DUH ČASA

Duh časa blodi naokoli,
iščoč svoj odmev v prapoku,
iz katerega se je njega dni izvil,
preden se je razpršil po prostranstvih vsemirja.

Šviga med množico galaksij,
komaj porojenih v trenutku stvarjenja,
a že kipečih v energijah nebrzdane rasti,
napolnjujočih vseobsegajočo neskončnost.

Zapleše v eksploziji neštetih isker,
ki žarijo v odblesku ognjenih krogel,
dokler se počasi usihajoč ne pogreznejo same vase,
vse požirajoče v temino svojega niča.

Igrivo se zaprede v meglico,
potujočo milijone let po utečeni poti
in vrtečo vselej v isti smeri,
ko slednjič v trdno skorjo se strdi.

Zaganja se v gejzirje bruhajoče lave,
zre posejane rane meteorskih udarcev
in prisluhne rohnečemu gubanje gmot
ter viharjem razbeljenega jedra.

Ko pretakajoča tekočina polni globeli,
se umiri v slutnji pričakujočega čudeža življenja,
ki mu ga v odblesku prve svetlobe
je bilo usojeno spoznati.

Onemi v tišini doživetega,
nikoli videnega, a takoj prepoznanega,
zavedajoč se povezanosti vsega,
kar na veke vekov je bilo in bo
bivajočega v razsežnostih neskončnosti,
izhajajočega kot on sam,
večni popotnik časa,
iz vira neskončne svetlobe.