Ančka Gošnik Godec: Muca copatarica
Ne morem se več vzpeti.
Tilnik se ne vzravna.
Izmed oblakov
se pobliskava luna,
skleda kurkuminih žgancev.
Od kdaj ne cmulimo več
slečenih koruznih storžev?
Staro naj gre med šaro.
Čas je za novíno.
Ti, prababica,
pa ponoči rajši spi
in ne krlépi okól.
Pesem je bila napisana 21. jan. 2016
STEKLENI BALON
Dan so spremenili v noč.
Ulice so slepe in prazne
brez kakršni koli mimoidočih.
Izbrisane so vse sledi
hrupa vsakdanjega življenja.
Ljudje so znotraj, živali zunaj.
Samo ptice v zraku in črne miši na tleh.
Končno so živalske vrste
zamenjale svoje vloge močne nemočne vrste.
Spremenili so svet v medicinsko epruveto.
Vse človeške želje po svobodi gibanja so vkoreninjeni v nas.
Svet je zaprl svoja vrata, mi pa lahko le
vdihnemo vsako kapljo življenja
skozi odraz steklenih oken.
ne smem povedati vsega
če resnica ni služkinja ljubezni
če ptiček če v pesti
če v pesti trepetam
če gre fizika v kemijo gre kemija v biologijo
če saharska otožnost vztraja tri leta
če nima intuicije da bi pojmi vsebino rodili
ljubezen je pogum
da se ne da najti umetniške resnice
se ne da niti pihniti v onostran
če so notranjosti neznane prvotnega doživetja ni
če ne ponudi izkušnje resnice ni umetnik
če zapisuje simptome ne bodo nikoli dosegli človeštva
Ko prideš, bo sončno, čeprav burja grmi. In lije.
Vse razlage sem porabila.
Triletna lakota boli.
Lev opazuje. Gleda. Gleda.
Lovi svojo veliko željo,
teče kolikor more.
Ta želja upleni vso pozornost.
Znova in znova nevarnost preži.
Lisica ga neopazno sledi.
Ne zmede mu kraljevske koncentracije.
Lisica sproži plaz.
Srčna hišica zaječi, čeprav se je ni
dotaknil. Tiha v temi. Zadržuje dih
in prisluškuje oblakom. Nevihta stiska
čas. Nabira mraz. Ozek prehod
v breznu, je naslon za težko glavo.
Počitek sredi nevarnosti vse poslabša.
Besede v spominu so ogenjčki na cesti,
za tiste, ki so prišli ob vse.
Ta spomin in nesmrtna duša! Duh umrlih
nad mestom dovoli, da ga živi samo delno naselijo.
Spomin so predmeti, ki ostanejo zvesti mrtvim lastnikom.
Za žive so amuleti ali pa coprnija s pogubno usodo.
Tito je Tito. Čudežen.
Nedotakljiv konflikt.
O njem se ne sme govoriti.
S stolpa časa vidim njegove srčne nitke.
Vidne in nevidne. Za hip.
Iz puščave se vijejo natančno prepletene.
Za potomstvom tečejo, ne vedoč, kako šibke so.
Čez desetletje ga ne bodo iz živega peska reševale.
Tek brez konca. Živa moč budnega srca vleče ven.
Kaj se tebi ta čas po glavi plete?
Ob dveh, ko odložiš knjige na mesečino?
Ob treh, ko nemški barok glasno pregleduje misli?
Ko čipkasta ladja besed v zoro prinese sladkorčke
na obalo sanj? Kaj se ti po glavi plete, ko božaš srčno
nitko v močno kito spleteno?
Bolniki in ljubimci. Zjutraj mirno, celo sladko, spijo.
Skozi okno si podajamo vrče vina in krožnike s hrano,
Ti pa si otežuješ življenje s to nevarno igro.
Vedno znova prinaša neopazno zlo.
Ko te za las zgreši, te že ozira v nov ovinek.
A vidite, da vas moji verzi polagajo v varno gnezdo?
Čeprav ne razumete, vam ne storijo nič hudega.
Pravičnost ni verz. Pravičnost ni esej.
Pravičnost je izkušnja, dragi moji.
Divja in zanemarjena lepota diha tako, da
se ne zaveda puščave, ki se je ne da videti.
Oškrbljena lepota se v kratkih vodnih sunkih zaraste.
Razvaline lepote trajno ženejo iz korenin srca.
Oljnata voda ob topli bonaci je drobno zgubana,
žametne kodrce lahen vetrc sproti ravna.
Človekove navade povedo več kot potni list.
Kadar je umetnik človeško niedrich, ogroža.
Umetnost se reši, če jo pustimo pri miru.
Kadar jo moje srce spakira.
Ko bodo za umetnika pričale pocestne mačke,
ne tiste z rodovnikom na fotelju, bo tudi muza salutirala.
Še prepirljivi jastreb bo moral dati svoj glas.
Duh cvetja je z zadnjimi močmi odganjalo zlo,
zato so jazbeci ves čas dedovali rove.
Ukka! Ukka! Kje si? Ne boš naredil dežja?
Julij gori! Avgust gori! Bo Kosovel pepel?
Sreča me je pahnila na Kvarner. Ležim
na morju. Dišim po morju.
Predanost pobiram iz neutrudnih valov.
V hrbtno stran pesmi zavijem
razpad in uničenje, ki se bliskata
in čez štiri sekunde še zagrmita.
Ne pronicata skozi verze.
Poezija sovražnikom briše sledi.
Odkorakajo po neskončnih ulicah.
Z razcepljenim jezičkom dihajo.
Ko zagledam tvoje ime
in tvoj priimek na listu napisana,
se raztopim. Žlica soli v morju.
Kdo ve, da z mano vstajaš?
Da z mano hodiš spat?
Besed mi nisi dal. Zakaj si me stradal?
Postala sem žejna žival,
ki nima v glavi samo preživetja.
V nogah imam GPS. Vodi me vse kaj drugega.
Najbolj srce, ki na vrtu v ptičjem petju miži.
Pogovarjava se. In močno pogrešava.
Vem, da v tem ni evolucije. Ne, ni je.
Lepota jo ignorira. Vem, da se ne izmikaš.
Ne izmikaš se. Poznaš letne čase idej.
Jeseni se ponavlja vse, kar se je že zgodilo.
Tudi poleti. Teža dela pisanje smiselno. Teža lepote.
Kadar jo nosimo. Le kaj delaš? Nekaj drugega?
Tretjega? Poezija pa je povsod. Ves čas.
Janko in Metka to vesta stoletja. Janko Kersnik mi je
pred triinpetdesetimi leti dal zlati obroč perfektnih dejanj.
Trojni zaslužni profesor na komparativi,
je lani pri njem odkril kvadratni centimeter, ki se ponoči sveti.
Velikan zaslužnosti. Nova smer!
Katera slovenska dejavnost ve,
da si fetus vse zapomni.
Celice imajo odličen spomin.
Če se ukvarjaš s hobotnico se izboljšuje. Kaj šele človek!
Libido je vroč, jaz pa sem mrzla.
Lisičji kožuh je led. Vročica me je zajela.
V morju se knajpam, da me boš lahko izbezal
iz tihega pogorja. Vem, da ti je oče povedal
vse o izjemni kompoziciji Madame Butterfly.
Zgrajena je na štirih tonih, iz katerih zraste
vsa ekspresija! Vredno Mahlerja, kajne!
Rekel si mi: » Mrtve bova obujala!
Camille Saint-Saëns to zmore.«
Zli duhovi zvitih.
Rep naredi privide, ki niso od tega sveta.
Še manj od onega. Začaranost prekucne morje.
Opal in safir tavajočega morja grozita dušama.
Ni Beeny Cliff, le morje majhnega otoka.
Lisica se preobleče v knjigo, žensko, ustvarjalko svetov,
v kislo mleko in v silo, ki speljuje s poti.
Samo vojaška odločnost zacopranost prežene.
Ko jo zapreš v velik sod in sedeš nanj,
bingljaš z nogami. Ne odneha prerokovati
bližnje prihodnosti. Iz rok v usta. Priganja na pot,
na kateri se človek znebi odgovornosti.
Najboljši dnevi so preprečili izgubo poldragega oktobra.
Razgreta skačeva v sveže morje. Vroča v orjaški mir.
Od pustne nedelje do tiste vasi
je tri ure hoda, pa mesto pravijo ji,
rjavi mlakuži sredi vasi
pravijo potok, čeprav se samo cedi.
Na obeh straneh koče stojijo,
te koče s hiše, domačini povejo.
Za dve, tri hiše, ki so v nadstropje grajene,
ponosni pojasnijo, da so graščine.
Toliko opevana vas so Butale,
njih prebivalci Butalci so gadje,
tisto leto, ko sta dve kravi veljali za par,
med Butalci in pametjo spor je nastal.
Kdo naj bi zmagal, kaj mislite si?
Ja Butalci, ne pamet, takšni so vsi.
Imenitnega rodu so Butalci bili,
v starih pismih menda naj pisalo bi,
rod Butalcev da sega vse do Paradiža,
a stara pisma so se bila izgubila.
Če se ne bi izgubila in če bi ostala
in če potem bi se prebrala,
vsak bi ostrmel in sedel vznak,
takih besed bi v njih si prebral.
Rod naj bi segel do raja morda,
kjer Adam in Eva bila sta doma.
Prvi v te kraje se preseli
neki Kozmijan Buta in rod tu stori,
od koder je prišel, je prevroče bilo,
tod vreme morda mu ustrezalo bo.
Z računstvom je imel nemalo težav,
nikoli ovac še ni preštel prav
in slabo navado je Buta imel,
kadar kdo si je upal in ga prijel.
Pa ni ga brez vzroka prijel, kar tako,
Bog ve, koliko ovac je že Buta pokral
in ko mu veli dati ovco nazaj,
takrat Buta pokaže svoj pravi značaj.
V rebra kakor kozel buta z glavo,
jih komu nalomi, mu sosedje zavidali so,
prevroče mu zopet postane po tem,
se ponoči umakne iščočim očem.
Ne praznih rok, za spomin si je vzel
par parkljev iz hlevov, za pleme imel,
iz vsakega hleva je parklje jemal,
noben sosed za to ga ni nikdar iskal.
Ne njega, ne parkljev niso iskali,
samo da so živi ostali.
Privadi se kraju, kjer se ustali,
veliko potomcev se mu rodi,
tistega talenta vsi so bili,
da so grablje jim bolje služile od vil.
Imena prvorojencev so se ohranila,
vsak sebi prijazen priimek dobila.
Prvorojenec Kozmijana Bute je Fido Kljukec,
Fido Kljukec je Francota Turkavidel rodil,
Francot Turkavidel rodi Gregorja Brezhlačnice,
Gregor Brezhlačnice ima sina Lavdona Štimanega.
Lavdon Štimani, ko je živel,
trideset koč kraj Butale je štel,
najbolj košato, najdaljšo brado ima,
kar v Butalah veliko velja.
Izmed občinskih mož vlada pravilo,
koga za župana se bo volilo,
Šprinca Marogla ima to navado,
ob volitvah zleze k tistemu z najdaljšo brado.
V brado Lavdona zleze brez premišljevanja,
to pomeni, Lavdon bo za župana,
Tepančani o Butalcih tako govore,
občinsko uš v ta namen Butalci rede.
Če je Tepančanom tole verjeti,
v pisarni je uši dano živeti,
v občinski pisarni v hlevčku živi,
kdo bo novi župan, od nje zavisi.
Kadar nastopi čas za volitve,
na mizo dajo občinsko živinče,
bradati možje okrog posede,
v čigar brado bo zlezla, ta voljen je.
Pri Šprinci ne manjka mestnih devic,
vsak dan druga prihajajo k njej na obisk,
za dve uri si uš v glavo dajo,
o uši Tepančani še povedo.
Ni jim vsega za resnico vzeti,
Tepančanom ne moreš vsega verjeti,
tudi Butalci o njih povedo,
da so hribovci in ovseni kruh da jedo.
Zmerjajo jih dejanjem primerno,
»ovsenarji« so, ki hodijo k njim ob nedeljah
v Butale beli kruh kupovat,
da Tepančani so »hlebčarji«, govorijo takrat.
Vsak s hlebom v svoje klance gredo,
hlebec belega kruha pod pazduho neso.
Težko od Tepančana izvlečeš denarje,
še za vino v krčmi bi odtrgovali
in zaničujejo jih, tepanske stiskače,
in so tega naučili celo mlinske stope.
Pred Butalami v mlinu stope imajo,
ki soseda Tepančana vedno zaznajo:
»Te-pan-čan gre – pah-ni ga!« od daleč gre glas,
tako da se ve, kdo k njim gre ta čas.
Kadar je vode več kot ponavadi,
Tepančana se drugače naznani:
»Pahni Tepančana!« stope hite,
Tepančani pa tudi ob tem ne molče.
Čudnih zgodb o Butalcih se govori,
Tepančani so v svet spravili jih …
V Butalah rodi se imenitnih ljudi,
Lavdon Štimani Gregorja Copatko rodi,
čigar kravo poznal je skoraj ves svet,
pred njo zardeval celo zvezdogled.
Zvezdogleda Copatkova krava užene,
ko je neki večer uganila vreme,
od sramote zvezdogleda sta se umaknila,
one dni se je reč takole zgodila:
Dva zvezdogleda, učena da kaj,
uganila sta vreme za cel dan vnaprej,
spoštovana, da so se carji zanju tožili,
ju pratike delat na dvore vabili.
Ko sta takole po svetu hodila,
neki večer v Butalah ju noč je dobila,
nanese, ustavita se pri Copatki,
prosita, če prenočila bi lahko.
Vžigalic in dokumentov Copatek ju prosi,
potlej na seno jima dovoli,
še preden zvezdogleda odideta spat,
pogledata, kaj vreme kaže tokrat.
Rečeta: »Dež bo, vihar, nemirna bo noč.«
Jima reče Copatek: »Pohlevna bo noč.«
Bila je, čudila sta se zvezdogleda,
kako neki je gospodar sinoči to vedel.
Za kravo jima Copatek pove,
odkar jo ima, mu vreme prav napove,
če na večer s paše se vrne,
takrat se vreme na slabo obrne.
Kadar je ni, spokojna je noč,
kakor sinoči, ko ni prišla domov.
Gledata, čudita se zvezdogleda,
pa toliko po svetu imata ugleda,
učena, kot sta, pa ju krava užene,
nikoli napovedovala ne bosta več vreme.
Prvi prebode se tisti moment,
reče drugi, da ne bo več zvezdogled,
o Copatkovi kravi po svetu gre glas,
vse do dvora, ker zanjo je izvedel še car.
Takoj je dobila službo na dvoru,
dvorna pratikarica bo po njegovem ukazu,
kar jim Butalcem sila godi,
jih greje v žaru nje milosti.
Gregor Copatka rodi Bendo Cigana,
ta pa rodi Jureža Pismouka,
kriva vera takrat Butale pesti,
za mežnarja si pridigar Pismouka dobi.
Da kriva vera ne bi bila kriva,
žena je Jureža milo rotila,
spreobrniti se zlepa ne zgrda ni dal,
ne besede, ne palice bilo mu ni mar.
Nekega jutra ptička zapoje,
zapoje tako, da jo žena razume,
dedcu peternošter v klobaso naj da,
žena zapomni si ptičice nauk.
Ko koljejo, se na ptičico spomni,
v krvavice peternoštrevih jagod natrosi,
da vmes še debele kose slanine,
da se jagode v goltu ne bi zataknile.
Pa ko je dedcu s klobaso postregla,
vest ga je črvičila, silno ga pekla,
spreobrnil se je in se bridko kesal,
kriva vera po tem je odšla iz Butal.
Jurež Pismouk se je spreobrnil,
po tistem Anžeta Meketača rodil,
tistega, ki je po kozi bil znan,
ki je sedem rešet mleka dajala vsak dan.
Vest o tej kozi razširi se v svet,
zanjo izve iz graščine sodnik,
Meketača na cesti ustavi in vpraša:
»Še imate kozo, ki toliko mleka prinaša?«
Anže Meketač se naredi,
kot da ob tujem človeku stoji,
odvrne sodniku, da je kozo prodal,
že davno prodal, čez mejo prodal.
Tam se je obrejila in osla storila,
ki je v graščini sedaj za sodnika,
še ga pozdravi, gospoda, Anže,
preden po svoje odide naprej.
Obrekovali so ga, Matevžka Žlambro,
Meketačevega sina, da naj tepke bi kradel,
po krivem so ga, ker jih ni tisto pot,
mogoče da kdaj, a ne tisto pot.
Ono leto v Butalah hrušk je bilo,
da niso vedeli, kam naj jih dajo,
v zapuščen vodnjak so jih zmetali,
ko se zmede, bodo ponje poslali.
Prišel je čas, ko gredo jih iskat,
pet mož je šlo, ki Matevžku ukazali so:
»Volimo te, da skočiš v vodnjak,
da nam boš hruške na plano metal!«
V globoki vodnjak s precej vode
skoči Matevžek, kar glasu od nikjer,
zmerjali, klicali so in čakali
in še naprej ga obrekovali.
Ne ena hruška ni priletela na plano,
obtožili so ga, da jih je ukradel,
da je zvijačen, da jih vse bo požrl,
potem bo lagal, da ni jih nikjer.
Naj skoči nekdo, ki ni zvijačen,
drug bolj od drugega bolj je pravičen,
vsi so skočili, vsak je notri ostal,
da bi povedal, ali Matevžek hruške je kral.
Matevžek Žlambora Tončka Štibalarja rodi,
preden po hruške v vodnjak se spusti,
ki prvi v Butalah žepno uro ima,
iz domače repe si jo urezal je sam.
Sin Tončka Štibalarja je Mihcati Kimpež,
sin Mihcatega Kimpeža je Vrban Podvrbosmuk.
Vrban Podvrbosmuk imel je to čast,
kot župan je v Butalah predstavljal oblast.
Za njegovega časa jih doleti,
sam cesar z obiskom jih počasti,
z novo brizgalnico mu naredijo sprejem,
do kože vsi mokri bili so ob tem.
Ministri, strežaji, lakaji in car,
mokri bili so od glave do tal,
povsod da so jih s streljanjem počastili,
le v Butalah so jih z vodo polili.
Niti en strel ni bil izstreljen,
zato pa je vsak bil pošteno zmočen.
»Zakaj brez streljanja?« zanima cesarja,
devetindevetdeset vzrokov butalski župan mu navaja.
Županu presvetli cesar veli,
radoveden je, kateri in naj govori,
kot prvi razlog, navaja župan,
brez smodnika da so, je cesarju dejal.
»Dovolj je ta razlog,« nasmehne se car,
v Butale ni več prišel nikdar.
Še imenitnežev se v Butalah rodi.
Sin Vrbana Podvrbosmuka je Pavluša Očalasti,
le-ta je sina Ceneta Padarja imel,
ki so pravili, s svedrom kravo je drl.
Pretesno je v Butalah postalo za vse,
mlajši rod po svetu mahnil jo je,
kamorkoli, tudi do morja so šli,
ostali pa so, kar so bili. p>
Iz knjige Izvirne butalske zgodbe Frana Milčinskega v preprostih verzij, ki je lani izšla pri KD Mariborska literarna družba.
Sonce včasih vzide že ob štirih.
Svežina modrega zraka
steče v pore praznih cest,
obsijane z jutrom.
Jasnina počasi pronica
skozi stekla oken in
redki nespeči
zbiramo njene trenutke,
kapljico za kapljico.
Še zmeraj sije sonce
skoz listje dreves --
ko se ostro lomi
na betonskih ploščah,
zloženih v šahovnice
v majhnem parku,
kjer sem se spotikala
ob korenine,
rastoče kot valovi
skozi težka siva tla
okoli vodometa –
kjer mi je starka
z dobrimi nameni
davno podarila breskev
in sem potem videla, da je črviva.
Iz krošnje, kjer je zrasla,
je zazvenelo ptičje petje,
polno želja,
iz gnezda na njeni veji
polni breskev –
medtem ko je sonce sijalo
skoz listje dreves.
Slišim
migotanje trave,
cvrkutanje ptic,
šumenje reke,
piš vetra,
škripanje peska
pod nogami.
Lastno dihanje
slišim.
Glasove,
ki se v tišini
sestavljajo
v besede
slišim,
ko sem sama
s sabo.
Pozdravim
še ne rojeni dan,
ker bo.
Grm,
hišo,
vrt,
drevo pozdravim,
in tebe
neznanec,
neznanka,
ki si nekje
na poti.
Pozdravljam te,
ker nekje si.
Belo
utiša korak,
prekrije odpad,
obleče drevesa,
dimnike,
strehe.
V bleščavo odene
ulice,
ceste,
domove.
Ogenj prižiga
za tiste
v zavetju.
Pozabljenim
nudi naročje
bele neveste.
Kamen,
nekoč dom.
Pepel,
ogenj.
Črepinja,
skleda.
Nihče,
nekdo
z imenom.
V pravljici junaki,
dobre vile,
kresničke,
ki svetlJijo
pot,
da izgubljeni
v gozdu
najdejo izhod.
V obljubljeni deželi
za bodečo žico
umira gozd,
junaki.
Ogenj bi bila,
voda,
nevihtni oblak,
jasnina.
Vse barve hkrati
bi zlila
na mrtve zidove.
V kakofoniji
bi iskala
sozvočje.
v neskončno modrino
združila morje,
nebo
in školjkam z dna
podarila
košček neba.
Če bi lahko.
Kjer zrak diši
po čemažu
in se tišina oglaša
z valovanjem reke,
kjer zima riše
lede rože na okna
in pomlad
z zamudo obarva
bregače,
kjer poletje hladi
jesen zlati,
živijo sanjači,
odeti v barve
mavrice.
vsako uro prižgeš cigareto
ki šumi mimo oken
visiš v zraku kot zatišje nevihte
in občutiš pomanjkanje reda v vsem
prevelik si v svoji majhnosti plašljivih ulic
pred potezami ki jih z vsakim obratom
vdevaš vase kot lahne korake da se ne bi spotaknil
stisnjeno svetlobo držiš v pesti iz dneva v dan
kot nekdo ki ga nočejo in se ni nikoli zgodil
danes pijem iz skodelice Angelo
tiste ki si jo prinesel iz Salzburga
zvrhano z Mozartovimi kroglicami
s čelom na šipi sanjarim to glasbo
vse kaže na dan ko ponovno oživi
rabila sem kompas
ko sem med štirimi cestami iskala pravo
pogreznjena do vratu
sem premišljevala da bi odšla
pustila vse
odpotovala
in da pozabijo name
vendar svetloba zahteva čas
in sanje ne kotirajo na isti borzi kot resničnost
vzela sem svinčnik in povezala piko do pike
tedaj se je pokazala figura
hiša bo dišala po drugem času
po drugačnih skrivnostih
po drugačnih spletih inštalacij
po drugačnih plišastih igračah
ki imajo drugačne zgodbe in drugačna pravila
oblačim tesno oblačilo in prelistavam misli
da me odžejajo preden predam ključe
zlomljene spone omar popuščajo od zaraščenih oblek
in se naslanjajo na škrbast parket
ki utrujen diha gozdove
vsi artikli dneva ležijo po stanovanju
kot blago na zalogi
molitve vogalov zlomljenih od joka
šumijo na zaprašenem klavirju
tišina je naselila prostor in ogledala so se razširila
krhek stol še vedno drži svoje telo in reže molk
v kartonasti škatli dihajo knjige
s tristo stranmi veličine življenja
za rešetkami pajčevine žarek raztisočeri prihodnost
s tihimi koraki odidem
jesenski zvoki listov
se sesedajo na razmetano tišino
čas se je ustavil in dnevi nimajo imen
odtrgani Gorici
sta skriti v plasteh
zdi se kot da je preteklost ulovljiva
žalostne oči iščejo obraze
in pripenjajo besede in slike na žico
ki drhtijo na papirju
na balkonih pojejo Halelujah
na facebooku recitirajo poezijo
s kolebnico preskakuješ dneve
slačiš in oblačiš obdajajoči prostor
preganja te zgoščeni molk
svetloba udarja ob stekla
bolniških sob
telesa se upirajo nevidnim čeljustim
ki grizejo pljuča
medicinske sestre v maskah in vonjem
po razkužilih
zadržijo občutke in skrivajo kašelj v rokavu
zidovi dihajo glasno
skozi okno opazuješ
pokrajino ki pleše folkloro
počutiš se
kot ptica ki se zaletava v okensko šipo
vidi odsev dreves in ne more
vzleteti
v Prekmurju je vzhod drugačen
hiše mirujejo in pokrajina je kot nemo gledališče
tam čutiš obstanek jutra in se dotikaš nekaj več od sebe
nebo zrcali barve veselih ciganskih obrazov ki šepetajo želje na ušesa
nikjer ni kričanja
le vonj sveže pokošene trave ki se pod stopali mehkobno ugreza
žarki se skrivajo v drevesnih krošnjah in poskušajo ujeti podobe
iz neba letijo štorklje in iščejo dimnike za vrnitev
mlin poganja milina reke ki mistično pretaka poti
to je dežela ki plava na svetlobi
lahko si obraz med obrazi lahko nasmeh lahko tišina
lahko si ptica lahko sadež
lahko si pesem ki išče ime na tipki klavirja
Na podplate se lepi nektar brez kisika, ki čudežno razmaže tla.
Voda črna od kave brbota v pomivalnem stroju. Glasba skriva pasti dneva najlepših princes, ki vabijo na ples v palačo. Iz Piramid se sliši odmev.
Bele teniske gospoda se svetijo v temi in konjak s čokoladico odpočije okus na posodobljenem bonusu. Steklenice padajo. Led se topi.
Vročina brez izhoda pljuva telesa hazarderjev. Obrazi se krčijo, misli ponavljajo vajo. Dešifriran prostor je kot cesta, ki bere poti. Potniki na lokomotivi so brez strojevodje.
Z vsemi vagoni drvijo proti nepoznanem zavoju.
Ne, ko ležiš ob meni,
ko me utripajoč želiš
in vročina puhti iz tvojih por,
Ne, ko se ob meni prebujaš,
ko tvoj pogled potemni
in tvoje roke segajo po meni.
Takrat,
ko se sprehajam med travami,
ki mi nežno božajo meča,
ko mi metulj sede na dlan,
ko se zaziram med oblake,
ko mi sonce poljublja lica;
ob prvem brstenju in prvem cvetenju,
ob prvem preletu lastovk spomladi,
ob prvem barvanju češenj,
ob prvi sočni sladki jagodi;
ko vročina puhti iz zemlje,
ko žejna usta iščejo hladen požirek
in kaplja vode zdrsi čez vroče nedrje,
ko telo želi potop v modrino;
ko jesen obarva listje,
in veter kuštra zoreče žito
v katerem mak poljublja plavico,
ko zagrizem v breskve sredico;
ko v zraku zadiši po snegu
in prvo snežinko ujamem v dlan,
ko se dolga noč prebuja v kratek dan,
vidiš, takrat mislim nate!
Veš, en tak trenutek me je našel,
ko se srečava na vsake toliko časa Pablo Neruda in jaz.
Saj veš, tisto o počasnem umiranju, o sužnju navad, o omejitvah,
ki si jih vsak dan postavljamo,
o bežanju pred strastmi, zaradi katerih se svetijo oči
in znova oživijo osamljena srca.
Veš, en tak trenutek me je našel,
ko mi eden ni dovolj,
ko se v mojem času in prostoru srečata dva, Neruda in Minatti.
Saj veš, tisto, tisto da moraš nekoga imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen.
Da mora obstajati rama zate, zame, za vse nas.
Da moraš z nekom v korak, v isto sled.
A kaj takrat, ko korak zaostaja,
ko ni več sledi?
Veš, en tak trenutek me je našel,
ko sta mi premalo dva,
ko pogrešam še njega, Pavčka, mojega poeta,
ki zna pobožati, in zaboleti,
ki še kako ve, da ni vse tako
kot se zdi brezskrbno, veselo,
ker so včasih daleč poti,
da roka v roko ne seže.
Pa vendar, saj veš, ko pravi,
da vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu,
vsak tiho zori počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti.
Ko začneš hoditi, se ne ustavljaj, pojdi, pojdi zmeraj do konca.
A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega krova,
poskusi vnovič in zopet in znova.
Kaj naj ti rečem,
v trenutku, ki me je našel,
ko smo skupaj Neruda, Minatti, Pavček in jaz, se od nekod zasliši še Menartov glas: In zdi, kot da vse, kar je bilo, se zdi, da znova bo; in vse, kar bo, se zdi, kot da je že bilo.
Priletela sem, svobodna ptica,
čez polja, gozdove, izpod oblakov,
da s teboj si spletem gnezdo,
da razširim perutnice,
zapojem pesem svobodne ptice.
Priletela sem, svobodna ptica
v kletko iz bodeče žice,
pokril si jo s kopreno črno,
pristrigel si mi perutnice,
pesem v grlu je zamrla.
Si mar mislil, ko si pristrigel mi peruti,
da ne bom več poletela,
si mar mislil, ko si jemal mi glas,
da ne bom več pela,
da več ne bom svobodna ptica?
Bil si v globoki zmoti.
Postala sem orlica!
i
med ramo in vratom,
kjer tako rada
zakopljem svoj obraz.
Sanjam tisti tvoj mehki prostor
kjer se te dotikam z ustnicami
in ožgem z jezikom.
Sanjam tisti tvoj košček tebe,
ki mi tako zelo paše,
tisto tvojo mehko vdolbino,
kjer se najdeva ti in jaz.
Cikel
Zavese vihrajo
v vetru.
Zadnji krajec
neslišno polzi
v zaton.
Potem spodrsljaj –
odškrtnem vrata
v preteklost
in obtičim
v mrtvem rokavu
neskončnih premlevanj.
v nočeh
ko je luna
polna in grabežljiva
me je strah
potem ga ujčkam
v jasli mu pokladam
skovike in zavijanje vetra
v želji omiliti nasičenost
proti jutru pridenem
oglašanje slavčka
in ščepec svita
popolnoma budna
se nasmehnem
in si voščim
dober dan
Jutro se sramežljivo
tihotapi v sanje.
Z vonjem akacij nasičen
zrak podrhteva.
Brenčanje se stopnjuje.
Lokvanj na sosedovem ribniku
odpira rožnate cvetove.
Ptice naenkrat preglasijo
melanholičen refren
komaj zaznavnih sap.
Ob odprtem oknu se pretegnem.
V prsni žep zatlačim strahove
in sprejmem vabilo samotne poti,
ki me razmočena vodi
med zelenilo baržunastih trav.
Ko krošnje postanejo rumene
preproge, si ulica nadene kisel
nasmeh.
Za kuhinjsko mizo na
popečene kruhke mažeta:
ona maslo, on marmelado.
Ob kavi se (po stari navadi) prerekata
o nepomembnih stvareh.
Na šipe potrkajo kaplje. Veter
zaječi sredi golih vej.
Od nekod se priplazi preteklost in
razgalja slabo zaceljene rane.
Leta zamolčane besede prestopijo
okvirje. Podrsavanje moških čevljev
izginja za vogalom.
Haibun
Ženski hodita le nekaj korakov pred mano. Poznam ju, nerazdružljivi prijateljici sta, sosedi, doma spodaj v vasi. Kljub prekoračenemu abrahamu mladostnega videza. Oblečeni v kratke hlače. Njuni koraki v mehkih copatih iz blaga so skoraj neslišni.
Kramljata, smejeta se, tu in tam utihneta in se zazreta navzgor po pobočju. Med kratkimi premolki zaslišim žuborenje potoka Lajšča, ki se skrit v zelenje vije v dolino.
oglušujoč krik
belouška izginja
pod robidovje
Haibun
Zdaj sem tu, sredi vrveža – v prestolnici. Po pločniku se vali množica pešcev, ki brezbrižno hitijo drug mimo drugega. Niti v križišču, ko stopicajo na mestu in kot lipovi bogovi čakajo na zeleno luč, se ne pozdravijo, še nasmešek redko komu uide in skupaj z morebitnim virusom obtiči za masko.
Skrbi me pregled, na katerega sem naročena za ob devetih. Še več. Strah me je. Potne roke mi trepetajo. Usta imam suha. Ne vem, kaj naj s cmokom, ki se mi, že odkar sem doma sedla v avto, razrašča v grlu.
Poklapano zavzdihnem. S pogledom se sprehodim po lepo vzdrževani zelenici, ki se razprostira na desni strani ulice, in se za nekaj trenutkov pomudim med drevesi.
prihod v Ljubljano
votlo krakanje v krošnjah
dobrodošlica
Zdaj sem tu, sredi vrveža – v prestolnici. Po pločniku se vali množica pešcev, ki brezbrižno hitijo drug mimo drugega. Niti v križišču, ko stopicajo na mestu in kot lipovi bogovi čakajo na zeleno luč, se ne pozdravijo, še nasmešek redko komu uide in skupaj z morebitnim virusom obtiči za masko.
Skrbi me pregled, na katerega sem naročena za ob devetih. Še več. Strah me je. Potne roke mi trepetajo. Usta imam suha. Ne vem, kaj naj s cmokom, ki se mi, že odkar sem doma sedla v avto, razrašča v grlu.
Poklapano zavzdihnem. S pogledom se sprehodim po lepo vzdrževani zelenici, ki se razprostira na desni strani ulice, in se za nekaj trenutkov pomudim med drevesi platanami.
Ob grlenem krakanju v krošnjah lažje zadiham.
Vlažna sled nožic.
Pri vratih skromne hiše
maček in osvit.
Množica vozil.
Vsako od njih razvaža
svoj delček zore.
Prazno dvorišče.
Mehko sprijeta s peskom
sled otroških nog.
Narisan metulj.
Poleg razprostrtih kril
palčkasti ljudje.
Spomladanska rez.
Nič več podoben sebi
prej štrenast kostanj.
Obrezan javor.
Prav vsakemu na očeh
ptičje gnezdece.
Lojne pogače.
Nagnit in pritlikav grm
neznansko vabljiv.
Ljudje v gibanju.
Okoli njih kamnijo
silhuete hiš.
Skelet kolibe.
Plesniv ostanek zida
dom mladih steblik.
Trušč cirkularke.
Na koščke razrezana
megla okrog nje.
Mož ob smetnjaku.
Med množico odpadkov
polglasna prošnja.
Vhod v trgovino.
Neviden med nogami
komaj še živ ptič.
Nabito poln trg.
Pred delilnico hrane
najdaljša vrsta.
Dan brez pouka.
Piš na šolskem igrišču
lovi sam sebe.
Hlad dežnih kapelj.
Prižet k sloki svetilki
obcestni oreh.
Obljuden sejem.
Sredi bleščavih stojnic
rojstvo večera.
Bodeča neža.
Med zmršenimi cveti
gnezdece zarje.
Tema nad mostom.
Nočišče strašljivih senc
potoček pod njim.
Ujet v to žico smrti
preklet si, preklet.
Z okusi lakote si –
izstradan in izžet.
Zažrla se v drobovje,
kot slak ovija vrat.
Čuk odmeva v noči,
ti vedno boš njen svat.
So misli pajčevina.
in svinčeni koraki.
