(odlomek)
1.
SAMO ŠE DVA TEDNA!!!!!!! Še dva tedna trpljenja, mučenja, srednjeveškega ubijanja, prošenja za milost in vsega bo KONEC!!!!!! KONEC POUKA!!!!! Vse ocene so že zaključene. pri urah več ne delamo nič, ampak morajo nas mučit še ta DVA TEDNA!!!! Vsem so nam že dok****i in mi njim nič manj.Z ocenami se ne morem ravno najbolj pohvaliti, ker imam matematiko in kemijo zaključeno dva.
Mama bo spet zagnala vsesplošni alarm zaradi teh dveh dvojk, čeprav imam povprečno oceno 3,2. Upam, da spet ne bo kot lansko leto ko je sredi avgusta daljni rodbini razlagala o mojih dvojkah iz kemije, matematike, latinščine in fizike. Ja, lansko leto je šlo malo slabše. Nikakor se ne more sprijazniti s tem, da mi matematika ne gre najbolje.
Edino bitje na šoli, ki razume naše težave pri ocenah je naša profesorica slovenščine, ki ima priimek, ki jo popolnoma opiše. Žmoht. Slavica Žmoht. Je v letih ko bi, če bi seveda živela v Ameriki, že zdavnaj uživala na Floridi. Pri šestinšestdesetih jo šola še vedno ni hotela poslati v pokoj, zato je reva prihajala v šolo uro prej, da se je s pomočjo svoje predpotopne bergle povzpela v tretje nadstropje.
Za njo bi lahko rekli, da je trpela skupaj z nami. Enkrat se je skupaj z našo Danilco razjokala, ko ji je stisnila oceno, ki jo dostikrat privoščiš svojemu najhujšemu sovražniku. Pravzaprav je Danilci pravo ime Danijela, vendar so jo že od ranega otroštva klicali Danila, mi pa smo to še bolj posodobili in jo preimenovali v Danilco. Njena čudovita značilnost je bila to, da je sredi pouka naenkrat začela točit in si je skoraj izjokala oči ven. S tem je dosegla to, da je lahko počakala konec pouka v WC-ju. Pametna ženska.
Skupaj sta toči solze in objokovali ta krivični svet, ker je morala prof.Žmoht dati Danilci enko in ker je Danilca morala dobiti ta neverjetni dar od Žmohtove.
Kljub temu je da Žmohtova natočila kar lep potoček, ki je začel kapljati z roba mize, Danilci ni hotela dodati tistih nekaj procentov za pozitivno. Ko je zvonilo je pobrala teste in nas poslala ven iz razreda. Komaj smo prišli ven je se je objokana nedolžna Danilca spremenila v zloveščo femme fatale. »Kljusa zagamana, posrana skoro sem si oke ven izcmizdrla!!! Puščala sem ko je***i balon ona pa nič!!! Lahko bi mi vsaj en procent stisnila gor. Samo tolko je manjkalo,« se je drla po celem hodniku in podirala mimoidoče, pri tem pa z palcem in kazalcem v razmaku enega milimetra kazala, koliko je manjkalo, da bi dobila dva. Takšno smo jo spet vsi oboževali. Divjo in nevarno.
Jok je bil Danilcin najboljši obrambni mehanizem. Kolikor se je dalo se je skušala narediti nedolžno in nebogljeno deklico in vsa solzava pripovedovala kako jo bodo starši zaprli v omaro, ker je spet dobila ena. Pravzaprav nič od tega sploh ni bilo res. Njeni mami se sploh ni sanjalo, da ima njena najljubša hčerkica v redovalnici več kot dva hakla.
