Papir: A4 A5 Nazaj na številko 12 V oknu za tiskanje izberite tiskalnik ali »Shrani kot PDF«. Vsak prispevek se začne na novi strani.
LOCUTIO
Prva slovenska literarna on-line revija
121. oktober 2001 · Letnik IV

Locutio 12

Locutio 12

Kazalo

  1. Irena Stefanie KnehtlTisoč in eno leto nostalgije
  2. Breda Pugelj-OtrinSkrivam svoj obraz
  3. Bojan MastnakDuhovni dezerter
  4. Sonja Golec PetelinšekKalvarija
  5. Igor MazulBrankica in preostanek
  6. Simon CafLici
  7. Anka MarinšekBolečina
  8. Silvestra KološaUgašajoči ritmi
  9. Marjana HiterNotranji klic
  10. Katica DajčarPošta
  11. Bogomir CelcerMoja jutra
  12. Tihomila DobravcO živalih
  13. Stane ČrnčičNajslajše ljubezenske pesmi
  14. Ivana DješnićLjubim te, življenje
  15. Sašo PajtlerStopinje
  16. Majda Senica-VujanovičMolitve
  17. Ivanka SimoničBreskva cveti zame
  18. Tatjana SrebrničTako tih večer je zunaj
  19. Marija PivecSpleteno v zatočišču

TISOČ IN ENO LETO NOSTALGIJE

Irena Stefanie Knehtlr. 1950

KO KADILA JOČEJO

Poletja v Sani so prašna. Ne puščajo nobenih sledov v pesku, nobenih valov v vodi in nobenih odtisov v zrcalu. To je takrat preden hribi znova oživijo in plešejo kot človek.

Prišlo je do enega samega srečanja. Ob slovesu ji je ponudil roko. Ogledala si jo je, polno lepo oblikovano roko, preden se je njena vliva v njegovo. Njegove oči so bile rahlo priprte. Sporočale so ji, da mu je prijetno. Zdel se ji je lep kot Sabejski kraj. Ni se mogla spomniti njihovih imen, razen Jada. Odločila se je, da bo Jada.

Potem so ju ločili.

Vedela je, da je sedaj služboval nekje na severu.Mesta se je spominjala kot obdanega z blatnim obzidjem, za katerega so štrleli rjavi blatni nebotičniki porisani z belo kredo. Včasih je ob poročilih videla njegov obraz. Ni več nosil vojaške uniforme, iz katere je sijal. Ampak sivo obleko z belo srajco in progasto kravato, ki je v rjavem okolju izstopala. Ko je odpiral šolo si je domišljala, da se smehlja je njej.

Da bo prišel.

Da jo bo poiskal.

Da jo bo našel.

Da ga bo čakala.

V njuni ljubezni je bilo toliko bolečine koliko je školjk v Rdečem morju.

Bilo je čez polnoč in veter je nosil s seboj nočno nebo, sope palmovih listov, vonj po mareličnih in mandeljnih cvetovih, rjavi pesek in druga darila. Monsumski dež je vsako pomlad spremenil v sliko, se je čez nekaj časa upočasnil v pršenje in ponehal. Sapa je otresla vodo z dreves in potem je krajši čas deževalo samo pod redkimi drevesi. Ni bil je pomladanski dež, ampak vonja po baržunastih vrtnicah in orhidej, ki so se jih veselili.

Bila je bujna lepa ženska, velikanskih oči. Njeni dolgi kodrasti lasje pokriti s svetlikajočo tkanino so ji prosto padali na hrbet, spleteni samo na koncih. Nekoč je imela moč, da je vzbujala strah, spreminjala je življenja. Toda sedaj se je zelena dolina ob mestu zožila in ona je odrasla.

Znašla se je v mestu, ki lezi med vzhodom in zahodom in je svetovljansko, ki je v zgodovini svoje ljudi pošiljalo na vse strani v želji, da ne bi za nikomur zaostajalo. Ne ni mesta, kjer so bili ljudje bolj pogumni, bolj veseli in bolj duhoviti. Mesto veselja in zelja. Tukaj je svet moder. Visoke pokončne hiše so mostovi med vročim in toplim, severom in jugom. Tukaj so okusi premočni, vonjave preveč intenzivne in nasprotja prevelika.

Začelo se je. Mestni duh, nenavadno star, je splaval iz mesta in obsedel visoko nad njim v zraku, od koder je čenčal neuporabna svarila in gledal dol. Govoril je o Sabejski palači Ghamdan, ki je segala do neba. Njeni konci so štrleli iznad belih oblakov. V mislih se je povzpela na njo. Od tam mu je pošiljala poljube na sever in ga klicala. V zameno ji je spomladanski veter prinašal vonj po grozdju, rozinah, kadilih, opojnih dišavah in majskem cvetju.Tukaj nad oblaki pod okriljem Ilmaqah, Sabejskega najvišjega boga lune, sta plesala po modrih tleh. Tukaj ju niso mogli ločiti. Tukaj postave niso predpisovale koga smeš ljubiti in koliko.

Povsod je iskala njegov obraz, da bi si laže predstavljala krajevne skupnosti, revolucijo in demokracij in arabsko združitev. Zdelo se ji je, da imajo njegov obraz, kot te gore: biti svoboden. Ko je mislila nanj je trepetala kot iskra v pomladanskem dežju. Gorela in izgorevala je kot sveča. Voda je napolnjevala njene oči in ogenj njeno sreče. Naposled je bival v njenem srcu. V srcu je čutila vso divjino Arabije.

Mujezin je prepeval s pojočim človeškim glasom božje besede, Alah uAkbar, Bog je Vsemogočen....vsemogočni
....bog... se je veter poigraval s človeškim glasom, ki se je vračal od gore Nuqum, ki je kar tako slonela nad prestolnico.... bog.... vsemogočni.... molitev se je ponovno vračal glas. Zamišljala si je, da je prav isti klic dosegal nekoč velike arabske bojevnike, kot so bili AbdulRahman aDahel. Tam ob Tunizijski obali je videl bele bombažne cvetove Malte. Z zasekanim glasom je vzklical, Malta, Melita, med. Tam je vojščak končno postal spet človek.

Ko je molila Vsemogočnemu mu je pripovedovala in tožila tudi o taksnih stvareh, kot o rozinah, ki so otožne, o mandeljnih, ki jočejo, o molitvah, ki niso uslišane, o sreči, ki je steklena, o srcu, ki je otečeno, o zvezdah, ki ne šepetajo, o solzah, ki so svinčene, o oranžnih cvetovih, ki strmijo, o hribih, ki ne hodijo, o marelicah, ki ne obrodijo, o glasovih, ki drhtijo, o očeh, ki so utrujene, o pomladi, ki je zima.

Arabska ulica ni več molčeča. Vse glasneje zahteva arabsko združitev in enotnost. Ouroba, združitev, enotnost, je kričal hreščeč glas iz radijskega sprejemnika. Ouroba, zdužitev, enotnost so klicali zasekani glasovi demonstrantov. Bilo so veličastni v svoji revščini, ničnosti in nemoči. Bili so veliki pri dajanju in deljenju čustev in bolečine. Ouroba, združitev so klicali odločni glasovi:

... tvoja kri je moja kri
tvoj rod je moj rod
skupne prednike imamo
trpljenje je isto
tudi ti hodiš kot brez uma
po tem nesrečnem svetu...

Ouruba, združitev, enotnost, so spet klicali in peli:

... brat, od nižine do gora
mi smo se prebudili
spoznali smo, da smo bili
sužnji
sedaj smo ponovno rojeni....

Ouruba, združitev je bilo vse glasneje slišati s prašnih ulic Sane. Združitev, ouruba, intifada, Palestina, AlKuds, Jeruzalem:

.... o ker je svet dovolj
širok
da bi svoboden človek
živel v ponižanju
in sovraštvu......

Jemen je na robu pomladi.

Arabska ulica demonstrira zaradi letalskih napadov na Irak, obravnavanju Palestincev. Arabska ulica ni več tiho. Sanje je nekaj kar imajo. Sanje o pomladi, o obilnem dežju, dostojanstvu, ponosu. O jutru.

Bilo je že pozno poletje.

Potem ga ni bilo.
Je ni iskal.
Je ni našel.
Mogoče ga nikoli več ne bo videla.
Kaj so mu storili?

Haiku

SKRIVAM SVOJ OBRAZ Haiku

Breda Pugelj-Otrinr. 1934

Skrivam svoj obraz,
da ni videti groze,
ki ga razjeda.

DUHOVNI DEZERTER

Bojan Mastnakr. 1981

DUHOVNI DEZERTER

Temni jezdec na krilih njegovih sanj ne jezdi nikamor,
njegova pot je kratka, a vseeno neskončna,
on le redko razjaše svojega črnega vranca,
da bi se ustavil in pomislil, kam pelje njegova pot,
a že v drugem trenutku je spet v sedlu
in kot že mnogokrat poprej opravlja Sizifovo delo.

Temni jezdec na krilih njegovih sanj je princ brez kraljestva,
lahko bi imel vse, a kaj ko nima ničesar,
zato le nemo gleda v skledo polno praznine
in le za hip pomisli, da bi jo z nečim napolnil,
a nato znova na vse pozabi
in veselo z žlico zajema v prazno skledo.

Temni jezdec na krilih njegovih sanj...

PREŽIVETI

Moja smrt bo mučna,
da umiral bom počasi
čutim kako mi vrana razjeda možgane
in jih meče po tleh,
tam jih pobirajo miši
in jih nosijo svojim otrokom,
ki so lačni.

Kri mi počasi polzi po čelu,
zalila mi bo oči
in kmalu bo vse rdeče,
tako da ne bom videl nič,
a vseeno bom čutil,
ja čutil bom, kako mi psi pijejo kri,
a saj jih razumem,
tudi oni so lačni.

ODREŠITELJ

Jutri bom vstal in začutil potrebo,
da popeljem moj narod v lepše jutro,
hitro bom poiskal enako misleče ljudi,
ki mi bodo pomagali izpeljati revolucijo.

Priprave se bodo končale in upor se bo začel,
dan za dnem in noč za nočjo se bom boril za vaše dobro,
in ko mi bo že skoraj uspelo premagati oblast,
me bodo prodane duše izdale za pest drobiža,
moje sanje pa se bodo razblinile v nič.

Zvonovi bodo zamolklo peli mojo pesem,
jaz pa bom le nemo stopal proti giljotini
in tisti, ki so bili poprej na moji strani,
bodo sedaj za mano kričali: »Naj crkne prasec!«

OČI

Umiraš!
Zelo pocasi boš zgnila,
za tabo pa bo ostal samo še smrad,
ki ga bo veter raznašal po svetu,
v katerega bodo ljudje še leta
zrli skozi tiste grde rdece oči.