Si malo počinejo
v prekleti tej baraki.
Pretep spet za grižljaj –
plesniv je košček kruha.
On je že preko, sedaj.
V oko mu sede muha.
Krvniki žgejo vate,
da nisi vreden diha.
Na robu pa prepada
glej, droben up še niha.
* Stavek iz dokumentarnega filma »Človek, ki je videl preveč« o Borisu Pahorju
Slutnja bila je neusmiljena, groba,
v zraku bilo nobenih ni sozvočij.
V grlu žalost izpraznjenih naročij,
v krču nemir, ki vrtinči se iz roba.
Vidi tam v daljavi krakajočo vrano,
zrela polja, nakopičena semena.
Sonce sprašuje, katera še bremena
nosil bo, še bo kdaj lahko prijel za brano...
Čudna teža mu spet sede na ramena.
Nebu, glej, grozi najtemnejša obroba,
v črto izginjajo obrazi, imena.
Zemlja nemo golta roke, grozo droba.
Jame premnogih izgub, urok semena.
Bele rute. Molitev v senci kril goloba.
Lajež psa napolnil je ušesa,
v ustih trpka lakota sameva,
megla vpija pust obris telesa,
ni v koraku polnosti odmeva.
Hladno sonce se nad žico skriva,
v vetru pleše suha trepetlika,
žalost siva s solzo se preriva,
ustne so negibne, ni premika.
Svet zavit še vedno v molk besed.
Tujec nam v Evropi je odveč!
Tam, glej, kjer res vsega je preveč,
za drugačne – up zamrznjen v led.
Jutri zmešal karte bo – hudič.
Plen brezsrčni lovec bo postal,
v strahu sočutje zaman iskal,
videl, kaj je biti manj – kot nič.
Gledam te obraze.
V njih ni več življenja –
mrki so in sivi,
grd odsev trpljenja.
Revščina, bolezni,
bombe, strah in beda...
V nič oviti dnevi.
Kam naj želja seda?
Joka v noči starec.
V glavi pajčevina.
Mlahave so roke.
Duša – roževina.
Nam godi se dobro,
smo vodljive ovce.
Brigamo se zase,
štejemo si novce.
Zlo ima semena,
hodimo med njimi.
Res se nas ne tiče?
On je vedno v zimi!
Gledamo otroke –
jutrišnje krvnike.
Vrata so priprta,
vidim naše krike.
Roke – vroča lava.
Koža v rosi zore
tipa sonce, gore.
Se prebuja trava.
Čuti luno v sebi,
lase dolge češe,
v željo se izpleše,
nežno poje tebi.
Mala sreča joka,
tipa, liže kožo,
išče mehko rožo.
Čaka v soncu loka.
Sreča opoteča.
Prvi zvončki. Prvi
zobki. Kriki prvi.
Bombe. Solze. Sveča.
Jezdec osame.
Pesem ti daje,
pesem te vzame.
Misli so sinje.
Puščaš kri, solze,
puščaš stopinje.
Rineš iz srede,
rineš z bodico.
Stopiš iz črede.
Spravljaš v zadrego.
Stran te podijo.
Stran s to nadlego!
Rime od včeraj –
rime za jutri.
Bodo za zmeraj?
Piha spet veter.
Mirno odideš,
mirno greš v eter.
Jezdec osame.
Kdo naj te sodi,
da te ne vzame?
* Črni Peter – naslov pesmi Marka Breclja
Dolgo, dolgo ni bilo dežja.
V mojem srcu so lišaji suhi.
Zemlja je razpokana, trda.
Ždim zazidana v sobi gluhi.
Trava ožgana moli k nebu,
mesec nemo je zgorel v sušo,
Medle želje kar tavajo v vetru,
jaz sem sedla v prazno dušo.
Žeja se zagrizla je v veje,
ptica nosi vso težo dneva.
Zarežem v trpko bolečino,
skurim ogenj črnega gneva.
Stare spomin izpljune vraže,
kost postaja gost in siv pepel,
v temi gibov nori so vrtinci,
v dež labod rojen srebrno bel.
V soncu zadišijo
mrtva še drevesa.
Maje se visoko
stara ta cipresa.
Duše v sebi nosi,
skriva jih, ne kaže...
mnogi mislijo –
stare so le vraže.
Nežne se meglice,
v noči, ko vsi spijo,
iščejo pozabe,
v plesu prebudijo.
V čipkast dih tišine,
pojejo brez zvoka.
Temo spije zora,
ni več roke loka.
Te ne prepričujem,
da verjameš vanje.
Sem nabrala leta –
zame niso marnje.
Vrtinčijo se bele pike v zraku,
hip večnosti razlit je po dobravi,
izginja čas v neznani mi prestavi,
počasi peljem se v nevidnem vlaku.
Začutim vonj najnežnejše miline,
s priprtimi očmi strmim k oblaku.
Še sama nežno se vrtim v somraku,
globoko sidrana v odmev tišine.
Kot da za vedno bom tako plesala,
ovita v snop eterične svetlobe,
mehčala z rahlo se belino šala.
Za meni drage, izginule duše
sprejemajoča, varna bom obala,
srebrne ptice lok, odblesk kristala.
V salonu Vodnega stolpa na Lentu
ljubiteljski slikar razstavlja
šest slik. Odsevajo samoto.
Ob pogledu nanje zastane dih.
Iz zapuščine
(kjer je prebivala prostitutka Sonja Tramšek)
Prišel nekoč je čuden mož –
izgledal je kot kakšen mrož –
najel si prostor je kraj me
in pravil, da umetnik je.
Nanosil norec je prsti,
na stolčku gnetel je ljudi,
da bolj bi sam samoten bil,
je okna, vrata zasteklil.
Me gleda on, ga gledam jaz,
ne da spustil bi kakšen glas.
Da nekaj zinil bi hudir,
postavim v sobo mu krompir.
Ničesar mož mi ni dejal,
le žakelj mi je v sobo djal.
Sem malo drla se nad njim:
»To že predrznost je, zločin!
Počakaj, šleva, jutri ti
pometem v sobo še smeti!«
»Glej, k meni hodijo ljudje:
vojaki i n vseh vrst možje,
jaz ordiniram noč in dan,
da škriplje kavč, pod podom tram!
A on le gleda, me trpi,
saj Sonja le obrt vrši,
jaz pa umetnik sem, zares,
ne zmoti me tvoj srd, tvoj bes!«
Ko je umrl veliki slovenski impresionistični slikar Matija Jama, mu je izrekel ob odprtem grobu slikar Božidar Jakac tele ginljive besede:
»Dragi Jama, sedaj te bomo položili v jamo!«
Pesnik Ivan Rob si je našel dekle. Preden je šel na rendez-vous, se je navečerjal fižola. Spotoma mu je ob dekletu v hlačah glasno zatrobentalo. Dekle se je vpričo takšne nesramnosti zdrznilo:
»Veste vi, kaj takega pa se mi še nikoli ni ni zgodilo!«
Ivan Rob pa se je umirjeno opravičil:
»Nič ne de; jaz pa sem samo mislil, da se je to zgodilo meni!«
Gospod župnik so se mudili v vaški gostilni. Pa jih je ogovoril neki vaščan:
»Vaš zet vas pozdravlja!«
(Pri Milošu Ledineku)
Prišel sem – umetnik – nekomu v goste,
pregledal sem svetle sobane:
Le kam tisočaki se vaši zgube,
praznota s sten le zre vame.
Sta slika in kipec vama tujca oba,
umetnik na vaši je dlani.
Lahko se zapre in v prah ga zmečka,
dokler ne stori to smrt z vami!
Svojim vernikom je župnik oznanil, da bo prihodnjo nedeljo pridigoval tako, da se bodo nekateri smejali, nekateri pa jokali.
Naslednjo nedeljo se je z bralo v cerkvi veliko ljudi. Ena izmed vernic se je bila doma pred tem najedla fižola. Spuščala je pline, da je smrdelo naokrog. Tista pred njo se je ozrla in vihala nos. Pa grešnica polglasno zagodrnjala:
»Sedaj pa še ta svinja nazaj gleda!«
V tem je stopil župnik na prižnico, se naslonil na rob prižnice in začel:
»Sveti Peter in Pavel sta bila velika apostola …«
Pri tem je nekoliko poudaril svoje besede in udaril s pestjo po robu prižnice, kakor so ga bili v bogoslovju naučili.
Prižnica pa je bila že stara; preperela in črviva se je odtrgala od zidu in zletela na tla. Tisti, ki so jo dobili po glavah, so se jokali, drugi pa so se smejali.
Naslednji župnik pri Mariji Snežni je želel popestriti cerkveni praznik s tem, da je povabil pridigova in maševat bradatega frančiškana iz samostana pri Sveti Trojici.
Med pridigovanjem je ta opazil, kako si starejši vernik pod korom briše solze, odkoder je pogledaval frančiškanarja.
Po maši je menih brž stopil na cerkveni plac in poiskal tistega starešega vernika. Vprašal ga je, kateri del njegove pridige ga je tako zelo gani, da je jokal.
»Ah ne, vaša pridiga me ni nič ganila, pač pa sem imel doma bradatega kozla, ki mi je revček poginil. In vselej, ko sem pogledal vas, sem se spomnil na njegovo lepo bradico!«
Snežničkemu župniku so cigani neke sobote zvečer ukradli kozla iz hleva. V nedeljo zjutraj je poslal župnik mežnarja v gozd iskat tiste cigane, ki so se že mastili z njegovim kozlom. Mežnarja so pretepli in poslali domov k župniku, ki je že maševal. Ko so zapele ogrlje, se je župnik pri oltarju obrnil in zapel:
»Ali si dobil moj mekeke?«
Mežnar mu je s kora zapel:
»Ne, vzeli so mi še ihaha!«
Naš župnik in mežnar se nista dobro razumela. Župnik je mežnarju naročil, naj za konec njegove pridige spusti goloba skozi odprtino na stropu.
Ko je župnik zaklical vernikom z dvignjenima rokama: »Pridi, sveti duh!« je mežnar odgovoril skozi odprtino:
»Ne, ne bo prišel, ga je mačka pojedla!«
In so zopet dobili k Mariji Snežni novega kaplana. Ta je uvedel med vernike novo disciplino: Naj držijo vsa nedolžna dekleta dlani prekrižane pod popkom.
Micka pa se je tega držanja že naveličala. Šla je v farovž ali v kaplanijo vprašat, če se ne bi dalo kaj storiti, da bi ne bilo treba vsako nedeljo držati dlani pod popkom.
Odgovorili so gospod kaplan:
»No, morda bi se pa dalo kaj storiti – vlezi se tule na klop, bomo ti nedolžnost prišili!«
Šivali so gospod kaplan in ji nedolžnost dobro prišili.
Ko je šla zdaj Micka doli po trgu, jo je srečala soseda Julčka in se začudila, zakaj Micka ne drži več dlani križem pod popkom.
»Veš,« je rekla Micka, »meni so gospod kaplan nedolžnost prišili!«
Julčka pa:
»Prišili!? Kaj misliš, bi tudi meni to storili?«
Micka:
»Jaz mislim, da bi ti. Saj imajo še dve špulci cvirna in prav debelo nit!«
Moj sošolec Križanov Janez je bil velik falot in goljuf. Nam je pokradel zajce in jih v soboto zvečer prodal v gostili za nedeljske goste.
Nekoč pa je le šel k spovedi. Med spovedjo pa je izmaknil župniku žepno uro.
Ko so ga spovednik vprašali, če ima še kakšen greh na vesti, je dejal, da je nekomu kradel žepno uro. In jo je tiščal župniku pod brado.
»Ja,« so dejali spovednik, »vrniti jo moraš tistemu, ki si mu jo izmaknil!«
»Ja, če pa je tisti noče več imeti!«
»No, potem pa jo obdrži zase!« so dejali povednik. In so bili Janezu vsi grehi odpuščeni!
Janezka je tiščalo med poukom na veliko potrebo. Učiteljica ga je vprašala, kaj hoče, da drži prste kvišku.
»Srat bi moral iti!« je odgovoril Janezek.
»No, ne smeš se tako izražati!« mu je dejala učiteljica, »reče se – Prosim, jaz bi rad šel na stran.«
»No na stran, srat bi moral iti!« je zavpil Janezek in se že podelal v hlače.
Učiteljica ga je sunila iz razreda. Tisti trenutek pa je prišel po hodniku gospod nadučitelj in je vprašal Janezka, čemu ni v razredu.
»Ker v razredu preveč smrdi,« je rekel gospodu nadučitelju.
Mežnar in gospod župnik se nista marala, ker je vedel mežnar o gospodu župniku marsikaj.
Tako je tekel mežnar nekega dne naravnost k škofu in mu sporočil zadevo. Škof so se brž pripeljali na faro, ustavili konjička na cerkvenem placu in stopili v farovž, češ: prišli so na revizijo – pregled cerkvenih zadev.
Župnik so v naglici zmetali kuharičina oblačila v sosednjo kamro, kuharica pa porinili v omaro na hodniku.
Ko so gospod škof končno zaprli knjige, sta se podala po hodniku, kjer je stala stara omara.
»Kaj pa imate v tej omari?« so se zanimali gospod škof.
»No, tu notri imam shranjen tamburaški inštrument,« so rekli gospod župnik. Škof pa so hoteli videti tudi ta inštrument. Morali so odpreti omaro. Ko so gospod škof zagledali lepo golo kuharico, so dejali;
»Pa imate kar lep inštrument. Na takšnega sem tudi jaz rad brenkal, ko sem še bil mlad.«
Gospod katehet so vprašali med veroukom Janezka:
»No, Janezek, kaj rečejo tvoj oče zvečer, preden greste spat?«
Janezek pa:
»Moja ata nam rečejo: Sedaj pa, otroci, srat pa scat pa spat!«
Tukaj počiva Mica – devica,
ki sem za svojo nedolžnost se tresla,
da bi je v grob črni ne odnesla.
Profesor Kolbič je pripovedoval učencem o pomanjkanju olike današnje mladine takole:
»Svoj čas smo poznali mnogo več bon tona, kot ga pozna jo današnji mladi. Za časov dr. Prešerna je bilo treba ob posebnih prilikah nositi cilinder na glavi, se znati klanjati in na sprehodih sukati palico iz bambusa.
Še jaz sem moral važne ljudi ogovarjati z gospod in gospa. Povem vam konkreten primer mojega poznavanja olike:
Nekoč sem šel po Alexandrovi – današnji Partizanski cesti in spotoma pogledal na uro na stolpu frančiškanske cerkve. Pri tem sem se zaletel v kandelaber cestne svetile, se prijel za glavo in rekel glasno – Oprostite!«
V menzi pri Gambrinusu sem obedoval z Gorinškovimi. Med živahnimi pogovori pa je pesnik in gledališki igralec Danilo Gorinšek pomotoma pojedel tudi mojo solato.
Šla je baba ma horo boha molt. Nu so šli hori še konj, krava in koza. Nu, je konj kravo tak brcnu, da je koza omdlela.
Pasla je baba kravo pol ure gori po ozari, pol ure doli po ozari, to je vse skupaj eno uro!
Šla je deklica v šolo in se ustavila pred profesorjem Kolbičem in ga vljudno vprašala: »Koliko je ura, prosim?«
Pa je imel profesor svojo žepno uro nenavito. Segel je ponjo v žep, pogleda na kazalce in odgovoril deklici:
»Na moji uri je ravno toliko, da če bi bilo tudi nekolik več, boš prišla še pravočasno v šolo.«
In je deklica urno odcapljala dalje.
Nek učenec je pri profesorju Kolbiču bolj slabo risal. Profesor ga je ljubeznivo opomnil:
»Fant, slabo rišeš, slabo! Pomanjkanje možganov! Tu imaš pet dinarjev pa stopi v mesarijo po pet dek telečjih možganov reci!«
Učenec je vzel denar in vprašal:
»Za koga pa – naj rečem – bodo ti možgani – za vas, prosim?«
In je govoril profesor Kolbič učencem:
»Na svetu imamo štiri vrste ljudi: bistroumne, umne, slaboumne in neumne.«
Profesor Kolbič je dal učencem novo nalogo:
»Narišite mi risbo po spominu na vsebino ‘nesreča nikoli ne počiva’. Kdo mi povedati, kaj se mu je v življenju zanimivega pripetilo?«
Dvignila je Katja roko, rekoč:
»Pri nas smo betonirali straniščno greznico. Ko je bila gotova, sem pogledala v odprtino in padla na glavo v greznico!«
»In kako se sedaj počutiš«, jo je vprašal profesor.
»Boljše,« mi je odvrnila učenka prenaglo.
Šel je siromašni študent Gabrijel Kolbič peš z Velke tri ure daleč čez Pesnico, da bi se od tam zapeljal z vlakom v mesto. Žanjice na njivi je spraševal, če je vlak že odpeljal. Med čebljanjem z njimi je vlak že pripeljal na postajo. Gabrijel ga jehotel še ujeti. Dotaknil se je samo odbijača zadnjega vagona. Dalje do mesta pa je moral iti peš.
Na Velki, v rojstnem kraju profesorja Kolbiča, so ljudje pripovedovali, da je šel Ježev Gabrijel študirat v Pragersko za kleparja (v Prago za kiparja).
Šel je profesor Karba na Kalvarijo na sprehod. Pa ga sreča kuštravec in mu pravi:
»Ti, daj mi en cigaret!«
Karba:
»Nimam ljubček cigaret, ne kadim.«
Kuštravec:
»Pa mi daj vžigalice!«
Karba:
»Nimam niti vžigalic, če pa ne kadim!«
Kuštravec:
»Potem te pa kurc gleda!«
Karba:
»Tako, čast mi je, jaz sem pa profesor Karba!«
Podal je kuštravcu roko in sta šla vsak svojo pot.
Nekdo je postavljal na hišo strelovod. Mimo pride kmet in vpraša:
»Kakšno palico pa to postavljate na sleme?«
»Strelovod bomo imeli, ta potegne blisk na daljavo 30 metrov!« ga pouči lastnik hiše.
»Veste kaj, postavite gori rajši nago žensko, ta je mene pritegnila z daljave več kilometrov,« je svetoval kmet.
Srečala sta se dva naglušna umetnika, slikar Jože Polajnko in kipar Gabrijel Kolbič.
Polajnko:
»Dobro jutro, Gaber, kam pa greš? Ali greš domov?
Kolbič:
»Ne, domov grem!
Polajnko:
»A tako, jaz pa sem mislil, da greš domov.«
Vstopil je v diskoteko. Svetloba je utripala. Oranžna barva se je spremenila v kričeče zeleno … Zatem krvavo rdečo, rumeno, pa spet oranžno …
Glasba je nabijala v glasnem in podivjanem ritmu. Vedno hitreje. Vedno hitreje! Sunkovito. Vse glasneje …
V kotu je sedela mladenka s telefonom v roki. Sploh ni opazila, kaj se dogaja okoli nje. Obraz je imela ves obžarjen od hladne industrijske svetlobe telefonskega monitorja. Apatično je zrla vanj in mrzlično tipkala v ritmu poblaznele glasbe.
Prostor se je napihoval od silnega ritma, glasba je postajal še glasnejša, še hitrejša, kot bi se zvoki zmešali v vrtiljak norosti.
Mlada natakarica je v ritmu migala z boki, nalivala je pijačo in vsake toliko zrla v svoj telefon. Pravzaprav je to počela vsakih nekaj sekund, kot bi ne zmogla brez te napravice.
K njej, do šanka, se je prizibal Staš. Vse bolj in bolj živčno je poplesaval. Tudi on je gledal v telefon in za kako sekundo, dve je glavo dvignil v zrak. Razprl nosnici, kot bi vonjal vso to praznino, dolgčas, …
Pri tem je držal v rokah svoj telefon in ga večkrat prislonil ob telo. Nihče se ni zdrznil. Niti ko je telefon celo nekajkrat poljubil, tako da je zaprl oči. Niti dve mladenki, ki sta gledali v telefone ena k drugi, se nista zdrznili. Niti starejši moški, ki je z napol priprtimi vekami buljil v prostor pred sabo, potem ko mu je telefon padel iz rok, ni odreagiral.
»Zadet je … Koma je …« je rekla mlada natakarica v histeričnem smehu in zatem mimogrede udarila Staša po njegovem hrbtu. Obrnil se je k njej in jo apatično gledal, kot bi bil jezen, da ga je vrgla iz telefonskega sveta. Pri tem je še vedno nezainteresirano poplesaval in se prestopal sem ter tja. Potem je naredil že stoti selfi!
Enega …
… in še enega …
in še …
in še enega!
Potem je k sebi pokroviteljsko povlekel mlado natakarico. Oba sta se histerično smejala. Tudi ona je vzela svoj telefon in delala sta selfije:
– Posamično, torej v ednini.
– Skupaj, torej še bolj v ednini in vsak zase.
– Še več, ko sta k njima nenadoma pristopili še dve mladenki in ju objemali – torej vsak najbolj sam in še kako sam!
In že so hiteli objavljati nove podobe na Instagram. Panično so drseli po monitorju telefona in objavljali nastale fotografije eno za drugo.
»Na tej nisem OK!« je pripomnil Staš večkrat in držal jezik iz ust, kot da počne nekaj porednega.
»Te ne bom objavila. Imam prevelike oči, pa nekam čudno glavo … Zelo čudno!« je dodala mlada natakarica in se glasno zarežala, da jo je bilo slišati kljub zelo glasni glasbi, ki je še vedno nabijala kot nora …
Glasba je zdaj zabučala kot morje v prostor. Stene so se napihnile od vse glasnosti, ki je mladi plesalci, ki so se zagnali na plesišče, niso zares niti zaznali. Pričeli so plesati kot ponoreli. Vsak s svojim telefonom v roki. Držali so jih kvišku. Držali so jih tesno ob telesih. Poljubljali so jih. Za soplesalce jim ni bilo mar – niti ko so se močno dregnili vanje ali celo zaleteli s telesi skupaj. Morda so se le hitro in bežno spogledali, po navadi z neko jezo, češ kaj naju motiš, ko sva tako tesno s telefonom.
Svetloba je utripala kot psihotična žarnica, barve so se anksiozno mešale – tla, strop, stene in gosti dimasti zrak so se zlepili v trdo kocko prazne bivanjske želatine, v kateri so se s posebno muko premikali mladi, ki so se tako zelo dolgočasili.
V kotu se je pričel nekdo histerično smejati. Kljub nadvse glasnim ritmičnim udarcem se ga je slišalo, in to celo zelo dobro.
»Gol! Dal sem jebeni gol!!« je kričal in pričel tekati po plesišču kot ponorel. Končno mu je uspelo zadeti gol v neki igri, ki jo je igral zadnje tedne, ko je skoraj tri četrtine dneva buljil v ekran svojega telefona. »O, pizda! Gol! Gol!! Fak, kako dobro!«
Staš se je spet fotografiral. Zdaj si je slekel majico, da so mu na goli, potni koži odsevale barve – najprej kričeče zelena (napravil je svoj zeleni selfi), zatem krvavo rdeča (napravil je svoj rdeči selfi), zatem še rumena (napravil je svoj rumeni selfi), na koncu, preden se je barvni krog spet ponovil, še oranžna (napravil je svoj oranžni selfi – in to prvič v življenju!).
»Prvič v življenju sem oranžen!« je vpil in skakal kot kakšen razposajeni otrok.
Potem je pričel hitro poplesavati.
Mlada natakarica se mu je pridružila s svojim telefonom. Spet sta se fotografirala. Zdaj si je majico slekla tudi ona. Samo modrček je še imela na sebi in kratke hlače. Njena koža se je svetlikala v različnih barvah. Glasba je nabijala do onemoglosti. Stene so se napihovale kot membrana velike žabe. In vsi so bili v tem mehurju, polnem dima, podivjanega zvoka, elektrike, utripajočih luči in telefonov, v katere so vsi nenehno buljili. Ta svet v njih! V telefonih! V monitorjih! Za možgani, onkraj …
Tudi med plesom so vsi mladi plesalci gledali v telefone:
– Aplikacija za štetje vdihov! ؘ
– Aplikacija za število korakov!
– Aplikacija za izgubljene kalorije!
– Aplikacija za število poljubov!
– Aplikacija za življenje!
– Za biti živ!
– Biti živ!
– Živ!?
»Bruhat moram!« je rekla ena od plešočih in že je izginila v smeri proti stranišču, od koder je tisti večer ni bilo več. Z njo se ni ukvarjal nobeden več, nobeden je ni pogrešal. Tudi Staš ne, saj je imel preveč dela s samim sabo, da bi karkoli opazil. Zanimive so se mu zdele barve, ki so se menjavale na njegovi koži v sojih dima in ob histerični glasbi, ki je napenjala prostor.
Zakaj ne obstaja aplikacija, da bi lahko človek vsak dan menjal barvo kože? To bo moja aplikacija! je pomislil, medtem ko se je nemirno pozibaval.
Spet je segel po pijači intenzivno zelene barve, ki se je takoj obarvala v krvavo rdečo, zatem še rumeno – in spil jo je v enem samem velikem oranžnem požirku.
Na plesišču je bilo medtem vse več telefonov. Vsi so plesali s svojimi telefoni. Ena od plesalk si je telefon polagala po telesu, obrazu, po vratu se je božala z njim, ga prislonila na prsi.
– Aplikacija za pravo ljubezen! ؘ
– Aplikacija za merjenje čustev!
– Aplikacija za kemijo med dvema?
– Apikacija za …
– Za…?
»Ej, fak, kak je vse dolgočasno!« je zakričal nekdo, ki je zatem legel in si pod glavo položil svoj najnovejši telefon, ki mu je vsake toliko obsvetil obraz. Oči je imel na široko odprte. Brez življenja so strmele v plesišče. Barve so se še vedno menjavale hitro in brez postanka.
Staš je spil peti kozarček tiste tekočine in pijano se je približal množici na plesišču. Neka mladenka se mu je približala in ga pohvalila, kako postaven da je, on pa se je pogledal in se samo nasmehnil.
»Se hočeš fotografirati z mano?« jo je vprašal. Prikimala je.
In takoj sta naredil selfi.
V vseh mogočih položajih:
– Glavi tesno skupaj.
– Glavi malo manj skupaj.
– Glavi povsem narazen.
– ؘOna v njegovem naročju.
– Tako da sta se oba zvijala v plesu.
– Tako da sta stala negibno in nemo strmela v kamero telefona, ki je lačno goltala in ustavljala čas–prostor.
Zdaj se je ritem glasbe še okrepil. Še hitreje. Še! Kot krivulja, ki sili navzgor in se nikjer ne konča.
Neki tipi so se zagnali na plesišče med ostale plešoče, ki so zadeto plesali sem in tja. In se zaganjali v ljudi kot razjarjeni biki, ki so hoteli raztreščiti plesalce na prafaktorje … in njihov ples in čas in ta napeti prazni prostor.
»Glej, kaj je objavila soseda!« je nekdo obstal z odprtimi usti vmes, ko je videl objavo sosede na enem od socialnih omrežij.
»Debela in grda je!« je dodal odločno še nekdo, katerega glas je prerezal vsemogočni hrup.
Staš je odrinil mladenko, ki je medtem že pozabila, da ji je bil všeč. On tega sploh ni začutil. Začutil pa je, ko se mu je eden od podivjanih disko-bikov z vso silo zaletel v rebra. Nenadoma mu je zaprlo sapo, kot bi ustavil, zaprl dovod, zamašil življenje. Prijel se je za rob šanka in telefon potisnil globoko v žep, da bi ga rešil pred trpljenjem tistega trenutka. Pričel se je glasno smejati. Zvijal se je od smeha. Natakarica se je pričela smejati z njim. Vmes ga je seveda še fotografirala in mu ponudila še nov kozarček tiste mameče tekočine.
»Kaki drek je lajf! Dolgočasen!« je Staš nenadoma zresnil obraz, pihnil skozi nos in se z vso silo zagnal v plešočo množico. Kot elektronski bik, obžarjen z nevrotičnimi barvami večera. Telefoni so plesali, svetloba je krožila. Staš se je zaletel v nekega moškega, ki je pijan poplesaval sem in tja ter ga podrl po tleh. Ta je obležal. Njegov telefon je zdrsnil po tleh. Barve v diskoteki so se menjavale še hitreje. Glasba ni popustila niti za hip. DJ za steklom je s prsti po telefonu histerično iskal nove in nove ritme, da bi predramil zdolgočaseno množico.
»Ej, poberi telefon!« je zakričal nekdo. In dva na drugem koncu sta pobrala telefon moškega, ki je negibno obležal na tleh.
Staš je še komaj stal. Pijača ga je pahnila iz ravnovesja. Kot samec gorile je začel udarjati s pestmi po svojem prsnem košu. Drugi so ponavljali za njim. Tisti, ki so se prej zaletavali v plešoče, so prav tako ponavljali za njim. Drug drugega so snemali pri tem.
»Kaki nori posnetki! Za You tube!« je vpil eden od njih.
Staš je zagrabil plesalko zatem in jo povlekel k svojemu prepotenemu telesu. Povsem sta se zlila. Njuni telesi sta se ritmično ujeli za hip, uskladili, med njima ni bilo niti milimetra razdalje več. Gledala sta se v oči, ko je Staš zdrsnil z roko po njenem telesu, ona pa s svojo roko v njegov žep. Izvlekla je njegov telefon.
Vsi so obnemeli …
Ples se je ustavil.
Glasba, vsaj zdelo se je tako, se je takrat zdrobila v zvočni prah in na debelo posipala ves prostor, ki je postajal vse svetlejši …
Ožji …
In vse bolj umirjen …
Meglen …
Tih …
Staš ni še nikomur dovolil, da bi se dotikal njegovega telefona.
In on je naposled izvlekel njenega, potem ko so mu roke preko njenega hrbta in stegen zlezle v žep njenih hlač.
»Isti model imaš …« ji je rekel z blaženim pogledom.
Ni mogel verjeti, da ima še kdo takšen telefon! Isti model, najboljši, najdražji!
»Fotografiraj me! Jaz bom pa tebe!« je rekla ona.
Natakarica je takrat naredila popačen izraz na obrazu. Veke so ji trzale. Moški, ki je ležal na tleh, je zaprl oči in nekdo se je v sili tišine polil z rdečim vinom.
Telefoni so pričeli bliskati, vsi so fotografirali, kar so videli:
– Njuno menjavo telefonov.
– Njuno fotografiranje.
– Njuno dotikanje.
– In fotografiranje vseh, v vse mogoče smeri:
Vsi njiju.
Onadva vse.
Vsak vsakega.
Vsak sebe …
Pol ure zatem so se vsi razbežali iz diskoteke …
Staš je na poti domov gledal v svoj telefon. Nastavil si je aplikacijo, ki ga je glasno vodila od diskoteke do doma, ki je bil v resnici oddaljen le pol kilometra. Iz omamljene glave, v kateri so se pretakale vse tiste barve večera, razbijanje v ušesih in svetloba vseh telefonov, mu ni šlo dejstvo, da je imela ona isti model telefona. In ko je pogledal v telefon, so bili na njegovem monitorju še vedno njeni prstni odtisi. Njeni …
Brcnil je v pločevinko na tleh, ki mu je ležala na poti, ko je za seboj zaslišal množico korakov.
Iz telefona je bilo slišati, osem ur zatem: »Prispeli ste na svoj cilj. Na levi. Cilj, na levi. Vaš cilj!«
A Staš, ki je negibno ležal na drugem koncu sveta, na cilju nekoga drugega, tega več ni slišal …
»Levo. Levo … Potem levo!« je glasno ponavljal glas iz garmina. »Levo, ponavljam, levo, potem spet levo …«
»Joj, razumem. Kako mi gre na živce to ponavljanje!« se je zgodaj zjutraj, na poti neznano kam, po cesti skozi gozd razburjal Žiga.
Cesta je bila pokrita z gosto, debelo meglo; gozd na vsaki strani, levo in desno, tako se je vsaj zdelo, je bil čedalje bolj nestabilen – kot da se bodo množice dreves podrle in vsule na cesto. Ta je bila polna drobnih razpok, luknjic in lukenj.
»Zakaj vsako leto plačujem cestnino?!« je udaril po volanu. »Za take ceste!«
Hitrost vožnje je zdaj še upočasnil. Komaj je še kaj videl … Gledal je v belo meglo, gledal v gozd, levo in desno.
Nenadoma se je zdrznil. Nekaj je naglo steklo mimo avta. Iz levega dela gozda, preko meglene ceste, v desni del.
»Preklete srne! Spet se ponavlja …« je rekel živčno. Pri tem je mahal z rokami po zraku, da je nekajkrat spustil volan.
»V križišču peljite desno. Peljite desno … ponavljam … desno, desno … zatem spet desno,« je odločno ponavljal glas iz garmina.
»Kaj za vraga? Desno? Kam?!« je pričel gledati debelo. Nagnil se je naprej in naostril oči, da bi kaj videl skozi jutranji premaz zemlje, ki se kar ni in ni hotel razredčiti. Cesta se je zdaj tu še zožila. Luknje in razpoke v asfaltu so bile še večje.
»Kam me pelješ, napravica blesava?! Bolje bi bilo, če se ne bi zanašal na tebe,« je še dodal in potem spet zavzeto gledal naprej, predse, daleč in globoko v meglo, ki je bila vse gostejša. Čez cesto se je vlekla, levo in desno, da je spominjala na cigaretni dim iz velike cigarete, ki so jo kadila drevesa.
»Na koncu odseka desno. Peljite desno. Desno. Peljite desno …« je za vsak slučaj spet ponovil glas.
»Ok … Ok!« je okrepil svoj ton Žiga. »Izklopil bom to prifuknjeno reč, ki se kar naprej ponavlja. Ponavlja … Kot da je ponavljanje glavna stvar tega jutra …«
V tistem hipu se je zdrznil in z vso močjo stopil po zavori. Pred avtomobilom, iz goste bele megle, je bilo slišati ječanje. Zdelo se mu je, da je v nekaj zadel, v nekaj (ali celo nekoga?) udaril.
Vratne žile so mu pričele divje utripati. Oblil ga je mrzel pot. Noge so mu povsem zablokirale. Hotel je stopiti iz avtomobila, da bi preveril, če je res ob kaj zadel, kaj zbil, koga …?
»Fak! Kot moj oče, ki je …« mu je kar samo zletelo iz usta.
Težke noge so zajeli mravljinci, a sila v njem ga je vendarle pognala v akcijo. Izstopil je, vrata je pustil na strežaj odprta. Počasi je šel proti sprednjemu delu avtomobila.
»Mater!« je zakričal in se zgrabil za usta. Potem pa takoj za trebuh, kot da bo vsak hip bruhal.
Izza avtomobila sta moleli dve nogi, dve človeški nogi!
Obstal je, kri mu je, tako se je vsaj zdelo, poledenela. Skozi telo so mu švignili strelam podobni občutki.
Megla se je tedaj pričela dvigovati. Slika je postajala vse jasnejša.
