KOMU POJE

Jesensko listje mi je šumelo pod nogami, ko sem se brez prave volje ali misli sprehajal po gozdu. Bil je eden tistih jesenskih dni, hladen, spokojen in barvit. Zlato rumeni odtenki odpadlega listja in gole drevesne krošnje so opominjali, da bo kmalu zima, sneg bo spremenil te lepe, skoraj čarobne večere v hladne , tihe in mrtvo bele dni, ki se bodo zrcalili v očeh neprijetni nemoči sonca, da bi nas razveselilo in pogrelo. Nebo nad mano je bilo oblačno, a ti oblaki niso bili tako groteskni in grdi. Bili so takšnih odtenkov kot je lahko samo jesenska slika. Ja, res. Kot da bi jih slikar risal, videla se je sled slikarskega čopiča, packa in razmazek sive pike. Kot ovčice so oblaki lebdeli in spreminjali barvo kot mladenka, kateri prvič nekdo izpove ljubezen. Od bele do rdeče. Ognjeno rdeče obzorje za katerim je zašlo jesensko sonce je spominjalo na vhod v pekel, skrit tam za gričem.

Iz sna me je prebudil ptič, katerega sem prav gotovo tako prestrašil kot on mene. Zamahnil je z krili in vrešče odletel. Prav gotovo je protestiral in se jezil name. Gledal sem kako je izginil, kot sonce, kot dan in kot jesen. Ali bom še kdaj videl to ptico? Ali jo čaka za naslednjo vzpetino razlog in vzrok za prenehanje neskončnega? Nisem vedel. želel sem si, da bi še videl to ptico, da ne bi umrla in postala eno. Ali res postaneš eno, potem ko...? Nisem vedel in ne želim vedeti.

Prišel sem do jase na kateri je ležalo že davno podrto in pozabljeno drevo, katero je podrl veter, sneg ali pa kdo drug. Morda je bil to njegovo pričakovano prenehanje in želja, da ostane tu kjer je živelo, raslo in spremljajo svet okoli njega. Prav gotovo bo ostalo tu kot nem spomin, pomnik ni svarilo ali dokaz, da ni večnosti.

Sedel sem na obledelo deblo in čakal temo. Prišla je. Vedno pride, ko pride njen čas. Boji se sonca in svetlobe a vendarle jo preganja v nenehnem krogu okoli zemlje. Tema svetlobo in svetloba temo, dan in noč. Mraz je prišel stiskati okoli dreves, sneg je komaj zaznavno pobelil, nemo in togo, tiho in spokojno, mrzlo in grozljivo je postalo. Nedaleč proč je tekel potoček, eden tistih redkih dejavnikov, ki se še upira mrazu.

Sova se je oglasila. Znanilka smrti poje svoj klic. Presenetila me je. Čutil sem kako se mi kurja polt širi po nogah in rokah proti životu. Lahko sem čutil njene predirne nepremične oči, kako so iz temnega in varnega zavetja zapičene vame.

»Poješ meni?«

Mraz je stiskal in lahko sem čutil kako se deblo podrtega drevesa trza in krči, pod vedno debelejšo odejo snega.

Iz temne lise, katero so tvorile smreke, katerih veje so se pod težo snega dotikale tal in tvorile morebitno suho zavetje se je pognala žival. V elegantnih skokih se je pognala na jaso ,le nekaj metrov proč od mene. Ali me ne vidiš? Jaz te vidim.

Od razburjenja, kajti divja neukročena žival, nevajena ljudi oz vajena sovraštva od njih, je ponosno stala le nekaj metrov od mene, nisem upal ne dihati, ne premakniti se. Klic smrti je zadonel po jasi in srna se je zdrznila ter prisluhnila.

Sova je bila še tu in klicala smrt. Znova in znova, huuu huu. Švist in srna se je povzpela na zadnji nogi, kot da bi jo kdo povlekel za rep. Padla je naprej v sneg ter krik smrti, votel krik nemočen je pretresel sleherni delček živega na jasi. Bel sneg se je pod njenimi nogami mešal z krvjo, ko je vrela iz njenega života.

Zadeta je obležala sredi jase, nemočna in v usodo predana je čakala.

Nenadoma se je znašel človek na jasi in luna je obsijala njegovo obličje in grozodejstvo, ki ga je povzročil. Ni postal ob srni temveč jo je zgrabil za zadnje noge in počasi odvlekel še živo in trzajočo. Le krvava sled se bo vila za njima dokler ne bo zapadel nov sneg, ki bo prekril madeže, a pozabljeno ne bo ! Zapisal sem to ob ognju tam v kotu, ki daje mi luč in toploto. Sova zunaj poje in oči mrtve srne strmijo z mize vame. Zakaj, sprašujejo me. Zakaj?

KUPČIJA

Konj se je prestrašil tuleža volkov, ki so daleč tulili na ves glas. Temna noč in le tu in tam se je luna prikazala izza oblakov, kot da le bežno pogleda na Zemljino obličje, ter se hitro skrije za mogočnimi sivkasto, črno in belimi oblaki, ki so se kot velikanska rjuha zadrževali na nebu. Hribi, ki so obdajali blatno in deloma zasneženo pot so se svetili ob pogledu lune v beli barvi, katera je močno izžarevala srebrnkasto svetlobo, katero je kralj Guhu, katerega kraljestvo je obsegalo neprehodne in neraziskane, širne planjave gozdov, nešteta jezera in tako visoka gorovja, da sneg na njih ni nikoli skopnel. Bil je eden izmed tistih večerov v njegovem življenju, v katerem je neizrekljiva sla ga vlekla na dolge nočne sprehode, na katerih je pogostokrat srečeval čudna bitja, začarane duše in vse mogočne predstavnike neba in zemlje. Včasih je zapadel v pogovor z njimi, jih prosil za nasvete ali pa jih rotil, naj mu pričarajo kakšno majhno neumnost. Katera pa bi njemu pomenila veliko. Tako je nekoč z takšnega sprehoda prišel z čudovitim kosom kovine, katero je dvorni astronom, matematik in najbolj učen človek, med maloštevilnimi dvorjani opisal takole:

»Nenavaden kos železa, vaša visokost, kovina, podobna žeblju, debela kot palec in na koncu z veliko šesterokotno ploščico, katera najverjetneje služi kot podstavek, kot sedlo na katerem stoji. Paličast del pa je iz drobnih zarezic, ki si neprenehoma sledijo skoraj čisto do podstavka. Zares mogočno delo, prav gotovo čarovnija, mogoče celo čaroben predmet.«

Zanimanje in občudovanje tega kosa kovine je kralju dalo zadoščenje in samozavest, saj so njegovi dvorjani verjeli, da so mu vile in druga gozdne pošasti pokorne in mu dajejo darove. Seveda v resnici niso vedeli, da kralj na vse te večerne sprehode odhaja, z nekaj dragocenostmi, ki jih potem zabaranta za čarobne dele. Večji ko so bili deli, več zlata in drugih dragocenosti je moral dati kralj za njih. Obljubljali so mu ti trgovci z čarovnijami, da ko bo pokupil vse čarovniške dele, da bo lahko sestavil stroj, ki ga bo brez konjske pomoči prepeljal kamorkoli bo hotel. Kralj je sprva z preračunljivostjo kupoval dele in jih z strahospoštovanjem prenašal na grad, dokler ni nekega dne prihitel dvorni astronom, ki je preučeval vsak kos znova in znova. In mu pokazal, da se dva dela, tista kovinska palčka in še en del podoben čokoladnem keksu z luknjo lahko spojita skupaj. In to brez sile. Veselje kralja je bilo brezmejno in že je ukazal osedlati konja ter napolniti vrečo z zlatimi dragocenostmi. Odjahal je v gozd in ponovno kupčeval z veseljem in zlatom. Dobival je raznovrstne kose, čudne ukrivljene, veliki, ti so bili dražji in manjše ki so bili seveda cenejši. Dvorjani so napregli vso svoje znanje in sestavljali čudo. Kralj je kupoval in kupoval, zakladnica se je praznila, toda dvorjani so bili vse bližje koncu. Končno nekega dne kupi zadnji kos. Za zadnji kos zaklada iz zakladnice. Zlato skrinjico, v katero je njegov oče spravljal zlate kroglice za balinanje je zamenjal za gibljiv kos železa, ki je bil ves masten od črne masti in podoben verižici, prav gotovo čarobne je mislil kralj in se veselo z mastno roko prijemal, kjer ga je pač prijelo, da bi se prijel in pomazal z čarovnijo. Ko je prijezdil v grad ga sprva niso prepoznali, bil je črn povsod. Ko se je videl v ogledalu in po trdovratnem in skoraj neuspešnem odstranjevanju te črne, čarobne masti je bil prepričan, da čarobna maža ni za vse tegobe tega sveta. Seveda so do podobne ugotovitve dokaj hitro prišli tudi drugi sestavljalci, ki so prišli v stik z gibljivim železom. Po večdnevni in neprespani dogodivščini, da bi ta kos železa spravili na predvideno mesto so končali. Kralj je nemudoma zahteval, da se ta čarovnija preizkusi. A dvorjani so preutrujeni izsilili nekaj uric časa, češ da morajo biti vsi svečano oblečeni, čisti in pripraviti pojedino. Res so. Oblekli so najsvečanejša oblačila in mize so bile do vrha napolnjene z dobrotami. Na sredi največje dvorane je bil pod belo rjuho čudež, kakršnega prav gotovo nihče nima v tej deželi, vozilo brez konj, čarobni stroj s katerim se bo sedaj vozil sam kralj na obhode in vsakdo ki ga bo srečal, naj bo navadni kmet, podložnik, plemič ali drugi kralj, mu bo moral izkazati spoštovanje. Pričela se je zabava in pol. Sredi noči, ko je kralj zbral pogum in skušal prepoditi nadležne mušice, ki so mu neprestano, kljub neusmiljenem pobijanju, letale okrog glave in postajale vedno večje, se je približal beli rjuhi in jo spoštljivo odgrnil:

»Jaz kralj. Ja, vidiš,... hk jaz sem kralj. In ukazujem ti, da...? Ukazujem ti, da naredi pač, kar znaš. Hkk.«

A čudo je stalo na miru, tako kot je bilo položeno tisti večer, in še naslednji dan, ko se je kralj končno otresel mušic, ter še mnogo dni je minilo do takrat, ko so mimo gradu napeljali cesto in se je prvi kolesar pripeljal na čarobnem vozilu.

-Uau, kr ne morm vrjet, da mamo mir.

-Ja, anede, jest tut ne.

-Stari, kr Holywood.

-Ej ti tm! Ej! Dej prnes nam en viski!

-Ja dej bot tolk dobr, srček!

