DVE IKONI

VINCENT

Njegov stol

S stola vzamem
pipo in tobak
ter sedem nanj.

Sicer je previsok zame –
z nogami lahko zvonim
v zraku,

toda kljub temu
na njem
imenitno sedim.

Stol in izba

Diskretno se je
umaknil,
da sem lahko
v miru
ždela na stolu
v njegovi
izbi.

V njej
ni ničesar
preveč
in ničesar
premalo.

Jaz sem tukaj
zgolj za
nameček.

Prazen stol

Tudi moj stol
je prazen,
kadar na njem
ne sedim.

Kaj naj položim
nanj,
da bo drugim
govoril o meni?

Kaj bi drugi
položili nanj,
da bi jim
spregovoril
kakor moj stol?

Stol za gosta

V izbi samevata stol
in postelja.

Če bi kdo
potrkal na vrata,
kam naj ga
posedem?

Postelja temu
ni namenjena,
stol
je preveč preprost.

Toda saj tako
nihče
že dolgo
več ne trka
na dúri.

Stola sogovornikov

Ni pomembno,
kakšen je
moj stol,
da le ni nižji
od tvojega.

Vsakdo se
trapasto
počuti,
kadar ga
posedejo nižje,

kakor gre
njegovemu
osebnemu
dostojanstvu.

To trdim
iz lastne
izkušnje:

Sedenje
na imenitnem
prenizkem stolu
ni prav nič
imenitno.

Vincentov stol

Ne vem,
kaj naj postavim
na stol,

da bi spregovoril
o meni,

zato bom znova
nanj položila
tobak in
van Goghovo
pipo

ter s kovčkom
tiho odšla
iz njegove
izbe.

MISS MARPLE

Miss Marple

Nosila je kostime,
zašite po meri
in rute iz kašmirja
s cvetličnimi motivi.

Vsake toliko časa
se je odpravila
k čevljarju

in naročila izdelavo
usnjenih, lakastih
natikačev s podplati
iz plute.

V petnem delu
so bili dvignjeni
za pet centimetrov.

Med vikendi je
škróbila medicinske
čepice in ovratnike
iz finega, belega blaga.

Njene majhne oči
so medtem motríle
moj vsakdán.

Ni ji bilo potrebno
ničesar spraševati:
vedela je, ko me je
pogledala.

Sedaj po večerih
predvajajo serijo
z gospodično Marple.

Tudi ona nosi
kostime in ima enak,
topel, a pronicljiv
pogled, ki seže
v notranjost,

vse do resnice.
Verjamem, da
bi ji bila Miss Marple
všeč. Tudi meni je.

Lahko bi si kdaj pa kdaj
ogledali katero od epizod
s to gospodično.

Srebrna obroba

Ali bi bila užaljena,
če bi v ropotarnico odnesla
nekaj tvojih reči?

Dvoje kavnih garnitur
ni več kompletnih
in to me bega.

Kaj naj storim
z odvečnimi krožnički,
ki so ostali brez skodelic?

Po drugi strani pa –
danes takšnih ne delajo več.
Ti bi mi svetovala:

»Počakaj še malo!«
Medtem ko čakam,
mi srebríjo lasje in iščem

najlepši približek
tvoje starinske
kavne garniture.

Četudi ga ne bom našla,
bi si želela,
da skupaj spijeva kavo.

Na postaji

Tudi ta vlak
bo odpeljal tako,
kot je pripeljal:

s številnimi,
a brez nje.

Še vedno tuhtam,
kaj naj ji postrežem,
če bo nemara lepega dne

vendarle izstopila
iz njega.

Ti bi ji rekla:
»Ne čakaj predolgo!«, kajti vedela si,

da je čas vsakemu
strogo odmerjen,
čeravno dnevi

navidezno
ležerno
minevajo.

Ruta pestovalka

V ruti pestovalki
imam planet Maximus. –
Največji v vesolju.

Ni od óndod in ne
od tod.

Vem, da veš zanj,
a greš brezbrižno mimo,
ker meniš, da ti
ni potrebno vedeti vsegá.

Ali res?

Veš kaj bi ti dejala
ta, ki je ob nedeljah
škróbila medicinsko
čepico?

Rekla bi ti:
»Ni treba vedno povedati vséga!«
Ali res?

Danes bi ti svetovala drugače.
Dejala bi,
da ni dobro povedati vséga,

beri:
»Ne povej vséga!«

In tisto zamolčano
péstuj v ruti
pestovalki.

Prisotnosti

Kje si? –
V zamolčanem svetu nisi.
Si morda v svetu ónkraj?

Kako, ko pa si zmeraj
tu, kadar si zaželim
tvoje bližine.

Dvignem skodelico
podstavka
in te najdem

v tvojem prtičku
s ponavljajočimi
vzorci.

Tudi ko bom prišla
na vrt,
me boš že čakala.

V tvojem svetu
je vse tako
preprosto:

Rečem ti: »Pridi!«,
in že si tukaj,

ko moledújem:
»Ostani!«,
ostaneš,

četudi brezskrbno
zadremam
v tvoji družbi.

Kamníta rúda

Iz okruškov sestavljam
zrcalo,
da te uzrem v njem

s spiskom v roki.
Zame si zapisala
imena teh,

ki bilí so
tvoja luč
v turóbnih dneh.

Vsi meščani
Maximusa:
váruhi redkih,

brušenih kristalov,
ki jih sedaj
lahko najdévam

zgolj v senožétih,
vígredih
in v tvoji rodni

vási,
kjer je praded kopal
kamníto rúdo.

Delopúst

Napočil je čas,
ko se spodobi,

da jim odgovorim
z njihovimi besedami,

prijazno rečem: »Ne!«
in se končno

po samotni poti
brez knjig in pesmi

za teboj odpravim
navkreber,

do Magdalenine
votline,

kjer domúje nenehna
prisotnost

vzporednih
svetóv.