LICHTER
in dem schwarzen kasten
meines Großvaters
der lange leer
vor sich hinstaubte
ist jetzt eine geige
aus dem musikunterrichtskabinet
das g hängt müde
& schräg im boden
kaum sichtbar
läuft ein riß
führt man den bogen
dem langsam die haare ausgehen
& streicht ruhig auf und ab
erklingt ein animalischer seufzer
die saiten zittern sonderbar steif
& die töne stolpern unter
fiebrigem stöhnen aus ihr
wenn Ich dann nachts
auf dem balkon spiele
sehe Ich
wie bei den häusern im innenhof
langsam wieder die lichter angehen
PARIS III
als Fremder
stapfe ich
durch die Metropole
der Exilvögel
Koreaner
schwimmen orientierungslos
durchs Viertel
immer lächelnd
auf der Flucht
Sie jagen
nach ihrem Prisma
& die Sehnsucht
wacht in jeder Gasse
ich folge den Linien
des Stadtschweins
& überall zerrt der Schwarzmarkt
der Worte an mir
vor einer Brasserie
verraucht der marokkanische Kellner
seine Pause
& eine kopftücherne Babuschka
in Marineuniform
spielt stolz Katjuscha
HANNAH
Dein geliebtes Königskinderberg
nie wieder
um nicht zu dunkeln
fröhliche Tage
Die Mutter gab Dir
Geschwister an die Hand
als stählerne Panik
hereinbrach
selbst Kind
noch
& voller Hunger
brachtest sie
durch Tod
& brennendes Dresden
Bilder des Krieges
hielten Dich
im Schattenraum
schlangenhungrig
Schmerz
stieß immer wieder
in Einsamkeit
aus tiefen Wunden
Gift
& nichts
was Hilfe versprach
so viel
hätte
nun ganz
Du
im Wolkentraum
Erinnerung
LUČI
v dedkovi črni skrinji
ki je celo večnost
prašna samevala
zdaj leži violina
iz kabineta za glasbeno vzgojo
g visi utrujeno
& postrani po dnu
komaj vidno
teče praska
če vzamem lok
z natrgano žimo
& zbrano povlečem gor in navzdol
zazveni animalični vzdih
strune posebej
zategnjeno vlečejo
& toni se v vročičnih stokih
spotikajo iz nje
vsako noč
ko godem na balkonu
gledam
kako se v oknih nasproti
polagoma
prižigajo luči
PARIZ III
tujec
stopam
po metropoli
izgnanih ptic
Korejci
brezciljno plujejo
skozi četrti
na begu
& z večnim smehljajem
lovijo
svojo prizmo
& hrepenenje
straži vsako ulico
zasledujem proge
mestnega pujsa
& povsod me nadleguje
črni trg besed
pred restavracijo
maroški natakar
zakaja svoj odmor
& babuška z ruto na glavi
v mornarski uniformi
ponosno zagode Katjušo
HANNAH
tvoj ljubljeni Kalinindeškigrad
nikoli več
da ne zmrači se
radost jasnih dni
mati ti je v roke
potisnila sestri
ko je jeklena panika
vdrla v mesto
še sama
otrok
& polna lakote
si ju povedla
skozi smrt
& Dresden v plamenih
podobe vojne
so te zadržale
v prostranstvu senc
pogoltna kača
bolečine
je pogosto
usekala v samoto
strup
iz globokih ran
& nič
ni pomagalo
toliko
bi lahko
zdaj si
cela
v oblačnem snu
spomina