Da vam bo lažje, vam bom kar povedala, kdo je kaj rekel. Prva sem bila jaz, drugi je bil Pero, tretji je bil naš novi član, Vid, četrti je bil Sebastijan in zadnja je bila Zora, dobra prijateljica, ki jo poznam že iz srednje šole. Torej mi smo NELL. Ime smo »pobrali« v filmu Nell, v katerem ima glavno vlogo Jody Foster kot divja zapuščena ženska, ki je sama odrasla v gozdu. S tem imenom smo našo glasbo in nas same zaznamovali kot divje. Kot ste lahko že sami ugotovili, našo skupino sestavlja pet članov. Ker je knjiga napisana tako, da se naša starost kar naprej spreminja, sem napisala koliko smo stari zdaj. In stari smo torej štiriindvajset let. Naš bend je nastal v drugem letniku Poljanske gimnazije. Naše vloge v bendu so se od takrat še stokrat zamenjale in v prvi menjavi je prišel v skupino Vid. Prej je za njegove posle skrbela Katja, ki je zapustila naš bend zaradi nečesa, kar bom omenila šele, ko pride na vrsto prava vsebina. Nato je spet prišla nazaj in no, saj bo še vse sledilo. Mi smo torej prva, slovenska, heavy metal-punk skupina, ki je že od samega začetka pela v angleščini in zaradi tega tudi tako uspela. Angleško govorimo kot bi bili rojeni kje v Angliji, zaradi tega nas tudi mnogo ljudi zamenjuje za Angleže. Malokdo ve, da smo iz tako majhne države, kot je Slovenija. Najprej bom opisala moški del skupine. Pero je basist (igra bas kitaro) in ima glasbeno izobrazbo za saksofonista: piše note za našo skupino, ima zelo temno rjave lase, sivo modre oči in se je takoj, ko sem mu povedala, da so mi všeč črnolasci, pobarval na črno. Od takrat je reeeeeeeees »lušten«, tiste oboževalke, ki imajo rade temnolasce so ponavadi mečejo za njim. Je vitek, a ni koščen in vitkost mu pristaja, tudi to je ena stvari zaradi katerih se dobro ujemava. Ima svoje finte, a jih ima dosti manj kot jaz. Drugače ima svetlo polt, čim pa smo kje na morju, porjavi kot kakšen ciganček. Tisti, ki imate vsaj malo smisla za ljubezenske znake, ste uganili prav, on je moj fant. Sebastijan je bobnar: ima blond lase, oči modre kot nebo in polt odvisno od letnega časa, sicer pa glede polti velja za vse enako. Oboževalke, ki imajo rade svetlolasce, pa se mečejo za njim, čeprav ima očala s tenkimi zelenimi okvirji, ki ga naredijo še bolj luštnega in pametnega in čeprav sta z Zoro par že od takrat, ko je nastala naša skupina. Sicer pa imajo naši »feni« tako ali tako svoje mišljenje. Ima blazen smisel za humor, a so njegove »fore« včasih že kar malo nesramne. Vid je 2. kitarist in če je treba, tudi za sintisajzerjem in klavirjem: ta človek je res posrečen. Ima rjave s peroksidom pobarvane lase, po skejtersko,(slika, ki naj bi prikazovala njega je stara, zato je tudi njegova frizura polizana) ki mu razmršeni štrlijo okoli glave. Nekatere »fanice« pravijo, da je lušten, druge mislijo drugače. Rjave oči mu vlečejo na temno sivo. Zdaj pa še ženski del ekipe. Zora je 1. kitaristka in pri nekaterih pesmih vokalna spremljava: meni se zdi prav simpatična rjavolaska s kostanjevimi lasmi in čokoladno rjavimi očmi. Za Sebastijana bi naredila vse, tako je bilo na začetku, zdaj, ko pa imamo vsi tudi svoje oboževalce, je malo popustila. Vredna je vse najboljše ljubezni na svetu in čeprav je videti kot da ji Sebastijan tega ne da, je to čisto napačno sklepanje. On pač tega ne zna pokazati vpričo drugih. Je kar dosti okrogla, tam okoli devetdeset kilogramov, a pri taki dobri notranjosti, kot jo ima ona, tega nihče od nas ne opazi. Nekatere najbolj nesramne revije pišejo, da je špeh bomba glasbenih skupin tega stoletja, čeprav ves svet ve, da je še sto drugih glasbenikov debelejših od nje. No, zdaj pa ostanem samo še jaz, Dolores ali po domače kar Doly. Sem pevka v naši skupini in če je treba, tudi kitaristka: Imam zlato medene, dolge lase, svetlo zelene oči in (nočem se hvaliti in nočem, da bi to izpadlo vase zaljubljeno), že prej, ko sem bila mlajša, so se metali tipčki za mano, zdaj pa se kar večina moških oboževalcev. Ko sem bila majhna sem bila stokilski pujs, zdaj pa se je pač tako obrnilo, da sem precej vitka.Visoka sem 172cm in imam 55 kg. Včasih smo vsi hodili v fitnes centre, zdaj pa, ker pišem besedila za naše pesmi, nimam časa ne za fitnes ne za hrano. Sicer pa se tudi ostalim ne ljubi več. Ko si v studiu do treh ponoči, potrebuješ le kakšno poživilo, drugače ne gre. Edina družina, ki jo imamo smo drug drugemu. Starši vseh nas so tako daleč, da jih sploh ne vidimo, če pa že, pa za tako malo časa, da hranimo spomine, kolikor se jih pač da. Za to smo jasno sami krivi, a bomo vsaj kaj pomenili, ko nas ne bo več. Spomnim se, kako smo lahko hodili po ulicah, kakor smo hoteli, zdaj pa se nekdo zadere: »Glejte, kdo je tam!« in se pojavijo kakšni nori »fani«, ali pa kakšni druge vrste norci, ki bi nas najraje zmleli iz sovraštva. Pa pošta, fej. Na milijone pisem na dan, potem pa mislijo, da jim bomo osebno odgovorili. Največ »anti« pisem je od staršev, ki pišejo, da imamo nekatere pesmi preveč glasne in da nimamo nobenih res romantičnih pesmi. Kakšne bedarije, naj poslušajo kaj drugega. Pa novinarji tudi lažejo, kot pes teče: Zora naj bi bila noseča z nekim igralcem in jaz naj bi se zaročila z Vidom. Zadnja novica je Perota tako prizadela, da dva tedna ni hotel govoriti z mano, dokler nisem napisala pesmi, za katero je vedel, da je bila o nama, in novinarjem pljunil v kamero, da so ga potem obirali do kosti. Hm ja, zdaj, ko tole berem, se mi zdi, da sem izpadla kot kakšna hitro besedna čveka in naš bend kot kakšna grupa upokojencev, ki se vsak večer srečuje v kakšni gostilni, kjer nimajo preveč trde hrane, iz varnostnih razlogov zaradi proteze.

Bila je jesen in listje je začelo rumeneti, ko smo se prvič videli. Zora se mi je zdela prav simpatična in sva se spoprijateljili že prvi dan šole. To je bilo v prvem letniku gimnazije. V tem razredu ni bilo nobenih bedastih skupinic, ki bi se upirale druga drugi. Takoj sem se z vsemi spoprijateljila, a Zora je postala moja najboljša prijateljica. Katjo sem poznala že iz osnovne šole, a je prve dni sploh nisem opazila in prav tako ne Sebastijana in Perota, bilo je veliko paralelk. Med zimo smo spoznale vse iz pararelk, no, vsaj po imenih. Res pa je, da kaj več tudi nismo vedele o učencih iz ostalih razredov. Zora je kar naprej vzdihovala in se plazila za Sebastijanom, medtem, ko je on vsa svoja čustva o njej skrival za kakšno knjigo. Kadar se je obrnil se je obnašala kot kakšna koza in on si je kaj takega tudi mislil. Tisto leto po božičnih počitnicah se je opogumila in mu napisala pismo, ki ga je pričakalo v domačem nabiralniku. Naslednje dni si jo je prav na veliko ogledoval in prišel do zaključka, da je vredno vzpostaviti besedno komunikacijo. Katja je na moje veliko presenečenje kar naprej rinila za mano in ji je šlo strašno na živce, če sem omenjala fante, razen če jih nisem obirala. V osnovni šoli sva bili skoraj najboljši prijateljici, a se je meni zdelo neumno družiti samo z njo in se skregati z ostalimi. Spomladi sem imela že kar precej informacij o Perotu: naredil je nižjo glasbeno-saksofon, in se sam učil bas kitaro, ocene je imel kar v redu, bil je lušten v vsakem pogledu (za moj okus), vedela sem njegovo telefonsko in naslov, njegova najljubša hrana je čokolada (moja tudi, še posebej kakšna bonbonjera). Ko sem gledala razne slike, na katerih je bil, sem skoraj padla v nezavest, če mi ni za hrbtom slučajno težil kakšen debil, ki sem mu bila všeč. Katja je tisto poletje odšla v poletno šolo in Zora je s starši odšla na morje, Sebastijan, ki pa je že zdavnaj komuniciral z Zoro na vse možne načine, je odšel v Italijo. Za Perota nisem uspela zvedeti. Ko sem sama stopala po ulicah in zavila v trgovino z CD-ji, sem zraven opazila Perota, ki je iskal strune za bas kitaro. Prodajalcu ni znal razložiti, katero struno potrebuje in pel neke tone, ki naj bi bili kitarinega izvora.

- Verjetn bi rad D struno?

- O glej jo!A ti pa nikamor za počitnce?

- Vrjetno res ne. Ja, eni morjo letos tut duma ustt.Glej tuki maš D strune.

- Tenks.

Plačal je strune, no eno in nekaj minut za tem sva že sedela v McDonaldsu na Čopovi, gledala skozi veliko okno v drugem nadstropju in se pogovarjala vse mogoče. Kul, pa še idealne višine je zame, 183cm. Ja, res sem vse izvedela, saj je tudi on izvedel kar precej. Celo pospremil me je do našega vhoda, ki je bil na začetku Stare Ljubljane, na desnem bregu Ljubljanice. Njihov je bil na začetku Vrhovčeve. Nekaj časa sva se pogovarjala na klopci ob Ljubljanici.

- Zdej maš pa delj do doma.- sem mu namenila moj spogledjivi pogled.

- Eh, sej se je splačal.

Prav tečno sem se počutila, ker sem bolj čvekala kot on. Ne kaj dosti, no prav, za milimeter več. Ko je bil tiho, se je kar naprej smehljal, ob temu sem se počutila kot smotana koza, ki mu neprestano nekaj meketa v »fris« in pač bil simpatičen, saj je še zdaj prav tako. Takoj sem vedela, da sem mu »ornk« všeč, ker je bil nekam bolj živahten kot v šoli. V šoli je bil pa tisti dan nekam bolj miren, če ne že kar napol mrtev.

- Ti, zdej se bom mogla pa jest počasi spokat.

- Why I ask you, why?

- Glej kolk je ura.

- Blazno, pet popoldne.

- Mat me čaka.

- Ja, s kuhavnco u rok. Zdej jih boš pa fasala. Glih tolk bi zamudila, če bi šla sama u šoping.

- Ti si pa veliki poznavalec.

- No, a bi?

- Ne, kr grem vedno z matko u šoping.

- Aja, tvoj tip je šou pa na počitnce?

- Ja, veš de u deželo nikoli.

- Od kdaj pa manekenke nimajo tipov.

- O, kakšen kompliment! Če je res, da si trenutno girl free, se sprašujem, od kdaj tisti hot igralci nimajo tipov. No, če sm pa tut jest tko lušten, sva pa glih za skp.

Za naslednjič sva se zmenila kar pred mojim vhodom, to je bilo naslednji dan. Ko sem bila na stopnicah, sem se obrnila in se zasmejala.

- Ti pa nisi preveč vsiljiv.

- Lahk sem tut, ne tok, ampak že kr dons.

Hitro je preskočil nekaj stopnic in me poljubil, jasno na usta. Na francoski način, naj napišem še kakšen »detail«. Zdaj je stokrat na dan ne »tok« vsiljiv in takrat, ko nimamo toliko dela, »ornk« vsiljiv, seveda z mojim dovoljenjem. Ostale sva nato videla šele jeseni. Zora in Sebastijan sta se po dolgem času ločitve še bolj zaljubila drug v drugega. Dan pred prvim dnem v drugem letniku smo ugotovili, da imamo vsi sanje o bendu in si obljubili, da jih bomo še v tistem letu poskušali uresničiti.

Poglavaje iz besedila, ki je z naslovom NELL izšlo pri Mariborski literarni družbi.

POKRAJINA DOLIN

Ščegetljiv okvirček.
Nad njim se dviguje
in ščetini hribček.
Pod njim pa se spušča
samotna dolina,
pomladno rosna, sončna, mila.

Tam doli lahko najdeš
pravi zaklad,
reče moj prijatelj
duhoviti Slikar
Ko bi le vedeli,
kaj vse tam doli
nekatere imajo,
bi svoji dolini
nazdravili v zahvalo!

SPOMENIK SLOVENSKEMU PORODNIŠTVU

1998

Z rame mi zdrsne naramnica.
In požgečka.
Lahkotna bela. srajca
Vzfrfota.
Okrog mene.
Da odpreš oči
in vzdihneš,
ko te objamem
okrog trebuha.

Zaprem oči.

Že se mi zdi,
da prihaja spanec.
A pride - kot pohoten starec,
tisti dan,
ko sem rojevala
svojo deklico.

Po nekaj urah sem trepetala
kot slabo zaklana, žival.
Kri je počasi odtekala.
Razmaknila sem kolena
in zagledala:
Temno rdeča stegna.
Tisto poštirkano rjuho,
s katero so me pokrili,
sem zatlačila med noge
in jecljala:
O, bog! Kaj naj storim?
Zakaj mi nihče ne pomaga?
In na grozo vseh ostalih
je brez rjuhe
štrlela moja gola zadnjica

Osmega julija 1998
se nisem počutila kot ženska.

Le slabo zaklana žival,
ki rjove v bolečinah,
bi mi bila podobna.

A spet sem igriva. deklica.
Z rame mi zdrsne naramnica.
Čutim:
moja gibkost
in moj pogum vznemirjata.

PORAJANJE

Držiš me za roko
in rečem:
Stisni močneje!
A stisk
ne premaga bolečine.
Neka gospa - debelušna,
na visokih petah, z dvignjeno frizuro,
zacvili:
Gospa, razkrečite kolena!.
Zdravnica ne more čakati!
Otopela od obupa,
vendar ne predana,
rečem:
Bom že razkrečila kolena! Na hitro.
Ne bo ji treba zapravljati časa.
In vzdihnem:
Sem prišla rodit,
ali v mesnico?

PORAJANJE II

Ni še jutro,
šele noč prihaja.
Svetlobo le slutiš.
Med stegni se poraja.
Zdrsne skozi spolzko, temno votlino.
V svetel svet razbitih ogledal,
med trinajst parov razčlovečenih očal.

A ne zajoče. Čaka. Še boli.
Potem zakriči in ne pojenja.
Dete živi.

MAMA LETA

Tudi jaz bi se prijavila
za Slovenko oziroma mamo leta.
Prepričana sem namreč, da tako kot jaz
ni trpela nobena.

