Papir: A4 A5 Vsa številka 98 Nazaj na članek V oknu za tiskanje izberite tiskalnik ali »Shrani kot PDF«.

MOČNA ZVEZA

René Matoušek1958–1991

MOČNA ZVEZA

ne vem
kako mi ne gre
imam
strašne zveze

poznam črva
iz jabolke
ki je newtonu
padla na glavo

LOV

šel sem
ob zori
na lov
na vzore

ulovil sem
samo nekaj
malih
pa sem jih
pustil

KO KUPUJEM KARKOLI

dajte mi liter zla
sem rekel
takoj pri vratih
trgovcu z nepremičninami
nimam je rekel on
ni kako ni
pri vas stalno kupuje
dobro če nimate
dajte mi potem
karkoli

trgovec je takoj zavil
karkoli

odšel sem
in pod roko nosil
svoje
karkoli
a nek vrag
mi ni dal mira
in odmotal sem
karkoli
in

takrat me povozi auto

tako je tudi prav
ko kupijem karkoli

DRESURA

dresiral sem ga
lord
pridi ali ne pridi
in
on
pride ali ne pride

OZK
ITR
AKE
C

čes
tek
daj
kol
ipi
sal
ipe
sem
nat
rak
cup
api
rak
ije
bil
aze
loo
zka
pot
ems
ene
bos
teč
udi
lin
nit
ite
jle

YE MUR RESNEEZA

da chloweck
    swoy lustnee
        yezick
tacko
lachcko
    pozzabee
in du vetch
    ne znna
    neetee kacko
       se pishe
            the end

PRIJATELJICA POHITI

zapornik sem
    v zaporu
        zaprt
            v zaporu
na trdem stolu
        sedim
    in čakam
stareo prijateljico
mehko stolico

NASTRANA PESEM

nastrana pesem
bi bila
        naravna
    če bi izgubila
svoj t

ODGRIZ

ta pes
odgriz
tudi sam
pome
nim
ker n
ne v
desno p
osta
lep
a ven
ima sv
pome
če je le
stra
src

KRIK

    krik ki ga skrivam
    zahrbtno oroča metabolizem laži
    v nedoseganju jutrušnjega
         mučim strune
                obraz blodnice
    a naokrog
                    nepoklicani trgajo cvetne lističe
na vrhu megla
            megla
                megla pri dnu
            megla na sredi
                                        razen
                            k r i k a
                              k r i k
                              i      r
                              r      i
                              k i r k
moj krik je paraliziran
moj krik je kristaliziran
                                  ne dam
                                  k r i k a
                               k  r  i  k  a
                             k   r   i   k   a
                         k     r     i     k     a
                            edino verjamemo
                            v krik
                            še edino verjamem

ČUDNO

ležim
okrog mene je mrak in drugi
s fosforjem v glavi
naenkrat
svetloba si je dneva
odprla škatlo
ločila me od drugih
in pogledala
bil sem rdeč v lice
in malo prestrašen
trdno si me zgrabila
potegnila k sebi
in prižgala
dvignila si me
tako plamenečega
čisto blizu
do svojih ustrnic
in čudno
bil sem ti potreben
da samo prižgeš cigareto
potem si samo
puhnila
    me ugasnila
        in odvrgla
            v pepelnik

NAJKRAJŠA LJUBEZENSKA PESEM

ja

PRIKLJUČEK ZA LJUBIMCE – STABILIZATORJE

    če je padla odločitev
        da se mora trajno ljubiti
najbolj gotovi so stabilizatorji
        PERMALOVE
če imate priključek
    Ar MFg 5764 KI.ž M mR
            ki bo popolnoma ustrezal
    vašim potrebam

ČETRTI LJUBEZENSKI POLOŽAJ

on sedi
na robu pustelje
zagledan
v sredino sebe
čaka
ona nima ničesar
kar bi se ji dvignilo