Hotela si se boriti za svobodo,
a kaj ko se nisi zavedala,
da so bili pred tabo še drugi,
s podobno nedolžnimi očmi,
ki niso znale zreti v svet,
tako kot bi to želeli drugi.

Sedaj ležiš poleg njihovih trupel
in le obupano zreš v njihove mrtve oči,
te pa ti nekako zbujajo misel,
da na vašem grobu ne bo nikoli rož,
ki bi s svojim vonjem ubijale smrad,
ki bo nastajal skozi vsa ta leta.

SKOK V TEMO

Izginil je še zadnji sončni žarek,
ki je padal z višine na tvoje telo,
zavil se je v tisto črno tančico,
brez slovesa odšel skozi zadnja vrata.

In ti, kje si ti?
Kam pada tvoj korak?

Mogoče tja na elizjanske poljane,
že dalec proč od nebesnih stražarjev,
ali so te le ti preusmerili drugam,
tja globoko v dantejevo devetkrožje.

KALVARIJA

Sonja Golec Petelinšek1929–2009

RADA IMAM SAMOTO MED POLJI

Lepo mi je, na ozki samotni poti
med njivami, kjer zori žito.
Škrjanček drobi večerno pesem
in sredi klasja, ob spevu murnov
v zlatem valovju žari mak.

Zalije me sladek val spominov -
zaslutim ljubezen davnih dni
in roke, ki so me čez ramena objele,
zaljubljene, tople oči.

Sproščen smeh se iz davnine prikrade
razvedri in razsvetli mi razbolelo dušo.
Žito mi svojo pravljico pripoveduje
in jaz molčim, polna svečane tišine.

V lase si zataknem rdeči mak.
Spet sem srečna, vesela, mlada.
Rada imam to samoto med polji,
rada hodim svojo tihotno večno pot.

Teman oblak zastre večerno sonce -
na stezi spominov pospešim korak.
V laseh mi, kakor da se od polja poslavja,
zastoka žareči, otožni mak.

MALODUŠJE

Prvo svitanje me zbudi
utrujeno in bolno,
polno dvomom.
Kako lahko sploh
še vse postorim?
Toliko se je vsega nabralo,
a meni pešajo moči.
Zajema me malodušje,
strah me postaja -
bolečine, utrujena duša -
izgubljam sled
svetle poti v nov dan?
Zgrbljena
v mračne misli tonem.

PO NEVIHTI

Po večerni nevihti
se zazrem sredi noči
v umito, jasno poletno nebo,
posuto z zvezdnimi rožami.
Odprem okno.
Svež, hladen zrak
mi zadiha v obraz.
Utrujena ga vpijam.
Temna drevesa stoje negibno.
Sinoči so v podivjanem vetru
med bliski in gromi
nemočno vila svoje zelene roke
in prosila za milost,
tako kot jaz za mirne,
blage sanje.

NEDELJSKA VISOKA PESEM

Na razcvetelem griču
na samotni klopi sedim.
Vonj mehkih trav,
barvitih travniških rož,
sonce, igra svetlobe -
me polnijo z žarom.
Nekje blizu gode čriček.
Majska nedelja
poje svojo visoko pesem.

BRANKICA IN PREOSTANEK

Igor Mazul

(odlomek)

1.

SAMO ŠE DVA TEDNA!!!!!!! Še dva tedna trpljenja, mučenja, srednjeveškega ubijanja, prošenja za milost in vsega bo KONEC!!!!!! KONEC POUKA!!!!! Vse ocene so že zaključene. pri urah več ne delamo nič, ampak morajo nas mučit še ta DVA TEDNA!!!! Vsem so nam že dok****i in mi njim nič manj.Z ocenami se ne morem ravno najbolj pohvaliti, ker imam matematiko in kemijo zaključeno dva.

Mama bo spet zagnala vsesplošni alarm zaradi teh dveh dvojk, čeprav imam povprečno oceno 3,2. Upam, da spet ne bo kot lansko leto ko je sredi avgusta daljni rodbini razlagala o mojih dvojkah iz kemije, matematike, latinščine in fizike. Ja, lansko leto je šlo malo slabše. Nikakor se ne more sprijazniti s tem, da mi matematika ne gre najbolje.

Edino bitje na šoli, ki razume naše težave pri ocenah je naša profesorica slovenščine, ki ima priimek, ki jo popolnoma opiše. Žmoht. Slavica Žmoht. Je v letih ko bi, če bi seveda živela v Ameriki, že zdavnaj uživala na Floridi. Pri šestinšestdesetih jo šola še vedno ni hotela poslati v pokoj, zato je reva prihajala v šolo uro prej, da se je s pomočjo svoje predpotopne bergle povzpela v tretje nadstropje.

Za njo bi lahko rekli, da je trpela skupaj z nami. Enkrat se je skupaj z našo Danilco razjokala, ko ji je stisnila oceno, ki jo dostikrat privoščiš svojemu najhujšemu sovražniku. Pravzaprav je Danilci pravo ime Danijela, vendar so jo že od ranega otroštva klicali Danila, mi pa smo to še bolj posodobili in jo preimenovali v Danilco. Njena čudovita značilnost je bila to, da je sredi pouka naenkrat začela točit in si je skoraj izjokala oči ven. S tem je dosegla to, da je lahko počakala konec pouka v WC-ju. Pametna ženska.

Skupaj sta toči solze in objokovali ta krivični svet, ker je morala prof.Žmoht dati Danilci enko in ker je Danilca morala dobiti ta neverjetni dar od Žmohtove.

Kljub temu je da Žmohtova natočila kar lep potoček, ki je začel kapljati z roba mize, Danilci ni hotela dodati tistih nekaj procentov za pozitivno. Ko je zvonilo je pobrala teste in nas poslala ven iz razreda. Komaj smo prišli ven je se je objokana nedolžna Danilca spremenila v zloveščo femme fatale. »Kljusa zagamana, posrana skoro sem si oke ven izcmizdrla!!! Puščala sem ko je***i balon ona pa nič!!! Lahko bi mi vsaj en procent stisnila gor. Samo tolko je manjkalo,« se je drla po celem hodniku in podirala mimoidoče, pri tem pa z palcem in kazalcem v razmaku enega milimetra kazala, koliko je manjkalo, da bi dobila dva. Takšno smo jo spet vsi oboževali. Divjo in nevarno.

Jok je bil Danilcin najboljši obrambni mehanizem. Kolikor se je dalo se je skušala narediti nedolžno in nebogljeno deklico in vsa solzava pripovedovala kako jo bodo starši zaprli v omaro, ker je spet dobila ena. Pravzaprav nič od tega sploh ni bilo res. Njeni mami se sploh ni sanjalo, da ima njena najljubša hčerkica v redovalnici več kot dva hakla.

Enkrat je celo poskušala z svojimi solzicami doseči to, da bi se ocene izbrisale iz redovalnice. Postavila se je nad Žmohtovo in začela točit kot preluknjan zbiralnik vode nad svoje ime v redovalnici. Solze so kapljale po predalčku z ocenami in jih skoraj vse izbrisale. Pravzaprav ni dosegla ničesar, ker je Žmohtova v zbornici pobrala novo redovalnico, se doma mučila tri ure in vse skupaj na novo prepisovala. Takrat smo bili priča podobnemu izpadu, ki smo ga bili deležni danes. »Črv grdi!!!« Z značilno pozo prstov v razmaku nekaj milimetrov je mahala po hodniku in podirala nedolžne, ki so ji prihajali nasproti. »TOLKO mi je manjkalo in bi se tiste ocene zabrisale!! Ni mi jasno kako lahko stara kljusa skozi tiste svoje minustristodioptrijske brile sploh kaj vidi!!!«

Na koncu pa je vse skupaj kazalo, da bo naša Danilca odlična. Kako je to dosegla ? Obiskala je osebo, ki je še bolj solzava kot Žmohtova. ŠOLSKA SVETOVALKA. Danilca je bila prepričana, da je ženska v mladosti preživela prave travme in je zato bila tako pripravljena pomagati. Spet je točla vse dokler preproga pod njo ni bila tako mokra, da bi jo morali obesiti na popolnoma suh zrak, da bi se tri dni sušila. Svetovalka je poleg nje obupala in je Žmohtovo na kolenih rotila naj da ubogi nedolžni, nebogljeni deklici, ki jo bo mama obesila ali pa poslala v Sibirijo na prisilno delo, še eno priložnost. Kljub temu, da je klečala je bila za vsaj pet centimetrov večja od nje.

Danilca si je spet izmislila zgodbo o svoji krvoločni mami, ki pa je v resnici bila pobožna ženska, ki je boga prosila za dovoljenje, da ubije muho, ki se ji mota okoli nosa.

Ko je končno pridirjala iz svetovalkine pisarne se je zadrla: »RATALO MI JE!!!« Pri tem je kot po običaju spet nekoga podrla.

2

Zadnji dve uri tega tečnega četrtka smo imeli informatiko. Staremu Kolarju se ni ljubilo z nami nič delati, zato nam je prepustil računalnike in rekle, da lahko delamo vse, samo na porno strani ne smemo hoditi. Takoj ko je odšel iz razreda se je cel razred zasvetil v pink barvi ko je večina pohotnežev obiskala prav te stvari in je iz ekranov v osuple obraze buljila široko razprta rožnata luknja.

Z mojim najboljšim prijateljem Juretom sva po netu iskala slike Jenny McCarthy. Alta Vista nama je pred nos vrgla milijon strani, ki so vsebovale to ime, zraven pa se je na vrhu, tam kjer so reklame zasvetila podobna slika, ki je še pred kratkim zrla z večine ekranov.

Skupina piflarjev je okupirala in skoraj sesula strani na katerih je bilo mogoče izmeriti IQ, Tjaša, pohotna sošolka pa je na ves glav vzdihovala ko je na črnem ozadju opazovala napet torzo nekega igralca z blazno zakompliciranim priimkom.

Vse je bilo mirno in tiho, ko se je Lojzi, glavni razredni piflar začel dreti:«ZMAGAL SEM!! IQ imam 173!!!« Tjaša, ki je še vedno buljila v ekran, tokrat v drugo sliko, ki je prikazovala spodnji del njegovega telesa se mu je zadrla:« Vtihni teslo!!! " Se vsi vemo, da si pameten. Zaj pa lahko odd***š v MENSO.«

Po mnenju ženskega dela našega razreda je bil Lojzi pravi lepotec. Z svojo višino 190 cm in 50 kilogrami je osvajal že na prvi pogled. In ti lasje!!! barva saharskega peska v slamati podobi in velike očala, ki bi jih bilo sram nositi tudi mojo prababico. Le kdo bi se mu uprl!? Ja seveda, in naša knjižničarka je playboy zajkla!!