Enkrat je celo poskušala z svojimi solzicami doseči to, da bi se ocene izbrisale iz redovalnice. Postavila se je nad Žmohtovo in začela točit kot preluknjan zbiralnik vode nad svoje ime v redovalnici. Solze so kapljale po predalčku z ocenami in jih skoraj vse izbrisale. Pravzaprav ni dosegla ničesar, ker je Žmohtova v zbornici pobrala novo redovalnico, se doma mučila tri ure in vse skupaj na novo prepisovala. Takrat smo bili priča podobnemu izpadu, ki smo ga bili deležni danes. »Črv grdi!!!« Z značilno pozo prstov v razmaku nekaj milimetrov je mahala po hodniku in podirala nedolžne, ki so ji prihajali nasproti. »TOLKO mi je manjkalo in bi se tiste ocene zabrisale!! Ni mi jasno kako lahko stara kljusa skozi tiste svoje minustristodioptrijske brile sploh kaj vidi!!!«
Na koncu pa je vse skupaj kazalo, da bo naša Danilca odlična. Kako je to dosegla ? Obiskala je osebo, ki je še bolj solzava kot Žmohtova. ŠOLSKA SVETOVALKA. Danilca je bila prepričana, da je ženska v mladosti preživela prave travme in je zato bila tako pripravljena pomagati. Spet je točla vse dokler preproga pod njo ni bila tako mokra, da bi jo morali obesiti na popolnoma suh zrak, da bi se tri dni sušila. Svetovalka je poleg nje obupala in je Žmohtovo na kolenih rotila naj da ubogi nedolžni, nebogljeni deklici, ki jo bo mama obesila ali pa poslala v Sibirijo na prisilno delo, še eno priložnost. Kljub temu, da je klečala je bila za vsaj pet centimetrov večja od nje.
Danilca si je spet izmislila zgodbo o svoji krvoločni mami, ki pa je v resnici bila pobožna ženska, ki je boga prosila za dovoljenje, da ubije muho, ki se ji mota okoli nosa.
Ko je končno pridirjala iz svetovalkine pisarne se je zadrla: »RATALO MI JE!!!« Pri tem je kot po običaju spet nekoga podrla.
2
Zadnji dve uri tega tečnega četrtka smo imeli informatiko. Staremu Kolarju se ni ljubilo z nami nič delati, zato nam je prepustil računalnike in rekle, da lahko delamo vse, samo na porno strani ne smemo hoditi. Takoj ko je odšel iz razreda se je cel razred zasvetil v pink barvi ko je večina pohotnežev obiskala prav te stvari in je iz ekranov v osuple obraze buljila široko razprta rožnata luknja.
Z mojim najboljšim prijateljem Juretom sva po netu iskala slike Jenny McCarthy. Alta Vista nama je pred nos vrgla milijon strani, ki so vsebovale to ime, zraven pa se je na vrhu, tam kjer so reklame zasvetila podobna slika, ki je še pred kratkim zrla z večine ekranov.
Skupina piflarjev je okupirala in skoraj sesula strani na katerih je bilo mogoče izmeriti IQ, Tjaša, pohotna sošolka pa je na ves glav vzdihovala ko je na črnem ozadju opazovala napet torzo nekega igralca z blazno zakompliciranim priimkom.
Vse je bilo mirno in tiho, ko se je Lojzi, glavni razredni piflar začel dreti:«ZMAGAL SEM!! IQ imam 173!!!« Tjaša, ki je še vedno buljila v ekran, tokrat v drugo sliko, ki je prikazovala spodnji del njegovega telesa se mu je zadrla:« Vtihni teslo!!! " Se vsi vemo, da si pameten. Zaj pa lahko odd***š v MENSO.«
Po mnenju ženskega dela našega razreda je bil Lojzi pravi lepotec. Z svojo višino 190 cm in 50 kilogrami je osvajal že na prvi pogled. In ti lasje!!! barva saharskega peska v slamati podobi in velike očala, ki bi jih bilo sram nositi tudi mojo prababico. Le kdo bi se mu uprl!? Ja seveda, in naša knjižničarka je playboy zajkla!!
