Se govori... Čakalnice in urgenca. In kaj ostane, ostane kot pesem, kot Iliada bolniške jezavosti in po srdu umirajočih koderkoli – celo doma. Gorje smrtne bolezni se unese. Ožilno srčne operacije, na tešče. Prizadeto lulanje, in vsaka oseba v bolniški pižami se tukaj celo kdaj pa kdaj kislo nasmehne. V ušesih šumi, tin tin tinitis. Včasih pred očmi poplesujejo mušice. Telo je tako krhko, za nekatere samo gmota bolnih mišic, kosti, kri kot tekoče tkivo, bledikava koža, na starost usahla. Obvladovanje bolezni in smrtne žrtve, statistika letos in lani. Čas pa pozdravi vse rane. Vse dokler nisi z zdravniško napotnico poslan k specialistu. Tako ali drugače se lahko znajdeš v predsmrtnici, najprej na urgentnem oddelku. Sprva zdravniški pregledi, ure po naročilu, sprva čakalnica in prihodi in odhodi. Klinično, zdravniki pa med delom in domom, čili in zdravi, pripravljeni., ničkolikokrat poklicani k svojemu bolniku. Čarovnija duš je življenjsko čezsmrtna, vsaka oseba, ki zboli, lahko preživi ali umre. Se je pokazalo, da bi lahko pripovedoval o mami in ateku, o dedku in babici, vsi rajnki, in prezgodaj umrla sestrica Marjetka, vsak je odšel s tega sveta, vsak po svoje. Kdo bi potlej vedel, kaj pa se dogodi med večnostjo in neskončnostjo.
O čem govoriš, utrujeni pametnjakovič, na smrt bolni kot skrit v bolniški postelji, izčrpan pripravljen na pregled, injekcijo, tabletke in preveze in kateter intakodalje, ko niti ne veš, da umiraš, a bodo pomagali, da preživiš. Z operacijo. Saj veš, kako da ležiš obnemogel v bolniški postelji, ob nočni omarici, sam. Kaj pa če te pustijo samega, samega v osami, opešanega doma pa v samoizolaciji? Kdo ti bo pomagal, kdo.
Mrtvašnice čakajo, obdukcijske dvorane čakajo, mrliške sveče dogorevajo, nagrobni venci ovenejo – osebe izginjajo, nekateri sežgani, drugi pokopani. Ampak v bolnišnici je plastika, ničkoliko naprav v laboratorijih, z izvidi, je dnevna prehrana, je zbujanje v nov dan, Srečno, dober dan. Prepuščeni so bolni vsemu zdravstvenemu osebju. In zdravnice in zdravniki celo vedro določajo – terapijo, da si pripravljen kakor ozdraveti, vsaj za silo. In medicinske sestre, bolničarji, medicinski tehniki, zdravstveniki – v svetlo modrih opravah, ker da vedo. Vaje s poskusi, laboratorijski izvidi, ultra zvok, črno bel in sivkast zaslon, da te pregleda zdravnik in pojasnjuje, kako da je z žolčnikom in žolčnimi kamni. Ko pa se igrajo otroci zdravnika, si kažejo lulčka in luliko. In kdo bi vedel med doživetji v rjuhah na bolniških posteljah, kako se menjajo časi, še med ležanjem, kako zmaguje pravzaprav blagoslovljena človečnost. Ampak nihče ne žaluje sam za seboj.
Odkar si v bolnišnici, ni več obiskov. Je kriv zunaj kje koronavirus. Smrtne blodnje v vročicah in v mestih sveta. V metropoli umirajo domače, po zdravnikovem obisku in kot po zapisku na mrliškem, ne pa po bolniškem listu. Torej se zgodovina še naprej dogaja, se dogaja, ko se nič ne zgodi. Zdaj gre zares. Citadela, iz leta 1937 ali katero branje mimogrede, za kratek čas? Čigava zgodba? Mladi Hans Castorp bi lahko vedel. Nobene ruske rulete, nobene revolucije, nobenega ljudstva – kvečjemu vedno in za vselej zmagoviti angel uničenja pravno proti angelu zdravja, ko se božja glasnika mečujeta nad bolnikovo glavo. Zakaj ni čaše nesmrtnosti, saj se ve, in stari Ali Rašid iz Kordobe je vprašal mladega Abduramana, - Leka iščeš, mladi Abduraman, leka rad bi, ki nesmrtnost daje, pil zdravilo, ki ti večnost daje?... v delih svojih žível sam boš večno!- Mar čaša takega opoja je življenje tvoje? Nekaj zmotnega je v odprti knjigi, ki je obležala na mizi. Tja prinese bolničar zajtrk, kosilo, večerjo – ena sama nesoljena dieta, sadje in jogurt, okus po ljudski menzi.
