč, ker aplikacije uporabnikom neposredno povedo stanje.

Vremenski napovedovalec (meteorolog na TV) – Medtem ko meteorologi kot znanstveniki ne izginjajo, televizijski vremenarji, ki podajajo vremensko napoved, morda ne bodo več človeški. Že obstajajo AI-generirane avatarje za vremenke napovedi (npr. na Kitajskem) – popolnoma digitalni napovedovalci, ki berejo poročila. Do 2035 bi lahko TV hiše uporabljale virtualne voditelje za nekatere segmente, kot je vreme, s čimer bi zmanjšale potrebo po kadru.

Foto-laborant – Poklic razvijalca fotografij v temnici ali fotolaboratoriju (za analogni film) je skoraj izginil s prehodom na digitalno fotografijo. Tudi tisk fotografij se je avtomatiziral v kioskih. Do leta 2035 je malo verjetno, da bo veliko povpraševanja po ročnem razvijanju fotografij, razen kot umetniški obrtni niši.

Video montažer za enostavne vsebine – AI orodja že zdaj omogočajo samodejno urejanje videa (izbor najboljših kadrov, dodajanje podnapisov, prehodov). Za preproste videoposnetke (npr. osnovni promocijski videi, novice) lahko avtomatika opravi velik del montaže. Zato se bo število začetniških delovnih mest v video montaži zmanjšalo; ostali bodo izkušeni montažerji za zahtevne projekte.

Grafični oblikovalec za osnovna opravila – Generativna AI kot so DALL-E, Midjourney ipd. omogoča samodejno ustvarjanje slik in oblik. WEF opozarja, da bo povpraševanje po grafičnih oblikovalcih za enostavne naloge (logotipi, osnovne postavitve) upadlo, saj lahko orodja hitro generirajo predloge. Oblikovalci se bodo morali usmeriti v kompleksnejše, bolj umetniške projekte, veliko rutinskega dela (ikone, preproste grafike) pa bo avtomatizirano.

DTP operater (namizno založništvo) – V 90. letih in 2000. letih je bil razmah poklica namiznega založnika, ki je urejal postavitve besedila in grafike za tiskovine. Zdaj so ti postopki poenostavljeni – povprečen uporabnik lahko z orodji in predlogami izdela osnovno publikacijo brez specialista. Poklic DTP operaterja se je močno skrčil in bo verjetno praktično izginil, razen v zelo specializiranih založniških projektih.

Operater radijske zvokovne opreme – Tradicionalno so radijske postaje imele tehnike, ki so ročno vrteli glasbo, zven in oglase. Danes večina radijskih postaj uporablja avtomatizirane playliste in računalniške sisteme za predvajanje, ki samodejno vrivajo oglase ob točnih časih. S tem je manj potrebe po stalni prisotnosti tehnikov v živo.

Korepetitor / učitelj glasbe za začetnike – Morda presenetljivo, a AI posega tudi v učenje glasbe. Obstajajo aplikacije, ki z AI povratno informacijo učijo in popravljajo igranje in petje (npr. Yousician). Za osnovne učne ure instrumenta bi lahko AI do 2035 ponudila učinkovito vadbo, s čimer bi se zmanjšalo povpraševanje po človeških inštruktorjih na nižjih stopnjah (vendar visoka raven in individualna umetniška interpretacija bosta še vedno potrebovali človeške mentorje).

Tekstopisec oglasov (copywriter) za enostavna besedila – Generativna AI lahko piše kratke članke, opise izdelkov in oglase. Podjetja že eksperimentirajo z AI za pisanje marketinških besedil. Preproste slogane, opise in spletne objave lahko AI pripravi dovolj dobro, da bo del junior piscev ostal brez dela, ker jih bo zamenjala AI (ali bodo en pisec nadzorovali output več AI orodij).

Sodelavec za družbena omrežja (social media manager) – osnovni nivo – Na področju družbenih omrežij se pojavljajo orodja, ki samodejno generirajo objave ob optimalnih časih, odgovorjajo na komentarje z uporabo predpripravljenih odgovorov in celo oblikujejo strategije na osnovi analitike. Človeški upravljavci družbenih omrežij za rutinsko objavljanje bodo manj iskani; ostali bodo tisti, ki se usmerjajo v kreativno kampanjo in krizno komunikacijo.

Prodajalec oglasnega prostora (oglaševalski komercialist) – Tradicionalna prodaja oglasov (npr. v tiskovinah, na radiu) upada, ker je oglaševanje avtomatizirano preko spletnih platform (npr. Google Ads, Facebook Ads). Oglaševalski komercialisti, ki so nekoč klicali podjetja in ponujali oglasni prostor, izgubljajo delo, saj oglaševalci sami zakupijo prostor digitalno. Do 2035 bo večina oglasnega prostora tržena programatsko, ne preko osebne prodaje.

Izobraževanje in znanost: Tudi v izobraževanju tehnologija in spremembe vplivajo na določene vloge. Čeprav se zdi, da učitelji ne bodo zlahka nadomeščeni, se lahko nekatere podporne in administrativne vloge zmanjšajo.

Učitelj za splošno izobraževanje odraslih (inštruktor za osnovne tečaje) – Razmah spletnih tečajev (MOOC) in platform z video predavanji pomeni, da se mnogi osnovni tečaji (jeziki, računalniška pismenost, poslovna znanja) samostojno izvajajo preko spleta. Inštruktorji, ki so prej poučevali velike skupine začetnikov v živo, bodo manj iskani, saj se udeleženci raje učijo prek spleta v svojem tempu.

Profesor na daljavo za osnovne predmete – Podobno kot zgoraj, če univerze digitalizirajo predavanja, se lahko zgodi, da en vrhunski profesor posname predavanja, ki jih potem globalno uporabijo študenti, namesto da bi vsak fakultetni oddelek imel svojega predavatelja za isti osnovni predmet. Do 2035 lahko pride do konsolidacije, kjer bo manj predavateljev pokrivalo širše občinstvo preko spleta, podporne vloge pa bodo omejene.

Šolski knjižničar – Z digitalizacijo učnih gradiv in spletnih baz znanja se vloga šolskega knjižničarja zmanjšuje. Učenci informacije poiščejo z iskalniki, šolske knjižnice pa se preoblikujejo v mediateke brez potrebe po stalnem osebju za izposojo knjig.

Laboratorijski tehnik v izobraževanju – Če šole uvedejo virtualne laboratorije (simulacije) za pouk naravoslovja, bo manj potrebe po fizičnem šolskem laboratoriju in s tem po tehniku, ki ga upravlja. Nekatera eksperimentalna okolja bodo virtualna, demonstracije pa izvede učitelj z digitalnimi orodji.

Izvajalec standardiziranih testov (ocenjevalec) – Avtomatsko strojno ocenjevanje napreduje; že sedaj AI lahko ocenjuje kratke odgovore ali eseje v določenem kontekstu. Če se to razširi, bo manj potrebe po učiteljih ali zunanjih sodelavcih, ki ročno popravljajo standardizirane teste in eseje, saj bo to opravil računalnik.

Jezikovni lektor na univerzah – Pri znanstvenih objavah se vedno bolj uporabljajo orodja za preverjanje jezika in slog (posebej za angleščino, ki je lingua franca znanosti). Institucije lahko do 2035 zmanjšajo potrebo po profesionalnih jezikovnih lektorjih za pregled člankov, ker bodo avtorji uporabljali napredne jezikovne modele za poliranje besedila.

Zdravstvo: Zdravstveni sektor bo zaradi AI doživel paradoks – več bo potreb po negovalnem osebju, a manj po administrativnem in nekaterih diagnostičnih strokovnjakih, kjer lahko AI izvede nalogo hitreje ali bolj natančno. Ogrožen je zelo osebni zdravnik na primarni ravni.

Medicinski transkripcionist (zapisovalec izvidov) – Tradicionalno so poslušali posnetke zdravnikov in jih prepisovali. Danes govorni prepoznavni sistemi samodejno prepišejo zdravnikove diktafone v besedilo. Ta poklic skoraj izumira, saj AI dosega visoko natančnost pri medicinskem prepisovanju.

Medicinski koder (kodiranje diagnoz) – Kodiranje zdravstvenih storitev in diagnoz za zavarovalnice je rutinsko opravilo, ki ga AI algoritmi lahko zelo dobro obvladajo. V bolnišnicah programska oprema prebere izvide in predlaga kode za obračun; posledično bo ročnih koderjev manj.

Radiološki asistent / osnovni radiolog – AI je dosegla velike uspehe pri prepoznavanju vzorcev na slikah (RTG, CT, MRI). Ocenjuje se, da lahko AI analizira radiološke posnetke pogosto enako dobro kot specialist in zazna nepravilnosti. Študija v reviji Lancet je ocenila, da bo do 2035 AI lahko prevzela približno 25 administrativnih in osnovnih diagnostičnih opravil v medicini. To pomeni, da bo manj rutinskega dela za radiologe – njihov čas se bo omejil na zahtevne primere, medtem ko bo osnovno presejanje (npr. branje zdravega izvida) avtomatsko.

Farmacevtski tehnik v lekarni – V lekarnah se uvajajo robotski sistemi za izdajo zdravil. Bolnišnične lekarne že uporabljajo avtomatizirane stroje, ki natančno odmerjajo zdravila za paciente. V drogerijskih lekarnah bo več naročanja prek spleta in avtomatov za izdajo, zato se lahko delovna mesta farmacevtskih tehnikov (ki pripravljajo in iščejo zdravila na policah) zmanjšajo, saj bo to delo opravil stroj, farmacevt pa bo le še svetoval strankam.

Osebni zdravnik – primarno raven in odločanje ter osnoven preglede ter analize bodo opravljala AI, ki bo večinoma napotila pacienta ali na fizično obravnavo do osebnega zdravnika – drugo mnenje ali pa takoj k specialistu na drugo stopnjo.

Trg dela 2035 bo videti precej drugače kot danes. Mnogi od zgoraj naštetih 100 poklicev bodo bodisi skoraj povsem izginili ali pa se ohranili le še v močno zmanjšanem obsegu in v preoblikovani obliki. Glavni krivec za ta preobrat je neustavljiv napredek tehnologije – zlasti umetne inteligence in robotike , ki lahko prevzamejo ponavljajoče se, nevarne ali analitično zahtevne naloge, ne da bi pri tem potrebovali počitek ali plačo. Poleg tehnologije pa svoje dodajajo še zeleni prehod (ki ukinja zastarele industrije) in spremembe v navadah potrošnikov (ki zahtevajo hitrost, digitalnost in udobje namesto osebnega stika).

Vendar izginjanje teh poklicev ne pomeni nujno masovne brezposelnosti, temveč predvsem premik v novih vlogah. Tako kot je avtomatizacija osvobodila delavce iz garaških del in jih sčasoma preusmerila v storitvene in ustvarjalne poklice, bodo tudi tokrat nastale nove karierne priložnosti. Svetovni gospodarski forum napoveduje, da bo kljub izgubi delovnih mest zaradi avtomatizacije človeško delo ostalo ključno v poklicih, ki zahtevajo ustvarjalnost, kritično razmišljanje, empatijo in kompleksno komunikacijo – lastnosti, kjer človek dopolnjuje stroje namesto tekmuje z njimi. Nove industrije bodo povpraševale po strokovnjakih za obnovljive vire, podatkovno analitiko, kibernetsko varnost, razvoj UI, zdravstveno nego, nego starejših, izobraževanje in druge poklice, ki nastajajo prav zaradi istih trendov, ki druge poklice ukinjajo.

Za posameznike in družbo kot celoto je ključnega pomena prilagajanje: potrebno bo vseživljenjsko učenje in nadgradnja veščin, da bodo sedanji delavci našli mesto v gospodarstvu prihodnosti. Vladam in organizacijam pa pripada naloga, da omilijo prehod – s programi prekvalifikacije za ogrožene delavce, spodbujanjem nastajanja novih delovnih mest ter zagotavljanjem socialne varnosti tistim, ki se bodo morali med tranzicijo znajti. Če bomo kot družba uspešno krmarili skozi te spremembe, lahko do leta 2035 dosežemo, da bo tehnologija ljudem prinesla večjo produktivnost in blaginjo, medtem ko bodo naporne in nevarne naloge prepustili strojem. Konec koncev je namen napredka, da izboljša kakovost življenja, kar pomeni, da naj bi izginjanje zastarelih poklicev omogočilo rojstvo novih, bolj izpopolnjujočih zaposlitev za prihodnje generacije.

Namesto zaključka

Obstajajo trije pristopi, od katerih je odvisno, ali so delavske pravice (labour rights) človekove pravice (human rights):

pozitivistični; če so delavske pravice vključene v dokumente o človekovih pravicah, so človekove pravice; če tam niso omenjene, niso človekove pravice;

instrumentalni; če so strategije kot družbeno dejstvo uspešne, je na vprašanje odgovor pritrdilen; nikalen odgovor izraža dvom;

normativni; glede na definicijo človekove pravice ocenjujemo, ali je določena delavska pravica človekova pravica. (Mantouvalou, 2012)

Živimo v »poklicni družbi« (Šercar, 2024, 2025) in najbolj merodajno analizo vpliva UI na delovna mesta lahko opravijo organi bodisi društev bodisi sindikatov organiziranih »delavcev«.

Sociološka taksativna definicija poklica vključuje 6 značilnosti: uporabo znanj, ki temeljijo na teoretičnem znanju; izobraževanje in prakso teh znanj; usposobljenost strokovnjakov, ki se dokazuje s diplomo; poklicno etiko, ki zagotavlja poklicno integriteto; poklicne proizvode in storitve kot skupno dobro; obstoj organizacije, ki združuje svoje člane; in dodatno še 3 značilnosti, in sicer: člani imajo občutek identitete, delijo skupne vrednote; znotraj poklica se uporablja skupni jezik, ki ga tisti zunaj poklica razumejo le delno; poklic se reproducira z izbiro učencev in študentov.

Za pravilno raziskavo namenjeno napovedi sprememb »delovnih mest«, ki jih povzroča napredek in uporaba UI je treba upoštevati specifične danosti slovenskega družbeno-gospodarskega, političnega in pravnega reda. Mutatis mutandis to velja tudi za druge države.

Za razvrščanje del, delovnih mest ali poklicev se v Sloveniji uporablja Standardna klasifikacija poklicev (SKP). SKP je Mednarodna klasifikacija poklicev (International Standard Classification of Occupations, ISCO), dopolnjena z nacionalnimi posebnostmi Slovenije.

Mednarodna standardna klasifikacija poklicev - ISCO-08 je štiristopenjska hierarhično strukturirana klasifikacija, ki omogoča razvrstitev vseh delovnih mest na svetu v 436 enotnih skupin. Te skupine tvorijo najpodrobnejšo raven klasifikacijske strukture in so združene v 130 manjših skupin, 43 podskupin in 10 večjih skupin, glede na njihovo podobnost z ozirom na raven znanja in specializacije, ki se zahteva za delovna mesta.

V ISCO-08 je delovno mesto opredeljeno kot »niz nalog in dolžnosti, ki jih opravlja ali naj bi jih opravljala ena oseba, vključno z delodajalcem ali samozaposlenimi«.

Poklic se nanaša na vrsto dela, ki se opravlja na delovnem mestu. Pojem poklica je opredeljen kot »niz del, katerih glavne naloge in dolžnosti so zelo podobnostne«. Oseba je lahko povezana s poklicem prek glavnega delovnega mesta, ki ga trenutno opravlja, drugega delovnega mesta, prihodnjega delovnega mesta ali delovnega mesta, ki ga je opravljala prej.

Spretnost je sposobnost opravljanja nalog in dolžnosti delovnega mesta.

SKP je obvezen nacionalni standard, ki se uporablja pri evidentiranju, zbiranju, obdelovanju, analiziranju, posredovanju in izkazovanju statistično-analitičnih podatkov, pomembnih za spremljanje stanj in gibanj na socialno-ekonomskem področju, z namenom zagotavljanja konsistentnosti podatkov, še zlasti pri statističnem spremljanju poklicne strukture aktivnega prebivalstva ter povpraševanja po delu.

Poklici so organizirani bodisi v obliki poklicnih društev bodisi v obliki sindikatov z lastnosti pravne osebe in reprezentativnosti na nivoju poklica, veje dejavnosti, skupine oz. podskupine dejavnosti ter na nivoju države.

Društva v RS so popisana v Centralnem registru društev Ministrstva za notranje zadeve. https://podatki.gov.si/dataset/centralni-register-drustev

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) združuje 22 sindikatov dejavnosti iz različnih sektorjev celotne Slovenije in člane in članice tako iz zasebnega kot javnega sektorja.

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) je prostovoljna in demokratična organizacija, neodvisna od političnih strank, parlamenta, vlade in verskih skupnosti. Zaradi reprezentativnosti lahko vpliva na vsebino kolektivnih pogodb in sodeluje v ekonomsko-socialnem svetu, kjer skupaj z delodajalci in vlado usklajuje predloge zakonov in drugih dokumentov. Cilje dosega s pogajanji, dogovori, stavkami ali množičnimi manifestacijami. Svojemu članstvu zagotavlja brezplačno pravno in drugo strokovno pomoč.

UI je transformativna sila, ki simulira človeško inteligenco s pomočjo naprednih računalniških sistemov, ki zajemajo širok spekter aplikacij, od ekspertnih sistemov in obdelave naravnega jezika do prepoznavanja govora in strojnega vida.

Ugotovljeno je, da je UI netto ustvarjalec delovnih mest, manj jih ukine kot ustvari novih, in da se bo ta trend nadaljeval. Leta 2020 je AI ukinila približno 9 odstotkov delovnih mest in ustvarila 11 odstotkov novih. Neto dobiček je torej bil približno 500,000 delovnih mest.

