BELA MAVRICA

na vsak vrh trenutka
položim kamenček

ki premore
belo mavrico

trepeče mežika z rosnimi očmi
počaka na sončni žarek

kako lepo je biti kamenček na vrhu trenutka

moja dva sta odšla v kino
jaz gledam skozi okno
poslušam pomladne ptice
potujem

tudi k tebi

težek pomladni dan
ptice posedajo po debelih vejah
mačke počivajo

včeraj je sijalo sonce
danes je toplo
a sivo

skozi besede prijateljice
so do mene pripihali velenjski bogovi
slavček je slavček

glej
in sonce ti pokaže jezik

dvigniva krilo
ujemiva se
kot da je dan drugačen

kot da ni nič res
kot da so vsi ti megleni trakovi
sladkorna pena
ki se nama je ujela v lase
ko sva nerodno spodrsnila v kotel
pred blokom
kjer so včasih prodajali ribe

vili je bil ta prvi

dvigniva krilo
modro krilo
z rdečo kapico na prsih

slišim ptico
ne poznam njenega imena
ti ga poznaš
a tebe ni

slišim ptico
ker si

počasi začenjam vedeti
da ni kaj

vse je kar je
in drugače ko zaprem eno oko

kdo

danes je oboje hkrati
bobo

utrujena je posadka mojih besed
prepoln metro
v vozljih hrbtenice je gneča

iz nje raste
zlo

klovni z lutkami pod podplati
cepetajo po odru

brez senc
se utaplja umetnost

v enaidvajseti prestavi hitrosti
izgublja okus

knor je nor

na steni visi list
siv list na sivi dlani

večkrat stopim skozenj
na drugo stran slikarja

skupaj popijeva zeleni čaj
in pomočiva palici v reko

loviva semena
pod gazo

če ne bi bila semena naslikana tako skrbno
bi verjela

da se bo mezinček
nekega dne vrnil domov

veronika se uči slovensko
vsaka beseda je polna dinamita

veronika reče jean-pascala je ženska
v drugem sklonu

smejiva se
in upava
da jean pascal najde hišo

hiša
maison

je veux retourner à la maison

po neurju posije sonce
po besedah pade čaj