Vedno se kaj dogaja, ko se nič ne zgodi. Tudi na medicinsko živo utripajočem, na migajočem mrhovinarskem umiranju in prebolevanju, ko je odbita pomoč, prva pomoč in še komaj dihaš, a preživiš. Sanjaš, da si še vedno mlad in močan in si lahko privoščiš, ko si vendar odvisen od vsakega bolničarja ali od medicinske sestre na bolniški postelji. Ene preoblečejo v bolniško pižamo, ko pridejo ležat, drugi spet se preoblečejo v svoje obleke, ko odidejo, tak je ta svet. Šele ko si takole kakor popolnoma opešan, da komaj capljaš nekaj korakov sem in tja in se ti vrti v glavi, a vztrajaš, šele nekako veš, da nisi več prejšnji – ampak se ti zdi, da boš spet shodil, da boš hodil pokončno, ne več zgrbljeno, in brez hojice, brez berglice, a oprt na pohodno palico, čeprav kmalu zadihan, še vedno dovolj močan, da se kakor sprehodiš. Ko se te je lotevala bolezen, si dopovedoval samemu sebi, da ni tako hudo, kaji, kot se reče – dolga bolezen – gotova smrt. Že leta in leta namreč nisi šel k zdravniku, sploh pa še nisi ležal kje v bolnišnici. Tukaj si zdaj prepuščen oddelčnemu zdravniku in zdravnici, oba sta čila in zdrava, oba tudi tvoja sobna asklepiadska poslanica, na vsakodnevni viziti, ko določata terapijo, medicinke in bolničarji pa potlej po njunih navodilih nosijo zdravila, te tehtajo, ti merijo temperaturo, ti merijo krvni tlak, ti ponudijo novo bolniško preobleko, ti jemljejo kri... - ko si v rokah vsega tega požrtvovalnega osebja, v zdravniški pomoči in oskrbi. Kdor je oskrbovan, je drugim v roke dan in usodi vdan, le da preživi ta dan, v morju potrpljenja otočan. Vsakdo da umira čisto sam. Za vedno, vržen v večnost – potem breztelesnai trenutek, opomin, da je tlelo življenje. Žepna izdaja urgence. Ne ena, ampak ničkoliko preteklosti se je zgodilo v bolniških posteljah, pri bolniških strežnicah, na zdravniških pregledih, zamenjane plastične rokavice, vse razkuženo čisto – klinika. Kdo ti je kriv, da – še – živiš!?
Kaj pa dežurni zdravnik, ki zdravnikuje čez noč, tako rekoč zdravniška pomoč na klic, ko pritisneš na gumb – in pride le medicinska sestra, izjemoma pa sam zdravnik, razen kadar je poseg res nujen. In tako se znajdeš tukaj, v bolniški sobi, na bolniški postelji, dva sotrpina sta mirna in spita, dihata s hropečim inhalatorjem. Vso noč takole, ko poslušaš njuno prebivanje, njun prebitek, saj se včasih zganeta, pomigne kdaj kdo z roko ali nogo, torej še ni konec, ni mrknil, ni ohlapnil v večnost ali v kmalušnjo pozabo. Težko je razlikovati med bolezenskimi znaki, ko te boli. Uspavalne tabletke, za norostne blodnje? Za preganjavične sanje, ki očiščujejo. Nikdar nisi prav verjel v peklensko obzorje, čeprav so v blodnih sanjah in celo v pospancu za tabo lezle električne pod¬gane, mehanski robokopi preganjavci, žrtveni obglavljenci, si skakal in tekel zasopel v begu čez plotove mestnih vrtov, med stanovanjskimi bloki zaprtih steklenih vrat – takrat so te prividi kakor vkovali v negibnost, v slutnjo umrlosti, v tisto prozorno nebesno praznino zgoraj. In ko si se šibko nasmihal, si le nekako še vedno upal, da boš lahko spregovoril. Ampak v bolečinah te je kdaj zalilo. S težo sveta, tebe podhranjenega. Vsako jutro v sveži bolniški pižami. Zjutraj si se zazrl v steno, premišljal – o ničemer? Kot v zenu, na robu lastnih omejitev, ker si nebogljen, ker si pacient. Oj, kje je dobrota? Kje je milost? Kje je sočutje? Kdo končuje sekundariat – študentka poizveduje, kako je bilo pred boleznijo, za čim so umrli starši, ali si oboleval?
1
Drugače je bilo v vojski, ko je vojaški mali očalar brkatež odrejal na hitro, kako bo s kom. Vojački so čakali v nekakšni predsobi ambulante, kdaj da pride njihov zdravilski strogi šintar. Delal je največ dve do tri ure dnevno, potem je odšel v poveljstvo, k oficirjem. Ni hodil v kantino in ne v vojaško jedilnico, na desno stran – dvorana jedilnica le za oficirje in podoficirje. Ni dal bolniške, kvečjemu je spet poslal vojaka v enoto, s priporočilom, naj si čez dan lahko odpočije, jutri pa... - vročina? - nič ne de, saj se bo uneslo, na vsakodnevnih, že jutranjih vajah, pri telovadbi. Mar je v civilstvu vendar drugače, kdove, drugače kot v vojašnici, tam med kihanjem in cmihanjem. V trenutku se je vse sprevrglo v igro razuma, ki se poigrava z dejstvi, z vojaškim pozdravom.
Drugače pa je prišel zdravit študent medicine, ki je služil vojaški rok – večkrat se ga je nažehtal. Popoldne je imel prosto – do naslednjega dne, dobro sta se ujela s šintarjem. Dva debelušna vojaka bolničarja, ki sta opravila tečaj prve pomoči, pa sta zabadala injekcijsko iglo, še najraje v zadnjico. Za vso vojašnico – en zdravnik, en študent medicine, dva priučena bolničarja.