Top 12 delovnih mest v področju AI, ki prevladujejo v letu 2025: inženir strojnega učenja (strokovnjak za ustvarjanje in implementacijo modelov strojnega učenja za reševanje specifičnih problemov), podatkovni znanstvenik (strokovnjak za zbiranje, analiziranje in interpretacijo velikih količin podatkov, strukturiranih in nestrukturiranih), razvijalec poslovne inteligence (BI, strokovnjak, ki načrtuje, razvija in vzdržuje rešitve poslovne inteligence), raziskovalec (strokovnjak, ki izvaja znanstvene raziskave na različnih področjih), inženir/arhitekt »velikega podatkovja, big data (strokovnjak, ki načrtuje, razvija in vzdržuje podatkovno infrastrukturo), razvijalec UI programske opreme (strokovnjak za razvoj, testiranje in implementacijo modelov UI), vodja izdelkov UI (strokovnjak, ki vodi razvoj in lansiranje izdelkov, povezanih z UI), analitik kibernetske varnosti pri AI (strokovnjak za izboljšanje varnosti organizacije digitalnih sredstev), specialist za etiko in etične standarde razvoja in uporabe UI, kot so pravičnost, odgovornost, preglednost in zasebnost, robotski znanstvenik (strokovnjak za robote in robotske sisteme), inženir za obdelavo naravnega jezika, NLP (strokovnjak za razvoj algoritmov, modelov in sistemov za računalniško razumevanje in obdelavo človeškega jezika), inženir UI (strokovnjak strojnega učenja in podatkovne znanosti za načrtovanje in izvajanje UI modelov in sistemov).(Kubra, AIMOJO⁵, 2025)

Reference

AI100 One Hundred Year Study on Artificial Intelligence), 2016. Stanford University
https://ai100.stanford.edu/2016-report/executive-summary

Aditya Challapally, Chris Pease, Ramesh Raskar, Pradyumna Chari, July 2025. The GenAI Divide STATE OF AI IN BUSINESS 2025. MIT
https://mlq.ai/media/quarterly_decks/v0.1_State_of_AI_in_Business_2025_Report.pdf

Executive Office of the President, December 2016. Artificial Intelligence, Automation, and the Economy
https://obamawhitehouse.archives.gov/sites/whitehouse.gov/files/documents/
Artificial-Intelligence-Automation-Economy.PDF

Gmyrek, P., Berg, J., Bescond, D., 2023. Generative AI and jobs: A global analysis of potential ef-fects on job quantity and quality, ILO Working Paper 96 (Geneva, ILO).
(https://www.researchgate.net/publication/373367422_Generative_AI_and_Jobs_
A_global_analysis_of_potential_effects_on_job_quantity_and_quality

Gmyrek, P., Berg, J., Kamiński, K., Konopczyński, F., Ładna, A., Nafradi, B., Rosłaniec, K., Troszyński, M., 2025. Generative AI and Jobs: A Refined Global Index of Occupational Exposure. ILO Working Paper 140. Geneva: International Labour Office, 72 p. Generative AI and jobs: A refined global index of occupational exposure

Horvitz, E., 2014. Reflections and Framing: One-Hundred Year Study on Artificial Intelligence: Reflections and Framing Reflections and Framing | One Hundred Year Study on Artificial Intelligence (AI100) Reflections and Framing | One Hundred Year Study on Artificial Intelligence (AI100)

Kubra, 2025. Top 12 AI Jobs Dominating in 2025 (Future-Proof Your Career). AIMOJO Top 12 AI Jobs Dominating in 2025 (Future-Proof Your Career)

Michael L. Littman, Ifeoma Ajunwa, Guy Berger, Craig Boutilier, Morgan Currie, Finale Doshi-Velez, Gillian Hadfield, Michael C. Horovitz, Charles Isbell, Hiroaki Kitano, Karen Levy, Terah Lyons, Melanie Mitchell, Julie Shah, Steven Sloman, Shannon Vallor, and Toby Walsh. “Gathering Strength, Gathering Storms: The One Hundred Year Study on Artificial Intelligence (AI100) 2021 Study Panel Report.” Stanford University, Stanford, CA, September 16 2021. Doc: http://ai100.stanford.edu/2021-report. https://ai100.stanford.edu/sites/g/files/sbiybj18871/files/media/file/AI100Report_MT_10.pdf

Macarol, J., 9. Julij 2025. Je tvoj poklic med njimi?! 100 poklicev, ki jih bo nadomestila AI in bodo verjetno izginili do 2035 – Poklici, ki izginjajo. City Magazin Je tvoj poklic med njimi?! 100 poklicev, ki jih bo nadomestila AI in bodo verjetno izginili do 2035 | City Magazine

Mantouvalou. V., February 2012 Are Labour Rights Human Rights? European Labour Law Journal 3(2) DOI:10.1177/201395251200300204 University of London (PDF) Are Labour Rights Human Rights?

Schweizer, P., 1998. The Truly Total Turing Test. Minds and Machines 8(2), pp. 263-272 DOI:10.1023/A:1008229619541 (PDF) The Truly Total Turing Test

Peter Stone, Rodney Brooks, Erik Brynjolfsson, Ryan Calo, Oren Etzioni, Greg Hager, Julia Hirschberg, Shivaram Kalyanakrishnan, Ece Kamar, Sarit Kraus, Kevin Leyton-Brown, David Parkes, William Press, AnnaLee Saxenian, Julie Shah, Milind Tambe, and Astro Teller. "Artificial Intelligence and Life in 2030." One Hundred Year Study on Artificial Intelligence: Report of the 2015-2016 Study Panel, Stanford University, Stanford, CA, September 2016. Doc: http://ai100.stanford.edu/2016-report.

Šercar, T.M., 2024. Capitalism and the Depression. IJELS 9(3), pp. 78-98 10IJELS-105202413-Capitalism.pdf

Šercar,T.M., 2025. Zgodba o nastanku kritike politične ekonomije. Locutio, 134 Locutio

World Economic Forum, WEF, 2025. Future of Jobs Report WEF_Future_of_Jobs_Report_2025.pdf

Opombe:

¹ Asilomar Conference Grounds, Konferenčni center Asilomar v Kaliforniji, ZDA

² Programska oprema kot storitev (SaaS) je model dobave programske opreme, kjer ponudnik storitev gosti aplikacije in jih strankam da na voljo prek interneta. Namesto nakupa in nameščanja programske opreme na posamezne naprave lahko uporabniki do nje dostopajo prek spletnega brskalnika ali mobilne aplikacije na podlagi naročnine.

³ NANDA (Networked Agents and Decentralized AI), omrežni agenti in decentralizirana UI) se uveljavlja kot kritična infrastrukturna plast za prihodnost, ki jo poganja UI. Medtem ko Googlov protokol A2A (Agent2Agent) omogoča agentom medsebojno komunikacijo, Anthropicov protokol MCP (Model Context Protocol) pa povezuje agente z orodji in kontekstom, se NANDA loteva težjega problema – kako se agenti identificirajo, si zaupajo, kako se odkrijejo, usmerijo in nagradijo v velikem obsegu.

⁴ Naukowa i Akademicka Sieć Komputerowa (Raziskovalno in akademsko računalniško omrežje, NASK) je poljska organizacija za raziskave in razvoj, upravljavec podatkovnih omrežij in upravljavec registra internetnih domenskih imen za državno vrhnjo domeno .pl.

⁵ Raziskovalna skupnost in agencija na področju umetne inteligence, zavezana k izboljšanju podjetij in življenj ljudi s pomočjo transformativne moči umetne inteligence.

2025-10-29

Tvrtko-Matija Šercar

INFORMACIJSKA ZNANOST

NA DVOSMERNIH MOSTOVIH

Izbor teoretičnih del iz informacijske znanosti

Maribor 2026

© Tvrtko-Matija Šercar 2026
Oblikovanje naslovnice:
Davor Međurečan

Posvetilo

Kot sem zapisal, sem deduktivni empirist in knjigo posvečam tistim kolegicam in kolegam, ki bodo nadaljevali raziskovati probleme, ugotovitve, teorije in domneve in v njih iskali »napake » (Šercar, 2022), tam, kjer sem se jaz (s svojimi sodelavci) zaustavil!

Zahvala

»Metafizična« osnova moralnosti je recipročnost¹. Recipročnost je hvaležnost. Hvaležnost je pravičnost, pravičnost pa moralnost. Posledica pozabe je nehvaležnost, spomin pa porok hvaležnosti.

Predvsem hvala Institutu informacijskih znanosti v Mariboru (IZUM), kje sem delal dvajset let in še naprej kot upokojenec honoris causa, za najnujnejšo logistiko, ki je potrebna pri pripravi rokopisa neke knjige!

Iskrena hvala kolegicam in kolegom, Vojku Ambrožiču, Igorju Brbretu, Primožu Britovšku, Romani Muhvič Šumandl, Bojanu Oštirju, Anki Rogini, Peri Šobotu, Bojanu Štoku, Valeriji Trojar, Tvrtku Ujeviću, Alozju Urbajsu in Andreji Avberšek, ki so sodelovali pri pisanju posameznih delov knjige kot soavtorji ali strokovni svetovalci ter me neobvezno podpirali glede mojega svetovnega nazora.

Vendarle hvaležnost predvsem dolgujem Tomažu Seljaku, tedanjemu direktorju IZUM, ki mi je omogočil, da delo na knjigi nadaljujem v Institutu tudi po upokojitvi.

S primerno podporo tem projektu sta nadaljevala tudi naslednja direktorja IZUM Davor Šoštarič in Aleš Bošnjak.

Posebej se zahvaljujem recenzentom univerzitetnima profesorjema prof. dr. sc. Siniši Maričiću iz Zagreba in prof. dr.sc. Vladimirju Štambuku iz Beograda za tiste kritične pripombe, predloge in namige, ki sem jih upošteval pri pripravi rokopisa knjige!

Hvaležnost dolgujem uredniku Franciju Pivcu ter urednicami Aleksandri Rubelj in Branki Badovinac za uredništvo in objavo delov knjige, ki so kot članki objavljeni v Izumovi reviji Organizacija znanja in tako omogočajo »samodejni« nastanek »omrežne knjige«.

In ne nazadnje, dragemu prijatelju in spoštovanemu uredniku Prve slovenske literarne on-line revije Locutio Marjanu Pungartniku!

Tvrtko-Matija Šercar

Zgodi naj se vam, kakor želite!

Predgovor

Še v delu.

KAZALO VSEBINE

1. Uvodna opomba

2. Kaj je namen in komu je namenjena ta knjiga?

3. Strogost zoper eksaktnosti znanosti

4. Zgodovinskost informacijske znanosti

5. Pomembnost informacij

6. Kolektivni spomin informacijske znanosti

7. Znanost kot kolektivno dejanje

8. Vzajemno delovanje informacijske znanosti s filozofijo in drugimi znanostmi

9. Pregled referenc delov knjige po znanstvenih področjih

10. Načrt za naprej

11. Reference

1. Uvodna opomba

Naj začnem z mislijo, s katero je Kierkegaard (1989) končal neko filozofsko razpravo. Kajti gre za književno delo v širšem pomenu besede, naj bi bilo za katerega/o koli mislečega/o bralca/ko samoumevno, da imam skorajda neomejeno pravico do »pesniške svobode«, da povem kar koli si želim, saj sem lahko odgovoren le, če imam pravico do svobodne izbire! Edino si ne želim, da bi nekdo posvetil več pozornosti čemer koli razen vsebini, ki ni v sredstvih in formah, temveč predvsem v namenskosti ugotovitev.

Po iskanju skrivnih povezav v nedojemljivem svetu in po osebnostni obarvanosti prizadevanj, da svetu vrnemo izgubljeni smisel, spadam duhovno in zgodovinsko v postmoderno na prehodu 20. v 21. stoletje. Osebno stališče, mnenje, mišljenje ni le dana pravica, temveč je nekaj zadanega, ukazovalnega, nekaj, kar brezpogojno moramo izoblikovati, izraziti kot osebno stališče in mišljenje, saj je osebnost (očarljiva zaverovanost vase) osnovna realnost in najvišja vrednota. V tekmi, v kateri bojujemo z drugimi prepričanji za nove paradigme znanstvene veljavnosti, besedilo brez te značilnosti preprosto ni relevantno.

Razkriti namen je pomen informacij! Ista informacija lahko ima različne namene (in pomene), različne informacije isti namen oz. pomen. Informacije lahko delujejo tudi neposredno kot beseda, neodvisno od pomena kot v primeru »glasovnega pesništva" dadaizma/futurizma, ki (je) zavrača(l) jezikovni pomen in uporablja(l) jezik kot glasovno gradivo brez pomenske plati. Ob izginotju semantike prodre izključna zvočnost besed, lirika se spremeni v glasbo!²

2. Kaj je namen in komu je namenjena ta knjiga?

Znanstveniki nimamo domišljave prevzetnosti glede absolutne resnice, saj znanstveno spoznanje ne podaja zadnjih odgovorov kot religije. »Vedeti vse« je »epistemološki« ideal tudi tajnih obveščevalnih služb »črnih« in »rdečih« demokraturnih (demokra(cija)(dikta)tura) in totalitarnih režimov! Namen knjige je pokazati medsebojna delovanja (interakcije) med informacijsko znanostjo in drugimi znanostmi, in sicer predvsem interakcije z filozofijo, znanostjo o znanosti, knjižničarstvom, računalništvom, fiziko, sociologijo, ekonomijo, pravom, psihologijo. Za predstavljanje teh interakcij sem uporabil metodo obdelave izbranih primerov. Na stičiščih med informacijsko znanostjo in naštetimi znanostmi so nastale ali obstaja možnost za nastanek novih znanosti oziroma panog, kot so informacijska filozofija oziroma filozofija informacij (Phisolophy of information (PI), Floridi, 2002) kot uporabna epistemologija, informacijska fizika, informacijska sociologija, informacijska makro- in mikro ekonomija, informacijska družba, informacijsko pravo …

Ta spoznanja so me pripeljala do naslova knjige o informacijski znanosti na dvosmernih mostovih, saj je izmenjava in promet informacij med njimi zelo dinamičen in izrazito dvosmeren, mostovi pa so prispodoba za povezovanje! V vsakem primeru sem prepričan, da je naslov knjige »Informacijska znanost na dvosmernih mostovih«, čeprav je soznačen, bolj spodbuden kot moteč.

Za naslovom sem dodal podnaslov »Izbor teoretičnih del iz informacijske znanosti«.

V nastajanju dela z namenom, ki se ga zavedamo, »je« uporabnik zmeraj zraven (Heidegger, 1997)

Po Shoshani Zuboff bo naslednje desetletje res kritično. Lahko bi rekli, da nas bo pandemija COVID-19 vrnila nazaj, vendar Zuboffova vidi situacijo drugače. Kot uporabniki nismo samo neko anonimno, nepomembno, pasivno občinstvo. Uporabniki digitalnih informacij, tehnologije, sistemov, proizvodov in storitev so nova politična sila na enak način, kot so bili delavci in potrošniki v 20. stoletju politična sila. In so prav ljudje kot uporabniki tista politična sila, ki jo potrebujemo, če hočemo, da demokracija preživi v 21. stoletju (Keating, 2020)

Snowden je med intervjujem za video konferenco za kopenhagenski festival dokumentarnega filma 2020. leta bil bolj previden in dejal, da bi teoretično lahko nove sile, ki so jih države uvedle za boj proti izbruhu koronavirusa, ostale v službi pri vladah tudi po umiritvi krize.

Snowden je dejal, da strah pred virusom in njegovim širjenjem lahko pomeni, da vlade »pošljejo ukaz vsakemu fitnes sledilcu (fitness tracker), ki beleži srčni utrip« in zahtevajo dostop do teh podatkov!

»Pet let kasneje, ko koronavirusa ne bo več in jim ti podatki bodo še vedno na voljo – bodo začeli iskati nove stvari,« je dejal Snowden. »Že vedo, kaj gledate na internetu, že vedo, kam se premika vaš telefon, zdaj pa vedo, kakšen je vaš srčni utrip. Kaj se bo zgodilo, ko začnejo te podatke mešati in nanje uporabljati umetno inteligenco?«.

Z drugimi besedami povedano, okrepljen nadzor med izbruhom koronavirusa lahko privede do nadaljnje dolgotrajne erozije državljanskih svoboščin! (Hamilton, 2020) .

Knjiga je namenjena predvsem strokovni javnosti, ki je dokaj zahtevno bralstvo, in širši javnosti, zainteresirani za področja knjižničnih informacijskih dejavnosti in znanosti. Od namenskosti je razen predmeta odvisen tudi način, na kateri je napisana. Pri tem se nisem izogibal uporabi alegorij (prispodoba), metafor (prenos lastnosti enega predmeta na drugega) in parabol (zgodba s (poučno) poanto) namesto abstraktnih entitet, kadar je bilo možno. Abstraktnih entitet in zakonov si običajno ne moremo neposredno predstaviti, vendar jih pogosto predstavljamo z opisih o posledicah, s katerimi jih povezujemo, kot je padec jabolka z drevesa v primeru težnosti.

Nova vsebina informacij oz. dodatna količina informacij zmanjša entropijo in prispeva k organiziranosti nekega realnega bitja ali stvari. Posebej se mi je posrečila parabola, ki zamenja abstraktni prikaz stanja »reda« sistema v obliki enačb.