In če je bilo to teloskrunstvo
v dobro otroka,
mar ni to tisto,
kar pričakuje (slovenska porodniška) stroka?

A v komisiji so pretežno tlsti,
ki imajo med nogami jajca,
in zdi se, da jih ta bolečina celo rajca.
Predvsem pa ji ne pripisujejo nobenega pomena.
In tudi ne »tisti«, ki jo je doživela.

Saj bi se prijavila,
a zame ni predalčka.
Sem namreč ena tistih,
ki ne sodi v povprečje.
Ne piham v pravi rog
in vedno zlezem ven
tam, kjer skrivajo pretveze.

MOJA BOLEČINA V NJEGOVIH OČEH

Mojemu prijatelju FF,
priznanemu pesniku,
dedcu med dedci,
se tresejo roke
pred verzi moje poezije,
ki jo sicer uvršča precej niže.

Vznemirja ga moje mlado meso.
Kot pesnik ima slikovito predstavo:
oble bele joškice,
ki jih sluti pod bluzo,
kako se tresejo
v bolečini in obupu.

Všeč mu je tudi to,
da se je ud za udom
upogibalo ljubko telo
v nemočen embrio
in se tresoč v zadnjem krču
vdano razpustilo.

Ker toliko jadikujem
o rani in bolečini,
verjetno pomisli:
Kakšni so pravzaprav ti šivi?

RANJENA MATI

Kaj pa je meni treba biló
te bolečine neznosne takó!
meni, razvajeni deklici,
vselej po rokah nošeni?

Sestre so klele, z očmi zavijale,
nobene kot mene še niso videle.
S prstom za mano kazale so,
ko sem v obupu razkrila telo.

On, moj dragi, ki je bil z menoj,
ni vedel, kaj bi sam s seboj.
Odšel bi drugam, a ni vedel kam,
čeprav ga je mene bilo pošteno sram.

Kaj pa je meni treba biló
te bolečine neznosne takó?
Če je potrebna bila, ali ne,
dete je ljubko, ne obžalujem je!

Pogosto pogledam v njene oči:
krikov grozljivih, ječanja več ni.
Ko pa prijazno nasmehne se,
kar sem prestala, pozabljeno je.

On, ki že dolgo nadzira zemljó,
gotovo bo vedel, zakaj je takó.
Le tisti drugi, ki so hoteli trpkó,
so v srcu odprli črno zemljó.

NAIVNE ČAROPLETKE

Te nogavice tukaj vedo,
   kako je bilo
      na porodni postelji
   in nato,
      ko je z njimi na svet
         prišel moj prvi otrok.
Okusile so pot,
   migetanje nog
      in divje kričanje.
   Pa kaj za.to!
Molčati znajo –
   kot grob.
In z njimi v ta isti
   je zakopan moj molk.

Te čaroplete,
   krotke a razvnete
      mehke na.tikalke,
         niso znale,
            a bi uslišale
               prošnje svete pomagalke.
            Saj ni bilo lahkó,
         ko so okušale drget
      in trepetanje nog –
         zdaj hladnih,
            zdaj toplih,
               pa spet jok.
Čaroplete naivne,
   še bolj kakor jaz,
pa kaj ste mislile spletenke,
   da bo lahek ta korak?

Moj otrok se smeje
   in zunaj sončen dan
      spomine greje.

Molčijo kot grob
   oranžne natikalke.
One že vedo
   kako je bilo.

(Zato imajo na polici
vedno svoje mesto.)

NAJDRAŽJI MOJ,

predan si računalniku,
   bolj kakor meni in
      kar naprej ponavljaš:

         »Ne pozabi na presledek.
         Pusti že ta presredek!«

Imava. čudovit brskalnik,
   kjer imena. zahtevajo presledke.
      A v življenju ženske, najdražji,
         ne moreš zanemariti presredka!

            Sherlock obvladuje moje želje.
            Brskava po svetu.
            Presledke natančno obvladujem.
            Z njimi nimam težav
            A za žensko, kot sem jaz,
            je ta vražji presredek,
            kot za računalnik presledek,
            izjemno pomembna stvar

In neimrno razmišljam
o svojem ranjenem presredku.
            V opomin nejevoljnim
            in sebe polnim,
            morda, le nerodnim,
            zdravnikom,
            ki šivajo brez razloga
            in brez obutka,
            po moško, grobo
            in pretesno
            ali po žensko,
            zavistno in zvito,
            presredke razgaljenih mater,
            ki držijo v naroju
            svoja drobna bitja,
            še gola in kričeča

NEČIMRNE URE

Svojih nečimrnih ur
se ne znebim kar tako.

Pred ogledalom,
v kopalnici,
mi zdrsne halja
z golih ramen
in pade.
Na preprogo.

Pa pride moja mala,
in pokaže bradavičko:
»Memi, njam!«
eprav že skoraj leto dni
ni sesala.
Moje bradavike
je pa tako poimenovala.

Tudi ona je nečimrna
mala deklica.
Zaleti se v ogledalo.
Poljubi samo sebe
in si pokaže jezik.
Pa že teče naprej:
»Atiiii.... Aja!«

PTICE TIHO

mimo letijo
da moje malo
dete ne zbudijo.
Oblaki tiho
mimo drsijo.
Mojih spominov
ne drezajo v globino.
In tiho ljudje
mimo gredo
skozi to ozko,
ozko ulico.
Nekateri ji rečejo
tudi Zagata
in res je med hišami
tako tlakovana.

Tiho, tiho
moje dete sanja.

Neka gospa,
s svojim možem pod roko,
nasmejana
proti meni prihaja.
Leta,
ki jih je skozi dala,
ji niso odvzela
preprostega veselja.
Za hrbtom jo slišim,
možu razlaga:
Si videl,
kakšna lepa mlada mama.

Tiho, tiho
moje dete spi.
In tiho ljudje
mimo gredo
skozi to ozko,
ozko ulico.
In tiho oblaki
mimo drsijo.
Mrak nalega
spoštljivo.
Ne dreza v globino.

MAGNOLIJA

Rasla je čudovita magnolija.

»Joj, kako sem lepa, vijolično beli veliki cvetovi krasijo mojo krošnjo, zdravi sokovi se pretakajo po meni, sonce sije in vsakdo me pogleda, ker sem tako čudovita,« si je rekla.

Nihče pa ni vedel za njeno veliko skrb:

»A kaj bo naprej? Jeseni bodo cvetovi odpadli, zima bo in mraz, samo navadno grmovje bom!«

In res. Že poleti so v suši odpadli in se posušili njeni cvetovi. Ostala je gola in ves njen ponos je usahnil v jeseni.

»Zdaj me nihče več ne pogleda. Ali sem sploh še kaj vredna, ko sem samo skupek korenin in praznih vej?«

Gledala je sosednjo hruško, ki je dajala sadove in so se ji veje šibile od rumenih sadežev.

»Ona ima vsaj kaj pokazati, ima svoj smisel. Jaz pa sem bila samo lepa, zdaj pa tu umiram brez upanja.

Na njeno vejo je sedla lastovica, ki se je odpravljala na jug.

»Potrpi,« ji je rekla, kot bi uganila njene misli, »kmalu bo spet pomlad in vso zimo lahko zbiraš barve, da boš takrat spet lahko razveseljevala mimoidoče s svojo lepoto!«

Magnolija je zajokala v sebi in rekla: »Našla sem smisel za vso dolgo mrzlo zimo!«

PTICA IN OBLAKI

»Zemlja me sploh več ne zanima,« je modrovala ptica.

»Letam med oblaki, visoko nad grdo rjavo zemljo, njenimi bolečinami in boji. Ne maram zemlje. Tu sem svobodna in letam lahko po svoje. Ne bom si več mazala nog in kljuna s temi banalnimi stvarmi.«

Vendar je kmalu postala utrujena:

»Spočiti se bo treba. Šla bom na najvišje drevo.«

Spustila se je pod oblak in poiskala visoko vejo.

»O kako mi ugaja počitek, toda tudi lačna sem,« je rekla sama pri sebi. Spustila se je na nižje drevo in na tleh opazila semena. Pristala je na tleh in zobala.

»Kmalu bom spet letela v oblake,« si je rekla, »samo da zemlji ukradem nekaj moči.«

Stopila je na suho vejo, ta se je zlomila in ji ranila perut.

»Ojoj, kaj pa zdaj? Na tleh bom morala ostati. Sicer sem pa tako utrujena od tega svobodnega letanja!«

Prišla je noč in različne živali so se plazile po gozdu. Bala se jih je. Stisnila se je v drevesno duplino, da bi v njej preživela noč. Zeblo jo je in je premišljevala sama pri sebi:

»Morda pa se je to zgodilo zato, da spoznam, da ne morem živeti v sanjah. Ne morem se s sanjami v oblakih nahraniti, ne se spočiti v njih. Za to so drevesa in semena in druge ptice. Pripadam zemlji, pa čeprav znam letati.«

STARO DREVO

Staro drevo se je vsega naveličalo.

»Dovolj bo. Naj že padem. Ves sem preluknjan od črvov, razklan od strel, polno suhih vej je na meni. Utrujen sem,« je modrovalo.

Od nekod je pritekla skupina otrok. Zibali so se na njegovih vejah, jih lomili, delali puščice ter jih metali vanj.

»Dovolj je že tega,« si je utrujeno reklo drevo, »rad bi se spočil od tega vrišča in počival v svojih mislih.«

Medtem je stara utrujena ptica sedla na njegov vrh in počivala na veji.

»Kaj praviš, ptica, kako naj se spočijem? Kdor pride, me samo uporabi zase,« je reklo drevo ptici.

»Tudi jaz sem utrujena, a še ne bo konec. Zdrave korenine imaš in nisi utrujen, le moči potrebuješ. Kmalu bo dež in spet bodo po tebi vršali zdravi sokovi. In spet bo pomlad in spet boš razvil liste in v jeseni dal svoje plodove. Samo moči poišči, tam, od koder se napajaš. In spet boš z veseljem dajal otrokom igre in pticam počitka, čebelam medu in vetru njegov smisel!«

ROŽICI

Rožici je postalo dolgčas.

»Samo tu niham v vetru, nihče ne ve zame, razen kakšne čebele, pritrjena sem in nikamor ne morem iti, tako sem žalostna in tako se dolgočasim! Sonce je vedno enako, oblaki tudi, včasih trpim v dežju in ponoči moram zapreti cvet, da počivam. Kaj naj počnem, ko ničesar ne morem? Kaj je moj smisel? Ali bi lahko sploh storila kaj dobrega v zahvalo za to, da živim?«

Zraven nje je nihala v vetru prav taka rožica. Kot bi slišala njeno modrovanje, ji je rekla:

»Tudi jaz sem tako sama na tem zapuščenem travniku. Na videz nimam nobenega smisla. A zadovoljna sem, da me niha veter, da pošilja moje vonjave, da me obišče čebela ali metulj in da Sonce sije name. Ne vem, koliko časa bom še živela, a srečna sem, da živim. Življenje je najlepša stvar, ki se lahko duši pripeti. In jaz sem rožica in s svojo lepoto pričujem, da je življenje lepo.«

»Prav imaš,« je rekla prva rožica. »Vesela sem, da sem te spoznala. Nekatere duše ubijajo z nezadovoljstvom, besedami in zahtevami, ti pa slaviš življenje in si srečna samo zato, ker si.«

POTOČEK

Potoček je bil mlad in igriv, poln sreče in mlade moči. Bil je vesel in drevesa so ga pozdravljala ob poti, napajal je trave in rožice, ki so se mu klanjale v pozdrav.

A nihče ni vedel za njegovo bolečino. Bil je negotov:

»Kje naj grem,« se je spraševal. »Toliki igrive moči imam, toliko kapljic, ki me napajajo z gore, pa ne vem, kod naj tečem.«

Sonce je sijalo, on pa je bil kljub veselemu videzu žalosten v sebi.

»Kje naj grem, da bom napojil čim več rodovitne zemlje, kje naj grem, da bom naredil čimveč dobrega?«

Oblaki so se zgostili, viharni oblak je potočkovo dušo naredil še bolj temno. Vihar je lomil drevesa in potoček je narasel od obilja vode.

»O, kako sem velik, a tako nesrečen,« si je mislil potoček v grmenju in bliskih.

Vihar je popustil, potoček pa je ugotovil, da se je do konca izoblikovala njegova struga.

»Tu bom tekel do konca svojega življenja.Tako, kot je prav zame. Drugi potoki naj pa delajo svoje in napajajo druga drevesa in trave. Potem se bomo že združili in postali velika reka in se izlili v morje, tako, kot nam je usojeno.

O, kako sem bil neumen, ko sem mislil, da si lahko sam začrtam pot. Ta, ki se mi je izoblikovala v življenju samem, je najbolj prava zame. Zastonj me je skrbelo. Samo neumen potoček sem bil!«

VIHAR

Vihar je dolgo zbiral svojo moč. Napetosti so se stopnjevale v njem. Imel je strašansko energijo. Grozeče je visel nad planoto, kjer je stal star osamelec – hrast, ki je že dolga leta kljuboval nevihtam in živalim iz gozda.