Po svoje se nihče ne drenja, kakor da ni v bolnišnici sprememb, medtem ko se nenehno kaj spreminja, vozičke vozijo iz nadstropja v nadstropje v posebnem dvigalu, nato po hodnikih, sem in tja, na preglede, z medicinskih preiskav in operacij. Spoštovanje zdravnici in zdravniku, saj celo potolažita, češ, saj ni tako hudo, drugič spet pa zdravnik pove, da si se rešil, ker so te sprejeli in obdelali in lahko živiš še naprej. Kdor bo pri sebi rekel zdravniku Šintar, ko bi predenj stopila bela postava možaka v polmraku bolniške sobe, ko ne vidiš njegovega obraza, ne bi prav vedel, ali ima pred sabo okrutnega transvestita, medicinskega samovoljno brezbrižnega pestatla, ali pa pred njim res stoji, sicer vsaj meter in pol oddaljen človeški zdravnik. Bolnik se ne prestraši bele halje v polmraku, saj takle ni strahec, posmrtni prahec ali prikazen duhec puhec, ko se bolniku skoraj blede in skoraj veselo, čeprav poln bolečin, ko ga preletava trepetec trpljenja v prsnem košu in ramenih, ja, opešani in priletni pacient pozdravi medicinca s tihim, skoraj šepetajočim glasom.
In se že začne zgodba. Kajpada oni v beli halji stoji nepremično pred njim, kakor mali bog, ne odgovori ničesar, kakor lipov bog stoji pred ubogim hospitirancem, niti se ne prestopica in se ne pomica, le kot službena soha stoji v polmraku bolniške sobe, edino belilo, niti ne senca. To je priklicani nočni dežurni sobni zdravnik. Nočni zdravnik se tokrat zdi kakor senca, se kaže kakor ostro utelešena senca v mraku bolniške sobe, vasezadrgnjena prikazen, nepremična, a opazna navidezna belina, grozeča senca brez obraza, zdravstveni evidenčnik bolezni, en sam bel in mrzel kot sneg, senčnik. Nekam mrzel gipsnat glas. Kaj bi odgovarjal dohtar, prikazen v belem, na prošnjo trpečega, samo pomolčal je in potem spet izrekel hladno, da ne bo nič, nič ne bo pomagal, nič pregledal, nič pretipal trebuha, nič posvetil v oči, ker da ni treba. Nič termometra, nič stetoskopa, nič merilnika krvnega tlaka.
V sobi sopeta pod inhalatorji onadva speča starca sotrpina, spita v blagih sanjarijah, polna protibolečinskih zdravil, in če se kdaj kdo med njima zbudi, samo zastoka in obleži negibno na postelji, drugič spet se dvigne in poskuša vstati, sicer pa nemo obsedi in se zazre v nočni ali zgodnjejutranji mrak, ko zunaj že žgolijo ptiči. In spet omahne na posteljo, leži ko klada. Samo včasih kdaj pokliče kdo na pomoč, ko pritisne na gumb na kablu pred sabo, da prikliče dežurno medicinsko sestro, ki ga znova mirno poleže v posteljo. Zdravnik pa pride ponoči le malokdaj, ko ga pokličeš na pomoč, le malokdaj, da opravi na hitro pregled in predpiše dodatno zdravilo. Nekam mirno zdrsnjena so mrzle zdravnikove nočne besede, v vsem nasprotujejo tolažbi, sočutju, usmiljenju bolnika, kot da bi avtomatski robot naučeno hladno ponavljal v kratkem naučene fraze. Ena sama zavrnljivost, blokada. Preživeti je treba en dan, en sam dan, da kdaj odideš z bolniške postelje, izgineš, kakor da te nikoli ni bilo tukaj. Naročeni pacienti. Klik v kliniko, klik iz klinike. Kar si se naučil, tega ne jemlješ več resno. Življenje sámo te je prisililo, da več ne iščeš tolikokrat odvečnih izgovorov, da, za božjo voljo, vztrajaš še kar naprej, četudi resno bolan, smrtno bolan in vsemu navkljub utemeljeno obstajaš, bistveno bivaš, dopustno živiš. In kaj dobiš, kaj navsezadnje izgubiš?!
Da¬leč, bogsigavedi kje, je vzhajalo po¬slednje kužno južno sonce, tisto v koronavirusni zgodnji zarji, v katero nisi mogel verjeti, ampak se je dogajalo. In sploh nisi mogel več dojemati bolečin v glavi - strah pa je kdaj komu med bolniki razširil oči, da je iz njih pritekla slina, brizgnile so penaste solze -, opazoval si onemelo, kako so ga vsega, na sosednji postelji kje, prevzemale bolečine, nekakšne preganjaške vročice so ga vsega prevze¬male, zakaj v njegovih možganih, se ti je zazdelo, se je prižgalo nevidno pekoče sonce, se je zaiskrilo polnočno sonce v bolniški sobi ali pa se je začel le še mrk sonca. Tam odrejena samo osama v samoosami. Na koncu se sprijazniš s čimerkoli, dokler namreč dihaš, dokler, čeprav težko, pa vendar sopeš – kot v naduhi. Nezaželen. Ampak obstajaš, pacient, imaš svojo posteljo. Vse do odpusta niz bolnišnice, čeprav ne veš natančno, kako boš in kdaj boš odšel, nemara po kosilu, odklamal dol v sprejemnico, kjer sem in tja hodi varnostnik in preverja, da se ne bi kdo vštulil.