Z glasom sinjega kita je spet zapiskal:«Zmahal sem!« Skoraj nihče se ni zmenil zanj, razen skupine učenjakov, ki ga je obkrožala in med katerimi ni bilo nikogar, ki bi imel povprečno oceno nižjo od 5,0. Od tega razmišljanja me je v realnost vrnilo Juretovo rukanje. »Tommy!! Stari glej to!« Pred nama se je v vsem svojem sijaju prikazala Jenny. Oba sva kot začarana strmela v ekran. na drugem koncu razreda je Tjaša še olj zavzdihnila, ko je videla sliko svojega »princa« na kateri mu je klobasico prekrivala samo njegova roka. Če bi v tem trenutku imela tam kakšen vibrator, bi imeli čast v živo, brez kakršnegakoli plačilo opazovati najbolj divje masturbiranje. Tega je zmožna samo Tjaša.

Mirno smo nadaljevali s svojim delom ko so se nenadoma odprla vrata. vsi tisti, ki so raziskovali žensko anatomijo s pomočjo interneta so se naenkrat začeli zanimati za blazno zanimive strani Animal planeta. Lažni preplah. V razred je v prihitela Brankica. »Ola narode!! Kaj činite ?« Pri tem se je veselo ozrla po razredu in opazila znake olajšanja na obrazih tistih,. ki so uživali v svetu anatomije. »Zdaj su me dovezli s snemanja,« je vsa blažena razlagala. Opazila je, da jo skoraj nihče ne posluša zato se je spet zadrla. »Narode, došla je vaša Brankica!!« Takrat so se ljudje končno začeli zanimati za njo. Branikica je bila naša manekenka. S tem poklicem se je začela ukvarjati že pri treh mesecih ko je reklamirala plenice. Ja, tudi tiste staromodne plenice, ki jih je bilo potrebno prati so včasih potrebovale reklamo. njena mama, bivša manekenka, jo je podjarmila v ta poklic in zdaj je Brankica služila dokaj visoko žepnino s pomočjo svojega telesa. Rodila se je v Vojvodini in se je v Slovenijo priselila pred petimi leti, ko je skupaj s starši odšla, ker je bila trdno prepričana, da je Slovenija dosti bližje modnim središčem. Da bi izpopolnila svojo slovenščino se ni ravno preveč trudila. Rekla je, da jo ljudje čisto normalno razumejo, zato je še naprej uporabljala nekaj tistih izrazov kot so; veliš, došla, kazala, su, jesi, bre… in podobno. Usedla se je na najbližji stol, trdno stisnila nogo preko noge in nam začela razlagati vse podrobnosti s snemanja reklame za jogurt. »Namakala sam se v jogurtu, onda je onaj tip prišel sa aparatom pa me slikal …« Brankicina posebnost je bila to, da je imela malo preveliko glavo za svoje visoko in suho telo. če bi se zredila za pet kilogramov bi bila perfektna, vendar je trdila, da na svojih 170 centimetrov mora imeti 53 kil. OK če ona tako pravi. Z velikim zanimanjem se je ozirala po razredu in opazila Tjašo, ki je še vedno buljila v ekran. »Draga!!! Ja obožavam tog tipa!! Jao meni, kako je sexy.« In potem sta skupaj vse do konca ure opazovali razgaljenega tipa za katerega sem sumil, da je fotomontaža. Jure je rekel, naj jima pustim veselje, da ima tako ogromnega tiča.

3.

Zgodilo se je tisto, kar nismo ravno komaj čakali, ampak moramo to tudi opraviti. Naša razredna verska fanatičarka Roza, skrajšano od Rozalija, ker vsi menimo, da se dosti bolj moderno sliši kot njeno pravo ime, nam je navsezgodaj razglasila za njo blazno veselo novico, da je v cerkvenem zboru prišla do tega, da bo to nedeljo pela solo.

Samo zaradi tega je dala natisniti vabila in nam jih vsem razdelila. I ljubezni do sošolke smo vsi privolili , da bomo prišli, čeprav nas večino to še najmanj ni veselilo. Z Juretom sva se spogledala in se odločila, da bova to uro žrtvovala in pretrpela, čeprav se z bogom ne razumeva ravno najboljše.

Končno je prišla ta nedelja. Vsi smo že zbrali v tisti nevemkaksejireče cerkvi sredi Maribora in pridno čakali, da se bo začelo petje. Manjkala je samo Brankica, ki pa je verjetno zaspala, ker ob nedeljah zjutraj ljudje nimajo navade hoditi na snemanja, ampak v svetu mode je vse mogoče. Roza je letala po cerkvi kot kura brez glave in se počutila blazno pomembno. bila je oblečena v dolgo obleko potiskano z velikimi cvetličnimi vzorci, ki so blazno bodli v oči. Mogoče ravno to hoče. Da bo bolj opazna.

Ni čudno, da je končala kot verska fanatičarka ko pa jo je vzgojila babica, ki je dvajset let preživela kot nuna. po tem, ko je pri dvanajstih rodila hčerko sosedovemu Luki, ki je bil leto mlajši od nje so jo starši poslali v samostan, ampak so jo čez dvajset let dobesedno vrgli ven, ker so opazili, da flirta z duhovnikom. Jure je bil prepričan, da se kljub temu, da je verska fanatičarka v njen skriva še spolna obsedenka in da 100% kupuje revije, ki jih punce ponavadi nočejo niti pogledati. Ja, to je bila naša Roza. Vsi smo pogrešali Brankico in smo sklenili, da je najverjetneje ne bo, ker je zamujala že pol ure.

In vsa stvar se je začela. Župnik je napovedal kaj se bo ta dan v cerkvi dogajalo in Roza se je postavila na svoje mesto. Vsi smo utihnili. Ravno ko je odprla usta, da bi začela peti so se odprla vrata in v božjo hišo je v visokih petah, črnih mrežastih nogavicah, nesramno kratki oblaki z dekoltejem do popka in ogromnim črnim klobukom v stilu Joane Collins pristopicljala Brankica. »Alo narode! Evo mene. Se opravičujem, da kasnim, ali snimala sam reklamu za čevlje i …« V tistem trenutku se je v njo zazrlo dvesto parov oči in jo začudeno pogledalo.

»Jao, zašto me tako gledate. Se znam da sem lepa!« Brankico ni moglo nič zmesti. Z tistimi petami je hodila po kamnih in se treščila med mene in Jureta v značilno pozo. Trdno nogo preko noge in glavo visoko gor. Če bi pogledi lahko ubijali bi jo župnik, ki se je prikazal na oltarju v tistem trenutku prerešetal, dokler ne bi bila vsaj malo podobna ementalerju, ker je zmotila njegovo mašo. Očitno še vedno ni ugotovila, da je nasilno vdrla in šokirala celo cerkev, razen nas, ki smo jo dobro poznali, zato je dvignila roko in pomahala Rozi:«Cara mia, sretno!!« Prepričan sem, da se je polovici moškim, ki so bili tam njihov prijateljček postavil v pokončen položaj, ko so jo videli takšno. Pravzaprav sem tudi sam občutil tisto nenadno gubljenje krvi iz telesa, ki se je zlivala v prirastek.

Za Brankico je obstajal samo en bog – Moda! Moda, Fashion, La moda, Fashiona … v vseh jezikih, poznala je samo njo!

Ko se je končno vse skupaj umirilo, je naša Roza vdarla solo. po tem ko se je vse skupaj končalo in smo se šli napit v obližnji pub sem se spraševal če je bilo to res ali pa se mi je samo zdelo, da je Roza fušala kot pokvarjena plošča. nisem uspel razmišljati dalje, ker me je napadla Brankica in okupirala s svojimi zgodbicami o modi … »Znaš …«

LICI

Simon Caf

LICI

Lazim po dolini, ki jo ljubim,
a ona sovraži mene.
V soncu plešoče trate, ki jih ljubim,
zakoljejo mi dušo, mene!

Slavijo nekaj na bregu,
kričimo, norimo, nekaj si želimo,
vsi trpijo, po nečem hrepenijo.
19. odbila je ura. Naj grejo vsi k vragu!

Neskončna trava ziblje se in poje,
rdeča zarja s soncem s omamlja,
v senci dreves nežnome uspava,
saj tukaj nihče me ne mara, mene.

Plešemo, pijemo, ničesar ne vidimo.
Preklinjajo, putijo, nekoga obtožijo.
Prasca preganjajo in ga prebadajo.
23 je ura, pojdem na samo.

Mrzel veter me premrazi,
v temi koljejo drevesa,
zakrika krokar valček zadnji,
iz zadnjega raja preganja me senca.

BOLEČINA

Anka Marinšek

ROŽNATO PREPLETANJE
TEŽKA MISEL
UDAREC
IN
BOLEČINA
VESEL POGLED
SPOZNANJE KI GA LJUBIŠ


NE MOREM NAPREJ
UJELA SEM SE
V BREZPOTJE

IN ZDAJ SLONIM NA OKENSKI POLICI
IN GLEDAM LIST KI GA VEČ NI
IN ČUTIM SONCE KI ME GREJE
IN MISLIM MISLI KI SO TUJE

NE MOREM NAPREJ
UJELA SEM SE
V BREZPOTJE

BOLEČINA

ZA STEKLENO OGRAJO
SI PRIJAZNA
LEPA
IN MOJA

ZA STEKLENO OGRAJO
SE TE SPLOH
NIČ
NE BOJIM

Dnevnik nekega oddaljenega ponedeljka, ki se nam približuje

Nežni utri kapljic, ki se spuščajo iz visokih zelenih smrek, je v mojih ušesih. In misel na pogled po »pasjem umazancu«. Šumenje potoka, ki ga skoraj vedno preslišim. Kopnjenje snega in plundraste potke. In Jaz. Z zamegljenimi očmi tavam po neznanem svetu. Sem kot vreme okoli mene. Zamegljena in premočena.
Pogled na nasmejano punco na fotografiji me prežema z nostalgijo. Srečna sem, ker imam čas zase. Morda narobe. Zapiram se. Kot bi bežala neznano kam. Pred neznano čem.
Ljubezen je tako čudna zadeva. Preveč lahkotna in pretirano težka.
Najbrž je pasja marcina potrebna hrane bolj kot jaz, ki se zadnje čase odrekam konzumiranju vsega podobnega hrani. Ampak zakaj? Ponudim ji hodeče meske iz lične kovinske konzerve in s pohlevnim pogledom sprejme moje dnevno darilo. Samo en hip.
Izgubljam se. Rada bi šla nazaj. Želim si Te. »Dreams last so long even after you're goon…«
Ne vem kako bi preslepila svojo izdano dušo. Nikakor ne naseda mojim osladnim besedam. In žal mi je, da ni nikogar, ki bi lahko razumel

