GROZDI JESENI

KROG

Odišavljena z minljivostjo
ležem v posteljo,ko se zdani
padem v objem dnevu.

S kuhinjsko krpo,
pokrijem
testo iz besed.

Vozim se,
na kolesu
bolečih izkušenj.

S tipalkami metulja
me tipa
minljivost.

Pod temenom
štala. Rogate številke
mulijo slamo.

Listi pod stopali,
šeleste
berejo zgodbe.

Z lepilom celote
korak išče odsev
v požirkih resnic.

Cesta v svet
neprebrana knjiga
doživetij.

Odprto okno
neprebrane novice
štiriindvajsetih ur.

Včeraj in danes
kuhata čaj.
Jutri prilije limono.

Pod zlato luščino,
velika ljubezen
majhnega zrna.

Drevo se zvija.
Tema ugrabi strelo.
Nikjer žive duše.

Korak me čaka.
Izgubila sem misli.
Čas me štopa.

Ne vidim kaj je
za belo steno. Veter
govori o mrzli noči.

Plaši me daljni
klic jeseni, čakam te
s spomini na poletje.

Splezala bi na rame Tisočaku
in zrla v oči Ozonu.
Noč je podarila Utrinek zvezde.

Iz obzorja kipi,
mehka koprena.
Glej sonce si pere lase.