»Na institutu sem natisnil brošuro Erwina Schrödingerja What is Life? (1944) za osebno uporabo, vendar izpisa žal nisem računalniško oštevilčil. Neoštevilčen izpis sem odnesel domov, tam ga je moj maček vrgel na tla in so se papirji zamešali. Entropija izpisa je s tem zelo narasla. Potreboval sem najmanj eno uro, da sem liste izpisa brošure spravil v urejeno stanje, s tem pa sem zmanjšal količino entropije, ki je nastala po padcu listov na tla. Nato sem liste ročno oštevilčil in s tem vnesel novo vsebino informacij. Za urejanje je bilo potrebnega precej poznavanja pomena zapisanih informacij (črk, besed, sintakse, semantike in pragmatike angleškega jezika). Dodana informacijska vsebina je prispevala k organiziranosti in lažjemu vzdrževanju izpisa brošure v urejenem in uporabnem stanju, ki je zdaj vseboval dodatno količino informacij!« (Šercar, 2012b, 115).

Skrajni namen umetnosti in znanosti kot kreativnih dejavnosti je sinteza. Sinteza je organiziranje celote iz relevantnih med seboj nepovezanih informacij z odstranjevanjem razlik med njimi in vnos urejenosti v očitni kaos. Pri tem sem uporabil »nanotehnološko« miselnost, po kateri je sinteza postopek povezovanja veliko majhnih delov v več večjih sklopov od samega začetka, iz katerih sestoji pričujoča knjiga!

Nekateri med nami bi morali biti dovolj drzni, da se lotijo sinteze dejstev in teorij, [...] tvegajoč, da pri tem »naredijo« norce iz samih sebe (Schrödinger, 1944).

Znanstveniki naj bi opravili sintezo idej iz preteklosti, da pridejo do novih spoznanj. Novi koncepti se potem morajo širiti med populacijo znanstvenikov, kot nalezljiva bolezen po modelu epidemije (Goffman in Newill, 1964; Šercar, 2012b), da povzročijo nove cikle še novejših sintez. Brez prenosa in širjenja idej ni novih konceptov, brez novih konceptov ni sintez, brez sintez ni novega (spo)znanja.

Deli so napisani tako, da se lahko berejo in razumejo neodvisno drug od drugega in po katerem koli vrstnem redu. Cena tega so včasih manjša ponavljanja navedb določenih dejstev in ugotovitev.

3. Strogost zoper eksaktnosti znanosti

Na začetku smo Bogu pripisovali celo resnico in je spoznanje bilo postopno odvzemanje resnice od Boga delček po delček, toda misliti, da vemo je navadni napuh.

V diskurzu te knjige so ideje Boga, Gospoda, kralja vekov in nebes, vrhovnega vsemogočega stvarnika vseh stvareh in bitij, bogov, podobnih božanstev in nadnaravnih sil tudi prepoznavanje vzorcev istega problema le na veliko različnih načinov, ki so kot rezultat evolucije vgrajeni v vse propadle in obstoječe kulture bodisi politeistične bodisi monoteistične od začetka znane zgodovine pred približno 10.000-imi leti (Ceram, 1955), ko je človek stopil v dobo samoreflektirane zgodovine do današnjega dne. Na teh vzorcih slonijo tako kolektivistične identitete sodobnih civilizacij v spopadu kot fenotip slehernega človeka na individualni ravni. Različna so le poimenovanja teh vzorcev. Vzorec Boga imajo in uporabljajo tako verniki kot agnostiki in ateisti ne glede na razlike odnosa do »resnice«, saj vzorec boga morajo uporabiti tudi ateisti pri izrekanju svojega prepričanja, da »Bog« ne obstaja. Ateisti so pravzaprav obsedeni s Bogom in tičijo v a-teologiji, ki je negativ teologije (Hadjadj, 2012). Dostojevski (1979) opozarja na možnost, da ateisti ne verjamejo do te mere, da so zelo blizu popolnega obrata in resnične vere!

Ladan (2000) našteje imena Boga na evropskih jezikih in jezikih narodov izven Evrope:

• hebrejski – JAHVE, EL, Elohim, Sebaot
• arabski – Allah (Bog – kot lastno ime), illah (bog)
• grški – Zeús, theós, Kýrios
• latinski – Deus, Dominus
• italijanski – Dio
• španski – Diós
• francoski - Dieu
• nemški – Gott
• ruski – Bog
• irski – Dia
• gotski – Guth
• staronordijski – Godh/Gudh
• danski – Gud
• švedski – Gud
• litvanski – Dievas
• staroslovanski – bogь
• sanskrtski – Deva
• staroperzijski – Baga
• slovenski – Bog
• hrvaški – Bog
• bošnjaški – Bog, Allah
• srbski – Бoг
• črnogorski – Bog
• makedonski – Бoг

V abrahamskih religijah (judovstvo, krščanstvo, islam) Bog zase pravi »Jaz sem, ki sem« , hebr. »éhjeh ášer éhjeh« , Jahveh, iz tega tetragrammaton JHVH, Jahve, grš. »Egó eimi ho ón«, lat. »Ego sum qui sum«, arab. أنا من أنا (’ana man ’ana)!

Grško ime Zevs je indoevropskega porekla in izhaja iz sanskrtske besede diva, nebo oz. divas, jasno nebo.

Praoblika gotske oblike guth je ghutóm. Oblika Bog je vseslovanska, praslovanska. Staroslovanski – bogь izhaja iz sanskrtske besede bhagas, gospodar, bogastvo. Germanska in slovanska oblika imata skupno korenino v indoevropski besedi ghu, in bi bog na sledi tega bil bitje, ki ga kličemo na pomoč! V svetih spisih zaratustrstva ali zoroastrizma Avesta je baga gospod, bog in bi Bog bil vsemogoče bitje, ki podeljuje srečo in zemeljska dobra!

Kot kaže se anatomsko, fiziološko in psihološko isti »mehanizem prepoznavanja vzorca« boga pojavlja pri najrazličnejšimi narodi. Lahko ima nič kolikokrat imen, gre pa za en sam pojem! Isti pojem uporabljajo ljudje različnih ver, pripadniki različnih ver istega jezikovnega področja isto besedo! Vendarle, po besedah Jezusa Kristusa »18 Boga ni nikoli nihče videl.«(Jn 1, 18) Za Giovannija Pica della Mirandolo, s čigar delom »De hominis dignitate« iz l. 1486. se začenja novi diskurz filozofske antropologije, je mogoče medsebojno razumevanje in strpnost med različnimi religijami, saj izhajajo iz enotne duhovne dediščine novoplatonizma (Pica,1997).

Ljudje uporabljamo nešteto besed oz. pojmov, ki niso podobni za logično znanstveno definicijo z univerzalnim horizontom!

Ko si nekaj nismo vedeli pojasniti, smo vzrok pripisovali Bogu, saj je skrivnost vseh stvareh. Nastajali so miti. V tem smislu je Bog mera našega neznanja. Dokler nismo spoznali, da gre za naraven pojav, ki se nujno konča s smrtjo, za naravne zakone in sile, smo življenje pojasnjevali z nadnaravnimi vzroki in silami (Bog, (bio)energija, entelehija, élan vital …) in ga imeli za nadnaravni pojav, kot je telesno vstajenje po telesni smrti! Krščansko učenje vključuje teorijo o dve smrti, telesni, ki je neizogibna, in duševni, ki nas čaka, če ne izpolnimo moralnih in verskih pogojev za kraljestvo nebesno. Ob vsem tem ostane duh (razen Duha svetega) onkraj duše! Religije so potem pokopale bogove, in sicer tako, da so verovanje v bogove zamenjale z vero v cerkve. Po izginotju božanstev v 19. stoletju, ki ga je označila Nietzschejeva metafizika, smo si prizadevali nastalo praznino (nihilizem) nadomestiti z zgodovinopisnimi in psihološkimi raziskavami mitov.

Nietzschejeva ugotovitev, da je bog mrtev je bila prispodoba. Poimenovanja bog in božanstvo označujeta nadčutni svet, svet idej, idealov in modrosti. Najprej smo iz fizičnega sveta pobegli v metafizični svet nadčutnega, v religijske kulte. Po grškem in krščanskem pojmovanju (platonske) filozofije je resničen le metafizičen svet. Prenovljena teorija informacij, ki sem jo podal v knjigi, razkriva metafizični svet kot del fizičnega sveta. Informacije se kot prvina vesolja in vsega živega selijo iz metafizike v fiziko in biologijo. Selitev iz sveta domišljije v področje znanstvenega mišljenja pa zahteva znanstvene dokaze o fizičnem obstoju informacij. Kulte sedaj nadomešča kultura, namene verovanja znanstvena teorija evolucije, ki izključuje teleološko idejo o ciljih razvoja. (Šercar, 2019)

Sodobna znanost se od prejšnjih znanosti razlikuje po eksaktnosti, lat. exactus natančen, iz exigere izmeriti, znanstveno, eksperimentalno in matematično natančen, in v odnosu do njih predstavlja diskontinuiteto. Grška »episteme« in srednjeveška »doctrina« in »scientia« niso bile eksaktne. Heidegger (1969) pravi, da niso mogle niti morale biti eksaktne! Vendar niso bile zaradi tega manj resnične in so kot sodobna znanost predstavljale razmeroma enako relativno »objektivno« resnico svoje dobe (Šercar in Brbre, 2007).

Znanstveno spoznanje danes usmerja samo sebe v neko področje bivanja, narave in zgodovine. Pri spoznavanju izhajamo iz določenega načrta bistva resnice, ki ga v raziskavah izvajamo po izbrani metodi. Načrt sestoji iz predmeta proučevanja, konteksta, metod in naših domnev o tem, kaj in kako je.

Strogost sodobne znanosti je predvsem v tem, da proučevanje izvajamo v skladu z zastavljenim načrtom in v povezovanju metod in izbranega predmeta. Sodobne znanstvene raziskave naj bi bile matematične. Za izvajanje nalog, ki smo si jih tukaj zastavili, matematike nujno ne rabimo! »Ta mathemata« (gr. nauk, učenost; učna snov, množina mathemata ali mathematika; gr. mathesis, znanost, spoznanje, nauk, poučevanje, …) ne vključuje samo številk. Če so na mizi tri jabolki, vidimo s prostim očesom, da so tri, številko tri pa kot trojstvo že vemo od prej. Vendar ne glede na uporabo matematike, v vsakem primeru moramo imeti temeljni načrt, ki naj bi vključeval prepoznavanje in izbiro pojavov proučevanja (usmerjanje) in oris znanstvenih vidikov, teorij in domnev.

Da bi naša raziskava bila stroga, ne sme biti eksaktna! Francis Bacon (2011) je kot empirist nasprotoval matematičnem racionalizmu in je bil za opazovanje in ne za računanje. Tudi knjig ni maral in v Atlantidi ni predvidel knjižnice! V svetu živih bitij so raznolikost, prepletenost, zapletenost in razvoj ravno neskončni v primerjavi s matematiko!

Strogost fizike kot matematične naravoslovne znanosti je v eksaktnosti. Pojavi morajo biti predstavljeni kot velikosti (kvantitete). Če pa živa bitja izrazimo le s številkami, predmet naše raziskave ne bodo več živa bitja, ampak neki fizični pojavi. Domneve morajo kot rečeno izhajati iz temeljnega načrta narave, ki velja kot objektivna resnica.

Newton (1726) je do domnev imel posebno stališče. Hypotheses non fingo (hipotez si ne izmišljam) – domneve, ki se porajajo iz veljavnih teorij niso ne poljubne ne izmišljene:

»Do zdaj še nisem mogel odkriti vzroka za te lastnosti gravitacije iz fenomenov in hipotez si ne izmišljam. Kajti kar koli ni izvedeno iz fenomenov, moramo imenovati hipoteza; in za hipoteze, naj bodo metafizične ali fizične ali utemeljene na okultnih vrednostih ali mehanične, v eksperimentalni filozofiji ni prostora. V tej filozofiji se posamezne podmene izpeljujejo iz fenomenov in so kasneje posplošene z indukcijo.«

Vendar eksperimentov brez teorij oziroma domnev ne moremo niti začeti in so brez teorij slepi. Količina informacij je v domnevah, ne v eksperimentu. Rezultati eksperimenta domnev le potrdijo ali zavrnejo.⁴Chris Anderson (2008) je ugotovil, da je »poplava informacij« naredila znanstveno metodo deduktivnega empirizma, ki vključuje empirično preverjanje domnev/teorij z uporabo kategorije vzročnosti, za zastarelo, in razglasil »konec teorij«, saj je proces znanstvenega spoznavanja nadomestila statistična analiza čistih korelacij, ki več ne potrebuje teorije⁵!

Računalniki in internet so z znižanjem stroškov za zbiranje, shranjevanje, obdelavo in izmenjavo informacij omogočili pojav »big data« (veliko podatkovje). »Big data« so zadnji korak človeštva, da razume in kvantificira svet, saj ne moremo upravljati s tem, česar ne merimo. Prej smo delali z relativno majhnimi količinami podatkov. Šlo je za razvoj moderne statistike, ki se je začel v poznem 19. stoletju. Kajti predstavlja odgovor na vprašanje »kaj« in ne »zakaj«, kar je načeloma »dovolj dobro«, »veliko podatkovje» omogoča pristop »N = vse«. (Mayer- Schönberger in Cukier, 2013)

Do domneve kot izhodišča znanstvenega raziskovanja lahko pridemo tudi intuitivno. Trstenjak (1985) pravi, da brez domnev tudi najbolj eksaktni vedi ne gre, marveč z zazrtjem zveze med že znanimi pojavi in še neznanimi, sklicuje pa se na nemškega matematika, fizika in astronoma Johanna Carla Friedricha Gaussa (1777-1855), ki je izjavil, da svoje rezultate ima že dolgo v svoji glavi, samo ne ve, kako bi prišel do njih. Gauss je s tem izpostavil pomembnost raziskovalne metode.

Metafiziko so danes zamenjale klasifikacijske sheme posamičnih znanosti, iz katerih nastajajo spoznavne teorije in metodologije. Poleg epistemoloških meril mora družbena skupnost znanstvenikov v določenem področju, panogi … biti sposobna organizirati tudi fakultete, revije, zbornike, knjige, specializirane informacijske centre in knjižnice, baze podatkov, repozitorije preprintov, ekspertne sisteme in druge oblike specializiranega informiranja in komuniciranja, srečanja, kongrese, spletne strani, institute, sisteme nagrad, nacionalna in internacionalna društva in druge oblike institucionalizacije znanosti, ki so med seboj povezani, podobno nevronski mreži, ter na ta način doseči širšo družbeno prepoznavnost in ugled.

Smoter organiziranosti znanosti v obliki instituta je v tem, da strokovna in znanstvena dejavnost ima danes karakter inteligentnega pogona za medsebojno sodelovanje strokovnjakov in druge delovne sile, kjer znanstvenik postaja raziskovalec, ki dela na delovnem mestu in doma nima knjižnice, se veliko dogovarja, posluje, potuje in debatira. V institutih se dela strogo po sprejetih programih, planih in proračunih. Tihega učenjaštva ni več!

Ena izmed značilnosti sodobne znanosti je, da je človek, vključno z možgani in mentalnimi sposobnostmi, postal sam sebi prvi in najpomembnejši subjekt (lat. subiectum podmet, iz subicere vreči pod …), tj. predmet znanstvenih raziskav, središče biti in vseh bitij v sliki sveta, ki vključuje tako naravo kot zgodovino, in ki je v danem obdobju za nas merodajna in zavezujoča.

Po Heideggru (1969) je novoveška slika sveta sistem. Slika sveta se preobrne v svet pojmovan kot slika, urejena v sistem znanja, v katerem se odraža organiziranost znanstvene raziskovalne prakse, dopolnjen z kulturo kot sistemom vrednot. Stari in srednji vek ne poznata slike sveta kot sistema, temveč je sliko sveta v primeru rimsko-katoliške cerkve nadomeščala predvsem cerkvena umetnost. Oboževanje ikon in slik, ki je bilo uveljavljeno na drugem splošnem cerkvenem koncilu v Niceji l. 787 je poleg učenja o nesmrtnosti duše in zamenjavi sobote za nedeljo po Konstantinovem ediktu iz l. 321 eno izmed flagrantnih odstopanj papeške krščanske cerkve od avtentičnega zgodnjega krščanstva Jezusa Kristusa in Biblije. (Šercar, 2023)

Krščansko učenje Jezusa Kristusa predstavlja izpopolnjevanje Mojzesovih zakonov. V Govoru na gori pove:¹⁷ »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. ¹⁸ Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. ¹⁹ Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.« (Mt 5, 17-19)

Na koncilu v Niceji 787. l. so zavrnili poglede ikonoklastov in dovolili izdelavo in čaščenje svetih podob (ikon), pod pogojem, da verniki ne molijo ikon, pač pa se preko likovne upodobitve približujejo Bogu. Tega sklepa ne priznavajo nekatere protestantske cerkve. Pri oboževanju ikon in slik se spoštuje človekova stvaritev ne pa Stvarnik, umetnik, ne pa Bog. Vera je izgubila, umetnost pridobila! Ikone in slike so v začetku uvedene v cerkve za večino nepismenih vernikov in za vizualno spodbujanje v pobožno razmišljanje izobraženih vernikov. Vendar se je izkazalo, da slike in kipi vneseni v cerkev bolj zamračijo kot razsvetljujejo resnično pobožnost vernikov, da ne usmerjajo misli k Bogu, temveč navajajo vernike v občudovanje umetnosti in umetnikov. Tovrstno oboževanje se je uvleklo naskrivaj in skoraj neopazno in se to krivoverstvo ni razvijalo naenkrat, kajti bi v tem primeru naletelo na odločno obsodbo, tako pa se je razvijalo brez kakršnega koli cerkvenega upora. (Mendham, 1686, cit. po White, 1985).