Z glasom sinjega kita je spet zapiskal:«Zmahal sem!« Skoraj nihče se ni zmenil zanj, razen skupine učenjakov, ki ga je obkrožala in med katerimi ni bilo nikogar, ki bi imel povprečno oceno nižjo od 5,0. Od tega razmišljanja me je v realnost vrnilo Juretovo rukanje. »Tommy!! Stari glej to!« Pred nama se je v vsem svojem sijaju prikazala Jenny. Oba sva kot začarana strmela v ekran. na drugem koncu razreda je Tjaša še olj zavzdihnila, ko je videla sliko svojega »princa« na kateri mu je klobasico prekrivala samo njegova roka. Če bi v tem trenutku imela tam kakšen vibrator, bi imeli čast v živo, brez kakršnegakoli plačilo opazovati najbolj divje masturbiranje. Tega je zmožna samo Tjaša.
Mirno smo nadaljevali s svojim delom ko so se nenadoma odprla vrata. vsi tisti, ki so raziskovali žensko anatomijo s pomočjo interneta so se naenkrat začeli zanimati za blazno zanimive strani Animal planeta. Lažni preplah. V razred je v prihitela Brankica. »Ola narode!! Kaj činite ?« Pri tem se je veselo ozrla po razredu in opazila znake olajšanja na obrazih tistih,. ki so uživali v svetu anatomije. »Zdaj su me dovezli s snemanja,« je vsa blažena razlagala. Opazila je, da jo skoraj nihče ne posluša zato se je spet zadrla. »Narode, došla je vaša Brankica!!« Takrat so se ljudje končno začeli zanimati za njo. Branikica je bila naša manekenka. S tem poklicem se je začela ukvarjati že pri treh mesecih ko je reklamirala plenice. Ja, tudi tiste staromodne plenice, ki jih je bilo potrebno prati so včasih potrebovale reklamo. njena mama, bivša manekenka, jo je podjarmila v ta poklic in zdaj je Brankica služila dokaj visoko žepnino s pomočjo svojega telesa. Rodila se je v Vojvodini in se je v Slovenijo priselila pred petimi leti, ko je skupaj s starši odšla, ker je bila trdno prepričana, da je Slovenija dosti bližje modnim središčem. Da bi izpopolnila svojo slovenščino se ni ravno preveč trudila. Rekla je, da jo ljudje čisto normalno razumejo, zato je še naprej uporabljala nekaj tistih izrazov kot so; veliš, došla, kazala, su, jesi, bre… in podobno. Usedla se je na najbližji stol, trdno stisnila nogo preko noge in nam začela razlagati vse podrobnosti s snemanja reklame za jogurt. »Namakala sam se v jogurtu, onda je onaj tip prišel sa aparatom pa me slikal …« Brankicina posebnost je bila to, da je imela malo preveliko glavo za svoje visoko in suho telo. če bi se zredila za pet kilogramov bi bila perfektna, vendar je trdila, da na svojih 170 centimetrov mora imeti 53 kil. OK če ona tako pravi. Z velikim zanimanjem se je ozirala po razredu in opazila Tjašo, ki je še vedno buljila v ekran. »Draga!!! Ja obožavam tog tipa!! Jao meni, kako je sexy.« In potem sta skupaj vse do konca ure opazovali razgaljenega tipa za katerega sem sumil, da je fotomontaža. Jure je rekel, naj jima pustim veselje, da ima tako ogromnega tiča.
3.
Zgodilo se je tisto, kar nismo ravno komaj čakali, ampak moramo to tudi opraviti. Naša razredna verska fanatičarka Roza, skrajšano od Rozalija, ker vsi menimo, da se dosti bolj moderno sliši kot njeno pravo ime, nam je navsezgodaj razglasila za njo blazno veselo novico, da je v cerkvenem zboru prišla do tega, da bo to nedeljo pela solo.
