SOLZE SVETEGA LOVRENCA
SOLZE SVETEGA LOVRENCA
zvezdni utrinki
ponikajo
za komaj rojeno zaveso teme
bliski parajo jug
prestrašeno kikirikanje
se opoteka
skozi nočni labirint
zamira
dež raste v naliv
prazni nebo
blato
pred zdrsom
odšteva sekunde
čutim izdihe hiš
stari oreh
ječi v vetru
razmočene veje
se bičajo
v kodrih javne razsvetljave
kaplje med orehovimi prsti
poslušajo burno pesem dežja
zapeto
skozi prostornino kovinskih žlebov
za droben hip obvisijo
zanihajo
mimo oken
odjokajo
kot solze
HIŠA
zgrinja se teža
temni kupola noči
v glasnem molku
drhti vesolje
v mrežo nepredvidljivega
razprta perutnica dežja
podivja
pada kot slap noči
nebo se ruši
pljuska
streha
pretaka svetlobo bliskov
na strmini
z nogami globoko v blatu
ječi hiša
v sprano jutro
se dviga burja
upanje
prihaja skozi odsev vode
v slutnji sonca
CESTA
zavita v temačen odsev
strel
črno sije
v mokrem asfaltu
spolzko blato
jo cefra
spreminja v čipko
z nevidnimi lovkami
globoko v podkožje
grabi bok strmine
v nuji ostati
se vanjo zažira
proti jutru
zadiha burja
plosko ji zavalovi
čez strme serpentine
igrivo odpihne oblake
cesta si oddahne
v kovinski svetlobi
zvezd
s pridihom
komaj rojenega svita
se spušča v dolino
NEBO
nizko visijo oblaki
sredi težke teme
prenapolnjeni vrči
pljuskajo
hudournike dežja
ki pronica
globoko
v razmočeno prst
potem zajoka
strmina
in noč zatrepeta
v jutro
burja
zapiha
vse do obronkov jasnine
svetloba zadiha
skozi pelargonije
na oknu
jutro je
NOČ
nebo se zagrinja
v zraku prasketa nemir
za zaveso naliva
se utaplja dan
bliski
odsevajo od mokrih streh
ihti strmina
proti jutru polzijo
strahovi
misli se izgubljajo
na brezpotjih
tonem v privid
obup obvisi na obronkih svita
dviga se burja
prinaša olajšanje
PSIČKA
noč
stresa naliv
za kulisami groma
plapolajo bliski
blato
prepreda mreža prikazni
psička zavija
skrita
za prvinsko govorico volkov
zaupljivo pripadnost
odseva
v ogledalu oči
čisto spodaj
skriva bojazni
zacvili
trepetaje
popraska na vrata
DEKLICA
odhajaš mala
srdit boj
bije
ranjena Zemlja
razpoke v steni
za brezzobimi nasmehi
skrivajo strahove
starša upata
da v režo usode
posije sonce
odhajaš dojenčica
tja
ker boš varna
tja
kjer ne ječijo zidovi
ne polzi blato
ŽENSKA
zaskrbljeno pogleduje
na platno neba
tja kjer
se rišejo bliski
naliv hrumi
združen z gromom
spleta nemir
med nitke spomina
vnaša bojazni
vsaka misel
ustvari
po nekaj slepih ulic
obup steguje roke
razliva se
v jezero teme
v daljavi zalaja pes
noč zaniha
v jutro zapiha burja
s pridihom svežine
polni pljuča
da čutiti
razdalje
in prostranstva
nekje na robu
se izlušči
zven tihega sožitja
STAREC
v labirintu naliva
postaja dom
samo še past
razbrazdane slutnje
prehajajo
v jeke prisluhov
starec oddrsa
na nadstropje
vdan v neizbežno
leže k počitku
NOČ, STRMINA SE UGREZA
preko neba
razgrinja ponjavo
hudobnih orjakov
naliv bobni
izza sivin
preglasi sipino molka
pljuva v strešne žlebove
pronica globoko pod nanose
grozi z gmoto blata
sesipa barko gotovosti
v rezervoarju ugrezajoče noči brez spanca
narašča
JUTRO
vrtinec vetra
vsrka skrbi
bledikavo odseva
v gostem neurju
zdrobljeno
ogledalo
burja
odriva oblake
suši
nebo spreminja barvo
se odpira
zora zatrepeta
v soncu
ujeta v svetlobo
prinaša
sijaj
na novo zlepljenega
mozaika
DOM
mala
prihajaš
po gluhih poteh
čez razmaknjen asfalt
zapuščaš
mirnost mesta
otroško posteljico
v svetlobi neona
prihajaš domov
v hišo
visoko na raztrgani strmini