moje misli, moje želje in moja dejanja. Vem, da pričakujem nenavadne stvari, ampak želim si samo nekoga, ki bi vse to razumel. Tudi prijatelji se včasih razblinijo. In kaj nam ostane?
Nič? Praznina s krikom po človeku. Neizmeren boj samega s seboj in želja. Grda pohotna misel imenovana želja. Čudež vsakega, ki jo ima in še bolj tistega, ki jo zadovolji. Zmeda v moji glavi je neznosna bolečina, ki hudomušno strmi resnici v oči. Kaj pravzaprav ostane? Tako rada bi postala takšna kot vsi ostali. Prav rada bi se izgubila v globini navadnega pohotnega seksa, pa ne zmorem. Saj veš, kot tista misel Flisarja, »Ko nas popade želja, da bi se fiksirali v kaosu, potrebujemo os, ki bi nered centrirala: nekaj okoli česar bi se nam življenje vrtelo. Takšna os je lahko marsikaj: Resnica z veliko začetnico, fatalizem, politična dogma, denar, seks, poklicne ambicije. Vse, kar nam v trenutku panike lahko služi kot »smisel življenja«…«
Potem se poskušam izgubiti v globini neke druge Zgodbe, a me vedno preveč pograbi in predaleč odnese. Postanem nevidni oblak s čustvenim nabojem. Vame se nakopiči tista bolečina, ki

ne more ven. In potem smo tam, v začaranem krogu nepopravljive zgodbe – Tukaj!
Misel o večnem povračanju. Tistega kar smo že enkrat preživeli in da se bo ta ponovitev ponavljala še naprej v neskončnosti. Ali si lahko sama izberem trenutek?
»Misel o večnem povračanju je na moč skrivnostna in z njo ne Nietzsche spravil v zadrego prenekaterega filozofa: samo pomislimo, da se bo nekega dne vse ponovilo natanko tako, kot smo enkrat prej že preživeli, in da se bo ta ponovitev ponavljala še naprej v neskončnost! Kaj naj pomeni ta prečudni mit?
Mit o večnem povračanju nam skozi zanikanje pove, da je življenje, ki bo enkrat za vselej izginilo in se ne bo nikdar več vrnilo, podobno senci, da je brez teže, da je mrtvo že vnaprej, in najsi je bilo še tako kruto, še tako sijajno, vsa ta strahota, lepota in sijaj nimajo nikakršnega smisla.« Kundera.
Kako rada bi se tudi Jaz nekje izgubila in odletela.
(Ampak ostajam, tukaj in zdaj, čakam na mit o večnem povračanju (nate) in pišem – Vam.

UGAŠAJOČI RITMI

Silvestra Kološa

UGAŠAJOČI RITMI

Še vedno iščem mavrico,
odstiram jo,
ker ljubim vijolično.

Tečem za njo,
lovim jo,
jo izgubim.
Želim jo, iščem jo,
ko mi zbeži za oblak.

Ne odneham, nadaljujem,
in kojo zagledam,
dahnem: Tu si,
moja mavrica!
in hotno plešem ča-ča-ča.

MEHAK VEČER

V betonski hiši
s kabelsko TV
in računalnikom
me ob internetu
v bose noge bodejo
suhe trave, po katerih
sem nekoč stopala
na samotnih vrateh,
ki so ponujala košati cvet
čmrljem, da sedejo vanj.

IN V PRAH SE POVRNEŠ...

Pridi k meni
v aprilu brez besed,
pridi tiho in prisedi.
Glej tišino
in poslušaj mojo bolečino.

MIDVA

Rosna so jutra v maju
in cvet magnolije pada
na mokra asfaltna tla.
Mlada dva
prihajata objeta po poti
in nič ju v poljubu ne moti.
Pomlad je.

VEČER

Orača s konji in plugom
sem gledalajeseni V krčeh na njivi,
sem videla dih zemlje
meglico nežno - nad ozaro vziti.
In bosa stala tam sem v razoru,
podplate grela prstje preorana,
negodna še čakala sem orača,
me vso prevzela čut doslej neznana,
na nebu nevsiljivo ždel je prvi krajec.

ČRNA PAJČEVINA

Grem po stezi, reže mraz,
tišino biča čukov glas.

Spolzka steza čez polje
v neznano vodi me.

Smog v zraku, prazne oči,
v ljudeh čudne so strasti.

Kaplje padajo z neba,
tukaj gostaje tema.

Hodim dolgo, spolzka pot,
tukaj je premnogo zmot.

Hodim tečem vse hitreje,
tam v dalji je svetleje...

NOTRANJI KLIC

Marjana Hiter

TIŠINA

V tišini se nam odpre nov svet.
Tišina nam odstre področja neznana.
V tišini biva harmonija.
Tišina nas zaziblje v blagor miru.
V tišini se rojevajo modre ideje.
V tišini se soočimo s problemom.
V tišini začutimo svoje bistvo.
V tišini se hrepenenje rodi.
V tišini razumemo svojo žalost.
V tišini najdeš svojega prijatelja,
ki povsod te spremlja in nikdar ne izda.

OČE

Oče stvarjenja je svoje otroke
raztrosil po svojem prostranstvu vesolja.
Mi na zemlji smo pristali in telesa dobili,
v katera smo se potopili in zaživeli s svojimi petimi čutili.
V pozabo smo svoje bistvo potopili
in se ob spoznanju pozabe zgostili. Zbudili smo se ob zatemnjeni luči,
ob iluzorni ljubezni, ob lažnem stremljenju.
Ko um te s svetlobo prežeti želi,
ko srce v svojem objemu vse prežeti želi,
človek zastane na sredi poti.
Svoj plašč nevednosti obdržati želi,
V iluziji najde svoje sledi,
v ledenem se srcu prebudi,
k zvezdam zaman si želi.
Kakšen je ta oče,
ki me je odel v plašč iluzij?
Kakšen je ta oče.
ki v srce je vnesel nemir.
Kakšen je ta oče,
ki razburkal je moj um.
Kakšen je ta oče,
ki poslal me je, da v duševnosti iščem svoj mir.
On je najbolj ljubeče bitje,
saj otroke z močno voljo, odprtega srca je potopil v pekel neznanja,
nevednosti, da iz njega zraste cvet uvida, spoznanja prežetega z ljubeznijo.
Kajti le ta cvet zasuče kolo v verigi evolucije,
kolo življenja in smrti,
kolo ponovnega rojstva iz materije v duha,
kjer se prebudi na lovorikah ljubezni v objemu našega očeta.
Ki je stvaritelj vesolja, ki je os kolesa,
na katerem se odvijata življenje in smrt,
kjer se smrt v rojstvu prebudi.

POŠTA

Katica Dajčar1924–2015

NAŠA POŠTA

Povsod pošta gre, vozi se z vlaki
ali z avtom po poteh dolgih,
s poštarjem na kolesu ali peš,
naj bo vreme lepo ali grdo, sneg ali dež.

Vse to zmore človek v takšni službi
preživeti, potrpeti v tej današnji družbi.
Ve za vse, karkoli se že zgodi,
poštar vse to zmore in zdrži.

Pošta povezuje mlade in stare,
jim nosi pisma, pakete, račune, denarce.
Vse – koristne, dobre ali slabe vesti.
Po pošti vsak človek kaj dobi.

Pošta je most med nami, povezava,
brez nje ne more biti nobena država.
Je življenje - pošljemo telegram, ko se kdo rodi,
pa sožalje na koncu, ko ga več ni.

MOJA JUTRA

Bogomir Celcer

MOJA JUTRA

Vstajam v globoki temi. Pred okni je nočno šumenje
in hlad v izbi z vonjem včerajšnjega življenja.
Tema je v meni. Brez misli topo ždim
nato ogenj prižgem in poslušam bučečo govorico gorenja.

Mora noči se umika. V medlo sivino dneva
Tipa zakrneli up, ki počasi bledi in ugaša.
Potujem iz mraka v mrak – in vsak poprejšnji dan
Se zdi za odtenek svetlejši kot ta, ki zarja ga nova prinaša.

Kot neresnično, toplo žarenje me spomin na preteklost ogreva
A je le dim in megla, ki novi jo dan razprši.
Vse bilo je enako. Le iz teme se danes dozdeva,
Da nekdanja skromna svetloba še posebno živo žari.

NA SPREHODU

Tiho naletava sneg,
Tiho šepeta po vejah,
Ki v ledenem se zibajo vetru
V samotnih, molčečih alejah.

Počasi korakam v belino,
Ozrem se, ustavim korak:
Glej, nekaj stopinj še sledi mi,
Ostale zagrinja že mrak.

Tako gremo skozi življenje.
Um dela, gradi in snuje.
Sledi so le plitve stopinje,
Ki sneg jih pozabe zasuje.

SAMOTNA POT

Prašen, peščen kolovoz
čez travnat, zaobljen hrib.
za tem – modro nebo,
nekaj bleščečih oblakov
in ničesar več...

Le šepet vetra v travi,
osamljen klic ptice,
tišina poldneva
in ničesar več...

Še nekaj trenutkov, morda let,
nato svetloba ugasne.
Neskončna, globoka tihota
In ničesar več...

MRTVA DOMAČIJA

Veter otresa mokre veje,
okno samotno loputa ob zid.
Odprta veža je z listjem zasuta,
v njej stol razpada kot bledi privid.

Drobno na dvorišču se luža grbanči
pod vlažnim vetrom, ki pleše čez njo.
Onstran ograje raztrgana megla z
lenobno se plazi čez mokro zemljo.

Nekoč tu v soncu so rože dehtele,
se smeh je razlegal in ptičji ščebet.
Ko noč posrebrila je pota in strehe,
na okence trkal je fantov šepet.

Zdaj veter otresa le mokre veje,
okno samotno loputa ob zid.
Odprta veža je z listjem zasuta,
v njej stol razpada kot bledi privid.

JEZERO

Pripeka opoldne...
Nad jezerom le krik samotne ptice.
V tiho plivkajoči p1itvini
Drhti ločje.
Kope oblakov
v žareči belini nad njim.
Čas kaplja
počasi in leno
za toplo rdečino zaprtih vek.

V zveneči tišini pripeka poldan...

SAMA

Ob nedeljah zjutraj,
ko je še tema in mraz,
se na sprehod odpraviva
pes in jaz
sama.

Hiše spijo, okna so slepa.
Samotno odmeva korak
Po zmrznjenem tlaku.
Pes taca za menoj
le on in jaz sama.

