Ste videli mojo bližino?
Ste jo začutili?
Odmaknila se je od mene.
Iščem jo.
Čudna postajam.
Moj studenec je usahnil.
Moje grlo je suho.
Kozarec čiste vode prosim.
Tudi potrgane nitke
se sčasoma zravnajo.
Vse je prepleteno in
vse se obrača.
Vse je obsojeno na
poslednji dan do izdiha
ob določeni uri in času.
Iz trdote je zrasla
čudovita nežnost,
a jaz je nisem zaznala.
Prepozno sem jo začutila
in ti si jo odnesel s seboj
v prostranstvo.
Življenje je pravljica,
življenje je resnica,
življenje je dragoceno
zlitje radosti in bolečine.
Do onemoglosti se zaletava
ptica trnovka po trnovju,
vendar vidi modrino neba
nad seboj in širino,
ki jo vabi k poletu.
Iščem moči v sebi,
moja molitev je resnična.
Svoje bedno koleno
sklanjam v prošnji
za tisto pomoč,
ki daje uteho razumu.
In občutkom.
Da ju združi v enost.
Iščem notranjo harmonijo.
Zahvaljena bodi,
božja previdnost.
Moj jaz mi ni več v breme,
učim se biti sama.
Srečanja mi postavljaš na pot,
drobne sreče.
Srečna sem, da jih spet vidim.
In občutim.
Moj zvesti spremljevalec
se je odzval na moj klic.