Z NEBA PADA PEPEL

LJUBLJANA

    Ulice me izčrpavajo
ljudje jočejo
    umirajo
brez vednosti
hodim v ritmu počasnega
    umirajočega
jazz
    rock’n’roll
ritma in pripravlja se na dež
nekdo govori z mano
skozi mene
čez
    mimo
mene
ritem umira
    fade out melodije
in ljudje še vedno jočejo
z neba pada pepel
hodim in poslušam življenja drugih
kako se oklepajo
    svojih
preteklosti
saj jim ta
    edina ne
more
biti odvzeta

Nekje daleč
– pa vseeno tako blizu –
pod nami
lomasti mogočni Ktulu.
Če živiš v kletnem stanovanju
si mu
za dva metra bližje kot
vsi ostali

POST SCRIPTUM

... in tako stopam dalje
naprej
vedno samo
– in zgolj –
naprej
v to prekleto puščavo mojega opustošenega duha, kjer
v starodavnih razvalinah človeških bivališč blodijo blazni
– nori –
duhovi vseh možnih pokopanih preteklosti
kot ropotarnica časov
– vekov –
in tako stopam
    stopam
in haluciniram
marmornate fata morgane v neizmerni daljavi

FRAGMENT LJUBEZNI

Ne boj se teme.
Tema pada.
Ko luč dneva prebije oklep – teme – mi povej.
Ko zbudim se – iz te teme – mi povej.
Slep sem ko spim v temi.
Ko pade mrak – mi povej.

PESEM

Nič ni prepričljivo, vse je
izmuzljivo
in nestalno
fluidno.

Začetna sla se sprevrže v dvom o lastni
pohoti,
zmožnost
zadovoljitve tega skrivnostnega ženskega bitja
ob
    meni.

Literatura – in umetnost
nasploh –
ki je prepričana vase, ne prepriča več
mene. Dvom tako postane merilo kakovosti.
Dobri stari mimesis, pozdravljam te
kot starega prijatelja!

In kako kaj seksate vi?

NOSTALGIJE

Rekla je, da ne more več naprej.
Rekla je, da je minil njen čas.
Rekla je, da se počuti staro
in utrujeno.
Dvignila je torej svoje tanko poletno krilo,
minevala so stoletja
in umrl je bog.

Rekla je, da ne more več naprej –
zato se je ustavila.
Sede ob ognju je lizala
svoje ogromno temno telo in
poglobljena
odprla žarečo vrtnico svoje
    – neke –
podzavesti, rekoč:
Novi bog se bo rodil zvečer in v krču
analne transgresije.

Naslednjega jutra je izginila in na moj megleni svet
je zaspano padal
pepel vseh časov.