ONA NI BILA

če mi dovolite
    bom osedlal
    neparnega pegaza
    da me odnese do novega
    semaforja – pesmotvora

zastal sem pri prvi violini
    vzel prste u roke
         dobil zvoke
    metulji so preleteli
    njene noge so šle
    mimo
jaz pa sem se trudil
    po svoje sem se trudil
    a ona
        ona ni bila
        pesmogenična

ODŠLA SI

tako rad sem imel
tvoja bedra
in vitkistas
a ti
si me
zapustila
in odšla v
š i r i n o

ZGINI

ostane utrujenost
                    zastrupljena z upanjem
        nekaj na hitrico izmišljenih besed
                    z znakom zaupanja
        in obrada
            ki jo nekdo
             mora preskočiti

         druščina je vesela
            in ne sluti

        z g i n i

         večnost bi ulovil
        da mi nisi
        na poti
        i d i o t
        moje življenje

O KAKO JE DEŽEVALO

ribe so se
             skrile pod most
reke so se
            v mojih čevljih
            razmočile
žabe so
            pod dežniki
                skakale
gliste so se
        v dežnih plaščih
                plazile
polži so okna pozaprli
tebe pa ni bilo
s o n c e t i ž a r k o

ZVOK

ni pomembno
                    če se je začelo
                s poševnim povratkom
                z v o k o m
                dotikom prstov
                        ali
                     pepelnatim klasom
                ki mi je od nekod
            bil znan
pozabiti telo
        za trenutek stopiti sam iz sebe
        postal bo zakon
                    za smele

izguba je misliti na izgubljeno
plamen – jereka preplavila
da bi ogenj – morje našla

        jutra v sebi daleč najdemo

ZA GRMENJE ZVOKA SPLOŠNE IZRABLJENOSTI

za grmenje zvoka splošne izrabljenosti
plejada karikator steče
z neopaženimi koraki izginjajo
bele usedline trpijo

vztrepetalo oslico rešuje
vonj premrlih kosti
uraganske mostove povezije
grmenje zvoka splošne izrabljenosti

odprte so dlani somraka
zliva se strupeni prah
bogovi odpuščajo leta
težkemu slepemu izboru

ti okovi leseni
rešitev tone v kleti
za grudo propadlega kamenja
za grmenje zvoka splošne iztrošenosti

SREČANJE PO NIČEMER

zrasla je v meni nedopeta pesem
morda je bolje zamolčati
po žilah ime tvoje steče
                v jutru telo hrani
kovač v bližini kuje
                steklo v očeh
grlo puščav
                možgani velemesto
z repom mi maha potepen pes

zarasla se je v meni pesem nedoživeta
morda je bolje ne dotikati se

JAZ V SOBI PRAV VEDNO

    ko kakor vedno
        za vedno gledam
v sebe iz sebe
                opažam
da dolgo nisem umival tvojih oken
        in gledam prizore zore
        kakor kakor vedno
                presrečen skočim
iz postelje na levo nogo
                in v krogu sobe
            opazim samo sebe
        in nogavice iz čiste runske volne
vedno kadar kot
                    mladi mesec
popijem noč skozi nos do polnoči
kriknem
                prav vedno

PET MINUT TVOJEGA ZATILJA

pet minut tvojega zatilja
in tvojega hrbta
pet minut mi je dosti
in dve minuti profila
to je skoraj preveč
ne morem toliko lepote
                sprejeti naenkrat
pet minut tvojega zatilja
najlepših pet minut
v mojih dvajsetih letih
čas
za katerega lahko
pokadiš cigareto
                ali karkoli drugega
tvoj hrbet je bel v mraku
čudno kako nihče ne opaža
stojiš na robu
                spodaj so ljudje
meni pa si podarila
pet minut svojega zatilja
in svojega hrbta

René Matoušek: JAKA VEZA, Albatros, Narodno sveučilišče »Juraj Kokot«, Velika Gorica 1980)

Locutio 98 · 1. maj 2017 · Letnik XX · www.locutio.si · ISSN 1580-4151