In kje je skrita smrtna tišina, molk nagrobnikov ali secirnic? Ko so vrata zaklenjena, ni mogoče slišati nikogar, nikogar nikjer, tudi če v bazenu visijo trupla, naga trupla, pripravljena na razrez ali razsek. Med belimi gumenimi plašči. Med plastičnimi rokavicami in maskami. Vse dokler ne bodo prišli žvrgolave študentke in močni poskočni študenti na vaje. Česar niti ne predvidevaš, da bi neki še sam postal predmet medicinskega pouka. Brez izpiskov matičnih mrliških knjig in doktor romanov.
Kje se kaj v posebni sobi menita obe dežurni sestri, kdove, saj ni v njiju nič materinskega, nič sestrskega, kvečjemu sta mačehovsko plačani voditeljici noči v bolniški tihoti, ko vse spi. Da se nihče ne oglasi, da je vse mirno. Tako je vse navajeno, tako ambulantno, medtem ko na kaki nočni omarici sameva jabolko ob očalih, v miru bolniške sobe, vse brez vonja. Obvezno nošenje mask, zdravstveni inšpektorat, in kdo naj bo varen pred okužbo.
Saj naposled res nisi nikdar verjel v peklensko obzorje, ko človeka zvije in shira ali ko so v blodnjah kljub zdravilom za tabo lezle radovedne policijske pod¬gane, zasliševalci, cerkvene miši, beraški glodavci in obglavljenci, nikoli zdravljenci, ki so jim odrezali glavo džihadisti in talibani ali muslimanska zalega fanatičnih krvoločnežev – ko so morali poklekniti, ampak ni nihče med žrtvami molil k Bogu. Ki so oni z noži v rokah tudi uničili njujorška dvojčka. Pregoni in usmrtitve v vojnah bližnjevzhodno, javno sodno kamenjanje in obešanje. Kaj bi rekel, kdaj že, Ibn Sina? Ki so zmagovito posiljevali dekleta in žene in jih, revice, prodajali na trgu sužnjev, vse poceni, za gospodinjenje in seks. In pobeg, ko stopi pobeglo dekle na mino. In res, daleč kje je svitalo tisto peklensko obzorje, notranje podtalno obrobje s tisočerimi boleznimi v na¬ročju in z mestnimi lekarnami in ambulantami. In v bolnišnici posebej, kjer si se znašel, koder so te prepeljali z rešilcem, že opešanega. Vnebohod – prihod v sprejemnico, rov – bolniški hodnik in pepel krematorija izza patologije, kajti kdor gre tja, odtava, in se nikoli ne vrne. Tudi kje na hodniku vozne bolniške postelje. Naročeni zdravniki. Mir čakalnic v osameli bolniški srenji, da bi odleglo. Kaj pa medicinska hipnoza?
2
In tiho hropeš, govoriš sam sebi v brado šepetaje. -Sam sem doživel srečanje z belim kot bajeslovnim dežurnim, si reče bolnik v bolečinah. Vem, tukaj v bolniški sobi poležavam, ko me vse boli in težko sopem, čeprav sem popil prgišče zvečer tablet. Nič si ne morem, sem star, bolan, opešan – ampak še zmerom živ, še diham, še se dušim, še sopem. V prvem krogu.
Kdo med nami bolniki in bolnicami se bo neki rešil, kdaj bo odpuščen med svoje domov – nekateri se odpeljejo domov preprosto umret. Vsakdo umira le sam s sabo. Zdravnik pa potrdi smrt. Uradno strokovno. Vedno zdravnik – tudi pri smrtni kazni, ko je končano. V belih hodnikih pa ljudje v belem.
Ta bolnišnični oddelek ni rakov povratnik. Pričevanje na kraju samem je res na samem, kot v arhipelagu zdravljenja in hospitalizacije, ko se ponekod pokaže kretnja, zamah z roko, češ, saj ni nič, čeprav boli. Tisti, ki šepetajo sami s sabo, včasih pestujejo svoje bolečine, saj ne morejo drugega. Vsakokratne bolečine, ki so kje na seznamu, na bolniškem listu. In bolečine srca, ki se jim moraš prepustiti, da preprosto preživiš, drugače ne gre – ker je samota smrtonosna.
Drugi spet preklinjajo, kolnejo ta prekleti svet, tudi poln trpljenja in bolečin, a nič ne pomaga. Treba je potrpeti, vztrajati, biti. Ker si, pa ne le tukaj v bolnišnici, vsakdo želi zdravja, ne res. Trpljenje in potrpljenje, dve različni stvari, ki se izključujeta – ko trpiš, moraš potrpeti, za ceno življenja, med bolečinami. Ko potrpiš, se lahko umiriš, tudi ko napadajo bolečine, da zajavskaš ali celo kar tiho zajokaš, ker je nevzdržno. Nezaželeni ali proti svoji volji.
Lahko bi razlagal na dolgo in široko, kaj se je zgodilo meni, ko so zdravniki mrščili, mislim, čelo in poudarjali, da so me rešili, ker da bi umrl čez teden ali dva, ker mi bije srce komaj kaj, le še četrtina srca da utripa redno in dovolj močno. In da i voda neki zaliva pljuča. In potem vse drugo. Dolgost življenja našega je kratka, in kdo bi medtem lajšal bolečine.