»Prav vanj bom usmeril svoje bliske in strele. Vedno dosežem kar hočem,« si je mislil viharni oblak.

Vetrovi so pihali, oblak je postajal vedno bolj črn. Neslo ga je čez planoto, in ko je prišel do hrasta, se je zapodil v njegove veje. Strela je razklala deblo in pol ga je padlo po tleh. Vetrovi so divjali, ledene kaplje so bičale veje, deblo in liste.

»Prav vanj hočem ustreliti. Uničiti ga hočem. To je moja volja, ker sem jezen,«

je rohnel oblak.

Hrast je potrpel. Vihar se je izčrpal, le nekaj sivih oblakov je ostalo od njega. Uničil se je s svojo lastno željo in voljo. Zapihal je veter, posijalo je sonce in hrast je spet mirno šumel in vladal planoti.

SVETLOBA

Svetloba je bila zjutraj malo živčna.

»Hitro moram vstati, da bom razsvetlila pokrajino,« je modrovala, »ni važno, kakšna vstanem, le da bodo moje živali in rastline imele lepo jutro!«

Toda ura je bila šele tri ponoči.

»Hitro moram,« je rekla svetloba, »čeprav se mi zdi, da le bežim sama pred sabo.«

Ptičkom se je zdelo čudno:

»Kaj moramo že vstati? Saj se še nismo spočili.«

In rože so imele še zaprte cvetove.

»Saj ne moremo tako hitro,« so govorile in se spogledovale v začudenju.

Svetloba si je ogledala svoje ljube in rekla:

»Ojoj, zakaj sem hitela? Ali nima vse življenju svojega ritma, tako kot dan in noč, ali nimam tudi jaz ravno prave lastne hitrosti?«

Iz zbirke DIADE, ki še čaka na natis

ČUTIM

Čutim te.
Ovohavam znoj tvoje sence.
Šumeče vonjave med tvojimi stegni.
Slišim te.
Čofotanje v vodnem poljubu.
Zvok violine v čarobnih izdihih.
Vidim te.
Zasipuješ luknje življenja.
Iz gline, prekrito s kožo,
oblikuješ kip skupnosti.
...In če imam dober dan,
komponiraš simfonije
z utripajočim nasmehom
v izlivu bleščečih šal.

POKVARJENO OKO

Aprilski veter se odbija
v razpokah osušenih ustnic.
Je kaj novega?
Pokvarjeno oko.
Limonin nasmeh.
Stopljene kocke ledu.

Ona daleč stran,
misli, na kdo ve kaj.
Ona daleč vstran,
se smeji, kdo ve komu.

HLADNO

Njen dotik.
Hladen.
Njen pogled.
Hladen.
Jezik.
Besede.
Hladne.
Raje bom zaprl okno.

DOTIK

In še nebo bo zabeležilo
pijane poglede.
Namizni prt bo vpil
razlito kapljico.
Masten las bo z nasmejano roko
sčistil kozarec.
Kos kruha bo poplaknil
naliv žganja.
Umazanija za nohtom bo zablestela
v zarjavelih besedah.
Samousmiljenost se bo skrila
za zobne obloge.
In njihove sprijete dlake trebuhu
bodo hrepenele po dotiku.

ŽELJA

Tu sem,
vzami me.
Vem, da si me želiš.
Stegni roko,
pobožaj me.
Tako mokra sem.
Čakam tvoja usta.
Samo tvoja,
mi je šepetala-
polna steklenica
Jack Danielsa
na mizi.

ŽRTEV ČASA

Blesti se
kristalno čist
zaboden v oko.

Poljub odmaknjen
leto stran
od istih ustnic.

Ovele šale
drobno shranjene
v pozabi.

Skrbno izruvana strast
s črno kravato
nekje v spominu.

In še kar sva tu
v isti sobo
žrtve časa.

NJEJ I

Nedolžna barva oči,
nedolžen okus poljuba.
Kriminalna privlačnost.
Naliv obremenjujočih misli.
Misli name?
Blisk skušnjave.
Rad bi jo pogoltnil v nasmeh
in počesal lase
v preznojen objem.

Razdraženost v končicah prstov,
kričeč kot rdeči madež
na nekončani sliki.
Prepuščen visenju
ob telefonski slušalki.
Rad bi ji skuštral lase
in pogoltnil nasmeh
v preznojen objem.

In pogled v ogledalu
zanemarjenega javnega stranišča
mi razkrije lesk v neobrit obraz
prebujajoče se ljubezni.

NJEJ II

Oddaljena od ušasa,
odrinjena iz misli.
Naseljena v orgazmu,
v upanju privzdignjena.
Zasidrana v nasmeh.
Zaklesana v očeh.
Najdena v blatnem poljubu,
pogrešana v kozarcu.
Ti si.
Mogoče tista.
Prava.

LITERARNI VEČER

Zazvonil je telefon.
Na oni strani je bil nek organizator,
ki me je povabil
na neki literarni večer.
Rekel je, da bo veliko pesnikov
in če bi lahko prebral 5, 6 pesmi.

Dobro, pridem, sem rekel.
Dišalo je po dobri pijanki.
Po poti sem se ustavil v dveh gostilnah...
In ko sem prispel tja zadnjo minuto,
sem videl, da se je vse malce zavleklo.

Povprašal sem organizatorja po kakšni gostilni.
Rekel je, da imajo oni kavo in čaj in sok.
»Ja, ja, kaj pa kakšno gostilno v bližini?«
sem odgovoril.

Hitro sem našel gostilno s hitro postrežbo.
Mater, kako mi je pasalo piti.
Šel sem nazaj in prebral nekaj pesmi.
Ploskali so.

Nato smo šli na neki grad,
kjer naj bi spet brali.
Še prej sem skočil v gostilno.
Na gradu so brali in brali...
Potem sem na oder stopil jaz.
Bil sem že tako pijan,
da sem zjecljal eno pesem
in rekel: »To je vse iz Rogaške.«
Ploskali so, zelo so ploskali,
ampak mislim,
da me ne bodo več povabili.

BLEFERJA

Pesniki, ha, pesniki.
Jaz in moj prijatelj Jasin-
tudi pesnik.
O poeziji midva.
On pravi,
veliko moraš znati.
Jaz pravim,
veliko moraš doživeti.
On pravi,
ujeti moraš potovanje omejenega zvoka
in odmeve.
Jaz pravim,
nepomemben trenutek moraš
razmahniti v veličastnost.
On pravi,
odpreti je treba nevidne spomine.
Jaz pravim,
zavohati moraš živahnost vesolja.
On pravi,
piti, piti moraš veliko.
Jaz pravim,
še več, še več kot veliko moraš piti.
In pila sva
in se strinjala z znanjem, spomini,
izkušnjami, živahnostjo vesolja...
Na koncu sva se strinjala z vsem.
Celo s tem, da piševa,
ker lahko opravičeno zapijeva noči,
in da sva pravzaprav zapita
literarna bleferja.

( Ampak tudi to je nekaj.)

VODA

Požgano jutro, kajpak.
Opeharjeno telo zgroženo razgali željo.
Vode, neizmerno količino vode.
Od nekje se privleče bolečina,
poskuša se namestiti nekje med ušesi.
Neodločna je, zelo neodločna
in telo ujame vsako kapljico vode
in še in še vode.
Vključi se avtomatski navigator,
zgolj ob usodnih primerih.
Popelje roko do hišne lekarne.
Odloči se za dvojni lekadol
in multivitaminskega giganta
ter za dve jajci na oko.

TRENUTEK

Samo za trenutek
so tvoje oči
v moje se stopile
in se čudile.
Tvoje in moje oči
so za le za hip
se ljubile.

NE PRIČAKUJEM

Ničesar ne pričakujem
od enega pogleda,
enega plesa,
ko srce
na srcu
je slonelo.
Kako je srcu
dobro delo.
To se mi je
v sanjah
razodelo.

STOPINJE V SNEGU

Stopinje v pesku
plešejo,
se igrajo.
Veter jih briše.
Le sanje ostanejo.
Čas jih riše.

SREČNI TRENUTKI

Vstopil si mračen,
teman.
Obraz pod krinko
neznan.
Poljubljal mi roke,
dlani,
bil vdan.
Zarja te je odkrila,
vzel te je dan.

PRIHAJAŠ

Prihajaš z violo
in rdečo rožo
na prsih.
Plavaš
skozi priprta vrata.
Sedim na stolu
oblečena v belo obleko,
ki mi sega do tal.
Objameš me in čutim,
kako trda lupina
odpada.

VEČER OB MORJU

Gospe Mariji

Tri pinije,
tri galebice.
Večer z luno
sanjajo.
Ponosne kot
neba kraljice
se druga drugi
klanjajo.
Nič žalosti,
le hrepenenje
v dušah se budi
kot vetra
šelestenje.

BELI TRN

V odsevu zvezd
sem te iskala.
Preskakovala
obronke zelene,
trate.
Šla čez drn in strn.
Tam v senci velikana,
hrasta,
blestel si,
beli trn.

DREVO

Na kamnitih
stopnicah
drevo moli.
V nebo kipi.
Snežnobeli
cvetovi
posrkali so
vase
vso lepoto
poletja.
Žalost
preteklih dni.
Ponesli v nebo
žar poletne

MOJ VRT

V mojem vrtu
vse poje.
Bele lilije,
dekliške sanje.
Rdeči nageljni
odpirajo oči.
Rožmarin dehti.
Na prsi si pripenjam
vejico češnjevo.

1.

Podzemlje

Črna
ožilja,
blodnjaki
spomina.

Zakopana
nadstropja,
zapuščena
mesta.

Meteorska
deževja,
ugasla
sonca.

Dno
telesa
se odpira,
črna
zvezda
te požira.

Dno
telesa
se odpira,
nuklearna
plima.

Podzemlje 2

Temni
kontinenti
plujejo
pod
tabo,
iztirjeni
planeti.

Ognjeni
oceani
se iztekajo
pod
tabo,
reka
zvezd.

Megla
se dviga
čez
greben
zarodka.
Barvni
tok
pronica
s popka.

Barvni
tok
se vije
čez
greben
zarodka.
Zvezdni
prah
pronica
s popka.

Zlati
disk
med
boki,
spin
svetlobe.

Spin
svetlobe
v dlani.
Zlato
seme,
zlati
loki.

Eksplozija
zvezd
na dlani,
svetlobna
leta
v očeh.

Eksplozija
zvezd
na temenu,
lokvanjev
cvet.

Južno
morje
v telesu,
polarno
sonce
v glavi.

Gejzir
v telesu,
polarno
oko.

Tiha
voda.
Siva
in dražljiva.
Za zaveso
zenic
se preliva.

Stekleni
trg
pod
vodo,
ura
brez
kazalcev.

Stekleni
trg
pod
vodo,
črni
plamen.

Stekleni
trg
pod
vodo,
peščena
ura
na oltarju.

Giljotina.
Za zaveso
zenic
pade
blišč
rezila.

Noč

Stekleni
grob
na polju,
črna
kri
v tolmunu.

Vnebovzetje

Neki klobčič,
progasta kača
se izvije iz srca.
Neki zid se podira.
V kockah,
zlatih in belih
se v mraku razide.

Magnetna igla,
kazalci na čelu.
Kakšno oko?
Kakšne ure zvonijo?
Srebrni dim se vali,
najin obraz
in smeh v nebo.

Vse so
v meni,
vse so
za mene.
Kdo so?

Nosim jo
v sebi,
ljubim jo
v sebi.
Utelesim jo.

Midva

S hrbtom
sva
obrnjena
v svet.
Čutiš
ta pogled?

Nisem svoj,
nisem tvoj.
Ujet sem
v čas.
Kdo si ti,
kdo sem jaz?

Nisem mlad,
nisem zrel,
nisem star.
V sanjavih
lokih blodim
skozi čas.

Vreži
v zid
telesa,
osemeni
mi samoto.

Vreži
v zid
telesa,
izdihni
moj
somrak.

Sveti ogenj

Z vročo
auro
me objami,
s posvečeno
zemljo.

V svojo
magmo
me utopi,
v sveti
ogenj.

Jesen

Srebrni
dež
polzi
v njeno
ustje,
črna
mavrica
na prsih.

Srebrni
mrak
polzi
v njeno
ustje,
črni
mesec.

Zima

Jezero
med
njenimi
boki,
krošnja
pod
ledom.

Obraz
nad
jezerom,
objem.
Črni
poljubi
v ledu.

Sever
in jug

Marmorne
prsi
na severu,
ekvator
okoli
pasu.

Ledene
gore
v očeh,
tropsko
podnebje
med
boki.

Vaginalna
tišina.
Kristalna.
Klitoris.
Ob ustju
visi
kakor
kapnik.

Vaginalna
detonacija.
Ekvatorialna.
Sever
in jug
ti preplavi.