Samo zaradi tega je dala natisniti vabila in nam jih vsem razdelila. I ljubezni do sošolke smo vsi privolili , da bomo prišli, čeprav nas večino to še najmanj ni veselilo. Z Juretom sva se spogledala in se odločila, da bova to uro žrtvovala in pretrpela, čeprav se z bogom ne razumeva ravno najboljše.
Končno je prišla ta nedelja. Vsi smo že zbrali v tisti nevemkaksejireče cerkvi sredi Maribora in pridno čakali, da se bo začelo petje. Manjkala je samo Brankica, ki pa je verjetno zaspala, ker ob nedeljah zjutraj ljudje nimajo navade hoditi na snemanja, ampak v svetu mode je vse mogoče. Roza je letala po cerkvi kot kura brez glave in se počutila blazno pomembno. bila je oblečena v dolgo obleko potiskano z velikimi cvetličnimi vzorci, ki so blazno bodli v oči. Mogoče ravno to hoče. Da bo bolj opazna.
Ni čudno, da je končala kot verska fanatičarka ko pa jo je vzgojila babica, ki je dvajset let preživela kot nuna. po tem, ko je pri dvanajstih rodila hčerko sosedovemu Luki, ki je bil leto mlajši od nje so jo starši poslali v samostan, ampak so jo čez dvajset let dobesedno vrgli ven, ker so opazili, da flirta z duhovnikom. Jure je bil prepričan, da se kljub temu, da je verska fanatičarka v njen skriva še spolna obsedenka in da 100% kupuje revije, ki jih punce ponavadi nočejo niti pogledati. Ja, to je bila naša Roza. Vsi smo pogrešali Brankico in smo sklenili, da je najverjetneje ne bo, ker je zamujala že pol ure.
In vsa stvar se je začela. Župnik je napovedal kaj se bo ta dan v cerkvi dogajalo in Roza se je postavila na svoje mesto. Vsi smo utihnili. Ravno ko je odprla usta, da bi začela peti so se odprla vrata in v božjo hišo je v visokih petah, črnih mrežastih nogavicah, nesramno kratki oblaki z dekoltejem do popka in ogromnim črnim klobukom v stilu Joane Collins pristopicljala Brankica. »Alo narode! Evo mene. Se opravičujem, da kasnim, ali snimala sam reklamu za čevlje i …« V tistem trenutku se je v njo zazrlo dvesto parov oči in jo začudeno pogledalo.
»Jao, zašto me tako gledate. Se znam da sem lepa!« Brankico ni moglo nič zmesti. Z tistimi petami je hodila po kamnih in se treščila med mene in Jureta v značilno pozo. Trdno nogo preko noge in glavo visoko gor. Če bi pogledi lahko ubijali bi jo župnik, ki se je prikazal na oltarju v tistem trenutku prerešetal, dokler ne bi bila vsaj malo podobna ementalerju, ker je zmotila njegovo mašo. Očitno še vedno ni ugotovila, da je nasilno vdrla in šokirala celo cerkev, razen nas, ki smo jo dobro poznali, zato je dvignila roko in pomahala Rozi:«Cara mia, sretno!!« Prepričan sem, da se je polovici moškim, ki so bili tam njihov prijateljček postavil v pokončen položaj, ko so jo videli takšno. Pravzaprav sem tudi sam občutil tisto nenadno gubljenje krvi iz telesa, ki se je zlivala v prirastek.
Za Brankico je obstajal samo en bog – Moda! Moda, Fashion, La moda, Fashiona … v vseh jezikih, poznala je samo njo!
Ko se je končno vse skupaj umirilo, je naša Roza vdarla solo. po tem ko se je vse skupaj končalo in smo se šli napit v obližnji pub sem se spraševal če je bilo to res ali pa se mi je samo zdelo, da je Roza fušala kot pokvarjena plošča. nisem uspel razmišljati dalje, ker me je napadla Brankica in okupirala s svojimi zgodbicami o modi … »Znaš …«