Ne vem še prav, daj da se vrnem domov. Upam, da me bodo že odpustili z oddelka, čimprej, prosim. Domača sobica me čaka, polna knjig, z velikim tv zaslonom, tudi brez reda bolniških pregledov, brez vsakodnevnega preoblačenja ali kako. Lahko meditiram, molim, se potopim zase sam vase. Sam, čisto sam, a doma. Nobenih bolnikov okoli. Pa nisem samotar. Še mesečina je drugačna, še nočna tišina je drugačna doma, vsaj tako se mi zdi. Saj še nismo blede sence podzemlja in reka Had s svojimi tolmuni ne šumi v ušesih s svojimi lastnimi prisluhi.
Kljub vsem in vsemu. Navzlic na novo potrjenim okužbam s koronavirusom – pozitivno. Vsakokrat me nekoliko zmrazi, ko se mi zdi, da vidim in slišim sopež, tihe vzdihce umirajočih. Bom tudi jaz med njimi? Ne vem. Sem popolnoma zbran v bolniški sobi, ko odmislim onadva, ki ležita, priklopljena na klokotave medicinsko plastiko, na cevke. Zdaj ponoči lahko sanjam pri zavesti, ko bedim in razumno blodim, s čudnimi moškimi prisilnimi mislimi, s spomini, ki bežijo mojih oči kot neurni oblaki. S temi oblaki, kot v risanki ali animitranem filmu, plavam, čeprav me boli, me stiska v prsih, mi je malo slabo. In moje knjige. Eno sem si položil kar na nočno omarico. Pozneje bom bral, ko bom mogel. Zdaj, v polmraku bolniške sobe pa mirujem, sam. In se utelešam, se utelešam, se čutim, da še živim. Tako na zemlji kot kje v nebesih.
3
Sprijaznil sem se sam s sabo. Sem shujšan, tako rekoč podhranjen, čeprav še ne mršav asket, kot kakšen menih med zidovi svoje molilnice, ja, še moram prenesti, le da ne bi bolelo preveč in ne bi vzdržal, da bi kakor notranje v sebi izkrvavel ali kako. Zleknem se na bolniški postelji – in mi je nenadoma še huje, komaj lovim sapo, komaj še diham. Ampak se spet znajdem, počasi i dvignem bolniško posteljo s pritiskom na gumb ob notranji strani postelje, da m9i je udobneje. Nisem še gladovalec, nisem še shujšal, čeprav mi je trebuh že izginil – čeprav pivskega trebuha, ki bi lezel čez hlače, nisem imel nikoli. Oči pa so vdrte, kot pri kakem filozofu, bi rekel. Ne iščem sreče, si rečem, naj loterijo igrajo drugi, tiste množice primitivcev, ki so odvisni od številk. Srečna številka, cifrica! Za znoret! V tem danes, vsaj zame praznem mestu. Ko nihče kakor ne pride več nikamor in se držijo pravzaprav res vsi doma – ker je Covid-19, ki pobija kot za šalo kar mimogrede tu in tam, povsod. Le da je tukaj, v bolniški sobi mir, rekel bi, je sveti mir. Oba sotrpina, vsak na svoji postelji, ponoči samo sopeta. Kaj neki korda sanjata, mogoče že kaj sanjata.
4
Mesto mostov, s stolnico in drugimi baročnimi cerkvami, osrednja tržnica s kolonado in mestna hiša, trgi in parki, še živalski vrt, nebotičnik, kakor prastari kolodvor, spomeniki, na severu barje, sprehajališče, mestni avtobusi, rečice, reka s tromostovjem, pa spet odročne mestne četrti, tam ob mestnem robu stanujem v izbici sam, v veliki stavbi, kjer so nastanjeni večidel tujci, največ muslimani, vsak v svoji sobi za zaprtimi vrati. Prazni hodniki – povsod.
Zaprem oči in se zberem... Spodaj nočna velika prazna čakalnica v blodnjaku mestne bolnišnice – nobenega pacienta nikjer, le varnostnik včasih zazdeha, se pretegne in gre pogledat naokoli. Tudi kabina recepcije je prazna. Nič. Samo polmrak, nekakšne vice med peklom neštetih bolezni in nebesi enega samega vedrega veselega zdravja.
In vendar. Na oddelkih so dežurne sestre, so dežurni nočni zdravniki, ki posedajo, v sobicah se pogovarjajo, se včasih smejijo vsakodnevnim šaljivim dogodkom, medtem ko zunaj kje hara smrt s koronavirusom in ljudje vročično umirajo. Kdo se komu vsakdanje enostavno zlaže, da je mimo... kaj? Njegova lastna resnica, vsaj službeno. Dlančniki kdaj pa kdaj zazvonijo. Sicer je vse tiho.
5
– Vsa čast osebju v belem! Kako skrbijo za nas, poleg medicinskih sester v modri opravi, ki delijo injekcije, nam jemljejo kri, prevezujejo, delijo tabletke, poskrbijo za medicinske naprave, inhalatorje in drugo, in ko je sprejem težkega pacienta, ga skupaj postavijo pokonci, da sobni zdravnik posluša srce in pljuča, odredi takojšen ukrep, s cevko seže v mehur ali prostato, starcu izčrpa za šilček gnoja in si potem še ogleduje gosto rjavkasto, morda sluzasto snov – medtem sestre že narahlo položijo starega bolnika spet v posteljo, ga umijejo in obrišejo – ko je tak pregled kočan, odidejo medicinci iz sobe, kakor da se ne bi nič zgodilo, čeprav so pripravili bolnika, da je zdaj ves na postelji priključen na cevke, vmes so mu medicinke oblekle tudi plenice, saj ne more lulati v račko, za zdaj še ne, tudi hranili ga bodo leže.