RE-IZROČILO

1.

Podzemlje
Dno telesa
Podzemlje 2
Barvni tok
Spin svetlobe
Lokvanjev cvet

Južno morje
Tiha voda
Črni plamen
Giljotina
Noč
Vnebovzetje

Utelesim jo
Midva
Ujet sem v čas
Vreži v zid telesa
Sveti ogenj

Jesen
Zima
Sever in jug
Klitoris

Stopnišče ni bilo visoko. Tisočkrat sem preštel stopnice, ko sem se vzpenjal ali se spuščal, a njihovo število v mojem spominu ni več navzoče. Nikoli nisem vedel, ali je treba reči ena z nogo na pločniku in dve z naslednjo nogo na prvi stopnici, in tako naprej, ali pa tista na pločniku ne šteje. Ko sem prišel na vrh, sem trčil ob isto dilemo. V drugi smeri, hočem reči, od zgoraj navzdol, je bilo enako, beseda ni premočna. Nisem vedel, povejmo po pravici, ne kje naj začnem ne kje naj končam. Prišel sem torej do treh popolnoma različnih števil in nikoli nisem vedel, katero je pravo. In ko pravim, da število v mojem spominu ni več navzoče, hočem reči, da ni v mojem spominu navzoče več nobeno od treh števil. In če bi v svojem spominu, kjer zanesljivo nekje je, našel le eno teh števil, bi gotovo našel samo to in po njem ne bi mogel sklepati o drugih dveh. In celo če bi si povrnil dve, ne bi vedel za tretje. Ne, vsa tri bi moral najti v svojem spominu, da bi jih lahko prepoznal, vsa tri. Spomini so neznosni. Torej se ne sme misliti na nekatere stvari, na tiste, ki so nam pri srcu, ali pa ravno moramo misliti na njih, kajti če ne mislimo nanje, tvegamo, da jih, drugo za drugo, spet najdemo v svojem spominu. Kar pomeni, da je treba nanje misliti kak hip, kak dober hip, vsak dan in večkrat na dan, dokler jih blato ne prekrije z nepredirno plastjo. Tak je predpis.

Samuel Beckett

ČLEK VRAN

zaspisan v spastast stas slast v kad dna.
mečiurji soplast zdihan brast kivna nos ga hladna
zibna senca zazna ga, zdrh kontara vasa ga norčju,
v bringu strdin v uh napši. onga klič v griz njum mutata.
albi hudiša nebi zdušam odprt luftan spregled.
hombara se, hombara kulpa mudon. sospat zamed
scuzat zaset. na šur, v ruj kot zmeri v rempo še neba.
zibka sprotanje vlečke člak in zmad stepa pepke
s člumom bedka.

hidra se stra. stopa poliz smast v driz.
kot kara ratatara zmid škripne zdol,
holturase v rose zmenk, kidga zmeri umer.
čepa se spas razvira nas gluh izzel. čempal sluši
slikne umiš, zmrličudal in kal zabrsti kot gral.
v stopse dopla step člunov: hodš v lom, mplaš prelom
hurzuntov spet na spet v up nadet kšaž.
šopleš utlo prejet zavrat.

BREZ BESED

vlečenje za drevesnimi sencami postaja puljenje zob.
svetloba se premika med listi norosti s šepetanjem molekul zraka.
ko zaspiš te želja raztelešenja premika med boke podivjane nevihte.
iz kože ti lastovice brišejo spomine z novimi tujci in treseš posteljo.
v sanjah je kot v krogu jetnikov na sprehodu: tisto kar se sliši,
tisto kar se vidi, tistemu ki je,
bela perut vode.
namočena sebi njeno lastnost lasaš: z, trmasti so najbolj vodljivi.
struge so globlje od mokrote povezanih misli namena, kajti jočejo oči
še preden vidijo svobodi dlani.
na grebenih dotika ugašaš sonca življenja s prižganim oljem katerega vonj
duši sape svetlobe svoje edinosti.
zahod ljubezni poleže jezike v stopnice odnašanja barčic po nebu.
vsak pih vetra upogne voljo s smerjo jadra lepote, ki jo noč razkaže
odprtim vekam trpljenja tistega, ki ob tebi leži in ne diha.
počaka ga njegova zadnja beseda, ko je izrekel, da moč drvi iz mesa v
vakuum ustnic za poljubi brez težnosti.
na njih dotikam tebe brez sebe z neskončnimi možnostmi.
nežnost je ugaslo breme predanosti v smolnatih odsevih znotraj zrkel
zgubljenih tolmunov srca.
ti se kotališ iz središča v središča in kupuješ ritme, ki ponavljajoče
brišejo vse zadnje odgovore z vprašaji.
predana si z lahkoto, obdana s svincem nadzora elementarnosti.
vseeno ni svoboda, samo, priznanje praznosti.

CESTNINSKA POSTAJA, O KAMERADJE!

tl.
v budnih obratih vadi pozornost
muhe na broju.
tonejo puščave in horizonti so tulci močnatih
kep.
postavitve mi kažejo pravilo prvih celic.
v vrisku preklopijo tekoče pragove na brezzračje
in upognejo jelkam trepalnice.
racajo vzorci vaje, da so vzorci vaje.
hladna površina gnojiva od luknje do trka
nazaj v še več možnosti, še več pritiska
še večja pokončnost, ki grebene zapelje
v midva pa ima enega raje kot dva,
tista na vzhodu.
z ogonskimi uhlji se vrtijo kodri namena,
s črnuli pa pogledi pramena s toliko dolarji
kolikor je bevskajočih pesnikov danes
ušlo pozabi.
na breme lastne trme skačem najvišje
zaprtih oči in odprtih ust
in mi mežikajo vesolja s soljo in špehom
pod čebulo dobrih misli.
vsakemu pesniku je iluminacija lastna vaba,
korenček, ki stoka in že stoletja melje
isto prikazen.
ta dolgčas je resnična prava partijska disciplina
nove avtoceste: v nedeljo klobuk vere.
zajebi to!
okna v jame!

DAJANJE BOSTONSKIH ČEBEL

Pohlep zatolče pesek v oči,
stemni se voda in biseri hladijo sneg
S črtami obrvi, kažem ti: hoja zbuja
lokostrele brezmadežne želje
Vhod neznan, zbriše steklo perje

Jeza zlušči jedro do gole kože
Ko tuliš enako v sebi budiš
Zato motri krike kot lesene deske
Da ne škripajo jih maži z medom
in ves ta čas je lepo, smešno,
da poči trebuh na glas

Nekoč je samo želo neumnosti
Priden bodi in verjemi zbiranju dračja
ob jezovih znanja
Ko pritiska, stisne in bliska hladen halo
zadnjih mongolskih psov z ovratnicami
iz mavric: te tolčejo koraki vsakdana?

Lenoba zvestobi podre tlak
Padam z motornimi žagami na kolena
rjastih smrek pod Slivnico
Ležijo krapi v trdi glini z repi pod usti
Takrat šlatajo mirne ovčice bremena
Volkovi so tu za vedno naseljeni
Daj jim možnost uglasitve

Ljubosumje cveti na najbolj sončnih obronkih
strahu: vidim in slišim odklepanje in
zaklepanje orlovih kril
Prah jim ponuca ostri pogled
in z mehkimi koleni položijo
kljune na trne
Z jeziki skidajo vse od sebe
samo sebe ne: slina dolgočasi višino
in kaplje v bolečino

Umito žensko položi s tišino
Bodi samo ona kot pav pred jeguljo
Zvij ji njen sram skozi vrbine seske
Takrat bo praznina žarela skozi dih
ustnic petih strupov z izjemno turkizno
barvo Kailasha

ŽIŽEK

črte mest in poševnih kosti.
od nas daleč pasti gnezdijo na komolcih
živali. hidrogenetika upa in tiktaka z zamolklimi rokavi
bližnjih avtocest. srnjad štopa z nabrušenimi kosami.
ta je divja kot turška zemlja. znotraj mesa je reja zobčastih
kolesc pod katera vdira struga trnuljčic.
okelj in dva očesa: propelerja!
maš mačice, maš motorje, maš norčke: sveže smrklje pesti junakov.
pa ga dej z enim hojladri med šivanke, med jesen in plitko kačico.
natlačen je špirit z mozgom, fajn.
draga, jajca so gola kot brušen dijamant
samo svetijo počasi.
s svilo jim umij popackane gobčke
in besede bojo kot telekomovi sateliti šibali
čez bistro svojino.

kolpa je kot amaconka
z dolgimi stegni
in kratkimi dlakami.
kot le on se peni in spušča odtoke
med prsti. švic ji v hrbte špona grebene
in solzne češplje razprejo koščice.
hiša je spomin, je centrala drv na kurjenje.
ta moja telefonska tajnica je danes z minico
ob bregovih, postrv z mozolji.
ta moja postrv z mozolji je včeraj bila kot
rudnik zlata, očiščena neba.
ta moja očiščena neba bo s soljo opita
in na koruzo nasajena.
ta koruza s tono stroncija je rdeča od ugrizov
potolčenih pik s cviljenjem barvnih akvarelov.
in ta barva je žaba polna bajonetov
zato osedlam modrega konja
mu žgem rit in hojla zgostit zadnje dneve
narcis na zemlji, cigaret v ustih, logično
filozofskega traktata hladnih jezikov.

CUKER NA TIEPOLU

nastopim po klavirskih trčkih.
vmes med gromom in bliskom
tolkala.
v črnih perutih dvojni čas zajema
sprednje vrste skomin.
tunel v plejadah plunka
telo ob telo in lica
čisto blizu, da se tisti gumbi odpnejo.
odpnejo drveče lokomotive.
podivjajo tire leteče jate gosi.
ta žamet v brkih pogleda!

nasičene atonalnosti iz skorje v štrudelj
sladkajo rozine.
v mivki sedijo sivi mački,
na policah spijo ptiči.
blond giotto na krsti, duše dviga na obrvi.
sanje so položile asfalt
med masivne napade granitnih skladov,
kjer šepeta mrzli kolem.

tvoj repek zaspi na encijanu.
boso dojko zalije mesečina.
v vrtu renči volkulja
za nohti pleše sijamsko govedo.
na ražnju pečen polh
sondira ritem srca.

nahranite lačne s karbidom.
naj počijo bele košute.
brite si glave z zamahom
plavuti grbastega kita.
in naj se sočne jagode
skidajo s snegom.

POSCANE GRAPE

hod snopov v blatne doli.
s klici jih oslinita lazarja.
v peč na kovane nohte
se izgrist v pesek plitvin.
mične žilce pajčevine.
zmazani spuščaji tujine.
trde sklede suhih hrušk
starikave kile.

madonca, so kosi trdi
med žagovino žgati podplati.
nag suknem oble noči,
si jih s švicem premažem
in zakotalim čez drč
v gejzir.

med blato svinj,
repo in kolorabo.
med vihro treslajev
mousti futr ust.
ko konkretno zalomi hlode
in zbudi brloge kosmatih jerebi
sveža se vrže na skale
svila las.

voda oteče ovinke slasti,
hrbte in rite.
mirna se zlije iz luknje
v luknje, tja skozi kanale
v bose votline žuboreče
polti.

da sveti ozebla trava,
da šelesti nemo listje,
da nosi goniče.
da spere ponovitve
z zlatom storžev.

BRAČ

angeli spraznijo kobram strupnike s tiščanjem ob oči.
spanje so kodri njenih las.
klobčič je naprej in nazaj zapolnjen s trikom
morda ima copate,
morda samo pič,
kitke.

prestop,
praznm ga.
prehod,
mura in ovinki.
pusta dežela,
ko so kostanji zacveteli.
.
ludizem je tek na dolge proge.
bosa stopala,
gola krepelca,
sponzorji.

večnost sprazni svoja rebra skozi tuljenje trebuhov
enakonočja.
to ti povem, ti ,
ki nisi pljunil pernate
kače.

voda se ne čudi hitrim vidram.
čudijo se vrabci hitrim vidram.
hitre vidre, hitrim ribam
lovijo komolce.
ponovi 5X
jambrač.

