SKUŠAŠ UJETI VSAJ DELČEK SMISLA
Blebet
I
besedénje drvi podolgem in počez
kakor mravlje ob dreganju v mravljišče
na kolenih se
s komolci povlečeš v gluhost
frčanje ne poneha
niti ob steklovini v oknih
niti ob plohih zabitih v tvoje cegle
skušaš ujeti vsaj delček smisla
na veji v viharju zaostaja samo črvivi plod
luknjasto posuta vedra iz kozolca
vlečeš z vrvmi na plano
II
zapehan uspeš odskóčiti
tokrat za las
otožno se sestaviš
brzec z zloveščimi jeziki
ne spreminja enotirne proge
ne pomaga
niti iskreno naglašéno besedénje
niti jarem za equus przewalskega
divjaka mongolskih step
ostane brezno v tvojem krasu
napolnjeno s tihoto
brez vreščanja in jezikave mišičnine
na senožeti krasa
ob leščerbi obračaš list za listom
III
še zadnje zrno meglenega prahu
poljublja sivkine cvetove
pod zaprtim oknom hiše
cviljenje koleslja z dvojno vprego
izginja za košatim lesom
obzorje je zakrito z zarjo
gluhost v tišini se lovi ob drevju
kot odmev med skalami očakov
pobeljenih s kristali
nebo se razvedri v azurju
žarkovje prodira skozi reže
in se razliva po volhkih sencah
oglašanje galebov med zvoniki
pada po strehah in ob stenah
polni kamre skozi zaprta okna
poiščeš pribor za ribičijo
in se podaš k šumljavemu potoku
IV
dovolj umika pred zloveščim brzcem
dovolj puščave in brezen v tvojem krasu
dovolj listanja pri leščerbi pod previsom
ob zdrsu v globino fojb
presekaš spiralo z nabrušeno katano
oba konca spraviš v nahrbtnik
steno premagaš z vrvmi in klini
zalučaš se po senožeti med sivkine cvetove
oprtnik se zatakne na polici obloženi z mahom
v družbi močeradov in jamskih netopirjev
brez jutránjega razlivanja iz vzhoda
štrclji trave bodejo v hrbet
orli pikirajo za zajci na livadah
Z železno kačo
Kaplje,
napolnjene z dežjem,
listje dreves,
obarvano rumeno, oranžno in zeleno,
drvijo ob oknu.
Postanka ni
niti pri zadnjih kolesih,
niti pri sučkih,
valečih se k mimobežni postaji.
Ob jutrih se kotáliš v belino ob Savi,
ob večerih nazaj k ognjišču —
pod hribovjem v zelenem
z Vouvélom v duplu.
Med kupeji frlijo rdeči lasje —
karte štempljane,
novice podane,
lopar na postajah nad glavo.
Skoraj vsakič zamujaš —
z leščerbo iščeš odpustkov —
izgubljeni v volhkih duplinah
zavitih v neprehodno temino.
Računalo zabrišeš na mizo —
posrebaš užitek hladnega jutra.
Locutio 132 · 1. oktober 2024 · Letnik XXVIII · www.locutio.si · ISSN 1580-4151