Papir: A4 A5 Vsa številka 85 Nazaj na članek V oknu za tiskanje izberite tiskalnik ali »Shrani kot PDF«.

ZGOREVA TRHLA TIŠINA

Sergej Romanovič Bongart (Bongard)

ZALJUBLJENI KONJI

Globoka dolina in kakor plameni, preplahi,
Repi in grive rdečkasti plapolajo,
In nežno sklonjenih nepočesanih glav
Stojita dva zaljubljena konja pod vetrom.

Pod njimi nebo – z bleščečo kupolo,
Pelodni vonj sončnega gozda.
A onadva – do nespameti zaljubljena
V ta mir cvetoči in drug v drugega.

A veter piha in češe skozi osat,
In nikogar ni naokrog, samo onadva sta –
V dve čudoviti polobli zaprta:
Eno zeleno in drugo nebeškomodro.


V tej hiši prazni in prostorni,
Kjer je postelja od nespanca pomečkana,
Kjer je plašč moj angel črni
Na steni požolteli razpet,

Smo s teboj tokajec pili,
Nikoli več se to ne zgodi znova,
Samo spomin iz somračnega hotenja
Večno na motna okna potrkava.

Tukaj smo s teboj nekoč sedeli,
Ta čas se ne vrne nikdar več,
In polzi po pomečkani postelji
Lunin sij iz nočnega izkopa.

Odcvetel je jasni vzorec tvojega šala,
Vse je minilo – ni ostala niti senca,
In zgoreva moja hiša trhla,
ko bledo plaši me sinja sirena.

NOVOLETNO

V decembru se spominjamo maja,
Spominjamo se mladosti vse češče,
Mokrega Kijeva, veselega tramvaja
Ki hiti na zeleno ploščad.

Tam v vrtu za krivuljo mosta
V sinjih bleščicah in nalivih in maju
Ti stojiš pod jesenovcem gostim,
In čakaš na srečanje z mano.

Po starem trgu bova šla,
Še ne bova slutila slovesa,
Kako čudovito je pod tem dežjem!
Kako čarobno je držati tvojo roko.


Mnogih že ni bilo
V majski zveneči sinjini.
Na pokopališču je plamenel
Jesenovec kot takrat v Rusiji.

Spi antikvar pri blagajni.
Smrči zamolklo,
V kozarčku iz plastike
čaj z muho mrtvo.

Plaho čez okence
Skozi umazani okvir
Vstopa motno sonce
V to puščobo zemeljsko.

Spi antikvar, ne sliši,
Kako so, ko so pojedle satirika,
Še tragika požrle miši
In zdaj dojedajo lirika.

BREZA

Ob poti – za prvim kilometrom,
Kjer se cesta strmo spušča vniz,
Drevo zvija se pod jesenskim vetrom
In izvaja svoj striptiz.

Zmeče na tla vso svojo obleko –
Vse do tal, da ne ostane niti list.
Vidim le na lepo oblikovani nogi
Belino oslepljivo nogavic.

Kakor težko dostopna psihoza
V modrem bencinskem dimu –
Pleše razgaljena breza
Ob strojih, ki peljejo mimo.

Lahkotna viba tanke postave,
Nežna vejica perjanice dimaste;
Lahko bi na paleti Levitana
Kot krasila kakšne pejsaže.

Ali bi se dvigovala v ruski vasici,
Kjer iz oračev rastejo poeti,
Kjer breze strumne od nekdaj,
Prihajale v stihe in v pesmi.

Stojim, kot sredi pogrebnega slavja,
Ob poti, kjer je smrad in cviljenje koles …
Grenko mi je, da se niso zložila življenja,
Kot mora biti – še v primeru brez!


V Kaliforniji je jesen kot v Kijevu,
Če le ne bi bilo butanja valov,
Kar počenjaš – takšni smo pač –
Končno ne vleče domov.

Vse živeče – vsako po svoje –
Smrt srečuje in ne ve za to –
Pes odhaja umirat iz hiše –
Človek se vrača v svoj dom.

Mar zaradi tega vidim vse češče
Križ z jerebiko, kjer sta k nebu z obrazom
V tej isti gošči pokopališke goščave
Pokopana mati z očetom?

JESEN V GORAH

Jesen – vlita iz brona.
Sonce je gong svetlobni
In hrasti, vzvišeni svečeniki
Nad prepadom stoje kamnitim.

Vse tiho je. V peščenem jezu
Spijo ribice na kamnitem dnu.
Okrogli kamni, zrejene Bude,
Drobovja ogrevajo na soncu.

Oblaki nad gorskimi vrhovi nizko
Se plazijo mimo in mimo,
In kot bi bilo v Budovem hramu
Vonj pogrenjenega dima.

NJEJ

Srečala sva se znova ne tem oglu …
Vedno znova in znova, in tako do slovesa.
A v spominu sem vedno ohranjal
Tvoje razgaljene nevrotične roke.

Brezkončno globino tvojih prijaznih oči,
Takšen nenavadno prefinjen profil –
Vse se bom potrudil zdaj zapomniti,
Naučil se jih bom kot najljubše kitice!

Potem se posloviva. Ločiva se, – naj!
A jaz te vso v avreoli preteklosti,
Kot te stihe, znal bom na pamet –
Od rime k rime, od besede k besedi.

Tudi leta klatenja, tudi minljivost dni
Gorečemu spominu v meni ne bo kos
O tej, ki ni poznala Rusije moje,
A sem se z njo spominjal Rusije.


Ko iz tega življenja stran
Odidem v predele hada –
Bo vse enako. Ta ista noč
Prišla bo sem v okno iz vrta.

In nič se ne bo spremenilo,
Niti ta dež niti te blodnje,
In bo kakor tukaj plašč
Visel na obešalniku v predsobi.

Tako kot zdaj, suhi listič
Spustila tiho bo vejica klena,
In prav tako vlak na vzhod
Ob dveh in štirideset odide s perona.

Na temnem nasipu grmi
Bodo migljali za vrnitvijo sanj,
In prav tako, prav tako boš ti
Kot mene ljubila drugega.

Prevedel: Marjan Pungartnik

Locutio 85 · 1. marec 2015 · Letnik XVIII · www.locutio.si · ISSN 1580-4151