Elitne kulture komunicirajo s pisavo, populistične ikonografsko, s sliko! Vodilna je evropska krščanska srednjeveška ikonografija! Njene korenine so poganskega porekla, in sicer rimskega in grškega (avreola, angelčki z krili, antropomorfni simboli rek, vetrov …)! Veliko slik in kipov je nastalo tudi iz starejših slik in kipov. Ateistične ikonografije v glavnem ni. Zgodovina krščanske ikonografije je hkrati slika zgodovine krščanskega Zahoda. Ikonografija je zgodovini bolj prispevala kot sama teologija (Ivančević, 1990). Glavni naročnik stavb, kipov in slik je bila papeška rimsko-katoliška cerkev. Ciljna populacija srednjeveške umetnosti so bile predvsem množice revnih in nepismenih vernikov. Slika je tolmač besedila, včasih tudi napačen. V primeru sv. Miklavža so tri vreče zlatnikov zaradi napačnega tolmačenja po metodi dobesedne ilustrativnosti postale tri zlate krogle. Na risbi A. Dürerja Sveti Janez dobesedno golta knjigo. Goltanje knjige pomeni branje z velikim zanosom. Michelangelov Mojzes ima roge. Gre za napačen prevod, saj je beseda o ognjenimi žarki. Slike pričajo o pripovedovanjih o dogodkih nastajanja sveta in drugih dogajanjih iz Svetega pisma, življenju Jezusa Kristusa, svetnikov in mučencev. V politeistični sliki sveta srednjeveškega neoplatonizma, odzgoraj od enega-vsega proti mnoštvu pojavnega sveta in od spodaj od ne-bitka proti bitku, je človek na dnu hierarhije božanstev (nebesnih, pod nebesnih, bogov narave, angelov, demonov, herojev in ljudeh). Tovrstna slika sveta je imela izraz tudi v psihološko upravičeni ikonografski topografiji prostorne organizacije sleherne krščanske cerkve.

Od baroka naprej prevladujejo svetovne teme . Razsvetljenstvo je premagalo absolutizem in z njim povezano prevlado cerkve. Konkomitanta v umetnosti je bil barok. Iz zgodovine je bilo izgnano vse, kar je bilo povezano z religijo in iracionalnimi silami. Nova oblast neposredno po Francoski revoluciji je v začetnem ideološko-političnem slepilu prepovedala celo Biblijo! Potem je romantizem zamenjal razsvetljensko filozofijo z iracionalnim emocionalizmom, pesimizmom in nihilizmom. Svet je za razsvetljenstvo bil spoznaven. Po romantizmu, ki so ga namigovali nemški pesnik Gottfried August Bürger (balada »Lenora«, 1773), Johann Wolfgang Goethe (Trpljenje mladega Wertherja, 1774), August Wilhelm Schlegel (O lepem. Umetnost in literatura, Über schöne. Kunst und Literatur,1801), Walter Scott .., je svet nedoumljiv, tajen, zaprt in nesmiseln. Humanizem kot pogled na svet in život in kot moralno-estetska antropologija se je pojavil v 18. stoletju, sam pojem v 19. stoletju. Ob humanizmu se je pojavil tudi nihilizem in se je med njimi začel ideološki boj. Višek pa je bil Nietzschejev nihilizem. Od tedaj so se boji in vojne med svetovnimi nazori vodili nepretrgoma do dan danes, se vodijo in se bodo nadaljevali tudi v prihodnje.

4. Zgodovinskost informacijske znanosti

Preteklo, ki nima sedanjosti je mrtvo in zgodovinsko nepomembno. Prav tako, če navzoče nima prihodnosti, tudi ne more biti pomembno.

To spoznanje velja za vse reči in ne samo za človeka kot bitja prihodnosti, kot ugotavlja Trstenjak (1985) v svoji psihološki okvirni antropologiji. Vse, kar je, naj bi imelo prihodnost, drugače ni. Bivanje je pogojeno s časom, čas pa lahko jemljemo iz prihodnosti, le tam ga je.

Informacijska znanost naj bi bila v razvoju in kot vse druge žive znanosti, s katerimi sodeluje, ima zgodovino, ker ima sedanjost in prihodnost in če ne bi bila še naprej v postajanju, bi tudi njena preteklost bila povsem nepomembna kramarija v ropotarnici zgodovine.

Naj povzamem Heideggrovo tolmačenje (1997) Yorckovega razumevanja zgodovinskosti, zgodovine in zgodovinopisja v debati z Diltheyem. Communis opinio (splošno sprejeto stališče) zagotovo nikjer ni isto kot resnica in je v razmerju do resnice kakor žveplena para, ki jo blisk zapusti za seboj. Z zgodovino je tako, da tisto, kar je spektakel in na očeh, ni glavna stvar. Zgodovinskost ne prihaja iz objekta zgodovinskega motrenja. Samorefleksija nas bo našla historično določene, kakor nas fizika spoznava kot kozmično določene. Prav tako kakor narava, smo ljudje zgodovina in zatorej lahko razumemo tudi zgodovinskost drugih stvareh. Ne smemo se odmakniti od samega sebe, da samega sebe ne vidimo več. Zgodovina ni nekakšen zaboj starin. Naravoslovci postanejo skeptiki do zgodovine toliko prej, ker zgodovinopisju manjka eksperiment. Držati se moramo daleč stran od vsakršne kramarije kolikokrat je bil na primer Platon v Veliki Grčiji ali Sirakuzah. Vse dejansko realno, ko ga opazujemo kot »stvar na sebi«, če ni doživeto, postane mrtva shema.

Doživeto je predmet psihologije in je psihologija zatorej tako pomembna! Poznavanje zgodovine je v svojem najboljšem delu poznavanje skritih virov. Francoski filozof znanosti Gaston Bachelard je zapisal, da obstaja le znanost o tistem, kar je skrito. 28 Skrivne reči pripadajo GOSPODU, našemu Bogu, kar pa je razodeto, je na veke za nas in za naše sinove, da bi izpolnjevali vse besede te postave (5 MZ 29, 28).

Pristna zgodovinskost človeka je koren zgodovinopisja. Hermenevtika⁷ je samopojasnjevanje tega razumevanja in šele v izvedeni obliki tudi metodologija zgodovinopisja. Naša zgodovinskost izhaja iz zgodovinskosti sveta, v katerem živimo in izven katerega nas sploh ni. Zgodovina ima svoje korenine v prihodnosti, ki je »mati« možnosti. Zgodovinskost nastaja iz časovnosti, čas pa jemljemo iz prihodnosti in ne iz preteklosti, kakor se na prvi pogled zdi kot logično. Preteklo je tisto, kar več ni navzoče ali pa navzoče, toda brez »učinka« na »sedanjost«. Vsekakor ima zgodovinsko kot preteklo tudi nasproten pomen, saj se zgodovini ne moremo izmakniti. Potemtakem zgodovina ne pomeni (tukaj ni mišljena zgodovina kot znanost o zgodovini - zgodovinopisje) toliko »preteklosti« v smislu preteklega, marveč poreklo iz nje. To, kar »ima zgodovino«, je v sklopu nekega postajanja. »Razvoj« pomeni pri tem zdaj vzpon zdaj padec. To, kar »ima zgodovino« na ta način, jo obenem lahko tudi »tvori«. Zgodovina torej pokriva »preteklost«, »sedanjost« in »prihodnost«. Preteklost ob tem nima kake posebne prednosti.

Kritično zgodovinopisje nima za predmet nizanje posamičnih dejstev, tistega, kar se enkrat zgodi, niti občih »zakonov«, temveč faktične možnosti. Nekaj se zgodi, ker je obstajala možnost, da se zgodi, saj se drugače ne bi zgodilo, podobno neki potezi v šahu.

Sicer je »navadno« zgodovinopisje faktično raziskovanje, ki je raznovrstno razvejano in ima za svoj predmet zgodovino orodij, del, kulture, duha, idej, urejanje datumov, o katerih obstaja konsenz med zgodovinarji itd.

O zgodovinskosti informacijske znanosti lahko govorimo kot o postajanju in razvoju.

¹ Zlato pravilo recipročnosti lahko najdemo v različnih formulacijah in kulturah, religijah in učenjih. Schopenhauer (1840) pokaže, da je metafizična osnova moralnosti in pravičnosti v recipročnosti. Pravilo recipročnosti zasledimo pri Mojzesu, Zaratustri, Konfuciju, Mahaviri (jainizem), v indijskem epu Mahabharata, Sokratu, Budi, Hilelu, Jezusu Kristusu, Muhamedu, Kantu in dr.
Tovrstni izrek judovskega moralnega in verskega reformatorja Hilela (75. leto pr.n.št.- 5. leto n.št.) je v nikalni obliki in se glasi: »Česar nočeš, da drugi stori tebi, ne stori ti drugemu, in v tem se sestoji cela Tora! Pojdi poučevat!« Njegova reforma razumevanja Tore vključuje največje grešnike in pripadnike vseh drugih narodov brez razlike.
Jezus Kristus pravi isto, vendar v pritrdilni obliki: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Lk 6,31).
Jezus Kristus pa je poslan k vsem tistim, katerih je vera velika. ²⁴ Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« ²⁸ Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15. 24, 28)!

² Glejte mojo pesem Ave dolcissima Daria (Šercar, 2009) v Prvi slovenski online reviji Locutio, kjer sem objavil čez sto metafikcijskih »proizvodov« leposlovne resničnosti, ki jo ustvarjamo in potem razkrivamo, kot bi rekel Henri Levebvre, po kateremu umetniška stvaritev ni sredstvo spoznanja, temveč dejstvo, ki ga šele treba spoznati (Šercar, 2014).

³ Prof. Siniša Maričić je kot recenzent predlagal podnaslov v latinščini »Collectanea theoretica informatologica«. Predlog sem sprejel kot pobudo za razmislek in sem se, kot je videti, odločil za »srednjo pot«, da se izognem uporabi poimenovanja »informatologica«, ki je danes »eksotikum«! »Collectanea« je množina od collectaneus, colligere zbirati, pomeni pa izbor del enega avtorja ali več po nekem merilu za izbor oziroma antologijo. Grška beseda ανθoλoγια (anthologia) je zloženka iz grških besed ανθoς (anthos) v pomenu »cvet« in izpeljanke iz besede λεγω (legō), λεγιεν (legien) v pomenu »izbirati«, tj. prebrana dela, zbrana v eno zbirko. V primeru te knjige gre, kot rečeno, za izbor, ki je določen tematsko!

⁴ Ni naključje , da se v literaturi v formatu vprašanj in odgovorov, kot je Talmud, pogosto srečamo z izrekom, da je vprašanje polovica odgovora. Sv. Avguštin je govoril: »Če me nihče ne vpraša, vem; če me vprašajo in poskušam razložiti, ne vem.« Gertrude Stein je na smrtni postelji zaprosila, da ji ponovijo neko vprašanje in ne odgovor, saj je »količina informacij« v vprašanju in ne v odgovoru!

⁵ O potrebi po prehodu z mehanične razlage na novo paradigmo »statistične metodike« v eksaktnih znanostih je pisal Težak leta 1931 v članku O resnici v naravoslovnih vedah (Pivec, 1998)!

⁶ Tisk, fotografija, film, televizija, internet so spremenili odnos do slike, posebej do slik iz preteklosti.

⁷ Hermenevtika (grš. hermeneuein – tolmačiti) je teorija o metodi tolmačenja (Biblije) in je glavno sredstvo egzegeze (razlaganje po pravilih hermenevtike). Sestoji iz:
• noematike (grš. noema – smisel) – za ugotavljanje pomena (biblijskih) besedil, ki je lahko dobeseden ali prenesen (kaj je bog hotel povedati z objavljenim besedilom zgodovinskih religij),
• hevristike (grš. heuriskein – odkriti) – za povezovanje dobesednega in skritega pomena, ki smo ju odkrili s noematiko in
• proforistike (grš. proferein – napovedati) – za proučevanje načina posredovanja rezultatov egzegeze (skupnosti vernikov).

>>>>>>Nadaljevanje

<<<<<< Nazaj k prvemu delu

5. Pomembnost informacij

Informacije so tako pomembna entiteta, da bi bilo res čudno, če o njih ne bi teoretično razmišljali že staroveški misleci. V klasifikacijsko shemo informacijske znanosti (knowledge map) naj bi sodila npr. tudi konsolidacija informacij kot ena izmed vrst obdelave informacij, ugotovil pa sem (Šercar, 1988), da je že Platon zastavil teorijo tovrstne obdelave informacij.

Po mitu o ustvarjanju sveta iz najstarejše sumerske kulture, ki je starejša tudi od egiptovske, pred več kot 5.000 leti, zapisanem v epu o ustvarjanju sveta iz pred okoli 4.000 let, ki se imenuje po začetnih besedah (incipit) Enuma Eliš, »Ko je zgoraj«, na sedmih glinastih tablicah, je bilo vse zmešano v enem kaosu, ko nebesa zgoraj še niso bila poimenovana in ko zemlja še ni nosila svojega imena, ko noben bog ni bil storjen, ko nobeno ime ni bilo podano in ko nobena usoda ni bila določena. Imena niso nič drugega kot informacije, poimenovanje pa ustvarjanje, ki predstavlja ločevanje znanja in modrosti od časovno-prostorskega, materialnega sveta.

O moči informacij je v Pančatantri, Peteroknjižju (Kako postanejo iz prijateljev sovražniki, Kako si pridobimo prijatelje, Vojska Vran in Sov, Kako izgubimo, kar imamo in Ravnanje in delanje brez preizkušnje), zbirki indijskih pravljic iz 3. st.p.n.št. (Pančatantra, 1953, 126), zapisano, da podrto drevo lahko nanovo naraste; rana od sablje lahko zaceli; vendar rana, ki jo povzroči beseda (= informacija) ne zaceli nikoli!

Evangelij po Janezu se začenja takole: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po njej nastalo in nič, kar obstaja, ni brez nje nastalo.«

V najstarejši hindujski verski knjigi Rigveda, kanonski zbirki hvalnic, iz okoli leta tisoč pr. n. št. je tudi zapisano, da je na začetku bil Brahma, ki spada k božji trojici⁸ , ki jo sestavljajo poleg njega še Višnu in Šiva, pri njem pa je bila Beseda in Beseda je bila Brahma.

Po vsem svetu so reči podobne, a vendarle nikoli popolnoma enake! Po Pavelu je beseda ostrejša kakor meč:

¹² Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše (psiha, op. av.) in duha (pneuma, op. av.), sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. (Heb 4, 12)

^{Po Jakobu ima beseda moč, da reši naše duše:}

^{»Poslušanje in izpolnjevanje besede
19 Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, 20 kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. 21 Zato odpravite vso umazanost in odvečno ali preostalo zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena ali vsajena in ima moč, da reši vaše duše.
22 Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. 23 Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz svojega rojstva v zrcalu; 24 pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. 25 Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.
26 Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna. 27 Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta.« (Jak 1, 19-27)}

^{Stendhal (1986) pravi, da je beseda dana človeku, da bi lahko skril svoje misli!}

^{Obstajajo tudi resne razlike glede namena, konsolidacije (Saracevic in Wood, 1981), uporabe in pomena pisane in »žive« besede.}

^{Sokrat v zgodbi o Teutu in Tamu v Platonovem dialogu Fedar (1996) poda kritiko pisane besede:}

^{»Sokrat: Kajti, glej, Fedar, pisava ima v sebi nekaj čudnega in je v tem res podobno slikarstvu: saj tudi izdelki slikarske umetnosti so pred nami, kot da bi bili živi; če pa jih nekaj vprašam, samo dostojanstveno molčijo. Enako velja tudi za črke: človek bi pomislil, da govorijo, kot da bi nekaj razumele; in če jih vprašaš, da razumeš nekaj od tistega, kar govorijo, vedno kažejo eno in isto. In potem: ko so enkrat napisane, vsaka beseda se sprehaja sem in tja, prav tako k tistim, ki je ne razumejo, kot tudi k tistim, ki jim ni namenjena, in se ne more vedeti, s kom je treba govoriti, s kom pa ne. Nadlegovana in nepošteno kregana vedno rabi starša kot pomočnika: saj se sama niti more braniti niti si pomagati.}

^{Fedar: To si čisto prav povedal.«}

^{Kako bomo oblikovali (konsolidirali) informacijo (Saracevic in Wood, 1981; glej tudi: Šercar, 1988) je odvisno predvsem od tega, komur je namenjena, znanem ali ne znanem prejemniku, ter od poklica in drugih značilnostih in potreb ciljanega uporabnika (Glej tudi: Šercar, 1993).}

^{Po logofobični kritiki pisane besede (Hadjadj, 2012) je vzrok za totalitarni zdrs sodobnosti v prevladi pisane besede nad govorjeno in ne na področju naravoslovja in tehnologije.}

^{F. I. Dretske (Bonnevie, 2001) je začel svojo knjigo s parafrazo omenjenega začetka Evangelija po Janezu: »V začetku je bila informacija. Beseda je prišla kasneje.« (Dretske, 1981). Gre za pojmovanje, po katerem so informacije obstajale pred ljudmi in organizmi. Brez pošiljanja in pridobivanja informacij ni mogoča niti biološka evolucija organizmov (Madden, 2004). Infoni kot fizične osnove informacij naj bi bili tvorni elementi vesolja poleg energije (toplote) in materije (mase) (Stonier, 1990).}