HROŠČI V MASLU

mesto se zlomi z rokami naprej. tipa v meglo rane na streho.
pod njo vre, spozabiti se, na vseh cestnih lučeh v kolone mrčesa.
podoba razigra sive stene. odebeli jih nametana glasba črnih
vran. jate bombnikov sipajo semena. kerozin ljudstva je preplašen.
zajci.

s smrek zorijo češnje.
koščice so napete; pokajo po šivih.
trske na kopnem zgorijo v plamenih.
v dimu se krače mesa spotijo s telesi golih obzorij.
na tla položim glavo.
zibam površino.
v njej melje zemlja korenino.
v njej jutro poči kot plastični lonček jogurta.
sadni.

jeziki spomina
sredi vrta rdeča pesa.
nevidni kolorit pojača navado, da pod posteljo skriješ
žensko prejšnjega dne.
prihodnja prihaja s pesticidi.
zdajšnja; obe hkrati molčita.
zid sprememb.
au!

ivje nabreka slutnjo in brinjevko.
abrnki zavozlanih trenutkov ene in iste jase
v pesteh.
če čutiš jo poči
možgani so neobčutljivi na bolečino.
s kladivom in....
žebelj not.
izolacija med mislimi.

okušam kovino, ki tuli kot čreda volkov.
raztrgam še zadnje pregrinjalo in nad mano
razpre tisoč potapljačev svoja pljuča.
dajo mi dihat helij.
z racami poletim na pobočje okovanga
na hrbte metuljastih antilop.
v njih slišim prasketanje žerjavice na jesenicah.
zadnja liga je nepotrebna.
jeklo je brez okvirja.
buli pred vrati.
nosorog v ustih.
umetna svetloba
peče.

tajitve predstav o obalah brez dneva.
soline noči pred suhimi podplati.
gobci rjovečih psov
odprti, da pristanišča pretovorijo nafto.
sluh ubija zapoznele muhe.
brenčijo samo ob čereh napeta sidra.
trgam alge s svetlim odbojem svojih las.
gori na gori zeleni vrh moje papige.
ponovitve, ponovitve kot vesla.
ritem ustvarja pljuske rjave plundre.
na usnju čevljev srečam sol nesrečne ljubezni.
izohipse narišejo zemljevid:
tja, vem, tja grem.
tja, kamor spustijo boki barke galebe
na pot neštetih dotikov v mraku.

zato zvezde spremenijo nagib.
nekako prevrnejo se kot kislo zelje
v polivinil vrečki.
vonj steče od mene do mene,
vmes vihrajo zastave.
zvezde spotijo gredice.
štiham zadnje solze.

USODA

Vsak zase
     trpiva
a vendar ne poznava se,
     usoda naj bo mila,
za tvoje in moje srce.

Združiva,
     najine samotne poti,
za srečo
     na jesenske dni.

VABIŠ ME

Vabiš me
in snubiš,
      pa ti ne uspe,

kličeš in vztrajaš
in veš, da nisem dekle.

Se ti izmikam,
od tebe grem stran.

      Ti trmastvo vztrajaš
      in ne greš drugam.

Se skrijem,
potuhnem,
       da me ni več,
       a ti vztrajno me iščeš.

Ljubimec goreč.
       Sem sitna in strpna,
       a tebi ni mar;

počakaš,
da v meni,
mine vihar.
       Zdaj končno spreglej
       in pozabi me,

da ženska sem prava,
to rekla sem že.

Ljubim vas, vrata,
ker obstajate,
ker mi dopuščate izbiro,
da vas odprem ali zaprem.

Ljubim vas, vrata,
kadar skozi vas stopam v nov dan,
neskončno lep in obsijan.

Ljubim vas, vrata,
kadar me zaprta čuvate pred vsem,
kar ni ljubo mojim očem.

Ljubim vas, vrata,
kadar na vašem prabu
objavmem prijatelja in dam slovo vragu.

RDEČE IN ČRNO

Najraje pišem zjutraj,
ko ustnice sonca našminkane
s češnjevordečo šminko
poljublja minko.

Najraje pišem opoldne,
ko rime poplesujejo
po mizi, kamor jih servirajo
kralji tišine.

Najraje pišem zvečer,
ko se dinozavri,
otroške igrače,
odpravljajo spat.

Najraje pišem ponoči, zapišem
še o križanem, ki ima glavo nagnjeno na desno
in ga neprestano obletavajo angeli
z nadzemsko lepimi obrazi.

RDEČI GOLOBI

I.

Lasje moje ljubice
v barvi rdečega jasmina,
v barvi modrega jasmina,
v barvi belega jasmina
ji padajo na čelo,
belo marmorno čelo.

Marmor ali rezbarija
bogov – ne vem!

II.

Rdeči golobi se bodo
mogoče najedli maka,
a to niti ni pomembno,
bolj pomembno je,
da se ljubiva,
ti s figovim listom
ali raje gola,
seveda raje gola,
seveda raje gola
kot lapuhov list
na razčesanem travniku.

ODŠEL SEM

Odšel sem.
Kljub golobom,
ki jih opevam,
ki grulijo
v tričetrtinskem taktu;
ali lahko ta pesem postane
valček? Na lepi modri
Donavi ali kaj podobnega?
Ne. Le ribji molk v ribniku,
kjer ribe krotovičijo
mojo pesem, da naposled
poribi, da se spremeni
v dež, ki so ga veseli
le deževniki, žabe in črni
močeradi z lepimi rumenimi
ornamenti.

PIVEC

Zbiram lupino dneva, ki se že preveša
v večer in Pero,
moj dobri prijatelj mi je spet
plačal 2 deci svetlobe

oziroma 4 deci mariborčana, vina,
ki ga najraje pijem
in ga bom pil še naprej,
čeprav si bom sam plačal recimo liter malvazije.

JUTRO

Pretresljive izpovedi pesnikov,
ne, te me res ne ganejo

a veste, kaj me gane
bolečina in blaznost

ki se kot razliti možgani
razlivata med njihovimi
verzi

HOCHSHIPILI

Govinda pleše po eni nogi
prevedite svete knjige

v vse jezike,
a pazite na pravopise

in pravilno
prehrano:

če berete v nemščini,
jejte znameniti

dunajski zrezek,
če pa berete v slovenščini,

jejte žgance, zabeljene
s sončevimi ocvirki.

KONCERT

Orkester škriplje v napol gluhem
ušesu, sem nekakšna molznica,
ki jo molzejo za obilni blagoslov trav
in kadar sem s samim sabo

nekakšne draguljar tišine, nekakšen
fon za tišino, ko zabadam trilček
v pelod, sem metulj, sladkam se,
čeprav vem:

pesem nastane šele, ko v zrcalo
zakopamo skelete cinij
in molimo za njihovo posmrtno življenje,
molimo tudi za bolečine, da se

spremenijo v fokus sreče,
ki razliva črke po papirusovem polju,
jih sestavlja v besede,
potem v plišaste medvedke

ali verze in tako nastane
pesem in če je utrujena,
počije v borutovem
ušesu.

V bližnjem bistroju kupim sladoled,
med sladkanjem se odvrti
sladki film, grlici na strehi
plaho vreščita, slišim ju,

je večere, sonce se že poslavlja,
gozd šumi svojo uspavanko,
drevo in škrat sta eno,
škrat si postelje privid v grčo

in straši mimoidoče.
Orkester je utihnil, virtuozi so
spravili glasbila v kovčke,
je polnoč, ugasim radio…

BOLEČINA NEBA

Nebo in jaz

Modro nebo so prekrili temni oblaki.
Med seboj se prerivajo in zakrivajo sonce.
Nebo se je razjokalo
in mi razkrilo svojo žalost.
Jočem s teboj,
tiho, čisto tiho, da me nihče ne sliši.
Nocoj bodiva eno,
ne zadržujva solz,
naj izperejo bolečino srca.
Nocoj bodiva skupaj sama…
Kdo je ranil to jekleno srce?
Pošlji nanj svoje strele,
rani ga, kakor je on tebe.
Kako sva si blizu,
čutim tvojo bolečino.
V noči brez sna
se skupaj izlijeva v bližnjo reko.
Kakšno bo jutro?
Poskrbiva za sonce.
Pozabiva.

NEDOSEGLJIVO

Oko te je zaznalo,
uho slišalo tvoj trudni korak,
naenkrat je svet spremenil barvo.
Nič več ni črn.
Narava se je slekla pred menoj
in pokazala vse svoje lepote.
Sončni žarki se odbijajo od trave,
v njej se zrcali modro nebo.
Sredi trave in visokih dreves si stal.
Zazrem se v nebo,
opazim ples igrivih oblakov.
Tako blizu, a predaleč,
predaleč,
da bi obraz začutil njihovo mehkobo.
Spominjajo me nate.
Blizu, a predaleč za dotik.

REŠITELJ

Nestrpno sem čakala nekoga,
tujca v noči,
ki bi me lahko rešil.
Pričakovala sem, da bo rešitelj pozvonil.
Na stolu ob vratih sem čakala,
zvonec ni zazvonil.
Nihče ni slišal obupanega krika na pomoč.
Jutro je rešitelja prehitelo.
Dolga noč ni spremenila moje resnice.

PREVRNJEN TANK

Vojne je konec.
Tam goboko v puščavi
prevrnjen tank leži..

Napol je že zasut.
Komaj še kljubuje,
pesek ga kar naprej
zasipuje.

Ko nas ne bo več,
bo še tam ležal,
v pesku zasut,
vsevprek rjav.

ČLOVEKOVA NARAVA

Zdaj že vsi vemo —
človeku je v naravi,
da se prej ali pozneje
sam pod rušo spravi.

RESNICA

Če se hočeš pred svetom umakniti,
ne pomaga, da si zatiskaš oči —
moraš si jih iztakniti.

NA KAJ ČLOVEK POMISLI

Na kaj človek pomisli,
ko se prikaže sekira?

Ali se rojeva miza
ali pa drevo umira.

RAZLIKE

Prvi je suh
in drugi debel,
tretjega je sama žalost,
četrti je ves vesel.

Peti so veliki
in šesti spet majhni,
sedmi so poosebljena kultura,
osmi so kakor živali.

Deveti so tihi,
deseti pa glasni,
enajsti so hitri,
dvanajsti počasni.

Trinajsti imajo radi senco,
štirinajsti obožujejo sonce,
petnajsti pričakujejo srečne,
šestnajsti nesrečne konce.

Sedemnajsti so za meso,
osemnajsti za zelenjavo,
devetnajsti ljubijo pivo,
dvajseti kadijo travo.

Enaindvajseti se jezijo,
dvaindvajseti čisto nič,
za triindvajsete glavni je bog,
za štiriindvajsete pa hudič.

Petindvajseti se bojijo,
šestindvajseti so pogumni,
sedemindvajseti so bedaki,
osemindvajseti pa razumni.

Devetindvajesti silijo v naravo,
trideseti med ljuddi,
enaintrideseti so copate,
dvaintridesetih se vse boji.

Če so triintrideseti levi,
so štiriindrideseti desni,
ko petintrideseti so igrivi,
so šestintrideseti smrtno resni.

Sedemintrideseti so za kladivo
in osemintridesti za srp,
devetintrideseti so za številko,
štirideseti želijo grb.

Enainštirideseti so za bratstvo,
dvainštirideseti hočejo kri,
triinštirideseti ne čutijo čisto nič,
štiriinštiridesete vse boli.

Petinštirideseti so grdi,
šestinštirideseti pa lepi.
Vsi pa so brez izjeme
drug za drugega slepi.

VAŠE SANJE

Vaše sanje
moje sanje
so zbudile.

Vaše pesmi
moje pesmi
spodbudile.

Vaše iskre
v mojo dušo
preskočile.

Kot bi iz
spanca
me zdramile.

Kot bi zdravila
ve mi dale
piti,

v rokah
so zopet
srčne niti.

Brez njih
ni mojega pisanja.
... Že kalček nov
spod roke
mi odganja...

KAJ VSE JE V TEBI

Kaj vse je v tebi,
kaj vse spomin
potlači v pozabo.
Nekoč tako velika stvar
nepomembna je postala.
Kaj vse je v tebi,
kaj vse povedal bi spomin,
kaj vse si doživel,
skril svetu, sebi,
da laže bi živel.

KOT SPUŽVA

Kot spužva
vsrkavam
vaše zlo.
Kot mozaik
zlagam v srcu spomina
prekletstvo.

Kot spužva sem,
utrujena, zgaraan,
strgana, razcapana
in zavržena samevam
na smetišču življenja.

ZBUDILA SEM SE

Zbudila sem se
davnega jutra,
a v napačnem svetu.
Kdove od kod
me je pripeljala usoda,
kdove kam
mi je usojeni iti.
Vem le to,
da ta svet ni moj
in ni zame.
Rodila sem se pač
davnega jutra,
a v napačnem svetu.

KAKO TUJA MI JE TA SOBA

Kako tuja mi je ta soba,
odkar ne prideš več.
Kako hladna postelja,
odkar spiš drugje.
Kako grenka pijača,
odkar jo pijem sama.
Kako dolgočasne pesmi,
odkar igrajo le yame.
Kako moreča tišina,
odkar te ni več.

DEKLICA

Deklica, le kam bežiš?
Se skrivaš pred vsemi,
kot mrtva se zdiš!

Nežen obrazek kot kamen je trd.
Nanj sonce posije
in dež ga umije,
a zdi se potrt.

Vsak dan brezizhoden,
polno skrbi
te čisto zmaliči,
srce utopi.

PO TEMNI CESTI HODIM

Po temni cesti hodim,
temne zvezde gledam,
temen zrak diham,
temno srce čutim
v svojih prsih.

TEMNA CESTA

To je temna cesta.
Ni cesta.
Je potka.
Ni potka.