Bo nemočni potrpljivi starček, ki so ga takole pregledali, morda nocoj umrl?, se vprašuje bolnik sosed, ko posluša dihanje še drugega soseda, ki v postelji težko sope, a ni priključen na inhalator. Kdo je neki danes ponoči, čez noč dežurni nočni sobni zdravnik, sem ga videl s hodnika, ko sem precapljal na wc, kako se v zdravniški družni sobici zabavno šali z medicinsko sestro, kot da gliha vkup štriha, sicer pa tu in tam telefonira ali kaj. Zazdel se mi je nekakšen zamišljeni frajer, mali bog in cel vrag, kot vasezagledani športni tekmovalec kje na počitku. Takšni pridejo, da bi bili zmagovalci, na najvišji stopnički, ko bi odprli šampanjec. Ampak ne, nič ne bo iz tega. Ta šintar ne bo niti tekmovalec, je preveč zagledan vase, a strog do vseh drugih, saj ne pozna nobene nežnosti, nič dobrote, nobene pravičnosti za pacienta, le in zgolj zase odločna disciplina. V bolniško polmračni sobi ne bo nobene pomoči, samo še dopovedovanje, da ni nič, nič hudega, medtem ko bolnik moledujoče v trepetcu prosi, naj ga vsaj pregleda. Takle brezsrčen in hladnokrven. Ampak se v dežurni pritiklini smeje, se pogovarja z medicinsko dežurnico, se hahljata, si nekaj dopovedujeta, se samo strinjata v soglasju službene noči, kakor avanturica. In v bolniški sobi je mir, nočni mir. Sicer so vsi tehniki zdravstvene nege in zdravstveniki, kot se reče, uspešno vedri, nagli, na voljo oskrbi bolnikov – iz dneva v dan, dosegljivi skratka ves čas, ampak ves čas kakor v nekem drugem, vasezatopljenem svetu. Zdravniki, skoraj kakor šamani v belem in odločitve kakor v komiteju smrtnosti in posebej galenizmi. Kdo pride k zdravniku, h komu pride zdravnik?
6
Pozno je, bolečine so že nevzdržne, dušim se in sopem, pri srcu me zbada, mi je celo še slabo, noge so otekle, da gležnjev skoraj ne čutim več. Takole na bolniški postelji sedem, da mi vsaj malo odleže. Odpnem si srajčni del bolniške modrikaste pižame. Se tresem, trepetam v srhu in sem ves nebogljen. Aha, tako je to z mano – sem opešan, da me je sram, saj lahko kvečjemu počasi včasih, in to večkrat, odcapljam, tudi vrtoglavičen, do wc-ja za bolnike na hodniku. A bo bolelo?
Spet... In ko zdravnika prikličem s pritiskom na gumb, vstopi v polmračno bolniško sobo in me samo vpraša, ko stoji pred mano v belem: »Kaj vam je?« Sam je pristopil v polmrak med sopež in hropež in klokotanje medicinskih naprav pri drugih dveh spečih sotrpinih, ki se ne ganeta, tudi če slišita, da je prišel v sobo nočni zdravnik, dežurni. Takšen mali bog, angel uničevalec, bi rekel – nič ne bo pomagal, kakor da noče, je pač službeno uradno odločen, ali pa se mu enostavno ne ljubi, kdove. Vso moč ima v svoji beli halji, vso moč odločanja – o meni, ki sem samo še kakor eno samo notranje ranjeno telo. Golo staro moško telo – in misleča, še zmerom glava, ki premišljuje, se spomina, živi. Težka glava, še težje onemoglo telo, ki se včasih premika od postelje celo do mize ob oknu ali od postelje na hodnik. Dokazilo, da še ne trohnim pri živem telesu, ne res.
Postokam in sopem. - »Gospod zdravnik, zelo me boli desna roka in slabo mi je, težko diham, prosim, pomagajte!« milo in mirno urejen in v sopežu prosim, tako rekoč moledujem, čeprav pač težko diham. Prosim nemočan, prosim kot kaka žival. Kaj pa si morem, če sem bolan in potrebujem pomoč. Obsojen sem na bolniško posteljo, ležati moram, počivati, naj še tako boli, nič si ne morem, prepuščen sem drugim, skoraj cunjast.
7
Bela postava v polmraku, saj ni prižgal sobne luči, pa mi jezavo pravi: »Pozabite, niste bolni, gospod!« in nato doda, ko ga mirno prosim za zdravilo proti bolečinam in da mi je slabo, ko ne morem kot v astmi prav dihati, da mi scalne tablete ne bo dal, ker da bi bil nadaljnjih šest ur na scanju. in če kaj boli, bo že prenehalo, in za astmatski napad velja, da astmatik ne more izgovoriti celega stavka, jaz pa sem iz rekel stavke jasno. Frajer očitno ne ve, da sem poklicni pisatelj, besedni umetnik in slikar, ima me za živ predmet v senci prevare, ko se bolezni niti ne bojim, ampak se z njo spopadam.
Sumim ga, vsemogočnika v belem plašču, da mi je tak odnos nočnega dežurnega zdravnika zakuhala kot odnosni strup medicinska sestra, ki rada bumfa in treska z vrati in sem jo ondan prosil, naj vrata zapira tiho. Priprto okno, bumfanje z vrati, prepih. Kaj pa medicinska sestra Florence Nightingale, zdravstvene vede, živčni zlom, poljske bolnišnice med krimsko vojno, ranjenci in Ženski medicinski kolidž v Londonu. Ja, povrhu še zgodbe med padarji in zdravniki.