Takrat se je tako ustrašil, da ga je zasukalo na drugo stran! Glas iz garmina je z vso močjo zacvilil, potem je bilo iz njega slišati tuljenju podoben zvok. Zatem kričanje. Žiga je obnemel. Korak se mu je spet povsem zaustavil, zabetoniral v eno od velikih cestnih lukenj. Megla se je nazadnje dvignila kot beli gledališki zastor. Drevesa so v vetru oddajala tenke zvoke nemirnega listja, ki je trzalo v hladnem jesenskem jutru … Kot vsako leto se je tudi letos ponovilo padanje … padanje listja. Žigu se je zdelo, da sliši, kako padajo listi, eden za drugim, kot težke kovinske kaplje …
»Levo, desno … peljite … arrrrr!« je zakričal glas iz garmina vnovič.
»Prekleti garmin!« je vzrojil, kot bi za trenutek pozabil, da je malo prej videl dvoje nog ležati na tleh.
Ko se je vrnil tja, ko je naposled dokončno stopil pred svoj avto, kjer je ležalo truplo, se je sesedel na tla in oči razprl v silni grozi. Okoli ust trupla se je raztezala mlaka krvi … To bitje … ni imelo oči … ni imelo ušes … ni imelo … Imelo pa je velika gumi podobna usta, ki so ponavljala: »Desno. Peljite na desno! Na naslednjem odcepu izberite drugi izvoz … Ko pridete v krožišče, izberite … Levo. Ponavljam … Levo, levo, levo! Potem desno … pa spet desno … desno!«
Žiga si je prekril ušesa, se krčil, počepnil z glavo navdzol, zdelo se mu je, da bo vsak hip izgubil zavest. Sililo ga je na bruhanje. Po telesu je čutil krče. Kot njegov oče, takrat, ko je …
»Spet?« je rekel skoraj v joku. »Kdaj se bo to nehalo?«
Bitje na tleh je takrat dvignilo okrvavljeno roko, na široko zazevalo in panično zahlastalo za zrakom, kot bi hotelo še zadnjič zajeti zrak. Žiga je odskočil, stekel v avtu in se v hipu zaprl vanj. Ves se je tresel, medtem ko je garmin neutrudno ponavljal: »Levo … Desno … Peljite desno! Peljite dol … Pa dol … Pa spet dol … Malo gor … Levo. Peljite desno … peljite! Samo peljite! In ponavljajte!«
Žiga si je pokril ušesa in zamižal z očmi.
Jaz nisem nič kriv! Nič! Nisem … kriv!
Ko je odprl oči, je v vzvratnem ogledalu zagledal starega moža, s pipo v ustih, z drobnimi očali. S prodornimi očmi je pogledal Žiga, se sklonil z zadnjega sedeža naprej in rekel: »Življenje je eno samo ponavljanje. Ceste, poti, kot žile naše podzavesti! Kako zelo rad jih friziram, krtačim, prodiram vanje, segam tja, kjer najbolj boli …«
»Prosim, nehajte!« je kričal Žiga. »Nisem kriv!«
»Gozd, megla, zastori … Letni časi, naše vedenje, ljubljenje, vožnja, dotiki … vse je eno samo ponavljanje. Žiga …«
»Ne, ne, ne, ne!« je kričal.
»Žiga, kaj ti je rekel oče, ko si …«
»Nisem! Nič nisem naredil! Nič mi ni rekel! Nič! Ne, ne, ne!«
» … ko si povozil človeka? In je bil oče s tabo! In sta vse skupaj zamolčala … In je oče prevzel krivdo nase. In se je … takrat … v zaporu … saj veš, da se je …«
Takrat je avto izginil. Cesta tudi. Megla se je razpršila. Gozd se je oddaljil, razredčil, umiril. Edino garmin se je še oglašal: »Levo … peljite … desno … tukaj … sem … tja …«
Gospod Cvetko je imel na mizi garmin, kompase različnih oblik, zemljevide, makete …
»Veš, ponovila bova seanso … Saj rad ponavljaš vožnjo po teh cestah, kajne, Žiga?« se je nasmehnil Žigov psihiater in si popravil drobna očala, da je še bolj prodorno zabodel svoj pogled vanj.
»Ja,« je prikimal Žiga, ko se je prebudil iz hipnoze. »Upam le, da moj oče ne bo ponovil samomora!«
Psihiater Cvetko se je nasmehnil in pomežiknil Žigu, ki je vzel garmin v svoje tresoče se roke in si ga nesel v svojo sobo psihiatrične bolnišnice. Ta pa je ponavljal: »Ponavljam … pelji … desno … pelji … levo … notri … globoko …«
Pink eye and orange moon
Ko me je Stane zaprosil, da povem nekaj besed nekakšen pozdravni nagovor in voščilo današnjima slavljencema, ženinu in nevesti, sem najprej mislila odgovoriti, saj nisem jaz bratranec ampak ti in potem je Stane rekel, ti študiraš primerjalno na filofaksu (kako zoprno mi je to ime, a mu še tako pravijo?), jaz sem geometer, jaz sem geometer, ja, pa kaj, sem rekla, ampak on je potem rekel, Žuža bi rada, mi je rekla sama, Žuža si želi slišat tvoj pozdravni svatovski nagovor.
Moram priznat, da ne spadam med kakšne posebne ljubitelje ceremonij in dolgih praznovanj, sem bolj volkulja samotarka, ampak sem vesela, da sem prišla in zdaj tukaj in lahko skupaj nazdravimo ženinu in nevesti v tej ogromni gostinski dvorani, saj me je takoj navdušil ta vaš način praznovanja, obenem svečan pa tako neverjetno prisrčen in domač.
Najprej prav lepo pozdravim vse povabljene v pričakovanju, da se bomo luštno imeli, proslavljali in se veselili in igrali razne igre, poslušali tale vaški ansambel, jedli svečan meni te poznane gostilne in veliko pili in na koncu preplesali nekaj ur v prijetni družbi družine, sorodnikov, prijateljev in znancev, podprti z okusnimi jedmi in dobrim vinom, da bomo vsi plesali(no, skoraj vsi), celo noč do jutra in si zapomnili to poroko Žuže in Janija, kot najboljšo poročno slavje, ki smo ga doživeli.
Nazdravimo zdaj vsi skupaj, praznujmo in se veselimo sreče mlado poročencev , vsi ,od najmlajših otrok, ki še kobacajo za mamo, do tistih srednjih let, ki že poznajo življenje, pa še starejših, (da ne rečem starih), ki že vse vejo in že poznajo, kako teče življenje.
Pozdravimo ženina in nevesto, nazdravimo vsi mlademu paru, dvignimo polne kozarce za zdravljico.
vsi: družina, sorodniki, prijatelji, znanci, sovaščani in sovaščanke …
Pozdravljena, ženin in nevesta, vso srečo v dolgem skupnem življenju, in, da ne pozabimo na naš narod, še veliko majhnih Žužk in Jankotov!!
Je rekel Stane, da Žužo zanima, kaj jaz pišem, napisala sem nekaj zelo kratkega, za Žužo in Janija, za naša današnja slavljenca, za srečo našega lepega para …
Rožnato oko in oranžna luna
(Pink eye and orange moon)
Karkoli pogledam vidim samo
tvoj obraz in tvoje telo
Kamorkoli grem najdem
samo tvoje sledi
Kjerkoli sem
slišim tvoj glas
na tebe mislim ves čas
Nate mislim sladka moja mala
Moja mala rožnata punč tortica
jaz sem rožnato oko
in ti si moja oranžna luna
Uvodno pojasnilo
Zato se bomo zdaj iz družinske sfere premaknili v službeno. Predstavljajte si sestanek, na vrsti ste za nagovor, (poročilo), točko dnevnega reda, ki pa je skrajno pomembna, ampak neprijetna. Lahko se tiče kolektiva, dela, ampak vsekakor ljudi, ki jim govorite (sodelavci), poznate (!),zato si lahko tudi več privoščite.
Ampak je še vedno govor, z uvodom, jedrom in poanto na zaključku(???)
Tole je zdaj najnovejše navodilo bele Bele. In kaj bomo zdaj s tem?
Uvod
Ja kaj, sem rekla Marjanu, poslovnih govorov nisem imela kar dosti v življenju.
Bil je kar tiho, grizel je jabolko.
Ja, mogoče kakšen političen govor, to bi se še spomnila, ko smo še nastopali na predvolilnih shodih.
Pa to napiši. Saj bo v redu, a ne?
Da bi slišala kaj dosti poslovnih, se sploh nikakor ne spomnim, pa da bi imeli v naši cvetličarni kakšne poslovne govore, to je smešno, seveda smo se kar naprej pregovarjali, ampak poslovnih govorov nisva imeli, jaz in naša mama. Smo bolj delali, kar je bilo pač potrebno in donosno.
Ni me poslušal, pognal je avto za enim agresivnim izzivalcem v rondo, pospešil, da me je na zadnjem sedežu, kjer zdaj sedim kot tisti slavni črni pianist v filmu The green book, vrglo na levo med vso tisto robo oblek, hrane in stvari za v Koper.
Ja, sem imela poslovne nagovore na otvoritvah svojih razstav … zahvaljujem se prirediteljem, ki so omogočili postavitev in predstavitev mojih slik iz ciklusa Rožnato življenje, zahvaljujem se obiskovalcem, ki ste prišli v takšnem številu, (zelo majhnem), zahvaljujem se igralki gospe Bertoncelj, ki je tako izjemno doživeto predstavila moje pesmi, zahvaljujem se učencem glasbene šole, za glasbeni vložek iz Hoffmanovih pripovedk.
A ja, ni rekel.
Še en hec, da ti povem še nekaj smešnega, se ti malo pohvalim, kdo me pa bo, če se ne bom sama.
Sem imela predstavitev svojega pravkar natiskanega romana Zgodba leta, to je bilo leta, to je tisti moj tekst, izšel je pri Apokalipsi v Ljubljani, 2012, ki ima največ pravopisnih napak, žal, ampak kriv je pa Primož, moj založnik, je rekel, da bo on popravil. Predstavitev je bila v knjižnici Šivčeve hiše v Ribnici, in potem je bil en incident, v intervjuju za lokalno TV postajo, me je napadel grozen neustavljiv smeh, ki ga nisem mogla ustavit … heheha, še zdaj se moram smejat, če se spomnim … no, ta moderatorka, novinarka, me vpraša, po uvodnih besedah, ko me z nekaj besedami predstavi in predstavi moje delo, me vpraša:
Gospa Bahovec, naše gledalce in poslušalce bo gotovo zanimalo, če odgovorite na vprašanje:
Zakaj pišete?
In jaz v smeh, režanje, in nisem se mogla ustavit, to je kar trajalo.
In to je bilo v dvorani pred publiko in moderatorji in meni je bilo res nerodno, ampak kaj sem hotela, smejala sem se in smejala in stekla ven na hodnik, ampak se še nisem mogla nehat smejat, na ves glas in nisem vedela, kaj naj naredim, bilo mi je tako smešno, vse mi je bilo tako smešno, to moje delo, ki nikogar ne zanima.
Ki nikomur ni mar in meni sami se je zdelo … no sem tekla po ozkem stopnišču Šivčeve hiše tri nadstropja niže, kjer sem vedela, da je stranišče, in sem se še vedno krohotala, in potem … Jedro
No ti bom povedala še nekaj smešnega. Ko sem bila v Benetkah na Akademiji sem naredila en tak fin linorez, črno grafiko v visokem tisku, dve glavi, portreta dveh šimpanzov. Bila sta mi tako všeč, da sem jih obesila v izložbo naše Cvetličarne Eve:
Malo umetnosti med rožami, to ne škodi nobenemu, sem rekla, pa pride po desnem pločniku navzdol po Miklošičevi do Frančiškanske cerkve moj brat, prečka cesto in vstopi v cvetličarno. Zagleda obešeno grafiko, ki visi v čistem centru izložbe.
A niso fine, vprašam te opice, pašejo tu not, a ne?
Šefica in podšefica, je rekel.
Smo se smejali vsi, jaz, mama, brat in naša lepa blond prodajalka, Ida, takrat je imela še frizuro kot Pika Nogavička, take kratke svetle kitke, pa še ene stranke, ki so to slišale, so se nasmihale zraven.
Spet je nekaj preklinjal prehitevajočega šoferja, mislim, da me sploh ni slišal, pa nisem nič rekla, če imaš brezplačen taksi, se ne splača preveč vtikat v vožnjo, sploh, če ti diha za ovratnik smrtonosni virus.
Še zdaj vidim tisto fino grafiko, lahko ti jo narišem.
Kaj pa je to grafika, je vprašal.
Dve glavi orangutana, ena večja, druga mala manjša, opičja portreta v tri četrt profilu, dva izstopajoča, naprej štrleča, zobata, orangutanska gobca, dva orangutana z drobnimi črnimi očesci strmita iz teme, takole filozofsko razmišljata o življenju, najbrž o življenju v cvetličarni.
Ali o življenju, ki je cvetličarna?
Marjan ni rekel nič, če bi kaj rekel, bi rekel, zdaj smo že v Kopru, a zavijem v luko, bi vprašal, in jaz bi rekla, ne, luka ni luka, ampak pristanišče. To je srbizem ali nekaj podobnega, mi smo vedno imeli pristanišče, v Opatiji nikoli ni brat rekel tega, ampak je zmeraj rekel, grem v pristanišče gledat ladje.
No, a ti povem še naprej to zgodbo iz naše Cvetličarne Eve, dobro bi bilo … a me poslušaš..
Moram gledat promet, je rekel.
No poslovna točka moje šefice je bila, pusti cene, cene bom jaz nastavljala …
Ampak, če pogledaš te cene …
Pusti mene, jaz že vem.
Ampak – a nimam jaz nobene besede, potem pa ne bom tukaj, pa grem …
Enkrat takrat pridem tako okrog poldneva v cvetličarno in vprašam mamo, kje pa so moje opice?
Sem jih snela, je rekla šefica, ne pašejo med poročne šopke.
V prehodu med plavimi vazami polnimi raznobarvni rož je stal brat in se škodoželjno posmehljivo kremžil.
Zaključek- poanta
No, Bela, kaj boš zdaj rekla, a me boš povabila na kavo, no, kolegi pisatelji, kaj boste zdaj rekli, a me boste povabili na pijačo v prvi bar za vogalom, je to poslovni govor ali črtica (vinjeta?)
Ampak, kdo rabi poanto, črno na belem? Naj si najde vsak svojo, to je demokracija.
In memoriam
Bil je zelo mrzel dan v sredini aprila, najbolj mrzel, odkar merijo in beležijo temperature zraka. Ponoči je snežilo in trte in sadno drevje in po deželi, ki se je prej v izjemno v toplem vremenu za april že razcvetelo, je čez noč pomrznilo. Ob cesti iz Ljubljane v Komendo se je razprostiralo zeleno Kamniško polje do vznožja temnih gmot hribov pod Alpami, slemena so bila posejana z ledeno belimi sijočimi lisami snega na skalnih stenah.
Pihal je mrzel veter, nekje iz Sibirije bi najbrž rekli včasih, in nad prometno lokalno cesto se je obesil zelo nizek velik črn oblak, kot goba pokril pokrajino, izpod njegovega roba pa so uhajali mali svetlejši oblački, obsijani od žive sončne svetlobe in bežali v smeri vetra, proti zapadu, mogoče.
Ko ti takole pripovedujem, se sploh ne spomnim, kako in zakaj sem prišel tja.
Takrat sem še delal v uredništvu, torej je najmanj dvajset let od tega. Mislim, da je Bela rekla, na pogreb moram, moj sosed v Suhadolah je umrl, sem sosedi že izrekla sožalje in mi je povedala, kdaj je pogreb, a boš ti peljal s tiguanom …
Mislim, da sploh ni rekla tega, ampak je dala vedeti, da si spodoben človek ne more privoščiti, da ne bi šel na pogreb, jaz sem si mislil ena sama kovencionalnost, ampak sem rekel, ja, grem s tabo, greva z mojim tiguanom, je večji … kdaj pa je pogreb, ampak mislil sem si svoje, in to je, zakaj hudiča vsi dajo toliko pomena zunanjemu videzu … razen tega pogrebov sploh ne maram, saj si lahko predstavljaš zakaj, a ne?
In zdaj sem se, po enem takem čudnem naključju znašel na tem pogrebu, na Belinem vrtu, polnem modrih muskarijev, njihova majhna akvamarinsko plava grozdičja socvetov pokrivajo ves del vrta pred njenim vhodom, pred tistim trapastim asfaltom pred vhodom v hišo.
Te muskarije je posadil še moj mož, ni rekla moj pokojni mož, nikoli ni rekla moj bivši ali pokojni ali moj umrli mož, samo enkrat, ko je bila že zadeta, je rekla moj mož se je ponesrečil z avtom, tovornjak mu je zaprl pot.
Ne govori dosti o njem, kadar pa kaj reče, pa vedno reče: bil je lep. Ampak, če jaz pogledam tisto njegovo fotografijo, ne vidim nič takega, kar bi potrdilo to njeno izjavo.
Vsi občudujejo moj vrt, je rekla Bela in hitro premaknila glavo, da so njeni dolgi rdečkasto rjavi lasje mahali v vetru, kot bi se mi hoteli posmehovat, ker še vedno nisem ugotovil ali so naravni ali si jih Bela barva.
Glej, kako cvetijo pomladne rože, je rekla Bela, in res je bilo polega modrih muskarijev, polno trombonov in tulip, in še polno takih majhnih cvetk in cvetočih grmičkov, ki jim nikoli nobeden ni dal imen, no ja, ki jim jaz do smrti ne bom vedel imena, in to me moti, pa saj tudi nikoli ne bom izvedel, kako je z Belo in menoj.
Vsi občudujejo moj vrt, je rekla Bela, in se šla po šestnajstih zunanjih stopnicah v prvo nadstropje hišo preobleč za na pogreb, v dostojno obleko, tako je ona govorila, v tisto njeno v vse vetrove in iz vseh vetrov pozidano in dozidano hišo - meni je ta hiša ko Dickensova velika zgradba, tista, ogromna pusta hiša, ki sem jo enkrat videl v filmu kot otrok in od takrat me preganja njena podoba. Hiša, kjer se razočarana zapuščena nevesta po neuspeli zaroki doživljenjsko zapre med štiri stene z zapahnjenimi oknicami, v temo in umazanijo in prah in pajčevine in samo služabniki ji nosijo hrano in vrt preraste goščava in plevel …
Bela ima v hiši, ki mimogrede smrdi po zatohlem starem pohištvu in prašnih zastorih, po nepovratno preteklem, vse polno malih bricabracov, takih majhnih pogrošnih zatohlih spominčkov, pa katoliških obeležij.
Ampak najbolj me motijo fotografije njenega pokojnega moža, take vztrajnosti v potapljanju v preteklost še nisem videl, niti pri svoji materi ne: Tisti njegov bebav, črno beli šablonsko pozirani nasmeh, čisto takšen uraden posnetek, vsepovsod ga je nastavila, v sprejemnico, ki ji pravi dnevna soba, pa je samo taka velika čumnata s prenizkim stropom in prevelikim lestencem, nad predolgo staro leseno mizo z oblazinjenimi dvanajstimi stoli, ne vem če je kdaj sedelo dvanajst ljudi na tistih stolih, ampak zdaj jih sigurno ne bo nikoli več. Ne vem, če je kdaj ta portretna fotografija pametno govorila. Črno bela fotografija formata A 3, v rjavem rezljanem lesenem okvirčku, ki je zdaj na vseh policah in poličkah v hiši: v predsobi, kuhinji, vseh sobah, na kaminu v drugi dnevni sobi, ob televiziji, v kopalnici in seveda na nočni omarici ob veliki zatohli zakonski postelji.
Zato z Belo v tej postelji nisva nikoli seksala. Za take stvari pride Bela vedno k meni in je kar dobra s tistimi njenimi okroglimi prsmi in gibkimi nogami, ki jih postavlja na nenavadne načine.
Najprej greva malo naokrog, na kakšen sprehod, včasih me ona zvleče celo teč po vaški gmajni, ona je tista, ki hoče vedno teč, le kje je to dobila na vasi, potem kosilo ali večerja, in potem …
In zdaj, ne boš verjel, sem pri njej v garaži, v tisti nemogoči hiši, kot bi rekel moj oče, našel knjigo Johnatana Franzena, Popravki, Beletrina 2005, iz opuščenega programa Mestne knjižnice Ljubljana, spremna beseda Andrej Blatnik, prevod Jure Potokar.
Ona ima same take knjige, kako bi rekel, popularne literature, še najbolj visoka literatura pri njej so njene kuharice in pa Pibernikov zgodovinski zbornik Komende in razen teh nisem nikoli nobene pogledal. Kot ne morem pogledat slik, ki jih ima obešene po stenah: ena sama plaža, a se reče tako?
Knjigo sem kar vzel, ležala je tam na tleh v garaži med še nekaj drugimi knjigami iz opuščenega programa knjižnice, (ali je ta prevod Popravkov v redu?), poleg enih orumenelih teoretičnih knjig o umetnosti, ena ali dve sta bili taki porumeneli in povaljani, o kreativnosti, ki jo razvijaš v skupini, le zakaj je imela te knjige v garaži, na tleh mrzle zaprašene prazne garaže, nekdo jih je prinesel, je rekla.
Ko ura v zvoniku prenovljene baročne cerkve na majhnem griču odbije tri, pride župnik in zmoli ob trugi obredne molitve za pokojnikom pred vaščani, zbranimi v polkrogu pred poslovilno vežico. Oglasi se moški kvartet in zapoje žalostinko Vigred pride, vse ozeleni, tebe pa več ni.
Pogrebnik prižge tri velike svetle sveče, katerih plamen pogasi piš vetra.
Ko pevci končajo, se sprevod prične pomikati proti cerkvi, zvonovi zazvonijo žalostno melodijo.
V cerkvi župnik daruje pogrebno mašo za pokojnega … rože, dišave in odmevajoči glasovi v cerkveni ladji me spominjajo na moje prednike.
Po končani maši sprevod krene proti pokopališču do izkopane jame.
Župnik poškropi grobno jamo z blagoslovljeno vodo in nosači spustijo trugo v jamo. Pred odprtim grobom vrže trikrat na trugo lopatko zemlje.
Zmoli očenaš.
Amen.
Prvič zasadi obredno lopatko, in reče, iz prsti si ga naredil, drugič reče, s kostmi in kitami si ga sklenil, in tretjič, prah si bil in v prah se povrneš, obudi ga o gospod, poslednji dan.
Vzemi ga k sebi o Gospod.
Zmoli očenaš. Amen!
Potem se poslovi z govorom od pokojnega še prvi načelnik PGD:
Spoštovani poveljnik našega prostovoljnega gasilskega društva Komenda.
Pretresla nas je žalostna novica, da našega Jožeta ni več med nami. Izgubili smo dobrega in sposobnega člana našega društva.
Pogrešali te bomo, tebe, kot tako tudi tvoje prizadevanje in delovanje v našem društvu, vedno si bil korekten do svojih sodelavcev, videl si kdo potrebuje pomoč, katero si brezmejno razdajal ob vseh prilikah, bil si član vse od pionirskih časov našega društva, potem pa si v članski ekipi sodeloval na tekmovanjih. In vedno je bila tvoja ekipa med prvimi , redno si se izobraževal in pridobljeno znanje podajal svojim sočlanom društva. Vedno aktiven član si bil in vedno dobre volje in nesebično si pomagal vsakemu, kdor je potreboval pomoč.
Dragi Jože, počivaj v miru. Spominjali se bomo tebe in tvojih dobrih del, hvaležni smo ti za vse ... naš gasilski pozdrav Na pomoč!
Iz prsti si ga naredil, s kostni in kitami si ga sklenil, prah si in v prah se povrneš, obudi ga, o Gospod, poslednji dan.
Ana se je tisto poletje vozila mimo domačije v Paški vasi, kjer so nekoč živeli njeni stari starši, mama in nekaj let tudi ona. To je naredila namenoma, tako kot velikokrat v preteklosti, kadar se je peljala v tiste konce. Izgledalo je, kot da se na domačiji in okoli nje ni kaj dosti spremenilo, pa je vendarle minilo več desetletij. Hiša na prostrani zeleni ravnini ob reki Paki se je še vedno dvigovala k nebu, le okolica je postala nekoliko bolj zarasla z grmovjem in drevesi. Spomin iz davnega časa je oživel.
Zgornja Savinjska dolina, ki se razprostira pod visokimi gorami in hribi v porečju čiste, gorske reke Savinje, se je kopala v zimskem soncu. Na rečni gladini se je zrcalilo na tisoče sončec, ko je Jera gledala z mostu v kraju Ljubno ob Savinji vanjo. Občudovala je lepoto reke in okolice ter razmišljala o svojem položaju. Voda je lahkotno tekla v strugi tudi čez ovire. Vprašala se je, če bo tudi v njenem življenju tako? Tedaj ni kazalo najbolje.
Bila je bistroumno, lepo mlado dekle, črnih las ter oči, vitke postave in umirjenega značaja. Po drugi svetovni vojni se je izučila za učiteljico otrok do četrtega razreda osnovne šole. Nepredvideno je zanosila, sredi januarja v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja se je njena nosečnost prevesila čez rok poroda. Potipala si je velik trebuh, kjer se je premikal zelo živahen otrok, zaradi katerega je morala veliko prestati.
Ko je fantu Poldetu pred meseci zaupala, da je noseča, ji je predlagal: »Naredi splav.«
Bila je v hudi stiski in je večkrat jokala. Vedela je, da tega ne bo mogla storiti.
Polde jo je začudeno gledal, ko mu je nekega dne dejala: »Ne bom splavila, otroka bom obdržala.«
A je potem umolknil. Bil je mlad, bister fant, športne postave in srednje rasti. Imel je bujne svetle kodraste lase in sivomodre oči ter širok nasmeh, ki je razkril lepo raščene velike bele zobe. Imel je energičen značaj, deloval je samozavestno, rad je bil v središču pozornosti. Zaljubila sta se drug v drugega kmalu po tistem, ko sta se prvič srečala. V majhnem kraju to ni bila težava, sploh pa ne na podeželski šoli, kjer sta oba učila; pa še priseljenca sta bila, ki sprva nista poznala nikogar. To ju je zbližalo.
Izgledalo je, da mu Jerina nosečnost ne odgovarja. Morda se še ni bil pripravljen vezati za vse življenje, oba sta bila stara komaj enaindvajset let. Tako je njuna zveza nekoliko obvisela v zraku. Tedaj je Jera še učila na prvem delovnem mestu v Ljubnem ob Savinji, večjem kraju v dolini, tako kot Polde. Stanovala je v podnajemniški sobi v bližini cerkve.
Kmalu so jo premestili v nekoliko manjši kraj, bližnjo Rečico ob Savinji, kjer je učila tretji razred in stanovala v neogrevani sobi. Stanovanj na podeželju ni bilo. Bilo pa je veliko gozdov in zelenja vsenaokoli, zato se je rada sprehajala. Življenjske razmere je imela negotove, prihodnost tudi. To jo je v notranjosti peklo, a je verjela, da se bodo spremenile na bolje.
Kmalu po razkritju zanjo sladke skrivnosti je Polde dobil poziv za enoletno služenje vojaške obveznosti na Primorskem. Jera je ostala še bolj sama s svojim bremenom, ki se mu še vedno ni želela odpovedati, pa čeprav ni vedela, kako se bo zveza s Poldetom zaradi tega odvila.
Notranja stiska je skoraj sprožila predčasen porod, kar je za tiste čase praviloma pomenilo otrokovo smrt. Starejši brat, prav tako učitelj na isti šoli, čigar pomoč je poiskala v večernih urah, jo je pomagal spraviti v porodnišnico v Celju. Dobila je injekcije in zdravila, odrejen ji je bil počitek. Stanje se je k sreči umirilo. Zdravnik je s tem otroka rešil pred gotovo smrtjo. Po krajšem počitku se je lahko vrnila na delovno mesto. Trebuh se ji je lepo povečal, otrok se je lepo razvijal, bil je živahen, čutila je njegove premike. Že drugič v kratkem življenju je preživel.
V zimskih šolskih počitnicah se je odpeljala z avtobusom do Šmartnega ob Paki. To je bil kraj, ki je nastal na stičišču treh dolin, Spodnje Savinjske, Zgornje Savinjske ter Šaleške doline. Kovček do doma v Paški vasi, vasici, oddaljeni od Šmartnega kakšnih dvajset minut hoje, ji je nesel najmlajši brat, ki jo je čakal na postaji. Pisala mu je kartico, ki je tedaj bila na podeželju glavnih vir sporazumevanja na daljavo.
Jera je odraščala v veliki družini, v kateri sta dva otroka umrla. Vendar se je večina otrok že osamosvojila. Rodila se je kot deseta, najmlajša. Pred in med drugo svetovno vojno so stanovali na bregovih nad Šmartnim ob Paki; najprej v Gavcah, nato v Malem Vrhu. Po drugi svetovni vojni so starši dokončali hišo v Paški vasi, postala je njihova domačija. Kot družina so bili zelo povezani.
Hiša je stala na samem, na ravnini s polji, njivami in sadovnjaki, ob žuboreči reki Paki. Nedaleč proč se je bočila Gora Oljka, še malo dlje Mozirske planine ter planota Dobrovlje. Zunaj je bilo dvorišče, dovozna kolovozna pot z glavne vaške ceste, trata z lipo in klopco, vrt, dve njivi, na drugo stran reke pa sadovnjak. Za marsikoga je bil to pravljičen kraj.
Jera si je tam odpočila od psihičnih naporov, ki jih je doživljala pred tem. Otrok v njenem trebuhu je želel priti na svet. Sestra Roza, ki je še živela doma, jo je spremljala v porodnišnico v Celje, večje mesto v Spodnji Savinjski dolini, kjer so nekoč domovali celjski grofje. V njej je preživela več dni in nato ob pomoči babice rodila deklico na petek, trinajstega februarja. Za vraževerne je pomenilo, da je to nesrečen dan.
»Kako nenavaden datum. Upam, da bo izzval srečo,« je kasneje omenila babici.
Babica je morala predreti mehur in plodna voda ji je brizgnila v obraz.
Pripomnila je:
»Porodna voda obraz polepša,« in se ni obremenjevala. Obraz je že tako imela lep.
Bila je čudovita babica. Ko je Jera rodila, je vzkliknila: »Krepko punčko ste zredila!«
Tehtala je tri kilograme in tričetrt.
Povedala pa je mladi mamici:
»Otrok je precej živčen. Tako nemirnega že dolgo nisem videla.«
Jera je srečna pestovala in gledala ljubko deklico ter spoznala, da je v njenem trebuhu tudi ona preživljala nemirne trenutke. Polde je pri nosečnosti ni podpiral, okolica je pritiskala nanjo, ni vedela natanko, kako bo … »Zdaj pa je vse to za njo, življenje gre naprej. Bo že nekako,« je pomislila.
Matičarka jo je prišla dan kasneje vprašat:
»Kako bo deklici ime?«
»Ana.«
»Kdo je oče?« je vrtala dalje.
Jera je zardela in dahnila:
»Kar črtico naredite. Nezakonska je.«
»Pa priimek?«
»Gros, tako kot se pišem jaz.«
Uradni postopek ji veselja in radosti ob novorojenki ni uničil. Nežno je ljubkovala dekletce, ko ga je babica prislonila k prsim, in tiho rekla:
»Ana. Moja majhna, lepa punčka!«
Nekaj dni je ostala v porodnišnici, potem pa je prišla ponjo sestra Roza in odšli sta nazaj domov v Paško vas.
Domačija z okolico je bila lepo okolje za novorojenko. Dekleta sta pričakala mama Lucija in oče Lojze, stara nekaj čez šestdeset let, še vedno polna življenske sile. Vnukinjo sta sprejela z odprtimi rokami. Pred tem sta zaradi smrti njune hčere Mare, ki je umrla za tuberkulozo, nekaj časa imela pri sebi njeno punčko. Ker se je bivši zet drugič poročil, je deklico vzel k sebi.
»Če je ne boš smela imeti pri sebi, ko boš v Rečici, jo lahko pustiš pri nas. Vsaj dotlej, dokler si ne urediš življenja. Bomo že zmogli,« sta ji rekla.
Jerina sestra Roza je dodala:
»Na mene tudi lahko računaš.«
Jeri se je odvalil kamen od srca, glasno je rekla: »Hvala.«
Strahovi, kako naprej, so povsem izginili. Nekaj časa je ostala z dojenčico v Paški vasi, a kmalu je morala na delo. V povojnem času nove države Jugoslavije porodniški dopust ni dolgo trajal. Tam, kjer je stanovala, v podnajemniški sobici, Ane ni smela imeti, stanovanja pa ji šola ni ponudila. Zaradi tega je bila žalostna, in je morala punčko začasno vendarle pustiti pri materi in očetu ter jo obiskovala, kolikor je mogla. Ni vedela, za koliko časa. Hudo ji je bilo, a ni imela izbire. Potrudila se bo, da bo uredila, da bosta čimprej skupaj.
Polde ji je pisaril od vojakov. Znal je biti očarljiv moški, a razpoloženje je hitro menjal. Še vedno ni vedela, kako se bo njuna zgodba odvila. A ljubila ga je, mladeniča iz Škal pri Velenju. Tudi Polde njo, tako ji je zatrjeval. Dojenčico je sčasoma sprejel, Jera mu je odpustila. Tudi na to, da si je želel sina, je pozabil. Ime bi imel po njegovi mami, a moško različico.
Vendar se Jeri njen položaj z bivališčem, kjer Ane ni smela imeti pri sebi, skoraj tri leta ni spremenil. Hčerko je obiskovala vsak teden in med počitnicami. Izgledalo je, kot da deklice odsotnost matere ne moti.
Ani se sicer na domu maminih staršev ni slabo godilo. Dežela je bila zanjo raj, veliko se je igrala sama, od tod je potem izvirala njena kasnejša samostojnost, včasih pa s sosedovim fantkom, ki je živel na veliki kmetiji v vasi. Kar trije odrasli so pazili nanjo, da se ji ni kaj zgodilo. Oboževali so jo.
Nedaleč stran je ob levem bregu reke Pake potekala železniška proga, ki je bila speljana skozi Koroško in Velenje ter se je nadaljevala proti Celju in naprej. Po njej so občasno vozili vlaki, a je glasno šumenje hudourniške reke v veliki meri zvoke preglasilo. Pravzaprav se jih Ana niti ni nikoli kaj dosti zavedala niti je niso motili.
Blizu hiše je stala lesena uta, kjer so prenočevale kokoške, poleg je stal starinski vodnjak na poteg (štepih). Na klopi pod lipo si lahko posedel in užival v lepem kmečkem okolju s hribi v ozadju.
Skupaj s kokošmi je bival tudi velik, hud petelin. Če se je Ana igrala na dvorišču, on pa je bil spuščen, je tekal za njo in se zaletaval v zadnjo plat. Nihče ni vedel, zakaj je ne mara. Tako si sama na dvorišče ni več upala. Deklico je moral prenašati na ramenih, štuporamo, stari ata. Ta kalvarija je trajala tako dolgo, dokler petelin ni končal v loncu in ga je zamenjal manj bojeviti predstavnik svoje vrste. Ana ni spraševala, kje je mali hudobec, pozabila je nanj. Zanjo je bilo pomembno, da se je spet lahko igrala na dvorišču. Reka Paka je občasno naplavila veliko mivke, iz nje je lahko delala gradove. Domišljijo je imela bujno že tedaj.
