UŽALJENO ZRCALO

UŽALJENO ZRCALO

Je tu. In zdaj. V posmeh
minljivosti spoznanj
zrcalne slike stanj
spočetih v svetlih dneh.

Z nesmehom kaznovan
pogled, ki išče v smer
nemira venomer,
ko se potaplja vanj.

Nevredno teh oči,
kjer biva angel – zver.
V samljivosti dejanj

zro daleč onkraj, kjer
storijo se stvari
brez žalostnih iskanj.

FAROS

nekje na jugu tri
trdnjave
v neznanem loku
mostišč
povezane s potmi
vsakdana
molče simboli palme
sanjave
v zavetju marmornih
svetišč

listje starih dreves
trepeta
zašumi
v vetru pijanem
morje brezkončno
svojo skrivnost
šepeta
valovi

TRETJI

Je strah, ko tli v očeh
izsanjanih želja
sled sonca, ki v nočeh
preteklosti, morda,

nekoč kot princ, ves bel,
zaklet in raztešen
razsodnost je odvzel
in ji podaril zven

svobode, ki umori?
Sta razplamtela strast
in groza iz noči

izpolnjeni kontrast
pristankom na čereh,
prisotnih v bledih dneh?

ŠESTI

Je mar zaradi zla
(ko vzide novi dan,
razžaloščen od sanj)
začaran v boga,

prejasen, krut in slep,
zarezan v srce,
da bo vzneseno lep
tam v poznem mraku dne –

zagledan v nebo,
prisluškujoč vodam,
ki s časom v krog teko-

v nasprotju vsem željam
izpel svoj zadnji stih
zamaknjen, sam, pretih?

USPAVANKA

Male deklice zvečer
ne morejo spati.
V srcu budi se nemir
in zasanjanost hkrati.

Vse polno utrinkov
iz oči jim iskri,
spomini odtenkov,
ki jih zdavnaj več ni.

Zato so poredne. In ker
ne da se jih ugnati
jim moramo venomer
pravljice brati,

s poljubom zapreti oči,
da jim katera izmed misli
prek daljnih prostranstev
spet kam ne ubeži...

PETI

Se bo razprla kdaj
v mrak strnjena zavest?
In mirnost svetih mest
še vrne se nazaj?

Ne bo več spraševal
neba za pot do zvezd
in s prahom daljnih cest
ne bo več potoval.

Saj če zvezda utrne
se in znova vrne
ves žalosten spomin

prečutih dni, noči –
ne vrne se strasti
sled plaha globočin.

PASTEL

z vonjem sivke prepoznani
prsti rišejo dotik
na obraz v naročju

v plamen sveče v vrt neznani
zro izčiščene oči

okna kletke so priprta
daleč onkraj drugi svet

nič mi ne govori
da ne zmotiva tišine
in v trenutek ujet pogled

DRUGI

Je kratkih čas noči
in kraj, kjer vsak premik
se spremeni v dotik
in nič je ne boli.

Ko princ si zaželi
občutkov iz daljav,
kjer so vršanja trav,
mu plaho podari:

tam v gostem mraku tem
mu reče »Tvoja sem...«
in kito svilnih las

si nežno razpusti,
da sproži čutov plaz,
po čemer koprni.

PSALM

Popolnoma se zavedam zrele teže jezika
in sprejemam posledico,
če bom odlomil pečat.

Ne morem te seznaniti
z največjo zahtevo / odpovedjo,
če naj sledim vzvišeni brezznamnosti meja

Nobenega tvojega odhoda
ne morem preprečiti,
če naj bom s tabo v vsakem novem prihajanju.

Zamaknjenemu od otrplosti
spričo odsotnosti si ne znam dopovedati,
da je le igra svetlobe in senc,
telesa in duha.

Misli, besede. Pogledi, dotiki – vse,
kar razpostaviva vmes,
preko česar sva si blizu,

da je razsvetljujoči fluid bližine
že skoraj zaznaven-
so le črke ene in iste zaveze.

Neponovljive.

PRVI

So mesta, kjer nje smeh
postane le odmev,
resničnosti odsev
doseže jo na tleh;

so kraji mraka, kjer
jo ne doseže čas
in vsak neznan izraz
postavlja venomer

v sij dogorelih sveč,
kjer lunin je zaton
edina priča sreč –

dokler ne pride on
in tak pogled dobi,
da nehote vzdrhti.

VARAŽDIN 1984

Vležne so ceste varaždina
mrak se spušča nad starim gradom
vse poti vodijo na eno mesto
vsako vračanje zmerom isto

name kaplja dež in ga vpijam
hladen veter je pozdrav od doma
če je hladno in če kaj rabim
kako mi je in kdaj se vrnem

hotel turist in mrk pogled vratarja
še telefon in spet točilni pult
nekaj tovarišev je brez denarja

nič jim ne manjka zime ni več
natakar še enkrat isto prosim
utrujen sem že od igranja

KDO VE

kako stečeš v beg kako v vetru
korak ko meriš razdaljo k meni
kako se drživa za roke kdo ve
če greva do konca pomola

kako v čolnu kako zibajoč morje ki po njem drsi kdo ve
kako me objameš poljubiš
in zvonki smeh ko te žgečkam

kako dotik pozneje za njim
poljub ki naju v eno spaja
kako blodi roka kdo ve

čoln kako plove mirno kdo ve
kam plove čoln tiho
kako čuti morje kdo ve

POBEGLI METULJ

Kje počivajo metulji,
ko je njihov let končan?
So na listu ali v cvetu
polnem svetlih sladkih sanj?

Kam odide hrepenenje,
če trenutka mine čas?
Kdo razlagal bo pozneje,
kaj je šepetal na glas?

Ko poljubljam prašne sanje
tam prebivajo besede...
Tam je varno skrito vanje

od metulja koprnenje.
Tiho, plaho in brez teže,
neizpisan prazen list