Mesto spi, vrvež je le spomin.
Le mačka nama kakšna
prekriža pot. Prihuljeno beži
in s pogledom zelenim nama sledi,
ko nadaljujeva pot
sama.

V mrzlem vetru
niha nad cesto luč
in tiho škripa.Medla svetloba
liže razdrapan zid.
Obstaneva in dolgo molče zreva sama.

Nad strehami nebo sivi
in bledo v oknih odseva .
Pes mi sledi, tiho caplja za menoj
ko počasi se vračava
sama...

BOŽIČNO JUTRO

Mraz je. Na oknih rože ledene
cvetijo v cestnih lučeh.
Mir je v hiši. Otožen bedim
in se spominjam.

Toplota minulih Božičev
prežarja misli.
Mlada sva bila, pred nama vse svet
in upanje in pogum in veselje,
pričakovanje vsega, kar prihaja.

Čas ni bil pomemben, bil je naš,
lastnina , ki nama pripada
in ki ga nihče vzeti ne more.

Zdaj zrela sva , doživela skoraj vse.
zdaj veva, da čas je odmerjen
in da z vsakim bitjem ure
ga je manj.

Dragotina je postal
in tako ravnajva z njim.
Klepsidra molči,
tiho usipa se pesek...

METEŽ

Zavese, zavese snežink
valovijo v vetru,
zagrinjajo, odgrinjajo,
priplavajo, izginjajo,
zasipajo listje suho
neke minule jeseni.

Gozd molči . Temna debla
so kot stebri katedrale.
Le tu in tam piš vetra
otrese lesketajoči se čudež,
ki počasi se vrtinči
na spečo, zmrznjeno zemljo.

Zunaj, na poljani somračni
pa veter vrtinči prikazni
snežene. Žvižga in joka
kot duša izgubljena, iščoča.
Obzorje se sivo zagrinja
V zavese ledene, valujoče.

ZJUTRAJ

Kot mrtva teža medvedke
se mi na hrbet obeša
novi dan.

Poskušam zaspati
pogrezam se, utapljam
a kot lahko vejico
me temina noči
izplavlja v sivo jutro.

Želim si nazaj,
kot novorojenec morda
vrniti se hoče
v toplo varnost maternice.

A tu je že vse :
hlad, siva svetloba, zvoki
in novi dan.

SAM

Čepim v sebi
mračen, odljuden, pust,
večno na preži,
nasršen, pozoren
kot preganjana žival.

Nekdo drug,
ki nisem jaz,
se pogovarja, brezskrbno smeje,
je všečen, prijazen
in blizek vsem.

Ta čas pa nekdo drug,
ki sem jaz.
čepi v meni.
nasršen,občutljiv, na preži,
vklenien - in tako sam...

NA PRELOMU TISOČLETJA

Vrvež in gomazenje
pohlepne pasme človeške,
drobne , vsiljive golazni,
ki požira ta planet.

Hlasta in mlaska,
drobi in golta
drevesa, živali, vodo in zrak
in nazadnje še lastni rod..

In zdaj slavijo dan prelomni
dan, sicer vsem drugim enak.
Slavijo let tisoč umorov, krvi
sovraštva in bede surove.

Tisto malo topline, dobrote
pozabljamo, ker nas je sram,
da v redkih trenutkih tega tisočletja
bili smo resnično ljudje.

DVOM

Sedel sem se v travo
in brenčanje žuželk
opoldne.

Skicirka počiva na ko1enih,
v pobešeni roki
čopič brezdelni

Pred menoj nekaj brez
za njimi gozd
teman.

Na obzorju megleno,
modrikasto izginja
veriga hribov.
Tišina je naokrog,
tišina v meni
in dvom:

Le kako naj naslikam
vonjave trav
in topli veter?

Le kako naj zapoje
iz bele ploskve
čričkova pesem?

In kako naj zapišem
zračno daljavo
in sončni žar?

Nemočen sedim
in dobro vem
ta hip:

Nikomur doslej
to ni uspelo,
zaman ves trud

Zato zaprem oči,
poslušam in vonjam
in nočem nič več...

Otroške pesmi II

O ŽIVALIH

Tihomila Dobravc1920–2024

Otroške pesmi

MLINAR

Mlinar melje zelje.
Z e l j e? Zelje.
Kam to pelje,
če mlinar zelje melje?!

Mlinar ta - je zajček.
Z a j č e k ? Zajček.
Repek mlin pometa,
repek kratkokrajček.

Mlin je - zeljna njiva.
N j i v a ? Njiva.
Njiva zapeljiva,
sočna in vabljiva.

PAŠNJA

Medved rjav se je odločil:
gobček svoj bo v med namočil
in bo pasel.Koga pa? Čebele.

Rečeno - je storjeno.
Ej, kako so priletele
pridne te živalce male!
Ej, kako so vse vesele
ga po nosu ščegetale!

Pa je medo močno kihnil,
sladkosnednice - odpihnil.
Zdaj pa sam ves med poliže,
saj čebelic ni več bliže.

PIŠČANČEK

Uf, kako temnó je
v hiški tej
in kako tesnó je
gibati se v njej!

Pik, pik, pik - in s kljunčkom
luknjo naredim,
vse lupine jajca
v hipu razdrobim.

Tukaj sem, piščanček,
v novo izvaljen.
Glejte, kakšen Čiv sem,
puhast in rumen!

Kje si, mama koklja?
Lačen sem hudo.
Hej, saj nas še več je,
to pa je lepó!

ŠOLARČEK POLŽ

Polžek v šolo se je vpisal.
In namesto torbe same
célo hišo si zabrisal
je pogumno še na rame.

Ej, sošolci se smejijo,
da mu hiša je napoti!
A ko vsi domov hitijo,
že doma je, drugi še na poti.

LASTOVICA

Nad mestom leta lastovica;
zdaj dvigne se visoko v zrak,
zdaj pa, kot bi bila puščica,
spet švigne tik nad cestni tlak.

In kakšen rep ima ta ptica!
Široke ostre škarje so;
naj bo oblak, naj bo meglica,
vse strižejo, vse zrežejo,

da drobna, pridna krojačica
nam lepo vreme ukroji
in sonce vedrega se lica
izza oblakov prismeji.

ZAJČEK PIK

Glejte čudo!Uhlje štiri
tale zajček Pik ima.
Je na svetu še kateri
kdaj imel kaj takega?!

Zdaj korenja več ne hrusta,
zajčka muci zobobol;
ker obvezana so usta,
lačen je vse bolj in bolj.

Pa še pentlja je vrh glave!
Konca gledata navpik
kakor uhlja glave prave;
smešen je ubogi Pik.

Ko bo zobobol minil,
en par uhljev bo zgubil,
zdrav bo Pik in zopet tak,
kakor pač je zajček vsak.

UGANITE!

Tok, tok, tok! Kdo trka,
da odmeva po goščavi?
To je ptič, ves pisan kot so pavi,
rdečo kapico ima na glavi.

Tok, tok, tok! Kaj pa počne?
K deblu stiska se s telesom,
stika s kljunom za mrčesom,
ga pobira vsem drevesom.

Tok, tok, tok! Kdo je ta ptič, ?
Ne povem vam nič.
Uganíte sami!
Vsaka šuma jih je polna.

KOKLJA IN RAČKA

Čez celo dvorišče
ušlo ji je pišče
in koklja ga išče.

Joj, sredi potoka
zagleda otroka,
ga kliče in joka.

A dete je C račka;
ta mala igračka
se gre potapljačka.

Veslo vrti se,
uživa, škropi se,
z glavó potopi se.

A končno iz račke
se dete je v pišče vrnilo,
da mamino krilo
bi ga posušilo...

ZEBRA

V Afriki je zebra mala
izvedela, da tam nekje
v mestih zebre so baje.
Rada bi jih obiskala.
Mamo je moledovala,
da po svetu bi odšla.
Ker ni smela, je ušla.

Najprej tja v akvarij gre,
kjer obišče zebrice.
Ko potléj po cestah hodi,
tam, kjer v mestu so prehodi
in še na križiščih vseh,
zebre vse - leze na tleh.
Kaj se z njimi je zgodilo'?
Joj, jih kaj je povozilo?
Saj je tak promet povsod,
jojme, jojme, brž odtod!
Malo zebro zgrabi strah ,
da po ulicah, cestah
bega in - zbeži domov,
pod svoj varni, ljubi krov.

ZELENI SLON

Da slona ni zelenega
na svetu? Nobenega?
Pa je! Ne verjamete?
Lahko vzamete
zeleno barvo in papir
in če imate mir,
ga naslikate lahko,
še preden kdo
prešteje vam do tri.
Se vam ne zdi?!

PIL - PIL!

Pil-pil, pil-pil
po gozdu odmeva.
Kdo žejna je reva,
ki kliče pil-pil?

Pil-pil, pil-pil,
to ptica je pivka.
In ko tako čivka
svoj pil, pil, pil,

nam dežek prikliče
na travnik, v gozdiče
in zemljo vseh njiv
bo še napojil.

Ko v druge zleti kraje,
spet žejen ptič ta je:
pil-pil oglasi se
in vse ponovi se . . .

KDO PA JE TA BIBICA?

Šviga švaga - sem ter tja
ljubka mala stvarčica.
Potopi se, kvišku šine,
spet odplava in izgine.

Repek naglo se vrti
in velike ima oči
pa plavuti in luskine;
vsa kot sonce se blešči.

Katera je ta bibica?
To je - zlata ribica.

Izbrane in nove pesmi

NAJSLAJŠE LJUBEZENSKE PESMI Izbrane in nove pesmi

Stane Črnčičr. 1950

Zašelesti veter, beli kumulus
Prekrije sonce pišem pesem, ki vidi, več
Kot lahko vidimo z najvišje gore, vidi
Vse in hkrati nič, pesem je nekakšni peti
Letni čas, v katerem cvetijo rože - zlati
Maki -: prinesite še meni eno teh rož,
Da jo spletem v venček večnosti,
Da se bom spet naučil smejati
s homerskim smehom, a kako, ljubi bog -
Se naj smejim, ko pa nimam ljubice!


Je večnost, a kaj
Moramo storiti, dajo bomo
Dosegli, da bomo z zlatim
Žezlom vladali metuljem
-Belim, rumenim, pisanim,
Da bomo - zaboga!-
Že enkrat srečni ,
Da bomo ljubili svoje ljubice,
Jih obletavali kot amoreti
(Ali lahko zaljubljenci preštejejo
Vse poljube, ali lahko
Stopijo na prste
In poljubijo nebo?)