CVETIŠ, JABLANA

Jablana, pomlad je tu.
Odpira ti bele cvetove,
vrača ti življenje.
Siješ in dišiš.

Zate je zopet vzšlo sonce.

GORA

Gora,
ki se dvigam
v nebo,
in dolina,
ko gledam
na svoje žibljenje.
Oblaki,
ki ste moji prijatelji,
in sonce,
ki jasniš moje obzorje.

KNJIGA JE HIŠKA

Knjiga je hiška
brez oken, brez vrat,
v njej pa domuje
prebrisani škrat.
Črke ylaga,
kuje besede.
Hrani modrosti
vede in zmede.
Pravljice srečne,
zgodbice večne.
V zgodbah živijo
princese, kdaljiči,
srčni vojščaki,
kruti biriči.
Pravica s krivico
se kosa in meri.
Junaku v knjigi
nihče ne zameri.
»Pozdravljam te,
škrat, zares si bogat,
saj knjige so prvi
modrosti zaklad.«

SO ULICE...

So ulice, ulice
živahne, zaspane,
so hišice, hišice
majhne, velike,
v hišici sobice,
v sobi so slike.
Slike so slike.
Slikar jih nariše.
Na njih so vasice,
ulice, hiše.
Vse prav mikavno,
zabavno in živo.
Pod sliko pa bereš:
»To slikal je Ivo.«

Slikar bodi še ti.
Okrog se ozri,
kar vidiš, nariši.
Pod risbo pa
svoje ime podpiši.

POLŽEK, DOBER DAN!

»Polžek, dober dan!«
»Kam pa kaj, soseda čebela?«
»Nikoli nisem brez dela!«
In polžek se zvije, v hišico skrije.

SONČEK NI KRIV

Sonček ni kriv,
če ponoči ne sije,
za goro se skrije
in zvezdice drobne
žarijo, bleščijo.

Lahko noč, Bani,
nikar se ne brani!

BABIČINA DLAN

Na svojih nedrjih si me nosila,
s teboj ljubezen sem odkrila.
Vedno toplo si me sprejela,
z ljubečim srcem me objela.
Jokala si, ko šla sem stran,
o topla, babičina dlan.

Ko prvič nosila rožo sem v laseh ,
se čez tvoj obraz
razgrnil nežen je nasmeh.
Čeprav zvečer utrujena
si me na kolenih ujčkala:
O dete malo,
da bi v življenju malokdaj jokalo!

Takrat, ko položila roko
si mi na ramena,
postalo težko je obema.
Odšla sem v tuji svet.
Večkrat žalost sije mi v očeh.
Čeprav si daleč, daleč stran,
me še vedno greje topla, babičina dlan.

GOLOBJI PAR

Priletel je
k nam
golobji par —
ona golobica,
on golob
sta šla
na krajši sprehod.

Možek
dvori ji:
»Najlepša
golobica si! «
Ona pa čeblja,
da rada ga ima.

Kako hitro
sta prišla,
hitro sta
med krošnjami
dreves izginila.

PESEM O KRUHU

Jeseni
se klopotec oglasi.
Očetovo prgišče
čez zorane njive
prek in prek
drobno seme zaseje.

Sonce svoje žarke
na zemljo pošlje,
seme v prsti vzklije.
Pšenica zlato zrnje obrodi.

Mlinar zrnje
v moko zmelje:
Oče jo domov odpelje.
Mati že mesi kruh,
da bo čim manj lačnih ust.

Mati ve —
če pri hiši kruha ni,
bi ga vsadko
pojedel vsaj za tri.

PESEM ZA MOJO BABICO

Od nekod je pridišala
pesem za babico.
Prikradla se je v pusto sivino
in mi prepredla misli.

Za mojo babico
s strogim obrazom
so se izgubile poti.

Zdaj prihaja v nedeljo
ob vonjavi dišečih buhteljnov.
Med rožami završijo cvetovi,
ko pobira ovele liste.

Ustavi se ob kodrastem
čopku vnččke,
ki samodejno sili na stran.
In se nasmiha,
da je to od nje.

S pogledom obide
sočnost hrušk,
ki se cedijo od sladkosti.
Vzbude ji skomine.
Nato še enkrat pogleda
vse njene in odide.

Zgodba, ki jo še danes lahko slišite v kakšni izmed gostilnic na zahodni obali Jutlanda je preprosta. Če ima popotnik, ki ga strast po samoti zvabi v tiste že rahlo pozabljene vasi stisnjene med blede peščine in rjasta močvirja, srečo in bo pustil gostilničarju, da se razgovori ob naročenem vrčku piva, ne bo obžaloval časa prebitega v nizkem gostilniškem prostoru, z odbijajočim kiselkastim vonjem po postanem pivu in mrzlem tobačnem dimu zažrtem v porumenelih prtih in zavesah, z grobo tesanimi brunastimi mizami in počrnelim stropom; zazdelo se mu bo (to bo tudi zatrdil njegov sogovornik!), da so drevesa iz katerih so iztesane mize in klopi, bile priče starodavni zgodbi ter - da je preko njih, na nek skrivnosten način, le z dotikom roke na robatem in grčastem lesu - tudi sam njen očividec. Stara saga si zasluži, da se jo še enkrat pove!

Nekoč je v eni izmed obrežnih vasic živel mladi mož z imenom Jonas. Bil je ribič, kot je bil ribič njegov ded, oče in kot naj bi postali ribiči tudi njegovi otroci, ki jih je že zdaj, ob mirnem morju jemal v svoj čoln. Kar so bile za kmete na vzhodu dežele bogate ravnice s črno prstjo, po katerih je valovilo zlatorumeno žito, je zanj bilo morje; iz njega je pobiral svoj vsakodnevni ulov rib in s tem preživljal družino. Kadar so zahodni vetrovi preveč razpenili valove in je moral ostajati po več dni doma, je krpal stare iztrošene mreže, in zaskrbljeno oprezal, kdaj se veter unese. Brez rib ni bilo kruha na mizi, novih čevljev za otroke, še manj pisane rute za ženo - katero ji je že dolgo obljubljal, niti tobaka za njegovo pipo. A slabo vreme je poredkoma trajalo le dlje od dobrega tedna; še preden so se valovi dodobra umirili, že je vanje zaoral s svojo barkačo, pravzaprav malo večjim čolničem na vesla, na katerega pa je ob ugodnem vetru lahko namestil še majhno jadro, kot pomoč njegovim utrujenim rokam, ko se je z ribjim tovorom vračal proti domačemu nabrežju.

Neko pomlad se je ulov zmanjšal. Kazalo je, kot da so se smeri morskih tokov, ki so prinašali stalne ribje jate v bližino obale, spremenile; za njimi pa je ostalo le zeleno halogasto vodovje.Četudi je ostajal na morju vso noč, tja do poznega popoldneva, in si ob dvigovanju mreže ožulil dlani do krvi, rib v njih ni bilo, le kdaj pa kdaj se je v njej zableščala kakšna belica, a še to bolj poredkoma; z njimi ni iztržil niti da nakupi moke in soli za kruh v hiši, da se vedno lačna otroška usta nasitijo, kaj šele, da bi si privoščil kaj več - zvitek tobaka ali vrček piva v točilnici na mestnem trgu, kjer je prodajal ribe.

Z drugimi ribiči je zato odhajal na odprto morje, tudi za ves dan veslanja v eno smer, da jim je domača obala postala le drobna črta na obzorju. A ulov zunaj je bil le za malenkost boljši in ni odtehtal nevarnosti, ki so na ribiče prežale v obliki visokih valov, temnih meglic, ki so se nenadoma spustile na morsko gladino in dan spremenile v noč, v kateri se je za nesrečniki in čolnom izgubila vsakršna sled. Bili pa so tudi primeri, ko so ribiške čolne raztreščile težke tovornjače, ki so naponjene z blagom hitele v norveška pristanišča.

Poletje se ježe zdavnaj prevesilo v jesen, ko bi se za severnimi vetrovi morale prikazati prve ribje jate, znanilke bogatih ulovov, a jih ni bilo. Jonas je vedel je, da brez njih njegova družina zime ne bo preživela in da so bo v kratkem moral odločiti in poiskati delo v kakšni tovarni, v mestih na jugu. Počakam še nekaj tednov, enega ali dva, je takrat govoril ženi.

Bili so dnevi, ko je na morje odhajal iz navade in z barko taval v obrežnem morju, ne da bi sploh enkrat vrgel mrežo. Na enem izmed teh voženj ga je veter, ki se je zaganjal v majhno jadro, pripeljal do Pečin. Seveda Pečine niso bile pravi skalnati klifi, ki bi z višine petdeset ali sto metrov strmoglavo padali v morje, ob njihovem vznožju pa bi se penili valovi; ne, nekaj skalnatih blokov je dobilo ime po rumenih peščenih skladih, ki so se zlagoma spuščali v mlakužast zaliv. Skalovje je bilo pač redkost na tistih peščinah in najbrž jim je neznani šaljivec dal takšno ime v posmeh. Na njih bi se še lahko igrali otroci, le ko bi bil zaliv bližje vasi in na njegovem dnu ne bi gnila morska trava, zaradi česar je v zraku nad njim večinoma visel zoprn vonj po razkrajanju. Zato so se ga izogibali še morski ptiči, ki so sicer v jesenskih dneh, vse tja do pomladi zasedali peščine v neštevilnih in glasnih jatah.

Tokrat skalne plošč niso bile osamljene; na najvišji, dvigajoči nad gladino za postavo moža, je ležalo bitje, ki ga še nikoli prej ni uzrl. Po ribjih luskinah, ki so prekrivale spodnji del trupa, bi lahko bila riba; po rožnati barvi trebuha, rok in bledem obrazu, pa bi lahko bilo človeško bitje. Bila je ženska - to je takoj videl. Spala je na hrbtu, z glavo nagnjeno na stran. Njeno osramje med krepkimi stegni - bila je brez vsakršnega pokrivala - je bilo nabreklo, kot da se bodo temnorjave reže ustnic nožnice vsak trenutek razprle in izbruhale dolgo zadrževani plod. Bila je živa; prsi z velikimi bradavicami, prepletenimi z medlimi utripajočimi žilami, so plale leno, v počasnem ritmu. Njen obraz, pokrit z nemarno razmršenimi lasmi, med katerimi se je prepletala morska trava, ni bil lep - vsaj v tistem pomenu, kot si to predstavljalo ljudje. A bilo je nekaj na njem, kar je zadržalo Jonasov pogled; morda spokojnost na njem, top in nenavaden nos s široko razprtimi nosnicami, ali pa v nekakšnem smehljaju režeča se usta.

Morsko bitje, je spreletelo Jonasa, čimprej moram stran! A je ostal na mestu, tog in skoraj okamenel, ter pustil, da so zelenkasti valovi zibali čoln. Ni poprijel za veslo niti, da bi ga odrinil od skalovja; ob udarcu je njegov leseni kljun trdo zaškrtal in rebraste deske so se ječaje stresle.

Zvok ob udarcu je prebudil spečo ženo. Planila je pokonci in se prvi trenutek, v grozi pred razkritjem bitju s kopnega, hotela pognati v temno vodovje pod skalo; potem je opazila osamljenega ribiča v čolnu.

"Nesrečnež, kaj ne veš, da boš zaradi tega, ker si me videl, moral umreti?" je v grozi zakričala nanj. Saj, tisti trenutek bi ga z lahkoto pokončala z udarcem svojega krepkega repa in mu razklala lobanjo ali pa uročila s pogledom, da bi nesrečnik do konca svojega življenja le topoumno blebetal kot majhno otroče.

A nič takšnega ni storila, njeno močno telo je zastalo. Morda se ji je zazdelo, da so moževa pleča široka in krepka, podobna skali, na kateri je še maloprej udobno ležala; da je njegov obraz oglat in trd, kot bi ga iz kamna izklesala morje in veter, stara prijatelja morskih bitij, njegovi lasje pa so jo spominjali na rumene peščine, na katerih je tako rada poležavala.

In takrat je storila nekaj, kar dotlej še ni storilo nobeno morsko bitje njenega rodu: podala je ribiču svojo roko in ga potegnila k sebi na skalo.

Jonas se je vrnil v domačo vas šele četrtega dne, kar je odšel zdoma, proti večeru. Njegova žena je medtem že obupala; v pokoj moževi duši, katero je v snu že videla nesrečno blodečo po morju, je prižgala blagoslovljeno svečo pod razpelom.

"Kaj se je zgodilo?" ga je vprašala.

Jonas je pokazal proti morju. Njegova usta so ostala nema. Ko se je ločil od morske žene na Pečinah, mu je ta vzela dar govora; da o njej ljudem nikdar ne spregovori, pa tudi, da ga vsaj malo približa ostalim bitjem v morju, ki se ljudem zdijo nema...