Telo proti telesu – jaz čisto opešan, on pa zdrav in močan. In si mislim, No, prav, dohtar, ali veš kaj je rekel Jezus za take - On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« (Lk 4,23), kar velja seveda tudi za brezverca ali vsaj agnostika – ko bi bil takle dohtar na mojem mestu, bi si brž nemudoma pomagal. Prešine me, kako je bilo v vojašnici. Takim smo v vojski rekli - »šintar«.
8
Zebe me, a kaj bi to. Saj sem nekako omamljen od bolečin, ves trepetav. Ja, srce – bije menda poprepočasi, vse dokler me ne dobi v roke srčno ožilni kirurg, bo tako. V vse gostejšem sobnem mraku. Vrti se mi, loteva se me celo omedlevica, a ne omahnem v posteljo, samo začudeno bolščim v tega nočnega sobnega dežurnega zdravnika, ki me noče pregledati, medtem ko sedim na postelji.
»Za ta oddelek sta samo dve dežurni sestri,« mi brlizgne in se brezobzirno postavi za korak nazaj. In kje sta neki zdaj tidve sestri, si rečem, morda pač oijeta kavico, saj je na oddelku vse mirno, le jaz sem s pritiskom na rdeči gumbek priklical tega zdravnika. In mi še reče, da me ne bo pregledal, saj je takih in podobnih, posebej še nočnih pregledov, ničkoliko. In tudi laboratorijski pregledi so samoumevna reč, ga nič ne zanima, kako da je z mano, mojega bolniškega lista oziroma mape pač ne bo niti pogledal. Nobenega zdravila mi ne da, da bi mi odleglo. Niti onkraj dobrega in zlega v tej noči.
In se obrne, beli plašč. kar odide, nobene pomoči ni. Ga ne zanima. Pacient s simptomatiko je zanj odvečna dežurna reč. In je mar medicinska diploma samo šintariada, se vprašujem onemogel, je tista Hipokratova prisega samo za en štos? - in kaj bi Apolon Zdravnik in Asklepij in Higieja in Panakeja, da bi in bo človeški zdravnik pogodbeno zaprisežen presojal in delal po svojih zmožnostih, da mi ne bo predpisal smrtne droge, da bom zanj kot bolnik vsaj kakor poklicna skrivnost, čeprav se je pretvarjal, da je vseved, in me je naposled samo pošteno razočaral, bolnega in nemočnega, pravzaprav takle ničejanski nadčlovek volje do moči/ »der Wille zur Macht«, namesto notranjega sveta razvozlana skrivnost gole moči navsezadnje, prisile le človeka nad človekom. Nobene milosti, nič sočutja, kaj šele usmiljenje. Kajti hospitalizirani bolniki prihajajo in odhajajo. Kot po tekočem traku.
Drhte si zapnem bolniško srajco, še lep čas posedam na postelji in se dušim, nemočan. Obsojen sem na nespečnost – tako bom malce ležal, malce posedal na bolniški postelji - vse do jutra.
9
Vročičnega in mrzličnega me je spreletelo baladeskno -
ŠINTAR
Je Šintar nočni gobezdač kje v sobi,
v tej korovirusni je dobi
le po hodniku postopač kot supersila
pa le renčač, čenčač in duh sečila,
ki se visoko nosi,
če za pomoč bolnik ga prosi.
Vseved kot bog se dela,
prikazen v mraku bela,
le kaj bi ga skrbelo,
če kdo ječi v trpljenju oslabelo,
in kaj je neki terapija,
kaj zdravilna čarovnija,
ko bolnik se v bolečinah zvija!
Si bil slaboten in omahel,
mišično opešan in usahel,
ko predte se zdravnik postavi,
dežurno nočni, sobni, ki ne zdravi,
prepušča lastni te prebavi,
in nočne močne bolečine
ti posušijo v ustih sline.
S certifikatom in licenco
doživljaš belo indolenco,
sam si in si ne pomagaš,
da od onemoglosti omagaš.
vse dokler da v postelji ne hiraš
in se ti zdi, da že umiraš -
sam zase, oj, sam zase
za vse večne čase.
Če že ne gavzneš v bolečinah,
ker nisi človek kje v večinah,
na postelji bolniški in v trpljenju,
prepuščen bolniškemu življenju -
ko te šintar ne pregleda,
ko zate ni zdravila in ne za soseda -
le vztrajaj, o, le vztrajaj
in z medicino kakorkoli shajaj!
10
Ožigosani nemočni bolnik sem, a tudi nočni zdravnik brezobzirnež je zapečaten službeno do juta, z dvema sestrama medicinkama oddelčno, kot je rekel vnemar tjavendan, a odločno. Kot je odveč ta nočna bolnišnična služba, ta šiht, ko je najbolje, da je do jutra mir in nihče ne pozvoni na pomoč. Včasih se vendarle zgodi, da vstane kateri od starcev potegne za sabo kanto, ki je vanjo napeljana cevka – tedaj oba sotrpina bolnika brž na vse kriplje pritiskata na rdeči gumb, in res, ko pride medicinska dežurna sestra, brž ukrepa, hitro pride tudi zdravnik, celo s katerega od drugih oddelkov pride osebje pomagat, da starca spravijo v posteljo, ga umijejo z okro krpo, mu vstavijo plenice. Medicinski besi krvosesi in drugi demoni Kaj bi razočaranje, upanje v preživetje ostane kljub vsemu! Ampak ni treba navajati preveč odvečnih besed.