Ljubim neko žensko,
Tako lepo kot vrtnica
Po dežju: ste kdaj opazovali
Dežne kaplje, kako polzijo
Po cvetnih lističih
Kako jih, kaplje, slednjič osuši
Sonce in se cvetek klanja
Vetru, ki ima danes koncert:
Ni to utrinek za bogove?


Vznemirjaš me: trave ti
Zaslanjajo boke,
V mislih božam zvezde,
Ki sijejo v tvojih laseh,
Ptico, ki ti poje koncert
V čiv duru, poje tako
Lepo kot jaz, le da so
Moje pesmi za odtenek slajše.


Kako si lepa nocoj .
Ne morem se nagledati
Tvojih oči, ki sijejo - dva
Sijoča kandelabra - ne morem
Se nagledati tvojih rdečih ustnic, ki
Bi jih poljubljali še bogovi,
Ne morem se nagledati
Tvojega stasa: še kipar
Ne bi izklesal lepšega.
Rad bi ti šepetal na uho
Besede, tako sladke, kot jih
Še nisi slišala, bleščečo
Mesečino bi ti vpletel v lase . . .


Lasje moje ljubice
V barvi rdečega jasmina,
V barvi modrega jasmina,
V barvi belega jasmina,
Ji padajo na čelo,
Belo marmorno čelo,
Marmor ali rezbarija
Bogov - ne vem.


Rdeči golobi bodo
Jedli iz roke in midva bi se
Ljubila: ti v visokih
Rdečih škornjih
Ali raje gola, seveda raje
Gola, seveda
Raje go1a kot travne bilke.
Na razčesanem travniku.


Danes sem ljubil
Marjetko. Trga marjeticam
Cvetne lističe
In govori v nebo:
Ljubi me, ne ljubi me
In se nebo odpre
In reče: ljubi te!


Dolgo sem jo ljubil,
Potopil svojo polt
V njeno, in ko ji je
Prišlo, je kričala
Ali klicala svetnike,
Ne spomnim se
Natančno…


Če me vpraša:
Stane, me ljubiš?
Ji odgovorim:
Bolj kot metulj
Rožo.


Nisem še pozabil
Tvojih modrih oči -
O njih mi šepeta nebo.
Ni sem še pozabil
Tvojih svetlih las -
O njih mi šepeta pšenica.
Nisem še pozabil
Tvojih rdečih ustnic -
U njih mi šepeta
zrela češnja.
Nisem še pozabil, ne,
Nisem še pozabil


Srečal sem deklico,
Še nedolžno marjetico,
Zaobljenega telesa.
Se veter je za trenutek
Zapihal in se poigral
Z njenim krilom. Bil je
Mehak, lirični utrinek, to
Najino srečanje, bila je
Trda epična pesnitev, ko je šla
Mimo mene in se
Smehljala - pravljično bitje -
Nisem se ustavil, ne,
Nisem se zavedel svoje
Poetične premoči;
Zdaj sedim v gluhi sobi
In poslušam gruljenje golobov.


Je večer. Skušati je mile zvoke
Glasbe (ali ni glasba ena sama
Pomlad, kot bi mrmrali bogovi?);
In šele ko poslušamo Mozarta,
Vemo, da je pomlad resnično tu,
Prileti golob, njegov razpon peruti
Doseže večnost, zaljubljenci se
držijo za roke in šele zdaj se
Spominjam neizrekljive sreče,
Ki sem jo občutil,
ko sem prvič poljubil dekle…


Doma sem med rožami, ki cvetijo v nebo,
Nagovarjam jih, jih spletem v venec,
Si ga - kot guru -
Obesim okoli vratu in sem si neznansko
Všeč, kot sem bil všeč eni :izmed mnogih
Ljubic, ki sem jih imel, prsati blondinki
Vlasti. Tudi pesmi je pisala
Nekakšna ljubezenska sanjarjenja,
V eni izmed pesmi je celo :zapisala,
Da sem bil naj lepši sen njenega
Življenja…


Ah! ta natakarica
In njen frufru, ne gre
Mi iz glave, moram j i povedati
Kakšno ljubko neumnost,
Da se zaljubi vame, vsaj za
En dan, za en teden, za en
Mesec; rabim jo, ki
Bi me ljubila (je to ona?),
V soboto ima rojstni dan,
Rada bi imela lilije (cvetje je
Edini dar, ki si ga želi ! )
… in … razmišljam s srcem (ali znate
tudi vi tako razmišljati?) … In …
hočem ljubezen … in … hočem
nekoga, ki bo bral to pesem!


Za njo bi ukradel zvezdo
Z neba in ji jo podaril.
V zvezdarni sicer trdijo, da
Je kaj takega nemogoče
In še naprej z zlatimi kladivci
Klepajo lunin srp, da še
Luna pozlati.
Zlata je moja ljuba
Barva, srebrna je moja
Ljuba barva, bela je
Moja ljuba barva,
In tudi konji so najlepši
Če so beli.


Zakaj te ne bi ljubil
V veselem duru, označujočem
Razkošje tvojih bokov, vlažno
Mednožje, naelektreno z erotiko
Svetlobe,
Ali recimo v gozdu
Med malvazijo dreves,
Ki zvenijo svoj allegretto,
Tako čaroben kot…

LJUBIM TE, ŽIVLJENJE

Ivana Dješnić

LJUBIM TE

Ljubim te, življenje,
ko dan potrka mi
na misli budne,
ko temna noč zatisne
veke trudne.

Ljubim te -
v veselju, trpljenju,
od bogvekdaj,
ljubim te, življenje,
na vekomaj.
Ljubim te...

POLETJE

Uživam poletje na sončni jasi.
Sedim za mizo, v rokah držim svinčnik
in mojstrim se v pisanju. Niso špasi,
da mi je sonce opeklo zatilnik.

Medtem ko veter boža barvo kože,
vdihavam čist zrak in vonj neke rože.

Zeleno žari domači vrt. Cvetje
šepeče. Nahajam se v rajski družbi.
Zakaj pišem, če pišem? Nisem v službi.
Od zemlje do neba ljubim poletje.

VELIKA SREČA

Začenjam dan s svetlobo jutra,
ki zjutraj zgodaj me zbudi.
Kot kava, kruh in malce putra
prijazno jutro se mi zdi.

Velika sreča je že to,
ko trka na vrata nekdo,
ko vnukinj a poljubi me.

V blestečem svetlobnem navalu
obljublja, da pride spet kmalu.
V vedrini zavriska srce.

DOVOLJ JE, DA VEM

Kar je bilo, kaj bo,
zares ni važno.
Vdihavam čist zrak
in mislim na sebe.
Oblečem toplo
obleko zakmašno,
oblečem pulover,
da me ne zebe.

?ivljenje ljubim
in nisem na zgubi,
dovolj je, da vem,
da knjiga me snubi.

Dokler še svetijo
moje luči,
vsrkavam žlahtni
besedni napoj
in krhko srce
oživi takoj.
Tajinstveni glas
prežene skrbi

BESEDA GREJE

V jesenskem času pravzaprav,
ko neopaženo živim
in v prsih stiska me bavbav,
svetlobi dneva bolj sledim.

Na mizo arniko položim,
z nasmeškom ustnice obkrožim,
vsrkavam niz besed za dušo.

Pozabim vse skrbi, gorje,
beseda greje mi srce.
Gasim z njo lakoto in sušo.

POSLASTEK SEZONE

Izbrala sem čas
za sprehod prek trav
v začetku julijske
neke nedelje.
Po shojenih stezah
širnih planjav
me pot v vinorodne
griče zapelje.

Med trtjem se sončni
žarki iskrijo
in žlahtne grozdne
jagode zorijo.

Žgolim kot mali otrok
in poskušam
z ljubeznijo polniti
prazen sodec.
Oči so bolj lačne
kot moj želodec.
Poslastek sezone
z očmi okušam.

PRIJATELJI

Prijatelji, naj vas
nikar ne čudi,
da mi na licih ne
cvete pomlad.
Življenja reka teče
dalje, tudi
ko je zimski čas in
v shrambi zaklad.
To je čas, ko srce
toplino nudi,
v prijetni družbi
pozabi na jad.

Prijatelji, pridite
kdaj pa kdaj,
spomin sega do prvih
let nazaj.

VISOKI JUBILEJ

V preteklost pogledam,
da vam povem
svojo lastno zgodbo,
moj diagram.
V prihodnost pogledam
m se zavem,
starejša za leto sem.

Vse imam.
Pa sem nihče.
In vem, da bo kar bo.
Zbledel spomin je še tu,
to je to.

Ostajam na tleh
in sebe poslušam.
V zoreči jeseni
bolj malo spim,
ob štirih zjutraj
se v sanjah zbudim.
Visoki jubilej
na sebi skušam.

STOPINJE

Sašo Pajtler

STOPINJE

STOPINJE PO SAMOTNI POTI V ČAS,
JEČI ZEMLJA, JOČE KAMEN.
SAMOTNE STOPINJE V ČAS . . .

V GORI PRELESTNI POJE KORAK,
ODMEV MU ODZVANJA.
ODMEV?
STOPINJAM SEM TVOJIM ODMEV,
SRCE POSLUŠA, DRHTI . . .

STOPINJE NAJINE V ČAS,
MEHKA JE ZEMLJA, ZVENI KAMEN.
STOPINJE NAJINE V ČAS . . .

SREČANJE

V TIHI GOZDNI GRABI
STISK DVEH ROK,
DVA ZNANCA PREŠLIH LET,
DVE SRCI TAVAJOČI.
NI MNOGO BILO BESED,
LE ŽAREK V OČEH,
DVEH SRC SPROŠČEN KLEPET,
O, KOLIKO NOVIC!
SVET PROSTRAN SE STRNIL JE
V TEJ TIHI GRABI,
LE SRNE PLAHE SKOK
IN ŠUM DVEH SRC.
MRAK SE ZOŽIL JE TA MALI SVET
IN USTEN NEMI TA ŠEPET
KAKD SE JE RAZVNEL,
SPOMINI PREJŠNJIH LET.
IN SVET JE BIL VSE MANJŠI,
LE ŠE OBJEM DVEH SRC,
VELIKIH; VEDNO VEČJIH,
KAKO GLASEN BIL NJUN JE KLIC.
O, LJUBEZNI PESEM,
ZAPETA TIHO, NEŽNO,
NAŠA SI RADOST,
BOGASTVO NEIZMERNO

MOLITVE

Majda Senica-Vujanovič

MOLITVE

V neznanem prostoru
brez časa
Večna luč sem,
sonce, del sonca,
svetlobna čaša.

nov. 2000

NAJINA MOLITEV

Stihi o stihih
se spletajo
v duši globine.
V dihu
vrtinči se
pesem neznana.
Beli listi
kapljajo v
razgreti kelih.

