EDEN V DRUGEGA ODZVANJAVA

Tudi tihih rek najtišja
včasih pomolči
da se sliši,
kje se je,
širokogruda,
nekdaj ozko trla.

Da zatipa,
kje je kaplja,
ki jo že od prvih dni
mokri.

Zima v podboj.
Pretankíh cunj
v razpolovljeno
tnalo
klonim.

Zdaj bo tako toplo,
kot bodo drugi greli.

Šivaj!
Pleti!
Poj!

Zavozlanih udov
preko istih sten.

Isto krušenje
nam bo spodneslo tla.

Isto gorsko cvetje nam
skrivenčene
nasmehe
poravna.

Eden v drugega
odzvanjava,
kar sva dobila in
kar sva nabrala
med ozelenelim bitjem
in ožganim tlom.

Neprestana sreča
vase zre
in se neprikrito
čudi čudi.

Planila sva si v oči.
Zamolčana podivjanost
se je ulila po popoldnevu
in krilila z glasovi.
Karkoli,
samo tega ne reci!

Nepregledna gmota
zatajenih stanj
je sama iz sebe kipela
in se pregrizla v naju.
Kdajkoli,
samo zdajle ne molči!

Rekel si mi:
Te mostove
boš sločila sama.

Kakšnih
izpraznjenih oblin
bi bi! ta oreh,
če bi ga zdajle strli?

Kako to, da nikoü
naju ni premami! vonj maslen?

Kdaj
bova rekli
jedrce orehu
in lupini kic?

Čakam na veliki Val.

Prišel bo s stoletno ujmo
in nad obale Zarohnel.

Pregrizel bo snope svetilnikov
in klife izravnal.

Manj bo rušil kot gradil.
Manj bo vzel kot dal.

Lilo bo slanih besed.

Neopazno gine,
nezaznavno mre
preteklo.

S hlastavim oziranjem
za nečim medlim.
za kar še slutim ne,
čemú je streglo
in koga je odneslo.

Zgolj to, da je bilo,
mu daje grobo patino
vseh starih,
spoštovanih svečnikov,
ki več ne mečejo luci,
le sence.

Brezvetrje.

Do kolen
v neresničnem. .miru
prelagamo
moljave misli.
Ko bi nas videli vojščaki!
Upehani
so le v blodnjah vedeli,
za čim jih žene.

Suhih rok
zmočena če!a.

Nič več preganjani
se razcefrani
ob nebo spotikamo
in slaba jutra
stresamo na prag
sosedom.

Zmo enih rok
so čela suha.

Prepodeni iz močvirnih logov
nikdar več nazaj ne najdemo.
Suhih ust o čofotanju bledemo,
suhih rok se po prikazni šašja valjamo.

Še jih je najti,
brezmadeznih logov
tam so, kjer nas ni,
da bi jih do suhih zrn
vase izsesali.

Zato sem na oglednih stolpih.

Noge vam mrtvim,
da nikamor iz puščavskih lukenj
ne uidete
Da ne zdivjate. Da vas v logih ni.

Prav po ježevo
se kotalim
preko vaših
raskavih ramen.

Igel vseh enako dolgih
– nočem moram
nanje bodem
tudi vse,
kar je plesnivo.

Igle so nam v raju
s prvim grehom
vbodene
kot bozji prst:
Vsaka plesen je za nekaj dobra!

V čez noč izlitih krošnjah
klepetajo prhutavi roji ptic.

Z meglo posrebrena dalja
se s skesanim molkom
na sončni post pripravlja.

Še kakšen dan
in vse se dokonča.

Spokorjenim hrbtom
ohlajenih gričev
se nadene
svatovski špalir.