^{O količini informacij naj bi bila odvisna organiziranost slehernega sistema in potemtakem tudi vesolja. Vesolje kot totalni komunikacijski sistem za obdelavo informacij sestoji iz hierarhije tovrstnih sistemov na različnih ravneh organiziranosti. Posledica organiziranja materije in energije, ki jo izvajajo informacije skozi evolucijo kot razvojni proces je tudi inteligentnost. Kot funkcionalnost slehernega informacijskega sistema za obdelavo informacij je inteligentnost onkraj informacij (beyond information, Stonier, 1992) in se kot posledica bistveno razlikuje od informacij kot svojega vzroka. Razmerje med stopnjo organiziranosti in količino informacij, ki je podobno razmerju mase in materije oziroma toplote in energije, terja tudi prenovo splošne teorije informacij. Ker je inteligentnost predvsem funkcionalnost živih bitij, tudi prenova splošne teorije informacij ni mogoča brez interakcij informacijske znanosti in (nevro)psihologije.}

^{6. Kolektivni spomin informacijske znanosti}

^{Danes soglašamo, da je moderna informacijska znanost nastala ob polovici 20. st., in sicer iz ameriškega dokumentalizma, ta pa iz evropskega kontinentnega dokumentalizma, ki sta ga kot novo »diskurzivno formacijo« utemeljila Paul Otlet, Henri La Fontaine in njuni kolegi leta 1895 v Bruslju (Šercar, 1988; 1998; 2015b) in britanskega dokumentalizma, ki ga predvsem reprezentirata S. L. Bradford in Th. Besterman. Kontinentni dokumentalizem je nastal iz bibliografije l. 1895. L. 1903 je uvedel Otlet naziv »znanost o bibliografiji in dokumentaciji«, l. 1907 je ta naziv preimenoval v »dokumentacijo«. Besterman je prvi urednik revije Journal of documentation, ki je začela izhajati l. 1945 in je ena izmed vodilnih revij v področju informacijske znanosti dan-danes.}

^{Harmonova (1971) je izračunala, da je za pojav novega znanstvenega področja potrebno 41 od skupno potrebnega časa za doseganje dozorelosti, 33 za enotno rast in 26 za diferenciacijo specializacij. Za nastanek dokumentacije je bilo potrebno 50 let (1895–1945), za obdobje rasti približno 20 let (1945–1965), to pa znaša približno 74 časa od skupno 94 let (1895–1990). Na ta način je predvidela, da bo informacijska znanost dozorela okrog leta 19909 .}

^{G. Woledge je leta 1983 v časopisu Journal of Documentation objavil članek pod naslovom Historical Studies in Documentation. »Bibliography« and »Documentation«: Words and Ideas (Šercar, 1988), v katerem piše o usodi besede dokumentacija in prikazuje definicije dokumentacije P. Otleta, F. D. Duyvisa, S. L. Bradforda, Th. Bestermana, J. H. Shere, A. N. Groscha ... .}

^{Bestermanova definicija dokumentacije (1945) je uporabna tudi kot definicija moderne informacijske znanosti:}

^{»Slovar Oxford English razlaga besedo dokument kot ‘kaj zapisanega, kar daje informacije o čem ali predstavlja dokaz za kaj’, in besedo dokumentacija kot ‘priprava ali uporaba dokumentov in virov’. Z drugimi besedami: kar koli, v čemer je zapisano znanje, je dokument in dokumentacija je vsak proces, ki služi temu, da je dokument na razpolago tistemu, ki išče znanje. Ta proces bo glavna tema revije Journal of Documentation. Knjižničarstvo in organizacija informacijskih servisov, bibliografija in katalogiziranje, povzemanje in indeksiranje, klasifikacija in arhiviranje, fotografske in mehanske metode reprodukcije: vse te zadeve in mnoge druge so kanali dokumentacije, ki vodijo znanje k tistemu, ki ga išče. Vsak bo ob svojem času na teh straneh deležen pozornosti. Ta pozornost ne bo omejena z nacionalnimi mejami ali umetnim ločevanjem med znanostjo in humanistiko. O vsem tem priča prva številka. A časi niso ugodni za univerzalne podvige: naš začetek je bil tih, a ga bomo okrepili, če bo deležen pozitivnih kritik.«}

^{Pod podobnim naslovom Historical Studies in Information Science sta Trudi Bellardo Hahn in Michael Buckland l.1998, t.j. petnajst let po Woledge-u, objavila knjigo o nastajanju kolektivnega spomina informacijske znanosti (Šercar, 2004d).}

^{Intelektualne pristope k informacijam lahko opazujemo s stališča daljšega časovnega obdobja od starega veka naprej ali s stališča krajšega časovnega obdobja, npr. zadnjih sto let. Kolektivni spomin informacijske znanosti se intenzivno razvija od začetka devetdesetih let 20. stoletja. Do tedaj je prevladovalo prepričanje, da se je informacijska znanost začela razvijati šele v drugi polovici 20. stoletja. Zgodovinske raziskave naslednjih 10 let so pokazale, da ima moderna informacijska znanost korenine v evropskem dokumentalizmu, ki je bil utemeljen konec 19. stoletja, in da ima torej več kot stoletno tradicijo.}

^{Zgodovino moderne informacijske znanosti lahko razdelimo v dve obdobji:}

^{1. obdobje pred uvedbo poimenovanja »informacijska znanost« od pojava evropskega kontinentnega dokumentalizma konec 19. st. do polovice 20. st.; nove zgodovinske raziskave informacijske znanosti vedno bolj premikajo časovno mejo njenih začetkov; Eugen Garfield (1979) je bil prepričan, da je Shepard’s Citations iz leta 1873 najstarejši citatni indeks; Shapiro (1992) omenja pravni citatni indeks iz leta 1743; B. H. Weinberg (1998) prikazuje še bolj stare hebrejske citatne indekse, in sicer Maimonidesov rokopisni citatni indeks iz 12. stoletja, prvi hebrejski citatni indeks v tiskani knjigi iz leta 1511, in indeks iz leta 1546 v Talmudu;}

^{2. obdobje od uvedbe poimenovanja »informacijska znanost« ob polovici 20. st., ki označuje »novi začetek« njenega kontinuiranega razvoja (predvsem v ZDA).}

^{Hahn in Buckland (1998) sta v uvodu knjige zapisala:}

^{»Informacijska znanost [...] je dinamično in razvijajoče se področje, vendar področje, ki je bolehalo od popolne amnezije (še ni bilo omembe vredne samorefleksije – op. tmš). Če neko področje ne dokumentira svoje preteklosti, ne bo imelo zgodovine in občutka identitete. Vse, kar nima znane zgodovine, se zmeraj obravnava kot nekaj novega. Če ne upoštevamo naše lastne preteklosti, se moramo sprijazniti s tem, da nas bodo obravnavali kot nove in kot tiste, ki se šele porajajo.«}

^{Neupoštevanje preteklosti ima tudi druge slabosti. Praktično bodo namreč pozabljene tudi ne vem kako zanimive ideje, če ne dojamemo takoj, zakaj so koristne. V primeru hrepenenja po koreninah se nam lahko zgodi, da primanjkljaj skrbno raziskane in dokumentirane zgodovine izpolnimo z izmišljenimi in neresničnimi zgodbami.}

^{Popolnoma je jasno, da je pred nami mnogo več dela, ki ga je treba šele narediti, kot ga je v področju zgodovine informacijske znanosti bilo opravljeno.}

^{7. Znanost kot kolektivno dejanje}

^{Znanost je kolektivno dejanje, pri katerem neposredno sodelujemo s drugimi strokovnjaki in znanstveniki. To priča tudi naša knjiga, ki je nastala v sodelovanju z mlajšimi kolegicami in kolegi, ki so soavtorji posameznih delov.}

^{Po Mertonu (1942; Šercar, 1988) gre za komunalizem oz. komunitarianizem (ang. community, skupnost) v znanosti. »Komunizem« v netehniškem in razširjenem občutku skupnega lastništva je drugi sestavni del znanstvenega etosa. Vsebinske ugotovitve znanosti so produkt družbenega sodelovanja in so skupna dediščina, v kateri je intelektualni kapital posameznega znanstvenika močno omejen. Znanstvena etika reducira lastninske pravice v znanosti na najmanjšo možno mero – na priznanje in samozavest, ki pa temelji na priznanju. Merton utemeljuje etos znanosti na štirih stebrih, na kratko CUDOS: komunizem, univerzalizem, nesebičnost (disinterestedness) in organiziran skepticizem.}

^{Individualna psihologija Alfreda Adlerja obravnava človeka holistički kot edinstveno celoto, ki jo oblikujejo zunanje okoliščine in subjektivno dojemanje življenjske situacije in sveta, ki motivira naša dejanja, ne pa kot skupek fragmentarnih delov, ki jih po Sigmundu Freudu poganjajo id, ego in super ego10 . Temeljna gonilna sila vseh ljudi je doseči superiornost, toda ne nad drugim, temveč nad svojim prejšnjim jazom, pri čemer ne gre za egoistično brezobzirnost (aroganco, lat arrogantia, ošabnost, oholost), temveč za osebno rast in samoizboljšanje. Samoizpolnitev je intrinzična potreba po proaktivnem prispevanju k drugim in k skupnosti.}

^{Prizadevanje za popolnost je gonilna sila vseh gonil, neločljiv del človeške narave. To ni potreba po vodstvu, pridobivanju vplivnega položaja v družbi in materialnega bogastva. Prizadevanje za popolnost teče vzporedno s telesnim razvojem in predstavlja nujnost samega človeka. Je v osnovi vseh rešitev življenjskih problemov in se kaže v načinu, kako se lotevamo teh problemov. Vse naše funkcije sledijo njegovi smeri.}

^{Osebnost je celostni vzorec relativno trajnih značilnosti, po katerih se posamezniki med seboj razlikujemo. Osebnost predstavlja pet »velikih lastnosti« – čustvenost, ekstravertnost, vestnost, prijetnost in odprtost za izkušnje. Slednja vključuje šest dimenzij: domišljijo, estetsko občutljivost, pozornost do notranjih čustev, naklonjenost raznolikosti (pustolovstvo), intelektualno radovednost in izzivanje avtoritete (psihološki liberalizem). K pet dimenzionalnem modelu osebnosti sta Lee in Ashton (2012) dodala faktor H. »H« v izrazu »faktor H« pomeni »poštenost-ponižnost« (Honesty-Humility), eno od šestih osnovnih dimenzij človeške osebnosti. Ljudje, ki imajo visoko raven H, so iskreni in skromni, ljudje, ki imajo nizko raven H, so licemerni in ošabni in si mislijo, da so boljši, kot so! Raven H ni odvisen samo od genov in ni le biološki determiniran, ampak tudi od svobodne volje, osebne odgovornosti in uštevnosti. Ni intuitivno očitno, da so lastnosti poštenosti in ponižnosti med seboj povezani, in do nedavnega faktor H ni bil priznan kot osnovna dimenzija osebnosti. Toda znanstveni dokazi kažejo, da lastnosti poštenosti in ponižnosti oblikujeta enotno skupino osebnostnih lastnosti, ki so ločene od drugih petih skupinah lastnosti, opredeljenih pred več desetletji.}

^{Dejstvo, da je znanost kolektivno dejanje potrjuje tudi precejšnja uporaba citiranja del drugih avtorjev. Na ta način nastaja znanost avtopoetsko - iz sebe same kot znanosti. Citiranje je tudi način, na kateri znanost deluje kot industrija znanja. Citatna analiza je odkrila, da so v sistemu znanosti najbolj plodovita stičišča, kjer sodelujeta dve ali več znanosti. (Garfield, 1979; Šercar, 1988)}

^{Za informacijsko znanost kot znanost in statu nascendi (v nastajanju) je značilno, da k njenem razvoju prispevajo predvsem znanstveniki iz drugih področjih.}

^{Nekatere dele knjige sem kot rečeno napisal sam, nekatere pa s sodelavci11 , saj je znanost kolektivno početje.}

^{8. Vzajemno delovanje informacijske znanosti z drugimi znanostmi}

^{Obstajata »mala« in »velika« interdisciplinarnost. »Mala« interdisciplinarnost je povezovanje specialnosti znotraj neke širše discipline. »Oddaljenost« med temi specializacijami je majhna. »Velika« interdisciplinarnost je povezovanje različnih znanstvenih disciplin, med katerimi je »oddaljenost« velika (Rinia, 2007).}

^{Slika 1: Model podatki–informacije–znanje–modrost (PIZM) (Šercar in Brbre, 2007)}

^{Slika 2: Diagram tranzicije od podatkov in informacij do znanja in modrosti (Šercar in Brbre, 2007)}

^{Hierarhijo PIZM je prvi postavil Thomas Stearns Eliot (1888-1965, ameriško-angleški pesnik) v pesmi Skala (The Rock) leta 1934: »Where is the wisdom we have lost in knowledge?/ Where is the knowledge we have lost in information?« (Kje je modrost zgubljena spričo znanja?/Kje znanje, izgubljeno ob podatkih?) (Eliot, 1934; Šercar, Brbre, 2007).}

^{Znanje je za eno stopnico višje kot informacija in za dve stopnici višje kot podatki. O modrosti se je donedavna redko razpravljalo.}

^{Tranzicijo ene ravni na naslednjo podpira razumevanje. Tranzicija je funkcija razumevanja in povezanosti. Razumevanje ni posebna samostojna raven (Bellinger et al.,2004).}

^{Do orodij, postopkov in načinov upravljanja znanja pridemo preko modela PIZM, diagrama tranzicije od podatkov in informacij do znanja in modrosti, ki rezultira z inovacijami. Podatki so osnova informacij, informacije osnova znanja, znanje osnova modrosti, modrost orodje za upravljanje znanja in osnova kreativnosti, kreativnost pa osnova inovativnosti! Tako so inovacije rezultati modrosti kot uporabe orodij, postopkov oz. načinov upravljanja znanja (Matthews, 1998).}

^{Rinia (2007) je meril in vrednotil interdisciplinarno naravo raziskav in prenos znanja med disciplinami z uporabo kvantitativnih analiz citiranja. Neki članek najboljše »indeksirajo« citati virov. Rezultati analize citiranja kažejo na velik pretok znanja med disciplinami. Citatna analiza razkriva veliko dinamičnost sodobne znanosti, medtem ko so se knjižnične klasifikacijske sheme (LCC, DDC, UDC in dr.) za organizacijo shranjevanja knjižničnega gradiva v prostoru pokazale za dokaj statične. Najbolj plodovita mesta v sistemu znanosti so stičišča, kjer sodelujeta dve ali več znanosti. (Garfield, 1979; Šercar, 1988)}

^{Slika 3: Shematski prikaz razmerja med vrstami interdisciplinarnosti in vrstami inovativnosti (v poljih podan tipičen primer) (Rinia, 2007)}

^{Odnosi med znanostmi so horizontalni in ne vertikalni in ne moremo trditi, da je ena kot višja nadrejena drugi!}

^{Vzajemnega delovanja se udeležujejo različne znanosti, ki »napadajo« iste predmete in probleme. Do vzajemnega delovanja med znanostmi prihaja, potem ko ugotovimo, da neka znanost ne zmore spoznati predmeta ali rešiti problema, ki sodi tudi v njeno klasifikacijsko shemo, brez pristopov, konceptov i metod drugih znanosti.}

^{Vendar med znanostmi, ki sodelujejo lahko pride do začasnih spopadov. Knjižničarstvo ZDA je bilo od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja v konfliktu z dokumentacijo in informacijsko znanostjo (Buckland, 1998).}

^{Moderna informacijska znanost se je pojavila skorajda sočasno z več drugimi sorodnimi disciplinami, s katerimi je v interakciji dan-danes.}

^{Ta njihov skorajda sočasni nastanek ni bil naključen. Verjetnost naključnega, hkrati pa istočasnega pojava skupine novih disciplin in teorij (leta 1933 lingvistika, semantika; leta 1938 proučevanje vrednot; leta 1939 teorija odločanja; leta 1944 teorija iger; leta 1945 dokumentacija; leta 1948 matematična teorija komunikacij, kibernetika; leta 1950 splošna teorija sistemov, iskanje informacij; petdeseta leta 20. stoletja znanosti o komunikacijah in znanosti o vedenju in moderna informacijska znanost) je zelo majhna. Možnost naključnega pojava nekega dogodka v istem obdobju 20 let od skupno 1000 let znaša 2 %. Za naštetih devet novih disciplin in teorij je verjetnost naključnega pojava vsake od teh disciplin v istem obdobju 20 let v okviru enega tisočletja 0,02 %. Iz tega je moč sklepati, da se te discipline niso pojavile naključno, temveč kot odgovor na isti ali podoben problem (Harmon, 1971).}

^{Šlo je tudi za poplavo, eksplozijo informacij in posledično za krizo informacij, saj zaradi eksponentne rasti informacij nismo mogli obvladati neorganizirane informacijske obilice, najti relevantnih informacij in jih učinkovito uporabljati, in je bilo treba začeti s proučevanjem informacij in njihovo organizacijo z različnih zornih kotov.}

^{Znanosti se glede na časovno shemo delijo na repetitivne in kumulativne vede. Kumulativna veda je npr. fizika, repetitivna filozofija. Kumulativne vede se razvijajo tako, da nova spoznanja kot točnejša povsem zamenjajo tovrstna starejša, manj točna spoznanja in teorije. V repetitivnih vedah takega razvoja ni. Novejše filozofije ne morejo zamenjati starejših, saj niso točnejše od starejših, vendar predstavljajo družbeno zgodovinsko pogojene drugačne odgovore na ista in podobna vprašanja. Kumulativne vede so nastale iz repetitivnih. Fizika je nastala iz metafizike, kot dela filozofije in je potem bila ena prvih eksaktnih znanosti, ki je odkrila metafiziko. Informacijska znanost kot uporabna epistemologija naj bi bila repetitivna filozofska disciplina, kot informacijska fizika pa stroga znanost, ki se razvija kot vse druge kumulativne znanosti.}