Dec. 2000

KRIŽANI

S tabo čutim
tvojo bol,
razbolelo dušo,
odtekanje.
Izpila sem ti
kapljo krvi ob
blagi besedi
odpuščanja.
Kako svetliš,
celo,
razprostre roke,
tvoj kruh,
tvoje ime
za vekomaj!

julij 99

SLAVIM TE

Ob tvojem vznožju
klečim.
Leščerba brli.
Pogrezam se
v sanje,
v lahkotnost.
Odvzel si mi bremena,
odprl oči.
Vsemogočni,
ob tvojem vznožju
klečim, nevredna,
pijem tvojo luč.

dec.99

VNEBOHOD

Tvoje obličje
nadzemno,
tvoj dih
brez izdiha.
Mila podoba.
Svetloba sonca,
zvezde in
zarja jutranja.
Popolna lepota,
nedosegljiva,
edina.

avgust 99

USLIŠAL SI ME

Nov svet danes
v novem letu.
Prebujena.
Prerojena znova
na planetu
s čistimi srci,
z vedrim pogledom.
Razsej ana
v dišavju po tratah
v zelenju razkošja.
Blagoslov pomladi,
še rosno mladi
z rajem v duši.

marec 2000

BITJE LUČI

So sanje in
luč je in
svetla podoba,
obraz angela
v jasnini in
barvi izpeti.
Lepota
zrcali se,
globina
v dušo mi sveti,
poje pripeve.
Moj varuh,
pozdravljen,
duh Božji,
duh sveti!

ODPUSTI

Odpusti,
nehote grešimo,
odpusti,
nevedni trpimo.
Golgota
zahvalo toči,
osvetlitev,
srčno molitev.

april 99

KRIŽ OČIŠČENJA

Neskončen si,
luč,
nedoumljiva
svetloba.
Čutim te,
ob vsakem koraku,
minuti,
blagodejni dih.
Zahvaljen
za misel čutečo,
za tihoto,
za očiščenja križ.

dec. 99

LUČ

Posvetilo duši
V posodi
ogenj plapola,
gorijo misli.
Duh kleše,
piše odseve
na oči,
na polt
in lista lice.
Le senčina svetla
v pesem se preliva.
Se smehljajo opna,
okna,
luč zasvita in
pocvita.

april 99

NE DOPUSTI

Satanov
bogokletni
plaz besed,
ovil je
v črni pled
globino duše.
Prebodel
s strelami
oko,obraz,
lupino krhko.
Nemoč
preliva se
v molitev.
Veličastni,
odpusti,
ne dopusti
temnih misli!

julij 99

NEZNATNA SEM

Sem seme
semena,
drobno,
neznatno.
Vodiš me,
stopam ob tebi.
Vidim obličje
razpeto
med sanje,
sonce,
podobe nebeŠke.
Tvoja
blaga roka
me boža,
božanski
v svetosti.

dec. 99

TEŠIŠ ME

Vrnil si se
v moje srce,
midva sva eno.
Tešiš me
usmiljeni,
moliš z mano.
Sladak je mir,
blago
sevajo misli
v modrostne
korake.
Jasnina v očeh,
toplota v duši.

febr.2000

UGASNILA JE LUČ

Omagali smo
pod križem
trpljenja.
Ugasnila je luč.
Nebogljeni otroci
Te iščemo,
moledujemo.
Objemi nas,
tolaži
v uri obupa.
Ogrej nas,
pošlji žarek luči.
O, Oče,
nase duse,
duhovni pragovi.
Tvoji smo, Tvoji!

maj 99

NA VALOVIH

Med nebom in zemljo
lebdim.
Na kapljah bleščečih globin
ti pojem zahvalo.
Ti edini
v mojem srcu
si z mano
ob reki modrosti.
Izvoljeno ljudstvo,
naplavine -
naplavine milijonov.

junij 2000

GLAS NEBA

Odprl
si mi vrata
svojih vrtov
Gospod.
Pokleknila sem
v milost
in čula -
del: luč svetlobe
mir s teboj !

junij 2000

MAŠNO VINO

Kako drhtijo strune
v strmino grenko.
Pusti mi
vsaj se eno
tenko, tenko žilo,
harfo polnočno.
Pojem hvalo.
Kleče pijem molitev,
tvoje masno vino.

junij 2000

SKRIVNOST

Razodetje križa,
križ trpljenja -
moč.
Vsako noč odtekam
v neznano.
Življenje izziv!
Predajam
se bližnjim,
predajam se Njemu.
Mir v duši
je blaženost.
Skrivnost ostaja -
tvoja je,
le Tvoja, večna.

julij 2000

ZDRAVILNA LUČ

V samoti molitev.
Luč.
Kristalna sol,
pomirjaš,
napajaš
z večno svetlobo.
Blago odsevaš,
mavrična sveča,
topla,
podzemna svetloba.
Domače ognjišče,
noč in dan
valujoč oltar.

BRESKVA CVETI ZAME

Ivanka Simoničr. 1928

MODRO POLJE

Hvarski motiv

Lavendel cveti
preko hriba
do modrega morja.

Od tam po kanalu
veje veter
preko širnih mostov,
zaspan in pijan
od vonjav sivke
in morja.

Zaletava se v mimoidoče,
lasa cvetoče grmičke,
hiti hiti preko vitkih cipres.

Lavendel dehti, dehti.
Piš vetra se ustavi
in se z jadri poigra.

Lavendel dehti, dehti.

DOTIK TVOJE DUŠE

Stari grad na Hvaru, možu

I.

Želim se potopiti v morje,
s teboj,
preprosto brez časa,
brez radovednih obrazov.

Zapeti pesem o morju.

Potopiti se v razbrazdane valove,
obarvane belo in modro.
Želim se ljubiti -
z besedo, z valovi in s teboj.

Čutiti topel dotik lepote,
zajemati radost duše,
rojevati lepe misli.

Držati tvojo dlan.

II.

Topli veter morja,
ponesi me tja pod pečino,
kjer morje valovi
brez počitka in spanja.

III.

Vonj morja me uspava.
Koprenasto diha večer.
Valovi mrmrajo pesem ribičev,
ki utrujeni v morje
polagajo mreže.

IV.

Jutro me dvigne
na nevidna krila.
Zaplavam v neskončno
modrino.
Lahka kot pero
albatrosa,
ki kroži nad ladjo
in čaka svojo družico.

VIHAR, GOSPODAR MORJA

Ponesi me k izviru
čiste, kristalne vode,
da napojim žejno dušo.
Vonj sivke
ti jutranji veter
podarja zanjo.
Zarja,
razširi krila,
galebi,
zaplavajte nad modrino
morja,
mir, ljubezen, prijateljstvo
v kljunih ponesite.

STARO OTOŠKO SRCE

Z razkošno svetlobo svetiš nocoj,
se smehljaš zvezdam,
prijazen utripaš ljudem
tam daleč na morju.

Lesk večerne lepote.
Ogleduješ staro mesto,
svetiš belemu križu na hribčku
in mu uspavanko šepetaš.

Rumena tančica
ovija speči
Stari grad.

Prebujaš Grke
z otoka Pharosa?
Blodiš po ozkih
kamnitih ulicah,
spet svetiš ribiču,
ki na morje hiti.

V globokem zalivu
je mir, tišina.
Na valovih
se čudežno lesketaš.

Jutro te prežene.
Prebudi galebe.
Veter razžene vonj
po sivki
v igri z valovi.

CESTA

Gladka peščena cesta,
pogrešam te
od otroških let.

Regratov pelod
raznaša veter
v moje spomine.

Skozi tanke sončne proge
med vejami smrek
polzijo zlate sence.

IZGUBILA SE JE ŽALOST

Kar poprek
čez dišeče terase grem
skozi modro polje sivke.

Ponuja se mi
dišeči cvet,
utrgam ga, poljubim,
v šopek povežem.

Pozabim na čas,
ki sem ga v žalosti
izgubila.

BESEDE

Besede,
prebrane ali slišane z odra,
hodite za nami, za menoj.

Molčite,
a govorite toliko stvari.
Razprete se v tisočih stihih,
s čudenje grozo oznanjate,
nesrečo, veselje, srečo.

Besede,
izumirajoči jezik poezije,
žive, dostojanstvene, plemenite,
duše jezik govorite.

TAKO TIH VEČER JE ZUNAJ

Tatjana Srebrnič

ZA ZAPRTIMI VRATI

1.

Zakaj se mi včasih misli pretrgajo? Naenkrat ne vidim več nobene povezave in zalotim se, da še vedno mislim, kako bi se bilo najbolje ubiti. Najhuje je bilo takrat, ko nisem videla več nobene logike. Zdravniki temu pravijo bolezen. Zanje je samomor bolezen. In tudi to, da ne vidim več nobenega smisla, je zanje bolezen. V Ljubljani so mi rekli, da je narobe samo malenkost. A že to je dovolj, da človek ni zdrav. Najprej so mi rekli, da je diagnoza začetek shizofrenije. Še veliko težjih bolnikov je, vendar se s tem ne morem tolažiti. In kaj takrat? Ležem, vzamem tableto in počakam, da mine. Potem vidim življenje spet v lepi luči.

2.

Zdaj me drži pokonci to, da pišem roman o svojem življenju na psihiatriji. Tam se nič ne spreminja. Rada bi, da bi ljudje brali o tem in vedeli, kakšno življenje je pri njih. Najhuje je, da o tem ljudje nič ne vedo. Najbrž bi se veliko spremenilo, če bi kaj vedeli. Bolniki so na psihiatriji leto ali več, nekateri celo po šest let. Imajo samo bolniško posteljo in nočno omarico, oblečeni pa so v trenirke.

Čudim se nekaterim pacientkam, da so tam rade, ker jim nič ne manjka. Oblečene so, obute so, na oddelku je radio, barvna televizija z videom. Knjižnica je tam, red je, ves dan je programiran. Je tako kakor doma.

Pa ne verjamem. Tako, kot je doma, nikoli ne bo.

- Vse, kar sem doživela pri vas, sem zapisala, sem povedala zdravnici na kontroli. Pa je vprašala, če ne znam pisati kaj drugega kot o psihiatriji. Nič nisem rekla, mislila pa sem si svoje.

3.

- Potrudi se in misli na življenje, mi je rekla zdravnica, ko sem ji povedala, da mislim na smrt.

Saj je včasih tudi smešno. Pospravim sobo in pomislim, da bi se ubila. A kdo se bo jokal za mano?

4.

Včasih kar vro iz mene misli in kličejo, da jih zapišem. Takrat sedem in pišem. Tako si pomagam. Nikoli ne bom pozabila, da sem imela literarni večer na 12. septembra. Predstavila sem se kot pisateljica. Moj mentor mi je rekel, da bova nekoč izdala knjigo Za zaprtimi vrati. Opisala bom bolnike in zdravniško osebje v psihiatrični bolnišnici.