Bila je radoveden, a priden in miren otrok. Videlo se je, da je zelo bistra, kmalu je shodila in spregovorila. Skoraj ničesar je ni bilo strah, razen trkanja na okno, kadar je napočil po večerih čas za spanje. Rada je ostala budna in se ji v posteljo ni dalo.
»Če ne boš pridna in ne boš šla spat, bo prišel pote hudobni mož iz gmajne. Že trka na okno,« so ji govorili.
Besede je vzela smrtno resno. A čez dan se ni niti spomnila nanj, toliko opravkov je imela.
Anin stari oče je bentil, kadar je prišla Jera domov:
»Jo boš dala krstiti? Menda ja ne bomo imeli brezbožnico pri hiši?«
Jera je pogumno odgovarjala:
»Danes so drugačni časi, ni potrebe. Naj ostane tako kot je.«
Ni želela, da bi si s tem povzročila težave v službi, čeprav je veliko učiteljev kljubovalo oblasti in svoje krščanske vere niso zatajili. Zanje se je še posebej pričakovalo, da so postali »moralno neoporečni«, to je člani komunistične zveze, edine politične stranke v socialističnem družbenem redu. Cerkev in država pa sta bili ločeni. Jera niti ni natančno vedela, ali je verna ali ne. Vzgojena je bila sicer v krščanskem duhu. Za nekaj časa se je v edino stranko včlanila, vendar je kmalu iz nje tudi izstopila.
A Lojze je vztrajal:
»Kakšni drugačni časi. Otrok mora biti krščen in pika!«
Sploh, kadar je spil kozarček preveč, ni odnehal. Lucija mu je pijačo skrivala, a jo je vedno našel. Težke domače razmere v preteklosti, bojevanje v prvi svetovni vojni, ujetništvo, druga svetovna vojna, smrt treh otrok … so telesno močnega, a duševno krhkega moškega potegnile v vrtinec omamljanja. Vztrajal je na svojem in dekličina teta Roza je šla v cerkev v Šmartno ob Paki uredit vse potrebno. Deklico je trojica na skrivaj krstila.
Ana je štela enajst mesecev, ko sta se Jera in Polde poročila. Takrat je Polde prišel od vojakov in je Jero zasnubil. Ni vedela, ali zaradi pritiskov iz okolja ali zaradi ljubezni ali zaradi obojega. A se je vseeno počutila srečno in izpolnjeno. Zelo ga je ljubila.
Polde je Ano tudi pozakonil, dobila je nov rojstni list, kjer so ga navedli kot očeta, in nov priimek Kralj. Po poroki sta zakonca še najprej živela v podnajemniških sobicah v Velenju, kamor sta se preselila zaradi novih delovnih mest na tedanji osnovni šoli, in tudi tam je nista smela imeti poleg. Najemodajalci niso marali otroškega joka. Ana sicer ni veliko jokala, a to ni vplivalo na njihove pogoje. Le včasih jo je Jera lahko za kakšen dan pripeljala na obisk.
Velenje je bilo tedaj trg v Šaleški dolini, ki pa je že začel kazati znake urbanizacije zaradi razvoja premogovništva in kasneje postavitve industrijskih obratov bodočega Gorenja. Začela so se graditi nova, svetla stanovanja v modernih blokih.
»Ana, ko bova z atijem našla v Velenju stanovanje, bomo zaživeli kot družina,« je Jera vzkliknila, ko jo je prišla obiskat.
Navzven sta Jera in Polde delovala kot lep par, a razpoke v njunem odnosu zaradi različnih značajev so se kazale že takrat. Polde je bil je samoljuben, vzkipljiv in nepredvidljiv, čeprav skrben mož. Ni se mogel upreti ljubosumnosti, kljub svoji radoživosti, in je večkrat dejal:
»Kaj vem, če je Ana moja?«
»Čigava pa?« je oporekala Jera: »Nenazadnje spominja nate.«
Jera je bila zelo lepa ženska, njemu zvesta, in je upala, da se bodo razmere spremenile ter da bo deklico lahko imela pri sebi. Zelo si je želela ustvariti družino, ki bi živela skupaj. Temu cilju se je približal tudi Polde. Pri vojakih je v tem smislu odrasel. Drugič je zanosila slabo leto po poroki. Tokrat se je nosečnost odvijala v ugodnejših pogojih.
»Ko se boš ti rodil, bomo zaživeli skupaj kot družina. Imaš sestrico, ki pride k nam,« je Jera govorila nerojenemu otroku: »Obeta se nam stanovanje.«
Nekako je bila prepričana, da bo fantek, čeprav se ni obremenjevala s tem. A Polde si je že tedaj, ko se je sprijaznil s prvo nosečnostjo, fantka želel. Patriarhalni duh je bil tedaj še vedno močan in se ga zaradi svoje močne avtokratske osebnosti ni mogel otresti.
Dve leti in pol po rojstvu prvorojenke se jima je rodil sin Andraž. Ob rojstvu je imel več kot kilogram več kot Ana, ko se je rodila. Za drobno Jero preveč, zato je imel eno nogico pa tudi rokico malo zvito.
Ginekolog je Jero potolažil:
»To se bo naravnalo, brez skrbi. Nekaj časa bo nosil mavec, delati bo moral posebne vaje, pa bo ...«
Jera se je nekega dne pripeljala z njim in očetovo sestro z vlakom iz Velenja na majhno železniško postajo v Paški vasi.
Tam sta jo čakali njena mama ter Ana in Jera ji je pokazala malo belo štručko, rekoč: »Glej, to je tvoj bratec Andraž.«
Ana je vprašala:
»Zakaj nam pa bo?«
Nihče je namreč na to ni pripravil, zato ni čutila potrebe. Še nje niso imeli pri sebi, pa se je pojavil naslednji otrok ... Otroška logika je pač kruta.
Pri starih starših je Ana tako ostala do svojega tretjega leta. Zelo se je navezala na staro mamo Lucijo, zelo pametno in karakterno močno žensko. Ta naveza je segala še v prihodnost. Rada je imela tudi starega ata, a z njim takšnega pristnega stika ni našla.
Kmalu po dogodku na železniški postaji so se vsi štirje kot družina preselili v najeto stanovanje v Starem Velenju, tedaj še trgu v Šaleški dolini, poleg katerega je raslo novo Velenje, ki je veljalo za privilegij. Trg je ležal pod Velenjskim gradom iz trinajstega stoletja, stanovanje je bilo v stari hiši pod njim.
Poldeta se je Ana bala. Ni znal z otroki, deloval je zelo strogo, pa še poznala ga ni. Imela ga je za tujca. Pogrešala je prejšnje okolje, čeprav se je v novega hitro vživela.
Mama ji je rekla:
»To je tvoj ati, kliči ga ata in ne Poldi.«
A deklica ga je dotlej videla samo nekajkrat in je to težko sprejela.
Jera je bila srečna, da so postali družina, kar je bil tedaj njen glavni cilj. Končno so bivali vsi štirje skupaj, skupaj z malo Ano. Polde je bil sicer odgovoren mož, a je imel veliko popoldanskih aktivnosti. Rad se je razdajal za družbo, s tem se je verjetno potrjeval in krotil svoj nemirni duh. Ker je v službo hodila tudi Jera, so najeli varuško, da je pomagala pri skrbi za otroka. Ana je že takrat delovala samostojno, Andraž pa je vseskozi potreboval varstvo zaradi svoje radoživosti in neubogljivosti. Jera je optimistično zrla v prihodnost, ki se je nakazovala. Obetalo se jim je novo stanovanje v manjšem bloku v novem delu mesta, kjer je bila za razliko od dotlej, tekoča voda.
Ana se je kmalu vživela v novo okolje. Največ se je družila s sosedovim temnolasim fantkom, otrokom živinozdravnika, ki je imel še dve starejši sestri. Skupaj sta hodila v vrtec Kekec, ki je stal ob gozdu v novem delu Velenja. Do tja sta šla mimo potoka Trebušnica, po makadamski cesti, mimo polj ene zadnjih kmetij, mimo kapelice in čez most nad reko Pako, ki je tekla skozi Velenje. Njena pot se je sicer nadaljevala skozi sosednji Šoštanj, sotesko Penk, skozi Paško vas in se je nato kmalu končala v večji reki Savinji v Rečici ob Paki. Paka jo je že takrat in kasneje spremljala skozi življenje.
V tistem obdobju je že stal deseterček, prvi blok v Velenju, gradili so tudi druge manjše. Takrat je bilo novo Velenje še majhno, a v porastu, med mesta se še vedno se ni uvrščalo. Tam, kjer so živeli, se ni odvijalo veliko prometa. Avtomobile si lahko preštel na prste.
V stari trški hiši voda ni bila napeljana, za pitje in kuhanje so jo točili iz Valenčakovega vodnjaka in jo nosili v stanovanje. Jera in tudi druge ženske so prale perilo v reki Paki in to je veljalo za težko opravilo. Včasih je hudobni sosed odprl pritok v Pako, tam kjer je nekoč stal mlin, in je to onemogočil.
V kuhinji je stal štedilnik na trdo gorivo, ki je služil za kuhanje in ogrevanje. Za kurjavo so se uporabljala bukova drva, ki jih je Polde skrbno cepil. Pozimi ni bilo dovolj toplote, prostora sta se težko ogrela zaradi velikosti in visokih stropov.
Včasih je Ana postala za kakšno uro varuška: »Takoj pridem. Popazi na Andraža, da ne bo padel iz posteljice. Daj mu dudo, če bo jokal,« ji rekla Jera ali naročil Polde.
Ana je sedela kot kip ob bratovi posteljici na »štokerlu« in budno pazila na fantka.
»Če kdo pride, reci, da se jaz takoj vrnem.«
Niti premaknila se ni s stola in kot papiga ponovila, kar sta ji oba starša naročila, če je kdo vmes prišel na obisk.
»Pridna punčka,« jo je pohvalila mama, oče pa te besede že tedaj ni poznal.
V starem Velenju niso dolgo bivali. Čez kakšni dve leti so se preselili v manjši blok, imenovan peterček, v novem Velenju, blizu deseterčka. Tam so jih čakale povsem nove razmere. Veliko, svetlo stanovanje, ki se je z lahkoto ogrevalo v velikih lončenih pečeh, tekoča voda, zelenice, otroška igrišča, družba vrstnikov … Velenje je sčasoma postalo mesto in se je zelo hitro razvijalo, tako industrijsko kot sicer. To je za sabo potegnilo tudi način življenja, čemur se je Ana sicer prilagodila.
A kljub temu je na trenutke pogrešala idilično zeleno vaško okolje v Paški vasi. Pravzaprav nanj nikoli ni mogla pozabiti, tudi ko je v novem okolju odraščala, doštudirala, se poročila in sama imela družino. Pogrešala je večerni mir na vasi, zavijanje psov, vonj po travi in poljih, po hlevskem gnoju ter glasno šumenje reke Pake. Nekaj časa se je na deželo lahko kdaj umaknila, saj je posest podedovala mama in so jo imeli za vikend vse dotlej, dokler ni zrasla v sedemdesetih letih nova družinska hiša v Velenju. Domačijo v Paški vasi so prodali, ker niso mogli vzdrževati dveh hiš, in Ana tega še dandanes ni čisto sprejela. Če bi se domačija spet prodajala, bi jo morda odkupila, tako zelo se je zarezala v njeno dušo. Postala je njen sanjski svet, katerega se je umikala pred naraščajočim hrupom mesta.
Ana se je tudi vseskozi zavedala, da se je rodila le zaradi mamine vztrajnosti in poguma. V tistih časih je bilo še vedno marsikje sramotno, če se je otrok rodil kot nezakonski, sploh na podeželju. In njena mama se je odločila, da bo šla s svojo punčko sama življenju naproti. Če bi o tem odločal le njen oče, je na tem svetu ne bi bilo. Tudi usoda je posegla vmes, saj bi jo kmalu izgubila, a so zdravniki splav preprečili. Kar dvakrat je Ana kot zarodek preživela. To se ji je vedno zdelo nenavadno in zaradi tega je življenje še bolj cenila. Če bi verjela v boga, bi se mu na kolenih zahvaljevala. Kajti če se ne bi rodila, ne bi bila nič, ničesar ne bi doživela, čutila … in srečna je, da se je odvilo drugače. Je tukaj in zdaj. Zdi se ji, da je bilo njeno rojstvo znamenje usode in da je njeno življenje pomembno.
Počutijo se varne v tisti veliki, debeli hiši. Skrijejo se vanjo, se zaprejo v svoje brloge in zadovoljno ždijo v njih.
»Halo?« neprijazno, brezosebno.
»Dober večer. Ste sami doma?«
»Kdo kliče?« nezaupljivo, grobo.
»Jaz.«
»Kdo jaz?« zdaj že jezno
»Jaz vendar.«
In se veza prekine.
Pa sem vendar bil tam, v tistem tujem stanovanju, v tisti veliki hiši. Nekdo je moral stopiti do telefona. Zaradi mene. Ne pozna me. Moj glas je vstopil v neko predsobo, se za trenutek spotaknil ob neznančevo neprijaznost in se spet umaknil. Živi sam? Ima ženo in otroke? Hja, gotovo ima družino. Prepiral se je z nekom in bil zato tako neprijazen. Ali pa sem ga zmotil pri kakem pomembnem opravilu. Se je jezil, ker se mu nisem predstavil? Le čemu bi se? Tako in tako me ne pozna. Pa me res zanima, če ima družino.
»Prosim?«
Tuje, hladno. Spet isti glas.
»Oprostite …«
Odložil je slušalko. Verjetno je pričakoval, da bom ponovno poklical. Lahko bi kričal name. Takoj bi vedel, kakšen človek je. Nekateri ne znajo prikriti svoje narave. Včasih kdo spusti celo salvo kletvic skozi slušalko v moje uho. Kak neotesan prostak, ali malomeščan, ki je v javnosti zgleden, nevidnemu neznancu pa spusti v slušni center vso svojo zadržano umazano notranjost. Drugi spet besno odvržejo slušalko. In potem verjetno kričijo v svojo družino, kako huliganski je današnji svet, barabe, ki nimajo kaj početi pa se norčujejo iz delovnih ljudi. Koleriki! Ogromno jih je. Ne vem čemu tak izbruh jeze, ko pa nikomur nič nočem. Sam sem, pa bi se rad včasih s kom pogovoril.
»Halo?«
Ta vprašujoči, pričakujoči halo imam rad. Njo pogosto pokličem. Sama živi, ali pa s sinom. Odraščajočim sinom. Včasih, redko, se oglasi fantovski, ne več otroški in ne še moški, glas. Na isti način zavije ta svoj halo? kot ona. Moški se nikdar ne oglasi. Po tem sklepam, da si prijatelja nikoli ne povabi domov. Verjetno zaradi sina. Seveda pa ima prijatelja. Zagotovo ga ima. Tako topel, poln glas.. Včasih zaprem oči in si zamišljam kakšna je.
»Povejte mi, zakaj vendar potrebujete toliko drobiža. Ceneje bi bilo kupiti mesečno vozovnico, pa še z drobižem ne bi bilo problema.«
Prijazna bančna uslužbenka misli, da potrebujem drobiž za avtobus. Naj kar misli. Pogosto prihajam in že vnaprej ve, da sem prišel bankovce menjati za kovance. Morda bom kdaj tudi njo poklical. Do zdaj je še nisem. Vedel bi. Spoznal bi jo po glasu.
Nekatere je strah. Verjetno živijo same v svojih varnih stanovanjih. Take rad pokličem večkrat. Ne oglasim se jim. Kar tiho sem, one pa:
Kdo je? Marjan, spet nekdo kliče in se ne oglasi.
Seveda je ta igra smešna. Nobenega Marjana ni v njenem stanovanju. Nobenega drugega diha, nobenega kašlja, posmrkavanja, glasu. Strah jo je, da preverjam, če je sama. In bom potem, mogoče, ponoči prišel in jo, že zdavnaj razdevičeno in uvelo, na njeno veliko grozo (in srečo) ponovno razdevičil.
Vem, skoraj vedno vem, kaj si mislijo. Ženskam se velikokrat ne oglasim, pa od njih največ izvem. Saj bi se rad tudi z njimi kaj pogovoril, vseeno kaj, pa mi glas obstane v grlu. Nočem jih strašiti, res ne. Ko pa sem tako sam. V mestu pa je, v tistih velikih, debelih hišah toliko različnih ljudi. Hinavsko, bojazljivo se zapirajo za brezosebne zidove in jih ne briga ali ve svet kaj o njih ali ne. Dvakrat obrnejo ključ v ključavnici in zataknejo verigo na vratih. Potem se udobno zleknejo na kavč in berejo. Ali pa gledajo televizijo. Sami so. Kot jaz. Sami s sabo in svojim tisočkrat premletim, tisočkrat spoznanim družinskim krogom. Kakšno hudičevo, pokozlano zadovoljstvo!
In potem zazvoni telefon. Ne skozi zaklenjena vrata, skozi zastrta zaprta okna, ne, tu ne more nihče k njim. Tudi nikogar nočejo! Koga pa briga, kako živijo in kaj počno, ko se umaknejo v brloge.
»Želite?«
»Jaz sem, dober večer.«
»Dober večer. Kdo pa kliče?« Narejena vljudnost. Da se ne bi slučajno zamerila kakemu znancu.
»Jaz.«
Umolknem. Tudi na drugi strani je tišina.
»Kdo je? » Iz ozadja moški glas.
»Ne vem, nekdo se zafrkava,« vzdihne ženska in odloži slušalko.
Ni zadovoljna z možem. Želi si avantur, popestritev. Pričakovala je, da jo bo nekdo poklical. Ali pa je samo upala, da je bila nekomu slučajno všeč in je izbrskal njeno telefonsko številko.
Tri, ena, osem nič … .Zdaj se bo oglasila. Stopila bo k telefonu, dvignila slušalko …
»Halo?«
Kako rad imam ta njen halo. Ne jezi se preveč, ker kličem. Moral bi ji nekaj reči.
»Halo?«
Samo trenutek še in odloži slušalko.
Kmalu ji bo dovolj teh klicev. Kaj bom potem? Ta njen halo je tako prijeten, tako božajoč. Ponoči sanjam njen glas. Počasi se izvija iz dolge in še daljše žice, kot duh iz steklenice. Samo glas je, potem meglica in potem dobi svojo obliko. Le kakšna je v resnici? Morda bi bil razočaran.
Domov bom moral. Samo še v nekaj brlogov bom pokukal. Zdaj so ljudje najbolj zanimivi. Počasi se odpravljajo spat. Naveličani vsega drsajo s copati po preprogah in se delajo, da so zadovoljni.
»Prosim?«
Moški glas je zaspan. Ni več mlad. Žena ga že čaka v postelji. Ali pa še vlaga papriko, ki jo je dopoldan kupila na tržnici. Otroci so nekje zunaj. Bodo že prišli.
»Kdo je?«
Ni jezen. Samo zaspan in naveličan vsega je. Če bi znal spremeniti glas, bi mu natvezil, da sem ženska, ki ji je neznansko všeč. Verjel bi mi. Taki, v teh letih, vse verjamejo. Nič več ne pričakujejo, razen kratkega valjanja s plačano žensko. Pa verjamejo.
»Kdo je?«
Žena v kuhinji je utrujena in se še komaj drži na nogah. Saj ne bodo pojedli vsega, kar je vložila. Nekaj bo dala znancem. Ampak rekla bo pa le lahko, jutri v službi, koliko kozarcev je vložila.
»Daj, povej, če imaš kaj, ker bom drugače odložil.«
Le kaj pričakuje? Že zdavnaj bi lahko odložil. Upa, da mu bo nekdo preko telefona popestril ali spremenil to njegovo zdolgočaseno življenje, smrdeče po kislih, vloženih paprikah.
»Pa nič.«
Žal mu je, da je moral odložiti. Lahko bi mu kaj rekel. Pa saj ga ne bi zanimalo. Takoj, ko bi slišal moški glas, bi odložil. Razen, morda, če bi ga povabil na kozarček?
Soparen večer je danes. Brez zvezd. Mestne luči dajejo nebu čudno barvo. Kot da se je redka kava polila po njem.
Čuden občutek imam, kadar tako dolgo hodim na obiske iz te majhne govorilnice. Gledam trebušaste hiše, prisluškujem spuščanju žaluzij in imam občutek, kot da sem sam ta majhna steklena hiška, stisnjena med velikanske termitnjake, polne mravelj. Tam, nekje za drevesi, je njena hiša. Vsak dan grem mimo in iščem v oknih. Najprej sem njo poklical. In naslednjič spet. Počutil sem se prijetno ob njenem ušesu, tako, čisto blizu. Potem me je njen glas poljubil na uho.
Naslovi v imeniku mi nič ne pomenijo. Razen njenega. Čeprav se bojim,da bi jo kdaj srečal pred hišo. Pa saj je ne bi prepoznal. Tam za drevesi, za njenim osvetljenim oknom …
V krošnjah drevesnih je misel obstala,
Da se spusti k tebi na tla,
Ko boš slučajno, v dnevu poletnem,
Vsa sončna in topla tam mimo prišla.
Lahko bi jo poklica in povedal pesem. Pesem zanjo.
Domov bom moral. Spotoma še hitro zvrnem vrček piva, da vidim nekaj osamelih obrazov s pijano svetlečimi pogledi, jokajočimi vase. Sami so. Čeprav jih doma nekdo čaka. Nekdo, ki še poglablja njihovo samoto.
Tako čudno mi je danes. Zaradi sopare? Zaradi barve neba? Danes bi rad vsem vse povedal.
»Jaaa?«
Kar planila je po slušalki. Verjetno pričakuje, da se javi mož in pove, zakaj se je zadržal.
»Kdo je? Peter si ti?«
Lahko bi bil on. Prav bi bilo, da bi bil. Ni prav, da jo pušča samo.
Odnehati bom moral za danes. Samo njo še enkrat pokličem. Jezna bo, ko se ne bom oglasil. Morda je že v postelji. Morala bo vstati…
»Prosim?«
Kdo je to?! Moški? Zdaj, tako pozno zvečer? In kje je sin? Menda ne bo kar pred odraščajočim sinom…? Saj ne more!
»Kdo, za vraga ste? Nihče se ne oglasi.« Zadnje je veljalo njej.
Kako si drzne? Ob tej uri, sam z njo v stanovanju! Kje za vraga je ta prekleti mulc!?
»Kar odloži. Nekdo zafrkava. Očitno je nekomu prišlo v navado, da me gnjavi s tem.« Njen glas je prišel iz drugega prostora. Ni ob njem. Gotovo jima pripravlja posteljo. Ali pa ga že čaka v njej. Psica pokvarjena! Sin samo odnese pete, pa že… Vsaj sama bi lahko dvignila slušalko. Da bi slišal njen »halo«. Zdaj bi že lahko vedela, kaj čutim ob njenem glasu. Lahko bi čutila tudi ona. Skozi te neskončne žice. Ki jo prinašajo tako blizu. In odnašajo tako daleč. V neskončnost. V neresničnost. V nejasen jutri.
»Čas je,« je pomislil, »čas je, za se znebim ropotije, pa šare, pa praznoverij.« Odvoz za smeti bo jutri in že pol dneva je zlagal na kupe stare moške in ženske obleke, kovčke, pokvarjene ure, strgane igrače in kar je še bilo odveč v tej zatohli, stari in veliki hiši.
Odprl je zdelano kovinsko škatlo, last njegove babice. Rožni venci, škapulirji, male romarske knjižice, spominki na romanja, na kraj Brezje, Sveta gora pri Gorici in Ptujska Gora, Svete Višarje, Kurešček, h Gospe Sveti na Zaplaz in v Crngrob ter kraje Marijinih prikazovanj: Lourdes, Medjugorje, Fatima. Prava razstava praznoverja.
Pogledal je, če nima opravka s srebrnikom, pa ni bil te sreče, samo medalja sv. Benedikta je bila. Stara mati mu jo je podarila, ko je bil majhen. Pa kako zvesto jo je nosil, danes ga je bilo sram za to. Čeprav mu je otroštvo minevalo gladko, brez poškodb in večjih težav, vendar ne zaradi nekega kovinskega novca, ostanka srednjeveških vraž.
Babice so se vsi bali. Bila je baje jasnovidna, neke vrste prerokinja in uročljivka. Kako je to šlo skupaj z njenim pobožnjaštvom, ni razumel, ampak je šlo. Pometal je pobožno šaro nazaj v škatlo in na koncu, z malo obotavljanja, še medaljo sv. Benedikta.
»Rešila te bo v trenutku smrtne stiske,« mu je nadušljivo rekla, ko mu je medaljo obešala okoli vratu. Takoj po njeni smrti je romala v škatlo, do danes. In od danes naprej v smeti, da ne vidi te krame nikoli več.
Vstal je, premočen, bilo je blizu štirideset stopinj in bil je samo v kopalkah. Pred hišo se je že nabral lep kup za odvoz. Le še bunker je manjkal. Na srečo je bil skoraj prazen.
Njegov ded, ki sicer ni bil versko blazen, je bil pa »atomsko« blazen, sveto prepričan v neizogibno tretjo svetovno vojno. Na skrivaj je zgradil amaterski bunker pod garažo, in ker je bil kmet, ne pa gradbenik, ga je polomil, kjer je mogel. Bunker je bil brez prezračevanja, elektrika fuč, prostor premajhen, totalno zmešano postavljen in še in še. Pa dozidan material, ki je dušil vsak zvok.
Po dedovi smrti so bunker postopoma oplenili, najprej hrano, nato pa vse ostalo. Razen za nabiranje padavin, ni služil ničemur in ni bil za nič uporaben.
Previdno je vzdignil vhod, postavil dve težki cementni opeki na robove, da prepreči zaprtje vhoda in zlezel po nevarnih stopnicah vanj. No ja, vsaj hladno je bilo. Svetil je kar s telefonom. Kot je pričakoval, kje bil bunker izropan, še zaboje je nekdo odnesel. Pa natančno pometel in pomil, najbrž babica, po dedovi smrti, ta je vedno morala delati. Če ni nič, potem ni nič.
Tedaj je nad seboj zaslišal avto, kdo, pa menda ne žena, prišla naj bi čez teden! Avto je butnil v cementni opeki, ki sta zgrmeli v bunker, vhod se je zaloputnil in samodejno zaklenil. V temi je komaj razločil drobno telefonsko lučko, ki je že utripala, je proti koncu. Brskal je po spominu, električno odpiranje ne gre, ali ni še fizično? Da bilo je, blizu vhoda. S tresočo roko je svetil, dokler ni zagledal ozke vdolbine poleg vratc. Kaj naj vtakne vanjo? Imel ni nič, tukaj ni bilo nič. Vpil je, skakal, norel, tlačil nohte, prste in na koncu brez moči obstal.
Preden mu je telefon dokončno omagal, kot bo njegovo življenje, si je ponovno ogledal vdolbino. En sam kovanec ali nekaj podobnega, okrog tri centimetre, bi zadoščalo, da ga vtakne in zavrti, ter odpre vsaj toliko, da lahko slišno kriči.
En sam malo večji kovanec.
Ali pa medalja sv. Benedikta.
Videl je, da pred spovednico ni bilo več nikogar, v cerkvi pa samo še bradati vernik, ki je vneto molil. Čas je bil. Stopil je v Spovednico, pokleknil in sklenil roke.
»Hvaljen Jezus.«
»Na vekomaj. Amen.«
»V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«.
»Amen.«
»Bog, ki razsvetljuje človeška srca, naj ti pomaga, da boš prav spoznal svoje grehe in dosegel božje usmiljenje.«
»Amen. Zadnjič sem bil pri spovedi pred dvajsetimi leti. Nisem mogel v cerkev, zaradi spominov. Vsa leta sem preklinjal boga, cerkev in duhovnike. Želel sem jim smrt.«
»Zakaj si žalil boga in edino Cerkev ter iskal drugim smrt?«
»Bila je vojna, jaz pa šest let star poba. Vedel sem samo, da moram bežati od pušk ali pa se skriti. Pet jih je bilo, orožje je viselo z njih. Vranovićeva banda. Med njimi in Stojčići je bilo staro sovraštvo, brez usmiljenja, vojna pa čas za obračune.
Stojčići so zbežali v hrib, v kočo. Bili so izdani in izdajalec je pripeljal Stano Vranovića in njegove. Popolnoma so jih presenetili, med sončenjem in pitjem kave pred kočo. Moške so takoj postrelili, potem pa še bodli z noži in tulili, da je to v imenu Boga. Obe ženski so ustrelili v glave in zažgali kočo. Stojčičev ni več, njihova hiša v vasi je prazna, propada.«
»Ti si bil samo otrok, ti zločini so na vesti tistih, ki so jih storili, ne na tvoji.«
»Ja, pa Stano Vranović, strahopetec, je bil ves čas v gozdu in še z nekom kričal, da naj vse pobijejo. Da jih čaka takoj odveza, ker to ni umor, ker so pogani – Stojčići so bili pravoslavci. Potem pa da grejo na pijančevanje in vlačuge, vse bo plačal tujec. Tujec pri njemu je glasno dajal nasvete kako ropati trupla in kočo. To je bil izdajalec, Famako ali nekaj takšnega, skupaj sta spodbujala klanje.
Jaz sem se, dolgo pred tem, tam skril, da me Veselin Stojčić spet ne pretepe, imel je težko roko. Bil sem v grmu, skozi veje sem videl vse, nekaj pa nisem mogel gledati, še razumel nisem. Ko je bilo mimo, sem zbežal. Na nek način še danes begam okoli zaradi tega. Otroštvo ne bi smelo poznati krvavih svatb. Dvajset let sem mi je to ležalo na duši. Nisem verjel v Boga in cerkev, ki kaj takšnega dopušča. Nisem šel k nobeni spovedi, k obhajilu seveda nisem mogel. Želel sem le, da bi vse pobrala smrt, pa naj Bog, če je, razčisti. Hotel, sanjal sem njihovo smrt. Morasto.
Včeraj se je končalo. Dva morilca sta padla med vojno, trije ostali pa so bili ustreljeni v zadnjih letih, najbrž mafijski posli. Stano se je dolgo skrival, lani so ga našli, bil je upokojen učitelj. Pred obsodbo se je danes javno pokesal in vse priznal. Dobil je toliko zapora, da bi tam umrl. Je pa bil spravljen z Bogom - toda kar tam, na sodniji, na hodniku, ga je ustrelila hčerka ene od žrtev. In zato sem danes tu..«
»Želeti nekomu smrt, je greh. Ne hoditi k spovedi in obhajilu pa tudi. O morilcih ne razmišljaj več. Tisti, ki so morili, če se niso pokesali tako, da so priznali svoje zločine in sprejeli posvetno kazen, so pogubljeni in bodo končali v peklu. Odpuščanja za njih ni.«
»Tudi za tistega, ki ni streljal?«
»Spodbujati, sodelovati pri umoru je smrtni greh, brez kesanja in priznanja ni odpuščanja grehov.«
»Oče?
»Ja, sin moj?«
»Stano je priznal vse, tudi kdo je izdal, spodbujal in blagoslavljal. Kdo je te beštije leta spovedoval in odvezoval. Ta zločinec se je imenoval Fra Marko, s priimkom kot vi, ki vas celo vojno ni bilo v vasi. Ki je torej zakrivil smrtni greh, za katerega ni odpuščanja«
Imel jo je v žepu jakne. Z vajeno kretnjo je potegnil ven, in nameril. Kot je računal, je bil v bližini. Trije streli, to je vedno zadoščalo. Pritisnil je na sprožilec.
Streli. Odmevi pod oboki. Glasen padec. Truplo je obležalo, kri je tekla počasi. Končano.
»To, to je naš novi faran Ištvan Szeker, prvi dan je tu, zakaj, zakaj!« Fra Marko je bil bled, toda odločen. Z roko je kazal na bradato žrtev, ki je visela s konca klopi. Pred njo je bila na tleh pištola.
»Ne poznate ga več. To je vaš bivši sošolec in vrstnik, Mare Jankovski. Hodil je skupaj z Vranovićevimi klavci, par sto kilometrov od tu; pod vašim imenom, kot zlagani duhovnik. Vedel je, da vas ni, da po posvetitvi študirate doktorat nekje v Belgiji. Dajal je odveze, vse, bil je oltarski deček in korski pevec, faliran študent teologije, poznal je ...
Stano Vranović je danes zjutraj na sodišču javno priznal, kar je vedel, ime, zločine, celoto svoje sprevrženosti ter da se Fra Marko še skriva. Pa ni vedel kdo je Fra Marko v resnici in da ni bil duhovnik. Jaz sem vedel, deset let jih zasledujem. Poslednje leto vojne je Jankovski izginil, s tem vred, kar je nagrabil. Komaj sem ga našel, ta je še ostal edini morilec.
Čakal je pred spovednico, da grem, ker sem zadnji v cerkvi. Vas je moral ubiti, kot edino še živo pričo, ki bi lahko razkrinkala lažno duhovništvo in verjetno ugotovila, kdo je zares. Po sodnijskem javnem priznanju vas bodo spraševali o tem, policija, novinarji.
Če bi pa danes obležali vi, bi se vse končalo, vaše ime bi bilo krvava sramota za vekomaj veke; preklinjale bi ga družine in cele vasi in blagoslavljale ubijalca. Cerkvi ne bi nihče verjel. Zato sem bil danes tu.
Sedaj mu odpuščam, jaz, deček iz grma. Pojdi v svoj pekel, Jankovski. Ostali te že čakajo, sam sem jih spravil tja.«
Fra Marko je naredil znak križa, stal je poleg trupla in zrl vanj.
Pred vrati je še zašepetal,
»Amen.«.
In odšel je.
»Ni konca te zalege, kdo si je izmislil to bedastočo, prišel sem. da bi imel tu mir, sedaj pa še na cesto ne morem….
Litanije profesorja Vanje so bile dolge. Odkar je nek guru objavil, da so je sosedna gora točka za stike z vesoljci, se je promet neverjetno povečal, nadlega za prebivalce pa še toliko bolj.
Nadaljeval je pot po hribu navzgor, samo da ga ne sliši več. Tu vernikov ni bilo, le sosedna vzpetina je bila sveta. Avto je mirno sopel do vrha, vendar se je prav tam močno zabliskalo; pojavila se je najprej zevajoča odprtina viseča v zraku, nato pa v njej… nekaj. Ne leteči krožnik, ne vesoljska ladja, še manj pa zemeljska naprava. Okroglo, veliko, oblito s trepetanjem energij. Ni niti videl, kako se je pred njim pojavila postava. Tudi ta oblita s sevanjem, ki je spreminjalo njeno podobo, prelivalo pojavno obliko iz ene v drugo.
»... najti ... najti … vedca …najti ...« mu je brnelo v glavi. Revolucija za celo Zemljo je bila tu.
Razumel je, vesoljec išče pametnega sogovornika. Butnil se je v avto in zdrvel nazaj do Vanje. Človek je bil mednarodno priznani genij, bo zadoščal. Skoraj na silo ga je zvlekel v avto in ga na vrhu hriba porinil pred bitje.