^{Dejstvo, da med znanostmi ni več sten, lahko prikažemo le z dodatnim opredeljevanjem multilateralnih povezav med posameznimi znanstvenimi področji, vedami in panogami. Povezave med znanostmi tvorijo svojevrstno mrežo in naj bi informacijska znanost imela toliko razsežnostih kolikor je teh povezav!}

^{Po Težaku (Šercar, 2007b) se zelo prekrivajo bibliotekarstvo, dokumentacija (arhivistika, muzeologija) in informacijska znanost (informatika), kot je razvidno iz istoimenskega podiplomskega študija bibliotekarstva, dokumentacije (smeri arhivistika in muzeologija) in informacijske znanosti (informatika) (BDIZ), ki ga je ustanovil Težak 1961. leta na Naravoslovno matematični fakulteti Vseučilišča v Zagrebu za študente iz vseh rep./pok. nekdanje Jugoslavije. Težak je poudarjal tudi biološko-kibernetske in nevronsko-psihološke vidike informacijske znanosti, ki so prišli do izraza v programu študija, predmet pa je vodila znana univerzitetna profesorica Jelena Krmpotić-Nemanjić z Medicinske fakultete v Zagrebu.}

^{Mihajlov, Giljarevski in Černi (1966) so bili mnenja, da je informatika12 v interakciji predvsem s kibernetiko, semiotiko, lingvistiko, psihologijo, knjižničarstvom, bibliografijo, bibliologijo, znanostjo o znanosti ter tehniškimi vedami in inženirstvom za informacijsko tehniko/tehnologijo.}

^{Saračević (1992, 1995) vidi kot posebej tesne in močne interakcije med informacijsko znanostjo, knjižničarstvom, računalniškimi vedami, kognitivno znanostjo in informacijsko tehnologijo.}

^{V področju izobraževanja sta najpogosteje povezana informacijska znanost in knjižničarstvo (information and library science). Vendar se je Saračević (1982) že zgodaj zavzemal za razveljavitev »zakona« med informacijsko znanostjo in knjižničarstvom na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Čeprav obstajajo aktivni interdisciplinarni odnosi med knjižničarstvom in informacijsko znanostjo, ki se bodo tudi naprej spreminjali in razvijali, gre za različni področji. O vzajemnimi delovanji med znanostmi lahko govorimo le, če so različne!}

^{Buckland (1998) predvsem izpostavlja odnose med informacijsko znanostjo, dokumentacijo13 in knjižničarstvom. Knjižničarstvo ZDA je bilo od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja v konfliktu z dokumentacijo in informacijsko znanostjo. Pod vplivom humanistično, ne-tehnološko usmerjenega čikaškega študija knjižničarstva, ki je leta 1926 pridobil izključno pravico do doktorata znanosti v tem področju, je tudi ameriško knjižničarstvo v praksi zanemarjalo tehnološki razvoj ter ignoriralo dokumentacijo in kasneje informacijsko znanost, ki sta bili izrazito tehnološko orientirani, vse do sedemdesetih let 20. stoletja.}

^{Neko znanost legitimira predvsem klasifikacijska shema znanja (knowledge map).}

^{Po klasifikacijski shemi vedenja informacijske znanosti, ki sva jo po Zinsu (2007) priredila z Brbretom (2007), znanosti, s katerimi sodeluje informacijska znanost so: antropologija (npr. kultura), dizajn (npr. oblikovanje), komunikologija (npr. komunikacija, mediji, sporočilo), računalništvo (npr. računalniški jeziki), ekonomija (npr. informacijska asimetrija), izobraževanje (npr. učenje), tehnika (npr. informacijska tehnologija), zgodovina (npr. primarni, sekundarni, terciarni viri), pravo (npr. intelektualna lastnina, avtorska pravica), jezikoslovje (npr. jezik), filozofija (epistemologija (npr. znanje), etika (npr. informacijska, poklicna etika), politične vede (npr. demokracija, informacijska politika), psihologija (npr. spomin, inteligentnost, modrost), znanstvenoraziskovalna metodologija (npr. vrednotenje, raziskovanje, metode), semiotika (npr. znak), sociologija (npr. informacijska družba).}

^{Knjižničarstva, kot vidimo, ni! Zins najbrž ima knjižničarstvo za dejavnost, ki kot javna služba zagotavlja uporabnikom fizični dostop do knjižničnega gradiva, čigar teorija in metodologija sta vključeni v informacijsko znanost.}

^{Katera vzajemna delovanja med informacijsko znanostjo in drugimi znanostmi bomo razkrili, je odvisno od strani, s katere te odnose opazujemo. Lahko jih opazujemo s stališča informacijske znanosti, kot v našem primeru, in s stališča drugih znanosti do informacijske znanosti. V slednjem primeru je bilo ugotovljeno, da informacijsko znanost in informacijsko tehnologijo, z katero je zraščena14 , uporabljajo vse druge znanosti kot uporabno epistemologijo. Veliko rezultatov sodobnih znanosti je le v obliki, ki jo izpisujejo računalniško podprti raziskovalni instrumenti in jih ni moč opisovat s sredstvi naravnih jezikov!}

^{V knjigi je beseda predvsem o vzajemnimi delovanji informacijske znanosti z zgodovinopisjem, bibliografijo, dokumentacijo in knjižničarstvom, filozofijo, (meta)fiziko, pravom, sociologijo, ekonomijo, demografijo, informacijsko družbo in psihologijo ter o tesni povezanosti vseh znanosti z informacijsko znanostjo in računalništvom kot novi znanstveni paradigmi.}

^{Razvoj informacijske znanosti brez vzajemnih delovanjih z drugimi znanostmi ni mogoč, predvsem pa brez teorij naravne zgodovine informacij, možganov, spomina, inteligentnosti in modrosti, brez teorij psihologije in brez teorij o možganih kot informacijski nevronski mreži, ki lahko deluje samo, če možgani informacije sprejemajo, obdelujejo in dojemajo njihov pomen. Hkrati se razkriva, da se naravne znanosti o človekovih možganih, spominu in inteligentnosti brez znanosti o umetni inteligenci znotraj znanostih o umetnem (Sciences of The Artificial, Simon, 1996) in psihologije računalnikov (in robotov) (Stonier, 1984, 1992, 1997) ne morejo več razvijati.}

^{Spoznanja so zelo povezana s tehnološkim napredkom in različnimi teorijskimi paradigmami, odvisno od trenutnega stanja našega objektivnega znanja (Popper, 1975; Šercar in Brbre, 2007).}

^{Srce in delovanje srca so si Grki predstavljali kod ognjišče in ta primerjava ni tako slaba kot se nam lahko danes zdi, kajti je kri topla, če srce dela, in se ohladi, ko neha delati. Izum in uporaba črpalke sta omogočili še boljše razumevanje delovanja srca, saj je srce svojevrstna črpalka!}

^{Podobno je tudi z delovanjem možganov. Tekom 20. stoletja smo si predstavljali možgane zelo različno, npr. kot kompleksne nize električnih krogov (circuits), kot telefonsko omrežje za izmenjavo sporočil, kot »knjižnico« … Delovanje možganov smo si predstavljali tudi na osnovi ustvarjanja hologramov (prikaz posnetih slik v treh dimenzijah) in paradigem, kot so teorija kaosa, teorija »zapletenosti« in teorija atraktorjev. V zadnjih desetletjih pa je prevladovala »računalniška paradigma« (Šercar, 2021).}

^{Izum računalnika je omogočil razumevanje delovanja možganov kot »sistema za obdelavo informacij«. Čeprav obstaja veliko različnih vrst obdelave informacij, ki jih lahko uporabimo na veliko različnih sistemov, je ta koncept v primeru možganov preveč splošen. Čeprav kot rečeno obstaja veliko različnih vrst obdelave, običajno imamo v mislih obdelavo informacij, ki jo izvajajo računalniki. To pojmovanje obdelave informacij je preveč ozko in nas pelje v napačno smer, da možgani delujejo (»mislijo«) na način, kako to počnejo računalniki. Računalnik deluje po algoritmih logike, naši možgani primarno po prepoznavanju vzorcev, čeprav smo sposobni uporabljati tudi logiko (od Aristotelovega Organona15 do Boolove logike) in to počnemo predvsem pri znanstvenem mišljenju in številnih drugih strokovnih aktivnostih, kot je inženirstvo!}

^{Človekovo prepoznavanje in povezovanje vzorcev kot intuitivna reakcija (gut reaction) na problem je veliko hitrejši in zanesljivejši način reševanja problemov od logike, ki jo uporablja računalnik kot stroj za logično sklepanje. Računalnik na podlagi nepopolnih podatkov daje izključno napačen sklep, to pa zna biti glavna ovira za razvoj mislečih strojev in umetne inteligence. Ljudje se morajo odločati in hitro ukrepati praviloma na osnovi nepopolnih podatkov bodisi nagonsko bodisi na izkušnjah kolektivne inteligence določene kulture bodisi na znanstveni verifikaciji s primerjavo zaključkov z objektivno realnostjo (Stonier, 1992).}

^{Pri spoznavanju, ki usmerja samo sebe v izbran predmet proučevanja – povezanost in vzajemno delovanje med informacijsko znanostjo in domnevno drugimi znanostmi, z metodo metaanalize relevantnih virov glede na kontekst, sem izhajal iz tentativnega načrta, ki je po eni strani odprt in po drugi strani hkrati določen do stopnje, ki preprečuje možna večja odstopanja od glavne smeri.}

^{8 Na tem svetu ni nič samoumevnega, tako ni Sveta trojica, Oče, Sin in Duh Sveti, ki je osnovna dogma krščanstva! Formulirali so jo cerkveni očetje, Tertulijan, prejel Klement in definiral Origen v delu O začetkih, s čimer je bil uveden politeizem. Učenje o Sveti trojici je bilo sprejeto na saboru v Niceji 325 leta in kot dogma potrjeno na koncilu v Carigradu 381 leta. Po učenju barbelognostikov, koptske krščanske sekte iz 4. st. v Egiptu, obstaja Sveta četverica, ki jo predstavljajo Barbelo, ženski Duh Sveti, pravzaprav androgin, prvo človeško bitje, Adam (?), ki je poleg Boga očeta, Boga sina in Kristusa (Maziljenca) glavno božanstvo te sekte. Barbelu se je v orgastičnih in promiskuitetnih obredih posvečala moška sperma in sekret iz ženskih spolnih organov, s katerimi so se verniki obhajali! (Mandić, 1969; https://www.britannica.com/topic/Barbelo)}

^{9 L. 1990 smo z Tomažem Seljakom na čelu preoblikovali Računalniški center Univerze v Mariboru (RCUM) v Institut informacijskih znanosti Univerze v Mariboru (IZUM)! Za spremljanje razvoja institucij in služb v informacijskem poklicnem prostoru v svetu, predvsem v ZDA, me je zaintrigiral prof. Božo Težak, ki je leta 1967 po zgledu na The National Referral Center for Science and Technology Kongresne knjižnice (LC) v Washingtonu, ZDA, ki je bil ustanovljen 1963. leta, osnoval Referalni center Univerze v Zagrebu (RC). Leta 1974 (1. aprila) sem se zaposlil v RC-u v Zagrebu, kjer sem do odhoda v RCUM v Mariboru (1. aprila 1990. leta) opravljal različne posle in dolžnosti, strokovnega sodelavca, tajnika, raziskovalca in direktorja. Ko sem leta 1988 ugotovil, da so ukinili Referalni center v LC, smo 1989. leta preoblikovali RC v Institut informacijskih znanosti v Zagrebu, slednji pa je bil ukinjen leta 1994!
Tako sem v obdobju dveh letih sodeloval pri oblikovanju dveh institutov informacijskih znanostih!}

^{10 Id, ego in superego so prvine Freudove psihoanalitične teorije. Id predstavlja nezavedne nagone in želje, ki iščejo takojšnjo zadovoljitev in užitek.Ego deluje kot posrednik med idom in realnostjo, uravnava želje z družbenimi normami in moralnimi omejitvami. Superego uveljavlja etične standarde in ideale, ponotranjuje družbena pravila in starševske zahteve iz otroštva. Ti elementi skupaj oblikujejo posameznikovo osebnost in vedenje.}

^{11 Vojko Ambrožič, Igor Brbre, Primož Britovšek, Romana Muhvič Šumandl, Bojan Oštir, Anka Rogina, Pero Šobot, Bojan Štok, Valerija Trojar, Tvrtko Ujević in Alojz Urbajs.}

^{12 V Sovjetski zvezi so informacijsko znanost poimenovali informatika, njeno predmetno področje pa je bilo omejeno le na znanstvene in/ali strokovne informacije (Mihajlov, Giljarevski in Černi,1966). O odnosu do dokumentacije sem pisal l. 1988, t.j. 10 let prej (Glej Šercar, T, Komunikacijska filozofija znanstvenih časopisov).}

^{13 O odnosu do dokumentacije sem pisal l. 1988, t.j. 10 let prej (Glej Šercar, T, Komunikacijska filozofija znanstvenih časopisov).}

^{14 Zaradi te zraščenosti so l. 2000 uvedli v naslov vodilne ameriške znanstvene revije za informacijsko znanost, ki se je do takrat glasil Journal of Association for Information Science (JASIS), tudi informacijsko tehnologijo in je od tedaj naslov te revije Journal of Association for Information Science and Technology (JASIST). Takoj sem predlagal, da se tudi mi odzovemo na to spremembo in da v nazivu Instituta dodamo »in tehnologij« tako, da bi se glasil »Institut informacijskih znanosti in tehnologij«, s tem da ohranimo akronim »IZUM«, kajti nova paradigma pomeni premik od uporabe tehnologij, računalništva in inženirstva kot podpore raziskovalnem delu in znanju k integraciji tehnologij, računalništva in inženirstva v strukturo vseh drugih znanosti! Za spremembo naziva bi lahko uporabili dogodek postavljanja superračunalnika v prostorih Izuma, ki bo začel delovati predvidoma konec leta 2020! Niti nekoč sila uspešen slogan »podpora znanju« ne izraža bistva nove paradigme o integraciji!}

^{15 Logika spada v filozofsko področje kot orodje ali sredstvo filozofije. Vrstni red šestih Aristotelovih o logiki je določil Aristotelov učenec Teofrast (370-285 p.n.št.) po učnemu načrtu razpravljanja o logiki v Likeju, Aristotelovi filozofski peripatetiški šoli, v kateri so se filozofi in njihovi učenci med razpravo sprehajali (gr. περίπατος, sprehod). V obliku zbirke Organon je dele Aristotelove logike uredil peripatetik Andronik s Rodosa l. 40 p.n.št.}

^{Naprej k III. delu}

<<<<<< Nazaj k II. nadaljevanju

9. Pregled referenc delov knjige po znanstvenih področjih

Po takem načrtu je v knjigi obdelano vzajemno delovanje informacijske znanosti z naslednjimi znanstvenimi področji:

· epistemologija v delu, ki se tiče umestitve informacijske znanosti v sistem znanja

Šercar, T. M., 2005a. Ali Slovenija noče informacijske znanosti? Organizacija znanja 10(1), str. 18-28 DOI:10.3359/oz0501018 https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2005_1_final/22/index.html

· znanost o znanosti

Šercar, T.M., 2005b. Bibliometrija, scientometrija in informetrija: trije izrazi ena metoda. Organizacija znanja 10 (2), str. 79-80
https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2005_2_final/26/index.html

Šercar, T. M., 2008. Hirschev h- in m-kazalnik za napoved znanstvene kariere. Organizacija
znanja 13 (1), str. 7-9 https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2008_1_final/files/assets/common/downloads/OZ%2020081.pdf

· zgodovinske študije informacijske znanosti

Šercar, T. M., 1998. Težak in njegov učenec: nekaj spominov učenca na svojega učitelja. Cobiss obv. 3 (3), str. 31-36. https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_3_final/files/assets/common/downloads/publication.pdf?uni=4232fd691bc4c755b0bc2be52df1d021

Šercar, T., 2000b. Toward an assessment of Božo Težak’s contribution to the development of information science (1). COBISS obv. 5 (2), str. 1-13 https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_5_final/42/index.html

Šercar, T., 2000c. Klinični pristop Boža Težaka h knjižničnemu in informacijskemu izobraževanju in delovanju. Cobiss obv. 5 (2), str. 14-19. file:///C:/Users/tvrtkos/Downloads/publication%20(9).pdf

Šercar, T. M., 2004d. Trudi Bellardo Hahn and Michael Buckland, Historical Studies in Information Science. Organizacija znanja 9 (4), str. 212-217. doi: 10.3359/oz0404212. https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2004_4_final/58/index.html

Šercar, T. M., 1. April 2025. Contribution of Intelligence Activity to the Development of Information Science / Prispevek obveščevalne dejavnosti k razvoju informacijske znanosti. Locutio 29 (134). Locutio (Rokopis sem bil oddal za objavo prvotno reviji Organizacija znanja 29. 3. 2021; potem sem ga po treh letih čakanja povlekel.)