In tudi ta dogodek s svojimi sotrpini v bolniški sobi zaenkrat kar spustim iz spomina. Kakor sem pozabil, še študent, urednik študentskega časnika, na udbovske zasliševalce, ki so vsi do zadnjega podobni nočnemu dežurnemu šintarju.. Ga že – preživim, si rečem sam zase, ga že prebolim.
In pomislim, kako je odkritelj povzročiteljev antraksa (1877), tuberkuloze (1882) in kolere (1883), bakteriolog dr. Robert Koch kot okrožni zdravnik uredil grofico, ki se je prišla potožit k njemu, kako da jo čustveno vznemirjajo bolezni, oh in ah, fina dama – zdravnik pa je stopil na dvorišče, napumpal s studenca dve vedri mrzle vode, grofici rekel, naj se sleče do golega nad pasom, se obrne k steni – nakar je pljusnil bodoči nobelovec v njen hrbet mrzlo studenčnico, in lejsiga, fina dama grofica je pri priči ozdravela – čez nekaj dni je zdravniku hvaležno prinesel grof za ozdravitev svoje žene gnjati. divjad in drugih dobrot kot plačilo...
11
Ali pa se mu preprosto ne ljubi, takemu strogemu šintarju v belem, ko stoji – pol senca, pol mrzla zavrnitev. Ali pa trmoglavi, ker je politiš, kdove. In kje je ostala zdravnikova vest. Kaj res le v televizijski nanizanki.
Če ga kdaj srečam v mestu, dohtarja šintarja, in ko morda le preživim, ga ne pozdravim, si reče ubogi bolnik, pogledal bom proč, in mu ne bom povedal, da se ga še dobro spomnim, upam, da si ga zapomnim, navzlic maski, shujskano dušo, kako je sicer prej podoben tovarišem, svojčas udbovskim zasliševalcem, tistim proletarsko izbranim, nameščenim gradbenim tehnikom, opravili so hitrostni tečaj iz obrazcev predpisov in kazenskih postopkov, ki so pošiljali vnaprej osumljene kot po tekočem traku v politične zapore in v konclager. Ker nisem niti molièrsko namišljeni bolnik ali razčustvovani hipohonder v seriji namišljenih epizod, nisem shujšan kakšen trebuščkast sicer uživač, in sem obenem prepričan, da v tej bolnišnici ne ležimo kakšni telly- bellyji. Tako je dejal bolnik, ki je poklical dežurnega nočnega zdravnika – medicinske sestre ni bilo, je ostala tokrat v tisti dežurni čumnati na hodniku.
12
Seveda sem se mučil, ker me je bolelo in mi je bilo slabo in sem se dušil, tako da nisem zaspal. Napačna diagnoza? Vse do jutra ni bolnik zatisnil očesa, včasih je le malo podremal, zakinkal, nič si ni mogel. Tudi je ponoči sedel nebogljen na postelji in se je počutil prazno, brez vsake misli, le s kljuvanjem bolečin v ramenih in s pikanjem v srcu, otečenih gležnjev, potem je spet legel, prekrižal roke na prsih in buljil v mrak, v zrak brez vsake vonjave. Tako je trpel, usihal, a ni usahnil ne omahnil v smrt. Tu pa tam je nekoliko zablodil v trenutnih prividih, v nekakšnih prebliskih odstranjenosti, mobstranec in samemu sebi tuj, nakar se je spet zagledal v prazno. Težak samemu sebi. Osamel in nepreiskan. Srčni bolnik, brez vročine. Kakor posušeno drevo, morda celo viharnik na visoki gori, z živimi koreninami v skali.
13
Ko naslednjega dne vprašujem, kako da se piše nočni sinočnji dežurni sobni zdravnik, nihče nič ne ve... je že komu med rednim osebjem znan anonimni mali bog v belem, znan po črnem humorju v svoji službi, v tihem nočnem dežurstvu, dohtar, ki noče bolniku pomagati, ko ga prosi opešani in komaj živ za pomoč. Pod masko, a brez obraza – sicer brez maske, v polmraku komaj viden. Kot magični šintar na polikliniki za male živali, odročno tuj in oster, brez trohice milosti za trpečega, brez tolažbe za smrtno vzdihujočega – takle mali bog v belem v svoji drži ne pomaga, celo več, sebi odsvetuje prvo pomoč, da bi vzel stetoskop in vsaj poslušal dihanje in srce pacienta. Ni mu treba, odloča soje pred bolnikom. Ker da si bolnik samo umišlja, da trpi, torej naj ga boli še naprej, buba in buba, ojme. V polmraku bolniške sobe. Razdvojeno med nebom in zemljo, med peklom bolečin in mirom v dobrem.
In nekje, nekje daleč na griču, med trtami in kamnitimi potkami nad morjem stoji kakor čudežna vila na Capriju, vila San v Michele, vila švedskega zdravnika Axela Muntheja, ki je svoj vek preživel zunaj domovine, šteli so ga za modnega zdravnika, ja, ki je želel, naj da je njegova hiša odprta za sonce, veter in glas morja, kot grški tempelj, in svetlobo, luč, svetlobo povsod.