Pogovor je bil dolg, Vanja je nekajkrat uporabil telefon, toda ne za klice. Na koncu je bitje, če je to bilo, zatrepetalo in izginilo, takoj za tem pa še neopisljiva naprava.
»Vanja, končno, vesoljci, Zemlje gre v novo obdobje, vse, vse bo drugačno! Kaj sta se menila?«
»Pokvarili so mu upravljalci, ni vedel kje je. Potem sva ugotovila, da je s Centauri B. Na telefonu sem mu prikazal kje je to, pa je bilo.«
»Še, še, povej vse.«
»Jaa, najprej mi je moral priseči, ima nekega čudnega boga, ta se je med prisego celo pojavil za sekundo ali dve.«
»In kaj ti je moral priseči?
»Da se ne bo nikoli vrnil in nikomur povedal, da je bil tu. Da se ne bo še več prekletih nadleg plazilo naokoli. Ne boj, njegov bog obstaja in prisega bo držala, nikoli več jih ne bo.«
»Tu pa bo mir.«
Pred časom sem srečal Evo ... z napako. Kako to vem? Tako se mi je predstavila in suvereno ponosno stala za stavki svojih besed, na papirju. Vsa ranljivo človeška, z vsemi drobnimi problemi in slabostmi. Torej mora biti Eva z napako, saj sem tudi jaz samo le potomec Adama. Tistega Adama, ki ga je premagalo jabolko skušnjave in je strastno ugriznil vanj.
Greh?
Napaka … torej sem tudi sam na nek način Adam z napako. Potomec taistega Adama z moškim egom in željo po oblasti. Kot vsak moderen Adam, si bi najbrž tudi sam želel lepe, prijazne, vodljive in šibke Eve. Le kdo si tega ne bi želel?
Ugriznil sem v to jabolko, ki mi ga je ponudila Eva. Na greh sploh nisem pomislil.
Niti na to ne, da sem tudi sam le samo Adam z napako in bom najbrž tudi sam iskal in pogrešal vse te lepe lastnosti Eve, ki jih morda ni in jih tudi nikoli ne bo.
Bom torej tudi sam v sili tulil in rotil Boga:
»Pomagaj mi! Dam ti še eno rebro. Kaj eno, dam ti prav vse, kar ti moram dati … .«
A bog nima telefona ali pa je kje po opravkih. Komu mar, jaz uboga para. Skromen kot sem, sem s hvaležnostjo vesolju požrl to jabolko in … še preden bi si utegnil poiskati, tisti del zdrobljene pečke, nekje med zobmi, sem že bil osrednji lik nove življenjske telenovele.
Eva je obljubljala marsikaj. Ni da ni. Postava, lasje, obraz, milina …
Le čemu bi torej potegnil še dvom iz naftalina? Znašla sva se v vrtincu besed. Stavki so tvorili nove galaksije. Najine zgodbe so so nizale črko za črko, besede v stavke.
Čemu bi torej čakal Boga, ko pa ga tako ali tako nikoli ni, ko bi ga človek najbolj potreboval.
Ali je zaseden, ali pa čepi kje na straniščni školjki, zaprt od vsakodnevnih težav tuzemskega bivanja.
Ne bom tvegal sreče. Ne bom preračunljivo, s figo v žepu špekuliral. Kdaj kaj dati Evi na plano.
Dal ji bom vse. Kar takoj. Tukaj in zdaj.
Saj? Če te ima nekdo res tako rad, kot ti govori … mar ne misli resno?
Kot odsev v ogledalu, sva stala razgaljena, drug pred drugim. Čemu torej dvom ali strah?
Položim kar vse karte na mizo. Izgubiti nimam kaj.
V vsej svoji ranljivosti sem odprl srce in dušo. Sem tipično nekonvencionalni pripadnik moškega spola. Morda celo Adamu v sramoto ali v skrb. S pomanjkanjem želje po ukazovanju, brez želje po oblasti. Preprosto, samo skrbeti in razvajati svojo najdražjo … Evo.
Ego?
Še najbližje temu mi je jogurt, ki pa ga tako ali tako ne pijem. Torej sem eden tistih redkih osebkov, ki jim je lasten ego tuj. Španska vas. »Čudna vrsta!« vam povem.
Črke so eno, koraki pa so drugo. V besedah je življenje zavito v strast in oddih.
V življenju … velikokrat zmanjka tudi besed, kaj šele strasti in oddiha. Tako je bilo tudi v najinem raju. Orgazme so zamenjale strele. Nevihte besed in dejanj. Sam sem neštetokrat obračal list za listom, svojih misli in iskal vse te obljube, drobne radosti … a sčasoma so obledele tudi te, kot listje nekje v jeseni. Pa sva bila oba v raju. Eva z namenom, jaz Adam s srcem in dušo.
»Morda je krivo vreme, morda korona? Le kdo bi vedel?« Najbrž sem kriv kar sam. Ob moji dioptriji in starosti, bi bil potreben tudi sam biFuKalnih očal. A kaj, ko je pogled skozi očala tako oster in dramatičen. Da bi se še Ibsen ustrašil in kar zbežal v noč krika.
Rožnatih ne maram. Nisem gej. Čeprav so geji čisto ok ljudje, ne vem, čemu sedaj ta predsodek. Najbrž obrambni mehanizem. Glede na to, koliko me je življenje »prejebalo« zadnji čas.
»Blefiram!?«, zadnje čase sem se že kar navadil na vsakodnevno blefiranje. Ti preide kar v kri.
Blefiranje mislim. Tisto z »jebanjem« je težje se navadit.
»Sem preveč kritičen? Ali zgolj prizadet?«, sam bi rekel prizadeto kritičen. Zato pač vidim sedaj več, kot sem sam videl še pred časom. In to celo brez očal. Gledam s srcem in dušo. Oropano za vse to, kar sem naslikal vanj … in v lepši jutri.
Pa Eva?
Saj je vendar tudi osrednji lik moje zgodbe. Kaj je z njo? Le kdo sem, da bi (ji) lahko sodil? Sem res brez stanja greha, da bi lahko metal kamenje težkih besed? Ejakuliral obtožbe brez sramu.
Najbrž res ne. Sem le samo človek iz mesa in krvi. Človek, ki za razliko od Kim Džong-ila opravlja tudi vsakodnevno veliko potrebo sranja.
Eva kot Eva pa ... naj se še sliši tako šovinistično, je napletla svojo zgodbo uboge žrtve. Kot že nekajkrat skozi stoletja. Saj ne rečem. Moški smo svinje. A ne vsi. Takšna trditev bi bila morda krivična za koga. Zato kričijo dejanja, ki jih nismo vajeni in pripravljeni na njih, še toliko bolj, ko večna klasika vsakodnevno običajnega življenja.
In podobno je z mojo Evo.
Sam vem le to, da sem nekje na pol poti k sreči, pozabil na vse svoje želje in pričakovanja. Želel sem le biti čimbolj ustrežljiv in poslušljiv.
»Halo! Me slišite …?«
In iz dneva v dan sem se bil uslišan manj. Vse do trenutka, ko sem postal za Evo skorajda popolnoma nezanimiv. Napočil je čas za novega Adama in zgodba se bo spet ponovila … kot se je ponavljala že velikokrat. Skozi stoletja.
Tako pač je … če imaš napako.
Pogled usmerim v trepetajočo magično svetlobo, trenutek med dnevom in nočjo, bližam se domači vasi. Naporen dan je za mano, a splačalo se je, novčiča v mošnjiču že od kloštra sem prijetno žvenketata. Glej, prve zvezde. Mlada, topla noč in žvenketanje novcev... Pot kar sama zavije v znano smer. Zatohlo kiselkast vonj mi udari v obraz, namignem kelnarci. Sedem v najtemnejši kot, danes hočem biti sam.
Zadnje čase me sestre Presvete device dajo vse bolj poredko poklicati. Rad pomagam, raskave roke niso, da roženkranjc prebirajo. In prednica, mičnost in lepota res nista njeni glavni vrlini, mi je zvečer stisnila v pest cela dva beliča. Da otroci in žena jutri ne bodo lačni, je bila prijazna. Mislim si svoje, rečem pa nobene. Ah, babe! V večjem loku se jim ogneš, bolje je. Ne rečem, da je bilo vedno tako. Danes pa, glava se komaj kdaj še za kako kiklo obrne. Pa vendar, ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči. Tudi v kloštru se najdejo, ki jim, Bog mi odpusti, iz oči hudički ven gledajo.
Ves dan sem se presneto mučil doli v kleti. Sodi za novino morajo biti pravi čas nared. Kasno popoldan je že bilo, ko se lotim onega v kotu, da ga operem. Hočem izbiti čep in namesto da bi ob udarcu votlo zadonelo, zaslišim iz soda nežen in vabljiv glas, kakor zvok siren, si mislim. Ni na meni, da vprašujem. Greh bi bil, da bi šlo v nič, kar še našemu gospodu dopade. In sirene so se tudi že odločile. V kleti je vlažno in temačno, svetloba prihaja le skozi zamreženo okence v kotu. Dotipam pipo in prisluškujem radostnemu zvončklanju tekočine v kozarcu.
Neustavljiva sla in sladko je pričakovanje, še preden se ustnice dotaknejo hladnega roba čaše. Sledil je dolg požirek. Čutim, kako se vino razleze po ustih, topla mehkoba se širi naprej po telesu. Misli mi odplavajo nekam pod pajčevinast strop in oči se nevede zazrejo za njimi. Dolgo tako strmim v praznino.
Nenadoma, glej, svetla razpoka se širi nad zarjavelo vezjo starega oboka. Pramen svetlobe se spušča poševno navzdol, ustavi se na grobo položenem kamnitem tlaku, kjer zariše kačast vzorec. Z očmi mu sledim, kako se plazi po vlažnih, gladkih kamnih. Res je čudno, da tega že prej nisem opazil. Sklonim se, da natočim nov kozarec, zdaj mi pramen svetlobe poboža rob suknjiča. Koj nato svetloba ugasne, kača na tleh skrivnostno izgine. Oči pa se hitro privadijo.
Nič novega ni, da mene Skušnjavec še posebej obrajta. Tudi zdaj me ne pusti v temi, ampak me žene gor, skozi križni hodnik, proti zadnjemu, zapuščenemu delu samostana.
Izza stebra mi bega pogled po zaraščenem dvorišču. Poskusim se znajti, kje sem. Bi rekel, da je klet ravno nekje tu, pod mano. Ob zidu ugledam na pol sklonjeno postavo nune, ki nepremično zre skozi majhno lino. Takoj jo prepoznam, ves čas sem nekako slutil, sestra Ana je. Še vedno je lepa, njena odmaknjenost od sveta, kot da se je pri njej čas ustavil.
Vračajo se podobe. Njega dni se je, na drugi strani prav tega zidu, vila stezica, skrita pred radovednimi očmi; vsi vaški fantje smo jo poznali. In ob vodi še stoji jelša, ki ima vrezano prebodeno srce. Oh, Ana ... Ali je res Bog tako hotel? Bog ali hudič, zdaj je vseeno ...
Potiho sem se odplazil, nazaj v temačni hlad kleti. Natočim nov kozarec. Dolgo časa sem strmel vanj, vse dokler se po vlažnem kamnitem tlaku od nekod spet ni priplazila svetleča kača. Kača, kača!
Kaj je nocoj s tabo, Micka prijazno prekine moje misli, sem že vse pospravila, za danes je bilo dovolj ... Prav imaš, Micika moja, več ko dovolj. Vržem na mizo dva novčiča in počasi vstanem.
Noč je zvezdnata, shladilo se je …
… Jezen tipam za daljincem, hudič pa te piratske kopije telenovel ... Kaj le mu je potem doma baba …
Moji sošolki je ime Vera Alkoholičarka - Spoznal sem jo, ko sem, kakšnega pol leta nazaj, prvič obiskal skupino anonimnih alkoholikov - Je precej debela in neprivlačna. Je pofarbana blondinka, najbrž zato, ker ima že dosti sivih las. Oblečena je v precej drage in še kar lepe cunje, a na njej nekako visijo. Morda kdo poreče, to ni nič posebnega in je škoda besed.
Toda besede, njene besede! Ko jo zagledam, stoječo tam, na kamnitem pragu Poljanca, me prešine: spet en … sestanek. Še je čas, da se obrnem. Ne, nadaljujem začeti korak, kajti ona bo tudi jutri, to je kot pribito, risala valjaste figure na tisto fasado, razdrapanko poljansko.
Ja, kadar se Vera na sestanku oglasi, in oglasi se vedno, smo za tisto uro – mhm. Kisli nasmehi švigajo med stoli, nemočno se odbijajo od umazano belih sten. Neskončne litanije tečejo enakomerno in ponavljujoče se besede se vrtinčijo in kot brez teže dvigajo nekam pod visok strop.
Potem včasih razmišljam, kaj da je povedala: Tisti in tisti dan je zjutraj vstala, potem je šla v kopalnico in nato ni vedela, kaj bi. Poraba njenih besed ob tem znaša, ne da bi štel, nekaj čez tisoč sedemsto petinštirideset in pol. Drugi del govora nameni temu, spet povzemam, česa vsega ni mogla v življenju napraviti in kako ji vsi, vključno s sosedovo mačko, delajo krivico.
Ne vem, kaj bi: naj neham na Poljancu in začnem hoditi na Podmilščakovo ali kaj?
Pol leta kasneje - kdo ve zakaj - še vedno vztrajam na Poljancu. Nič posebnega se tačas ni zgodilo, le ljuba zemljica se je zavrtela na nasprotno stran svoje večne poti. In sošolka Vera, stalna kakor zemlja, še vedno pogosto prihaja in še vedno je gostobesedna.
Toda ne! Vem, da se je spremenilo, mnogo se je spremenilo, pravzaprav, vse se je spremenilo, tudi Vera. Nič več ni tako nemogoče opravljena, čeprav priznam, Vera ima svojstven, malo nenavaden stil oblačenja.
In njene besede! Sčasoma je postala njena pripoved – no - kar zanimiva in ji - presneto da res - zdaj drugače, bolj pozorno prisluhnem. Pove nam, še vedno med tisto točo nepomembnih besed, kolikokrat so ji, že kot majhni punčki, dali vedeti, da jim je odveč in kako se je zato naučila skrivati čustva in se pretvarjati. Tudi danes, ne pozabi povdariti, ni prijela za kozarec. Zato pa pride dan, reče, ko že zjutraj začuti, da bo vsaka naslednja ura zanjo preizkušnja. In pri tem, hvaležno pove, smo ji sošolci v veliko oporo.
Pravzaprav, če tako pogledam, kar pogumna je tale Vera. In – saj ne morem, verjeti – vsa drugačna sedi zdaj med nami, zbranimi v krogu. In tiste viseče cunje na njej so nenadoma postale ravno pravšnje.
Spet pomislim nanje, na njene besede. Postale so tople in nežne, pričnejo me božati, nalahno prehajajo vame. Majhen čudež v majhni, ozki sobici, polni toplih besed. Potem se primemo za roke, začutim njeno dlan in v meni se zopet prižge drobna, že skoraj pozabljena lučka.
… a ob desetih?
Okrog! Tri ure gor ali dol, hočem biti duhovit.
Poklič, ko boš pri gostilni!
Dobro, se vidiva.
Pride s psom, z nekakšnim pisanim terierjem in s polurno zamudo. Med čakanjem (zraven gostilne Čad) sem pogreval ljuti paprikaš. Pomaha.
Si dolgo čakal?
Pogledam psa. Saj res, kakšne izkušnje imam z njimi? Kaj sploh vem o ženskah s psi in to na vrvicah? Hočem reči: ženske, psi in vrvice skupaj, kot eno!?
Niti ne.
Nekoč sem slišal - ne vem, ali je to šala - da jih je dvoje vrst. Ene rečejo: fifi, oh ti moj mali ljubček ti, druge pa: fifi sem! Ne smeš! Priden, hitro v kočo! Takoj sem videl, ona spada k slednjim. Fifi ves čas nežno pogleduje rahlo navzgor nadejajoč se novega ukaza.
Malo sem se razgledoval. Kar hodijo na Rožnik, eni celo športajo. Ni panike, in še modna revija mladih mamic mi je krajšala čakanje.
Postrani me ošvrkne.
Cesta je prašna, prehiti naju kombi, neopazno zaprem vse odprtine, dokler se prah ne poleže. Moja pljuča, polna zgodovine, z naporom lovijo na redko razmetane atome zraka, med tem ko ona, zdaj brez vrvice, še vedno nekaj o zaprtih zapornicah in zamudi, in tako. Fifi mirno stopa ob njeni nogi noseč v »ustih« gumijasto kost.
Vzpenjamo se skupaj s soparico, ki puhti iz živice in izpod pazduh - seveda je vroče! In to le zaradi njene zamude. Omeni, da jo zadnje dni bolijo kolena in če lahko greva počasneje. S fifijem razumevajoče prikimava.
Na vrhu ne zavijemo proti gostilni ali pa vsaj gor, k cerkvi, ampak tu Fifi prevzame vodstvo, na levo, skozi zelenkasto zelen slavolok, na nekakšno jaso. Spominja me na viteško dvorano, razkošno, a komaj kaj opremljeno, v kateri sem nekoč na končnem izletu s sošolko nalašč zaostal, »da bi si pobliže ogledala lovski prizor na tapiseriji«. Kakor tam je tudi tu v enem kotu razčeperjena stara bukev, mimo katere tečejo lovski psi, v tem primeru le fifi, in pod katero so sedeči pari v travi, v tem primeru le midva. Manjka le kakšen oddaljen jezdec in pa za drevo privezan konj.
V zraku lebdi dezodorant z vonjem bezga, lahna sapa ga prinaša bog ve od kod. Enakomerno valovita tišina napolnjuje prostor, vmes pa njeno lahno dihanje, ki ga tu in tam zmoti brenčanje čmrlja. Nazadnje še to potihne - brenčanje namreč (kajti to ni kriminalka) - nekje med rožastim vzorcem od moljev načete tapiserije.
Zaposlen z iskanjem česa med belimi kamenčki skritih misli, se zavem, da ona še vedno nekaj pripoveduje (vidim to po premikajočih se ustnicah in kriljenju rok), zato skupaj s fifijem samodejno prikimam.
Kakšne oči sploh imaš, nikoli me ne pogledaš v oči, reče.
Potem se zopet osredotočim na kamenčke, s katerimi je posuta bela potka, ter skrivoma lovim vonjave v svoje razširjene nosnice. »Vsa dišiš po cvetočem bezgu in tvoji boki se zibljejo v ritmu udarcev oddaljenega zvona« bi ji hotel zapihati na dušo, ne rečem nič. Vseeno si nejasno predstavljam, kam bi me ta piš lahko odnesel.
Sediva, tam v vogalu je še prosta klopca.
Že skrene s poti v visoko travo, sledim vonju bezgovega cvetja, fifi tudi.
Res lepo pišeš, slišim odzvanjanje oddaljenega zvona, tako občuteno. Postanem pozoren.
Ah, daj no, rečem in že odletim proti vrhu bukve, zakrožim okrog zelenega reliefa. Zakliče za mano, da je zdaj v bistvu sama, nekakšen sporazum, neformalni, toda piš vetra preglasi njene zadnje besede. Oster zavoj in nad livado priletim tokrat hrbtno, s pogledom v nebo, s kotičkom očesa le ujamem pogled, ki me spremlja, še obrat in že pristajam na klopci zraven nje. Fifi se prestrašeno umakne. Zdaj živi z Marjanom, tako, brez nekih takih obveznosti.
Viteška soba se počasi vrti, na klopco posije sonce, vitez, kje si, ne vidim te. Fifi teka za kostjo in ji jo venomer prinaša, ona pa jo, smehljaje, še bolj vneto meče zdaj sem zdaj tja. Očetova smrt, pravi, jo je prizadela. Zelo lepo je slikal, doda. Bezgov vonj postaja močnejši, v njem se vsake toliko časa primešajo druge vonjave. In piše, zato. Potem se zagleda nekam vstran.
V opoldanski vročini, povedo stari padarji, je vonj cvetov najmočnejši.
Nenadoma reče:
Ti moj mali, ti.
Bezeg diši. Sem prav slišal ali sem od vonja in vročine že malo omamljen?
Škoda le, da je že tako pozno.
Navzdol stopava hitro, brez besed. Ujamem se, da spet premlevam tisto o ženskah in psih.
Poklič kaj!
Fifi pa že zgineva za vogalom, bezgov vonj tudi.
Sedem v avto in speljem. Samodejno vključim hlajenje, avtomobilsko kletko napolni običajni vonj. (Na moji strani je še vedno zataknjen izrabljen osvežilec z vonjem akacije) Hitro se privadim nanj, niti ni tako zelo drugačen od bezgovega. Saj, pomislim, in doma sploh nimamo psa, pisani terierji, seveda, brez vrvice, niti niso tako zelo napačni.
Drvim skozi toliko. Razlaga poteka vneto, podrobno in sproščeno. Vse je, kot mora biti: novoporočenca s na ploščio nastavljata kameri, kako ljubko! Ona je že vsa rdeča od sonca.
Kaj bo še na dnevnem redu?
Veš, zdaj so na novo uredili križišče, težko se je znajti …
Ali je kdo prinesel s seboj kakšno reč za prebrat?
Jaz lahko kaj spečem, se ponudi Jože, pohod bom zaključil prej. Cele poti ne bi vzdržal.
To bi bilo res fino, a misliš resno? Imam žar in potem se tako vsi dobimo pri meni, malo na klepetu.
A lahko on nekaj prebere?
Jaz nimam prevoza iz Ljubljane, ne vem, kako bom prišla na štart(!?).
Te spotoma poberem.
A pobereš, saj ne bom ležala!
Daj no, veš, da ni bilo mišljeno tako, dobra šala.
Boste še kaj?, vpraša bel predpasniček.
Bomo kar plačali.
Danes plačam jaz!
Ne komentiram.
Ne, lahko damo iz skupnega, čeprav v njem ni nič.
Ne razumem dobro. In denarja tako nimam, sploh pa je dobro rešen detajl srednje prečke in zadnjega stebra.
Malo tišine, prosim, on bi nekaj …
Se ne bi dalo začeti kaj pozneje, to je zame tako zgodaj.
A gremo?
Se vidimo v soboto! Kar na štartu!(?)
Ja, mi trije, ti ne prideš, kajne.
Ne, sem že zmenjen, vseeno hvala za povabilo.
Vseh osem se na neslišno povelje, ki je priplavalo iz svetlih poročnih soban, odpravi nazaj proti oboku, zunaj pa se še dolgo in toplo poslavljamo, Zdenki združeni pomagamo odparkirati avto.
Se vidimo, torej kmalu! Parnas žari.
Sedem v razbeljeno škatlo. Malo sem omotičen. Rad hodim na naše sestanke skupine za ustvarjalno pisanje. Bo držalo. In tako ustvarjalni smo. In sproščeni, znamo biti tudi neformalni. Iskreni in zaupljivi pogledi vseeno prestrašijo prosojne meglice, ki so nameravale pokukati izza Šanc. Še vedno rahlo omotičnega, čeprav ventilator predirljivo hlipa, me prevzame prijeten občutek, da sem danes dodobra potešil svojo nemirno ustvarjalno dušo. Ni bilo zaman, ko sem, kopajoč v lastnem potu, hitel skozi rdeče semaforje na naš mali Parnas. Glej, tudi tokrat se vračam z njega obogaten z novimi spoznanji. Na naših srečanjih se vedno zgodi toliko zanimivega, postala so mi vir umetniškega navdiha. In potem doma začutim, da lahko spet ustvarjam, v miru in nočni tišini pišem. Tako, kot danes. Pišem in pišem, jako ustvarjalno (Beseda jako mi je jako pri srcu, spominja me na jaka, neko govedo, se mi zdi.) Tako se spet počutim.
V toplem, pomladnem jutru. Ves moj je svet. Ptice po visokem nebu letajo, rože na pisanem vrtu dehtijo, dekleta v mladostni vznemirjenosti hrepenijo … Nenadoma z neba ukazujoč glas:
Piši!
Skozi možgane še isti hip:
Pisati? Zakaj? Želeti si? Kaj hočejo od mene?
Začutim, da mi znana sila pričenja prazniti drobovje, možgane, vse, celico za celico, dokler ne ostane le še videz. Za to se ne zmenim, saj tako nisem bil posebej privlačen. V tej novi razsežnosti sedem za računalnik, ki z običajno hitrostjo pet sto milionov gigabitov nalaga izbran program, medtem ko se moje misli same usmerijo k zahtevani temi.
Ah ja, spomini na mojo umetniško mladost. Sliši se neverjetno, že takrat sem, tako rekoč iz notranje nuje, kričal otroški Aaaa!, pisati pač še nisem znal. Resnici na ljubo se je moj ekstencialni vzklik razlikoval od ostalih le v posameznih, toda za moj poznejši umetniški razvoj pomembnih podrobnostih. Okolica je to razliko, prepričan sem, zavestno spregledovala. Pri tem so delal še paniko in me skušali, o groza, hraniti in tolažiti. Niso razumeli. Pravi umetnik mora biti vendarn lačen in zapuščen! Jaz pa, pravzaprav umetnik v meni, je klical in tulil naprej. Le z veliko predanosti in muke sem uspel najti sebi lasten slog izražanja.
Naneslo je lepega dne, da sem začel trgati hlače v šolskih klopeh. Če povem enostavneje: Ne da bi me kdo kaj vprašal, so me poslali v šolo. Kakšen je bil v resnici tisti dan, kdo še ve? Glede klopi in hlač pa je vendarle precej res. Toda krivda, da so se strgale, seveda ni bila moja, pač pa Marije terezije, kajti od takrat so se žagance gulile, da so iz njih skrivno pogledovale šprikle zahrbtne. Tovarišica je pričela z velikim A, moja krhka umetniška duša tega nasilja ni prenesla, zajokal sem Aaaa in zbežal domov v mamino krilo.
Leta so tekla. Sprva se je umetnik v meni še zadrževal, a kaj kmalu je mutirajoči Aaaa zvenel že na polmoško, verjetno da tudi intelektualno. Svoj umetniški kredo sem razlagal vsakomur, ki me je le hotel poslušati, a teh je bilo v zdravem vaškem okolju kaj malo. V zaslepljujočem žaru svetlobe in najmračnejši globini teme, med hudičem in bogom, strastjo in obupom, sem koval občutene verze; z enako, če ne še z večjo močjo, so same od sebe vrele na dan besede v obliki prostih, a zato nič manj umetniških spisov, ki bi jih dandanašnji modno, drugače pa brez prave potrebe, poimenovali eseji. Mi smo preprosto in kleno rekli bobu bob, ne pa to današnje vzvišeno in prazno blebetanje … Kam gre svet? Pustimo to, zdaj vem: Naj jim rečejo tako ali tako, zaman sem upal, da jih bodo sodobniki, zaradi njih globine, mogli razumeti. Nekje tudi še hranim zaprašen prepis snopiča poezij, ki sem ga davno tega poslal uredništvu tako imenovane kulturno-umetniške revije. Nobenega odgovora. Globoko ranjenemu se mi je iz prsi izvil obupan, do tedaj najgloblji, po celi vasi doneč drugobasovski Aaaa! Nič zato, večina nas tako ali tako postane slavnih šele po smrti. Vseeno zelo boli.
Velikemu in globoko čutečemu umetniku so mi resnično, kakor pavu perje, pristajali vzvišeni ideali in trpka spoznanja o krutosti, krivičnosti in zlaganosti tega sveta. Iz te globoke eksistencialne in indetifikacijske krize sem se, z vso resnobnostjo trenutka popolnega brezupa, zatekel v svoj intimni, iracionalni svet sanj in iluzij. Do takrat najboljši, po tistih besedah pa le še bivši prijatelj, je takrat ob pogledu name izrazil globok dvom. Skratka, nič ni olepševal, kot strela iz jasnega je udarilo iz njega:
Tebi se je čisto sfuzlalo!
Potrlo me je, Aaaa.
Iz takšnega povsem pristranskega in v glavnem zgrešenega opisa mojega duševnega stanja, je lahko vsakomur jasna intelektualna in kulturna raven krogov, ki so me obdajali. Te udarce je bilo mogoče prenesti samo na en način. Prežlahtni renski rizling je bil komaj dovolj dober za mojo globoko ranjeno, strto in od nenehnega bičanja izsušeno dušo in samo v valovih poletnih trav kanabisa se je mogla zmanšati neznosna zemeljska teža bremena, ki sem si ga v imenu Človeka, za njegovo odrešitev, naložil. In da bo mera polna, kako neznosno, Beatli so ravno takrat zapeli Yesterday. Še sem tu in tam poskušal s kovanjem verzov, še je na papir kapljala moja kri, toda obup je bil vse močnejši. Umetnikov glas je postajal tišji in tišji:
O srce, ti zapuščena gostilna, o spati in se nikdar ne zbuditi, sem takrat zapel.
Da zveni znano? Lahko, da so ti prekrasni verzi iz prejšnjega življenja ali pa si jih je morda kakšen prav spreten modernist prilastil, kdo ve. A le noč je slišala moj tih, boleč Aaaa!
Med neutolažljivim jokom končno zaspim. Spal sem dolgo in sanjal čudne sanje, o možu, na las podobnem meni samemu, ki je srečno poročen in ima dva otroka, hodi v službo in igra vlogo zadovoljnega malomeščana … Saj, v sanjah je vse mogoče.
Naredilo se je jasno in mrzlo jutro, z ivjem ozaljšano. Kakor otrok naberem v dlani tega lesketajočega srebra, ga dam v svojo obrabljeno culo, sam stopim na pot, popotnik, čist, brez hude misli in brez razloga. Pozeble so rože na pisanem vrtu, hrepeneče deklice so zbežale v svoje skrite kamrice. Ozrem se: Ptice po visokem nebu letajo in ribe v globokem morju plavajo.
Skoraj neslišen Aaaa! Kje je odgovor? Zaznam ga, čeprav samo za kratek, minljiv trenutek.
Zavlada tema in računalnik ugasne.
Tunel … Prebujam se. Svetloba postaja vedno močnejša, zagledam krvavočrno nebo in na njem enokrile ptice, mehurjasto morje in v njem toplokrvne kosmate ribe, pisan trnjev vrt in na njem smrdeče rože, mladostne skovirke – Svetlana, oprosti, zmanjkalo je domišljije -, ki si trepetajoče, sredi osvežujočega orkana skrbno čistijo svoje ljubezenske migetalke.
Z neba se zasliši vprašujoč glas:
Zakaj pišeš? Pomislim, ljubi bog, ne že spet, in zaskovikam v nižji, zgornji, šesti oktavi tisti svoj blagozveneč
Aaaa …
Neznosna tiranija mlad&lušn&talentiran!
Po možnosti še simpatičen in nemoteč … magari neviden, ne obremenjuje okolice … ne moti mirno samozadovoljnost družbe … še priden mora biti in pošten itak … lahko je tudi nedolžno, po otročje iskren ...
Tak neproblematičen osebek je še vedno zaželeno blago na prostem trgu naše civilizacijske platforme ...
Leta in leta in desetletja ti sledijo oči Drugega. Pogledi vsakega in vsepovsod: radovedni, poželjivi, zahtevni, ocenjujoči, nesramni, nestrpni, sladkobni...
Kako si privlačna … pa lepi laski … pa fajn telešček … pa poskočne nogice … pa mmm to in ooo ono ...
Ja, seveda, razumljivo. Narava podpira zdravo&lepo – samo tako je primerno za nadaljevanje vrste. Gon po samoohranitvi pa je najmočnejša energija na Zemlji.
Poškodovano, nepopolno, slabotno, izkrivljeno – je slejkoprej potisnjeno stran, naj izgine, odmre, zgnije ... še boljš, če je hrana ali humus za druga živa bitja.
Hvala ti godi, občudovanje ti da voljo, da vztrajaš, delaš...Veseli te odobravanje Drugih. Omamlja te pozornost, ki ti jo namenjajo. Zasvojiš se.
Ampak.
Z leti spoznavaš, da za tem navduševanjem zeva neka praznina. Neka trhlost. Takoj ko hodiš okrog z zabuhlo ustnico od herpesa … ali šepaš z gipsom na nogi...ali ves gripozen poležavaš v postelji – v trenutku nisi več zanimiv. Kaj šele zaželjen.
Torej: ko spet ozdraviš in zacvetiš – se ti tiraža spet dvigne in tako kolo naokolo ...
In potem nekega lepega dne ... ne gre več ...
Kar naenkrat sem se začela počutiti utrujeno. Od vseh pogledov, od vseh želja, hrepenenj, ponudb ... zahtev, pričakovanj, prošenj, moledovanja.
Vzdihnila sem prav globoko: pejte se solit.
Oh – kako si želim biti stara in sivolasa in z gubami na obrazu in z visečo kožo na nadlahti – takrat bo šele prišel Tisti ... Pravi.
Ki bo videl mojo dušico. Ki bo omamljen od moje čudovite osebnosti ...
Ki se bo oplajal z mojo bogato notranjo substanco! In vsaka gubica mu bo pripovedovala svojo zgodbico.
Haha. In hoho.
Ja – tako sem si na trenutke želela ... ob tem pa seveda veselo se smejala in predla od ugodja, ko so mi še dolgo v pozna leta dajali komplimente – wau kako dobro izgledaš za svoja leta. Mama mia. Ošpice dobim ob teh pripombah.
A moja nečimrnost se napihuje kot žaba. Pač poosebiš to zahtevo sveta: bodi lepa in lepo se ti bo godilo
Spominčki: 1. po nekem nastopu, mi je dvoril študent glasbene akademije ... mogla bi vam biti mama ... rečem – imela sem 42 ... on je mislil, da imam 24. jel to neka šala?
Se je čudil in cela druščina se je krohotala. To je bilo po koncertu Klarise in Venota v Zagrebški Gavelli (pesmi sefardskih Židov)
2. Ko sem bila z učenkami vzgojiteljske šole kot mentorica na maturantskem izletu v Dubrovniku, so me na plesišču imeli za eno od učenk in hodili po mene za ples.
3. Pa še najnovejša – v Maxiju sem morala poleg upokojenske kartice – pokazati še osebno – prodajalka je bila sumničava. Hvala draga trgovka – si mi polepšala dan, haha.
Ampak ja – pogledov in navala je občutno manj. Sem se oddahnila ... no, na momente pa prav užaljeno viham nos ...
Takih, ki iščejo dušco ni ravno na odmet ... očitno. Eh, pa da vas vidim sada, gospodo junaci! Kje ste?
»Gospod, ste v redu?« vprašam ... možak namreč še vedno sedi na klopci v senci, kot bronasti Kocbek v Tivoliju – ko se vračam iz DM. Taki osamelci me zanimajo, ker sem tudi sama samska ... in posedam po klopcah v parku.
On pa je tako nepremičen, v srajci in suknjiču – da mi vprašanje kar samo zleti iz ust..no, iz duše. Je ločen? ... vdovec, oženjen, samski, oče, brat ... ?
Mogoče je bil znanstvenik – celo življenje je prečepel v laboratoriju in se posvečal miškam ... za banalne vsakdanjosti ni bilo časa in volje ... O, kako ga razumem.