Britovšek, P. in Šercar, T. M., 2014. Utjecaj obavještajne revolucije na razvoj informacijske znanosti, jačanje tendencija informacijskog totalitarizma in razvoj informacijskog prava [Elektronski vir] = Influence of intelligence revolution on the development of infomation science, strengthening the trends of information totalitarianism and the development of information law- Društvo i tehnologija 2014. - dr. Juraj Plenković [elektronski vir] = Society and technology 2014 - dr. Juraj Plenković : book of manuscripts. – pp.682-709.
https://bib.irb.hr/datoteka/703746.DIT_2014_-_Dr.Juraj_Plenkovic.pdf ¹⁶

Šercar, T.M., 1. februar 2021. Resnica in satira. Locutio 25 (115) Locutio

· knjižničarstvo

Šercar, Tvrtko, Urbajs, Alojz, Ambrožič, Vojko. Indigo-indeks: pokazatelj uštede kopiranjem zapisa u sistemu COBISS = Indigo-index: savings indicator by down loading of records in the COBISS system. Informatologia. 1995, let. 27, št. 1/2, str. 23-29, graf. prikazi. ISSN 1330-0067. [COBISS.SI-ID 206869] file:///C:/Users/tvrtkos/Downloads/Sercar_Informatologija1-2_1995.pdf

Šercar, T., 1995. Sadašnji trenutak knjižničnih i informacijskih djelatnosti u Sloveniji / Current situation in library and information sector in Slovenia. Informatologija 3-4, 71-75 COBISS.SI-ID: 216085 https://d.cobiss.net/repository/si/files/216085/168886/Sercar_Informatologija3-4_1995.pdf/terms

Šercar, Tvrtko, Štok, Bojan. Katalogizacija slike i zvuka u sistemu COBISS. V: Novosel, Pavao (ur.). Drugi znanstveni skup Novi mediji 2000 : modeli multimedijske informacijske baze : zbornik radova. Zagreb: Fakulteta političkih znanosti, Komunikologijsko-novinarski odsjek: Hrvatska izvještajna novinska agencija, 2000. Str. 29-38. Biblioteka Komunikologijsko-novinarskog odsjeka Fakulteta političkih znanosti u Zagrebu. ISBN 953-6457-04-0. [COBISS.SI-ID https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/428309

Šercar, T. M., 2003. Knjižničarstvo in tehnološki razvoj proti knjižnici brez knjig. Organizacija znanja 8 (1), str. 26-45 DOI:10.3359/oz0301026
https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2003_1_final/30/index.html

Šercar, T. M., 2004b. »Digitalna knjižnica« svetovalnega komiteja za informacijsko tehnologijo PITAC. Organizacija znanja 9 (2), str. 84-88 https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2004_2_final/54/index.html

Šercar, T. M., 2006a. Digiteka - prispevek k razpravi o »digitalni knjižnici« Organizacija znanja 11 (1-2), str. 19-23 http://splet02.izum.si/cobiss-oz/news.jsp?apl=/2006_1-2/ar02.jsp
https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2006_1_2_final/files/assets/common/downloads/OZ%2020061-2.pdf

Šercar, T. M., 2012c. John Budd: Self-examination: The present and future of librarianship. Organizacija znanja 17 (4), str. 184-185. https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2012_4_final/28/

Šercar, T. M., 1991. Michael Buckland »Information and Information systems. New York: Greenwood Press, 4 (2), str. 19-21 https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_4_final/58/index.html

Šercar, T.M., 2000. Premislek o razlikah med stališči znanstvenikov in knjižničarjev do publikacij - Ob izidu priročnika CBE. Cobiss Obv. 5 (2), str. 36-40. https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_5_final/78/index.html

Šercar, T. M, 2001. Prihodnost (anglo-ameriške) katalogizacije. Cobiss Obv., 6 (3), str. 65-75 https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_6_final/170/index.html

Šercar, T. M., 2004c. Ob slovenskem prevodu revizije druge izdaje AACR iz leta 2002. Organizacija znanja 9 (4), str.188-193 file:///C:/Users/tvrtkos/Downloads/publication20%(22).pdf

Šercar, T. M., 1999. John Feather (Ed.). Transforming Libraries and Educating Librarians: Essays in memory of Peter Havard-Williams. London: Taylor Graham.Cobiss Obv., 4 (4), str. 50-57 https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_4_final/180/index.html

· bibliografija

Šercar, T.M., 2015b. Od RBU do COBIB. Organizacija znanja 20 (2), str. 78-98 https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2015_2_final/16/index.html

· filozofija

Šercar, T. M., 2006b. Filozofija bibliotekarstva in informacijske znanosti: Ali sta bibliotekartsvo in informacijska znanost v filozofiji informacij dokončno pridobila ustrezen teoretični dom?. Organizacija znanja 11 (3), str. 75-80 https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2006_3_final/14/index.html

Šercar, T. M. in Brbre, I., 2007. Prispevek k filozofiji knjižničarstva in informacijske znanosti. Organizacija znanja 12 (3), str. 119-136 https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2007_3_final/22/

· antropologija informacij

Šercar, T. M., 2015a. Antropologija informacij: transdisciplinarno podpolje informacijske znanosti. Organizacija znanja, 20 (1), str. 27-41. https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2015_1_final/31/

· informacijska (meta)fizika

Šercar, T. M. in Oštir, B., 2002. Informacijska sociologija, ekonomija in informacijska (meta)fizika. Organizacija znanja, 7 (1–2), str. 13–26 https://cobiss.si/oz/HTML/OZ_2002_1_2_final/16/index.html

Šercar, T.M., 2025. Kaj bi naj bila infonologija? Locutio 29(134) Locutio

· računalništvo

Šercar, T. M., 2007a. Računalništvo, informacijska znanost in inženirstvo – zidaki nove znanstvene revolucije. Organizacija znanja 12 (1), str. 10-15 https://cobiss.si/oz/HTML/OZ_2007_1_final/14/index.html

· pravo, kibernadlegovanje

Šercar, Tvrtko-M., 2004a. Kiberangelčki umazanega obraza. Organizacija znanja 9 (1), str. 14-19 https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2004_1_final/18/index.html

· intelektuelna lastnina - avtorska pravica (copyright)

Šercar, T. M., 2016a. Strukturna kriza avtorske pravice, 1. del. Organizacija znanja 21 (1), str. 25-46. https://cobiss.si/oz/HTML/OZ_2016_1_final/28/index.html

Šercar, T. M., 2016b Strukturna kriza avtorske pravice, 2. del. Organizacija znanja 21 (2), str. 85-116. https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2016_2_final/27/

· sociologija

Šercar, T.M., 2022. Dialektično premišljevanje o znanstvenih in strokovnih e-revijah/ Dialectical reflections on scientific and professional e-journals Organizacija znanja, 27 (1–2), 2022, 2227006, https://doi.org/10.3359/oz2227006

Šercar, T., Oštir, B, Rogina, A.,1999. Ali gre za spremembo paradigme znanstvenega komuniciranja? Primer elektronskih znanstvenih časopisov s področja informacijske znanosti in knjižničarstva (1. del od 2 delov). Cobiss obvestila 4 (3), str. 18-32. https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_4_final/86/index.html

Šercar, T., Oštir, B., Rogina, A., Ujević, T., 2001. Proučevanje uporabe elektronskih časopisov: Stičišče informacijske znanosti in sociologije (2. del od 2 delov). COBISS obv. 6 (1), str. 1-26
https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_6_final/2/index.html

· ekonomija

Šercar, T., Oštir, B., 2001. Dva clusterja (grozda) informacijske ekonomije : eno poimenovanje, dve vsebini. COBISS obv. 6 (4), str. 1-12.
https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_6_final/188/index.html

Šercar, T. M., 2015c. Socialna ekonomija sistema Cobiss in mreže Cobiss.Net. Organizacija znanja 20 (1), str. 15-20.
https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2015_1_final/18/index.html

Šercar, T. M., 1998. Primerjava cene kataložnega zapisa v sistemu COBISS Cobiss Obv. 3 (1-2), str. 3- 6. file:///C:/Users/tvrtkos/Downloads/publication20(24).pdf

· demografija

Šercar, Tvrtko in Šobot, Pero, 2023. Demografija in bibliografija = Demography and bibliography [Elektronski vir]. Demografske in družinske analize [Elektronski vir] = Demographic and Family Analyzes : Informacijska družba - IS 2023 = Information Society - IS 2023 : zbornik 26. mednarodne multikonference = proceedings of the 26th International Multiconference : zvezek F = volume F : 9. oktober 2023, 9 October 2023, Ljubljana, Slovenia (Str. 26-34) IS2023_Volume-F - Demografija.pdf (ijs.si) IS2023_Volume-F - Demografija.pdf (ijs.si)

Šercar, Tvrtko, Muhvič Šumandl, Romana. Pokritost strokovne in znanstvene produkcije v Sloveniji v področju epidemiologije depresije kot dela demografije zdravja v COBISS.SI = Coverage of professional and scientific production in Slovenia in the field of epidemiology of depression as part of health demography in COBISS.SI. V: Malačič, Janez (ur.), Osredkar, Mari Jože (ur.), Gams, Matjaž (ur.). Demografske in družinske analize = Demographic and Family Analyzes : Informacijska družba - IS 2024 = Information Society - IS 2024 : zbornik 27. mednarodne multikonference = proceedings of the 27th International Multiconference : zvezek F = volume F : 7. oktober 2024, 7 October 2024, Ljubljana, Slovenia. Ljubljana: Institut »Jožef Stefan«, 2024. Str. 54-58, ilustr. Informacijska družba. ISBN 978-961-264-304-1. ISSN 2630-371X. https://is.ijs.si/wp-content/uploads/2024/11/IS2024_Volume-F-1.pdf, DOI: 10.70314/is.2024.dem.11. [COBISS.SI-ID 221293571] Šercar, T.M., 2025. Poreklo demografije: od Hipokrata do sodobnega časa/Origins of Demography: From Hippocrates to the Modern Era. Locutio 29 (134) Locutio

·informacijska družba

Šercar, T., 2000a. Gradivo za uvod v kritiko informacijske družbe. COBISS obv. 5 (1), str. 1-17. https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_5_final/2/index.html

Šercar, T., 2001a. Kritika kritike teorij informacijske družbe. COBISS obv. 6 (2), str. 29-43.
https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_6_final/86/index.html

Šercar, T. M.,2001b. Priloga h kritiki tehnološkega determinizma in globalizma. Cobiss obv. 6 (3), str. 9-49. https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_6_final/114/index.html

Šercar, T. M., 2014. Svet na novi prelomnici – Zabeleške ob branju knjig Capital the Twenty-First Century Thomasa Pikettyja, The Enterpreneurial State Mariane Mazzucato in Karl Marx:A Nineteenth-Century Life Jonathana Sperberja. Organizacija znanja 19 (2), str. 84- 90¹⁷. file:///C:/Users/tvrtkos/Downloads/publication%20(5).pdf

· psihologija

Šercar, T. M. in Trojar, V., 2009. Modrost kot predmet informacijske znanosti. Organizacija znanja 14 (3), str. 62-80 https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2009_3_final/18/index.html

Šercar, T. M., 2021. Povezanost informacijske znanosti in psihologije na primeru paradoksa modrosti (1. del) . Organizacija znanja, 26 (1-2), pp. 1-36 https://doi.org/10.3359/oz2126002 https://www.cobiss.si/OZ/PDF/OZ_2021_1_2_final/2126002_Sercar.pdf

Šercar, T.M., 2025. The Connection of information Science and Psychology in the Case of the Wisdom Paradox – Part Two. International Journal of English Literature and Social Sciences (IJELS)), 10 (1), pp. 1- 46
The Connection of Information Science and Psychology in the Case of the Wisdom Paradox - Part Two

· »Plaidoyer« za prenovljeno teorijo informacij

Šercar, T. M., 2012a. Plaidoyer za prenovljeno teorijo informacij. Organizacija znanja, 17 (2), str. 60-74
https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2012_2_final/files/assets/common/downloads/publication.pdf
Šercar, T. M., 2012b. Informacijska ekologija. Organizacija znanja, 17 (3), str. 105-123 https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2012_3_final/index.html

· potegavščine, miti in predsodki v znanosti: primer Pierra Trémauxa.

Šercar, T. M., 2019. Potegavščine, miti in predsodki v znanosti: primer Pierra Trémauxa Organizacija znanja, 24, (1-2), str. 1-30 http://doi.org/10.3359/oz1924007
https://www.cobiss.si/OZ/PDF/OZ_2019_1_2_final/1924007_Sercar.pdf

Ko mi je zadnji znanstveni založnik, kateremu sem ponudil knjigo za objavo, rekel »Also doktor Šercar, kdo bo pa bral (beri: kupil) to vašo knjigo?«, sem se sprijaznil z dejstvom, da iz natisa knjige na papirju ne bo nič, in se odločil dele knjige »predelati« in jih objaviti kot članke, ki naj bi bili tudi v elektronski obliki in online dostopni! Po tej zamisli je bilo treba le še zagotoviti objavo pričujočega Uvoda v online elektronski obliki, da z drugimi deli v tovrstni obliki samodejno (na klik) »deluje« kot »omrežna knjiga« v načrtovani razsežnosti!

10. Načrt za naprej

Iz referenc, citiranih v delih, iz katerih sestoji knjiga, in referenc, citiranih v citiranimi deli v knjigi se lahko naredi selektivna bibliografija kot podlaga za bibliometrične raziskave in evalvacijo relevantnosti in pertinentnosti enot za bibliografsko zgodovino informacijske znanosti (Šercar, 1996)

11. Reference

Anderson, Ch.,2008. The End of Theory: The Data Deluge Makes the Scientific Method Obsolete. Wired 16, 7. http://www.wired.com/science/discoveries/magazine/16-07/pb_theory

Bacon, F., 2011. Nova Atlatida. Amalietti&Amalietti, Ljubljana

Bellinger, G., Castro, D. & Mills, A., 2004. Data, Information, Knowledge and Wisdom. http://www.systems-thinking.org/dikw/dikw.htm

Besterman, Th., 1945. Introductory note. Journal of Documentation 1 (1), str. 1. https://www.emerald.com/insight/content/doi/10.1108/eb026056/full/html

Biblija.net – Sveto pismo na internetu BIBLIJA.net - Sveto pismo na internetu

Bonnevie, E., 2001. Dretske0146s semantic information theory and meta-theories in library and information science. Journal of Documentation 57 (4), str. 519-534. doi:10.1108/EUM0000000007093

Buckland, M., 1998. Documentation, Information Science, and Library Science in USA. V Hahn, T. B. & M. Buckland, eds. Historical Studies in Information Science. Medford, NJ: Information Today, 1998, str. 159-172. http://people.ischool.berkeley.edu/~buckland/20THCENT.pdf

Dostojevski, F.M., 1979. Besi. (Prevedel Janko Moder). Ljubljana: Državna založba Slovenije

Dretske, F.I., 1981. Knowledge and the Flow of Information. Oxford: Blackwell.

Eliot, T.S., 1934. The Rock. Edited by Peter Y. Chou Wisdom Portal.com http://www.wisdomportal.com/Technology/TSEliot-TheRock.html

Floridi, L., 2002.What is the Philosophy of Information? http://www.blackwellpublishing.com/pci/downloads/introduction.pdf

Garfield, E., 1979. Citation Indexing: Its Theory and Application in Science, Technology, and Humanities. New York: John Wiley.

Gerkeš, M,, 1999. Kakovost informacij na WWW in eklektični dokumenti. Cobiss obv. 4 (1), pp. 14-23. file:///C:/Users/tvrtkos/Downloads/publication20(25).pdf

Goffman, W. and Newill, V.A. (1964). Generalization of epidemic theory: An application to the transmission of ideas. Nature 204, 4944: 225-228.

Hadjadj, F., 2012. Vera demonov ali preseženi ateizem. Ljubljana: Družina.

Hahn, T. B. and Buckland, M., 1998. Historical Studies in Information Science, by (Published for the American Society for Information Science, Medford, NJ., Information Today, Inc.,

Hamilton, I.A., 27.3. 2020. Edward Snowden says COVID-19 could give governments invasive new data-collection powers that could last long after the pandemic Edward Snowden says COVID-19 could give governments invasive new data collection powers that would last long after the pandemic (businessinsider.nl)

Harmon, G., 1971. Opinion Paper on the Evaluation of Information Science. JASIS 22 (4), str. 235-241.

Heidegger, M., 1969. Doba slike svijeta (Naslov izvirnika Holzwege).(Preveo Boris Hudoletnjak). Zagreb: Studentski centar Sveučilišta u Zagrebu.

Heidegger, M., 1997. Bit in čas. Ljubljana: Slovenska matica.

Heidegger, M., 1997. § 77. Sovisnost predložene ekspozicije problema zgodovinskosti z raziskavami W. Diltheya in idejami grofa Yorcka (von Wartenberg, ki jih je izložil v pismih W. Diltheyu. Glej Briefwechsel zwischen Wilhelm Dilthey und dem Grafen Paul Yorck von Wartenberg 1877-1897, Halle 1923). Peto poglavje: Časovnost in zgodovinskost. V: Heidegger, M. Bit in čas. Ljubljana: Slovenska matica, 537-545.

Ivančević, R., 1990. Uvod u ikonologiju. V Ivančević, R. Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog kršćanstva. Zagreb: Kršćanska sadašnjost, str. 13-82.

Kierkegaard, S., 1989. Dve rasprave (Prevod dela Zwei kurze Etischen-religiöse Adhandlungen; preveo Milan Tabaković). Beograd: Moderna.

Keating, J., Intervju, 8. 5. 2020. The Author of The Age of Surveillance Capitalism Is Surprisingly Optimistic About the Post-COVID World
https://slate.com/technology/2020/05/coronavirus-shoshana-zuboff-surveillance-capitalism-interview.html

Ladan, T., 2000. Riječi: značenje, uporaba, podrijetlo (Bog, str. 4-7). Zagreb: ABC naklada.