Pišem in poslušam Bacha. Rada imam resno glasbo in trenutno najraje Bachove orgle.

In Bachove orgle se zvenijo, kot da bi sedela v cerkvi in poslušala...

5.

PLES

Prosil jo je za ples in privolila je. Na gramofonu je bila plošča z bluesom. Pri bluesu so vedno zatemnili dvorano. Objel jo je in ji rekel:

»Najlepše se je poljubljati!«

In v resnici jo je poljubljal ves ples. Potem jo je peljal nazaj k mizi in se ni več vrnil. Nikoli več ga ni videla, a vedno se je spominjala tistega, kar ji je rekel.

6.

.

SAMA

Hladno mi je pri srcu. Sama sem. Toliko simpatij je šlo mimo mene... Nihče mi ni ogrel srca.

Sprašujem se – zakaj? Bili so lepi, mladi.

Spreleti me kot iskra: Zakaj je še vedno hlad?

Nihče me v resnici ni imel rad... Srce pa se samo ne segreje. Potrebuješ toplino drugega. Ta bi stopila led na moji strani. 7..

VEČER

Zunaj je temno in zima prihaja. V sobi tiktakata uri – naša, stenska, glasno, ura stare mame tiho. Slišim, kako pripelje avto in se izgubi v temo. Mislim si – navdih se konča enako. Moram ga zapisati na papir, čeprav mogoče ni vreden tega. Večer se bo prevesil v noč. Sliši se pasji lajež. Stare mame že dolgo ni več. Njena budilka je le spomin.

8.

JE VSE LE PRIVID?

Saj ne more biti vse na svetu le privid. Nekaj je konkretnega. A kakor da tečem za predmetom in ga nikdar ne morem uloviti, konkretno prijeti z roko.

Za takšno lepo in nežno misel imajo psihiatri sredstva – elektrošoke, tablete, injekcije, mreže, prisilni jopič.

Zato jim svoje misli ne povem!

Nič se ne bo zgodilo. A čez štirinajst dni moram na kontrolo k psihiatru. Vsaj to ni privid! Ali pa je, ko pozabiš...

9.

ČLOVEK IN PTICA

Človek je okrutno bitje. Ubija, tudi če ni lačen. Ima tako strašen razum, da si lahko vzame življenje sam.

Ptica nima nikdar niti ene samomorilske misli.

Pred leti sem obupala. Nobenega drugega izhoda nisem videla kot samomor. A postalo mi je žal, kajti vse bi se za vedno končalo. Tako sem ostala živa, potem ko so mi pomagalai.

Ostalo je še nekaj misli na smrt.

Obljubila sem si, da bom kakor ptica – brez ene same misli na smrt.

Spet bom imela rada življenje.

10.

KORUZNA POLJA

Sonce se upira v tla in zemlja je suha in trda. Na obeh straneh poti so polja z visoko koruzo. Temnozelena je, samo laski na vrhu storžev so rumeni. Peljem se med koruznimi polji, ki jih prekinjajo od suše porumeneli travniki. Hitim, potem pa se ustavim.

- Bi utrgala koruzni storž.

Že ga vidim, kako se peče na ognju. A polje ni moje.

Takšen mir je med koruznimi polji, največji je takrat, ko je nebo brez oblačka.

11.

FANI

Pride tako sveža in nasmejana. Tokrat je prišla v novem plašču. Pozdravila nas je, sedla... Vsi smo se spogledali:

- Kaj bo pa zdaj?

Nas bo razveselila ali razžalostila? Ima kaj novic.

Prišla je Fani, visoka in prelepa...

Edino njo še lahko pričakujem. Nobene druge ne bo. A prišla bo Fani, tako zagotovo... Pozvonila bo dvakrat, nato bo privihrala po hodniku. Že po zvonjenju jo poznam. Potem bosta smeh in pogovor tukaj.

12.

KLETKA

Zaprli so te v kletko. Boš prišla kdaj iz nje? Kletke so zapori, bolnišnice, ti si pa tam le številka. Prišla boš domov, si dopoveduješ. Kaj bo z vsemi temi ljudmi, ki so z mano tukaj? Bodo kdaj ozdraveli? Bodo umrli tukaj? Srečni tisti, ki jih niso zaprli v kletko. Ali pa je sploh kdo, ki ga niso? Sploh kdo sliši tožbo ujete ptice? Jo kdo razume? Ve kdo, da ne spadaš tja?

13.

POLNOČNI UTRINEK

Zunaj se sliši dež, voda curlja po žlebu. Tema je. Radio igra v sobi. Poslušam glasbo. Dež bobna po strehi. Bo pripeljal vlak? Cesta za okni je utihnila. Sprašujem se, če te smem ljubiti. Še vedno sem tako sama. Polnoč je mimo, noč bo minila in prišlo bo jasno jutri. Kar je prinesla samotna noč, bo pozabljeno z novim dnem.

14.

ŠTAJERSKA

Zjutraj vidim skozi okno Pohorje. Odpeljem se, v trgovini kupim, kar je potrebno za sproti. Če sem bolj pozna, trgovko že zanima, za kaj me ni bilo. Tudi ko pridem z dopusta, opazijo. Res so pozorni.Da ne govorim o fantih. Zdaj sem tu doma in nihče me ne gleda postrani. Tudi pri zdravniku ne. Zdaj bo v Mariboru, na Štajerskem, izšel tudi moj prvenec. Torej kaj naj še napišem o svoji deželi, da bi jo postavila v pravo luč?

15

ZAKAJ NOSIM VEDNO NAJRAJE HLAČE

Ne vem zakaj, a vedno nosim samo dolge hlače. Morda jih imam rada zato, ker sem se ukvarjala s športom. Krilo si oblečem tako poredko, da ni vredno omembe. Spomnim se, da na gimnaziji dekleta nismo smele nositi dolgih hlač. Šele na univerzi sem si jih kupila. Nosila sem jih že na osnovni šoli, kadar smo šle na izlet. Nobena druga sošolka jih ni nosila. A zadnjič sem bila v gledališču, ko smo si ogledali ruski balet, in drugi obiskovalci so me prepričali, da potrebujem nove črne hlače. Moda se spreminja, z njimi tudi kroj hlač. Pa je treba seči zopet v žep po denar. Novo leto se bliža in kupila si jih bom, morda takšne, ki jih bom nosila tudi ob kakšni drugi priložnosti. Jutri grem v mesto, da ugotovim, kaj si lahko izberem in kakšne so cene. Najdražjih si seveda ne bom kupila. Prosila bom mamo, naj gre z mano. Dve bova gotovo opravili več kot ena.

16,

.

OPOJ

Prišel je dan, ko več nisi mogel pogledati resnici v oči. Sklonil si glavo in se začel opajati... S čim? Kako? Spremenil si življenje. Vdajal si se idejam, ki si jih prej zavračal. Izgubil si tla pod nogami. Obstal si v blaženi omamljenosti.

A nenadoma si spoznal, da je vse skupaj navadna laž. Spomnil si se nečesa, kar je bilo del tebe, pa je odšlo... Ostal je samo opoj. Popeljal te je na rob brezkončne globine in te tam pustil.

17

.

SLUTNJE

Prišel si ves vesel in mlad. Vse bo tako, kakor si si želel. Nenadoma si jo uzrl. V njenih očeh je bilo nekaj, kar ti je zbudilo slutnjo o bližnji smrti. Ne o koncu življenja, temveč o koncu, ki ga poraja izgubljena ljubezen. Izgubil jo boš, nič tega ne bo preprečilo. Ljubezen bo umrla. Njene oči so lagale.

18.

KAKO NASTANE PESEM

Poletje je, radio igra, veter piha v zaveso. Zunaj sije sonce, avtomobil zdrvi mimo. Mama vpije na psičko Jagodo. Mislim si – kdaj bom napisala pesem, kakršno si želim? Spet slišim mamin glas. Kako nastane pesem? Tega se ne da povedati. Ležim ponoči, poslušam, sedem, napišem pesem. Vsi pišemo kot Kosovel, ker smo Slovenci. Radio dolgočasno pripoveduje, jaz pa si želim, da bi napisala pesem.

iščemo pravega avtorja

SPLETENO V ZATOČIŠČU

Marija Pivecr. 1946

Avtorica je ugotovila, da to ni njeno besedilo. Prosim vse, ki to berete, da nam pomagate najti. pravega avtorja.

I.

moj angel si in moj brodnik
in jaz s teboj, ne vedoč, sem eno,
sem večno preko reke plula,
skozi šum v tišini neko noč reka sem postala

njegovo besedo je odložil na dno srca,
da prekrije vse zvoke viharnega uma
in v jutru je le zora ljuba priča
tistemu pogledu, ki me vodi,

da prečkam reke in oceane,
osvajam najvišje zasnežene vrhove
in bolečina le pove, da sem,
ko v meni raste brezpogoj

ko val prekril je sanje,
je tema pripovedovala o življenju
in v pesmi, ki so jo sence pele,
refren je bil njegov pozdrav

II

čas in belina sta oblekla
okamenele priče iz davnine,
dneva luč se ne menja,
pesem globine z rano se zlije

v priprtih očeh se brišejo
spomini in tiste pesmi,
ki se pojejo v tišini
in plese obude v duši
(ob njih bi človek umrl...)

sredi življenja sem iskala;
tista kretnja, tvoja roka...
rahel dotik dlani
kot slap z močmi oblije

prijateljevanje s teminami
grobov - v starost oviti
zakrivajo spomine
na objeme odrešitve

počasi se pogled jasni,
nad čelom se rišejo obrisi
- iz prerojenja stopiti,
ko ljubezen blagoslovi

III.

moja pesem samotna,
ki sem si jo z rojstvom
kot življenje položila
in je žerjavica, ki žge

ko vse stvarstvo pleše
v besedah preroka,
ki poslanje z neba
in smo žive priče čudeža....

tu so kraljestva in ljubezen,
hrepenenja in iskanja,
v dvignjenih dlaneh je slutnja,
v srcih rojena

neizpolnjeno se že razliva,
ko še rastem v drevo, meni ljubo,
prejemanje in darovanje
je le utrip na dnu srca

in se samotna. pesem zlije
v eni melodiji neba,
da se vse zvezde strnejo
v eno luč iskanega

moja stran, polna tišine
bo v globinah jasne reke
zlita s šumi bivanja,
v izviru in izlivu sem doma.

Locutio 12 · 1. oktober 2001 · Letnik IV · www.locutio.si · ISSN 1580-4151