»Ja, v redu sem. Saj je vseeno, ali sedim doma ali tu – no, to staro drevo vsaj daje prijeten hlad. Mogoče si bom slekel suknjič.«
Joj, kako pokroviteljsko sem ga ogovorila, kot kaka frklja, ne, mati Tereza ... pa sva generacija verjetno, tam tam.
Še dolgo in presunljivo mi njegova podoba migota pred očmi, ko grem naprej. Starec pod starim drevesom.
In da stara drevesa dajejo bolj prijetno senco, hm ...
Oj – zašla sem ... Izgubila v sočutju do osamelih starih gospodov – pa sem hotela malo udrihati po vseh moških po dolgem in počez. Saj so mi s svojim laskanjem in pripombami in vsiljevanjem – skrajševali mojo svobodo in mojo avtonomnost vsaj cel lajf!
Nikjer prostora za oddih in predah.
Po vsem tem dolgem obdobju neusmiljene okoliške presije – ali je čudno, da se normalen človek zateče vase?
Si gradi zid, plot, steno?
Da si omisli svoj svet. Tam ni očesc ... niti možganskih kamer ... ne asortimana pogledov ... nobene kontrole ...
Tam sem samo Jaz! ... kamorkoli se obrnem.
To je domišljijsko zatočišče duhov, ki skrbijo za globino, širino, prosojnost in skrivnostnost vsega, kar sem.
In kaj? Potem ti očitajo, da si vzvišena, ohola, sebična ... da se ves svet vrti okoli tebe ... da si samo jaz, jaz, jaz.
Ja – halo? Kako pa naj se drugače rešim te neznanske količine ponudb&povpraševanj? Ej, moški svet – malo logike in uvidevnosti ... prosim.
Priznam: moški so v mojem življenju začimba, ples&pisanje pa glavna jed. Tvoja izbira, se škodoželjno kremžijo, ko odhajajo.
Ni moja. Kdo mi je dal to slo po ustvarjanju? Tisti, ki je mene ustvaril. Ta je začrtal tudi mojo pot.
Verjetno se bog od zgoraj malce norčuje ... ko ga slišim: »ej mala, nije ni tebi lako«. Pa saj tudi tebi ni, ko moraš ves ta cirkus ON&ONA gledati! Sem freh tudi jaz ...
Kakorkoli – ena taka posrečena vezica pa je le vzdržala 8 let. Med nama je bilo 20 let razlike ... pa itak sem takrat izgledala 20 let mlajša, haha.
AA&JK&Plesna domačija&Narava ... vsaka pesem ima svoj začetek in svoj konec. Zato nam je všeč ... ali naj se vleče durh na durh?
Zven dokončnosti je kot balzam za svobodno dušo. Ljubček odide, ljubezen ostane.
Prijateljica se potoži po telefonu – 50 let sva v zakonu ... pa mi je vedno bolj tuj ... zdaj pa sploh, ko sva v pokoju in več skupaj ...
Alhamdulilah! Si pa raje kolena grizem v trenutkih osamljenosti – kot pa takole dolgoletno najedanje v šir in dalj ...
Sicer pa – kaj je pesnica hotela povedati?
Da smo v novem tisočletju in da je čas za duhovni razvoj – ne le tehnološki ... ne le novi in novi izumi in čipi in ekrani.
Pa to so vedeli modreci že v 6. stoletju pred našim štetjem! Sokrat, Buda, Konfucij ...
Ali sem res hotela to povedati!?
Ne – to je le okvir za pesem, ki se mi je utrnila v teh dneh ob koncu kratke romance. Introdukcija, da ne bi kar obvisela v prazno.
... in mi še naprej rezala srce.
Bajka ostaja bajka
Kam gre ljubezen, ko ljubimec odide?
Bil si moja radost in moj navdih.
Tebe ni. So pa moja čustva, ki so se rodila, ko si bil.
Kar tu so nekje, skozi mene prehajajo, se v meni sprehajajo ...
Iz mene odhajajo ... kam pa naj pravzaprav gredo?
Lahko me nagrizejo ... lahko me zmehčajo, da objamem svet ...
Ja, no, saj nisem sama: ta samonikla rastlinica ostaja z mano.
Sama se je zasejala. Ko sva bila Oba.
Ona ostaja moja radost in moj navdih.
Celo nevrnjena ljubezen je sladka. Ni odvisna od nikogar.
Sama sebe se veseli.
Ljubemu v slovo
Sem zrno graha. Zrno se je naselilo v tvoje naročje.
Ampak ti nisi princeska. Zato tega ne čutiš.
Zrnu je udobno. Tu ostaja.
Ljubezen je lepa.
Celo zrno to ve.
Julij 2022
Duša čepi v telesu, iskra v kamnu.
Sedim v oblazinjenem stolu knjigarne v Kopru – kamor sem se zatekla pred vročino. Tu je prijetno ohlajeno, knjige pa sevajo vame mir in stabilnost.
Ah – saj že ves popoldan tacam po vrelih ulicah in trgih in kavarnah nagnetenega mesteca. Čakam na prevoz nazaj v raj istrskega podeželja, hm, tam nekje, bogu iza nogu.
Ali dušo sploh kaj briga telo, v katerem čemi? Ona ima svoj lajf, nič se ne sekira zaradi pretegnjene mišice. Poskočna in brez ovir in ovinkov se predaja svoji svobodi. Dokler ne trči ob drugo dušico. Potem je pa kažin … kdo bo koga?
Saj je kot kamen ob kamen, se kresneta in iskra zleti ven … dušo pa tudi stiskajo druge duše. Menda.
Kako se sploh izvije iz možganskih labirintov? … pa iz telesnih organov?
Dr. B. Giordani, specialist klinične psihologije iz ZDA pravi:
»Naši možgani se namreč veliko posvečajo čiščenju, predvsem ponoči, ko spimo.«
No, to sem že slišala pred leti v tednu možganov – hecno je zvenelo: naši možgani imajo radi mir, najbolj so srečni, ko se lahko ukvarjajo samo sami s sabo.
Da preverjajo, analizirajo, povezujejo razne vtise iz okolja. Tako šele utegnejo tvoriti nove povezave. Če so namreč preveč zaposleni s samim sprejemanjem raznovrstnih dražljajev, se utrudijo … pa tudi nimajo časa za ostale naloge!
Po domače povedano – daj mi mir! To nam hočejo dopovedati.
Zato nam otrokom, ki smo celo otroštvo preživeli dva meseca na morju brez animacij in vzgojiteljev, učiteljev, vodnikov, vodnih blazin, napihljivih čolnov, žog, plavutk, ribiških priborov, in drugih ohoho nujnih stvari, da ubogi deci ni dolgčas … nam ni bilo hudega in v škodo! Tudi ne v propad sinaps ni bilo tako počitnikovanje … samo voda, sonce, zrak, svoboda, ena hruška, kos kruha s slivovo marmelado … menda steklenička vode še … dolce far niente … možgančke na pašo …
O – kaj pa ti, ne greš v Trst po sina? S., prijateljica, ki ni imela časa za kavo, pride po knjigo, da še zadnji dan izkoristi bone … In potem dve uri klepetave, saj je gužva, ker nas je veliko, ki čakamo na zadnji trenutek. O super, končno imava čas, da si poveva vse novice parih let …
Ampak hotela sem vam povedati, kako sem se samoterapirala na istrskem podeželju z mačko, psom, vrtom … z zvezdami … da bi se rešila zasvojenosti od ekranov in od … hm – nepričakovano prebujenega telesa in poblaznelih čustev, ki – kot iskre iz kamna – švisnejo ven.
17 dni brez ekranov … brez poročil, hvalabogu tretji program hrvaškega radia nima obvestil, ne reklam ne dnevnih kronik … nič se ne dogaja – samo to, kar trenutno sprejemajo čutila.
»Muzika odpira v meni na široko dveri in okna nekemu čustvenemu svetu, da se lahko sprehajam tako rekoč med samimi zvezdami.« (M. Kranjec, Strici so mi povedali). Kaj sploh pišem, vse je že povedano … Svet je izginil neznano kam. Ne pogrešam ga.
Poema v novem tisočletju, ko mladi in stari iščemo Nič. Mir. Tišino. Negibnost.
Plenk, švrs, cvr …
Aha, Franko je prišel.
Zvoki so rahli, pridušeni, komaj slišni, ritem pačasen.
Spokojna notranjost Istre.
Molčeči sosed … blažena tihota narave … na terasi pijem čaj, negibna … nikamor in nič nočem.
Božansko počutje v tej vidni – nevidni resničnosti.
Ki te v nič ne sili in ki te pusti, da si. Pa tudi – če te ni, se je res ne tičeš.
Tu bom. Za vedno. To je moj svet.
»Ja imam svoj svijet,« poje hrvaški glasbenik Z++.
(prav na kresno noč so ga dajali na RŠ!)
… ja – in nočem ven iz njega.
On – je še vedno tu – prihaja k bratu pomagat … na njivo, pa malo to malo ono …
Nobenih odvečnih besed … kaj šele stavkov … bog ne daj brbljanja!
»… ste došli … kako ste … vrućina … eeh … «
To je vse – malo; dovolj. Kot ščepec soli in zrno popra …
Kamnite hiše se držijo druga druge, ena prazna, druga naseljena, tretja se obnavlja, lastovka začeblja.
To je to. Mondeni kraji? Hotel 5 zvezdic? Halo, se hecaš?
Vse, kar si želim od preostanka življenja, je že. Kar tu:
… postava, ki se prikaže … pa izgine … pa se zasluti skozi krošnjo murve ob cesti … pa poblisne izza kamnitega zidu ob Sašinem nasadu lavande.
Cvikut lastovke, … od daleč še zadnji slavčkov spev družici … slutnja človeka … Hrbet.
Jaz: se skrivam v senci trte pod plahto.
On: brez majice in kape … po soncu na njivo … na traktor … okoli hiše, v kozjo štalco …
Hrbet v počasni hoji: naravno osredotočeni v svoja opravila.
Vse je tako res in zares – kot igra gibov, zvokov in pregretega poletnega ozračja.
Enostavno: ta zagoreli goli hrbet je najsvetejša stvar na svetu. Tako vedno kje najdem svojo afriko.
Epilog
Saša, naberi si sivke, kolikor hočeš. … Ja, pa ne morem, toliko metuljev in čmrljev in drugih žuželk se pase na njej. ne morem jim kar vzeti dišečih cvetov. Vseeno naberem en šopek, pa par vejic rožmarina, origana, žajblja, maroške mete, citronke … kumaro … Kaj pa kvantni skok? O tem, kako sem doživela intenzivnost razsvetljenja – pa kdaj drugič.
(Namig: Osho je vrgel svojega učenca, ki ni in ni razumel lekcije, kar skozi okno … in še sam skočil ZA NJIM. Tako nekako je bilo).
Veseli arhiv
Objavljamo prispevek skupine avtorev z natečaja Otrok in umetnost iz leta 1994. Kaj vse ...
Gea Mlinar, Daša Cerar, Iza Jamčar, Asja Zupanc, Maja Popov, 6.a, OŠ Rihard Jakopič, Ljubljana
Če je delo zdravje, naj živi ljubezen!
Briga me tabla,
briga ukor,
kdor je zaljubljen,
je majčkeno nor.
Učitelji so slike,
a slike je treba obesiti.
Od prevelikega počivanja ni še nihče umrl.
Ko čistim čevlje, mislim nate, zato rajši nosim copate.
Ljubi svojo posteljo kakor samega sebe.
Delaj manj, kot moraš, in še tisto, kar zmoreš, prepusti drugim.
Če vidiš koga, ki počiva, mu pomagaj!
Če te prime, da bi delal, tiho sedi v kot in počakaj, da te mine.
Ne hodi po travi, rajši jo kadi!
Umreš samo enkrat, crkneš vsak dan.
Svet bi bil pust, če ne bi obstajal.
Zakaj bi pljuval po tleh, če lahko po ljudeh.
Živim, da morim.
Fantje so kot škreti,
eni so zasedeni,
eni smrdijo,
drugi so pokvarjeni.
Ko zaspiš v šoli,
ne smrči,
ker lahko zbudiš druge.
Vsi se učimo,
vsi sedimo,
vsi se fizike močno bojimo.
I love you, and you love me, we can start the FAMILY.
Pila sem, da bi te pozabila, a ko sem pila, sem te videla dvojno.
Jaz te ljubim tako globoko, kakor dvigne krava rep visoko.
Moja ljubezen do tebe je velika, kakor so jajca starega bika.
En kiss na tvoj fris ti pošilja tvoja miss.
Lepa je Francija, lep je Pariz, še lepši pa mladi francoski kiss.
Zaljubljeni so slepi, zato se otipavajo.
Bil si junak, na kolesu prvak, v ljubezni pa sem spoznala, da si bedak.
Ko se zagledam vate, se mi strgajo gate.
Ljubiti je lepo, če sta oba za to, če eden tega noče, je to nemogoče.
Ljubiti je treba znati, da prehitro ne postaneš mati.
Ljubezen je najvažnejši, najstarejši in edini svetovni dogodek.
Zjutraj ne jem, ker mislim nate, popoldne ne jem, ker mislim nate, zvečer ne jem, ker mislim nate, ponoči ne spim, ker sem lačna.
Iz arhiva
Janko Glazer (21. marec 19893, Ruše, 2. februar 1975, Ruše)
Leta 1905, na začetku šolskega leta, ko se je vpisal v prvi razred klasične gimnazije, se je pesnik Janko Glazer preselil iz Ruš v Maribor. Stanoval je v pritličju na Loški ulici 5 (hiša je bila v 2. sv. vojni porušena) pri železničarski vdovi skupaj z dvema drugima dijakoma do konca šolskega leta 1913, ko je maturiral in odšel študirat v Gradec (in potem na Dunaj).
Od oktobra leta 20 je nastopil službo suplenta na klasični gimnaziji v Mariboru in je stanoval pri daljnih sorodnikih v hiši na Slomškovem trgu (Stolni trg), kjer je danes dimnikarsko podjetje, v prvem nadstropju, v majhnem kabinetu, ki je bil premajhen, da bi v njem stanoval z družino. Prijavil se je na listo prosilcev za stanovanje. Do stanovanja mu je pravzaprav pomagala priti njegova pesniška zbirka Pohorske poti. Ivanka Lipold, poročena z dr. Franjem Lipoldom, županom mesta Maribora, je stanovala na nekdanji Ciril-Metodovi ulic 18. Lastnica stanovanj je bila Olga Balon, vdova, njena mati. Ker se je eno od stanovanj v drugem nadstropju sprostilo, je želela Lipoldova najti primernega stanovalca in je šla na stanovanjski urad. Med prošnjami za stanovanje je našla tudi Glazerjevo. Lipoldova ga je poznala, saj je kupila njegovo zbirko Pohorske poti, in uredila, da so mu dodelili stanovanje. Glazerja je obvestilo o tem pravzaprav presenetilo.
Tu je živel od 1. aprila 1921 do konca maja (30. ali 31.) 1941, ko se je umaknil na svoj dom v Ruše. Družina Glazerjevih je bila na seznamu nezaželenih Slovencev in že takoj po okupaciji so 8. aprila nastanili v največjo sobo njihovega stanovanja posadko štirih ljudi Umsiedlungsgruppe (Med njimi tudi Litvanec, ki se je hotel preseliti v Maribor, tako mu je bil všeč.). Glazerjeva žena in hčerka Alenka sta odšli že 6. aprila, brat pa je bil takrat še kot študent kemije v Ljubljani. Janko Glazer je skupaj z drugimi ravnatelji mestnih ustanov (Študijska knjižnica je bila med njimi) pred napadom Nemčije prisegel županu, da v primeru vojne ne bo zapuščal meja občine in je ostal v stanovanju sam. 22. aprila 1941 so ga odpustili iz službe ravnatelja Študijske knjižnice. Ključe iz njegovih rok je sprejel Pipo Petelin, ki ga je okupator namestil na položaj direktorja. Iz pisarne je smel vzeti le svojo aktovko, niti predalov v mizi ni smel več odpreti. Glazerjevi so sicer iskali možnost, da bi odšli v Ljubljano, a ker se to ni dalo, so konec maja prepeljali pohištvo, kolikor so ga smeli vzeti iz stanovanja, v Ruše. Po očeta so Nemci prišli v Ruše 27. junija, potem ko so družino že dvakrat iskali na mariborskem naslovu, in ga zaprli v meljsko vojašnico, po preostalo družino pa 4. julija in še istega dne so jih vse skupaj odpeljali s transportom v Srbijo (Arandželovac).
*To je pričevanje Alenke Glazer, ki mi je o tem pripovedovala (in narekovala) po telefonu 20. septembra 2005 – v prisotnosti Toneta Dodleka (pri meni). Njene besede sem zapisoval na računalnik, ona pa se je jezila, ker nisem v vedno sledil njenemu pripovedovanju. Izrecno mi ni dala dovoljenja, da to objavim, želela pa je tudi, da iz zapisa izbrišem ime Pipa Petelina, za katerega je menila, da ga zdaj slavijo. Na moje vprašanje, kako ga slavijo, je odgovorila, da se o njem piše in da Premzl (mlajši, v gradu) prodaja njegove stvari. Ker so v času okupacije iz knjižnice odnesli več dragocenih knjig (v Gradec, kjer so ostale), se mi zdi omemba njegovega imena primerna. Zdaj objavljam ta fragment, morda kaj dopolnjuje podatke o pesniku in Alenki Glazer. (Urednik)
Veliki nemški glasbenik
Slavni angleški pesnik Oscar Wilde je nekoč dejal:
»Kritik sploh ne more biti pravičen v običajnem pomenu besede. Nepristranska sodba je brez vrednosti. Kdor vidi obe strani zadeve, ne vidi ničesar. Samo aukcionar lahko nepristransko in enako občuduje vse umetniške šole!«
Tudi Hugo Wolf je ta načela upošteval, ko je leta 1884, star komaj štiriindvajset let, prevzel mesto glasbenega kritika pri časopisu »Wiener Salonblatt«. Ni poznal kompromisov in je ravnal v skladu z besedami: »Nima smisla prižigati dimnika pred greznico - treba jo je izsušiti!«
Tako se je odkrito vključil v bitko slogov, ki je v tistem času divjala na Dunaju, in še posebej so mu zamerili, da se je boril proti Brahmsu in branil Brucknerja, ne pa obratno, kot je bilo v navadi. Za Brucknerjem se je boril wagnerjanski svet z Lisztom in Berliozom ter še nerojenim delom Huga Wolfa, za Brahmsom pa sta stala vsemogočna glasbena kritika Hanslick in Kalbeck ter ves »avtoritativni« Dunaj.
Hugu Wolfu ni prišlo na misel, da bi v svojih recenzijah ohranil običajni nežni ton »Salon-blatta«. Nasprotno, zadnje strani tega časopisa, namenjenega zgornjim desetim tisočem dunajske družbe, so zaradi Wolfovega nenavadnega načina, kako stvari predstaviti na povsem neprizanesljiv in neprizanesljiv način, kmalu pridobile »žaljiv« sloves. Ni ga bilo strah obtožiti zlorab v zelo posvečenih ustanovah, kot sta Dunajska dvorna opera ali Filharmonija, in je brez dlake na jeziku povedal resnico tudi slavnim skladateljem, pevcem, dirigentom itd. To je bilo seveda čisto samopomilovanje. Seveda pa je bil napad na nečimrnost malikov, ki so imeli moč, da se maščujejo, ko se jim ponudi priložnost, čisti samomor; in maščevanje ni trajalo dolgo!
Odkar se je Hugo Wolf pred šestimi leti vrnil na Dunaj iz rojstnega mesta Slovenj Gradec (Windischgraz) na Štajerskem, kjer je obiskoval konservatorij, je živel bedno življenje mladega glasbenika, ki se je v največjem pomanjkanju trudil, da bi se preživel. Osamljen, reven, neznan in nepriznan se je moral preživljati najprej kot učitelj glasbe s 36 do 38 goldinarjii, nato kot glasbeni kritik s 60 goldinarji na mesec. Ta težak, obupen boj za golo preživetje, fizično pomanjkanje v kombinaciji s pretiranim duševnim naporom tistega časa so zagotovo vzročno povezani tudi z zgodnjim zlomom njegovega celotnega živčnega sistema. Božično pismo njegovemu svaku Strasserju prikazuje grozljivo sliko njegove takratne revščine. V njem je navedeno:
»Z veseljem bi obogatil božično drevo vaših otrok, a sem tako reven, da me niti hudič ne bi hotel vzeti. Moja duša! Že dolgo nisem bil v tako slabem stanju! Ker živim samo od svojega peresa in nimam skoraj nobenega dodatnega zaslužka, sem nesrečen ...«
Leta 1883 je spoznal mladega, takrat že spoštovanega Hermanna Bahra in se z njim ter še enim prijateljem preselil v podstrešno stanovanje v središču Dunaja. Wolfovo sobo, glasbeno sobo, je od sobe drugih, »plebejcev z golimi tlemi«, ločevala le preproga. V zbirki Gesammelten Aufsätzen (Zbrani eseji) Bahr pripoveduje o prizoru iz tega ciganskega obdobja, ki se zdi kot sanjski nočni prizor: »Takrat je le malokdo slutil, kaj bo Wolf kmalu postal za nas; večina ga je imela za norca. S prijateljem sem živel precej študentsko, v menzah ali gostilnah, veselo v noč do zore. Ko smo končno prišli domov, je bilo običajno okoli petih. Težki od pitja in silnega navdušenja mladih smo želeli ležati. Nato so se odprla vrata in iz druge sobe se nam je prikazal Hugo Wolf v dolgi, dolgi srajci, s svečo in knjigo v roki, zelo bled, čuden na pogled v sivi, zamegljeni svetlobi, z zmedenimi, včasih bizarnimi, včasih slovesnimi gestami. Strašno se je smejal in se norčeval iz nas. Nato je stopil na sredino, zamahnil s svečo in nam, medtem ko smo se oblačili, začel brati, večinoma iz »Penthesileje«. Toda to je imelo takšno moč, da smo utihnili in se nismo več upali premakniti, tako velik je bil, ko je govoril. Besede so se kot ogromne črne ptice pognale iz njegovih bledih ust in zdelo se je, da so se še povečale, tako da je bil ves prostor napolnjen z njihovimi strašno živimi sencami. Nenadoma se je spet zasmejal in se nam posmehoval ter v svoji dolgi, dolgi srajci, z utripajočo svečo v iztegnjeni roki, počasi spet izginil skozi vrata. Ko se je svitalo, smo dolgo sedeli pokonci in čutili, kako skrivnostno piha okoli nas, ter vedeli, da je bilo z nami veliko bitje.«
Takrat je Hugo Wolf spoznal tudi častitljivega Antona Brucknerja, s katerim sta se pozneje tesno povezala zaradi skupne ljubezni do Wagnerja. Bruckner ga je klical »Wolferl« in še posebej mu je bil všeč Wolfov akord, ki je zvenel tako zavidljivo nenavadno:
»Hudič, od kod ti to?« je pogosto začudeno vprašal mladega glasbenika, ko mu je igral svoje skladbe.
Vsi ti prijatelji in drugi so si dolgo obupno prizadevali najti založnika za Wolfove skladbe, za njegove Jugendlieder, godalni kvartet, simfonično pesnitev »Penthesilea«, vendar so bila vsa prizadevanja zaman. Schott je zavrnil, Breitkopf & Härtel je zavrnil, Simrock je zavrnil, drugi založniki so prelomili besedo. Celotna žalost nad tem neverjetnim nerazumevanjem vzhajajočega genija je izražena v Wolfovem pismu Mottlu:
»Tolažim se z Berliozovimi besedami: ‘Dvignimo se nad bedo življenja, odpovejmo se vsem črnim mislim in z lahkotnim glasom zapojemo znani, živahni refren: Dies irae, dies illa ’...«
Žal pa to ni bil edini trenutek v njegovem življenju, ki ga je zaznamovala najgloblja tragedija, ko je moral zapeti ali bolje rečeno vzdihniti: »Dies irae - Dan mrtvih«. Njegovo delo kritika mu je dalo še več hudobnih priložnosti za to.
Svoj Godalni kvartet v d-molu, napisan leta 1879 z motom »Entbehren sollst du, sollst entbehren!«, je najprej predložil takrat znanemu kvartetnemu združenju članov Dunajskih filharmonikov. Gospodje so ga poznali le po njegovih »spiessige Kritiken« in niso imeli pojma o njegovem nenavadnem talentu. Ker so delo zavrnili, ne da bi ga natančneje preučili, se je zgodilo, da ubogi skladatelj svojega kvarteta ni slišal vse življenje: prvič so ga igrali šele po njegovi smrti, leta 1903. A takrat je bilo že prepozno, saj je eden od kritikov dejal:
»Delo je mestoma prežeto s pristnim beethovnovskim duhom in je tako prijetno, polno idej in lepo zveneče, da bi lahko skladatelja, če bi ga izvedli prej, z enim samim zamahom uvrstili v prvo vrsto sodobnih tonskih pesnikov!«
Hugo Wolf je bil zaradi tega neuspeha zelo prizadet:
»Verjetno ni ničesar bolj žalostnega, kot je neizpolnjena želja, pa naj bo še tako skromna; a nič ne vznemirja človeka tako zelo kot skrb ali prepričanje, da se bodo njegove želje in upi izpolnili. Človek zaradi tega postane bedak, pijanec, mizantrop, astrolog, zvezdoslovec, iskalec zakladov, prodajalec hudiča, lirski pesnik, potepuh, nesrečni ljubimec, celo recenzent (kot na primer jaz) ...«
V grenkem sovraštvu do samega sebe se je skušal potolažiti z »ne« Združenja kvartetov:
»Gospodje! Usmilite se nas, ubogih skladateljev! Bodite vljudni in blagi! Čebulo si dajte v žepe krila...«
To se je zgodilo leta 1885. Še hujše pa je doživel naslednje leto s svojim drugim otrokom bolečine, simfonično pesnitev »Penthesilea«, ki jo je najprej zaman poskušal izvesti v Münchnu, nato pa jo je predal Dunajskim filharmonikom. Čeprav je bilo delo sprejeto na vajo, ga je prevevala slaba slutnja, ki pa jo je realnost še zdaleč presegla.
Vaja je bila predvidena za 15. oktober, saj je filharmonija Svobodne države vedno sama odločala o sprejetju ali zavrnitvi predloženih novih del. Hugo Wolf se je vaje udeležil v stranski loži, kjer ga glasbeniki niso videli. Orkester je začel igrati - toda to, kar so igrali, ni bila Wolfova »Penthesilea«, temveč - kot je sam kasneje poročal - »pesem norega, norca, šaljivca«. Zaslišala se je nepopisno razdvojena popačena podoba, dirigent pa je, ne da bi prekinil peklenskega Breughela, ritmiziral. Vsak je sam ustvarjal glasbo, ne da bi imel o vsem skupaj pojma, in se zabaval, ko je zvenela vse bolj fantastično, dokler ni končno nastala prava mačja glasba, katere hudičevo piskanje in praskanje se je mešalo z glasnim smehom, v katerega je na koncu izbruhnil filharmonični orkester ... . .
Ko se je zlobni smeh glasbenikov nekoliko umiril, je dirigent nagovoril orkester:
»Gospodje, ne bi pustil, da se skladba konča, toda želel sem si ogledati človeka, ki si upa tako kričati o mojstru Brahmsu!«
Krvoločni skladatelj, ki je moral na ta način plačati za delo svojega kritika, se je razjezil in zavrel od jeze. Noči je preživljal v divjih vročičnih sanjah: njegova podoba boga je bila uničena, Penthesilea je bila zlorabljena, njen čudežni zvok zlorabljen, sam je bil javno izpostavljen in obsojen! Globoko razžaljen je v pismu zapisal:
»Kako vam je všeč nauk te zgodbe? Ha, ha! Precej smešno, kajne? Prekleto smešno! Ko sem slišal dirigentove besede, sem mu najprej poslal izziv. Prisotni prijatelji so me prepričali o nesmiselnosti takšne poteze in me od nje odvrnili. Toda pisanje bom izpustil, da bo sam hudič bledel...«
S tem spisom, grobim pamfletom, se je želel maščevati, vendar se mu to ni posrečilo. Maščeval se je na način, ki je bil primerno njegovemu umetniškemu poslanstvu: z dejanjem, z objavo svojih prvih zrelih pesmi!
Nekaj njegovih zvestih prijateljev, ki so z njim delili trpljenje, je na Dunaju ustanovilo majhno založbo, ki je v zameno za povračilo stroškov tiska prevzela nalogo izdajanja pesmi; stroški tiska so bili delno zagotovljeni v gotovini, delno pa z obveznostjo, da vsak od prijateljev jamči za nakup določenega števila zvezkov. Od dvanajstih pesmi jih je šest posvetil spominu na svojega nedavno umrlega očeta, šest pa svoji materi.
Po tem dogodku je Hugo Wolf opustil svoje delo kritika: za »Wiener Salonblatt« ni več ničesar napisal. Zdaj ga je namreč zajel čudež zrelosti!
Z objavo dveh tankih knjižic pesmi se je šele zavedel, kaj je njegova prava usoda. Prejšnjih deset let z vsemi krizami in izgredi, poskusi in napakami je pozneje označil za »počasen, mučen samomor«, zdaj pa se je odločil, da se bo v celoti posvetil skladanju Lieder; vendar ne posameznih pesmi, temveč celotne pesniške zbirke določenih pesnikov, ki naj bi jih uglasbil.
Ko se je v začetku leta 1888 odpravil v Perchtoldsdorf pri Dunaju, kjer mu je prijatelj Heinrich Werner za zimo dal na razpolago svojo hišo, so se pesmi Mörike začele iz njega izlivati kot dolgo zadrževan poplavni val. Za teh 53 čudovitih pesmi je potreboval največ 42 dni! V radostnih pismih iz tistega časa je razvidno njegovo globoko začudenje, celo groza ob tem nenadnem izbruhu njegove ustvarjalne dejavnosti. Tako je nekoč zapisal:
»Pravkar sem zapisal novo pesem. Pesem bogov, vam povem! Popolnoma božansko! Čudovito! Kako daleč želite, da grem? Strah me je pomisliti. Nimam poguma, da bi napisal opero, ker se bojim potrebnih idej. Ideje, dragi prijatelj, so grozne. To čutim. Moja lica žarijo od navdušenja kot stopljeno železo in to stanje navdiha je zame čudovita muka, ne čista sreča! ... Kaj me čaka v prihodnosti? To vprašanje me muči, straši in zaposluje v budnosti in sanjah. Ali sem poklican? Ali sem na koncu sploh izbran? Bog ne daj, da bi bilo slednje! To bi bilo zame lepo presenečenje...«
Poleti se je Hugo Wolf s svojim svakom Strasserjem odpravil na pohod po Zgornji Štajerski in Koroški. Ko je naletel na čudovit skalni grad Hoch-Osterwitz pri Glandorfu in se sprehajal po širokih praznih hodnikih, je nenadoma zaslišal čudne akorde, kot da bi nekdo v daljavi igral na klavir. Med hojo se je oziral v vse smeri in na oknu zadnje sobe odkril eolsko harfo. V globokem začudenju se je obrnil k svojemu svaku:
»To je čudovito! Do tega trenutka še nikoli v življenju nisem slišal eolske harfe. In zveni natanko tako, kot je v moji pesmi! To je čudno!«
Nato se je usedel in zapisal nekaj taktov svoje čudovite pesmi Mörike »An eine Aeols-harfe«, ki jo je dokončal aprila prej, da bi jo dokazal svojemu svaku.
Po kratkem bivanju v Münchnu se je Wolf vrnil na Dunaj in nato nekaj mesecev preživel v Unterachu v Salzkammergutu. Tam je po večmesečnem premoru dokončal Mörike-Lieder, teh 53 čudovitih ljubezenskih in ljubezenskih pesmi, molitev in hvalnic, balad in pravljičnih slik, vse zaprte v skrivnostni sorodni dih. Najbolj nenavadno je, da je med delom na pesmih Mörike uspel uglasbiti tudi Eichendorffove pesmi, ki imajo povsem drugačno razpoloženje.
11. oktobra 1888 je v Unterachu dokončal zadnjo pesem Mörike, 27. oktobra pa je na Dunaju zapisal prvo Goethejevo pesem. 50 Goethejevih pesmi, ki so sledile, je uglasbil šele v treh mesecih in pol, kar je bil neprimerljivo večji podvig! Ko je februarja 1889 dokončal Goethejev zvezek, je imel za seboj najbolj blagoslovljeno in srečno obdobje svojega sicer žalostnega življenja.
Tako kot pri Schubertu je tudi pri Hugu Wolfu prvi javni nastop predstavljal krog zvestih prijateljev. Sedel je za klavirjem, pel in igral ter pobožne poslušalce zasipal z obilico svojih novonastalih pesmi kot s potokom. To so bili nepozabni trenutki, v katerih jih je omamljal in navduševal. Tudi tam je bil poln neustavljive sreče. Zasmejal se je:
»Torej vam je všeč? To sem že hotel zažgati!«
Julija 1889 je bil Hugo Wolf na festivalu v Bayreuthu in se je nekoč na dan odmora v družbi prijateljev in znancev odpravil v klavirsko dvorano Steingräber, kjer so hitro pripravili majhen improviziran koncert. Slavni baritonist Blauwaert je zapel na pogled, Wolf pa ga je spremljal. Ko so igrali Goethejevo »Epifanijo« in prišli do odlomka, v katerem piše: »Ker zdaj tukaj vidimo lepe gospode in gospe, a ne volov in oslov. . .« Wolf se je pomenljivo ozrl po gledalstvu in jih humorno pogledal, kot da bi se želel prepričati tudi o tem, da ....
Najbolj presenetljiva značilnost nesmrtnih pesmi Huga Wolfa je občutljivost glasbe za besedilo, ki je doslej še nihče ni opazil v tolikšni meri. »Skrivnost Wolfovega edinstvenega dosežka,« pravi Newman v svojih Hugo Wolf- Werke, ki jih je prevedel Dr. Hermann von Hase, »je v tem, da je prodrl v samo srce vsake pesmi, kar je v posameznih primerih uspelo le redkim skladateljem in v toliko različnih primerih še nobenemu. Pustil je pesniku, da je do najmanjše podrobnosti določil celotno zasnovo in barvo pesmi.«
Dolgo po smrti Huga Wolfa se je neki glasbeni pisec pritoževal, da »sedanji način komponiranja pesmi, ki se strogo drži danega besedila in ne ponavlja besed, ruši ves prejšnji nauk o obliki glasbe«, očitno zato, ker če Händel na primer ne bi ponavljal besed, ne bi imeli handlovskih zborov. Bruckner, veliki simfonični skladatelj, je bil podobne narave. Kot tako imenovani čisti glasbenik, kot zgolj glasbenik, je bil pri svojem umetniškem delu popolnoma nasproten svojemu sodobniku in sočloveku Hugu Wolfu. Ko je pesnik nekega zbora želel Brucknerju očitati, da prepogosto ponavlja zadnje verze zbora, je ostareli skladatelj izrekel besedo, ki je postala slavna:
»Was — wiederholt? — Viechkerl, hätten S’ mehr dicht‘t!«
V Brucknerjevem primeru naj bi se pesnikovi verzi skladali s polnostjo njegove glasbe. Pri Wolfu pa je bilo ravno obratno; ne zato, ker bi bilo v njem premalo glasbe, temveč zato, ker je imel na voljo tako neskončno bogastvo glasbe, da je lahko izrazil vsa pesnikova čustva in hkrati ustvarjal s takšno lahkoto kot skoraj noben drug skladatelj.