S seboj je prinesel tri polne košare rib, črnih slanikov, debelih jegulj in mastnih lososov, ki so še zdaj otepali z repi. Bil je to njegov najboljši ulov od zadnje zime, pa tudi drugi ribiči v vasi so se začudili nad njegovo srečo. Saj še ni čas za takšne jate, te pridejo šele s snežnimi burjami, so modrovali. A kaj,čas teče in kot se spreminja človek, se najbrž spreminja tudi morje, so zamrmrali v opravičilo in rade volje sprejeli v dar ribe, da jih pripravijo svojim družinam.

Tisti večer je žena pogrela kad vroče vode in Jonas zdrgnila s pepelom in brezovo metlico, a zoprnega vonja po ribah ni mogla pregnati iz njegovega telesa; kot da se je za vedno zažrl v kožo in drobovje. Ponoči, ko se ji je mož skušal približati, se je z gnusom obrnila stran od njegovih ust...

Tudi naslednji dnevi so Jonasu prinašali bogat ulov; na morje se je odpravljal že pred jutrom in vračal proti poldnevu s polnimi košarami rib. In tako je bilo tudi vnaprej. Sicer se je tudi drugim ribičem posrečil kakšen boljši ulov, a svojega plena niso mogli primerjati z Jonasovim; njegove ribe so bile vedno sveže in krepko odebeljene, kot da jih je pravkar odtegnil ribji materi z njenih prsi... Bilo je pa še nekaj, kar je vleklo kupce k njegovi stojnici na mestni trž`nici; mlečnat okus rož`natega ribjega mesa rib iz njegovih košar je bil nenavadno sladkoben in prijeten, zato je s prodajo dosegal vedno lepo ceno...

Od prvega srečanja z morsko ženo, pa je ostal nem. To je zaradi trpljenja na morju tam zunaj, so menili ljudje, nekaj hudega se mu je moralo zgoditi, so prikimavali njegovi ženi. Z njim se je napotila tudi v mesto, k zdravniku. Ta ga je pregledal in zmajal z glavo. Z Jonasom je vse v redu, razen - pomenljivo in na skrivaj je pokazal je s prstom na njegovo glavo. Za to pa ni zdravila, morda le čas...

Tekli so dnevi, leta, desetletja. Jonas je še vedno odhajal na morje, z ulovom, s katerim se je vračal, pa so v hišo prihajali novci. Obnovil je hišo, poročil vse tri sinove in z ženo sta še prihranila dovolj denarja za tiste čase, ko ju bi lahko bolezen ali starost iztrgala od dela. Že zdavnaj bi lahko opustil ribičijo, kot mu je prigovarjala žena, a je le stresel z glavo. Moral je na morje. K Pečinam, k svoji morski ženi. Nekajkrat se je za njim odpravil najstarejši sin, ki ga je nasledil kot ribiča. Zaman ga je skušal slediti; naenkrat se je na morje spustila mlečna meglica in komaj je še našel pot do obale. Proti poldnevu je k pomolu priveslal Jonas; skozi šibje košar, ki so počivale na krmi, so na prosto silile ribje glave in trepetavi repi.

Nekega dne mu je morska žena rekla: "Jonas, kmalu bo prišel dan, ko bo tvoje veslo pretežko, da bi ga premaknil, moj rep pa ne bo več gospodar valov; takrat bodo skale na Pečinah za oba predaleč."

Jonas ji je prikimal. V svojem telesu je že čutil ta čas.

"Ti in tvoj rod so do danes živeli od rodu v morju, ki sva ga oba zaplodila in sem ga dojila na svojih prsih; bil je čas, ko so mladiči preživljali starše s svojim mesom, prišel je čas, ko jim morava ponuditi svoje telo, da se nahranijo na njem. Takšen je zakon mojega sveta in ti že od zdavnaj pripadaš njemu," je govorila morska žena.

Jonas jo je poslušal in vedel, da govori resnico. Rade volje se bo prepustil morskim globinam, a ima prošnjo: "Rad bi še enkrat videl domače, ženo, otroke, vnuke in se od njih poslovil. Spregovoril bi jim rad, zadnjič; zagotovo se vrnem..."

Morsko ženo je zabolelo v prsih. Kot vsaka njene vrste je videla v prihodnost in stvari, ki se bodo zgodile. A tako je moralo biti. "Pojdi," mu je rekla, "vem, da se boš vrnil!"

Še isti dan je Jonas dal poklicati svoje sinove in ženo ter jim, na njihovo veliko začudenje spregovoril z glasom. Razkril jim je resnico ter povedal za prvo srečanje z morsko ženo in vsa nadaljnja ter kdo je polnil njegovo ribiško mrežo. Jutri se odpelje še enkrat na morje, zadnjič. Pri tem se mu je zlomil glas. Vedeli so, da je to njegovo slovo.

Ponoči, ko je Jonas spal, so sinovi sklenili, da ga bodo rešili. "Vsega je kriva morska žena," so si bili soglasni, "če ubijemo njo, lahko rešimo očetovo dušo!"

Zjutraj je Jonas odveslal na zadnje srečanje z morsko ženo pri Pečinah. Bil je pomirjen, ko je videl, da ga noben čoln ne zasleduje. Razumeli so, da je moj zadnji dom morje, si je zamrmral. Slišal ga je le galeb, ki je krožil nad čolnom in najstarejši sin, skrit pod starim ribiškim plaščem, namenjenem za mrzle noči na morju.

Ko se je približal rumenemu skalovju na Pečinah, na katerem je počivala njegova morska družica, jo je poklical: "Tu sem, kot sem obljubil!"

Takrat je skriti sin skočil pokonci, pahnil očeta od sebe, pograbil harpuno in jo zalučal v morsko ženo. Jeklena konica ji je predrla prsa in srce; umrla je še isti trenutek.

"Saj to ni nobena morska žena," se je posmehnil njenemu truplu, "le šop suhe morske trave in mehur, poln kalne in smrdljive sluzi. Zares, očetu se je zmešalo."

Z Jonasom , stokajočim in zvitim v dve gubi na dnu čolna, se je sin vrnil v domačo vas. Ko je poklical očeta, naj vstane, se ta ni oglasil. Jonas je bil mrtev.

Še isti večer je mrmrajoče morje z valovi spralo truplo morske žene in ga potegnilo v svoja globoka nedra. Jonasa pa so naslednjega dne pokopali na majhnem pokopališču ob kapelici na robu vasi. Na grob so mu položili veliko skalo, kot bi se domači bali, da kakšna zver ne skruni blagoslovljenega groba in izkoplje pokojnikovega trupla.

Tri dni po njegovem pogrebu je nad kraj prihrumel vihar, kot ga niso pomnili niti najstarejši v vasi. Nizki in črni oblaki so pridrveli z morja in stemnilo se je takoj po poldnevu. Tuleči veter je odkrival lesene strehe in lomil staro drevje, ki je preživelo že marsikakšno neurje. Ponoči se je morje dvignilo in preplavilo nekaj najbližjih hiš Naslednjega dne, ko je vihar ponehal in je vodovje odteklo, pa so vaščani opazili, da so valovi poleg Jonasove hiše odnesli s sabo še nekaj zemlje. Kot z mogočno roko, je morje iztrgalo kos travnate ruše ob kamniti kapelici, tisti, kjer je bil pokopan Jonas. Marsikakšen se je temu čudil, saj je kapelica vendar stala precej višje, kot marsikatera vaška hiša, ki ji je bilo prizanešeno, a skrivnosti ni bilo; ve se namreč, da si morje vedno vzame tisto, kar mu pripada.

Takšna je vsa zgodba o ribiču in morski ženi.

Nekaj desetletij po tem dogodku je v vas prišel mlad pesnik iz prestolnice. Bil je visoke in suhe, skoraj preklaste postave, in s svojo nenarejeno nerodnostjo je najprej spravljal v smeh majhno družbo, s katero je pripotoval: hihitavo rdečelično gospodično in njena dva študentovska spremljevalca, potem pa še redke gostilniške goste, kamor so prišli na vrček piva po sprehodu po peščinah. Morda je popil nekaj vrčkov piva preveč ali pa je bil kriv preglobok izrez na bluzi točajke; ko je pred mlade mestne gospodiče položila pijačo, se je vedno hudomušno nasmejala in globoko sklonila, da so ob pogledu na njene polne in zrele prsi v zadregi rahlo zardeli. Kakorkoli - proti večeru se je v koleslju v mesto vrnila le trojica, četrti, nerodnež z velikim nosom in suhimi lopatastimi rokami, pa je ostal na vasi. Prenočil naj bi v kolarnici za gostilno - kar pa ni gotovo - in se je napotil v mesto šele naslednjega popoldneva, po krepkem obedu v gostilni. Najverjetneje je tistega večera ali noči slišal za nesrečno zgodbo o ribiču in njegovi morski ljubici. Morda mu je tudi kdo pokazal, kje naj bi stala Jonasova hiša in kje njegov grob. To ne bi bilo nič nenavadnega, saj so takrat še živeli starci, ki so se spominjali nemega ribiča in tiste viharne noči, ko ga je z grobom vred odplaknilo morje...

Pravljična zgodba o ljubezni med princem in malo morsko deklico je izšla kakšno leto kasneje v ilustriranem časopisu. Kljub velikim spremembam v sami zgodbi - piscu seveda ni mogoče očitati niti preprečiti njegove pesniške svobode - so tisti, ki so jo prebrali in vedeli za prvo, prepoznali v njej usodo ribiča Jonasa.

PESEM ZATE

Ti.
In nihče drug.
Zame si raj,
zame si svoboda in življenje.
Zame si vse.

Ti!
In s teboj mi je lepo,
s teboj bi šla kamorkoli,
na oblake ali na luno.
S teboj živela bi življenje,
s teboj bi umrla v odrešenje!

Če bom umrla,
bom umrla srečna!

STRMIM V LUNO

Strmim v luno,
ki sveti nocoj
lepše kot sonce.

Strmim v luno,
obdajajo jo zvezde,
ki so kot majhne lučke ob potki.

Strmim v luno,
ki vsa v izobilju
sloni na mojem oknu.
Strmim v luno,
mislim, da vidim tebe,
a vidim le luno.

GALAKSIJA

I

Ne.
To nisem jaz.
Ta mreža ni moja.
Nesede so sposojene.
Rados je umorjena.
Veselje izpuhtelo.
Ne.

II

Jaz.
Hočem biti.
Hočem obstajati.
Moram živeti.
Želim poleteti.
Jaz.

III

Kri.
Pretaka se.
Po žilah rdečih.
Zam živi in živi.
Tam umre morda nekoč.
Ko suahne v meni njena moč.
Kri.

IV

Bol.
Boli.
Bolečina.
Boleče skeli.
Bode me v srce.
Bodice ostre so.
Bode me v srce.
Boleče skeli.
Bolečina.
Boli.
Bol.

V

Sij.
Spominja me na sonce.
Včasih morda na zvezdo.
Ali pa na okroglo luno.
Sij.

VI

Cvet.
Ta odreši me tesnobe.
Ta pokaže milepoto.
Poda mi novo upanje.
Prikaže lepši svet.
O, cvet!

V septembru 2000, ko je Bilja odprla novo čajnico v Slovenski ulici, smo se v seniorski literarni delavnici odločili, da bomo pisali o čaju. Tisto, kar smo napisali, je zdaj pred vami. Ta stran se gradi tako, kakor nastajajajo in dozorevajo pesmi, zlagoma.

OB ČAJU

Prijeten se dim
vali iz skodele.
Drobcene,
drobcene
kapljice bele,
opojno dišeče,
se dvigajo
k rožnatim noskom
nežnih gospa,
k širokim nosovom
gospodov.
Da, da,
celo k tistim,
ki brki košati
jim ne dovolijo
stopiti skoz vrata.

Že roke in prsti
nestrpno hitijo,
skodelico
k ustom držijo
in srkajo, srkajo
tekočino.
»Kako je to fino!«

Da, da,
vonj jih žgečka,
dokler niveč ničesar
v prazni posodi.

ČAJNIK

Oj, debelušček,
porcelanast trebušček
s klobučkom pokrit!

V njem voda vrela
pridno dela.
Vročina zbada
cvetlice dišeče,
v njej obleke
pisanih rož
se namakajo,
obledele.
Že barva se
voda
v trebuščku
gospoda.

Zdaj kavalir
se skodelici
s šarmom odkrije
in vanjo dišečega
čaja nalije.

POČITEK

Z nevidnimi prsti
me utrujenost objema.
Kratek popitek
bi prijal obema.
Se v lesketajočo
gladino zazrem,
dišeče vonjave
me vlečejo vase.
Poživljajoča moč
telo mi pregreje.
s teboj, čaj,
čas mineva hitreje.

ŠE POŽIREK, ŠE NASMEH!

Še požirek,
še nasmeh.
Iz skodelice
se dviguje
neslišno
megleni angel.
Oko se zastrmi
v temno dno.
Bela roka
ljubko ponuja —

Še požirek,
še nasmeh.

Ustnice
kot prag duše,
topla dišeča tančica
ovija prostor srca.

Mir se oglaša
po požirku, dveh:

Še požirek,
še nasmeh…