Lee, K. and Ashton, M. C., 2012. The H Factor of Personality:Why Some People are Manipulative, Self-Entitled, Materialistic, and Exploitive - And Why It Matters for Everyone. WLU Press.

Madden, A. D., 2004. Evolution and Information. Journal of Documentation, 60 (1), str. 9–23.

Mandić, O. 1969. Leksikon judaizma i kršćanstva. Zagreb: Matica hrvatska

Matthews, P., 1998. What lies beyond knowledge management: wisdom creation and versality. Journal of Knowledge Management 1, 3, 207-214.

Mayer-Schönberger, V. and Cukier, K. 2013. »BIG DATA«: A Revolution That Will Transform How We Live, Work and Think. London: John Murray

Merton, Robert K., 1942. Science and Technology in a Democratic Order. Journal of Legal and Political Sociology 1, str. 115–126.

Mikhailov, A. I., Černij, A. I. and Giljarevskij, R. S. (1966). Informatika – novoe nazvanie teorii naučnoj informacii. NTI 12, str. 35–39.

Newton, I., 1726. Philosophiae Naturalis Principia Mathematica. General Scholium. Third edition, page 943 of I. Bernard Cohen and Anne Whitman0146s 1999 translation, University of California Press. http://en.wikipedia.org/wiki/Hypotheses_non_fingo

(Pančatantra, 3.st.p.n.št.) Kelila i Dimna: stare indiske pripovijetke, 1953. (Preveo s arapskog jezika Besim Korkut). Sarajevo: Svjetlost.

Pica, Giovanni, della Mirandola, 1997. O človekovem dostojanstvu. Ljubljana: Družina.

Pivec, F., 1998.Težak o resnici in samozavedanju znanosti. COBISS obvestila, ISSN 1318-8585. [Tiskana izd.], 3 ( 3), str. 37-39. http://home.izum.si/cobiss/cobiss_obvestila/1998_3/html/clanek_08.html. [COBISS.SI-ID 326933]

Platon., 1996. Fedar ili O lepoti (prema izdanju Narodne knjige, Alfa, 1996.; preveo Miloš N. Đurić) https://tesla.rcub.bg.ac.rs/~mrsasha/tekstovi/fedar.html

Popper, K.R., 1975. Objective Knowledge: An Evolutionary Approach. Oxford: Clarendon Press.

Pungartnik.M., 2012/2020. Knjiga, bukla in e-knjiga. Locutio 113

Rinia, E. J., 2007. Measurement and evaluation of interdisciplinarity research and knowledge transfer (doktorska disertacija), Universiteit Leiden. Microsoft Word - EdRDissTotalDef.doc

Saracevic, T., 1982. Time for divorce: setting up degree programs in information science. Bulletin of the ASIS, June, 32. doi:10.1002/asi.4630260604

Saracevic, T., 1992. Information Science: Origin, evolution and relations. V: Vakkari, P. & Cronin, B. (Eds.). Conceptions of Library and Information Science: Historical, Empirical and Theoretical Perspectives. London: Taylor Graham, str. 5–27.

Saracevic, T., 1995. Informacijske znanosti: Izvor, narava, trendi. Raziskovalec 25 (2), str. 10-14.

Saracevic, T. and Wood, J.B., 1981. Consolidation of Information: A Handbook on Evaluation, Restructuring and Repackaging of Scientific and Technical Information. (Pilot edition). PGI/81/WS/16. Paris: Unesco.

Schopenhauer, A., 1839. Über die Grundlage der Moral. On the Basis of Morality

Schrödinger, E.,1944. What is Life. http://whatislife.stanford.edu/LoCo_files/What-is-Life.pdf

Simon, H. A., 1996. The Sciences of the Artificial, third edition. MIT Press.

Stendhal., 1986. Rdeče in črno : kronika leta 1830. (Prevedel Fran Šturm ; študijo napisal Dušan Pirjevec). Ljubljana: Cankarjeva založba.

Stonier, T., 1984. Computer psychology. Educational and child psychology. 1 (2), str. 16-27.

Stonier, T., 1990. Information and the internal structure of the universe: An exploration into information physics. London: Springer.

Stonier, T., 1992. Beyond Information: The natural History of Intelligence. London: Springer-Verlag . Beyond information : the natural history of intelligence : Stonier, Tom : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive

Stonier, T., 1997. Information and meaning: An evolutionary perspective. London: Springer.

Šercar, T., 1988. Komunikacijska filozofija znanstvenih časopisa. Zagreb: Globus.

Šercar, T. M., 1993. Uvodnik: U potrazi za domovinom znanosti. Hrvatski znanstveni zbornik 2 (1), str. i-vi.

Šercar, T. M. , 1996. Selektivna bibliografija ključnih prispevkov k razvoju informacijske znanosti (A selective bibliography of key contributions to information science). Current Research, Initiatives and Investigations Issue1, March, str. 1.

Šercar, T. M., 1998. Težak in njegov učenec: nekaj spominov učenca na svojega učitelja. Cobiss obv. 3 (3), str. 31-36. https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_3_final/files/assets/common/downloads/publication.pdf?uni=4232fd691bc4c755b0bc2be52df1d021

Šercar, T. M., 2002. Ontologies: a silver bullet for knowledge management and electronic commerce (Dieter Fensel). Organizacija znanja 07 (3-4) Ontologies: a silver bullet for knowledge management and electronic commerce (Dieter Fensel) - Organizacija znanja (cobiss.si)

Šercar, T. M., 2004d. Trudi Bellardo Hahn and Michael Buckland, Historical Studies in Information Science. Organizacija znanja 9 (4), str. 212-217. doi: 10.3359/oz0404212. [COBISS.SI-ID 1820181]

Šercar, T. M., 2006. Filozofija bibliotekarstva in informacijske znanosti: Ali sta bibliotekartsvo in informacijska znanost v filozofiji informacij dokončno pridobila ustrezen teoretični dom?. Organizacija znanja 11, 3 https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2006_3_final/14/index.html

Šercar, T.M., 2007b. Težakov glokalizam. V Težak, Đ. i suradnici. PROFESOR. Božo Težak, lučonoša znanosti. Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada, 272-288.

Šercar, T. M., 2009. Ave dolcissima Daria. Locutio 12. https://www.locutio.si/index.php?no=51&clanek=1265

Šercar, T. M., 2012b. Informacijska ekologija. Organizacija znanja, 17 (3). OZ 2012/3 (cobiss.si)

Šercar, T. M., 2014. Četrto pismo bratu. Locutio 90 https://www.locutio.si/avtorji.php?ID=341&clanek=2742

Šercar, T.M., 2015b. Od RBU do COBIB. Organizacija znanja 20 (2), str. 78-98 https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2015_2_final/34/index.html

Šercar, T. M., 2019. Potegavščine, miti in predsodki v znanosti: primer Pierra Trémauxa Organizacija znanja, 24, (1-2), str. 1-30 http://doi.org/10.3359/oz1924007
https://www.cobiss.si/OZ/PDF/OZ_2019_1_2_final/1924007_Sercar.pdf

Šercar, T. M., 2021. Povezanost informacijske znanosti in psihologije na primeru paradoksa modrosti. Organizacija znanja, 26 (1-2), številka prispevka, https://doi.org/10.3359/oz2126002 https://www.cobiss.si/OZ/PDF/OZ_2021_1_2_final/2126002_Sercar.pdf

Šercar, T.M., 2022. Dialektično premišljevanje o znanstvenih in strokovnih e-revijah/ Dialectical reflections on scientific and professional e-journals Organizacija znanja, 27 (1–2), 2022, 2227006, https://doi.org/10.3359/oz2227006

Šercar, T. M., 2023. Rikke, Osmo pismo. Locutio 127 Locutio

Šercar, T. M. in Brbre, I., 2007. Prispevek k filozofiji knjižničarstva in informacijske znanosti. Organizacija znanja 12 (3), str. 119-136
https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2007_3_final/22/

Trstenjak, A., 1985. Človek bitje prihodnosti. Ljubljana: Slovenska matica.

Turšek, T., 2015. E-knjiga in COBISS. Otrganizacija znanja 20 (1), pp. 2-5. https://www.cobiss.si/oz/HTML/OZ_2015_1_final/6/index.html

Weinberg, B. H., 1998. The Earliest Hebrew Citation Indexes. V: Buckland, M. and Hahn, T. B. (Eds.). Historical Studies in Information Science. Medford, NJ: Information Today, Inc., str. 51–63.

White, E. G., 1985. Velika borba. Beograd: Unija Reformnog pokreta adventista sedmog dana.

Woledge, G., 1983. Historical Studies in Documentation Bibliography and documentation
Woledge G 1983 Historical Studies in Documentation Bibliography and Documentation | PDF | Bibliography | Translations

Zins, Ch., 2007. Classification Schemes of Information Science: Twenty-Eight Scholars Map the Field. JASIST 58 (5), str. 645–672. doi:10.1002/asi.20506

¹⁶ S kolego Britovškom sva leta. 2014 napisala referat za posvetovanje Društvo i tehnologija 2014. - dr. Juraj Plenković (Society and technology 2014) v Opatiji na Hrvaškem.
Vprašanje resnice na internetu je splošno prepoznano kot resen problem.
Nekaterih diskutabilnih primerov nisva izrecno označila kot satiro z idejo, da na »licu mesta« v razpravi pojasniva, kako ljudje nimamo »posebnih receptorjev za resnico« in kako si moramo pri ugotavljanju resnice pomagati s tehtnim preverjanjem z analizami glede na konkretni kontekst. Jezik nima vgrajenih filtrov resnice za razlikovanje od neresnice in proizvodov domišljije, saj ima le jezikovna pravila!
Žal se posvetovanja nisva udeležila in je bil referat objavljen v obliki »delovne različice« brez konzultacij z nama.
Napako je zasledil nek Britovškov kolega in naju opozoril na te lažne novice (fake news), kajti zdelo se je, da primere satir v zgodbi o žvižgaču Edwardu Snowdenu lansiramo kot »resnice«.
Na primeru zadevne reference pokažem tudi slabo stran modela »e-knjige brez redundance«, ki sem ga uporabil za objavo pričujoče knjige »Informacijska znanost na dvosmernih mostovih: izbor teoretičnih del iz informacijske znanosti«, ta model pa predpostavlja, da internetna infrastruktura deluje brezhibno.
Konekcija, »link«, https (hypertext transfer protocol secure) za varnostno identifikacijo serverja/strežnika se na klik odzove »Unable to open … Cannot locate the Internet server or proxy server« (Ni mogoče odpreti … Internetnega strežnika ali »proxi« strežnika ni mogoče najti). Proxy strežnik deluje kot posrednik med odjemalcem, ki zahteva vir, in strežnikom, ki ta vir zagotavlja.
Organizator posvetovanja je predvidel objavo referatov v obliki »elektronske knjige« po ceni slabih 200 USD po izvodu in sva Britovšek in jaz naročila in vnaprej plačala en izvod na dani račun. Organizator obljube ni izpolnil, tako da je besedila referatov objavil le v obliki »book of manuscripts« z zgoraj citiranim linkom, niti vrnil denarja v višini 200 USD na mojo izrecno zahtevo. Kasneje sem ugotovil , da je naročnina bila plačana na TR neke fizične osebe pri tedanji Novi KBM kot predstavniku organizatorja zadevnega posvetovanja!

¹⁷ Book review, prikaz, ocena, recenzija, kritika je osnoven, časovno zelo zahteven del teoretičnega dela v znanosti, kljub temu pa hkrati najbolj nehvaležen rezultat dela, ki se ne šteje pri točkovanju niti avtorju prinese kake druge »koristi”. Izjema je humanistika. Izbral sem ravno tisto oceno, kajti sem moral prebrati, in sicer »z razumevanjem?” več ali manj 1.000 strani da jo napišem!
»Prikaz knjig" je objava, običajno v strokovni in znanstveni reviji in magazinu, ki predstavlja prikazovanje in ocenjevanje pisne oblike rezultatov znanstvenih raziskav, objavljenih kot knjiga, pa tudi posvetovanj, z namenom opozoriti kolegi in druge zainteresirane bralce na pomembnost teme in/ali objavljenih rezultatov, na kratko prikazati vsebino, oceniti dosežke in pomanjkljivosti in na ta način prihraniti kolegom čas in zmanjšati družbeno redundanco. Prikazi knjig so del standardne koncepcije znanstvene/strokovne revije.
Pisanje »prikaza knjige" je kot rečeno sila časovno zamudno, knjigo je treba prebrati in prikaz napisati, in tudi finančno zahtevno, saj je čas denar in stroški uredništva in natisa znatni.
Za prikaz knjige potrebujemo predpostavljeno intenco, sposobnosti, pogojene s predznanjem, čas, denar, revijo v danem področju. Že iz naštetega je videti, da napisati in objaviti prikaz knjige ni enostavna reč! (Šercar, 2022)
Moj najbolj citiran prispevek je prikaz knjige Šercar, T. M., 2002. Ontologies: a silver bullet for knowledge management and electronic commerce (Dieter Fensel). Organizacija znanja 07 (3-4) Ontologies: a silver bullet for knowledge management and electronic commerce (Dieter Fensel) - Organizacija znanja (cobiss.si)

¹⁸ Za »omrežno knjigo«, v bistvu digitalno datoteko (Turšek, 2015), je bil predložen pojem eklektičnega dokumenta (Gerkeš, 1999), gr. eklektikos izbiren, izbiranje misli z raznih stran. Eklektični dokument reši problem podvajanja, redundance in količine informacij na svetovnem spletu (WWW) ter odpira nove možnosti za zagotavljanje kakovosti informacij na WWW. Zelo instruktiven prispevek o tej problematiki je tudi članek Marjana Pungartnika Knjiga, bukla in e-knjiga (2020)!

¹⁹ Leta 1995 sva s Bojanom Oštirjem bila začela delo na Selektivni bibliografiji ključnih prispevkov k razvoju informacijske znanosti (SBKP). V začetku naslednjega leta sem kot vodja skupine s sodelavci (Bojan Oštir, nabava, obdelava in urejanje zbirke »virov« v knjižnici Izum, sodelovanje pri dizajnu baze podatkov SBKP, vnos podatkov v bazo, sodelovanje pri dizajnu izpisov; Gorazd Kos, dizajn baze podatkov, vnos podatkov v bazo, instalacija in vzdrževanje baze, dizajn izpisov, izpisi; in Alojz Urbajs, sodelovanje z nasveti pri dizajnu baze podatkov in izpisov ter kontrola kakovosti rešitev) predlagal nalogo Selektivna bibliografija ključnih prispevkov k razvoju informacijske znanosti. Naloga je bila vključena v Program dejavnosti nove enote za raziskovalno delo Izum za leto 1996 (Šercar, 1996). Zaradi nepričakovano velikega zanimanja za raziskovalno delo in eksperimentalni razvoj sodelavcev Izum je bila Raziskovalna enota kmalu ukinjena, delo na programu pa opuščeno! Prekmalu!

Izdavačka kuća „Presing“ raspisuje konkurs za najbolji neobjavljeni rukopis romana ili zbirke pripovedaka »YUGO_ЛИТ limuzina 2025«. Konkurs se otvara 13. maja a zaključuje 1. septembra 2025. u ponoć.

PROPOZICIJE:

1.

Pravo učešća imaju pisci koji stvaraju na C–B–S jezicima, uključujući sve dijalekte i varijetete (srpski beograđanski, torlački, bunjevački, purgerski, istrijanska ikavica, dalmatinski u stilu Smojea itd). Oba crnogorska jezika su dobodošla, kao i makedonski i slovenački jezik.

Pravo učešća imaju i autori koji pišu na – mađarskom, slovačkom, rusinskom, vlaškom, romskom, bugarskom i albanskom, pod uslovom da sastave valjan prevod na srpski.

2.

Nema tematskih ograničenja. Presing će objaviti knjigu koja se izdvoji objektivnim kvalitetom. Žiri će ceniti originalan poetski izraz, bez obzira na vrednosno opredeljenje autora.

3.

Tekst se šalje isključivo elektronski, potpisan, na adresu presing.izdavastvo@gmail.com a u subjektu navesti YUGOLIT konkurs. Autori treba da pošalju i kontakt telefon, adresu (i mini biografiju, ako se osećaju nepoznati).

Tekst treba da bude neformatiran, font Times New Roman, veličina 12, dupli prored. Formatirani tekstovi koje je nemoguće raspetljati neće biti uzimani u obzir. Dobrodošla su oba pisma i kako rekosmo gotovo svi jezici.

Rukopis romana ne treba da bude kraći od 160.000 znakova s proredima, a rukopis zbirke pripovedaka ne treba da bude kraći od 140.000 znakova s proredima.

4.

Nagrada se sastoji od plakete, artefakta i štampanja rukopisa do kraja 2025. Ako je dobitnik Maćedonac/ka ili Slovenac/ka, početni deo tiraža će biti u navedenom roku štampan na originalnom jeziku, a u nagradu je tada uključen i prevod na srpski najkasnije do Sajma knjiga 2026.

Podrazumeva se da tekst nije nigde ranije objavljivan. (Pojedini delovi mogu biti objavljeni na elektronskim medijima tipa blog, Fejsbuk itd.)

5.

O nagradi će odlučivati žiri koji će se sastojati isključivo od pisaca.

6.

Najširi izbor će biti objavljen 3. oktobra. Uži izbor će biti objavljen 20. oktobra.

Ime pobednika će na sajtu izdavača i sajtu konkrusiregiona.net biti objavljeno 29. novembra 2025.

7.

Uručenje nagrade i predstavljanje friško štampane knjige biće organizovano u Beogradu, u prigodnom objektu do kraja 2025.

Srećno svim učesnicama i učesnicima!