»Še ena pomembna točka,« pravi Newman-v. Hase, »je, da Wolf obogati svojo izraznost tako, da klavirsko spremljavo povzdigne do pomena, kakršnega v zgodovini Lied še ni bilo. Njegove pesmi v resnici niso napisane ‘za pevski glas s klavirsko spremljavo’; že naslovne strani izražajo, da so napisane ‘za pevski glas in klavir’: Wolf je dejansko vedel, kako ju združiti v eno. Bil je eden najboljših umov moderne dobe, nadarjenih za kontrapunkt. Kontrapunkt je živel in se prepletal v njem; težko si je zamislil melodijo, ne da bi se ji same od sebe pridružile druge melodije, povezane z njo.
Tako imajo pesmi Huga Wolfa to redko lastnost, da izpolnjujejo vse zahteve tako glede glasbenega posluha kot tudi glede prilagodljivosti pesniškemu razpoloženju poezije. In vse se dogaja tako preprosto, brez občutka preračunljivosti, s tako naravnim učinkom, da se sprva komaj zavedamo, da gre za vrhunsko umetnost. Ko pa jo v celoti dojamemo in začnemo analizirati, se začudimo enotnemu umetniškemu delu, v katerega so se zlili poezija, melodična linija, fraza, poudarki, harmonije in klavirski gib.«
O izjemnih umetniških dosežkih Huga Wolfa v njegovih pesmih ne daje nič boljšega in nazornejšega vtisa kot opis Hermanna Bahra o Wolfovih nočnih predavanjih v njegovi mladosti, ki smo ga delno že navedli zgoraj. V nadaljevanju piše:
»Še nikoli v življenju nisem slišal takšnega branja. Ni ga mogoče opisati. Lahko rečem le, da so besede, ko jih je izgovarjal, dobile izjemno resnico, dobile so telo, resnično smo imeli občutek, kot da je njegovo telo nenadoma postalo meso besed, kot da te roke, ki smo jih videli, kako se lesketajo v temi, niso več pripadale človeku, ampak besedam, ki smo jih slišali! Z vsem telesom se je tako rekoč prelevil v pesnikovo besedo. Ta je stal pred nami, naš prijatelj je izginil. Potem sem se potikal po Evropi in več let nisem slišal ničesar o njem, dokler niso prišle njegove Goethe-Lieder. Zadele so me najgloblje. In potem sem se nenadoma spomnil. Da, bilo je enako! Enako kot tiste noči. Tako kot se je takrat pred nami potopil, da bi bil v obstoju vsake besede, tako da so se njegove roke, ki smo jih videli, kako da se lesketale, in njegove oči, ki smo jih videli svareče, se niso več zdele njegove, temveč roke in oči teh besed, ki jih nismo opazili, tako tudi glasbe ni mogel nihče dodati, temveč je bila naravna glasba njihovih verzov. Imeli smo le slaba ušesa, sicer bi jo morali vedno slišati: saj je to lastna glasba teh verzov, živi v njih, vedno je morala biti z njimi, on jo je le pustil h glasu!«
Toda Hugo Wolf je združil tudi svetove svojih pesnikov: zvezek Mörike, zvezek Goetheja, zvezek Španskih pesmi itd. in vsakemu zvezku dal razpoloženje, ki je ustrezalo le tistemu pesniku. Nobena vrstica iz enega zvezka ne more biti v nobenem od drugih zvezkov. Zato je pozneje bil v večnem boju z založniki, ki so želeli zvezke raztrgati in jih izdati v knjižicah s šestimi do osmimi naključno izbranimi pesmimi, ne da bi upoštevali splošno razpoloženje.
Hugo Wolf je v neznansko kratkem času, v komaj treh letih, ustvaril največji del svojega liričnega dela. V tistem času je bilo v njegovem opusu devet valov navdušenja: 53 Mörike-Lieder, 1. del (od februarja do maja 1888), 17 Eichendorff Lieder (september 1888), Mörike-Lieder, 2. del (od oktobra do novembra 1888), 51 Goethe-Lieder (od oktobra 1888 do februarja 1889), 44 Spanische Lieder, 1. del (od oktobra 1889 do januarja 1889), 2. del (od marca do aprila 1890), 6 Gottfried Keller Lieder (maj 1890), 22 Italienische Lieder, 1. del (od maja do novembra 1890 in od novembra do decembra 1891). V tem ustvarjalnem obdobju je ustvaril tudi svoja veličastna zborovska dela »Christnacht«, »Elfenlied« in »Feuerreiter« ter glasbo za Ibsenov »Fest auf Solhaug«.
Hugo Wolf ni mogel delati počasi in enakomerno, temveč je lahko ustvarjal, tako kot Grillparzer, le v nenadni naglici. In njegovo življenje je bilo podobno ustvarjanju njegovih pesmi: po kratkem, dramatičnem preludiju je vrhunec prišel takoj v nezaslišanem vzponu, ki mu je takoj zatem sledil nenaden zlom ...
V začetku leta 1890 so v javnosti izšli prvi trije veliki zvezki pesmi, vendar jih vodilni kupci niso kupovali, vodilni pevci jih niso peli, vodilni časopisi jih niso recenzirali. Wiener Wagner-Verein je organiziral koncerte Huga Wolfa, vendar se vodilni kritiki niso pojavili.
Toda ko je postala čudovita nova umetniška podoba pesmi Huga Wolfa vse bolj znana, so jo končno morali komentirati tudi novinarji. Govorilo se je o »orgijah v Wagnerjevi družbi«, o »tulečih derviših«, o »klavirskih etudah s hudomušno vokalno spremljavo« in beseda »Wolfsschlucht« se je pojavila z zlonamerno zabavo. V dunajskem časopisu »Vaterland« je kritik zapisal:
»Pesmi Huga Wolfa je v svet poneslo Wagnerjevo društvo. V njih nikoli nismo mogli najti pravega talenta, temveč le arogantno prizadevanje, da bi v melodičnih in harmonskih inovacijah čim prej prehiteli Richarda Wagnerja. Temu se ne reče komponiranje!«
Dunajski časnik »Abendpost« je zapisal:
»Lokalno Wagnerjevo društvo, ki Wagnerja sploh ne goji več, ampak pod to zastavo vodi najrazličnejše stvari, je za prvega tekstopisca razglasilo Huga Wolfa. Schubertov »Erlkönig« je bil napoved karakterizacije, ki je v Wolfovih pesmih tako bleščeče dozorela do najvišje popolnosti. Ta in druge nebesno modre stvari so izrazite!«
Vendar pa so se tudi v Wagnerjevem društvu pojavljale težave in Wolf se je zgrozil nad »druščino«, ki je skušala »celo največjo stvar spremeniti v malomeščanstvo«. Šele Josef Schalk je s svojim esejem »Ueber das Musikmachen im Wagner-Verein«, v katerem je na koncu postavil vprašanje, končal vse spore:
»Katero čuteče bitje se ne bi napolnilo s pravo osvežitvijo, ko celo področje najbolj subjektivne lirike, ki tako zelo pripada nemškemu umu, po mračnem sploščenju ponovno pridobi svežo vitalnost in se v pesmih Huga Wolfa razcveti z nepredstavljivo polnostjo?«
Medtem so kritike nerazumevajočih, zlonamernih in sovražnih postajale vse bolj množične. V eni od Wochenblatte je kritik o Hugu Wolfu zapisal:
»V preteklosti naj bi pisal glasbene kritike, ki niso imele najboljšega slovesa. Navsezadnje je prav on nekoč dejal, da ima raje Lisztov boben kot celotno Brahmsovo simfonijo. Komponiral je tudi pesmi, za kar je prejel prijazen nasvet, naj se vrne k pisanju kritik ...«
Znani kritik časopisa »Wiener Tagblatt« Max Kalbeck je pred tem pisal o vrsti najlepših pesmi Huga Wolfa:
»Otročje, pločevinaste stvari, pustolovsko banalne melodije in smešni harmonski krči, ki bi jih radi imeli za čustva duha. Gospod Hugo Wolf, ki je na klavirju spremljal zelo veliko z lastnimi rokami in ni prizanesel ne instrumentu ne pevcu, je v prejšnjih časih kot novinar z nekaterimi primeri svojega sloga in okusa povzročil neprostovoljno veselost v glasbenih krogih. Svetovali so mu, naj se osredotoči na skladanje. Najnovejši izdelki njegove muze so pokazali, da je bil ta dobronamerni nasvet zgrešen. Moral bi se vrniti k pisanju kritik!
Drug kritik je na Wolfa skorajda poklical policijo. Obtožil ga je istega »moralnega prekrška«, ki ga je eden od njegovih kolegov sto let prej očital Mozartu: »Pretirava v izrazu!« In dodal:
»Ton, v katerem skladatelj pušča, da lovec nagovarja dekle, je strašljivo surov, kot piskanje divje živali. Pravični Bog, na klavirju je izstreljen celo top najtežjega kalibra...«
Še en »strokovnjak« v Wolfovih pesmih ne najde niti sledu o melodiji(!):
»V »Peregrini« in »Anakreonovem grobu« sta pomanjkanje invencije in jalovo prizadevanje, da bi to pomanjkljivost nadomestili z razpoloženjem, jasno razvidna. Ves čas, razpoloženje in nič glasbene misli!«
Detlev von Liliencron, ki se je oktobra 1890 v Münchnu srečal s Hugom Wolfom, je vsem tem zlonamernim ali nerazumevajočim pisunom in njihovim priveskom v svoji pesmi, v kateri maha z zastavo in izliva gnev, izrekel odličen ukor:
Hugu Wolfu
Se spomniš dneva:
Za tabo sva sedela
Conrad, Velikan, in jaz.
Zapel si nam
svojih triinpetdeset,
tri - in - pet - petdeset
Pesmi Mörike,
in svoje neštete čudeže
iz Goetheja in Eichendorffa.
Kako novo je bilo vse to!
Novo do otrpnjenja!
Na sprednji strani zvezka Mörike,
na prvi strani,
si imel, ponižni,
pesnikovo sliko spoštljivo postavljeno.
Kateri skladatelj je to kdaj storil?
In medtem ko si vneto peli,
so zunaj šli mimo Nemci.
V svojih žepih so nosili
vstopnice za »Mamzell Nitouche«1.
In rdečica mi je šla v obraz
za naše rojake,
da te niso poslušali:
Da ne poznajo svojega velikega
pesnika Mörike.
Vstali smo.
na cesti
Conrad, Velikan, te je vzel
na svoja atletska ramena
In te je ponesel skozi množico,
kot je nekoč sveti Krištof nosil dojenčka Jezusa
skozi bučanje divje vode.
Pri trgovki z igračami
kupil sem majhno zastavo,
In zastavica je hitro rasla
v mogočno, veličastno zastavo.
Pomahal sem flavtistu,
ki je v krogu otrok pihal osamljen,
prišel je in odšel z mano:
Didldidlum, didldidlum.
Pomahal sem kornetistu
iz ulične godbe,
prišel je in odšel z nami.
Tatara ta, Tatara ta.
Pomahal sem činelistu,
ki je stal z medvedarjem,
prišel je in odšel z nami.
Čingdada, čingdada.
Med igranjem so vsi trije delali velike korake,
In plesali kot pijani derviši.
Pred sprevodom sem pomahal
z mogočno zastavo sem in tja.
In zakričal sem:
Naredite pot, naredite pot, reveži,
Kralj prihaja!
In Nemci
so v grozi segli v žepe
in se dotaknili vstopnic
za »Mam’zell Nitouche«
in hitro so tekli
na »Mam’zell Nitouche«!
Pesnik je tako Nemce seznanil s Hugom Wolfom bolj, kot bi jih lahko ducat pesniških recitalov!
Genialnost Huga Wolfa je ponovno dosegla nenaden vrhunec: v začetku maja 1895 je začel pisati opero »Der Corregidor«. 16. maja je z delom v vročični naglici nadaljeval v mirni lovski koči sredi baročnega grajskega parka Lipperheide v Matznu. 24. maja sta bila končana prvo in drugo ter 16. junija tretje dejanje, 6. julija pa je avtorica besedila, gospa Rosa Mayreder, prejela veselo sporočilo:
»Finis coronat opus - vale - lupus - Konec krona delo - bodi pozdravljen - Wolf.«
Njegovo radostno vznemirjenje ob izvoru melodij, ki so se na novo in svetlo utrinjale, ga je spodbudilo prisiliti celotno opero, da bi naenkrat zapela kot pesem!
Velika glasbena prizorišča na Dunaju, v Pragi, Berlinu itd. so ga ponovno zavrnila, tako da je bil »Corregidor« premierno izveden 7. junija 1896 v Mannheimu. Gospa Mayreder je po drugem dejanju poiskala Wolfa na galeriji, kjer je sedel v poltemi in bil povsem zatopljen vase. Ko jo je opazil, je vstal, jo tiho pogledal in ji padel okoli vratu:
»In te solze so bile tako silovite, da je vse mimoidoče prevzelo globoko čustvo in ni ostalo nobeno oko suho.«
Čeprav je bila opera v Mannheimu toplo sprejeta, je ob ponovni predložitvi na Dunaju spet niso sprejeli. Wolf je videl, da je bilo njegovo življenjsko delo zavrnjeno v korist povsem javnih in utilitarnih oper, poleg vseh pretresov pa je sledilo še zadnje razočaranje, »poraz pred predstavo«, kot se je grenko izrazil.
In potem je Wolf doživel še 13. oktober 1896, ko je želel iti na pogrebno mašo za Antona Brucknerja in ga je policija izločila iz cerkve, ker »ne sodi vanjo«! Ugotovljeno je bilo, da edini umetniški sopotnik umrlega mojstra tja ne spada! O hvaležni soljudje Huga Wolfa!
Že leta 1894 je Hugo Wolf napisal čudovito lepo »Italijansko serenado« za mali orkester ali godalni kvartet, zdaj, leta 1896, pa je kot nadaljevanje prvega dela 22 italijanskih pesmi, ki jih je uglasbil pred šestimi leti, v enem mesecu ustvaril še 24 pesmi drugega dela. Marca 1897 je napisal svoje zadnje pesmi, tri od sveta in zemlje utrujene Michelangelove pesmi. Tisti, ki poznajo ta veličastna dela, občutijo tudi najgloblje obžalovanje zaradi neizčrpnega sveta čustev, ki je takrat še vedno živel v genialnem umetniku, in zaradi čudovitih darov, ki bi nam jih še vedno dal, če mu usoda ne bi iztrgala kozarca iz roke, ravno ko je segel po njem ...
Druga opera, »Manuel Venegas«, ki jo je začel pisati leta 1897, je ostala le fragment; »Pomladni zbor« iz nje je izjemno lep.
Jeseni leta 1897 je Hugo Wolf zbolel za hudimi možganskimi motnjami. Bolezen je morda izbruhnila zaradi čustvenih pretresov, ki jih je povzročila zavrnitev njegovega »Corregidorja« v Dunajski dvorni operi, vendar je vzrok zanjo veliko globlji in ga je po zdravniškem mnenju treba iskati tam, kjer se vedno razvije paraliza.
20. septembra 1897 so ga sprejeli v sanatorij, 24. januarja 1898 so ga odpustili kot »zdravega«, a šest mesecev pozneje so ga morali za stalno prepeljati v Spodnjeavstrijski državni azil za norce na Dunaju. Tam je počasi umiral. Tam sta njegov svet sestavljala le postelja in stražar, njegovi stalni spremljevalci pa so bili strašni, ponavljajoči se krči in paralize. Njegovo bedno blebetanje in dremanje sta boleče prizadela srca njegovih zvestih prijateljev, ki ga niso nehali obiskovati. A kljub temu je moral ta ubogi človek več kot štiri leta trpeti okrutne muke, ki so se na koncu stopnjevale do grozljivih mučenj, dokler ni 22. februarja 1903 k še ne triinštiridesetletniku prišla smrt kot prijazna in usmiljena rešiteljica.
Pokopan je bil 24. februarja 1903. V pustnem vrvežu dunajskih ulic so ubogega umetnika, ki so ga vse življenje zasmehovali in preganjali, odnesli v Votivkirche na veličastno pogrebno slovesnost. Zdaj je naenkrat začutil vso »ljubezen in čaščenje«, ki ju v svojem življenju še ni doživel.
Na odprtem grobu je prijatelj Huga Wolfa Dr. Haberlandt iz globoko ganjenega srca izrekel besede slovesa njega in vseh prijateljev. Zaključili so z ganljivimi verzi Justina Kernerja, ki jih je pokojni uglasbil v eno svojih najlepših in najbolj prisrčnih pesmi:
K počitku, k počitku
utrujeni udi!
Tesno se zaprite,
veke!
Sam sem,
Zemlje ni več;
noč mora biti,
da me svetloba lahko doseže.
Vodi me vsega
vaša notranja moč,
tja k sijaju
najglobljih noči!
Daleč od prostora
zemeljskih bolečin
skozi noč in sanje
k materinemu srcu!
Iz: Tragik- und schöpferischer Mensch, Gyr-Verlag, Baden, 1952
1 Louis-Auguste Florimond Ronger (psevdonim Hervé): Mam’zelle Nitouche, vaudeville opereta v treh dejanjih.
Minieseji
Nekaj mikroesejev sem napisal iz delov mojih člankov, ki sem jih brisal na »predlog« uredništva revije, kateri sem članek odposlal za objavo. Tako je nastal tudi ta mikroesej.
V rokopisu nekega članka sem navedel, da je splošno znani ameriški multimilijoner in filantrop iz madžarske židovske družine George Soros (György Schwartz). pristaš Popperjeve teorije odprte družbe svobodnih posameznikov (Popper, 1945), ustanovil Imenik revij odprtega dostopa (Directory of Open Access Journals – DOAJ), ki kot druge podobne organizacije, kot so COPE, OASPA in WAME, uporabljajo določena načela preglednosti in najboljše prakse za znanstveno periodiko kot osnovo za merila, ki jih uporabljajo pri ocenjevanju primernosti revije, ki spoži prijavo za članstvo v družbi.
Na predlog uredništva sem črtal tako Sorosa kot Popperja in Žižka po asociaciji misli, ki jo pozna psihologija kot povezavo (zakon!?) Po njej ena misel ali predstava sproži drugo zaradi neke medsebojne zveze.
Kot je znano, donira Soros prek svoje fundacije Open Society Foundations prednostno za nosilce liberalne demokracije. Med letoma 1979 in 2011 je prispeval več kot 11 milijard dolarjev za tovrstne namene. Do leta 2017 so njegove donacije civilnim pobudam za zmanjšanje revščine in povečanje preglednosti ter za štipendije in univerze po vsem svetu znašale 12 milijard dolarjev. Vplival je na propad t.i. komunizma v Vzhodni Evropi v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja in je srednjeevropski univerzi v Budimpešti, svojem rojstnem mestu, zagotovil eno največjih donacij visokošolskim ustanovam v Evropi v znesku 250 milijonov ameriških dolarjev.
Popperjev koncept »odprte družbe« zahteva racionalne demokratične zakone za uskladitev nasprotujočih si vrednot v družbah in organizacijah, s čimer se zagotovi obstoj pluralnosti načinov življenja.
V omenjenem članku sem v opombi pod črto zapisal, da imenitni slovenski filozof Slavoj Žižek ima Popperjev socialni ideal za neizvedljivega in sem ob tem izrazil svoje začudenje, ki sem ga formuliral v obliki vprašanja, ki se glasi približno tako: »Kateri ‘ideal’ je uresničljiv? Saj so ‘ideali’ po definiciji ‘regulativne ideje’ - ideje, ki usmerjajo načine življenja in delovanja, posameznice, posameznika, družbenih skupin in institucij, ideali približevanja a priori, ne pa izvedbeni projekti (kaj?, kdo?, kako?, koliko?, kje?, kdaj? – vprašanja iz ‘Davidove zvezde’) določenih političnih programov?«
Po ločitvi staršev, ki predpostavljam ni imela preveč civilizirano obliko, me je oče dobesedno odnesel, naključno ali po dogovorjeni delitvi otrokov z materjo, tega nihče ni vedel niti kasneje izvedel. Danes si mislim, da sem mu bil preprosto »na poti«: igral sem se na dvorišču s hišno kačo, ki me je »imela rada«, najbrž, ker sem kot nekaj čez dve leti star otrok dišal po mleku?
Oče se je znovič poročil. Babica, očetova mati, oče in njegova nova soproga Olga – moja mačeha, smo del časa med drugo svetovno vojno preživeli v mestecu Pakrac, v zahodni Slavoniji. Hiša je bila v kar lepem kraju, na obali reke Pakre, večjega levega pritoka Lonje, ki pa je levi pritok Save.
Mislim, da me mačeha ni imela ne vem kako rada. Za njo sem bil navadni rejenec in je bila do mene zelo stroga in v tem pogledu sila dosledna.
Ko v mestecu ni bilo partizanov ali ustašev in Nemcev, odvisno od trenutne »vojne sreče«, je soseska bila mirna in mi je bilo dovoljeno iti na sprehod po bližnjih ulicah ali po obali Pakre. S sprehoda sem se vračal kajpada z umazanimi čevlji zaradi katerih me je čakala huda kazen – moral sem klečati na predpražniku iz grobih vrvi, moja naga kolena pa so bila za to malce prenežna.
Problem teh krutih kazen sem kmalu rešil zelo preprosto. Pred sprehodom po mestu sem se sezul in čiste čevlje skril za nekim velikim lesenim sodom za zbiranje dežnice s hišne strehe. Po sprehodu bi si vsakič umil nogi in vstopil v hišo v čevljih, kot da bi bili pravkar zloščeni.1
»Zaradi partizanov« sem postal klavstrofobičen!? Zaskrbljena babica me je me dajala v neki sod v kleti, da bi me zaščitila pred njihove navzočnosti, ne da bi vedela, da je moja teta (kot rimska katoličanka), mamina sestra, in tetič, njen soprog, v partizanih – moj stric (kot komunist), mamin brat, ki je padel 1942. leta kot komandant igmanskega bataljona2 !
Spomnim se neke pesmi, ki so jo radi peli ustaši. Začne se »Puška puca a top riče, grmi kao grom …«
Od Nemcev sem naučil napev »pesmi za vse čase« Lili Marleen. Po »osvoboditvi« sem bil v sirotišnici/dijaškem domu3 in se spomnim, da sem bil v kopalnici, ko sem začel od sebe po tihem popevati nek napev. Nek gojenec, ki se je tam mudil me je poprašal:
»Kaj ti to poješ. To so pogosto peli nemški vojaki!«
Izvirni naziv pesme je »Das Mädchen unter der Laterne«
»Lili Marleen« je nemška ljubezenska pesem, ki je postala priljubljena med drugo svetovno vojno po vsej Evropi in Sredozemlju med silami osi in zavezniškimi četami. Besede pesmi je napisal leta 1915 Hans Leip (1893–1983), pesem je objavljena 1937 kot »Das Lied eines jungen Soldaten auf der Wacht«. Prvič jo je posnel Lale Andersen leta 1939 kot »Dekle pod lučjo«.
Das Mädchen unter der Laterne 4
Vor der Kaserne
Vor dem großen Tor
Stand eine Laterne
Und steht sie noch davor
So woll’n wir uns wieder seh’n
Bei der Laterne woll’n wir steh’n
Wie einst Lili Marleen.
Hans Leip
Lili Marleen
Tamkaj pred kasarno,
poleg glavnih vrat,
stala je laterna,
k’e tam še od takrat.
Pod njeno žolto tam lučjo,
prijel te bom spet za roko,
kot že, Lili Marlen,
kot že, Lili Marlen!
Tam je majhen svet,
samo za naju dva,
kjer se tvoja senca
z mojo poigra.
In vsi ljudje naj vidijo,
da to je najino slovo,
s teboj, Lili Marlen
s teboj, Lili Marlen!
Tvoj korak samotno
odmeva v temo,
mojega že dolgo
ni več pod lučjo.
in ko bo svet temo pregnal,
le kdo bo pod laterno stal,
s teboj, Lili Marlen,
s teboj, Lili Marlen!
V vetru nad grobovi,
ki hlipa za vse nas,
sliši se kot v sanjah
tvoj ljubeči glas.
In ko bo svet meglo pregnal,
bom spet tam pod laterno stal,
s teboj, Lili Marlen
s teboj, Lili Marlen!
In ko bo svet meglo pregnal,
bom spet tam pod laterno stal,
s teboj, Lili Marlen
s teboj, Lili Marlen! 4
Čez dobro leto dni se je rodila Višnja, moja sestra.
Kot ponavadi so tega dneva dali Višnjo v belem čipkastem »ajnpendeklu« (ein penne deckelnu?, otroška blazina za dojenčka) v otroški voziček, da jo peljem po precej velikem dvorišču okrog hiše.
V najbolj oddaljenem kotu dvorišča je bil ograjeni svinjak. Pred kratkim je svinja povrgla veliko belih in črnih prašičev.
Višnjo v otroški blazini za dojenčka sem izvlekel iz vozička in jo nežno položil na tla v globoki senci češnje. V voziček sem dal enega belega prašička in ga vozil po dvorišču namesto sestre dokler me ni napadla ogromna razjarjena svinjska mati.
Pred najhujšem me je rešil oče, ki je bil tistega dne naključno in izjemoma doma.
Nikoli več ga nisem videl. Oče je bil na strani poražencev v vojni. Moja starša nista bila politična somišljenika. Med drugim je najbrž tudi zaradi tega prišlo do ločitve. V zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja ga je Rimska katoliška cerkev slovesno preklela (anatemizirala) in izključila iz Cerkve zaradi zavzemanja za bogoslužje v hrvaškem jeziku, ukinitev dogme o nezmotljivosti papeža in celibata (prepovedi ženitve za katoliške duhovnike, v pravoslavju velja le za menihe in višjo duhovščino).5
Spomladi 1944. leta so ga ujeli partizani in po mučenju (tri mesece so mu dali jesti samo kisele kumarce) in brez sojenja likvidirali (razžagali ga na kose) 7 . »Desnica« ga je anatemizirala, »levica« likvidirala. Imata nekaj bistveno skupnega, to pa je »avtoritarnost« na »desnici« in »moč« na levici, ki izničita bistvene razlike med njima.
8
1 Triinosemdeset let sem star in sem dan-danes ponosen na zvijačo, ki sem jo »naštudiral« kot tri leta star otrok.
2 Hrvaška je bila med Drugo svetovno vojno ostro razklana in je bil večji del materine družine levo orientiran. Njen brat Ivan je bil član KP »top ten«. Med narodnoosvobodilno vojno je bil komandant Igmanskega bataljona 1941.-42., ko je padel, je bil po vojni razglašen za narodnega heroja NOV.
3 Nekaj o tem pišem v eseju v obliki pisem bratu Tisoč in ena noč po Marcelu Proustu, objavljenem v Pungartnikovi online reviji Locutio. Tam so me imeli za žrtev vojne, v drugi, številnejši skupini, so bili vajenci, razvrščeni kot žrtve fašizma!
4 THE GRANDMA’S LOGBOOK ---: HANS LEIP & ‘DAS MÄDCHEN UNTER DER LATERNE’ POEM (thegrandmalogbook.blogspot.com) 5 Oče je potem vstopil v Hrvaško starokatoliško cerkev, ki je bila na Hrvaškem ustanovljena 1923. leta. Nastala je po Vatikanskem koncilu leta 1870, ko del škofov ni sprejel dogme o papeževi nezmotljivosti. Hrvati so v začetku 10. stoletja imeli svojega škofa Gregorja Ninskega. Na sinodih l. 925 in 928 je Gregor Ninski branil svete pravice narodne Hrvaške crkve. Dejal je: »V cerkvi Hrvatov nikoli latinskega jezika niti latinske oblasti.« Poleg avtokefalnosti Cerkve se zavzemal za staroslovanski jezik in glagoljico kot narodno pisavo ter za glagoljaško bogoslužje. Žal je zmagala druga stran in je Ninska škofija bila ukinjena, Gregorju Ninskemu pa dodeljena Skradinska škofija!
Na I. Vatikanskem koncilu leta 1868 je škof Josip Juraj Strossmayer izrekel pet govorov zoper papeževo nezmotljivostjo in absolutno oblastjo. Na Hrvaškem je po I. svetovni vojni del škofov začel boj za samostojno Hrvaško katoliško cerkev, bogoslužje na hrvaškem jeziku, ukinitev prisilnega celibata in dostojen materialni položaj duhovnikov. Predlog o ustanovitvi nove cerkve sta Rimska katoliška cerkev in država zavrnile in so reformisti leta 1923 ustanovili »Hrvaško starokatoliško cerkev«, ki jo je država po ustavi morala priznati, saj je v Avstroogarski državi bila starokatoliška cerkev priznana od leta 1874. Marko Kalogjera je bil izbran za škofa in potem posvečen na sedežu Unije v Utrechtu. Unija temelji na starocerkvenem načelu, ki se glasi: Zato se trdno držimo vere stare Cerkve, kako je izražena v ekumenskih simbolih in splošno priznanih dogmatskih odločitvah ekumenskih sinod nerazdeljene Cerkve prvega tisočletja.
Ustaška Neodvisna država Hrvaška (NDH) je prepovedala in uničila »Hrvaško starokatoliško cerkev«, duhovništvo pa preganjala in zapirala v Jasenovcu in Lepoglavi. Cerkve so bile porušene. Cerkva v Branimirjevi ulici v Zagrebu je bila spremenjena v ustaško taborišče. Edino cerkev v Šaptinovcih (moja rojstna vasica) je preživela ustaški teror zahvaljujoč vernikom, ki so v obrambi svoje cerkve dali tudi svoja življenja. Danes na Hrvaškem obstaja Hrvaška starokatoliška cerkev v Zagrebu in v Šaptinovcih.Hrvatska Starokatolička Crkva
Kuriozum je, da je bil boter mojega starejšega brata (roj. l. 1936) bil očetov prijatelj Mihovil Pavlek – Miškina, roj. 1887. v Đelekovcu v Kraljevini Hrvaški in Slavoniji, usmrčen v taborišču Jasenovec 1942. leta v tedanji ustaški t.i. Neodvisni Državi Hrvaški (NDH) in je bil socialistično orientiran hrvaški »kmečki pesnik in pisatelj« kratkih zgodb, politik in borec proti družbenim krivicam, katerim je bil izpostavljen kmečki stan. Bil je član Hrvaške kmečke stranke (HSS – Hrvatska seljačka stranka) in oster nasprotnik ustaškega režima.«
6 Marlene Dietrich - Lili Marleen lyrics + Slovenian translation (lyricstranslate.com)
7 O tem so pričali moja teta (ŠP) in tetek (AP), teta moje druge soproge (ZT, tajnica komandanta X Zagrebškega korpusa IŠ), BV, profesionalni časnik, ki se je spoznal na vojno taktiko in operatiko, v brigadi »Bratov Radić«, v kateri je bil politični komisar FT.
Med časom dela na doktorski disertaciji o ustašah in Nezavisni državi Hrvaški je zgodovinarka FJB potrebovala dodatna pojasnila o topografiji dela Hrvaške južno od Vinkovcih med »avtoputom« in Savo in je mene prosila za »posvet«, saj so premoženja Šercerjevih bila v Soljani in okolici. Ob tej priložnosti mi je »zaupala«, da je našla »papir« s kratkim vojaškim ukazom »Pobiti sve Šercerje. – SFSH!«
FJB in njen soprog IJ, dva vodilna znastvenika novejše hrvaške zgodovine, sta tragično umrla 8. 4. 1992. l. v požaru v četrti Zapruđe v Novem Zagrebu..
8 Šercar, Tvrtko-Matija, 2005. Žena. V Nebesko splavdenje. Maribor: Mariborska literarna družba, Zbirka Oglej.
Biti aktivni udeleženec beograjske, srbske, jugoslovanske umetniške scene devetdesetih – kakor sta to bila Nikola Pilipović in Marija Vauda – je pomenilo z drugimi umetniki tega prostora deliti izjemno težke profesionalne pogoje dela in razstavljanja, da ne govorimo o nič manj težkih pogojih vsakdanjega življenja. Toda vsi, ki so spremljali in poznajo dogajanja na tukajšnji umetniški sceni devetdesetih, neodvisno od razlik v lastnih preferencah, se strinjajo v ugotovitvi, da se je kljub vsem navedenim pogojem v Beogradu v devetdesetih letih odvijala in ohranila zelo intenzivna umetniška atmosfera, v tej atmosferi je nastala v svojem jedru zelo kvalitetna umetniška produkcija, ki pa ji je na žalost manjkalo pogostejših kontaktov in spodbudnih izmenjav z umetniki in umetnostjo drugih okolij, da bi prišla do potrditve o svoji kvaliteti. V izolaciji od zunanjega sveta in v destrukciji notranjih struktur »zaprte družbe« in »družbe nevarnosti«, s kakršnimi je označena srbska družba kriznih devetdesetih let, upirajoč se na lokalnem antimodernizmu, ki je zlasti na začetku prejšnjega desetletja bil naravnost pogojen in podpiran od takrat vladajočih političnih razmer, je zrastla umetnost izrazito sodobnih izraznih značilnosti in po svoji ideološki opredelitvi kozmopolitskega značaja, umetnosti, ki je po senzibiliteti in idejah ohranjala korak z mednarodnimi umetniškimi dogajanji, in v tokovih prav take umetnosti sta Nikola Pilipović in Marija Vauda Avtorja, ki zasedata prepoznavno in v prvih zgodovinskih pregledih domače umetnosti tega obdobja priznano mesto.
