Na vsebino

PRONICANJA IN DRSENJA

Alenka Zorman (r. 1947)


jutro v zalivu
na dimniku galeb
nad barko Nina


zložena vesla
na krmi v belem čolnu
senca turistke


zbujen morski dan
pred ogledalom
pajkov pajčolan


neplodna oljka
tudi zanjo pobliski
sinjega jutra


Poletno jutro.
Med bilkami iz semen
za hrano pticam
kobilica v trzljajih
odhaja v večno pesem.


prometni zastoj
cvetove pred mejo
obletava osa


sonce v zenitu
škržatov dril pronica
v ušesno školjko


vroče koleno
smolnata kapljica se
razleze v srce


v kapljici smole
kot v žarnici Osram
sončev pomežik


razpet na jugu
galeb za hip osenči
razgreto dojko


vetru vdan val
morska vetrnica
vdana valu


na slani skali
vranjek in tuji turist
brez prevajalca


brez spletnih vezi
veveričin gobček
počitniški smeško


lupina na tleh
na smrčku veverice
sled arašida


poletne pege
na smetani zrnca
rjavega sladkorja


med trsje sledim
klicu fazana – meni
sledi belinček


ura ping ponga
igri pod borovcem
se pridruži storž


roka počiva
na roču ležalnika
na roki pa hrošč


skalne obline
jezik plimnega vala
jim vrača lesket


prazna posoda
sinička v kampu strmi
v pregreto nebo


napoved neviht
avgustovsko nebo si
obuva škorenj


ploha mineva
kaplje z iglic stresajo
vonjave bora


ob pokrovači
prazna polžja hišica
podoba ribe


nemirna v jugu
pasijonka objema
svojo vitico


pasijonka brez cveta
v pentljo zavezan
veter z obale


senčna ulica
bo pozna pasijonka
dozorela v plod


igriva burja
skoz palmino pahljačo
pršijo žarki


na vrhu stopnic
k vzvalovani gladini
invalidni fant


pregreta ulica
šest ur po siesti
mački še spijo


zbor na borovcu
jata škorcev se zapodi
v vinograd


razgreto morje
sonce in žoga hkrati
drsita v zaton


topla obala
v večernih žarkih mama
boža albina


s sijem v zalivu
ugaša dan – v kleščah
mrtvega raka


huda oseka
fantek in punčka sta
pravkar tam plavala


večerno okno
v zavetju bledičnih škur
vonj bazilike


črna svetilka
v stekleni kletki sonce
in smrti žuželk


oseka
rdečkast kamen
z ogrlico belih alg


snežno bel prt
na vijolični figi
kapljica soka


Kdo je odžejan
odšel po stopnicah in
rdeči blazini
v morskem večeru pustil
skodelico in čašo?


ob vrši plodov
obleka potapljača
fluorescentna


luna narašča
nad pomolom zazrta
v poskoke valov


roj meteorjev
veter iglico bora
zatakne v lase


zvezdni utrinek
krivulja zamre v spevu
morskega črička


spanje vsaksebi
z režo strešnega okna
se igra luna


babje poletje
čričkanje se vzpenja
po drogu svetilke

100 %