Papir: A4 A5 Vsa številka 121 Nazaj na članek V oknu za tiskanje izberite tiskalnik ali »Shrani kot PDF«.

Z nostalgijo

DA ZMOTI RED

Dušan Matić1898–1980

ZBOGOM, OROŽJE

Angel mira in njegova krvava senca

Baročni Srbi
V donavskih vojnah v XVIII stoletju
Na mrtvi plaži

La naissance des ratines

Razkritje vetrov

Zbogom, orožje

PELLEAS IN MELISANDA

Pelleas in Melisanda Maeterlincka
Glasba Debussy
Avgust 1918
Pariz

Glasba se je s svojimi takti vmešala v to srečanje
Moderne vile in sfinge
Čigav obraz je za
Rasel v plevel

Pozabila je svoja vprašanja
Pasti

POTI

Rastku

Pripravljanje za raj
Mesec na začetku avgusta 1971.

Poti se jim križajo in iste sanje
Pogled se počasi zlaga med svoje sence

Svet dokazov in protidokazov

Ko hrabri Ahil spi
Skrb v nem bedi da peto nekdo
Ne odkrije
In rani

Spomenik spomeniku v molku

Kje je čuvar gozdov?
Na mrtvi straži v Laosu
V brezzračnem prostoru
V brezzračnem zraku

Poti
Kaj jim manjka in so žalosti?
Sanjajo nek svet brez napake

KDO SE GA ŠE SPOMINJA

Cezar snema oklep
Kdo se ga še spominja?

Nima nobene skrbi

Kompjuter zapisuje njene brez
glasu in glasu misli

Govorna misel Med zvezdami
Obrnjena k Danici

Poletni počitek na travi In med žuželkami
(Viden iz perspektive januarskih mrazov)
Kdo se ga še spominja?

DA ZMOTI RED

Kdo pravi, prijatelj, da bom prišel
V nedeljo, v nedeljo Donava teče!
Rastko Petrović, Potnik

Prijatelj
V nedeljo ne bo prišel ne bo prišel ne bo Rastko
Niti Ivanka
V nedeljo Donava teče
Pozaba bo leno tekla kot senca preko trave
Vsak večer
Preko trave
Donava teče
Vse se giblje tudi obraz te ženske
Namesto obraza nosi pest ugank
Prijatelj
Kdo ti pravi
Da mora ko pride človek samo zmotiti red

Prevod: Marjan Pungartnik


Pripomba prevajalca:

Nenadni val nostalgije in tesnobe se je zlil name, ko sem v stari številki beograjske Književnosti iz leta 1984 naletel na verze Dušana Matića. Videl sem ga v daljnih letih 1973 ali 1974 samo od daleč, ko sva z Božidarjem Timotijevićem stala na vratih antikvariata na Knez Mihajlovi in mi je rekel: Glej, tam pa gre Dušan Matić! Na drugi strani ulice je šel, kakor da je odkorakal spomenik s postamenta sivolasi mož z vpadljivo krivim nosom, v sivi obleki, moj takrat ob Rastku Petroviću najbolj pri ljubljeni pesnik. Z Božidarjem sva se sprehodila do Terazij in se razšla. Zdaj se je ta prizor vrnil in z njimi so prišli vsi prijatelji, s katerimi sem se srečeval takrat in po prevratu nikoli več.

Locutio 121 · 1. september 2022 · Letnik XXVI · www.locutio.si · ISSN 1580-4151