Takšen svoj poudarjeni status je Nikola Pilipović dokazal kot udeleženec vrste tematskih, problemskih in avtorskih razstav (Projekt Mondrian, Zgodnja devetdeseta: jugoslovanska umetniška scena, Na izkušnjah spomina, O formalizmih – postformalizmi, Tendence devetdesetih: hiati modernima in postmodernizma, Primeri abstraktne umetnosti – neka radikalna zgodovina, Memorial Nadežde Petrović, Retorične figure devetdesetih, Prestopniške oblike devetdesetih), na katerih so se očitno pokazale in potrdile posamezne ideje, bistvene za razumevanje dojemanja značaja in vloge umetnosti v pogojih prejšnjega desetletja. Ena od ključnih umetniških usmeritev tega obdobja, katere nosilec in protagonist je Pilipović, je ponovno osredotočenje pozornosti na konkretne materialne energetske lastnosti in potenciale umetniškega dela kot obnovljenih pridobitev postavangardistične antiforme in siromašne umetnosti šestdesetih in sedemdesetih, namesto sklicevanja na postopke simulacij in citatnosti kot tipičnih postmodernističnih strategij osemdesetih. Celo kadar se je na začetku devetdesetih skliceval na Mondrianov vzor, Pilipović tega ni delal zaradi ponavljanja z razlikami nekega zgodovinskega (v tem primeru neoplasticističnega) formalnega obrazca, temveč zaradi poudarjanja etičnih vrednosti, ki jih v dediščini tega velikega pionirja abstrakcije ima za spodbudne za sebe, in to prav v okoliščinah, ko nastajajo slike v sklopu tega cikla. Sam umetnik v nekem tekstu poudarja, da sta zanj v umetnosti dvajsetega stoletja bistvena dva toka in dve izkušnji: to sta ideja geometrije v koncipiranju in uporabi različnih materialov in energij v realizaciji umetniškega dela. Naravni in industrijsko obdelani materiali, podrejeni strogi geometrijski organizaciji in strukturi – to je osnovni operativni in konceptualni poseg, izdelan v Pilipovićevem delu v njegovih doslej verjetno najpomembnejših uresničitvah iz začetka in sredine devetdesetih. Prav zaradi takega pojmovanja dela je Pilipović pokazal, kako v času velike zgodovinske krize umetnost na tako stanje reagira do skrajnosti ažurno, občutljivo, odgovorno, na svoj način angažirano, reagira torej izrazito in izrecno eksistencialno, pa vendar pri tem ne zapostavlja sebe kot medijske emancipirane in ideološko radikalne umetnosti, ker ima in mora spoštovati lasne imanentne jezikovne zakonitosti in zahteve.
Razen z dvema opaženima samostojnima razstavama (1994 v Galeriji Doma mladine, 1995 v Galeriji Študentskega kulturnega centra, kjer je pred tem priredila dva performansa), je mesto Marije Vauda na domači umetniški sceni prejšnjega desetletja utrjeno s sodelovanjem na številnih razstavah, ki smo jih navedli v zvezi s Pilipovićevimi nastopi (O formalizmu – postformalizmi, Tendence devetdesetih . hiati modernizma in postmodernizma, Tendence devetdesetih: hiati modernima in postmodernizma, Primeri abstraktne umetnosti – neka radikalna zgodovina, Memorial Nadežde Petrović, Retorične figure devetdesetih, Prestopniške oblike devetdesetih). Že ta podatek nakazuje, da med njunim delom od sredine devetdesetih dalje obstajajo določene sorodnosti, ki izhajajo iz skupnih razmišljanj o naravi umetnosti, dogovarjanj in priprav za razstavljanje, kakor tudi iz nagibanja k podobnim operativnim postopkom, čeprav seveda realiziranim v različnih izraznih, medijskih in vsebinskih rešitvah. Kritika je ob delu Marije Vauda pokazala na posebnosti preizkušanja in prevrednotenja posameznih pridobitev antiformne in siromašne umetnosti šestdesetih in sedemdesetih, uporabljenih na način, kakor ustreza aktualnemu duhu časa in razpoloženjem devetdesetih. Tako je večina njegovih del iz sredine desetletja neobstojna, vendar so ti z lastnostmi različnih materialov v medsebojnem odnosu istočasnega prilagajanja/odbijanja so z močno energijo nabiti fizični sklopi v prostoru prej instalacije kot fiksni objekti, situacije, izpeljane prej po principu dekonstrukcije kakor konstrukcije, neka vrsta sceničnega dogodka v realizaciji z najdenim v razpoložljivem galerijskem ambientu. Kadar pa se v ta dogajanja uvede direktno (kot v performansu) ali indirektno (v fotografiji in videu) navzoče telo umetnice same, tedaj njena umetnost dobiva intonacijo čisto posebnih eksistencialnih sporočil. Taka umetnost postaja vprašanje o nekaterih temeljnih pogojih obstajanja, ki si jih Marija Vauda zastavlja tako kot umetnica, kot žena, kakor tudi kot družbeno bitje. Nastajajoče iz takih psiholoških stanj in pobud, je delo Vaudove eden od možnih odgovorov na ta vprašanja, odgovor, ki je izključno individualen in subjektiven, ker samo takšen more biti zavestna posamična opredelitev umetnika danes, v času neprestanih sprememb pojavnih oblik, praks, medijev in jezika sodobne nepregledne umetniške produkcije.
ali antropološki pogled na razobešeno perilo
Pogled na razobešeno perilo kot zgodbo časa in prostora, ki prikazuje odnos do žensk v razvitem in nerazvitem svetu, v ruralnem in urbanem prostoru, navdihuje Aljo Pregl že od leta 2005. Naslov razstave Žéhte sveta ni naključen, predstavlja pa nov izbor serije fotografij, ki je tematsko nastajala v daljšem časovnem obdobju. Kadar pripravlja razstavo svojih fotografij se večinoma težko odloča, kaj je tisto, kar bi v določenem trenutku želela predstaviti. Iz selekcije številnih fotografij iz dežel na različnih kontinentih sveta je tokratni izbor grajen na večinoma prvič razstavljenih podob te serije.
V dobi digitalno ustvarjenih podob je problematični status fotografije natančno zajet v vrzeli, ki obstaja med konceptom fotografije – le-ta predstavlja globlje razumevanje sveta – in fotografijo, ki ustvarja bolj ali manj natančno odslikavo predstavljenih objektov, figur in teles. Kaj lahko zajame zahodnoevropski pogled, ko opazuje oblikovanje družbenih identitet? Kakšno vlogo igra fotograf v tem preskoku od fotografije kot objektivnega očesa k fotografiji, ki je s pomenom nabita estetska praksa. Kar vidimo na fotografskem ciklu Žéhte sveta Alje Pregl, je predstava realnega in imaginarnega, kjer so telesa ljudi imaginarna, njihova navzočnost pa je vendarle bolj ali manj realna, saj se jo čuti v vsakem kosu opranega oblačila. Še preden postanejo umetniško delo, so podobe perila – na balkonih, ograjah, na tleh in balkonih, med stenami ali na strehah …, na soncu, v senci, v vetru …, pač povsod … – predvsem podobe razobešenega perila v različnih krajih in kulturah sveta kot odsev družbenega okolja, kateremu pripadajo, kakor tudi zgodovine, ki je oblikovala identiteto teh motivov do te mere, da so lahko tudi resničen odsev določene kulture.
Žensko telo je bilo skozi zgodovino mitizirano, žrtvovano, posvečeno, idealizirano. Skozi zgodovino umetnosti se je večinoma kazalo kot idealizirana forma, v katero se naj ženska prelije. Kaj pa žensko delo? Mar bi, ob opranem perilu sploh pomislili, da ga je opral in razobesil moški? In to kjerkoli v svetu? Lahko si drznemo misliti, da so tudi podobe cikla Žéhte sveta fotografska raziskava identitete ženskosti danes, tako kot so akti, s tančico zastrti ženski portreti ali podobe cikla Ženske sobe, ki z razmetanimi ali pospravljenimi predmeti kažejo psihološko stanje določenih žensk.
Pri intuitivnem procesu fotografiranja teh podob ujeti trenutek ni v ospredju, v ospredju je vsebina motiva in njeno sporočilo. Pri teh fotografijah Alji Pregl ne gre le za obliko, za natančno premišljena razmerja, za tehnično popolnost (čeprav si zanjo seveda ves čas prizadeva), temveč za dramatičnost pripovedi, izvirnost in kompozicijsko raznolikost. S fotografiranjem in razstavljanjem podob kot sta cikla Žéhte sveta in Ženske sobe se fotografinja upira mišljenju delitve na žensko in moško delo, ta svoj upor pa kaže (tudi) tako, da drastično razgalja še vedno veljaven (primitiven) odnos do ženske in do njenega dela. Iz najglasnejšega stoletja od vseh, največjega proizvajalca vseh vrst mehaničnega ropota, se v tem ciklu znajdemo v svetu tišine. Mar bo tišina tudi v prihodnosti spremljala ženske, ki s svojim vsakodnevnim Sizifovim delom nikoli ne bodo odprle vrat v paradiž? Mar takšen opomin – kot je razstava z (največkrat) ženskimi rokami opranega perila – ne bo vsaj malce zaustavil gledalčevega koraka? In mar se mu prva misel ob tem ne bo spreobrnila v začudeno vprašanje: Je res še vedno tako? Ali so vrata v paradiž vendarle že priprta?
Včasih so ženske pri obešanju perila posnete od daleč drobcene in je v ospredju okolica, včasih so v njeni bližini tudi mimobežni naključniki, ki pa večinoma nimajo glavne vloge. Človeške figure so samostojne, a vendarle vedno v soodvisnosti glavnega motiva, obešanja perila, kot simbola izključno ženskega opravila v mnogih deželah po svetu. Avtorica motivno izkorišča mejo med prepoznavnostjo fotografije, ki je grajena na dokumentarnosti, in vizualno vrednostjo motiva, ki upošteva zakonitosti kompozicije, barvne skladnosti in drugih zahtev tovrstnih podob. Dvojna izraznost, na eni strani avtonomnost likovnih elementov na fotografiji, s katerimi nam podaja podobo nekega prostora, na drugi strani pa narativna razsežnost upodobljenega prizora, se razteza skozi celotno fotografsko serijo. Pri motivih, zbranih iz vsega sveta, so tudi antropološke značilnosti človeške figure tiste, ki gledalčev pogled pritegnejo bližje k podobi.
Zaradi izvirnosti, dobršne mere svežine in tematske prepričljivosti je fotografinja v zadnjih letih dosegla precejšnjo prepoznavnost. Alja Pregl je v svoji likovni govorici temeljita in čeprav so se njenim podobam razobešenega perila v različnih pokrajinah in mestih sveta, posnetim od daleč, v večji meri pridružili posnetki od blizu, fokusirani v center izbranega motiva, ne odstopa od izpovedno začrtane smeri. Njeno iskanje točno določenega motiva je kot delo arheologa, ki prodira iz plasti v plast zato, da bi na koncu odkril iskano vrednoto in jo iztrgal iz pozabe. Iz leta v leto bolj izčiščena serija Žéhte sveta je angažirana, polna likovnih in vsebinskih izzivov ter mestoma tudi skrivnih zagonetk o tem kaj se dogaja v ozadju prikazanih motivov.
Poročilo
Slovenska pesnica Marjana Cmager je pri Mariborski literarni družbi objavila pesniško zbirko z naslovom Izvirne butalske zgodbe Frana Milčinskega v preprostih verzih (2021). Knjižni prvenec je uredil in spremno besedo napisal Marjan Pungartnik. Avtoričina skromnost, ki tiči v besedni zvezi preprosti verzi, je odveč, saj so stihi umetniško dognani, slogovno izvirni in ritmično zvočni.
Marjana Cmager v uvodu popiše svojo ustvarjalno pot, po kateri se je odpravila in jo je ta privedla do prepesnitve Butalcev. Slikovit prikaz njihovega življenja je želela napisati tudi v verzih ter v njih izraziti pisateljevo šaljivost in sporočilnost. Srečanje z Milčinskim in njegovimi Butalci se je je močno dotaknilo, občutila ga je osebno in čustveno obarvano. Ustvarjanju se je posvetila z vso vnemo in predanostjo nečemu velikemu.
Pri branju prepesnitve zgodb iz Butalcev slovenskega humorističnega pisatelja Frana Milčinskega se lahko vprašamo, ali so Butalci kratko malo Slovenci in Slovenke ali pa gre še za kaj drugega, večjega in zgovornejšega. Odgovor je morda preprost: spoznanja bi se lahko nanašala nanje, hkrati pa je v humorju Frana Milčinskega mogoče odkrivati nekakšno univerzalnost, morda bičanje človeških nravi, norčevanje iz človekovih zmožnosti in nezmožnosti ter njegove poniglavosti in nečimrnosti. Vse skupaj nima prav nič opraviti z moralizmom. Pisatelju gre za to, da bi svoje bralke in bralce spravil v smeh in jih zabaval, vseeno pa je v njegovem pisanju kar precej modrosti in življenjskih naukov. Veliko ima povedati na račun človekove neumnosti, toda njegovi literarni liki niso moteni ali kakorkoli drugače umsko omejeni, temveč imajo svojo lastno logiko, s katero delujejo in potrjujejo svoj obstoj na tem svetu. Le redko se pisatelj pomakne v skrajnosti črnega humorja, večinoma vztraja pri blagem posmehu in razumevanju za človeško majhnost in neznatnost. Milčinski v svoji duhovitosti združuje domnevno nezdružljive pomene, domiselno pretirava in pogosto vse skupaj privede do nesmiselnih, vendar vsebinsko prepričljivih in literarno učinkovitih skrajnosti. Butalci niso samozadostni, temveč so prikazani v dvojnosti s Tepančani. Prebrisanci jim kažejo ogledalo, se norčujejo iz njih in se jim posmehujejo, in vendar potrebujejo drug drugega.
Pesnica Marjana Cmager ohrani zvestobo izvirnim Butalcem, ne dodaja skoraj ničesar novega in v verze oblikuje iracionalno dogajanje v Butalah, vseeno pa je treba poudariti, da njena pesnitev zveni izvirno, lahko bi celo rekli, da pripoved Milčinskega nekako nadgradi in dopolni. Domisli se slikovitih izrazov, rima ji gladko teče, Butalci postajajo še bolj zabavni, igrivi in razbrzdani. Rime uporablja v različnih zaporedjih, formalno so svobodne, skoraj ves čas pa je ohranjen ritem. Iz pesmi je mogoče prepoznavati pesničino očaranost nad pisateljem in občudovanje njegove literarne ustvarjalnosti. Zadnja leta je več založb ponatisnilo njegova dela – očitno njihova vsebina še vedno nagovarja naš kaotični čas in dogajanje v njem.
Pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik v spremni besedi pravi, da je upesniti Butalce del pripovedovalske tradicije, ki se navezuje na stare popotne pripovedovalce in sploh pripovedovalce, ki so izginili iz evropske kulture. Omeni utopično misel o drugem svetu, v katerem ne vlada razum, temveč sta očitna humor in drugačna razvrstitev vrednot. Pisec namigne na nepoštene volitve – občinske uši si pač izberejo take predstavnike, kot jih potem imamo. Omeni krivo vero in druge butalske poniglavosti. V Butalcih odkriva prvine judovskega humorja in zlasti vpliv, ki ga ima na Češkem in je znan kot značilni »češki humor«. »Iz tega okolja pa izhaja družina Milčinskega, katere priimek v obliki Mielczynski je pogost na Poljskem, domovini helmskih zgodb.« (str. 112)
Marjan Pungartnik zapiše, da je Marjana Cmager Butalce upesnila v preprostih, skoraj ljudskih verzih in z značilnostjo tonskega verza, se pravi menjavanja štirih ali petih poudarkov, le-ti pa včasih zdrsnejo na tri. Namesto rime uporablja asonance, a tudi ne dosledno, kakor pač nanese, meni Pungartnik, a tako vseeno nastaja spevna pesniška govorica, ki jo je mogoče brati brez zatikanja. »Pomembno je, da je ohranila besednjak Milčinskega, da se ne spušča preveč v umetelno premetavanje besed.« (str. 112) Prepis Butalcev je namenjen glasnemu branju, morda v kaki krčmi, če butalski župani seveda ne bodo ukinili krčme, kar je tudi mogoče, se pošali.
Poročilo
Stanka Devjak, slovenska pesnica in mladinska pisateljica, dobitnica več nagrad, je pri založbi Salve izdala novo pesniško zbirko z naslovom Igra v kotu (2022). Uredil jo je Ivan Mohar, spremno besedo je napisal Marjan Pungartnik. Na naslovnici je fotografija pesničine matere Marije Krajnc, rojene Ploj, posnete okrog leta 1920.
V pesniški zbirki Igra v kotu je mogoče opaziti dvojnost: liriko v najboljšem pomenu besede na eni strani ter poezijo kot pripovedovanje zgodb in obujanje spominov na drugi. Lirične pesmi izreka subtilna pesnica in razgrinja svoje videnje in občutenje tega, kar se dogaja pred njenim pogledom. Narava ni danost, temveč je dogajanje, ki ga avtorica oblikuje v pesniške podobe; verzi tako ne odsevajo stvarnosti, ampak so nekaj čisto novega in domiselnega. Pesnica spleta simboliko dreves (nanje je mogoče splezati, se vzpeti navzgor in sedeti na njih), bikov, belih konj, ptic in menjavanja letnih časov, zre okrog sebe in ponuja posebno lepoto, splet čarobnih zaustavitev in razkošja slikovitega dogajanja. Njeno videnje se podaljšuje v nagovor, pobude, zastavljanje vprašanj in ohranjanje skrivnosti. Kdaj pa kdaj so verzi odeti tudi v pravljičnost. Pesnica ohranja spomine iz preteklosti; kava ji na primer v zavest prikliče ljudi, ki so že odšli onkraj, in doživetja z njimi. Poetesa se včasih vpraša, kaj bi bilo, če bi platane mogle govoriti, in si odgovori, da bi nekateri ljudje ob poslušanju njihovih zgodb okamneli, drugi jokali, tretji bi se nasmihali; morda pa njihovi zadnji pripovedi nihče ne bi verjel. Stanka Devjak namreč ves cikel pesmi nameni drevesom ter pri tem njihovo pojavnost in rast pooseblja. Lovorjeve veje bodo nekateri odnesli domov.
Tam jih bodo
podarili
dobrim
ljudem,
ki so veseli
drobnih
reči,
kot so
vršički
lovorja
z drevesa
slovesa.
Na navzočnost dreves se ne ozirajo samo ljudi, marveč se bodo tudi same odzivale na uro slovesa in tedaj se bo zgodilo, da bodo zajokale, zahlipale, zaječale in še zadnjič završale. Prišli bodo drvarji in stoletnim sirotam zavdali; človek bo tisti, ki bo neusmiljeno posegel v naravo. Obsodbo tega, da je brezobziren, pesnica vtke tudi v pesem o ptici, ki ji nekdo uniči gnezdo. Njena ekološka naravnanost je posredna, zato pa pesniško toliko bolj učinkovita. Ne zaustavlja pa se tedaj, kadar je treba izraziti sočutje, na primer do bikov, ki morajo dirjati med množico sem in tja, med režečimi nasmehi opazovalcev.
Stanka Devjak piše pesmi na različnih koncih in krajih, odpotuje v Provanso, zaustavlja se pred sakralnimi poslopji in si zastavlja teološko obarvana vprašanja. Kamorkoli gre, povsod ohranja zvestobo sami sebi in moči svojega pesniškega snovanja. Prav dobro ve, da zaustavitve ne morejo povzročiti ničesar usodnega, življenje zna zaobseči s poetičnim zarisom in izrekati tudi besede občudovanja. Kadar pripoveduje zgodbe, bralkam in bralcem ponekod prepusti, da ugibajo in sami izberejo konec ter predvidevajo ali si zamislijo razplet čisto po svoje; ohranjanje skrivnosti in možnost razvozlavanja sta načrtni, estetsko privlačni in prepričljivi.
Naslov pesniške zbirke je izbran po pesmi Igra v kotu. V njej avtorica pravi, da je igra v kotu čas med enajsto in eno, med včeraj in jutri, danes pa je skrit nekje vmes. Na zračni preprogi je slišati ščebet lastovk, na levo in desno sipljejo peščene trenutke. Nekatere pobere nekdo, ki pestuje prazno naročje.
Ko se odenejo
v lastovičja peresa,
zgodnja daníca
objame izpuščene čase
v kotu neba.
Ljubezenskih pesmi ali, bolje, pesmi, v katerih je nakazana naklonjenost med žensko in moškim, ni veliko, so pa zato toliko glasnejše in odmevnejše besede moškega, ki se dotakne dlani ženske in dahne:
»O, moja Mila,
poglej:
kako lep,
lep je ta svet!«
Tudi Stanka Devjak je pesnica lepote. Spoznala je, da se lepota lahko dvigne iz tišine, poraja se med petjem, plesom in celo v glasu žalostinke. Pojavi se in se dotakne poslušalk in poslušalcev, kadar nekdo igra na tamburin ali kitaro. Morda bo ples poslednji, toda zaradi slutnje konca ima toliko večji pomen. Včerajšnjih dni bo sčasoma vse več kot prihodnjih, vendar pa je danes njen in z njim lahko napravi karkoli: v starodavno mehkobo lesa prične dolbsti pripoved; če hoče, se zagrne v molk kot varen pristan, stopi čez prag ali pa na uhojenem brunu sledí slehernika. Zadnji verzi v zbirki se glasijo:
Kam boš šel,
kje ostal?
Dvoje prostranosti,
ena neskončnost.
V mističnih stihih se nakazuje transcendenca.
Pesmi so napisane v svobodnem verzu, ločila so po večini ohranjena, nekatere pesmi so sestavljene iz kitic, pesnica ohranja ubran ritem. V pesmih, v katerih prevladuje liričnost, je veliko razkošnih metafor, pesmi, oblikovane kot zgodbe, so preproste, včasih z odprtim koncem, drugič s poanto ali nostalgičnim prebliskom. Stanka Devjak zaradi večje estetske učinkovitosti kdaj pa kdaj ponavlja besede, včasih s stopnjevanjem metafor, to stopnjevanje pa videnje dogajanja napravi še bolj prepričljivo in literarno kakovostno.
Marjan Pungartnik, tudi sam odličen pesnik, pred nedavnim dobitnik nagrade čaša nesmrtnosti, v spremni besedi z naslovom Večglasno petje o svetu in duši zapiše, da je pesniška zbirka večglasna. V njej je v vsaki pesmi prisoten visoki glas brezkončnosti, a tudi glas tukajšnjosti, glas končnosti, več glasov končnosti. Notranji glas je svečan in pomeni subtilno dojemanje narave; zdi se, kakor da je v poezijo Stanke Devjak vdrla arabeska in ji podarila nežnost doživljanja. Pesnica subtilno zaznava predmete, simbole, zgradbe in prostore v povezavi s krščanstvom, vendar to ni vera, prej je dotikanje s prsti duše, globoka prežetost s samim duhom Mediterana, s katerim je krščanstvo usodno povezano. Ena od ključnih je po Pungartnikovem mnenju pesem Ti, pesem, ki govori o samotnih potnikih po svetu ali v času za nečim, za kar je metafora svetloba, sonce ali nevidni plesalec. V nekaterih pesmih je opaziti verze o krhkem in razpršenem bivanju, sestavljenem iz prihodov, odhodov, podarjenih predmetov in drobnih doživetij. Marjan Pungartnik omeni tudi nekatere elemente socialnega pesnjenja, v pripoved vdirajo vojna, pomanjkanje, novi časi, običaji, svečanosti, samota in brezposelnost.
Od leta 1997 naprej poteka mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo; v sodelovanju s furlansko občino Bordano: Sulle ali delle farfalle e dei cigni, z občino Sacile/Furlanija, s študijskim centrom za mladinsko literaturo »Alberti« v Trstu, s Circolo Athena v Belpassu in Cataniji, z občino Belpasso ter Univerzo v Salzburgu (Institut za romanistiko) pa poteka v gornjeavstrijskem mestu Schwanenstadt za leto 2022 devetnajsti mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo pod naslovom NA KRILIH METULJA IN LABODA. Simbol metulja je povezan z mestom Bordano in simbol laboda z mestom Schwanenstadt.
Z natečajem želimo pritegniti mlade ustvarjalce na literarnem in likovnem področju; v poslani dragoceni otroški in mladinski literaturi odkrivati in nagraditi nadarjene ustvarjalce. Zato Vas mestna občina Schwanenstadt prav prisrčno vabi k sodelovanju in sooblikovanju letošnjega tekmovanja.
»Durch Zeiten und Räume«
»Attraverso tempi e spazi«
»Skozi čas in prostor«
Tema »Skozi čas in prostor« Vas vabi, da ne samo upoštevate literarne zglede in se pustite navdušiti od mitov, običajev, izročil in pustolovščin, temveč prav tako premišljujte o današnjem kriznem obdobju: Prav obdobja kriz nas povezujejo s časom in prostorom, če pogledamo nazaj in se ukvarjamo s preteklimi obdobji, ki nas spet dohitijo in ponovno zaživijo. Ob tem oživijo osnutki utopij, sanj, hrepenenj in predstave o idealnem prostoru, svetu ter pričakovanju boljših časov.
Utopije so vtisnile globok pečat književnosti kot na primer »Atlantis« Platona, sanjarenje o poletu v Ovidevi metamorfozi, idealni osnutki življenja v knjigi »Dekameron« (Giovanni Boccaccio), pastirska poezija o svetu »Arkadia« in hrepenenje po zlatem času ter zvrst potovanje skozi čas Jonathana Swifta v leposlovju »Guliverjeva potovanja«. Prav tako so zapustile utopije vidne sledove v knjigi »Robinson Crusoe« (Daniel Defoe) ali v »Time Machine« H. H.G. Wellsa, prav tako v fantastičnih povestih (»Science fiction«), kjer so odkrili novi čas in prostor, tja do vesolja in iskali nove življenske možnosti in poti.
Vabimo Vas, da se pri tem natečaju umetniško ukvarjate z letošnjo okvirno temo in povezujete kulturno-zgodovinske in literarne tradicije in njihov pomen z izzivi današnjega časa. Približujete mladim literarno izročilo in odpirajte jim nove perspektive v kriznem obdobju.
Pustolovščina in povest naj upoštevata osebe in figure, katere lahko pripovedujejo iz njihovega zornega kota in po želji uporabljajo prvo osebo. Živali, rastline ali pa fantastična bitja lahko stopijo na mesto pisateljskega jaza in postanejo protagonisti.
Zaželena je tudi moderna tehnologija in uporaba različnih medijev pri oblikovanju knjige. Otroška knjiga je običajno tesno povezana s filmom. V veselje nam je, če avtorica/avtor uporablja multimedijske povezave in moderni način prezentacije. Originalu ali kakovostni kopiji lahko dodate različne medije.
V letu 2022 prvič razširimo sekcije za sodelujoče za kategorijo »kratek film - video«: zaporedje slik v otroških knjigah se da primerjati z dinamiko gibanj v filmu. Mlajša generacija se že intenzivno ukvarja z ustvarjanjem filma, saj že ima primerne tehnične možnosti in opreme ter timske izkušnje. Film naj ne traja dalje kot dvajset minut.
Izbor naslova je prost, nanaša naj se le na letošnjo okvirno temo. K sodelovanju so povabljeni vsi interesenti iz mesta Schwanenstadt, Avstrije, Evrope in čezmorskih dežel, ki želijo izdati ilustrirano otroško ali mladinsko knjigo ob upoštevanju okvirne teme. Dela naj bodo napisana v maternem jeziku ali pa dvo- oziroma večjezično. Po presoji mednarodne žirije sledi podelitev nagrad predvidoma v soboto, 24. 9. 2022, ob 15.00 uri, v Franz Xaver-Süßmayr Saal (Landesmusikschule) v Schwanenstadtu. Ob začetku julija 2022 bo mestna občina objavila na spletni strani www.schwanenstadt.at odločitev žirije s seznamom nagrajencev.
Nagrade bodo podelili naslednjim oddelkom:
1) osnovna šola (ljudska šola)
2) osnovna šola (glavna šola, nova srednja šola, nižja stopnja gimnazije)
3) srednja šola, poklicna srednja šola, strokovna srednja šola, gimnazija (višja stopnja gimnazije, poklicno izobraževalna šola, strokovna šola, poklicna šola)
4) višja šola, višjestrokovna šola, izobrazbena ustanova za učitelje, univerza (študentje na univerzah, višjih šolah in pedagoških akademijah)
5) odrasli
6) kratek film - video (maks. 20 minut)
Višina nagradnega sklada znaša (po oddelku): za 1. mesto 333 €, za 2. mesto 222 € in za 3. mesto 111 €. Nadaljnja nagrajena dela dobijo »Posebno nagrado žirije« ali »Posebno omembo žirije« in s tem denarno nagrado.
Poleg tega določi žirija tisk in objavo nagrajene knjige, ki bo dostopna vsem interesentom in knjižnemu trgu. Tekmovalne sezname in zmagovalne knjige za leta 2003 do 2021 lahko naročite pri mestnem uradu Schwanenstadt (cena 10 evrov). Po podelitvi nagrad ima mestni urad Schwanenstadt pravico do objavljanja seznama z izvlečki in knjige zmagovalca.
Napisane in oblikovane izvirnike (originale) ali zelo dobre kakovostne barvne kopije pošljite najkasneje do petka, 24. junija 2022, do 16. ure na mestni urad Schwanenstadt.
Naslov:
Stadtamt Schwanenstadt, Stadtplatz 54, A-4690 Schwanenstadt, Austria
Izvirnike vam vrnemo na dan slavnostne podelitve nagrad. Za vračanje izvirnikov po pošti (iz tujine) nam priložite 15 evrov za poštnino.
Format: 21x21 cm; obseg (jedro): 18 do maksimalno 22 strani. Poleg tega naj bi bil ovitek v istem formatu. Posebno pozornost naj bi posvečali povezavi med besedilom in ilustracijami. Tako sta npr. besedilo na levi in ilustracije na desni strani. Besedilo in ilustracija pa sta lahko tudi na isti strani. Obseg besedila naj ustreza oblikovani knjigi. Pri otroških knjigah naj bodo v ospredju predvsem ilustracije, besedilo naj ne bo preveč obširno.
Knjige pa tudi lahko oblikujejo skupine ali šolski razredi. Ponekod bi bilo sodelovanje dveh oseb, pri katerem je ena oseba pristojna za besedilo in druga za ilustracije, zelo primerno.
Knjigi priložite dodatni list (prilogo) z naslednjimi podatki:
– naslov knjige, ime in priimek pisatelja/pisateljice (oziroma avtorjev), naslov, telefonska številka in e-pošta, šolska izobrazba in rojstno leto.
Pri šolskem projektu:
– ime, naslov in telefonska številka šole, razred, ime sodelujočih učencev, vodja projekta ali učitelja ter e-pošta odgovornih oseb.
Prosim, da priložite list s točnim seznamom vseh prilog oziroma vsebino pošljene ovojnice.
V slovenskem jeziku se lahko javite pri: dr. Peter Fantur, tel.: +43-(0) 676-3879806 e-pošta: p.fantur@aon.at
Koordinator projekta dr. Michael Aichmayr, e-mail: michael@aichmayr.com
Informacije s strani urada mesta Schwanenstadt pri:
Christina Eckstein, tel.: +43-(0) 7673/2255-232 e-pošta:
kulturamt@schwanenstadt.ooe.gv.at
Revija Mladika razpisuje 51. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno (ne v tiskanih izdajah in tudi ne na družbenih omrežjih) kratko zgodbo ali ciklus pesmi v izvirnem slovenskem jeziku.
Na razpolago so sledeče denarne nagrade:
proza
prva nagrada 600 €
druga nagrada 400 €
tretja nagrada 300 €
poezija
prva nagrada 400 €
druga nagrada 300 €
tretja nagrada 200 €
Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov
MLADIKA
Ulica Donizetti 3
34133 TRST
do 31. oktobra 2022.
Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 25.000 znakov, Times New Roman ali Arial, 12 pt), ciklus pesmi pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset).
Tekste in gesla lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslov:
V eni priponki naj bo prispevek z geslom (če pošljete več pesmi, naj bodo vse pesmi v isti priponki), v drugi priponki pa osebni podatki.
Mnenje ocenjevalne komisije, ki jo določi odbor Mladike, je dokončno.
Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob Prešernovem dnevu na javni prireditvi in v medijih. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2023. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo. Objava v reviji ne bo honorirana.
Javni sklad RS za kulturne dejavnosti – Območna izpostava Maribor in kulturno društvo Mariborska literarna družba razpisujejo natečaj za objavo literarnega prvenca.
Na razpis se lahko prijavijo avtorji iz Maribora in občin, ki jih pokriva Zveza kulturnih društev Maribor, in tisti, ki sodelujejo v stalnih literarnih dejavnostih v Mariboru. Ker gre za prvenec, lahko na razpisu sodeluje le, kdor doslej še ni objavili nobene publikacije ali zanjo ni v postopku izdajanja drugod.
Na natečaj lahko avtorji pošljejo rokopis pesniške zbirke, proze, aforizmov ali dramskega besedila. Rokopis naj bo lektoriran, naj bo označen z imenom avtorja, naj ima predlog naslova , naj ne bo vezan (spet), vsebovati mora kazalo in mora biti ostraničen. Pošljite izpis in elektronsko obliko (lahko tudi po elektronski pošti) v eni datoteki z enakimi lastnostmi kot pri izpisu na papirju. Ne sprejemamo besedil z ilustracijami ali fotografijami. Del rokopisa naj bo tudi naslov avtorja, elektronski naslov in telefonska številka.
Prozno besedilo (roman, novela, zbirka kratkih zgodb) naj ima obseg od 150.000 do 300.000 znakov s presledki. Pesniška zbirka naj vsebuje do 1200 verzov ali od 35 do 60 pesmi. Dramsko besedilo naj obsega do 250.000 znakov s presledki. Zbirka aforizmov naj obsega od 300 do 500 aforizmov.
Natečaj se ne nanaša na otroško literaturo, strip in dokumentarno literaturo.
K rokopisu priložite stvarno biografijo s podatki o šolski, poklicni, družabni in literarni karieri in aktualno fotografijo.
Žirija bo izbrala štiri rokopise. Izšli bodo v zbirki Mariborska literarna družba, broširani, v nakladi 200 izvodov in s spremno besedo v naslednjih dveh letih.
Za objavo prvenca honorar ni predviden.
Sklep žirije o izboru je dokončen.
Urednik si pridržuje pravico spremembe naslova (s soglasjem avtorja), izbora in spremembe proznega besedila.
Rokopise pošljite ali na naslov
Kulturno društvo
Mariborska literarna družba
Pobreška cesta 20
2000 Maribor
s pripisom: Prvenci
ali na naslov
do 29. novembra 2022.
Rokopisov ne vračamo.
Kulturni center Maribor razpisuje natečaj za najboljšo kratko zgodbo.
Za zmagovalno zgodbo je predvidena nagrada 200 evrov. Trem najbolje uvrščenim založba zagotavlja objavo knjige kratkih zgodb.
Kratke zgodbe bo ocenjevala komisija v sestavi: Dušan Hedl, Peter Dobaj, Gregor Lozar.
Pogoji za sodelovanje:
– Kratka zgodba naj obsega okvirno 4 do 32 strani, oziroma ne manj kot pol ali več kot 4 avtorske pole.
– Rok za oddajo je 15. december.
– Besedilo zgodbe naj bo anonimno in opremljeno s šifro.
V elektronski obliki, ga lahko iz anonimnega e- naslova pošljete na: zalozbaknjig@gmail.com
naslovljeno Prijava na natečaj Kratka zgodba 2022 – šifra.
V bodisi papirni, bodisi elektronski obliki (cd, usb) ga pošljite na naslov:
Kulturni center Maribor
Ljubljanska 4
2000 Maribor
Pošiljka naj bo anonimna. Tako nosilec vsebine, kot dodatna, zapečatena kuverta naj bosta opremljeni s šifro. V zapečateni kuverta naj bodo naslednji podatki: Ime, priimek, naslov, telefonska številka, e-naslov, šifra.
Locutio 120 · 1. maj 2022 · Letnik XXVI · www.locutio.si · ISSN 1580-4151