Papir: A4 A5 Vsa številka 101 Nazaj na članek V oknu za tiskanje izberite tiskalnik ali »Shrani kot PDF«.

ZAMRZNJENO

Irena P. Beguš

ZAMRZNJENO

mesečina pije vodo
na otrplem lubju starih brez
kristali se bleščijo
srebro lebdi
kot prah v starem domu
med vejevjem sončnih žarkov
ki rastejo skozi ledene rože
zapuščenih oken
in je za negibnimi zapahi
vonj slovesa
topoli nemo stražijo bregove
korak jim je ujet v zmrzal
ki duši šumenje reke
prepev neba
na njem ni več žerjavov
zdavnaj so preleteli dan
in jerebika je otresena
le še pepel
razpihan preko step
ni ognja, da bi grel globoko zimo
pod borovcem
iglice
pribadajo hladno svetlobo
kot takrat
Sergej
ko so bile breze pod Kavkazom
mlade, prožnih vej

USEDLINE

od kod
v meni kamen
napit krvi
za poln osrčnik

počen

polovici udarjata
ena ob drugo
slišati je
da sem živa

sežem v nedra
najdem
le želje
zmečkane
v trdo

DOZORELO

Moje prsi so kakor sesedle buče
bradavici posušeni jagodi
nič več nabrekli češnji
zamegljeni od tvojega daha
da z jezikom brišeš roso
in se ogleduješ

ne vem kdaj
je radoživi potok v meni
nehal drhteti ob dotikih rastja
morda je žuborenje šlo s travniki
ki so jih otroci presadili ob svoje domove
tam še cveti
za starim štorom
šop spominčic

paberkujem po poljih drgetov
skritih v nočeh ko sežeš v razpoko lubja
dvigneš prah
včasih najdeš pod njim zvezde
ki bi želele sijati svetleje
a čas hlajenja je
kljub zapečku ki ga čuvaš
in v njem mi je domače
dozorelo v tišino

Locutio 101 · 1. november 2017 · Letnik XX · www.locutio.si · ISSN 1580-4151