Dolgo sem blodil,
dolgo te iskal – ti pa –
tako si blizu.
Sama tkaničim
posteljno pregrinjalo
v dolgih, mladih dneh.
Detel samotar
se je spomladi vrnil
na najin oreh.
V kotu pod streho
sta si znosili gnezdo
pogorelčici.
Smolo puhtijo
sveže borove deske,
to najin bo kot.
V kleti čaka sod,
z verigo umit, zažgan,
sladkega mošta.
Kdaj se spet vrneš,
da petelin obema
zjutraj zapoje?
Pod gorój k tebi
vedno znova odtava
misel sirota.
Še cvili Dingo,
kadar gredo na njivo
drugi, brez mene?
Kdaj bo spet curek
tropinovca nama pel,
tanek, prozoren?
V vrhu drevesa
grlica neutrudno
ziblje, uspava.
Poglej, plot iz lat
najino domačijo
obroblja ves zlat.